MADONA, EVITA IN PRVI APRIL str. 2
DRAGA MOJA HAGA str. 4
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 18. aprila 1996	  Leto VI, št. 8
SPOŠTOVANE POSLUŠALKE, CENJENI POSLUŠALCI! OGLAŠAMO SE NA VALOVNI DOLŽINI 106, 6
Kdaj se bo zgodilo, da bo napovedovalka ali napovedovalec izrekel stavek v naslovu, sicer natančno ne vem, po nedavnem pogovoru v Monoštru pa sem prepričan, da se bo to zagotovo zgodilo. S pogovorom o frekvenci za slovenski radijski program se je začelo udejanjanje zapisanega v uvodniku Porabja (27. julij 1995) ZA NAŠ PORABSKI, SLOVENSKI RADIO!
Zelo zelo dosti dela Čaka vse, ki se bodo (bomo) ukvarjali s projektom “Porabski, slovenski radio”, kajti nalog je in bo dobesedno ogromno. S frekvenco 106, 6 MHz, ki ni več vprašljiva, je narejen prvi zelo pomemben korak h končnemu cilju, ki ga (optimisti) vidijo (vidimo) proti koncu letošnjega aii najpozneje v prvi polovici prihodnjega leta, dlju pa se pravi: vsak dan slovenske radijske oddaje iz Monoštra.
Konec lanskega leta sta se prometna ministra Madžarske in Slovenije dr. Karoly Lotz % Igor Umek dogovorila za ustanovitev delovne skupine, ki je pripravljala dokumentacijo za pridobitev UKV frekvence. Delovna skupina, ki jo vodi slovenski veleposlanik v Budimpešti Ferenc Hajos, se je sestala v Monoštru in ugotovila, da so priprave za pridobitev frekvence v zaključni fazi. Na pogovoru so sodelovali še Imre
Bolcskei in Stanko Perpar iz prometnih ministrstev Madžarske in Slovenije, Janez Pustišek iz oddajnikov za zveze RTV Slovenija, Geza Bačič, svetovalec slovenske vlade in Jože Hirnök, ki je lani 4. aprila prvič javno govoril o slovenskih narodnostnih radijskih oddajah iz Monoštra. Tedaj je bilo v Ljubljani prvo zasedanje slovensko-madžarske mešane komisije za manjšine, na kateri so ocenjevali uresničevanje Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine na Madžarskem in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji.
Druga seja mešane komisije bo ta mesec, zelo verjetno pa maja v Budimpešti. Tudi tam bodo razpravljali o slovenskem
radiu, še prej pa na Svetu madžarske radiotelevizije, ki je bil izvoljen po nedavnem sprejemu ta-koimenovanega medijskega zakona. Državni sekretar Imre Bolcskei je na pogovoru v Monoštru dejal, da ni “nobenih zadržkov za ustanovitev radijske postaje. Tu se Slovenci lahko sklicujejo tudi na recipročnost. ” Glede na lokacijo oddajnika radijske postaje, so morale dati pristanek tudi sosednje države. Dodatna pojasnila je prosila Avstrija, zlasti zavoljo frekvence 104, 6 MHz, pri kateri so zahtevali nekatere omejitve, medtem ko za frekvenco 106, 6 MHz ne bodo imeli zadržkov, je povedal Janez Pustišek iz RTV. Sloveniji
Po prvem koraku jih bo potrebno narediti zdaj kar nekaj, kajti kot rečeno, vrsta konkretnih nalog čaka vse, ki bodo sodelovali pri projektu. Zveza Slovencev vsega ne bo zmogla in po dosedanjih pogovorih sodeč, bo imela pomoč tako doma na Madžarskem kakor iz Slovenije. Za učinkovito delo bi kazalo čimprej zbrati skupino sodelavcev, ki naj si razdelijo naloge in jih začnejo uresničevati v konkretnih sredinah.
Če denar ne bo osnovni problem, pa bo najtežje z zagotovitvijo ljudi, ki se bodo strokovno usposobili za pripravljanje slovenskega programa.
Naklonjenost slovenskim radijskim oddajam je pokazal tudi direktor radijskih programov RTV
Slovenija gospod Andrej Rot, ko je obiskal Zvezo Slovencev v Monoštru. Zdaj se začenja obdobje, ko bo morala RTV Slovenija svojo, načelno pripravljenost konkretizirati v pomoči, brez katere si je težko zamisliti ustanovitev radijske postaje. Zlasti zaradi bogatih izkušenj in ljudi vseh področij in profilov, od tehnike do voditeljev oddaj.
Čas običajno ob nastajanju pomembnih projektov kar polzi mimo, zato bo potrebno hkrati s finančnimi, tehničnimi in kadrovskimi zadevami pripravljati in oblikovati tudi programsko shemo radijskih oddaj. Koliko programa bo na začetku in koliko pozneje, seveda še ni znano, zagotovo pa mora biti program vsak dan in pripravljen tako, da bo pritegnil poslušalce, Slovence v Porabju in malo čez mejo v Prekmurju in tudi Madžare. Nekaj osnovnih napotkov za tak program je sicer znanih in uveljavljenih, toda prilagoditi jih bo potrebno razmeram med Slovenci na Madžarskem.
Ob pripravljenosti in zavzetosti vseh, ki si prizadevajo za ohranitev slovenstva v najširšem in plemenitem pomenu te besede, bo mogoče v naslovu zapisani stavek slišati mnogo prej, kot se zdi zdaj, ko se delo začenja zares.
ERNEST RUŽIČ
2
Videlo pol Madžarske, priče pa ni
BRAVO PRAVO!
Madžarski neonacisti so pod vodstvom Alberta Szaboja v zadnjih nekaj letih pozvročili že kar precej - milo rečeno - nelagodnosti. Tako oblastem, kot prebivalstvu. Kot kaže, slednji so veliko bolj zaskrbljeni kot oni na oblasti. Mogoče tudi ta primer nazorno kaže, da novodobni politiki (zakonodajalci) mislijo le kratkoročno?
Ko je sodišče pred kakšnim letom ali dvema prepovedalo nacistično naravnano stranko, so zgoraj imenovani gospod in njegovi somišljeniki enostavno ustanovili neko drugo politično tvorbo, ki dela vse tisto, kar prejšnja, le pod drugim imenom.
Četrtega marca je Sodišče v Budimpešti razglasilo oprostilno sodbo v neki konkretni zadevi. (Kaj vse počnejo, pa tako ali tako vemo, saj so neonacisti skorajda pov-
sod enaki. )
Ob madžarskem narodnem prazniku (15. marec) pa so se ponovno “izkazali” v glavnem mestu Madžarske. Zaradi njihovega nasilnega obnašanja so se normalni ljudje kar zgražali. Na mestu samem jih je videlo več tisoč ljudi. Nacionalna televizija - kakšna reklama! - je v glavnem dnevniku zvečer na dolgo in široko poročala o njihovem razsajanju.
Čez kakšen dan ali dva je madžarska policija prišla na dan s fantastično “demokratično” idejo, da bo uničila videoposnetke, ki so jih iz preventivnih razlogov posneli na “komemoracijah”. (Stranke so nacionalni praznik uporabile za to, da so blatile druga drugo in se v glavnem požvižgale na marčno revolucijo. ) Rečeno je bilo, da do kaznivega de-
MADONA, EVITA IN PRVI APRIL
janja ni prišlo. Pa tudi sicer, v demokraciji moramo biti pozorni tudi na to, da ne kršimo osebnostnih pravic državljanov. Niti pravic nacistično usmerjenih državljanov.
