Ido ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977, s. 169—180 Lu^ Avguštin Malle POSKUSI OBNOVITVE SLOVENSKEGA ŠOLSTVA NA KOROŠKEM V DVAJSETIH LETIH NAŠEGA STOLETJA Referat na XVIII. zborovanju slo­ venskih zgodovinarjev, Kranjska go­ ra—Jesenice. 29. sept. — 2. okt. 1976 Neposredno po plebiscitu so se morale koroške in avstrijske oblasti po­ novno ukvarjati s vprašanjem, ki je bilo za časa monarhije v ospredju sloven­ ske politike na Koroškem. Sistem šolstva na Koroškem je pogosto zaposloval državni zbor monarhije. Koroške oblasti so v odgovorih na interpelacije slo­ venskih poslancev izoblikovale do najbolj popolne mere teze, ki večinoma še danes veljajo za slovenstvo na Koroškem. Izid plebiscita ni totalno ohromil aktivnost koroških Slovencev. Vendar so koroške oblasti podvzele vse, da bi čimprej prevzgojile tiste plasti Sloven­ cev na Koroškem, ki so se še potegovale za svoje pravice. Pri tem so perfek- cionirale sistem nastopanja proti koroškim Slovencem in izrabile vse možne oblike izigravanja prebivalstva in zavlačevanja prošenj s strani koroških Slovencev. Ob poskusih obnovitve slovenskega šolstva na Koroškem v dvajsetih letih našega stoletja se hočem omejiti na en sam primer.1 Konkretno hočem orisati poskus obnovitve tistega dela slovenskega šolstva, ki ga pojmujemo pod šent­ jakobsko javno dvojezično osnovno šolo in privatno osnovno šolo ciril-meto- dovega društva v Šentpetru pri Velikovcu ter na selsko šolo. Neka mreža slo­ venskega šolstva na Koroškem ni obstajala nikdar. Pravno so se koroški Slovenci opirali pri svojih zahtevah po prvi svetovni vojni predvsem na člen 67 in člen 68 senžermenske pogodbe. Člen 67 vsebuje predvsem pravice nekvalificiranih manjšin, medtem ko člen 68 govori o kvali­ ficiranih in v tej zvezi o sorazmerno znatnem številu pripadnikov neke manj­ šine. Na člen 67 se je 8. novembra 1920 — torej mesec po plebiscitu — sklice­ valo Slovensko šolsko društvo v Celovcu s sedežem v Ločah ob zahtevi po obnovitvi šol v Sentrupertu pri Velikovcu in Šentjakobu v Rožu. Slovensko šolsko društvo je 14. novembra 1920 z dopisom štev. 72 zaprosilo deželni šolski svet za dovoljenje ponovne otvoritve privatne slovenske osnovne šole v Sent­ rupertu, v dopisu štev. 77 z dne 25. novembra 1920 pa za dovoljenje otvoritve privatne slovenske osnovne šole v Šentjakobu. Društvo je računalo s štiri- razrednimi šolami. Predstavnik društva se je kmalu za tem zavzel pri pred­ sedniku deželnega šolskega sveta Bendi za odprtje šol, drugo urgenco je Slo­ vensko šolsko društvo podvzelo 4. februarja 1921, ne da bi se na to stvari premaknile. Šele na jesen 1921 je deželni šolski svet podvzel prve korake. Z 1 Razprava je napisana na podlagi gradiva Splošnega upravnega arhiva na Dunaju (Allgemeines Vervaltungsarchiv — AVA) fonda Zveznega ministrstva za pouk (deloma Zveznega ministrstva za pouk — urad za pouk) — 18a Kärnten in gre. -O ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 zavlačevanjem prošnje je dosegel, da je minulo že polovica šolskega leta, ki se je za podeželske občine začenjalo z Veliko nočjo, za mestne občine pa s 1. oktobrom. Na osnovi sklepa 28. oktobra 1921 je deželni šolski svet izdal beljaškemu okrajnemu šolskemu svetu odlok, v katerem sporoča ustanovitev štirirazredne javne osnovne šole s slovenskim učnim