hitrost onim predelom, ki so bližji tečaju, odklonska in centrifugalna sila pa odrivata te dele cd tečaja proč. V zvezi s tem v tem obroču ni ravnotežja med odklon- sko silo in barometerskim gradientom, kar proizvaja stalne erupcije zračnih gmot iz območja, kjer je rav- notežje najbolj porušeno, to je iz območja največjih hitrosti. Izvržene zračne gmote se vrtinčijo in nada- ljujejo svojo pot v isti smeri, kot so bile izvržene. Če se vrti taka gmota v severni polobli v smislu uri- nega kazalca, nastane višinski anticiklon, če se vrtinci v nasprotni smeri, pa višinski ciklon, kajti v prvem primeru deluje odklonska sila od periferija proti sre- dišču in tako žene zračne gmote proti središču, v dru- gem primeru pa od središča proti periferiji. Cikloni se izločajo na južnem robu (v južni hemisferi pa na se- vernem robu) jet-streama in so hladni ter potujejo dalje proti tropom. Anticikloni pa se izločajo na sever- nem robu (v južni hemisferi na južnem) in so topli ter potujejo proti tečaju. Na ta način se vrši zame- njava zračnih gmot med tečaji in tropi, torej ne v obliki stalnih vetrov, ampak v obliki tovrstnih nepe- riodičnih celic. Kitajski meteorolog Kuo pa je pokazal, da mehanizem ciklonskih vrtincev skuša usmeriti ci- klone proti severovzhodu (v južni hemisferi proti jugo- vzhodu), ker se s približevanjem k zemeljski osi pri- dobiva zaradi ohranitve rotacijskega momenta tangen- cionalna hitrost delcev, ki podpirajo ciklonalno rota- cijo. Nasprotno učinkuje anticiklonalni mehanizem, ki skuša odgnati anticiklone proti jugovzhodu (v južni hemisferi proti severovzhodu). Zato se višinski cikloni in anticikloni, katere izloča jet-stream, kmalu ustav- ljajo ali pa ugašajo. Zaradi tega se cirkulacija med tropi in tečaji močno zavira. Glavna komunikacija je pri tem dosežena s samim vijuganjem jet-streama, ki predstavlja svoje vijuge včasih celo do tropov. Pozimi se celo opazuje še en paralelni jet-stream, ki teče ne- kako v širinah Sredozemlja. V višinah zračni pritisk pod vpilvom procesov v jet-streamu močno koleba, kar daje povod ciklogenezi na frontah, oziroma anticiklo genezi v zaledju hladnih front ali v ospredju toplih front. V nižinah se cikloni in anticikloni premikajo zaradi mnogo manjše hitrosti vetrov in trenja ob ze- meljsko površje skoro izključno pod učinkom svojega lastnega motorja, to je po Kuoju proti severovzhodu (cikloni) oziroma jugovzhodu (anticikloni). Na ta na- čin se zbirajo v bližini tečajev cikloni, v bližini 30. vzpo- rednika pa anticikloni. Tako bi torej nastal visok zrač- ni pritisk nad 30. vzporednikom, ki torej nima nikake neposredne zveze s procesi nad ekvatorjem oziroma antipasati. Tudi pasati bi bili po tej razlagi posledica procesov v zmernih zemljepisnih širinah, ne pa v tropih! Nemška šola (Scherhag) se ne strinja z ameriško šolo in je mnenja, da je vzrok jet-streama koncen- tracija izoterm, ki ustreza arktični oziroma polarni fronti. Tam, kjer se izoterme najbolj zgoščujejo, so tudi višinski vetrovi (jet-stream) najhitrejši, tam kjer se izoterme razhajajo, imamo »vlivno« (Einzugsgebiet) cbmočje in delto. Ko zaidejo zračne gmote iz najbolj hitrega območja v delto, obdržijo zaradi vztrajnosti znatno večjo hitrost, kakor bi sama po sebi morala biti. Zato v delti prevladuje odklonska sila nad barometr- skim gradientom, ki odganja zrak iz območja nižjega zračnega pritiska v območje višjega. Ta proces deluje kot nekaka sesalka, in posledica tega je ojačenje gra- dientov ter padec zračnega pritiska na levem