mladinska raziskovalna naloga ŠKOCJANSKI ZATO K Alenka LANCUS in Katja GOMBAČ Gimnazija Koper, 66000 Koper, Cankarjeva 2, SL O mentorja; mag. Roben Turk, prof. Jelka Vrabec IZVLEČEK Škocjanski zatok je edinstveno brakično močvirje v Sloveniji. Zaradi specifičnih geografskih značilnosti, kot so mediteranska lega, plitvine in poloji ter obsežnost površine, je območje izredno pomembno za številne rastlinske in živalske vrste, še posebej pa za številne redke in ogrožene ptice. Številne sprejete konvencije in deklaracije ter zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine narekujejo zavarovanje območja kot lokalno pomembnega habitata. Avtorici sodita, da je razglasitev Škocjanskega zatoka kot naravni rezervat najprimernejša zaščita. Večina prebivalstva je seznanjena s tem problemom in se tudi strinja, da se sprejme nadaljnjo zaščito. 1. UVO D Škocjanski zatok je svojevrstno območje Slovenije, zato sva se odločili, da raz išče va njegove značilnosti (glede na številne edinstvene zgodovinske, biološke, ekološke in tehnološke posebnosti), ki naj bi bile hkrati tudi vzroki za zaščito tega območja. Vsekakor pa je pomembno ugotoviti, po katerih odločbah ga je možno ščititi in na kakšen način v prihodnje zavarovati. 2. METODOLOGIJA Najino raziskovalno delo je obsegalo zbiranje že obstoječih podatkov, kar pomeni uporabo zgodovinskih in normativnih metod. Sledita so terenska opazovanja in preverjanje zbranih podatkov. Opravili sva tudi anketo in statistično obdelavo njenih podatkov. 3. REZULTATI 3.1. Pomen Škocjanskega zatoka 3.1.1. Geografski pomen Koprsko primorje je zgrajeno večinoma iz flišnih kli­fov, zato je prehod do morja relativno oster; na območju Škocjanskega zatoka so zaradi bližine izliva Rižane in Badaševice v morje položnejši predeli. Ta močvirni svet je edinstven v Sloveniji, saj je njegova bistvena značilnost brakična (polsiana) voda, ki tudi ob najhujših zimah ne zmrzne. Klima je značilno mediteranska, vegetacija pa submediteranska; zaradi bližine morja na to območje vpliva tudi bibavica. Poseben ustroj in razsežnost zatoka dajeta izjemno pestrost habitatov. Izoblikovani so nam­reč različni tipi obalnega pasu, plitve lagune in poloji, zamočvirjeni travniki, mlake, otočki in brežine rek, kar seveda omogoča veliko pestrost rastlinskih in živalskih vrst. 3.1.2. Zgodovinski pomen Dogajanja ob Škocjanskem zatoku in v njem so v neposredni zvezi z razvojem mesta. Geister (1989) je zapisal: "Morska ožina je bila komplementarni del forti­fikacijskega sistema. Toda hudourniški rečici Badaševica in Rižanasta kopičili mulj in začeli zamočvirjati morje ob jugovzhodnem delu mesta." Vseeno pa lahko danes trdimo, da je to še zadnja priča o nekdanjem otoškem značaju mesta, ki jo zaznamo, ko se vozimo po štiripa­sovnici v smeri Bivje-Koper. Sicer pa je bilo to območje prvotne morske površine večkrat preurejeno. V projektu, ki ga je izdal Sklad za naravo Slovenije, je zapisano (Makovec & al. 1993), da so v začetku 20. stoletja solinarstvo opustili in so italijanske oblasti zaradi neugodnih razmer to območje začele izsuševati in mu urejati vodotoke. Večina vodnoureditvenih del je bita izvedena v letih 1932-1939. Z zasutjem Semedelske bonifike se je Koper dokončno povezal s kopnim. Pod območjem, ki se razprostira nad Škocjanom^ je nastal plitev obrobni zaliv. Z regulacijo reke Rižane so prepre­čili neposredno povezavo te reke s Škocjanskim zalivom. Alenka LANGU S in Kaija GOMBAČ : ŠKOCJANSK I ZATOK , 225-230 V petdesetih letih se je to območje vse bolj zapiralo zaradi gradnje koprskega