Vesele velikonočne praznike želita vsem našim bravcem
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
»NOVEGA LISTA*
Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, ulica Ghega 8/1, telefon 60824, 34170 Gorica, piazza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 1 1 / 6 4 6 4 Poštnina plačana v gotovini
TEDNIK
NOVI LIST
Povečana izdaja 100 lil
NAROČNINA:
četrtletna lir 850 — polletna lir 1400 — letna lir 2800 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4200 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis SETTIMANALI
ŠT. 885
TRST, ČETRTEK 30. MARCA 1972, GORICA
LET. XXI.
Oznanilo veselja
Velikonočni dogodek nam ob vsakoletnem steku časa ponudili priliko, da znotraj samih sebe spet podoživimo tisti enkratni in odrešujoči bivanjski misterij zmage življe nja nad smrtjo, dobrega nad zlom, upanja nad obupom. Brez tistega šokantnega zgodovinskega Kristusovega posega bi bili vsi ljudje, kristjani in nekristjani, vsekakor revnejši. Prvi bi bili oropani za odrešenjsko di menzijo upanja, ki drugim posreduje sproščeno in osvobajajočo dimenzijo veselja.
Premoč živega nad neživim od Kristuso vega brezprimerljivega posega v človeško zgodovino in v zgodovino posameznikovega bivanja odrešilno vpliva na razvoj sproščenosti, veselja in celo smeha v vsakem izmed nas. Zaradi občutka te premoči se lahko vsak dan pričenja v nas ljudeh nova stvariteljska igra človekovih telesnih odnosov. Ne moremo se torej več omejevati le na svobodo in sproščenost duha v zgodovini človeštva, od Kristusove smrti in vstajenja dalje moramo ta občutek svobode .in sproščenosti raztegniti tudi na naše področje telesnosti in materije sploh. In prav v tej bivanjski svobodi se kristjani morajo ujemati na isti valovni dolžini z verujočimi nekristjani in z neverujočimi.
Pričevati in oznanjati zmago življenja nad smrtjo nas verujoče neposredno in neverujoče posredno zavezuje za veselje in ljubezen do njega. In ta ljubezen naj se kaže prav v zasmehovanju smrti, v norčevanju iz pekla, v izzivanju gospostev tega sveta. Samozavestna in vesela sproščenost človeka odkrije v njem samem tudi nesluteno svobodo in samostojnost prav tam, kjer so bile in gospostva tega sveta skušale izrabljati in manipulirati človekov strah in človekov občutek krivde. In če je prav smrt zaveznik teh lažnih in narejenih mogočnežev, pomeni, da se s človekovim velikonočnim vstajenjem pričenja nov in resničen upor zavestno osvobojenih proti verigam svoje sužnosti.
Gre torej za drugačen (ne pa nov) vpogled v pomen velikonočnega prerojenja: dejanje vstajenja ni torej spopad življenja in smrti in naše bivanje ni le nenehno nihanje med dejanskostjo življenja in prisotnostjo smrti. Gre za nekaj več kot to, gre za novo stvariteljsko vsebino človekovega življenja. Tu gre dejansko za možnost zmage dobrega nad Zlom, nad krivicami, nad izrabljanji, nad sodobno sužnostjo.
Dejstvo pa, da nam to z vstajenjem, ni bilo dano samo po sebi, ampak da se nam predstavlja kot možnost, nas zavezuje in kli-be k sodelovanju pri ustvarjanju svojega od-
I. T.
(dalj« m 4. strani)
Foto: MARIO MAGAJNA
VELIKA NOC 1972
Volitve 7. maja - huda preizkušnja
Vse italijanske stranke so te dni dokončno sestavile svoj volilni program in ga tudi objavile. Pravi volilni boj pa se še ni začel, najbrž zaradi bližnjih velikonočnih praznikov. Od najvažnejših političnih strank je svoj volilni program kot zadnja objavila Krščanska demokracija, in sicer potem, ko je o njem razpravljal njen vsedržavni svet. Glede na dejstvo, da je ta stranka na oblasti že četrt stoletja in da je prejemala na dosedanjih državnozborskih volitvah skoraj 40 odstotkov glasov vseh volivcev, je razumljivo, da je njen program tako prikrojen, da dopušča različne razlage. Očitna je predvsem bojazen, da bi morebiten precejšnji osip njenih dosedanjih volivcev in volivk utegnil ošibiti strankino pogodbeno moč, ko bo šlo za izbiro partnerjev za sestavo nove vlade.
Če hočemo uporabljati tradicionalno izrazoslovje — čeprav danes to ne ustreza povsem stvarnosti — lahko rečemo, da je de-mokristjanski volilni program znatno sredinsko pobarvan. To ne drži toliko, kar zadeva njegovo vsebino, kajti Kršč. demokracija se še dalje obvezuje, da si bo prizadevala za izvedbo tistih socialnih reform, kot se je bila sporazumela ob sestavi zadnje levosredinske vladne koalicije. Sredinski značaj njenega programa prihaja do izraza predvsem, ko se naštevajo glavne smernice in postavljajo pogoji, kakšna naj bi bila oblika, oziroma formula bodoče vladne koalicije. Za državnozborske volitve leta 1968 je bila namreč perspektiva sodelovanja med demokristjani in socialisti izven razprave, kot je bila tudi že vnaprej izključena možnost sodelovanja z liberalno stranko. Demokristjani pa danes z gotovostjo poudarjajo in zagotavljajo le svojo polno pripravljenost na sodelovanje v o-kviru tako imenovane »demokratične solidarnosti«, kar močno spominja na De Gasperi-jeve čase in njegove vladne formule.
Demokristjani sicer ne zanikajo veljavnosti ene svojih bistvenih programskih političnih točk iz razdobja zadnjih desetih let, to je prizadevanja, da bi prišlo do srečanja in sodelovanja na vladni in zakonodajni ravni med katoliškimi in socialističnimi ljudskimi množicami, s čimer bi se v Italiji izognili
nevarnosti radikalizacije političnega boja in 'hkrati omogočili socialističnemu delu .delavskega razreda, da bi soodločal pri družbenem •in državnem vodstvu. Novost je danes pred-Vsem v tem, da ne zaupajo več popolnoma in slepo socialistični .stranki,'predvsem delu ^njenega vodstva, ki mu očitajo politiko tako imenovanega - »dvojnega- tira«-,- -neodločnosti
in nedoslednosti pri političnih izbirah, kot da bi imeli nekakšen kompleks pred svojimi neposrednimi tekmeci — komunisti.
Odkod to nezaupanje in kje so njegovi globlji vzroki? Kot se navadno dogaja, krivda ni in ne more biti samo na eni strani. Demokristjanom, ali vsaj delu njihovega vodstva, je mogoče prav gotovo očitati določeno pomanjkanje iskrene pripravljenosti na sodelovanje s socialisti, saj je znano, da so nekateri demokristjani operacijo s socialisti istovetili z odpovedjo njihovim temeljnim načelom, kar zadeva družbeni razvoj v državi, in s podreditvijo svojim ustaljenim konservativnim gledanjem.
Po drugi strani pa tudi drži, da se italijanski socialisti, oziroma del njihovega vodstva, še vedno ne more otresti maksimalističnega odnosa do obstoječe družbene in ekonomske stvarnosti, to pomeni, da se ne zavedajo, kako je nemogoče pričakovati, da bi v koaliciji lahko maksimalno uveljavli svoja gledanja in stališča, kajti že sam pojem koalicije terja pripravljenost na kompromisne rešitve. Drugo vprašanje je seveda, ali je socialistično zadržanje bolj stvar taktike kot resničnega maksimalizma, kar je mogoče tudi razumeti, glede na prisotnost komunističnega kolosa, ki stoji na njihovi levici.
S tem, da so danes demokristjani potisnili v ozadje tako važno vprašanje, kot je poskus srečanja in sodelovanja med katoliškimi in socialističnim delavskimi množicami, so se dejansko podali na izredno tvegano pot, ker so ponovno odložili in se dejansko izognili poskusu določevanja drugačnega, bolj
Te dni se je v Dobrli vasi na Koroškem zaključil seminar, ki ga je organizirala mladinska sekcija FUEV (Federalistične unije evropskih narodnih skupnosti). Srečanje je vodil dipl. iur . Filip Warasch, predsednik mladinske sekcije in sedanji tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev, priredili pa so ga v slovenskem hotelu Rutar. Na seminarju je bilo seveda največ zastopnikov koroških Slovencev, prispeli pa so med drugim tudi predstavniki tržaških Slovencev, gradiščanskih Hrvatov, danske manjšine v Zvezni republiki Nemčiji, Bretoncev v Franciji in Ircev na Severnem Irskem.
Prvi dan zasedanja — v ponedeljek 27. t. m. — so najprej obravnavali razna organizacijska vprašanja in poslušali poročila predstavnikov raznih narodnostnih skupin o aktivnosti mladine v okviru manjšin. Isti dan zvečer je predaval tudi devinsko-nabrežinski župan dr. Drago Legiša o Slovencih v Trstu s posebnim ozirom na sedanji politični položaj v Italiji. Predavatelj je poudaril predvsem naslednje najvažnejše elemente manjšinske politike Slovencev v Italiji: potrebna je čimVečja povezala z matičnim slovenskim narodom v Jugoslaviji, dalj.e, Slovenci v Italiji morajo v vseh življenjsko važnih vprašanjih, ki zadevajo celotno narodnostno skupnost, doseči akcijsko enotnost, in končnd, pomembno je povezovanje in sodelovanje ž demokratičnimi italijanskimi silami in strankami.	         -
stvarnega odnosa do komunističnih ljudskih množic, ki hočeš nočeš predstavljajo dobro četrtino prebivalstva in ki jih ni mogoče zapirati v večno »karanteno«. Preobrat v demo-kristjanskih vrstah utegne ne samo škodovati njim samim, temveč lahko pripomore, da se prilije olja na desničarske težnje in ambicije, s čimer bi se kolo zgodovine in zakonitost družbenega razvoja obrnili za mnogo let nazaj.
Kar smo doslej napisali, je poskus nekega racionalnega razmišljanja, ki utegne zato imeti le določeno teoretično vrednost. To pomeni, da nas bodo lahko že izidi bližnjih državnozborskih volitev gladko demantirali. Kot pri vsakih volitvah, morejo tudi pri pravkar razpisanih igrati pomembno vlogo in priti do veljave iracionalni momenti, zlasti če upoštevamo politično neosveščenost, ki prav gotovo še prevladuje pri nekaterih plasteh i-talijanskega ljudstva.
Zato toliko bolj upravičeno lahko trdimo, da pomenijo bližnje volitve ne samo hudo preizkušnjo za italijansko demokracijo in njene institucije, marveč tudi veliko neznanko. Želeti je samo, da bi Italija to preizkušnjo srečno prestala, tako da bi njenemu ljudstvu bil zagotovljen nadaljnji nemoten in vsestranski napredek.
O B VESTILO Zaradi današnje povečane izdaje prihodnja številka NOVEGA USTA ne bo izšla v četrtek, 6. aprila, temveč V ČETRTEK, 13. APRILA.	Uprava
V	ostalih dneh je program seminarja predvideval še predavanje dr. Matevža Grilca o možnostih za obstoj koroških Slovencev, informacijo predstavnika Ircev o položaju na Severnem Irskem, razmišljanje zastopnika danske manjšine v Zvezni republiki Nemčiji o mladinskem delu in gospodarstvu v okviru narodnostne skupnosti in predavanje podpredsednika FUEV in Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Reginalda Vospernika o »koncentriranem in decentraliziranem manjšinskem delu v Federalistični uniji evropskih narodnih skupin«.
Organizatorji seminarja so pripravili tudi nekaj kulturnega programa in študijske izlete po koroških dvojezičnih krajih, tako v Podjuno, zgornjo Ziljsko dolino in Rož. V ta okvir spada tudi srečanje s predstavniki občinske uprave in učiteljstva v Pliberku, ki naj bi pripomoglo k temu, da bi se mladi predstavniki evropskih manjšin pobliže seznanili s problemi, ki nastajajo v narodnostno mešanih krajih Koroške.
Ob koncu naj še omenimo, da je dr. Drago Legiša ob koncu svojega predavanja predlagal, naj bi prihodnji seminar te organizacije priredili na področju devinsko-nabrežin-ske občine in je s tem v zvezi obljubil vso svojo pomoč;
i-i	i	1	'■■ —1 ' ,i ■"	..
Izdajatelj: .Enaelbert Besednjak nasl. ♦ Reg, na sodir šču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 ♦ Odgovorni urednik:, Drago Legiša ♦ Tiska tiskarna' Graphart,
 ’ Trst - Oficti Rdssetti 14 - tel. 77-21-51
Seminar mladinske sekcije FUEV v Dobrli vasi
Revija »Primorska poje« je končana
S sobotnim koncertom v Ajdovščini in ne deljskim nastopom v Izoli se je zaključila letošnja množična prireditev »Primorska poje«, na kateri je sodelovalo skupno več kot 1200 pevcev z obeh strani meje. V Ajdovščini sta nastopila dva zbora iz zamejstva, in sicer moški zbor »Oton Zupančič« iz štandreža, ki ga vodi Ciril Silič, ter »Mirko Filej« iz Gorice pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Oba sta pokazala solidno petje, pri slednjem pa bi posebej poudarili odlično izvedbo »Goriške zdravice« skladatelja Aleksandra Vodopivca. Od pevskih zborov iz Slovenije bi omenili zlasti izvajanja mešanih zborov z Brji na Vipavskem in iz Izole ter dveh moških zborov. »Jadran« iz Vrtojbe in moškega zbora iz Mirna, ki ga vodi Anton Klančič.
V	Izoli so nastopili naslednji zbori iz zamejstva: »France Prešeren« iz Boljunca, »Jezero« iz Doberdoba, Tržaški oktet, »Fran Venturini« od Domja in »Fantje izpod Grmade«.
Pred zaključnim koncertom v Izoli je o pomenu te manifestacije za krepitev vezi slo venske manjšine v Italiji z matičnim narodom spregovoril tajnik Slovenske prosvetne zveze Miro Kapelj, Ivan Silič iz Kopra pa je kot predstavnik Združenja pevskih zborov Primorske, ki je skupno s prejšnjo organizacijo priredila tudi letošnjo revijo, nanizal nekaj misli zlasti o bodoči kvalitetni rasti pevskih zborov na Primorskem. Pripomnili
KOLIKO ZASLUŽIJO SOVJETSKI DELAVCI IN NAMEŠČENCI
Na kongresu sovjetskih sindikatov, ki je bil pretekle dni v Moskvi, je podal obširno poročilo o delu sindikatov predsednik celotne sovjetske sindikalne organizacije Aleksander Seljepih, član politbiroja partije. V po ročilu je spregovoril poleg obširnih podatkov o organizacijskih zadevah tudi o življenjski ravni sovjetskih delavcev in nameščencev. Rekel je med drugim, da se je v zadnjih petih letih znižalo število delacev, ki zaslužijo manj kot sedemdeset rubljev (približno 50 tisoč lir), za štiri petine. Močno pa se je povečalo število tistih, ki zaslužijo nad sto rubljev mesečno (70 tisoč lir). Povprečna plača sovjetskih delavcev in nameščencev pa znaša zdaj 126 rubljev na mesec, to je kakih 89 tisoč lir.
bi še, da je res čudno, kako malo pozornosti posveča t.im. osrednji slovenski tisk tej važni prireditvi, saj menimo, da ne pretiravamo, če zapišemo, da je trenutno prav na Primorskem kvalitetna raven zborovskega petja v primerjavi z ostalimi slovenskimi pokrajinami relativno najvišja, gostota pevskih zborov pa je gotovo največja. Upajmo, da se bo vsaj po končanih letošnjih nastopih — recimo v ljubljanskem »Delu« — pojavila kakšna resnejša strokovna obravnava celotne manifestacije, saj smo na prireditvi opazili tudi nekatere ugledne glasbenike iz Ljubljane.
SOLŽENICINOVO »POSTNO PISMO«
Pisatelj Solženicin, Nobelov nagrajenec za leto 1970, ki je znan po svoji vernosti, je dal razširiti preko svojih prijateljev v Moskvi razmnožen tipkopis na treh straneh, pod naslovom »Postno pismo«.
V	njem obtožuje novega patriarha ruske pravoslavne Cerkve Pimena, da se je hote podredil ateistični diktaturi. Solženicin postavlja sedanji ruski Cerkvi za vzgled vero, pogum in požrtvovalnost prvih kristjanov ter naglaša, da predstavlja ravnanje sedanjega vodstva ruske Cerkve oportunizem, ki nima para v dvatisočletni zgodovini krščanstva.
Te dni je prispel na uradni obisk v Jugoslavijo sovjetski obrambni minister maršal Grečko; dogodek je zlasti v evropskem tisku vzbudil naj večjo pozornost. V kratkem napovedujejo tudi prihod načelnika vrhovnega štaba italijanske vojske.
NOVI PREDSEDNIK
Poljski Sejm-parlament je v ponedeljek izvolil novega predsednika Državnega sveta, ki je obenem tudi predsednik republike. Izvoljen je bil dosedanji minister za prosveto, profesor zgodovine Henrik Jablonski.
Dosedanji predsednik Jožef Cyrankie-vicz ni bil izvoljen v parlament in zato tudi nima nobene vladne funkcije.
Zveza mladine Slovenije o zamejskih Slovencih
Pred nedavnim so po seji republiške konference Zveze mladine Slovenije razpravljali o vprašanju Slovencev v zamejstvu in poudarili potrebo, da si mora ta organizacija prizadevati za utrjevanje in širjenje stikov z mladimi Slovenci v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Ugotovljeno je bilo, da se je Zveza mladine že doslej trudila tudi v tej smeri, vendar ni vedno dobila potrebnega razumevanja in pomoči.