jezikom in se izreka proti privatni šoli. S tem naj bi se ugodilo prošnji dela prebivalstva šolskega okoliša Šentjakob. V skladu s členom 68 senžermenske pogodbe naj bi se na šoli poučevala nem­ ščina kot obvezni predmet. Otvoritev prvega razreda šole je bila napovedana za Veliko noč 1922, ostali razredi naj bi letno sledili. Iz »važnih pedagoških ozirov« je poveril deželni šolski svet vodstvo šole direktorju šentjakobske utrakvistične šole. Okrajni šolski svet je dobil nalogo, da izposluje pri Slo­ venskem šolskem društvu potrebne prostore v šolskem poslopju v Sentpetru. Tako beljaški šolski svet kot šentjakobski krajevni šolski svet naj bi zavzela do nameravane ustanovitve svoje stališče. Dopis iste vsebine je sprejela deželna vlada, ki je bila naprošena, da sporoči svoje mnenje ter vodstvo Slovenskega šolskega društva. Prav gotovo je zanimivo, da odločitev o ustanovtvi javne osnovne šole v Šentjakobu ni padla na seji deželnega šolskega sveta kot pristojnemu forumu, temveč je do nje prišlo po »dolgotrajnih pogajanjih na osnovi sporazuma v deželnem zboru zastopanih strank«. Na odločitev deželnega šolskega sveta je takoj reagiralo Slovensko šolsko društvo in sporočilo, da predmeten odlok ne smatra kot odgovor na svojo prošnjo po privatni šoli in da je že uvedlo odgovarjajoče korake na med­ narodni ravni. Šentjakobski šolski svet je zasedal 3. decembra 1921 in se je izrekel proti slovenski privatni šoli, s katero bi bila »iredenti odprta vrata«. Tako stanje pa da je treba na vsak način preprečiti. V ostalem se je izrekel za skupno vodstvo obeh šol in predlagal kot najboljšo rešitev velikodušno izgradnjo utrakvistične šole, brez delitve, s priključitvijo glavne šole. Stališče beljaškega okrajnega šolskega sveta je bilo kratko in jasno: »Okrajni šolski svet je iz razlogov nacionalnega miru in iz gospodarskih raz­ logov proti ustanovitvi slovenske ljudske šole in sicer vseeno ali javne ali privatne. Ne more prevzeti odgovornosti za dogodke, ki bi s tem lahko bili povzročeni. Podčrtati je treba, da okrajnemu šolskemu svetu niso bile predlo­ žene nobene pritožbe o trenutnih šolskih razmerah.« Deželna vlada je praktično formalno privolila 14. decembra 1921 sklepu v deželnem zboru zastopanih strank. Šentjakobska slovenska javna ljudska šola s tem še ni bila ustanovljena. Začetka januarja 1922 je Slovensko šolsko društvo dejansko internaciona- liziralo problematiko šolstva na Koroškem s pritožbo na Društvo narodov. V pritožbi je orisalo svoja prizadevanja za ustanovitev privatnih ljudskih šol na osnovi člena 67 in poudarilo, da je osnovna jezikovna baza utrakvistične šole nemščina in ne materinski jezik, ki se ga otroci sploh ne naučijo, ker se v njem niti ne poučuje na prvih šolskih stopnjah. Prosilo je Društvo narodov, da zastavi svoj vpliv pri vladi republike Avstrije, da bi le-ta dovolila ustanovitev privatnih šol. Deželni šolski svet se je 27. januarja 1922 ponovno ukvarjal s šentjakob­ sko šolo in njeno ustanovitev potrdil s ponovnim sklepom. Prvotni sklep o ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 171 ustanovitvi javne slovenske ljudske šole je modificiral na način, da se je rodila le nova utrakvistična šola. To potrjuje tudi sklep v deželnem zboru zastopanih strank, ki govore o tem, da je na slovenski javni šoli v Šentjakobu slovenščina učni jezik le v prvem in drugem razredu. Se več pove o jezikovnem značaju te šole nadrobno navodilo o uporabi obeh deželnih jezikov: »1. Veronauk se poučuje v vseh razredih v slovenščini. 