Poštnina plačana v gotovini
Spediz. in abbcn. post. - ^ Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Polletna naročnina	. Lir 800
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Letna naročnina	Lir 1.500
Poduredništvo :	Letna inozemstvo .	. Lir 2.500
Trst, Vicolo delle Rose štev. 7	Poštno ček. račun:	štev. 24/12410
m	
	m
Leto X. - Štev. 9
Gorica - četrtek 27. februarja 1958 - Trst
Posamezna številka L 30
Postno razmišljanje o pustu
Na zadnji strani današnje številke prinašamo vrsto poročil o letošnjih pustnih Prireditvah po raznih naših vaseh. Gotovo, da niso to poročila o vseh prireditvah, ki so se vršile. Manjkajo predvsem poročila
o	raznih plesnih večerih, ki so bili v Gorici in Trstu, a tudi po vaseh. O takih Pustnih prireditvah smo brali v drugih Časopisih. Poleg teh so v tej in oni vasi imeli tudi kako kulturno pustno prireditev, ki ni o njej poročal noben časnik.
Tu pa se človeku sedaj, ko smo v postu, Vriva misel: Kakšne pa so bile te prireditve? In kakšen njihov namen?
Mi ne smemo nikoli pozabiti, da smo narodna manjšina ob dotiku z veliko in ttočno večino, da se moramo zato dan na dan boriti za svoj narodni obstoj, da se v večinskem narodu ne utopimo. Nimam tu v misli kako nasilno raznarodovanje, temveč predvsem naravno asimilacijo, ki je ob današnjih tako tesnih stikih hied večino in manjšino povsod, posebno še v mestih, neizbežna. Ta asimilacija ali utapljanje je za nekatere naraven proces, ki mu ni zdravila. Zato se brezupno predajajo vetrovom večine. Vrgli so puško v koruzo in se. poitalijančili. Takih ljudi je bilo vedno precej povsod pri vseh narodih in jih je tudi med nami. Ne smemo se čuditi. To so slabiči, ki od njih tudi večina ne bo imela posebnih koristi, saj so vskočili k njej predvsem iz koristo-ljublja. Taki ne delajo časti nam, a tudi njim ne.
Ostali, ki smo in želimo biti Slovenci,
- kakor nas je Bog ustvaril, pa moraiiio skrbeti, da proces stapljanja z italijansko Večino ne bo ogrožal našega obstoja kot manjšine. To je možno pa le tako, da gojimo svojo slovensko kulturo in da ostanemo kulturno na višji stopnji kot so naši sosedje. Pred nekoliko časom sem govoril z nekim sobratom, ki je nekaj let živel v Avstriji in je od tam opazoval dejanje in nehanje naše narodne manjšine na Koroškem in na Primorskem. Dejal je: »Bodisi Nemci v Avstriji kot Italijani v Italiji so številčno veliko močnejši od nas. Tudi gospodarsko nas nadkriljujejo. Zato se z njimi v teh ozirih ne moremo kosati. Pač pa smo lahko mi njim enaki ali še višji na kulturnem in verskem polju. Tu ne odločuje število in gospodarska moč, temveč požrtvovalnost in ljubezen. Zato bi morali vi polagati naj večjo važnost ravno na to dvoje.«
Oni sobrat je sedaj odpotoval, a njegove besede mi že dolgo grebejo po duši, dat jih povem tudi drugim, ker se mi zdijo velika resnica, živo versko in duhovno življenje nas bo očuvalo in pa samonikla domača kultura. Dva ognja vidim, da nam svetita in nas ogrevata: cerkev in župno dvorano: dva studenca, da nas napajata: vero in pravo narodno kulturo. Kakor je dejal Slomšek že pred več kot sto leti: Sveta vera bodi vam luč, domača beseda bodi vam ključ do prave zveličanske omike.
Ali se tega zavedamo? Rekel bi, da mnogi ne. Ravno pust je to pokazal. Pustni čas je najprimernejši čas za razne prireditve. V uvodu sem omenil, da smo jih imeli še kar lepo število. Toda kakšne?
V	KG je že ta in oni potožil, da so mnogi med nami, ki širijo slovensko kulturo s Plesom. Ali v resnici meni kdo, da je Ples kulturna prireditev? Potem so najbolj kulturni divjaki v pragozdu, saj menda največ plešejo. Vem, da je danes ples razširjen kot še nikoli med nami. Na oni strani meje mladina skoro ne pozna drugega kot ples. Za plesom nori. Ko so preteklo zimo priredili v Šempetru pri Gorici Vodopivčev večer in je pel zbor tovarne pohištva v Novi Gorici, je bila dvorana skoro prazna zato, ker so Isti večer imeli neko plesno prireditev, ne vem kje. Vem, da je tudi naša mladina tostran meje na ples kot muha na med. Toda je kdo, ki meni, da se s plesom gradi narodna kultura, da se čuvajo narodne tradicije?
V	pustu je pa bilo opaziti še nekaj: Plesne prireditve so bile polne obiskovalcev, mladih in tudi starejših, kulturne pa
marsikje zelo pozabljene. Tudi taki niso prišli, ki sicer trdijo, da so narodnjaki. Zakaj tako? Ali iz omalovaževanja do domače kulture in do domačih ljudi? Vem, da nekateri presedijo ure in ure pred televizijskim aparatom, da obiskujejo vse mogoče filme, berejo brez izbire vse tuje ilustrirane časopise, ker se jim zdi, da je to kulturno. Za slovensko prireditev ne najdejo časa. Ne vem, morda zato, ker jim je prenizka, preuboga. Tako mi je nekoč trdil neki naš akademik. Ko sem na pustni večer sedel v taki premalo zasedeni dvorani pri prav prikupni pustni prireditvi, sem veliko mislil na brezbrižnost mnogih naših narodno zavednih ljudi, ki jim je tuja kultura vse, domača pa nič.
Pust je za nami. Z njim je tudi konec glavne sezone za kulturne prireditve. Ko delamo bilanco, moramo reči, da imamo ljudi, ki se za razvoj domače ljudske kulture precej trudijo, a da nimamo občinstva, ki bi tak trud znalo ceniti. In to je slabo, še nekaj bi dodal: V tej brezbrižnosti se odlikuje slovenska inteligenca. In to je najslabše. MATIJA KOPRIVNIK
Poljska predlaga
srednjeevropski nevtralni pas
Poljska vlada je, očitno po nalogu iz Moskve, spet obnovila o-fenzivo s tako imenovanim načrtom Rapackega, ki določa ustanovitev nevtralnega pasu v Srednji Evropi. Ta pas bi obsegal obe Nemčiji, Poljsko in Češkoslovaško. Na področju teh držav bi bila prepovedana izdelava in hranjenje atomskega orožja, tako imenovane jedrske velesile: Združene države, Velika Britanija in Sovjetska zveza pa bi se obvezale, da bodo to atomsko nevtralnost spoštovale in da ne bodo takega o-rožja uporabljale za napad na o-menjene dežele.
Zahodne velesile, Nemška zvezna republika in atlantske države so zavrnile tudi to, drugo izdajo poljskega predloga, ker bi njegovo uresničenje koristilo samo Sovjetski zvezi, saj bi privedlo do
TEDEN V ITALIJI
PROSLAVA
ODPORNIŠKEGA GIBANJA
Med najvažnejše dogodke tega tedna prištevamo brez avoma proslavo odporniškega gibanja, ki se je vršila v sklopu desete obletnice italijanske ustave. S tem v zvezi moramo še pristaviti, da je senat samo 24 ur pred uradno proslavo dal pravno priznanje zboru prostovoljcev svobode (CVL), s čimer je bilo dano osvobodilnemu gibanju zasluženo moralno priznanje. V tem se je senat znašel docela enoten, razen seveda novo-fašistov, ki jih še vedno skomina po žalostni preteklosti. V nedeljo se je vršila enotna uradna proslava v Rimu, katere so se udeležile najvišje državne oblasti in zastopniki bojevnikov ter treh glavnih partizanskih udruženj, F I A P , F I V L ter A N P I, ki združujejo partizane po različnem političnem prepričanju, in svojci padlih. Za to priliko je uradni govornik, ministrski predsednik Zoli, prečital poslanico predsednika republike Gronchija. Državni poglavar je v nji med drugim poudaril, da je odporniško gibanje »živa stvarnost, na kateri so zgrajene današnje demokratske ustanove«, ter da je imelo odporniško gibanje ljudski značaj. Gronchi je še podčrtal, da je ustava, ki je vzrasla iz odporniškega gibanja, dvignila narodne vrednote, ki so pa daleč od nacionalističnih teženj. Ministrski predsednik Zoli se je nato v imenu vlade spomnil vseh onih, ki so dali svoje življenje za svobodo. Proslavo so skušali motiti le fašistični elementi, a jim je o-gorčenost prisotnih to kmalu preprečila.
PREOSNOVA SENATA
To, kar najbolj teži našo notranjo politiko, je v sedanjem položaju vprašanje preosnove senata.
V	torek 25. t. m. se je pričela v senatu odločilna razprava o tem perečem problemu. Do sedaj, ko to pišemo, pa kaže, da so si stališča posameznih strank še zelo daleč eno od drugega. Pri tem pa obstajata le dve možnosti: ali senat ne bo odobril zakona o svoji preosnovi, in ga bo zato moral predložiti poslanski zbornici, s čimer bi se parlamentarna dela nadaljevala še ves mesec marec —
ali pa bo predsednik republike predčasno razpustil senat, poleg rednega razpusta poslanske zbornice. Potemtakem bi bile volitve morda že v mesecu maju.
NASERJEV OBISK
Zadeva, ki je precej razburila nekatere kroge v zahodnih prestolnicah ter razdvojila italijanske stranke, je Naserjev obisk v Rimu. Ze pred dvema letoma je namreč predsednik Gronchi povabil egiptovskega diktatorja, naj obišče I-talijo. Sedaj šele je Naser vabilo sprejel. Po uradnih poročilih hoče Italija igrati pomembnejšo vlogo v Sredozemlju ter v odnosih do arabskega sveta, in v ta okvir spada tudi Naserjev obisk. Posebno manjše italijanske stranke so se precej vznemirile, tako n. pr. republikanci. Zunanji minister Pella pa je poudaril, da ta obisk nikakor ne spreminja smernic italijanske zunanje politike, ki sloni na atlantski in zahodni solidarnosti. V mednarodnem svetu imajo na ta obisk tudi različne poglede, tako n. pr. se ZDA zanj zanimajo, dočim Francija ne gleda nanj s posebnim dopadenjem.