robu delte in dvig pritiska na desnem robu. Ta proces daje povod ciklogenezi in anticiklogenezi v nižinah in izlo- čitvam zračnih gmot iz jet-streama v višinah. Nemška šola se tudi ile strinja, da bi antipasati sploh ne eksistirali, marveč misli, da jih dejansko tvo- rijo vijuge prapasata, zaobrnjene proti višjim zemlje- pisnim širinam. To se zlasti opaža ob zahodnem robu subtropskih anticiklonov, n. pr. pri Azorih. Tudi na- stanek subtropskih anticiklonov (n. pr. Azorskega) po nazoru nemške šole ni zgolj posledica zbiranja anti- ciklonov iz zmernih zemljepisnih širin, marveč posle- dica tople advekcije iz tropov! Ko doteka toplejši zrak, se vetrovi z višino obračajo na desno stran. Turbu- lenca pa skrbi za komunikacijo med višjimi in nižjimi plastmi, kar daje celotnim zračnim gmotam anticiklo- nalno rotacijo. Ta pa ustvarja ustrezno razporedbo pritiska. Tako torej ni po nazoru nemške šole stara teorija planetarne cirkulacije napačna v celoti in je zato doživela le korekturo, ne pa popolno negacijo. Lojze Gosar: Poljedelske možnosti za izboljšanje prehrane v svetu Na prvi mah se zdi, da bi se dalo za preskrbo sve- tovnega prebivalstva s hrano veliko, če ne največ storiti s tem, da bi izkrčili tropski pragozd in nanovo pridobili obširne površine za poljedelstvo. Vendar je treba upoštevati, da bi izkrčeni tropski gozdovi nudili na splošno le zemljo slabše ali povprečne kakovosti. Vrh tega bi bila ta zemlja podvržena nadaljnjemu po- slabšanju in močnemu napredovanju erozije. So pa tudi ekvatorialne pokrajine, kjer je človek s svojim poljedelstvom uspel. To velja predvsem za Javo in nekatere ugodnejše pokrajine Indonezije ter Malajskega polotoka. Tu je kultura riža izrednega po- mena, seveda pa zahteva posebno vrsto prsti. Prst mo- ra biti namreč taka, da se lahko napravi iz nje nepro- pustna plast. Relief terena mora biti raven ali pa pri- meren za terase. Na precejšnjih površinah Jave sicer ni teh pogojev, vendar je vulkanska prst, ki je raz- širjena po vsem otoku, zelo rodovitna. Razvite pokrajine JV Azije iimajo tudi lokalno ugodnejšo lego in njihovo podnebje ni tipično ekva- torialno. Stalni monsunski vetrovi, vetrovi s kopnega in morja ter izoblikovanost reliefa povzročajo velike lokalne razlike. Vendar pa tudi te ugodnejše ekvato- rialne dežele še zdaleč niso izrabljene. Na Malaji je obdelana in zasajena s plantažnimi rastlinami manj kot ena šestina površine. Izkrčene doline in nižine lo- čijo obširne površine gozda, ki spada med najbolj ne- prehodne na svetu. V ekvatorialnih pokrajinah je vsaj 5 milijonov km2 zemlje, ki je premalo ali celo popolnoma neizrabljena. Težave pri poskusih, da bi te pokrajine izkoristili, pa so in bodo ostale velikanske. Že krčenje gozda je zve- zano z velikimi težavami. Še teže pa je ohraniti prst rodovitno in jo še izboljšati. Uvesti bo namreč treba čisto nov način ravnanja s prstjo. Tudi podnebje pred- stavlja resno oviro, čeprav staro mnenje, da so te vro- če, vlažne pokrajine nezdrave, ni povsem upravičeno. Ravnanje s tropskimi prstmi je zelo problematično. V deževni dobi, dokler padavine presegajo izhlapeva- nje, povzročata vročina in vlaga izpiranje. Ko pa na- stopi suha doba in je izhlapevanje večje od padavin, se gibanje vlage v prsti obrne. Izhlapevajoča vlaga pusti v prsti raztopljene soli, zaradi česar se na po- vršini ali pa blizu nje stvori trda rudninska plast zem- lje. Ta trda plast ovira pravilno cirkulacijo vode v prsti in korenine težko prodro v globino. Zato zahteva tropska