— 162 — ¦ 1 Jezikoslovne stvari Ppijatelj —telja. — V novinah je vprašal nekdo, ki sam sebe imenuje ne-jezikoslovca, kako se prav piše, ali: prijatelj, - telja, ali: prijatel,-tla? — Potegnil se je oa za obliko: prijžtel, - tla. Uzroke imenuje te: „1) ker narod izrčka: prijatu (po resnici izreka: prjatu), - tla, kakor 6ru, orla, 6 g u, 6 gl a, in ker je zaauo, da se v narodnih ustih. samo „1" na konci besede prestvžrja na ,,u" ali ,,v," česar ,,lj" nikoli ne dela; 2) ker besede z okončkom ,,lj" izvirajo odglagolov, namreč: uditi: učitelj; pisati: pisatelj, irt ker je vse to novo, prostemu človeku nikdar sluzeče blago, a stara, vsemu narodu zaaaa beseda: prijatelj nema glagola, od kodar bi izvirala." Odgovor je ta. Beseda: 6rel, 6rla se staroslovenski piše: orllu, orlla ter ima obrazilo: Ilii, primerilitovski: eris, arelis, gotski: ara, sfcarovisoko-nemški: aro, sredajevisokoaemški: ara, novovisokonemški: aar, sanskritski: ara, schaell, Mikl. lex. 514; a beseda: 6gel, <5gla, ako zaači: Winkel, ima obrazilo: lu (no?oslovenski: l) ter se je staroslovenski izr^kala: %glti (ongl'); drugačna je ta stvar, ako vprašatelj morebiti hoče misliti, da <5gu bodi: Kohle, ker t tem slučaji ima obrazilo: li (lj), iu prav se piše: 6gelj 6glja, staro-sloveaski: %gli. Zategadelj besede: 6rel, 6gel ia 6gelj nemajo nič posla z besedo: prijdtelj, v katerej vidimo obrazilo: telj (prijd - telj). Besed s tem obrazilom v starej slovenščini in še v drugih slovanskih jezicih iiahajaš na klipe, če tudi jekranjski, koroški in štirski Slovenec pogubil vse to, razvea jedl-nega ostanka: prijatelj; dav ogerskej slovenščini obrazilo: telj še nimertvo, to bodemo k malu videli. Zatorej ako zdaj v pisauji zopefc rabimo oblike: učitelj, pisatelj, roditelj itd. nikakor ne moremo reči, da so nove, da so skovane; kajti staroslovenske so, zopet povzdignene v poprejšnje pošfcenje. — Denes nova slovenščina ter z njo vred vse južno slovanstvo res iiema glagola, od katerega se je porodila beseda: prij&telj, a jmela ga je stara slovenščina ter še zdaj ga imajo drugi slovanski jezici. Ta glagol je staroslovenski: prijati, vorfjorgen, etwas hegen oderpflegen, gSnnen, lieben; v zdanjem času ae je govorilo: prijaj%, prijaješi, poleg: prej^, preješi, kar binovoslovenski slulo: prijati; prfjam, prijaš, poleg: prfijem, preješ; tudi staroruski je bilo: prijžti; prijaju, prij4eši, freundlichgesinnt sein; češki je še zmirom uavadno: pfati, poleg: pfiti, a v zdanjein času: preji, gewogen sein, wob.lwollen, gern habea, Jungmann; tudi Poljiku še rabi: przyiac, poleg: przykiač, in v zdanjem času: przyiai§, ge-wogen sein, Linde. — Slovanščina s to besedo ne stoji mej indoevropskimi je-ziki osamljeua, kajti sanskritski je: pri, lieben, gotski: frijSn, starovisoko-nemški: frijon, lieben, od kodarpotem deležnikzdanjegačasa: friuut, ainicus, novovisokonemški: freien: eia Madchen freien; freund, amicus, Mikl. ]ex. 689; Graff 3,784. — Nova slovenščina od tega glagola nema jedinega samostal-nika: prijatelj, ker v starejših pisatelj čitamo: prijazen, - zni f., Freund-schaft, prijaznjfv adj., freundlich, staroslovenski: prijaznl f., Liebe, Wohl-wollen, prijaznivil