Poštnina plačana v jotcnrt*!.
Cena 30.— lir
DEMOKRACIJA
Leto VII. - Štev. 13
Trst - Gorica 3. aprila 1953
Spediz. in abb. post. I. gr.
Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-3» Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Izhaja vsak petek
f~jetos sovpada velika noč z J začetkom pomladi.
1	Zato	praznujemo vstaje-
nje Gospodovo sredi razkošja prebujene narave, v pranem pomladanskem razpoloženju.
Narava se praznično odeva in. nas sprejema v svoj mehki, nežna-ba.rvni objem spočite in pripravljene k novim naporom za dosego vsakdanjega kruha.
Velika noč je zato letos praznik pomladanskega razkošja in družinske skupnosti.
Za velike noči doživlja vsaka slovenska družina v naši lepi velikonočni simbolični folklori liturgijo Kristusovega trpljenja in vstajenja. Saj naši starodavni običaji nalagajo družinskemu poglavarju na veliko nedeljo dolžnost, da razreže kolač ali potico in žegen razdeli med člane družine.
Pri tem se vam sama po sebi vsili misel o smotrnosti poglobitve v naše pomladanske in velikonočne običaje, da dojamemo ves njihov globoki pomen za slovensko rodbinsko in narodno skupnost.
Od Haloz do Benečije, od Koroške do Primorske 'zasledimo isto velikonočno folkloro, s priličnimi stroslovenskimi pomladanskimi poganskimi primesmi, kar je najtemeljitejši dokaz slovenske povezanosti in skupnosti na tej zemlji. Staroslovenske poganske primesi praznovanja nastopa pomladi v naših velikonočnih običajih je treba pripisati simboličnemu istovetenju prebujenja v naravi s Kristusovim vstajenjem.
Slovenski človek doživlja veliko noč ne samo z notranjo očiščevalno miselno poglobitvijo, ampak tudi z vidnim zunanjim izrazom praznično prekipevajočega razpoloženja Nič ne de, če je zunanji blesk slovenskih velikonočnih običajev tesno povezan z dosedanjim bleskom naših velikonočnih cerkvenih obredov, kar je posledica protireformacije na naših tleh.
Katoliška cerkev je namreč s poudarjanjem zunanjega formalizma in uvajanjem posebnega sijaja v svoje velikonočne obrede uspešno pobijala protestantovska stremljenja po pridobivanju tal med nami. Ta formalizem nam je v štirih sto letjih prešel v meso in kri, prepojil je naše ljudske običaje, obogatel našo umetnost ter postal sestavni del slovenskega ljudskega dojemanja Kristusovega trpljenja in vstajenja.
To velja tudi za Primorsko, iz-vzemši predele pod koprsko škofijo, ki je bila v preteklosti odvisna od Benetk, zaradi česar ni bila na njeno ozemlje razširjena pro-tireformacijska formalistična liturgična vnema, kar pa se je zgodilo v tržaški škofiji, ki ni bila odvisrui, od Benetk, in ki je zato delila u sodo vseh ostalih škofij na Avstro-ogrskem.
Vendar je treba priznati, da se je ta zunanji formalizem prijel našega človeka drugače, kot so morda protireformatorji pričakovali. Ne samo togo nedoživeto in zato neobčuteno slovesnost, ampak polno veselega prazničnega občutja je vnašal naš človek v velikonočno slavje!
Ali ste kdaj prisostvovali na našem podeželju velikonočni procesiji? Verska poglobljenost našega preprostega človeka in njegov<\ slavnostna razigranost sta tedaj prihajali do najpristnejšega izraza Verjetno je že vsakomur znano da so Z letošnjim letom odpravili v naši škofiji vse posebne cerkvene velikonočne običaje, ki so jih pri nas uvedli v protireformacij-skem času. Ta ukrep osrednjih va tikanskih oblastev prizadene vse škofije s področij nekdanjih reformacijskih in protireformacijskih bojev. Cerkev se hoče s tem povrniti k mistični poglobitvi verske ga doživljanja in opuščati zunanji pomp, ki ni več v skladu z današ njim dogajanjem v svetu.
Veliko noč bonu) tako letos prvič praznovali po starem rimskem liturgičnem obredniku, med dru gim tudi brez praznične velikonoč ne procesije.
Vera našega človeka zaradi tega ne bo trpela!
Vendar bo odpadla tista svojstve na povezanost med cerkvenim in zunanjim velikonočnim razpolože njem, ki je dajala tako svojski izraz velikonočnim praznikom na našem podeželju in v tržaških pred mestjih, medtem ko ni prihajala taki meri v poštev v samem mest nem središču.
Kljub temu pa bo naš človek doživljal veliko noč, vsaj v mislih tako, kakor smo je bili vsi vajeni v preteklosti. Velikonočna folklora v družinskem krogu bo še vedno 'najtesnejši zvezi s cerkvenim ve
Vstajenje
Prav v teh dneh obhaja vesoljni krščanski svet spomin onih velikih dni in noči, ko je moral Jezus preko Golgote, preganjan in zaničevan, nedolžen na sod* bo pred Pilata in nato s križem na Kalvarijo, kjer je doprinesel nadčloveško žr* tev za odrešenje sveta.
Sledilo je vstajenje Odrešenikovo.
Svetloba je zmagala nad temo, pravica nad krivico!
Tudi slovenski narod hodi že celo desetletje najbolj trnjevo pot svoje zgo= dovine. Tudi on je pričakoval, da mu bo zadnja vojna, v kateri je sorazmerno od vseh narodov največ trpel in žrtvoval, prinesla odrešenje in vstajenje.
Toda kelih njegovega trpljenja ni bil še izpit.
V matični domovini ječi narod pod totalitarnim terorjem in za mejami se morajo boriti koroški, goriški, beneški in tržaški Slovenci, prepuščeni svoji usodi, za svoj obstoj proti načrtnemu raznarodovanju, četudi je bilo to v mednarodnih pogodbah obsojeno kot zločin rodomora.
Vsi zamejski Slovenci se zavedamo te nevarnosti, zato moramo vsi, od Celovca do Trsta, držati visoko duhovne in narodne vrednote našega naroda, zgrajene na demokraciji in veri naših očetov!
Ogromne so bile krivice, ki jih je slovenski narod v teku svoje zgodovine prestal, toda nikoli ni klonil!
Zakaj naj bi klonil sedaj, ko je vendar pričel v svetu polagoma zmagovati duh demokracije in pravice nad nasiljem, sovraštvom in krivico?
Zaupajmo v svojo življenjsko silo in v pravičnost naših stremljenj. Tudi vstajenje našega naroda mora priti!
Mi nočemo tuje zemlje in tujih duš; hočemo pa živeti življenje, dostojno kulturnega naroda v XX. stoletju sredi Evrope!
Verujemo, da so med italijanskimi in nemškimi sosedi ljudje, ki razumejo, da imamo zamejski Slovenci pravico do življenja in obstanka, To resnico naj povejo svojim narodnjakom možato in odkrito!
Ne v znamenju sovraštva in nasilja, ampak le v znamenju ljubezni in med= sebojne strpnosti bomo služili plemenitim ciljem demokracije.
V tem znamenju obhajajmo praznik vstajenja Gospodovega!
Dr. JOSIP AGNELETTO
t
■	%	•	v>V,	*
• *:: - X
'f'V-	iU
OJesela aleluja!
KRIŽEV POT NAŠEGA NARODA
Osem let je že preteklo od tistega aprila leta 1945, ko je umikanje lašističnih vojska in približujoče se bobnenje topov oznanjalo še zadnjim zasužnjenim narodom v Evropi, da se približuje konec drugega svetovnega klanja.
Velika noč, ki smo jo takrat preživljali, ni bila mirna, toda zato je bila polna upov in nad. Pred nami je bilo vstajenje, prepričani smo bili, da se naš križev pot približuje svojemu koncu. Izza gora je že svetila zlata zarja....
Zamislimo se nazaj, za borih o-sem let. Ali je bil takrat sploh kdo, ki .ni bil prepričan, da bo naše trpljenje dopolnjeno?
V radiu, v ilegalnih listih na tej strani fronte, v javnem časopisju, revijah in knjigah na drugi, iz ust vseh državnikov in vodilnih osebnosti so neprestano zvenela gesla demokraciji, svobodoljubnosti, pravici človeka, odpravi zatiranja, zapostavljanja itd. Po petindvajsetih letih 'fašističnega jarma in raz-, narodovanja » zognjem in mečem« — pomislimo samo na požige naših narodnih domov, kazenske ekspedicije po naših vaseh in ustrahovalne procese — je posebno naš narod na Primorskem naravnost pil te obljube. Tako so ga prevzele, da je za njihovo uresničenje brez pomišljanja doprinašal žrtve, pred katerimi bi se ustrašila večina drugih, večjih in slavnejših evropskih narodov.
Pljuvali so nas, zasramovali in križali, a naša vera je bila močnejša kakor bes naših sovražnikov. Izbičani in krvaveči iz mnogih ran smo končno vendarle dočakali ta-
ko dolgo pričakovani in tako zaželeni veliki dan. Jarem, ki nas je tlačil, je padel z naših ram. Zravnali sme se in poskusili zadihati.
Toda samo poskusili.... Se predno smo namreč pošteno zajeli zrak in razširili pljuča, nas je že nekaj stisnilo, ni dovolilo prsnemu košu, da se razširi. Ljudje so razočarani spoznali, da so zopet v oklepu.
Tiste, ki so se znašli v matični domovini, je razočarala njena povojna ureditev. Namesto pričakovane demokracije, svobode mišljenja in poštenega dela so se namreč znašli v režimu, ki se glede na te
tiki veljala popolnoma drugačna načela. Narodnim manjšinam, ki bi se znašle pod njihovo oblastjo, ;-o ■obljubovali polno enakopravnost, povračilo škode, ki so jim jo prizadejali fašistični režimi, pravico na ohranitev narodne posebnosti, širokogrudno upoštevanje vseh drugih želja. Med italijanskimi demo-krati-emigranti in med primorskimi Slovenci-emigranti ni bilo malo stikov, na katerih so o obeh vprašanjih razpravljali. Na podoben način so govorili tudi avstrijski demokratični državniki.
Zamejski Slovenci, ki niso bili
likonočnim obrednikom in ga bo spopolnjevala!
Naš človek bo tudi z ukinitvijo naših starodavnih cerkvenih velikonočnih običajev doživljal veliko noč z najglobljim verskim občutkom. To, kar mu bo zaradi novih cerkvenih ukrepov manjkalo, bo nadoknadil s prenašanjem svojega verskega občutja v družinske velikonočne navade, ki ne bodo tako izpadle zgolj kot praznovanje poganskega praznika pomladanskega prerojenja življenja in narave, ampak kot sodoživljanje Kristusovega zmagoslavja nad temnimi silami in Njegovega vstajenja od smrti.
Naš družinski poglavar bo še vedno na velikonočno nedeljo, čeprav ne bo več običajne in starodavne velikonočne procesije, rezal kolač ali potico in delil s svečeni-škim dostojanstvom žegen svojim domačim.
W v\
Ilir ,4 v ' *W'\
Cg f v 3
TONE KRALJ: KRIŽEV POT
vrednote razlikuje od drugih diktatur samo po barvi. Nova Jugoslavija ni bila taka, kakršno so si želeli.
Toda ni naš namen, da bi danes, na tem mestu, razpravljali o tem težkem vprašanju. Predvsem nas namreč zanima naša usoda, usoda Slovencev, ki so v zamejstvu, na obrobnem ozemlju sosednjih držav, in še posebno nas, ki živimo tu na Tržaškem.
* * * .
Vsi državniki, katerih čustva so bila v drugi svetovni vojni na strani zahodnih demokracij, so stalno proglašali, da bodo v povojni poli-
vključeeni v matično domovino, so torej pričakovali, da bosta novr demokratična Italija in demokratična Avstrija uveljavljali glede manjšin politiko, ki ne bo slonela na predvojnih zgrešenih ukrepih katerih edini namen je bil, čim hitrejše in popolnejše uničenje vsega, kar je manjšinsko, kar je zavedno in pošteno. Upali so, da bodo prenehali z iskanjem Judežev, ki bi za pest srebrnikov prodajali narodno zavest in materino govorico ter s tem tudi svoje poštenje in čast.
Se prav posebna jamstva pa smo dobili tržaški Slovenci. Mirovna
pogodba nam je v statutu Svobodnega tržaškega ozemlja izrecno priznala enakopravnost. Varnostni svet, ki je odgovoren za našo usodo, pa naj bi bedel nad spoštovanjem vseh človečanskih pravic, ki ga morajo itak voditi pri njegovem delu. Se več: kar nas je v coni A, smo upali, da bo tudi v prehodnem času Vojaška uprava dveh največjih demokracij dosledno skrbela, da ne bi pod njeno odgovornostjo gazili načel, ki jih njeni državi uveljavljata v svoji notranji in zunanji politiki.
Toda usoda je muhasta: Titova Jugoslavija je delu slovenskega naroda, ki je prej živel pod Italijo, zares prinesla odpravo narodnega zatiranja, ne nudi mu pa politične in duhovne svobode; slovenske manjšine, ki so ostale v območju tako imenovanih demokratičnih držav, pa uživajo pravzaprav formalno duhovno in politično svobodo, toda narodnostno zapostavljanje se stopnjuje iz dneva v dan.
• • •
Pri tem ni izvzeto niti Svobodno tržaško ozemlje, ki bi drugače u-pravljano zares lahko bilo živ primer in plamenica svobode v tej zaradi medsebojnih strasti in današnjega političnega položaja tako razbiti Evropi.
Pride Slovenec na sodišče in hoče govoriti slovensko, v jeziku, ki ga njegovi dedje govorijo na tem ozemlju že tisoč let. A ne sme! Po osmih letih vojaške uprave dveh Svetovnih demokratičnih velesil mu to še vedno prepoveduje ne-preklican in bolj kakor kdaj koli prej trden Mussolinijev zakon Slovenska občina sklene, da bo svoje vasi imenovala z domačimi imeni, ki so nekaj stoletij starejša kakor komaj petindvajsetletne Ha lijanske spakedranke. Toda upravitelji področja zopet uprejo prst na zakon, ki je ostal v veljavi kljub temu, da. so liktorski svežnji že zdavnaj odpravljeni. Isti hladen glas ponovi, da je tudi pod anglo ameriško upravo in v polni solidarnosti z demokratično Italijo še vedno edino pravično to, s čimer so črnosrajčniki poskušali izbrisati te zemlje slovenske sadove....
Tržačan, ki se je pred črno diktaturo pred leti umaknil v Jugo-) slaviio, se zdaj pred rdečim samo* silništvom vrne v svoie rodno mesto, ki ie medtem postalo »svobodno«. Toda komai prestopi prag, mu že zakričiio: »Kie si bil? Ti si izgubil državlianske pravice! Izgi ni!« Brez teh pravic namreč ni dela, ni dovoljenja za stalno bivanje
,ni potnih listov. Od začetka mu to ne gre v glavo. Toda čimbolj poskuša in giblje, tembolj spoznava, da ni »Na Zahodu nič novega«, kakor bi dejal Zischka.' Zanj ni pravice! V svojem rodnem mestu mora živeti kakor »D. P.« v konfi-naciji, kajti na eni strani mu brani izhod stražar, .na drugi pa karabinjer. Medtem pa gleda, kako gredo oblasti na roko vsem, ki prihajajo z -juga, ali pa optantom iz Istre, ki so optirali za Italijo, medtem ko so zanj, ki je domačin, vsa vrata in možnosti zaprta. Ce po pomoti pritisne na angloameriško kljuko, ga že napotijo na italijansko; tako ga premetavajo sem in tja, dokler obupan ne spozna, da je vse zaman! Pravijo, da je pri a-nagrafskem uradu vloženih nad 4000 prošenj za ureditev državljanskega položaja v smislu italijanskega zakona, ki je tu pravno še vedno v veljavi. Toda zaradi »previdnosti« se ta zakon trenutno ne izvaja. To je pač »pravična« nagrada za tiste, ki niso hoteli biti fašisti....
Da, fašizem. Ta je Slovencem v Trstu odvzel vse kulturne in gospodarske ustanove, od katerih jim do danes še nobena ni vrnjena. Toda bil je toliko samozavesten, da je enostavno izbrisal vse slovensko, .naj so ljudje hoteli ali ne, med posamezniki, ki ga niso motili, pa potem ni delal velikih razlik. Tako smo lahko videli, da je bil pri vsem protislovenskem razpoloženju tu in tam vendarle sprejet v javno službo kakšen Slovenec, medtem ko boste danes zaman iskali takšen primer! Saj iz-gleda celo, da prihajajo v zadnjem času na »črno listo« celo tržaški Italijani. Trst postaja prava kolonija, v kateri so domačini dobri samo za »kulije«, ne pa za sodnike ali višje upravne uradnike....
In pri vsem tem imamo še priložnost in veselje, čitati liste in lističe, ki se čudijo, kako to, da nismo zadovoljni in srečni....
• • •
Tako nadaljuje naš narod še vedno svoj križev pot. Tudi letošnja velika noč mu verjetno še ne bo prinesla vstajenja. Toda zavest, da mora vsaka krivica prej ali slej propasti, da mora vsako trpljenje dobiti priznanje, ,naj mu da moč. da vztraja, tako v domovini, kjer mora izvojevati priznanje duhovne in politične svobode, kakor izven njenih mejS, kjer mora doseči priznanje svoje narodne samobitnosti ter pravice do razvoja in življenja.
* * *
trpinov na Kalvarijo
Veliki petek nas spominja na Kristusovo trpljenje in na njegovo bridko smrt na križu.
Trpljenje .nedolžnega in mučen, ška smrt pravičnega odjekne ve no najgloblje v čistem človeškem srcu.
Kristus j“ s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo pokazal pot ne le y pravo življenje, ampak tudi v pravično borbo za življenje.
»Nisem prinesel med vas mir ampak vojno!«
Da, vojno, ker je s prikazom veličine nedolžnosti in s poveliča' njem čistosti pred grehom dejanski vnel boj med pravičnimi in krivičnimi, med pravico in kri vico!
Ne samo v verskem, ampak v življenjskem oziru sploh.
Njegov nauk ni samo pravilo :n ukaz, kako moramo živeti, ampak tudi opomin, da je tudi naše posvetno življe.nje sveta stvar, ki ga ne mote nihče teptati, preganjati ali prezirati.
Po prvi svetovni vojni smo pri morski Slovenci kaj kmalu doži veli krivično nasilje bolj ali manj povsod na naši zemlji. Krivična obsodba naših nedolžnih ljudi iz pod Ornega vrha, ki so jih obdolžili, da so na gori podrli spomenik italijanskim vojakom, je globoko in 'žalostno odjeknila v naših za vednih in čistih slovenskih srcih.
2e kaj zgodaj se je torej začelo mtfJehiško trpljenje, ki se je ved no^^fcolj spreminjalo v pravo pro-cešfjo trpinov na goro Kalvarijo po« neusmiljenim bičem krutih hlapcev vladajočih Herodov.
Tedaj smo bili vsi Slovenci na Primorskem obsojeni na narodno smrt in smo zato vsi skupaj nosili težki križ na goro Kalvarijo. Križ, simbol trpljenja za pravično stvar!
Pravzaprav se je že med prvo svetovno vojno v Ladri pri Koba ridu dogodil eden od tolikih primerov zločina nad nedolžnimi, ko je neki častnik ukazal postreliti kakih dvanajst domačinov, Slovencev, izmišljeno obtožbo, da vohunijo za Avstrijce! Tudi če je šlo za pomoto, so naši vendarle trpeli krivico, ki je do sedaj nihče ni popravil!
Za časa fašizma so v Gorici ob sodili na težka leta zapora lepo število slovenskih fantov s Kobariškega, ki so jih dolžili, da so s kravjim odpadkom pomazali na zidu zarisani lik Heroda v črni sraj ci! Fantje so bili očitno nedolžni in jok nekaterih izmed njih, ko so jih zvezane vse skupaj v težke verige tirali iz sodne dvorane v za por, je pretresel srca nas, ki smo z njimi sočustvovali in jim bili bratje! Pod silo razmer pa smo bili žalibog le tihi in nemi bratje ter priče njihovega križanja!
Zakon je zakon in sodniki ga morajo uveljaviti! Pravica pa je pravica, ki stoji nad zakonom prav zato, ker je večna in sveta stvar, ki je nihče ne more izbrisati al: zatajiti, ne da bi prej ali slej, posredno ali neposredno, utekel kazni! Nedolžnost je pred Bogom naj-silnejša moč, in mi to spoznavamo po ijaravnem zakonu v vsakdanjem življ'enju! Zato: gorje sodniku, ki služi krivičnemu zakonu!!!
Narava sama sili človeka k odporu proti krivičnemu zakonu in nasilju, zlasti ko gre za zakon in nasilje, ki zasledujeta načrtno smrt posameznika ali pa skupnosti!
Vse teorije tudi cerkvenih mislecev, ki so propovedovale načelo, da se krivičnemu zakonu in nasilnemu vladarju človek ne sme upirati, '/da ne zagreši še hujše gorje, so -danes na tleh. Danes, ko so tudi krčanska načela nasilno ogrožena od komunističnega brezbožnega materializma.
Junaki in mučeniki niso samo tisti, ki kljubujejo in se upirajo komunizmu, ter nasilju sploh, zaradi vere, ampak tudi vsi tisti, vidni in nevidni, ki kakor koli trpijo krivico, tudi od strani cerkvenih mož in oblastev. Junak in mučenik je torej vsak, ki trpi preganjanje zaradi pravične stvari!
Odpor Slovencev proti fašističnemu nasilju in namenu, ki je imel za cilj njihovo narodno smrt, ie bil upravičen. Fašizmu pa so pomagala tudi tuja cerkvena oblast-va, veliki duhovni, tako da je bil veliki petek Slovencev v Italiji bridkejši! Ta krivica ni za dobršni del Slovencev v .Italiji in v Trstu še danes popravljena in izbrisana!
Procesija trpinov je nosila težki križ na goro Kalvarijo! V njej so križ nosili tudi naši slovenski duhovniki!
Nedolžnemu slovenskemu otroku je Herodov birič pljunil naravnost v usta, ker je spregovoril v jeziku, ki mu ga je po njegovi materi sam Bog daroval!
Veliki duhovni pa še danes pridigajo slovenskim otrokom v italijanskem jeziku, ki je otrokom tuj, in tako vršijo službo raznarodoval-cev! Vedoma!