2. V I. šolskem letu se uči branje slovenskih tekstov, v drugem šolskem letu branje nemških tekstov; oboje se na naslednjih stopnjah nadaljuje. 3. Tako slovenski kot nemški jezikovni pouk se prične z vsemi svojimi vejami (slov­ nica, pravopis in sestavek) v tretjem šolskem letu in se nadaljuje na nasled­ njih stopnjah. 4. Nazorni pouk v I. in II. šolskem letu, osnovni pouk iz domo- vinoznanstva in prirodoznanstva se poslužuje enakomerno slovenščine in nem­ ščine. 5. Prirodopis in prirodoslovje, ki pričneta v III. šolskem letu, se pouču­ jeta v slovenščini. 6. Pouk geografije in zgodovine se poslužuje nemščine. 7. Računanje se poučuje v vseh razredih v nemščini. 8. Risanje se poučuje v slovenščini. 9. Poje se v I. in II. šolskem letu v slovenščini, od III. šolskega leta se pojejo v enakem razmerju slovenske in nemške pesmi. 10. Pri telo­ vadbi se dajejo pojasnila v slovenščini, ukazi v nemščini. 11. Učiteljica de­ kliških ročnih del se poslužuje enakomerno slovenskega in nemškega učnega jezika.« Za ravnatelja šole je bil ponovno določen ravnatelj tamkajšnje utra- kvistične šole. Krajevni šolski svet je dobil nalogo, da preskrbi primerne pro­ store za nov tip šole. Nalogo je rešil tako, da je še bolj potrdil njen utrakvi- stični ustroj. Prvi razred javne slovenske ljudske šole je od Velike noči 1922 naprej delil isto učilnico z razredom utrakvistične ljudske šole. Za situacijo šolstva na Koroškem se je očitno zanimala tudi država SHS. Samo tako je mogoče razumeti dopis koroške deželne vlade zveznemu mini­ strstvu za zunanje zadeve glede pomanjkanja slovenskih šol na Koroškem. Deželna vlada je sestavila za avstrijskega odpravnika poslov v Beogradu osnovno informacijo o razmerah šolstva na Koroškem in mu jo po službeni poti posredovala. Informacija je v toliko zanimiva, ker zajema seznam utra- kvističnih šol na Koroškem, stanje »slovenskega« šolstva pred in po vojni in ker je razdeljena na dva dela. Podatke o utrakvističnem šolstvu naj bi od­ pravnik poslov po svojem premisleku posredoval pristojnim organom v Be­ ogradu. Definicija utrakvistične šole je zelo preprosta: ker se uporabljata dva učna jezika, nosijo tako urejene šole naziv »utrakvistične«. Sicer pa da šolski sistem odgovarja željam koroških Slovencev, ki iz gospodarskih razlogov pola­ gajo na znanje nemščine veliko važnost. Poskrbljeno pa da je tudi za učitelje. Drugi del dopisa je izrazito politične vsebine. V zaupno informacijo je rečeno, da del koroških Slovencev, ki še danes gravitira v Ljubljano in ki je z Ljub­ ljano v stalnem stiku in pod njenim vplivom, z vso energijo zasleduje dovo­ ljenje za otvoritev slovenskih privatnih šol. Deželna vlada pravi, da se hoče na eni strani s privatnimi šolami ustvariti delovna mesta za učitelje, ki so se za časa plebiscita fanatično potegovali za Slovence in ki jih ni bilo možno več sprejeti v deželno službo, na drugi strani bi se s temi šolami osnovala sre­ dišča, iz katerih bi izhajala jugoslovanska, protidržavna propaganda. Govora je še o potrebi »posebno previdne politike v vseh nacionalnih zadevah« in o tem, da je treba podvzeti