Kljub izgredom in širjenju hitlerjanske ideologije je notranji minister (! ) dal izjavo, da je prav, da sodišče ni sprožilo kazenskega postopka. Zelo moramo namreč paziti, da ne bi kršili svobode govora, združevanja in drugih pluralističnih in ustavnih načel. Sicer je res, je rekel, da se je večina Madžarov razburjala zaradi fašistoidnih dogodkov. Za pravno državo pa je problem, če ni prič. Prič pa ni. Pa tudi ni prišla na sodišče prav nobena oseba, ki bi rekla, da bi proti hujskačem rada vložila tožbo. Če pa takega državljana ni, sodišče ne more ukrepati.
Bravo pravo!
Saj nihče ne misli, da bi jih tako bilo treba zapreti. Tudi pravno nepodkovani ljudje vedo, da ima vsakdo pravico do tega, da izrazi svoje mnenje. Vedo, da določena mnenja žalijo interese drugih skupin. Če, recimo, ateisti izjavljajo, da avtonomne osebnosti ne rabijo božje pomoči, to, jasno, žali občutja vernikov. Ali če slednji trdijo, da tisti ljudje, ki niso verni, niso moralni, je ravno tako kršenje emocionalne integritete neverujočih itd.
Pa vendarle.
Najbrž bi vseeno bilo prav, če bi tudi pravo znalo ločevati med mnenji. Morda tudi v še tako razviti pravni državi ne bi smelo biti napak, če pravo - sodišče -deluje v skladu s tem, kar večina občanov čuti kot normalno. Tudi če vsi vemo, da je logika v
pravu nemalokrat nekaj popolnoma drugega kakor zdrava kmečka pamet.
Pa vendarle bi kazalo malo razmišljati tudi o tem. Ali je pravšnje tako ravnanje, ko vedno več državljanov obhajajo občutki, kot če bi te naše vzhodnoevropske pravne države najbolj ščitile - gavnarje. Zlasti tiste s politično potenco in one, ki imajo veliko pod palcem....
Lahko se seveda takšno razmišljanje zavrne s tem, da je sodstvo na Madžarskem neodvisno in da deluje izrecno le na osnovi pravnih dokazov.
Že, že, samo veste, če vsaj tistih zoprnih občutkov sto in stotisočev ne bi bilo...
Pa milijonov mrtvih v koncentracijskih taboriščih.
Franček Mukič
Prvega aprila je bilo tudi na Madžarskem povedanih nekaj šal, zaradi katerih se je smejala vsa država, nekaterim “njihovim izumiteljem” pa so celo zagrozili s sodiščem. Novinar enega od državnih dnevnikov je bralce seznanil s tem, da bo treba na avtocesti, katera pelje od Budimpešte do Kecskemeta plačevati cestnino. Na madžarskih avtocestah zaenkrat - razen najnovejšega odseka na avtocesti Budimpešta-Dunaj - nikjer ne pobirajo cestnin. Zaradi zavajanja potnikov je koncesijska družba novinarju zagrozila s sodnim postopkom.
Manj sitnosti in več smeha je povzročila druga “vsedržavna šala”. V županijskem časopisu v Pečuju so objavili, da iščejo gole statiste, kajti prvega aprila bo znana ameriška pevka in igralka Madona snemala v tem podeželskem mestu prizor, v katerem bo tudi
sama gola. Kandidatom so obljubili kar visoke honorarje, 150 dolarjev na uro. Ob določeni uri se je na napovedanem kraju zbralo približno sto ljudi, katerim je čez čas zadeva postala sumljiva, sploh pa takrat, ko se je pojavila ekipa dnevnika. Kandidati so se sicer malo jezili, drugih posledic pa ni bilo.
Salo so zapisali, ker je Madona v tistih dneh res snemala na Madžarskem, in sicer film o Eviti. Producent filma Andy Vajna, ki je madžarskega rodu, je našel v Budimpešti primemo okolje, ki spominja na Buenos Aires v dvajsetih in tridesetih letih. Za madžarsko glavno mesto se je odločil po dolgem iskanju po Španiji, na Češkem, v Pragi itd. K tej odločitvi je prav gotovo prispevalo tudi to, da sta v filmskih krogih Budimpešta in Madžarska znani kot poceni sceni. Tako se je del Budimpešte
za nekaj dni spremenil v argentinsko glavno mesto Peronovih časov. Na pročeljih hiš so se pojavili španski napisi, elektirčni drogovi so se spremenili v palme itd.
V tistih dneh se je vse vrtelo okrog Madone, čeprav je Budimpešta gostila še nekaj slavnih imen, kot je njen partner v filmu Antonio Banderas ali njegova življenjska partnerica Melanie Griffith. Na sprejemu, ki ga je za filmsko ekipo pripravil glavni župan madžarske prestolnice, je zasenčila tudi režiserja filma Alana Parkerja, svetovno znanega umetnika. Banderas in njegova partnerica sta se na sprejemu pojavila le takrat, ko je Madona že odšla. Če lahko verjamemo čenčam, se omenjeni dami ne marata preveč.
Kaj si je Budimpešta obetala od snemanja filma s svetovno znanimi zvezdami? Predvsem to, da bo
svetovna (filmska) javnost osredotočena na Budimpešto, to pa bo tako rekoč skoraj zastonj reklama za madžarsko glavno mesto. In kaj je “dobilo” mesto še za nameček? Prebivalci so doživeli določene nevšečnosti zaradi varnostnih predpisov, zaprtih ulic, prepovedi parkiranja, zamaškov v prometu itd. Novinarji so se večkrat naveličali čakanja, da bi prišli vsaj do drobnih informacij, kajti zvezdniki, predvsem Madona, so bili za medije skorajda nedosegljivi. Tudi drugače se ni preveč pisalo o snemanju Evite. Domnevajo, da producent ni želel, da bi se preveč razvedelo, da se je večji del izrecno argentinskega filma snemal na Madžarskem. Tako tudi zastonj reklame za Budimpešto ni bilo.
Madona je torej prišla, videla in odšla. (Njo pa so videli le redki in tudi oni le
od daleč). Odšel - kaj odšel, odvihral - pa je s kongresa socialistov tudi eden od ministrov Homove vlade. Minister za privatizacijo je namreč, ko je videl, da ni dobil dovolj glasov za člana predsedstva, zagrozil, da bo izstopil tako iz stranke kot iz poslanskega kluba socialistov ter razburjen zapustil kongres, na katerem se - razen omenjene scene - ni zgodilo nič pretresljivega. Predsednik stranke je ponovno postal Gyula Hom, čeprav so v stranki določeni krogi, ki bi želeli predsedniški funkciji (predsednik stranke in predsednik vlade) ločiti.
Tudi omenjeni minister si je premislil in preklical besede. Mogoče pa je bil odstop mišljen le kot predčasna prvoaprilska šala, kajti vse to se je dogajalo na predvečer prvega aprila.
Marijana Sukič
Porabje, 18. aprila 1996
3
Inda svejta  SPRTOLEJTJE BLÜZI IDE...
... vse se deži veseli. Veseli, ali nej, o deži so naši starci dosta gučali. V ŠTEVANOVCI so mi pripovejdali, ka - gda Sveti Peter okno postavi - gda je peterlaug (mavrica), te prej za tri dni dež baude. S peterlauga so šatrivali tö. Če je žuta farba šurša, te dosta pšenice bau, če je rdeča, te dosta vina. Če pa je siva farba šurša, te dosta vodé, graubi dež bau tisto leto. Na VERICI pravijo, ka gda se peterlaug vödeje, te tö rad dež pride. Za tretji, štrti den. Če peterlaug gor na drejvo prejk pride, ali na zemlau, tisto drejvo posene, pa trava tö vözgori.