prst popolnoma drugačen način obdelave kot je v navadi v zmernotoplih pokrajinah. V vročih, suhih pokrajinah, posebno kjer pihajo močni vetrovi, se dogaja nekaj podobnega. Voda v zemlji zelo hitro izhlapeva in pušča v prsti soli, ki jih je raztopila. Nekaj let se da ta zemlja izredno uspešno namakati. Kmalu pa začne v vrhnjih plasteh izločati soli, kar ovira obdelovanje. Treba je dovolj tekoče vode, da bi izpirala soli. Tu gre torej za to, kako doseči pravilno ravnotežje med izhlapevanjem in dotekanjem vode. Dr. H. L. Hoskins misli, da so bile stare nama- kalne naselitve v Iranu, Iraku in drugod na Srednjem vzhodu opuščene zaardi alkalizacije prsti. V znani oazi Al Kharj v Saudovi Arabiji morajo vsako leto isto- časno, ko zorjejo nove površine, opustiti nekaj obde- lane zemlje, ker je postala preveč alkalna. Po vsem tem smemo reči, da so izgledi za naglo povečanje poljedelske proizvodnje večji v zmernotoplih pokrajinah kot pa v tropskem pasu. Vsaj za sedaj lahko pričakujemo od nam znanih zmernotoplih dežel najmanj toliko, kot od premalo raziskanih tropskih pokrajin. * Trditev, da preskrba s hrano ne more slediti šte- vilu prebivalstva, se opira predvsem na omejene mož- nosti za proizvodnjo osnovnih hranil, kot so žitarice in krompir. Vloga teh živil pa se povsod, kjer se živ- ljenjski standard dviga, manjša, in se uveljavlja bolj raznolik način prehrane. Pojemajočo potrošnjo žitaric na osebo imamo kar lahko za znak, da se življenjski standard dviga. Ekstenzivno poljedelstvo na velikih površinah, kjer se goji samo ena kultura, na primer pšenica ali ko- ruza, velja danes že za zastarelo. Pri tem načinu obde- lovanja gledajo namreč samo na to, da bi s čim manj- šimi stroški čim več pridelali, ne skrbijo pa nič, da bi se zemlja preveč ne izčrpavala in bi se rodovitnost prsti ohranila. Zato se bo ta tip poljedelske proizvod- nje moral umakniti mešanemu tipu poljedelstva na manjših površinah. Zdi se, da se bo to moralo zgoditi tudi zaradi spremenjenega okusa ljudi, ki si želijo bolj raznolike prehrane. Britanija je z izredno visokimi hektarskim: donosi in visoko stopnjo mehanizacije gotovo ena najbolj uspešno obdelanih dežel. Če gledamo samo na to, ko- liko pridelka odpade na delovno uro, bi sicer morali reči, da stoje na prvem mestu Kanada, precejšnji deli ZDA, Avstralija in Argentina, kjer obdelujejo zemljo na velikih posestvih z modernimi poljedelskimi stroji. Toda ali je ta način poljedelstva zares dober in učin- kovit? Če se spomnimo škode, ki jo je zemlja zaradi •takega obdelovanja utrpela, odkar so jo naseljenci prvič zorali — in tega je dostikrat manj kot 100 let — bomo morali priznati, da je bil ta način poljedelstva fekodljiv. Velikost obdelovalne površine, ki je primerna za ¡normalno prehrano enega prebvalca, se v različnih de- želah razmeroma le malo razlikuje. V Evropi morajo dežele, kjer pride na posameznega prebivalca manj kot 60 arov obdelane zemlje, uvažati živila. Države, kjer so za obdelovanje na razpolago večje površine, pa pridelujejo tudi za izvoz. Hektarski donos pa se od dežele do dežele po količini in kakovosti znatno vedno bolj spreminja. V Veliki Britaniji in v severo- zahodni Evropi so pridelki na enaki površini mnogo obilnejši in tudi raznovrstnejši kot v Srednji Evropi. Enako razliko opažamo tudi pri življenjskem stan- dardu. Med produktivnostjo zemlje ali njenim hektarskim donosom in številom ljudi, ki se lahko na tej površini preživljajo, obstoja očitna zveza. Če izrazimo hektarski donos določenih živil