¦^ iVupil sem papirja Mnogo, mnogo pol, Da bi pesmi pisal, V nje izlival bol, Ki srce vznemirja. Kakošen sad? „Skoda le denarja", Pravi zdaj papir. „Kdo na svetu vzame Tebi ves nemir Srčnega viharja? V prsih tvojih plamen, Vrhu mene hlad. Kakošen od bralcev Pač prejemaš sad? Mesto jajca — kamen." Anton Medved. Mati v „Samoti". jLi otrokom se igraš ti, mlada mati, V samoti ura ti za uro gine, Pozabljaš pretečene bolečine, Vsa sreča tvoja — tvoj otrok je zlati. Noči ne upaš mirno si prespati, Nobena ura brez skrbi ne mine. A v skrbi vsaki radost tebi sine, Ko dete svoje moreš ljubkovati. Skrivaj te, mlada mati, večkrat gledam, Ko sam, kot ti, pod jelko tik stezice Za kratek čas v poletnih dneh posedam. Kot ti jaz tudi kažem vedro lice, Samote se nikakor ne zavedam: Saj meni hčerke — pesmi so družice. F. S. Fin^gar. Stari dolg. (Povest. — Spisal Ivo Trošt.) (Dalje.) I eden dnij potem je prišla k Prašnikovim sama MešiČkova Meta. Domače je nekoliko izne-nadil njen prihod, a vseh ne. „Za božji čas! Kaj dobrega i" ogovorila jo je stara mati. „Ne vem, ali bo posebno dobro", rekla je Meta nič preveč ponižno. „Za pet ran, povejte, prosim!" Roke je imela sklenjene na prsih, oci nepremično uprte v žensko, ki je prav oblastno sedela pri mizi, ne da bi jo bila povabila gospodinja. „Vse, vse povem; zato sem prišla, da povem. Dovolite, da se nekoliko zdahnem. Starost je slabost. Saj veste, kako je. Tudi vi niste več mladi, mamica. Sina imate odrastlega, vdovca, in jaz hčer. Ti otroci — Bog pomagaj! — Se ta kašelj ¦— ti otroci dandanes ne lajšajo materam starih dnij." „ Slišala sem že, da vas hčerka ne sluša. Veste, da naš je ne more — vzeti." „0, ne ne! Le počasi. To ni res. Vaš sin je neposlušen. Kakor pri nas vse kaže, bo vaš sin dolžan vzeti mojo hčer. In kako drugače? Ali ji ni obljubil, ali ji ni sveto prisegel? In ker sta mlada, naj se vzameta, kaj ne, mamica? Po to sem prišla." „Nesrečna ženska! Prišli ste meni grenit še te dni življenja." „Nikakor ne! Mati Prašnikova, kaj bi vam to grenilo življenje, ako vaš sin dopolni, kar je dolžan? Jaz samo hočem in zahtevam, da, kdor je grešil, naj tudi popravi krivdo, naj se pokori! Pokora je pa tukaj — sveti zakon, pa smo prijatelji." Zadnje besede je govorila z odločnim glasom, udarila s pestjo po mizi, in tudi z nogo po tleh je potrdila važnost svojih zahtev. „Meta, vi nam hočete pripraviti v hišo pekel — živo nesrečo." „V nesreči sem jaz, do grla v blato ste pahnili mojo hčer. Izgubljeno čast naj ji vaš sin povrne. — Kako? To dobro veste; meni je pa sveta dolžnost, meni, njeni materi. — Jaz da bi redila sedaj še njo in vaše otroke!" „Recite, da ni res, Meta! Za Boga — naš Andrejec — pa takšen grešnik! — Recite, da ni res! —¦ O, sveta Devica, oh — — —." Zgrudila se je na tla. Le še zamolkli, nerazločni glasovi so starici prihajali iz grla, pozneje se ni več poznalo življenja v njej. Obšle so jo težave. Meta je šla klicat ljudi, da so nezavestno starico spravili v postelj. Kmalu potem se je vrnil Andrej. Takoj mu je bil jasen položaj.