Slovensko mater so do golega slekli in jo trpinčili, da bi izpove-
dala to, kar izpovedati ni mogla v zavesti, da je njena zadeva pravična in nedolžna.
Na tisoče in tisoče Slovencev so uk-lenlli v verige zaradi njihovega jetika in lodu ter jih pregan.aii po otokih in zaporih, da so trpeli oni, njihove družine in ves njihov narod.
»Zakaj ste pa pred policijo svojo krivdo priznali?«, je fašistovski sodnik vprašal Ivančiča na tržaškem procesu v decembru 1941, predno ga je obsodil na smrt! »Zato, ker so me tam tako bridko mučili, da je bila moja koža bolj strgana kot Kristusova, koza na križu!« je trpko in odločno odgovoril Ivančič!
»Se nekaj ur in potem bo konec tega mučeniškega trpljenja!« mi je odgovoril na smrt obsojeni Vadnal, ko sem mu iz sočutja rekel neka] ljubeznivih besed!
»Nisem kriv in vem, da ne zaslužim te kazni!« je ponosno p<>-vedal v obraz sodnikom - fašistom na smrt obsojeni mladi Simon Kos.
Vse tri in še druge z njimi so ustrelili r.a openskem strelišču. Njihova trupla so poskrili daleč dol blizu Padove, ker so se zavedali, da jih na smrt .ne bi smeli' obsoditi, zaradi česar so se bali pričevanja njihovih trupel!...
Trinajst Slovencev s Ka'a nad Kanalom pa so obsodili1 fia sku}> nih tri sto trideset let težkega zapora, češ da so streljali na finančne stražnike in enega ubili! Vsi so bili nedolžni. Toda kljub vsem dokazom njihove nedolžnosti, niso hotela oblastva tega priznati!
Slovensko mladino so v zaporh pretepali in mučili na vse načine. Videl sem, kako so nekomu s Tržaškega dali vrečo na obraz in s\i potem udarjali s pestmi, da je kričal od bolečin. Videl sem drugega s Tržaškega, kako se je vrgel z višine na kamnita tla in obležal mi-tev. Ni mogel prenašati trpljenja! Padel je pod križem, predno .ie prišel na goro Kalvarijo, in ni več
vstal! Videl sem tudi zapornike od lakote onemogle padati na tla!
Vsi Primorci smo trpeli krivico in mučeništvo za pravično stvar!
Niso tu imenovani vsi in mi zaradi tega nihče ne more zameriti, saj je bila procesija na našem križevem potu silna in mogočna. Tako silna in tako mogočna, da je bilo strah Heroda, velikih duhovnov in njihovih biričev!
Takrat smo bili Primorci vsi bratje! Imeli smo se vsi skupaj tako zelo radi, da smo svoje trpljenje laže prenašali. To skupno trpljenje nam je bilo skupna uteha!
Verovali smo v pravičnost naše stvari’ in v svetost trpljenja!
Te procesije ni še konec! Se vla-
dajo Herodi, veliki duhovni in Pilati!
Narod naš pa ve, da je njegova stvar pravična! Tako sveto pravična. da je noben Herod, noben veliki duhove.n in noben Pilat ne bo mogel dolgo zatirati in uničevati'
Slovenci in Italijani, sosedna naroda. morata najti končno skupno pot, ki ju bo družila v medsebojnem razumevanju in spoštovanju.
»Ljubite se in veselite se« velja tudi za narode, kot Za ljudi na sploh.
Naj bo konec krivicam, razdvajanju in sovraštvu na tem svetu! Potrebna sta nam vsem napredek in ljubezen.
EDEN IZ PROCESIJE
Italijani in Titov obisk v Londonu
VELIKONOČNI PRIZORI. - Na tisoče ljudi se je zbralo na velikonočno jutro pred nekim gledališčem na prostem v hribih južne Kalifornije, da bi skupno proslavili veliko noč s pesmijo in molitvi.o. Pevke na odru so se- razpostavile sredi temnooblečenih pevcev- v obliki belega križa. Kakor znano, jamči ameriška ustava veroizpovedim popolno svobodo.
O bivanju jugoslovanskega državnega poglavarja v Londonu je izšla cela vrsta pikrih in zlobnih italijanskih komentarjev, pri čemur se je n. pr. »Corriere della Seia« tiudil, da bi ohranil neko dostojnost, medtem ko je tukajšnji itaii.anski nacionalistični tisk bil v prikrivanju svoje zlobe dosti manj spreten.
Italijanom je bil očito nevšečen način, kako je bil Tito sprejet. In očjtno jim gre za to, da bi uspeh Titovega potovanja prikazali v čimbolj brezpomembni luči.
Iz vsega tega prizadevanja je pa mogoče ugotoviti dvoje. Po eni strani je gotovo, da so Britanci pievzeli neke obveze za primer, če bi bila Jugoslavija napadena z vzhodne strani.
Britanska izjava sicer ni dobila tiste obvezne formulacije, ki je značilna za zavezniško pogodbo. Teda za tistega, ki more in ume lazumeti obseg britanskih izjav, ki i.o- izrečene povsem neprisiljeno, ne da bi potrebovale nekega teatralnega učinka, mora biti pač jasno, da . so take izjave resne.
Velika Britanija nima nobenega razloga, da bi sprejetim obvezam in prejetim protiobljubam dajala posebno publiciteto, vendar ni nobenega dvoma, da .niso Tita povabili v London zato, da bi ga sprejela kraljica ali pa da bi prisostvoval letalskim vajam, ampak zato, da bi z vidika bližnjega razvoja evropske politike uskladil svojo akcijo z akcijo Velike Britanije. Ce pa to zajema -tudi odnose Velike Britanije in Jugoslavije do Italije,- to sicer nikjer izrecno ni na-glašeno, vendar pa ni mogoče dvomiti o tem, da je bilo govora tudi o tem. ker so vsaj mimogrede o-menili tudi vprašanje Trsta.
Komentar, ki ga v »Corriere del-a ‘Sera« priobčuje Augusto Guer-riero, kaže vso vznemirjenost italijanskih opazovalcev. Guerriero bi nam sicer rad vsilil misel, da so prav Italijani tisti, ki imajo razloga, biti zadovoljni z londonskimi
SOVRAŽNIKI ITALIJE
Z italijanske strani slišimo -hude pritožbe zaradi obsodbe, ki jo x> izreklo tukajšnje vojaško - sodišče nad izzivalci neredov od 8. marca.
Sodišče se je vsekakor omejilo na uveljavljenje zakona, ki - ga je uporabilo s treznim premislekom.
Sest do devet mesecev kazni vsakdo občuti. Vendar je pa za te zapeljance bolje, če v koristni samotnosti izpopolnijo svojo —1 sodeč po njihovem obna-šanju — dokaj pomanjkljivo vzgojo, -in da svoje bodoče obnašanje uravnajo pr. izkušnjah, ki so si jih pridobili.
Dogodki preteklih let so mnogo naših ljudi našli v mnogo težjih položajih, čeprav niso še zdaleč zagrešili takih dejanj, kot je bil ta poskus fašistov, da bi pomanj-^ kanje stvarnih argumentov nadoknadili z bučnimi in ustrahovalnimi sredstvi.
Da je atentat na Britanski kulturni zavod v Rimu pomenit samo, dopolnilo te neprijetne slike, je občutila tudi italijanska vlada, ki je izrazila svoje obžalovanje, vendar je pa istočasno dala izraza tudi svojemu negodovanju glede tega, ker si je tukajšnje vojaško sodišče dovolilo uveljaviti zakon in v
smislu proglašenih zakonitih odredb postopati proti ljudem, ki so nastopali - bombo.
S It-m 'se je pa službena vlada v dokaj opazni meri istovetila z ljudmi, ki so uporabili bombo, ter zanje ni naš'a nobene besede ne-goiovan.a!
Naglaševc.aje, da Italija ne more •ostati gluha za trpljenje tržaškega mesta, je vsekakor zanimiv pojav, glede katerega moramo vendarle dodati, da tu ne gre toliko za trti jen je trfaškega mesta, kolikor zar jalova prizadevan a ljudi, ki jih pripeljejo v Trst, da bi mesto in njegovo prebivalstvo vpletli v zakulisna prizadevanja italijanske politike.
V	tem interesu italijanske vlarle za podvige neofašistov prihaja do izraza popolno soglasje med De Gasperijevo vlado in tukajšnjim' predstavniki italijanskega ireden-liStna, jn to so Palutan. Bartoli ter De Castro.
Slučajna De Castrova prisotnost pri demonstraciji, povezana s posegi v prilog demonstrantov ter izrazi simpatije ranjencem s strani Palutana in Bartolija so pa? nal-boljši dokaz popolne neobčutljivo-
V prvih dveh mesecih letošnjega leta je pribežalo iz Vzhodne Nemčije v zahodni Berlin nad 60.000 beguncev, zadnji čas pa je ta tok beguncev še narastel. Begunci pripadajo vsem stanovom in mnogi vzamejo s seboj svoje družine. Življenje v begunskih taboriščih zahodnega Berlina ni posebno prijetno, taborišča so prenapolnjena in starši si delajo skrbi, kje bodo našli novi dom in delo. A otroci ?i v splošnem tudi v taboriščnih razmerah in neprestanem dirindaju v-hranijo svojo sončno vedrost in razigranost. Za nje je vse to le velika dogodivščina. A starši kakor tudi taboi-iščne uprave se trudijo, da bi jim omogočili brezskrbno igranje tudi v okviru omejenih taboriščnih možnosti. Uprave taborišč in razne organizacije, ki skušajo olajšati beguncem težave, darujejo otrokom igrače, in naša slika kaže, kako manjša deklica celo v postelji drži svojega medveda
za tačko.
sti teh ljudi za dolžnosti, ki jo zahteva njihov položaj. Saj vsi ti ljudje zavzemajo visoke položaje in za te prejemajo zavidne mesečne plače!
Da pa jih mesto in nagrada, k! j.; z njimi povezana, obvezuje na določeno korektno zadržanje, o tsm kaže, kakor da nimajo najmanjšega pojma. Zanje obstoja samo eno: njihov slepi in neinteligentni nacionalni fanatizem. Vse, kar služi temu fanatizmu, jim je dobro. Vse, kar bi pomenilo obsodbo tega fanatizma, jim je krivo. Ne samo njim, ampak — kakor se da sklepati iz zadržanja vlade — tudi samemu gospodu Alcidu De Gasperiju, tej .samozvani personifikaciji evropske vzajemnosti...
Na podlagi teh dejstev bi vendarle hoteli napraviti neke za-kl.ucke. In prvi bi bil, da v tržaškim vprašanju in glede celotnega njegovega področja gre prva, najvažnejša in izključna pravica, spregovoriti svoje, samo prebivalcem tega ozemlja, torej Tržačanom.
‘Saj Trst ni mesto, ki bi bilo nastalo šele včeraj, in bi zato morda kakor novorojenček potreboval^ skrbnika in zaščitnika, ampak je to mesto, ki ima svojo preko tisoč let staro preteklost izven Italije. Zato so vsa ta vmešavanja v tržaške prilike s pomočjo službenih in polslužbenih posegov čisto neumestna. Navade in običaji dovoza volivcev ob vsakokratnih . občinskih volitvah, dovoza govorniških deklamatorjev, pripeljanih v posebnih vlakih, dovoza razbijačev in bombnih atetnatorjev za »praznovanje tržaških obletnic« ter neprestanega ustrahovanja oblastev in njihovih zastopnikov in končno odkritega žaljenja javnih uslužbencev, vsega tega zares ni mogoče smatrati za dokaz neke kulture u-li pa politične zrelosti!
Zato upravičeno štejemo te italijanske nacionaliste brez politične zrelosti in brez sposobnosti moralne presoje med najnevarnejše sovražnike same Italije.
Kajti če je Italija interesirana na tem, da bi ji zavezniki poverili upravo tržaškega področja, tedai mor.” biti v staniu tudi dokazati, da ie res sposobna, tukaišniemu prebivalstvu zaiamčiti tudi določeno mero pravičnosti in enakosti pred zakonom, določeno spoštovanje in razumevanie za njegove kulturne in gospodarske potrehe ter ono sposobnost pravične prB-soie, 'ki je prvi pogoj za vsako pošteno upravno delavnost.
Kai na nam ookazuieio naši i-redentisti? Sodeč po njih bi morali biti sojeni samo slovenski razbijači in niihovo potomstvo, do-čim bi smeli italiianski razbijači nekaznovano metati bombe, počenjati vandalizme ter napadati in
žaliti naše ljudi. Sodeč po njih, je .sodišče zato tu, da bi zapiralo naše ljudi, njihove pa za vsako početje, tudi za zlo, nagrajevalo. Ce se pa naš zastopnik na občinski seji pritoži zaradi izvršenega nasipa, tedaj mu celo socialisti zabrusi; v obraz, češ da nima pravice, pritoževati se, kdor je sokrivec ijj.b, kot da fojbe niso posledica italijanskega nasilja in kot da bi morali vsi pripadniki nekega naroda za vso bodočnost nositi posledice za to, ker so poedinci pred osmimi leti ob koncu vojne vršili ista nasilja, kot so bila izvršena po celi Italiji točno ob istem času.
In prav ta nastop Italijanov je najboljši dokaz za to, da oni tukaj ne morejo vladati, da njim ne morejo poveriti uprave nad nami, da Evropa njim ne more dati polno-moči za to, da bi na področju tolikšne strateške pomembnosti, kot jo ima Trst, dobili Italijani pilno-moč za večno preganjanje domorodnega prebivalstva v prilog nekih parazitskih doseljencev in istrskih beguncev.
Nismo torej mi tisti, ki onemogočamo tukaj Italijo, niti smo mi bili kdaj koli za to, da bi se današnje stanje večnega spora skozi vse čase nadaljevalo. Tudi nismo mi tisti, ki bi želeli, da .bi se Italiji slabo godilo, bilo v Evropi, bi-
lo	izven nje.
Toda ko gre za vprašanje, da nas predajo domišljavim in slabo vzgojenim zelencem, ki so užaljeni zaradi tega, ker neko sodišče tudi glede njih uveljavlja določbe zakona, in ki že zdaj obljubljajo, da bodo, čim se dokopljejo na oblast, vsako nasilje in vsako nezakonitost proti nam smatrali za svojo pravico, in vsako protivljenje temu nasilju za zločin, tedaj moramo priti do zaključka, da tisti, ki izključujejo Italijo, nismo mi, ampak prav italijanski iredentisti in njihovi rimski pomočniki!
razgovori. Vendar je pa hotel slučaj, -da je prav v isti številki lista »Corriere della Sera« Domenico Bartoli izrazil znatno drugačno mišljenje. Zanj je nedvomno, da se je Titov položaj odnosno položaj Jugoslavije okrepil, in to prav glede tržaškega vprašanja (»a nostro svantaggio il caso particolare di Trieste«), toda tudi on misli, da brez soglasja Rima Jugoslavija ne more sodelovati pri skupni obrambi Evrope. Da je to pobožna želja Italije, izhaja jasno iz pisanja velike večine italijanskega vladnega tiska. Da pa to ni izraz pravega stanja stvari,, je razvidno iz italijanskega prepričanja, da bodo zadnjo besedo glede vseh teh vprašanj izrekle Združene države Amerike. Ce pa bo ta beseda izpadla tako, kakor želijo Italijani, in če bo nova ameriška veleposlanica I-taliji prinesla več, kot pa je doslej bilo objavljeno o njenem programu, je pa dokaj problematično.
Ker pa je britanski veleposlanik. Sir Charles Mallet, smatral za u-mestno, napovedati »evropsko« rešitev tržaškega vprašanja, je vsa podoba, sporedno z nekaterimi zavitimi priznanji z italijaske strani, da je Sir Mallet to »evropsko« možnost od nekod pač zazrl.
Italijanska politika v Iranu in v Egiptu, pa tudi ona v Avstriji ni take prirode, da bi v anglosaksonskem svetu pobudila posebno zaupanje do bodočega razvoja rimske politike.
Zato morda ni neosnovano, če glede na verjetnost popuščanja notranje napetosti v Jugoslaviji, Titovemu posetu v Veliki Britaniji pripisujemo večjo politično važnost, kot pa bi to naši italijanski prijatelji hoteli.
i/ažna izjava o Trstu
Britanski veleposlanik v Italiji, Sir Victor Mallet, je ob priliki obiska na sedežu »Zavoda za mednarodno politiko« v Milanu dal naslednjo izjavo o Trstu.
V	zadnji številki smo na u-vodnem mestu obravnavali to izjavo, danes pa v celoti objavljamo, zaradi njegove važnosti, odstavek, ki se nanaša na tržaško vprašanje.
»Glede tržaškega vprašanja, kako vskladiti različno stališče Velike Britanije in Italije do Jugoslavije. bi morali zadevo obravnavati z evropskega in ne z nacionalnega vrelišča.
Na splošno lahko rečemo, da je britansko stališče praktične narave, ki ne sloni na ideoloških raz-motrivanjih; mi stremimo po koordinaciji strategije v hladni vojni in po uspešnejših pripravah za pravo vojno, če bi na nesrečo do nje kdaj prišlo.
Je vedno mnogo laže, doseči splošen sporazum in spoštovati različna stališča, če gre za države, ki nimajo skupnih mej. Za Italijo pa *e to vprašanje mnogo težje. Prepri-
Hristos o askrese J
t Ljubo Montana
Sele sedaj smo izvedeli za žalostno vest, da je 14. marca t. I. v Rimu nenadoma preminul lekarnar g. Ljubo Montana, znani predvojni sokolski delavec v Šibeniku. Bil je star 65 let.
Med vojno so ga Italijani internirali v taborišču Ferramonti v Kalabriji. Po osvoboditvi iz internacije je služboval kot pomorski sanitetski major v jugoslovanski mornarici na Malti. Ko pa je bila ta razpuščena, se je naselil v Italiji, kjer je opravljal nočno službo v neki rimski lekarni. Tam ga ie pokosila tudi smrt, ki je nastopila zaradi srčne kapi. Pokopan je bil na praznik sv. Jožefa na rimskem pokopališču Verano.
Slava spominu Ljube Montane!
čan sem, da se mnogo Britancev zaveda zgodovinskega in čustvenega pomena tržaškega vprašanja za vse italijanske rodoljube. V javnem kakor tudi v zasebnem življenju so čustvene zadeve vedno naj-intimnješe in najdelikatnejše. Zato je tembolj naravno, da v Veliki Britaniji nekoliko oklevamo, da bi nepoklicani posegli v stvar, in da prihaja do izraza hotenje, ne spustiti se v posredovanje med Italijo in Jugoslavijo, ampak vzpodbujati obe državi, naj se pogajata, razpravljata in poiščeta skupaj pameten kompromis.
Ne moremo se pa ne zanimati za tržaško vprašanje, prvič zato, ker imamo v Trstu pet tisoč britanskih vojakov, ki jih vzdržujemo z. velikimi žrtvami, in katere bi mogli drugod uporabiti, drugič pa zato, ker je naš interes, prispevati k izgradnji obrambe zahodne Evrope, kar nas sili, gledati preko italijanskih mej in priznati, da je najprimernejša črat za obrambo Italije, ki tvori južnovzhodni bok vse evropske obrambne črte, ona, ki ne poteka po beneški ravnini, ampak mnogo pred njo, in sicer skozi Ljubljano.
Enkrat več morate priznati, da upošteva britansko stališče bolj splošno evropsko korist kakor pa narodno korist enega od obeh pretendentov na tržaško ozemlje. Zato se mi ne zdi pravično, da nas sodite kot nenaklonjene Italiji in kot filojugoslovane. Trudimo se namreč, da smo enostavno filoev-ropejci.«
To je najtehtnejši nauk, ki ga je moral v zadnjem času pogoltniti veliki »Evropejec« De Gasperi....
Trst v Napoleonovem času
V	razvOjU Trsta pomeni doba francoske revolucije zastoj.
Mesto je napredovalo tedaj s tolikšno naglico, da je bilo meščanstvo, ki je živelo v duhu statutarnih tradicij, naravnost zaprepašče-no. Saj so sodobniki pod konec XVIII. veka Novi Trst vzporejali z Novim Orleansom in Odeso. Vsa tri mesta so namreč nikla iz močvirnatih tal, Novi Trst iz nekdanjih solin, Novi Orleans iz močvirnih Misisipijevih lagun, Odesa pa iz mehke črne prsti v bližini Dnje-»trovega ustja. Vsa tri mesta so pa kazala izredno poslovno svežino zaradi prihoda trgovcev-pusto-« lovcev z vseh strani sveta.
Trst je tako imel dvojni izgled. Izza starega obzidja, ki se je postopoma odpiralo na morski strani, je v današnjih ostankih starega mesta živelo plemstvo. Se danes moremo na njihovih domovih (ki so deloma spremenjeni v »zaprte hiše«) čitati stare latinske izreke, ki danes kar nekam smešno zvene (»laudate Dominum omnes gen-ites«), tedaj so pa bili izraz navdušenja. Vsi narodi naj hvalijo Gospoda!
Trst je po ustanovitvi svobodne luke postal zbirališče trgovcev :r podjetnikov z vseh strani' sveta. Se pod Jožefom II. in njegovim namestnikom grofom Pompeom Bri-gidom (1782) so pripadniki grškega in srbskega pravoslavnega življa dobili možnost, da osnujejo, svoje verske skupnosti (»občine«) z lastno šolo v narodnem jeziku. Armenska verska občina, ki je bila tedaj številna in bogata ter je imela svoj samostan v Benetkah, je dobila svojo podružnico v Trstu v današnji ulici Giustinelli.
Družine, ki so bile po poreklu iz Sirije in iz Egipta, v Trstu niso bile redkost ter po tržaških u-licah je bilo tedaj mogoče videti najrazličnejše noše in družinske prizore, posebno poroke in krste, ter je ob takih prilikah domača služinčad prejemala lepe nagrade, saj so vsi ti doseljenci, ponajveč trgovci, razpolagali z velikimi bogastvi, zlatom in biseri ter dragulji. Tedaj so bile tudi vzhodnjaške tkanine mnogo bolj iskane kot zahodnjaške in so naravnost lesketale v svetlih barvah ter se odlikovale po svoji mehkobi. Marija Terezija je odredila, da se proti tujim trgovcem, ki so se naselili v Trstu, ne sme izvršiti noben sodni pravorek. Ta neizvršnost, posebno pa, ker dolžnikov tako ni bilo mogoče preganjati in izsledovati, je pa dajala pobudo vsem propadlim denarnikom. da so Trst smatrali za hajduški raj, »Raeuberparadies«, kot so ga zlobno imenovali na Dunaju.