v kalorijah, dobimo na ta način osnovo za ugotovitev, koliko ljudi se lahko preživlja ob povprečnem pridelku neke kulture na hektar. Za primer naj navedem, da je kalorijska vrednost hek- tarskega donosa banan v obliki moke (40, 8 q) 12,65 milijona kalorij. Kalorijska vrednost hektarskega pri- delka pšenice z visokim hektarskim donosom v moki (15,84 q) pa je 5,29 milijonov kalorij. Na osnovi teh računov je sestavljen naslednji pre- gled o tem, koliko ljudi se lahko preživlja na 1 hektar zemlje z določeno kulturo: Število ljudi, ki Kultura se lahko preživ- ljajo na 1 hektar Banane 16,2 Pšenica 1 (visok ha donos) 6,7 Pšenica 2 (nizek ha donos) 2,5 Koruza 5,6 Krompir 14,7 Riž — oluščen (podatek veljaven za Kitajsko) 12,0 8 Ti podatki so splošni, predvsem pa veljajo za trop- ske kraje, kjer je 3000 kalorij tudi za odraslega člo- veka, ki dela, verjetno preveč. Podobne vrednosti bi lahko izračunali tudi za drevesne kulture, na primer za smokve in oljke: Število ljudi, ki Ha donos v mili- se lahko preživ- jonih kalorij ljajo na 1 hektar Smokve Oljke 27,5 11,5 35 15 Podatki o hranilni vrednosti hektarskega donosa pa nam sami na sebi ne povedo dovolj, niti o optimalni obljudenosti kakšne dežele, niti o teoretično možni naj- večji gostoti prebivalstva. Ti demografski pojmi niso namreč odvisni samo od rodcvitnosti zemlje, ampak tudi od njenega bogastva glede uporabnih surovin, vi- rov energije in še mnogih drugih okolnosti. Seveda mo- ramo, kadar govorimo o g:stoti v kakšni deželi pa o možnosti za novo naseljevanje v nji, točno vedeti in upoštevati, koliko ljudi se lahko na določeni stopnji poljedelstva tamkaj preživi. mesecev, sili poljedelca, da drži živino v hlevu, pašniki pa so uporabni le nekaj mesecev in še tedaj jih ogroža Suša. Vendar se celo tu in tam na tem področju v teadnjih letih opaža težnje, da bi gojili več živine, pe- rutnine in sočivja. Podobno stremljenje je opaziti v Argentini, posebno v bližini glavnega mesta. Precejšen •uspeh za proizvodnjo živil bi bil dosežen že, če bi ZDA, Kanada in Argentina zvišale hektarski donos na niv-̂ severozahodne Evrope, tudi če bi obdelovalne površine nič ne povečali. V primeri z zvišanjem pridelka, ki je v zmerno- toplem pasu dosegljivo, se zdijo možnosti za tak raz- ivoj v tropskih deželah zaenkrat še majhne. Vendar moramo upoštevati, da so v teh deželah na razpolago bogati viri energije, ki so za napredek nerazvitih pokrajin enako važni kot poljedelstvo samo. Voda, na iprimer, bo imela kot vir energije velik pomen za na- predek afriških in drugih tropskih dežel. Posebno v tropskih gozdovih srednje in zahodne Afrike so neiz- rabljene velikanske količine voine energije. Majhen napredek v Belgijskem Kongu in načrti za izrabo Gor- njega Nila in Volte so šele predhodniki drugih takih del. Uspeh poljedelstva na površinski enote je, v pri- meri s svetovnim povprečjem, največji v pokrajinah delt na Kitajskem, na Javi in v severozahodni Evropi. Uspeh na delovno uro pa je po računih Buck-a (cit. Max Sorre) v ZDA in na Kitajskem za različne pri- delke naslednji: ZDA Kitajska bušljev bušljev Koruza 45 1,1 Pšenica 39,4 1,6 Kaoling (ah sorgo) 28,6 1,6 Riž 18,7 2,2 Soja (ali fižol) 8,2 1,3 Pri našem dosedanjem znanju o poljedelstvu in ravnanju z zemljo, o sedanjih kulturnih rastlinah in svetovni potrebi po hranilih, so prirodne možnosti še hajbolj neizkoriščene v novih deželah zmernotoplih ši- l'in, vštevši ZDA, Argentino in Kanado. Vendar ni nobenega tehtnega vzroka, zakaj bi v teh deželah ne bilo