Na GORENJOM SINIKI dež čakajo, gda žerdjavo sunce gori dé, če se podnék kokauši oberdjajo, če večer sunce v mlako, za oblak dé, če mejsec špice doj drži. Če drüge dneve dež dé, te je prej petek lejpi, ka petek prej s cejli
kednom ne drži. Če pa je petek lejpi, te v nedelo gvüšno dež pride. Če pa na velki petek dé dež, te de sad červivi.
V ŠTEVANOVCI pa pravijo, ka dež bau, da čüjejo, ka v Stankovci zvonauvi fejst dejejo. Na GORENJOM SINIKI slavski zvonauvi oznanjajo dež, nemški pa mraz. Gda v ŠTEVANOVCI male ridjave gobe kauli rama rastejo, ga je megla, gda se goščé parijo, te za par dni
dež bau. Vretina se skadi kumas v gaušči. Na VERICI tak pravijo, ka gda vöter vö z Müre piše, te more dež priti, če prva nej, za tri dni.
Gda je deževno, te lasnice nakli lejčejo. Gda dober cajt grata, te se une zdignejo, te vrkar lejčejo. Če sé kokauši graubo oberdjajo, pa se na sunce tázmlátijo, se tak segrejvajo, te rad dež pride na Verici - so pripovejdali naši starci.
Marija Kozar
HVALA, ERNA BRUMEN!
S tejm naslovom sam najšla članek v Vestniki. Gda sam naslov prebrala, me je nikša neznana bojaznost prevzela. Kak sam tadala Stejla članek Vendela Gašparja, sam z žalostnim srcom zvedela, da Erne Brumen več nej med nami.
Porabci, steri smo go poznali, dobro znamo, da malo takši lüdi geste, ki tak znajo slüžiti, kak je ona služila. Prva je bila med tistimi, steri so nas, Slovence v Porabji povezali z matično domovino, iskali stike z nami. Prva je bila med tistimi, steri so sodelovali s seniško šaulov, gda je eške v Markovcaj včila. Tau sodelovanje je bilo prvo s Slovenijo. Nepozableno je bilau, da smo se večkrat srečali, nej uradno, liki bole držinsko, prijatelsko. Iz tega je zraslo vse širše sodelovanje med našimi šaulami in šaulami iz Slovenije. Med tistimi “delavci” je bila, ki so nam odpirali paut v Slovenijo. Ona je bila tista “slüžbanica” in človek, ki je dobro znala, da nas je važno povezati s Prekmurjem, s tistimi lüdami, s tisto kulturo zatok, ka so nam oni najbole bližnji. Nigdar ne pozabimo njeno prijaznost, njeno prijatelstvo.
Znamo, da je človeški Žitek nej vekivečen. Ne moremo pa sé zmiriti s tejm, da jo je usoda tak mlado odtrgala od tisti lüdi, steri smo jo meli radi, ešče računali na njeno “slüženje”, na njeno prijatelstvo.
Na veke nam ostane pred očami takšna nasmejana, kakšna je bila, gda smo sé srečali na seniški šauli, v Beltincaj ali v Murski Soboti.
V imenu vseh tistih porabskih Slovencov, ki smo go poznali
Irena Barber
KONJE DRŽI SAMO, ČE MAŠ VOLAU
Tisti, šteri gazdüvajo, so na tem, kak bi si najprvin kakšen mašin ali traktor küpili. Zato, ka brezi toga težko leko gazdüva. Do tejgamau sé je Vlada nej dosta brigala s tejm, kak pavri živejo. Tü pri nas, gde je
slaba zemla pa dosta divjačine, je sploj težko bilau gazdüvati pa živeti s toga. Lüstvo je taknjalo pavarsko delo pa šlau nutra v Varaš v fabrike delat. Plüg, brane pa drugo štjir so odali ali že nanikuj prišlo. Zdaj, če stoj znauva začne gazdüvati, ne vej kak, zato ka nejma štjir, nejma
krave, nejma konje ali traktor. Malo je takši ra-mov, gde še majo krave ali konje s sterimi vozijo. Med tejmi je Odön Merkli.
Kak tau, ka vi, gda je telko traktorov v vesi, še itak konje
držite?
“Mi smo furt meli doma konje, moj oča tü pa dja tü, cejlak do gnesden. Prvin nej bilau trno traktorov, vsakši s konjami vozo dumau vsefela, ka trbelo. Zdaj pa mi že zato nej vrejdno traktor küpiti, ka že malo gröjnta delamo. Dva plüga sam taknjau, samo
edan plüg delamo. Pa sploj rad mam konje, zato se je emo do tejgamau tü pa še Zdaj tü. Te prežem, gda škem, pa na nikuga mi nej trbej čakati. ”
Nej sé bola težko spravlati s konjami kak z ednim traktorom?
“Več dela djé s konjami. S traktorom če dolastanejo, tisti tam stoji edan mejsec, če trbej. Nejga z njim niše brige. Konji so nej tak. Pri konji nejga svetka pa nej nedele. Pa düjn bola vörvam konjom kak traktorom. Tü, gde mi mamo njive na brgej, s traktorom težko dela, ka nej gnako. Leko ka traktor bola brž zrudjé ali povlači, dapa s konji lepšo delo napravim. Gde traktor ojdi, tam vse dolapuklači, dapa konj nej.
K konjom zato razmeti tü trbej, nej? Ka mislite?
“Tau gvüšno. Tau nede tak, ka od ednoga dneva do drügoga se
človek v tau nutranavči. Več lejt trbej k tauma. Gda človek konja dé tjipöjvat, tam tü ne dojde samo tisto, če pejneze v žepki ma. Če stoj nejma volo se s konjom spravlati, te najbaukše če ranč nejma konja. Dja biča na kaulaj nikdar nej-
mam, zato ka dja konja ne bijem. So takši, steri, če konj ne lada vlečti ali stane, te ga z bičom mlatijo. Tau nika ne vala, bola škaudi. Tisti konj še telko ne vlečé kak drügi, steroga ne mlatijo. Gnauksvejta smo skur vsakši den v Varaš šli s konji. Zdaj že ranč na
foringo ne Odim. Bola samo za svoj tau je držim. Ranč je ne podka-vam. Zato, ka zvekšoga samo po ledini odijo, na paut pa rejdko dem z njimi. Podkavanje je pa tü nej fal.
Zdaj smo tü z gauštje prišli. V takšo mejsta so
drva, gde bi z traktorom ranč vcuj nej prišo, tak je vlažna zemla. S konji pa zato pomalek vözvozim, " pravijo pa dejo znauva v gauštjo, odčec drva vozijo dumau. Leko vozijo, zato ka je ta zima gauštjo cejlak nanikoj djala.
K. Holec
Konji so lejpi, če so bejli...
... ali čmi.
Porabje, 18. aprila 1996
4
OD
SLOVENIJE...
Slovenija prva
Po raziskavi Evropske unije, v kateri so primerjali kupno moč prebivalstva na osnovi domačega bruto prihodka (15 držav iz vzhodne in srednje Evrope, 24 razvitih držav, vključno z evropko petnajsterico), je Slovenija prva med srednje- in vzhodnoevropskimi državami, močno pa zaostaja za razvitimi kot so Luksemburg, ZDA in Švica. Statistiki so za osnovo določili Avstrijo in ji določili indeks 100. Pred njo so Luksemburg (indeks 148), ZDA (127) itd. Za Slovenijo (indeks 48) so Češka (44), Madžarska (31), na koncu lestvice pa je Moldavija (le 12 odstotkov kupne moči Avstrije).