Število mestnega prebivalstva je tedaj skokoma rastlo: od 3000 leta 1749 ie leta 1797 naraslo že na 40.000.'
In prav tega leta so se Francozi prvič pojavili v Trstu.
Enako kot v Benetkah je francoska revolucija imela svojih tajnih pristašev tudi v Trstu.
Dositej Obradovič, ki je tedaj na svojem velikem potovanju do Iz-mira v Anatoliji (Smyrna) potoval preko Trsta, omenja rodoljube med tržaškimi Srbi in ni pozabil dodati, da so ti navdahnjeni z novimi idejami. Saj on sam, pobegli menih iz Nopova, ni bil nepristopen za misel svobodnega zidarstva, čigar pristaši so imeli svoboden pristop na vsa levantinska tržišča od Aleksandrije do Damaska in od Izmira do Trapecunta. Gostoljubnost, ki je odgovarjala staremu le-vantinskemu izročilu, je bila spremni pojav levantinskih trgovskih Kvez, ki so svojo korist videle v tem, da so kavo nabavljali ne samo iz Arabije (Moka), ampak tudi po dosti cenejši ceni iz srednje, in južne Amerike.
Nekako čudno ozračje bratenja in tihotapstva je lebdelo nad osušenimi tržaškimi solinami, ko je prihod Francozov pomenil preobrat in naglo prebujenje k večji resnosti.
Trikrat so Francozi prispeli v Trst.
Prvič so prišli leta 1797, in siccr po Bonapartovih zmagah v severni Italiji. Bilo je meseca prairiala ■leta V., ko so 23. marca 1797 francoski odredi vkorakali v Trst. Naslednjega dne je prispel francoski namestnik v Trstu, general Dugua, v spremstvu husarskega polkovnika Lassalla. Na gradu in na občinski hiši je vihrala francoska trobojnica ter na prebivalce je bil izdan poziv, naj okrase svoja okna s trobojnicami. 28. marca je prispel v Trst sam Napoleon Bona-parte. Spremljali so ga Berthier, Lannes, Clarke, Murat In Berna dotte. Njemu so se poklonili škof de Buzet s kanoniki in mesto je bilo zaradi svoje uslužnosti oproščeno vojne dajatve v iznosu 200 tisoč liber, dati pa mu je moralo belega konja iz lipiške konjušnice Bonaparte, ki je v gledališču sv Petra, ki je bilo blizu cerkve sv. Rožnega venca, prisostvoval pred-
stavi, je bil gost grofov Brigido. in sicer nečaka bivšega tržaškega namestnika. 29. maja so Francozi odšli, kajti Campoformijski mir ir dal Avstriji lažen Primorja tudi Benetke.
Drugič so Francozi prišli v Trst 19. novembra 1805. leta. Zapovedoval jim je geneial Solignac. Glavni stan je imel v »Locanda Grande« na Velikem trgu, ki je pa bila »nedostojna za francoskega častnika«. Solignac je zahteval vojno dajatev in za njeno jamstvo vzel talce. Med temi je bilo več naših ljudi, posebno hudo je bil prizadet tedaj bogati Jovan Kurtovič. Mu-rat je prispel v Trst 15. januarja 1806, a za namestnika je bil imenovan najprej Camillo Borghese. mož Napoleonove sestre, muhaste Pavline. Ze marca 1806 so Francozi odšli iz Trsta, medtem ko je vse današnje področje B z vso Istro in Dalmacijo še nadalje ostalo v francoski posesti.
Tretjič so prišli Francozi v Trst 17. maja 1809. Tedaj je prispel general Marmont, ki so mu izročili ključe mesta in trdnjave. Ko so bile z dekretom od 15. aprila 1811 ustanovljene Ilirske province, je Trst postal glavno mesto pokrajine, ki so jo tvorila štiri okrožja, in sicer Trst, Koper, Gorica in Rovinj. Francozi so tedaj ostali v Trstu do avgusta 1813, namestniki I-lirskih provinc so pa po Marmontu bili Bertrand, Bunot in Fouche. Vojna dajatev je topot bila zelo težka. Tudi tokrat so bili težko prizadeti tudi naši ljudje.
Cas štirih let v zgodovini nekega mesta ne pomeni mnogo, toda pri francoski ekspanziji moramo temu času dodati še vsaj čas od leta 1797, ko ie Napoleon, kot mladi 28-letni vojskovodja vkorakal v naše mesto, ki ie štelo že svoiih
40.000	prebivalcev. Razen tega pa moramo k temu dodati še posledice prestanka francoske oblasti, ki so občutno vplivale na razvoj tržaške miselnosti.
Pred letom 1797 ie bil Trst razdvojen in ta razdvo!enost ie trajala celih 30 let, in sicer med staro orivilegirano občino in trgovskimi krogi, ki so se zbirali okros svobodne luke.
Stari tržaški meščani so bili konservativci, trdno privrženi statutarnim izročilom, ki so jih naveza1^ ra avstrijsko cesarsko hišo Zanie so doselienci bili nižii slo*, vendar se ie prav ta nrezirani n!ž-
ii	sloi odlikoval z živo podjetnost, io in bosato domišliiio. NaspW! ■natriciiskim hišam stareea jnesta so se začele dvigati ponosno ra'a-. če novega mesta. In. ni bil dalo* čas. ko ie trgovski sloi prevladal nad natriciii.
Vendar ie imel Narolf>onov n-snon s® “lobli' T>om»n. enako kot Pa i° imel v Nemčiji. Francka namreč n“ le doma. ammk tudi y tujini uničevala privilegije in osl^-
n;a!a -svojo oblast na osvobojeni meščanski sloj ter tako ustvarjala pogoje za dvig meščanstva tudi tam, kjer ga še ni'bilo. To moremo najjasneje ■ opaziti v premorih Ljubljane in Celovca.
Za samo tržaško mesto je bila pa francoska oblast naravnost škodljiva, ker je zaradi fiancosko-angleškega nasprotstva bil Trst podvržen angleški blokadi in tako z enim udarcem izgubil svoje pomorstvo. Mesto je v času teh štirih let gospodarsko usahnilo in se dolgo potem ni opomoglo.
Tisti krogi, ki jih je angleška blokada najbolj prizadela, so bili pa prav tisti, ki so sicer najbolj občutili sorodnost s francoskimi idejami, torej prav tisti, ki bi — če bi ne bili naravnost gospodarsko ubiti — bili najbolje razpoloženi, kakor Vodnik v Sloveniji in Goethe v Nemčiji, veseliti se francoske vladavine.
Kakšna je bila posledica Napoleonovega poraza? Da se na oblast niso povrnili tisti napredni elementi. ki so se zbirali okrog svobodne luke, ampak prav oni nazadnjaški konservativci, ki so krčevito branili mestne privilegije.
Toda pred letom 1809 je bila za Trst doba Jovana Kurtoviča. Doba po letu 1813 pa je bila za Trst doba tradicionalizma jarega Patricija Domenika Rossettija-Skanderja. In glej čuda, Kurtovič je bil po poreklu Sarajevčan, Rossetti-Skan-der pa skaderski Albanec.
Tvorci nove tržaške blaginje, ki so tolikanj odgovarjali terezijanskim in jožefinskim nazorom dru-
ge polovice XVIII. stolet.a, niso bili več po godu onim dunajskim krogom, ki so se zbirali okrog Franca I.
K temu naj dodamo še nekaj. Napoleon je v Ilirskih provincah in posredno v Češki ter Madžarski dvignil s’ovar_ski odrosn.: madžarski nacionalizem pioti nemškemu centralizmu. Ta Napoleonov nacionalizem pa v katoliških krogih ni bil dobro viden, ker je bila vsa Napoleonova politika v znaku neprestanega antagonizma proti Vatikanu. Posledica tega je bila, da je v prvem času po Napoleonovem padcu reakcija zbirala okrog sebe po eni strani nosilce starih privilegijev, po drugi pa visoki katoliški kler, čigar razpoloženje je bilo protislovansko, doeirn se je nižji kler, posebno še vaški župniki, vse bolj nagibal k temu, da bi se zavzel za socialno in gospodarsko zapostavljam vaški živelj slovanske narodnosti.
Vendar ie dvorsko protislovansko razpoloženje imelo še svoj drugi vzrok: Franc I., sin toskanskega vojvode Leopolda in kasnejšega cesarja Leopolda II., je bil vzgojen v vaški idili toskanskih vrtov in se je čutil Italijana. Njegova konservativna politika je stremela za tem, da bi ohranila privilegirane socialne skupine, ki so se prilagodile italijanski 'kulturi.
Poitalijančevanje Dalmacije in I-stre po padcu Beneške republike (1. 1797) je bilo. delo protinapo-leonske habsburške politike petnajstih let, od leta 1815 do 1. 1830.
A. D.
Jessaggeru Venetu" za klobuk!
Go spod urednik,
Članek v »Demokraciji« z 20. marca 1953 pod naslovom »Jugoslavija in STO« je povzročil ta./cc) tu pri nas kakor tudi v svetu morda več pozornosti kakor pa mnoge edgovorne izjave politikov in državnikov o vprašanju STO-ja.
To predvsem zaradi jasnosti in nedvoumnosti preprostega vprašanja današnjim jugoslovanskim državnim upraviteljem: ali ste nas pripravljeni prodati?
Ta zaskrbljenost je postala v zadnjih mesecih spričo pojačane hladne vojne, ki nas v križnem ognju biča dan in noč, osrednje ognjišče vseh naših vsakdanjih tegob in bolečin.
To nevarno ognjišče hromi našo življenjsko moč in zatira vsak jasen pogled v bližnjo prikodnjost Ta razkrojevalna otopelost jemlje pogum, mrtviči našo narodno zavest-in zavaja naš red v smrtonosno brezbrižnost. Vprašanje — ali ste nas pripravljeni prodati — se je vgnezdilo v srca in duše prav vseh Slovencev, pa naj se prištevalo h kateri koli svetovni nazorski skupnosti. Ta zaskrbljenost kljuje v srcih titovcev prav tako kakor v dušah kominformističnega slovenskega delavca, vznemirja prav tako katoliško usmerjenega slovenskega razumnika, kakor slovenskega pripadnika demokratičnih zamisli. To vprašanje, ta bojazen ie združila in povezala prav vse Slovence na STO-ju in ogromno večino slovenskih ljudi po vsem svetu in tudi v Sloveniji.
To duševno stanje slovenskega človeka je »Demokracija« .razkrila pred vso javnostjo prav v na
V NOVO POMLAD/
„Resnično, resnično povem vam:
Resnična zgodba izza prve svetovne vojne
eden izmed nas me bo izdat1“
Bilo je še pod Avstrijo, ko so tudi Sokoli budili narodno zavednost s prirejanjem izletov, narodnih taborov in narodnih veselic. Njihovi nasprotniki so jih takoj obrekovali z brezbožniki in brezverci, čeprav so bili vsaj toliko verni kot njihovi obrekovalci.
Pri pridigah je naš duhovnik — ali vsi niso bili kot on — skoro s prstom kazal na take »brezbožni-ke« in marsikatero nedeljo smo mislili, da jih kar zapodi iz cerkve, tako hudo je besnel! Posebno jezo je kazal do moje družine, ker sta oče in brat bila med voditelji Sokola.
Ko pa je bil v župniji cerkveni misijon /. zaključno procesijo, so se je .Sokoli udeležili v kroju in z godbo. Procesija je izpadla sijajno, da še nikoli tako! Duhovnik je bil zadovoljen in je priznal: »Takih .brezbožnikov' želim povsod!« Drugi so pa sikali strup...
Toda kmalu se je duhovnik, pod pritiskom hudobnih, zopet obrnil proti Sokolom in njihovim voditeljem.
Ob izbruhu vojne, ki jo je Avstrija po sarajevskem atentatu napovedala Srbiji, so nedolžne voditelje Sokolov takoj prijeli in jih pozaprli. Zadnjega so prišli po mojega očeta neke nedelje popoldne. Moj oče, ki je imel dobre zveze, je že nekaj dni prej izvedel, da pridejo po njega, in sicer ne na •dom, ampak nekam drugam...
Tisto nedeljo se je namreč vršil cerkveni shod in za priliko so prvaki »gorečih« vernikov priredili veliko kosilo sebi in duhovščini. In, glej, povabili so tudi mojega očeta!
Oče je materi povedal vse, kar se bo tega dne zgodilo. Nato pa je opazoval, kdaj se na ovinku poti,
ki pelje v vas pojavi orožnik! Ko ga je zagledal, je vzel s seboj za družbo in pričo enega od mojih bratov in se napotil tja, kamor je bil povabljen. Sproti pa se je oziral in opazoval, če gre orožnik res za njim ali pa na njegov dom.
Videl je, kako je orožnik dospel na vaški trg. Oče je zadržal dih. Kam krene orožnik, ali naprej v vas, do njegovega doma, ali tja, kjer so imeli kosilo?...
Orožnik je krenil naravnost proti kraj.u, kjer je bilo kosilo. Na trgu je bilo' vse polno »gorečih« izdajalcev, vernikov. Zbrali so jih. da bodo demonstrirali proti njemu, ko ga orožnik popelje čez trg. Tudi to je moj oče izvedel!
Počasi je stopal, da ga je orožnik skoro dohitel. Ko je prišel na kraj kosila, stopi v hišo med zbrano gospodo, ki je že bila pri kosilu, in jo pozdravi.
»O, prijatelj, zakaj pa tako pozno? Zal nam je bilo, ker te ni bilo prei!« so ga pozdravljali od vseh strani.
Oče pa se še vsedel ni, ko se na vratih pojavi orožnik, trd in odločen: »Ali je tu ?«!
»Da, tu sem«, odgovori moi oče. pripravljen, in vpraša orožnika: »Pokažite tiralico, da vidim, kako je na njej označeno moje bivališče. Vidite, na tiralici je pisano, da bivam v kraju hišna številka ....... Vi pa ste prišli po
mene semkaj, dober kilometer proč od mojega doma.« Orožnik se ie izgovoril, da je prejel tako povelje ustno. »Zbogom, gospodje!«... je oče pozdravil svoje »gostitelje«, ki se niso niti najmanj začudili temu prizoru, še manj pa ga obžalovali ali očeta tolažili.
Niti moje matere, ki je ostala sama z veliko družino in malimi otroki, niso prišli potolažit. Niti
duhovniki, niti njihovi »goreči« verniki!
Ovadbo je napisal orožniški poveljnik in se je glasila: »Na enem
mojih potovanj po  sem se
ustavil pri mojem župniku .............
v ....... in	sem od njega izvedel,
da se imenovane osebe zbirajo tajno na kraju ...... kjer snujejo
zaroto proti Avstriji v prid Srbiji.«
Srdito so se morali moj oče in drugi braniti, da so se po treh mesecih in pol rešili iz zaporov, kajti vojaški poveljnik je zahteval-, njii hovo ustrelitev! In kolikokrat apno mislili, da jih drugi dah'ne'bo'vče med živimi, pa nas 'je liuba mati zbrala in rekla: »Otroci, molite za tato, za brata in za vse ostale!«
Skoro vsi tisti »goreči« pi-vaki pa so skušali na vse mogoče načine, izogniti se vojaški službi in vojni!...
* * *
Avstrija je razpadla in padli smo pod Itali-jo, kjer se je fašizem kmalu povzdignil do oblasti. Velik dol nekdanjih »gorečih« vernikov fašizmu ni kljuboval, in- se je udin;al v razne njegove organizacije, pa recimo tudi samo iz bojazni in po vzgledu kakega od »goreSTh« prvakov.
Fašisti so preganjali in zapirali zavedne Slovence. Ko so enega od teh nekoč sodili in so fašisti organizirali ponočne oborožene stražo in izvidnice, je zopet eden od nekdanjih »gorečih« vernikov, ki je bil med temi, s samokresom v roki pravil: »Zaradi tistega izdajalca, ki ga sodijo, moramo mi izgubljati vse noči!«
* * •
Tudi fašizem je šel rakom žvižgat in kosom pet! Pojavili so- se partizani in z njimi komunistično
vodstvo s komunističnim lisičjim m hinavsko zvitim programom za revolucijo! »Goreči« verniki so v veliki večini vsi verjeli v nove nauke i.n kmalu je ostala cerkev skoro prazna, Po ognjevitem in brezobzirnem komunističnem mitingu, kjer je govornik divjal proti duhovnikom in jih zmerjal na vse mogoče načine, je eden od veljakov »gorečih« vernikov dejal: »Saj res, saj duhovniki nič ne delajo. In nas le zapeljujejo in držijo v temi!«
.Moja družina, družina »brezbožnikov«, »brezvercev« in Sokolov se -kiti komunizmu ni vdala in je duhovniku po svojih močeh pomagala. Vero pa vedno zagovarjala!
Množica »gorečih« vernikov, ki je mojega očeta čakala .na. trgu, da ga opljuva in sramoti, prav tista množica je sedaj dvigala pest proti cerkvi in proti duhovniku! »Resnično, resnično povem vam: eden izmed vas me bo izdal!« (Po evangeliju.)
m * *
Ce bi povedal, da so oni bili »klerikalci«, mi pa »liberalci«, bi mi nekateri danes zamerili, ker še <Jan,e.s med nami Slovenci ne smemo govoriti resnice! In prav tisti nekaterj..1|Se tu pa tam drznejo blatiti nai demokratične Slovence z »liberalci«, kot da bi »liberalci« nosili na sebi .madež brezverstva in brezbožništva, čeprav je moja družina po svojih članih trikrat o-kusila preganjanje in trikrat padla
v	zapor pod Avstrijo, pod fašizmom in pod komunizmom. Pa' ni nikoli omahnila niti v veri do domovine in zlate svobode, niti v veri do Boga!
Verjamem, da se hudobneži najdejo tudi v drugih vrstah. Toda moja družina je doživela to, kar sem napisal.	N.	N.
pomembnejšem zgodovinskem trenutku. Te izpovedi niso prezrli naši prijatelji, niti naši sovražniki. Tisti, ki so jim bile besede v prvi vrsti namenjene, do danes niso odgovorili. Verjetno je, gospod urednik, da polemičnega članka tudi niste pričakovali, ker pač pričakujete dejanj in na ta dejanja čakamo z Vami vred vsi tržaški Slovenci.
Zato pa se je oglasil vneti po-bornik neslavne fašistične preteklosti, »Messaggero Venetom, s tipičnim mussolinijanskim naslovom »II ,bono taliano’ e gli Slavi«. Ce se dobro spominjamo, je neslavni duče že pred četrt stoletja pokopaval »dobrega Italijana« s požigi, zapori, usmrtitvami in ropanji vsega, kar se ni pokorilo njegovi na-silniški asimilaciji. Svoje halucinacije je videmski modrijan uredil čisto v duhu in po vzorih fašistične dialektike. Zaveznikom in- italijanski javnosti je odkril, da »SDZ r.riznava, da se je po vojni v,,Trstu ,umetno' formirala skupila slivenskih razumnikov, ki je v resnici trojanski konj med mestnimi zi-d-JVi, danes še morda Titu sovražna - - pa niti ne toliko — ampak jutri, ko bi se vrnil kralj Peter in bi se vzpostavila druga, nekomunistična vlada, bo postala (ta skupina namreč) bojevniška prednja straža slovanstva...«
Potrebno je v resnici, da končno Italijani sami pokličejo zaveznikom v spomin l. 1918 in krvava leta fašističnega režima, ki so temu sledila. Iz samega Trsta je fašizem pogrial nad 40.000 Slovencev,). od tega dobro polovico pripadnikov srednjega sloja: duhovnikov, profesorjev, učiteljev, samostojnih poklicev, državnih in zasebnih uradnikov, trgovcev, industrijcev, obrtnikov itd. Ostali so bili delavci in kmetje, pomočniki, hišne pomočnice itd. Koliko od teh Slovencev se je vi-nilo po zlomu fašizma? Mor-du 2.000 povratnikov, med. njimi nekaj desetin beguncev. To se pra-
vi	v najboljšem primeru 5 odst. Pomislite, gospodje zavezniki, teh
2.000	Slovencev »sono tutte forze nazionali slave che si concentrano Trieste, in attesa dell’ora X, e che sperano dovra scoccare in giorni non lontani«.
Kako čudovita logika: 32 Titovih divizij je navaden bluf. Ob prvem ruskem strelu se bodo te divizije razpršile v dim in prah... V Trstu samem pa ima 2.000 povratnikov »un solo preciso scopo: la co-quitsa della citta«. Kakšni čudni vojščaki so ti Slovani v očeh italijanskih tvorcev javnega mnenja! Sprednja straža slovanstva ograža Trst in verjetno tudi ostalo Italijo, njena obrambna celovitost pa je komaj dobra Za ropotarnico...
Tudi Krf, ki ga je pokojni Mussolini zasipal z bombami in granatami, kliče videmski junak na pomoč prav ob težkem razočaranju nad De Gasperijevem neuspehom v Atenah. Tudi Krf leži seveda na vzhodni obali Jadrana, kjer škorenj tako občutno žuli italijanski imperializem.
Glede tablic tistih »pauperibus alendis tutandis« pa bi videmski modrijan bolje storil, če bi'molčal, kajti te tablice, ki jih je po veliki večini razobesil tudi po Trstu stric iz Amerike, so v našem mestu 99 odst. namenjene zgolj njegovim rojakom. Zaradi tega pa tržaških Slovencev zavist prav nič ne razganja. Na drugi strani 'pa bi bil res že skrajni čas, da bi Slovenci in Italijani v Trstu enkrat pregledali stare račune, ki so jih dosednj zavezniki stalno prezirali.
Slovenske banke, slovenske ia-druge, Narodni dom »Balkan«, Narodni domovi v raznih mestnih predelih, trgovine, industrije, 6i>r-ti, sploh celotno slovensko narodno gospodarstvo na tej zemlji, ki nam ga je fašizem izropal s koreninami vred, znaša na deset in deset milijard današnjih italijanskih lir. Res bi bilo vredno te milijarde primerjati s tistimi par sto krožniki opresne mineštre, ki jo za trdo delo nudijo zavezniki nekaj sto slovenskim povratnikom. Fašistič-n svinčenke, gospod modrijan, niso zlomile hrbtenice tržaškim Slovencem, tudi krožnik zaslužene mineštre je ne bo!