mogoče dvigniti hektarskega donosa na evropsko višino. Dejanski razvoj gre tudi že v tej smeri. Mnoge iteh dežel se namreč odvračajo od monokulture (pše- inične) ter pričenjajo gojiti več vrst kulturnih rastlin. Prav tako je iz statističnih podatkov razvidno, da se poljedelstvo v mnogih deželah vedno bolj preusmerja k mlečni živinoreji, gojenju perutnine ter pridelovanju sočivja in sadja, kar ima za posledico, da postaja raz- položljiva količina poljedelskih proizvodov z visoko hra- nilno vrednostjo vedno večja. Prehod k mešanemu poljedelstvu lahko opazimo na primer v dostopnejših predelih prerij v Kanadi, Red River Basin-u bhzu Winnipega itd. Marsikje se- veda so naravne okolnosti take, da ni mogoče pšenice nadomestiti z drugimi kulturami, zaradi česar se tudi živinoreja ne more prav razviti. Dolga in mrzla zima v zahodni Kanadi, na primer, ki traja kakih sedem Britanija in druge dežele, zlasti v severozahodni Evropi, so ustvarile uravnovešen način poljedelstva, ki fcloni na kolobarjenju in na povezavi z živinorejo. Ta način poljedelstva ohrani kvaliteto zemlje in jo še izboljšuje. Uvajanje oranja v izohipsah in sajenje kul- turnih rastlin v pasovih moramo smatrati kot začetek prizadevanja za boljšo sestavo in večjo rodovitnost prsti. Kolobarjenje (kjer še ni v navadi) in povezava poljedelstva z živinorejo v vseh deželah srednjih zem- ljepisnih širin bi pomenil:- do neke mere svetovno re- volucijo v kmetijstvu. Stamp meni, da je najboljši si- fctem kolobarjenja izmenjava trave s kulturnimi rast- linami na tri leta ali pa na daljšo dobo. Povsod, pred- vsem pa v zmernotoplih širinah, gre za to, da bi uvedli splošen tip poljedelstva, kot je v navadi v tistih evrop- skih deželah, ki imajo najvišji hektarski donos na Bvetu. Zelc važna je tudi borba proti škodljivcem, ki uni- čujejo pridelke na polju še pred žetvijo ah pozneje v skladiščih. Insekti marsikje živinorejo sploh onemo- gočajo. V obširnih afriških pokrajinah n. pr. je bila živinoreja sploh nemogoča zaraSi muhe tse-tse. Šele /po letu 1948, ko so odkrili nova sredstva proti tej (muhi, je zraslo upanje, da bodo lahko tudi v tropskih •pokrajinah gojili govedo. Uničevanje insektov pa še ni vse. Včasih se pojavijo nove težave in novi pro- blemi zaradi tega, ker je bilo ravnovesje v naravi pre- kinjeno. Te motnje nastanejo včasih že, če uvedemo ¡v neki pokrajini tuje vrste rastlin in živali. Ponekod je poljedelstvo onemogočeno, ker različne bolezni preveč zmanjšujejo sposobnost ljudi za delo. V nekaterih primerih so te ovire že premagali (mala- rija), drugod pa so bili še vsi dosedanji ukrepi brez uspeha. Glede tega čakajo moderno medicino in hi- gieno še važne naloge. Uporaba izsledkov biologije in kemije v poljedel- stvu ima še pomembnejše posledice kot uvajanje me- haničnih in tehničnih iznajdb in izsledkov. Rusi trdijo, ida so krizah pešnico s travo »Antropogon«, ki je traj- nica, z namenom, da bi postala zemlja, ki bi bila stalno earastla s travo, odporna proti eroziji, istočasno pa bi dajala pridelek. Tudi nova vrsta pšenice »Marquis«, ki so jo uvedli v Kanadi že pred prvo svetovno vojno, je klasičen primer. Ta zvrst pšenice zori 10 dni pred sortami, ki so jih prej sejah. Tako se je meja pride- lovanja pšenice pomaknila za 100 km proti severu. Ce- nijo, da se je na ta način obsejana površina v Kanadi povečala za 40 milijonov ha. V drugih deželah, pred- vsem v Avstrahji, ZDA in SZ so dosegli podobne uspe- he pri vzgajanju takih sort pšenice, ki so odporne proti suši. Lepe uspehe