Na zasedanju so sklenili, da si bodo bolj prizadevali za spoznavanje in proučevanje
Koroški deželnijglavar povabljen v Slovenijo
Predsednik slovenske vlade Stane Kavčič je pred kratkim povabil koroškega deželnega glavarja Hansa Simo na uradni obisk v Slovenijo. Vabilo sta mu izročila član slovenske vlade inž. Franc Razdevšek in generalni konzul SFRJ v Celovcu Bojan Lubej ob priliki odprtja deželnega strokovnega sejma »Gost 72« v Celovcu. Deželni glavar je povabilo sprejel, čas in podroben razpored obiska pa bodo določili naknadno. Obisk naj bi služil nadaljnji izmenjavi mnenj in poglobitvi že obstoječih prijateljskih odnosov med Koroško in Slovenijo.
Žedeti je, da se bodo ob tem obisku v zadostni meri dotaknili tudi odprtih vprašanj slovenske manjšine na Koroškem, ki terjajo hitro in učinkovito rešitev, in zavzeli jasno stališče do tistih predlogov, po katerih naj bi Slovencem »podeljevali« narodnostne pravi Pe na osnovi številčne moči. Predstavniki ko-
roških Slovencev iz dobro znanih razlogov ta kih rešitev ne sprejemajo, in hkrati zahtevajo, da se morajo oblasti ob vseh ukrepih, ki zadevajo Slovence na Koroškem, obvezno posvetovati z njimi in upoštevati tudi njihova mnenja.
Upajmo, da bo pomenil razgovor predstav nikov obeh koroških slovenskih organizacij pri kanclerju dr. Kreiskemu 5. aprila letos (prisoten bo tudi deželni glavar Sima) pozitiven korak v tej smeri.
SPOMINSKA SLAVNOST V CELOVCU
Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem bosta v nedeljo, 16. aprila, priredila v Celovcu spominsko slavnost ob 30. obletnici izseljevanja koroških Slovencev. Prireditev bo v veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu in bo obsegala govore, pevski nastop in recitacije.	, ».
političnih, gospodarskih in kulturnih razmer, v katerih živijo zamejski Slovenci. Pri tem pa je treba upoštevati, da kljub ideološkim razlikam »vsi pripadamo enemu narodu, da smo vsi Slovenci«, so nadalje poudarili na seji republiške konference.
ZANIMIVA »VOLIVNA TRIBUNA«
Na italijanski televiziji je v okviru volivne propagande spet na sporedu dnevna oddaja »Voliv-na tribuna«, ki je letos organizirana v obliki dvogovora med predstavnikoma dveh strank. Tako sta se npr. ostro (a seveda omikano) besedno spopadla pred očmi vse Italije zastopnik krščanske demokracije Amaudo in zastopnik MSI Almirante. Snoči je bil podoben besedni dvoboj med zastopnikoma krščanske demokracije in monarhistov. Desnica očita krščanski demokraciji neučinkovitost vladanja, zlasti pri zatiranju nemirov in nezakonitosti, ter popuščanje nasproti skrajni levici, krščanski demokrati pa očitajo desnici, da je anahronistična, ker ne spozna pravih potreb Italije po demokratizaciji, in da je ravno ona kriva šibkosti demokratičnih vlad, ker jim zabada nož v hrbet, saj vedno glasuje enako kot skrajna levica: proti, in je s tem dejansko zaveznica skrajne levice.
Te oddaje so zelo zanimive in ljudje jih radi gledajo ter poslušajo, da si tako lažje ustvarijo lastno politično mnenje. Nazorno pa tudi pokažejo, kaj je prava demokracija, ki da vsakomur možnost, da javno pove svoje mnenje ter nikomur ne maši .ust. Javnost pa lahko sama presodi, kdo ima prav.
Spomin je opomin
V	prvem pismu Korinčanom pravi Pavel: »Zakaj izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel, da je Kristus za naše grehe umrl, kakor je v pismih; in da je bil pokopan in da je tretji dan vstal, kakor je v pismih; in da se je prikazal Kefu (Petru) in potem dvanajsterim...« (1, Kor 15, 3-5) To je prva zgodovinska listina, ki izpoveduje bistvo krščanskega verovanja: da je bil Jezus iz Nazareta križan, da je umrl, bil pokopan in da je tretji dan vstal od mrtvih. Vstajenje od mrtvih je v tem dokumentu osrednjega pomena v vseh štirih evangelijih in v njihovem oznanjenju do danes. Ni ga mogoče imeti za prebujanje Jairove hčere, vdovinega sina iz Naima in Lazarja, ki jih je Jezus obudil od mrtvih in so potlej živeli dalje,kajti to so tri jasne, čeprav neverjetne in čudežne zgodbe, ki vanje kot kristjan verjameš ali ne verjameš ali ostaneš ob njih maloveren, temveč za skrivnostni dogodek, ki se kljub svoji fizikalni neverjetnosti in zgodovinski nepreverljivosfi uveljavlja v sleherniku s spoštljivo zahtevnostjo.
Omenjene obuditve so šokantne, Jezusovo vstajenje pa je mnogo globlje vznemirljivo, obrača se na notranje odločanje in povzroča antropološki prelom. Še važnejši od vstajenja so dogodki, ki so mu sledili. Jezusova prikazovanja in srečevanja z učenci so po vsej priliki tista zgodovinsko ugotovljiva dogajanja, ki pomenijo izhodišče mogočnega krščanskega verovanja in začetek krščansko verujočega občestva. Osnovno spoznanje novega človekovega znanja je resnica o sili, ki more edina premagati smrt. Ta človeška in medčloveška sila je po Kristusu ljubezen. Mislec Ricoeur pravi, da krščanstvo ni povečalo smisla, pač pa dejavnost. Na oder zgodovine je s krščanstvom stopil človek. Če se je dotlej Bog tem bolj krepil, čim bolj se je slabil človek, se je poslej začel človek krepiti hkrati z Bogom. Čvrsto upajoče krščansko občestvo je z odrešenjsko vizijo utemeljilo zgodovino kot ekstatično dimenzijo. Ta Jezusov poziv je izražen v Razodetju: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Poslednji in Živi. Bil sem mrtev in, glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja.« (Raz, 1, 17)
Učinek tega poziva je bil viden na učencih takoj po vstajenju. Prva Jezusova prikazo-
vanja jih niso napolnila s strahom, ampak z nenavadno gotovostjo duha. Z Jezusom vred so se spremenili, z njimi se je začela diviniza-cija človeka. Preprostim, toda genialno celostnim možem iz Galileje se je razodel največji misterij človeške zgodovine. Bog je stopil v zgodovino, se počlovečil ter postal človekov zaveznik. Kristus začenja delovati nanje od-krivateljsko, razodeva jih njim samim in osvetljuje v njih sile, ki se jih dotlej niso zavedali. Vse, kar se je potlej dogodilo v svetu, vsi načrti in njih uresničevanja, vse oblike napredovanja in vsa človeška zbiranja, da bi premagala samoto in izgubljenost, vse kohezijske revolucije in univerzalna organiziranja so ena sama vrsta posledic Kristusovega vstajenja. Prebudile so se energije, ki so človeško-božje in bogočloveške, začelo se je ganljivo približevanje Boga in človeka, snov in duh sta postala nerazdružna. Verovanje je z upanjem in ljubeznijo premagalo objektiviteto kot edino razvidnost ter subjektiviteto kot zgolj posedovanje samega sebe. Odrešenjski proces človekovega osvobajanja se je razvil v vseh smereh, ne samo v področju izrazito verskega in kulturnega. Poslej človek ve, da se v nobeni stvari in v nobenem primeru ne sme zatekati v ničnost »po samem sebi končnega in izničujočega se časa«, kakor pravi teolog Rah-ner, temveč mora vedeti, da nihče verujočih in neverujočih ne more uteči samemu sebi ali se samega sebe znebiti, za slehernega človeka je dobro, če se ohrani, razvije in izoblikuje v polnega bližnjika.
In vendar so si premnogi kristjani začeli Jezusovo smrt in vstajenje od smrti zamišljati kot poroka svoje individualne varnosti in gotovosti. Ti strašni krivoverci mislijo, da jih bo rešila moralistična pravovernost in da bodo po svoji smrti iz svojega trupla stopili vsak v svoje blaženo življenje. Jezusovo kozmično dejanje so spremenili v ceneno akcijo za posmrtno oskrbo. Nemara je ta ločina že zasedla svet in Cerkev. Kajti odkod je nastal položaj, ki nas pogled nanj danes stiska za grlo? Slavna dediščina krščanstva nezadržno razpada, kohezijska in ekstatična operacija Kristusovega vstajenja je obledela v krščanskih ljudstvih in zamajala temelje civilizacije. Širi se splošna nevera, ne samo y Boga, ampak tudi v človeka. Zato je bolj od posameznega človeka prizadet medčloveški svet, odrešenjsko najpomembnejše torišče. V grozljivo nesrečnem in pokvarjenem človeštvu se večajo daljave celo med tistimi, ki so bili srečni po krvi, rodu, veri in prijateljstvu. V nasilje se spreminjata postava in zapoved, ljubezen že dolgo ni več dejavno počelo reda in plemenitenja. Javne in zasebne odgovornosti ni več, kajti svoj odrešeni osebni obseg smo zmanjšali na drobnjakarsko, sebično, razdeljeno, med seboj sprto in nesrečno usodo in jo potisnili v jalovo zasebnost. In kadar se spomnimo božjih sil, storimo to le še s praznimi molitvami in s poganskimi zarotovanji.
Motimo se, kadar se plaho in goljufivo oddaljujemo od sveta, ki trpi na porodnih bolečinah. Motimo se, kadar imamo krščanstvo za ideologijo in se z njim pojavljamo na trgu sveta. Krščanstvo ni ideologija, krščanstvo je
izkustvo evangeljskega bivanja. Ideologije se med seboj izključujejo, krščanstvo pa ostaja kot atmosfera, odprta vsem zemeljskim resnicam. Motimo se torej, če Kristusovo vstajenje praznujemo zgolj kot kultno slavje, kol obnovo svojega osebnega zavarovanja. Vstajenje Kristusovo slavimo pravilno, kadar ga imamo za odrešitev vsega človeškega rodu, preteklega, sedanjega in prihodnjega, kadar ga oznanjamo kot nenehen dogodek, kot ponavljajoče se dogajanje v vseh tistih, ki živijo prepričano, silovito, zvesto, tvegano in povezljivo z vsem vrednim, in v vseh tistih, ki živijo darežljivo in se zavzeto žrtvujejo za vec od lastne usode. Vstajenje dobiva smisel v vseh dejanjih zbliževanja narodov, ljudstev, razredov in ras, v premoščanju prepadov, v vseh ljubezenskih dejanjih združevanja in po-enotevanja, v vseh naporih za veljavna odprta stanja. »Zelo pozno sem spoznal, da morem veljavno verovati le, kadar zemeljsko življenje doživljam v vsej njegovi polnosti,« je napisal iz ječe nemški velikan Bonhoeffer. V vsej polnosti pa ga doživljam, kadar se ove-dam današnjega Kristusovega trpljenja in krvavega potu, njegove tesnobe in obupa, njegovega umiranja in njegovega novega in ne ogibnega vstajenja.	Edvard Kocbek
v—O——
Oznanilo veselja
(nadaljevanje s 1. strani)
rešen j a. S tem smo izzvani iz svoje pasivnosti, iz svoje resignacije, iz svoje zaprtosti. Zahteva velike moči je tedaj delo, prizadevanje, ustvarjanje, upor, če je treba.
Dejanje in pretresljivost vstajenja se torej ponavlja pri vsaki naši še tako neznatni izbiri, le da je pristna in v celoti samostojno doživeta. Prav zato pa je lahko in celo mora biti celostno človekovo vstajenje odrešujoče in osvobajajoče in kot tako postavlja temelje sproščenosti in dejanskemu pristnemu človekovemu veselju.
V	luči tega razmišljanja postane razumljiv in sprejemljiv vzklik ateista Garaudyja: »Kristjani, vrnite nam Kristusa!« In mislim, da gre tu prav za Kristusa velikega petka in velike noči.
Dokler bomo praznovali praznik vstajenja le v samih sebi ali pa v zaprtih krogih verujočih, bo našemu osebnemu zadovoljstvu in našemu veselju vedno nekaj manjkalo.
BjjBi
Rino Markič
o
Slovenski Benečiji
Pred dobrim tednom sem na Ljesah poiskal mladega duhovnika, domačina in navdušenega kulturnega delavca Rina Markiča. Tudi tokrat je bil takoj spet pripravljen na prijateljski razgovor, bolje recimo, na preprosto kramljanje o vsakdanjih stvareh, zlasti o tistih, ki ga najbliže zadevajo. Povzpela sva se do vasi Kras in ker je bil dan izredno topel in lep, tišina teh dolin pa ši-rinsko pomirjujoča, je na sprehodu pod Kolovratom nastala cela kopica misli, vprašanj in odgovorov, ki sem jih strnil v spodnji razgovor:
Danes že lahko trdimo, da je Slovenska Benečija, pravzaprav da so prebivalci Slovenske Benečije v zadnjih letih doživeli sicer še majhen, vendar zanimiv preporod. Vaši pevski zbori, vaša dramska skupina, vaši listi dajo zelo jasno slutiti, da se tudi znotraj ljudi dogaja nekaj novega; recimo večja samozavest, večja vera v prihodnost, morda celo večje veselje do življenja. Tega so se zavedli tudi tisti italijanski šovinistični krogi, ki so pred letom zagnali gonjo proti vam, zlasti proti slovenskim duhovnikom. Kako je ta dogodek vplival na ljudi in ali je čutiti danes kakšne posledice?
Razumljivo in opravičljivo je, da so se ljudje ob tistih sovražnih napisih in ob tistih nastopih proti nam, precej prestrašili. Pa tudi mi, organizatorji nismo mogli ravnodušno mimo tega odpora, še posebno ko smo videli, da nas je z vso potrebno odločnostjo takrat podprlo prav malo naših ljudi. Pomisliti je treba, da nam pomagajo pri tem kulturnem delu predvsem mladi in zelo mladi fantje in dekleta, ki so največkrat še odvisni od staršev. In prav pri starših smo našli še največ težav, ker svojim otrokom niso dovoljevali, da bi nadaljevali z delom. Res je pa tudi, da se mladi ljudje zelo hitro naveličajo takšnega dela, zato lahko rečem, da so ostali trdm pri svojem kulturnem delu le tisti, ki so bolj izobraženi ali pa bolj zavedni.
Pri ostalih (in teh je še največ) pa se je zgodilo, da so se hitro navdušili nad prvimi uspehi in tudi hitro ohladili ob prvih težavah. Kako torej kaže za nadaljnji razvoj in rast kulturno prosvetnega dela pri vas?
Tu pri nas lahko računamo na skupino posameznikov, recimo deset ljudi, ki se prav dobro zavedajo, kaj je treba napraviti, da se bo na teh tleh ohranila in dalje razvijala domača tradicija, domači jezik, slovenska zavest. Toda tudi med nami so nekateri, ki delajo in tudi stanujejo proč od domačega kraja, v Vidmu, v Pordenonu, v Gorici in se le včasih vsi zberejo, da kaj večjega pripravijo in organizirajo.
Razumljivo je, da se je pri nenehnem prosvetnem udejstvovanju v nekem kraju treba predvsem zanašati na ljudi, ki so v glavnem vedno tam na razpolago in zato, ker verjet-
no bolje poznajo potrebe svojih sovaščanov. Če ni med drugimi, ali ni možno doseči take »operativne« povezanosti vsaj med slovenskimi duhovniki?
V	nekaterih župnijah Slovenske Benečije je veliko manj mladine, kot v naši in nekateri duhovniki imajo tudi večje težave, da navežejo stike in pridobijo svojo mladino za skupno delo. Priznati pa je treba, da imajo vsi naši duhovniki veliko dobre volje, žal pa to ni dovolj. Zato se povezava med nami omejuje bolj na prijateljske stike kot na organizirano skupnost. To pa je stvar, ki jo bo treba v prihodnje bolje pripraviti. Vsi bi namreč morali prepoznati, da je koordinirano delo zelo koristno za vso našo skupnost in za vsakega posameznika. Bolj bi si morali med raznimi župnijami pomagati ne samo na verskem, ampak tudi na prosvetnem področ ju. Verjetno bi bilo za vse lažje in tudi več uspeha bi bilo. Zaenkrat bi pa vsaj lahko poskrbeli, da bi že vnaprej obveščali drug dru gega, kaj imamo namen napraviti po raznih krajih naše deželice.
Verjetno je vzrok za to pomanjkanje tesne povezanosti med vami zaradi preobremenjenosti z delom, zaradi oddaljenosti posameznih krajev, morda zaradi ekonomskih razlogov, še najbolj verjetno pa zaradi umerjene in statične miselnosti starejših duhovnikov.
Tudi to je res težek problem za razvoj našega skupnega dela. Na vsak način bi morali imeti več mladih duhovnikov. Pomisliti pa moraš, da tu ni tako kot pri vas na Tržaškem, kjer nimate nobenega mladega duhovnika. V Vidmu je bilo zadnja leta posvečenih kar precej naših mladih fantov. Iz mojega letnika je bilo recimo posvečenih pet ali šest fantov, toda vsi so bili poslani kam v Furlanijo. Vem, da bi se marsikdo rad vrnil domov in da bi veliko raje vršil svoje poslanstvo med svojimi domačimi ljudmi, toda tudi na nas je morda malo krivde, da smo se premalo zavzemali za to. Predvsem pa niso skrbeli na škofiji, da bi v tukajšnje župnije poslali domače dušne pastirje. Tako se zgodi, da kar petnajst naših župnij nima domačega duhovnika. Moram sicer reči, da so tudi duhovniki Furlani zelo skrbni in pridni, toda večina ne zna našega narečja in tudi za kulturno delo nimajo potrebne pozornosti. Prav zato se mi zdi toliko bolj potrebno, da bi bili 'vsaj tisti duhovniki, ki se zavedamo potrebe po prosvetnem delu, veliko bolj povezani med seboj.
Mislim, da vam poleg večje povezave zdaj manjka v Slovenski Benečiji tudi nekdo, ki bi imel, kot nekoč Trinko, velik ugled in veliko avtoriteto pri duhovnikih in pri ljudeh.