Mi vemo, da je za Italijane v Tu-nizu, na Malti in v Savoji (to so namreč priljubljene fašistične krilatice) kulturno delo najvišja narodna dolžnost in da je to isto delo Slovencev v Trstu prav za iste Italijane zločin, vendar vemo tudi, da je taka logika pravičnosti in enakopravnosti, logika imperialističnih klepetulj. Prav to pa vedo. hvala Bogu, tudi zavezniki, ki so se v Trstu marsičesa naučili, zlasti pa skrbno stehtati vrednost današnje italijanske psevdodemokra-cije.
Zgoraj smo ugotovili, in to je priznal sam »Messaggero Veneto«, da smo in bomo ostali strnjeni ob vsakem smrtno nevarnem pritisku italijanske nestrpnosti ne glede na politično opredelitev, ker je to naravni in božji zakon, ki velja za
(Konec na ti. strani)
Slovenski pomladanski običaji
Na Vincenkovo jutro v Halozah ureže vsak gospodar par trsov in jih dene v vodo »frišat«. da se prepriča. kako bo gnala trta.
Ce na Vinoekovo s strehe curla, to dosti vinske kapljice. »Rože«, k; jih od Vincekovega »frišajo«, povežejo v presmec. Navadno so pre-smeci majhni, nekateri pa nosijo v cerkev k blagoslovu visoke pre-smece, ki jih okinčajo s trakovi iz papirja. Presmec je sestavljen i3 matprike (maprike), drena, crense, borovice, br.inja in ive. Nekateri nesejo borovico s korenino vred k blagoslovu ter blagoslovljeno zasa-■de v vinograd. Nekaj presmečevih vejic sežgo po hišah, »da hudi duh hcoj ne pride«. Mapriko izmaknejo iz presmeca ter jo po blagoslovu zataknejo v vinograd ali na njive.
Presmečev les rabijo za razne stvari. Ko gospodinja dela »začimbo« (zaseko), položi na dno posode križ, narejen iz presmeca, na vrh tri križe iz presmeca pa tri oglje iz ognja, ki ga blagoslovi duhovnik na velikonočno soboto pred cerkvijo.
Ko preti nevihta, zmečejo burkle na križ pred hišo, v peči pa sežgo malo blagoslovljenega lesa iz presmeca. (Sv. Barbara v Halozah.) Ko fant prinese presmec jz cerkve domov, ga vrže na streho. Ce tega ne bi storil, bi udarila strela. (Sv. Marjeta na Dravskem polju, Sv. Barbara.)
Narodna noša se v Halozah ni j več ohranila. »Le fantje pridejo na veliko noč k večernicam še v slovenski ali hrvaški narodni noš'« 1 pravi moj izvestitelj. Hrvaška na- j rodna noša :’e yai tudi haioška saj so tudi 10 Ha'ozah nosili br-geše.
Pisanke barvajo sedaj vse rdeče. Nekateri navežejo na jajca deteljico. Prej so jih popisali z oljem, napis je bil navadno: Veselo alelujo! Botri delijo otrokom pisanke (jajca), drugače jih v Halozah q viizmu ne obdarujejo. O veliki noči morajo otroci botrom roke poljubljati. Seveda ciganijo tudi v Halozah fantje dekleta za pisanke.
Hop
Veliko znoja prelije Haložan v vinogradu. A trdo delo je združeno tudi s poezijo.
Ce najde kopač pri prvi kopi mravljo, bo vse leto žalosten, če kačo, ima sovražnika, če kuščarja
OJiizem
Viizem (velika noč) se tudi v Halozah slovesno praznuje. Idi pred veliko nočjo iz Ptuja proti Spuhlji!
Ob haloški cesti se vrstijo Zabovci, Markovci, Nagošenci, Stojnci, Bukovci, ob odmoški pa Borovci, Prvenci. Tipi obcestnih vasi, kjer se skrivajo še starinske hišice.
Viizem je velik praznik, zato se je treba nanj lepo pripraviti. Hiše in hišice čedno pobelijo, dekline pa jih poslikajo od znotraj in od zunaj. Za to delo rabijo »kolomere« (patrone), ki jih same izdelujejo. Nekatere jih prodajajo tudi na ptujskem trgu. Tudi na Slovaškem opravljajo to delo ženske. Znane so lepo poslikane slovaške kmečke hiše, a tudi naše ne zaostajajo. Ornamenti slikarij so različni: stilizirane vrtnice, klasje, nageljčki- in druge poljske rože. Najdemo pa tudi moderne vzorce in stilizirane lilije. Barve so zelo pestre. Zunaj je poslikan navadno samo spodnji rob stene, ki ima spodaj ob tleh bordure v raznih barvah, navadno so črne. Za prihod viizma je vsa hišica svatovsko pripravljena, koliko poezije in lepote je v taki čedni kmečki hišici!
Tudi v Halozah vse hiše osnažijo in operejo. Toda navade, da bi dekline slikale pred veliko nočjo hiše, tam nisem zasledil.
Od blagoslovljenega ognja si vzamejo moški ogljene za začimbo seboj, da v njo vloženega mesa ne popadejo črvi.
Na velikonočno soboto že ob 9. uri dopoldne začno streljati z mož-narji in pištolami. Duhovnik hodi v vsako občino blagoslavljat h križem in kapelicam »velikonočno jagnje«. Obdarujejo ga s pisankami in klobasami. Po blagoslovu ženske v tek, kajti katera prej pride domov, se omoži. Košare pokrivajo z namiznimi prti, pisanimi rutami in pečami.
Zvečer pa zagorijo po Halozah in na Dravskem polju »viizeman-ce«, »vuzenice« (kresovi). Eni jih kurijo zvečer, drugi zjutraj. Kupe suhljadi razvrstijo v obliki križa, monštrance ali pa po vrsti. Pri vii-zenicah pojejo, streljajo, igrajo in skačejo preko ognja. Za »žegen« spečejo ženske žbidrih« (šartelj), potice nadevane z rožiči in orehi, povitice iz' zvitega testa in nadevane s eimentom, posušenim grozdjem in oreihi. Na veliko noč gredo gospodarji takoj od cerkve in po-kladajo živini. Vsak vol, konj, vsaka krava, vsako živinče in tudi pes dobi kos blagoslovljenega kruha, samo mačka ga ni vredna.
■ S&&PA VSi
Pri Sv. Marjeti na Dravskem polju pa pojejo (govorijo) pastirji:
»Pridi, pridi, sveti Juri, g or na bregi n cim zakuri, skoro bomo krave pasli, nemarno kaj v pasli d,ati.«
Jurjevanje je pri nas Slovencih še močno razširjeno, seveda ne mislim jurjevanja na ljubljanskem gradu, kar je moderen ljubljanski »običaj«. Najbolj znan je menda belokranjski zeleni Jurij, ki so ga vodili že po Dunaju in drugod. Oton Zupančič ga je ovekovečil v svoji pesmi. Pisal pa je o njem Ivan Sašelj v Bisernicah I., 188 sl.:
»Prošel je, prošel, pisani vuzem
Došel je došel, zeleni Juraj.
Na zelenem konju
Po zelenem polju itd.
Siiko zelenega Jurija je objavil Sašelj v II. zvezku Bisernic na koncu knjige.
Pa tudi naš dr. Josip Pajek obširno poroča o našem zelenem Juriju v Črticah iz duševnega Žitka štajerskih Slovencev na str. 63-65. Se bolj pa je razširjeno sprevaja-nje zelenega Jurija pri Hrvatih in Srbih.
Pred nekaj leti sem bral v časopisih, da je učiteljstvo v Laškem uvedlo med mladino zopet staro
PISANICA
jezo. Tudi rdeče mravlje pomenijo jezo.
Ko gre Haložan prosit delavcev, pravi:
»Dva kopat, eden ostrit,
dva, tri, štirje pa razurit.«
»Razuriti« je zaničljiv izraz za rezanje trsja.
Ko kopači skopljejo do vrha, se kotajo v grabo. »Ostrač« je mož, ki špiči kolje. Ta mora ob kopi dobiti cvrtje. — Ko si zvečer ob delopustu počinejo, zapojejo angelsko češčenje. Nato si motike »stružijo« in s tem ves trud pustijo na zemlji v vinogradu. Za kopače skuhajo ječmenovo kašo, v kateri se kuhajo tudi svinjske noge.
jurjevanje, o katerem poroča že Orožen v knjigi: »Das Bistum und die Dioscese Lavant. IV. 2. Dekanat Tiiffer, str. 230. Tam, kjer je ta običaj že izginil, pa je bil nekoč živ, se da med mladino gotovo zopet uvesti.
V	»Slovenskih običaiih« je M. Majar-Ziljski (Slov. Bčela 1851. 106-107) lepo opisal, kako se praznuje Šentjurje na Koroškem. Saj je znana šentjurska koroška:
»Sveti Sentjuri potrka na duri, ma eno hvačo zeleno eno rudečo.
Je še le pršu v deževo, je ga že vse vesevo tičice v grmovji, kukovca v bukovji.
Rumene dožice lepo c veto se sveta Sentjurrui veselo.«
Sveti Jurij je povsod pomladanski junak.
Okoli Vrbskega jezera je ohranjen poseben običaj, ki mu pravijo »Sent Jurija jahati«. Na jugozahodu sega do Sent Jakoba, na zahodu pa do Podkloštra. To je hrupen sprevod, ki bi ga bilo potrebno opazovati, fotografirati in natančno opisati. (Prim. Graber, Volksleben 266.)
FR. KOTNIK
Velikonočni prizor
Blagoslavljanje jedil spada med najlepše in najbolj razširjene velikonočne običaje. Na sliki vidimo poljsko dekletce v Ameriki, ki ji duhovnik blagoslavlja lepo pripravljeno košarico z »žegnom«. Zdaj bo hitela domov k materi, očetu, bratom, da jim prinese velikonočno oznanilo. Materi se bodo orosile oči ob spominu, da je tudi ona nekoč tako nosila k blagoslovu, taml daleč na Poljskem . . . doma. V takih drobcenih spominih se izpeva njeno življenje, oče dela, otroci pa z žarečimi očmi sanjajo o bodočnosti . . .
VELIKONOČNO PREBUJENJE
Vzpenjali smo se po zložni kamniti stezi. Prav nad Miramarom smo se ustavili.
»Poglej, no, Savo, če ni to nekaj posebno primernega zate! Kar svinčnik v roke, pa piši«, se je posmejala Majda in grizla drobno travno bilko.
Vsi štirje smo posedli v kroga. Tedaj smo se šele prav razgledali. Majda je imela prav. Bilo je nekaj čudovitega. Grad je ležal prav pod nami, jasno se je odražal med črnimi smrekami in borovci. Gledali smo naše mesto, ki je bilo še lepše in večje v soncu, gledali smo morje, prozorno in sinje. Nekje za ogradami je žvižga! kos.
naravno, se je spravila nad Lučko: »Ti si zavedna Slovenka, pa mi povej, kako je to, da nimamo nobenih novih modernih pesmi, da so vse naše stvari tako puste, prav nič privlačne?« Brez pomisleka se je spustila v pogovor in zdaj je iz nje vrelo. Misli mnogih njej podobnih deklet so se sprostile in čakale odgovora. S Savom sva radovedno prisluhnila, kaj bo odgovorila Lučka na to. Vedela sva tudi, da Majda ni mislila resno, rada oi le rodražila Lučko.
Miramarski grad se je še vedno belil pod nami ,sonce pa je zakril oblak.
»Majda, saj ne veš, kaj govoriš.
snega in visokih gor, obenem pa tudi navdušenje in voljo, da bi na kakšen način spremenil življenje naše mladine. Kako malo vemo o lepoti zasneženih planin, o miru in toploti osamljene gorske koče! »Vidiš, ti si lahko tako krepak in veder — živiš med planinami! Pri nas pa ni ne prilike, ne denarja, da bi se lahko vsega tega vsaj v majhni meri naužili.«
Miro pa se ni dal kar tako ugnati. »Govoriš le o smučanju. Kaj pa tenis, odbojka, košarka in kar je še drugih takih športov, kje je naša m'adina, da jih bi gojila? Priznati je sicer treba, da poleti mnogo plavate in se kopljete, ali to je
Sv. J\
uri j
Sv. Jurij je pomladanski junak.
Pred soncem natrga gospodar divjega šipka in ga naveže na križe na oknih.
Popoldne navežejo Jiireka (kakega fantka) z bukovim listjem, za pas ima vrbovo skorjo. Gonijo ga od hiše do hiše. Pri tem običaju piska kak fant na pastirsko žveg-ljo.. Ce se ni ozelenelo, mu navežejo namesto bukovega listja bršljana. »To je znak veselja nad pomladjo«, pravi moj poročevalec. Po hišah dobijo južino, jajca ali denar in tudi pijače. (Jiireka in godce pogostijo.) Navadno imajo godci »šestke« (žveglje s šestimi luknjicami). Te žveglje izdelujejo doma. — V jeseni 1928 sem zagledal na travniku pri Podlehniku odraslega pastirja, ki je piskal na žvegljo. Stopim k njemu in ga o-pazujem. Piskal je .razne melodije, med njimi tudi moderne. Čudoma sem opazil, da je slepec. »Pa zak-jj piskate?« — »Ne vidim nič. To je moje edino veselje na svetu.«
Znana je haloška:
»Sv. Jiiri v grabi kuri, konja peče v r . . si meče.«
1
ZELENI JURIJ V HALOZAH
#■
; Je,
»V takem vremenu se šele prične pravo življenje«, je tiho dejala Lučka. »Jaz kar zaživim! Samo da pogledam to nebo, morje, komaj ozelenelo travo — pa sem dobre volje. .Se več: zdi se mi, kot bi bila pri veliki daritvi, kot bi bila pri maši...«
V	njenih očeh je vse vriskalo in pelo. Savo se je komaj vidno posmehnil. Videl sem ta posmeh in videl sem svetlobo Lučkinih oči. Isto sonce, ki e ožarjalo Lučko, ni moglo ogreti Savove duše.
Nekaj čudnega je, koliko mladih ljudi, ki bi se jim moralo vse smejati, ne pozna pravega veselja, ne čuti radosti ob pogledu na naravo. Kdo ve, kaj je temu vzrok. Mor-, da jim manjka vere in zaupanja, morda niso še nikoli občutili tega. kar čuti Lučka?
Kot bi tiral moje misli, se je Savo obrnil k meni: »To so le' lepe besede; Lučka je pesnik!« Nasmehnil sem se, pa bi se raje ne bil. Težko je odgovarjati takim ljudem, težko je pregnati temo iz oči. Lučka pa ni bila čisto nič užaljena nad Savovimi besedami. »Ti ne veš o takih stvareh prav ničesar: pa boš že izvedel!«
Majda ni bila nikoli navdušena za take pogovore, in kot je skoro
SLOVENSKA VELIKA NOC
Se nikoli nisi vydela naših Bar-kovljank in Gorenjk v prazničnih narodnih nošah? Nisi še nikdar barvala in risala pisanic, nikoli nisi še odpirala z rožami poslikane skrinje in s sveto pobožnostjo prebirala orumenele liste starega molitvenika? Kaj moreš vedeti o vseh teh stvareh, ki so v duši našega naroda brezmejen zaklad?« Lučki je drhtel glas. »Vprašaj svojo mamo, svojo nono! One vedo, kaj so naše narodne noše, naši >-biča ji, kaj je naše petje!«
S proseške strani se je nenadoma oglasila harmonika. Razigrani fantje so prepevali na ves glas in slovenska pesem se je razlivala vse do morja.
»In .slovenska pesem! Sama taki/ rada poješ naše narodne ~ in moreš primerjati te umetnine neznanih starih pevcev s tujim kičem? Glas, ki poje v srcu naših ljudi tu in po vsem svetu, kjer so še Slovenci, ta glas moli Boga, opeva našo zemljo in naše ljudi: to je naša pesem!«
Dve jadrnici sta se belili na morju. Sonce se je polagoma nižalo in zarisovalo na vodi žarečo sled. Majda je molčala in gledala v tla.
Na cvetno nedeljo nas je obiskal Miro. S seboj je prinesel svežino
premalo, pozimi se telo nehote poleni.«
Problem sva rešila tako, da sva šla na dolg izlet, čeprav je pihalo. Z najinega sprehoda sva odnesla mnogo svežega zraka in veselja ter vedrih misli.
Prišla je velika noč. Ugibali smo, kam naj bi šli popoldne. Savo je bil zadnje čase izredno molčeč, Lučka pa se je skrivnostno muzala. Skuša! sem na različne načine razvozlati uganko, pa ni šlo. Nenadoma smo se vsi trije spomnili, da nismo že dolgo videli Majde. »Torej kar k nji domov, v tisto prijazno vas!« je zaklicala Lučka. »Upam, da se ne bo več kujala.«
Pa smo jo mahnili k Majdi. Čudili smo se, kako se je narava sama pripravila za praznik. Vse je zelenelo, celo stare ograde so blestele v soncu. Majde skoro nismo prepoznali. V treh tednih se je neverjetno spremenila. Nič več ni bila nevoljna na Lučko; vesela nas je bila in sprejela nas je s potico in s pršutom in teranom: prava kraška gostoljubnost.
»Prejšnjo nedeljo sem bila z bratom na Koroškem. Savo, to bi bilo kaj zate, da bi risal! Bila sem tudi na njihovem semnju. Kako je bilo vse pestro, in kako so Korošci pe-
li! Iz njihove pesmi sem razbrala starodavno zgodbo, ki je za čuda podobna naši:	zgodbo	stoletnega
trpljenja pod tujcem, borbe za narodni obstoj. In vendar so ohranili svojo govorico, še vedno trdno upajo v svoj narod in čuvajo v srcih narodno zavest...«, je z zanosom končala Majda.
Nad ozelenelimi travniki je sijalo sonce; nenadoma se mi je zazde-
lo,	da ni še nikoli močneje sijalo.
»Oh, poglej no, tiste pirhe! Pa kdo je tak umetnik?« se je navdu-' šil Savo. V košarici so bili prelepi pirhi:	prave	slovenske	pisanice,
rdeče in modro porisane. Majda je živo zardela: »Oh, saj ni nič posebnega!«
Torej taka je bila ta stvar! Tako so pomagale tiste besede nad Miramarom, tako je ohranila Majda v srcu koroške besede.
S Savom sva hodila preko pas-nov. Nizko grmičevje se je že prebujalo in brinjeve jagode so pričele zeleneti. Dajati ljudem vere v Kras in v njegove ljudi, da bi lazumeli, kako so še vedno trdne krenine kraške zavednosti:	d^
stoje skozi stoletja prav tako trdno, kakor stoje Benetke na kraških hrastih!
Zavila sva v cerkev, k molitvi. Možje, žene in otroci so klečali v klopeh. Savo, ki je stal med otro-čadjo, se je zdel še višji. Orgle so zdaj pa zdaj zaškripale. Ko je župnik izpostavil Najsvetejše, so vsi pričeli peti. Tudi Savo je pokleknil. Vse je bilo skromno in preprosto, a obenem neskončno veličastno. Med oblaki kadila sem hipoma ujel Savove oči. Bile so čudno svetle, a vedre in jasne.
Uganka je bila rešena. Danes ni vstal le Rešenik: iz zimskega sna se je prebudila vsa narava, do narodne zavesti se je dvignila Majda, Savo pa je našel vero.
Vsi smo peli: »Aleluja!«
Zunaj pa je sijalo sonce in cvetoče veje jablane so silile skoro skozi cerkvena okna.
VOJKO
cVelikonočni vzdihi begunca
Daleč, daleč se mi skriva Predragi moj domači kraj,
Le spomin ga še odkriva,
Ko v mislih vračam se nazaj.
Velikonočni božji dan Praznujem v osmič že v tujini! Med tujci tavam nepoznan Po obširni pokrajini,
Ker gorovje dom mi krije,
Da zame videti ga ni.
Gias srca po njem še vpije In hrepene po njem oči.
Velika noč, pomlad zelena Spominja zopet me na dom, Domača hiša zapuščena Me kliče, kdaj se vrnil bom.
Le za dom srce mi bije,
Na dom obrača se oko.
Le za dom ljubezen klije,
Po domu usta kličejo!
Ivan Krivec
Skrivnostni Delikonočni otok
Velikonočni otok na Tihem oceanu je eden izmed redkih krajev na svetu, za katerega vam noben potovalni urad ne more preskrbet; potnega listka.
Imenuje pa se tako zato, ker ga je odkril Holandec Roggeveen prav na veliko noč leta 1722. To je e-den najbolj samotnih otokov na svetu in bi bil naravnost idealen kraj za vse tiste razočarance, ki, sanjarijo o oddaljenih otokih, kamor bi se mogli umakniti pred vsemi skrbmi in nevarnostmi nove vojne. Seveda pa bi tudi tam našli svoje skrbi.
Otok je oddaljen 2300 milj od čilenske obale in približno enaka razdalja ga loči tudi od francoskega otočja Tahiti sredi Tihega o-ceana. Po obsegu je majhen, saj meri samo 120 kvadratnih kilometrov in je vulkanskega 'značaja. Po vsem otoku so razstreseni majhni vulkanski stožci, ki so seveda že vsi ugasli, a v vsakem vogalu o-toka, ki ima obliko trikotnika, je višji vulkanski stožec, katerega krater vsebuje jezerce sladke vode. Ves otok je porasel s travo, ki nudi odlično pašo. V mnogočem spominja otok na mehko travnato gričevje južne Anglije. Tu pa tam raste tudi gozdič evkaliptov ali bambusa in tudi nekaj cipres, a v splošnem na otoku primanjkuje lesa. Zemlja je rodovitna; na njej uspeva koruza in napol tropsko sočivje, sladki južnomorski krompir, fige in mnoge vrste banan. V morju ob obali pa mrgoli slastnih rib in morskih rakov.
