1158
Marko Gorjanc
Ona
I                       Hrast šumi.
Tvoje roke segajo
V hrastu bleda ptičja podoba spi.
v moje prsi
in legajo na mračen oder.
Hrast šumi.
Iz krošnje se prikrade
bel obraz:
je privid,
pozabljen čas.
Tvoji prsti stiskajo.
Na odru neviden igralec zakriči.
Zastor pade čez truplo,
ki sredi prsi obleži.
H    Ko se prebudim, si ob meni.
Svetloba se priplazi po tleh,
preskoči rob postelje in te ubije.
1159                                                                                                            Ona, V sobi
Tvoja zadnja misel se zvali čez moje sanje: tu izsuši izvir iz dna lobanje.
Vosek me zaliva.
Pod tvojo voščeno kožo
se giblje slabo viden plamen:
je brez dima, rok in prsi.
Skoz njegovo glavo
— kot zoglenelo sonce v zraku visi
ptičja jata leti.
Moje telo v krilih spi.
IV    Ko te potegnem iz moje glave, slišim glasbo.
Daleč v tebi
— sama ne veš
kje je kot s klavirskimi tipkami —
sedi pianist,
ki z dolgo, nežno roko
stiska Mozartovo dušo
in vleče klavirske strune
čez moje oči.
V SOBI    Senčnik je valj brez osnovnih ploskev, j     Rafija,
plašč senčnika,
visi iz jeklenega ogrodja.
Nad senčnikom,
nad menoj,
je svetel krog.
Iz kroga brcajo pajčevine
svoje dolge sence.
Sence zasajajo kremplje
v moj profil:
na zid ga je pljunila svetloba.
1160
Marko Gorj
Tik-tak, tik-tak: to je ura. Tik-tak, tik-tak: to je srce. Tik-tak, tik-tak: to je blaznost,
ki mimo okna gre.
V SOBI    Predmeti: omara, postelja, pisalna miza. 2     Na steni visi stara slika.
Sam sem v sobi.
Urin mehanizem bo kmalu mrtev.
Mraz je.
Moja sapa riše
dolge kazalce v izmišljen čas.
V sobi ni mesta,
kamor bi lahko odložil svoje oči.
To je pusta soba.
Mrlič si tu želi smrti.