PROCES ZOPER ŠKOFA FIORDELLIJA
Še dva slučaja sta razburkala italijansko javno mnenje. Najprej odcepitev rimske federacije PSDI od stranke ter proglasitev njene avtonomije. Do tega je prišlo, ker se posl. L/Eltore, ki sedi v rimskem obč. odboru, ni pokoril glavnemu strankinemu vodstvu v zadevi izvolitve rimskega župana. Vodstvo PSDI je namreč od svojih odbornikov 'zahtevalo, da odstopijo, ker so za novega župana glasovali tudi skrajni desničarji, čeprav njihovi glasovi niso biji za izvolitev odločilni. — Še več zanimanja pa vzbuja proces zoper škofa iz Prato, msgr. Fiordellija,
.Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
odpoklica zavezniških sil iz Zahodne Nemčije in potem tudi iz Evrope; kar bi pomenilo dejansko priznanje vzhodnonemške lutkovne države, ker bi sedanjo razdelitev Nemčije, če že ne napravilo za trajno, pa vsaj podaljšalo v nedogled in ker bi stvari miru prej škodilo kakor koristilo. Edino Angleži bi bili pripravljeni govoriti o tej zamisli, toda bi poprej hoteli načrt Rapackega dopolniti s svojimi popravki, tako da bi koristil Zahodu. Seveda ni misliti, da bi bili v takem primeru voljni o tej stvari razpravljati Sovjeti, ki hočejo s pomočjo poljskega načrta doseči samo, da bi jedro Evrope — Nemčija — ostalo brez sodobne obrambe, nakar bi bilo komunistično zavladanje nad našo celino lahka stvar. Glavne pomisleke Zahoda proti temu predlogu je potrdil sam tajnik poljske komunistične partije Gomulka z vrsto neprevidnih izjav, katere je dal vodilnemu angleškemu dnevniku »Times«. Med drugim je priznal, da je poljska vlada sestavila in poslala Zahodu načrt Rapackega po privoljenju Sovjetske zveze in vseh podložniških držav, zaradi česar ga je treba imeti za predlog vsega tako imenovanega socialističnega tabora. Gomulka je zlasti poudaril, da bi vsak poskus, povezati atomsko nevtralizacijo Srednje Evrope z zopetnim zedinjenjem Nemčije, bil nestvaren in nesprejemljiv, češ da ni nikaka nesreča, če ostane Nemčija še naprej razdeljena. Izrekel se je proti morebitnemu pristopu združene Nemčije k Atlantski zvezi ter proti njeni atomski oborožitvi.
žave bile tudi na tem področju, na katerem povrh tega domnevajo, da so obilna ležišča zlata, železa in petroleja. Ker so Sudanci pokazali nedvoumno voljo, odgovoriti na Naserjev poskus z orožjem, in ker so se zaradi grozečega napada takoj pritožili na Združene narode, je Egipt za zdaj odnehal.
Spoi* med Egiptom in Sudanom
Ambiciozni egiptovski predsednik je pretekli teden poskrbel svetu za novo razburjenje. Njegove čete so — meni nič, tebi nič
—	hotele zasesti tisti del sudanskega ozemlja, ki leži severno od 22. vzporednika, ob katerem teče meja med obema državama. Egipt je hotel, da bi volitve za novega predsednika zedinjene arabske dr-
ZDA za sestanek štirih velikih
Za sestanek med najvišjimi zahodnimi in vzhodnimi državniki je dal pobudo predsednik .Eisen-hower s pismom, ki ga je poslal sovjetskemu ministrskemu predsedniku Bulganinu. V njem je povabil Sovjete, naj prenehajo z golo propagando o tej važni konferenci ter začno z resno diplomatsko pripravo zanjo. Nešteta Bul-ganinova pisma na vse strani sveta so vso stvar privedla v slepo ulico in to mrtvilo bo mogoče premagati samo z neuradnimi zaupnimi in stvarnimi stiki. Tako bo mogoče ugotoviti, če so sploh dani dejanski pogoji za sklicanje sestanka na najvišji ravni in če je kaj upanja, da bi tak posvet prispeval k zagotovitvi miru na svetu.
Eisenhower je v svoji poslanici tudi odločno zavrnil trditve sovjetske propagande, ki skuša prikazati Združene države kot vojno-hujskaško državo. Zaradi tega je povabil ugledne sovjetske državljane, naj obiščejo Ameriko ter se sami prepričajo o miroljubnosti njenega ljudstva.
To stvarno in odločno Eisenho-werjevo pismo so v vseh dobro mislečih krogih pozdravili z velikim zadovoljstvom. Z njim so Združene države pokazale, da ne zapirajo vrat morebitni konferenci, pač pa hočejo, naj Sovjeti že polože glede- tega karte na mizo in povedo, če so voljni na takem sestanku razpravljati tudi o zadevah, ki zanimajo Zahod, ne pa samo o tistih, ki so po volji njim.
Ameriški veleposlanik v Moskvi je takoj dobil navodilo, naj se o Eisenhowerjevih predlogih začne razgovarjati s sovjetskim zunanjim ministrom. S sovjetske strani kakega uradnega odmeva nanje doslej še ni bilo in glavni Jajnik sovjetske komunist, partije Hru-ščev ni v svojem zadnjem govoru tega pisma niti z besedo omenil.
Francija in Tunizija
glede znane civilne poroke in škofovega posega, s katerim je civilno poročeni osebi obsodil kot javna grešnika in priležnika. Ker pa se je proces šele pričel, bomo o njem podrobneje lahko poročali prihodnjič.
Francosko-tunizijski spor je ta teden prišel v novo, malce bolj obetavno obdobje. Sprti državi sta sprejeli angleško-ameriško ponudbo za posredovanje, zaradi česar je Varnostni svet Združenih narodov odložil za nedoločen čas razpravo o pritožbah, ki sta mu jih v zvezi z dogodkom pri Sa-kietu poslali tako Tunizija, kakor Francija.
Ameriška vlada je za svojega uradnega posredovalca določila Dullesovega namestnika Murphy-ja, ki se je v podobni vlogi že večkrat dobro izkazal, s stališča ameriških koristi, seveda. On je bil na primer tisti, ki je s svojim ne-odjenljivim pritiskanjem dosegel med drugim sklenitev londonskega sporazuma o Tržaškem ozemlju. V tunizijski zadevi ga čaka težka naloga. Navzlic privolitvi v posredovanje namreč, nobena od sprtih držav ne mara popustiti od zahtev, ki se ji zde za njeno politiko bistveno važne. Francija se ne mara odpovedati oporišču v Bizerti ter tudi ne dovoliti, da bi
nadzorstvo nad njim dali Atlantski zvezi, kakor to predlaga tunizijski predsednik Burgiba. Tudi ne bo dopustila, da bi se angleško-ameriško posredovanje raztegnilo na Alžirijo, kar tudi zahteva Burgiba, ki tudi slovesno izjavlja, da ne bo nikoli nehal podpirati alžirskih upornikov ter jim dajati zavetišča na svojih tleh. Še vedno vztraja pri brezpogojnem odhodu francoskih oboroženih sil iz Tunizije, od koder je ta teden dal izgnati tudi pet francoskih konzulov. Skratka, niti Tunizija niti Francija nista po sprejemu anglosaškega posredovanja storili ničesar, kar bi nalogo Amerike in Velike Britanije olajšalo; kvečjemu nasprotno.
Ameriški posredovalec Murphy je zdaj v Parizu, kjer se s tamkajšnjo' vlado dogovarja o njenih pogojih za začetek neposrednih pogajanj med Francijo in Tunizijo. Iz francoske prestolnice pojde v Tunis, kjer ne bo njegovo delo seveda nič lažje.
NAŠ TEDEN V CERKVI SKUPNO ROMANJE V LURD
2.3. nedelja, 2. post.: sv. Neža Praška, d.
3.3. ponedeljek: sv. Kunigunda, ces.
4. J. torek: sv. Kazimir, spoz.
5.3. sreda: sv. Teofil, škof
6.3. četrtek: sv. Perpetua in Felicita, m.
7.3. petek, prvi: sv. Tomaž Akv., c. uč. ,
8.3. sobota: sv. Janez od Boga, spoz.
*
SV. JANEZ OD BOGA, ustanovitelj reda Usmiljenih bratov, roj. 1495, umrl 1550, v Španiji.
Njegova mladost ni kazala, da bo svetnik: osemleten je ušel z doma, postal je pastir, nato je prodajal knjige in bil zelo mlačen kristjan.
Ko je poslušal pridigo bi. Janeza iz A-Vile, se je kar spreobrnil.
V	veliki bolnišnici v Granadi je izbruhnil velik požar. Mnogi bolniki niso mogli
IZ SV. EVAN G E L I J A
isti čas je vzel Jezus s
V	seboj	Petra,	Jakoba in
njegovega brata Janeza, jih peljal posebej na visoko goro in se pred njimi spremenil: njegov obraz se je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko sneg. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore: Tebi enega, Mojzesu enega in E-liju enega.« — Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte.« — Ko so učenci to slišali, so padli na svoj obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in jim rekel: »Vstanite in ne bojte, se!« — Ko pa so oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pravite tega, kar ste videli, dokler Sin človekov od mrtvih ne vstane.«
*
Evangelij opisuje čudežno spre-menjenje Jezusovo na Gori, ki so ga doživeli nekateri apostoli. Zveličar je bil vedno častitljiv, dostojanstven, veličasten in lep, a tokrat je bil še lepši, nekako tako, kot je v nebesih. Tisti čudoviti prizor je bil za apostole kakor u-trinek in trenutek nebeške slave, zrli so košček nebes-. V nebesih je vse popolno, lepo in mikavno. Tam je Bog, tam je večno življe. nje in večna sreča. Trudimo se zanje v vsej potrebni meri!
rjz življenja Cerkve.
sami uteči pred plameni. Milo so klicali pri oknih. Množica jih je poslušala, a nihče ni imel poguma, •da bi jih rešil iz ognjenih plamenov. Mimo pride razproda-jalec knjig, Janez. Ne pomišlja, bolniki se mu smilijo. Skoči v ognjeno hišo in začne nositi bolnike na prosto. Vsi se mu čudijo. Vse je rešil.
Ko je še skočil med plamene, če bi bil še kak bolnik, so ga zajeli plameni od vseh strani. Ljudje so vsi v strahu menili, da bo zgorel. Čez pol ure pa skoči iz plamenov živ in zdrav. Ljudje so ga sprejeli z navdušenjem.
