11. Hvaležne živali. Živel je lovec, ki je liodil vsak dan na lov in vselej jc prinesel domov divjačine. Nekega dne pa je do večera iztikal po dobravi, a ni nič ustrelii. ,,Dokler ne ujamem kake živali, pa naj si bo le polh ali vrana, ne grem domov", si misli in prenoči v gozdu. Drugo jutro pride do morskega obrežja. Tam zagleda na pesku veliko morsko ribo, ki se je zastonj trudila, da bi se zavalila v vodo. Lovcu se je žival zasmilila, ko je videl kako težko je odpirala škrge, pa jo zavali v morje. Riba, čuteč, da je zopet v svojem življu, mu reče: ,,Kako piačilo želiš za izkazano dobroto?" ,,Nič ne maram", ji odvrne lovec, a riba mu pravi: ,,Vzemi luskino z mojega telesa in ko me potrebuješ, jo zažgi, pa ti pridein na pomoč!" — Lovec izpukne luskino, jo spravi in gre dalje. Pride na obširno ravnino. Tam se uleže pod velikanski hrast, da bi zaspal in se odpočil. Komaj pa zadremlje, že ga vzbudi čudno šumenje. Ozre se in zapazi grozno kačo, ki je lezla na drevo. Lovec ne pomišlja, prime za pužko in ustreli kačo. Mladi orli pa, ki so bili v gnezdu na tem hrastu, so bili veseli, da so rešeni kače. Lovec se zopet zlekne in zaspi. Medtem pa priletita domov orel in orlica, opazita lovca pod drevesom in mu hočeta izkljuvati oči, meneč, da hoče lovec pokrasti mladiče. Toda orlički zavpijejo: »Pustita ga, dobrega moža! Glejta, kačo, ki je požrla že - 45 — dosti bratov in sestric, je (a mož ubil!" Ko stara to slišita, razpneta peroti nad spečim lovcem in mu delata senco, da ga ni žgalo vroče solnce. Ko se lovec prebudi, ga vprašata: ,,Kako plačilo želiš za izkazano dobroto?" Mož jima odgovori, da ne mara nič. Stari orcl mu pa reče: ,,Izruj si pero iz mojega repa. Če me boš potreboval, ga zapali, pa ti pridemo pomagat." Lovec shrani pero, lazi zopet cel dan po goščavi, a nič ne ujame. Zvečer vendar zapazi lisjaka in mu reče: ,,Tako, cigan rujavi, ravno prav mi prihajaš. Pomisli, že tri dni se potikam po gozdu, a niti miši nisem videl." Lisjak se stresne, boječ se lovčevc krogle in zaprosi: .,Ne ustreli me! Dam ti, kar poželiš." ,,Kaj mi moreš dati, ti hinavska para?" ga lovec vpraša porogljivo. .,Boš že videl: potegni dlako iz mojega hrbta, in če boš v sili, jo za-smodi, in jaz ti pojdem pomagat.'' Lovec si vzame dlako, shrani jo in potuje dalje, dokler ne pride v ptujo deželo. Tam je živel kralj, ki je imel čarovno ogledalo. Oznaniti je dal po vsej deželi, da dobi oni polovico kraljestva, kdor se zna tako dobro skriti, da ga kralj ne najde. Če se pa slabo skrije in ga kralj najde, zapade glavo. Mnogo jih je že poizkusilo to stavo, a še vsak jo je izgubil. Lovec sklene. da poizkusi to stavo. Zbor dvanajsterih mož mu izroči zapečateno pismo, v katerem mu je bilo zagotovljeno, da dobi polovico kraljestva, če ga kralj ne najde; da pa izgubi glavo, če ga kralj iztakne. Dali so mu tri dni časa, da si poišče dobro skrivališče. A lovec ga ni iskal. Dva dni se je gostil, in če ga je kdo opozoril, da utegne glavo izgubiti, se mu je smejal. Tretji dan pa se napoti na morsko obrežje, zapali ribjo luskino in glej, morska riba takoj priplava in ga vpraša, česa želi. .,Hočem, da me tako dobro skriješ, da me nihče ne najde", ji pravi lovec. Riba pa odpre svoje žrelo, lovec se splazi vanje, in riba izgine z njim v morsko globino. Kralj pogleda v čarovno ogledalo, da bi zagledal lovca, išče in išče po vseh kotih zemlje, — v ogledalu je bil namreč videti vsak kot zemlje, — a nikjer ga ne opazi. ,,Šmentana reč", si tnisli, ,,treba bo dati polovico kraljestva prebitemu lovcu." Še enkrat se ozrc v ogledalo — in kaj zagleda? Čopek lovčeve kapice je ribi molel iz gobca. .,Aha, ga že imam! Riba ga ima v žrelu", vzklikne kralj. Ko pride drugi dan lovec h kralju pozvedit, ga je li našel, mu pove, da je tičal v ribjem žrelu. Lovec mu odvrne: .,Res je! Daj mi odsekati glavo!" Kralj pa reče: ,,Naj bo! Za sedaj te pustim pri življenju, zato ker se doslej še nihče ni (ako dobro skril kakor ti. Pa to ti povem: ne tekmuj več z menoj!" Lovec ga zahvali in odide. Pa kmalu mu začne rojiti po glavi: ,Kaj, ko bi še enkrat poizkusil, naj si gre tudi zaglavo?" Pa gre k dvanajsterim možem in podpiše pismo kakor prvič. Potem zapali orlovo pero. Na mah prilete orli od vseh strani, dvignejo ga na svoje peroti in ga odneso visoko gor do neba. Kralj pa zopet gleda v ogledalo, a lovca ne more najti. Slednjič vendar zapazi zeleni čopek, ki se je videl preko ptičjih peroti, in vzklikne: .,Zopet ga imam! — 46 — Premeten je kakor nobeden drugi." Ko pride lovec predenj, da bi pozvedel, če ga je zasledil, ga vpraša kralj lokavo: ,,Te li niso orli odnesli gor proti nebu?" ,,Tako je", prizna lovec, včli mi torej odsekati glavo!'' Kralj pa mu zapreti ¦. »Glej, da izgineš: zasedaj ti še pustim življenje, a Bog te varuj, da mi prideš še kdaj pred oči!" A lovec se ne da ostrašiti: ,,Poizkusim še tretjic. Če mi tudi sedaj izpodleti, potem me brez usmiljenja skrajšaj za glavo!1' Lovec se zopet napoti k zboru dvanajsterili in vnovič podpfše po-godbo. Spomni se pomoči lisjakove, zapali njegovo dlako. Kar se prikaže lisjak ter ga popraša, če kaj potrebuje? Lovec ga zaprosi, naj mu izkoplje jamo, ki pelje pod kraljevi grad ravno pod stol, na katerem sedi kralj, kadar gleda v čarovno ogledaio. Lisjak skliče vse lisice in lisjake. Ktnalu izgre-bejo jamo, kakoršno je lovec želel. Pa zleze vanjo in se splazi pod stol, ko je kralj, na njem sede, ravno iskal v ogledalu. Ko pride pred kralja vprašat, čc ga je opazil. mu kralj odgovori: ,,Ne, nikjer te nisem mogel najti. Kam si se vendar skril, ti lisjak pretkani ?" Lovec pa mu mežikaje odgovori: ,,Pod hojim stolom sem čepel.11 Kralj se na-smeje: No, ker si iako premetcn, bodi polovica kraljestva tvoja!" Lovec je postal kralj v svoji deželi in šc živi, če ni umrl. Po novogrški basni. 'Philalethes.