Res je, da nimamo takega voditelja, kot sta bila nekoč Trinko in kasneje Cuffolo, da
bi se ob njem nekako združevali in bi nas tudi bolj zanesljivo predstavljal pri raznih oblasteh ali pa kjerkoli. To bi moral biti duhovnik z večjo življenjsko izkušnjo, ki bi ne bil vezan samo na kakšen kraj ali na kakšno delavno skupino, recimo ali samo na naš zbor, ali samo na časopis Dom. Do take izbire pa mora priti vedno samo po sebi in se ne more vnaprej določati.
Dovoli, da preskočim na drug pogovor. Ko sem se peljal skozi beneške vasi, sem opazil veliko novih in popravljenih hiš, veliko avtomobilov pred hišami, televizijske antene na strehah. Vtis sem imel, da se danes ljudje tu počutijo ekonomsko bolje kot nekoč, ali to drži?
Drži, seveda drži! Že to je dokaz, da gre ljudem ekonomsko bolje kot nekoč, da v zadnjih letih skoraj ni novih emigrantov. Veliko ljudi, zlasti mladine se zaposli v kakšni tovarni, zlasti v tovarni stolic v Manzanu ali pa na obrtniškem področju in lahko rečem, da razmeroma še kar dobro zaslužijo. Vsi ti, ali vsaj večina ostane pri starših na svojih domovih, postavljajo si tudi nove hiše, pri srcu jim je olepšanje svojega kraja. To je verjetno tudi zaradi vpliva turizma. Zlasti spomladi in jeseni prihaja v naše kraje zelo veliko Tržačanov in Goričanov. Ljudje vedno bolj spoznavajo, da je tudi njihova deželica dragocena in vredna vsega spoštovanja in jo pričenjajo vedno bolj ljubiti. Od turizma pa imajo tudi neposredno korist in tudi to je marsikje močan argument za valorizacijo kraja. Seveda pa ne smemo pozabiti na vasi, ki so bolj oddaljene in bolj na samotnem kraju in se še vedno borijo z življenjskimi problemi. Toda če gledamo na splošno, lahko trdimo, da se je ekonomsko življenje Slovenske Benečije v zadnjem času že veliko izboljšalo. To pa nas mora vzpodbuditi, da se ne bomo zadovoljili s tem malim in da bomo skrbeli, da se bo stanje vedno izboljševalo.
Pa z večjo ekonomsko samostojnostjo, ali je opaziti tudi vzporedno večjo družbeno samozavest in večjo zavzetost proti krivicam, ki se vam še godijo na družbenem področju?
Tudi to je opaziti in to zlasti pri mladih. Tako lahko navedem primer, da mladi brez strahu oporekajo, recimo, pri diskusiji v gostilni županu ali kakemu drugemu političnemu predstavniku, če se jim kaj ne zdi prav. In tudi ta večja samozavest beneških Slovencev nam dopušča veliko upanja.
No, vesel sem bil tega razgovora z Markičem, še posebno zato, ker sem v njegovih besedah začutil, kako močno ljubi svoje ljudstvo, svoje ljudi, svoje kraje; v to sicer nisem dvomil, razveselila pa me je ugotovitev, s kako pogumno vero gleda v prihodnost in kako si prizadeva, da bo njegovo in njihovo skupno upanje vedno bolj postajalo stvarnost.
Ob odhodu sem mu, kot vedno, stisnil roko, morda močneje kot navadno, ker sem imel pred očmi zadnji in najtežji Markičev problem, o katerem pa on sam ni želel, da bi veliko govorila, zato da ne bi kot grenka kaplja grenil prijateljskega razgovora. Že prej sem izvedel - in Markič mi je potrdil, da ga namerava škof imenovati za župnika v neko furlansko vas na jugu Furlanije. Ob misli, da je Markič tako prepotreben v Slovenski Benečiji, ob misli, da je v slovenskih krajih Razgovor zapisal IGOR TUTA (nadaljevanje na 8. strani)
Balada o deklici Danieli	Vili H ajdnik
 -------------------- (Iz	maturantovega	dnevnika)
Velikonočna sobota, dopoldne
Le v naglici naj zapišem nekaj besed, ker se moram učiti. Rad bi izkoristil dopoldne, da predelam nekaj lekcij grščine, ki mi dela težave. Pravzaprav mi jih ne dela grščina, ampak profesor. Mislim, da je zgrešil stroko, ker bi bil veliko bolj primeren za poučevanje matematike. V grščini vidi samo slovnična pravila in izjeme, grškega duha pa občuti verjetno prav toliko kakor moji čevlji. Ni ga drugega kot pedantnost. Ne vem, zakaj ima posebno piko name. Zagrozil mi je, da me bo vrgel, in možakar je sposoben, da to grožnjo tudi uresniči. Prepričan sem, da bi mu bilo to še v posebno zadoščenje, katerega pa mu ne bi rad privoščil. Zato je boljše, da izkoristim velikonočne počitnice in še enkrat predelam snov. Za to je v resnici potrebno samopremagovanje, kajti zunaj sije krasno pomladno sonce, ptiči čivkajo kot nori prav na drevesu pred mojim oknom in nebo je čisto sinje. Popoldne gotovo ne bom več vzdržal doma. Rad bi se naužil malo sonca. Še nobeno leto nisem tako težko čakal pomladi kot letos. Sam ne vem, zakaj. Imam občutek, da mi bo ta pomlad prinesla neko veliko in lepo doživetje... Toda tu notri, pri grški slovnici gotovo ne. Zato me vleče ven.
Zdi 'se mi, da postajam sanjač. Če bi drugi vedeli, kakšne sanjarije nosim v sebi, bi se mi gotovo smejali. Toda ali so sanje o ljubezni pri osemnajstletnem fantu, maturantu, res tako smešne? Res pa je, da jih ne zaupam nikomur drugemu kakor svojemu dnevniku, pa še tega pišem z grškimi črkami, da ne pride mama v skušnjavo, da bi ga prebrala, če ji pride v roke.
Velikonočna sobota, zvečer
Čeprav je že pozno, bi vendar rad še danes, pred spanjem, opisal, kaj se mi je zgodilo.
Dopoldne sem se učil, da bi lahko šel popoldne brez težke vesti ven in se malo naužil pomladi, saj je skoraj še nisem okusil, čeprav je drevje na pobočjih, ki so obrnjena k morju, že v cvetju. Opoldne mi je telefoniral Marko, če se hočem pelja-
ti z njim na izlet v Števerjan in malo naokrog po Furlaniji, toda ni mi bilo do drvenja na motorju, rajši bi se malo sprehodil in se razgibal, po vsem tem sedenju, zato sem rekel, da ne. Bolj me je mikalo k morju. Odpeljal sem se v Barkovlje in se hotel malo sprehoditi ob morju, proti Miramaru in nazaj, in morda še malo v breg, po stezah proti Kontovelu. Pomlad med tistimi paštni čudovito opisuje Pahor v svojem »Mestu v zalivu« in odkar sem tisto bral, me je vedno mikalo, da *bi kdaj doživel pomlad v tistem bregu nad morjem.
Po kosilu sem se odpeljal z avtobusom v Barkovlje. Morje se je sinje iskrilo od sonca, tako zelo, da skoro ni bilo mogoče gledati vanj. Malo sem se pogovarjal z ribiči v pristanu, med njimi so stari Barkovljani, ki vedo povedati veliko zanimivega. Vendar sem se hitro odpravil naprej, bil sem nekako nestrpen, želel sem hoditi, hoditi, kakor da bi se mi mudilo proti nekemu cilju... Mogoče je bilo to samo neko podzavestno hrepenenje v meni? Hodil sem ob obali, poslušal pljuskanje valov ob breg in grgranje pliskavice, opazoval jadrnice, ki so drsele preko iskrečih se valov v daljavi, in si želel tudi jaz z njimi nekam daleč, daleč. Veliko rajši bi imel tako jadrnico kot motor.
Potem sem zavil v breg, da spoznam pomlad, ki jo opisuje Pahor. Cvetoče veje dreves so gledale preko z mahom poraslih kraških zidov, povsod samo žvrgolenje ptic, stari možaki so že praznično postopali med trtami in drevjem, vsepovsod je bil velik mir, samo z obalne ceste je prihajal zamolkel hrup prometa, spodaj pa se je bleščalo morje kot velikansko, iskreče se ogledalo. Sonce je že kar toplo grelo in pozlatilo ves svet. Tedaj sem srečal njo, tisto dekle. Mislim, da je bilo kmalu po četrti uri.
Prišla je navzdol po samotni stezi, po kateri sem se jaz vzpenjal. Imela je dolge, na prečo razčesane svetlo kostanjeve lase, ki so ji padali na ramena, so žareli v soncu kot zlato, in lep, inteligenten, čudno resen obraz. Prvi hip se mi je zazdela nekam znana, pomislil sem, da je morda katera od dijakinj, ki so doma v teh vaseh ob morju, pa se yozijo v našo šolo k Sv. Ivanu; tudi ona me je čudno pogledala, kakor da me pozna, zato sem jo pozdravil, čeprav nekoliko neodločno. Neka) sem zamrmral v pozdrav — še zdaj me je sram, kako zmedeno sem to napravil — ona pa je smehljaje odzdravila, in pri tem ji je resni obraz nekam zažarel,kakor da ga je nenadno obsijalo sonce.
Nisem se upal takoj ozreti za njo, ker sem se sramoval, a ko sem se ozrl, sem videl, kako je pravkar zavila za ovinek, izza katerega sem bil jaz prišel. Čakal sem, da bi jo iz višine spet zagledal na kakem ovinku zavite steze, a je nisem več opazil. Morda je kje tam doma in je zavila na kakšen bor-jač. Verjetno sem jo že večkrat srečal v šoli ali blizu nje, a čudno, da ni nikoli napravila takega vtisa name kot danes. Zazdelo se mi je, kakor da je ravno tista, o kateri včasih sanjarim.
Jo bom še kdaj srečal?
Velikonočna nedelja
Nisem mogel vzdržati in sem se popoldne spet odpravil na sprehod pod Kontovel, čeprav sta me oče in mati vabila, naj bi se peljal z njima na avtomobilski izlet onkraj meje. Želel sem biti sam, da bi razmišljal o svojih stvareh. O njej. In potem sem se odpeljal v Barkovlje ter se spet napotil po tisti stezi v hrib, v upanju, da jo bom spet srečal. Seveda nisem imel veliko upanja, le malokdo gre
po tisti stezi, kjer včeraj nisem srečal živega človeka razen nje, in zakaj naj bi danes spet srečal ravno njo? Toda nekaj me je gnalo, naj grem, in sem šel.
Bilo je vse tako, kakor včeraj, le drevje je bilo še malo bolj razcveteno, in sonce je morda še nekoliko bolj grelo. Nebo in morje sta bila enako plava, in če bi ne bilo iskreče se črte od grebenov valov, bi ne mogel razločiti, kje se končuje morska plan in kje se začenja nebo.
In ali ni čudno? Spet sem jo srečal. Skoraj na istem kraju. Sedela je na zidu in delala šopek iz cvetočih vejic, ki jih je imela na krilu. Spet sem jo pozdravil, danes malo manj v zadregi, in ona mi je smehljaje odzdravila. Hotel sem iti dalje, čeprav bi se bil rad ustavil. A noge so mi postale nekako težke, da sem jih komaj premikal, in pri srcu me je zabolelo. Zakaj sem prišel sem, če ne zato, da bi jo srečal? Obrnil sem se in videl, da tudi ona gleda za menoj. Stopil sem proti njej in nekaj rekel, še zdaj ne vem kaj, morda sem samo nekaj zajecljal, ona pa je pokazala z roko poleg sebe na zid, in tako sem prisedel. Začela sva se pogovarjati. Povedala mi je, da ji je ime Daniela, da je dijakinja in stara petnajst let. Vprašal sem jo, če hodi v višjo srednjo šolo k Sv. Ivanu, pa je rekla, da ne. Torej sem jo moral srečati nekoč že kje drugje, ker se mi vendarle zdi, da sem jo bil nekoč že srečal. Celo prepričan sem o tem, vedno bolj. Tudi ona je rekla, da ima občutek, da me je nekoč že srečala.
Vse popoldne sva se sprehajala ob obali in čisto pozabila na čas. Pustila je, da sem jo držal za roko. Ne morem opisati, kaj sem občutil... Moje sanjarije so se izpolnile, čeprav skoraj sam nisem verjel, da se bodo kdaj...
Sedela sva na klopi blizu Miramara in postalo je že pozno, ko je rekla, da mora domov. In šele tedaj, ko sem se ponudil, da jo pospremim, mi je povedala, da ni doma na Kontovelu in niti kje v bližini, ampak drugje.
»Kje?« sem hotel vedeti. Ona pa mi ni hotela povedati. »Tega ti za zdaj še ne povem. Naj ostane skrivnost,« je rekla.
Začutil sem se krivega, da sem jo toliko časa zadržal. In ker sem se hotel pokazati kavalirja, sem predlagal, da bi šla do najbližje gostilne'in poklicala taksi.
»Ni treba, saj bova kmalu naletela nanjl Boš videl!«
To se mi ni zdelo ravno verjetno, saj je tisti kraj precej samoten, vedar sem molčal, ker je bila tako prepričana in ker bi bil rad ostal čimdalje z njo. Vstala sva in se napotila v temi v smeri mesta. In res, komaj sva prehodila kakih sto metrov, sva zagledala ob robu ceste parkiran taksi. Taksist v njem je igral na ustno harmoniko in nama pomigal. Zdelo se je, kakor da čaka prav naju, čeprav seveda ni bilo tako, saj ni mogel vedeti, da bova prišla mimo ravno midva. Vprašal sem ga, če je prost, in je rekel, da je. Tako sva se peljala z njim v mesto. Hotel sem jo pospremiti do njenega doma, ne samo iz vljudnosti, ampak tudi zato, da bi odkril, kje stanuje, pa ni hotela. Tako smo se odpeljali najprej do naše hiše, a ko sem hotel plačati, ni pustila, in ko sem kljub temu hotel dati denar taksistu, ga ni hotel sprejeti.
Priznam, da mi je bilo nekoliko nerodno. Morda ona noče, da bi trošil denar zanjo? Ali pa meni, da ga kot dijak nimam bogvekaj, kar je končno res A toliko sem imel, da bi bil lahko plačal taksi.
»Kdaj drugič!« je rekla in mi pomahala iz avta.
Ko se je odpeljala, sem komaj verjel, da se je vse skupaj res zgodilo. Oče in mati sta bila že doma. Mama me je vprašala, kje sem hodil toliko časa. Sam ne vem, kaj sem zamrmral. Večerjati nisem mogel,' kohiaj sem spravil nekaj grižljajev vame. Bil sem preveč razburjen od sreče. In sem še zdaj, ko to pišem. Daniela! Kako lepo ime! Daniela! Daniela! In ali ni čudno, da sem jo obakrat srečal skoraj na istem kraju na tisti samotni stezi med zidovi? Če bi bil šel tam četrt ure prej ali četrt ure pozneje, pa je ne bi bil srečal in morda nikoli več v življenju... Pravzaprav pa sem jo pozabil vprašati, kako da je šla oba dni na sprehod ravno po tisti stezi. Ali ima tam blizu kakšne sorodnike? Komaj čakam jutrišnjega dne, da se bova spet videla. Spet ob morju. Čutim se srečnega, kakor še nikoli.
2. maja
Se vedno nihče ne ve za mojo skrivnost... razen profesorja grščine. Ta zverina me je danes nenadno izprašal, rekoč: »No, Križman, včeraj sem vas srečal v zelo lepi družbi in kar zdi se mi, da sta se skupaj učila grščine, glede na to. da vam teče voda v grlo. Poglejmo torej, kaj sta se naučila!«
Le kje naju je videl, da ga nisem opazil? Verjetno se je klatil kje ob morju in samotno razmišljal, kakšno zafrkancijo bi si že izmislil na naš račun. Na srečo' sem znal, proti lastnemu pričakovanju. Profesor je kar gledal. Ostal je z dolgim nosom, ker mi je moral dati dober red. Včasih ima človek srečo. Toda odkar poznam Danielo, imam sploh več sreče. Morda zato, ker sem tudi sam srečen?
5.	maja
Imel bi veliko zapisati v dnevnik, toda nimam časa. Vsak dan se dobiva z Danielo, in sva več ur skupaj, vedno kje zunaj mesta. Pravi, da mesta nima rada. Rada ima drevesa, trave, morje, nebo, sonce in zvezde. Vedno bolje jo poznam, a kljub temu mi ostaja skrivnostna. V njej je nekaj ljubkega, neka čudovita milina, kar se mi zdi znano in domače od nekdaj, mogoče zato, ker sem si to vedno podzavestno želel. Mnogo pa je tudi skrivnostnega v njej, v kar ne morem prodreti. Če jo začnem izpraševati, me tako čudno pogleda, napol žalostno, napol proseče, da mi zamrejo besede na ustnicah in jo nekako zaprosim za oproščenje. Tedaj se vedro nasmehne in pravi;
»Nekoč boš vse zvedel o meni.«
»Kdaj?«
»Kmalu.«
Kdaj bo ta kmalu? Tako rad bi vse vedel o njej, vsako podrobnost njenega življenja, vse tisto, kai je doživela, ko mene še ni bilo zraven nje, ko še nisem bil del njenega življenja. Je to ljubosumnost? Upam, da ne. Le tako zelo jo imam rad, da bi hotel, da bi bili najini življenju združeni že od vsega začetka in za vedno.
10. maja
Ker je jutri praznik, Vnebohod, sem jo danes prosil, če bi lahko bila jutri dalje časa skupaj. Obljubila mi je, da se bova dobila že dopoldne ob desetih, pred cerkvijo. Če pomislim, koliko ur bova lahko Skupaj, me spreleti srh od sreče.
11. maja
Ko sem prišel pred cerkev, me je ona že čakala. Potem sva bila skupaj pri maši. Obšel me je čudovit občutek. Ko je stala zraven mene med mašo, me je obšel čudovit občutek, kakor da je moja žena. Naskrivaj sem jo gledal, ko je strmela v oltar •n tiho pregibala ustne v molitvi, in zazdela se mi je nekam daljna, čudno tuja, kakor da ni več od tega sveta, vsa poveličana. Težko najdem besede za tisto, kar sem občutil v tistem hipu. Hkrati pa sem jo začutil tako blizu sebe, tako povezano z menoj, kakor še nikoli.