Ta dogodek je bil odločilen, da se je popolnoma posvetil strežbi bolnikov.
Pri njem je božja beseda padla na rodovitna tla. Kako ti poslušaš pridige? Ati jih s sprejemljivim srcem? Se udeležuješ postnih pridig, in vsako nedeljo?
Besede, ki so jih o Jezusu slišali apostoli, veljajo tudi nam: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, Njega poslušajte!«
— Poslušati in spoštovati moramo Zveličarja, božjega Sina. On je naš prvi in najvišji Učenik. Poslušajmo ga in ubogajmo!
G. Jezus Kristus, učlovečeni Bog Sin, nam priporoča, predpisuje in veh svetost in popolnost: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (t. j. Bog)!« — Nalaga' nam posebno veliko skrb za dušo : »Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?« — Priporoča pokoro in trezno življenje: »Vstopite skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki v pogubo po njej hodijo. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo!« »Če se ne spokorite, boste vsi... pokončani.«
— Priporoča zapovedi: »Če hočeš v življenje, potem spolnjuj zapovedi!« — Ukazuje največjo ljubezen do Boga; Boga moramo ljubiti čez vse ostalo: »Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo!« — Veh popolno ljubezen do bližnjega: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« — Svetuje nošnjo križa: »Če hoče kdo pjiti za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« Želi in veh pogosto sv. obhajilo: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem.«
Spomenik japonskim mučencem
Na griču, ki se dviga nad japonskim pristaniščem Nagasaki, bodo postavili velik spomenik na čast 26 japonskim mučencem, ki so dali življenje za vero 5. februarja leta 1597. Med mučenci je bilo 6 frančiškanov, 3 jezuitje in 17 japonskih laikov. Polovico stroškov za spomenik bo krila občinska uprava, ostalo polovico pa bodo zbrali japonski katoličani. Cerkev je že pred časom odkupila grič.
*
Spreobrnjenje holandskega znanstvenika
Na Holandskem je prestopil v katoliško vero rektor Evropskega kolegija, bivši član parlamenta, profesor Henrik Brugmans. Na njegovo spreobrnjenje je vplival zgled njegovih prijateljev katoličanov.
Nova cesta v Jeruzalem
Jordanski minister za javna dela je u-kazal pospešenje del na novi avtomobilski cesti Aman - Jeruzalem. Nova cesta bo v veliko korist romarjem, ki obiskujejo svete kraje.
Protiverska propaganda v Rusiji
Moskovski list Pravda prinaša poročilo organizacije za širjenje znanstvenih in političnih ved. Organizacija ima tudi nalogo, da skrbi za protiversko propagando. Šteje 640.000 članov, ki so imeli v preteklem letu skoraj 4 milijone konferenc. Tako si lahko ustvarimo vsaj približno podobo, kako silna protiverska propaganda se vrši v Sovjetski zvezi.
Marijin kip v Dublinu
V Dublinu na Irskem bodo postavili ob rečnem pristanišču velik kip Matere božje. Kip bo ponoči razsvetljen. Okrog kipa bodo uredili krasen drevored.
Kitajski kardinal pri sv. očetu
Sveti oče je sprejel pred kratkim v privatni avdienci kardinala Tomaža Tiena iz Družbe Božje Besede, ki je; kakor znano, v izgnanstvu. Na povratku preko najrazličnejših dežel, kjer je obiskal kitajske vernike, raztresene po raznih deželah, se je ustavil v Rimu. Tu je od napora precej nevarno zbolel, a si je opomogel in se bo v kratkem vrnil v Ameriko, kjer sedaj biva.
Hotelski uslužbenci pri sv. očetu
V posebni avdienci je sveti oče sprejel zastopnike ravnateljev, uradnikov in delavcev v raznih hotelih Bavarske. V kratkem nagovoru je poudaril, kako je njih delo v veliki meri socialnega značaja, ki ni vedno poplačano z razumevanjem in dobroto. Težko je včasih združiti poklicne dolžnosti z verskimi dolžnostmi. Zato pa je toliko bolj potrebna globoka vernost. Izpolnite vaše verske dolžnosti, čim bolje jih morete. Večerne maše so bile vpeljane prav za poklice, kakor je vaš, je dejal sveti oče. Vaše srce naj bo kakor svetišče Boga. Naj ne bo dneva, ko ne bi nanj mislili, se ne obrnili nanj, posebej še ob urah, ko je zaradi vašega poklica v nevarnosti bodisi telo, kakor duša. Samo tako bo v vaših srcih in duši, je zaključil papež, mogel živeti Kristus in njegova milost.
V	prikazanju dne 2. marca 1858 je bela Gospa naročila Bernardki Soubirous, naj reče duhovnikom, naj ji sezidajo kapelico in naj hodijo tja s procesijo.
To kratko naročilo Marijino je izpolnil lurški župnik Peyramale, ki je naročil arhitektu Hipolitu Durianu načrte ne za majhno kapelo, temveč za precej veliko cerkev v gotskem slogu, naj bi stala na skali prav nad votlino. Težavno delo se je zavleklo več let.
Dne 1. maja 1866 so v kripti pod cerkvijo prvič maševali in dne 15. avgusta 1871 so prvič darovali sv. mašo v zgornji cerkvi. Pet let nato, 2. in 3. julija 1876, je cerkev slovesno posvetil papežev legat, pariški nadškof Gui-bert, v navzočnosti 35 škofov in nadškofov,
3 tisoč duhovnikov in 100 tisoč vernega ljudstva. Cerkvi je papež Pij IX. takoj podelil naslov bazilike.
Na naši sliki se lepo vidi, kako se krasna gotska stavba dviga visoko v nebo s svojim vitkim zvonikom prav nad votlino prikazovanj. V tej cerkvi so krasne orgle, tu se vrše glavne cerkvene pobožnosti ob romanjih. — V ozadju se vidijo Pireneji.
*
Sporočila In navodila romarjem:
1)	V Lurdu smo končno dobili tisoč prenočišč. Sedaj manjka le še samo nekaj prostorov za koroške romarje, ki so se zadnji prijavili. Goriške in tržaške romarje spominjamo, da je treba v aprilu poravnati glavni del stroškov. Vsak ureja svoje račune vedno v istem kraju. Posa-
Zadnje čase se je izvedelo, da je nadškof in metropolit iz Lvova v Galiciji, Josip Slipyj, zaprt od 1. 1945 in obsojen na prisilno delo, zdaj čuvaj hiralnice v Mu-klakovem v srednji Sibiriji. Nadškof je bil nadpastir zedinjenih katoličanov grškega obreda v bivši poljski Galiciji, ki je po vojni bila priključena Sovjetski zvezi. Kakor on, tako so zdaj daleč od svojih vernikov tudi vsi drugi škofje grškega obreda, kar jih je še pri življenju. Duhovniki so raztepeni na vse vetrove, vernike pa ne smatrajo več za katoličane, ker so jih uradno kar priključili pravoslavju. Pred vojno jih je bilo nekaj milijonov z več tisoč duhovniki in redovniki.
Isto kot s temi katoličani se je zgodilo tudi z vzhodnimi katoličani v Romuniji. Komunistične oblasti, če še priznavajo katoličane rimskega obreda, nočejo priznati katoličanov vzhodnega obreda.
Vzhodni katoličani so doživeli preganjanje, ki mu ga ni para. Sovjetska ustava jamči »svobodo izvrševanja verskih obredov in protiversko propagando«. Po ustavi bi morali imeti vsi katoličani kateregakoli obreda pravico do legalnega obstoja. A določba ustave je le na papirju in nadškof Slipyj je v Sibiriji prav zato, ker. se Cerkvi ni hotel odpovedati.
Po razdelitvi Poljske ob koncu 18. sto-’ letja v mejah , Rusije ni bilo katoličanov vzhodnega obreda zaradi politike carjev. Bili pa so v Galiciji, ki je bila pod Avstrijo in je 1. 1918 prišla pod Poljsko.
Novi nadškof v Neaplju
Sveti oče je imenoval za novega nadškofa v Neaplju mons. Alfonza Castaldo, ki je bil že doslej naslovni nadškof in pomožni škof v Neaplju. Novi nadškof je star 67 let. Ljudje so njegovo imenovanje sprejeli z velikim navdušenjem.
Potrjeni čudeži
V	navzočnosti svetega očeta je generalna skupščina Obredne kongregacije odobrila tri čudeže, ki se pripisujejo priprošnji blaženega Karla da Sezze, frančiškanskega bi ata, blažene Joaine de Vedruna de Mas, ustanoviteljice karmeličanskih sester ljubezni, ter služabnice božje Terezije Jezusove, ustanoviteljice Kongregacije malih sester za strežbo starih zapuščencev. Ker je bilo glasovanje enodušno, je sveti oče odredil takojšnjo objavo odlokov o priznanju čudežev.
meznik se more dogovoriti tudi za drugačen način poravnave, a do 10. junija mora biti povsod vse v redu.
2) Ce se kakšen romar ne more udeležiti romanja, naj svoj odstop takoj sporoči tam, kjer se je prijavil: tam dobi tudi nazaj denar, ki ga je že izročil. Dokler ne kupimo voznih listkov, zgubi vsak romar, kj^odstopi, 500 lir, kar je vpisnina. Romar, ki odstopi, ne more v nobenem primeru zapisati na svoje mesto drugega novega romarja. Od marca naprej ne moremo sprejemati nobenih novih imen.
3) Navodila za potno dovoljenje v Francijo bodo objavljena v marcu. Izgleda, da
Strašno so trpeli, ko so 1. 1939 in 1944 prišli pod Sovjetsko zvezo. L. 1945 so doživeli zadnje nasilje, ki pa se še vedno nadaljuje. Iz zunanjih okoliščin se da sklepati, kako kruto je bilo preganjanje, vse trpljenje pa pozna samo Bog.
L. 1944, kmalu po izgonu Nemcev, je metropolit Slipyj poslal v Moskvo dar v denarju za ranjence. Dar je neslo odposlanstvo duhovnikov in redovnikov, katerim je načeloval duhovnik Kostelnik. A Stalin ga ni sprejel. Kostelnik pa je imel razgovore s šefom oddelka za verske ne-pravoslavne skupnosti Polianskim. Ko se je vrnil domov, je začel s propagando za priključitev katoličanov k pravoslavni cerkvi. Ali je delal svobodno ali je bil prisiljen? Kdo to ve? Kostelnik je imel družino, kot jo lahko imajo vsi duhovniki vzhodnega obreda, in izgleda, da so nanj izvajali pritisk. Znano je tudi, da je pred vojno bil Kostelnik hud nacionalist in so ga Poljaki preganjali.
