2 — dinarja
Poštnina plačana v gotovini,
lOTIUSI
LISI DOBRE VOLJE ZA SLOVENCE / IZHAJA DVAKRAT MESEČNO
LETO lil,
Tekoči račun pri Poštnem čekovnem uradu v Ljubljani, štev. 10.644. Naročnina četrtletno din 9.—, polletno din 16,—> celoletno din 30.
lili ■' ;j§
„Sem dvajset let garal le, poSteno se potil sedaj pa rad, gospoda, miru bi se navili I'
Prihodnja številka izide v soboto, dne 13. julija 1940.
NAROČNIKOM V VEDNOST!
V	zadnji številki »Totega lista« smo cenj. naročnikom objavili pojasnilo glede opominjanja za zaostalo naročnino. Pripominjamo, da prične naša uprava s 1. julijem razpošiljati tozadevne dopise; naročnike vljudno prosimo, da store svojo dolžnost in nakažejo znesek, ki bo označen v poslanem dopisu.
UPRAVA.
JUNIJ 1940
Marsikomu je ta mesec kar na lepem sapo vzelo; še ministrom, vojskovodjem ponekod je spodletelo.
Drugim šlo je vse po sreči, ker tako je na tem svetu, ko se stiske ti otepaš, drugi žvižga pri kofetu.
So Angleži svojo vojsko čez Kanal nazaj speljali,
Nemci z ofenzivo silno so se dalje, dalje gnali.
Vojni bog se razkoračil je prek Alp in Sredozemlja; vojna vihra na Francoskem pa naposled le pojenja.
Parižani so ta mesec prapor nov na stolp dobili; v Ameriki pa »suhe« so h koritom pritegnili.
Rusom Baltik je zadišal in so si ga čisto vzeli; vse ugiblje, kaj nadalje strici bodo še počeli.
Turek se po Moskvi ženi, mnogi tam so diplomati; na zapadnih ruskih mejah se pa zbirajo solda ti.
Za nevtralnost tu smo vneti, mi le s tinto se borimo, za Wilsona in Rogoza hamletovsko krvavimo.
Divizijo pevk in pevcev v Operi smo si nabrali; * za kulturo na to vižo naj bi še drugod se klali.
Huda ura obiskala nas po mučni je sopari; tam na frontah vse drugače huda ura duše pari.
Marsikaj do konca mesca se na svetu bo zgodilo, kar pač kroniko bo toto v našo žalost že zgrešilo.
Tretji opomin,
ki ga prejme le nekaj prav nerednih naročnikov te dni, je zadnji opomin uprave. Prosimo, da nam nakažejo po priloženi položnici zaostanek najkasneje sigurno do 10. julija
Izbrisana firma
Iz registra trgovskega združenja »Evropejski Merkur« so črtali tvrdko »Zveza narodov«, ki je delovala v Ženevi. Zmanjkalo ji je obratnega kapitala, z rezervami je bila pa itak vedno bolj na kratkem. V konkurzni masi so našli 20 ton resolucij. Strokovnjaki računajo, da so te resolucije pokopale tvrdko. Resolucije so njena edina aktiva. Nia vsako leto delovanja odpade približno ena tona. Kljub pomanjkanju papirja ne bodo mogli resolucij uspešno spraviti v promet, zato bo izguba tem večja. Stroški za vsako tono so že zdaj presegali vrednost produktov. Delničarji likvidirane tvrdke so sc ušteli tudi pri dvojnem knjigovodstvu. Eno so vodili zase, drugo za narode.
NA IZPREHODU
»Poglejte, gospa, v ta voziček. Dete je staro že tri mesece, Da je še tako strašno malo!«
»Ne čudite se gosipa, to je dete našega peka, ta pa dela vse tako malo.«
NESREČA Oton Habsburški je ves obupan, ker so tmi ušli vsi natakarji, ki jih je bil vežbal za svojo restavracijo.
ŠPANSKA Res mnogi mešali pri nas so karte različne svoj čas.
Zdaj mešamo tudi že mi, tako pač kot nam se tu zdi.
Bil lani je v modi Madrid, drugod zdaj prižgan je karbid. Na svetu maščuje se vse, kar napačno zmešano je.
Brihtni Janezek si predstavlja,
da si bodo razdelili ta svet kot pomarančo.
»Naj pravi svet kar hoče, teorijo o bliskovitem udarcu sem pa le jaz prvi praktično preizkusil!«
Sodobni Ciklop in Odisej
obesil se je velikem ovnu za trebuh in smuknil mimo Ciklopa
PROFESOR MATEMATIKE PRI FOTOGRAFU.
Fotograf: »Šest krat dvanajst?«. Profesur: »Sedemdeset dva!«
GROŽNJA.
Žena: »Ah, ljubi mož, ti ne veš kako mi je hudo, da si tiako bolan! če bi ti umrl, jaz bi ti kmalu sledila.«
Mož: »Pa mi vsaj zadnjih trenutkov življenja ne zagrenjuj s takimi grožnjami.«
PISATELJ.
Jože: »Kaj pa dela tvoj sin?«
Jaka: »Pravijo, da je pisatelj.«
Jože: »Alli piše za izabavo ali za denar?«
Jaka: »Meni piše vedno za denar.«
HVALI BOGA.
A: »Moja žena ima to čudno navado, da me vedno sredi stavka iprekine ...«
B: »Boga zahvali, da te sploh pusti govoriti.«
PrlsluSkovanle
— Vidite Ivanka, še na lepake so Vas dali, ko vedno nastavljate ušesa na vrata.
ŠVICARSKA
Vseokrog grmi in bliska, Švica se med gore stiska, krave pase lepa Mica,
Švica pa po malem »Švica«.
V TRGOVINI RADIJSKIH APARATOV
»Prosim, pokažite mi dober radio, toda s kratkimi valovi. Stanujem namreč v moderni hiši, kjer so sobe zelo majhne.«
NA VOGALU
»Gospodična, ali smem vprašati, kosa čakate?«
»Prav zanesljivo nekoga drugega.«
RAVNOTEŽJE
Ravnotežje smo držali, se z miljardami igrali; ravnotežje se zdaj ruši, težko, težko je pri duši.
TUJSKO - PROMETNA SEZONA
je v nekaterih deželah že zdaj na višku. Oddiha željni turisti prihajajo kar v kolonah in v svojem navdušenju za lepoto tujih dežel drve iz kraja v kraj čez drn in stm.
PO PREGOVORU
»Ali si lahko mislite, gospod Stržen. Ko sem se vrnil s potovanja, sem odprl kovčeg in stehSce so kar planile iz njega.«
»Ne čudite se gospod Stržen: povsod lepo, doma najlepše.
TOČNA URA
Soseda je govorila gospodinji: »Tale Vaša stenska ura pa ne kaže prav.«
Gospodinja: »I)a, nekaj je pokvarjena. Pa nam še kar dobro služi, ker smo se je navadili. Kadar leži postrani, kaže šest in bije dvanajst, takrat je točno tri.« \
V muzeju
gl
Stari kult
Najnovejši kult
OČE IN SIN.
Oče: »Ti brezvestni zapravljivec! Ko sem bil jaz v tvoji starosti, mi ni dal oče ves mesec toliko denarja, kolikor ga ti v enem dnevu zapraviš.«
Sin: »Zaradi tega »e ti pa vendar ni treba jeziti na mene; zmerjaj svojega očeta.«
AMERIKANSKE MEJE
so spet premaknili in sicer iz Evrope na afriške obale. Amerikanci imajo pred Evropejci to veselje, da sami premikajo svoje meje, dočim jih Evropejci raje drug drugim.
KRONIKA
— Šola je zaprla svoja vrata. Marsikoga je poslala v samostojno življenje. Za takega reveža se ni šola končala, temveč se še le začne.
— Ob zadnjem neurju je treščilo' v neki radioaparat, ob katerem so kljub rani uri - zlati uri (J4 6 zjutraj!) neka-terniki pričakovali vojnih poročil. Včasih sem bil zloben in sem porekel kakšnim »prijateljem«:	»Strela	naj
vas udari!« No, zdaj jih je zares!
— Na trgu je vse 100 odstotkov dražje. Lanske cene veljajo edino pri — kumarah. Zato je za nas proletarce napočil že zdaj čas — kislih kumar.
— Ne vem, če bo še kdaj pripravila kaka evakuacija toliko veselja otrokom, kot ona nedavna mariborska, ki je deco tako odlično predčasno iztrgala iz objema šolskega pouka. Baje je zato nastala zavoljo te evakuacije ogromna fovšija in zamera med otroki.
— Pevsko tekmo je uprizorilo v operi ljubljansko gledališče. Odkrili so marsikakšen dober glas in če ne bi bila ljubljanska gledališka uprava na slabem glasu, da nima denarja, bi zdaj lahko prišla do tega dobrega glasu ...
— Nekje je neki mesar in preka-jevalec v torek (!) zaklal kravo, jo razsekal in jo začel prodajati. Ta krava je imela, ko je bila še cela. samo še kožo, ki je držala njeno telesnost skupaj in pri govejem rodu predpisano število kosti. Ker je bil torek in cenjeni odjemalci te kravo pred nj<e~o smrtjo niso videli, je pridrvelo kar dosti kupcev po govedino. Ko so rre-jeli vsak svojo porcijo v obliki kože in kosti, se je izgovarjal mesar, da druge govedine ne more dati, ker je torek brezmesni dan ... In je torej pred zakonom krit!