Od očeta sem si bil sposodil nekaj denarja, tako sem jo lahko opoldne povabil na kosilo. Odpeljala sva se v Barkovlje in obedovala ribe v gostilni, ki sem si jo bil že prej zapomnil. Soba je bila okra šena z ribiškimi mrežami in to ji je zelo ugajalo. Bila je vesela. Potem sva bila vse popoldne skupaj, do večera. Domov sva se peljala spet z istim taksijem. Čakal je v poltemi in ko sva šla mimo. sva zaslišala njegovo ustno harmoniko. Spet se je zdelo, kot da je čakal prav na naju, čeprav seveda ni bilo tako. Celo med vožnjo je krmaril včasih samo z eno roko, z drugo pa igral na harmoniko. Dobro, da ga ni opazil noben stražnik.
Midva sva sedela zadaj. V temi mi je položila glavo na ramo in pustila, da sem jo držal objeto okrog pasu. Še vedno čutim v roki toploto njenega telesa in v nosnicah vonj njenih las. Toda tudi tokrat smo zapeljali najprej do nas. Še vedno nimam pojma, kje stanuje.
21. maja
Binkoštna nedelja. Preprosil sem očeta, da mi je posodil svojo vespo, in tako sva se z Danielo že dopoldne odpeljala v Števerjan, gledat, če so črešnje že zrele. Tam sva tudi obedovala. Potem sva se skoraj do večera vozila po Furlaniji. Bila je že skoraj tema, ko sva obrnila proti domu. Držala me je okrog pasu in naslanjala glavo na moj hrbet. Nikoli ne bom pozabil te vožnje skozi mehko, blaženo pomladno temo, v simfoniji luči neštetih vozil, ki so vozila spredaj, zadaj in mimo, pa tistih, ki so nam prihajala nasproti, ter luči iz hiš, ki so švigale mimo. Potem sva se ustavila še na »najini« klopi v Barkovljah. Od tam se je ona hotela vrniti domov s taksijem. Seveda spet s tistim. Vozil sem za njim, toda pri semaforju na Carduccijevi cesti, ko smo čakali na zeleno luč, je izginil izpred oči, kot da se je vdrl v zemljo.
28. maja
Zdi se mi, da postane Daniela vedno nekam tiha, skoraj žalostna, kadar se ločiva, čeprav hoče to skriti.
29. maja
Ta zadeva s taksijem postaja zares čudna. Vedno naletiva nanj, pa naj se znajdeva na kateremkoli koncu mesta. Nocoj sva naletela nanj na Repen-tabru. Ko sva se v mraku vračala od cerkve, sva zaslišala za seboj ustno harmoniko. Kar sam je ustavil.
31. maja
Danes sem jo spet hotel po vsej sili pospremiti vse do njenega doma, pa ni pustila.
»Saj boš kmalu zvedel, kje stanujem,« je rekla. »Danes ti še ne morem povedati.«
»Zakaj ne?«
»Ko ti bom povedala, boš razumel, zakaj ne. Saj nisi jezen zaradi tega, kaj ne da ne?«
»Nisem,« sem dejal vseeno nekoliko nevoljen, ker mi ne zaupa.
»Jutri.«
Jutri bom torej vse zvedel o njej. Ne vem, zakaj me je postalo tega nenadno strah. Kakor da bi imel neko hudo slutnjo. Kaj bi se moglo zgoditi?
2. junija zjutraj
Ne morem še pisati. Prej moram doumeti, kaj se je zgodilo. Izmeril sem si temperaturo, a je ni-taam.
4. junija
Opazujem starše in druge ljudi, kako se obnašajo proti meni, in samega sebe. Zdi se, da se ni nič spremenilo, da me vidijo normalnega. In tudi sam sebi se zdim normalen. Le mami se zdim malo preveč tih in me je vprašala, če se slabo počutim »Nič več si ne poješ, ne poslušaš radia in ne gledaš televizije, Peter,« je rekla. Dejansko sem pozabil, da kaj takega sploh obstaja.
6.	junija
Skušal bom torej zapisati, kaj se je zgodilo. 1. junija, na praznik sv. Rešnjega telesa, sva se spet dobila z Danielo dopoldne pred cerkvijo. Po maši sva se odpeljala z avtobusom v Devin. Tam sva si kupila v neki restavraciji nekaj obloženih kruhov in se odpravila v hrib nad avtocestama. Bil sem že večkrat tam in tisti gozd mi posebno ugaja. Spomladi in jeseni je posebno lep. Hotel sem ga pokazati tudi Danieli. V gozdu sva pojedla, kar sva prinesla s seboj, in nato sva hodila po gozdnih stezah, držeč se za roke, ali se smeje lovila med drevjem in skalami. Ko sva se utrudila, sva sedla na neko jaso in gledala na morje, ki se je svetilo pod nama. Po cestah spodaj je bučal promet, toda do naju je bilo slišati samo rahlo brenčanje, kakor oa čebel. Z zaprtimi očmi se je naslonila name, da so me njeni lasje ščegetali po obrazu, in bil sem prepričan, da ni mogoča slajša sreča na svetu. Potem sem najbrž zadremal. Zbudil me je njen smeh.
»Vstani, zaspanec!« je rekla in me dražila po nosu z dolgo bilko. »Vrniti se morava, Peter!«
»Kam se ti taTto mudi?«
»Ni več dosti časa.«
»Sonce je še visoko.«
»Ni več dosti časa,« je ponovila, smeje in vendar že nekam resno.
Torej sem vstal. Otepla sva drug drugemu bilke z obleke in se odpravila po pobočju navzdol.
»Tako rada bi enkrat avtostopala,« je rekla. »Še nikoli nisem.«
»Pa poskusi!« sem rekel. »Gotovo se bo takoj kdo ustavil, ker si tako lepo dekle. Toda jaz bi se rajši peljal z najinim taksistom z ustno harmoniko.«
»Hočeš, da ga pokličem?« je rekla.
»Prav nič se ne bi čudil, če bi zdajle privozil po cesti.«
»Toda jaz bi rajši enkrat avtostopala.«
»Kar dajl«
Res je ustavil že drugi ali tretji avto in naju vzel s seboj. V Barkovljah sva izstopila in sedla na »najino« klop. Pojedla sva obložena kruhka, kr sva ju še imela. Sonce se je nagnilo nad morje, sence so postajale dolge in nenadno me je prevzela čudna slutnja. Položil sem Danieli roko okrog pasu in jo stisnil k sebi, ona pa me je prijela za roko. Medtem se je stemnilo in zagrnila naju je noč, ki so jo rezale luči mimovozečih avtomobilov.
Nič več ne vem, kaj je bilo potem. Zavedel sem še šele, ko je ona začela govoriti, zroč mi od blizu v oči, da sem čutil sladki vonj njenega diha: »Peter, prišel je trenutek, ko ti moram povedati
(nadaljevanje na 13. strani)
11. ■-
Pesnik
»Amfore časa«
Te dni je prišel na naš knjižni trg nov pesniški prvenec mladega dolinskega pesnika maturanta Znanstvenega liceja v Trstu. Zbirka nekaterih že objavljenih in delno še neobjavljenih pesmi ima naslov Amfora časa. O pesmih bomo spregovorili kdaj kasneje. Tokrat vam predstavljamo njihovega avtorja, Borisa Pangerca.
— Dejstvo, da se moreš izražati v pesmi, ti dosti pomeni v življenju?
— Vse! Do zdaj mi je uspelo izraziti osebno prizadetost nad tem kar je okoli mene lepega in nelepega edino le s pisano besedo. Ugotovitev, da mi je to v neki meri uspelo mi je v veliko zadoščenje, istočasno pa ugotavljam, da mi je pisanje največja življenjska nuja.
— Kateri pojem človekovega bivanja te najgloblje vznemirja?
— Iščem smisel vsemu, kar biva, kajti človek je le drobec čudežnega mozaika mikro in makro sveta.
— Misliš, da je v tebi še kaj bistvenega in neizraženega, kar bi v prihodnosti rad povedal v svojih pesmih?
— V nekem smislu je še vse neizraženo, kajti Amfora časa predstavlja šele začetek in spodbudo, da je to zame edina pravilna pot iskanja in posredovanja. Vsekakor je treba nadaljevati.
— Iz že objavljenih pesmi se mi zdi, da je tvoja glavna vrednota ljubezen. Misliš, da se človek brez nje ne more uresničiti?
— Absolutno ne! Vendar ne mislim samo ljubezni med fgntom in dekletom, temveč tudi ljubezen do bližnjega, do narave, do življenja, do vsakdanjih majhnih stvari recimo. Človek se uresniči samo v dejanju in to velja tudi za ljubezen, vendar spet trdim, da ni nujno omejevati jo samo na dva človeka. Pred očmi imam recimo vesoljno Ljubezen.
— Kako pa doživljaš razvoj sodobnega sveta in življenja v njem?
Rino Markič o Slovenski Benečiji
(Nadaljevanje s 5. strani)
vrsta župnij brez župnika in ob misli, da je tudi Slovenska Benečija potrebna Markiču in njegovemu mladostnemu življenjskemu zanosu, mi postaja ta škofijski sklep povsem nesmiseln in nerazumljiv. Ali pa morda še preveč! In če drži ta slednja ugotovitev, potem mi ni prav jasno, kako bi se videmski škof opravičil pred koncilskimi očeti in sploh pred vsemi kristjani svoje škofije za tak nesmiselni odlok. Še bolj mi je nejasno, s kakšnimi občutki bo isti škof otvarjal septembra v svoji škofiji evharistični kongres sprave, miru in bratskega sožitja.
— Spet trdim, da je rešitev človeštva prav v Ljubezni. Civilizacija nam ne bo prinesla miru in blagostanja, če ne bomo najprej skrbeli za izboljšanje samih sebe. Ne zdi se mi, da bi bil svet res tako pokvarjen, kot nam ga nekateri skušajo prikazati. Seveda, težnja k slabemu je vedno prisotna in včasih se ljudje res preveč prepuščamo vrtoglavim interesom. V skrbi za človeka, torej tudi za samega sebe, se moramo bližati resnici; in ta bo na koncu zmagala. Ta zavzetost pa lahko kristjane in marksiste recimo povezuje v isti boj proti obče znanim sovražnikom človeštva in človeka.
— Današnji mlad človek je precej drugačen od včerajšnjega. Ali čutiš to razliko?
— Mislim, da je zaradi napredka to nujno, saj bo tudi jutrišnji človek drugačen od današnjega. Toda kljub temu so nekatere vrednote, ki se ohranjajo iz dobe v dobo. V času, ki ga zdaj doživljam, me še najbolj prizadene odtujenost in celo tišina okolja. Morda sem pa tudi sam preveč zahteven in težko dojemljiv, kaj jaz vem!
— V tvoji zbirki je prisotna živo tleča, čeprav na videz ugasla življenjska sila. Kam je v tebi usmerjena mladostna vitalnost in želja po spreminjanju sveta?
— Življenjsko silo ne občutim tako neposredno, morda v zadnjem času bolj kot nekoč. Moja mladostna vitalnost se alternira z močnimi morečimi izlivi melanholije in osamljenosti, kdaj pa kdaj tudi obupa. Na drugi del vprašanja pa bi odgovoril, da mi ne gre toliko za spreminjanje sveta, kolikor za izboljšanje samega sebe.
— Smrt doživljaš kot tragično, a odrešujočo silo. Je v tebi prisotna kot pomirjujoč odgovor na sedanji nemir ali jo čutiš v njeni kozmični razsežnosti?
— Smrt je tragična zato, ker z njo človek preneha biti aktivno ter zavestno bitje. V posmrtno življenje duha pa niti najmanj ne dvomim. Včasih me misel na smrt in na počitek blagohotno pomirja, včasih pa me prevzame z vso svojo srhljivostjo svoje skrivnostnosti. Iščem odgovor na tisti: »Kaj pa potem?« in čutim, da sem mu blizu.
— Nekaj tvojih najlepših verzov je posvečenih tvoji mami. Vendar se mi zdi, da poleg žejne sinovske ljubezni gori v tebi tudi lik plemenitosti, ki ti ga je ona najbolje in najgloblje osvetlila.
— Mamina smrt je povzročila v meni hudo travmo, ki je docela ne bom nikoli prebolel. Obenem pa moram poudariti, da sem kmalu po tistem dogodku prišel v roke dobri duši, ki ji nikakor ne pristoji pridevek »mačeha«. Mamo imam seveda v najsvetlejšem spominu in jo skušam posnemati zlasti v tistem, kar mi je od nje ostalo po naravni prirojenosti. Prav zaradi te njene skoraj fizične prisotnosti v meni, sem zbirko posvetil njej.
— Na Krasu vidiš več mehkobe, razkošja, razcvetenosti, kot bi lahko pričakovali; navajeni smo na njegovo kamnito, revno, izsušeno podobo. Kako, da ga je tvoje srce tako preoblikovalo?
— Popelji se enkrat spomladi, poleti ali jeseni v Dolino in si oglej malo naše paštne. Že iz svoje zgodnje mladosti hranim čudovite vtise, ko sem kot mule brcal žogo po dolinskih »valah« ali ko sva z očetom poletje za poletjem grabila seno. Takrat so bile dolinske »vale« še deviško lepe, danes pa so njih videz skvarili grozljivi, pošastno veliki naftni re-zervarji. Vsi taki moji prvi mladostni vtisi so nekako zaživeli v Amfori časa. Niti najmanj pa nimam občutka, da bi bil delal v svojih pesmih Krasu silo, da bi ga preoblikoval. Ko sem se sprehajal po njem m se mu prepuščal v objem, sem pač pil tiste tople barve in tiste mehke sence, ki jih lahko ujameš na gmajni in zato sem ga res videl takega kot praviš: mehkega, razkošnega in razcvetenega.
Zapisala Alenka Rebula
Mladi in poezija
Cut za poezijo se bolj ali manj odkrito nahaja v vsakem človeku. V preprostem kmetu je mnogokrat celo izrazitejši kot v izobražencu. Komu, če ne njemu, je bližji tisti svet, kjer se poezija skriva v svežini jutranje rose, v hladu novega poletnega jutra, v ognjevitosti dozorelega klasja!
Dovzetnost za lepoto narave je nekje izhodiščna točka v razvoju pesniške občutljivosti. Vsak, ki nosi v sebi njene klice, jih ne razvije: tisti, ki se jih zavedajo, jih gojijo, dav nji h dozori zdrava ljubezen do pesmi, drugi jih udušijo pod dobršno plastjo toposti in površnosti.
Zdi se, da danes mlad človek nima smisla za poezijo. Utaplja se v morju publikacij in časopisa, sega po romanih, po delih v prozi, vendar zanjo ne kaže zanimanja. Zakaj je poezija prevzela videz Pepelke, da kot plaha senca sledi prozi? Če nima odmeva pri manj izobraženi mladini, ni niti tako čudno. Dejstvo pa je, da jo zapostavljajo tudi študirajoči mladi ljudje. Vprašanje je, če naj pripisujemo ta pojav neki površnosti, o-bupnem ritmu današnjega življenja, ki skoraj ne dopušča časa za sprostitev in razmišljanje ali branje verza, ali čemu drugemu.
Kot v vsem tako bi bila tudi v poeziji potrebna vzgoja, navajanje k temu, da bi jo vzljubili. Naučili so nas poštevanke, obvladanja jezika, pozneje filozofiranja in reševanja enačb, poezijo pa so nam posredovali le v toliko, da smo se je mehanično učili na pamet, dokler ni zgubila svojega notranjega čara in postala zgolj mnemonično igračkanje z besedami. V veliki meri se nam je ta način uprl in zagnusil, da smo si oddahnili, ko smo se rešili te osnovnošolske muke in smo dokončno pretrgali vezi s pesniškim svetom.
V	nas je zamrlo potencialno nagnjenje in razumevanje poezije.
Če nam je pesniška občutljivost tuja zaradi pomanjkljivosti vzgojne in učne metodike, se vzgojimo k njej sami! Mogoče bomo obudili v sebi mrtvo ljubezen do tiste obrobne poezije stvarstva, da bomo ne samo v pesmi, marveč tudi v veličini narave odkrivali neko notranjo zakonitost in harmonijo!
Majda Artač
DA BOSTE IMELI LJUBEZEN
Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva, se ne ponaša, ne išče svojega, se ne da razdražiti. Vse veruje, vse upa, vse prenaša. Prizadevajte si, da boste imeli ljubezen.
Sv. Pavel
Zlasti v tem prazničnem času se mi včasih zdi naše obiskovanje cerkva ne samo površno, ampak že izrazito nekrščansko.
Najpogosteje stopamo v mrak in tišino cerkve zato, da se odmaknemo od sveta, ki nam je tako tuj; od ljudi, ki nas utrujajo s svojimi slabostmi in neumnostmi, od brezbarvne in neveselt vsakdanjosti. V somraku, ko cerkvene stene zajezijo ve$ nemir, se čutimo lažji, pristnejši in pripravljeni biti dobri. Samo tu znamo res čutiti božjo prisotnost. Naš obisk pomeni odmik, izbegavanje, nemoč ljubiti svet tak, kot je, nezmožnost čutiti Boga v ljudeh. Znamo ga videti le v tabernaklju.
Morda bi Jezus danes izganjal kristjane iz svetišč kot je enkrat kramarje iz templja. Mu mar tudi mi ne nosimo pred oči svoje bedne šare namesto preproste, ljubeče duše?
Zavračal bi vse, ki prihajajo predenj polni svetega samopremagovanja in odpora do sveta, ker najprej zahteva, da ljudi ljubimo. Kot tedaj nad farizeji bi danes grmel nad tistimi, ki iz njegove blagovesti delajo nesvobodno in samoljubno politiko, ki izrabljajo plaho vero šibkih zato, da si prisvajajo božjo oblast. Vse, ki iz krščanstva delajo falango, ne pa nevidno vrženo mrežo, stkano iz miline, strpnosti in širine.
Pregnal bi vse, ki mu ne verjamejo, da sam vodi svojo Cerkev in da. jo varuje, in se tresejo pred vsem, kar jo ogroža. Vse, ki nočejo razumeti, da smo poklicani za borbo proti sovraštvu in krivici, ne proti tistim, ki mislijo drugače kot mi. To bi lahko delali,, ko bi bili sami poosebitev ljubezni in pravice, tako pa se vedno lahko tudi od drugih naučimo biti bolj kristjani.