Do leta 1888 je bil otok brez gospodarja. Tisto leto pa si ga je priključila država Cile. Prej so se izkrcavale na njem razne tolpe brezvestnih mornarjev in morskih roparjev, ki so pobijale domačinsko prebivalstvo ali pa zanašale na o-tok dotlej neznane bolezni, tako da je znašalo leta 1870 število domačinov komaj še 111 duš. Zdelo te je, da bo domače prebivalstvo na otoku sploh izumrlo. Mnogi domačini so se tudi izseljevali na otok Guano, da bi se izognili boleznim in ropanju ter da bi kaj zaslužili. Cilenška vlada pa je rešila domačine pred izumrtjem, ker jih je zaščitila pred pobijanjem in ropanje" Do leta 1935 je narastlo število domačinov že na 456 duš in zdaj jih je že blizu 800. Od teh pa jih je samo okrog 90 čistokrvnih Polinezijcev, drugi so že mešani. Vendar so si ohranili svoj jezik in šege, le rodbinska imena imajo španska. Vsi znajo pisati in govorijo tudi nekoliko špansko in angleško, kolikor so se naučili v šo-
li.	Danes skoraj ne poznajo več dednih bolezni. Znanih je le nekaj primerov gobavosti, ki so jo zanesli še v prejšnjem stoletju z otoc ja Tahiti. Zločinov skoro ne poznajo. Ze 80 let se ni dogodil noben uboj. Zato tudi ni na otoku nobenega zapora. Policijo predstavljajo samo štirje neplačani prosto-voljci.
Vsi prebivalci so že spreobrnjeni h katoliški veri in župnikuje jim bavarski kapucin p. Sebastian Englert, ki zelo skrbi za svoje farane. Na otoku pa živi tudi kaka desetina belcev, bodisi čilenskih u-radnikov, bodisi nameščencev angleške živinorejske družbe, ki ima večino otoka v zakupu in redi na njem okrog 35.000 ovc in precej konj, govedi in svinj. Živina se prosto pase po otoku.
Se bolj zanimiva kakor sedanjost pa je preteklost Velikonočnega o-toka, ki mu pravijo domačini Ra-pa - Nui. Velikonočni otok namreč slovi zaradi ogromniih kamenitih kipov, ki jih je po vsej površini otoka raztresenih okrog 600. Velik •del jih je pa bilo postavljenih na nekdanjih grobiščih, in sicer tako, da so kazali morju hrbet. Toda pozneje so domačini v medsebojnih bojih vnovič prevrnili vse nagrobne kipe, tako da danes niti eden več ne stoji pokoncu. Pokoncu so ■ostali samo kipi v žrelu vulkana Rano - Raraku, v katerem jih je okrog 20, ter okrog 40 kipov, ki v polkrogu obdajajo vznožje vulkana. Okrog 150 kipov pa je ostalo še nedovršenih v kamnolomu, ki je v vulkanovem kraterju.
Ti kipi so največje čudo Velikonočnega otoka in največja skrivnost vseh otočij Tihega oceana sploh. Vsi predstavljajo doprsne človeške like v ogromnem razmerju. Roke imajo navadno komaj naznačene, obrazi pa so ostro izklesani in kažejo nizke obrvi, nizko čelo in široke, močne čeljusti. Ušesne blazinice so navadno podaljšane navzdol, nosovi pa so dolgi, ši-i roki in potlačeni. Ustnice imajo tenke in zdi se, da se prezirljivo in vzvišeno smehljajo. Vsi kipi so visoki od 5 do 10 metrov in tudi najmanjši tehta več ton. Se danes skoro ni mogoče razumeti, kako je moglo maloštevilno ljudstvo, ki skoro ni imelo lesa, prevažati te velikanske kipe po hribovitem o-toku več kilometrov daleč in jih postavljati pokoncu. Čudno je tu-
di to, da imajo vsi kipi pokrite glave s kamenitimi lasuljami, izklesanimi iz rdečega kamna na drugem delu otoka. Rdeče lasulje ,5e ostro odražajo od sivega kamna, !z katerega so izklesani kipi. Norveški raziskovalec Heyerdahl, ki je pred nekaj leti v družbi štirih tovarišev na primitivnem splavu po inkovskem vzorcu prevozil Tihi o-cean od Peruja do otočij blizu Avstralije, da bi potrdil svojo znanstveno teorijo o izvoru Polinezijcev, je prepričan, da so hoteli domačini na Velikonočnem otoku realistično prikazati svoje prednike, ki so jih privedli na otok in katere so častili kot božanstva, ter da so jim napravili na kipih rdeče lasulje pač samo zaradi tega, ker so bili v resnici rdečelasi. Po njegovem prepričanju so prišli predniki sedanjih domačinov na splavih iz Južne Amerike, od koder so bežali pred Inki in drugimi indijanskimi plemeni, ki so jih hotela pokončati. Po zunanjosti so bili ti davni predniki današnjih Polinezijcev precej podobni belokožcem in zares je še danes precej podobnosti med njimi in belim plemenom, čeprav so se pozneje stalno mešali z Indijanci in drugimi temnejšimi plemeni, ki so prišla za njimi na otočja Tihega oceana.
Heyerdahlovo domnevo potrjuje dejstvo, da je najti tudi v notranjosti Peruja podobne starodavne kipe in da uporabljajo Indijanci v Južni Ameriki še danes iste izraze za sladki krompir in nekatere vrste orožja kakor domačini na Velikonočnem otoku in na drugih o-točjih na tisoče kilometrov bolj proti zahodu. Južnoameriški Indijanci so prevzeli te izraze pač od prvotnih prebivalcev svoje domovine. Davni predniki današnjih prebivalcev Velikonočnega otoka so poznali tudi svojo pisavo, ki pa je znanstveniki do danes še .niso mogli razvozljati. Vse to dokazuje, da so morali biti ti davni prebivalci otoka precej kulturno ljudstvo.
Evropski obiskovalci pravijo, da je najti na vsakem kvadratnem kilometru Velikonočnega otoka več skrivnostnih in čudnih stvari kakor kjer koli drugje na zemlji. Vsepovsod spremlja človeka tesnoben občutek, da zrejo nanj duhovi davnih prednikov v obliki skrivnostnih kipov, in nerešena uganka, kaj je pripravilo nekdanje ljudi na otoku do tega, da so se kljub svojemu majhnemu številu in slabim tehničnim sredstvom lotili klesanja tako ogromnih kipov, zavija Velikonočni otok še vedno v 'tajinstve-nost.
BESEDA SL O VENCEM
Slovenski napredni politik in pisatelj, dr. Bogumil Vošnjak, ki živi v Washingtonu, je ob priliki svoje sedemdesetletnire naslovil na Slovence naslednje besede. Tudi tržaški Slovenci bomo iz njih črpali mnogo zdravih naukov, ki nas bodo podprli v borbi za svobodo in samostojnost tržaškega mesta ^in njegovega ozemlja.
To ni moja prva beseda, katero sem napisal.
Pa nobena ni bila napisana v takih strašnih apokaliptičnih časih, Pred 34 leti sem bil v istem Wa-shingtonu, kjer je l. 1918 Woodrow Wilson koval usodo tolikim narodom, med njimi tudi Slovencem in Jugoslovanom. V teh dogodkih, ki so dovedli do pada habsburgovcev, sem sodeloval z vsemi svojimi mladimi silami. In Slovencem so se na stezaj odpirala vrata svobode, ki so bila njim zaprta tisoč let. Svoboda Gosposvetskega polja je bila zopet obnovljena.
Ali imam pravico ob svoji sedemdesetletnici, d anapišem to besedo?
Preveč sem demokratičen, da bi izvajal to pravico iz dejstva, da je Miha Vošnjak, moj oče, in Jože Vošnjak, moj stric.
Samo oni narod je plemenit, ki
je hvaležen. Mislim, da je našu dolžnost, da se v teh današnjih časih spominjamo ogromnega pionirskega zadružnega dela, ki ga je izvršil prvi slovenski in jugoslo-
Dr. BOGUMIL VOŠNJAK
vanski zadrugar Miha Vošnjak (1837-1920), ke je polagal s svojimi zadrugami temelj slovenske neodvisnosti. Brez njega ne bi Slovenci vstopili v jugoslovansko dr-
Balkanske zveze v XX« stoletju
(Nadaljevanje)
Vkljub demonstraciji brodovja velesil in blokadi svojih obal, so Črnogorci, gluhi za vsa opozorila, nadaljevali z obleganjem Skadra, vse dokler ga jim Essad Paša 23. aprila ni predal. Ta predaja je bila poglavje zase. V zameno so priznali Essad Pašo za bodočega poglavarja Albanije, čeprav si še niti velesile niso bile o tem na jasnem. Vkljub temu so jih velesile na avstrijsko zahtevo prisilile, da so se 14. maja umaknili iz Skadra in mesto je zasedel oddelek, katerega je izkrcala eskadra, ki je pred tem izvajala blokado črnogorskih obal.
Tud: nadaljevanje londonskih pogajanj ni teklo gladko. Soglasja, ki je bilo potrebno za sprejem sklepov, nikakor niso mogli doseči. Končno je siru Edwardu Greyu, takratnemu zunanjemu ministru Velike Britanije, začelo presedati
Boji so bili izredno krvavi in očividci opozarjajo na dejstvo, da tako rekoč ni bilo vojnih ujetnikov. Ker so spopadi s Turki precej izčrpali zaloge streliva, je pripadla glavna vloga hladnemu orožju. Bilo je torej pravo klanje. 10. julija so nato Bolgarom napovedali vojno tudi Romuni, in ker so bili najbolj spočiti, so hitro napredovali skoro do Sofije. Navadna turška konjeniška izvidnica pa je medtem brez boja zasedla tisti Odrin, ki se je še pred par meseci tako dolgo in junaško upiral naskokom bolgarskih in pomožnih srbskih čet. '
Mir, ki je sledil, je pravzaprav diktirala najmočnejša sila, ki se ie udeležila tega drugega kola balkanskih vojn. To je bila Romunija in mir je bil podpisan 10. avgusta v Bukarešti. V njem je Romunija dobila Silistro in južno Do-brudžo, Grčija je dobila zahodno Tracijo razen Dedeagača — današnjega Aleksandropolisa, s Srbijo
poraza in želji po osveti dobili na svojo stran tudi v prvi svetovni vojni. Kadar koli je Bolgarija sledila njunim nasvetom, je to imelo zanjo vedno katastrolalne posledice.
Balkan je torej dočakal prvo svetovno vojno razbit in razdvojen. Na eni strani so bile Romunija, Grčija in Srbija, na drugi pa Bolgarija in Turčija, ki sta se postavili na stran centralnih sil. V tej vojni je večina pokrajin, ki smo jih doslej omenili, nekajkrat menjala gospodarja.
Zaključek druge svetovne vojne je zopet videl na eni strani zmagovalce, na drugi premagance. Prv' so nekaj dobili, drugi pa so seveda morali plačati račun. Kakor prvič, tako je tudi zdaj saldo poravnala Bolgarija. Vzrokov za zagrenjenost in spore, če pomislimo samo na Makedonijo in grško-turške odno-šaje, posebno ko se je milijon in pol Grkov moralo izseliti iz Male
SLOVENSKI BISER, LOGARSKA DOLINA
in 30. maja je na ultimativni način zahteval, naj udeleženci podpišejo po velesilah predlagano mirovno pogodbo, s katero je Turčija odstopila balkanskim zaveznikom vse ozemlje zahodno od črte Enos - Midija, ali pa naj zapuste London. Grožnja je zalegla in pogodba je bila podpisana.
Spopad med zavezniki
Toda spor za delitev plena s tem še ni končal.
Vprašanja mej, notranje ureditve Albanije in Egejskih otokov so namreč ostala še odprta. V ospredju je bila posebno Makedonija; Bolgari so hoteli vse ali nič. Tri četrt njihovih zahtev so ostali zavezniki bili pripravljeni priznati, A pohlep po ostali četrtini je Bolgare zapeljal, da so postavili na. kocko tudi to, kar bi lahko imeli. Niso niti gledali, da bi se sporazumeli vsaj z eno izmed svojih sosed — v spor se je medtem , namreč vpletla tudi Romunija, ki je zahtevala bolgarsko južno Dobrudžo z mestom Silitra — temveč so bili prepričani, da bodo lahko obračunali z vsemi. 29. junija 1913 so pri Bregalnici napadli Srbe In istega dne so se spravili tudi nad Grke.
sta si razdelili levji delež Makedonije, Turčija pa si je 29. septembra z mirom v Carigradu skoro podvojila tisto evropsko posest, ki naj bi ji ostala po prvotni londonski pogodbi. Dobila je .tudi Odrin, nad katerim vihra njena zastava še danes.
Tako je prva zveza balkanskih držav v našem stoletju izčrpala svojo nalogo. Ves tako imenovani »krščanski del« balkanskega polotoka je bil rešen turškega jarma. Dogodki, ki smo jih omenili, pa so vrgli senco na ves kasnejši razvoj na Balkanu in brez njihovega poznavanja je nemogoče razumeti današnje probleme tega polotoka in njegovih držav.
Kakor smo videli, niso bili od-nošaji v prvi balkanski zvezi taki, da bi ji pridobili velik ugled ali pa celo vzbudili upravičene upe za uspešno samostojno življenje Balkana. Toda za to niso bili krivi samo balkanski narodi, temveč predvsem tuje sile, ki niso hotele, da bi se balkanske države osamo-i svojile. Odločilno vlogo sta pri tem igrali Avstro-Ogrska in Nemčija, ki sta Bolgariji prišepetavali, naj se spusti v svojo pustolovščino, nato pa so jo prav zaradi njenega
Azije, je bilo torej zopet več kakor dovolj.
A novi časi so prinesli nove potrebe in uveljavljali so jih novi ljudje.
III. Poskusi balkanskega zbližanja med obema svetovnima vojnama
Prvi povojni poskusi, ki so težili k povezovanju Balkana na osnovi komunistične ali socialistične ideje, niso dali sadov. Pač pa so zapustili glede tega močne sledove agrarci, voditelji kmečkega življa, ki ima na Balkanu .večino. Naj o-menim na prvem mestu Bolgara Aleksandra Stamboliskega, Romuna Juliusa Maniua in Hrvata Stje-pana Radiča, ki so se vsi zavzemali za zbližanje balkanskih na-^ rodov.
Zunanjepolitično zaviralno vlogo, ki jo je prej proti vsem poskusom utrditve in pomiritve na Balkanu igrala Avstro-Ogrska, je v tem obdobju prevzela fašistična I-talija. Kmalu ji je sledila tudi Nemčija. Državi, ki sta na tem področju iskali svoje zaveznike ter bi radi videli, da se razmere ure-de, pa sta bili Francija in Velika
Britanija. Tako je skupina poslancev britanskega parlamenta leta 1925 opozorila Grčijo, naj se nikar ne pusti potegniti v območje italijanskega vpliva, ter je svetovala naj bi Jugoslavija, Grčija in • Bolgarija sklenile nekakšen »Balkanski Locarno«, to je medsebojni jamstveni pakt. Britanska diplomacija se je nato tudi zavzemala za uresničenje teh ciljev.
Rezultat teh naporov je bila leta 1926 pogodba »O prijateljstvu in sodelovanju« med Grčijo in Jugoslavijo, toda Bolgarije niso uspeli pritegniti. Po dolgotrajnih odgodit-vah je grški parlament leta 1927 odklonil tudi ratifikacijo grško -jugoslovankse pogodbe. Poskus je torej propadel!
Cas še ni dozorel in čakati je bi-
lo	treba do leta 1930, ko sta rastoča moč Nemčije in fašistične Italije ter svetovna kriza prisilili balkanske države, da prično razmišljati, kako bi si pomagale, Na obzorju so se obenem začeli pojavljati obrisi novega svetovnega spopada in zato so bile tudi zahodne velesile prisiljene povečati svoje napore za ureditev in konsolidacijo svojih položajev v Evropi ter s tem seveda tudi na Balkanu.
Balkanske konference
Oktobra 1929 je v Atenah zboroval Splošni mirovni kongres in na njem je nekdanji grški ministrski predsednik Papanastasius predlagal resolucijo s programom o začetku .nove akcije. Resolucija je bila sprejeta in sklenjeno je bilo, da vsako leto skličejo Balkanske konference, na katerih naj bi balkanski narodi na prostovoljni o-snovi razpravljali o vseh skupnih vprašanjih. Ni ostalo pri‘besedah.
V	vseh prestolnicah so bili takoj ustanovljeni .narodni odbori, ki so začeli pripravljati spomenice, ki naj bi na skupnem kongresu služile kot osnova za razpravljanja. Pod Papanastasiusovim vodstvom je grški narodni odbor pripravljal načrt za ustanovitev Federacije balkanskih držav.
Zamisel je bila torej široka, ni manjkalo navdušenja, in 5, oktobra 1930 se je v dvorani Grškega parlamenta v Atenah zbralo 150 odposlancev iz Albanije, Bolgarije, Grčije, Jugoslavije, Romunije in Turčije. ’ad stavbo je na drogu vihrala zastava, ki je simbolično predstavljala njihove težnje; šest zlatih zvezd na polju, sestavljenem iz belih, plavlh, zelenih, rumenih •in rdečih prog.
Tako je bila otvorjena prva Balkanska konferenca, kateri je predsedoval največji pobornik njenih idej, že omenjeni grški državnik Papanastasius. Delo konference je bilo razdeljeno na šest odborov od katerih je vsak Študiral poseben problem balkanske federacije. Politični odbor je imel najtežjo nalogo. Albanija in Bolgarija sta namreč sprožili vprašanje svojih narodnih manjšin, ki so živele v sosednjih državah. Toda skupno so prišli do zaključka, da bi tudi ta problem našel svojo najboljšo rešitev v uresničenju balkanske -federacije. Preučevali so problem gospodarstva, kjer so se zedinili na tem, da je treba na B&lkanu posvečati največjo pozornost kmetijstvu. Uveljavilo se je mišljenje, naj bi balkanske države ustvarile gospodarsko skupnost, ki naj bi dobila svoj zunanji izraz v balkanski carinski uniji, ki jo je treba vzpostaviti.	(Se nadaljuje)
žavnost kot zdrava in krepka gospodarska edinica, ki je bila prej pod Avstrijo najsilnejši odpor nemškemu in italijanskemu navalu. In Slovenci tudi ne smejo pozabiti prvega slovenskega socialnega in gospodarskega pisatelja, vsestranskega Jožo Vošnjaka (1834 -1911), ki je od l. 1868 na slovenskih taborih navduševal s svojo, prisrčno zgovornostjo slovenske množice, ki so tedaj prvič vstopale v slovensko javno življenje. In bil je tudi Joža Vošnjak s svojimi Mladoslovenci, ki je zaključil Blei-iveisovo dobo in jmpravljal novo usmerjenost.
Ko sem šel po novem letu 1915 v izgnanstvo iz sončne Gorice, nisem se zavedal, da je naša severna meja v popolnem razkroju, toda branil sem jo kakor tudi našo zahodno mejo z vsem svojim mladeniškim ognjem.
Prva naša emigracija od l. 1915 -1918 je bila vsa druga kot današnja. Neodvisni v vsakem pogledu smo vodili energično borbo za svobodo in naše zedinjenje v svobodni Jugoslaviji kakor tudi borbo za naše zahodne in severne meje. Bila je to enotna fronta združenih Hrvatov, Srbov in Slovencev.
V	juliju 1917 mi je bilo usojeno, da na strani predsednika Jugoslovanskega odbora v Londonu, dr. Ante Trumbiča, izdelujem Krfsko deklaracijo, katero je imenoval veliki Masaryk »osnovno listino Jugoslavije«. Od delegacije Jugoslovanskega odbora na Krfu in članov tedajne srbske vlade — deklaracija je bila skupno delo srbske vlade in Odbora — sem samo jaz še med živimi. Zaradi tega moj glas ne bi smel biti glas vpijočega v puščavi.
Kot generalni sekretar naše delegacije za mir gotovo je tudi moja beseda prišla do veljave. Spominjam se sestankov z Woodro-wom Wilsonom, ko smo branili naše meje. Da smo izgubili Koroško, ni moja odgovornost.
Jože Vošnjak je nekdaj rekel v svojih »Pobratimih«, da je največja čast, katera more biti podeljena, ona, katero podeljuje narod na dan volitev svojim poslancem. Se danes sem ponosen, da so me l. 1920 toliki tisoči slovenskih kmetov v popolni svobodi poslali v U-stavoddjno skupščino. Ti dogodki so že daleč za nami in samo zgodovinar im a pravico, da izreče svojo končnoveljavno oceno.
Sile, o katerih smo mislili, da so pogažene, so se polastile vodstva. Jugoslavija ni postala država gospodarske in socialne konstruktivnosti, kakršno smo nosili v svojih srcih, ko smo se borili zanjo v 'e-migraciji. Ideal popolne enakosti in enakopravnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev ni bil dosežen. In vendar smo vedno smatrali, da samo tak ideal more biti pogoj naše skupnosti.
Borba proti jugoslovanskemu komunizmu mora biti edinstvena. Stara pravljica o treh palicah je večno mlada. Staroslovanski vladar, . kažoč svojim sinovom tri povezane palice, katerih niso mogli streti, nam mora biti vzor. Srbi Hrvati in Slovenci, vsak za sebe malo pomenjamo, združeni smo moč in sila.
Hrvati, Slovenci in Srbi, združeni v Jugoslovanskem odboru v Londonu, smo bili sposobni v letih 1915-1918, da uspešno kljubujemo Londonski pogodbi, ki je nosila podpise Velike Britanije, Rusije, Francije in Italije, in to samo zaradi tega, ker smo bili složni. V dneh naše največje narodne tragedije, ko se dogajajo nasilja, kakršnih naš narod nikdar ni doživel,. ko je problem Jugoslavije eden največjih svetovnih problemov, pa ni mogoče doseči skupnega nastopa naše emigracije. Živeči v svobodnem zraku Amerike, je naša dolžnost prav posebna in mi moramo z živo akcijo podpreti oni glavni cilj: osvoboditev.
Neaktivnost naše celokupne jugoslovanske emigracije ima (esto svojo osnovo v predpostavki, da moramo čuvati neke iluzorne strankarske pozicije. Resnica je pa, da je vrtinec današnjega svetovnega življenja tak, da ni predvideti, kdaj in kako bomo vstopili v novo svobodo.
Se ena nestvarnost nas mami... Mislimo, da se bomo vrnili domov med one ljudi, katere smo zapusti-
li	pred tolikimi leti. To bo čisto predrugačen svet, ki bo še imel svoje osnovno krščansko čustvovanje, ki pa bo čisto drugače mislH nego je mislila ona generacija, ki je ostala usodnega l. 1945 pod komunistično tiranijo. Se druga zabloda ni nič manj škodljiva. Mislimo, da se bomo vrnili v staro gospodarsko in socialno stanje. Ni vrnitve v stare razmere, toda ponovno mora zavladati načelo osebne svojine.