L. 1945 je moskovski patriarh izdal proglas na katoličane vzhodnega obreda, naj se »vrnejo« v pravoslavje in prav v komunističnem slogu napadel sv. očeta Pija XII.
Skupina, ki ji je načeloval Kostelnik, je 28. maja izdala dva proglasa: enega na duhovnike, kjer jih je spodbujala k odpadu od katoliške Cerkve, drugega pa na vlado, v katerem so prosili vlado za uradno priznanje priključitve k pravoslavni cerkvi. Vlada je tozadeven dekret izdala 18.6.1945 in naročila, naj Kostelnik in njegovi nadzirajo katoliške duhovnike.
Tako se je začela doba zaporov in deportacij: vsi škofje in mnogo duhovnikov je bilo pahnjenih v ječo. Zastonj se je 300 duhovnikov sklicevalo na 124. člen sovjetske ustave.
V marcu istega leta je majhna skupina duhovnikov izmed tisočerih in brez škofov, ki so bili že v ječi, pred dvema že prej odpadlima duhovnikoma slovesno proglasila odpad od katoliške Cerkve in priključitev vseh vzhodnih katoličanov v Sovjetski zvezi k pravoslavju. Za plačilo sta bila ta dva povišana od moskovskega patriarha v pravoslavna škofa.
Komunistične oblasti so nato objavile,	#
da so se vsi katoličani vzhodnega obreda »prostovoljno« odcepili od Rima in se vrnili v naročje svete pravoslavne cerkve.
Tak je torej krvavi pot katoliških Ukrajincev.
bo treba zopet pripravljati skupni potni list; takšno navodilo je prišlo na vse potovalne urade, ki pripravljajo romarske vlake iz Italije v Lurd.
4) Priporočamo zlasti mlajšim romarjem, da bi se naučili vsaj nekaj francoskih izrazov. Čeprav v Lurdu poznajo sko-ro vsi trgovci in'gostilničarji glavne jezike, je vendar dobro, da si znamo vsaj malo tudi sami pomagati. Potrebne priročnike za francoščino dobite v Trstu v knjigarni Fortunato in v Katoliški knjigarni v Gorici.
5) Sporočite svoje želje in predloge po domačih duhovnikih vodstvu romanja. Kar bo mogoče, bomo radi sprejeli in u-poštevali. Sedaj imamo načrt, da bomo prav kmalu povabili vse tržaške romarje v veliko dvorano, kjer bodo videli lurški film »BERNARDETTE« in prejeli prva direktna navodila za romanje. Isto bodo skušali napraviti tudi v Gorici.
6) Dobili smo že več obvestil, da bodo z nami v Lurdu v tistih dneh (25. do 30. julija) tudi mnogi naši rojaki iz raznih krajev Evrope in Amerike. Tako bo slovenski narod častno zastopan pred prestolom Marijine milosti v Lurdu.
Za vodstvo romanja: F. Štuhec
PASTIRSKO PISMO TRŽAŠKEM G. ŠKOFA
Podajamo vam nekaj izvlečkov iz pastirskega pisma tržaškega g. škofa, ki govori o tem, kako ohranjati duhovne sadove zadnjega mestnega misijona:
»Odgovor, ki ga Bog čaka na povabilo, ki ga pošilja vsakemu od nas po misijonu, je naše posvečenje, ki je sad zvestobe evangeliju... utrditi vezi, ki nas vežejo s Kristusom. Svetost se s trudom gradi vsak dan posebej.«
»Svet išče. novih oblik življenja. Pa da so nova pota dobra, morajo iti po stopinjah Kristusa, ki je „Pot”. O tem smo trdno prepričani. Danes pa ljudje nočejo poslušati govorov. Ljudje hočejo videti. Odgovor svetu, ki išče, smo dolžni dati mi s svojim življenjem; z življenjem, v katerem je uresničen evangelij in ga mi udejstvujemo, kjerkoli smo zraven: v družini, v poklicu, pri delu, v gospodarskem udejstvovanju in v zabavi, pa tudi v javnem življenju. To je dolžnost, ki je posledica tega, da smo kristjani, posledica dejanske ljubezni, ki smo jo dolžni svojim bratom, ki tega od nas pričakujejo.«
»Krščansko življenje gre po potih ponižnosti, dejanske ljubezni, pravičnosti, žrtev, poštenosti in čistosti. Po teh potih, po teh krepostih postaja evangelij iz besed Življenje; se oblikuje človek, ki ljubi, dela, se žrtvuje, ki pač živi med svetom, pa ne v duhu posvetnosti. Kako ganljivo je, zavedati se, da je zraven nas Jezus pod obleko delavca, da je v območju svetlobe, ki sveti iz luči nad dijakom, sklonjenim nad svojimi knjigami, v odkritem vedenju poklicnega človeka, v vzgledni vnemi uslužbenca, v tihi požrtvovalnosti matere. To je stvar, ki še vedno vzbuja upanje in more prinesti rešenje.«
»Toda krepost ni lahka stvar. Borba je naporna, skušnjava laskava, vztrajnost težka. Krepost je čuječnost, združena z dobro voljo. Jezus, ki nas pozna, nam je pokazal sredstvo: Čujte in molite!«
»Glejte! To je tisto, kar je treba družiti s čuječnostjo.- Notranje življenje, ki ga oživlja molitev, življenje milosti, ki ga hranijo zakramenti, življenje žrtve, ki si ga pridobimo v skrivnostnem slavju evharistične daritve sv. maše...«
—•
IZŠEL JE
PASTIRČEK
ZA FEBRUAR
I
— O
RADIJSKA POSTNA PREDAVANJA
V	sredo, dne 4.3. bo govoril mons. dr. Ukmar o temi: Pravica in dolžnost do vere In verskega udejstvovanja.
Katoličani vzhodnega obreda
Komunisti napadajo Lurd
Brezbožni »Primorski dnevnik" nesramno potvarja resnico
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Vse govori in piše o Lurdu. Stoletnica Marijine slave v Lurdu je dogodek svetovnega obsega in časnikarji ne morejo mimo. Da, niti tisti ne, ki načelno in javno Boga tajijo in se ob ruskih sputnikih iz božje vsemogočnosti norčujejo.
Tako piše o Lurdu tudi Primorski dnevnik, seveda v svojem duhu, tonu in okusu. Duh in ton in okus brezbožniškega Primorskega dnevnika pa je takšen:
V	torkovi številki 25. februarja poroča Prim. dnevnik, da se v Lurd zgrinjajo množice tistih bolnikov, ki jim medicina več ne more pomagati. Kakšna debela laž! Od Celovca do Svete Barbare nad Miljami Sre samo nad tisoč popolnoma zdravih Slovencev v Lurd. Zadnji teden julija, ko bodo naši rojaki v Lurdu, pride istočasno tja 18 velikih romarskih skupin in samo tri imajo bolnike s seboj. Sploh je dano naročilo, naj se za stoletnico da prednost zdravim katoličanom za obisk Lurda, in kakor je znano, je napovedanih nad devet milijonov romarjev. No, in po vsem tem fe Primorski sanja, da se zatekajo v Lurd samo ubogi bolniki. Da, komunistični dopisniki, vi bi radi dejstva prevrgli in Lurd osramotili, a se ne da, ker laž ima tudi v stoletju kronanja laži — kratke noge!
Dalje se v istem članku Piimorski spotika nad trgovino, nad cenami, nad svečami, razglednicami, hoteli, medaljami, gostišči, pač nad vsem, kar je v Lurdu. Boji se celo, da bi se francoska vlada tako daleč spozabila, da bi dala tiskati Marijine znamke. To se po mnenju Primorskega ne more zgoditi, saj je vendar Cerkev v Franciji ločena od države. Da, ločena je, toda ne tako, kakor v Jugoslaviji in drugih nesrečnih državah, od Litve do Albanije. V Franciji je izvedena takšna demokratična ločitev, ki Cerkvi oziroma državi splošno ne škodi. V Jugoslaviji je ločitev takšna, da je vera v državni ustavi vsakemu državljanu zajamčena, praktično pa so na Marijinih Brezjah zaprte vse stojnice, da ne dobiš niti enega romarskega spomina. Se v edini gostilni komaj kaj posameznim romarjem postrežejo, itd. To je progresivna ločitev, katere zagovorniki in ekse-kutorji stikajo za verniki in duhovniki, da bi jih ujeli v besedi, in postavili pred so-Jlsce in likvidirali.
Primorski v zvezi z Lurdom piše tudi o ^rnih ženskih talentih, o katerih se sicer lavadno razpisuje v mnogih nedeljskih člankih in slikah. Le kako je to, da v
Z ozirom na nestrpno gonjo italijanskih strank, organizacij in društev proti pravici slovenske manjšine na Tržaškem, da uporablja svoj materin jezik v državnih, pokrajinskih, občinskih in drugih javnih u-radih ter na sodiščih, sta glavna odbora Slovenske demokratske zveze in Slovenske katoliške skupnosti v Trstu sprejela
RESOLUCIJO,
s katero:
1	- UGOTAVLJATA, da je bil pod Avstrijo slovenski jezik v Trstu enakopraven z italijanskim jezikom, in sicer v smislu čl. 19 državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra 1861 št. 142. Slovenski jezik je bil Pod Avstrijo v vseh tržaških državnih uradih in sodnijah tudi dejansko rabljen in priznan;
2. - UGOTAVLJATA, da je Italija, ko je novembra 1918 prišla na Primorsko in v Trst, slovesno obljubila, da bo spoštovala vse jezikovne in narodnostne pravice slovenske in hrvatske narodnostne manjšine teh krajev. Prvi italijanski guverner Julijske krajine, general Petiti di Roreto, je v imenu Italije Slovencem in Hrvatom izrecno priznal in potrdil njihove jezikovne in narodnostne pravice z odlokom od 5. marca 1919 št. 01774, ki je bil objavljen v Jedanjem uradnem listu »Osservatore Triestino«;
3. - UGOTAVLJATA, da je šele fašizem, ko ie oktobra 1922 prišel na oblast, odpravil slovenski jezik iz uradov in sodnij ter da ie nato šele fašistični kraljevski zakonski dekret od 15. oktobra 1925 št. 1796 pod kaznijo prepovedal rabo slovenskega in hrvatskega jezika na sodiščih;
4. - OBŽALUJETA, da se med velikim demokratičnim italijanskim narodom še sredi 20. stoletja in v dobi, ko je Italija važen član in pobudnik Evropske skupno-sti, najdejo stranke, društva in ljudje, ki °drekajo slovenski manjšini pravico do uPorabe materinega jezika v uradih in na Sodiščih, čeprav je ta pravica nesporen °draz in posledica jamstva za obstoj narodnostnih manjšin, ki ga vsebuje čl. 6 ustave italijanske republike, in dopolnjuje londonski sporazum;
tovarni potvarjanja in laži tako dobro znajo za dober in slab kup zahodnih pocestnic !