Novi odseki avtocest
Po zagotovilu Družbe za avtoceste (DARS) bo letos za promet v Sloveniji odprtih 56 kilometrov novih avtocest, od tega 21 kilometrov novih štiripasovnih cest (Šentilj-Pesnica in Selo-Šempeter) in 35 kilometrov dodatnih dveh pasov med Hočami in Arjo vasjo. Sicer pa je DARS oddal v gradnjo kar 131 kilometrov avtocest.
Haensch v Sloveniji
V Sloveniji se je mudil predsednik Evropskega parlamenta Klaus Haensch. Sestal se je z vsemi vodilnimi slovenskimi politiki, spregovoril pa je tudi poslancem slovenskega parlamenta. Največ besed je bilo namenjenih slovenskim prizadevanjem za podpis sporazuma o pridruženem članstvu v Evropski uniji.
Slovenija-Bolgarija
Bolgarski minister za industrijo Kliment Vučev in slovenski minister za ekonomske odnose in razvoj Janko Deželak sta v Ljubljani podpisala protokol o prvem zasedanju mešane komisije za gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Bolgarijo. To naj bi bil še en korak k nadaljnji krepitvi gospodarskega sodelovanja in povečanju blagovne menjave, ki znaša približno 35 milijonov dolarjev.
DRAGA MOJA HAGA!
Jajjaaa?!
Vej pa don nej?!
Nevame divojke. V Afriki deklam pa ženskam nej samo zato nevarno živeti, ka ji za 15 dolarov leko odajo za robe. Tam prej eške majo 90-300 gezaro takši robov. Pri ništarnaj plemenaj (törzsek) je prej jaj tisti ženski, stera divojke porodi. Té Afrikanarge tak mislijo, ka je prej tau zato, ka je njina žena z drugim moškim - tö - spala.
- Ge bi tau rad znau, ka te té čedni očevge znajo, štero dejte te zdaj njino,, pa štero od drugoga moškoga.
Nevola zavolo spau-dnji lač. Gvüšno vövdari cerkvena bojna zato, ka so ene katoličanske novine v Italiji takše reklame nutri v cajtunge djale, na šteraj so moške pa ženske spaudnje lače. Vömicke, šteri štejo té novine, so se nej tak dugo zato gorprosili, ka je eno sploj malo dejtece nago reklamo delalo za mineralno vodo. - Teče mi voda vö s spaudnji lač...
Kambodža mára za máro. V Englandi, kak vejmo, so v velki nevoli zavolo betežni krav, štere naure gratajo (CJD), pa do je mogli več milijonov dojzaklati. Zdaj pa te so ene novine (vrag pa té novinare! ) iz Kambodže tau pisale, ka naj Englandarge vse 11 milijonov krav k njim pripelo. Pa. te prej Englandarge dobro vöpridejo, pa uni v Kambodži tö. Uni tam v tom azijskom rosagi prej ranč telko min (akn) majo. Zato pa drugo nikanej trbej naredili, liki té
naure krave tavö na paše zagnali, pa tiste eške bole naure akne tö vrag vzeme. - Dje, kulimajsa bi te v Kambodži nej falilo.
Indija Koromandija. V Indiji zato nemajo takšo mesarsko natura. Uni, pravijo, ka so prej krave sveta živina (bogauvge), štere je trbej moliti. Zato pa uni premišlavajo, ka bi betežnim kravam iz Anglije dali politični azilv (menedék). - Dje, hiše, sejke pa Cifre iz Britanije, ge bi na našom mesti zato bole v Indijo üšo, če tam rejsan tö nej gé Indija Koromandija (Csodaország).
Pokapanje v univerzumi. V Meriki geste ena firma (cég) - Celestis -, štera sé ške s tem spravlati, ka de pepöu tazažgani mrtvecov v vesolje (űr) vozila. Urne (žarejs pepelom do s sateliti vred lejtale v neskončnom zraki. Gda pa se približajo atmosferi od zemle, té pa se pepöu raztepé na milijone talov. Pla-
čati za tau de trbölo 4. 800 merikanarski dolarov. - Paščite sé, ka prej že dosta lüdi stogi v reda), kapa ka dugo ne pridete na red?!
Dragoča je relativna. Če mislite, ka je tau dosta penaz za tau, ka do naši ostanki po smrti po lufti lejtali, te si samo zbrodite na eto. Rovački general Blaškič, šteri se je sam zglaso na boroviji v Hagi, je prej kak najvekši predjen Rovatov v Bosni, dau dosta lüdi nedužno dojbujti. Un pa pravi, ka je un sploj nedužen. Za en den prej kak zgrablanec more plačati 4 gezera marikanarski dolarov (600 gezero forintov). Pa vejte, ka so me za te penaze vse dopistili? Ne smej iz zidine, k njemi niške ne smej priti, novinarge tö nej, pa ne smej telefonérati... - Za té male penaze je tau don orejdno, nej?
Fr. M.
VZGOJA O NARAVI IN UČENJE MATERNEGA JEZIKA
Ena izmed najpomembnejših izkušenj v obdobju otroštva je srečanje z naravo. O naravi obstaja veliko zgodb, pravljic in jo opevajo v pesmih. Obdobje otroštva je za te zgodbice, pravljice enkratno, zanimivo, očarljivo in neponovljivo. Pomembno je, da jih ne pozabimo, se jih spomnimo tudi kot odrasli ljudje, starši ali vzgojitelji.
Pri vzgoji otroka v vrtcu književnost nima svojega določenega mesta, kadarkoli jo lahko vključimo in jo moramo vključiti v vzgojni program.
Če je žafran že odprl svoje cvetove, naj bo to vzrok za petje, če so se pojavile prve štorklje, lastovke, naj govori o tem pesem. Ali sta bezeg ali kostanj že zacvetela, ali listje akacije začenja
rumeneti? Snežinke letajo po zraku? Ponazorimo te pojave še z literarnimi besedili. Pesmi, pravljice in zgodbe nam lahko pomagajo pri jezikovni vzgoji otroka, ta vzgoja mora biti povezana z vzgojo narave.
Stari ljudje so svoje opazovanje, izkušnje ovekovečili v izrekih, pripovedkah. Tudi vzgojiteljice lahko ogromno naredijo, da bi živeli stari običaji še naprej. Zato je potrebno poznavanje preteklosti. To je bilo v zadnjem času precej zanemarjeno. Otrok rad posluša uganke, zgodbe, izreke in se jih zelo hitro nauči.
Sprememba letnega časa je eden izmed največjih čudežev v naravi, kar je ohranjeno tudi v literarnih besedilih. Drevesa, grmovje se spreminja v pravljicah, kot je
to mogoče samo v otrokovi domišljiji. Nepriljubljene živali pridejo bliže otrokovemu srcu, postanejo bolj sprejemljive zanje, če se z njimi srečajo v zgodbah. Človeške lastnosti “govorečih živali” v pravljicah ganejo otroka in ga hkrati spodbudijo k oponašanju. Oponašanje zvokov, glasov (onomatopoija) pomaga otroku pri pravilnem tvorjenju glasov, pri odpravljanju začetnih govornih napak in otrok tega niti ne opazi.