— Ko je udarila strela v razvanjski zvonik, so se razvanjske krave tako ustrašile, da drugi dan niso hotele dati nobenega mleka od sebe. Fair to ni! Krave so ravno tako kot ljudje članice skupnega občestva o-ziroma kolektiva in se morajo prav tako zavedati svojih dolžnosti do družbe. Zlasti v današnjih težkih časih, ko se cedi tako malo mleka po tem svetu. Preplašenost ni noben izgovor! Če bi, recimo, vsi Slovenci, ki so preplašeni, ravnali prav tako, in ne
bi, recimo, zato dali nobeneiga davka od sebe, lepo bi nas pogledali v Beogradu! In mi, nota bene, nismo prav za prav niti nobene krave!
V SPOVEDNICI.
Spovednik: Ja, seveda... s fanti?«
Nežka: O, nobenega več ne maram. Prej som res enega cenila.«
Spovednik: »Ja, cenila, kajpak, cenila ja. Kolikokrat pa cenila?«
PRIJETEN STAN.
Sin: »Oče! Sedaj, ko sem' dovršil šolo, mi odkritosrčno ipovej, kateri stan je najprijetnejši?«
Oče: »Ljubi sin, vsak je prijeten, samo ne
—	zakonski.«
MOLITEV.
Mož: »Torej tvoj oče nama noče posoditi 10.000 dinarjev?«
Žena: »Noče in aočel«
Mož: »Oih, moj bog, kdaj pride čas, ko bova lahko rekla: Oče naš, ki si v nebesih ...«
PO SODBI.
Odvetnik: »Kaj ipa prav za prav mislite, gospod? Vi ste 'bili zaradi Vonkurza obtoženi in vsled mojega zagovora oproščeni.*
Klijent: »Gospod doktor, vaš sijajni zagovor in soglasna sodba visokega sodišča sta me popolnoma prekričala, da nisem kriv in mi zato tudi ni treba plačati nobenih dolgov.«
Reklamno stopnjevanje ali ,.klno-slovenftlna“
Idejen,	i
idejnejši,
n a j i d e j n e j š i... film i. t. d.
Tako smo namreč čitali na reklamnem lepaku za film: »Angeli za-temnelih lic«.
Na drugCm takem lepaku ,pa smo čitali, da je legendarni detektiv Sherlock Holmes pisal tudi — romane in da je »Baskervillski pes« film ... po znanem romanu Sherlock Holmesa. Čast komur čast! Romane o Sherlock Holmesu pa je pisal Sir Airthur Conan Doyle’s ...
V	duhu Zasa
V	Mariboru so pričeli z regulacijskimi deli na Frankopamovi cesti. Prebivalci Magdalenskcga predmestja so radi te pozornosti zelo presenečeni. Saj se je na njihovih ulicah bolj redko pojavil kramp, ker je bil to. pač šele -— peti okraj.
Pravi vzrok za regulacijo in popravilo pa so bržčas naše kolonije
—	mestne in železničarske — in je seveda prav, da se zveza med mestom in kolonijami popravi in utrdi. Kakor vidimo, delajo to tudi druge države in narodi, če že. ne živimo v času duha, delajmo vsaj v — duhu časa...
Novo podjetje v Banjaluki
itetna PISARNA**
«ofwa » KAftiBOR;
Da bi zadostili interesentom iz Slovenije, ki kažejo izredno zanimanj« za mirno Bosno, so uvidevni faktorji odprli na eni najprometnejših ulic Banjaluke realitetno pisarno. Vsem, ki si nameravajo postaviti v tem kraju domače ognjišče, priporočamo, da nemudoma sporoče pisarni svoje želje glede lege in velikosti hiše, oz. parcele. Blagovolijo pa naj pohiteti, ker rastejo cene iz dineva v dan. Naslov: »Realitetna pisarna za malodušneže iz Slovenije.« Dopisnica zadostuje.
Gospod predsednik
Gospod Možganič je župan, velik gostobesednih, od rojstvu mu je sojeno, da bo povsod predsednik.
Ko se Možganič je rodil, so vile pristopile, lastnosti razne v zibelko so njemu položile.
Prejel od njih puhlobo je, nastop ruprezentancni, debelo kožo, zbirko fraz in dar še govorančni.
A zadnja vila ob zibelki še to-le je dejala:	i
»Vsa društva, kjer predsednik boš. nevzdramno bodo spala!«
Potem Možganič rasel je in že kar v šoli, bednik, sošolce prefrazaril je, da je postal predsednik.
Potem opustil šolo je, ker pač možganski viri so dovolili le, končal da bo gimnazije štiri.
Poslej je v svetu deloval in noč in dan govoril, z jezično tehniko je vse nasprotnike umoril.
Postal je kmalu še župan, predsednik društva »Sloge« in društva za vse jetične ' ter društva za uboge.
In vsako društvo naokrog bilo je pač s proktetstvom udarjeno, da spanje spi pod njegovim predsedstvom.
Bil je predsednik ptičarjem I in varčnim čebelarjem in motociklom tudi še in tudi kolesarjem.
Bil je predsednik družbe »Grozd«, za vinogojstvo vnete, a zraven — jasno kakor biks!— predsednik — »Vojske svete«.
Bil pri »Pogrebnem društvu« je in za povzdigo rojstev, predsednik lovcev bil je še in raznih ribogojstev.
Predsedoval je društvu »Mir«, vojakom bivšim tudi, pri »Društvu za izseljence« in pri »Domači grudi«.
Tako je društev petdeset pod moro to ječalo, kot v pravljici Trnuljčica sred trnja trdno spali.
Zgodilo pa se nekaj je: brez vednosti vseziMcev krožek nastal brezposelnih je intelektualcev.
Možganič tamkaj ni bil kot predsednik zmagovalec, ker pač ni ne brezposeln bil, ne — intelektualec.
Ko to predsedstvo je ušlo, Možganič obnemel je, vse, — sapo in dar govora udarec ta mu vzel je.
Užaljen preko groba še I ni več besede izustil, pri petdesetih društvih vseh predsedstva je opustil.
Še isti dan Možganič umrl po kapi je možganski, čeprav možgan nič ni bilo v notranjosti lobanjski.
In društva mu na spomenik napis so ta-le dela:
»Predsednik društev je umrl, a društva so oživela!«
D. Goflja.
ZEDINILA STA SE
»Moja žena je ipo vsaki ceni hotela, da bi bilo malemu ime Peter, jaz sem hotel imeti pa Pavla. Naposled sva se vendarle zedinila.«
»No, kako sta ga pa krstila?«
»Za Petra vendar?«
SVILOPREJKA
»Vidiš, Jožek, za vse te lepe svilene obleke in svilette nogavice se imamo zahvaliti majhnemu, šibkemu črvičku.«
»To je očka, ni-res?
Ceneča pred^ledališKo blagajno
V	duhu časa
k
Slovensko časopisje: ... mariborsko Narodno gledališče namerava osvežiti svoj ansambel z mladimi močmi...
Mucek: »Pusti ptiča! Danes je brezmesni dan!«
Sveto pismo: Mnogo poklicanih — malo izvoljenih.
NEMOGOČE
»Očka, ti praviš, da sem rojen meseca februarja?«
»I)a.«
»Kako to, takrat so štorklje vendar v Afriki?«
DOSTOJNOST
Katehet poučuje otroke, kako grdo je, ker ljudje rabijo za nekatera dejanja tako neprimerne besede in da naj bo izražanje vedno le vljudno in lepo. Ko pride drugo uro v šolo vpraša:
»No, Milan, kaj je tatvina? ■<
Milan pa, ki si je besede prejšnje ure vtisnil v spomin, odgovori:
»Tatvina je je— - je nekoliko predaleč segajoče delovanje...«
Ti	a
Stran b.
Izpod Karavank
NAPREDOVANJE
Kjer Budan dolgu letu je sum gospodoval in mu Mešiček zvesto je bil ob struni stul, tuni zdujci je Mešiček povsem zukruljevul.
Tako bi bilo želeti: KSS
V	RADOVLJICI
so se zbrale dieputacije stenic, ščurkov, bolh in drugega hišnega mrčesa iz vsega radovljiškega okraja, da bi se zahvalile za visoko ceno, ki jo je dosegel mrčes v teh časih, ko marsikod niti človeško življenje ni vredno piškavega oreha. Na njihovo žalost jih ipa nihče ni sprejel in so gorenjskemu človeštvu navkljub sklenile še večjo ploditev.
PRAVIJO,
da bo doktor Štempihar izdal brošuro »Z glavo skozi zid«. Najzanimivejše bo poglavje »Usoda mojih nujnih predlogov«;
da bodo na sejmu na Savi — praznik sv. Petra in Pavla — na prodaj biciklji, pripravni za vožnjo po levi strani in za večmesečna potovanja. Vencelj z Javornika je imel namreč tak bicikelj, zaslužil je z njim v eni minuti 50 dinarjev, pa jih nazadnje ni plačal, ampak je raje popihal na biciklju po svetu. Seveda s priporočilom prijateljev, ki so se stalno zanimali za njegove vožnje po domači občini in so mu tudi nasvetovali, naj se zaradi vožnje po levi strani ceste še drugod zaleti v nekaj konfinov;
da bo Nace Kralj nakupil popra za svojo trgovino, ne bo sc mu pa nikjer posrečilo dobiti boljšega jesi-ha kakor ga prodajajo v konkurenčni trgovini pod klancem.