V	isti številki piše Pr. dnevnik o procesu proti škofu v mestu Prato in o incidentu med Vatikanom in nekim francoskim pisateljem - lagačem, ki bi lahko takoj dobil službo pri komunistih v Trstu. Seveda o vseh teh stvareh piše pač kakor je doktrina komunistične linije in s tem vedno bolj razkriva svoj ton, okus in duha. Mi se pojavu samemu ne čudimo, saj komunist mora pisati proti veri in proti Cerkvi, čudimo se le vedno večji hudobiji, ki zija iz teh člankov, in se vprašujemo, kje in kako se bo vse to enkrat končalo!
Čudimo se tudi sicer pametnim sloven-
Ne »dobrih 14 dni«, temveč skoraj cel mesec po občnem zboru »Jadrana« je »Prim. dn.c na pepelnično sredo končno priobčil komentar in hkrati odgovor na naš tozadevni članek. Preračunano je izrabil dejstvo, da izhaja »Katoliški glas« ob četrtkih in mu tako nismo mogli odgovoriti vse do danes.
Odgovarjamo pa le zato, da ne bi naši somišljeniki mislili, da nam je oni stilistično precej tvegani sestavek vzel sapo. Poudarjamo: samo zato, kajti podpisani ni doslej s komunisti še nikdar debatiral in tega tudi v bodoče ne namerava.
Daleč smo od tega, da bi se lovili za posameznimi stavki ali da bi zaradi pomanjkanja argumentov celo napačno navajali nasprotnikove besede ter tako izvajali svojevoljne zaključke, kot je to storil fantomatični množinski člankar v »P. d.« Ne, pri »Jadranu« je šlo in gre za vse večje stvari in bomo zato stvar pregledali iz višjega zornega kota.
Živimo v času, ko so nekateri najosnovnejši pojmi dobili diametralno nasproten pomen. »Naprednost« pomeni tudi zagovarjanje najnovejše in najreakcionarnejše diktature; »enotnost« pomeni tudi podreditev vseh eni sami skupini, pa naj bo videz še tako demokratičen. Obratno pa je »svetohlinec« lahko tudi oni, ki izjemoma opusti jasen in v naprej viden način borbe ter se posluži diplomatske, dovoljene prebrisanosti, ki mu pripomore
5. - ODKLANJATA pretvezo za ta nedemokratični boj proti slovenski narodnostni manjšini na Tržaškem, češ da je italijan-stvo Trsta v ^ nevarnosti: Ce ni slovenska narodnostna manjšina ogrožala italijan-stva Trsta pod Avstrijo, ko je živela v isti državni skupnosti s svojim matičnim zaledjem, a je italijanstvo Trsta kljub temu asimiliralo na deset in desettisoče slovenskih družin, kako naj bi skromna slovenska narodnostna manjšina, reducirana kot je, ogrožala to italijanstvo danes, ko je Trst sestavni del Italije?!
6. - APELIRATA na vse državne osrednje in lokalne oblasti, da napravijo konec tej demokratskega italijanskega naroda nevredni in narodnostno mržnjo podžigajoči gonji proti pravici avtohtone slovenske narodnostne manjšine na Tržaškem, da uporablja svoj jezik pred javnimi oblastmi in sodišči, ter da uresničijo določbe glede narodnostnih in jezikovnih pravic Slovencev.
Trst, 18. februarja 1958.
Slovenska demokratska zveza v Trstu
Slovenska katoliška skupnost v Trstu
Naser predsednik nove arabske države
Egiptovski predsednik Naser je bil konec tedna z običajno totalitarno večino izvoljen za predsednika nove sirsko-egiptovske federativne republike. Proti njemu je pri plebiscitu oddalo glas 250 Egipčanov od šestih milijonov volivcev, ter 150 Sirijcev od milijon 300 tisoč glasovalcev. Naser je po izvolitvi poudaril, da predstavlja nova državna zveza začetek vse-arabskega zedinjenja. Dosedanja sirijska vlada in predsednik Kua-tly sta odstopila, za novega poveljnika združenih oboroženih sil pa so imenovali egiptovskega generala. Novo skupno državo je doslej priznalo osem komunističnih in zahodnih vlad, prva med njimi Sovjetska zveza.
skim ljudem na Tržaškem in Goriškem, ki komunistično časopisje stalno berejo in podpirajo. Med njimi so celo nekakšni katoličani, ki Katoliškega glasa ne podpirajo, ga javno kritizirajo, a komunističnega časopisja nikoli ne obsojajo. Kakšna strašna odgovornost teh belih — oziroma resnično rdečih vran — med našimi ljudmi!
V	torkovem članku kliče Prim. dnevnik na pomoč sam evangelij, češ Kristus je spletel bič in je pognal kramarje iz templja in tako bi bilo treba napraviti v Lurdu. Hvala za nauk, toda po našem mnenju ne počenjajo nereda in izdajstva v katoliški Cerkvi lurški trgovci in hotelirji. Nered, izdajstvo in črno sovraštvo povzročajo krščeni komunisti, njihovi rdeči sopotniki, ki imajo dva ali celo tri zakramente, kateri vtisnejo duši neizbrisno znamenje. (Redke belo-rdeče vrane naj se ob zadnjem pretresljivem stavku zamislijo in pravočasno spreobrnejo!)
do učinkovitejše zmage. Prav tako je »razbijaštvo« lahko tudi prezračenje nezdravega okuženega prostora. Le en pojem ima že desetletja isti pomen in isti prizvok, namreč pojem »komunist«. Ameriški publicist, profesor Carl Warren, ga v svojem znanstvenem delu »Modern Nevvs Reporting« navaja v seznamu najhujših psovk, ki naj se jih časnikar za vsako ceno izogiblje. Kaže, da to »Slovenski visokošolci« nagonsko čutijo, saj so besedo »komunist« dosledno, sramežljivo pisali med narekovaji. Poznavalec razmer in okolja se temu seveda le prizanesljivo posmiha...
Povprečno misleč človek dandanes nujno pripada ali komunističnemu ali demokratičnemu taboru. Hote ali nehote je vsakdo v bistvu opredeljen. Zelo pomembna razlika pa je, poleg vsega ostalega, med obema taboroma tudi v sestavi pripadnikov. Demokrati so svoji stvari skoraj enodušno predani zavestno in trdno, drugače pa je pri komunistih. Ta skupina nudi naravno zatočišče ne le zavestnim zagovornikom tega modernega suženjstva, temveč tudi (in morda še v večji meri) vsem onim nepreglednim čredam mlačnih, brezidejnih, pritlikavih, ozkosrčnih, ignorantnih bitij, ki jih ozko duhovno obzorje in premnogokrat tudi zloba odbijata od vrednot, ki so bile vedno skupne pozitivnemu delu človeštva. Za vse te je v komunističnem taboru pripravljena serija kamuflažnih organizacij, ki gre od Centralnega komiteja KP pa vse do kakega »Društva za oplajanje semenskega krompirja« ali morda »Zveze prijateljev malih živali«. V tem je temeljna skrivnost komunističnega uspeha — na Zahodu, seveda.
Ponavljamo: Vsakdo je v bistvu opredeljen. Ali si lahko predstavljamo, da bi prav akademik, izobraženec, ne bil vsaj s simpatijami, če ne že načelno, na eni ali drugi strani? Ne; v odločilnem trenutku strme opaziš, da tudi najbolj vnet nadstrankar, nepolitik in enotnež dvigne roko ter izda mater, domovino in Boga svojih prednikov.
Tako analizo položaja bodo seveda komunisti označili s svojo klasično psovko: fanatizem in strupenost. Naj le izvolijo. Sodobna zgodovina nam sleherni dan sproti nudi oprijemljive dokaze o pravilnosti našega stališča.
Zdaj pa še dve pripombi k članku »P.d.«. Velikim učiteljem narodnostnih vrednot je tržaški dialekt nekega akademika služil kot cenena učinkovitost njihovega članka, iz katerega veje en sam krik: Poraženi smo! Naj .vedo, da oni akademik slučajno ni niti član »Jadrana« niti »Slov. kulturnega kluba« in da je njegova tržaščina mnogokrat v spotiko vsem, ki imamo za svoje slovenstvo prav gotovo večje moralne adute kot ljudje, ki so n. pr. 6. decembra 1957 s ciklostiliranim letakom pozivali slovenske akademike, naj za tribuna na univerzi volijo Scherija, ki je med drugim tudi član Lege Nazionale! Razumeli?
In še majhna pičica na i. Zapisali so: »Vedite,' dragi kolegi, da ste razumeli, koliko je ura, že prej, to je, brž, ko ste prišli na občni zbor.« Ni res. Koliko je ura, smo vedeli že maja 1945.
Modremu zadostuje.
Slovenski akademik
NOVE KNJIGE
Prejeli smo:
Dr. Stojan Brajša - Boris Tomažič: Zgodovina filozofije, prva knjiga (stari in srednji vek), Trst 1957. - Izdal in založil Vladni generalni komisariat za Tržaško ozemlje.
Daljše poročilo o knjigi prinesemo v eni izmed prihodnjih številk.