so na Javi imeli pri križanju divjega Sladkornega trsa z neko vrsto gojenega sladkornega trsa. Hibrid, ki so ga tako dobili, daje za 15 do 20 odst. Višji hektarski donos kot vse dosedaj znane kulturne Vrste sladkornega trsa. Pri skrbnem gojenju te nove zvrsti se je proizvodnja sladkorja na tem otoku zvišala na blizu 6 angleških ton na aker (približno 9 ton na hektar), kar je približno 7 do 7 y 2 krat toliko, kot je iznašal povprečni pridelek v razdobju 1840—1843. Ve- lik napredek so dosegli tudi pri gojenju sladkorne pese. V SZ, na primer, so vzgojili vrste, ki zore v mrzlem severnem podnebju. V ZDA so tudi delali poskuse, da bi vzgojili agrume z večjo količino vitaminov. Vzgojili so tudi rastline za pašnike, ki imajo dva do trikrat večjo hranilno vrednost kot pa rastline naravnih paš- nikov. Vrste, ki spomladi zgodaj ozelene in vzdrže pozno v jesen, so podaljšale pašno dobo. * Veliko bodočnost ima v poljedelstvu jarovizacija. Če bi bilo mogoče skrajšati vegetacijsko dobo za nekaj tednov ali kar za en mesec, bi se pridelovanje žitaric in sorodnih rastlin lahko razširilo precej proti severu. Vendar bi bilo to zaradi težav pri pripravljanju terena za setev zvezano z velikimi stroški, da ta dodatni pas na sedanji polarni meji poljedelstva praktično skoraj ne prihaja v poštev. Bolj upravičeno lahko pričaku- jemo spremembe pri kulturah, katerih semena potre- bujejo za kaljenje toplejše okolje. Če bi se posrečilo tudi pri teh vegetacijsko dobo precej skrajšati, bi se poljedelstvo lahko razširilo na znaten del savanskih pokrajin. Uspehi pri jarovizaciji bi tako omogočili, da bi se poljedelsko prebivalstvo naselilo v pokrajinah, kjer prej ni bilo možno gojiti poljedelskih kultur. Moderni razvoj gre za tem, da se na razmeroma majhnih površinah uvede poljedelstvo z mešanimi kul- turami. Temu načinu obdelovanja se morajo prilagodit: tudi poljedelski stroji in ne obratno, da bi zemljiško razdelitev tako spreminjali, kot bi bilo potrebno za obdelovanje z velikimi stroji. Prav posebno velja ta ugotovitev za uvajanje poljedelskih strojev v še ne- razvite tropske dežele. Končno moram v tej zvezi omeniti še, kako veli- kanske množine poljedelskih proizvodov se uničijo ali gredo kako drugače v izgubo. Najbolj velja to glede Madežev, ki se hitro pokvarijo, na primer zelenjave, badje idr. Še bolj narobe pa je, če se dogaja, da po- samezne dežele svoje pridelke namerno uničujejo, med- tem ko istočasno v drugih deželah ljudje stradajo. Na- mesto da bi ustvarjali zaloge živil za mednarodno uporabo, živimo iz rok v usta. Posebno poglavje predstavlja tudi škoda, ki jo mar- sikje delajo koze. Postavlja se vprašanje, ali je noma- dizem sploh še kje umesten in ali bi ga ne bilo treba postopoma odpraviti. Napredek še nerazvitih dežel je V nemajhni meri odvisen tudi od tega, da se bo nji- hovo pastirsko prebivalstvo spremenilo v stalno nase- ljene poljedelce, ki bedo gojili mešane kulture. * ' Nekateri menijo, da bi na velikih področjih Amazo- nije in Konga lahko pridelali več živeža, kot bi ga ves ostali naseljeni svet. Treba bi bilo le, da bi se tam naselili belci. S tehniko in znanostjo bi po njihovem tanenju lahko osvojili tropske pokrajine in jih napra- vili sposobne za obdelovanje in naselitev, kakor se je to zgodilo v drugih delih sveta. Toda to je samo mne- nje nekaterih. Drugi pa zopet mislijo, da se v tropskih pokrajinah belci ne bi megli nikoli za stalno naseliti, tudi tedaj ne, če bi našli učinkovita sredstva proti tropskim boleznim. V zadnjih