Ponosen sem, da sem eden prvih med Slovenci in Jugoslovani pred drugo svetovno vojno opozarjal z (Konec na 6. strani)
Stran 6'____________________________________________________    D	E	M	O	K	RACIJA	Leto	yn	.	gtey	]5
VESTI s TRŽAŠKEGA
Fašistična manifestacija
pred občinskim svetom v Trstu
Odločen nastop dr. Agneletta proti nasilju, za pravice Slovencev in za STO
Tržaška mestna zbornica je bila dne 27. marca pozorišče kričanja in zmerjanja kakor malokdaj poprej.
Povod za to je dal republikanski svetnik Geppi, ki je doma nekje iz Toskane. Ta gospod je predlagal, naj župan izrazi obžalovanje vsega mestnega sveta Zavezniški vojaški upravi zaradi obsodbe fašističnih demonstrantov z 8. marca t. 1. Gep-pijeva zahteva je izzvala pri ne-iredentističnih svetovalcih ogorčen odpor. Proti temu predrznemu predlogu so protestirali svetovalka Bernetičeva (KP), Belihar in Giampiccoli (Fronta za neodvisnost), dr. J. Agneletto in končno dr. Dekleva (Italijansko-slovanska fronta). Vsi so protestirali proti Geppijevi zahtevi in proti fašističnim demonstracijam. Svetovalec dr. Agneletto je izjavil, da podaja svojo izjavo v tržaškem občinskem svetu kot zastopnik slovenskega demokratskega prebivalstva. Slovenci so pretrpeli pod 25-letno nasilno fašistično vladavino ogromno moralno in materialno nepopravljivo škodo.
Svet. Paladin (socialni demokrat) : »Slovenci naj bi se sramovali govoriti.«
Svet. Agneletto: »Ker smo trpeli pod fašizmom, zato naj bi se sramovali?«
Svet. Morelli se vmešava.
Svet. Agneletto: »Molčite, ne provocirajte!«
Svet. Paladin: »Tisoč za eno ste nam storili plačati!«
Svet. Geppi: »Infoibatori!«
Tu nastane oglušujoč vrišč in hrup ter prerekanje, v katerega so posegli med drugimi dr. Dekleva, Radich, Bernetičeva, Belihar in Teiner (socialist), ki očita dr. Deklevi, da nima pravice, govoriti v imenu slovenskega naroda.
Ko se je hrup polegel, je dr A-gneletto na račun svet. Paladina in Geppija popolnoma mirno, toda odločno dejal:
»Zelo obžalujem, da so še danes v polovici XX. stoletja v tem mestnem svetu sredi Evrope ljudje, ki bi hoteli biti možje, pa niso v stanju, ohraniti mirno kri, da le slišijo besedo — Slovenci. Ti ljudje ne razumejo, da živi slovensko prebivalstvo na tem kosu zemlje ob strani italijanskih sosedov že nad 1300 let. In taki ljudje so prišli v mestni svet! «
Dr. Agneletto je nadaljeval:
»Dejal sem, da smo mi Slovenci vedno obsojali vsako nasilje, ga obsojamo in ga bomo obsojali. Kar se je zgodilo v Trstu 8. marca, je bilo vse poprej organizirano m škvadre so bile poslane v Trst iz Verone in Padove.«
Svet. Battigelli (misin): »Ne .govorite neumnosti!«
Svet. Agneletto: »Niso to neumnosti, ampak dejstva, ki so jih fašistični obtoženci sami izrecno priznali pred zavezniškim sodiščem! Poslani so bili v Trst, da izvajajo nasilja in izgrede v našem mestu. In to moramo obsoditi tembolj, ker je bilo organiziranje one demonstracije delo ljudi, ki niso iz Trsta, ampak od zunaj.«
Svet. Geppi: »Ali niste vozili leta 1945-46 ljudi iz Ljubljane?«
Svet. Agneletto: »Bolje bi storili, da bi molčali. Kar se obsodbe same tiče — je nadaljeval dr. Agneletto
— proti kateri naj bi ta zbornica zavzela stališče, ugotavljam, da je, bila sodba izrečena od vojaškega sodišča, ki posluje v Trstu od leta 1945. Dosti sodb je bilo že izrečenih od tega sodišča proti različnim političnim skupinam neodvisni!} odnosno osebam, ki niso bile pristaši večine. Vendar svet ni nik,oli smatral za umestno, da bi protestiral. Ne bom razpravljal o sodbi kot taki — je dejal dr. Agneletto
— - toda naglasiti moram: če bi bili obtoženci prišli pred redne sodnike, in bi bili sojepi na podlagi italijanskega kazenskega zakonika, bi bili strože kaznovani. Posebno še, če bi bili obtoženci antifašisti in bi bilo sodišče pod vplivom fašizma, kakor je to bilo med vojno in pred vojno. Zato ne morem nikakor odobravati predloga ali izjave s strani tega mestnega sveta, ki bi bila naperjena proti razsodbi, ali bi kritizirala sodbo kot tako. Kajti so tu višje instance, ki so poklicane. da sodijo, če je sodba pravična ali nepravična.«
Poročilo »Primorskega dnevnika«, češ da je dr. Agneletto izjavil, da je bila sodba prestroga, je tedaj neresnično: naši podatki so posneti po stenografskem zapisniku občinske seje!
»Kar se končno protesta rimske vlade v Londonu in Washingtonu
tiče — je nadaljeval dr. Agneletto — pade odgovornost za tak protest na italijansko vlado samo. Mi Tržačani, ki se borimo za STO, vemo, da taki nepravični protesti le podpirajo našo stvar. Zato pričakujemo, da bo prišel svet, ves svet, do prepričanja, da je edina pravična rešitev glede STO-ja njegova ohranitev in ostvaritev v smislu mirovne pogodbe. Zato še enkrat obsojam take nasilne demonstracije, od katere koli že strani prihajajo, ker so one peklensko sredstvo, ki nima drugega .namena kot to, da hujska narodnost proti narodnosti in da pripravlja vojne, ki jih gotovo vsi odklanjamo.«
Končno je župan Bartoli izjavil, da se pridružuje obžalovanju zaradi prehude obsodbe, da se je mestni odbor že pridružil protestu, ki ga je italijanski svetovalec De Castro poslal vladi v Rim zaradi premajhnega razumevanja zaveznikov glede dogodkov od 8. marca, in da je z zadovoljstvom vzel na znanje energično posredovanje Rima pri zavezniških vladah; skratka, župan in večina sta odobravala fašistično provokacijo od 8. marca, pri kateri je bilo ranjenih 26 oseb!
Tako poveličujejo nasilje!
Proti koncu seje je prišlo na vrsto imenovanje novega župnika za Rojan v osebi č. g. Sissota. Dr. A-gneletto se je oglasil k besedi. Ker je pretežen del prebivalstva rojan-ske fare slovenske narodnosti, je dr. Agneletto vprašal, če zna predlagani gospod slovensko. Odbornik Sciolis je odgovoril, da iz listin ne izhaja, če zna ali ne, smatra pa, da župnik .sam odnosno njegovi ko-operatorji znajo slovensko. Dr. A-gneletto je nato priporočil, naj se bodoči rojanski župnik, če ne bi znal slovenski, ta jezik nauči, da bo lahko učinkovito opravljal pastirsko službo med slovenskimi verniki.
* * *
S predzadnje občinske seje pri razpravi o bilanci in proračunu AGEGAT-a za leto 1952 odnosno 1953 v kratkem omenimo intervencijo dr. Agneletta za izredno komisijo, ki naj bi pregledala delo-vanie ACEGAT-a.
»Trdili so s ‘klopi večine — je dejal dr. Agneletto — da je imenovanje preiskovalne komisije nezakonito in odveč. Toda tako zadržanje večine mora vzbujati pri občanih le vtis, da pri ACEGAT-u,
ki je največje mestno podjetje, in ki upravlja milijarde, ni vse v redu. Gre tu za zelo občutljive koristi vsega prebivalstva in zato Di moral občinski svet tako komisijo imenovati že zato, da se da prebivalstvu zagotovilo, da nima podjetje ACEGAT ničesar zakrivati. Javno mnenje in čut deljene odgovornosti zahtevajo od večine imenovanje take komisije.«
Zato je dr. Agneletto za tako komisijo glasoval. Večina pa je bila proti in predložena bilanca ter proračun ACEGAT-a sta bila z glasovi večine odobrena, četudi ti glasovi večine predstavljajo le manjšino tržaškega prebivalstva!
Tako nam krojijo pravico po novem volilnem zakonu, ki ga je Rim Trstu vsilil s sodelovanjem Zavezniške vojaške uprave!
Na seji 31. marca 1953 pa je obč. svet. dr. J. Agneletto glede na žaljive besede, ki jih je svet. Paladin izrekel na račun Slovanov, podal sledečo izjavo:
»Gospod župan,
Zapisnik zadnje seje obč. sveta ne vsebuje izpadov svet. Paladina ob začetku mojega govora. Toda svet. Paladin je Zavpil: »Slovani naj molčijo in naj se sramujejo, ker imajo roke umazane od krvi!« Jaz sem pri zadnji seji zaradi vpitja slišal le prvi del te težke žalitve, toda svet. Paladin je izustil tudi drugi det, kakor sem ugotovil po zadnji seji.
Proti tej najhujši žalitvi vseh Slovanov, brez izjeme, dvigam najenergičnejši protest in izrekam svoje globoko ogorčenje.
Ta moj protest naj pride nar zapisnik seje, zato da ostane v spisih tega obč. sveta kot dokumentiran dokaz, kako svetovalec, ki se imenuje »socialist« — pristaš 11. Internacionale — obravnava vse Slovane, brez izjeme; potem zato, da ostane za vedno pribito, na kakšni ravni so intervencije in besede, ki so jih nekateri svetovalci navajeni uporabljati v razprravah o političnih vprašanjih v dvorani tržaškega mestnega sveta.«
M področni predsednik
General T. J. Winterton je 31. marca za novega področnega predsednika imenoval dosedanjega področnega podpredsednika Sebastiana Micellija.
Novi zvonovi v Borštu
Na cvetno nedeljo so v Borštu praznovali veliko svečanost.
Ob ogromni udeležbi vernikov in gostov iz soseščine so blagoslovili tri nove zvonove. Na rdečem podstavku so jih postavili v sredo božjega hrama in jih okrasili in ovili s širokimi slovenskimi trakovi, ki so nosili prigodnostne slovenske napise.
Svečanost je otvoril z daljšim govorom domači župnik, preč. g. Malalan, ki je v jedrnati domači besedi orisal križev pot zvonov in občanom obrazložil vse delo in trud, pa tudi odločnost, da ima danes Boršt zopet svoja zvonila. Gospod župnik je ostro zavrnil vse tiste, ki so neresnično opravljali župnijo, da je dala zvonove za vojne namene. »Cerkev nima orožja, da bi se ubranili sili, zato pa ima še mogočnejše orožje potrpežljivosti«, je dejal.
Ta potrpežljivost je bila v nedeljo v resnici kronana s polnim u-spehom. Veliki zvon je vrnila tista vlada, ki ga je odvzela, ostala dva zvonova, ki sta bila razbita, pa so prelili. Na velikem zvonu je latinski napis, srednji ima slovenski napis: »Boršt Kraljica miru«, mali pa nosi slovenske napis: »Boršt. sv. Nikolaj«. Zvonovom je botrilo dvanajst botrov, med njimi mnogi naši člani. Cerkveni obred blagoslovitve sta soslužila gg, župnika iz Ricmanj in Katinare. Za stroške
prelivanj so prispevali polovico zneska župljani, polovico pa cerkvena uprava.
Po končanem obredu so priredili prigodnostno slavje pri čč. sestrah v Borštu.
Priljubljenemu župniku č. g. Malalanu iskreno čestitamo za uspeh, pa tudi požrtvovalni župljani, posebno botri, zaslužijo vse naše priznanje.
Da bi vas, dragi Brežani, novi zvonovi bodrili v težavah in razveseljevali ob prijetnih dogodkih!
Zaposlitev v obmorski koloniji
Slovensko dobrodelno društvo v Trstu opozarja vse vzgojiteljice, ki bi hotele sodelovati pri nadzorstvu otrok na mladinskem letovanju ob morju v Devinu, naj nemudoma vložijo tozadevno prošnjo z navedbo imena in priimka, očetovstva, dne in kraja rojstva ter državljanstva.
Prednost imajo vzgojiteljice, ki imajo že izkušnje iz prejšnjih letovanj ali pa so posečale tečaj za telovadbo, plavanje, zdravstveno nadzorstvo ali bolniško oskrbo.
Prošnje na nekolkovanem papirju je treba predložiti na naslov: Slovensko dobrodelno društvo, ulica Machiavelli 22-U.. ali pa P.O.B. 440 (poštni predal) in navesti, v kateri izmeni bi hotela prosilka biti zaposlena.
OJelika sobota
Ko utihnila raglja, zvonovi veselo
hozano zapeli Človeku, ki vstal, ponižan, trpinčen, do smrti bil križan,
ker tlačenim robom roko je podal.
Ljubezen Njegova pečate zdrobila,
okove, verige vse strla je v prah, da suženj iz teme se zopet podvigne . . .
Okrutneži, rablji! Prav nič vas ni strah?
Tugomir
ŠhetiBfljci Politimi!
Čudno se nam zdi, da je g. Pa-lutan odstopil s svojega odličnega položaja, ki ga je zavzemal v Trstu, saj je vendarle na pol Tržačan ali točneje', je za dve tretjini Skedenjc.
Čudno tembolj, ker se verjetno zaveda, da se bo nekoč povrnil v to našo zemljo, saj ga na škedenj-skem pokopališču čaka večno počivališče, kakor je razvidno z napisa grobnice, v kateri počiva rodbina Benič in Beničeva nečakinja Amalija Castagnetto, to je Paluta-nova mati.
Vsi starejši Skedenjci se te Be-ničeve nečakinje spominjamo, ko je s sestrično Nežiko iz Komna, če se prav ne varamo iz Sveratove družine, hodila po naši vasi.
In ko je Palutanova mati Amalija umrla, je njen stric Benič zgradil na škedenjskem pokopališču grobnico, kar izpričuje napis.
Gospod Palutan utegne potemtakem biti nekoč zares pokopan poleg svoje matere v slovenski zemlji — vkljub vsej svoji mržnji in sovraštvu do Slovencev — kjer ga bodo obdajala slovenska grobišča in gomile.
Res čudna so včasih pota usode tudi pota usode nestrpneža, kakor se nam je pokazal »prefekt« Palutan.
Zal pa moramo ugotoviti že danes, da tudi tedaj, na pogrebu, nihče od Slovencev, to je iz rodu njegove matere, ne bo imel razloga, da bi mu zapel ono našo prelepo:
»Blagor mu, ki se spočije
v hladni zemlji mirno spi...«
In vendar mu želimo, da si vsaj v tujini očisti dušo, in mu ob njegovem odhodu zadovoljni kličemo:
»Na svidenje nad zvezdami!«
M. C. S.
Slovenskim ženam na znanj e
Kot občinski svetovalec sem prejel prepis pisma, ki so ga »Slovenske katoliške žene« naslovile na tiho nedeljo na itrž;aškega škofa, mons. Antona Santina, v katerem so obenem tudi mene pozvale, naj sporočim po obisku pri škofu njegov odgovor v prihodnji številki »Demokracije«.
V pismu ugotavljajo predvsem, da se slovenski verniki zelo razburjajo zaradi ukinjenja velikonočne procesije vstajenja.
Po informacijah, ki sem jih Že imel, je Vatikan odredil, da se mora po vesoljnem katoliškem svetu vstajenje proslaviti pri nedeljski maši polnočnici, kakor je to bilo v starih časih, in ne več na veliko soboto zvečer ali na veliko noč ob jutranjih urah. Zato odpadejo procesije, ki so ob sobotah zvečer a-1: v nedeljo zjutraj tvorile del velikonočnih svečanosti.
To je gotovo prizadelo naše ljudstvo, toda zapoved je vesoljna, za vso katoliško Cerkev. Zaradi tega ni bila potrebna moja intervencija pri škofu.
Kar se pa ostalih pritožb tiče, in. sicer 1) potrebe po slovenskem duhovniku pri Salezijancih, ker g. Rozin ne more zadostiti vsem po-trebarr^ slovenskih vernikov, 2) odsotnosti slovenskega spovednika in slovenske službe božje v župniji 'Srca Jezusovega v ulici Ronco, 3) ker je zahvalna plošča v semenišču samo v italijanskem jeziku, četudi so za semenišče prispevali tudi slovenski verniki, 4) ker »Vita Nuova« ignorira slovenske verni-} ke v župniji sv. Vincencija, 5) ker se pri procesijah na Telovo, kljub zapovedi, da se sme peti samo latinsko, lahko pojejo italijanske pe-
BESEDA	SLO
(Nadaljevanje s 5. strani)
vso silo na potrebe načrtnega gospodarstva, racionalizacije dela in kontrole cen. Problem dela sem po stavil na prrvo 'mesto v državnem življenju. Jugoslavija ni imela smisla za te probleme in za moje načrte, katere sem branil sredi Narodne skupščine.
Ona ni bila dovolj konstruktivna. Glavni ustavni problem je o-stal nerešen, samo Hrvatska je dobila svoj posebni položaj. Sporazum l. 1939 je pomenjal važno izhodišče za rešitev ustavnega vprašanja Jugoslavije.
Varamo se, če mislimo, da se bo mo vračali v zunanjepolitične razmere, ki l^odo zajamčile Slovencem narodno življenje brez nevar nih katastrof. Usoda Slovencev skozi tisočletje je bila, da so bili ukleščeni med dva velika naroda, ki sta stremela, da jih uničita. Bodimo stvarni! Nič bistvenega se ni izpremenilo. Sami se ne moremo ubraniti tega strašnega pritiska! Zaradi tega mora biti vsaka zdrava slovenska politika ob istem času tudi jugoslovanska in balkanska, ker nas samo silno ozadje more ščititi pred smrtnim objemom naših tisočletnih nasprotnikov.
Slovenski ideal mora biti demokracija, sloneča na povsem svobodni izvršitvi državljanskih pravic Vsak totalitarizem katerega koli izvora je slovenskemu narodnemu življenju smrtonosen! Demokracija odgovarja slovenski narodni duši in zaradi tega moramo biti zavedni demokrati, sovražni do skrajnosti vsakemu totalitarističnemu poskusu.
Moramo na podlagi načela osebne svojine in zadrugarstva najti cini gospodarski tip, ki najbolje odgovarja našemu narodnemu značaju in našim prilikam. Svetli ideali zadrugarstva in socialnosti kakoi tudi solidarizma, največjega sovražnika vsake lažne marksistične razredne borbe, naj pokažejo pravo pot Slovencem! Združujoči krščanski idealizem in pravi zdravi slovenski realizem bomo Slovenci nadaljevali pot, ki jo je pretrgal brezdušni komunizem, kateri mora najti nekega dne svoj konec, ker je neprirodna socialna filozofija, ki ima svoje edino pravo oporišče v brezmejnem sovraštvu in bedi slovenskega rodu.
Kar se tiče slovenske borbe proti komunizmu, smatram, da je Slovenski narodni odbor absolutna narodna potreba, da pa je neobhod no, da njegovo delo oživimo, kar je pa mogoče doseči samo na ta način, da ga rekonstruiramo.
Kot najstarejši javni delavec v emigraciji se obračam na Slovence v emigraciji kakor tudi na trpeče sužnje pod Titovo strahovlado z besedami:
»Srca kvišku, nič ni izgubljeno! Naše vstajenje mora priti! To nam mora biti nepremagljiva vera. Ka-
kor sonce tone in se dvigne prihodnji dan v vsej svoji veličastnosti, tako doživljajo tudi narodi svoj zaton in svojo ponovno osvoboditev. Presilno je zasidran v slovenski duši nagon svobode, da bi mogla rdeča tiranija za stalno preprečiti, da ta naravni nagon izbruhne zmagonosno.
Slovenci kot eden najbolj omikanih narodov Evrope morajo v bratski skupnosti z brati Hrvati Srbi in Bolgari zopet slaviti svoje vstajenje iz groba! Dal vsemogočni Bog, da bi se skrajšalo strašno trpljenje našega naroda in da bi dan vstajenja prišel čimprej!«
BOGUMIL VOSNJAK
Jessaggeru 9enetu“ za hlrbuh
(Nadaljevanje s 3. strani)
vse narode na svetu in tudi za Italijane.
V tem stoletju narodov ni mogoče izbrisati z zemeljske' površine, kakor se je to dogajalo v rimskih časih. Abesinija, Eritreja, Li bija in jutri morda tudi Somalija so žive priče teh zakonov. Na žalost premnogih Italijanov te stvarnosti niso izučile!
Nauk Abesinije, Eritreje in Libije bo ponovil tudi Trst.
Kakor živijo Italijani v Švici, v Franciji, na Malti, v Ameriki in drugod po svetu, tako bodo obstal' tudi tržaški Slovenci, pa če je Ir videmski gospodi prav ali ne!
Igor N.
srni, medtem ko je slovensko petje prepovedano, prosim slovenske žene, ki so pismo pisale, naj se zglasijo pri meni zaradi točnejših podatkov.	Dr.	Josip	Agneletto
£kcija slou. obč. svetovalcev
Zupan devinsko - nabrežinske občine, g. Josip Terčon, je v imenu vseh slovenskih občinskih svetovalcev cone A STO-ja poslal 21.. decembra 1952 z nabrežinskega protestnega zborovanja Varnostnemu svetu OZN memorandum, v katerem so prikazani glavni pro-„ blemi v zvezi s tržaškim vprašanjem, ki še čakajo pravične rešitve.
Zupan Terčon je prejel glede tega naslednji odgovor OZN:
G. J o s i p Terčon, župan občine Devin-Nabrežina Svobodno tržaško ozemlje
TRST
Spoštovani gospod,
Sporočam Vam, da smo prejeli memorandum slovenskih občinskih svetovalcev britsko - ameriške cone-Svobodnega tržaškega ozemlja glede vprašanja STO-ja z datumom 21. decembra 1952.
V skladu s predpisi o postopku: Varnostnega sveta bomo Vaš memorandum vključili na zaporedni spisek »Sporočil zasebnikov in nedržavnih ustanov glede zadev, ki spadajo v pristojnost Varnostnega sveta«. Ta spisek dostavljamo periodično vsem včlanjenim vladam v njihovo informacijo.