Strašna nesreča na hribu pri Vrtojbi
V	petek zjutraj ob 7. uri se je daleč naokrog do Gorice razlegel strašen pok. Ljudje so se začudeno izpraševali, kaj se je neki zgodilo. Že zgodaj predpoldne se je po mestu razširila strašna resnica o nesreči, ki se je pripetila onstran meje v Vrtojbi. Tam je na griču v samoti stanoval 33-letni Vinko Kacin z ženo Štefanijo ter osemletno hčerko Milo in šestletnim sinčkom Vinkom. Ni bil domačin; leta 1956 se je iz Kranja preselil v Vrtojbo. Bil je invalid in je prejemal 15.000 din pokojnine. Ker mu ta ni zadostovala, se je bavil še s pobiranjem železa. Za olajšanje tega dela si je nabavil magnetični aparat in je z njegovo pomočjo odkril že veliko nerazpočenih granat iz prve svetovne vojne ter jih tudi izpraznil. Vse kaže, da je imel doma v kleti veliko zalogo eksploziva, ki je v petek zjutraj iz še nepojasnjenih vzrokov eksplodirala. Sila eksplozije je bila tolikšna, da je hišo enostavno zbrisalo s površja zemlje. Oba otroka so našli blizu doma mrtva, a brez posebnih vidnih ran. Očeta je pa vrglo daleč proč in ga močno razmesarilo. Mati se je slučajno mudila zunaj hiše', zato je njo samo ranilo. Odpeljali so jo v bolnišnico v Ljubljano, kjer se zdi, da je izven nevarnosti, le eno oko da bo izgubila.
Pogreb žrtev se je vršil v soboto popoldne ob izredno veliki udeležbi ljudstva in oblasti. Vse tri so iz Vrtojbe prepeljali v Kranj, od koder je pokojni bil doma. Pogreb je bil samo civilen, ker je rajni Kacin veljal za prvoborca iz revolucije.
Ob stoletnici:
»Martin Krpan« v barvnem filmu
Družba »Triglav film« v Ljubljani je že dovršila priprave za snemanje filma »Martin Krpan« po istoimenski povesti Frana Levstika. Zgodbo je predelal za film pisatelj Matej Bor. Sedaj že sestavljajo igralsko skupino za to delo, ki ga je omenjena družba postavila na svoj program z namenom, da tudi v živi sliki prikliče v spomin nekatere glavne vrednote naše kulturne zgodovine. Je vsekakor zahteven in težak podvig, ki se ga je lotila slovenska družba in bo prvi slovenski barvni film. Zgodbg se bo v glavnem držala Levstikove povesti. .
Film bodo pričeli snemati prihodnjo jesen in bo predvidoma do konca tega leta dovršen. Tako bo zgodba o korenjaku Martinu z Vrha, ki je iz Istre tihotapil sol, vlekel za nos iblajtarje (carinike) in biriče, prišel na Dunaj ter tam s prebrisanostjo porazil strahovitega turškega orjaka Brdavsa in prekanil cesarjevega ministra, zaživela tudi na platnu v barvah. In to prav sto let potem, ko je »Martin Kerpan z Verha« izšel v prvem letniku »Slovenskega glasnika« v Celovcu.
Ista družba bo izdelala še en celovečerni film z naslovom »Dobro morje«, ki obravnava življenje ribičev v Dalmaciji.
Med kratkimi filmi pe je eden namenjen konjem lipicancem, ki so postali po vsem
MladiKa štev. 2
Izšla je letošnja druga številka Mladike. Urednikom in izdajateljem smo hvaležni, da so Mladiko povečali za štiri strani. Tako je Mladika postala še bolj prikupna in lahko vsakdo najde kotiček, ki ga posebno zanima.
Druga številka posveča prvo stran našemu kulturnemu prazniku, spominu na velikega Prešerna, izpod peresa Vinka Beličiča. Prozo, ki se v Mladiki vedno bolj uveljavlja, sta prispevala: Marija Mi-slej in Franc Jeza. Pesmi objavljajo: Bruna .Pertot, Slavko, Jože Pirjevec, Marij Maver in Julio Pertot. Umetnost ocenjujejo: Jože Peterlin s člankom o Avreliju Lukežiču, Martin Jevnikar podaja pregled sodobne slovenske književnosti in ob robu drobni utrinki o novih knjigah, razstavah, gledališču, glasbi in ljudski prosveti. Poseben kotiček je posvečen radiu in filmu. Spomin na nedavni obisk Avsenikovega kvinteta nam vzbuja razgovor: »Tam, kjer murke cveto...« Topel je potopis, ki že sega na duhovno področje: Moja pot v Lurd, izpod peresa Lojzeta Škerla in pa duhovna misel: Bog se ni spremenil. Bojan Pavletič opisuje: Kako so se razvile smuči, Jurij Vodopivec pa opisuje škedenjski nabor fantov. Ob robu in pod črto ter na platnicah • je zbranih mnogo zanimivih paberkov z različnih področij. S to številko morajo biti zadovoljni tudi zankarji in ugankarji. U-redniki jim obetajo stalno stran. Upajmo pa, da bodo ugankarji, ko bodo končali z zadnjo stranjo, prelistali in prebrali tudi ostale strani, saj bodo večkrat prav na. ostalih straneh našli, kako streti trde orehe zank in ugank.
svetu slavni po znani »Španski jahalni šoli« na Dunaju. Ti konji imajo ime po Lipici, vasi na našem Krasu onstran Bazovice, kjer so jih že pred stoletji začeli gojiti in jih potem dobavljali cesarskim konjušnicam na Dunaju. Še danes obstoji v Lipici konjerejska postaja in tej bo posvečen film, ki ga bo vodil Metod Badjura.
Med trnjem in osatom
Bogokletje v »Delu«
Ne čudimo se, da je za Primorskim dnevnikom tudi Delo zašlo na drzno pot bogokletja. V prvi februarski številki piše Delo o babilonski zmešnjavi in ruskih sputnikih. Norčuje se iz svetega pisma, ki poroča o božji kazni ob babilonskem stolpu, dočim po mnenju Dela Isti vsemogočni Bog sedaj tako presenetljivo molči. Delo vprašuje svoje bralce, zakaj ni vendar Bog kaznoval ruskih učenjakov, ki da so ga s svojim umotvorom naravnost izzvali. Komunistično Delo celo vprašuje, če ni morda dobri krščanski Bog postal celo boljševik.
Ko to poročamo, nimamo upanja, da bi uredniki Dela spoznali takoj svojo zmoto. Njim zapišemo le staro preizkušeno modrost: Bog ne kaznuje vsako soboto! Iznajdba satelitov in raket ni sama po sebi nobeno bogokletno dejanje. Bogokletje pa je, da človek — božja stvar — ob teh svojih malenkostnih uspehih zasmehuje in zasramuje božje bivanje in božjo moč.
Vse naše prijatelje, ki verujejo v Boga in njegovo nedoseglo moč, iskreno prosimo, naj molijo v zadoščenje za bogokletje Dela še z večjo gorečnostjo in pobožnostjo : Bog, bodi hvaljen!
Nedelja za katoliški tisk v letu 1958
Prinašamo poročilo o zbirki nedelje za katoliški tisk. Da bo bolj razviden pora-stek na prispevkih, smo dodali še lansko zbirko za vsako duhovnijo.
Znova se iz srca zahvaljujemo za velikodušnost vsem našim vernikom, zlasti pa čč. gg. dušnim pastirjem, ki so se za nedeljo za katoliški tisk zavzeli.
GORIŠKA NADŠKOFIJA
GORICA:	leto 1957	leto 1958
Stolnica	44.200	67.100
Sv. Ignacij	17.785	• 44.712
Sv. Ivan	10.769	10.500
Placuta	3.000	5.400
Kulturni večer	26.650	26.100
Alojzijeviščniki	1.457	1.460
Devin	2.000	2.000
Doberdob	13.500	13.000
Gabrje-Vrh	—	—
Jamlje-Dol	2.009	—
Jazbine	627	1.275
Mavhinje	5.000	—
Mirnik	5.000	3300
Nabrežina	3.500	11.900
Pevma	3.850	3.500
Podgora	5.590	12.800
Rupa	5.000	9.218
Sovodnje	3.297	3.625
šempolaj	1.500	7.000
Štmaver	—	2.850
Štandrež	6.400	14.600
Števerjan	3.500	5.630
Zgonik TRŽAŠKA	1.000 ŠKOFIJA	5.500
TRST :	leto 1957	leto 1958
Novi Sv. Anton	22.600	25.000
Sv. Ivan	15.000	11.000
Rojan	11.600	11.600
Skedenj	11.000	28.000
Barkovlje	5.000	6.666
Salezijanci	1.853	3.150
Sv. Jakob	—	—
Sv. Vincencij	650	,—
Zavije	750	2.500
Marijina družba	10.000	15.000
Bazovica	5.000	23.000
Boljunec	—	7.500
Boršt	1.500	3.730
Dolina	5.500	11.000
Katinara	—	—
Kontovel	1.500	2.200
Mačkovlje	1.000	5.000
Opčine	5.000	10.067
Prosek	—	6.000
Repentabor	—	—
Ricmanje	—	1.300
Sv. Križ	9.750	14.000
Trebče	1.600	3.500
Duhovnije, ki so	lansko leto	poslale
zbirko, upamo, da jo za letos tudi še pošljejo. V nekaterih duhovnijah pa se vidi, da ne čutijo potrebe, da bi se pozanimali za to važno zadevo.
Za enakopravnost slovenščine
Nekaj načelnih ugotovitev
Stran 4
Leto X. • Štev. 9
Postne pridige na Travniku
Vsak petek zvečer so sedaj v postu postne pridige v cerkvi sv. Ignacija na goriškem Travniku. Ob 8h se začne molitev rožnega venca, nakar sledi govor in kratek blagoslov. Letos ima postne govore č. g. Cvetko Žbogar, profesor v malem semenišču. — Rojaki, ne zamudite lepih govorov.
V	stolnici pa imajo italijanski verniki pridige vsak večer, razen ob sobotah. Pridiga p. Zaccaria iz Messine, kapucin.
Vladna pomoč za javna dela
Rimska vlada je dala goriški pokrajini na razpolago eno milijardo in 188 milijonov lir za razna javna dela. Ta znesek bo služil predvsem za napeljavo vodovodov v občine Števerjan, Dolenje, Sovodnje in Doberdob; 300 milijonov pa bodo uporabili za gradnjo novega goriškega vodovoda. V načrtu so tudi popravila raznih cest ter gradnja nove ceste, ki bo vezala Tržič z Gradežem,
Pustna prireditev na Placuti
Tudi letos, kot že več let sem, je SKPD poskrbelo za pustno zabavno prireditev. »Veselo pustovanje« se je vršilo dvakrat, in sicer na pustno nedeljo popoldne in na pustni torek zvečer, obakrat ob obilni u-■deležbi.