Kajti Kristus ob svojem prihodu ni šel in ustanovil svojega kroga, ampak se je podal med ljudmi kot eden izmed njih, reven kot oni, ranljiv kot oni, večji samo v ljubezni, šel je in izsrkal iz človeka edino iskrico dobrega ter puščal vnemar vsa dolga desetletja greš-nosti. Blagoslovil je tiste, ki jim ni do nobene oblasti. Rekel nam je: vi ste sol zem-je. Pa bi lahko rekel: vi ste voditelji zemlje... ali: vi ste žito, ki bo preraslo plevel...
Znal je biti vse: delavec, brat, oče, prijatelj, spovednik. In nikoli ni rekel: Glejte, to in to sem že storil! Svoje delo je puščal tiho za sabo, da je samo izpričevalo svojega
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TESTU Kulturni dom V soboto, 1. aprila, ob 15.30
Saša Škufca
TRNULJČICA
Pravljica v treh dejanjih
V torek, 28. marca, so v Milanu ob prisotnosti najožjih sorodnikov in prijateljev pokopali znanega založnika Feltrinellija, ki so ga bili našli razmesarjenega od eksplozije dinamita.
—O----
V soboto, 25. marca, je v Št. Jakobu v Rožu na Koroškem pogorela župna cerkev.
stvaritelja. Kar je storil, je ostajalo za njim kot ostaja žareč pas za padlo zvezdo.
Ko premišljujem, da bi ga mi morali posnemati, se vprašam, v čem smo mu sploh še podobni. Tedaj je bilo krščanstvo simbol svobode, mladosti, božje sile. Simbol česa je med nami? Koliki ljudje čutijo, da je v nas upanje neskončnosti, moč odrešenja, radost ljubezni!
Kako znamo svoje brate strupeno kritizirati, jim podtikati to in ono, jim zavidati in jih odrivati, poniževati. Kako znamo se le pehati naprej, se imeti za boljše. Kako znamo sovražiti tiste, ki so nam zoprni. Vsakokrat, ko izrečemo zaničljivo besedo in ko nekoga v sebi ponižamo, blatimo Kristusovo žrtev.
Poklicani smo k revolucionarnosti in herojstvu, k veličini in plemenitosti, pa tolikokrat ne znamo biti niti ljudje.
Zakaj ne stopi Kristus pred nas v svojt vihravi, od revščine razjedeni halji, prekine našo slovesno mašo in razklene svoje v ljubezni prekaljene dlani ter doseže, da padejo v prah naše oblasti, naduti, togi, grenki obrazi. O, da bi nas njegov pogled pregnal iz klopi, kjer grejemo svojo pravičnost, v revni, a zaradi njega ljubljeni svet. Da bi šli, prosti zemeljskih želja kot so oblast, slava, u-speh... vsi majhni in nevidni, a radostni in silni v svojem zaupanju.
Danes pa smo ga prilagodili shemam druž-
be: kot drugi oblastniki, tako tudi On rabi vojsko, obrambo in organizacijo. Saj — ko bi se že enkrat začeli boriti za pravico in organizirano odpuščati in prizanašati! Mi pa branimo le svoje ideje. Ideja in ljubezen pa ne sovpadata vselej, kajti ljubezen je vesoljna in nad vsemi mejami.
Ko bi že enkrat razumeli, da smo poklicani ne zato, da osvajamo in vladamo, ampak da ljubimo! Krščanstvo je rojeno, da očiščuje vse, kar je človeškega, da se svobodno razrašča med korenine vsakega človeškega udejstvovanja in da se nevezano na strukture, paragrafe in uradne kompromise povsod oglaša kot jasen, čist glas vesti. Čim pa smo eden od zaprtih krogov, smo zapravili svojo vesoljnost in svoje bistvo. Resničnost našega verovanja je zlahka preizkusiti. Vzemimo evangelij in se vprašajmo: bi Kristus tako mislil? Bi tako govoril? Bi tako delal? Kdo od nas se je že kdaj zašibil pod zavestjo, da izpričuje velikega človeka? Da drugi sprejemajo njegov kruh iz naših rok!
Kako bomo odgovarjali, če je kdo zaradi nas podvomil vanj? Izprašajmo si vest, če ljudem v svojem življenju dokazujemo, da je Kristus res umrl in vstal za vse?
Šele ko smo iz srca izgnali jezo, zamere in nestrpnost; nezaupanje do ljudi in grenkobo
—	šele tedaj bomo lahko spet stopili v cerkev in prosili za zavezništvo.
Kajti Bog prisluhne grešniku in ‘dvomljivcu, ne pa človeku, ki zavrača zapoved ljubezni.
Alenka Rebula
KAM POTEM?
Naj se zdi še tako neverjetno, dejstvo je, da se letošnje šolsko leto že približuje koncu. Za marsikoga bo zadnje,	vsaj	upati	je, da bo res
zadnje. Sedaj ne vidi	ure,	da	bo	lahko olajšano
vzdihnil in vzkliknil: »Končno! Šlo je!« Res, šlo je. Toda v resnici je šel le del. Pred njim se odpira nešteto poti, pred njim se odpira življenje.
Enkrat je že bil mlad človek postavljen pred izbiro, ko se je moral odločiti, katera višja šola bi ustrezala njegovim načrtom. Sedaj pa je izbira težja. Možnosti je veliko več, treba je misliti na bodočnost, na poklic, ki bi	mu	bil	po možnosti v
veselje in seveda tudi	donosen.	Še	prej pa: študi-
rati naprej ali poiskati si delo? Nekatere šole sicer šele pripravljajo na univerzo in se je brez nje zato morda teže dokopati do poklica. Toda ne mislim razpravljati o tem. Bolj važno je drugo vprašanje: Kaj pravzaprav študenta pripravi do tega, da se odloči za dolg in naporen študij? So taki, ki napra vijo to iz zanimanja do posebne stroke, zaradi določenega predmeta, na žalost pa je tudi precej takih, ki gredo na univerzo zgolj iz oportunizma; ker je pač danes bolj varno, če imaS diplomo v žepu, ker je bolj ugledno, če je pred tvojim imenom tisti »dr.«, ne nazadnje, da bi zadostil neuresničenim ambicijam lastnih staršev. Kaj si lahko obetamo od takih ljudi? Če bi se negativne posledice omejile na njih same, zlo še ne bi bilo tako veliko. Taki ljudje postanejo zdravniki, advokati, profesorji in to so vsa zelo odgovorna mesta.
Danes se borimo, da bi bila univerza odprta vsem. Saj na papirju tudi je. Veliko je mladih, obetajočih ljudi, ki ne bodo mogli nikoli prestopiti njenega praga, veliko pa je tudi takih, ki ne zaslužijo, da bi univerzo obiskovali. Podpirajo jih starši, »pa čeprav deset let«, životarijo v brezdelju, končno pa le dosežejo tisti slavni »dr.«, ki jim ga je omogočil denar.
Kaj storiti, da se temu izognemo? Mimo reforme, ki bi dala prav vsakomur možnost, da doštu-
dira univerzo, bi bilo treba začeti s temeljito vzgojo že od osnovne šole naprej, tako da bi skušali otroku zbuditi ljubezen do študija. Kajti tu gre, poleg preosnov zastarelih pravil, predvsem za preosnovo človeka. Treba bi bilo dati otroku prepričanje, da ni nečastno biti delavec, če ga študij ne privlačuje in se ne bi zato odločil zanj zaradi občutka manjvrednosti. Poleg tega izhaja občutek manjvrednosti iz zgrešenega prepričanja, da sta lahko delavec in kmet skoraj nepismena. Toda danes potrebuje že vsakdo določeno znanje, ki se tiče njegovega poklica. V otroku moramo vzgojiti pravo prepričanje, da smo vsi enako vredni in moramo biti enako cenjeni, doktorji in nedoktorji. Svet potrebuje kmetov in delavcev prav tako kot intelektualcev in literatov.
Ko pride končno trenutek, da se mlad človek odloči za svojo pot, se mora odločiti sam. Tedaj se morajo starši umakniti in mu dati svobodno izbiro. S tem mu povečajo samozavest, dokažejo, da zaupajo v njegovo zrelost in predvsem — dajo mu tisto svobodo, ki mu pritiče. Nimajo te pravice, da bi pritiskali nanj in mu vsilili izbiro, ki mu lahko zagreni vse življenje. Naj le svetujejo, toda tu se njihovo poslanstvo konča.
Mlad človek naj izbira torej sam! Kam pa? Predvsem mora seveda upoštevati to, kar mu je najbolj pri srcu, kar mu vzbuja veselje. Toda misliti mora tudi, kaj bo potem, ko bo univerze konec. Tu ne gre več za oportunizem. Odločiti se bo moral za študij, ki mu bo koristil v poklicu. Potem se bo moral lotiti dela, ki si - ga najbrž nikoli ni želel. Saj ni nujno, da se popolnoma odpove svojim željam in se odloči za poklic, ki bo res donosen, a istočasno zasovražen. Dovolj bo, da se usposobi za poklic, ki mu bo ugajal, čeprav bo moral pokopati nekaj svojih sanj. Toda zavedati se mora, da je življenjska pot preveč stvarna in težka, da bi se preživljal s sanjami. ADA MARKON
Diskusijski večer v Nabrežini
Prosvetno društvo »Igo Gruden« iz Nabrežine je priredilo v soboto, 25. t.m., diskusijski večer o temi: »Ali imamo zamejski Slovenci nove probleme?« Razprave so se udeležili dr. Drago Legiša, ki je bil hkrati moderator, prof. dr. Aleš Lokar, Stanko Bole, arh. Mitja Race, arh. Marino Kokorovec in dr. Vladimir Vremec.
Po pozdravnem nastopu društvenega predsednika Antka Terčona je dr. Legiša nakazal vrsto problemov, s katerimi se mora danes soočati slovenska zamejska skupnost, če hoče postati Subjekt družbenega dogajanja in če hoče dejansko izvrševati vlogo mostu med sosednimi narodi in sosednima državama. Na vprašanje, ali je slovenska narodnostna skupnost že dosegla tolikšno stopnjo narodne zavesti in nacionalnega osveščenja, da se ji ni treba na vsakem koraku bati za svoj obstoj, je dr. Legiša odgovoril pritrdilno, vsaj kar zadeva Slovence na Tržaškem in Goriškem. Po njegovem tudi obstajajo pogoji, da postanejo Slovenci subjekt družbenega dogajanja, pou daril pa je hkrati, da je v tej zvezi treba nuj no znanstveno pristopiti k obravnavanju posameznih področij družbenega in ekonomskega življenja, tako da bo slovensko politično predstavništvo imelo možnost izbire med rezultati znanstvenih izsledkov ter svoje izbire nato lahko posredovalo na pristojnih mestih. Med problemi, ki čakajo na znanstveno analizo, je omenil industrializacijo, terciarne dejavnosti (promet, trgovino, tujski promet), obrtništvo, kmetijstvo, socialne dejavnosti, šolstvo, kulturo, prosti čas.
Dr. Aleš Lokar je v svojem referatu prikazal posamezne razvojne faze slovenskega naroda in še posebej slovenske zamejske skupnosti. V tej zvezi je med drugim ugotovil, da smo zamejski Slovenci danes sorazmerno dobro prisotni v mnogih znanstvenih institucijah, vendar manjka pri nas neka povezava, neki organ, ki bi vse to delo usklajeval. Zato se je zavzel, naj bi čimprej prišlo do tesnejše povezave na tehnično-strokovni ravni, predvsem z ustanovitvijo določenih ekip znanstvenikov, ki bi skupno proučevali določena področja in probleme.
Stanko Bole je obširno govoril o spremenjenih razmerah, ki se v zadnjem času kažejo pri nas in nudijo možnost za afirmacijo slovenskega človeka na mnogih področjih gospodarskega življenja. V tej zvezi pa je podčrtal nujnost enotnega nastopa in enotnih stališč, kar zadeva skupne koristi slovenske zamejske skupnosti, kot se je na primer pokazalo ob enotnem nastopu pri predsedniku vlade Colombu. Govornik je dalje podrobneje prikazal uspehe, ki so jih slovenski gospodarstveniki dosegli na določenih gospodarskih sektorjih, ter naglasil, da obstajajo še nadaljnje možnosti za še večje dosežke, če bodo naši ljudje znali izkoristiti olajšave in ugodnosti zlasti deželne zakonodaje. Dalj časa se je tudi zadržal pri obravnavanju problema obrtništva in zadružništva, pri čemer smo Slovenci še posebej zainteresirani.
Arh. Mitja Race je svojo pozornost posvetil problematiki Krasa in njegovi zaščiti, pri čemer je grajal dosedanje nesmotrne, enostranske in neurejene posege, pri katerih je močno prisoten element špekulacije ter odsotna predvsem skrb za človeka, ki na Krasu živi.
Arh. Marino Kokorovec se je lotil problema urbanistike in zlasti poudaril, kako so
slovenski strokonjaki odsotni pri proučevanju te kompleksne dejavnosti, medtem ko bi bili prvi poklicani, da povedo svojo besedo, kajti nemogoče je pričakovati, da bodo to področje pravično in pravilno analizirali tuji strokovnjaki, ki seveda nimajo posluha za težnje in potrebe slovenskih ljudi, katerih o-zemlje bi morali urbanistično urediti ter določiti smernice njegovega razvoja.
Dr. Vremec je v svojem poročilu govoril predvsem o smotrnosti zamejske skupnosti v tem prostoru Evrope ter o vključevanju naše skupnosti v organizacijske strukture večinskega naroda, v okviru katerih mora o-pravljati določeno specifično nalogo. Čeprav je zamejska skupnost diferencirana, mora kljub temu najti možnost in obliko nekega skupnega dela na* znanstveni in raziskovalni ravni, pri čemer se je navezal na predlog dr. Lokarja.
Po referatih se je razvila razprava, pri kateri je sodelovalo precej prisotnih. Kot je bilo na koncu ugotovljeno, je bil namen tega diskusijskega večera nakazati vrsto problemov, ki bi se jih slovenska zamejska skupnost morala čimprej lotiti, in sicer z novimi prijemi. Mislimo, da je bila zato pobuda hvale vredna in da se bo razprava v okviru slovenske zamejske skupnosti nadaljevala tudi na drugih ravneh.
Pred tedni smo objavili članek nekega našega bravca v obliki odprtega pisma oziroma javne prošnje na tržaškega župana Spacci-nija, da bi vendar kaj storil za snago na zemljiščih na obeh straneh proge openskega tramvaja, kjer leže kupi smeti, tedne in mesece, ne da bi se občina pobrigala, da bi jih dala odstraniti. Vse do danes nismo dobili nobenega odgovora, ne od župana, ne od mestnega odbornika, ki je odgovoren za snago (ne vemo točno, ali spada to v pristojnost odbornika za zdravstvo in higieno ali tistega za mestne javne službe in podjetja). Vsekakor pa tudi še ni bilo nič storjeno za po-snaženje zemljišč. Z velikonočnim časom se začenja normalna turistična sezona. Kaj si bodo vendar mislili turisti o Trstu in o naši javni upravi, ko pri vožnji z openskim tramvajem k Obelisku, kar spada k programu turističnega ogleda Tržaškega, ne bodo odkrili za plahto površine, ki bi ne bila onesnažena s papirjem, kartonskimi škatlami, plastičnimi vrečicami, z raznimi drugimi izdelki iz plastike, s staro pločevino, straniščnimi školjkami, starimi kopalnimi kadmi itd.? Pod radijsko zgradbo na Škorkoli leži že mesece, tik nad tramvajsko progo, velik predmet iz železa in pločevine, morda del kakega vozila; vsak hip lahko zdrkne ob nalivu tudi na progo. Na drugi strani proge pa je strmina. Kaj, če se to zgodi ponoči, ob slabi vidnosti? Sicer pa je še bolj važno, kaj si o tem mislijo tržaški občani sami, ki niso brezbrižni do razmer v svojem mestu.
Na cesti pod Obeliskom se je pred meseci pripetila avtomobilska nesreča, ko je zaneslo avto nekega starejšega gospoda po strmini navzdol. Na srečo se voznik ni ubil. Toda razvalina tistega avta še danes leži in rjavi na travi. Ali res ni nihče dolžan ali pristojen, da jo da spraviti proč?
Vsi vemo, da je v Trstu mnogo brezvest-
PLANICA 72 KLJUB VETRU USPEŠNA
V	nedeljo se je zaključilo prvo svetovno prvenstvo v smučarskih poletih v Planici, ki so ga izvedli na novi, 160-metrski velikanki. Prireditelji so imeli vse tri dneve velike težave, ker je sneg zaradi odjuge nenavadno hitro kopnel, zadnji del tekmovanja v nedeljo pa so morali zaradi premočnega vetra predčasno prekiniti, zato so za končni vrstni red upoštevali rezultate sobotnega dne. V primeru, da bi tudi v soboto ne izvedli celotnega tekmovanja, to je poskusne serije poletov in dveh serij v konkurenci, bi obveljali rezultati prvega dne (petek), ki je bil zamišljen le za preizkušnjo, da bi se skakalci privadili največji skakalnici sveta.