ZA VELIKODUŠNO PODPORO,
ki jo je bil deležen krojač Francelj na svojem študijskem potovanju, bo menda svojim dobrotnikom odslej naprej zastonj krpal hlače pod sledečim geslom:
Naj bo Peter ali Albin,
Milan, Francelj ali Tine, vsem sem iz srca hvaležen, lepe bom imel spomine.
JESENIŠKI POŠTARJI
so sklenili organizirati motorizirane oklopne oddelke, zaradi hitrejšega poslovanja in zato, da bodo varni pred — svojimi ženami...
OTROŠKA
»Mamica, ali pride naša Marija' tudi v špirit?«
»Zaka/i pa' tako neumno vprašaš?«
»Naš tata ji vedno pravi, da je lep ke-berček.«
Dvoje pisem . . .
Milostljiva:
...., dne, 20.VI. 1940.
Dragu prijuteljicu!
Ne morem Ti popisuti kuko sem srečnu in zudovoljnu, du sem izbrala letos pruv to letovišče za počitnice in oddih. Vse je prekrasno! Čudovita in romantična okolicu, ki Te kliče in vabi v svojo sredo. Vsak dan gremo na sprehod po prelepi poti, ki se vije sredi grmovja in skalovja preko bistrih potočkov do velikega jezera.
Stanujemo v novem hotelu. Kom-fort, odlična postrežba, dnevno koncert, ples in solidna družba. Res prekrasno! Tudi moj mali Ivanček se je razigral. Tukaj je tudi nekaj drugih otrok in se vsi igrajo, da jih je veselje opazovati.
Z eno besedo: Raj! Tukaj bi hotela ostati večno .. J
Pozdrave!
Tvoja Mery X.
Vzgojiteljica:
dne 20. VI. 1940.
Draga Prijateljica!
Ne morem Ti popisati kako sem nesrečna in jezna, du sem sprejela to službo in odšla v to gnezdo, ki mu (ne vem zakaj) pravijo — letovišče!!
Okolica je zanemarjena in enolična. Vsak dan gremo na sprehod k bližnjemu ribniku, ki pa je čisto navadna mlaka.
Stanujemo v hotelu, ki ima za seboj že lep rodovnik lastnikov. Sedaj pravijo, du je nov, ker ima novega lastnika, novo ime in je sveže pobeljen. Kakšna je postrežba si lahko predstavljaš, ker me je hotelski poslovodja že dvakrat na skrivaj vpra-
šal koliko časa ostanemo tukaj in kakšno je finančno stanje naše »milostljive«. Med tednom je gostom na razpolago radio, ob sobotah in nedeljah pa igra majhen dijaški orkester iz sosednjega mesta. Ob takih prilikah se tudi pleše. Seveda pleše samo »milostljiva«, jaz pa tolažim in mirim Ivančka, ki kriči in noče zaspati. Družba je neznosna. Sicer pa se je »milostljiva« skoraj z vsemi že skregala. In to radi Ivančka, ki je popolnoma zdivjal. Pred par dnevi je sunil v ribnik malo hčerko nekega letoviščarja. S težavo sem jo rešila iz blata. Včeraj je telebnil po stopnicah in do nezavesti .prestrašil staro letoviščarko, ki je Počivala na verandi. Danes pa se je zaletel v natakarja, ki je nosil kosilo. Juha je v loku brizgnila na toaleto žene znanega veletrgovca, omaka pa je končala na preprogi.
Z eno besedo: Pekel! Komaj čakam, da se vrnem domov...
Pozdrave! __________________Tvoja	Marija	V.
NI MISLIL TAKO
Doktor: »Torej, dragi mož, predvsem ne bomo pili nlkakega alkohola več...«
Pacijent: »Kar se Vas tiče, gospod doktor, kakor pač hoteče, Jaz se mu pa ne bom odrekel!«
List iz dijaškega dnevnika
(Vojna z gospodinjo.)
Sobota, 4, suSec: Kazimir, spoznavalec.
Spoznavam, da kazi mir v hiši in kvari prijateljsko razpoloženje gospodinjino do mene dejstvo, da sem zabil matematično šolsko. Na vsej stvari še ne bi bilo nič hudega, ali stara mi je slučajno izvohala zvezek in ugotovila, da sem svojeročno falzificiral njen podpis. Kršil sem njene svete pravice in sladke dolžnosti. Brez dvojna me čakajo sankcije.
Nedelja, 5. sušeč: 2. postna, Janez Jožef
od križa.
Stanje se je iposlabšalo. Gospodinja se je s sosedo preljubeznivo skregala; žrtev gospodinjine ljubezni pa je končno po že ukoreninjenem zakonu postala moja per-šona. Po maši sem moral na ukaz takoj nad sinuse in kozinuse, tangente in parabole etc.! Pa celo v nedeljo! O Janez in Jožef od križa! Kakšni križi so se mi nabrali na križ, ki me še itak boli od četrtkove tekme, ko smo nabili gimnazijo. Popoldne imam karcer. Družbo mi delajo logaritmi in gospodinja, ki kot stražar-cer-ber krpa na drugi strani mize nogavice. Kruto tiranstvo!
Ponedeljek, 6. sušeč: Evzebij, Friderik.
Po enonedeljnem prisilnem 'bivanju pod ostro gospodinjino kontrolo, ko me vse rotenje, prošnje in pritožibe niso mogle izmazati, sem spremenil metodo in taktiko. Na tihem sem tiranu napovedal vojno in sklenil, da v hiši ne bom več spregovoril. Nasršil sem obrvi in lopnil z vrati, da sem gospodinjinemu psu priškrnil rep. Zadel sem jo v živo, kot da bi bila ona sama med vrati, Za večerjo sem se moral postiti, zraven pa si nakopal novega sovražnika, gospod:njinega moža, ki je bil nevtralen vse do mojega spopada s pasjo mrcino, nato p? preko stanja nevojsko-vanja iprešel odločno na stran mojih sovražnikov kot gospodinjin zaveznik.
Sveti Evzebij, ki imaš v Vodnikovi pratiki palmovo vejico in bridek meč za znamenje, napolni mi s pogumom srce, plašno pred premočjo, da me sovražna si’a ne bo strla.
Torek, 7. sušeč: Tomaž Akvinski c. uč.
Vojna, sicer nekrvava, toda več kot živčna, divja naprej. Vse razpoložljive edini-ce zvijač, ki niso vezane na Šolski fronti, s pridom in uspešno uporabljam. Karcer se gospodinji ne obnese, ker je okno prenizko, blokada pa ji zopet ne uspe, ker ibi začel z .generalnim štrajkom, kar se tiče potovanja v šolo. Upravičeno se bojim za gospodinjin žolč.
Sreda, 8. sulec: Janez od Boga; Bodin. .
Bitlka se bliža k odločitvi. Gospodinja mora črpati že zadnje rezerve, ker je starokopitna in ne pozna moderne strategije. Pisal sem latinsko šolsko. Od tega reda
je odvisna vsa nadaljna borba, v katero zaupam, ker se moja morala z dnevi veča. Čeprav mi primanjkuje nekatere vrste mu-nicije, se držim hrabro, ker čutim v sebi poklic za kaplarja.
Četrtek, 9. sušeč: Frančišek, Danimir.
Zjutraj stanje na vseh odsekih nespremenjeno. Gospodinja javlja možu o energičnih ukrepih in uspehih, kar pa vsi nevtralni poročevalci zanikajo. Priznati moram resnici na ljubo, da je sovražnik res za trenutek z metlo prodrl v mojo sobo, a sem položaj z nekaj potezami »vunbaci-teljev« krepko očistil in se strategično zavaroval s tem, da sem ključ v vratih o-brnil. Opoldne beležim zmago, ki je nasprotnika precej demoralizirala in bo občutno vplivala na nadaljmi potek operacij. Latinsko sem namreč pisal prav dobro. Srditost bitke je ponehala in prešel sem iz molčečega bojevanja na jedrnata in kratkobesedna pogajanja z gospodinjinim zaveznikom. Pravi mi, da se tudi sta-
jH
ra pod težo uspehov moje vojne sile mehča, le podpis da jo še razburja. Videti je, da je pripravljena skleniti premirje . . .
Petek, 10. sušeč: 40 mučencev, Viklor.
Poneihavanje sovražnosti. Priprave za premirje. Pogoj: status quo. Moj štab je mnenja, do bo s pomočjo 40 mučenikov vse šlo po načrtih. Pri kosilu nas je obiskala gosipodinjina znanka, proti kateri me je gospodinja po navadi obirala. Končno ji je dala še zvezek, rekoč, naj pogleda kakšen špici da sem. Gostinja nekaj časa lista, na koncu se ozre na naslovno stran in pravi: »Kako pa to? To imate ja lanski zvezek!« Hitro sem skočil k njej in se 'prepričal o resničnosti njenih besed.
Takrat pa sem se tudi spomnil, da sem dal pravi zvezek sošolcu, naj mi ga spravi do prihodnje ure.
Sovražnosti so se <na gospodinjino ieljo končale. Rada bi le dobila pojasnilo, zakaj ji nisem že tokrat razložil. .. Predragi mi sveti Viktor, ki imaš danes god, vik-toria je na najini strani. Samo na pravi zvezek bova morala paziti!
Po podpisu mirovne pogodbe sta bila zvečer na žgancih dva ocvirka več kot navadno.	Tangens,
Zemljica obleko novo zdaj na pomlad je dobila; dama, glejte, da tudi Vi boste kakor zemljica storila!