štirih stoletjih so se mnoge skupine bel- cev naselile v tropskih pokrajinah. V večini primerov pa niso mogli ustanoviti stalnih naselij, kjer bi se lotih tudi ročnega dela. Nebelo prebivalstvo jih je ab- sorbiralo ah pa so se morah odseliti. Izjema so le nekatere kolonije belega prebivalstva v pokrajinah, kjer je tropsko podnebje zaradi nadmorske višine ali pa zaradi vetrov z morja nekoliko ugodnejše. Te po- krajine bi torej lahko imenovali zmerne tropike ali obrobja pravih tropičnih pokrajin. Taki primeri so Flo- rida, Queenslandija in Kostarika. Tu je že več gene- racij belcev, ki opravljajo ročna dela. Nasprotno pa ne smemo smatrati ameriške kolonije v Panami kot primer normalne aklimatizacije. Ta kolonija se nam- reč opira na črnsko delovno silo. V pravih in čisto tropskih deželah pa se belcem še ni posrečilo ustvariti /trajnejših in odpornejših naselij. S tropskimi deželami še ne znamo — če je to sploh mogoče — tako ravnati, da bi postale za človeštvo trajno produktivne. Laže je povečati poljedelsko pro- izvodnjo v zmernotoplih deželah, kjer poznamo vse značilnosti narave, in vemo, kako je treba zemljo obde- lovati, kakor pa v kratkem času spremeniti lice trop- tekih pokrajin v rodovitno in napredno deželo. S tega ividika so za splošen napredek neprimerno važnejše velike nerazvite pokrajine sveta, ki je zanje značilen fmajhen hektarski donos. Poglavitna skrb za napredek in izboljšanje prehranbenih razmer je v tem, da se hektarski donos v teh pokrajinah zviša na približno enak nivo, kot ga ima severozahodna Evropa. Seveda bi morala ta razvoj spremljati tudi sprostitev medna- rodne trgovine in odprava ovir za mednarodno prese- ljevanje ljudi. 10 V zmernotoplih pokrajinah še ni rešen problem, kako zavarovati zemljo in uvesti poljedelstvo z več kulturami, ki ohranja rodovitnost prsti. Pri izkorišča- nju tropskih dežel, kjer še niso vsi prirodni pogoji do- volj proučeni, pa nam preti resna nevarnost, da bi Z napačnim ravnanjem sprostili uničevalne sile, ki bi v kratkem času uničile rodovitnost teh pokrajin. Zgled severozahodne Evrope, ki ima mešano polje- L i t e r 1. Lamel for Tomorrow, the underdeveloped world by Dudley Stamp, Bloomington 1952. 2. Max Sorre: Les fondements de la géographie hu- maine, tome premier; Les fondements biologiques, str. 225, Paris 1948. 3. Les hommes et leur nourriture: Aldous Huxley: La double crise; John Russel: Pour sortir de l'impasse; Publié sous les auspices de l'Unesco, Paris 1950. 4. Max Sorre: Les fondements de la géographie hu- maine, tome H; Les fondements techniques, Paris 1948, str. 249. delstvo s kolobarjenjem, relativno majhnimi polji pa (močno mehanizacijo, visok hektarski donos in razvito živinorejo, s čimer se izboljšuje prst in preprečuje erozija, nam kaže smer, v kateri moramo iskati reši- tev. S tem bi bil rešen problem zmernotoplih pokrajin, ž novimi raziskovanji in poskusi pa bi lahko na po- doben način usposobili tudi tropske dežele za polje- delstvo in trajno naselitev. a t t i r a 5. Isaiah Bowman: Limits of land settlement; A re- port on present day possibilities, New York 1937, str. 21. 6. Alimentation. Rapport définitif du Comité mixte de la Société des Nations: L'Alimentation dans ses rap- ports avec l'hygiène, l'agriculture et la politique écono- miques. Genève, le 14 acout, 1937. 