Pomembno je, da otrok posluša jezikovno čisto pesem, pravljico. Včasih je težko najti pravo besedilo. Veliko literarnih besedil, pesmi, zgodb moramo poznati, da najdemo pravo, vsebinsko, jezikovno in oblikovno najbolj ustrezno za dano situacijo. Lite-
rarno delo mora ustrezati razvojni stopnji skupine in osebnosti vzgojiteljice. Če zanemarjate to zadnje, se lahko zgodi, da je rezultat vzgojnega načrta nekaj čisto drugega kot bi bilo pričakovati.
Zelo pomembno je, da vzgojiteljica nenehno zbira literarna dela, besedila. Dopoldne in popoldne naj ima vzgojiteljica svoj osebni “repertoar”, ponovitve besedila naj sliši otrok od vzgojiteljice, ki je le-to prvič povedala. Pri izbiri lahko pomagajo starši, stari starši, ki lahko tej zbirki prispevajo svoje pravljice, zgodbe.
Tako bo otrok lahko spoznaval krajevne značilnosti, variacije že obstoječih običajev.
Dr. Fejes Erzsebet
Porabje, 18. aprila 1996
5
IZ MERITJE NAZAJ V SAKALOVCE
Najšli smo moža z ženauv v Sakalovcaj, šteriva sta več lejt živala v Meritji - Petjina Elza 9 lejt, Dolenji Stejlini Pišta 39 lejt -pa sta si tak zbrodila, ka sé navekoma nazaj skvartejrata v svojo malo rojstno ves. Tak mislim, ka se takšno narejdtja zgodi
v	enoj porabskoj vesi.
Pišta, ga pa kak ste
vi	odišli v Meriko?
“Dja sam tistoga ipa
išo, ga ji je največ šlau, 1956. leta. Bijo sam 22 lejt star. Eno leto sam bijo v Avstriji v lageri, po tistim sam leko išo v Meriko. Težko je bilau. ”
Kama ste šli v tistom velkom rosadji?
“Moja sestra, vüc pa tatica so že tam bili. žlato sam emo zavole. Oni so mi pomagali Sprvoga. Tak en mejsac sam bijo pri sestri. Postalino pa kaj drugo potrejbnoga so mi vtjüp zdavali. Delo sam si zisko, telko tularov sam prišparo, ka sam si eno talo ižo vözejo. ”
Kak ste živali, gde ste delali potejm?
“Živo sam, kak srmactje v bogatom varaši. Delo je nej tak fejs bilau, dapa dja sam nika furt zisko. Dosta sam delo pa graubo šparo. Srečo sam emo, ka ma je en privatnik goravzejo za šofera, s kamionom sam vozo pir. Nota sam zopojdo cejlo Meriko pa Kanado. Na, te sam se oženo. Prva žena mi je tö iz Sakalauvec bila. Dva deteta sva mela, dapa nej sva dobro vöprišla pa sva sé razpitala. Petnajst lejt sam živo sam. 1984. leta sam prišo oprvin domau na gledala, po tistim pa že Večkrat. Tak sam srečo drugo ženo, Elzo. Ona je bila devica (vdova). Müva sva sé poznala že od maloga mau, vtjüper sva ojdla v šaulo. Ona je tü Sama bila pa sva tak vtjüp prišla. Sanjalivo sam go, ka je ona tü doma sploj dosta delala. Pravo sam ji, aj pride tavö v Meriko na gledanja. 1987. leta je rejsan prišla pa sva se te tak Odlaučila, ka se oženiva. Tak je te ona tü tam ostanila z menov. ”
Kak sta se Odlaučila, ka döjn nazaj prideta?
“Müva sva tau namenjeno mela, ka gda mo dja v penzijo, te domau prideva. Istina, ka eštje ne dobim pravo penzijo, tau samo tisti dobi, steri je že 65 lejt star. Dja sam tri lejta prvin tak njau delo, zatau so mi posaba dolavlekli s plače, tak leko dočas dobim ejkstra penzijo. ”
Nej Vam je špajsno za telko lejt tü doma?
“Nej. Müva tü tö vse mava, ka nama trbej. Nauvi ram smo dali zozidati. Tam v Meritji je že naslednja tü slabo šlau v slüžbi. 37 lejt sam delo na enoj mesti pa so ranč tak delali z menov, kak če bi nauvi delavec bijo. Starejše lüstvo že nejma po-štanjé. Samo mladino štjejo meti. Dja sam se k tauma nej mogo vcujvzeti. ”
Že sé dugo pogučavamo pa skaus slovenstji. Dar-dar povejte kaj engleštji. Ali se rejsan ne da pozabiti materno rejč?
“Gda sam najprvim domau prišo, sploj težko mi
je šlau. Razmo sam vse, litji djezik se mi je težko vidijo. Parkrat sam domau
prišo, te mi je že baugša šlau. Tistoga ipa so eštja mati živali, oni so lagvo vedli vogrstji, z njimi sam samo slovenstji leko gunčo. Z drügo ženauv zvekšoga tö slovenstji gunčiva. Tü doma tö, Zvün če Sto takšen pride, ka ne razmej. V Meritji je tü dosta Slovencov, starci eštja gučijo slovenstji, dapa mladina neštje. Engleštji so eštje nej vedli dobro, slovenstji so pa nej steli gunčati. ”
Zdaj smo meli edan veltji svetek, vüzem. Kak držijo v Mertiji te svetek?
“Krštjaniki ranč tak kak tü. Na, mladina že nej nateltja. Dapa starejši ranč tak nesejo svečat masau pa djajca kak tü. Mlajšom pa starišje po ogradaj tasranijo čokoladne zavce pa pofarbana djajca, tisto mlajši z velkim veseldjom zištjejo. ”
Kak vördja taum lüstvo?
“O tam fejs vördjajo, mislim, ka bola kak tü doma. Mladina tü redno odi v cerkev. Tri veltje sve-
tke držijo, den zahvalnosti, vüzem pa božič. Na, božič malo ovak držijo. Po veltji bautaj že dva-tri mejsaca prvin postavijo krispane. Miklauži mlajšom delijo cutjer. Tak spravijo več tjüpcov po bautaj. Dugo svetijo te svetek. ”
Elza, ali ste težko tüj njali daum pa držino, gda ste se napautili v Meriko?
“Dja sam išla samo na gledanja k sestrej za tri mejsace. Mlajši so ma tasprvajali, fejs so djaukali. Telko sam njim prajla, če ne pridem nazaj, aj tak vzemajo, ka sam mrla. Gda sam že gvüšna bila, ka tam ostanem, te sam njim pisala pismo, aj ne baudejo čemerni, dapa ne pridem domau. Gda sam za devet lejt nazaj prišla, so ma od radosti z veltjim djojom sprejeli. ”
Kak sé je vam vidlo v tistom velkom rosadji?
“Mena se je fejs vidlo. Dobro sam leko živela. Mauž me je delat nej püsto. Moža sestra se je skrak držala, z njauv sve sploj dobro vöprišle. Lejpo pa dobro je bilau.
Dja sam doma dosta delala. 21 lejt sam odla delat v kosno fabriko. Mauž mi je mladi mrau. On je tü v kosnoj fabriki delo. Igro je v Makoš bandi. Sprvajo je plesalce.
Gda sam devica gratala, cejlo delo je na mena ostalo. Grünt sam delala, živino sam mejla, delat sam ojdla. Mordjana sam bila. Težko življenje sam mejla. S prvi možaum sva mejla pet mlajšov. Najstarejša je Eržika, ona je tü v Sakalauvca, tri deteta ma, mauž ji je tö mrau. Pityu je tö v Sakalauvca s svojov držinov. Laci se je v Traušče oženo, dva deteta ma. Joži je doma pri sestrej, težko gunči pa se nej oženo. Eva je pa tü doma, tü ma dva deteta, stari raum sam njim prejkdala. Dobre mlajše mam. Rada sam, ka sam pa leko z njimi. "
Klara Fodor
... DO
MADŽARSKE
Prireditve
-Gledališka skupina Nindrik indrik je začela s svojimi nastopi po Porabju in Prekmurju. Tako so 14. aprila nastopili v Sakalovcih in na Dolnjem Senjku.