"Se priporoča damski krojač
IGNACIJ TOPLAK
MARIBOR, OROŽNOVA ULICA 10
NUJNA POTREBA
Romanu so prigovarjali: »Ne pijte toliko, Roman. Saj to ni lepa«
»Moram,« se je izgovarjal Roman. »Na eno oko ne vidim, pa ipijem, da bi na drugo dvojno videl.«
ZASEBNI DETEKTIV
»Po Vaši želji sem zasledoval vsak korak Vašega gospoda soproga. Obiskal je osem modnih trgovin, sedem modistinj in Štiri salone za lepotičenje...«
Dama: »Ha! Neverniiik... In kaj je tam delal?«
Detektiv: »Vsepovsod je povpraševal po Vas!«
Na rivijeri I94O
a
i:
— Dragi možek, snemi prstan, da te kaka mina ne potegne k sebi!
TRGOVSKI ODSVETI
Vprašanje: Po Vašem nasvetu v zadnji številki sem sklenil osnovati s svojim' kapitalom EVROPSKO PREKUPCEVAiLMCO s kostmi in starim železom. Želim pa zvedeti, kako naj to robo spravim v promet.
Odgovor: Ker ste upoštevali naš prvi nasvet, vzemite na znanje še drugega. Vse kaže, da bo po sedanji vojni starega železa več ko preveč in z njim ne bo profita. Druga je pa s kostmi. Teh bo tudi več ko preveč, vendar Vam priporočamo, da jih čim več nakupite. Takoj pa tudi najemite nekaj strokovnjakov za sestavljanje človeških ogrodij. Po vojni bo znanost tako napredovala, namreč zdravniška, da bodo delali proteze za invalide iz prave snovi. Dalje bo vsako mesto, vsaka občina, vsaka fara in celo vsaka vas hotela imeti zaradi tujskega prometa neznanega junaka. Čim več kompletnih človeških ogrodij boste imeli sestavljenih, tem bolj bo cvetela Vaša trgovina! Tisto z železom Vam pa odsvetujemo.
ČESTITKE
Podpisana tiskovna agencija je naprošena, da vsem evropskim časnikarjem in tujim novinarjem, ki poročajo iz Evrope o evropskih dogodkih, sporoči prisrčne pozdrave njihovih japonskih kolegov. Vsi japonski časnikarji jim tudi iskreno čestitajo za nad vse zavidljive prilike. Evropejskim kolegom ni treba nič več tuhtati senzacij in pri tem potiti krvavi pot. Svojim čitateljem lahko servirajo poročila, ki prekašajo japonsko priznano fantazijo. Spričo tega so celo ameriški kolegi zaostali
četudi so v serviranju časopisnih rac uživali pionirski sloves. Japonci so primorani še naprej pitati svet z japonskimi racami, Evropa si je pa znala skuhati ‘boljši golaž. Vendar je razen časnikarjev nihče ne zavida.
Agencija »Rumena raca«.
Senzacij čas
Senzacij čas je naš bogat, dogodki naglo se vrste, celo najboljši diplomat največkrat prav zares ne ve, kaj mu bo dal prihodnji dan, bo li še živ ali ubit, spočit ali hudo zaspan, ali bo moral se solit, poromati v široki svet kot je Habsburški Oton šel na Špansko mile pestmi pet. S seboj je mamo Cito vzel in par popopranih klobas, seve, denarja nekaj vmes, in za veselje, kratek čas, pa še katero od — metres.
RUMENI BABILON
Japonci se z vsemi velesilami (ker so tudi sami v vele-sili) sporazumevajo in urejajo stvari, ki sc zlepa ne bodo dale lepo urediti. Japonci so ruimenokožci in se lepo sporazumevajo z belokožci, le z brati Kitajci ne pridejo do sporazuma.
Iz Ribnice javljajo
Podjetje »ZOBOTREBEC d. d.« iz Ribnice javlja, da ima na zalogi več vagonov zobotrebcev iz prvovrstnega lesa, ki jih proda po znižani ceni. Izvoz je namreč popolnoma prenehal, ker inozemcem zaradi voj-
ne le malokaj ostane za zobmi ter tako seveda zobotrebcev ne potrebujejo. Podjetje je tik pred polomom. Rešitev bi bila le v hitri trgovinski pogodbi z Ameriko.
Mislimo, da se bo to dalo doseči: v Ameriki je žetev evropskih zlatih rezerv izredno uspela. Z a uspehi pa pride uživanje iti po uživanju so v smislu higienskih predpisov potrebni zobotrebci.
D. Goflja:
Poročilo
Je takšen pač poslednji čas, da vsem tišči možgane, da krade še poslednji mir in živce razrahljane.
In če po cesti se ozreš, tlak čutiš ta in moro, ki povzročuje, da je vse človeštvo danes noro.
Tu je matrona, ki ji oko ) z nebesa se ne gane, ki v vseh golobih vsepovsod že vidi aeroplane.
Gospod ta: v pločevinasto če streho mu dežuje, dobi pri srcu kurjo polt, ker strojnice že čuje.
Če tretji od tam, kjer je Št. lij, skoz dež zazna bobnenje,
zanj to ni grom, sovražnih to kanonov je grmenje.
Četrti, kadar pade kaj pred njega od živalce iz zraka, policiji de, da videl je — padalce...
Če mestni valjar ropota, se črno približuje, že peti moli očenaš,
'ker — tank ga pokončuje.
Če šesti vidi, da kje kak letak zrak v burji reže, brž Po marelo steče, ker že videl je — Angleže.
Ker vsi so taki pač ljudje, vsi bližnji in vsi daljni, si mislijo o sebi vsi, da v glavi so normalni.
In če med norce pa tedaj kak pametnjak utira si treznosti pot, svet ga koj za norca proklamira:
»Ta se ne trese, ne kriči! Normalna to navada kar ni, zato ni zdrav mu urn, v norišnico on spada!«
In prava sreča, če se mu bo norcev dom otvoril, ker tam edino bo lahko s kom — pametno govoril.
V zoološkem vrtu
Kdo se leva jše boji, še boji, še boji?
Nihče se ga ne boji, lev nič več nevaren ni.
Ker je star in je betežen, prej pa ni bil nič tak nežen. Slišal se njegov je glas čez morje v deveto vas.
Pesmi naših dni
Ježek: Šolarska
Prav vesel iz šole grem, dosti lepega že vem:
Tank ne vozi brez bencina. Ujetniki mr jo od glada.
Od Londona do Berlina dež železni pada, pada.
Prav vesel iz šole grem, dosti lepega že vem:
Ena zvezda — kaplar to je. Kanada redi soldate.
Ladje družijo v konvoje. Puli, druže! Pacaj, brate!
Prav vesel iz šole grem, abecede še ne vem ...
Mati uči sinka moliti
Sit si, sinko, spet si se najedel In zato (Bog naš je gospodar, to vedi) moli, da bo šlo vse v reda: Daj nam danes še jedilno karto!
Moja ljubica ima premajhen obrazek
t
Ljubica moja, sobica tvoja je majhna tako.
Kam le boš, draga, z njo?
Kam jo boš skrila, ljubica mila, napad če prišel sred bo teh vojnih ur. I
Zanjo bo treba, če bo potreba, poseben model:	I
Nebojša-miniatnr.
Uspavanka
Aja tuta, aja, aja!
Spanje, sinko, božji dar je.
V sanjah angel te obišče in vso noč mul tabo var je.
V kleti pa je zaklonišče.
Aja tuta, aja, aja! !
PRSTI
Palec pravi? »Pijmo!«.
Kazalec pravi: »Jejmo!« i Sredinec pravi: »Kje bomo pa vzeli?«
Prstanec Pravi: »V materini skrinji.«
Mezinec pravi: »Je že komisija pobrala.«
DANES NE!
Ne, danes ne! Umakni se mi, ljuba! Nocoj od mene ne dobiš poljuba. Ah, včeraj, dd! hi jutri spet! In stokrat še,
dokler ljubezni iskra v srcu mi ne umre, I zagrizel se bom v tvoja usta in Pijan iz njih bom srkal sok ljubezni sladko slan.
A danes ne! Ker danes je brezmesni dan.
ŠE ENA
»Oh danes bi te kar pojedla, striček.«
»»Saj danes je brezmesni dan.«« I »Ah, nič zato! saj si — kozliček.«
Ljubljanski Hamlet
Peka (menda starejša dama): »Le na visoke vrhove lete strele...«
Rogoz: »Na Gradu bo menda dovolj visoko. Tu gori me morda res še kaka strela oplazi!«
RAZUMEN KONJ
»Konj, ki ste mi ga prodali pretekli mesec, je krasna žival, samo nikoli ne dvigne glave.«
»Seveda, konj je namreč strahovito ponosen. Ko mi boste plačali zadnji obrok, bo pa spet glavo dvignil.«
DOBER NOS IMA
V	Dramljah je bilo vsako noč kaj ukradeno. Končno so se vsi vaščani sporazumeli in zapovrstjo vsak po eno noč stražili. Neke sobote je bil na vrsti Kuštrin, vaški prevejanec. Pozno zvečer je prišel lepo v krčmo, sedel za mizo in naročil pijače. Kmetje so ga seveda začeli naganjati, naj gre ven, češ, da prav ta čas rud kdo kaj ukrade.
»Bežite, bežite, kdo bo neki kradel, ko ste pa vsi tukaj!« se jim je odrezal Kuštrin in mirno naročil še eno merico.