pristanišča. Zaliv je v osemde­setih ietih izgubil pomemben pritok reke Badaševice in levi razbremenilnik Rižane in se preoblikoval v zatok. Leta 1985 pa so se lotili reševanja problema z zasipava­njem. 3.1.3. Biološki pomen Makovec in sodelavci (1993) so Škocjanski zatok opredelili kot polzaprt sistem brakične stoječe vode, plitvo laguno, obrobljeno z značilno halofitno na eni strani in halofitno vegetacijo muijastih tal na drugi strani. V slanih tleh lahko uspevajo te sianuše ali halofiti, ki se združujejo v posebne rastlinske združbe, kot je npr. združba osočnika (Salicornietum), ki je zaradi ekstremnih ekoloških razmer na nekaterih mestih celo edina zdru­žba. Na najbolj potopljenih tleh pa naletimo na združbo ozkolistne mrežice (Limonietumvenetum). Posebna zna­čilnost tega območja je trstičevje (Phragmites australis), kjer naletimo tudi na edino rastišče obmorske triroglje (Triglochin maritimum) v Sloveniji. V zatoku pa lahko najdemo se obmorski loček (juncus maritimus), Cornuti­jev trpotec {Plantago cornutii), obmorsko nebino (Aster tripolium) in obmorsko srpico (Bolhoschoenus mariti­mus). V mlakah, kjer je slanost zelo visoka, uspeva obmorska rupija (Ruppia maritima), v polslanem jezeru pa navadna vodopivka (ZannichelHa palustris). Po ugotovitvah ornitologov in drugih strokovnjakov je to območje tudi zoološko izredno bogato. Makovec in sodelavci {1993) navajajo poleg pestre nevretenčarske favne tudi obilo vretenčarskih vrst. O d rib se množično pojavljata soiinarka (Aphanius fasciatus) in živorodna gambuzija (Cambusia affmis). V strugah obeh rek je bila opažena žaba debeloglavka {Rana ridibunda). Na ob­močju zatoka odlaga svoj mrest redka in ogrožena zelena krastača (Bufo viridis). Svoj prostor so si v tem mokrišču našle belouške {Natrix natrix), kobranke {N. tesseiiata) in čmice (Coluber viriditlavus carbonarius). Ne smemo po­zabiti na najmanjšega evropskega sesalca, etruščansko rovko {Suncus etruscus). Zaradi izredno ugodnih pod­nebnih razmer in vegetacije pa je Škocjanski zatok naj­pomembnejši iz ornitoioškega vidika. Najpomembnejši gnezdilci zatoka so rakar (Acrocep­halus arundinaceus), svilnica (Cett/a cetti), brškinka (Gs­ticola juncidis), rumena pastirica (Motacilla (lava), mala tukalica (Porzana parva), mala bobnarica {!xobrycbus minutus) in beločeli deževnik (Charadrius a!exandrinus). — Škocjanski zatok (foto: T. Makovec, 1990). Alenka IjVNGUS in Katja COMSAČ : ŠKOQANSK I ZATOK , 225-230 Na prezimovanju se najbolj množično pojavljajo rečni galeb (Larus ridibundus), rumenonogi gateb (Larus cac­h/nnans), mala bela caplja (Egretta garzetta), siva čapija (Ardea cinerea), mali ponirek (Tachybaptus ruficollis), kreheljc (Anas crecca) in črna liska {Fulica atra). Škornik in sodelavci (1990) navajajo za Škocjanski zatok 184 vrst ptic, od tega je 75 vrst stalnih ali občasnih gnezdilk. Območje je torej izredno pomembno zaradi pestrosti rastlinskih ter živalskih vrst. 3.1.4. Ekološki pomen Škocjanski zatok ima svoje posebnosti, ki sva jih navedli že v prejšnjih podpoglavjih, njegove pomem­bnosti pa se občani ne zavedamo in negativno posegamo vanj. Zaradi velike vrstne in biotopske raznolikosti pred­stavlja pomemben dejavnik pri ohranjanju naravnih virov in širšega obalnega prostora. V različnih medijih javnega obveščanja lahko zasledimo podatek, da se vsako leto odlaga v zatok od 50 do 100 kubičnih metrov različnega materiala, naletimo pa lahko tudi na divje odlagališče odpadkov. Z začasno prekinitvijo dotoka sladke vode se je zmanjšala tudi količina kisika, zato odvrženi odpadki