vse, da ne bi prišlo do ponovnega nacionalnega boja; ugoditev prošnjam protidržavno nastrojeni grupi Slovencev pa »mora 172 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 privesti do najtežjih motenj javnega miru in reda«, to je ljudska šola z nemškim učnim jezikom in s sloven­ ščino kot pomožnim jezikom odgovarja željam Nemcem prijaznih Slovencev, ki tvorijo pretežno večino slovenskega prebivalstva dežele«. Obisk zveznega kanclerja Seipla v Beogradu je povzročil na Koroškem zaskrbljenost. Deželna vlada je prosila, da bi pristojna dunajska mesta pred ukrepi glede slovenskega šolstva na Koroškem iskala soglasje s Koroško. Po obisku v Beogradu je kancler Seipel na zaupni seji informiral člane deželne vlade in visoke uradnike o beograjskih pogovorih. 16. marca 1923 je deželni šolski svet zopet potrdil ustanovitev javne slo­ venske ljudske šole v Velikovcu in uvedbo slovenščine kot prostega predmeta na obstoječi nemški šoli. Šolski okoliš javne slovenske ljudske šole je razširil na sledeče okoliše: Vovbre, Šentpeter, Kazaze, Dobrla vas, Škocijan, Tin je in Šmarjeta. S poukom naj bi pričeli ob Veliki noči 1923. Deželni šolski svet je 23. marca 1923 ponovno potrdil svoje gledanje glede Gastlovega primera. Šele po zaključku sodnijske preiskave je bil pri­ pravljen, da razpravlja o prošnji za privatno šolo v Šentrupertu. Verjetno pa so bile preiskave pred zaključkom, kajti deželni šolski svet je prosil mini­ strstvo za pooblastilo, da bi smel § 105, odstavek 1 šolskega učnega reda upo­ rabiti tudi nasproti privatnim šolam, kar ne bi pomenilo nič drugega, kot to, da bi določeval ravnatelja in nastavljal učiteljstvo ter jih nadziral. Celovški konzul kraljevine SHS Protić je 26. marca 1923 predal deželnemu glavarju aide memoire. Konzul opozarja na dane obljube pred sekretariatom Društva narodov. Določena sprememba je odločitev Slovenskega šolskega dru­ štva, da stavi na razpolago za javni slovenski ljudski šoli svoji poslopji v Šentpetru in Šentrupertu pod pogojem, da prevzamejo pouk slovenske šolske sestre in se določi za ravnatelja po avstrijskih zakonih slovenski učitelj. V isti noti vprašuje konzul za vzroke, zakaj se ne obravnava prošnja šolskega oko­ liša Sele za slovensko šolo. Za korakom konzula in odločitvijo Slovenskega šolskega društva je videl koroški deželni šolski svet neke dogovore med Dunajem in Beogradom ter prosil za tozadevna pojasnila. Zvezni kancler Seipel je 28. aprila 1923 na že imenovani zaupni seji ko­ roške deželne vlade obogatil stare teze koroške uradne politike do slovenske manjšine z novo potezo. Poročal je o svojem obisku v Beogradu in rekel, da je splošen vtis, da beograjska vlada (kot tudi njen dunajski poslanik Popović) ne podpira šovinističnih teženj Slovencev in išče le material, da bi v parla­ mentu Slovencem mogla nekaj odgovoriti, ne da bi sama stavljala velikih zahtev. Sogovornik Ninčič da je zahteval otvoritev le dveh šol. Na seji je vodja deželnega šolskega sveta referirai o stanju slovenskih ljudskih šol na Koroškem. Povedal je, da v Selah misli šolski svet uvesti šolo globaškega tipa. Šele od tretjega letnika naprej bi pri taki ureditvi uporabljali tudi nemški učni jezik; vedel je povedati, da se je s tako ureditvijo strinjal tudi zastopnik Slovenskega šolskega društva. Glede šentruperške šole je