Končni rezultati prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih so naslednji: zlato medaljo je dobil Walter Steiner iz Švice, drugi je Heinz Wosi-piwo (Nemška demokratična republika), tretji pa liri Raška. Slovenec Peter Štefančič se je uvrstil na odlično deseto mesto.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU vabi na gostovanje BALETA SNG IZ LJUBLJANE
LIFARJEV BALETNI VEČER
Dirigenta: Milivoj Šurbek in Lovrenc Arnič Scenograf: Marjan Pliberšek Kostumograf: Alenka Bartlova Koreograf in režiser:
nrh ljudi ali takih, ki se vse do danes niso zavedli pomena snažne narave in z avti pripeljejo svoje smeti oziroma obsežnejše odpadke (svežnje skupaj povezanega kartona ali papirja, stare kadi, straniščne školjke itd.) in jih odložijo na določenih točkah ob cestah proti Opčinam ali na Krasu, pa tudi drugod v okolici. Ali res ni mogoče, da bi občina poslala kakega policista, da bi na tistih točkah presenetil take brezvestneže, jih zapisal in jim naložil globo? Imena takih ljudi bi morali objavljati tudi po radiu in v časopisju, kajti to, kar počenjajo, je greh nad družbo, hujši kot navadna tatvina. Vsem nam kradejo snažno naravo. Tudi kaka policijska patrulja na kraških cestah, ki bi pazila predvsem na take ljudi, ne bi škodovala. Ali ni varstvo narave končno le važnejše, kakor lov za avtomobilisti, ki so morda vozilo v stiski za parkirni prostor za malo časa napačno parkirali? Na lovu za takimi avtomobilisti je v Trstu stalno na desetine, če ne na stotine mestnih stražnikov. Zakaj jih ne bi nekaj u-porabili tudi za lov na take, ki na napačnem kraju odlagajo smeti? Tudi globe takim brezvestnežem bi lahko prinesle tržaški občini lepe dohodke, če ji gre samo za to.
Želimo, da bi se župan, kak pristojen odbornik ali mestna služba za snago vendarle že enkrat izrekli o teh zahtevah, še boljše pa bi bilo, če bi občina odgovorila z dejanjem in poslala, kot je predlagal naš bravec, skupino delavcev, da bi začela pobirati smeti. Ali pa naj bi občinski odbor naložil to dolžnost lastnikom zemljišč (med katerimi pa je občina sama eden glavnih). Molk je včasih res zlato, toda v tem primeru gotovo ne, zato naj bi ga predstavniki naših mestnih oblasti že enkrat prekinili, kar zadeva ta problem. Ali pa naj jih mestni svetovalci k temu prisilijo. Tudi ti nosijo del odgovornosti za podobo, snago in ugled svojega mesta.
SERGEJ LIFAR
V	ponedeljek, 3. aprila, ob 16. Uri v torek, 4. aprila ob 21. uri v Kulturnem domu
Odgovora še nismo dobili
Gorica ima novega župana
Odstop goriškega župana Michela Martina, ki je bil v zvezi z njegovo kandidaturo za senatorja, je zbudil precej trenj in nasprotujočih si mnenj med strankami in v Krščanski demokraciji sami. Različne struje so silile v ospredje svoje kandidate.
Prepiranje za županski stolček se je poleglo v ponedeljek zvečer, ko je minula občinska seja. Svetovalci so najprej vzeli na znanje odstop bivšega župana in kratko spregovorili o njegovem poslovilnem pismu. Nato so zastopniki raznih strank izrazili kritične ocene o delu bivšega župana. Po večini so bile še ugodne. V imenu Slovenske demokratske zveze je prof. Bratina pohvalil Mar-nove upravne sposobnosti, grajal pa je nekatere njegove izjave in nepravilne odnose do slovenske manjšine.
Pri volitvah je dobil od 40 izvoljenih svetovalcev 29 glasov Pasquale De Simone, tri glasovnice, in sicer komunistov, so bile bele. misovci niso glasovali. Po cn glas sta dobila demokristjanska svetovalca Lupieri in Pa-gura.
Novi župan De Simone, izvoljen z glasovi demokristjanov, Socialnih demokratov, socialistov, republikancev in SDZ, je pokrajinski tajnik demokrščanske stranke. Doma je iz Istre. Star je 48 let. Leta 1947 se je priselil v Gorico, kjer je nadaljeval svoj časnikarski poklic. Danes urejuje glasilo istrskih beguncev »Arena di Pola« in revijo »Iniziativa Ison-tina«. Mestni odbornik je že od leta 1957 dalje, na finančnemu ali prosvetnemu odseku.
Do naše etnične skupnosti kaže odprto razumevanje, kakšni bodo pa dejanski odnosi, sc bo kmalu videlo.
SOCIALNA BREZBRIŽNOST
V Gorici na Travniku se dviga veličastna palača INPS (Socialnega skrbstva) z moderno urejenimi uradi in več desetinami dobro plačanih uradnikov. Ta zavod za socialno skrb pa mnogi revni upokojenci imenujejo, in ne po krivici, zavod za socialno brezbrižnost.
V tistih lepih in toplih pisarnah leži na mizah in policah na tisoče nerešenih aktov. Prošnje upokojencev za izplačila tistih bednih pokojnin ali za njih poviške čakajo ted ne in mesece na rešitev. Če nima drugih dohodkov, lahko upokojenec shira. Takšno poslovanje teh »nesocialnih« ustanov z bogato plačanimi nastavljenci, velikanskimi palačami, je zbudila upravičeno nevoljo stotin go-riških upokojencev. Na svojem velikem zborovanju so prejšnji teden sklenili, da bodo ostro nastopili preko sindikatov proti takemu načinu in poslovanju socialnega skrbstva, ki jemlje starejšim ljudem celo košček kruha iz ust.
MEDNARODNO SREČANJE
Goriški zavod za mednarodno sociologijo (ISIG), pri katerem sodeluje tudi naš rojak dr. Emidij Susič, je imel od petka dalje v-Attemsovi palači mednarodno zborovanje o problemih in perspektivah obmejnih dežel. Zbralo se je nad sto znanstvenikov iz vseh evropskih držav, med njimi tudi osemnajst udeležencev iz Jugoslavije. Profesor Vlado Klemenčič iz Ljubljane je imel referat in je zadnji dan tudi predsedoval zborovanju.
Iz vseh predavanj je izhajala temeljna misel, da obstaja v današnji obmejni dinamiki marsikatera rešitev obmejnih spornih vpra-
šanj. Rešijo se lahko samo s temeljitim medsebojnim spoznavanjem in z znanstvenimi srečanji.
Ta mednarodni sestanek je imel pester spored in visoko znanstveno višino. Končal •§e je v ponedeljek dopoldne.
SOCIALNI DEMO. RATI V TEKMI
Goriški socialni demokrati si na vse načine prizadevajo, da bi si za bližnje politične volitve pridobili tudi slovenske glasove.
To so tisti, ki so pri prejšnjih volitvah padali v skrinjico za italijanske socialiste in italijanske krščanske demokrate. Kaže, da bodo socialni demokrati imeli nekaj uspehov tudi pri slovenskih volivcih.
Med svoje kandidate so postavili tudi slovenskega vinogradnika iz Brd Gradimirja Gradnika, ki ima ugled med svojimi bližnjimi rojaki. Krščanski demokrati sploh niso privzeli nobenega Slovenca, socialisti in komunisti pa so naše sonarodnjake postavili na taka kandidatna mesta, da sploh nimajo možnosti, da bi bili izvoljeni.
Socialni demokrati so imeli v soboto svoj prvi volilni shod v goriški telovadni dvorani. Govoril je bivši finančni minister Preti. Pokrajinski tajnik Lodatti je predstavil socialdemokratske kandidate, med njimi tudi Gradimirja Gradnika, ki pa se to pot ni oglasil k besedi.
Vsi govorniki so poudarili važnost kandidature in slovenskih glasov za strankino listo.
Seveda, tega se zavedajo tudi druge stranke in si v zadnjih dneh prizadevajo tudi za slovenske volilce, ki jim vse mogoče obljubljajo.
— Ben videš, Mihec, de srna spet dobila svoj, koker	se reče,
prostor pod	suncam.
Spet borna lahko kašno rekla.
— E, Jakec moj, tebi se zdi vse špas jn vzameš vse	forte na lahko, ke neč ne pre-
mtsies.	jesi	nisem prou neč	kontent,
ke si	se	ti	tolko gnan de	be spet
začela.	Do	zdej sva lepu živela	u miri.
Sva lepu moučala jn devetem odgovarjala. Ma kadar ke začneš kej klepetat, nikoli ne znaš, komi se boš zameni. Kar naenkrat je-maš lahko na glavi kašno tožbo zastran raz-žaljenja časti. Narhol nevarno je govort kej pruti oblasti jn pruti velikem zverinam. Mene vsa ta reč prou neč ne veseli.
— Ma dej, dej, Mihec, ne stoj bet zmi-ran tašen zaje! Navsezadne tudi midva ne morema zmiri samo gledat, kako ga drugi lomejo...
—	Češ reč, de ga moremo lomt tudi mi?
— Ne lomt, ma povedat ta našo. Vidi, zdej bojo hmali volitve jn propaganda vre teče na vso muč jn ledje so od tolkeh oblub jn programou vsi zmešani jn zatu be mogla...
— Kej bojo zmešani, sej be se mogli na oblube vre navadet zatu ke takujntaku ne živijo od druzga ku od oblub. Škoda, de se oblube ne dajo skuhat ali ocvrt, ke be taku dosti pršparali pr jedači. Kej rečeš, kašne be ble pohane oblube z mladem radičam?
— Mihec, zdej ga pej ti lomeš. Tudi oblube morejo bet. Brez oblub ne be blo nanka
GORIŠKI PLANINCI
Slovensko planinsko društvo v Gorici sklicuje petindvajseti redni občni zbor za sredo, 5. aprila ob 20. uri v prostorih kluba »S. Gregorčič« .
Na sporedu so poročila odbornikov in načelnikov odsekov ter tudi volitve novega odbora, ki bo po predvidevanjih osvežen z novimi in mladimi člani.
vojske. Ma nam ne dajejo samo oblub. Vidi ke zdej nekam forte šraufajo fašiste. So jeh tudi nekej zaprli jn pravejo, de bo proces j n vse zgleda, de ta bot gre prou zares jn de misle oblast res nekej naredet.
— Jakec, jest ti rečem, de čem videt kašen bo zakluček. Ke vre dosti botov je kazalo de bo ne znam kej jn pole ni blo neč. Bomo vidli šoštanco, dragi moj Jakec.
— E, ti si zmeram neveren Tomaž. Na sveti je tudi kej dobrega jn pametnega. Si vidu, kolko peucou je nastoplo pr tisti Primorska poje. Jest sm jeh šou poslušat jn so forte lepu pojali. Jn kadar so končali so peuci dobili tudi klobase. Kej ni tu šoštanca?
— M a ne poveš, de ani peuci so res dobili klobase, ani pej samo oblube al — koket se reče bol na fino — bone. Je blo glih koker je pravu Švejk od prve vojske. Tabat be bli mogli soudatje, ke so šli no fronto, dobet na anmi štacjoni vsak an porcion šalama. Ma kadar je šou Švejk u magazin po tisti šalam mu je reku magazinir, de jemajo res pravico, do šalama, samo de u magazini ni nobenga šalama. Jn taku so se soudatje obrisali pod nusam. Jn tudi zdej so rekli: »boni so dobri jn je vse u redi, samo klobas je zmankalo.« Videš, kaku še zgodovina ponavlja.
— Ja, jest rečem, de prosvetarji be se mogli brigat samo za prosveto jn ne za klobase. Ma pestmo zdej te reči ke nima pomena. Zdej je veliki teden jn dejmo raj še Jedem kej voščet.
— Jemaš prou. Midva želima vsem brau-cem prou vesele velikonočne praznike. Jn de be blo lepo vreme.
Umrl je akademik Milko Kos
V	ponedeljek popoldne so na ljubljanskih Žalah pokopali uglednega slovenskega zgodovinarja dr. Milka Kosa, ki se je rodil v Gorici pred skoraj 80 leti. Pokojnik izhaja iz družine, ki ji celoten slovenski narod in tudi Primorci mnogo dolgujemo. Njegov oče dr. Franc, prav tako ugledni zgodovinar, se je sicer rodil na Gorenjskem, v Selški dolini, vendar je v letih pred prvo svetovno vojno služboval kot profesor na goriškem učiteljišču, njegov brat Gojmir Anton, ki je umrl predlanskim, pa so je uveljavil kot pomemben slikar in je zlasti v obdobju po drugi svetovni vojni na svojstven način ovekovečil mnoge značilne motive iz Slovenskega Primorja.
Pok. dr. Milko Kos je tudi znanstveno rastel ob svojem očetu in je po njegovi smrti nadaljeval z objavljanjem obsežnega Gradiva za zgodovino Slovencev (uredil je zadnjo, 5. knjigo). Že v osmi gimnaziji je objavil prvo znanstveno razpravo, ki je bila posvečena Selški dolini, krajem, odkoder izhaja njihov rod. 34 let star je začel poučevati zgodovino srednjega veka na ljubljanski filozofski fakulteti in je v tej službi ostal do 75. leta, ko je odšel v pokoj. V svojem obsežnem znanstvenem u-stvarjanju — objavil je nad 300 del — je v slovensko zgodovinopisje uvedel moderne metode, ki so še danes aktualne, izredno tehten pa je njegov prispevek pri proučevanju srednjeveške zgodovine Slovencev, kjer je zahodnemu delu slovenskega ozemlja posvetil pomemben del.
L. 1931 'je skupno z dr. Steletom izdal delo Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, pri katerem gre gotovo za enega prvih primerov moderne interdisciplinarne obravnave nekega problema iz naše zgodovine (dr. Stele je prispeval stilno analizo likovnega dela rokopisov, dr. M. Kos pa je razčlenil samo besedilo). Leta 1933 je izšla Zgodovina Slovencev od naselitve do 'reformacije, s 'katero je postavil temelje sodobnega pristopa pri osvetljevanju mnogih odprtih vprašanj slovenske srednjeveške zgodovine. V svojem delu se je mnogo ukvarjal s študijem naseljenosti slovenskega ozemlja, tako tudi v svoji zadnji znanstveni publikaciji, v poglavju o srednjeveški kolonizaciji v knjigi Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zaradi bolezni, ki ga je mučila zadnja leta, mnogih del ni utegnil dokončati, tako n.pr. topografskega slovarja osred-
LUNA JAHA IN ŠKILI...
Prejšnjo nedeljo in ponedeljek je Slovensko gledališče iz Trsta postavilo na oder Katoliškega doma v Gorici prvenec mladega avtorja Sergeja Verča iz Trsta.
Že naslov tega odrskega prvorojenca: »Ko luna škili z desnim očesom in jaše veliki voz« hoče biti hudo umetniški, a prav malo pove. Vsebina skuša po avtorjevem prizadevanju zbuditi v gledalcu odpor proti okosteneli miselnosti in okolju prejšnjih dob. Toda ta namen se avtorju le šibko posreči. Povemo kar odkrito, tudi po sodbah, ki so jih izrekli mnogi mladi poslušalci.
Igro lahko vzamemo za poskus mladega pisatelja, ki lahko zbudi zanimanje, ne pa še odobravanja ali ploskanja.
Občinstvo, ki je obakrat zasedlo le polovico dvorane, je igro le deloma razumelo. Izražalo je željo, da bi gledališko vodstvo u-poštevalo tudi voljo in stopnjo dojemanja te gledališke publike, kateri so prvenstveno namenjeni vsestransko prizadevni nastopi članov Slovenskega gledališča.
Resnico je treba brez strahu povedati, kajti le tako se morejo napake popraviti.
r. b.
njega in zahodnega dela slovenskega ozemlja, kar je gotovo velika kulturna škoda.
Omenili smo že, da je pokojnik velik del svojega ustvarjanja posvetil Slovenskemu Primorju, zato bi na kratko našteli nekaj najvažnejših tozadevnih del: v drugi knjigi urbarjev Slovenskega Primorja je izšla tehtna študija o srednjeveški zgodovini Goriške, pisal je med drugim tudi o zgodovini Tolminske, o družini goriških grofov, o naselitvenih vprašanjih, o problemih v zvezi z imenoslovjem, gospodarstvu, leta 1953 pa je izšel pregled primorske zgodovine v zborniku Slovensko Primorje in Istra. Njegovo temeljito poznavanje naselitvenih problemov v zgodnjem srednjem veku na zahodnem delu slovenskega, ozemlja je zelo koristilo v letih po prvi in drugi svetovni vojni, ko so na mirovnih pogajanjih sklepali o novih mejah, ki so tako vplivale zlasti na usodo primorskega ljudstva.
Odhod akademika dr. Milka Kosa pomeni bolečo izgubo in občutno vrzel za slovensko zgodovinopisje in sploh za slovensko kulturo. Še posebej je prizadet institut za občo in narodno zgodovino, ki ga je pokojnik vodil od ustanovitve dalje, in sa ma Slovenska akademija znanosti in umetnosti, kjer je od leta 1950 do srede tega meseca opravljal tajniške posle.
BO DEŽ PREPREČIL NADALJNJE GOZDNE POŽARE ?
V	noči od nedelje na ponedeljek je začelo končno na Tržaškem spet deževati. Dež je bil potreben obdelovalni zemlji, ki ji je že grozila suša. Potreben pa je bil tudi za to. da bi napravil konec obsežnim gozdnim požarom na Krasu. Prejšnjo nedeljo je obse žen požar skoraj povsem uničil lepi borov gozd na Volniku nad Velikim Repnom, na eni naj lepših izletniških točk na Tržaškem.
V	knjižni zbirki goriške Mohorjeve družbe za leto 1972 'je izšla tudi 'knjiga tržaškega avtorja Josipa Kravosa »Kuštrava glava«. To je bilo prijetno presenečenje za vse, 'ki imajo radi njegove sočne humoristične, pa tudi narodopisno zanimive zgodbe in spomine, ki smo jih imeli že večkrat priložnost brati v »Mladiki« in v raznih drugih publikacijah. Kravos je dal knjigi podnaslov »Domače in zabavne zgodbe«, s čimer je hotel verjetno ravno poudariti ta njihov dvojni značaj, namreč njihovo ljudskost in humoristično plat.
Uvod v knjigo je napisal pesnik Vinko Beličič.
V	njem pravi med drugim: »Pred sabo imamo knjigo petnajstih leposlovnih spisov. Njih avtor Josip Kravos ni kak učen pisatelj, in njegovo ime tudi ni znano zunaj slovenskega zamejstva v Italiji. S to sočno pripovedno zbirko pa bo nedvomno našel obilo bravcev, ki se bodo ob njegovih zgodbah prav tolikokrat nasmejali kot tudi zamislili. Iz njih bodo hkrati spoznali njegove življenjske izkušnje in človeške lastnosti — predvsem poglavitno: ljubezen do sočloveka, do sonarodnjaka.« Beličič potem omenja njegove življenjepisne podatke, med drugim to, da se je rodil na Vipavskem in se izučil za krojača, nato pa prišel delat v Trst, kjer biva že štirideset let.
