749
Jesenski dihi.
(Speval Silvin Sardenko.)
Jvaj je s tabo, kaj, misel jadrna? Vsa vznemirjena ploveš mi nazaj, ploveš iz daljav. Jaz sem te poslal: moji materi sporočit pozdrav.
VIL
Ali ni ji smeh velih lic razgrel; ali si solze pila v nje očeh? Le povej, povej: kaj te žalosti, le nasloni se k skrbni duši tej:
VIII.
Moji lopi listi vsihajo, skozi lopo vetri dihajo.
V kotu križec leskov mi visi, ki napravil tiste sem ga dni,
ko sem videl, koliko velja svetu misel čistega srca . .
IX.
kakor se na list nagne rosen cvet in čez kratek čas dvigne spet se čist Le povej, povej: kaj te žalosti, nagni, nagni se k skrbni duši tej .
Morda veter križ odnese moj; a spoznanje rastlo bo z menoj.
O kolikrat postati pred svetim moram kipom, pred Tvojim kipom, Mati, kraj tiste mirne loke! Iz duše, iz globoke, kipi mi gorka prošnja; na sklenjene Ti roke kot golobica seda . . .
Dobrotnega pogleda nikar mi ne zabrani! Kaj brez pastirja čeda, kaj jaz bi bil brez Tvojih pogledov v dušnih bojih?! Zabredel bi med trnje . . . na večer let bi svojih ne znal domov — k Očetu
B
ozicna i
idil
a.
Zaprt . . . zaprt! Tako doslej
še ni zvenelo v duši tej,
tako nemirno ko nocoj!
Na nebu sije zvezd nebroj,
na zemljo plava njih sijaj . . .
Kako so pravili nekdaj:
da vsaka svojemu žari,
da mu nocoj pokoj rosi?!
O, bolj ko kdaj verjamem jim:
miru želim .... v nebo strmim .
— — — Ah, moja tam utrinja se
Kdo name še spominja se?
Jetnik ob oknu skloni glavo . . . Tam zunaj glasno in glasneje, kot da polnočnico bi pele, šume* na jelkah goste veje . . .
V zagorski koči — v kotu jasli oblite s svitom so rdečim; na jaslih mati osamela visi s pogledom hrepenečim:
O, jasli, ljube jasli ve,
kako mi silite v srce:
Saj on, saj on je zgradil vas
za lanski mi božični čas!
In letos ne bi kril vas prah,
zelen bi vas odeval mah;
pastirci ne bi klanjali,
na ovce se naslanjali;
vaš hlevec bi ne bil potrt:
da ni moj sin — zaprt . . . zaprt!
Silvin Sardenko,