Slovenska ves in Šte-vanovci bosta na vrsti 21. aprila. 12. maja si bodo ogledali veseloigro v Monoštru. Gostovanje v Prekmurju bodo začeli 20. aprila v Gornjih Petrovcih. Organizatorji se dogovarjajo tudi z Gradom, Kuzmo in Mursko Soboto.
-19. aprila bodo v organizaciji Zveze Slovencev in ZKO-ja iz Murske Sobote predstavili knjigo Valerije Perger Tudi to je slovensko Porabje. Predstavitev se bo začela ob 19. uri v soboškem gradu.
Peter Vencelj v Porabju
19. aprila bo državni sekretar za Slovence po svetu g. Peter Vencelj obiskal Porabje. Na Zvezi Slovencev se bodo med drugim pogovarjali o najnovejših načrtih Zveze ter o pripravah na sejo slo-vensko-madžarske manjšinske mešane komisije, ki bo predvidoma v sredini maja v Budimpešti.
Manj prijav na univerze in visoke šole
Letos se je za redni študij na univerzah in visokih šolah prijavilo 79 tisoč dijakov, skupaj s tistimi, ki želijo študirati ob delu, je njihovo število 102 tisoč, kar je za 9 odstotkov manj kot lani. Letos ni nobenih omejitev pri tem, kdo koliko prijavnic pošlje in na kakšne fakultete. Tako se je lahko zgodilo, daje neki dijak odposlal svoje prijavnice na 14 različnih fakultet.
Mali posestniki zgubljajo na popularnosti.
Zloglasni govor predsednika Stranke malih posestnikov na predvečer madžarskega državnega praznika je učinkoval kot bumerang. Stranka, ki je do zdaj vodila, je zgubila 17 odstotkov na popularnosti in so jo tako prehiteli socialisti.
Porabje, 18. aprila 1996
6
KUSTI ŠTRIKAŠ (1)
“Sveti Baug, Števan! Ka ste že pá naprajli? Nej bi malo leko bola skrb meli? ” Letos pred božičom sé etak čemerila stara ženska nad sausadom, šteri - Sto Vej - če je od nje eške starejši ali pa malo miajši. Lujza so že bola skrajek k osmim križom kak sedmim. Njina zgo-dovina je duga. Gnesden samo tak pozna nji vsakši, ka so prej oni stara poštarca. Dugo, dugo lejt so vodili pošto v vesi. Njina držina je gnauksvejta bogata bila. Etak pa je priliko mejla deco vönavčiti. Lujza je v držini bila vöodebrana za tau, ka bi po šaulaj prejkvzela pošta, štera je pred bojnov njina bila.
Kak je pa že tau šega bila, edna poštarca se strašno žmetno oženi. Sploj pa te, če svojo delo v ednoj vesi ma, gde je malo ali ranč nega takšoga moškoga, šteri bi se šiko k njej, pa šteri bi bio za tau, ka bi pri ženi austo v takšoj slüžbi, kak je ona mejla. Etak je pa Lujza ostala stara dekla ranč tak, kak tistoga reda dosta pa dosta mladi dekeo, stere so se vzele za pöštarske gospe.
Lujzo so sploj poštüvali lüdje. Po bojna so bila sploj žmetna lejta. Lüstvo je največkrat k njej letelo, če je melo kakše težave, če je trbelo kakše papire vöspunjavati, če je potrejbno bilau tau ali tisto pršteti pa razmeti.
Mali Franci - Števana sin - kak poštarski sausad je sploj za velko držo tetico. Večkrat so ga poslali na pošta, on je napona z veseljem leta ta. Pošta- se je njema strašno vidla. Tam je vido Vsefale pake, na drugo kraja okna so pa sejdli tetica Lujza. Meli so čisto, lejpo pisamó, stero je on samo skauz mala okna vido. Tetica Lujza so paulag okna sejdli, na staula so meli telefon, za plečami pa nikšo čüdno tablo, gde so Vsefale lüknje bile, pa če je telefon cingo, tetica so v tiste lüknje nikše draute not tiskali pa gučali. No, tau je nika posebno bilau malomi Francini. Najvekši “svetek” je pa te bio, če so tetica Lujza etak prajli:
“Francek, boj tak dober, staupi not k meni pa mi vöznosi pake, štere sam že zvagala. ” Te je Francek staupo not v teticino pisamo, štera je v zimi tak topla pa fajnska bila, ka od toga lepšoga si je nej mogo želeti. Z veseljem je noso pake tavö, pa gda je dokončau, te so ma teta vsigdar nika dali. Ali malo čokolado ali pa kakše lejpe pisane štempline, ali kakše prazne papire.
Francek sé je furt tak spominjo na tetico Lujzo, ka so sploj lepau bili oblečem. Najbole so se ma pa te vidli, gda se je zima prebližávala. Lujza teta so te vsigdar nase djali eden lejpi kusti štrikaš, šteri je njim od šinjaka do kolen šego pa nji segrejvo. Lejpo farbo je emo té štrikaš. Na šinjaki. je bio sivi, na prsaj pa kockasti s sivov pa belov farbov. Lujza teta so s tejm štrikašom strašno gospočko vögledala
Lejta so odletejle, Francek je velki grato, Lujza teta je pa vse bola stara postela. Francek je gorzraso. Njegvi oča, Števan pa mati Ana sta samo njega mela. Kakoli so bili po bojna žmetni cajti, Franceka so starišje dali vönavčiti. Po srednji šauli
-	štero je odlično zgotauvo
-	so tak mislili, da telko dojda. Liki sausadna teta Lujza so pa tak prajli, ka Franceka nej slobaudno tak njati. On je za več mogoče Tista lejta, če je stoj za tau bio, je emo priliko naprej staupiti. Etak je Francek prišo na univerzo. Za pet lejt je postano diplomirani človek, visiko vönavčen človek. Starišje so strašno radi bili pa so sploj ponosni bili na njega. Tau so pa zatok nigdar nej pozabili, da tau tetici Lujzi leko zavado, štera jé njim dobre tanače dala. Etak so eške tadala ostali sploj dobri sausadje. Pomagali so njej, gde so mogoči bili. Samo ka je teta tau nej tak njala. Ona
-	te že kak penzionisti« -je tü vsigdar z nitjim poiskala držino, sploj pa na kakše svetke.
Francek je v ednom velkom Varaši daubo slüžbo. Doma so tak mislili, da je njema dobra, da je za-
dovolen. Na rejdki je prišo domau, starišje so ga meli za gospauda. Teta Lujza so sploj radi bili zatok, ka gda je prišo domau, je nigdar na nji nej pozabo. Vsigdar je malo prišo k njim pa ste si malo pogučavala.
Francina starišje so po žmetni lejtaj k sebi Prišli. Doma na zemli so delali, vse so meli pa so zadovolni bili. Nej pa tak Francek v tistom velkom Varaši. Več ji bilau, steri so tak čütili, da so oni samo slüge, da je ne plačajo pošteno, da bi najbaukše bilau vse tüj njati. Franceka je srce bolelo, on je zatok nej takši nezadovolen bio, zatok nej, ka je nigdar nej v bogastvi gor raso. Pa itak. Nagučali so ga sodelavca kolegi. Etak so pa eden lejpi den po uradnoj poti odšli v Nemčijo pa so nej Prišli domau. Pisalo se je 1965. leta.
