Dopisi. Iz Vitanja. (Svoji k svojim!) Kako lepo se glasi te geslo! Koliko se piše o njem po naših časnikih! Ali pa tudi mi prisegarao na to geslo? Ne! V Vitanju še ne! To je že neodpustljivo! Prav se nara zgodi, ako nas naši narodni nasprotniki teptajo z nogami, ako z nami delajo, kar hočejo! Nimam besed, s katerirai bi ožigosal postopanje nekaterih tukajšniih posestnikov, ki so sicer narodnjaki, ki imajo vplivno besedo pri raznih naših društvih, ki imajo vpliv na svoje sožupljane, pa tako ostentativno sami prezirajo krasno naše geslo: »Svoji k svojim!«, ko bi nasprotno naj zadnjega kočarja pri vsaki priliki navduševali zanj! Pa<5 pa so si naši vitanjski veliki in majhni nemčurčki prisvojili to naše geslo. Usoda je hotela, da se je tukajšnji slovensko misleči učitelj priženil v trško hišo, kjer je slučajno že veliko let gostilna. In ta gostilna je sedaj veliki večini tržanov slovensko straSilo. Izogibajo se je, »kakor hudič križa«. Ako pa se kedaj kateri nemško misleči tržan zaleti v njo, že je vse nemčursko Vitanje nad njim, kakor razdraženi sršeni. Kričijo nad njim in ga rotijo, kako zamore on, Nemec, posetiti »bindišarskega« učitelja!Kaj ne, usnjar Hofbauer? Zakaj le Vi svojega usnja ne prodajate samo tje v Berolin? Da, slišite in strmile, celo tukajšnji c. kr. gosp. žandarji imajo prepoved obiskovati to gostilno! Odkod pa? Enako prepoved imajo baje trgovski pomočniki nekega tukajšnjega trgovca, ki je tudi pristen Nemec tam s Hrvaškega. Nekateri teh mogočnežev si upajo celo, kaj upajo, predrznejo se, naše Ijudi odvraeevati od obiska te gostilne. Kaj ne, Vi gosp. klepar Schuster, ki se znate tako laskati? Tega možiceljna pa bi vendar priporočal, da bi si ga gg. duhovni in posvetni narodnjaki malo ogledali, kadar bi prišel prosjačit za oddajo kakih kleparskih del. Ne dajte se, Škalčani, premotiti! Slovenci, oklenite pa se tudi, kolikor je mogoče, vsi, vsi, mimega trgovca L. Vodušeka! Vi pa, nemški gostilničarii, trgovci in obrtniki vitanjski, katerim vse, kar je slovenskega, tako čudno močno mrzi, dajte si nad svojimi gostilnicami, štacunami itd. napravite v črno-rudeče-rumenih barvah napise: »Od slovenskih psov se tukaj ne vzame na nobeden način niti po slovenskem dišeči denar!« In stavim glavo, v dveh letih bode vas morala polovica s trebubom za kruhom v blaženo Bismarck-ovo državo. Primere imate v teku pol leta tri: trgovec, krojač, mizar. Iz Noršinec pri I^jutomeru. (Občinske volitve) so bile pred kratkim pri nas. To ravno ni kaj posebnega, ali vendar so bile te volitve letos čudne in vredno je, da se to zabilježi. Ze več tednov pred volitvijo je naš znani občan Semlitsch, po domače «Hanzek», v Noršincih ga nekateri hudobneži irnenujejo tudi «lotmerški pinč», pripravljal na vse načine posestnike noršinske in babinske, naj vržejo stari slovenski odbor in naj volijo druzega. ki ga je on na nemškutarski podlagi sestavil. On je krožil ves zbegan po občini in nabiral nemškutarčke ter ?e vedno pretil, da morajo po sili zmagati Nemci. Pri tem beganju volilcev sta ga podpirala Obreza in Kšela. Žalostno, da je šlo kakih 10 posestnikov njim vendar na limanice in osramotilo slovensko ime. Ali vendar se jim ni posrečilo nemškutarski odbor sestaviti, kajti zmagala je sijajno slovenska stranka v vseh treh razredili. Čast vsem tistim volilcem, ki so narodne in poštene može v odbor volili! Ker pa ti narodni odpadniki pri volitvi novega odbora niso svojega slabega namena dosegli, so se lotili ti nemčuh drugega dela. V naši občini se je lansko leto ustanovilo slovensko gasilno društvo. To pa je tem ljudem trn v peti. Ti revčeki bi radi temu nasproti ustanovili neko «nemško» gasilno društvo s sedežem v Babincih. Res je Obreza na zemljišču, ki ga je KSela za te namene podaril, leseno spravišče orodja na svoje stroške postavil. Zdaj pa hajd k nemčurčkom v Ljutomer na poraoč, kateri so