Knjiga šteje 144 strani in vsebuje, kot rečeno, 15 zgodb, ki jih je razvrstil po kronološkem redu. Začenja namreč s tistimi, v katerih prikazuje svoja otroška leta, in že kar pri prvi se mora bra-vec sproščeno nasmejati, ko nam pripoveduje, kako se je spovedoval svojih velikih otroških grehov.
Preteklo nedeljo je spet gorelo na hribu nad kamnolomom Faccanoni, pri Sv. Križu, kjer je požar uničil nad 7000 kvadratnih metrov nasada črnega bora, pri Nabrežini in ob o balni cesti, blizu znanega spomenika »toskanskim volkovom«.
Na Veliko noč se bo gotovo na tisoče in tisoče izletnikov razlezlo po Krasu, če bo lepo vreme, in posledica bodo novi, morda še hujši požari. Prepreči jih lahko samo dež, ki bo pravočasno ovlažil travo in listje. Na človeško previdnost in vestnost se ni zanašati, kot kažejo izkušnje, kljub pozivom tržaške pokrajinske uprave izletnikom, naj bodo previdni in naj ne povzročajo požarov. Morda se ravnajo po njih posamezniki, toda masa na splošno se za take opomine ne briga.
POMEMBNE POBUDE ZA RAZVOJ KMETIJSTVA
Ustanova ERSA je nakazala razne prispevke za razvoj kmetijstva v naši deželi. Nas zanima predvsem, kaj namerava ta ustanova ukreniti za razvoj kmetijstva na Tržaškem. S tem v zvezi je predsednik ERSA dr. Lucca sprejel deželnega svetovalca LSS Štoko, kateremu je obrazložil glavne pobude za ohranitev in razvoj kmetijstva na Tržaškem in Goriškem. Predsednik Lucca je dejal, da je nakazanih 105 milijonov lir za rastlinjak v bližini Proseka. Za izgradnjo tega objekta mora tržaška občina delno še spremeniti krajevni regulacijski načrt. Za zadružni hlev v Praprotu je nakazanih 219 milijonov lir, za izgradnjo kraške mlekarne v repentaborski občini pa je predvidenih 110 milijonov lir prispevka ERSA.
To so dela, ki bodo prav gotovo odločilno pripomogla k boljšemu življenju tržaškega kmetijstva in živinoreje, zato naši kmetovalci kar težko čakajo na zgraditev teh potrebnih objektov.
Gane nas pa s pripovedovanjem o stiskah med prvo svetovno vojno, ko so otroci prosjačili mimo korakajoče vojake za kruh. Pripoveduje pa nam tudi o zavednosti in junaštvu ljudi, ki so se upirali fašističnemu nasilju, in kadar niso mogli drugače, tudi z javno molitvijo. Prisrčna je kratka zgodbica o božičnem večeru, pod naslovom »Srečna smreka«.
V	nekaterih zgodbah je ves dvogovor v narečju, kot na primer v zgodbi »Nače Plešk«, in glede na to, da so narečja v slovenski literaturi popolnoma prezrta in omalovaževana, razen na Tržaškem, je to pogumna pobuda in dragocen prispevek ne le k ovrednotenju tržaškega oziroma vipavskega narečja, ampak slovenskih narečij sploh; to bo nedvomno vzpodbudilo še druge pisce k bogatenju knjižne slovenščine z narečnimi izrazi, da bi poživili slabokrvni knjižni jezik.
V	nekaterih zgodbah nas pripravi do muzanja s svojimi duhovitimi satiričnimi ostmi. Tako si na primer duhovito privošči v zgodbi »Prikrita prava podoba« takoimenovane ateiste, v nekaterih pa tudi razne lastnosti in značilne strasti Tržačanov, kot na primer veselje do majhnega tihotapljenja čez mejo in do prerekanja s cariniki. Pretresljiva mešanica humorja in žalosti pa je zadnja zgodba, ki ima naslov »Kam bomo prišli«, s katero je položil prst na rano, ki nas najbolj boli.
Ko bravec zapre knjigo, si želi, da bi nam Josip Kravos napisal še kakšno, prav tako polno življenja z njegovim smehom ln bridkostjo.
Knjigo je preprosto, a čedno opremil in ilustriral z linorezi Milko Bambič.	ff
Josip Kravos: »Kuštrava glava«
Skrivnostna zgodovina velikonočnih pisank
Pirhi ali pisanke so posebno lepa slovenska velikonočna navada in hkrati ena najlepših vej slovenske ljudske umetnosti. O njih piše že Valvazoi v svoji knjigi »Čast vojvodine Kranjske«, in kot poroča znani slovenski narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi »Praznično leto Slovencev« (I), jih omenja že neka listina iz leta 1393 iz arhiva nekdanjega samostana dominikank v Marenbergu, ki je bil po zadnji vojni preimenovan v Radlje. V listini piše, da so na veliko soboto dali vsem nunam v dar jajca. Mišljeni so gotovo pirhi ali pisanke, kot jim pravijo v severovzhodni Sloveniji.
Niko Kuret tudi omenja, da so bila jajca pri indoevropskih narodih simbol pomladi. Perzijski novoletni praznik, ki ga obhajajo spomladi, se imenuje »praznik rdečega jajca«. Barvana jajca pa so poznali tudi nekdanji Kitajci in Egipčani. Rimljani so dajali svojim rajnim v grob poslikana gosja jajca, jajčne lupine pa so našli tudi v prazgodovinskih grobovih. Po tem lahko sklepamo, da je jajce, iz katerega se izvali pišče — iz njega pride torej novo življenje — veljalo že starodavnim narodom za simbol vstajenja od smrti. Krščanstvo se je tudi do te »poganske« navade modro obnašalo. Ni je preganjalo, ampak potrdilo in sprejelo njen simbolni pomen vstajenja, ki je odgovarjal tudi krščanskemu verovanju v vstajenje od mrtvih. Ker najdemo jajca med velikonočnimi jedmi vseh narodov s krščanskim izročilom, lahko sklepamo, da je ta navada zelo stara in sega verjetno že v prve čase krščanstva, vsekakor pa v čas pokristjanjevanja srednje, severne in vzhodne Evrope.
Da imajo »pisanke« nek skupni izvor, dokazuje tudi dejstvo, da poznajo barvana in okrašena velikonočna jajca tudi Ukrajinci ter jim prav tako pravijo »pisanke«. Popolnoma neverjetno je, da bi se bila navada barvanja in slikanja jajc s simboli razširila iz Ukrajine na Slovensko, ali s Slovenskega v Ukrajino, preskočivši vrsto narodov. Bolj verjetno je, da so tako Slovenci kot Ukrajinci (in najbrž še druga ljudstva) sprejeli navado velikonočnih pisank od prvih krščanskih misijonarjev, ki so prihajali med nje. To pa so bili najbrž v glavnem arijanski gotski misijonarji, kajti Goti so obvladovali do sredine petega stoletja ves južni del vzhodne Evrope, današnjo Ukrajino in Romunijo, krščanstvo pa so sprejeli zelo zgodaj, že v prvi polovici 4. stoletja, v drugi polovici istega stoletja pa je njihov škof Wulfila prevedel celo sv. pismo v gotski jezik. Ohranil se je le prevod nove zaveze, od stare zaveze pa samo odlomki. Gotski misijonarji pa so verjetno vandrali po vsej vzhodni in severni Evropi ter pridobivali ljudi za krščanstvo.
Vemo, da so spreobrnili nekatere narode v celoti (npr. Langobarde), pri drugih pa so pridobivali vsaj manjše število ljudi za krščansko vero, s čimer pa so vendarle zasejali tudi v tiste narode prvo seme krščanstva, ki je klilo naprej in z njim gotovo tudi zametki velikonočnih obredov, navad in izrazov. To dokazujejo številne gotske besede v slovenskem verskem (svetopisemskem) izrazoslovju, npr. častiti (iz alhs — svetišče, tempel), ovce (iz aw&ti — ovčja čreda), bukve (iz b6ka), ljubezen (iz lub6), hleb (iz hlaifs, genitiv: hlaibis), skušnjava (iz kiusan — izkušati), množica (iz managei), miza (iz m&s), misel (iz muns), navje (iz naus ali nawls — mrtev), razumeti (iz razda — jezik), postava (iz staua), čas - tisti čas je Jezus svojim učencem! - (iz aiws), peti, moliti pojoč, (iz bida), blažen (Iz blagk-s), dolg: »naše dolgš« — v očenašu (iz dulg-s), čreda (lz hairda), zrno (iz kaum), telo, truplo, hrvaško in srbsko leš (iz leik), čitati (lz qitan — reči, govoriti), itd. Neikaj gotskih besed iz časa gotskih misijonarjev se je ohranilo tudi pri Nemcih in Švedih. Tako Je možno, da je prišel tudi izraz pisanke, ki so pomenile bodisi simbol vsta-
jenja bodisi kaplje Kristusove krvi, k Ukrajincem in Slovencem z gotskimi misijonarji še v njihovi prejšnji domovini.
Tako pri Slovencih kot pri Ukrajincih razlagajo narodopisci in jezikoslovci ime pisanka iz glagola pisati, kar pa je gotovo napačno. Pojem »pisanje« je bil tedaj širšim plastem prebivalstva še neznan, saj ni znal takorekoč nihče pisati razen duhovnikov in kakega redkega posameznika, ki se je tega naučil od kakega duhovnika ali v kakem grškem ali zahodnem kulturnem središču, če ga je zaneslo tja kot vojaka, najemnika ali trgovca. V bistvu pri pisankah tudi ni šlo za pisanje, ampak za barvanje in risanje; risanje pa je prastar slovenski in indoevropski izraz ter bi ga bili ljudje gotovo prej uporabili tudi za pisanke, če bi bili hoteli izraziti predvseiri njihovo lastnost, da so pobarvane in porisane s simboli. Pisanka torej nima
(nadaljevanje s 0. strani) vse o sebi in se posloviti. Prišla sem k tebi z onstran groba. Živela sem v daljnem, velikem mestu, kjer sem se čutila nesrečno; zato, ker sem že kot otrok hrepenela po drevesih, pa niso rastla iz asfalta; ker sem si želela svobodnih, sončnih trat, po katerih bi lahko tekala, pa jih ni bilo, in najbolj zato, ker sem si želela ljubezni, pa nisem znala in nisem hotela biti potrpežljiva. Nekega večera sem v obupu zaradi graje staršev, ki niso razumeli vsega nepotešenega, burnega hrepenenja v meni, skočila skozi okno visoke hiše, kjer smo stanovali, in se ubila. A tudi tam v onem drugem svetu sem hrepenela najprej po ljubezni, ki je nisem doživela. Hrepenela sem strastno, nepotešljivo.
In zgodil se je čudež, Peter. Bog se me je usmilil. Ali veš, kaj je Bog, Peter? Neskončna moč, ki je isto kot zavest, isto kot dobrota, isto kot volja, isto kot modrost, isto kot svobda. Ti tega zdaj ne moreš razumeti, Peter, to lahko razumemo le mi, ki smo že prestopili prag večnosti. In Bog je uslišal mojo prošnjo, dal mi je, da sem lahko vstala spet taka, kot sem bila, iz groba in prišla k tebi. Ali veš, zakaj k tebi, Peter? Ker sem čutila, da si ti tisti, ki bi me mogel imeti rad, tako rad, kakor nihče drugi. Ko si rekel, da se ti zdi, da me odnekod poznaš, se nisi zmotil. Bral si o moji smrti v časniku in videl mojo fotografijo, pa si bil ganjen, zasmilila sem se ti in začutil si, da bi me bil zelo ljubil, če bi me bil poznal, in meni se ne bi bilo treba ubiti. Se čudiš, kako to vem? Mi onkraj groba, mi živimo na oni strani, občutimo simpatije, pa tudi sovraštvo vas na tej strani meje, ki nas loči. In tako sem občutila tvoje čustvo zame. In ko mi je Bog dal vstati, sem se obrnila k tebi, kakor se obme golob tja, kjer je doma. Moj dom je bil v tvojem čustvu zame. Prosila sem bila Boga, naj mi da doživeti dekliško ljubezen, ki je nisem spoznala v svojem kratkem življenju, in Bog mi je dal to milost. Tako sva se srečala na tisti stezi pod Kontovelom. Vedela sem, da boš prišel po njej. Zakaj, kako, ti ne morem razložiti. Doživela sem pomlad in ljubezen in bila srečna, kakor nisem nikoli upala. In še sem srečna in bom ostala srečna. Vedno bom ostala srečna, Peter. Tam onkraj ni časa, Peter, vse je hkrati preteklost, sedanjost in prihodnost. Zato smo tam vsi združeni, ki smo bili tukaj ločeni po časovnih mejah. Ne bodi žalosten, Peter, in ne žaluj za menoj. Bodi veder, živi svoje življenje naprej, živi ga v zavesti, da imaš samo eno življenje in da je življenje velikanska dobrina. Ne zavrzi ga, kakor jaz, da se ne boš kesal, kakor sem se kesala jaz, ker ga nisem izživela do konca, kot je bil božji namen.«
nobene zveze s pisanjem in verjetno tudi ne z risanjem, ampak se najbrž nanaša na simbolni pomen jajca kot vstajenskega simbola. To domnevo potrjuje tudi to, da pravimo Slovenci bitju, ki se zvali iz jajca, pišče, v tej besedi pa tiči isti koren kot v pisanki: pis, enako v slovenski narečni besedi pišek (pišče, že nekoliko večje), čeprav je seveda možno, da izhajata tudi ti dve besedi le iz prvotnega pomena besede pisanka.
Seveda pa je tudi možno, da pride izraz pisanka iz gotske besede faih-s, ki pomeni (barvno) pisan, barvit (a ne v smislu pisanja). Potem bi pomenila pisanka »zelo pisano obarvano jajce«, ne ozirajoč se na njegov simbolni pomen.
Naj še pripomnimo, da je pri branju gotskih besed treba upoštevati, da se izgovarja ai kot e, ei kot i, o kot u, u kot ii, da pa so se tudi drugi glasovi z razvojem slovenskega jezika od tedaj spremenili in prilagodili. Zlasti f se je rad spremenil v p.	*	F.	J.
»Ostani pri meni, Daniela!« sem rekel.
»Ne morem, Peter, ne smem. Bog mi je dovolil čudež vstajenja za svoj lastni praznik vstajenja, pa do današnjega praznika Rešnjega telesa; najlepši del pomladi, cel mesec maj; tako sem si želela doživeti maj, praznik ljubezni. Hvala ti, Peter, za tvojo ljubezen. Zdaj pa moram iti. Čas poteka. Vidiš, moj spremljevalec že čaka name.«
Zaslišal sem milo glasbo ustne harmonike.
»Najin taksist z ustno harmoniko.«
Sladko se je zasmejala. »Najin taksist z ustno harmoniko. Ko sem prišla spet živa s pokopališča, kjer je pokopano moje telo, me je čakal, mi pomigal in me pripeljal naravnost k tebi. In on me je od tebe vedno spet odpeljal nazaj, tja onstran, veš. On je moj angel varuh, kot bi rekli vi na tem svetu. Zbogom, Peter, bodi srečen in’ na svidenje.«
»Boš še prišla k meni, Daniela?«
»Ne več v telesni podobi, Peter. A občutil me boš ob sebi, šepetala bom v tišini, ki bo kdaj okrog tebe in v tebi, moj glas boš morda razločil v šum-Ijanju vetra, v grgranju pliskavice, v cvrčanju ptic, v plemeniti misli, ki jo boš slišal in bral, In predvsem me boš občutil in spoznal v svoji lastni plemeniti misli in dejanju, Peter. Nekoč pa bova spet združena tam onstran, Peter.« Poljubila me je in nenadno je ni bilo več.
Ko sem se zavedel, najbrž sem se zbudil, sem bil žalosten, a čudno miren. Nisem si bil na jasnem, ali se mi je vse skupaj sanjalo ali je bilo res. Sedel sem na klopi v Barkovljah in okrog mene je bila trda noč. Pogledal sem zapestno uro, bila je že ena proč. Zataval sem proti mestu. Ob meni se je ustavil taksi.
»Želite, da vas peljem, gospod?«
Vstopil sem. Vozil je molče.
»Zakaj ne igrate na ustno harmoniko?« sem se oglasil čez čas, kot pijan.
»Nikoli nisem igral. Ne znam!« je zamrmral šofer.
Doma sem šel takoj iskat tisti izrezek iz časnika z njeno fotografijo. Bil je res njen obraz. Tam je tudi pisalo, kje je živela in kje je pokopana. V počitnicah se bom odpeljal tja in poiskal njen grob.
Še nekaj. Nekaj dni sem dvomil, ali nisem imel samo prividov. Toda včeraj me je vprašal Marko: »Ali nič več ne hodiš s tistim dekletom, s katerim sem te videl nekajkrat v Barkovljah in na Krasu?«
In poleg tega sem našel v žepu zlat križec, ki ga je nosila Daniela na prsih. Mislim, da če bi šli pogledat, bi ga ne našli več na njenih prtih v grobu.
Balada o deklici Danieli
RADIO TRST A
♦ NEDELJA, 2. aprila, ob: 8.00 Koledar. 8.05 Slovenski motivi. 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Rossinijeve komorne skladbe. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Marija Peterlin: •Višarski zvonovi«. RO. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Staro in novo v zabavni glasbi predstavlja Naša gospa. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 13.30-15.30 Glasba po željah. 15.30 »Pomladni dan«. Dramatizacija in režija: J. Lukeš. Igra S G v Trstu. 17.30šport in glasba. 18.30 Popoldanski koncert. Liszt: Vice in Magnificat iz Simfonije »Dante«. 19.15 Semenj plošč. 20.00 Šport. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika, prazniki in obletnice. 22.00 Nedelja v športu. 22.10 Sodobna glasba. 22.40 Zabavna glasba.