7. Annales de géographie, avril-septembre 1940, No. 278—279, XLTXe armée; A. Demangeon: La colonisation blanche sous les tropiques, str. 98, 103. Franjo Veselko Se k fit obi eut om „ïtxlske geogtarifé* ' Univ. prof. dr. Sv. Ilešič v svojem članku »Geograf- ska znanost in šola« (Sodob. ped. 1-2, 1955) :n prof. Darko Radinja v članku »Nekaj misli o vzrokih seda- njega položaja geografije v srednji šoli« (G. obz. 1954, št. 2) sta prepričljivo dokazala krizo geografskega pouka na naših srednjih šolah. Isto sta ugotovila oba zadnja kongresa. Kaj storiti? Iz prakse vemo, da si moramo priza- devati za prvo kvaliteto naše srednješolske geografije — za kvaliteto vsebine. Ali bo torej takšen mladi sta- rec, ki se je nehal izpopolnjevati po opravljenem strok, izpitu, mogel še vzgajati mladi rod? Postal bo pač Suha veja na drevesu svoje stroke, prej ali slej ne bo poznal problematike svojega predmeta v sodobnosti, niti ne bo poznal mladine pred sabo. Šolska geografija se mora dvigniti nad mehanično Spoznavanje geogr. dejstev, imen, številk; brez »geo- grafske impregnacije« (Ilešič o. c.) pomeni za vzgojo malo. Z njeno pomočjo, z notranjo povezavo pa bo di- jak tehtneje presojal zapleteno in vedno hitrejše doga-' janje v sodobnem svetu, pravilneje razumel in pra- vičneje presojal ne samo domači, temveč tudi tuji svet. Svoje obzorje bo iz ozke zaplotniške osamljenosti raz- širil na ves svet. Takšen geografski pouk ne bo več dolgočasen, pri- mitiven, gol fakticizem ali deskriptivnost, marveč bo Zgrajen na kompleksnosti in dialektičnosti. Poučevanje bo izviralo iz bogatega profesorjevega izobrazbenega ozadja, do katerega mu pri pouku ne bo niti treba ved- no segati. Kvaliteta vsebine je primarni del pouka, je tisti konkretni material, s katerim vršimo revolucio- narno vzgojo novega mladinca Jugoslavije. Pri učnem procesu odloča nadalje kvaliteta oblike, organizacija učne ure, posredovanje učne snovi. Opu- stiti moramo glavne napake, kot so goli fakticizem, jpreslaba konkretizacija, plehka shematizacija. Pre- davatelj mora snov skrbno pripraviti, arhitektonsko pravilno in stilistično brezhibno zgraditi, mora pripra- viti zemljevide, ilustracije in marsikaj skicirati tudi na tablo. Objektivna geografska dejstva postanejo po takšnem učiteljevem posredovanju osebna last učen- čeva. Takšna kvaliteta posredovanja — dr. Rubič jo imenuje dinamizem — je izvor novih kvalitet v du- ševnem življenju učenca. Kvaliteta metodičnega dela omogoča nove kvalitete pristnega osebnega spoznanja, ki je vse več kot samo spominsko znanje. To je kva- liteta psihične prizadetosti učenčevega značaja, nje- govega svetovnega nazora. Živo opisati z besedo, po- nazoriti s sliko, s filmom, videti na ekskurziji velikane socializma, hidrocentrale, tovarne, doživeti veličastvo planin, lepoto Jadrana, to je intimno povezovanje do- movine, sveta in učenca z najboljšo geografsko metodo, ki oblikuje ponosnega mladega Jugoslovana. To je kva- liteta osebnega vrednostnega doživetja, ki ga lahko doseže samo kvaliteta učiteljeve polne prisotnosti in notranje koncentracije. Pri učnem procesu odloča na- dalje dijakovo idejno prepričanje. To raste v njem, kadar sam premišljuje o dejstvih, kadar iz teh dejstev Samostojno izvaja sklepe, jih ocenjuje in je globoko prepričan o pravilnosti tega, kar je slišal v šoli. K temu pa mora pomagati dijakov najboljši to- variš, učbenik. Učni proces se namreč ne konča v šoli; obnavljati učno snov, jo doživljati še enkrat, zamore V polni meri samo takšen učbenik, ki ga oblikujejo vse opisane kvalitete. Zaradi ekonomije prostora ali obzir- nosi do dijakovea časa ne sme Ibiti učna snov v učbe- niku skrčena do golega fakticizma, saj se bo pouk 11