njim takoj pomagali in staro brizgljo darovali in naš «Hanzek» jo je dne 18. marcija z velikim veseljem iz Ljutomera v Babince — a ne v Noršinee, kjer on dorauje — odpeljal, kjer so ga nemčuhi s pokanjem možnarjev pozdravljali. V nedeljo dae 20. marcija pa so jo v gostilni Sereca pri vinu in teletini naši nemškutarji — tudi nemčurji iz Ljutomera — blagoslavljali. Mi narodnjaki pa se teh po sili Nemcev prav nič ne bojimo, niti pri obcini, niti pri gasilnem društvu, in samo obžalujetno, da so se tej zgagi tudi Bežan, Sterman in drugi pridružili. Bog jim daj boljšo patnet! Iz Crešnjevca pri Slovenski Bistrici. (M i n o 1 i) so lepi časi sv. misijona, katerega je včakala črešnjevska fara po neumorneni delovanju našega častitega duhovnega pastirja, g. župnika. Prenovljena je župnija vsa, stara zanemarjena cerkev ustala je k novemu življenju. Vse je prenovljeno, vse pomlajeno. Ljudje si srečo voščijo, hvalijo Boga, da jim je vse to naklonil neskončno dobri Bog. Toda veliko, veliko žalost bereš v srcu dobrih . prenovljenih iaranov, ko vidijo, da je v fari nekaj tacih, ki tega ne spoznajo, in to so socijalni demokratje, ki so se zaplodili v par letih tudi v črešnjevski župniji. — Kedo pa je zanesel lo strupeno seme med poštene in pridne črešnjevske farane? Neki c. kr. sodnijski sluga iz Slov. Bistrice, piše se Valjavec, ako sem dobro razumel. Razširjati je začel mokraško glasilo, časopis «Delavec», ler ga usiljeval kmetom, ko je opravljal svojo službo. Kako se to strinja z njegovo službo, bode nam že povedal g. sodnik bistriški, ki o celi stvari že ve. Žalibog, dobil je ta Valjavec nekaj kalinov, ki so mu šli na limanice, in zdaj berejo od cerkvene oblasti prepovedani raokraški list: «Delavec» in »Rudeči prapor». Med vsemi pa se najbolj odlikuje širo koustni vrhloški župan, Jožef Gollob, ki je vso občino vrhloško okužil s svojim mokraškim obnašanjem, v veliko žalost in sramoto celi črešnjevski fari. Ž njim v zvezi je neki Šimon Šragen iz Lukanje vesi, ki ne uživa posebnega spoštovanja pri poštenih ljudeh. Za njima pride Mihael Pahič, mlinar, kateremu že itak voda v grlo teče in Franc Vrbek iz Leskovea, ki mažejo domačega g. župnika za njihov trud v «Delavcu». Ne smemo pa pozabiti še jednega, ki se je znal včasih pobožnega hliniti celo proti duhovščini; to je Štelan Sprager, kateremu že itak klenka mrtvaški zvon na kmetiji. Vsi ti očitno kažejo svoio rudečo, mokraško barvo, in najbolj se je pokazalo v nedeljo, dne 27 marcija, ko se je volil novi cerkveni konkurenčni odbor. Izvoljeni so sami mokrači. Dogovorjeno in napeljano je že vse bilo; krivica ki se je tu godila, vpije že preveč v nebo. Volitev mora biti ovržena. Pošteni kmetje so se sramovali, odšli so žalostni in niso hoteli podpisati. Vložil se je priziv. Sramotni pečat se je vtisnil celi fari, ker načelnikom konkurenčnemu odboru je bil voljen Šragen, ki se očitno baha s svojo nevero. Se o jednera bi radi kaj povedali, pa za danes naj bode. On deluje bolj zvito in skrito za hrbtom, pod klobukom. Toda vse pride na dan! Ve naj, stol, na katerem sedi že nekaj let, ima črvive noge, predno preteče 2 leti, pregrizel bode črv noge temu stolu in padel bode globoko in vse rau poreče: «Prav mu je, ker zadnja njegova rešilna bilka, katere se je oklepal, bili so socijalni denaokratje, ki so ga tudi pokopali !