Spored prireditve je bil kaj pester. Za uvod in pripravo veselega razpoloženja je bil kot nalašč pustni pozdrav v verzih in z napevom, ki seveda... ni prizanesel nikomur (saj pa je za pust itak marsikaj dovoljeno!). Šaljivi prizori oz. uprizorjene šale, razvrščene med raznimi točkami, so brez dvoma zelo pripomogle k uspešnemu poteku celotnega večera, tako zlasti ona o semaforu. Naslednja točka sporeda je bila šaljiva enodejanka »škodljivo zdravilo«, ki so jo napisali »trije fantje«. Prikazuje nam fiomišljavega, a pol zmešanega ministra in njegovega služabnika Hermenegilda, ki je sicer z dobrim name-snom, da bi ministru pomagal, povzročil njemu in državi veliko škodo. Prizor, napisan s precejšnjim smislom za humor, je bil lepo podan in je občinstvo večkrat pripravil do velikega smeha.
Seveda ni smelo manjkati petja. Tako smo slišali mešani kvartet in duo harmonik, ki so lepo in posrečeno izvajali venček narodnih.
Kot zadnja točka pustnega večera je bila na sporedu vesela enodejanka »Idealna tašča«, v kateri nastopajo zakonska dvojica KasteKč ter tašča, oziroma mati. Mož Pavel ima nekam čudne predsodke pred taščami in zato noče prisostvovati taščinemu obisku. Žena ga nato sicer prepriča, da ostane, a Pavel sprejme to le pod pogojem, da se izda za ženinega svaka, namišljenega Pavlovega brata (tašča ga namreč še ne pozna). Nato se dejanje napeto razpleta, a na koncu mož Pavel le spozna, da je njegova tašča ženska s kar pametnimi nazori in mu je še žal, da je ni mnogo prej poznal... Tudi tu moramo vse tri igralce in režiserja le pohvaliti, saj so nam s svojim neprisiljenim in spretnim podajanjem pripravili dobre pol ure pristne zabave.
Med odmori pa so skrbeli za razvedrilo in kratek čas naši veseli godci in pa Avsenikov kvintet — zadnji seveda na ploščah.
Podgora
Na pepelnično sredo smo se poslužili najnovejšega dovoljenja sv. očeta glede blagoslovitve pepela in spokornega obreda ter svete maše v večerni uri. Poprej je bila taka blagoslovitev in obred vedno na pepelnico zjutraj in zato je prihajalo le silno malo vernikov, tako da bi Simon Gregorčič pri nas- in verjetno tudi drugje ne bil mogel niti zamisliti, kaj šele spesniti one tako pomenljive in lepe »V pepelnični noči«...
A letos je bilo vse drugače. Ob 7h zvečer se je začel sveti obred s pepelom in potem sveta maša z lepim postnim petjem. Cerkev je bila polna, kot da bi bil kak velik praznik in v vseh tako številnih zbranih vernikih je ostal globok vtis. —
Kako pa je bilo pri nas v zadnjih pred-postnih— to je pustnih dnevih in večerih? Kratko povedano: nekaj lepega!
Kot velika družina smo se zbrali v naši lepi dvorani k prireditvi in zabavi preteklo nedeljo ob 4h popoldne in še na pustni torek proti osmi uri zvečer. Dvorana je bila obakrat polna.
Uživali smo obilni srečolov, poslušali prvi nastop mladega fantovskega zbora, ki nam je pod dirigiranjem požrtvovalnega Ivota Bolčina zapel: Pregljevi »Jutranja« in »Od Cijela do Žavca« in še lepo »Ribniško«. Mladi fantje so nam lepo zaigrali še dve burki — enodejanki: »Nace Hlačnica« in »Privatistov izpit«. To je bilo smeha!
Nastopila so tudi naša živa dekleta iz Dekliškega krožka. Niso hotela zaostati za fanti in zato so nam s posebnim občutkom in vživetjem znale podati pa daljšo in res lepo veseloigro »Gluha teta«.
V	nedeljo se je občinstvo zadovoljno in veselo razpoloženo razhajalo proti domu. A vam povemo in vsi številni udeleženci vam to lahko tudi potrdijo, da, če je že bilo vse skupaj tako lepo in prijetno v nedeljo, je bilo prav gotovo še vse lepše doživljeno in podano na pustni torek, ko smo se — potem ko je že odbilo polnoči — vsi nasmejani — četudi bolj olajšanih žepov — a prav gotovo toliko bolj polni veselja in dobrih upov za bodočnost vračali domov k zasluženemu počitku in tudi seveda k vsemu temu, kar nam do-prinaša pepelnica in naše krščansko ter narodno prepričanje, doživetje in pričakovanje.
Rupa
V	torek 25. t. m. sta na tihem praznovala v krogu svoje družine srebrno poroko Karel Černič in Jožefa Zičar. Ker je imenovani tudi občinski mož in je bil versko in narodno vedno zaveden, mu njegovi prijatelji in znanci prav iz srca čestitajo in voščijo, da bi s svojo pridno in skrbno ženo učakal še zlato poroko. Bog ju živi!
RAJBELJ
Večkrat se oglašamo v Katoliškem glasu, zlasti kadar nas tarejo težave, da povemo bratom po svetu o stiskah, ki jih imamo rudarji na tem koščku zemlje.
Danes pa bi radi povedali, koliko nas je v Rajblju. Prebivalstvo naše vasi sestavljajo ljudje, priseljeni iz raznih krajev. Pred drugo svetovno vojno je bilo prebivalstvo Rajblja, skupno z Mudo in Mrzlo vodo, izključno nemško. Le nekaj družin je bilo slovenskih, nekaj pa italijanskih. Občevalni jezik je bil nemški in v tem jeziku se je opravljalo tudi bogoslužje v cerkvi. Slovenski in italijanski jezik so govorili le po družinah in med ljudmi iste narodnosti. L. 1939 so nemško govoreči vaščani op tirali za Hitlerja ter odšli v Avstrijo, na njihovo mesto pa so prišli Italijani iz vseh krajev države in preoblikovali značaj in tradicije naše vasi ter uvedli italijanski način življenja. Italijanski jezik je nadomestil nemškega.
Slovenci, čeprav številni, so se priselili pozneje, in sicer po letu 1943. Nemška vojska je porušila bližnjo vas Strmec in kar je ljudi ostalo pri življenju, so se zatekli v Rajbelj in dobili zatočišče v praznih rudniških hišah in v praznih hišah nemško govorečih občanov, ki so optirali za Avstrijo.
Ostali naši slovenski sorojaki so se naseljevali naslednja leta. Prihajali so največ iz gornje Soške doline, ker so bežali pred komunističnim nasiljem. Največ je tu v Rajblju Sočanov, Bovčanov in Ložanov, nekateri so tudi iz ostale Primorske.
Iz župnijskih zapiskov v aprilu 1957 je v rajbeljski fari 90 slovenskih družin s 338 člani. Poleg tega je še 36 mešanih družin, kjer je le mož ali žena slovenskega rodu. Nemških družin je 12 s 27 .člani. Italijanskih družin je 250 s 1005 člani. V 90 slov. družinah se govori na splošno slovensko, le med otroci na žalost prevladuje italijanski jezik, ki se ga poslužujejo med seboj tudi v družini, kjer starši strogo ne zahtevajo, da se govori v materinem jeziku. V mešanih družinah pa se govori izključno italijanski jezik.
Taka je slika naše vasi, kjer si služimo vsakdanji kruh med delom in skrbmi v boju za pravice, ki nam pritičejo.
Rajbeljski Slovenec
Razpored celodnevnega češčenja v Trstu
V	Cerkvi sv. Janeza Boška: 27., 28. febr.
in 1. marca; sv. Vincencija Pav.: 1., 2., 3., 4., 5. marca; sv. Frančiška (ul. Giulia): 5., 6., 7. marca; Presv. Srca (ul. Ronco): 6., 7., 8. marca; na Greti: 8., 9., 10., 11. marca; sv. Jakoba: 9., 10., 11., 12. marca; sv. Ciprijana (Benediktinke): 13., 14., 15. marca;
v Skednju: 16., 77., 18., 19. marca; pri Starem sv. Antonu: 16., 17., 18., 19. marca;
pri sv. Alojziju: 21., 22., 23. marca;
pri Novem sv. Antonu: 23., 24., 25., 26. marca;
v Rojanu: 23., 24., 25., 26. marca; »Madonna del Mare«: 24., 25., 26. marca; pri Sv. Ivanu: 27., 28., 29. marca;
Marije Rožnega venca: 27., 28., 29. marca; pri sv. Justu: 30., 31. marca in 1., 2. aprila.
češčenje je navadno od 8-ih zjutraj do 7-ih zvečer. Ob nedeljah je le popoldne.
Bazoviški skavti
Tudi »Pust«, kot vsaka druga stvar, slovo je vzel. Eni so ga proslavili z večkratnim vso noč trajajočim plesom, ki je najlepša pustna cvetka žal premnogih fan-
tov in deklet, drugi z obilnimi večerjami, spet drugi s tradicionalno maškerado. Naši skavti so pa nudili zmernim in narod-nočutečim ljudem pristno pustno veselje v dobro podani šaloigri »Natakar«. Mladi igralci — od naj mlaj šega Karla Mezgeca do najstarejšega Aleksandra Mužina, ki je igro tudi režiral — so nastopili kot taki, ki so odra že dolgo časa vajeni. Novi igralec Marino Milkovič je vse občinstvo spravil v veselo razpoloženje, saj je kar petkrat v dveh urah spremenil vlogo: bil je natakar, šofer, prosjač, gospodična inštruktorica in nazadnje še opica. Zelo dobro obeta Bruno Hrovatin, ki je imel poleg A. Mužina prvo vlogo. Vsa skavtska družina je pri tej prireditvi nastopila in pridno sodelovala. Petje »Dveh slavčkov«, -Rafaela Grkič in Stojana Lipanje, je naravnost navdušilo poslušalce, ki so mlada pevčka nagradili s prisrčnim ploskanjem.
Vodja bazoviških skavtov, Svetko Grgič, je pa presenetil naše ljudi z lepim uvodnim govorom. Navajeni smo slišati na našem odru duhovnike, profesorje in druge študirane osebe. Tokrat je pa stopil pred naše občinstvo mlad delavec, ki je pogumno v lepi slovenščini obrazložil — ne da bi čital —, kaj je skavtsko gibanje. Lepo je poudaril, da hoče tržaški slovenski skavtizem dvigniti slovensko mladino iz sedanjega uživanjaželnega materialističnega življenja v svetle ideale vere in narodnosti. Ta pogumni nastop mladega delavca je vlil veselo zavest, da tudi naši delavski sinovi znajo samozavestno korakati naproti lepi idealni bodočnosti. Fantje! Pridni in stanovitno po tej poti!