POSAVSKA TOLAŽBA
Mlekarica Tončka s Posavja vozi vsak dan mleko v Ljubljano. Da pa ima vsaj malo dobička, vneto doliva mleku vodo. Končno za dobiček kupi lep klobuček, kakršnega si je že dolgo želela. Ko pa se vrača iz Ljubljane čez šentjakobski most, sname poletni veter nerodno posajeni klobuček z glave in ga vrže v reko. — Razburjeno in žalostno gleda Tončka za njim, ko veselo plava na vrhu valov. Končno se utolaži in vzdihne:
»Voda ga je dala, naj ga še voda vzame!«
Iz Kranja
Z DUHOM ČASA
Ker so ponekod časi hudo gor j upi (grenki), smo imeli v Kranju slikarsko razstavo Tineta Gorjupa.
POZOR, TALE PA NI IZ KRANJA!
»Ošišani jež« z dne 15. junija je prinesel notico »Postupak za osu-du« in jo prinašamo v prostem prevodu:
»Za mestece, ki nima niti dvomili-jonski preračun, je bila to vendar dostojna plača: trije tisočaki na mesec. Toda gospod, ki je prejemal to plačo, ni bil z njo zadovoljen. Gotovo ste prepričani, da je zahteval povišanje plače. Pa ste se urezali! Nasprotno, zahteval je, da mu znižajo plačo na tisoč dinarjev. Ta gospod je župan v Hercegnovem. Njegovo postopanje moramo strogo obsoditi, ker niti malo ni vzel v obzir svojih kolegov — onih županov, ki so se na vse kriplje trudili, da bi dosegli čim večje dohodke, ker ve'do, da nič na zemeljski obli ni večno (niti ne župansko mesto), in morajo zato čim bolje spraviti v denar svojo občinsko genijalnost. Župan v Hercegnovem je s svojim postopanjem strahotno izpodkopal to človekoljubno akcijo. Odbil ji je tako rekoč krila. To je zares .nezaslišano in mora razburjena javnost pregovoriti omenjenega gospoda, da bo v bodoče kole-gijalnejši in bolj uvideven.«
Pridružujemo se temu nasvetu in priporočamo gospodu, naj ostane pri treh tisočakih, pa še drugače naj si dobi kako mesto za pet jur jev, sobe naj oddaja, sprejema ljudi na hrano in naj gleda, da pride do hiš, če jih še nima! Ce' jih pa ima, naj z njimi zaslužiti zna!
KRANJSKA RADOVEDNOST
Vse po mestu se vprašuje, kakšno bo dobil nagrado, ker je radio navijal, spuščal tujo limonado sredi lepega večera, med gimnastično parado.
Dandanes v brivnici
ll
r:
Brado dandanes obriti vsak mora, da bo za maskico dosti prostora!
Ko poročnem potovanju
Vstopila sta v vagon na neki ma}hni ipo-staji blizu Maribora. Mi štirje potniki, ki smo sedeli v kupeju, smo se spogledali, kajti 'po njuneun obnašanju ni bilo dvom’*, da je to mlad zakonski par, ki se je najbrž pred nekaj uraimi poročil in gre na poročno potovanje. Tri dejstva so nam to potrdila. Prvo: nosila sta s seboj šest kovčegov, -tri torbe, štiri pakete in pet škatel za klobuke. Drugo: oba sta nosila nove čevlje, ki so ju tiščali. Tretje: njuna obraza sta imela izraz neskončnega idiotizma. Ljubezen, čeprav nekoliko pozna, je oba zasužnjila. On je imel kakih petdeset let, ona pa okoli štirideset.
Potem, ko sta naim že pri vstopu v kupe pošteno hodila po čevljih, metala škatle in celo kovčege na naše glave, suvala s komolci v naše nosove in končno razbila šipo na oknu, se jima je posrečilo, da sta razmestila svojo prtljago nad našimi glavami.
Moj sosed na desno — neki mesar iz Počehove — je zamrmral nekaj v svojo brado, kar je bilo brez dvoma podobno psovki. Drugi, na moji levi strani, je divje zakolo-baril z očmi in dvignil svoj časopis, da mu ni bilo treiba gledati srečnega para. Tretji ju je začudeno pogledal čez očala in dalje
nekaj beležil v svojem notesu. Jaz sem nadaljeval s čitanjem knjige, čeprav nisem mnogo razumel, kar sem čital, kajti bal sem se za nadaljno usodo našega potovanja. In res: ni minilo ipetl .minut, ko se je pričelo:
»Oprostite, prosim!«
Moral sem vstati, da je lahko izvlekel ženin daljnogled iz kovčega.
Tri minute pozneje se je zgodila ista stvar z mojim sosedom na levi; nevesta je izvlekla iz torbe vozni ted. Trenutek pozneje je prišel na vrsto neumorni čitatelj časopisa. Topot! sta iskala nekakšne mentol bonbone. Takoj za njim se je moral dvigniti tudi mesar iz Počehove, kar je *t!oril z glasnim mrmranjem; nevesta ni več vzdržala v novih čevljih, treba je bilo poiskati copate.
Čez pol ure so ležali križem kražemi po kupeju gumbi, nekfikšne slike, ibeleinica, svinčnik, zemljevid, steklenica ikolonjske vode, pipa in toplomer.
»Kašljaš?« je vprašal ženin zaskrbljeno. »Čakaj, dušica, dal ti bom o-dlične tablete.«
Nevesta ga je ginjeno pogledala. On pa je stal na mojem žulju in jemal tablete iz kovčega.
»Zebe me ... Lačna sem... Žejna sem . .. Oglejva si malo one razglednice. Ko bi malo odprl okno. Ne, boljše je, da ga zapreš. Zdi se mi, da imam vročino«, je čivkala nevesta
in se trudila, da predstavlja s svojimi osemdesetimi kilogrami njeižno in kapricijozno deklico.
Tudi nam štirim sopotnikom se je zdelo, da doibivamo vročino. Vsak trenutek smo pričakovali živčni napad.
Zdelo se je, da bosta novoporočenca -e-daj mirovala. Ogledovala sta nekak album. Toda ni bilo tako. Album sta vrgla v stran in nam priredila novo zabavo.
Zabava je bila v tem, da sta iskala po kupeju stvari, čigar imena 'pričenjajo s črtko K:
»Kovčeg ... kapa ... klop . . . kljuka .. .«
Nato je prešla zabava na črko O.
»Okno, ovratnik, obešalnik, okvir«, je brbrala nevesta.
»Opica«, je zamrmral mesar z zaprtimi očmi,
Novoporočenca sta ga pogledala in oči-vidno mislila, da govori v spanju.
Ko ju je najnovejša zabava utrudila, sta se pričela ščipati. Ona ga je vlekla za brke in ušesa, on pa je stiskal njen debeli nos Poten je sledil poljub, pa dmgi in tretji... in nazadnje: cmok, cmok, cmok ... Me štiri žrtve smo se .znašle na hodniku. Mesar iz Počehove je besnel. Presneto smo se morali truditi, da smo .ga odvrnili od tega, da ni potegnil iza zasilno zavoro.
Sobota, 29. Junija 194(1.
»TOTI LIST«
Stran li.
wtva'VflosT
IZGOVOR
Nek tat je stal pred' sodiščem radi tatvine avtomobila^ »Kak« ste prišel na to misel, da ste ukradliii avto?«, ga je vprašal sodnik.
Tat se je izgovarjal: »Potreboval sem tnalo bencina za svoj vžigalnik.«
»Ubil bom oba!« je grmel in škripal z zobmi: »Ubil bom oba!«
Tedaj se je vlak ustavil na celjski postaji. Mesar iz Počehove je planil iz vagona in zdirjal proti restavraciji, čez .četrt ure se je vrnil vidno pomirjen in s triumfalnim nasmehom na ustnicah. Odlprl je termos steklenico in ponudil zakonskemu paru toplo kavo. ostali trije smo ga začudeno pogledali,
»Vzemite, prosim, izvolite! Nikar ne odbijajte. Zelo ste mi simipatični, zares .. Ko bi imel več, bi ponudil tudi drugim .., Toda novo poročenci imajo prednost... Izvolite! Kava je sijajna!«	'
Medtem ko sta zakonca pila, nam je mesar namignil z očesom in .spačil svoj obraz. Ko sta popila, sta se vidno ginjena zahvalila, nato pa kmalu zaspala.
Mesar ju je opazoval s polzaprtimi očmi. Ko sta končno zaspala, si je obrisal poti s čela, se dvignil s sedeiža in vzkliknil:
»Končno! Zdaj nas bosta gotovo pustila pri miru. Sredstvo je odlično!«
Ko je čez dve uri privozil vlak na ljubljansko postajo, sta novoporočenca še vedno spala...
Z razširjenimi krili je čuval Amor njun sen. .. Dokler niso vstopili čistilci vagonov.	Bibi.
OČITEK
»Tatek, ujel sem se z nitožnim palcem v mišjo past.«
»Vidiš, to je zato, ker moraš vsepovsod vtikati svoj nos.«
LEPA SLOGA
»Moja žena dela, kar sama hoče.«
»In Vii?«
»Jaz tudi.«
»Kako tudi?«
»Tako, kakor ona hoče.«
NA OVINKU.
Po hrib.ovile.rn kraju je dirjal avtomobil. Ko je pridrvel okrog velikega ovinka, se je nenadoma znašel pred globokim prepadom..
Šofer je komaj ustavil vozilo — še trcnotek, in avtomobil bi zdrčal v globino.