> S Ptnjskega polja. (Čudne sanje.) Ljubi «Slov. Gospodar!» Zadnjič je imel Tvoj prijatelj Luka čudne sanje. A ker sern sanjal prav o Tebi, zanimalo Te bode morda, kaj je šumelo tisto noč po raoji glavi. — Zdelo se mi je, da so izvolili Borovega Luka v občinski odbor, Se več, naredili so ga županom. Zdelo se mi je, zdaj sem nekoliko kakor raajhen kralj v svoji obeini. Koj sem razmišljeval, kaj hočemo storiti prvič, drugič in tretjič, da vedo kraalu krog in krog, kakšen možak je tukajšnji novi župan. In res, posrečilo se je vse. Dobili smo slovenski novi pečat, slovenske tiskovine, ustanovili slovensko gasilno društvo, bralno društvo in še marsikaj. Ker rai je zaupal slehern inožak, volili so me nadalje še tudi v krajni šolski svet, kjer so me kmalu tudi postavili načelnikom. No, to si je Luka že dolgo želel, da bi imel v tem zboru tudi kako odlooilno besedo. Koj pri prvi seji sem se postavil krepko po koncu in čeprav me je notel imeti malo strah, začel sem pogumno tako-le: »Slavni udje krajnega šolskega svčta! Dandanes čitarao po vseh časopisih, da imamo mi Slovenci trdi boj, ako hočemo še dalje biti gospodarji na svoji zemlii. Zato se raoramo s podvojeno skrbnostjo povpraševati vsak dan, ali pač nismo tu in tam samovoljno in po lastni nemarnosti v tuji oblasti. Cudili se bodete, ako vam rečem, da hodimo mi vsi, kar nas je tukaj v našem zboru, tujcem, sovražnikom našim v roboto. — Pregledal setn vse tiskovine, koje smo rabili do sedaj za krajni šolski svet, kakor tudi za našo šolo. In kaj sem zapazil? Cujte! Vse tiskovine tiskane so na Ptuju pri onem založniku, ki je prusak po rodu in mišljenju in niti ene tiskovne pole nisem našel z opombo : »Tiskano v tiskarni sv. Cirila» ali pri «Hribarju v Celju*. Predragi spoštovani udje! To mora biti odslej naprej drugače. Svečano in slovesno predlagara tukaj, da naročimo že sedaj o veliki noči, posebno pa jeseni o vseh svetnikih, ko se prieenja novo šolsko leto, vse potrebne tiskovine v Mariboru v tiskarni sv. Cirila. Svoji k svojimN »Dadalje predlagam, da objavimo ta sklep v prih. «Slov. Gospodarju», naj zvedo tudi drugod, kako uneto delujemo pri nas in naj se ravnajo po našem vzgledu. Morebiti je marsikak krajni šolski svet v narodnih rokah, a nja udje še niti mislili niso na to, koliko denarja nosirao leto za letom tujeem za tiskovine ter zanemarjamo s tem slovenske tiskarne*. Burno odobrovanje donelo mi je še po ušesih, ko sem — se prebudil. Torej le lepe sanje, in ti ubogi Luka nisi v resnici, temveč le v sanjah storil to, kar je tako razvnelo tvoje srce! Zato seznanim Tebe, ljubi moj «Slov. Gospodar«, s prelepimi svojimi sanjami ter pristavim le kratko: Ali ni resnično, da naročujejo mnoge šole in šolski svčti tiskovine pri naših največjih narodnih nasprotnikih? Poboljšajmo se v prihodnje! Že od velike noči naprej delujmo vsak po svoje bodisi kot udje krajnega šolskega sveta ali kakorkoli v ta namen, da naročujemu Slovenci svoje tiskovine brezizjemno le v Mariboru v Cirilovi tiskarni in v Celju pri Hribarju. Kamor imamo bliže, se obrnimo, da se uresničijo kmalu po vsem Štajarskem sanje vašega Luka Borovega. Iz Laporja pri Slov. Bistrici. (Le složno naprej!) Z radostnim srcem Vam naznanjam danes, č. g. urednik, da se tudi pri nas v skritem kotičku začelo opazovati neko živahno gibanje t. j. ljudstvo je dejansko .začelo kazati vrednost prelepega Slomšekovega izreka: BPrava vera bodi vam luč, Materin jezik bodi Vam ključ Do prave, zveličanske omike". Dobro vedoč, da je v dosego prave omike pred vsem potrebna prava vera v zvezi z materinim jezikom, se je na podlagi tega tudi pri nas bojda osnovalo bralno društvo. NaSelo tega novega društva kaže nam prelep namen, a žalostilo nas je nekaternike strankarstvo, ki se Je pokazalo pri prvi oznovalni seji. Složno, skupno delovanje naj veje v takšnih društvih, kar vodi do zaželjenega smotra in napravlja pot napredku, ne pa strankarija, ki zapušča le žalostne sledove prepira in nazadovanja. Tega mnenja bili smo nekateri, ki tudi radi beremo in smo ukaželjni, a ostali smo prav brez vse vesti, da se snuje prekoristno društvo. Umevno je, da bi lahko združeni prevdarjali to in ono v korist društva in prevažna pravila skupno mojstersko izdelali. To je važna stvar vsakega društva! Zakaj torej takšno prezirljivo postopanje, ker varn je vsem znano, da sino in bodemo vsikdar z vami za napredek in omiko našega naroda!