» PONEDELJEK, 3. aprila, ob: 8.00 Koledar. 8.05 Slovenski motivi. 8.30 Godba iz Nabrežine, vodi S. Mi-slej. 10.00 Pomladno prebujenje, prip. T. Penko
10.10 Godalni orkestri. J.S. Bach: Magnificat. 11.15 Zora Saksida: »Velika noč pri zajčkih«. Otroška rad. igra. 11.35 Opoldne z vami. 13.30-15.30 Glasba po željah. 15.30 E. Martinuzzi: »Obuti maček«. Igrajo člani SG v Trstu, režira Rustja. 17.00 Za mlade poslušavcce: srečanja, razgovori in glasba. 18.15 Kavarniški koncert. 18.45 Slavni solisti. 19.10 Velika aoč v pesmih Ljubke Šorli. 19.20 Jazz. 20.00 Šport.
20.30 Slovenski razgledi: Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti. 22.15 Zabavna glasba.
♦ TOREK, 4. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja. 11.35 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 12.50 Saksofonist Fausto Papetti in violinist Leo Silvestri. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.30 Komorni koncert. Trio di Trie-ste. 18.55 Glasbena beležnica. 19.10 »France Bevk« (Vinko Beličič). 19.20 Za najmlajše: pravljice, pesmi in glasba. 20.00 Šport. 20.35 Georges Bizet: Carmen, opera. V odmoru (21.25) Pogled za kulise, pripravil Dušan Pertot.
♦ SREDA, 5. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.40 Radio za šole (za I. stopnjo osnovnih šol): »Pleši, pleši, črni kos«. 12.00 Opoldne z vami.
13.30 Glasba po željah 17.00 Za mlade poslušavce
18.15 Umetnost. 18.30 Radio za šole (za I. stopnjo osnovnih šol - ponovitev). 18.50 Člani Zahodnonem-škega pihalnega seksteta: Mozart: Divertimento.
19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. V odmoru (19.30) P. Raimondo Spiazzi: »Človečan-stvo in odrešenje«. 20.00 Šport. 20.35 Simfonični koncert. V odmoru (21.00) Za vašo knjižno polico. 21.40 Majhni ansambli. 22.05 Zabavna glasba.
♦ ČETRTEK, 6. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Slovenski razgledi. 13.30 Glasba po željah. TL00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost.
18.30 Nove plošče resne glasbe. 19.10 Franco Cata-lano: Zgodovina italijanskih političnih strank. 19.25 Za najmlajše: Pisani balončki. 20.00 Šport. go.35 Dorrit Villumsen:	»Prosto dekle«. Drama. Prevedla Neva Godnič. Režira Jože Peterlin. 21.45 Skladbe davnih dob. 22.05 Zabavna glasba.
♦ PETEK, 7. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.40 Radio za šole (za II. stopnjo osnovnih šol); »Zdaj pa zapojmol« 12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Radio za šole (za II. stopnjo osnovnih šol - ponovitev). 18.50 Sodobni slovenski skladatelji. 19.10 Liki iz naše preteklosti: »Frančišek Kavčič« (Marija Cenda). 19.20 .Zbori in folklora. 20.00 Šport. 20.35 Gospodarstvo in delo. 20.50 Koncert o-perne glasbe. 22.05 Zabavna glasba.
♦ SOBOTA, 8. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 13.30-15.45 Glasba po željah. 15.45 Avtoradio
-	oddaja za avtomobiliste. 17.00 Za mlade poslušavce.
18.15 Umetnost. 18.30 Sopranistka Gloria Paulizza. 18.50 Orkester proti orkestru. 19.10 Po društvih in krožkih: Prosvetno društvo »Slovenec« iz Boršta.
19.30 Revija zborovskega petja. 20.00 Šport. 20.50 Slovenske balade-. »Smrt carja Samuela«. Dramatiziral Miroslav Košuta. 21.10 Veliki orkester Francka Pourcela. 21.30 Vabilo na ples. 22.30 Zabavna glasba.
t	—o—
V	sredo zvečer je prof. Beličič predstavil v polni Trtaški knjigarni prvo pesniško zbirko Bori sa Pangerca »Amfora časa«.
TEDENSKI PREGLED
Prepričljiva zmaga
ODBOJKA - Moška B liga
BOR - UNIPOL 3:0 (15:8, 15:5, 15:7)
Borovci so kljub odsotnosti še poškodovanega K. Veljaka v soboto prepričljivo zmagali nad odbojkarji iz Modene. Zadnje kolo letošnjega prvenstva se je torej zaključilo z lepim uspehom naših predstavnikov, ki so tako osvojili solidno četrto mesto na končni lestvici. Z zelo uspešnim drugim delom prvenstva so Veljak in tovariši popravili slab vtis prvega dela, ko so nekaj časa zbirali le poraz za porazom. Še enkrat so torej Tržačani dokazali, da je njihova vrednost precejšnja in da kaže morda okrepiti, če je seveda to mogoče, našo najboljšo še-sterko, da bi se lahko enkrat z resnimi možnostmi borila za vstop v italijansko odbojkarsko elito. Ta cilj je vsekakor dosegljiv in morda že v prihodnjem prvenstvu, saj naša zamejska skupnost razpolaga s celo vrsto odličnih odbojkarjev, ki sedaj nastopajo po raznih klubih, včasih tudi tujih. Potrebno je, da se pravočasno lotimo tega važnega in kočljivega problema, kajti letos, kot kaže, zapade vsem odbojkarjem vez do društev in lahko končno spet pridobimo tiste atlete, ki smo jih mi vzgojili in so nato zašli v tuja društva zaradi več ali manj objektivnih razlogov.
O tekmi sami nimamo kaj povedati, saj je bila premoč »plavih« vseskozi več kot očitna, tudi ko so v prvem setu bili brez Orla. Vsekakor lepa nagrada naših fantov za zveste navijače, ki jih niso zapustili niti v kritičnih trenutkih. Prav je, da ob koncu omenimo koristno in uspešno vključitev v ekipo letošnjih prišlecev Neubauerja in Germanija, ki sta s svojo igro in zlasti resnostjo bistveno pripomogla k Borovemu uspehu.
Neprijetna presenečenja
Ženska B liga
Tudi za naša dekleta se je končalo prvenstvo in dobro je, da si ob koncu nekoliko ogledamo uspehe oz. neuspehe naših šesterk. Naše mnenje je, da nas je končna uvrstitev vseh treh predstavnikov nekoliko razočarala. V začetku prvenstva smo bili precej optimisti in smo si zlasti od Bora in Brega pričakovali precej, medtem ko smo za Sokol napovedovali hudo borbo za obstanek v ligi. Vsi pa so nas neprijetno presenečali. Po odličnem začetku Brega in po solidni igri Bora smo mislili, da se bodo naša predvidevanja uresničila. Izkazalo pa se je,da je Breg razpolagal s premajhnim številom igralk in so v primerih, da je ena ali druga bila zadržana, izostali pozitivni izidi. V določenem trenutku smo se celo zbali za obstanek Dolinčank v ligi, ki so izgubile preveč tekem z minimalno razliko. Jurkič pa je svojim varovankam v ključnih trenutkih dal dovolj samozavesti, da so lahko brez strahu zaključile prvenstvo. Bor je glede na število enakovrednih in izkušenih igralk bil vsekakor eden resnejših kandidatov za osvojitev prvega mesta; naj pomislimo le, da se je letos med plave vrnila Zavedlalova in da je Gabrovčeva zapustila Sokol, kjer je zrastla in se razvila v solidno igralko, ter stopila v vrste Tržačank. Poleg tega je ponovna vključitev Barejeve in Kufersinove izdatno pripomogla k okrepitvi tekmovalnega kadra. Kljub vsemu temu pa je Bor zasedel le tretje mesto, ki ga deli z mlado ekipo Vignoni. Po nepotrebnem ie zapravil več tekem, odsotnost trenerja v ključnih tekmah pa je le delno opravičilo za neuspehe. Proti koncu so dekleta igrala brez dvoma uspešneje in tu moramo omeniti vrhunsko tekmo z Bregom; to je bila verjetno ena najboljših in najbolj uravnovešenih tekem tega prvenstva, ki so jo Tržačanke osvojile s 3:2. O Sokolu moramo reči, da nas je včasih s svojo igro presenečal, prevečkrat, zlasti proti' šibkejšim nasprotnikom pa
DOMAČEGA ŠPORTA
nas je povsem razočaral. Ekipi se pozna, da nima še izkušenj, trener Pertot pa je letos začel s stvarno politiko mladih in prvi uspehi so osvojitev pokrajinskega in deželnega mladinskega naslova. Zadnje mesto na lestvici, ki so ga predstavnice Krasa zasedle, vsekakor ne ustreza realni črednosti ekipe, saj so večkrat dokazale, da znajo biti zelo učinkovite. Povsem pa ustreza zadnje mesto izkušnjam in letom Nabrežink, ki pa imajo vse možnosti, da se v najkrajšem času, z resnim in rednim treningom, razvijejo v odlično šesterko.
Ob koncu še besedo o kadru sodnikov v Italiji. To je res poglavje zase, saj je neverjetno, da pošilja Odbojkarska zveza na tekme sodnike, ki so ali »domači« ali popolnoma nekompetentni. Večkrat možje s piščalko povsem skvarijo s svojo nepripravljenostjo potek in zlasti izid tekme. Skrajni čas bi bil, da bi se Zveza zavzela za boljšo strokovno sposobnost tega kadra in da bi predvsem zahtevala od sodnikov večjo resnost. Tako smo prav v nedeljo videli klasičen primer neresnosti, ko je zapisnikar tekme CUS - SOKOL, namesto da da bi opravljal svojo dolžnost, mimo klepetal s prijateljem in tako ob menjavi igrišča popolnoma zamešal postavi ekip. Poleg sklepa, ki je temu 9ledil in oškodoval eno ekipo, je najbolj žalostno to, da je publika morala prisostvovati brezbrižnosti zapisnikarja in da je to mirno prenašal tudi glavni sodnik.
Še izidi zadnjega kola:
BOR - OMA 3:1 (15:3, 15:13, 6:15, 15:13)
Bor je brez težav osvojil še zadnji točki in če izvzamemo tretji set, ko so naše predstavnice popustile, je še enkrat dokazal, da je njegova igra za razred boljša od deklet iz Milj.
VIGNONI - BREG 3:2 (7:15, 15:11, 10:15, 15:0, 15:13) Brežanke so zapravile točki na težkem gostovanja v Gottolengu, kljub temu pa so zaigrale zelo solidno (razen četrtega seta) in bi lahko z nekoliko več sreče tudi zmagale.
SOKOL - CUS Padova 2:3 (8:15, 15:12, 15:10, 12:15, 15:17)
Po dve uri trajajoči tekmi so Nabrežinke klonile Padovankam in tako prepričljivo utrdile svoj položaj na zadnjem mestu lestvice! Škoda, da je tekmo Skvaril zapisnikar, kajti obe šesterki sta se bojevali zelo požrtvovalno in zmaga se je končno nasmehnila gostom, ki so v ključnem trenutku imeli nekoliko mirnejše živce.
Zasluženo prvo mesto
NAMIZNI TENIS - Trtaški pokal
Pretekli teden so se zaključila tekmovanja za Tržaški pokal, ki so se začela že enkrat v novembru lanskega leta. Tudi ta pokal je romal v Nabrežino in to povsem zasluženo ter tudi nepričakovano. Sistem igre za to nagrado je namreč svojevrsten: nastopajo lahko dva tretjekategomika in dva mladinca. Barve naših so branili Ukmar in Tavčar med člani ter Fabjan in Milič med mladinci. Skozi vse prvenstvo niso naši zgubili niti tekme, le trikrat so remizirali. Torej še en uspeh, ki spodbuja tudi ne najboljše tekmovalce in ki še enkrat dokazuje na mnogoštevilen naraščaj, s katerim Sokol razpolaga.
DEŽELNI MOŠKI IN ŽENSKI TURNIR V TRSTU
V	Trstu so se v nedeljo srečale najboljše deželne namiznoteniške igralke. Predstavnice Krasa so še enkrat odnesle levji delež in treba je vsekakor posebej omeniti Kobalovo, ki je zasedla skupaj z Miličevo prvo mesto v ženških dvojicah ter drugo mesto med- članicami, kjer je klonila le Miličevi.
■	iv	.	-	ketna
NI MISLIL ZARES
Dva učenca sta se polglasno pogovarjala v šoli med poukom in nista pazila, kaj govori mlada učiteljica. Ta se je razjezila:
»Bodita vendar tiho med poukom! Kaj pa sta si imela povedati?«
»Jožek je rekel... Jožek je rekel...«
»No, le povej!«
»Jožek je rekel, da ste lepi!«
»Saj nisem mislil zares!« se je hitel opravičevati Jožek.
PRI IZPITU TEORIJE
Dekle je komaj dopolnilo 18 let in je želelo dobiti čimprej vozniško dovoljenje. Pri ustnem izpitu iz teorije jo je vprašal izpraševalec:
»Katera guma je najmanj obremenjena, če v nagli vožnji zavijete v desni ovinek?«
Deklica je dolgo in temeljito razmislila, nato pa odgovorila:
»Rezervna!«
STRAHOPETCI
Pogumna gospa Mici je povabila prijateljice v svoj avto in jih peljala na izlet na deželo. Privozile so do kraja, kjer so neki moški plezali na telegrafske drogove ob cesti. To je gospo Mici razjezilo in je rekla: »Presneti dedci, kako so strahopetni! Ali mislijo, da sem prvič za volanom?«
ro p [h
tiskarna
art
Stupar & sibelja
34100 trst - ul. rossetti 14 - tel. 772151
Znana trgovina čevljev
KOSIČ BENEDIKT vošči vsem odjemalcem vesele velikonočne praznike	GORICA - RA5TEL
Tel. 51-62
PODJETJE	
ČUK	
Trg Cavour, 9 - Tel. 35-36 Corso Verdi,, 54 - Tel. 21-60	GORICA
Katoliška knjigarna
GORICA - TRAVNIIC . ; Piazza Vitforia
,/V !
PAPIRNICA KNJIGARNA DEVOCIONA^JE Na drobne in def^lo - Bogata izbira
Ir*«.**
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.00Q VPLAČANIH LIR 300.000.000
Tekoči računi - hranilne vloge - krožni čeki varnostne skrinjice - neprekinjena blagajna menjalnica - bančna dovoljenja za uvoz - izvoz
Dopisniki po vsej Italiji
TRST- ULICA FABIO FILZI ŠT. 10
TEL. ŠT. 38-101, 38-045	BRZOJAVNI	NASLOV: BANKRED
TRGOVINA NA DROBNO IN NA DEBELO
Q\
TRST- Trg. S. Giovanni, 1 - Tel. 35-019
Emajlirani štedilniki in peči najmodernejših oblik za vsa goriva. 'Popolne opreme za kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (inox) jekla, itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki, dekorativni predmeti umetne obrti od keramike do brušenega stekla. Lestenci ter vseh vrst električne luči klasične in moderne oblike
PRODAJA TUDI NA OBROKE
GOSTILNA
TRST- Ulica S. Nicolo, 1 - Tel. 37-918
URARNA IN ZLATARNA
IMKOLJ
TRST - Čampo S. Giacomo, 3 - Tel. 795-881
Bogata izbira švicarskih ur in lično izdelane zlatnine
VI5TA
TRST- Ul. Carducci, 15 Telefon 29-656
Bogata izbira naočnikov, daljnogledov, toplomerov in fotografskega materiala
ZNANA SLOVENSKA TRGOVINA Z MANUFAKTURO IN TKANINAMI
EUROTEK
MARIO FERFOUA
TRST - Ul. Mazzini, 46 - Telefon 794-553
želi svojim cenjenim odjemavcem tu in ostran meje vesele praznike!
AGRARIA
(PRI DARKOTUI GORICA
Ul. Carducci (Gosposka) 45
Trgovina vsakovrstnih kmetijskih, vrtnarskih, kletarskih in hlevskih potrebščin, semen in gnojil vošči cenj. odjemalcem veselo Veliko noč
Kmečka banka
. .'S :
ra
■■	"V'-	,>"■
i .
■'JJ.: v- r*?«.
r- Z. z o, j.
L.	J
'j
pzm: l
i
‘ *
-	.. .	•	GORICA
ULICA MORELLI 14, Telefon 22-06 Ustanovljena leta 1909
REPEK
Piše: P. Kovač - Riše: Melita Vovk
C«.o xi
•S'03
„ G X rt rt
** A O
a) rt S
g Z $ č -s
S ? >	,N>
* * ® ~ -OW ° N <D	0
—c	O	*"•
bJ3 u> £2
C 8 ca d
u IS
jsd- TJ -Q
C 0) 'w ft-N > P O
K*	^	(D
I ° » Ia-3 ! I s“o| ■s« J a m
“aS^-U
g,'E'3 .s.-S o S S laI? SP"
w O «8 g N o
5 ® "O —' ^ OT " M - « g. «s
rt a OB g1-a
Sfgj,« O
. 'N  ,
+3 3
S X rt -
N « C " S ® rt 14 2 £.2 ■«
rt i5 "S c" N S “> I
<D . 0 Tj *'“* O« , <1)
^,2 0- N fall
a o>
UD 'O
►*■ ’55 CU
.& c
'g §
-	I
i
> — 'o £ rt	g
S
O
rQ O O
U CO
._r <d
o "H g
T3 KJ
'2 us
m * o W'ifl
8*1 CQ rt N
* S
p
o O • -p« c p*-g a
> £ ^ X3
r-2 > J
< O N O fC J ,Q d) JD M
0) 03 'S ^
w w G
■p? rt a -2.
, rt JU Ml Jj
Jgsf
l§ll
■2	&§	rt
o, 01 “ t3
■gol,-
05 ° 'S G > C ® c
C 'rt g1 o
N ?“ B
*■§!■« 8SS s
C/) rQ
® ‘.o rt
s".S
rt to ,£3 S
V ~ 3 2 •*
5 - o ot
bO^S Jrf CL. i
O
-r
§
“ '*=■ a3f
M .o s
s g i sf j
•7? «
a 3'cd
— 3 g
■S S -
■e ■&-a s
«•¥ SP
rt
*3
T3
ai ^
Sfa-a_
al> «.
•2"» B -
c ® 'S .Srti rt
Jfp
(0 M« 03
•S o ■§ 3
*co .a Q *-4 & rt u «	^
■fl^