v zatoku gnijejo, to pa povzroča smrad, predvsem ob zvišani zunanji temperaturi spo­mladi in poleti. V preteklosti so začeli z refuiiranjem brez zaščitnih nasipov, s čimer je bilo uničeno prvotno dno, bogato z nutrienti. Dodatno onesnaževanje zatoka pov­zročajo Luka Koper z odlaganjem pokvarjenega tovora, iplas s svojimi odplakami in delno tudi intenzivno kme­tijstvo v bližnji okolici. Promet, ki poteka po obalni štiripasovnici in železniški progi, povzroča hrup, ki ruši mir v zatoku, poleg tega pa avtomobili z izpušnimi plini dodatno onesnažujejo zak. Tako z onesnaževanjem in uničevanjem gnezdišč, trstišč, polojev, močvirij in pro­dišč kakor tudi s širjenjem industrijske cone in Luke Koper ter z zasipavanjem in okoliško urbanizacijo prihaja do krčenja genetskega sklada pokrajine oziroma do siro­mašenja njenih naravnih virov. 3.1.5. Tehnološki pomen Po vseh dosedanjih sklepih in ugotovitvah glede naj­različnejših zanimivosti tega območja moramo vendarle prisluhniti tudi gospodarstvenikom, ki mu pripisujejo velik pomen za razvoj občine. Luka Koper se želi iz dneva v dan bolj širiti in ker drugje ni prostora, je dragocen tudi Škocjanski zatok. Vprašljivo je tudi odlaganje odvečnega, odpadnega materiala, ki ga Luka izkoplje ob poglabljanju prvega bazena. Tam so nalagali tudi gradbeni material in tako krčili oziroma izsuševali močvirje. Ljudje, ki skrbijo za razvoj koprske občine menijo, da lahko na tem ob­močju ustvarijo tretji razvojni pol Slovenije. Prizadevajo si za gradnjo Toncity centra, za razvoj industrijske cone Sermin in zazidavo Slavčka. Zavzemajo se tudi za uni­verzo. Pričakujejo hiter napredek in nas prepričujejo, da se bo s tem hitro dvignil življenjski standard, saj bodo na voljo številna delovna mesta in zaslužek. Čez Škocjanski zatok je predvidena tudi napeljava infrastrukture, že vrsto let teče tu železnica, pred petimi leti pa so zgradili tudi štiripasovnico, kt naj bi postala avtocesta Koper-Lju­bljana. Potrebna je izgradnja še nekaterih odcepov, ki bi seveda potekali potem območju. Zaradi ugodnega podnebja in ravninske lege del tega območja izkoriščajo tudi z a kmetijske namene. Nekaj obrobja je zapuščenega, ostali del pa obdelujejo manjši kmetje. To so le posamezne njive, predvsem z monokul­turami. Ker pa tudi pri nas kmetje želijo zdravo pridelo­vanje hrane, ne uporabljajo kemičnih sredstev v obliki škropiva, pa tudi umetnega gnojenja je malo. Ob obrob­ju se širi tudi urbanizacija, vprašanje časa je še, kdaj bodo tam nastale nove stanovanjske hiše. 4. ZAŠČITA ŠKOCJANSKEGA ZATOKA 4.1. Konvencije in deklaracije Varovanje preučenega območja nam narekujejo poleg domače zakonodaje tudi mednarodne konvencije in deklaracije. V Zakonu o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981 je zapisano, katere predele prištevamo k naravni dediščini. Med pomembnejšimi mednarodnimi konvencijami in deklaracijami velja omeniti: « Mednarodno konvencijo o varstvu ptic (Pariz, 1950), e Konvencijo o močvirjih, ki imajo mednarodni pomen zlasti kot prebivališča močvirskih ptic(Ramsar, 1971), ® Gradeško deklaracijo o mediteranskih mokriščih (Gradež, 1991), @ Deklaracijo o biološki raznovrstnosti (Rio, 1992), « in Khioško deklaracijo o zaščiti sredozemskih ekosis­ temov (Khios, 1992). Slovenija pa je tudi sopodpisnica Deklaracije konfe­rence Združenih narodov o človekovem okolju (Stoc­kholm, 1972) in Sklepne listine konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (Helsinki, 1975), kar jo obvezuje, da upošteva sklepe o preprečevanju izginjanja močvirij v sedanjosti in prihodnosti. 