Lasnik avtomobila, vsled prestane smrtnega strahu še ves bled, je ogorčeno vprašal nekega mimoidočega kmeta:
»Slišite, kako pa to, da ni nikjer nobene svarilne tablice?«
»Saj smo imeli tablico«, reče kmet, »smo jo imeli, a ker se ni nihče ubil, smo jo proč vzeli.«
DRAG KONJ
Kmet se je ustavil pred Meštrovičevim konjem v Zagrebu iim je kritično ogledoval njegove noge in zobe.
»Ta ko.uj stane gotovo pol milijona,« mu je povedal sin, da bi pokazal očetu, kakšna vrednost je tak kip.
»Pol milijona! Fe A! Živega dobim za dva tisoč!« je odvrnil kmet.
S pevske tekme o Ljubljani
Nekateri peli so kot nekoč Caruso, drugi zopet spadali so le bolj v — koruzo.
Hamletovo slovo
INFORMACIJA
Na oglu Gosposke ulice je ustavil tujec nekega gospoda. Vprašal «a je: »Ali Veste, k:e je trgovina Macun?«
»TTToo ,ppaa vavam lalahhko popovvem. Cečečetrtta hhišša imnaa dedessni ststran-nii. Če bbii ipppa kokogga drruggega vvpra-ššalli, bbi pppa bilili žže ttam.«
POGOVOR POD VRVJO
NEDELJSKI POPOLDAN
Gospod K oz a murni k kima v naslonjaču, a gosipa Kozamurnikova čita časopise.
»Tukaj čitam, da je na Pohorju zločinec, ki davi ženske —«
Kozamunnik je oživel in odgovoril: »Julija, hitro pošljem inserat v .Večernik', če imajo tam še kakšno stanovanje za naju!«
—	Meni se zdi ta umetnik na vrvi kot vlada: Na vse strani lovi ravnotežje, pade pa ne tako hitro.
»Se-li ta dečko ne zaveda svojega posla? Grob koplje in poje!«
Sezona na Mariborskem otoku
%
DRUGI SO LENI
Nadzornik: »Kaj pa to pomeni!? Drugi nosijo po dvajset opek naenkrat, Vi pa samo deset?«
Delavec: »Ja, veste gospod! Oni drugi so preleni, da bi dvakrat Šli...«
je letos — kljub obratnemu političnemu položaju — v znamenju marci. Zanimivo je le to, da je občevalni jezik pod dežniki vse kaj drugega kot
—	angleški.
ZAKAJ JE OBUPAL
Stari Kovač je potegnil pred kratkim iz Drave potapljajočega se moškega in mu govoril: »Sakramenski človek, zakaj pa ste to napravili?«
Samomorilec si je nabral sape in pričel praviti: »Nedavno sem se oženil z vdovo. Imela je 19 letno hčerko. Moj oče, ki je mnogokrat hodil k nam na obisk, se je zaljubil v hčerko in jo vzel za ženo. Moj oče je postal moj zet in moja neprava hčerka moja mati. Čez nekaj č asa je povila moja žena sina, ki je postal svak mojega očeta in moj stric. In zgodilo se je, da je tudi žena mojega očetu dobila zdravega dečka, ki je bil moj brat in vnuk. Moja žena je bila moja svakinja, kajti žena mojega očeta je bila njena hčerka. Jaz sem postal njen sin in končno sem postal st'oj lastni tast — in kaj mi je drugega preostalo, kakor iti v vodo?«
Veliko roznrodaio Češki magazin, Maribor
VltfllUM	VHHJH	iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiilililllilllilllilillilllllllllllllllllllillllllllllllllH
Prodajamo od 20-30% cenejše od znano nizke in	.	.
stare cene. — Zato pohitite vsi v	Ne zamudite prilike, dokler zaloga še traja!
Živijo počitnice
27, junija 1940. Šolska naloga. Danilo Goilja.
Kadar izbruhnejo1 splošne Počitnice, je Policijska ura 'za Vučence, divjake, učitelje, profesorje in sploh za celokupno Bedagoško delovanje. Tedaj sprejmemo učenci Premirje z svojimi vzgojitelji, položimo svoje orožje i obliki šolskih Knjig, zvezkov, risank in drugih nezadostnih redof, ter totalno kapituliramo, da se oddahnemo od prestanih muk in cvekof, fajf in drugih krivic.
Fsi učenci smo že celo šolska leto ko-perneli po današnjem dnevu, ko se bije Ker-vava Bitka z Turki na Kosovem Polju, ki so jo uprizorili na Državni praznik, 28. junija, to je na vidof dan. Kak.o je to čudno f ži-ljenju: vidof Dan je pomenil za Srbe in tudi za nekatere Slovence. Konec Svobode, nam učencem pa .prinaša začetek Svobode f obliki blagodejnih Počitniških časofl In je to jako zelo interezantno, Kako ima ena in ista reč dve tako jako zelo različne plati. Sicer pa imamo f zgodovini narodof več takih Primerof:	vojna	je	egzempli	Kauza
smrt in siromaštvo za delafce, uradnike in
drugi proletarijat, na drugi Plati pa je taista vojna življenje in bogastvo za verižnike, t -žko industrijo, živinorejo in drugo. Ali pa vojna poročila: enemu pomagajo, da se zredi, drugemu pa so vir žolčnih kamnof. . .
Ali pa — da se povrnemo f okrilje Počitnic — počitnice: nam so veselje, našim ljubim roditeljem pa v nadlego, f kolikor u-živamo počitnice le mi sami. To je popolnoma razumljivo zavoljo^tega Defekta vun, Ker imajo naši ljubi itoditelji počitnice, kadar smo mi f šoli, tačas lahko uživajo mir in svobodo; Kadar pa smo mi doma in runo lastniki počitnic, jih pa baš zavoljo tega dejstva vun naši Roditelji izgubijo. Tako so pri naši hiši vedno počitnice, enkrat za nas, enkrat za Roditilje.
Moj ljubi Roditelj, rešpektivino, moj oče je uradnik in zato fpliva nanj beseda »Počitnice« kakor rudeča ruta na bika. Z tem seveda ni rečeno, da so fsake Počitnice rudeča ruta in fsak uradnik bik. Nego sem hotel z tem egzemplnom samo na svitlo dati, da moj ljubljeni Roditelj zmeraj pobesni, kadar izbruhnejo njegove počitnice. On pravi takole: Na Bled, Bohinj ali v Rogaško Slatino se še v sanjah ne upa, ker cela njegova plača bi zadostovala ravno za dva dni
letovanja, oziroma hohštaplarije, in morebiti še za takse. Toda ampak je to nekoliko premalo, ker bi ljubljenemu roditelju dva dneva letovanja nič ne koristilo, zlasti tudi, ker takse niso gobe, da bi bile užitne pa ne bi imel nič od njih. Poleg tega bi njegova družina bila le celi mesec brez finančnega Proračuna, oziroma brez hrane, ker streho hvalabogu še imamo nad Sabo. (To je tudi edino, kar še imamo). Tega pa mi ne bi miogli vun izdržati. Po 14 dni se že vadimo zavoljo draginje vun supirati samo ci-korjo z vodo in z kruhom. Več ko 14 dni pa ne bi vun izdržali, ker nam- fseeno m: njka treninga. Lahko bi kdo od nas tudi preminul in bi potem naš oče moral plačevati še tri leta pogrebne stroške, kar bi potem lahko še njega položilo v prerano domačo grudo.	/
Iz gornjih razlogof mora moj ljubljeni Roditelj čuvati domače ognjišče. Tako je fsaj celi družini zajamčena mogočnost, da bomo za očetovo mesečno plačo nabavili 10 kg krompirja, in če bo še kdo kaj zraven posodil, trideset solat, pa bomo spet en mesec jedli. Kaj pa ko bi bili eksvakujirani daleč v tuji Deželi, brez fickof in dohod.kof? •Kaj potem, ha? Več, ko 10 kg krompirja fsa-
MAMA ŽE VE!
—	Kaj boš hodila h gledališču! Poroči sc, kakor se spodobi in vsa dolga leta boš imela vsak dan teater doma!
TEŽKOČA
Nihče ne ve, kakšne težkoče mora pretrpeti debel človek. Gospa Korenova, ki ima strašno široke proporcije, hodi zelo rada- v kino. Stoli pa so/ precej oaki in gospa; Korenova si- pomaga na ta način, da kuipi dva listka in gre v kino... Uslužbeinfec ji je uslužno pokazal mesto in vprašal: »Kdo pa bo sedel na drugem stolu?«
Gospa Korenova mu «fgovori: »Jaz bom sedela na obeh!«
Uslužbenec se prikloni: »Prosilm! Samo rad bi Vas opozoril, da je drugi sedež na nasprotni strani prehoda!«
PRED SODNIKOM
Sod-nik izprašuje vlomilca, ki je vlomil v trafiko-: »Kam ste dali ukradene cigarete? Pokadili ste jih, ne?«
»Ne, gospod sodnik. Cigarete so bile samo boljše vrste, pa sem jih prodal, ker si ne morem privoščiti tak luksuz,«
PREVELIKA VNEMA
Na javnem predavanju je predavatelj popisoval tudi razmere v Kanadi in med drugim povedal, da je tam mnogo več moških kakor pa žensk. Šaljivo je dostavil: — »Ker so ženitovanjske razmere v Kanadi izredno ugodne, moram cenjenim dumam le priporočali, da se izsele tjakaj, če ne morejo dobiti doma zakonskega druga.«. Priletna gospodična je z užaljenim obrazom vstala in demonstrativno odšla proti vratom. Nastala, je neprijetna tišina. Tedaj je pa predavatelj hudomušno zaklical za odhajajočo dumo:
»No, gospodična, tako zelo sc pa kanadskim samcem vendar ne mudi.«	i
V	modernem stanovanju najdeš vse — razen rodbine.