Franci je v Nemčiji je brž dobro delo daubo. Dapa sam nej znau, zakoj se ma je nej vidlo v Nemčiji. Njegva pamet je napona v Meriki ojdla. Kolegi so tau nej napameti meli. Etak je pa dosta nej gučo od svojga mišlenja, samo je vsakši den bola isko priliko, da bi leko v Merimo odišo. V Nemčiji je v ednoj fabriki delo, gde delajo šifte. Spozno je Vsefale šifte, emo je razmenje za tau. Pa itak. Začno sé je včiti engleški in je vsakši den - v mišlenji - bole skrajek bio k Meriki.
Sam ne vej, če ma je Baug pomogo ali kak se je tau Zgodilo, gnauk je samo priliko daubo za tau, ka leko slüžbeno potüje v Meriko. Nigdar več je nej nazaj prišo v Nemčijo.
Sploj daleč je odišo, poleg Alaske si je na morji na šifti najšo slüžbo. Svoj cejli žitek je na morji preživo. Emo je ram tü, liki tam je na leta štiri ali petkrat bio po par dni. Kak se je tak tepo po svejta, je vse menja vedo od starišov. Vsakšo drugo leta če njim je piso edno pismo. Nej se taužo, samo njim je piso, ka ma dobro de, liki daleč je, pa nikšoga cajte nejma. Dostakrat njim je pejnaze tü
poslo. Pisma, stera so ma starišje pisali, je bilau, ka je samo za edno ali pau drugo leta prešto, zatok ka je nigdar nej na tistom atrejzi bio, gde je emo ram.
1986 se je pisalo, gda je etak v Meriki pa na kontinent staupo. Pisma so ga čakale, med njimi edno Žalostno. Mati so ma mrli, tomi je že skurok pau leta.
Te oprvin je tak čüto, da je njegvo živlenje strašno. Tak si je mislo, da je on nej dober sin svojim starišom. Vküp ga je strgalo tau mišlenje. Dobro je vedo, da tau več nigdar nede mogo notpmesti, da nigdar nede mogo več svojoj dobroj materi zavaliti trüde, njeno lübezen. Njegvi oča ma je napameti odo. Ka de pa zdaj sam? Samo zdaj se je prebüdo, pa notspoznau, da so njegvi starišje stari gratali tak, ka so ga cejli žitek čakali domau.
Žmetno so tekli njegvi dnevi doma, gda je prišo
ukaz, znauvič more na maurje, titi po svejta. Do tejgamau je brez brige odo, vsigdar je tak mislo, ka so doma v reda. Tau, ka so ma pisali, ka ga čakajo, je nigdar nej globko prebrodo. Znauvič prešte očino pismo. Na litaraj se vidi, da je očina roka več nej gvüšna, trpeče.
Po šifti ga je delo zadržalo, dosta cajta je nej emo za mišlenje. Pa itak. Več je nej te človek bio kak pred tejn. Dostakrat sé je vcuj spravo, ka de piso pismo, pa se ma. je nikak nej pršikalo, že več kak 20 lejt je jezik tü nej nüco, že ma je na žmetno spadnilo slovenski pisati. Tau je pa sam sebi obečo, da de isko priliko za tau, ka de domau očo gledat. Žmetno je vküp spravo pismo na šifti. Samo za pau leta go je leko na pošto dau.
I. Barber (se nadaljuje)
NAŠE PESMI
IGRALA JE
SAKALAUSKA BANDA
/: Igrala je sakalauska banda: / 3x Ajnc, cvaj, draj.
/: Plesala je sinička devöjka: / 3x Ajnc, cvaj, draj.
/: Jaz te pitam, s kem golaube raniš: / 3x Ajnc, cvaj, draj.
/: Srce rejžam, s tem golaube ranim: / 3x Ajnc, cvaj, draj.
/: Jaz te pitam, s kem golaube napajaš: / 3x Ajnc, cvaj, draj.
/: Skuze točim, s tem golaube napajam: / 3x Ajnc, cvaj, draj.
(Slovenska ves) -mkm-
Porabje, 18. aprila 1996
7
OTROŠKI SVET
KA JE TAU?
Kak sé zové
na Gorenjim Siniki........
na Dolenjon Siniki........
v Ritkarovci..............
na Verici.................
v Števanovci..............
v Andovci.................
v Slovenskoj vesi.........
v Sakalauvci..............
Kak so nücali.............
Rešitev iz številke 6/1996
klánfa, skoba - je bila na prednji nogi krave med pašo, da ne bi zbežala tehénbéklyó
legeltetésnél a tehén egyik melső lábára tették, hogy el ne szaladjon Tak sé zové: 	na
Gorenjon Siniki klánta Tak so nücali: kravi so na prejdnjo taco gordejvali, gda so go pasli, ka nej mogla odleteti.
Majda Koren
MICI SE ŠMINKA
Za vrati v naši kopalnici je omarica. V njej so spravljene mamine reči.
Danes se Mici šminka. Kako se ji zasvetijo oči, ko odpre omarico in zagleda toliko posodic in šmink in barv in krem!
Najprej ustnice. Danes naj bodo oranžne!
Lica. Letos so modema modra lička, naj bodo modra!
Veke. Hmm, kakšne bi želela? Črne, da, čme kot noč!
Dlaka? Ha, zares! Zakaj bi morala biti dlaka vedno samo rožnata? Naj bo zelena.
“Juhuuuu! ” Zakriči Mici, vzame naj večji čopič iz omarice, izprazni pol tube barve za lase in si z njo pobarva dlako. Ampak dlaka sploh ne postane zelena, temveč rumena. Saj veste, ne, Mici še ne zna brati in je pač vzela rumeno barvo.
Mici si je zelo všeč v novi podobi. Manjka samo še parfum. Mici si z njim pošteno navlaži dlako.
Odprem vrata stanovanja... Pošastno diši. Hočem reči, da preveč diši. Zgrabim Mici in jo nesem pod tuš.
Kaj drugega mi res ne preostane.
Ljudska
ŽEBLJEVA JUHA
Vojak se je vračal z vojske domov. Ker je bil truden in lačen, je potrkal na vrata majhne hiše. Odprla mu je stara ženica.
“Imaš kaj jesti, kmetica? ” jo je vprašal.
Stara ženica mu je odgovorila: “Ljubi vojak, včeraj sem zadnjič jedla. Ničesar nimam. ”
V tistem hipu je vojak zagledal pod klopjo žebelj. “V vojski sem se naučil delati žebljevo juho, ” je rekel. Kmetica je začudeno odgovorila: “Iz žeblja? Česa takega še nisem slišala. ”
“Takoj ti bom pokazal, kako se to naredi. Daj mi lonec! ”
Kmetica mu je prinesla lonec. Vojak je umil žebelj in ga položil v lonec. Napolnil ga je z vodo in ga postavil na štedilnik. Čez nekaj časa je vzel žlico in pokusil vodo.
“Juha bo kmalu nared, ” je rekel. “Samo škoda, da nimaš soli. ”
“Soli imam dovolj, samo vzemi! ” je rekla kmetica. Vojak je juho solil in spet pokusil.
“Še boljša bi bila, če bi dal v vodo rezance, ” je rekel.