4.2. Predlagane rešitve, ki dajejo prednosti naravovarstvenemu pomenu zatoka Sovine (1987) je že leta 1987 predlagal ohranitev predela med želežniško progo in obalno štiripasovnico zaradi ohranitve gnezdišč nekaterih vrst (mlakarica, črna liska, trstnice...). Pomembnejšega se mu je zdelo zava­rovanje jugovzhodnega dela Škocjanskega zatoka ob kmetijskih površinah (ob predelu "Pri mostu"), ker je to območje pomembno tako v času gnezditve kot v Času preleta in prezimovanja ptic. Kaligarič (1990) je kot stopnjo varovanja predlagal naravni spomenik, saj je ugotovil, da se tu nahaja edino nahajališče obmorske triroglje ("Triglochin rnaritimum), najdeno na ozemlju Slovenije v tem stoletju, v predelu Polje pa so najlepši sestoji združbe osočnika (Salicor­nietumj na Slovenski obali. Alenka LANGU 5 Trs Katja COMBAČ r ŠKOCJANSKI ZATOK , 225-230 Makovec in sodelavci (1993) navajajo svoje predloge za rešitev. Zavzemajo se za takojšnjo zaustavitev nada­ljnjega zasipavanja, zakonsko zavarovanje celotnega ob­močja, odkup in najem določenih površin, predlaganih za naravni rezervat, sanacijo in renaturacijo območja s poglobitvijo in ponovno vzpostavitvijo dotoka sladke vode in ureditev Škocjanskega zatoka za širše družbene namene. Škomik (v tisku) sodi, da bi bilo potrebno Škocjanski zatok razglasiti z a naravni rezervat zaradi prezimovanja črne iiske (Fulica atra) in drugih ptic. Nazadnje pa je bila izdana odločba o začasni razgla­sitvi Škocjanskega zatoka za naravno znamenitost. Tako je postalo to območje z vsemi potrebnimi prepovedmi zaščiteno za eno leto. V obrazložitvi je navedena njego­va zgodovinska, geografska in biološko - ekološka vred­nost. Odločba o začasni razglasitvi seveda ni rešitev, pač pa poizkus preprečitve dodatnega uničevanja naravnih kvalitet zatoka. 4.3. Zaželena zaščita in spremembe Glede na dosedanje raziskave in najine ugotovitve predlagava, da bi Škocjanski zatok tudi po poteku odloč­be zavarovali kot naravni rezervat. Seveda pa bi bilo potrebno postoriti še veliko, da bi to območje postalo GRAFIČNI 1 Al: Sle spremljali pi-lrjni1:.? glede Skrccjanskei;;, 2aloka ? i DA ; i : : 1 NE 7S » .Mi vesit, ca je bil .!iičasno rai^lašen za naravno zn-imcni&ost? DA N E 62% iSfc 3 Ali sle za [o. da jc 10 obmoij c lutii v nadaljnje razglašeno zu naravno znamEmLast? VA NE 89-5 e-s Anketni vzorec. pravi funkcionalen naravni rezervat. V prvi vrsti bi bilo potrebno vzpostaviti stanje, ki je prevladovalo pred re­gulacijo rečice Badaševice in levega razbremeni In ika reke Rižane. Dotok sladke vode je pomemben z a speci­fičnost zatoka in dotok kisika, ki je nujno potreben za pestro življenjsko združbo in hkrati za njeno nemoteno delovanje. Hkrati je potrebno poglabljanje zatoka. Ne smemo pa zanemariti zunanje podobe, zato je smiselno, da bi se znebili vseh divjih odlagališč, ki ne le kazijo zunanji videz, ampak lahko povzročijo velik problem z vidika onesnaževanja okolja nasploh. 5. ANKETA 5.1. Rezultati ankete med občani Problematika Škocjanskega zatoka zadeva tudi obča­ne mesta Koper, seveda pa ne bi smeli ravnodušno gledati na to niti drugi prebivalci Slovenije. Po nekaterih podjetjih in institucijah so se že zavzeti za to, da bi javno mnenje pripomoglo k razrešitvi žgočega vprašanja in v ta namen zbirali podpise za razglasitev Škocjanskega zato­ka za naravno znamenitost. Vendarle sva ob najinem preučevanju tega območja podvomili glede obveščeno­sti v okolici prebivajočih ljudi. Veliko je bilo zapisanega in povedanega v medijih, vendar so mnoge novinarje veliko bolj zanimala puhla