Prosili ste, da se v Kat. glasu zahvalimo občinstvu za udeležbo in podporo. Mi pa vam odgovorimo z našo zahvalo: Hvala vam, da nudite ljudem lepe slovenske prireditve in dajate drugim mladim ljudem dober zgled!
Gročana
Zadnjo pustno nedeljo sta Si v cerkvi Brezmadežne na Pesku obljubila zvestobo v zakonu Milan Ražem in Silvestra Rapo-tec. Katoliški glas, ki redno obiskuje družine novoporočencev, iskreno čestita in kliče obilnost božjega blagoslova na novo družino.
Dolina
Tri leta je stara naša dvorana in na tri pustne nedelje smo preživeli v njej lepe ure veselja. Letos so Pusta proslavljali v naši dvorani celo Kitajci, dalje vaška bratca Vanek in Drejček, dva učitelja, ■ Neustrašen in Bojazljivec, in pa zanimiva poredna služkinja. Deklice so pripravile svoje vesele točke pod vodstvom sester, fantje pa pod vodstvom dijaka Fulvija Simiča. Kdo se je bolj postavil? Težko je reči. Imenitno so igrali vsi nastopajoči. Pridnim igralcem sedaj samo svetujemo, naj nikar ne čakajo in ne spijo do druge pustne nedelje, ampak naj nas zopet kmalu povabijo v dvorano.
IZŠLA JE
MLADIKA #_ _#
Občinske volitve na Koroškem
Prihodnjo nedeljo 2. marca se bodo vršile na Koroškem volitve v občinske svete. Slovenska manjšina je v številnih občinah postavila svoje kandidate, drugod pa se je povezala s socialisti ali tudi z ljudsko stranko. Volilna propaganda je potekla
Radio Trst A
od 2. 3. do 8. 3. 1958
Nedelja: 10. Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12. Vera in naš čas. — 16. Slovenski zbori. — 17. John B. Priestiej: «Inšpektor na obisku«, igra v 3 dej. — 20.30 Sekstet Borut Lesjak. — 21.40 Re-spighi: »Ptiči«. — 22.35 Melodije iz revij.
Ponedeljek: 18. Koncert violinista Alfon-sa Musestija. — 18.55 Vokalni kvintet »Zarja«. — 19.15 Radijska univerza: Zemlja kot planet. — 20.30 Richard Wagner: »Nu-rimberški pevci«, opera v 3 dej., I. in II. dejanje. — 21.55 V odmoru opere: Sodobna kniževnost in umetnost: Michele Prisco: »Ognji ob morju«.
Torek: 18. Prokofjev: Koncert za violino in orkester. — 19. Koncert sopranistke Ondine Otte. 19.15 Zdravniški ve-dež. — 21. Postno predavanje: dr. Jakob Ukmar: »Pravica in dolžnost do vere in verskega udejstvovanja«. — 21.15 Richard VVagner: »Nurimberški pevci«, opera v 3 dej., I. dejanje.
Sreda: 18. Stravinsky: Petruška. — 18.55 Vokalni kvartet »Večernica«. — 19.15 Šola in vzgoja: prof. Ivan Theurschuh: »Evropska misel v mladini«. — 20.30 Koncert operne glasbe. — 21. Miguel de Cervantes: Mirko Javornik: »Ljubosumnik iz Estre-madure«. — 22.40 Simfonični koncert.
Četrtek: 18. Škerjanc: Simfonija št. 2 -Orkester Slovenske filharmonije, dirigira Jakob Cipci. —	18.30 Širimo obzorja:
Znamke govore. — 18.50 Slovenski samospevi. — 19.15 Radijska univerza: Tečaj o lokalnih samoupravah. — 21. Postno predavanje: Anton Iskra: »Pravice in dolžnosti v družinskem življenju«. — 21.40 Vokalne kompozicije Petra Jereba in Danila Bučarja. — 22. Zgodbe o pomorskih nesrečah. —	22.30	Borodin: Simfonija
št. 2 v A-molu.
Petek: 18. Beethoven: Sonata št. 29 v B-duru op. 106. —19. Zbor» I. Gruden« iz Nabrežine. — 21. Umetnost in prireditve v Trstu. — 21.15 Velika dela slavnih mojstrov. — 22. Dante Alighieri: Božanska komedija - Pekel. — 22.30 Bach: Branden-burški koncert št. 2 v F-duru.
Sobota: 16. Radijska univerza: Kako so živeli stari Grki. — 17. Slovenske instrumentalne zasedbe. — 18. Oddaja za
najmlajše: Antonija Curk: »Grofica beračica«. — 20.30 Teden v Italiji. — 21. Dramatizirana zgodba:	Nikolaj Ljeskov:
»Skrivnost moskovske družine«. — 22. Čajkovski: Serenada v C-duru.
OBVESTILA
POGREBNO DRUŠTVO V ROJANU vabi člane na svoj 67-letni občni zbor, ki se bo vršil v nedeljo 2. marca 1.1. ob 10. uri v društvenih prostorih.	Odbor
KROJNI TEČAJ ERRE-VI, ki se bo vršil v ul. Alviano, 6 se vrši od 3. do 5. marca od 14. do 17. ure. Pouk se prične takoj, ko se bo prijavilo zadostno število učenk. Predviden je tudi dopolnilni tečaj.
SV. MAŠA ZA PADLE. V četrtek 6. marca ob 8h bo v stolnici maša za vse padle.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 794 davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Wilhelm Hunermann:
43
lAta božjifi okofftPf
Resnična povest prevedena s dovoljenjem založbe Herder
»No, zbesnel sem pač, ko sem moral poslušati vajino trapasto blebetanje,« se je opravičeval deček ter se režal. Kljub temu sta se onadva zakadila vanj in dodatna igra na zemlji ni bila, kot je bilo videti, nič manj dramatična kot igra v peklu, zlasti še, ko sta iz občinstva planila v bojni metež tudi Lipe Bernard in Pavle Convertier. Samo Marica Bernardova je stala poleg brez dela, a zelo prestrašena.
Na srečo so se tedaj odprla vrata in noter je prišel Peter Coudrin z nekim tujcem. Nekaj časa sta smehljaje se gledala gnečo na tleb, kjer se je vsa gledališka družina prerivala med pisanim platnom za kulise, pripravami in lutkami ter kričala in sopihala. Marica pa je preplašeno skočila k duhovniku Coudrinu in zaklicala:
»Pomagajte, gospod, saj se bodo pobili!«
»Kaj pa je tukaj ?« je zadonel sedaj duhovnikov mogočni glas. Ko so ga pretepači zaslišali, so vstali, kot bodo nekoč na sodni dan vstali mrtvi ob zvokih večnih trobent.
»Tako grozno so se igrali gledališče,« je Marica vnelo poročala.
»Lepo je bilo, strahovito lepo!« je ugovarjal Lipe in si brisal krvavi nos ob materin pisani nedeljski predpasnik, ki
je tudi spadal h kulisam. »Imeniten pretep smo imeli na odru.«
»In potem tudi!« je dopolnil Martin reže se.
Tedaj so se zasmejali tudi drugi in Coudrin je veselo pritegnil.
Nato pa se je nenadoma zresnil.
»Sedaj pa pospravite malo tod in potem me poslušajte. Rad bi vam povedal nekaj važnega.« Pogled na duhovnikov obraz je prepričal dečke, da mora biti nekaj resnega. Pospravili so torej naglo razvaline lutkovnega gledališča v staro omaro in v skrivno izbo in potem radovedno pogledovali zdaj Petra Coudrina, zdaj tujca, starčka v beraški obleki, ki je bil truden sedel na klop ob peči v Bernardovi družinski sobi.
»V Poitiers so se zgodile hude stvari,« je začel Coudrin resno. »Rdeči so zopet izvohali, nekaj duhovnikov, med njimi oba brata Chartres, in jih odgnali v ječo. Častitljivi, starček, ki ga vidite tukaj, je stolni kanonik Monterebeuf. Le z veliko težavo se mu je posrečilo, da je v mestu ušel biričem. Sedaj sem ga pripeljal sem, da bi ga skrili. Ali staršev ni doma?«
»Oče je na trgovskem potovanju,« je odgovoril Robert, »mati pa je šla k bolni sestri ter bo ostala tam čez noč. Vem pa, da bosta preganjanega gotovo z veseljem sprejela pod streho. Zaradi tega ni treba, da bi vas skrbelo.«
»Utegne se zgoditi,« je nadaljeval duhovnik resno, »da bi rdeči izsledili kanonikovo bivališče. Pazite zato ponoči na most. Če bi prišli biriči, bi bila rešitev samo ena.«
»Omara,« ga je Lipe vneto prekinil.
»Ne! Bojim se, da nekaj slutijo o skrivališču. Če bo sila, morate preganjanega peljati v gore. Saj poznate skalnato votlino visoko nad križem?«
Otroci so nemo prikimali.
»Dobro! To je zadnje pribežališče! Sedaj pa vam zaupam duhovnika. Skrbeli boste zanj.«
»Da, gospod!« je odgovoril Robert s trdnim glasom. Na obrazu dečka, ki se je še pravkar po paglavsko pretepal s svojimi prijatelji, je ležala lepa, moška resnost, tako da Coudrin pred sabo ni videl otroka, temveč mladega, odločnega božjega bojevnika, kateremu je lahko zaupal, kot kakemu možu.
»Torej srečno! Nocoj imam še neko drugo važno pot.« Coudrin je krepko stisnil vsakemu otroku roko, se spoštljivo poslovil od starega duhovnika, in odšel iz hiše. Kanonik je medtem ves čas sedel z zaprtimi očmi na klopi pri peči, samo njegove ustnice so se kar naprej premikale.
»Moli,« so si šepetali otroci; niso si upali ga motiti. Šele ko je Marica prinesla iz kuhinje kruha in vročega mleka, so ga prosili, naj vzame.
»Hvala vam, otroci,« je rekel starček ganjen. »Toda bolje bi bilo, da nisem prišel k vam. Kako lahko spravim vas in vaše starše v hudo nevarnost. Ne, ne smel bi priti sem!«
»To so neumne misli, ki pri jedi minejo,« je rekel Lipe prepričano. Da bi dal ddber zgled, si je nadrobil lep kos kruha v skledo mleka.
»Mati pravi vedno, da smo v božjih rokah,« je tolažila Marica. Robert je pa srdito rekel:	(Nadaljevanje)