EDINOST
Mati: • »Torej, če se ne moreta zediniti, kako bosta torto delila, jo bom nesla nazaj, v kuhinjo.«
Peterček: »Mamiica, saj sva si edina. Oba želiva večji kos.«
SNUBEC
Rodbinski oče: »Kaj, vi snubite mojo hčerko? Anko snubite-? Slišite gospod, ali imate s-ploh toliko dohodkov, da -ste v stanju vzdrževati vso -družino?«
Snubec: »Kaj ima vaša gospodična hčerka že družino?«	\
ki mesec in eno solato fsaki dan tudi ne bi dobili tedaj. To se pravi, d'a bi dobili isto toliko brez fickofj 'kot zdaj z celo mesečno plačo. Torej smo zdaj še vedno na boljšem, ko isto uživamo brez eksvakujacije in1 z Rodno streho na glavi. Tako -bomo rajši o-stali pač doma, in 'Si bomo mislili, da smo na Rivijeri. Zjutraj ibomo ležali do devetih in si bomo izposodili pri sosedih do nadalj-nega nekaj cikorije, vode nam bo dobavljal naš vodovod ter ibo iz te kemične spoj ne nastala kava. Kruh, sirovo maslo in med si bomo f mislih servirali. Nato bomo šli Jaz, moj 'brat, Ata in Mama na plažo. Plaža bo naš -potok. Tam bomo svoje okončine kemično očistili, nakar jih bone dali te noru-javo pobarvati na pekočem soncu. F soncu se bodo naši obrazi kmalu spotdi in bodo mastni, kar ibo namesto »Nivea« paste. Ob balinanju s cestnimi kamni, iskanju bolh in drugih prosti zabavi in plesu bo minil dopoldan, nakar bomc krenili f svoj hottel, to se pravi f našo kuhno na supe — krompir z solato, zraven si bomo mislili juho z jetrnimi cmoki, pišče, Plučno pečenko, Pečeno gos, ruska jajca, torto, -pač: a la karte) Popoldne 'bomo legli k počitku, potem si bomo mislili spet m-alico, potem bomo krenili
spet na Plažo, nakar bo sledil isipet krompir, oziroma rešpektivno si bomo mislili Dunajske zrezke s solato, Komipotom in torto in črno kavo. Nato se ibo morala fsa družina dreti in cviliti, da si bo ata lahko -mislil, da posluša Radiio. Ata pa bo zajel z šeflo vode in si bo mislil, da pije -pol litra jeruzalemca. Nato bomo legli spat. Za spanje ne bo treba nič zraven misliti.
Tako vidimo, ni treba za počitnice dosti več kakor nekaj krompirja, solate in — fen-tazije. To pa ni najhujše: najslavnejši Umetniki so živeli izključno 'od ientazije, pa so iseeno zdržali do smrti, zakaj ne 'bi zdržali mi, ki imamo fentazijo in povrhu še krompir in še solato!..
To se pravi, da smo bogatejši od umetni-kof in -če pomislimo, da pravijo umetniki, da so najbogatejši človeki na Svetu, se mi od bogastva dela kar črno pred očmi Zdaj šele vidim, kakšna zaklada sta krompir in solata!.. živio Počitnice!
Če bi morala biti vsa nepravilna poročila konfiscirana, ne bi prišlo na svetlo niti eno poročilo meteorološkega urada.
JUTRANJE RIBARJENJE
Pasant: »Kaj Vas nič ne nervira na vse zgodaj loviti ribe?«
Ribič: »Nikakor ne! Zjutraj namreč še ni žandarjev na spregled!«
V	AMERIKI
V	kotičku neke restavracije sedita mlad Američan in mlada Američanka. On ji gladi roke in ji gleda v oči. Končno ji reče: »Ljubim Vas! Hočete biti moju žena?« — »I)a, rada!«.
—	»Halo, natakar, takoj enega župnika!«.
PREDAVANJE
Pri vrtnarskem društvu je predavatelj tako-lc končal:
»Preden končum svoje predavanje, vam še enkrut toplo položim na srce goveji gnoj, brez katerega ne bi smel biti noben vrtnar.«
OTROŠKA
Janezek: »Moja mama pa zna igrati na harmoniko, tvo\a pa ne!«
Tonček: »Moja mama pa lahko vzame vse zobe iz ust, tvoja ipa ne!«
UMETNIK IN MODEL
On: »To je portret gospe svetnikove; plačala mi je zanj točno 2000 dinarjev.«
Ona: »A, tako! Kadar se plača ni potrebno, da bi sc model slekel!«
Iz Prleške republike
Že v tisti numeri Totega lista, ki ste jo dobili okoli fašenka, prešteli pa vena okoli pepelnice, smo si nekaj pogučali od naših jogrof. Od jih bi še van meja dosia našrajati, pa den van vseeno rajši samo malo poveda, saj vsi vidite, ka je zaj ne tota sezona, če glih povsodik okoli poka. Zot-ci si v miri povekšovljejo svoje fa-milije, jogri pa se priprovlajo za jesen.
Zgodilo se je, ka so van enok ja-gali po soskih šumoh no travnikih. Tan pa je bliizik šum por hiš, za hišama pa drguč šuma. Čehi so ružili notri po lesi, jogri pa se razpostavili okoli po štontih. Ne so še van dugo razbijali, pa se van skraja šume spod grma nekaj zdigne, bilo je rjovo no na driigen konci glave melo lep rep, zdigne se no leti en čos pa si počepne na hujko.
Pepek, od noših jogrof nartaboljši joger, van je tisto zverino vida no pogriinta, ka je gvišno fazanics. Ša je on pomalen prta hujki, včista po »jogrofsko«. Hitro je zagleda rjovo fazanico, čeglih je samo malo liikalo proč od veje. Nastava van je puško, prtisna, pošteno je počilo, ka se je soski hertar v čreti prestraša. Pre-strošila pa se je tudi fazanica, ki jo je poleg tega nekaj pod rebrami po-ščigetalo, prekopicnola se, je no žlop-nola s hujke. Saguren Pepek je korajžno skoča, ka bi jo pobra. Komaj pa je priša kcoj, je preštima, ka ga je potegnola za nos navodna domača kiira ...
Navsezodje je nesrečno fazanico-ktiro Novokov Franča sklača v svoj rukzok. V nedelo je pri cirkvi poveda: »Dozdaj sen misla, ka je fižol najboljši, zaj pa le vidin, ka so faza-nice ne dosta slabše . ..« To je reka no se je ob sladki misli na kuro ob-lezna po mostočih. . . .
Naši faroni so fčasih tiidi na špajse čeglih jih neki ne razmijo no zafrkov-lejo eden drugega. Kak momo za ri-htara (letos celo dva: eden so rihtar, uradno po gospod župan, drugi pa glih tak na občini uradiivlejo pa jim provimo rihtar, da se pač Rihtar pišejo), kakšna bi bila pač občina, če g* ne bi meli, glih tak smo ga meli v tistih dobrih dneh, kda se je to zgodilo, kaj van čen povedati. Pa so bili tiidi oča rihtar bol na tisto stran, ka so si včosik radi koga privoščili. Tak so tiidi enok enega potegnoli za nos. Tisti pa si je to dobro zapona, pa je rajši bijia tiho, da si je misla, ka de še že ziitra tiidi den.
Tak je priša krez tri dni na občilo no je prjeja oče župana: »Gospod rihtar! Kaj si prav za prav vi mislite? Kakšen ste mi vi rihtar? Če de šlo to tak napre, bon vas moga meldati v
mesto. V Thorovi zajzi že dva dni leži mrtvec, pa ga> nikan ne dote spraviti ...!«
Oča rihtar so se piestrašiii, djali cvikare v žep pa se napotili pol viire daleč prta Pekli. Pridejo van oni še včista preplašeni do zajze, gledajo sen pa ta po vodi no iščejo mrliča. Po dugen iskaji pa ga le najdejo pod jojšinimi vejami — crkjenega mačo-
Naši dečki so korajžni no sagurni, pa je majo puce rade, še rajši pa oni
DVE IZ ŠOLE.
Bratov sin Jaka' hodi v višji gimnazijski razred. Študentje so prebrisani, ker se pač marsikaj naučijo od profesorjev, ki ttudi niso kar tako, saj so sami ibili nekoč študentje. Menili smo se eno in drugo in tudi Jaka je vedel marsikaj povedati.
Neki gospod profesor je imel zaipestno u-ro. Navsezadnje pa se je oženil in uro je potrebovala doma žena, da je vedela prav kuhati. Tako je profesor moral v šolo brez nje in si jo je pač pri študentih izposojeval za eno uro. V tem: razredu mu jo je navadno posojal Jaka.