izjavil, da se je ob priložnosti tretjega vpisa prijavilo iz 7 šolskih okolišev le 5 učencev. Napo- 12 Zgodovinski časoph 178 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 vedal je nov razpis. Deželni svetnik dr. Zeinitzer je na seji zastopal mnenje, da imajo Slovenci vzrok za pritožbo, ker se jim je odvzelo privatno šolo v Šentrupertu, na kar je Benda odvrnil, da sta se pri njemu zglasila v zastopstvu Slovenskega šolskega društva deželni poslanec in odbornik društva ter izja­ vila, da prošnja za dovoljenje slovenske privatne šole v Šentrupertu »ni aktualna«. Govornik je menil, da ni potrebnega denarja za šolo. S tem pa da so rešena vsa šolska vprašanja na način, da ni nobenega utemeljenega vzroka za pritožbe. »Zvezni kancler Seipel vzame to na znanje in izjavi, da je razum­ ljivo, da se da prednost javnim slovenskim šolam in ne privatnim,« je pove­ dano v zapisniku. Medtem je za velikovško šolo minil četrti brezuspešni vpis. Javil se ni nihče, čeprav so bila prizadevanja večja kot pri prvih treh. Pa tudi tisti šo­ larji, ki so se javili ob petem vpisu 2. in 3. maja niso prišli k pouku, čeprav je bila pripravljena učilnica in učna moč. Deželni šolski svet je 25. maja skle­ nil, da preloži sedež že tolikokrat napovedane šole iz Velikovca v Šentrupert v poslopje bivše slovenske privatne šole. Glede učiteljstva si je pridržal vse pravice, čeprav je želel, da šolo sovzdržuje tudi Slovensko šolsko društvo. Krajevni šolski svet pri Velikovcu je sklenil s Slovenskim šolskim društvom najemninsko pogodbo. Na svoji seji 22. junija je deželni šolski svet sklenil, da poveri provizorično vodstov šole v Šentrupertu tamkajšnjemu župniku in katehetu Avguštinu Križaju. V zadevi jezikovne ureditve je urad vztrajal pri svojem prvem sklepu. Ponovno je torej potrdil ustanovitev popolnoma utrak- vistične šole in jo kot v šentjakobskem primeru imenoval za slovensko, kljub jasnim navodilom ministrstva za notranje zadeve in prosveto. Deželni šolski svet je napovedal otvoritev šole za 1. oktober 1923, imenoval za učitelja Ga­ briele Mankoč ter Maksa Petutschniga, okrajnemu šolskemu svetu pa naročil, da zaključi pogajanja s Slovenskim šolskim društvom. Otvoritev šole v Šentrupertu je naznanil okrajni šolski svet v Velikovcu, Šentrupertu, Trušnjah, Vovbrah, Sentpetru na Vašinjah, Dobrli vasi, Škoci- janu in Šmarjeti. Slovensko šolsko društvo je v svojem šolskem poslopju pri­ pravilo dve popolnoma opremljeni učilnici. 1. oktobra 1923 so se zbrali v Šentrupertu — oba učitelja, okrajni šolski nadzornik, predsednik krajevnega šolskega sveta, prov. ravnatelj župnik Avguštin Križaj ter predsednik Sloven­ skega šolskega društva dr. Anton Petek (verjetno Franc Petek), le šolarjev ni bilo. Dr. Petek je v imenu staršev prijavljenih otrok prosil, da bi se s poukom pričelo šele 2. novembra. Deželni šolski svet je o razvoju takoj poročal na Dunaj in ukazal v prej imenovanih šolskih okoliših razglasiti, da se pouk na javni slovenski šoli v Velikavcu s sedežem v Šentrupertu prične s 1. novembrom. Prijavljeni otroci velikovškega šolskega okoliša pa naj bi do 1. novembra 1923 obiskali pouk na nemški ljudski šoli. Situacija pa se je do novembra še poslobšala. 