Kmetica je prinesla iz shrambe rezance in rekla: “Vzemi! ”
Od časa do časa je vojak premešal vrelo vodo. Starka ga je radovedno opazovala. Ko je juho spet pokusil, jo je pohvalil: “Še malo masti, mesa in zelenjave in juha bo še boljša. ”
Tudi mast, zelenjavo in meso je imela kmetica v shrambi. Vojak je dal vse to v juho.
“Sedaj lahko jeva. Dober tek! ”
Basen
OPICA IN SIR
Dve mački sta šli na sprehod in našli kos sira. Obe sta ga hoteli imeti in se nista mogli pogoditi. Prosili sta opico za svet, a ta jima je rekla: “Nič lažjega kot to. Sir razdelim na dva enaka dela in vsaka dobi polovico. ”
Mački sta nasvet sprejeli. Opica je vzela tehtnico, razdelila sir in tehtala. “Tale, ” je rekla in pokazala na večji kos, “je težji. ” Vzela ga je in ga odgriznila. Ko pa ga je spet položila na tehtnico, je bil lažji od drugega. Zdaj je vzela težjega in ga odgriznila. To je večkrat ponovila, da je navsezadnje pojedla ves sir. Mačkama pa ni ostalo nič.
OBISKAL NAS JE “ZAJČEK”!
Bilo je na veliki teden. Vreme je bilo slabo, deževalo je.
Nekega dne pred poldnevom smo slišali, da nekdo trka na vrata. Vstopil je “zajček” z veliko torbo, polno daril. Poslali so ga iz Zveze Slovencev iz Monoštra. Otroci so začudeno gledali in spraševali: “Kdo je to? Kaj hoče? Kaj je prinesel? ”
Ko so videli, kaj so dobili, so zakričali: “To je moje, to je moje...! ”
Kot varuška dolnjeseniškega vrtca bi se v imenu otrok rada zahvalila za ta obisk in lepe igračke, s katerimi se naši malčki radi igrajo.
Lep pozdrav: Marija Čato
* * *
URA SLOVENSKEGA JEZIKA
Pri uri slovenskega jezika je vedno lepo. V tretjem razredu nas je pet, ker odidejo nekateri učenci k uri nemškega jezika. Slovenski jezik imamo na umiku štirikrat na teden. Naša učiteljica je prijazna. Ko pride v razred, jo pozdravimo. Najprej se pogovarjamo. Nato ji pokažemo domače naloge. Če so dobre in lepo napisane, nas pohvali. Večkrat beremo iz Cicibana. Radi imamo pravljice, uganke in križanke. Skoraj vsako uro tudi pojemo. Radi imamo ljudske pesmi.
Klaudia Lazar 3. r. OŠ G. Senik * * *
ALI STE VEDELI?
Minula zima je bila zelo dolga in precej huda. Mlade generacije še niso doživele tako hudega mraza in tako velikega snega. Ljudje smo samo posedali pri pečeh in radiatorjih pa gledali skozi okna. Po nepotrebnem nismo šli ven. Niti na misel nam ni prišlo, da so ljudje nekoč v takem hudem mrazu delali zunaj.
To so bili ljudje, ki so lomili led. Najbolj hrabri in močni možje so se zbrali v skupine in dobesedno šli na led, ki se je “zredil” na. Rabi. Ena skupina se je s sekirami podala na debel led in ga sekala v kvadraste oblike. Leteči koščki ledu so jih opraskali po obrazih, nekateri so padli v ledenomrzlo vodo. Druga skupina je led vlačila na nabrežje reke in nakladala na konjske vozove ali sani. Led so zvozili v podzemeljske kleti. Tam so ga razbili v majhne koščke in polili z vodo. Tako je nastala debela past ledu. Delo so nadaljevali do takrat, dokler se klet ni napolnila. Na koncu je izgledalo tako, kot velikanska ledena kocka.
Zakaj so delali to? Moramo vedeti, da takrat še ni bilo hladilnikov, hladilnih skrinj. Če je gostilničar v vročem poletju hotel postreči s hladnim vinom in pivom, je moral imeti led. Ravno tako mesar, ki je mislil v poletju prodajati sveže meso.
Nekateri izmed teh “ledolomilcev” še živijo. Vedo povedati, da je to delo bilo res težko in nevarno. Led je spolzek, mrzel in težek, zato je bilo veliko poškodb.
Jože Nemet
Porabje, 18. aprila 1996
Foto: K. Holec
Zveza Slovencev na Madžarskem
Gledališka držina
NINDRIK INDRIK
Feri Lainšček
DVA FALATA PA PAU
(Kak sta mauž pa žena fotiva mela;
Kak se štirdje leko štirikrat sparajo)
* * *
Špilali do:
-21. apriliša v pau 11-oj vöri v števanovskom kulturnom daumi
-21 • apriliša v 3-oj vöri v kulturnom daumi v Slovenskoj vesi
-12. majuša v 5-oj vöri v gledališki dvorani v Varaša
NIKA ZA SMEJ
Dvaujo delo si zamerkaj
Roland, našoga staroga doktora sin, etognauk etak pravi svojomi oči: “Dragi moj oča! Ka naj napravim, da bi ge tü tak dugo leko doktor biu kak ti? ”
Oča pa: “Dragi moj sin! Zdaj, gda si postano ti tü doktor, zamerkaj si dvaujo delo. Betežnomi človeki recept spiši tak, naj ga on ne zna pršteti. Račun pa ma tak daj v roke, naj se da dobro pršteti pa videti. ”
Zvün reda
Etognauk je eden mladi človek Zvün reda not üšo k doktora. Vse je krvavi bio, s plečaj me je pa vöstau eden naužic. Z slejdnjimi močami sé je not prtepo, gda edna starejša ženska etak pravi: “Strašno, ka gnesden vse vönanajdejo lüdje, samo aj njim nej trbej čakati pri doktori. ”
Rano pa kesnau
Ednoga doktora prednji od toga spitavajo, zakoj v
njegvoj vesi tak dosta decé geste, ka je šaula napona puna mlajšov, če pa indrik samo tü pa tam geste kakšno dejte.
Doktor pa etak pravi: “Tau je tak, ka ta ves, gde ge slüžbo mam, je pauleg železnice. Sploj rano, v pau petoj vöri skauz vesi roboča eden cug, steri prebüdi vsakšoga v vesi. Na, etakšoga reda je gorstaniti eške rano, znauvič zaspati je pa že kesnau. ”
Namé ne mauti
Etognauk je naš Robi k zobari üšo, strašno ga je bolo eden zaub. Gda na red pride, etak se moli doktori: “Pošteni doktor, lepau vas prosim, dajte mi nikšo vrastvo, strašno me boli zaub. ”
Zobar pa: “Na, človek tau nede samo tak. Sedite si not v stolec pa poglednam te boleči zaub. ”
Robi pa: “Tau je pa sploj nej potrejbno. Nika nete vidli, cejli obraz mam otečanoga. ”
Doktor: “Tau name ne mauti. ”
Robi pa: “Tau vam ge dam valati. Name bi tü nej
mautilo, če bi vaš obraz bio otečani. ”
Hip-hip...
Naš Ivan v Varaša žive. Tak v paunauči je üšo k patejki, tam kloncka na okni pa cinga. Sila je bila. Hiperol vrastvo ma je trbelo. Kak tam cinga pa kloncka, malo okno se opre pa eden sploj sneni človek pita, ka je potrejbno. Naš Ivan je žau sploj djaklau pa etak začna: “Hip... hip... ”
“Hura, ” pravi tisti tam znautra, pa malo oknico not včesne.
I. Barber

ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tal.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92)
ISSN 12187062.
Časopis izhaja z den a mo pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.