Profesor je zopet kot po navadi prišel dol po razredu in se ustavil pred Jakovo klopjo, kjer mu je moj nečak že prej pripravil veliko starinsko sredstvo za določanje časa. Ko jo je profesor brez vprašanja vzel in odnesel na kateder, se je Jaka skrivnostno nasmehnil in brcnil pod klopjo soseda. Čas teče in teče, profesor nekolikokrat pogleda na kazalec a naiprej na veliko sprašuje, misleč, da bo imel še dovolj časa za razlago.
puce. Lepo se je smijala eno večer luna, žabe so premilo kvakale, še bol milo pa je Franček Toniki skoz okno šujcla vroče zdihlaje z gorečega sr-co: »črna gora, beli kamen, ti boš moja pa je amen . .h V tistem pa je od vogla skoča Matioš, ki mu je bija Franček hoda v koruzo, skoča je no bukna Frančeka z belim kamnom po žareči keblači, ka mu je duša odletela prek črne gore. — Amen pa je rekla sodnija.
Končno pa se mu le zazdi vse predolgo in vpraša:	»Slišite, vi Jaka, kaj pa je z vašo
uro? Zdi se mi nekam počasna.« Jaka se resno zadrži in odvrne: »Da, precej počasna je, ker je že zelo sitara. Oče mi jo je izročil z naročilom, da j,o dam v popravilo, ker sploh ne 'tleče . ..«
Popoldanska šola. Dolg čas na vsej črti. Zehanje in zafrkavanje. Franček pogleda skozi okno. Iz žepa potegne česalnik. Lepo si je že uredil frizuro a ga je na smolo baš pri zadnjem potegu zasačil gospod profesor. Ironično mu je dejal: »Vi, vi, en las vam še ne leži prav.,.« Franček pa, bistre glave, vstane, pokaže glavnik in pravi:	»Go-
spod profesor, en zob mu manjka...«
ŽENITNA PONUDBA
»Gospodična Eva, ali bi se poročili z bedakom samo zato, ker ima denar?«
»Oh, Vaša ženiitna ponudba me je tako presenetila.«
cuc tiaM
mciouh-
OM/Tv
BOJAZLJIVČEVO SPANJE, ali c „Pobrlsna spretna" Slovenca, ki mu Je le cela koia cel6 v spanju na umu.
Naših sotrudnikov iskrena želja je,
TTOUJTA HCk A UJT £ A BO HttU, A
c e k . -rac 10 . 6 H-
da bi naročniki navalili na poštno hranilnico in nakazali »Totemu listu« zaostanke in naročnino za tekoče leto. Zavedajo se namreč, da je tudi sotrudniški honorar odvisen od cenjenih naročnikov. Cim kaine na čekovni računi, kane tudi našim sodelavcem in čim kane sodelavcem, kane prispevek za list in zopet ima naš naročnik nekaj od tega.
Kr. dvorni juvelir In dobavitelj
B. Rangus
Kranj, Dravska ban.
Res dobre ure, lepa zlatnina 1.1. d.
OTROK MAMICI
»Kadite mamica, jaz sem res pridna punč-ka. Kuharico menjaš vsak dan, jaz pa sem pri tebi že šest let.«
V KOPALNICI
a
S
terpentinova uporaba
PODCENJEVANJE.
Mlad gospod je pri 'plesu koketiral z mično gospodično in jo je potem v stranski u-lici prav predrzno ustavil.
— Cenjena gospodična ...
— Gosipod, vi me podcenjujete ...
— Prosim, — za koliko ipa?	t
NE VE KAM ITI!
Občinski falot Pepe se je po trimesečnem zaporu vrnil na svoj 'dom. Kar prvi dan g* je srečal župnik in ga očetovsko opominjal, naj se vendar enkrat poboljša.
Žuipnik: »Joško, vzemite si moje besede k srcu in hodife v bodoče ■po drugih poteh, razumete, po drugih! poteh.«
Pepe: »A'h, lepo vas prosim, gospod župnik, ko so pa na vseh potih žandarji!«
POGOVOR MED ZAKONCI
On: »Nikamor ne greva na počitnice. Ni denarja!«
Ona: »Moj Bog, torej moram končno še razglasiti, da sem te vzela' iz ljubezni!«
OB ODALI
»Poglej možiček, kako se znajo ti mladi ljudje potapljati. Jaz bi ne zdržala pod vodo niti sekunde.«
»To ti pa rad verjamem, zato ker morajo biti pod vodo usta zaprta!«
NAJNOVEJŠA MODA
Hudo popušča zdaj a>igIomanija, pač pa razvija se — panglo-manija.
—	Poslušajte, mladi mož: Vi menda sploh niste klepar, ko tako gledate, kakor bi še nikoli ne videli kopalne kadi...
Dež in toča sta za vami, oglasite se pri „Lami“, izberite zadnjo modo hlačk in dresov za v vodol
Modna konfekcijska trgovina
L---------------------------
1«
a m a
JurtlCava ulica Stav. 4
Kdor klobuke in perilo, majce, srajce, spodnje krilo le pri „Lahu“ si kupuje, nikdar se ne pritožuje.
Modna konfekcijska trgovina
Jalcok Lak
Glavni trg Stav. 2
Kam bo potegnilo?
Turski sultan premišljuje
tehta, tehta in modruje;
»Kaj še vse se bo zgodilo, kam bo vago potegnilo?«
PRI ZDRAVNIKU.
Zdravnik: »Ljubi gospod, n'č se ne bojte, s 10 boleznijo postanete še lahko 80 let stari.«
Pacijent: »Samo 80 let? Tort j se mi je le na slabše obrnilo: zadnjič ste mi rekli, da s to boleznijo labko učakam 100 let.*
BOJAZEN
»Ali Vi tudi poslušate radijska poročila.«
»Da, toda samo v plinski maski.«
»Kaj se tako bojite!«.
»Da, bojim se svoje žene. Če bi ne imel maske, bi moral pljuvati na tla in žena bi me zmerjala.«.
KADAR MOŽ KUHA
liožnarju je zbolela žena. Ni mu kazalo drugega kot stopiti v kuhinjo in pripraviti zanjo kak priboljšek. Skuhal ji je juho, da bi se mulo okrepila. Toda žena je ni mogla jesti, češ, da je neužitna. Božtiur pa se ni dal ugnati.
»Če je ti ne moreš jesti,« je dejal, »si bom pa dva jajčka ubil vanjo in jo bom sam pojedel.«
MINIATURNI SLIKAR
Neka dama slikarju: »S čim 4>a mešate svoje barve?«
Slikar: »Z razumoml«
Dama: »Ali, zdaii razumem, zakaj ste postali miniaturni slikar.«
ZATO
»Kako Vam gredo posli?«
»Ali, človek ima zmerom neprijetnosti. Zdaj spet iščem blagajnika.«
»Spet? Saj ste komaj pretekli teden enega sprejeli v službo?
»Saj ravno njega iščemo.«
V	GOSTILNI
Pri litru sedita dva delavca in či-tatu o vojni na morju. Pa pravi prvi: »Angleži so zopet potopili veliko ladjo. Koliko denarju je spet šlo na dno morju!«
Drugi prikima in reče? »Da, res je. Ko bi dali tako ladjo meni, da bi jo prodal za staro železo, koliko literč-kov bi midva lahko popila!«
ZMOTA
l)va trgovska prijatelju se srečata na ulici in se razgovurjutu. Prvi vpraša: I
»Ali bi imeli v trgovini kako mesto za mojega sina?
»Ali pa tudi kaj zna?« ga vpraša prijatelj.
»Če kaj zna? Prijatelj, če bi kuj znal, bi ga prav zanesljivo obdržal v svoji trgovini.«
OPTIMIST
»Ali je Vaš mož doma?«
»Da,« odgovori gospa Marička.
»Sijajno, naposled bom vendar dobil svoj denar.«
»Vi ste pa optimist! Ali mislite, da bi moj mož sedel donui, če bi imel denar?«
Kaj je kaj do kaj?
Praktični vodič po današnjem življcniu. Zrno do zrna = pogača.
Kaplja do kaplje = pijača.
Dinar do dinarja = skopuh.
Kamen do kamna = mesto po bombnem napadu.
Avtomobil do avtomobila = karamlbol.
Kolo do kolesa = ura.
Tovarnar do tovarnarja = kartel.
Trgovec do trgovca == konkurenca.
Uradnik do uradnika = birokracija.
Igralec do igralca = intriga.
Steklo do stekla = daljnogled.
Barva do barve == politično prepričanje. Številka do številke = tombola.
Roka do roke = aplavz.
Bilanca do bilance = bankrot.
Račun do računa = odvetniška praksa. Fotografija do fotografije = f lm.
Golaž do golaža = volilni imenik.
Ime do imena = pokopališče.
Dim do dima = cigareta.
Uho do ušesa = telefon.
Obljuba do obljube = korupcija.
Ničla do ničle = javno stranišče.
Oko do očesa = ovaduh.
Milijon do milijona = emigracija v Ameriko. Laž do laži = senzacija.
Stopnice do stopnic = karijera.
Glava do glave = zeljnik.
Vrata do vrat = jetnišnica.
Slab čuvaj
POloa. HUD^ PEJfi
Kozamurnik: »Oho, gospa, ste kupili novega psa?« Gospa: »Da, da. Veste, da nam bo hišo stražil.« Kozamurnik: »Kako mu je pa ime!« Gospa: »Milan ga bomo klicali!« Kozamurnik: »Nikar, gospa! Milana se pa dandanes res nihče več ne boji.«
Izdaja in urejuje: Božo Podkrajšek v Mariboru. — Rokopisi se pošiljajo na naslov: B. Podkrajšek, Maribor, Aleksandrova 30. Tiskala »Ljudska tiskarna« v Mariboru. — Za tiskarno odgovarja Viktor Eržen v Mariboru.