3. novembra je prišlo k pouku le 6 otrok od 59 prijavljenih (na enem mestu je govora o le 29 prijavljenih, vendar je to neverjetno, ker bi ob tem številu ne odpirali dveh razredov). Vsi so bili otroci dninaric in dekel in ni bilo pričakovati, da bi od le-teh dobili prispevek za vzdrževanje šole. Prebivalstvo, pravi okrajni šolski svet, razmetavanja financ ne bi razumelo in bi se razburilo. Osnovali so en razred s tremi oddelki, učitelja Petutschniga pa dodelili drugi šoli. Okrajni šolski svet pa je tudi predlagal, da naj se šola zaradi premajhnega števila ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 179 šolarjev zapre. Poizvedel je tudi, ali svojčas prijavljeni otroci obiskujejo pouk v domačih šolah. Ostane še šola občine Sele. V Selah je obstojala do 1898 dvorazredna utra- kvietična šola, ki je bila nato deljena v enorazredno utrakvistično in enoraz­ redno slovensko. Ta ureditev je trajala do Velike noči 1917, ko sta bili šoli združeni na osnovi sklepa občinskega predstojništva v dvorazredno utrakvi­ stično šolo. Na osnovi člena 68 senžermenske državne pogodbe je krajevni šolski odbor Sele prosil 24. avgusta 1922 za uvedbo slovenskega učnega jezika v ljudski šoli. Isto zahtevo je izrekel občinski svet 22. junija 1923 na kar je deželni šolski svet na seji 27. julija odločil, da se na selski šoli od tretjega letnika naprej poučuje nemščina tri ure tedensko kot obvezen predmet v ostalem pa določil slovenščino kot učni jezik. Nova ureditev je pričela veljati s pričetkom zimskega .semestra 1923/24. Nekateri prebivalci Sel so s prošnjami in delegacijami kmalu zahtevali »temeljitejšo nego« nemščine oziroma po­ novno uvedbo utrakvistične šole. Za 29. marec 1924 je deželni šolski svet odre­ dil povpraševanje staršev. Od 57 strank, ki se je povpraševanja udeležilo, se jih je izreklo 33 s 60 šoloobveznimi otroci za in 24 strank s 24 šoloobveznimi otroci proti obnovitvi prejšnjega stanja — to je utrakvistične šole. Deželni šolski svet je odredil, da je v prvih dveh šolskih letih slovenščina učni jezik, na kar se nadaljuje šolanje v smislu utrakvistične šole. Odredba je stopila v veljavo v šolskem letu 1924/25. Prosvetno ministrstvo je 30. oktobra 1924 v dopisu na urad zveznega kanc­ lerja — oddelek za zunanje zadeve zaključilo zadevo slovenskih privatnih in javnih šol ter obenem pritožbo Slovenskega šolskega društva. Slovencem sicer priznava pravico do privatnih šol, obenem pa pravi, da utrakvistična šola odgovarja zahtevam člena 68 senžermenske državne pogodbe. Priključuje se tudi mnenju koroške deželne vlade, da, kot se zdi, šovinistične zahteve Slo­ venskega šolskega društva resnično ne odgovarjajo željam večine koroških Slovencev in da niti ne najdejo podpore beograjske vlade, ki bi se zadovoljila z odprtjem dveh šol. Ker je Slovensko šolsko društvo v gotovem smislu zadovoljeno, kar izhaja po mnenju ministrstva iz njegove pripravljenosti, da je stavilo poslopje v Sentrupertu na razpolago ter iz frekvence šentrupertske šole in rezultata po­ vpraševanja sledi, da zahteve društva ne odgovarjajo želji večine koroških Slovencev, ker je deželni šolski svet izrazil pripravljenost, da vzame prošnje za privatne šole v pretres ker po izjavi Slovenskega šolskega društva prošnja za slovensko privatno šolo v Sentrupertu ni aktualna in ker slednjič tudi s strani Društva narodov v tej zadevi že dve leti ni bilo kaj slišati, ne vidi mini­ strstvo nobenega vzroka za kak