adj., wohlwollend, theuer, kar nam zdaj slove: prijaz-aost f., Freundscliaft, prijžzea, - zna, - zno adj., freuadlich. « — 163 — Še poglčdimo, kakšno obliko ima beseda: prij&telj pri dragib. Slovanih! — Staroslovenski je: prijatelj, - telja; serbski: prijatelj, -telja; ruski: prijatelj - telja; poljski: przyiaciel, - ciela, Linde; češki: pfftel — tele, a v imenovalniku mnoštv. št.: pfatelš: kdo pfeje drubimu; slovaški: pfdtel, - tela, JungmanD. — Naš t)almatin v sv. Mat. XXII., 12 piše: priatel, in Trubar na istem mestu: periatel, a Dalmatin v sr. Luki XVI, 9: sturite si priatele, in Trubar na istem mestu: sturite sebi periatele. V Bohoriči se nahaja: pdrjafcel cesarju; zvest pžrjatelu, syntax 6; z' pregledajnjem oli z' šonajnjem se perjateli obdarž^, syntax 27. Vse to nam jasno kaže, da je pisati: prijdtelj, - telja, a ne: pri-jatel, - tla; kajti kakor od glagola: pisa-ti dobivamo samostalnik: pisa - telj, tako od glagola: prija - ti dobivamo samostaluik: prija -telj. A slovansko deblo: prija, kadar hoče zaznamenati pojem: Freund, poleg obrazila: telj privzčmlje tudi obrazili: an, ak; znano je natnreč, da Serbu poleg oblike: prijatelj rabita soobliki: prijan, prijak, Vuk, in tudi beli Kranjec govori: prijan, Freund. — 0 samostalnem obrazilu: telj Miklošie v knjigi: Bildung der Normina im Altslovenischen tako uči: ,,obrazflo: telj ustvirja delateljne samostalnike (nomina agentis) ter v svojein bitji ustrezasan-skritskemu obrazilu: tr; primeri staroslovenski: datelj gerškemu: dtnfa, la-tinskemu: dator, sanskritskemu: dš,tr." Zeld pomdtna je dalje vprašateljeva misel, kakor bi se v novej slovenš^ini konci besede satno „1" izrekal za ,,u" ali ,,v", ker takisto v nekaterih slučajih sl6ve tudi ,,lj"; ogerski Slovenci govorž ,',6" namesto našega ,,u" ali ,,v." Da kranjski Slovenci govore: 6gu, Kohle, n^mesto: iigelj, <5glja, to smo uže zgoraj povedali, kajti Serb izreka in piše: ugalj, uglja, Vuk, ia Miklošič v knjigi: Vergleichende Lautlehre na 2jO. str. veli: ,,večina Slovencev izreka ,,u" tudinamestomehkoglasnega,,lj"; takoogerskiSlovenci:krao, roditeo, namesto kralj, roditelj". — Vzemimo zdaj Kuzmičevo ogersko-slovensko sv. pisino v roko! Ondu čitamo: krao, Mat. II. 2; XXII. 7, 11, 13; XXV, 34, 40; Ivan krstiteo, Mat. III, 1; XI, 18; priateo, Mat. XXII, 12; nepriateo, Mat. XIII, 25, 28; obeseliteo, Ivan XV, 26; vučiteo, Mat. XXII, 36; — na-mesto:kralj, kerstitelj, prijatelj, neprij&telj, obveselitelj (Troster), učitelj. Vendar v Kuzmiči nahajamo tudi: vučitel, Mat. IX, 11; XXII, 16, 24. — Samo ob sebi se umeje, da tudi v Kuzmiči zopefc čitaino „1" (redko ,,lj"), kadar je beseda podaljšana: posluhnovši krala, Mat. II. 9,- prispodobno je kralestvo nebesko k človeki krali, Mafc. XXII, 22; vnougi kralove (viele Konige), Luk. X. 24; Ivana krstitela, Mat. IX, 14; XI, 11, 12; XVI, 14; včinte si priatele, Luk. XVI, 9; lubte aepriatele, Mat. V, 44; nej je vučenik več od vučitela svojega; popolni je pa vsaki, či je, liki (kakor) vučiteo njegov, Luk. VI, 40; roditelje njegovi (imenovžlnik mnoštv. št.); Luk. II, 41. — namesto: kralja; človeku kralju; mnogi kraljeve (imeno-valnik mnoštv. št.); kerstitelja; prijdtelje itd.