prerekanja in nesoglasja kot pa dejanski pomen tega območja. Zato sva se odločili, da se sami prepričava in zveva, koliko ljudi spremlja razprave in polemike o Škocjanskem zatoku in kakšno vrednost pripisujejo temu območju. Anketo sva izvedli v soboto, 29,01.1994 , na koprski tržnici. Naključno sva ustavili sto mimoidočih in jih zaprosili z a izpolnitev vprašalnika. Najin statistični vzo­rec je bil neodvisen od spola in starosti, toda med 8.00 in 11.00 uro so se tam znašli predvsem ljudje srednjih let. Starejšim slabovidnim ljudem sva pomagali pri branju vprašanj in zapisu zadnjega odgovora, sicer pa nisva posredovali lastnih mnenj. Z anketo sva ugotovili, daje večina anketirancev, med katerimi je bilo 81% prebivalcev Kopra, seznanjenih s problemom Škocjanskega zatoka. Na vprašanje glede spremljanja polemik o zatoku jih je 78% odgovorilo pritrdilno. Prav tako jih je veliko (82%) vedelo, da je zatok začasno razglašen za naravno znamenitost Samo 9% se jih ne strinja, da bi tudi v prihodnje to območje ščitili in razglasili za trajno naravno znamenitost. Dva anketiranca sta se pri odgovoru nato vprašanje vzdržala. !z tega sledi, da se kar 89% anketiranih ljudi zavzema za ohranitev naravnega okolja zatoka. Zadnje vprašanje ankete je zahtevalo tudi lastno mnenje anketiranih o tem, zakaj bi oziroma ne bi smeli Škocjanski zatok razglasiti za naravno znamenitost. Odgovori so bili razli­čni. Večina anketiranih je menila, da bi morali zatok zavarovati zato, da bi ohranili delček naravnega okolja, biološko ravnovesje in preprečili ekološko negativne Alenka LANGU S in Katja COMOAČ : ŠKOCJANSK I ZATOK , 225-230 posege. Med vprašanimi pa niso redki, ki pripisujejo zatoku pomen zaradi ohranitve redkih rastlinskih ali živalskih vrst. Predvsem se je pokazala seznanjenost o vodni perjadi. Nekateri se zavedajo tudi zgodovinskega pomena zatoka, ki priča o otoškem značaju mesta. Obstajajo tudi taki, ki želijo zavarovati Škocjanski zatok zaradi preprečevanja širjenja Luke Koper. Nekaj anketi­rancev želi zatok ohraniti kot spomin našim zanamcem. Seveda pa ne moremo pričakovati, da se bodo vsi vpra­šani strinjali z zavarovanjem zatoka. Tudi za to so navedli različne razloge. Zapisali so, da so bile raziskave enostran­ske, in mislijo, da so vrednote zatoka potencirane in izmišljene. Menijo tudi, da je za kakršnokoli zavarovanje že prepozno, saj je Luka Koper že precej razširjena. Nekateri pa bi ta košček ozemlja namenili razvoju mesta Koper in razširitvi parkirišč. 5.2. Mnenja soodločevalcev o zatoku Na Zavodu za razvoj občine Koper sva izvedeli, da pripisujejo območju ob vzhodni vpadnici velik gospo­darski pomen. To je edino območje, kamor se Koper lahko širi. Zaradi bližine pristanišča je dolgoročno gleda­no najbolje, da bi bile v bližini vse poslovne dejavnosti v zvezi s shranjevanjem in nadaljnjim prevozom blaga. Nadaljnji transport zahteva urejene cestne povezave, katerih vpadnice bi potekale po zatoku in bi razbreme­nile današnjo gnečo na cestah. Z maksimalno izrabo predela Škocjanskega zatoka bi obvarovali preusmerje­vanje razvoja v zeleno srce Kopra. Odločiti so se, da bodo z a zaščito namenili 35 ha vodnih površin in okolice. To je zanje edina sprejemljiva rešitev. Na Medobčinskem zavodu z a varstvo naravne in kulturne dediščine Piran ugotavljajo, da je Škocjanski zatok ena najpomembnejših lokalitet v Sloveniji. V ob­razložitvi navajajo sredozemsko podnebje, brakično vodo, veliko količino hrane (v vodi in gosti obrežni vegetaciji) in veliko število rastlinskih in živalskih vrst {posebno z vidika omitofavne). Trdijo, da nas k ohranitvi zavezuje domača zakonodaja in mednarodne konvenci­je ter deklaracije. Zavedajo se, da je zatok potrebno zakonsko zaščititi in poiskati način financiranja in uprav­ljanja, ki bo omogočil ne le njegovo ohranitev in varova­nje, pač pa tudi za njegovo izrabo za vzgojnoizobraževalne, rekreativne in ne nazadnje turistične namene. 