D. P r o t i č ,
Glavni ravnatelj, dodeljen Političnemu oddelku in zadevam Varnostnega sveta
SOLSKA AKADEMIJA Slovenske srednje in strokovne šole v Trstu priredijo v soboto
11. aprila zvečer in v nedeljo
12. aprila popoldne akademijo s pestrim sporedom.
Vstopnice dobite od četrtka 9. aprila dalje v pisarnah šol, ki sodelujejo.
Seja Biau.iegc odbora SDZ
V nedeljo 19. marca je bila IX. seja Glavnega odbora SDZ za STO.
Polnoštevilno zbrani odborniki so z zanimanjem sledili izčrpnemu predsedniškemu poročilu.
Dr. Josip Agneletto je prikazal najnovejši razvoj političnih dogodkov v zvezi s tržaškim vprašanjem in še enkrat poudaril trdno voljo tržaških demokratičnih Slovencev, da se uprejo vsakemu barantanju in vztrajajo po popolni ostvaritvi Svobodnega tržaškega ozemlja v smislu mirovne pogodbe z Italijo.
Po preučitvi položaja na našem podeželju je odbor sklenil, da se v teku aprila vršijo občni zbori krajevnih organizacij, na katerih bodo določili delegate, ki bodo v smislu pravil 3. maja prisostvovali skupščini Slovenske demokratske zveze za STO v Trstu.
Zdravnik
dr. Franc Gruden
specialist
za ustne in zobne bolezni je odprl svojo ordinacijo v Nabrežini, 80 (v svoji hiši)
Kino »Prosvetni Dom“ v Nabrežini
predvaja v SOBOTO ob 20. uri in mi VELIKO NOC ob 16. in 20. uri veliki barvani film:
PANDORA
Ker je film izredno zanimiv, pričakujemo obilno udeležbo, ter voščimo te mpotom vsem svojim obiskovalcem vesele velikonočne praznike.
Na VELIKONOČNI PONEDELJEK ob 16. in 20. uri je na pro-
gramu film:
Kralj iz Afrike
BUFET
TOČIJO SE PRISTNA DOMAČA, ISTRSKA IN BRIŠKA VINA IN KRAŠKI TERAN
TRST - Ul. Ghega št. 3
teli soojim cenfenim gostom in prijateljem oeselo oeliko noč
ložkotu
VESTI
GORIŠKEGA
Suoboda IjiibeznS do domouine
Zavezniške demokratične sodbe v primeru s fašističnimi - Nov volilni .zakon in priprave za državnozborske volitve v Italiji, ki bodo junija
Pretekli teden so goriški italijanski dijaki po.novno stavkali iz protesta zaradi znane »težke« obsodbe beneških fašistov v Trstu.
Policija jih je hotela razpršiti ;n itu pa tam je proti njim dejanski nastopila, ker niso imeli predpisanega dovoljenja za javno manifestacijo. Pa so se kmalu pobotali in policija je malone pred to mladino napravila mimohod! Iz tega lahko sklepamo, koliko veljajo predpisi zakona v Italiji!
Kljub temu smo na enem od tolikih italijanskih stenčasov imeli priliko citati protest proti ravnanju policije, ki se je izražal v besedah: »Liberta di amare la pa-tria« (»Svoboda ljubezni do domovine«). To svobodo zahtevajo poulični junaki zase, ne dovolijo pa in ne trpijo, da tudi drugi, na primer goriški Slovenci, uživajo svobodo ljubezni do svoje matične države. Celo protestirajo, ker je pristojno sodišče v Trstu obsodilo na zasluženo kazen tujce, ki so prišli motit mir v domovino Tržačanov.
Vsakemu svoje pravice, pa bo mir in red in svoboda ljubezni do domovine zagotovljena!
Sicer pa se goriški italijanski dijaki in fašisti nimajo kaj pritoževati, saj bi nas bilo fašistično so-•dišče prav gotovo obsodilo na trideset let zapora in ne na šest do devet mesecev, če bi se bili mi Slovenci drznili kaj takega! Italijanski sodniki pa ne bi sodili samo za nedovoljeno javno manifestacijo, ampak za zaroto proti državi z o-rožjem in tako dalje! Seveda, če bi .se kaj takega drznili mi Slovenci.
In vendar smo mi Slovenci prenašali in trpeli tudi take visoke •obsodbe in kazni. Pa smo nosili v srcu resnično in čisto ljubezen do domovine! Lahi se ne upajo prenesti niti nekaj mesecev lahkega zapora za svojo »ljubezen do domovine«! Njihov značaj se zrcali tudi v tem!
Goriška dijaška manifestacija ni .bila dovoljena, toda šolsko skrbništvo in profesorji so šli mimo tega in niso nobenemu dijaku zapisali neopravičenega izostanka od pouka. V Trstu pa je neki profesor zapisal kot neopravičen izostanek od pouka nekemu dijaku, ki je tudi protestiral na ulici. Po vsej I-taliji se je dvignil glas proti temu profesorju! Resnost šole in njene discipline se vidi tudi v tem zadržanju! V Italiji raje predlagajo, naj bi profesorji ne dajali dijakom domačih vaj, da se ubogi dijak', preveč ne utrudijo in izčrpajo! Kako bodo potem uganjali patriotizem na ulici in kje naj dobijo čas
za »svobodo ljubezni do domovine«?...
Končno je rimski senat v ponedeljek 30. marca na hrupen način izglasoval edini člen dodatka k volilnemu zakonu, na podlagi katerega dobi stranka ali povezane skupine strank, ki dobijo polovico in en oddan glas na volitvah, 385 poslanskih mest, ostalih 205 mest pa si razdelijo enakomerno vse ostale stranke.
Da je zaradi dolgotrajnega zavlačevanja razpravljanja o tem zakonu lahko prišlo do* sklepa, je na ponedeljkovem zasedanju senata vlada zahtevala zaupnico prav na tem zakonu. Opozicija je tedaj u-prizorila strašanski hrup in nemir, da bi glasovanje preprečila! Prišlo je do dejanskega spopada med opozicijo in ostalimi senatorji, predsedstvom senata in ministri!
Končno je predsednik proglasil, da je zakon sprejet. Opozicija pa trdi, da je predsednik senata potvoril zapisnik zasedanja in glasovanja ter se je zaradi tega najprej pritožila pri predsedniku Republi-
ga postopka senata, in je zato zakon podpisal 'ter ga s tem uveljavil, je opozicija izjavila, da vloži proti predsedniku senata Ruiniju kazensko ovadbo zaradi omenjene domnevne potvorbe!...
Tako bodo državnozborske volitve verjetno že 7. junija.
Za te volitve vlada v državi veliko rzaburjenje med strankami in skupinami. Opozicija bi namreč ra da preprečila, da bi demokrščani in njihovi zavezniki republikanci, Saragatovi in Romitovi socialisti ter liberalci dobili na volitvah polovico in en glas. Zato se pripravljajo na živahno in ostro volilno propagando. V opoziciji pa niso samo komunisti in Nennijevi socialisti ter fašisti in monarhisti, ampak tudi mnogi disidenti vseh strank, od liberalcev do demokr-ščanov. Tako smo že poročali, da so v Milanu zborovali vsi levičarski disidenti, ki so napovedali, da na volitvah nastopijo v vseh o-krožjih.
Liberalec Corbino pa zbira še druge disidente in nezadovoljneže
Državna in narodna zastava!
ke Einaudiju. Ker pa je ta izjavil, ,v »Nacionalno zvezo« (»Alleanza da on ne more nadzirati notranje-| nazionale«) za volitve!
Pretekli teden je »Lega Nazionale« v svojem velikem ljubezenskem zaletu do slovenskih otročič čev podarila trikoloro tudi slovenskima vrtcema v Standrežu in v Podgori.
Rekli bodo, da sta tu tudi italijanska vrtca! Nič ne de, slovenskim otročičem ni nihče obrazložil, da eno je zastava države, kateri Slovenci v Italiji pripadamo, drugo pa slovenska narodna trobojnica, ki je vsakomur najsvetejši simbol njegovega rodu.
Slovenci v Italiji smo kot državljani dolžni zvestobo državni zastavi, kot Slovenci pa hkrati tudi slovenski!
Pravilna vzgoja ni tista, ki nevednim otročičem, ko sami ne zna-jo razločevati, kaj je eno in kai drugo, Slovencem nasprotna italijanska organizacija podeljuje samo trikoloro države, ki nam noče dati zaščitnega zakona in nas izpostavlja vsakdanjim nevšečnostim in krivicam, našim bratom v videmski pokrajini pa ne dovoljuje niti pouka v slovenski materinščini!
Pravilna vzgoja ni tista, ki drži otroke v temi, ampak tista, ki jim pojasni točno ne .samo dolžnosti, ampak tudi pravice otroka in človeka!
Ce je dolžnost državljana, spoštovati državno zastavo, je njegova dolžnost, kot pripadnika drugega naroda, ljubiti zastavo svojega rodu, ker 'le-ta zastava predstavlja srce in veličino prave matične države!
Kdor hoče malčkom dobro in želi, da postanejo resni in pravični, naj jih v prvi vrsti uči ljubiti njihovo mater in materin jezik, potem jih mora poučiti o dolžnostih in o pravicah državljana ter povedati, da utegne biti država tudi krivična do nekaterih državljanov, ker jih ne ščiti, ko jim ne priznava šol v materinem jeziku!
Kjer pa še duhovščina vsiljuje tem otrokom tuj jezik, nastane krivica tembolj očitna! To se namreč dogaja v videmski pokrajini!
GOSPODARSTVO
Zakon ščiti praolco do imena
Cl. 6 civilnega zakonika določa, da ima vsaka oseba pravico do i-mena in priimka, ki sta ji po zakonu dana. Ime in priimek pa je moči spremeniti ali popraviti samo s postopkom, ki ga zakon predpisuje, to je po sodnem potu.
Cl. 7 civilnega zakonika daje možnost pritožbe na sodnijo vsakemu, ki se mu pravica do uporabe lastnega imena in priimka ospo rava, in proti vsakemu, ki tuje ime in priimek neopravičeno izrablja. V obeh v čl. 7 navedenih primerih daje zakon tudi pravico do odškodnine.
Ne samo to, ampak sodna oblast lahko zaukaže, da se njena tozadevna sodba objavi v časopisih na stroške obsojenega.
Cl. 8 civilnega zakonika pa tolmači, da ima v primerih, ki jih čl. 7 predvideva, pravico do sodnega postopanja tudi tisti, kdor sicer ne nosi več osporavanega ali neopravičeno izbraljanega imena in priimka, ima pa tehtne razloge družinskega značaja, da se ime in priimek spoštujeta.
Iz tega sledi, da ima vsak Slovenec pravico, zahtevati od uradnika na županstvu, da pravilno piše njegovo ime in priimek v sloven-
ski obliki in da je vsako pačenje lahko podvrženo sodnemu popravku na stroške krivca, od katerega lahko zahteva tudi primerno odškodnino.
Kar se priimka tiče, imamo Slovenci pravico, da stavijo tudi strešice, kar nam potrjuje pravosodna oblast, ki je to pravico nedavno od tega v neki sodbi poudarila.
V zadevi imen pa upamo, da se vlada končno odloči, izdati uradnikom navodila, naj pri rojstvih sprejemajo in vpisujejo tudi čista in pristna slovanska imena, .ki jih nekateri nestrpneži ne morejo trpeti!
V zadevi čl. 8 pa tolfnačimo 'a kole: Sorodniki nekoga, ki ne nosijo njegovega priimka, imajo pra-
rabljanju njegovega imena in priimka, če dokažejo, da imajo tudi samo moralne razloge za ohranitev pristnosti imena in priimka zaradi ugleda in časti svoje družine 'li rodu!
Predavanje v Sovodnjah
Na povabilo vodstva Kmetsko -delavske zveze je pretekli petek zvečer predaval v Sovodnjah dr. Avgust Sfiligoj iz Gorice o dednem pravu. Po predavanju je dr. Sfiligoj izčrpno razčlenil in s pravnega stališča pojasnil vsak primer, ki so mu ga poslušalci predočili.
Sklenili so, da bodo s takimi predavanji, ki so našim ljudem zelo koristni, nadaljevali, ker jih od bli-i
nastopiti proti pačenju in iz- zu seznanijo z važnimi zakoni.
luponouo pojasnila
Na vprašanja, ki jih je naš občinski svetovalec g. Bratuž stavil goriškemu županu že 30. januarja, je s pismom od 20. marca prejel sledeča pojasnila.
Kar se tiče poti na goro Kalvarijo, ki jo širijo, pravi g. župan, da so svet zasebnih lastnikov vzeli z njihovim privoljenjem. Toda nekateri od teh lastnikov še sedaj zatrjujejo, da županstvo predhodno sploh ni prosilo za njihovo privoljenje. To pomeni, da se je županstvo začelo pogajati z lastniki pozneje.
Občinskim policajem, zagotavlja županovo pismo, so bili z ukazom št. 111 od 30. januarja nakazane nagrade za marljivo opravljanje službe.
Recimo, da je res, kar ne odgovarja točnosti! Saj vemo, da je le vprašanje g. Bratuža zbudilo odločitev za izplačilo nagrade!...
Glede višje cene, ki jo županstvo zahteva za pogrebe, ki so ob sobotah popoldne, jo županovo pismo opravičuje z dejstvom, da mora županstvo plačati uslužbencem nadurno delo, ker so ob sobotah popoldne navadno prosti.
V zadevi vodnega izvirka, ki so ga odkrili v Sentmavru, pa pravi g. župan, da ni moči še vedeti, kakš-no zmogljivost bo imel izvir. Zato bo moči reči, če naj to vodo speljejo do Pevme in na Oslavje šele tedaj, ko bodo podatki toč-nejši!
IZ SLOVENIJE
MELIORACIJSKA POVRŠINA V JUGOSLAVIJI
Po uradnih podatkih je v Sloveniji 148.808 ha melioracijskih površin. 60.000 'ha je treba osušiti, 63.000 namakati, ostalo pa najprej osušiti in nato namakati.
JUGOSLAVIJA NA VELESEJMU V FRANKFURTU Na zadnjem mednarodnem vele-" sejmu v Frankfurtu v Zahodni Nemčiji je razstavljala tudi Jugo slavija. Slovenijo so zastopala podjetja »Lek« in »Gosad« iz Ljubljane, »Toko« iz Domžal, »Dom«, »Slovenija - vino« in »Slovenija - sadje« iz Ljubljane.
Slovenska podjetja so na tem velesejmu sklenila več pogodb v skupnem znesku 3,6 milijonov nemških mark. Kupčija se nanaša predvsem na polivinil kloridne izdelke, živosrebrni sublimat in usnjeno galanterijo.
in dokazoval, da je kazen neutemeljena, so mu odgovorili, »da bi ob tisti uri smel postreči samo s čajem in ne z rumom!«
Nek drug tujec je prišel ponoči v neko restavracijo, ker pa ni mel pri sebi dinarjev, ampak samo dolarje in teh ne sme sprejemati ter menjati nihče drug kot »Putnik« in »Narodna banka«, zato mu niso mogli dati ne hrane ne pijače! Jasno je, da tako početje ne vabi tujih turistov v Jugoslavijo!
Takih in podobnih primerov je nešteto .še danes kljub »sprostitvi jugoslovanskega gospodarstva iz uničujočih klešč birokracije«.
GOSTINSKA PODJETJA V SLOVENIJI Po podatkih »Slovenskega poročevalca« z dne 5. marca 1953 je sedaj v Sloveniji 2353 gostinskih podjetij z 2627 obrati. Od teh je 1330 državnih, zadružnih ali družbenih; 571 je zakupnih, ostalih 726 pa privatnih. Hotelov je 90, restavracij, kavarn in bar 112, bifejev 82, menz 115, gostiln 2238.
Neverjetne so .težave in sitnosti, s katerimi se morajo boriti gostinski obrati. Za nas je to težko razumljivo, v današnji socialistični Jugoslaviji so pa primeri kot sledeči na dnevnem redu.
Nekje na Dolenjskem je n. pr. moral lastnik gostilne plačati 3000 din kazni, ker je opolnoči postregel s čajem in rumom tujcu, ki se je moral ob tisti uri zateči v to gostilno. Ker je lastnik protestiral
IZDAJANJE POTNIH LISTOV Po novem pravilniku bodo potne liste izdajali okrajni in mestni ljudski odbori, ki so za to prejeli od tajništva 'za notranje zadeve posebno' pooblastilo.
Proti zavrnitvi prošnje za izdajo potnega lista se prizadeti lahko pritožijo na tajništvo za notranje zadeve.
ZADRUZNE INVESTICIJE NA GORIŠKEM
Okrajna zadružna zveza v Šempetru pri Gorici gradi hladilne naprave za sadje in tovarno ledu. V te naprave bodo investirali nad 15 milijonov din. Zgradili bodo tudi sušilnico za sadje, kjer bodo sušili tudi zapredke svilenega prelca; prav tako bodo zgradili tovarno za predelavo sadja in zelenjave, da preprečijo kvarjenje teh pridelkov, ko je domači in tuji trg prenatrpan.
Na Dobrovem v Brdih grade veliko moderno vinsko klet z zmogljivostjo 300 vagonov.
Načrti so lepi in dobri, da bi se le kmalu uresničili!
"'.J-.: j,, .
cVelikonočni žegen
V starih časih so na velikonočno | na bičanje, velikonočni piruhi pa jutro naše matere na Primorskem na Petrovo izdajstvo. »Živci« ali
razlagale svojim otrokom pomen, velikonočnih jedi.
Vsaka tipična velikonočna jed ima svoj pomen, in izvira gotovo iz daljnih časov. Danes za večino ljudi nimajo velikonočne jedi nobenega pomena več. Vera in življenje po veri je tudi pri ljudeh, ki se ponašajo s svojo versko tradicijo, dositkrat le nekaj abstraktnega, le gole besede, njihovo dejansko življenje pa gre v čisto drugo smer, kot uči nauk krščanske vere... .
Dosledno temu pešanju življenja po veri izginja tudi smisel za doživljanje skrivnosti velikonočnih praznikov v živi vsakdanji obliki. Zato je za večino naših »katoliških« družin tipična velikonočna jed samo še običajna jed brez smisla in pomena. Ni več mater, ki bi na velikonočno jutro svojim otrokom razlagala globok pomen teh jedi, ki danes predstavljajo morda samo še praznični priboljšek.
Naši dedje so pa drugače praznovali te jedi. Ob zavživanju grenkega in pekočega hrena so se spominjali Kristusa, ki je žejen in do smrti izmučen prišel na Kalvarijo, kjer so mu Judje ponudili vina z žolčem. Velikonočna potica jih. je spominjala na trnjevo krono, gnjat
»mrzla juha« pa spominjajo na po tres, ki je nastal, ko je Kristus iz dihnil na križu!
Danes ni več pri naših ljudeh tega globokega smisla pri uživanju »žegna«. Ostal je le še gol formalizem, priljubljena tradicija brez duha in življenja. Ostala je le črka, ki mori in uničuje, duh pa, ki oživlja in krepi, je izginil....
JAMLJE
Kot smo že napovedali, je bila v nedeljo 29. marca slovesna otvoritev električne luči v Jamljah.
Da smo prišli do te luči, se moramo zahvaliti le našemu županu in vsemu občinskemu svetu. Le njim gre zasluga, zato se jim zahvaljujemo za požrtvovalnost in razumevanje v našo korist. Zavračamo zaradi tega vsako trditev lista »Giornale di Trieste«, da gre zasluga za to poslancu Baresiju. Bližajo se volitve in Italijani bi radi lovili slovenske glasove!
Slovo od Števerjana
Spet zapuščajo Steverjanci naša lepa Brda!
Zapustil nas je celo naš g. župan, ki se je z vso družino preselil v Videm, kjer si je odprl novo trgovino.
V torek preteklega tedna je odšel v Furlanijo, in sicer v Romans ob Soči, g. Efrem Klanjšček. Tam bo vodil obširno posestvo.
Danes pa odpotuje v Avstralijo g. Albert Gabrovec, naš občinski svetovalec.
Vsi trije gori navedeni so bili člani Kmetsko-delavske zveze, zato jim. želimo obilo sreče v novem kraju, ki so si ga izbrali, ter jih prosimo, naj ne pozabijo na naše slovenske kraje in našo slovensko govorico.
Steverjan, 31. marca 1953.
Kmetsko-delavska zveza
SEJANJE KORUZE
V mesecu aprilu do 10. maja je najprimernejši čas za sejanje koruze.
V lahkih, gruščnatih zemljah moramo sejati koruzo bolj zgodaj, da jo lahko obvarujemo pred morebitno sušo. V težkih, mokrih in zato bolj mrzlih zemljah pa moramo sejati bolj pozno, ko se zemlja že nekoliko ogreje.
Kjer bomo sejali koruzo, Ano gotovo zemljo za to že pripravili s tem, da smo jo v zimskem času globoko preorali. Star je izrek naših prednikov, da je v zimi preorana zemlja že polovico pognojena. Tako zemljo namreč led razkroji v prah. In vsakodnevno opazovanje nam dokazuje, da vsaka rastlina bolje uspeva v zemlji, ki jo je led razkrojil. Je pa to tudi znanstveno dokazano. Koreninice imajo v taki zemlji večjo možnost razvoja. Poleg tega nakopiči globoko preorana zemlja v globočini večjo zalogo vode, ki jo imajo rastline ob morebitni suši več na razpolago.
KAKO MORAMO
GNOJITI KORUZI
Predvsem je za gnojenje koruzi najvažnejši hlevski gnoj. Najbolj pravilno je, da hlevski gnoj podor-jemo že za časa zimskega globokega oranja. Gnoj potrosimo načez pred oranjem in ga tako podorje-mo. Tak gnoj se do setve že razkroji in je tako rastlinam bolj hitro dostopen.
Gnoja bomo potrosili od 300-400 kv na hektar ali 30-40 kv 1.000 kv. metrov. Večje količine dajejo tudi večji pridelek, in zato, kdor i-ma hlevski gnoj, naj ga potrosi tudi do 60 kv na 1.000 kv. metrov.
Kakor smo že večkrat pisali, primanjkuje hlevskemu gnoju fosfor. Zato bomo dodali na hektar, s hlevskim gnojem pognojeni njivi, še 200-300 kg superfosfata. Ce bomo koruzi gnojili samo z umetnimi gnojili, n. pr« po deteljišču ali, kjer smo prejšnje leto gnojili z gnojem, bomo porosili na 1.000 kv. metrov površine sledeče količine: 40-60 kg . superfosfata, 20-30 kg amonjaka ali apnenega dušika in 15-20 kg kalijeve soli.