ukrep in predaja celoten material uradu zveznega kanclerja — oddelku za zunanje zadeve v vednost. Dopisovanje med uradi predstavlja seveda le eno stran problema. In ven­ dar tudi priča o sistemu ravnanja e koroškimi Slovenci. Iz šentrupertskega oziroma velikovškega primera pa se jasno kaže socialno zatiranje. Kako naj hi vzdržale dninarke in dekle pritisku vsemogočih potujčenih gospodarjev, ^rav v prej imenovanih šolskih okoliših je najbolj kruto divjal proti sleher­ nemu kulturnemu delovanju mogočni Heimatschutz, čigar tolpe so organizi­ rano napadale zavedne koroške Slovence in motile vsako kulturno prireditev In vendar je ustvarjal tudi v teh krajih slovenski živelj. V Grebinju so Slo­ venci pod vodstvom še živečega Hanina zaigrali Miklovo Zalo. 60 igralcev so 12* 180 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 zbobnali skupaj, navkljub vsemu terorju Heimatschutza. Leta pozneje opa­ zujeta z nekega hriba Grebinj in njegovo okolico kmet Gradišnik in Karel Prušnik — Gašper. In Gradišnik priča o sistemu gospodarskega zatiranja ter izrivanja. Mogočni kmečki domovi so že v rokah mladih gospodarjev, ki so šli skozi koroške strokovne kmetijske šole, postali Nemcem prijazni Slovenci in bili nagrajeni z raznimi subvencijami. O tem seveda uradni dopisi ne govo­ rijo. Razkrinkajo pa marsikaj. Tako tudi ves pritisk ob ljudskem štetju 7. mar­ ca 1923 ko so ugotovili le še 39.292 Slovencev, medtem ko deželni glavar Gröger v dopisu z dne 18. aprila 1922 na ministrstvo za notranje zadeve in prosveto govori še o 65.000 Slovencev v jezikovno mešanih krajih Koroške. Kam naj bi v času niti enega leta izginilo 25.708 Slovencev? Kako je orisal anonimni zaveden Slovenec kratek in jasen nemški recept za koroške »vindišarje« Slovence — in vlogo utraikvistične šole; takole piše zveznemu kanclerju Seiplu: šola, zadušljiva kot zadrga iz pasje kože, mora pbvijati vrat Slovenca dokler ne zaduši poslednje materine besede v njegovem Zusammenfassung ERNEUERUNGSVERSUCHE DES SLOWENISCHEN SCHULWESENS IN KÄRNTEN IN DEN ZWANZIGERJAHREN UNSERES JAHRHUNDERTS Sofort nach dem Plebiszit unternahm der Slowenische Schulverein den Versuch, in St. Jakob (Šentjakob) und in St. Ruprecht bei Völkermarkt (Šentrupert pri Veli- kovcu) zwei private Volksschulen mit slowenischer Unterrichtssprache einzurichten. Die Kärntner Schulbehörden zögerten die Erledigung der entsprechenden Ansuchen hinaus. Inzwischen wurde die Entscheidung auf politischer Ebene getroffen. Auf Grund einer Vereinbarung der Landesparteien, die nach langen Verhandlungen zustandegekommen war, wurden praktisch neue utraquistische Schulen geschaffen und als slowenische bezeichnet. In der Folge wandte sich der Slowenische Schul­ verein mit einer Beschwerde an den Völkerbund. Die Kärntner behörden sprachen sich gegen private slowenische Volksschulen aus und erblickten in ihnen Zentren irredentistischer Bestrebungen. Dieser Ansicht shlofi sich auch Bundeskanzler Seipel an. Anfangs versuchten Wiener Stellen, so das Unterrichtsamt, um eine Lösung der Angelegenheit. Der Slowenische Schulverein war jedoch zu schwach, um seinen Forderungen genügend Druck zu verleihen. Die langsamen Maßnahmen der Kärnt­ ner Schulbehörden kann man als Alibimaßnahmen charakterisieren, die zur Zerm­ ürbung des Schulvereines führen sollten.