GRADIVO LJUBLJANSKA LETA RUŽENE NOSKOVE-NASKOVE V prvih dneh letošnjega poletja, malo za tem, ko so se spustile zavese v naših gledališčih, so nam sporočili iz Prage: umrla je Ružena Naskova. Vsi tisti, ki jim je bilo tuje njeno ime, so brali v teh poročilih, da je bila Naskova češka narodna umetnica, da je živela štirideset let na odru praškega Narodnega divadla, da je dočakala šestinsedemdeset let življenja in upodobila blizu tri sto človeških, usod — od Faustove Marjetice in Cvranojeve Roksane in od Marije Stuart do Jiraskove Rettigove in majke Jugovičev, vloge, ki jo je s posebno ljubeznijo igrala več kakor trideset let — in še to, da je napisala lepo knjigo gledaliških spominov in v njej posebno poglavje o Ljubljani in o njenem teatru, kakršen je bil pred petinpetdesetimi leti. Res, takrat je živela Ružena Naskova — podpisovala se je tisti čas, ko slikar Naske še ni bil njen mož, z očetovim imenom: Noskova, in tako jo bomo imenovali — med nami, na našem odru je ustvarjala prve igralske podobe, zbližala pa se je tudi z našimi ljudmi, posebej še z Ivanom Cankarjem, spoznala je lepoto njegovega della in ostala mu je zvesta še dolga leta v Pragi kot ena prvih prevajalk njegovih novel in dramskih besedil — tako kot je ostala zvesta ljubljanskemu mestu in spominom nanj skorajda do zadnjega dne. Pot Ružene Noskove v naše gledališče se veže z anekdoto, ki jo igralka 6meje pripoveduje v knjigi svojega življenja; V Ljubljani so iskali naivko, pa je to devetnajstletno češko dekle, željno igranja, pisalo v neznano mesto in priložilo fotografijo. Obrazek je bil prikupen, leta kar najbolj primerna in sprejeli so jo. Pripeljala pa 6e je »naivka«, ki je bila v opreki z vsemi zakonitostmi tistih časov, saj ji ni 6koraj nič manjkalo do stosedemdeset centimetrov... »V Ljubljani 60 se veselili naivke,« pripovedujejo ti spomini, »vendar bi sprejeli tudi tragedko, prišlo pa je nekaj, kar ni imelo proporcij ne za to ne za ono« — kajti tako kot naivka ni smela biti predolga, tako tudi tragedka ni smela biti »tanka kakor šiba« — ravno taka pa je bila mlada Pražanka. Ljubljanski gledališčniki sicer niso prelomili besede, igralka pa se je morala vsaj spočetka sprijazniti s kar najbolj pisanim in nenavadnim repertoarjem, samo da bi si — po njenih besedah — j.ta nogati, mršavi nesporazum vsaj nekoliko zaslužil svoj vsakdanji kruh«. Devetindvajseti september 1904, vojvodova hči Rafaela v Sardoujevi zgodovinski drami »Domovina« — to je bil tisti »prvi, plahi korak«, ki se ga je igralka še po petindvajsetih letih s hvaležno ginjenostjo spominjala. Ni bila velika vloga in bila je prva, pa vendar so jo zapazili: »Gdč. Noskova je novinka,« tako je poročal »Slovenski Narod«. »Ko bi se nam ne bilo izrecno povedalo, da je sinoči sploh prvič stala na odru, bi tega nihče ne verjel. Le igralka, ki ima izborno šolo, ima tako sigurno igro. Gdč. Noskova je svojo igro izvedla z ljubeznivo gracijoznostjo, pri čemer ji je topli čar njene osebnosti in njenega glasu mnogo pripomogel.« 79 Tako se je začela serija vlog, ki so v enem samem gledališkem letu narasle do številke, fantastične za naše današnje pojme: devetindvajset jih je bilo. Niso bile vse obsežne po tekstu in izbrane po igralkinih željah, toliko bolj pa je pisan njihov seznam: še nekajkrat se je srečala s Sardou-jem, tako v njegovi »Tosci« — četudi je igrala samo grofico Orlonio — igrala je v češki igri Gabriele Preissove »Žena sužnja« — čeprav je bila tudi to pot naslovna vloga v rokah druge češke umetnice — potem je upodobila Nastjo v takrat še mladi drami Maksima Gorkega, obudila je spomin na svoj prvi amaterski nastop v Libnu z mlinarjevo hčerko in zaigrala celo vrsto domačih deklet v Govekarjevih »narodnih igrah