6. RAZPRAVA Čeprav je predel Škocjanskega zatoka pripraven za Širjenje industrijske cone, saj so na tem območju baza na Serminu, Luka Koper in predvideni Toncity center na neposrednem robu zatoka, so biološke in ekološke tež­nje tehtnejše. To pomeni, da je potrebno Škocjanski zatok zaščititi, čeprav je to območje v navzkrižju intere­sov, predvsem naravovarstvenikov in gospodarstvenikov. Oboji so se potrudili in sprejeli nekakšen kompromis. Predel tik ob Kopru so namenili gospodarskemu razvoju, zato pa prepustili večji del vzhodne strani, kjer so kme­tijske površine, naravnemu rezervatu. Najprimernejša zaščita zatoka bi bila v obliki narav­nega rezervata. Tako bi bilo območje zavarovano pred dokončno izsušitvijo, saj so mokrišča med najbolj ogro­ženimi ekosistemi. Hkrati bi poskrbeli z a vse rastlinske in živalske vrste tega predela. Iztrebljanje posameznih organizmov ne pomeni samo krčenja genetskega sklada, ampak je tudi etično vprašljivo dejanje. Znano je, da je stabilnost ekosistema večja, če je večja raznolikost tam živečih organizmov. Tudi če ne čutimo potrebe, da bi v bližini naselja ohranil/ izginjajoči ptičji raj, bi morali to storiti zaradi obvezujočih zakonov in konvencij, zanemariti pa ne smemo tudi tako pomembne deklaracije, kot je Gradeš­ka. Pri varstvu ne gre za protirazumsko varovanje pred vsakim izkoriščanjem, ampak za kulturno dejanje, ki zavaruje najpomembnejše in najzanimivejše točke naše domovine tudi vdobro tistim, ki prihajajo. Vsekakor drži, da je danes skorajda nemogoče varovati najredkejše in najbolj ogrožene rastlinske in živalske vrste, če strogo ne zavarujemo (pred človekom seveda) njihovega življe­njskega prostora. Najlažje bi vse to postorili, če bi ta predel postal javna površina. Seveda pa zatok v trenut­nem stanju ni povsem ustrezen. Okolje smo spremenili v največji meri z zasipavanjem, že v preteklosti s cestnim inželežniškim prometom, neprestano pa ga obremenju­jemo z onesnaževanjem. Zato bi morali Škocjanski zatok preoblikovati tudi na tak način, da bi dopuščal vstop ljudem, željnim spoznavanja narave in soočanja z izjem­nimi organizmi. Zato bi bila najprimernejša močvirska učna pot ob robu tega zanimivega območja. Očitno se tudi občani zavzemajo za rešitev tega pro­blema, saj je večina anketirancev spremljala razne pole-mike o zatoku, 89% pa se jih strinja z nadaljnjo zaščito. Alenka UNCU S in Katia COMBAC : SKOQANSK I ZATOK , 225-230 LITERATUR A Geister, I. 1989. Zgodbe iz grmovja. ČZ P Kmečki glas, Ljubljana. Kaiigarič, M. 1990. Botanična podlaga z a naravovarstve­no vrednotenje Slovenske istre. Varstvo narave 16:17­ 44. Makovec, T., B. Mozetič in M. Kaiigarič. 1993. Ohra­ nitev in renaturacija Škocjanskega zatoka, Skiad za na­ravo Slovenije. Sovine, A. 1987. Ohranitev dela Škocjanskega zatoka pri Kopru v trenutnem stanju kot gnezditveno območje, selitveno postajo in prezimovališče ptic. Faico 6:4-14. Koper. Škornik, i. v tisku. Importance of existing Coastal parks and Reserves in Adriatic Region. Avocetta 16, Chios 1992. Škornik, I., I . Makovec in M. Miklavec. 1990. Favnis­tični pregled ptic Slovenske obale. Varstvo narave 16:49­ 99. Škocjanski zatok, pogin galebov (foto: T. Makovec, 1989).