V pustih peščenih zemljah je dobro količino kalijeve soli zvišati na 20-25 kg na 1.000 kv. metrov. Ob času osipavanja bomo koruzi pognojili z apnenim nitratom ali še bolje z amonjakovim nitratom. Ta slednji je zato bolj priporočljiv, ker deloma hitro in deloma pozneje deluje. Za vsakih 1.000 kv. metrov bomo potrosili 20-30 kg nitrata. Ce so mlade koruzne rastlinice iz katerega koli vzroka blede in rumenkaste barve, jim bomo takoj pomagali s tem, da potrosimo rastlinam 8-10 kg apnenega nitrata ali čilskega solitra na 1.000 kv. metrov, ker so la gnojila hitro delujoča.
Da dosežemo visok odstotek pridelka, moramo skrbeti, da na njivi ni praznih mest. Zato bomo ob setvi sejali bolj na gosto in pozneje razredčili; kjer pa bi kljub temu ostala prazna mesta, bomo na ta koruzna stebla presadili, in to čimprej, dokler so še mlada. Presajamo na ta način, da na manjkajočem mestu izkopljemo z lopato jamo, nato steblo z lopato izkopljemo in s kepo zemlje presadimo in dobro stlačimo.
§olgota
Utihnile ptice v goščavi,
živalim zježila se dlaka, rjoveli so levi v puščavi, ko tema zakrila nebo.
Od groze se zemlja uprla
umoru Boga in Človeka, vse stresla, grobove odprla
in tempelj —- za storjeno zlo.
Nevihta in bliski plamteči
strašno zabučali pod nebom in družili zemlji tožeči,
ko božji umiral je Sin.
Krilatci so nemo jokali,
narava vsa v tugi vzdrhtela, eatulile vse so živali,
ko se izvršil — ta strašni zločin .
Tugomir
KAKŠNE SORTE KORUZE
BOMO SEJALI?
Vsak kmet ima že svojo izbrano sorto, zato nimamo pri tem mnogo povedati. Pač pa je važno vedeti, da so v zadnjih letih začeli sejati križane sorte, ki dajejo mnogo večji pridelek. Tako seme pa mora biti vsako leto obnovljeno, to se pravi, da letošnjega pridelka ne moremo uporabiti za prihodnjo setev, če hočemo doseči uspeh.
Križanke so bele in rumene ter zgodnje, srednje in pozne dozori-tve. Križanke prodaja deželni Kmetijski konzorcij na Goriškem, na Tržaškem pa se zanimajte zanje pri Kmetijskem uradu ZVU. Pri nakupu naj vsak vpraša za vrsto, ki naj odgovarja zemlji in času setve. Ob setvi je dobro seme razkužiti, da ne zapade snetlivo-sti. Kot razkužilo uporabljamo prah »Caffaro«, ki ga pomešamo s semenom,
KORUZNA STEBLA moramo do konca aprila ne samo spraviti z njiv, temveč moramo ista tudi ali uničiti ali stlačiti v gnoj. Po tem času bo kaznovan, kdor tega ne bo izvršil. Da se pa koruzna stebla uničijo, mora biti skrb vsakega kmeta, ker vidimo, kako nam ved-no več škode prizadeva koruzni molj, ki razjeda stebla in storže. Za večjo jasnost povemo, da je ^a molj črv, ki ga najdemo v steblu ali v storžu!
VESTI z VIDEMSKEGA
Zgodovina cerkvice
svetega Kvirlna ob Nadiži
Ko prideš iz Čedada do mosta sv. Kvirina, se cesta deli na dvoje. Prva gre ravno naprej, a se kmalu razcepi in pelje v dve različni dolini, v šentlenartsko in so-vodenjsko. Druga in glavna cesta pa obrne na levo in pelje ob Nadiži v bližnji Šempeter.
Malo pred Šempetrom vidiš krasen in visok most, ki te pelje čez Nadižo v Dolenji Brnas, prvo slovensko vas na desnem dregu Nadiže.
Nedaleč od tega mosta pa vidiš ob cesti eno najstarejših, če že ne »ajstarejšo cerkev nadiške doline, to je cerkev sv. Kvirina. O njej pravijo, da stoji baje na razvalinah poganskega templja, ki je bil posvečen boginji Diani. V bližini so izkopali starine, ki dokazujejo, da je bil ta kraj že v prazgodovinskih časih naseljen.
Cerkvica sv. Kvirina, večkrat predelana, je ohranila več gotskih makov, n. pr. okna in gotski v kamen vrezani napis:
»Anno Domi(ni) 1493, Maliste) r Martin(u) piritch?).«
Ta napis je podoben popolnoma onim v Landarski jami, v Dolenji Mjersi in v Briščah. Na priimek »Pirih« naletimo šele v nadiški dolini. 2upnik Peter (»presbyter s. Petri Sclaborum«) imenuje leta 1480 v svoji oporoki za dediča nekega »Pirich«-a. V pogodbi iz leta 1505, »actum in villa Alzidae« (A-žla), se imenuje cerkveni ključar cerkve sv. Kvirina in cerkve sv. Jakoba v Ažli, neki Filip »nepos Urbani Pirech«. Leta 1608 je bil župnik v Šempetru Mathias Pirich in leta 1558 Gregorius Pirich je bil kurat na Stari gori. Vse kaže, da je bil ta Martin Pirich v sorodstvu z zidarskim mojstrom Andrejem Pirichom iz Loke, ki je takrat deloval na Tolminskem in na Beneškem (v Landarju in Briščah). I-menuje se še neki »Bartholomeo pictore de Loch« kot priča oporoke duhovnika Klementa Bernarda Naistoth, ki je umrl leta 1531 kot šempetrski župnik. Gre za družbo slovenskih cerkvenih umetnikov, Pirihov, ki so predelali ali sezidaii večino cerkva nadiških dolin, n. pr. pri Lipi, v Kravarju itd.
Okrog cerkve sv. Kvirina je bilo tudi staro pokopališče, kamor so nosili pokopavat mrliče iz vseh bližnjih diolin in celo iz Bovca, kakor pravi ustno izročilo.
Cerkvica sv. Kvirina je bila večkrat predelana in je izgubila vsaj prvotni slog. Leta 1600 je arhidia-kon Missio našel v njej dva čedna in lepa lesena oltarja z lepo sliko sv. Kvirina (»bona pictura«). Ko je Benečija izgubila upravno samostojnost, je bila ta cerpvica opuščena in je služila za senik in celo za lazaret za kužne bolezni.
Iskreni beneški rodoljubi so proti .koncu minulega stoletja začeli delovati na tem, da bi se stari zgodovinski spomenik sv. Kvirina zopet prenovil, čimbolj mogoče v stari obliki, in s pomočjo pobožnega ljudstva so to tudi dosegli.
Pri cerkvici sv. Kvirina, okrog »lastre« (kamenite mize) pod lipo, se je zbiral enkrat na leto, in o potrebi tudi večkrat, slovenski »a-rengo« (parlament), ki je razpravljal in ukrepal o deželnih potrebah,
o javnem redu, sodil hudodelstva in prestopke itd. Tukaj pod milim nebom so imeli beneški Slovenci svoj povsem izviren in čisto demokratičen parlament, kakršnega drugi Slovenci niso poznali. Na ta parlament je prihajalo vseh šestintrideset županov Landarske in Mjerske banke pod predsedstvom landarskega ali mjerskega velikega župana.
Pri sv. Kvirinu so pravde morda bolj pametno sodili in bolj modre odloke razglašali kakor v sedanjem, razsvetljenem veku! Takrat je bilo med beneškimi Slovenci še mnogo navdušenja za stare pravice in veliko plemenskega ponosa nasproti furlanskim sosedom.
Samostojnost Beneške Slovenije je zatrla Avstrija in njena naslednica, Italija, ni krivice popravila; nasprotno: ta hoče s silo izbrisati iz teh zgodovinskih dolin še slovenski jezik!
Cerkvica sv. Kvirina obuja bene-
CERKEV SV. KVIRINA PRI ŠEMPETRU SLOVENOV
škim Slovencem spomin na srečne .Zgodovinske čase, na katere so tako ponosni. Cerkvica je bila proglašena za narodni spomenik in pod fašističnim režimom so jo posvetili spominu padlih vojakov naše doline v prvi svetovni vojni. Pod »lupo «je vzidana velika mar-
mornata plošča, na kateri je vklesanih štiri sto imen slovenskih vojakov, ki so padli za Italijo. Na železni ograji je zapisan z velikimi črkami: »Qui i morti vivono«.
Pa tudi mi živi beneški Slovenci hočemo živeti, čeprav hočejo, da bi izumrli!
i*i	v	• i ®v ••	n	v***
Delikonocm običaji o Benečiji
Ko mirno opazuješ obnašanje Benečanov v velikem tednu, lahko porečeš, da se srčno strinjajo z božjimi skrivnostmi, ki jih cerkvena liturgija oživlja v svojih obredih: Kristusovo trpljenje in vstajenje. -
Ce pa bert ; zgodovinske knjige o Benečiji, bi rekel, da je bila nekdaj njihova vera še močnejša in živahnejša.
Karel Podrecca, slavni sin te zemlje, piše, da so se na cvetno nedeljo stari Benečani zbirali pri cerkvi sv. Kvirina in tam. na Sempe-trski ravnini, uprizarjali sveto igro
■ ' *”<<
IBNH
SiSk
7
BENEŠKA PISANICA
o Kristusovem trpljenju. To je trajalo baje do konca XVIII. stoletja. Potem je ostalo še nekaj podobnega v cerkvi, in to je bilo delo same duhovščine.
V farnih cerkvah sv. Petra in sv. Lenarta so mašniki sami pre-
pevali »passio Domini nostri Jesu Christi secundum Matthaeum, kakor je predpisano v rimskem mi-salu. A to je v Benečiji imelo nekaj značilnega, ker je bilo besedilo slovensko in »viža« posebna, ker niso peli niti v gregorjanskem, niti v tako imenovanem akvilejskem tonu, ampak v lokalnem, bi rekel v staroslovenskem tonu. In še to je zanimivo, da so peli med blago-slovljenjem oljk in sveto mašo. In ker sta obe fari imeli precej duhovnikov (šempetrska jih je štela 12, šentlenartska pa 8), ki so peli vsak svoj del (fajmošter ie predstavljal Kristusa, razni kaplani pa Petra, Judeža, Kajfeža itd.), je moralo biti zares nekaj podobnega nekdanji sveti igri pri sv. Kvirinu.
Tega je bilo ljudstvo zelo veselo in navdušeno, ker so se na cvetno nedeljo hiše izpraznile in oči so solze točile. Te slavne preteklosti so danes sami ostanki in ljudstvo, ki tega ni krivo, je zelo žalostno. Verni človek in rodoljub, ki prihaja sem na »oljčinco«, vidi zelo natlačene cerkve, kjer pojejo »pasjon« kakor po starem in ko sliši prvi prepevek: »Tarplenje Go-spuoda našega Ježuša Kristusa pc, arspisovanju svetega Matevža«, mu trepeče srce in oči se mu zasolzijo.
Na velik petek ljudstvo ne hodi v cerkev samo častit sveti križ ali poslušat pridige, kakor drugod. Benečani na ta dan premišljujejo bolj globoko o Kristusovem trpljenju. Njihovo rahločutno srce žaluje tudi po njegovi materi Mariji. Skupine žen, ki so odmolile pri »božji martri«, vstanejo 'in gredo pred oltar Matere božje in tam začnejo peti žalno pesem. V družinskem krogu bodo nocoj po večerji kot navadno molili »rožar«, a potem ne boš slišal navadni »častito«; ti bodo peli le pesem velikega petka, ki te je tako presunila davi v cerkvici. To pesem bi lahko imenovali ljudski opis Kristusovega tn
Marijinega trpljenja. Se glasi takole:
»O muoj Jež uš, o muoj Sin kod’ si hodu, kje si biu?
Ted’ sau hodu,
tod’ sam biu,
sam karvavi puct potiu,
Ijepa roža , Mati božja Marija sedam žalosti.«
OPOMBA: Vsega skupaj je pet popolnoma enakih kitic, razen tega: pri 2.:
»Par ti veliki koloni san hrižlan biu.« pri 3.:
»S tarnjovo krono sam kronan biu.« pri 4.:
»Na brjeh Kalvarije sam te težki križ nosiu.« pri 5.:
»Od kapje do kapje na križi vso kri preliu.«
Velika sobota je predpražnik vstajenja in zato ima čisto veseli izraz. Kadar iz zvonika odmeva »glorija«, hitijo ženske k studencu se umivat, ker takrat zbriše voda te male »grjehe«.... Popoldne hodi mašnik »žegnat« velikonočna jedila. Živahne trume otrok spremljajo matere, ki nosijo v določeno hišo polne pletenice slaščic, ki jim pravijo:	manihi,	golobice, šnite,
kruh objejan in razne »prasečine«, jajca in jabolka. Vse to bodo jedli jutri po velikonočni maši, ko bo mati vzela iz »vintule« ves božji dar in ga položila na lepo pogrnjeno mizo. Tedaj bo stopil naprej stari oče ali poglavar družine, jedila prekrižal, nato jih razdelil med prisotne. In to bo delal s takšnim ponosom in s takšno resnostjo, kot da bi bil duhovnik, ker se mu bo zdelo, da razlaga Kristusovo delo pri velikonočni večerji.
LESNIKAR
Strašila pri »Mrtvaškem studencu**
(Pravlica v nediškem narečju)
Flip Balantu iz Matajura je biu jagar, ki nje hodu na jago samuo ob nedejah po maši, ampak skor vsak dan, poljete an pozimi, po dne an tud po noč; kuražan, de se ziuodja se nje bau.
Ankrat se je vraču iz Ruonca ponoč. Nebuo je bilo jasno an sja-la je luna. Kadar je paršu do studenca, ki mu pravjo »mrtvaška uoda«, je teu se odpočit an se napit frišne uode an takrat se je spuomnu, de studencu pravjo »mrtvaška uoda« zatuo, kjer v starih časih, kadar Matajurci so muorli nosit podkopavat mrliče v Spjetar, par tistim studencu so počival. Kadar misli na tuo, zagleda na pot pred sabo pogarnje.no veliko bjelo rjuho an na nji velik kupac zlatniku, ki so se bliščal ob luninem •vitu.
Flip je ku okameneu od strahu an je- premišljavu, al vteč al pograbit zlatnike an ratat bogat.
Kadar tuole premišljuje, čuje a-dan glas	iz	bližnjega	grmiča,	ki
mu pravi: »Flip, če spraviš kupe vse štiri konce rjuhe, vsi zlatniki bojo tuoj;	pa	ne stuoj	se ustrašit
tega, kar	boš	videu an	slišu.«
Goj na	tele besjede	Flip se	je
iildnle v <*..
spuomnu, de je kuražan an de se ne ustraši, an če vsi paklenski hudiči ga pridjo strašit. — »Naj bo, kar bo! — je jau — le zlatnike če bom mogu odnest.« An je vrgu dol na tla pušo an je počas parstopu do rjuhe; je previdno parjeu za a-dan konac an ga vrgu tje na sred. An takrat je začelo strašnuo gar-mjet an zemlja se trest pod njega nogami. Flip je pobledeu, pa se je spuomnu na glas iz garmiča: »Nič, se ne ustraši tega, kar boš videu an slišu«, an je lepuo parjeu za drug konac rjuhe an ga vrgu tje na sred. An je začelo gorjeti okuo-le njega an iz plamenu stuo an stuo ognjenih kač so sikale prvot njemu, ku de bi tjele ga oklat, an stuo an stuo vukou je parletjelo iz bližnjega bukouja an tulilo an se zaganjalo pruot njemu.
Trjeskalo je, garmjelo, kače so sikale pruot njemu, vukuovi s od-partmi ustmi so ga tjel grizt, tri stuo jelenih vragou je parletjelo iz bližnje hosti an srepuo tulilo o-kuole njega, za ga prestrašit. Flip se nje bau vsjeh tih peklenskih hudiču, kjer se je spominju besjed iz garmiča: »pa nič se ne ustraši tega, kar boš videu an slišu«, an je mislu, de bo imeu ejeu kupac zlat-
niku an bo bogat za vse venčne čase. Kuražno prime za tretji konac rjuhe an ga varže tje na zlatnike. An takrat je vse utihnilo; izginili so ogenj, kače, vukuovi an vragi an Flip se je znajdu sam pred kupcam zlatniku. Takrat pa je postau zarjes kuražan an že se je biu spregnu za zadjet rjuho s zlatniki, kadar adan gočan glas ;z bližnje hoste mu d je: »Flip, poglej gor nad tvojo glavo.« An Flip je pogledu gor nad se an je zagle-du gor nad glavo adan mlinski ka-man, buj velik ku dna hiša. An spet glas iz hoste mu dje: »Flip, ako ne hitro utečeš izpod kamana, bo tuoja zadnja ura!« An Flip se je spotiu od strahu an je hitro zle-teu izpod kamana, an kadar se je nazaj oglednu, nje videu vič ne kamana ne rjuhe s zlatniki: videu je le »mrtvaški studenac« an luno, ki se je svjetila v vodi.
Velika žalost se ga je lotila, de se je ustrašu tistega presnetega kamana an zapravu suojo srječo.
S suzami v očeh je gor pobrau suojo pušo an je teu iti pruot duo-mu, kadar začuje iz bližnjega garmiča tele žalostni glas: »Joj mene! Ze pet stuo Ijet sem čakala telega dne, de bom rješena iz vic. Ti,
Flip, bi me biu rješu, če bi njq biu se ustrašu paklenskega kamana. Sada pa bom muorla naprej tarpjet v vicah an čakat, de kadu adan tičjac bo pa mesu v kjunu adno bukovo senje an ga spustiu na zemjo. Iz tega senja bo zrastla bukva, ki bo doprnesla drugo senje. Tuole drugo senje bo padlo dol na zemjo an bo zarodilo drugo bukvo. Iz druge bukve bo padlo tretje senje, iz katerega bo zrastla tretja bukva, an kadar tala bukva bo stara že stuo Ijet, pride adan človek, ki jo usječe an zažaga v da-ske, iz katerih naredi adno zibjelo, v katero položi suojga otročiča. An kadar te otročič zraste, postane mašnik, an šele tist dan, ki bo pjeu svojo parvo mašo, jest bom rješena iz vic.«
Flip Balantu se je ves žalostan povarnu v Matajur an premišljavu o tisti ubuogi duši, ki bi jo biu lahko rješu iz vic, an povarh tega še bogat postau, če se nje biu pustiu prestrašit od hudičove pošasti. Od tistega dne nje hodu vič na jago, ,nje hodu vič iz hiše po avemarij, an vsako ljeto na obljetnico tistega dne je plaču svjeto mašo za tisto ubuogo dušicu pri »mrtvaškem studencu«.
O^ride velika noč
Pust pride an pasa,
'jubca čaka tam doma; pride pepeunica:
’jubca ostane samica.
Muč, muč: pride velika nuoč, de ji pridljo puobje na pomuoč.
cVelikonočna pesem
(po rokopisu iz 17. stoletja)
Jesus je od smerti vstau od njega britke martre: ob tu se vesellimo, inu Boga hvalimo.
Alleluya, alleluya!
Ak’ bi ne biu od smerti vstau, ves volen sveit pogublen biu: nam se je veseliti, nam otske h’ troshtu priti.
Alleluya, alleluya!
Buh je taku milostiu biu, svojga Synka med nas spustiu; od Mariye je rojen biu, ves volen sveit resveseliu.
Alleluya, alleluya!
Sazheu Jude vuzhiti, deb’ Bogu slushili;
Judje so za slo vseli, na krish so ga raspeli.
Alleluya, alleluya!
Na krishu je to smert storiu, svet’ Joseff ga je dolu sneu: Maria preyemala, vse rane kushuvala.
Alleluya, alleluya!
Kir je biu Jesus pokopan, en kamen je biu gori djan; na tretji dan je gori vstau inu je v Galileio shou.
Alleluya, alleluya!
Te Angel je h tim shenam djau, de je Jesus od smerti vstau: »Poidite, Jogram pravite, pervezh Petru osnanite.«
Alleluya, alleluya!
Maria Magdalena ta je ta perva bila; kir je Jesusa videla, s’ svojmi dvema sestrama.
Alleluya, alleluya!
OPOMBA: Stran rokopisa z ostalimi štirimi kiticami je bila uničena'
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska:
tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
ZDRAVNIK
Dr. FRANJO DELAK
v TRSTU sprejema od 15.-17. ure v ulici Commerciale št. 10-11 Pokličite tel. št. 31813 Stanovanje: Strada di Fiume 20/III
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STANISLAV PAVLICA
sprejema od 9-12 in od 17 -19 TRST, VIA COMMERCIALE 10-11., TEL. 31-813
M i 1 3 r j I	B	Deske smreko-
hmetovalci	v	ve, macesnove
podjetniki	&	in trdih lesov,
trame in kete nudi najugodneje
par-
TEL. 90441 T
CALEA
R. S T
Viala Sonnino, 2 4
Lepa pomladanska moda v veliki izbiri pri tvrdki
Oldovič ‘jTranc
ll!illilllli!lllllllllllilllll!lllllllllllllllllll!ll!!llllillllllilll!!llll[lil!llill[lllllllllllli!llllllllll!lll!llll!!ll!!ll
TRST - Ulica Mazzini 44 -1 rg Ponterosso 5
Cenjenim odjemalcem voščimo veselo veliko noči
Velika izbira vseh vrst kuhalnikov in štedilnikov na plin, tekoči plin, elektriko, les in premog, najboljših znamk - Električne hladilnice in hladilnice na led - Najlepši darilni predmeti, servisi iz porcelana, umetniške keramike, stekla in kristali
PRVOVRSTNI POSREBRENI PRIBOR IN Z NERJAVEČEGA JEKLA - VSE ZA GOSTILNE, BARE, DOM IN KUHINJO
pri tordki
Plačilne
olajšave
KERŽE
TRST - Trg Sv. Ivana I
(Piazza S. Giovanni) - Tel. 50-19
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE - JEDILNICE -KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA
Tovarna pohiStva
Tel. 32
Cormons - prov. Gorizia
URARNA
UL. ROMA 19
ZLATARNA
VELIKA IZBIRA, PO ZARES KONKURENČNIH CENAH I LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE.