Ust dijaSke knjiž: :;c£ DRiČ¥6S#IJE VK.UI ) podobi in besedi. Opisal Fr. Erjavec, profesor v Gorici. Z dovoljenjem visokoöastitega Krškega knezoškofijstva. 5 O? Eft* n ^ ^‘ ‘HAZIJE v Uvod. Življenje je boj! Kamorkoli se ogledamo po širnej zemlji, povsod nahajamo nam neprijazna ali celi» naravnost sovražna bitja, katera bi najrajša živela ob naših žuljih. Vsa ta bitja bi nas htela vreči iz težko pridobljenega užitka, ali bi nam ga rada vsaj kolikor mogoče ogrenila. Boriti se nam je pred vsem s svojim bratom človekom, kateri izkoristi za se vse telesne moči in umne darove, ki mu jih je Bog dal, ter tako z boljšimi pridelki in lepšimi ter cenejšimi izdelki poskuša nas izpodriniti. No tacega boja se ni nobenemu sramovati. Tak boj je pošten in zmagovalcu na čast. To nas izbuja na delo, da tudi mi napnemo vse moči, da se vzdržimo v tem, kar smo in kar imamo. Iz tacega poštenega boja rdja se častno tekmovanje, iz tega pa izvira napredek. A stara je resnica: Kdor ne napreduje, nazaduje. So pa še drugi bratje, s katerimi se nam je bojevati. Pač bratje, toda malovredni bratje, namreč: lenuhi, potčpi, tatovi in rokovnjači, s kratka ljudjč, katerim mrzi vsako delo. Toda živeti vendar hočejo in sicer ne slabo, to se razumeva samo ob sebi. Ta sodrga bi htela žeti, kjer ni sejala, uživati, kjer ni delala in se trudila. Še prositi se jej ne zdi vredno, sama si jemlje, kar jej je po volji. Življenje je boj! Bojevati se pa človeku ni samo s svojim bratom, temveč tudi z nešteto množico očitnih in skritih neprijateljev. Človek se rad vede kakor neki gospodar, komur je dano gospodstvo nad vsem, kar po zemlji hodi in lazi. Ako bi pa hotel govoriti vso resnico, moral bi priznati, da je to gospodstvo dostikrat samo umišljeno. Kamor stopi, kamor se ozre, kar počne, povsod ima polno sovražnikov, velikih in majhnih, ki to njegovo gospodstvo stavljajo na laž. Večkrat mu je celö težko razsoditi, kateri obojih mu delajo večo preglavico. Človek, ki vso bistroumnost in vse znanje v prvej vrsti rabi v to, kako bi svojega brata pestil, strahoval in spravil pod peto, ta človek si mnogokrat v boji z Živalskimi sovražniki ne vč pomagati. Bojuje se in bojuje, kakor najbolje umeje, naposled vendar omaga ter se umakne sovražnikom. Marsikak kos božje zemlje, katerega si ie z velikim trudom in trdnim delom priredil v prijetno bivališče, moral je zopet ostaviti in prepustiti tem živalskim neprijateljem. In na mnogih krajih, kjer se Se bojuje ž njimi, živi morebiti v obilji, ali v neprestanem strahu. Krvoločni tiger na primer je zatrl v Indiji velika seliSča, in v Braziliji so mravlje pregnale mnoge naselnike z najlepSih zemljišč. V naSih krajih res ni takih silnih živali, ali tudi med naSimi jih je brez Števila nam neprijaznih in naravnost Škodljivih. Nekatere zven' so tako močne ter mesa lačne in krvi žejne, da so tudi človeku opiisne (nevarne). Pograbijo ga, raztrgajo in požr6, zlasti, ako jih je s čimerkoli razdražil. No tacih zveri je v naSih pokrajinah malo in še te ginejo od dnć do dnć. Z orožjem v reci se jim človek tudi navadno lehko ubrani, dit, poišče jih celö v njih skrivališčih in brlogih ter jih ubije. Druge zopet človeku s svojo telesno močjo ne morejo nahuditi, majhne so in šibke, toda imajo strahovito orožje, strup namreč, katerega zadajajo z ostrim zobom drugim živalim in tudi človeku, ter mu tako otrujejo zdravje ali mu celi» naklonijo smrt. Te so hujše od divje zveradi, ker se plazijo po tleh in ker so največ tako neznatne, da jih človek lehko pregleda. Pa tudi te niso še najhujše. Mnogo večo preglavico, nego strupena golazen, delajo človeku druge menjše, golemu očesu dostikrat nevidne živalice, ki so se naselile v njegovem telesu ter mu kvarijo zdravje in ničijo telesno moč. Ti sovražniki so toliko opäsniSi (ne-varniši) in groznejši, ker so tako skriti, da človek mnogokrat ne vč za nje. Boriti se mu je z nečim, česar ne vidi in ne pozni Sluti pač neprijatelja in čuti tudi njegovo škodljivo delovanje, ali prijeti ga ne more. Tak boj je najteži. Človeku najprej upade srce, kadar ima pred seboj naprstnika, katerega ne vidi in mu zato ne more do živega. Zabiti pa ne smemo še druzih neprijateljev, ki nam in našemu zdravju sicer niso tako opäsni, kakor malo prej omenjeni, a nam zato niso nič menj škodljivi, ali vsaj jako neprilični, sitni in nadležni. V mislih so nam oni nešteti roji drobnih žuželek, katere vse skupaj Slovenec z eno besedo imenuje: mrčes. S temi živaiicami se je Človeku največ otepati in ubijati. Ta grizoča druhal uničuje mu prepogosto-krat najlepše nadeje (upanja) ter mu jemlje veselje do dela. Povsod mu je za petami, naj si dela na vrtu ali na polji, na senožeti ali v vinogradu. Karkoli vseje ali posadi, vse zase-žejo ti nezasitni požeruhi. Od njih grozi opdsnost (nevarnost) vsakej bilki od nežne kali pa do zrelega semena, njim zapade mehka cvetica na vrtnej gredici in trdi hrast na prisojnej pečini. Ti izpodjedajo koren, drugi so se zavlekli za lub, oni vrtajo v lesu, drugi spet obgrizujejo listje, kvarijo cvetje, obirajo sad ali luščijo seme. Konči je znano, da na samem hrastu biva in živi do 200 vrät raznih žuželek; to se zna, da nobena ni njemu na korist. Ta gomazen ne miruje, predno mogočnega drevesa ni raztočila v prah in zemljo — ako človek ne poseže vme3. In s kacim orodjem delajo ti delavci! Njim rabijo klešče in škarje, sveder, pila in raženj. Ako človek na tenko in drobno pregleda vse to orodje, potem mu je razumno, zakaj jim je delo tako hitro in vspešno. Kar je človek v potu svojega obraza pridelal in kar je ubranil neprijateljskoj množici, spravi v hrame in suhote v živež sebi in svojim. Ali tudi tukaj pod ključem in zapahom ti pridelki niso varni. Tudi semkaj so se vtihotapili vsakovrstni škodljivci. Žito, moka, sočivje, kruh, zelenjava, okopd-vina, sir, maslo, slanina, olje, loj, ovočje (sadje) in kar je še take in enake robe, vse jim je po volji, enemu to, drugemu zopet ono. Pa ni še dosti s tem. Polotč se tudi obutve in kar je druge usnjene oprave pri hiši, vgnjezdijo se v obleko po omarah in skrinjah ter jo sklestijo, da naposled razpada kakor pajčevina. Dd, vselijo se tudi v les ter razta-kajo pohištvo in podove, stene lesenim hišam in celö streho nad glavo. S kratka: lotijo se vsega, kar ni od kamena ali od kovine. Vsacemu človeku je zatoraj več ali menj potrebno, da se sčznani s temi kvarniki, ker le potem, ako se ž njimi do dobra upoznd, more jim priti do živega ter jih s pridom zatirati. Namen tej knjižici je, tej škodljivej vojski pogledati bliže v obraz. Po vrsti privedemo žival za živaljo, postavimo jo bralcu v podobi in besedi pred oči ter povemo o njej ob kratkem vse, kar se nam zdi potrebno. Da vso vojsko ložej razpregledamo, razvrstimo jo v osem krdel, katera bodemo obravnavali v tem redu: ,y I. Živali o p tis ne (nevarne) človeku in njega zdravju. II. Živali škodljive našim domačim živalim. III. Živali škodljive po hišah In shrumbah. IV. Živali škodljive s&dncmu (ovočnemu) drevju. V. Živali škodljive zelenjadl. VI. Živali škodljive poljščini in senožetim. VII. Živali škodljive vinogradom. VIII. Živali škodljive gozdom. Predno začnemo opisavati posamične hudodelce, moramo opomniti, da nže zarad omejenega prostora ne bode mogoče omenjati vsake Živalice, katera je kedaj človeku kaj malega zakvdrila, ali tacega kvara vsaj sumna bila. Govorili bodemo tedaj samo o tacih, ki so človeku in njega gospodarstvu na prvo roko škodljive ali nadležne. Takisto o krtu, o netopirjih in morda še kacih družili umišljenih škodljivcih v teh bukvah ne bode ni sledti ni terti. Živali opasne Človeku in njega zdravju. Medved. Na slovenskoj zemlji, kar je je od sinjega morja do hladne Drave, ni tacih zveri, ki bi človeka zalezovale, ali ga iz zasčde napddale in raztrgale. Pač pa jih imamo nekaj, ki so tako močne in divje, da utegnejo časi ljudčra biti v resnici ppdsne (nevarne). Ne bode se pa lehko zgodilo, da bi kaka naša gozdna zvčr iz lepega mira skočila na človeka, ali ga gonila in preganjala. Vesele so, ako jih ta pušča na miru, in če bi se imele ž njim v gozdu srččati, čgnejo se ga radovoljno. Uže na daljdvo se mu umdknejo v goščo, kakor hitro ga opazijo ali ovohajo. Ko bi nič druzega ne bilo, bil bi človek lehko zadovoljen, šel bi mimo zveri: meni nič, tebi nič, in obema bi bilo prav. Toda človek ima drugo za bregom. Te zverine mu delajo škodo, časi prav veliko škodo, ker mu ddvijo in trgajo na paši živino, v gozdu srne, zajce in drugo divjdčino, s katero bi se rad sam okoristil. Zato jih preganja na vse kriplje, strelja jih in ubija, stavlja jim pasti in prčgle, pokldda jim na pota otravdno (ostrupljeno) vado, zasleduje njih brlčge ter jim jemlje mladiče. To grč zverini do živega. Ako je lovčeva krogla ni zadčla do smrti, vrže se kakor besna na svojega neprijatelja. Začne se boj, iz katerega človek večkrat odnese težke rane, katerih časi celi» prebolčti ne more. Najopdsniša naša zverina je gotovo medved, ki se še zmerom nahaja po naših pokrdjinah, da si ga človek od nekdaj zatira na vso moč. Biva povsod po velikih gordUh gozdih, kjer v pečinah in med razsčdenimi skdlami nahaja obilo zavetja. Največ jih je na Kranjskem po prostrdnih gozdih, ki pokrivajo svet okoli Snežnika ob hrvaškej meji, od koder zohajajo v bližnje Koččvske in Eibniške gozde, z druge strani pa jim je pot odprt na Hrvaško in v gornjo Vojniško Krajino. V Hrušici in takisto tudi v sosednih Trnovskih in Idrijskih gozdih je uže nekaj časa zatrt. Še zdaj pa gospodari po K&menišklh planinah, če tudi je ondi uže precej redek. Leta 1854 sem videl tri cente težkega, ki je bil na spomlad ustreljen v Bi trifiki dolini nad Kdmenikom. Mnogo več jih stanuje po gorenjskih, zlasti po Bohinjskih planinah. Na Štajerskem so ga skoro popolnoma iztrdbili, Pohorje ga nema več, samo v Savinjskih (solčdvskih) planinah ga še časi sledd, kamor pa lehko prehaja iz Kilmeniških hribov. Sploh se ta zvdr potdpu rada daleč na okrog. Na Koroškem na primer medved« nže mnogo let ni več med stalno zverino, ali malokatero leto mine, da ne bi sledili katerega, ki se je iz Gorenjskega tja priklatil. Na potu se posebno rad ogldša pri ulnjakih, kamor iz doline prinašajo bučele na planinsko pašo, ter si tu in tara privošči kakov panj, kajti znano je, da so mu med in bučele v največo slast. Pred nekaj leti jo tak kranjski uhajač raztrgal črez 100 panjev. Da medved na Kranjskem še dandanes ni tako redka zvčr, kakor bi morebiti kdo mislil, razvidno je uže iz tega, da so lčtošnje zime ob enem tri pritirali okrajnemu glavarstvu v Logatec na ogled. Znano je namreč vsacemu, da dežela lovcem v izpodbrtdo daje na vsako medvedovo glavo nekoliko plačila. Po uradnih poročilih ubili so na Kranjskem od 1870—1879. lota 45 medvedov, od teh jih je 1879. leta palo 15. Na Primorskem se o medvedih uže delj časa nič ne čuje. V Istri je bržčas zatrt. V Čičih se stari možje pač še spominjajo medvedov in boja ž njimi. Zadnjega pa so tam okoli I860. leta gonili v Šiji nad Laniščem. Tudi po Goriškem so ^ih potrobili, edino na Bčlškem svetu, v Koritnici in na izviru S6če, v tako imenovani Trenti, pokazal se je sem ter tja še kakov kosmatin, toda- tudi po teh divjih in težko pristopnih gorskih samotah gine od leta do leta. In prav verjetno je, da so vsi, ki so se zadnjih let sledili tod, prihajali iz bližnjih Bohinjskih planin. Star lovec, z imenom Tomaž Štrukelj iz Loga pod Predelom, ustrelil je njega dni v Koritnici dva medveda, in sicer enega meseca novembra 1835, druzega konec novembra 1848. leta. Vodeč me na Mangart kazal mi je tudi mesti, kjer se je to zgodilo. /V Trenti so zadnjega ubili 1871. leta na sv. Marka dan, a ta bode vsem Trentarjem ostal v spominu in še pozni rodovi bodo o njem govorili. Zasledili so namreč v Zadnjici medveda in kmalu mu je bilo nekoliko mož za petami, med njimi je bil tudi cerkvenec Anton Tožbar. Niso hodili dolgo, ko najdejo medveda v nekej strmini. Tožbar streli in zadene medveda, toda ne do smrti. Ranjeni medved zarujove, da se je razlegalo po vsej Zadnjici. Tožbar misleč, da je zver dobro zadeta, grč bliže ter jej zapodi še drugo kroglo med rebra. A medved zbere svoje zadnje moči in se razkačen vrže proti lovcu. Ta se mu hoče umakniti, v tem se mu spesne v snegu, mož pade in medved ga pograbi za: spodnjo čeljust ter mu jo z jezikom vred odtrga. Bog vč, kako bi se bilo Tožbarju dalje godilo, ko ne bi bili priskočili tovdriši, ubili medveda in tako rešili moža razdražene zverine. Rana je bila strahovita, a Tožbar jo je vendar prebolel in živi čvrst in zdrav še dandanes. Videl sena ga pol drugo leto potem, ko se mu je nesreča pripetila. Strajno ga je bilo gledati, ko je odvezal ruto, katero je navadno nosil obvezano okoli glave. Govoriti dakako se ni dalo ž njim, edina Žena je umčla njegove hohnjave glasove. Jesti se vč da ne more ničesa, po liji (trahtarji) vliva tekočno hrano, z drobno razsekanim mesom va-se. Kadar hoče jesti, vleže se na tla, v eno roko prime ogledalo, v drugo pa lijeo. Medved je naša največa in najteža zvčr. Kadar je dorasel, mćri v dolgost malo ne seženj in tehta 150—2C0 kil. Kakor je videti teždk in neukreten, je vendar hitreji od vsa-cega moža, bodi si po ravnem ali v hrib. Znan je tudi kot dober plšzavec, in v vodo grč ne samo v sili, temveč tudi za svoje veselje. V hrani ni izbirljiv, v tem je nekako podoben svinji. V mladosti hrani se največ z žitom, po katerem dostikrat naredi veliko Škodo, ker vse pov&lja in pohčdi, nadalje z raznim gozdnim sadjem, z bukvico in giibrico, z. jagodami in gčbami, za prigrizek je pa dobra vsaka, še tako drobna živalica, ki mu pride v kremplje. Ako ne najde boljšega, razkopava mravljišča in jč mravlje. Ko je pa okusil slast mesa, ne gredč mu lesnike in gobe več v tek, ampak zasleduje veče živali in dela pri živini, pasočej se po planinah, človeku veliko škodo. Kravo pogrdbi od zadaj, skočivši jej na hrbet, pregrizne jej vrat ter jo odvleče v goščo. Na lovu ga vodi največ dober nos; pravijo, da človeka ovoha uže na 200—300 korakov daljave. Po zimi spi v brlogu, kjer tudi medvedka skoti navadno po dva jako majhna in okorna slepa mladiča, od katerih se po več tednov niti za korak ne premakne. Še jedi in pijače prvi čas nema v mislih. Od ubitega medveda ima človek dobršno korist. Koža jesenskega ali zimskega medveda je zmerom vredna okoli 20 goldinarjev, meso je užitno, zlasti tace so neki slaščica prve vrste. Yolk. Druga zgrabljiva zverina, ki utčgne časi človeku biti opäsna, je požertih volk. Grdoglšdnik je sicer boječ in strahopeten, človeka se ogiblje na daljavo. Toda kadar pritisne gläd, takrat se ujunači in pograbi tudi otroka ali celd ženo. Moža pa, če tudi praznih rok, ga je vendar strah, s čistega mira ga ne zgrabi lehko. Drugači pa je, se vč da, ako se mu je braniti proti človeku, bodi si, da ga ta mčtiprikrva- vem delu, ali ga ostreli na lovu. Takisto srčno se tpdi samica zažčne na človeka, ki se dotakne njenih mladičev. Pred nekaj leti bralo se je po časopisih, da je volk ob belem' dnevi na Notranjskem napadel ženo, ki je prav sama delala na polji. Žena pa, zagledavši režečo zvčr pred seboj, ne bodi lena zavzdigne motiko in oplazi volka tako močno po glavi, da se omamljen zvrne po tleh, kjer ga pogumna kmetica dotolče do dobrega. Volk je po velikosti in rä*ti podoben velieerau ovčarskemu psu. MMel je in košččn, črez trebuh pregčipnen. Na prvi pogled se mu znd, da ga trdpi vekovečen glad. Pri vsem tem je raočdn in Žilav kakor jeklo. Od psa so razlikuje po širocih, zastavnih prsih, po debelem, zatepčnem vratu in po visččeiu repu, največ ga |>a izdaje hudi in srepi pogled. Volkov je po slovenskih deželah še zmerom več kot pre-več, da si ga od nekdaj na vse krinije preganjajo in pobijajo. In vse nafte pobijanje in zatiranje Se dolgo ne bode ifddtno pomagalo, in sicer tako dolgo ne, dokler se ta zver po Hrvaškem ne bode krepkejše utirala. Od onod namreč prihajajo volkovi črez Kolpo v Kočevske in Sa^tiuSke gozde, od koder časi uhajajo daleč v notranjo defrfojuftiJo se po vsem Dolenjskem in Notranjskem, po Istr/ in vsako leto uide kateri črez Nanos na Goriško, črez Ijnišico pa w*Go-renisko. Na Kranjskem so počenfti od 1/nO. leta pobiliTV» volkov in sicer največ 1878. leta, ko /ih je padlo 26.g$Ca Goriškem je zadniih dvajset let poraž/nih 14 volkov, za^a-tere se je plačal viti z volkovi Aasti kraji ob. hrvaškej meji dobivajo te ne-všečne in nhnomae goete^iz sosedne dežele. lVSbbno po zimi se pogoslbwva kat1eH'TT>ytepe v Breški, Kozjaiski ali Rogaški okraj, kjer ga pa navadno kmalu zapodč napj, od koder je prišel. \ Iz vsega, kar je bilo dozd»i povedano, je torej irhzvidno, da so naši volkovi večinoma hrvaški uskčki ali uhajači. Zato se največ posamidžl^klatijo okol\, k večemu se pdiimi po dva ali po trij&zfružtjo na skupni lov. Vendar so 1867. leta videli na iVremšAji še3t ajsppw. Na HrvaškAn pa v hudih zimah 03em glav /n Se ve^ v enem krdelu. TraHttse mi posšem, kar sera h tem na Hrvaškem sam videl inSfiSalr-jjtfriUcor ne zdf vorfetno, kar Nemec Brehm poroča o hrjuških volkovih. P Je namreč, da je 8. grudna-0871 v Sipajj gnal pastir črado ovdc na pašo, a ko je prisfel sč avtfjo živinico na jasn, izvzemši se ve . a ja samega, ii.':>.iim pa gotovo naj nenj. To p.ijaieij..' o je krivo, da mtoga n ada gospodinja alo po malo izgubi vse ves. l,e do kokošars va. Koga bi di ne pogrelo, ko mu ob noč izgine uajlepša čopka, ki je tako pridno jajca nesla in tako rada valila, zdaj zot i esrčna grahasta jarica, ki je bila neke posebne pasmine in od ekod daleč prinesena. Kdo bi se ne togotil, ko vid.', da se jajca v gnezdu ne množč, da-si kokoši tak.) pri-lno ne ; da, v gnezdu na podstrešji, kamor zahaja brika . i. gre njih število od dne do dne na manje. In vse ?e hudo. ‘i ima na vesti dihor. Dolžč ga celö, đa je 7ak'al dete v zibeli. Tihotapec je zleknenega in vuk ga trupla ter se zato lehko prevleče skozi ozke me in tesne vrzeli. A ko le pretakne drobno in ploščato glavico, za drugo ga potem ni skrb. Fo leti biva v kakej p. dzemeljskej luknji, v duplih in grobljah ali pii n J drvi, U, 'a nikoli ne g'ö d. leč od h;š. Na zimo se izu rad arnakne na k ..v hleve in svisli. Po v svojem skrivališči in dr mije. po noči pa hodi . Oprezno lazi okoli in s ikije p v >d ra hrano, splazi i ki! * ali v goiobnjak ter koli*. ■. i da. in 'i v svoj lož. Kakor je l ilo uže rečeno, odn1 '»ttdi ja;‘a, a izpije v kacem kotn. Tndi mčd mu gre v slast, in „ ni poloti se časi bučel. Poleg tega žre pa tudi miši iu pi u^Tiae, žabe in ribe, celö kače in kuščarice, sploh vse, kar mu živega pride pod zobe. Dihorja znajo povsod kot strahovitega smrduha. Kadarkoli je v kakej stiski, spušča iz dveh žlez pod repom ne-znausk smrad, ki dostikrat, vsaj za hip, odvrne preganjalca. Vendar ni težko smrdljivca ujeti v ka-keršnokoli past ali proglo, v katero se mu je jajce ali kaj druzega nastavilo za vado. Po hrbtu kostanjeva, na trebuhu črnikasta in ob bokih rumenkasto-rujava kožica stroji se v krzno, ki pa ni posebne cene, ker iz nje skoro nikdar ni moči popolnoma odpraviti nevšeč-nega smrada. Di-hörjevega mesa nobena žival ne okusi. Dih6r je čudo trdoživ. S preklano glavo, z razparanim trebuhom s prodrtimi prsimi bode še na te hreščal in pihal. Iz dihčrjevega rodu je pri nas še nekaj živalic, ki vse človeku delajo škodo pri kokoših in golobih. Te živali so: mala in velika lasica, in potem dve kuni, namreč kuna belica in kuna zlatica. Mala lasica, tudi podlasica imenovana, je med njimi najmanjša, kajti žival z repom vred ni daljša od pedi. Zgoraj je rujava, spodaj pa bela, po zimi dobiva tudi po hrbtu bele lise in proge. No pri vsej malosti je lasica drzovita in krvoločna zverka, celč zajca napade, skočivši mu za vrat. Ker podavi veliko množino miši, podgan in druzih kvarljivcev, bi je človek ne preganjal, ko bi mu le piščeta in golobe pri miru pustila. Ali kaj, ker tega ne utrpi! Velika lasica je nekoliko veča od prve, katerej je drugače vsa podobna, samo da ima nekoliko daljši čopast rep, ki je na konci zmerom črn, tudi po zimi, ko žival vsa zbeli. Y vsem dejanji in nedejanji je podobna malej lasici. Kuna belica je nekoliko veča od dihčrja in je sivo-rajavkaste dlake, a na prsih ima belo liso, po katerej se tudi imenuje belica. Kakor dih6r biva tudi ona najrajša blizu selišč ter si po zimi tudi išče zavetja po suhotah. Človeku dela še večo škodo nego dihčr. ker je krvoločniša in ne neha daviti, dokler čuti še kaj živega. Nje kožica dš lepo krzno. Kuna zlatica je kostanjeve dlake, a na prsih ima lepo rumeno liso. Biva navadno po velicih in samotnih gozdih, kjer med divjačino dela znatno škodo; po zimi jo pa časi glad prižene do ljudskih selišč, kjer potem grdo mesari med kuretnino. Pleza in skače kakor divja mačka. Zlatičina koža daje dragoceno krzno, zato jej po zimi lovci nastavljajo vsakovrstne pasti in progle. Pri nas je ta žival uže precej redka. Lisica. Te na tenko pretkane malopridnice pač ni treba na drobno opisävati, kajti znana je širom po deželi kot drzna in zvita roparica. Nje prevčjanost se slavi v pregovoru. in lisjaka imenujemo tudi lokdvega človeka, komur ni nikdar prav upati in pred katerim je zmerom treba biti na oprezu. Lokdvost je lisičino osobitno svojstvo, katero se jej nikoli ne izneveri, bodi si, da sama lovi, bodi si, da njo kdo preganja. Le poslušaj lovce, kadar si začnč pripovedovati, kaj je ta ali oni skusil na lisičjem lovu. Bodi si, da ti možje, kadar so prav tako med soboj, časi povedč kaj več, nego je resnica, ali pri vsem tem je gotovo, da naši logi in gozdi ne premorejo krivičnišega sleparja in zavitišega licemera (hinavca). Lisico imajo na rovaši sosebno gospodinje, ker jim odnaša njih ljubljene kokoši, race in gosi. Na samotnih meliščih, zlasti na tacih, kjer nemajo dobrih pasjih varuhov, iztrebi malo po malo vso perutnino. Tu postane tako pre-širna in tjrzovita, da se o belem dnevi prikaže na dvorišče izpred oči umakiie pišče ali kokoš. O lepej krvoločnosti več, nego potrebuje. Gorki so jej pa tudi lovci, ker jim pri divjdčini na polji in v gozdu dela veliko škodo. Res je, da lovi tudi miši, kobilice, hrošče in drugi mrčes, kar bi jej človek vse rad privoščil. Ali kaj, ker rajša sega po zajcih in mladih srnah, po jarebicah in prepelicah, in kar je še druge slastne divje letävine. Zato jo lovec sovraži in preganja na vse kriplje. Največ lisic se pobije po zimi, nekaj zato, ker je takrat koža največ vredna, nekaj pa, ker jo je ob onem času najlaže slediti po snegu. Kadar je lovec zasledil lisico, počaka jo zjutraj zarana pred luknjo, ko se tatica vrača domov, ali pa spusti pse za njo ter ustreli domov pribežavšo. Ako je pa lisica domä, zamaši lisičini vsa vrata do enih, potem jo ali izkoplje, ali pošlje psa jazbečarja po njo, ali pa jej v odprta vrata nastavi skobca. Toda takrat mora paziti in vsako toliko hoditi gledat, ker drugače mu ujeto raztrgajo in požrć druge lisice ter ga takč prevarijo za lepo kožo. Pri vsem tem, da so jej lovci zmerom za petami, je vendar ni m6či popolnoma zatreti, kar najbolj svedoči o njenej pretkanosti. Kakor pes oboli tudi lisica časi za vsteklino. Vstekla lisica izgubi vso plahost in pride tudi k hišam, da, celö v vežo ali v hlev. Potoma popada živali, človeka pa vendar ne z lepa. Palice se ne boji. Vsaka od take lisice oklana živina, bodi si konj ali vol, ovca ali svinja, vsaka pogine. — Blizu Št. Vida na Koroškem je vstekla lisica prišla v svinjik, a pri pobijanji ujela je hlapca v mezinec. Rana je bila pa prav neznatna in hlapec ni mislil na njo. Nekaj tednov potem je bival nekako omamljen in čemeren, do jedi ni imel nobene slasti in v požiraku ga je davilo. Odpravili so ga v bčlnico, kjer je nekoliko dni potem umrl za vsteklostjo. Divja mačka. Še slabejše nego lisica zapisana je pri lovcih divja mačka. Da si tudi ona poje več miši, podlasic, kun, včveric in polhov, nego druge plemenitiše divjdčine, lazi vendar prerada za gozdno letečino ter napada o priliki tudi zajce, srniče in jelenčke. A tega jej pravi lovec nikdar ne odpusti, tem menj, ker je prav tak6 krvoločna, kakor ris, ter davi in mesari tudi brez potrebe. Človeku se sicer umiče, ali vendar se lovcu ni šaliti ž njo. Obstreljena ali kako drugače razkačena zapraši se v človeka in ga s kremplji in z zobmi strahovito obdeluje. Taka razdražena divja mačka je tem op&sniša (ne-varniša), ker sega človeku v oči ter ga poskuša oslepiti. Da se mu časi lehko še kaj hujega pripeti, svedoči žalostni dogodek, katerega smo opisali na dotičnem mestu v bukvah „Domače in ptuje živali v podobah“. Divja mačka nahaja se pri nas še povsod po prostranih gozdih. Najrajša vendar biva po temnih borovih in jelovih gozdih, zlasti onde, kjer je svet pečinast in skalnat. Svoj 16ž ima navadno po starih zapuščenih jazbinah ali lisičinah, kjer pa tacih ni, v kacem podmolu ali duplu, časi pa tudi kar na tleh sredi nepristopne gošče. Po zimi pritihotapi celč do samotnega, ob gozdu stoječega selišča ter se ukčri na svislih ali skednjih. Ne misli pa, da je vsaka v gozdu živeča ali ustreljena mačka v resnici divja. Mnogo je med njimi podivjanih domačih, ki so od hiše pobegnile v gozd, ter so podivjale popolnoma. Taka mačka je časi divjej zelo podobna, a po nekaterih znamenjih se vendar razlikuje od prave divje. Divja mačka je zmerom veča in teža, glave je debele, trupla tršatega in zajetnega. Najpopreje jo prepoznaš po kratkem in skozi enako debelem repu, ki je na konci zmerom črn, pred koncem ima tri črne širje, proti korenu pa tri ožje kolobarje. Po temenu jej gred6 štiri črne, prekinene proge, na plečih ima dve kljukasti morogi, med katerima se začni temin trak, ki se vleče po vsem hrbtu do repa. Od tega hrbtnega traka sega nekoliko nejasnih prog prek trebuha. Povsod je gosto in dolgo kosmata, in ima tndi veče zobe in daljše brke, posebno je pa hudih, skoro groznih oči. Po hrbtu je rumenkasto siva, po trebuhu rjasta, pod brado bledo rjasta, na grlu pa bela. Domača in tudi podivjana mačka ima daljši in proti koncu stanjšan rep, ne gledč na druge razlike. Kakor drugi taki roparji, tudi divja mačka najrajša sameva. Redkokedaj je najti dve blizu skupaj, tudi mladiči gredd zgodaj od matere in se razkrope na vse vetrove. Y lov hodi po noči. V tem kakor tudi v vsem svojem vedenji je podobna svojemu rojaku risu, o katefem smo uže govorili. Vidra. Na vznožji naših plauin izvirajo mrzli studenci in bistri potoki, ki T razpenjenih sopotih in šumečih slapovih (rez kamenje in skalovje hitč navzdol, kakor bi se jim Bog vedi kako mudilo, da (im preje z rojstnih gorskih višav dospd v meglene nižave. Po teh prozornih vodah plavajo rude(e pikaste postrvi (postre) in srebrno se leš(e(i lipani. Lepe ribe. dobre ribe! Naše vode ne premorejo slastniših. Mno-zemu sladogoltu prihajajo oskomine, samo ako sliši imenovati lepoglasni imeni, tem ribam na ljubav da zapre(i mnogi meš(an ter se vozi „v goreJ, bojda je tolik prijatelj planinskemu zraku in gorskim studencem. Pa kakor povsod, kjer je kaj dobrega užiti, ima (lovek tudi pri postrvih silnega tekmeca med živalimi in to je: vidra, ki menda tudi vč, kaj je dobro, in se zato najrajša drži gorskih potokov in plemenitih postrvi. Nahaja se pa tudi ob večih rekah, takisto tudi kraj ribnikov in jezer. Vidra stanuje zmerom blizu vode, bodi si pod koreninami kacega drevesa, bodi si v starej, zapuščenej lisičini, ali pa tudi v kacem duplu. Po dnevi ne grč rada iz svoje jame, ker je jako plaha in oprezna, samo onde, kjer je vse mimo, pride se (asi na solnce gret. Z nočjo oživi tudi ona in gre v vodo. Na suhem je precej neukretna. ker-kratke noge težko nosijo dolgo, valjasto truplo, ali vendar se (asi napoti daleč po suhem, bodi si, da jej kraj več ne ugaja, bodi si, da gre po plemenu. Videl sem sosebno veliko staro vidro, ki je bila ustreljena na otelski planoti (Otlica nad Ajdovščino), na katerej nikoli nikjer ni žive vode. Ne gre drugače misliti, nego da se je od potoka Hublja (rez strme skalnate vrhove napotila proti ribovitim vodam na idrijskem svetu. Toda na potu so jo zasledili psi in jo ovadili lovcu, ki se ni mogel dosti načuditi tej povodnjakinji v pustih robovih. Na tacih potih jo menda največ vodi čuda dober nos. Zna se vsaj, da se na ribnjakih, iz katerih se je zarad ribjega lova odpustila voda, shajajo vidre iz daloje okolice. Ribštvu je vidra jako kvarljiva zver, ker lovi in mori mnogo več, nego jej je potrebno. Velikej ribi iztrga časi samo kos mesa iz hrbta, ostalo gre po zlu. Poleg rib jč prav rada tudi rake, v sili i žabe in sploh vsako žival, katero more zgrabiti. Plavajoča pod vodo popade raco ali gos za nogo in jo potegne pod vodo. Tudi večo ribo prijema najrajša od spodaj za trebuh in jo iznese na suho, manjše pa požira sproti v rodi. ..m—«ir- Ker je vidra ribarjem tolika preglavica , preganjajo jo povsod strastno, ali ker je jako o-prezna in prevejena tatica, je ^koro ni mogoče popolnoma zatreti. Največ se jih ujame v razne progle in skobce, raje namreč na suhem ujela za nogo, odgrizne si jo in odhramlje na treh. Najbolje je torej obteženo pr oglo vodi tako nastaviti, da mora z ujeto vidro vred pasti v vodo, kjer se žival utopi, predno si je mogla odgrizniti nogo. Ustreliti jo je težko, ker lovcu ne dd blizu. Najpreje mu se to še posreči luknjo, kjer zahaja ) pazljivemu, a pred in vstrajnosti. Mlade vidre meso je okusno in veljd za postno jed. Še več pa je vredna koža, zlasti zimska, ki se stroji v lepo krzno, iz katerega se izdelujejo sosebno kape „vidrovkeu. Mlada vidra se za čudo hitro udomači, ter bode povsem pitoma in človeku zvesta kakor pes. Moči jo je celö naučiti, da gre na zapoved v vodo gospodarju ribe lovit. po zimi, ako jo gre v vodo. A pri tem delu mu vsem mu je treba obilno Planinski črel. Naš svet je gorht. Ob Dravi, Soči, Savi in Savini vzdigujejo se več ali manj strma in visoka gorovja, ki ločijo Koroško deželo od Goriške, Kranjske in Štajarske, in takisto Kranjsko od Goriške in Štajerske zemlje. Na dnu so te gore lepo obrastene, mimo gorskih in samotnih selišč stopamo ob brstnih njivah in po sočnih travnikih polagoma nvzgor. Pod nami v jarku šumi najbistrejša vodica v hladu jesenovih in brekovih dreves, a tu in tam se črez njo nagiblje grozdo-cvetni negnoj. Črez strmo melino vodi nas steza zdaj skozi gozd, ki pa skoro ni vreden tega imena. Bukovje je kriven-často, razpokano in vse z mahom prerasteno, in tudi jelovju, ki je namešano po bukovji, sodeč je po vsehlih vrhih, ne gaja se tukaj posebno dobro. Čim više se spenjamo, tem več zaostaja bukova rdst in naposled umakne se popolnoma in prepušča mesto planinskej smrdeki, ruševji in nekaterim pritlikavim vrbam. Pred nami je še jako strma in dolga planinska senožet, a ko utrujeni prekoračimo tudi to, stopili smo na brezvodno, neizrečeno pusto in žalostno planoto. Prav za prav to ni planota, temveč grd in raztrgan svet, poln jam in prepadov, iz katerega se vzdigujejo premnoge, iz sivega apnenca zložene kope, navpične stene, strmoglavi robovi, ostri grebeni in mnogolični rogovi, čeri in igle. Planota pa je posuta s kameni in s skalami vsakeršne velikosti, ki so se ob svojem času utrgale z višav ter vzropotale v nižavo. V brezdnih in po osojinah sneg nikoli ne skopni, na prisojih pa med kamenjem poganjajo v kratkem poletji sočne in dišeče planinske zeli. Da bi si tudi te, kolikor mogoče, izkoristili, gonijo planinci na dva ali tri mesece govejo živino na te višave in pridelujejo sir in maslo; kjer je pa svet pregrd, ali kjer govedom ne daje dovoljne paše, onde lehkonoga ovca pomuli sleherno bil. Po teh tihih in veličastnih goličavah biva naša največa in najdrzniša ujčda, biva planinski Orel. Dolg je skoro 1 meter, a z razgrnenimi perutnicami zajame do dva metra. Perja je temno rujavega, na tilniku nekoliko jasnejšega, v starosti pa dobi na plečih nekoliko belih peres. Rep je v prvej tretjini bel, potem črno lisast ali pasast, na konci pa črn. Yoskasta koža ob temno modrastem kljunu in prsti na pernatih nogah so rumeni. Planinski orel stavi si gnezdo najrajši v strmih in nepristopnih pečinah, navadno ob kakej steni, do katere ni moči blizu od nobene strani. Zlasti po volji mu je taka, ki ima kakov pod-mM ali kako giobčl, ki mu je v zavetje od dežja in vetra. Kedkokedaj si v gnezdišče izbere vrh kace ga visocega. starega drevesa. Gnezdo ima v podstavo kup debelih vej, zgoraj je pa nastlano z drobnejšimi vejicami in češuljami, a kotlina sama obložena je navadno še s kako mečjo na-vldko. Kjer se je örel enkrat udomil, postavivši si gnezdo, onde ostane s svojo verno družico vse svoje življenje, ako Planinski orel. ga kaj posebnega ne prežene. Blizu sebe pa ne trpi druzega orla, sploh se ne druži rad, tudi z ujedami ne. Naših ptičev menda nobeden ne učaka take starosti, kakor orel. Zna se, da je v suženjstvu živel črez sto let. Zunaj pa pri nas gotovo malokateri učaka ta leta, ker mu človek ne d& miru. Prej ali slej prodere ga svinčeno zrno iz lovčeve puške, ali pa se ujame v nastavljeno past. Zato je planinski orel na črez precej redek ptič. Sovražen mu je pa človek zategadelj, ker mu pri domačej živini, kakor tudi pri divjačini dela veliko kvaro. V zraku ga namreč ni predrznišega roparja od njega, kajti napada vsako žival, bodi si četveronožec ali ptič, ako si le upa vzdigniti jo in odnesti. Dober je pes ali maček, kozlič ali j&re (janjček), zajec in srnič, takisto pa tudi lisica in kuna in vsaka ptica. Po planinah se pasoča drobnica nema večega sovražnika, nego je 6rel. Pazljivo spremlja njegovo oko tudi lovca, ki zasleduje LAM DIJAŠKE KMJIIaJCE DRl GIHHAZÜE V KRAHJU 79 divje koze po pianinih. Ako se zadeta iival prekopicne «rez kako steno, ali se strmoglavi v kako brezdno, hitro je Orel pri njej, jo razporje in se nažrč, predno more loTec do nje. 'Sploh se mn ne npira niti mrt večina (mrhovina), ako ni nie gnjila. Možje, vredni Tse vere, tndi pripovedujejo, da «asi obletava lovce, ki so v slepej strasti do lova zašli na opasna (nevarna) mesta, ter je skuša s perutnicami pomesti v prepad. Tndi je dokazana resnica, da je pograbil in odnesel otroka. Drzovitost planinskega drla spričuje dogodek, ki se je 1869. leta dogodil v Ratečah blizu Kranjske Gore na Gorenjskem. Neki kmet se je vozil v hrib po steljo, in hlapec je bil ž njim. Za vozom je pa tekel domači pes srednje velikosti. Potoma ugledata v brezdnu pod seboj crkneno govedče, kateremu se je poznalo, da so je uže zveri obirale. Vozeč se dalje začujeta neko vihranje in, ozrši se, ugledata drla, sedečega na nekej skali. Kmet na to hitro ustavi voz, priveže konja k bližnjemu drevesu ter začne pobirati kamenje, hlapec pa tudi tako, in zdajci začneta vsak od svoje strani kamenjati orla. V tem tudi pes zagleda ptiča in skoči proti njemu. V tem hipu se vzdigne orel v zrak, a ko dobi psa na oči, zapraši se nanj ter mu kremplje zasadi v prsi, pes pa v tem popade ptiča za kljun. Nekaj časa se tako mikastita, ali orlu je bilo boja uže dosti, torej razgrne kreljuti ter se s psom, ki ga je pa še zmerom držal za kljun, vzdigne v zrak in zleti prek bližnjega jezera. Bodi si, da mu je bil pes pretežek, bodi si, da se ni mogel po volji gibati, s kratka: drei se spušča niže in niže in naposled padeta v jezero. Ta neljuba kopelj je menda ohladila oba, kajti hitro sta bila narazen. Orel bi se bil rad plavajoč odnesel, toda pes je bil kmalu zopet za njim in z nova bi se bil pričel boj v vodi, ako bi kmet z ostrimi besedami ne bil odgnal psa. Orel je bil videti truden, plaval je h kraju, da bi si oddehnil in si posušil perje. Zdajci pa vrže kmet svojo suknjo črez-nj in skoči na njo z obema nogama. Nebore orel je bil ujet Kmet in hlapec mu zvežeta noge ter ga odpravita domov. Zgodaj na spomlad znese samica, ki je zmerom nekoliko veča od samca, po eno ali po dve jajci in vali sama. Po petih tednih izvali se s sivim puhom obrasten mladič, kateremu oba roditelja skrbita za hrano. Te dobiva v tolicem obilji. da je gotovo veča polovica segnjije na gnezdu, ki je časi v resnici podobno kakej mesnici. Mladiči pred desetim letom niso popolnoma dorasli in nemajo tako stalnega domovanja, kakor stari, temveč se klatijo daleč na okrog. Tudi niso tako obzirni -in oprezni kakor stari, 2ato pa tndi mnozega zgrabi železna past. Pri nas prebiva še drugi orel, ki ni nič manjši od planinskega in se belorepec imenuje. Perja je sivo-rujavega, po glavi in po vratu bledejšega, rep je pa — pri starem vsaj — bel. Noge, kljun in voščenica ob kljunu je rumena. Mladiči imajo pa temuo-rujav rep in črn kljun. Belorepec drži se bolj nižave, izlasti morja in pa jezer in večih rek, posebno, ako so v sosedstvu veliki gozdovi, kjer tudi gnezdi. Tndi on lovi vse vprek, kar dobi na oči, najljubše so mu vendar ribe, katere zna prav spretno loviti. No časi se mu pripeti, da pograbi večo ribo, katere mu potem ni moči iz vode vzdigniti, in ker tudi globoko v meso zadrtih krempljev ne more hitro izvleči, potegne ga riba pod vodo, kjer potem neslavno pogine. Da si tudi belorepec človeku dela kvaro, ga vendar glede tega ni smeti primerjati planinskemu örlu. Sökol sölec. Od planinskega drla nič menj predrzen in — ako mogoče — še spretniši ropar je sökol selec. A ker je mnogo manjši, tudi kvara, ki jo dela človeku s tem, da mu pobira koristne živali, ni tako znatna. Kozličev vsaj in janjcev mu ne odnaša, kakor'tudi zajcev in srničev ne. Sploh preganja le ptice, a teh pa vsako oi vrabca do race, in celö gos, da-si je veča in teža od njega. Zato pa nastane med pticami zmerom strah in trepet, kadarkoli se pokaže ta sökol. Celö vrane, ki sicer vsako ujedo napadajo, ali — če jej ^lrngače ne morejo do živega — jo vsaj z vriščečim krikom preganjajo, celö te se odnašajo, kar hitreje morejo, da pridejo temu ptičjemu strahu iz vida. Sokol selec si, za svojo potrebo vse sam sproti lovi, mrhe nikdar ne okusi. Ko ugleda kako ptico, spusti se kakor strela hitro za njo. Človek vidi, da nekaj po zraku svrči, ali kaj je prav za prav, ne more razločiti. Manjšo ptico zadavi tekoj v zraku, večo pa tako dolgo mikasti, da pade z njo na zemljo, kjer jo potem usmrti. Ko jo je površno oskubel, začne jo jesti. Manjšo pojč vso, od veče pa čreva zmerom ostavlja. Nekaj posebnega je pri tej ptici to% da svoj plen, kadar leti ž njim po zraku, zmerom prepušča vsakej drugej ujedi, ki se spusti za njo. Zato ima navadno dosti preiavcev. ki so sami preleni ali prenenkretni, da bi si potrebno hrano sami lovili. Ni moči reči, ali stori to od straha pred preganjalci, ali z neke velikodušnosti, češ, naj živi tudi ta prosjaška glota (druhal), saj za se me ni skrb. Gotovo pa je, da je človeku s tem škcda mnogo veča. Na rovaši ga imajo zlasti lovci, ker davi njih ljubljene jarebice, in tudi golobarji so mu gorki, kajti tudi med njihovimi ljubljenci grdo gospodari. Sokol sčlec je pepelaste glave in pepelastega hrbta s povprečnimi črnimi lisami, črno obrobljeno grlo je belo, trebuh pa zamazano rudečkasto - bel s povprečnimi temnimi lisami in progami. Dolge in ozko prirezane perutnice so črnikaste, rep pa je pasast. Lepo vkrivljen kljun ima na zgornjej čeljusti zobcu podobno izrezo ter je modrast (plavkast), a voskasta kožica ob kljunu in noge so rumene. Ta ujeda niäaja se povsod pri nas, če tudi ne pogostoma. Najrajša biva po lesovih s ka-menitimi vrhovi in strmimi stenami, kamor si tudi navadno postavlja gnezdo. Tu in tam videva se celč po mestih. Po leti živč na pare, na zimo se pa združijo in potujejo na jug, k nam pa pridejo od severa Sokol sčlec. drugi njegove vrste. Zato ga tudi imenujemo selec. • Nekedaj so ga tomljali in poučevali v lov na druge ptice, katere je lovil in gospodarju prinašal. Dobro izučen sokol veljal je 500—800 goldinarjev. Omeniti nam je tudi sokolića, ki ni veči od grlice, ali je vendar ogrozna prikazen vsem našim malim pticam. Tukaj ne bodem na drobno opisaval, kako hiter in spreten je v letanji, naj zadostuje, ako povem, da mu celč urna lastovica ne uteče. Mnoge ptice, ugledavši sokolića, popadajo Škodljive tirali. 6 od straha na zemljo, druge zopet iščfcjo zavetja in obrambe, kjer si bodi, dostikrat tudi pri človeku. A sökol je tako na-prežen na nje, da v lovskej strasti časi prileti za njimi celö skozi odprto okno v hišo. Posebno gorak je poljskim škrjancem. Kragulj. Bolje nego örla in sökola poznajo pri nas ljndje kragulja, po imenu vsdj in po malopridnih delih. Hodeč po slovenskih vasčh največkrat bodeš tega hudodelca ali pa njegovega manjšega sorodnika skdbca videl viseti pribitega na kacih vratih ali na kacem paži. No kmečkemu lovcu, pa tudi nedeljskemu mestnemu, primeri se dostikrat, da namesto kragulja ubije nedolžno kanjo, ki mu na polji miši lori, ter se vč da tudi njo na kako očitno mesto stari na ogled, bojda drugim ujedam v strašilo. V svojem neznanji pa ne pomisli, da v pribitej kanji razkazuje le svojo nevednost in nehvaležnost Pod nebom ga ni silnišega, predrznišega, požrešnišega in zviti-šega roparja, nego je kragulj. OJ jutra do ve Jera ne misli na drugo, nego na lov in plen. Tudi o poldnevi, ko druge ujede navadno , počivajo, kragulj ne miruje; kajti nikdar ni , kakor volka in morskega soma trapi tudi njega vekovečen glad. Ako mu je prilika ugodna, grabi in davi kolikor more in potem še le začne žreti. Od krepkega divjega petelina do drobnega vrabca si ni noben ptič v svesti, da ga kragulj pograbi, pa tudi raznokak zajec, veverica , in kar je še Kragulj druzih manjših živali pogine pod njegovimi kremplji. Zraven je tudi sladkosneden in na tanko sna ločiti meso od mesa. Najljubši so mn tetrebi (fazani), jarebice in kokoši, potem še le golobi in drugi ptiči. Ako ima na izber, drži se zmerom prvih. Zato je tudi kvara, ki jo dela človeku ta ropar, neizmerno velika. Po mnozih krajih prav zarad kragulja ne morejo rediti kuretnine, ker jim sproti vse odnese. V enem poletji ugrabil je pri enej samej hiši do 50 glav kokoši, jaric in piščet, vse kar so imeli. Tako še dihor ne gospodari! To velja sosebno o seliščih in vasčh, ležečih ob gozdu .ali sredi gozdov. Kakor vihra hitro prisvrči na dvorišče in pade med ostrašene ko-kodačke, in še predno se človek razbere, še predno vč, kaj in kako, uže je izginil ropar s plenom v krempljih za strešnim slemenom ali med drevjem. Ptičarju je uže odnesel z gumna vabca 8 kletko vred. Za golobi prileti na golobnjak, skače po njem in otepa s kreljntimi. da bi katerega preplašil in pregnal iz varnega zavetja. A joj onemu, ki se dd prevariti! — Kragulj pa ni samo spretna in drzovita ujeda, temveč je tudi prevejan in pretkan, kakor največi slepar. Otrokom in ženam jemlje kar izpred oči, na tanko pa tudi loči nedolžnega pastirja ali kmeta od lovca. Kadar ima ta puško pri sebi, se kragulj ne d& videti, a kadar je brez nje, pleni mu pred nosom. Sploh ve za svoja hudodelstva ubrati zmerom najugodnejši trenotek. Kragulj je krepka ujeda, ki meri blizu 60 centimetrov v dolgost, a kacih 120 v širjavo, z razgrnenimi perutnicami namreč. Samica je zmerom veča od samca, kar se sploh pri vseh ujedah opazuje. Zgoraj je sivkasto rujav, spodaj pa bel in z valovitimi temnimi progami vprek pisan in tudi na vsacem peresu po dolgem počrkan. Rep je mnogo daljši od perutnic ter ima pet temnih pasov. Mladiči so bolj rujavkasti in nemajo na prsih onih valovitih prog. Noge so rumene, takisto tudi voščena kožica ob kljunu, močan in kljukast kljun je pa črn. Samo ob sebi se razumeva, da je vsacemu in vselej dovoljeno ubijati kragulja. To pa ni tako lehko, ker je jako oprezen in zvit. Najlaže ga je prelestiti z nastavljenim virom (z veliko uhato sovo), katero strastno napada. Najbolj v živo ga pa prijemaš, ako mn zasleduješ gnezdo ter pokončaš vso zalego. Z gnezda tudi ni težko ubiti valeče samice. Drugače ga lovč tudi v nastavljene progle in pasti, v katere se mu za vado priveže živa ptica, golob na primer. Gnezdo si po- stavi zmerom v gozdu vrh visocega drevesa, navadno v kako rogovilo blizu debla. Uže zgoraj smo omenili tudi sköbca, kateremu se na prvi pogled pozna najbliže sorodstvo s kraguljem. Oblečen je prav tako, kakor kragulj, krvoločen in nezasiten tudi, drzen in uren, oprezen in pretkan pa tudi. Razlikuje se samo v velikosti, kajti je za polovico manjši, in proti temu lovi tudi manjše ptice. Vendar se poloti celö odraslega piščeta ter ga tudi odnese. Ylr. Med ptice, katere loviti in ubijati je vsacemu in ob V3acem času dovoljeno, spada tudi vir. Po debelej, med pleči stisnenej glavi, po velicih, naprej obrnenih mačjih očeh, po obilnem in mehkem perji, iz katerega skoro ni videti kljukastega kljuna in po kratkih, tja do ostrih krempljev pernatih nogah naznanja nam se na prvi pogled sova. In sicer je vir naša naj veča in najmočnejša sova, in edina v resnici škodljiva. Vse naše manjše sove namreč hranijo se večinoma z raznovrstnimi mišimi, zlasti s poljskimi. Da tu in tam časi katera pograbi tudi kacega ptiča, se sicer ne dži tajiti, ali ta kvara z ozirom na veliko korist z druge strani še ni vredna, da bi se o njej govorilo. Jako nespametno in le kmetu v škodo dela zatorej vsak, kdor preganja in strelja manjše sove. Sicer tudi vir podavi mnogo miši in podgan, ali poleg teh pa tudi sila zajcev, gozdnih kokoši, jarebic, rac in gosi, dä, mnogi lovci celö trdijo, da poseže tudi po mladem srniči. Zlasti kadar imata mladiče v gnezdu, oba stara ne mirujeta vso noč, temveč lovita in znašata vsakovrstne hrane v tolikej obilnosti, da bi poleg njih še toliko ljudi imelo dosti mesnine. Tacih zlodejstev ni meči nikomur oprostiti, brez milosti naj se zatira vir in rod njegov. Do tri dobre pedi dolga ujeda je rjastega, zgoraj temnejšega, spodaj jasnejšega perja, ki je po hrbtu črno-lisasto, po trebuhu pa črno-počrkano, a na podbradku čisto rumenkasto-belo. Še bolj pošastno, nego je glavana uže sama ob sebi, delata jo dva prnata, črna čopa, ki sta videti kakor dva uhlja; zato jej tudi pravimo velika uhata sova. Kljun in kremplji so tudi črni, oči pa rudečkasto-rumene. Vir biva pri nas povsod po velicih gozdih, sosebnoorde, kjer se nahajajo pečine in strme stene. Po dnevi sedi mirno T kacern podmolu, ali pa S8 stisne v vrhu kaeega gostega drevesa ob deblu in dremlje. Vendar je zmerom na oprezu, najmanjši šum ga predrami, debelo gleda zdaj v to, zdaj v ono stran, privzdiguje čope in se priklanja, da bi videl, kaj ga moti. Ako ga kaj vznemiruje, odleti in si poišče kak mirniši kot. Slabo se mu pa godi. ako ga opazi kaka ptica, kajti hitro ga ta ovadi vsej okolici s strastnim vriščanjem, in kmalu se okoli ponočnjaka zbere veliko in malo, kar le nosi perje. Drobiž samo kriči in zabavlja, veče pa, kakor so na pr. Soje, vrane, krokarji iu manjše ujede se pa togotno zaganjajo vanj, ter ga kljujejo in skubejo, kolikor se da, popolnoma se pozabivši. To strast si ptičarji in lovci obračajo v korist. Na kako očitno mesto namreč privežejo ob belem dnevi uhato sovo, in potem iz zasede streljajo po pticah (po Krokar ali vr&n. Krokar je močan in drzovit ropar, zraven pa za čndo plah, oprezen in zvit. Lepo ga je gledati, kadar plava in kroži po zraku, kakor kakov sokol ali kragulj, vse drugače nego kraguljih, skčbcih, sokolih in drugih manjših ujedah), ki se okoli sove zbirajo iz vse okolice. Zvečer, ko nastane tema, zleti vir na lov in leta tiho in precej nizko ob tleh. Glas mu je neko otlo in zategneno ukanje, kakor bu-buj. Posebno pogostoma se oglaša na spomlad, ko se pari. Täkrat ne bnbuka samo, temveč tudi jezno sopiha in hrza, vmes bevska in časi se zakrohota na vso moč. V tihej noči se ti glasovi razlegajo daleč po gozdu in so časi res tako ogrozni slišati, da ni čudo, če neveščega in praznovernega človeka zona obhaja, č«š, sam pe-klenščak se tu glasi. Krokar ali vrän. Še so nekatere ptice, ki sicer ne spadajo med ujede, ali nas v svojem vedenji živo spominjajo na nje, ter se morajo vsekako prištevati škodljivim živalim. Med njimi stoji v prvej vrsti krokar ali vrän, ki prebiva pri nas povsod po prostranih gozdih; sosebno po gorah, da-si tudi ne v tolikem številu, kakor vrane in druge njegove sorodnice, temveč samo na pare. A dva v par združena krokarja sta nerazločna in si ostaneta zvesta do smrti. vrana. V jedi ni prav nič izbirljiv, lehko se reče, da je ni stvari, ki bi se mu upirala, ako je sploh,užitna. Vsaka mesnina, bodi si presna ali stara, vsako brstje, semenje in sadje, vse mu je po volji. Po travnikih pobira polže in črve, po njivah lovi žužke in miži, napada pa tudi jarebice in zajce. Z mladim zajčkom je hitro gotov, stari, se vč da, se brani na vso moč in skušaf uteči, ali navadno omaga, ker se mu je zmerom braniti, ako ne več, vsaj dvema neprijateljema. Bijeta ga z močnim kljunom in merita sosebno na oči, dobro vedoč, da oslepljen jima ne uide več. Zlasti v novem rahlem snegu je zmerom zgubljen. Takrat ga poiščeta in prepodita z loža. Na spomlad in po leti krade pticam iz gnezd jajca in jih izpija, ako so pa uže izlegli se mladiči, pohiusta dakako tudi te. Da mu gre tudi mrha v slast, znano je sploh. Zato spremlja tudi örla — se vč da v pristojnej daljavi — in preži na njegove ostanke. Da časi celo kozličem in janjcem izkljuje oči in je potem razmesari, je prav verjetno, zlasti po krajih, kjer ga ljudje ne preganjajo toliko, in kjer zarad tega tudi raste njega drzovitost. Čudno je to, da vrane, kavke, srake in šoje krokarja ne morejo videti, kadarkoli se pokaže, napadejo ga strastno, kaker vsako drugo ujedo, a vendar je njihovega rodu. Beseda: „Kri ni voda“ torej pri njih nema veljave. Krokarju ni lehko priti do živega, ker nobenej kolikaj neznanej prikazni ne upa. Največ izdä, ako mu se dozna za gnezdo, katero navadno napravi vrh visocega drevesa ali pa tudi v kakej pečini, ter mu se poberö jajca ali mladiči, ki so strahoviti požeruhi, nikdar siti. Vali pa prav zgodaj na spomlad, uže meseca sušca najti je jajca v gnezdu. Tudi povsod znana srakatje malopridna tatica, ki ne zasluži nobene milosti. Čim več jih pobiješ, tem večo korist ti bode donašalo polje, sosebno pa sadna drevesa. Onde namreč, kjer se jej pušča vsa oblast , prežene ta jezična vlačuga iz okolice kmalu vse drobne ptičke, ki nzs kratkočasijo s svojim ugodnim petjem in so ob enem neutrudni zatiralci raznovrstnega in mnogoštevilnega mrčesa. A ne prežene ‘jih z žlobudravim svojim jezikom, temveč s tem, da jim razdira gnezda, jim pleni jajca in neusmiljeno davi mladiče. Družinica za družinico izgine, razmrcvarjena od te okrutne morilke. Nobena manjša ptica si pred njo ni svesta života. Pa tudi s prve roke dela človeku kvaro, ker mu odnaša piščeta in račiće od hiše. Sraka biva najrajša ob gozdih in po lokah in dobravah, kjer je med polji in travniki kaj lesovja. Rada se nastani blizu človekovega selišča, ako je nihče ne uznemiruje. Leta prav nespretno in polagoma, zlasti o, vetru jej dolgi rep dela zapreko. Zatorej se navadno izpreletuje samo z grma v grm, cd drevesa do drevesa. Največ živč na pare, pozneje se starima pridružijo tudi mlade in ostanejo ž njima do prihodnje spomladi. Jako so glasne in zgovorne, za tega delj jih znd tudi pregovor. Kakor vse ptice vranjega rodu, je tudi sraka pametna in premetena, da se jej moraš čuditi. Zato jo je težko dobiti na strel. Lažje se jej doznd za gnezdo, ki je precej veliko zarad goste trnjeve strehe, s katero je zmerom pokrito. To pa dela bržčas od strahü pred ujedami, katerim je veliko gnezdo na lepem videži. V imenik malopridnih in škodljivih naših ptičev zapišemo tudi šojo. Sicer nam je žal te brdke ptice v sivo-rudečkastej suknjici s prekrasno preramnico in s pernato kučmo na glavi. Radi tudi priznavamo, da bi jo težko pogrešali v naših gozdih, katere ona oživlja tak6, kakor nobena druga ptica. Oe tudi se ti ne dä rada gledati, jo vendar čuješ pogostoma. Zdaj se ti oglaša s svojim vriščečim glasom, katerega se je od matere učila, zdaj zopet s kacim izposojenim, kajti ta šegavka zna posnemati in oponašati vsako gozdno ptico; kadar je pri volji, tudi zamijavka, zakukurika, zakokodače ali zarezgeta kakor žrebe na paši. No to vse ni nič napačnega, ko bi se le pod to gizdavostjo in šegavostjo ne skrivalo hudobno srce. Kar smo prej povedali o sraki, vse to in še v večej meri velja tudi o šoji. Malim pevcem razdira gnezda, izpija ali vsaj pohablja jajca, ter neusmiljeno mikasti in davi mladiče. In to vse počenja tudi, če nema potrebe, zgol od objesti in hudomušnosti. Kdo bi jej bil potem še prijatelj? Šoja se drži gozda, bodi si uže jelov, bukov ali hrastov. Na polje, in sploh na jasno se ne spušča rada, ker slal*o leti in je zategadelj zmerom v opasnosti (nevarnosti), da je ne bi kakova ujeda pograbila. Tudi šoja spada med vrane in je prav tako prevejana, oprezna in sumljiva, kakor vse ptice tega rodu, kakor hitro opazi kaj sumnega, skrije se v goščo in se dere na vse grlo in s tem tudi druge ptice kliče na pozor. Najlažje jo je loviti z uhato sovo. Škodljivim pticam se navadno prištevajo tudi naše tri vrane, namreč siva, črna in poljska, in naši lovski zakoni (postave), kakor tudi ukazi na obrambo poljščini dovoljujejo ubijati je in loviti ob vsakem času. No mi bi se vendar predrznili potegniti se za to prostaško gloto. Ne rečemo, da so po vsemi”nedolžne, zlasti sivka ima marsikaj na vesti. Tudi ona raznokacemu pevcu v gnezdu zavije vrat. poloti se celö negodnega ali obstreljenega zajca in na polji kluje mehko mlado koruzo. Ali pri vsem tem je vendar resnica, da pohrusta največ hroščev (kebrov), podjedov in poljskih miši. Posebno veljd to o poljskej vrani. S koruze jo najbolje odganjaš, ako eno ustreliš ter jo na kak kol obesiš v strah drugim. Sräkoper. rKaj tudi ti, o sräkoper? Kaj bi mogel ti zakvariti, saj nisi skoro nič veči od vrabca. Kdo neki se bole tebe bal? Ko bi se bili gospodje morebiti vendar pregledali?“ Tako bi ga utegnil kdo zagovarjati, ki ne poznä zavitca do dobrega. Niso se zmotili ne! Na velikost se tukaj ne gleda, ampak na hudobijo. Majhen mož, velik hudodelec. Ti pa, ki še zmerom nekam neverno stresaš glavo, pristopi bliže, da ti nekaj pokažem. Poglej si ta kljunček. — Nič napačen kljun, prav brdak in močan, in kako lepo kljukasto je vkrivljen na konci. — Kaj pa to? — Saj res, zgoraj ima neko zarezo, prav kakor majhen zobček. Nekaj takšnega sem uže nekje videl, samo domisliti si hitro ne piorem, kje. — Čakaj, pomorem ti, da si ne razbijaš glave. Tak zobec ima sokol. — Sokol! Pa ne tisti, ki tako strahovito lovi in davi ptiče? — Tisti, tisti. No kaj praviš? — Hm, hm. Naposled bi utegnil ta zobec res kaj pomeniti. — I se ve da pomenja. Ta zobec ti je znamenje mesarskega rokodelstva. Sicer pa ni treba na slepo verjeti mojim be- sedam. Prepričaj se sam, opazuj o priliki ptiča, kaj dela in ne dela. Pri nas prebivajo štirji sräkoperji, ki so si več ali menj podobni. V vrsto škodljivcev devamo pa sosebno dva, namreč velicega in rujavega srakoperja, ostala dva nista tak6 grozovita rokovnika. Veliki sräkoper. Včliki sräkoper je drdzdove ali skvorčeve velikosti. Zgoraj je pepelast, spodaj bel, rep in perutnice so črne. Najljubša prebivališča so mu grmovi ob gozdu in gošče kraj senožeti in med njivami. Tu sedi navadno v vrhu ali konci veje in epazuje z bistrim očesom vse, kar se godi okoli njega, pod njim in nad njim. Z vsem ptičjim svetom živi v sovraštvu, manjše lovi in nabada na trne ter je potem razdeva in žre, na veče, zlasti na ujede, se pa togoti in je s krikom preganja in tako ovaja drugim ptičem. Silovit krvnik je sosebno mladim ptičkom, ki so se še le izpeljali iz gnezda, ki neukretno letajo in neizkušeni še ne poznajo hudobnega sveta. Pa tudi v veče ptice se rad zadira in z vsako začne prepir. S samico živi v prijaznosti samo ob valitvi in tudi mladiče požene od sebe, kakor hitro jih je izuril v krvavem obrtu. Po zimi se kakor pravi hinavec pomeša med vrabce in strnade, dela se nedolžnega in brska z njimi po tleh, kakor bi tudi on pobiral malovredna zrnca, ali črno oko potmajeno strelja sem ter tje, in ko si je izbral ubozega vrabca, vrže se na-nj, pograbi in pritisne na zemljo, stopi mu na prsi in ga s kljunom obdelava tako dolgo, da mrtev obleži. Po leti lovi pa tudi metulje, kobilice, kačje pastirje, murne in druge žuželke. Gnezdo si napravi, ako je le možno, v glogovem grmu ali pa na kakej lesniki. Srdkoper človeku ne dd lehko k sebi. Najlažje ga je ujeti jeseni na gumnu, skoro še bolje se pa izplača lov z uhato sovo. Tudi na limanicd ga ujameš, ako je znaš prav razpoložiti po grmu, kjer navadno biva. Kujavi sr&koper je samo nekaj malega veči od vrabca. Pisan je skoro kakor veliki, samo da so pleča rujava in bele prsi rudečkasto nadahnene. Samica je spodaj bledo-rumenkasta in ima ruiavkaste valovite preke. Ta ptič živi pri nas samo kake štiri mesece, nam-, reč od maja do konec avgusta, da izvali in odgoji mladiče. Pa tudi za svojega kratkega bivanja je velika preglavica vsem drobnim ptičkom, ki nam ugajajo s petjem in, kar je še več vredno, nam či-stijo vrte in polja požrešnih gosenic in kar je še dru-zega, enacega mr-M česa. Onde, kjer človek temu krvoloku dd gospodariti po volji, kmalu ni slišati nobene ptice več, nekaj jih je požrl, ostale pa pregnal. V svojej okolici pretakne vse drevje in grmovje, in ako najde gnezdo, pokonča mladiča za mladičem. Ko ga je umoril, natakne si ga v svojej hiši na kak trh, kamor nabada sploh vse, kar lovi, tako na pr. hrošče, kobilice, žabice i. t« d. Grm, v katerem prebiva, je v resnici časi podoben majbnej mesnici. Rujavi srdkoper. Kako je sosebno na ptiče naprežen, presodi se lehko iz tega, da je skušal pevca iz kletke izvleči, kakor mačka. Rujavega srdkoperja je pri nas najti povsod, kajti nikjer ne manjka gostih grmov, brez katerih mn ni obstanka. Najljubše so mu trnjeve gošče po pašnikih, ob njivah in vrtih. Glas, ki ga ima srdkoper od svoje matere, je neprijetno vreščanje; ali spak ima dobro glavo, zapomni si popevke drugih izvrstnih pevcev in je znd tudi dobro posnemati. Zato ga sem ter tje tudi kdo vtakne v kletko. Najnspešniše ga zatiraš, ako mn razdereš gnezdo in pokončaš zalego. Siva čaplja. Uže v vidri smo spoznali hudo sovražnico ribam. Zdaj f nam pa je govoriti še o drugej, namreč o sivej čaplji, katero ti kaže poleg stoječa podoba. Kvara, ki jo dela ta ptica ribičem sicer ni tolika, kakor od vidre, in tudi ne more biti, uže zato ne, ker biva pri nas samo kacega pol leta. potem se odmakne na jug, kjer vode ne zamrznejo. Ali tudi za .tega pol leta napravi tako znatno škodo, da jo brez pomisleka vrstimo med one ptice, katerim človek ne more biti milostljiv, kajti nema od njih nikakeršne hasni, nika-keršnega užitka, temveč zgol škodo. Čaplja ne more plavati, to se jej precej vidi. Take dolgovezne noge niso za ta posel ustvarjene, pač pa lehko brodi po plitkih vodah. Ali ni videti, kakor bi si bila golenice zavihala črez kolena? Tudi tenki iztegneni vrat in dolgi suličasti kljun dobro pristoji ribiškemu rokodelstvu. Suha in mršava postava oprezno in nekako bojčče vzdiguje po plitvicah nogo za nogo, in sicer tako polahko in tiho, da ni čuti najmanjšega ploskanja in brbukanja. Živo rumeno oko jej pa strelja na vse strani in ostro nabrušeni kljun je zmerom pripravljen pograbiti vse, kar se gane okoli nje. Časi se pa ustopi na eno nogo in s sključenim vratom in z navzdol obrnenim kljunom stoji vso uro, kakor bi bila pribita. Človek bi rekel, da je, vtopljena v globoke misli, odmrla vsemu svetu. Ali hipoma sproži se vrat kakor zvita vzmet in kljifn šine v vodo, kakor bi z loka izpustil strelico, a ko se zopet prikaže iz vode, trepeče v njem ped dolga ribica in zdaj uže polzi v požrešni želodec. Škoda, ki jo dela ribštvu je tem veča, ker za ribje mresti požre mnogo zalege (ikt*f). Ribe jej gredč najbolj v slast, zraven pa jč tudi žabe, kače. misi. krte in polie. Ako jo človek gleda, kako je vsa zamaknena v ribjo lov, bi rekel, da se pozabi popolnoma in da ne vidi in ne sliši, kar se godi okoli nje. Ali temu ni tako. Ako le kolikaj zaškrtne ali zašumi. hitro se vzdigne iz vode in odleti. Leteča čaplja zvije vrat, iztegne noge in silno maha s perutnicami. Siva čaplja je najveća naša inočvirnica, kajti je do 120 centimetrov visoka. Po hrbtu je pepelasta, po trebuhu črna, tudi proga za očesom in perutnice so črne. Na temenu je bela, po sivkastem vratu črno-lisasta. Kljnn je ramen, noge črnikaste. Kakor posebno giido ima na tilnika tri trakasta črna peresa. Pri vsej velikosti tehta samo dve kili. Caplja gnezdi na drevesih sredi velicih, nepristopnih barij (močvirij), najrajša v družbi. Vse ujede, pa tudi vrane in krokarji so valečej čaplji velika preglavica, ker tako rekoč izpod njq kradejo jajca in mladiče, in stara si ne vč pomoči, da si ima v kljunu strahovito orožje, katero pa proti tej druhali ne zni ali si od straha ne upa rabiti. Živo ujeto ali obstreljeno čapljo-je treba prav previdno prijemati, ker seka okoli sebi in zadaje hude rane. Najrajša meri na oko. Siva čaplja. Po mrtvih vodah, po otoncih in ribnikih z blatnim dnom, katero prerašča raznokako barsko in povodno rastje, živi razen rib in žab, poleg močeradov in rakov še nešteta množica raznovrstnega gomazečega drobiža. A v tem nahaja se skoro povsod neki gost, katerega razumen ribič ne gleda s milostljivim očesom. Ta gost je neki hrošč (keber), kateremu pravimo kozäk. Naša podoba nam kaže v naravnej velikosti kozaka samca in doraslega mladiča, ali njega ličinko. Telo mu je ustrojeno jako prilično za življenje pod vodo. Ko bi ga človek videl kjerkoli, hitro bi v njem spoznal vodnega prebivalca. Ploščat je, ali vendar na občh straneh nekoliko vzbočen in ostro obrobljen. Sprednjima in srednjima nogama se oprijemlje in pleza po rastlinah, z zadnjima sploščenima pa krepko vesli Črn je in nagiblje nekoliko na zelenkasto, samo ovratnik in pokrovke so ozko rumeno obrobljene, tudi nitkaste tipalnice so rumene in takisto vsa spodnja plat. Samec je gladek, samica pa — toda tudi ne vsaka — ima pokrovke v prvej polovici brazdaste. menkastih jajec, iz katerih se dvanajsti dan izvalč rumenkasti črvički. Ti živahno kobacajo po vodnem gostiši in druzega jim ni v misli, nego žretje. Ni si lehko misliti silniših požeruhov, nego je ta zgrabljiva drobozen. Tudi med seboj se žr6 neusmiljeno, največ pa podavijo komarjevih ličink in druge enake gomazni. Ko so nekoliko poodrasle, napadajo tudi ribjo zalego in mlade ribice. Svoj plen pograbijo s kleščastimi ostrimi čeljustimi in ga izsesajo, časi se celö velikim ribam zajedč globoko v truplo. Dorasla ličinka se zabubi in za tri tedne izpreza se iz bube kozäk. Ako postojiš kraj take vode, opaziš večkrat kozaka, kako vzplava na vrh, pomoli zadek nekoliko iz vode in nekoliko privzdigne pokrovke. Takrat smrca t zrak v sč, brez katerega ne more živeti. Zvečer in po noči vzdigne se tudi iz vode in leta okoli, posebno takrat, ko začne vodavsihati in mu je treba iskati druzega bivališča. Kozäk. Yspomladi znese samica doberšno število ru- Konjski zölj. Uie T prvem poglavji, ko smo govorili o človekovih zajedavcih, omenjali smo mimogrede, da iste ali njim podobne tirali zajedajo tndi našo domačo živino. Kazen onih, nie imenovanih pa Se druge nadlegujejo in trapijo konje, osle, goveda in ovce, a nekatere iz posebne prijaznosti tudi človeka. Semkaj gredč v prvej vreti neke muhe, bodi si, da jim pij6 kri, bodi si, da se redč in preobrazujejo na njih troške. Zadnjim prištevamo zolje. Meseca julija in avgusta obletava konje, osle, mule neka muha, velika skoro kakor bučela. Oprsje jej je rujavkasto-kosmato, onde pa, kjer so temuo-poprekana krila vrastena, črno-Iisarto, zadek je redko dlakav in na konci skoro rumen. Nitkaste tipal-nice so jako kratke. To je w • t. konjski z6lj. Konjaki zölj. Ta muha tedaj išče konja na polji ali na cesti — v hlev ne gre za njim — sede na-nj — najrajši na predaji nogi in na prsi — in mu na dlako prilepi eno jajce, potem odleti, pa kmalu se mu zopet bliža ter mu z nova obesi jajce. To traje tako dolgo, da -oddi kar mogoče veliko število jajec, a teh ima okoli sedemsto v sebi. Jajca so čudovite podobe (nad črko b), s prva bela, potem rumenkasta. Za nekaj dni izvale se iz njih majhni črvički (ličinke), ki se vsi plazijo konju proti gobcu. To se sicer reem ne posreči, ali nekaterim vendar. Mnogim pa konj sam pomaga, da pridejo na zaželeno mesto, onde namreč, kjer se plazijo ti črviči, konja srbi, in ker si drugače ne morepomčči, se liže in poliže tudi črviče. ki potem s hrano in vodo potujejo v želodec, kamor so bili namenjeni. Tukaj je najdemo za nekoliko časa kot debele, kakor polt rudeče črve, ki se kakor pijavke držč želodčeve kože. V našej podobi vidimo tako ličinko pod črko c. Na tanjšem konci ima usta in kraj njih dve roženi kljukici, s katerima se zakvači v kožo, da ne odpade pred časom. Želodčeva koža je zelö občutljiva in onde, kjer se je ugnezdila zöljeva ličinka, se vname, potem se ognoji in naredi se jamica, v katerej leži zajedavka in se hrani s tem gnojem. Še le, ko so popolnoma dorasle — za kar pa potrebujejo navadno do deset mesecev — popusta kožo in popadajo v želodec, iz katerega potem prestopijo v Čreva in, prepotovavši ga po vsej dolgosti, naposled z blatom vred izpadejo iz konja meseca maja in junija. Dospevši na tla, zabode se ličinka z glavo naprej v zemljo, da je vsa pokrita, potem se obrne in se zabubi. Za kacih šest tednov se buba odprč in iz nje izleti muha — zolj — v višave, kjer se plodi. Samica pa potem zopet poišče kacega kopitarja, da obesi nanj svoj zarod. Nekateri mislijo, da zölj konju ni niC škodljiv, drugim zopet se zdi jako opasen (nevaren). Resnica bode, kakor navadno, bržčas v sredi. Nekoliko zoljev konju ne more na-huditi, takisto je pa tudi gotovo, da najboljši konj mora hirati, ako mu se na stotine teh zavaluhov zajeda v želodec. Opäsnost je tem veča, ker se na potu iz gobca skozi požirak kakov zölj zgubi tudi v dušnik ter obtiči v jabolku. Konj potem težko sope in časi mu se vsled zolja jabolko tudi uname. Dogodilo se je tudi uže, da so zölji konju želodec prevrtali ter ga takč umorili. Najboljši pomcček proti zoljem, kakor sploh proti vsem mrčesom, je čistota (čeja). Ako konja vsak dan dobro učistiš — zlasti o poletnej vročini, ni se ti bati zoljev. Priporoča se tudi konje in njih usnjeno opravo mazati z žaltavim surovim maslom. Meseca maja obesi v dobro zavezanem lončku surovega masla na solnce in tak6 naj visi tja do žetve. S tem kislim in žaltavim maslom potem namaži časi konje in njih opravo. Vsem muham je neki ta duh jako zoperen in jih odganja od živine. Drugi zopet priporočajo mazanje s pelinovo vodo. Eno in drugo se lehko poskusi. Proti zöljein v želodci hvalijo kis ali ocet (jesih), drugi zopet ne ved6 boljšega pomočka, nego so drobno sesekane svinjske ščetine, ki se dadö konju požreti. Goveji zölj. Tudi goveda imajo svojega zolja, ki je sicer konjskemu podoben, toda se razvija vse drugače nego konjski. Velik je in debel kakor mesarska muha, ali je, razen rujavih nog, črn in tudi krila so videti, kakor bi bila okajena. Truplo je gosto dlakavo, in sicer rujavo, črno, sivo in na konci rumenkasto. / kaže se po leti v najhujšej vročini, sosebno o soparnih popoludnevih, pri govejej živini na paši. Ko živinče začuti zolja, vede se kakor besno in mu skuša uteči. Kmalu zapazijo to tudi druga goveda in vsa (čreda je silno razburjena. Nemirno teka sem Ta muha po- Goveji zolj. ter tja, muka in puha srdito, pobeša glavo in naposled z vzdignenim repom dirjasti v kako goščo ali pa v vodo; ako je blizu d6ma, pa naravnost v hlev. Toda zölj se ne dd odpraviti, sicer odleti, pa se zopet povrne in naposled se mu vendar posreči iznebiti se svojih jajec. Poprej se je sploh mislilo, da zolj volom in kravam jajca vzdolž hrbta zabada v kožo, in v resnici ima samica na zadku precej dolgo cevko, iz katere spušča jajca. To se je zdelo toliko verjetniše, ker se živina te muhe tako strahovito boji. Novejši opazovalci pa to prerekajo in trdijo, da tudi goveji zolj, kakor konjski, jajca samo na dlako p r i 1 e p I j a, in da se izlegla ličinka sama zabode pod kožo. To je lehko mogoče, ker v resnici ima črvič tacemu delu vse potrebno orodje, namreč spredaj sveder in ob strani dve kvačici. Ko se je zavlekel pod kožo, naredi se okoli njega vrečica in na onem mestu je koža nekoliko privzdignena, kakor bi bilo kako zrno pod njo. Vrečica se ognoji in prodere in v tem gnoji živi ličinka. Ako to ulje stisneš med dvema prstoma, brizgne gnoj iz njega in tudi ličinka se pokaže. S prva bela, potem rujavkasta ličinka živi do prihodnje spomladi v uljesu, potem izleze in pade na zemljo, kjer se zabubi, a nekoliko tednov pozneje izleti iz nje gotov zolj v višave, kjer se zaplodi. Samec hitro pogine, samica pa se napoti iskat goved. Dovršen zolj ne potrebuje nikakeršne hrane, zato tudi nema ust. Koža zöljavega govedčeta nema polne cene, ker je luknjata. Mazanje z žaltavim maslom ali s pelinom, pa tudi s terpentinom in petrolejem odvrača zolja od živine. Ako pa že Škodljive živali. 7 opaziš ličinke pod kožo, ne daj jim zoriti, temveč iztisni je s prsti in zrnasti je. Druge vrste podkožnih zoljev zajedajo tudi ovce, koze, srne in jelene. Ovčji ZÖlj. Ovčji zolj je manjši od konjskega in govejega. Rumenkasto-siva muha je malo ne gola in se izpremina na srebrnasto, čelo in oprsje je zrnasto, a zadek črn in z mehkimi dlačicami belo pisan. Krila so popolnoma čista in prozorna. Ta muha se nahaja meseca julija in avgusta blizu ovčjih pašnikov. Najrajša sedi po zideh ali na drevesnih deblih in je s prva nekako obumrla in lena, ne izleti, če jo tudi drezaš. Ko pa je dozorela, izleti toplega solnčnega dne in išče oväc, katere s svojo prikaznijo povsem zbega. Nemirno drepljejo sem ter tja in cepetajo z nogami, nekatere utaknejo glavo med prednji nogi, druge polegajo po potih, po peščenih jamah in melinah, druge zopet se ustopijo v kolobar in staknejo glave vkup, vse pa tiščč z gobcem na zemljo. Človeku, ki to prvikrat vidi in si tega početja ne ve tolmačiti, zdi se ta metež čuden in smešen, hitro ga pa razume, ko izve, proti kacemu neprijatelju se je ovcam braniti. Ovčji zolj namreč jajec ne polaga ovci na volno, temveč na nos, ali prav za prav od daleč jej brizgne nekoliko mladih ličink v nozdrvi. Pri tej muhi se namreč ličinke izležejo uže v samici. Zolj torej obletava ovco in kadar opazi zgodnjo priliko, se hitro obrne in štrkne iz zadnjice kapljico nečega vodenega soka in v njej nekoliko živih črvičev (ličink) v ovčjo nosnico. Ovca puha, smrka in kiha na vso moč, stresa z glavo ter si briše in tare nos ob sprednji nogi in ob zemljo. Vidi se jej, kako rada bi se iznebila nadležnih gostov. Vsled silnega drgnenja unamejo se nosnice in časi celo krvave. Ali ves trud je zastonj, vsiljiva črvad se ne dä, odgnati, še dobro, ako se v tem muha ni zopet približala in ni zadnjice drugič sprožila va-njo. Ako si novorojeno, ličinko bliže ogledamo, hitro razumemo, zakaj je ovca s kihanjem ne more vreči iz nosa. Spredaj ima namreč dve ostri kvačici, s katerima se prikvači za sluzno kožico v nosu, pa tudi drugače ima po sebi več vrst trnjevih bradavic, ki se vpirajo v slfiznico in jo dražijo, da daje iz sebe več smrklja (vozgra), kajti o njem živi ličinka. Ta pa ne ostane spodaj na smrčku, temveč se plazi dalje gori v nosnice in pririje tja pod čelo. Navadno se pa v ovci nahaja samo kacih sedem ali osem zčljevih ličink. S prva so bele, pozneje zarujavč. Ko so popolnoma dorasle — za osem do devet mesecev — popuste kvačice, ličinke se pomaknejo navzdol, se dad6 izkihati in se potem zabubijo v zemlji. Proti ovčjemu zolju pač ni nobene pomoči. A da zoljave ovce mnogo trpč, si lehko mislimo. Kazen ovce nadlegujejo nosni zolji tudi kozo, srno, jelena in kamelo. Obäd. Od živinotrapnih zoljev obrnemo se h krvoločnim obädom, ki so po leti živini, pa tudi ljudčm še hujša preglavica, kajti zöljev je razmerno malo, kar tudi ni čudo, ako pomislimo, po kako čudnih in opisnih (nevarnih) potih hodijo v mladosti. Obadje, katerim po nekaterih krajih tudi breki in brenclji pravijo, so velike muhe široke glave, debelih oči in kratkih tipal nie. Spodnja ustnica je preobražena v nčžnico, v njej je skrito štiri ali šest ostrih in širocih bodalec, katera živini zabadajo v debelo kožo — človeku tudi skoz obleko — ter si tako odpirajo pot do krvi. Najnavadniši pri nas je goveji obäd, skoro palec dolga, zamoklo-rajava muha zelenih oči in ploščatega zadka, na katerem je videti vzdolž vrsta trivoglatih belkastih peg. Prikaže se v drugej polovici meseca junija in glasno svrčeč išče goveda, konje, osle, mule, da jim pušča kri. Živina pozna tega napastnika nže po glasu in skuša ubežati mu v senco ali domov, ker olad leta le po solnci, in sicer neznansko hitro šviga sem ter tja. Časi visi hipec kakor pribit na enem in istem mestu, zgane se in izgine kakor misel, pa se zopet pokaže. Posebno silni so o soparnej zatohlici pred nevihtami, takrat drzno pritiskajo za živino, pa tudi za človekom. Samice so neki hujše in krvo-ločniše od samcev, njih vbodi so sosebno boleči in rana krvavi tudi še potem, ko se je muha napila in odletela. Vbodeno mesto človeka ščepi in peče, potem mu zarudi in oteče, in otok sega ob žilah časi prav daleč. Ob slabem vremenu poseda muha po drevesih, zlasti na polomljenih hrastih, kjer liže sok, ki se poceja iz rane. Obad. Ko je samica nekoliko časa tako udelavala, zleti na travnik in znese na kako bilko kupček jajec — tri do štiri sto —, iz katerih se za kacih de3et dni izvale majhni črvički — ličinke. Te gredč na tla in živč v rahlej zemlji in jedč travne koreninice. Zimo prespi otrpla v zemlji, na spomlad zopet oživi, žrč dalje in je meseca maja dorasla. Lehko jo je poznati po svetlo-rujavej, zašiljenej glavi. Dorasla se levi, potem se zabubi in za nekaj tednov je obad gotov. Poletne mesece goveda in konji neznansko trpe od tega napastnika, ki dobro ve najti taka mesta, na katerih jim je najlažje in najhitreje priti do živega. Časi se obäd tišči obäda, a uboga žival si ne more pomagati, sicer maha z repom, stresa glavo in bije z nogami, ali to vse obadov ne prežene, ako človek ničesar ne stori. Gospoda obeša na svoje konje mreže, ki neki najbolje odganjajo obade, drugi zopet mažejo živino z raznimi dišečimi mazili. Priporočajo zlasti lavorjevo (lorberjevo) olje, pa tudi petrolej in terpentinovo olje neki prav dobro služi. Poskusi naj se tudi mazanje z žarkim maslom, kar smo uže pri zöljih pohvalili. Tudi voda, na katerej se je kuhalo orehovo perje, neki v ta namen dobro rabi. Precej manjši je deževni obhd, zato tako imenovan, ker je najsilniši ob sparnih dneh pred nevihtami in kadar ob enem deži in solnce sije. Takrat se tudi človek temu krvoloku težko ubrani, tem težje, ker tiho sede na človeka in ne „poje“, kakor goveji obad. Deževni obad je samo nekoliko veöi cd navadne hišne muhe in je zamoklo-rujav in sivo pisan. Krila so na temno-sivem dnu jasno-marogasta. V mladosti živi prav tako kakor prejšnji, muha se pa prikaže nekoliko pozneje. Deževni obäd ne zbada tako boleče kakor goveji. Tretji krvoses, ki nadleguje ljudi in živali je zlatoöki obild z zelenimi, na zlato se izpreminajočimi očmi. Velik je skoro kakor deževni, samo da je širji in v zadku bolj zaokrožen. Meseca maja in junija poseda po cvetji in še le pozneje z rastočo vročino in nastopajočo sparino izbudi se v tej muhi želja po krvi, do katere si znd tudi skoz obleko odpreti pot. Kadar je začela vleči kri v se, je tako zamaknena, da nič ne vidi okoli sebe, dd se torej prijeti in zmastiti. In to je edino dobro svojstvo, ker drugače je silno nadležna. Konjska muha. Na konjih — časi tudi na govedih — videva se neka rujava muha, ki nekako nerodno skače in se skriva v dlako. Najrajša se drži blizu repa in na druzih manj dlakavih mestih. Kakor je videti nerodna, je vendar ne bodeš z lepa ujel, da si ne odleti rada, temveč se skriva v dlako. Čuditi se jej moraš, kako urno se plazi po dlaki, zdaj naprej, zdaj nazaj, zdaj zopet v stran, kakor je treba. In če jo naposled tudi dobiš pod prst, ne bi rekel dvakrat, da ti zopet ne uteče, kajti je za čudo opolzla in gladka. Ker je zraven tudi trda, se ne dä lehko zmastiti, navadno se spesne izmed prstov. Konjska muha je ploščatega trupla in tudi stegna so sploščena. Vsa je nekako rožena ali usnjasta in svetla. Barve je rujave, samo močni in nazobčani krempeljci na nogah so črni. — Neka druga, tej podobna muha živi na jelenih. Ta muha pije konjem kri in spada zatorej med zajedavce, ali vendar jim ne preseda tak6, kakor obadje ali zolje, uže zarad tega ne, ker se plodi prav po malem. Za čudo je namreč pri tej muhi, da samica vselej izleže po enega samega mladiča, in sicer poleže živo ličinko, ki je uže popolnoma dorasla in gotova, da se zabnbi. To je pri žuželkah kaj posebnega, kajti navadno nes6 jajca ali pa ličinke, ki so malo prej izlezle iz jajec. Prej imenovana mazila prežend tudi to muho. Ovčja uš imenuje se neki zajedavec na ovci, ki je pa prav za prav tudi muha in bližnja sorodnica konjskej muhi. Med njima je razen velikosti samo ta razlika, da ovčja nema kril, in ker se ljudčm ne zdi primerno žival, ki ne more leteti, imenovati muho, ukrenili so, da je uš. Na toliko se tej misli ne dä prerekati, ker se res tudi ta žival drži kože in ker pridno pije kri. Ušivo ovco ostriži do kože in potem jo namaži s terpentinovim oljem ali pa s ta-bakovim lugom. Velikej večini mojih bralcev povem kaj novega, ako rečem, da ima tudi človekova prijateljica, pridna bučela svojega zajedavca, svojo uš, ki hodi po njej in skrbi, da jej pregosta kri ne dela nadlege. Pa tudi bučelina uš je v resnici neka muha, ki pa je samo poldrugi milimeter dolga in nema niti kril niti oči, je torej slepa. Trda in svetlo- rajava živalica lazi po bučeli in prehaja tudi od bučele do bučele, bodi si delavka ali trot, najljubša vendar jej je matica, na njej se najde tudi po več uši, kakor bi vedele, da je ona najmočnejša, da jih zatorej tudi lehko več preredi. Prisesana uš leži mirno na bučeli in vleče kri va-se, potem se pa zopet sprehaja. To je vse nje delo, in pa da se plodi. Samica namreč vsako toliko časa porodi po eno doraslo ličinko, ki se tekoj zabubi. Dlakar in perjevec. , Naše domače živali vse vprek imajo časi po sebi vse polno živega drobiža, katerega naši ljudje tudi uši imenujejo. Neükemu človeku tudi ni zameriti, ako ves ta mrčes meče v en koš, saj je ta golazen uščm res tako podobna, da bi časi tudi učenjaka premotila. Uši pa vendar to ni30, in sicer zato ne, ker ne pij6 krvi, temveč žr6 dlako in perje, zato jih tudi dlakarje in perjevce imenujemo. Oboji prilepljajo jajca na dlako ali na perje in izvalivši se mladiči so roditeljem popolnoma podobni; tedaj vse, kakor pri ušeh, samo usta so drugačna. Dlakarji živč na sesaveih in jed6 dlako in kožni prhljaj. Pes, mačka, konj, koza, ovca in govedo, vsaka teh domačih živali ima svojega dlakarja, samo svinja ne. Kdo bi grizel trde ščetine ? Perjevci žive na ptičih, na domačih in divjih, in obgrizujejo perje. Znan je sosebno kurji perjevec, kateremu po nekaterih krajih tudi rekajo tektit, po druzih pa kurjäk. Kokoši so časi vse žive te gomazni, pa tudi golobje, gosi in race imajo svoje posebne perjevce. Krpelj. „Čakaj, krpelji te pojedč!“ slišal sem ob beneškej meji groziti se ženo bosopetemu paglavcu, ki je, ne zmenivši se za njeno prepoved, vzplezal na staro murvo pred hišo, da bi se nazobal sladkih murvic. Ker sem želel znati, kake so te zveri, sem ovčdal in doznal, da so to majhne živalice, ki po noči na murvi spečim kokošim pijč kri in gredč tudi na človeka. To razjasnilo mi je bilo dovolj, da sem v krpelji spoznal zajedavca, kateremu drugod pravijo kurjene c, ki je bližnji sorodnik uže prej enkrat omenjenemu s e n č n c u. Krpelj. Krpelj je drobna, še ne prav poldrugi milimeter dolga, pajku podobna živaliea. Kaša podoba nam ga kaže znatno povečanega, in sicer od zgornje in spodnje plati. Bjast je in belo-lisast, in ima osem skoro enako dolgih nog. Nahaja se največ po golobnjakih in kurnikih, pa tudi v ptičjih kletkah. Po dnevi se skriva v kake jamice in otline, po noči pa zleze na ptice in jim pušča kri. Da prehaja na človeka, bilo je uže rečeno. Opazovali so ga časi v velikem številu sedečega v podkožnih jamicah in uljesih. Krpeljav človek trpi neznosen srbež. Odpravlja se kakor bela uš. V kletkah zaprte ptiče pevce prav pogostoma napadajo krpelji, česar pa Človek ne opazi tako hitro, ker se mrčes skriva po kotih. Ako vidiš, da ptiči hirajo in da si neprestano trebijo perje, so skoro gotovo krpeljavi. Tedaj jim kletko dobro očisti ij^ namaži z bencinom, s petrolejem ali s peruvanskim balzamom. Najbolje pa storiš, ako jim v kletko ustaviš otle klince, na pr. od bezgovih vejic ali pa še bolje od trstike, in ako vsako toliko časa te klince pregledaš in iztepeš. Ako so sploh krpelji v kletki, gotovo bodo po dnevi v teh otlinab, ki so jim najzgodniša skrivališča. Krpeljem podobne iivalice (pršice) zajedajo tudi netopirje ali pirhpogačice in celo žuželke. Znani hrošč, govno-brbec ali govnač, ki brba po konjskem blatu na ceäti, je navadno poln tacih rujavih pršic. Metulj ali motllj. Z motiljem smo se uže preje seznanili ter smo rekli, da se časi nahaja v človeku, in sicer v jetrih. Mnogo več pa od tega zajedavca trpe ovce in na drugo roko, se vč da, gospodarji, ki se pečajo z ovčarstvom. Te časi metulja-vost bridko udari, dostikrat jim pobere nad polovico ovac. Na Angleškem vsako leto povprek pogine milijon ovac od te bolezni. Leta 1812 počepalo je na Francoskem samo v Arlskem kraji 3CO.COO glav, a v letih 1853 in 1854 izgubili so ovčarji po mnozih krajih do tri četrtine svoje drdbniee. In vse te neštete zgube zakvaril je črv motilj. Kak je ta zajedavec, povedali smo uže spredaj, tukaj nam je spregovoriti o njegovem razvitku in o čudnih potih, po katerih hodi motilj, predno se za stalno naseli v ovci ali pa tudi v človeku, na kolikor so namreč ti potje do zdaj znani. Motilj znese sila jajec, katera iz jeter z žolčjo potujejo v črevo in z blatom na zemljo, kjer za svoj dalnji napredek ne potrebujejo druzega nego vode, ali vsaj mokra tla. Iz jajca se za nekaj časa izleže trepavičasta živalica, ki s prva plava sem ter tja, ali se tega kmalu naveliča ter se zarije v kacega polža, katerih se po tacih krajih nikjer ne manjka. V polži se mladič ves preobrazi, premeni se namreč v neki mešiček, v katerem se zarodi nov zarod predrobnih živalic. Ta nova bitja so Jeterni motilj. repata in spominjajo po svojej podobi nekoliko na mlade žabice afi butoglavce, samo da so neizmerno mičkena. Te živalice — učeni svet je cer kar ij e imenuje — izprezajo se iz mešička in iz polža, v katerem so dosle živele, in s^ gibljejo zopet prosto in žive na svojo roko. Pa rekel bi, da jim svoboda ne ugaja, ljubše jim je gostovati, zato si vsaka zopet poišče novega gospodarja in se vanj zarije, pri tem delu pa izgubi rep. Novi gospodar je navadno zopet kak polž ali pa tudi kaka žuželka. Vselivši se v novega gospodarja se stisne v oblico in okoli nje se naredi tenka kožica. Tukaj čaka dalnje osode. Ako tega polža poje kaka toplokrvna žival, ali pa tudi človek, preide ž njim v tretjega gospodarja, v katerem se preobrazi v popolnega motilja. Za mnoge motilje je uže dokazano, da se takd razvijajo, za ovčjega pa to ni še do zadnje pike dognano; da-si je verjetno. Toliko je gotovo, da mokrota pospešuje metuljavost, in na tanko se ve, da je paša po nekaterih mokrotnih seno- žetih in po močviijih ovcam strup. Po tacih senožetih je tudi vse polno majhnih polžkov, ki so sicer povodni, ali vendar lazijo tudi po mokrih tleh ter se skrivajo v travo. Ovčarjem je znano, da iz Angleškega ni moči dobiti za pleme zdravih ovac, vsaka onod kupljena pogine od metuljavosti. Ne grč pa misliti, da so onde vse ovce metuljave, pač so pa Angleži tako sebični, da prodane ali za prodajo odločene ovce prej žend na tako pašo, od katere dobro ved6, da pride ovca bolna z nje. Samo ob sebi se razumeva, da tudi človek po istem potu dobi motilja, kakor kaka druga žival. Vsako surovo hrano je treba s sumljivim očesom gledati in skrbno učistiti, zlasti tdko, ki je iz vode vzeta. Kako lehko se na pr. pregleda polžič na bobdvniku (na povodnej kreši), katerega nekateri jedd namesto salate. Tudi piti ni treba iz vsake mlake. Kakor uže vemo, živi motilj najrajši v jetrih, časi pa tudi v črevih. V metuljavih ovcah je teh črvov na stotine, dostikrat so jetra vsa razorana in prevotljena. Ovci se upira hrana, zatd hira in gine in naposled se je loti vodenica. V Istri sleparski prekupci zaganjajo jeseni ovce na tako pašo, da ometuljavč, bojda potem odebelč, a v resnici so vodenične, in vsled tega teže od zdravih. Od metuljavosti ni leka. Srbi imajo o tem šaljivo pripovedko. Nemci so ujeli hudiča ter so ga prašali, kaj je lek od motilja, a on jim je rekel: Kadar pocrkajo vse ovce do ene, tedaj primi to poslednjo in nesi okoli ovčare (ovčje staje), pa ti razen nje nobena več ne pogine. Na pozno jesen prigodi se večkrat, da ovce začnd močno kašljati. Vzrok temu suhemu ovčjemu kašlju je neki črv, kateremu pravimo ovčja glista. Ta črv je tenek kakor nit in je do tri palce (8 cm.) dolg. Nahaja se v ovčjem dušniku v velikej množini, in sicer v klopce zvit. Odkod in kako prihaja v ovco, ne vemo, ali skoro gotovo ga žival pobere na paši po mokrih travnikih. Neko enako bolezen, namreč čuden hripav kašelj opazujejo ptičji prijatelji večkrat pri svojih priljubljenih pevcih in gospodinje pri perutnini. Tudi temu kašlju je vzrok neki črv, ki tiči v dušniku. Časi je tega črva toliko, da se dušnik zagati in da se ptič uduši, pa tudi v manjšem številu ga črv večkrat umori, ker mu pije kri in se ves dušnik uname. V blatu tacega kašljavca najdeš zmerom vse polno drobnih jajčec, po katerih se bolezen dalje širi po zdravih ptičih, ti namreč s hrano dobe tudi jajca v se, in ta v goltu obvise na jabolku, onde se dalje razvijajo in naposled zaplodš. Pri kašljanji in hrkanji zletč jajca v usta in potem gred6 po črevih skozi ptiča. Kakor hitro med svojimi ljubljenci opaziš tacega kašljavca, tekoj ga osebi od druzih ptičev, če ne, ti lehko eden otruje vse. Mrtvih ptičev ne polagaj v posodo, kjer rediš mččne črve pevcem v hrano, ker tudi po njih se ta bolezen lehko širi. Yrtoglavec ali brvica. Po pravici bi se nam očitalo, da smo površni, ako tukaj ne bi govorili še o nekej ovčjej bolezni, ki je tudi velika nadlega ovčarjem in je uže mnozega spravila na beraško palico. Ta ovčja bolezen je vrtoglavost. Ovca, ki je obolela od vrtoglavosti, je s prva nekako omamljena in zaspana, opoteka se in rada polega; časi se zdrzne, skoči k višku in nemirna teka sem ter tja; plašna je in zbegana ter se začne vedno v isto stran obračati ali pa se vrti v kolobar, naposled se zvrne po tleh in pogine. Tak6 druga, tretja in vse dalje, da je groza. Ovčar stoji poleg in gleda žalostnega srca, kak6 mu gine svojina, a pomagati si ne vč na nobeno stran. Niti v snu mu ne pride na misel, da bi njegov zvesti tovariš in pomočnik, njegov pes utegnil biti kriv velike nesreče. Ako človek razpara mrtvo ovco in jej pregleduje drob, ne najde nič sumnega. Ako jej razkolje še črepino, ker se mu je dozdevalo, da bi hudina tej bolezni utegnila biti v glavi, ugleda pač nekaj sumnega, namreč pod zaselo krvjč voden mehurec grahove, lešnikove ali celö orehove debelosti, čegar kožica je na notranjej plati posuta z belimi zrnci. Sumljivo ogleduje in obrača ta mehurec, zdi se mu, da je zasledil vzrok smrti, ali na vsa vprašanja, ki se nehote oglašajo v njem, ne vč nobenega odgovora. Kaj je to? kak6 se je zavrglo tukaj ali kako je prišlo sim? Kdo bi znal to razjasniti? Še pred dvajsetimi leti res nihče ni znal odgovoriti na ta vprašanja. Ali dandenes smo s to stvarjo popolnoma na čistem. Tistim mojim bralcem, katerim morebiti še ne bi bila znana, razjasnim jo v kratkem. Vsem je še menda v dobrem spominu vse, kar je bilo povedano o svinjskej ikri in o človeškej trakulji, kako namreč človek, ki je pojedel živo svinjsko ikro, dobi trakuljo, in kako bode po drngej strani Brinja ikrara. ako je potrla kak zrel člen človeške trakulje, ali vsaj nekaj jaje? iz tacega člena. Prav tako se ima stvar s mehurjem iz ovčjih mot-ganov. To je namreč mehurnjak, iz katerega v nekej drugej živali naraste trakulja, razloček je samo ta. da svinjska ikra ima eno samo glavico, zatorej more iz nje nastati tndi ena sama trakulja, ovčji mehurnjak jih ima pa prav mnogo — namreč vsako ono zrnce na notranjej plati mehurjeve kožice je taka glavica, zategadelj se pa tudi v dotičnej živali zavrže toliko trakulj, kolikor glav je imel mehurnjak. To je pač vsacemu doumno. A katera žival je to? Ta žival je pes, tisti pes, komur človek toliko zaupa in pod čegar posebno obrambo so ovce postavljene. Res je pogumno brani volkovom in tatovom, na drugej strani pa med svoje branjence skrivno trosi najhujšega neprijatelja, ki med njimi grje razsaja, nego najkrvoločniša zver. Se vč, da je on v tem tako nedolžen, kakor njegov nevedni gospodar. V psu tedaj živi trakulja, in od te se trgajo — kakor nam uže znano — zadnji zreli čleai in padajo z blatom vred iz njega. Pes leta za ovcami in tako trosi po paši člene in jajca, ki zlasti na mokrih tlčh ostanejo dolgo živa in kaljiva. Ovca muli travo in ž njo vred pobere tudi in požre tak košček trakulje. V nje želodci se jajca razspč, oiivč in se prav takć, kakor smo to nže čuli pri svinjskej ikri, prevrtajo skozi želodčevo kožo, potem dolbejo in potujejo dalje po ovčjem telesu. Premnogo teh potnikov zgreši pravi pot, zaide v kraje, ki jim ne ugajajo, onde obtiče in poginejo, ali pri to-licem številu je vendar mogoče, da eden najde pravi pot, namreč skozi vrat v glavo do možganov in ta, prišedši na to zaželeno mesto, ustavi se in se premeni v mehurnjaka, ki potem za malo časa umori ovco. Mogoče je pa tndi, da od vseh potujočih zamečkov nobeden ne dospe na pravo mesto, da vsi zablodijo. No potem je tudi gotovo, da ovca ostane zdrava. Zdaj ko nam je znana zveza med pasjo trakuljo in ovčjim mehurnjakom, vemo tudi na prvi hip, kak6 se trakulja zavrže v psu. To je mogoče samo takrat, ako je pes pojedel mehurnjaka. I kako pa pride do njega? Kako neki, ako ne drugače, dd mu ga človek v svojem neznanji sam. Da namreč ne izgubi vseh ovac, zakolje bolno vrtoglavo in jč nje meso, kar je gotovo pametno in ni malo škodljivo. Možganov in glave sploh pa nikdo neče jesti, dobi jih torej pes in jih prav slastno požre. In tako ovčar skrbi sam, da vrtoglavost v njegovej čredi ne zamre. Ako imaš psa pri ovcah in se ti porodi med njimi vrtoglavost, preženi psu trakulje, a ta čas ga imej zaprtega. Najbolje pa storiš, ako ga ubiješ. Glave krepanih ali tudi prej zaklanih bolnih ovac kratko in malo ne meči psom, temveč zakopaj je globoko, da psi ne morejo do njih. ni. lifili kvarljive m nadležne po hišah in shrambah. Podgana. Nekatere živali je človek vzel pod svojo posebno obrambo, daje jim mesta pod svojo streho, skrbi jim za potrebno hrano in tudi drugače jim rad ugaja, kolikor more. To so domače živali, ki pa človeku obilno plačajo ves trud, ki ga je imel ž njimi. Razen teh mu pa silijo v hišo še drugi nevabljeni gosti, nadležni in požrešni drobiž, ki povsod najde človeka in se nastani poleg njega, ne da bi ta opazil kakč in kedaj. Med te vsiljence spada tudi podgana, ostudna dolgo-repka. Njo najdeš povsod, po vaseh in mestih, po kočah in palačah, in v hiši ga od podzemeljske kleti do podstrešja ni prostora, kjer se nesnaga ne bi vtihotapila. Po volji so jej celt» najsmradnejši in najnegnjusniši koti, kakor na pr. zd-hodi (stranišča), greznice in smradotoki. Nje se ne ubraniš, zapiraj se kolikor ti drago pred njo, prej ali slej si nare'di pot do tvojih hranyjv. Podruje in prevrta ti najdebelejši zid, in ni je tako debele deske, da je ona ne bi preglodala; ako treba, gre tudi v vodo in plava daleč, da pride do človeškega sališča. In ako se je vgnezdila v kako hišo, potem glodiva grdoba zaseže vse, kar človek spravi v hrano sebi in svojim. Da-si je glodavka, jej vendar grč mesnina bolj v sla3t, nego kaj druzega. V tem ima prav zverski značaj. Po kurnikih kolje piščeta, za mladimi račicami in goskami gre v vodo, se potopi, pograbi je od spodaj za noge in potegne pod vod, da se uduše. Meni je v nekoliko dneh zaklala dvanajst mor- Pa ne samo s tem, kar požrd, ampak tudi drugače po suhotah in hramih delajo Škodo, ki je časi še veča od prve. Vse namreč, kar ni od kamena ali kovine, vse oglojejo in pokvarijo, posebno usnje, papir in knjige. Mornarjem so podgane na ladijah največa preglavica, katere se nikakor ne morejo rešiti. Vse ladje so jih polne, one jih tndi prenašajo od mesta do mesta, in dandenes se lehko reče, da je ta nesnaga razširjena po vsem svetu. Pri nas živite dve podgani, namreč črna in siva, a na Primorskem drnži se jima še tretja, namreč belica. V starem veku pri nas menda ni bilo nobene, še le pozneje se je dotepla iz Azije črnica. V naše kraje je skoro gotovo prišla iz Laškega ter smo z živalijo dobili tudi ime. skih prešičkov. Sploh ima na svojej vesti mnogo hudobij, katerih navadno dolič dihorja ali podlasico. Resnica je, da se podgana loti žive opitane svinje, ki se zarad prevelike debelosti ne more braniti. Dogodilo se je cold, da so podgane umorile in objele dete, katero je neskrbna mati brez vdrnha ostavila. Da se tudi med seboj koljejo in žrč, je sploh znano. Ta črnica je potem pri nas gospodovala sama do polovice preteklega stoletja. Ta čas se je prikazala sivka, ki je do tedaj živela v Indiji, ter je, zmerom za solncem gredč, poplavila Evropo in se od tod z ladijami razširila po vsem svetu. V sivki je črnica dobila hudo zoprnico, tekoj se je med njima unelo očitno sovraštvo, boj na življenje in smrt. In ker je sivka močnejša, predrzniša in silniša, podlegla je črnica v neenakem boji, ter se je povsod morala umikati zmagovitej pritepenki. Zato je črnica zdaj uže precej redka, največ jih je še po gorskih vasčh in samotnih seliščih, ali sem ter tja se nahaja še tudi po mestih, takč na pr. v Gorici, toda zmerom v višavi, na kaščah in skednjih, v podzemnih in pritličnih prostorih pa sivka gospoduje samooblastno. Te dve podgani lehko razločiš na prvi pogled, kajti črnica je črnikasta in se izpreminja nekoliko v modrasto, sivka je pa rujavkasto-siva. Prva je manjša, ali ima razmerno daljši rep, namreč 19 cm. na 16 cm. trupla, sivka pa samo 18 cm. dolg rep na 24 cm. trupla. Po trebuhu ste obe jasnejši. Iz Laškega sili zdaj k nam še neka tretja podgana. Imenujemo jo belico, in sicer zat6, ker je po vsem trebuhu lepo rumenkasto-bela, in ta belöta je proti sivih bokih razločno omejena, kakor prirezana. Velika je kakor črnica, a rep je še nekoliko daljši, namreč 20 cm. na 16 cm. trupla. Podobna jej je tudi v tem, da rajša biva po suhih prostorih. V Gorici sem jo našel v družbi s črnico na gornjih podovih, pri tleh pa tudi tukaj sivka uživa vse svoboščine, torej živč tukaj v enej in istej hiši vse tri evropske vrste. Človek uže od nekdaj poskuša vse mogoče, da bi zatrl te ostudne požeruhe, ali vsaj zmanjšal njih število, toda navadno z majhnim vspehom. Posebno po mestih jim skoro ni mčči priti do živega, zlasti ako pomislimo, da je nesnaga za čudo rodovitna in da se na leto vsaj trikrat plodi. Sreča je še, da se ta požrešni skot med seboj preganja in žrč, drugače bi človeka časi izgnale iz hiše. Kanje, sove, pod-läsice pokončajo mnogo podgan, tudi nekateri p3i so na nje vsi napreženi, toda vse to bi malo izdalo. Dober maček je znd najbolje krotiti, ali dober mora biti, ne omehkužen. Človek jim nastavlja vsakovrstne pasti in progle in trnje je tudi z mišjico ali z fosforom. Tega pomočka, strupa namreč, vendar ne bi priporočali, ker se znd, da otrovana podgana strup rada izbljuje, in je prav lehko mogoče, da ga zatrosi kam med živež. Bolje storiš, ako jim v ječmenov sldd na-mešaš živega apna; ko se nažrč te mešanice, začne jih žejati, Ill capijö se in ugašeno apno jih umori. Cul sem tudi hvaliti rastlino, ki neki hipoma prežene Tse podgane, tako jim je bojda zoperna. Ta rastlina je p a s j i j e z i k ali m i S j a k (Cvnoglossum officinale), pri uas po pustih krajih porsod rastoče zelišče sivkastega, ostrega listja in rodečega ali višnjevega cvetja. Meseca junija ali julija poreži stebelca, je malo zgnječi i» pometaj po kotih, kjer so podgane. Naposled naj omenimo še neke pasti, ki se neki prav dobro plača. V kacem kotu, kamor podgane posebno rade zahajajo, izkoplje se precej globoka jama, v katero se potem vzida pet kamenov, prvi štirivoglati pride na dno, ob straneh pa ostali štirje, ali ne navpik, temveč nekoliko navznoter nagnjeni. Tako nastane obzidan prostor, ki je zdolaj najširji, navzgor se pa zožuje. Na dno zlij nekoliko raztopljene masti in z vodo pomešanega medü in to potresi z rez&nico, da se kamen ne bode videl. V pripravno posodo vloži potem slanine, žita, konoplje, bučnega (kočnega) semena, sploh, kar podgane rade jed6, ter postavi jo na dno. Posoda bodi odprta, ali imej tak6 ozko grlo, da pcdgana ne more do slaščic. Luknjo zgoraj pokrij z mrežo, da namreč ne bi kako pišče ali kaj tacega va-njo palo. Ko si to uredil, ni se ti treba dalje brigati za napravo. Podgana se na svojem potu ustavi pri jami, iz katere prihajajo tako mamljivi duhovi in brez premisleka skoči va-njo. Notri voha sem ter tja. vzbuja se jej sumnja, zat6 poskuša ob stenah, kakč bi se prišlo ven; spenja se in skače, pa vse zastonj. Zdajci cepne druga podgana skozi mrežo. Povohate se in z nova se prične skakanje in spenjanje — zopet brez vspeha. Prva se stisne v kot — rekel bi, da se je vdala v osodo, — a ko druga mimogredč zadene ob njo, hlastne ta po njej, začne se krvav boj, ki ne končš, predno prva ali droga ni mrtva. Zmagovalka pa požre mrtvo neprijäteljico. To se ponavlja, kolikorkrat doide nova podgana; v jami je zmerom samo ena. Miš. Tudi miš je šla s človekom po vsem svetu. Kjerkoli si postavi dom, bodi si na gori ali v ravnini, kmalu se pokaže miška poleg njega kot verna družica. V novo zidanih hišah je ona navadno prva stanovnica, da-si jej te ne ugajajo takö, kakor stara poslopja in podrtije, kjer je vse polno kotov, lukenj in druzih skrivališč. Tu se potikajo ob dan, zvečer pa, ko ljudje poležejo in se vse vmiri, oživč stari zidovi in začne se dirindäj, ki vsacemu ostane v spominu, kdor je kedaj prenočeval v takej hiši. Vso noč ni mira, tu človek še le spoznd, koliko je dobra mačka pri hiši vredna. Samo pokaže naj se, in hipoma je vse mirno. Onde pa, ker tega potrebnega straha ni pri hiši, se ta druhal prevzame, vede se preširno in uganja svoje burke tudi ob belem dnevi. Miš je podgana v malem. Sama ob «sebi sicer ni tako zoperna, ko bi je človek ne poznal drugače, bi skoro rekel, da je čedna živalica. Ali tak6 se nikakor ne more sprijazniti ž njo. Kakor podgana ogloje tudi ona vsakovrsten živež, a rekel bi, da je bolj sladkosneda in oblizava. Posebno rada pije mleko, liže smetano (skrlup) in sreblje olje, tudi sir, cvrtje in razno pecivo jej grč v slast. Akb ima v čem izbirati, izbere si zmerom najboljše. Pa naj bi jej uže bilo to, kar pojč! Ali mnogo veča je kvara v tem, kar od objesti zgrize in sklesti po skrinjah in omarah, zlasti papir, bukve, usnje in kar je še druge take robe. Kolikokrat so miši raz-grizle človeku papirnati denar ali druga pisma velike vrednosti. Kjer imajo miši dosti hrane, onde se neznansko hitro plode. Po petkrat ali šestkrat ima na leto mlade, in sicer skoti navadno od pet do osem, časi ^ pa tudi še po več mladičev. Sova, jež, dihčr, podlasica pokončajo mnogo miši, ali mačka je vendar njihova najstraho-vitiša sovražnica. Mnogo se jih pa polovi' tudi v raznokake pasti in progle. Zima prižene, zlasti na kmetih, v suhote še dve drugi miši, ki po leti živite zunaj v vrtih in po hostah. To je namreč gozdna miš in dimasta miš. Gozdna je sivo-rujavkasta in je nekoliko veča od pohišne. Dimka je pa iste velikosti, toda je bolj zagorele ali dimaste dlake in po hrbtu ima črno progo. Najrajši bivate po skednjih in kaščah. Žužek. Po žitnicah. v kaščah in po mlinih in sploh povsod, kjer se hrani žito, nahaja se prav pogostoma mičken in droben hrošček temno rujave ali črne barve. Aio ga očesu bliže primakneš, opariš, da mu je glava zašiljena v tenak rilček, in Človek bi s prva sodil, da je to sesajoča žuželka. Temu pa ni takö. Konci tega dozdevnega rilčka ima namreč sicer majhne ali vendar prav krepke čeljusti, s katerimi zgrize tudi prav trda žitna zrna. Ako ga gledaš skozi povečalno steklo, vidiš, da je ovratnik, razen svetle črte po sredi, postit z globocimi pikicami, pokrovke so pa pikčasto progaste in tako trde. da hrustajo, ako stopiš na hrošča. To je žužek. V poleg stoječej podobi ga vidimo znatno povečanega, črta pod njo nam pa kaže njegovo pravo dolgost. Ako po zimi ali na prvo vzpom-lad pometeš po žitnih hramih prašne kote, raze po tleh in poke po tramovih, gotovo najdeš več ali menj tega mrčesa, ki v teh skrivališčih prezimuje. Vzpomladna gorkota ga prebudi iz zimskega spanja in samica začne nesti jajca, in sicer na žito, najrajše na pšenico ali rež, pa tudi na ječmen in na koruzo. S čeljustimi izdolbe v zrnu majhno jamico in položi vanjo eno jajce. Za kacih deset dni izvali se iz njega mičken črvič (ličinka), ki se zavrta^globokeje v zrno ter je počasi popolnoma izjč, da ne ostane v njem niti mrvice moke, temveč sama prazna luščina in pa črv v njej. Ta je v tem dorasel in se zabubi v pornem (praznem) mehu. a meseca julija izide iz njega gotov žužek, ki je s prva bolj rujavkast, pozneje pa potemni. Kmalu potem se hrošči plodč in samice zopet polagajo jajca in do jeseni je dezoril uže drugi zarod, ki pa prezimi in se na vzpomlad plodi, kakor je bilo zgoraj rečeno. Najrajši se vselijo v debele kupe žita; zlasti na dno ali pa v kot, kajti žužek in njegova ličinka ljubi toplino. Žužek napravi časi po žitnih zalogah neizmerno škodo. Tudi mu je težko priti na sled, ker na žitu ni videti, da črvi v njem glojejo; edino s tem se ovadi, da so taki kupi nekam segreti, kar vešča roka kmalu opazi. Temu škodljivcu ubraniš se najpreje, ako so tvoje žitnice Škodljive živali. 8 Žužek. svetle in zračne, ako v njih žito ne leži preveč na debelo in ako skrbiš, da bodo zmerom čiste. Večkrat tudi odpiraj okna in vrata, da zrakprepiše vse prostore, ter pregrebaj žito in premešavaj. Zlasti vzpomladi ne bodi ti žal tega dela, ker nič ni žužku neprijetniše, nego hladen zrak in prepäh. Prav zastran tega je koristno v velikih zalogah uvesti neko drenažo, to je, polagati skozi žitne kupe cevi, kakeršne rabijo za odtakanje vode na mokrih senožetih. Po teh ceveh prihaja vnanji hladnejši zrak, ki stori, da se žitni kup ne more tak6 segreti, da bi žužkom ugajalo. S tem se najbolje ubraniš škodljivega mrčesa. Ako so se ti pa žužki uže zavrgli v žito, potem glej, da čim preje tem bolje v krušnej peči zamoriš zalego in potem žito zmelješ in porabiš. Največ bode pa izdalo, ako hrošče pridno pokončuješ in sicer o pravem času, predno so namreč samice začele jajca leči. Ako so žužki uže v žitnem kupu, treba je vse žito presejati in potem škodljivce ali pohoditi ali pa sežgati. Dobro je tudi, če po žitnici tu in tam razpoložiš suhe cunje, ker izkušnja uči, da se pod njimi žužki posebno radi zbirajo. Še vspešniše bode to pokladanje, ako ob surovem vzpomladnem dnevi v cunje zaviješ vroč kamen ali kos razgrete opeke (cegla), kajti toplota jih sosebno vabi in mami. Pokončavati jih pa moraš trikrat na leto, prvikrat vzpomladi, ko so se hrošči prebudili iz zimskega spanja in se pripravljajo k ploditvi, drugič prve dni' meseca julija, ko se prikaže prvi zarod in potem še enkrat v začetku meseca septembra, ko je dozoril drugi zarod, ki bi se množil prihodnje vzpomladi. Po žitnej trgovini zanesel se je žužek iz jutrovih dežel po vsem svetu, dasi ne more leteti. Temu podoben žužek živi v rajži. Grähar. Poleg žita je sočivje najboljši in najtečnejši rastlinski živež, pa tudi tega človeku kratijo neke živalce. Ysaka kuharica in vsaka gospodinja vč, da je grah rad piškav. Ako ga dene v vodo močit, vzplava ga mnogo na vrh, časi več, nego ga ostane na dnu. Pregleduješ li bliže ta zrna, hitro opaziš, da ima vsako na sebi okroglo luknjico, ali pa zelenkasto okroglo liso, kakor je namreč letni čas. Ako razkrojiš nekoliko teh zrn, pokaže se ti, da so ona luknjičasta prav prazna in do luščine izjedena, v druzih pa najdeš stisnenega majhnega hrošča, in zrno, se vč da, tudi izjedeno. Ta hrošček je gr äh ar, katerega nam kaže podoba v podvojenej velikosti, zraven pa na desnej zgoraj ličinko (črvičastega mladiča), spodaj pa bubo; z leve strani' spodaj ličinko v grahovem zrnu, zgoraj pa piS- Grähar je črn in porasten z gostimi sivkastimi in rumenkastimi dlačieami. Belopasaste pokrovke trupla ne pokrivajo popolnoma, tak6, da se vidi belkasti zadek in na njem dve goli ‘črni pegi. Usta so podaljšana v gobček, ali tacega rilca nema, kakor žužek. Grohar prezimi uže kakor gotov hrošček v grahu, ua vzpomlad pa pregrizne luščino in se skozi narejeno luknjico izkobaca iz tesnega stanišča. S prva. zlasti dokler je vreme še neprijetno, pritaji' se in leži' zd-mrtvo med grahom. Ob toplih in solnčnih dnčh pa oživi, lazi okoli in leta po hramih, sosebno okoli oken, ker bi rad prišel na jasno. Oplojena samica poišče cvetoči ali ofcödi odcveteli grah in položi na mladi grahov strok (kozuljo) eno ali tudi več podolgovatih, žoltih jajec. Ko je vsa odložila, pogine. Iz jajca izleze ličinka. se zabode v strok, poišče mlado grahovo zrnce ter se vanje zadolbe. Luknjica na stroku in tudi na grahu se popolnoma zaraste, tako, da od zunaj ni znati, je li zrno zdravo ali ne. Grah raste in se debeli, a ž njim tudi ličinka, ki pa s perva le po malo jč. da more grah zoriti, in še le potem ga v hramu dalje razjeda. Grabarja najlaže zatreš, ako ves piškav grah. ki plava na vodi, vržeš v ogenj. Pred vsem pa glej. da ne bodeš tacega graha sadil, ampak samo klenega in težkega. Prav pametno storiš, ako grah, predno ga spraviš, dobro posušiš, bodi si na peči ali v peči, samo na to pazi, da toplina ne bode višja od 41 Reaumurovih stopinj. Izkušnja namreč uči, da ličinka pri tej toploti pogine, grah pa vendar ne izgubi kaljivosti. Pravijo, da smo tega škodljivca še le preteklega stoletja dobili'iz Amerike, kjer je tak6 navaden in škodljiv, da so prav zastran njega po mnozih krajih opustili grah popolnoma. Gräharju ves podoben je bob ar, samo da ima nekoliko daljši ovratnik in da je drugače pisan, zlasti prednje noge so rjaste, pri graharji pa črne. Živi v bobu, in vse, kar smo rekli o grahaiji, velja tudi o njem. Tretji škodljivec tega rodu je le čar, zato tako imenovan, ker razjeda lečo. Grähar. Mćkar. M6kar je prav navaden hrošč, biva povsod po hišah, so-sebnopo mälinih in pri pekaijih. Še bolj nego hrošč znane so njegove ličinke, rumeni in gladki črvi, tako imenovani močni črvi s katerimi pitamo slavce in druge prijetne pevce. Ti črvi so skoro palec dolgi, gladki in trdi in se zato lehko iz-muzajo izmed prstov. Nahajajo se često po hramih, v kuhinjah, na svislih in v kaščah, in sploh po kotih, kjer ležč žitni in močni ostanki ali pa živalski odpadki. Ako imajo dosti hrane, razmnožć se časi tak6, da tudi škodo delajo. Ptičarji, ki imajo več žužkojedih pevcev na skrbi, redć si potrebne črve v nalašč zato napravljenej godilnici, kjer jim vse leto ne zmanjka potrebne zalege. V kakov lonec ali kako skrinjico vložč nekoliko črvov in je pokrijejo z otrobi ali z moko, vmes položč tudi kako cunjo ali kos starega usnja in sem ter tje potaknejo tudi kruhove ostanke in pa kakovo kost, katere se še kaj mesa drži. Tak6 napolnjeno posodo postavijo na suh in topel kraj, in jemljö iz nje črve, kolikor jih potrebujejo. Posoda mora pa biti pokrita, da hrošči iz nje ne uhajajo, temveč da so prisiljeni ploditi se v godilnici. Črvi se štirikrat levč, a po četrtem levu izpremenć se v bele mehke bube, na katerih je uže vne poznati obrise prihodnjemu hrošču. Vse preobraževanje traje malo ne leto dni. Mokar je nekaj črez pol palca dolg, precej ploščat hrošč temno rujave, po trebuhu nekoliko rudečkaste barve. Četvero-voglati ovratnik je širok skoro kakor plitvo brazdičave pokrovke. Najrajši leta zvečer. Slaninar. Mćkar. Slaninar ali Špehar je hrošč, na polovico manjši od mökarja, kvara pa, ki jo dela človeku, je mnogo večja. Oglejmo si najpreje hudodelca, potem začnemo tožbo nanj. Kakor vsa malopridna svojdt, skriva tudi on glavo pod širok ovratnik in si ne dä v obraz pogledati, samo betičaste tipalnice molć izpod njega. Ako se ga pa dotakneš, skrije tudi te, pritaji se in obleži za mrtvo. Ker je ovratnik širok kakor pokrovke, zato je truplo nekako valjasto. Ves je črnikast, samo pokrovke so v prvej polovici sivkasto rujave in črno pikaste. ^ ^, Slaninar biva povsod, kjer najde svojim \ jOL p mladim pristojne hrane, namreč kakeršne-koli živalske ostanke in odpadke. Posebno rad se drži mesarjev, krznarjev in strojarjev, / j&’ 1 \ pa tnü drugače je menda malokatera hiša fbrez njega. Najbrže ga najdeš v kuhinji l V ali pa v hramu, kjer hraniš slanino in pre- < » kajeno (prevojeno) meso. Zel6 nevšečen gost Slaninar. je tudi po muzejih, kjer se hranijo nagačene ptice in druge živali, katere slaninar -jeve ličinke razjedajo in raztakajo. Ako po leti kamorkoli v hiši položiš mrtvega ptiča, kmalu opaziš, da je na njem vse polno slaninarjev, ki tu na mrtveca jajca polagajo. Ako jih ne motiš v njihovem delu in pozneje tudi ličinkam daš gospodariti po volji, videl bodeš, kako ti ptiča oglojejo do golih kosti. Dorasle ličinke so še enkrat daljše od hrošča, spodaj so bele, zgoraj rujave, pred vsem pa jih je lehko poznati po dolgih rujavih kocinah, ki so na zadku zbrane v dolg čopek. Po tem, ko se je štirikrat olevda, je dorasla in se zabubi Ničevedec, ki vidi zvečer netopirje letati skozi odprta okna v hrame, kjer visi slanina in suha mesnina, hitro je gotov s svojo sodbo in obsodbo: netopirji žr6 slanino, škodljivi so; zaprimo jim pot in stavimo mreže na okna. In res netopirji ne morejo zdaj več do slanine, slej ko prej pa morejo do nje slaninarji, mokarji, molji in še drugi mesojedni mrčesi, katerim se zdaj posebno dobro godi. Njihov največji sovražnik, ki jih je prej tako neusmiljeno hrustal, požrešni netopir ne more jim več do živega. Ti pa brani in zagovarjaj nedolžnega prhutarja, kolikor ti drago, ničevedcu je in ostane slaninožerec. Slaninarjeva ličinka poloti se tudi živalske kože, bodi si surova ali ustrojena, gola ali kosmata. Goger se kliče drug majhen hrošček, ki je v rodu s slaninarjem in mu je tudi podoben, samo da je skoro na polovico manjši in da ima na vsakej pokrovki drobno belo pikico. Na vzpomlad ga je pogostoma videti po izbah in okoli oken, ob katera se zadeva, želeč izleteti ven na jasno. Hrošček namreč pohaja po cvetji, kar ni napačno in prav nedolžno veselje, ali vendar storiš prav, ako zmastiš vsacega, katerega ugledaš. Gogrova ličinka namreč razdeva najrajša živalsko dlako, bodi si kakeršnakoli; mehko krzno (kožuhovina) ali svinjska ščetina, konjska žima ali ovčja volna in kar je od nje spletenega ali tkanega, vse jej tekne. Vgnezdi se posebno po tacih hišah, kjer žimnic, volnenih prostiral, krznene in druge take robe nič — ali le poredkoma — ne zračijo , ne iztepajo in ne nosijo na solnce. Gogrova ličinka je slaninar-jevej podobna in tudi kosmata, ali je manjša od nje. Muzejnik. Učenci gimnazijskih in realskih šol v prvem ognji do prirodopisnega nauka začnč zbirati razne živali, sosebno hrošče in metulje, nabadajo je na mčdene igle in zatikajo v lesene škatlje. Na čelu prvakuje navadno kleščar rogač in poleg njegova mnogo ponižnejša samica, potem pa v dolgih vrstah razna krdela, razvrščena največ po velikosti. Nekaj časa ima pravo veselje ž njimi, vedno je ogleduje in kaže drugim, cel6 v sanjah mu dad6 opraviti. Yeselje mu kali samo to, da zdaj pod tem, zdaj pod onim ljubljencem opazi kupček rujavega prahu. Nekako nevoljen ga razpihne in postavi škatljo zopet na svoje mesto, ali ko jo drugi ali tretji dan zopet odprč, kupček je z nova tu in še večji je nego zadnjič. Da bi videl, kdo mu dela to, izdere nagrizenega hrošča iz vrste in kmalu opazi na trebuhu luknjico, iz katere se melje rujava črvojedina. Radoveden razkroji hrošča in v njem najde kosmatega črviča, katerega tudi mi vidimo tukaj v podobi pod črko a nekoliko povečanega. Kako se je spak zavrgel v zbirko? Učenec tega navadno dalje ne preiskuje, tudi se ne briga, kaj bode iz tega kosmatina, no toliko je vendar gotovo, da ga zbirka več ne veseli. Pozabljena stoji na kakej polici, in ko jo po dolgem presledku slučajno zopet vzame v roke, joj kaka spremenba! Igle še stoje po konci, ali so večinoma prazne, na tej ali onej pač še visi kakov hrošč, ali vsacemu kaj manjka, temu glava, onemu zadek, tu tipalnica, onde par rog. Na dnu pa je vse živo kosmatih črvov razne velikosti in malih pisanih hroščev, ki brbajo med ostanki nekdanje zbirke, katero je učenec s tolikim trudom znašal. Muzejnik. Muzejnik je okroglast majhen hrošček, spodaj sivkast, zgoraj temno rujav in s sivimi in rumenkastimi lu-skicami pokrit. Te luskice sestavljajo na pokrovkah tri nejasne, sem ter tja ogoljene pase. Majhna glavica je stis-nena pod ovratnik. Tudi muzejnik se klati po cvetji. pa biva tudi po hišah. Kadar mu pa pride čas. ko bi rad odložil in preskrbel jajca, tišči v prostore, kjer čuti živalske snovi, naj si bodo žuželke v zbirki, ali nagačene živali in ptice, ali pa krznina (kožuhovina). Ker je hrošček mičken, zavleče se tudi v omare, ki se prav dobro zapirajo, in bi kdo mislil, da skoro ni mogoče, da bi se moglo vanje kaj podkrasti. Še ložej pa človeka prevari predrobcena ličinka, ki se vtihotapi skozi najmanjše poke in raze. Največo preglavico dela ta mrčes čuvajem in paznikom po muzejih, kjer so na ogled izpostavljene vsakovrstne nagačene živali. Tem ličinke objedajo kožo na smrčku in ob nogah in glojejo dlako in perje. Kjer so se vgnezdili, jih je težko popolnoma zatreti. Po muzejih imajo nalašč za to napravljene skrinje, v katere vlagajo nagrizene živali, med nje stavijo posodico z ogljenčevim žveplecem in potem zapr6 skrinjo. Ogljen-čev žeplec hitro izhlapi in njega pare pomorč hrošča in njegovo zalego. Razumeva se samo ob sebi, da je treba tudi omare, v katerih se živali hranijo, na tanko pregledati in dobro očistiti. Žitni mölj. Strn, ki je srečno ušla vsem vremenskim nezgodam, ter naposled bila požeta, omlačena in v žitnico spravljena, zasežejo dostikrat še pod kmetovalčevo streho nevabljeni gosti, ter mu s tiha uničijo ali vsaj pokvarijo, kar si je z velikim trudom pridobil. Razen glodive podgane in miši spoznali smo uže žužka kakor tacega neprijatelja, a prav tak, če ne še večji je žitni molj. Žitni molj je metulj, in sicer prav rahel in nežen metuljček , še nekoliko manjši, nego ga vidimo v našej podobi. Po dnevi sedi mirno po stenah, krilca drži zganena v podobi strehe, a na glavi ima čopek rumene dlake in pa črne nitkaste tipalnice. Krilca so tenka in ob krajih — razen prednjega — obrobljena s svilastimi pretencimi dlačicami ali resicami. Prednja krila so na sreber-nastem dnu rujavo in črno pisana, zadnja pa sivkasta brez vseh lis in morog. Metuljček se prikaže navadno meseca junija , časi tudi uže preje ali pa pozneje, in ko se je zaplodU, poišče samica Žitni molj. žitne kupe in prilepi na vsako zrno eno ali dve jajci. Ko je vse oddala, pogine. Za kacih dvanajst dni izvali se iz jajca bela ličinka z rujavkasto glavico. Ta mala živalca nema dru-zega dela, nego dolbsti zrna in razjedati moko. Ko je z enim zrnom gotova, loti se druzega, potem tretjega in tako naprej, a vsa ta zrna se držč skup, ker jih je gosenčica prepredla in zvezala z necimi nitimi. V takem spredku je časi po 20 in še več zrn, sredi njih je ličinka in okoli nje vse polno blata. To blato smrdi in tega smradu navzame se več ali menj vse žito, in ima tudi moka iz tega žita neprijeten duh in okus. Pravimo: žito je okopelo, in moka iz njega je zatčhla. Meseca septembra je gosenčica dorasla. (V našej podobi z desna zgoraj je nekoliko povečana). Tedaj preneha jesti, grč iz svojega spredka in lazi nemirno sem ter tje, iskaje si kacega kotička, kjer bi se mogla zapresti. Tak kotiček najde navadno kje na tlčh ali na steni, na samem žitu se jih zaprede prav malo. A lazeč pušča za seboj povsod svojo prejo, tak6, da je časi ves žitni kup ž njo preprežen. Ko si je našla kotiček po všeči, napravi si od smeti in oglodanih trščič rahel zapredek, v katerem prezimi še kakor ličinka in še le na vzpomlad se zabubi, a nekoliko tednov pozneje se prikaže metuljček. Ceja po žitnici, mazanje lesovinč s katranom, često odpiranje in zračenje in večkratno pregrebanje žita odganja tudi žitnega molja. Ako so se ti pa vendar zavrgli, polagaj na kup mokre plahte, okoli pa nasuj malo žita. Gosenčice, kar jih je v žitu, pojdejo na mokro plahto in potem jih lehko obereš ali pa drugače pomoriš. Metulji pa, kar jih še ni odložilo jajca, ne morejo na kup in so prisiljeni znesti jih na žito, potreseno v ta namen. Razumeva se, da moraš to žito potem tudi odstraniti, takisto mi ni treba še opominati, da zmästi (steri) vsacega metuljčka, ki ga vidiš v žitnici ali pa zunaj kje. Svetoval bi ti tudi, da postaviš okoli kupa nekoliko posod z vodo. Leteči molji se zbirajo radi pri vodi in mnogo se jih potopi. Moljavo žito spravi hitro s pota, a predno je daš v mlin, prepraži je v krušnej peči, ki mu sicer vzame kaljivost, ali ta pri mlinskem žitu tako nema nobenega pomena. Ščurek. Kar je podgana med sesavci, to je ščurek med žuželkami. Tudi on se je priklatil od vzhoda, tam od nekod iz Azije v Evropo ter se je po njej hitro razširil, največ ob velikih trgovskih cestah, sosebno po mestih. To vseljevanje pa tudi pri njem ni bilo brez boja. Pred njim je namreč uže imel tod domovinsko pravico njegov sorodnik Švaba, ab sila se ne briga za pravico. „Kdor je jači, ta kvači-*, veljal je uže takrat, in slabši Švaba moral se je umakniti močnejšemu ščurku. Pregnan iz svoje starodavne lastnine, bežal je v gozde, le tu in tam še životari poleg mogočnejšega ščurka, drugod pa je izginil popolnoma. Tak6 je ščurek poplavil vso Evropo, a od tod so ga zanesle ladije tudi v Ameriko in naprej po vsem svetu, kajti tudi njemu je ladija najprijetniše stanovališče. Kakor smo rekli, podgana in zopet podgana. Tega negnjusnega mrčesa znajo pri nas povsod predobro, po nekaterih krajih pravijo mu žohar, zopet po druzih živka. Po mestih je redka hiša brez njega, tudi v novozidane se dostikrat z mišjo vred nastani še pred človekom. Najrajši se drži pekaijev, mesarjev, mbnarjev in gostilničarjev, in lehko si je misbti, zakaj posebno teh. Takisto ni težko razsoditi, zakaj so mu pivarne in prodajalnice z jedilnim blagom tako priljubljene. Dorasel ščurek je palec dolg in ima velik ovratnik, pod katerega se skriva glava z velicimi očmi in nitkastimi tipal-nicarni, ki so daljše od sploščenega, ostrorobega trupla. Samec ima štiri krila, zgornja so precej trda, spodnja mehka, ki pa zadka popolnoma ne pokrivajo. Samice so brez kril, in zato tudi ne morejo ‘leteti; namesto kril je videti samo kratke krpice, Učinke pa tudi teh nemajo. Žival je rujava, časi ble-dejša, časi temnejša. Ščurek je ponočnjak. Po dnevi se skriva pod podom, po luknjah in pokah v zidu, pod ognjiščem, za omarami, sploh po temnili kotih. Po noči pa, ko vse poleže in luči pogasnejo, hitč iz skrivališč in se razkrope po kuhinji in po hramih ter oblazijo vse, kjer čutijo kaj jedilnih ostankov. Ako prideš z lučjo med nje, pobegnejo kakor strele in se poskrijejo. Požeruhom je vse dobro, bodi si od moke, od mesa, ali od tolšče. Glad (lakota) jih zažene tudi na usnje, na knjige in slike, in celd na volneno in bombaževo robo. Zategadelj je ne samo nadležen, temveč tudi škodljiv mrčes, zlasti na ladijah je mornarjem velika preglavica. Proti ščurkom je dosti pomočkov, ali pri vsem tem jih ni lehko zatreti. Yelik sovražnik jim je jež, zato ga ljudje radi jemljejo v hišo, da jo čisti. Tudi race zapirajo po noči v kuhinje, kajti i one jih rade žr6. Drugod jim pokladajo po tleh limanice, da se love na nje, ali pa jim nastavljajo lonce z vodo, da vanje počepajo, toda lonec se mora oviti s kako cunjo, ali pa se kako drugače naredi mostič, da morejo ščurki na posodo. Za vado jemljejo pivo, ječmenov slad, korenje (mrkva), ali pa tudi kaj druzega. Še več izda, ako staviš pred nje kako slaščico, katero si z belo mišjico dobro potresel, samo to ti je paziti, da race ali kokoši ne pridejo do otrovanih ščurkov. Ceja v kuhinji in po hramih je in ostane pa tudi proti ščurku najboljši pomoček, sosebno jedilni ostanki in odpadki naj se sproti odnašajo. Vzpomladi znese samica precej velik, rumenkast mešiček, ki pa kmalu sčrnf. (Y našej podobi se vidi z desna poleg samice.) Ta mešiček je podoben mičkenej blazinici, ki je videti, kakor bi bila na enej strani po dolgem sešita. Mešiček je vz- * dolž pregrajen, a na vsakej strani je zopet šest pregradkov ali prekatov in v vsacem leži eno jajce. Vsega skupaj znese torej samica dvanajst jajec, ali časi odloži za nekoliko dni še drug in tretji mešiček. Mladiči rastejo počasi in se šestkrat olevč. Po petem levu se pokažejo samcem krila, po šestem so pa dorasli in se plodč. Ako stopiš na tak mešiček — ali pa tudi na samico, razpokne se glasno, skoro kakor bi stopil na ribji mehur. Švaba je na polovico manjši in je bledo rujavkast, na ovratniku pa ima dve podolgovati črni lisi. Oba, samec in samica sta okriljena, ali samičina krila so nekoliko krajša od zadka. Zgoraj smo rekli, da se je ščurek z ladijami naselil tudi v Ameriko, toda tudi ta nam ni ničesar dolžna ostala, poslala nam je v zameno svojega, kije še napačnejši od našega. Arne- rikanski ščurek je nekaj večji in rjast, spodaj bledejši, in zaokrožen ovratnik je zadaj bledo obrobljen. Neznansko je požrešen, človeku požre cel6 z nog podplate na črevljih. Do zdaj se drži še primorskih mest, ali tu in tam uže sili naprej v deželo. Pred nekaj leti bili so uže v goriškej in ljubljanskej cu-krarnici, dokler sta še delali. Ali so se pa pozneje vzdržali ali ne, mi ni znano. Striček. Striček je ščurku najbližnji sosed. I on se je kakor gostač nastanil pri človeku, tudi na hrani je pri njem. Te mu sicer ne daje radovoljno, temveč jemlje si jo sam, ali to njemu človek ložej pregleda, ker ni tako silen in glodiv požeruh, kakor ščurek. Vsaj usnja in volne ne razjeda, in navadno se tudi tako ne množi, da bi se o kakej večej škodi moglo govoriti. Sem ter tje eel6 niso neradi, imeti ga 'v hiši in mnogim je ponočni godec še po všeči. Njega godba je sicer prav revna, škripanje v resnici, in vrh tega nateplje zmerom eno in isto pesem, ali pri vsem tem nekaterim prijetno doni in je hitro zaziblje v sen. Hiša s stričkom za pečjo diši mnozemu nekako po „domačem1*. Striček. Pri nas se ljudje navadno malo brigajo za strička. Škriplji mrčes ali ne škriplji, kdo te posluša! Samo goriškim Cerkljauom se je ta nepridiprav do konca zameril. Tem ljudem je striček kar naravnost sramota za hišo in za gospodarja, ki ga trpi pod svojo streho. Zato ga pa tudi nobeden ne trpi. Ako se kateri kje oglasi, hitro so mu na sledu in ne nehajo, predno ga niso skončali, tudi peč bi podrli zarad njega, če bi bilo treba, Cerkljani, potujoči po Kranjskem, ne morejo se dosti načuditi, da se onde ljudje za stričke nič ne zmenijo ter jim dade cvrčati po volji. „Taka hiša! tak kmet! pa trpi kaj tacega v svojej hiši! Škoda!“ Tak6 modrujejo možje in zmajujejo z glavami. Vsak mojih bralcev je pač uže slišal strička, videli ga pa niso vsi, ker po dnevi skrit žedi v kakej luknjici in se prikaže še le, ko ugasnejo vse luči. Takrat napne svoje strune in je drgne neprestano v pozno noč. Gode pa le samec, in sicer samici na veselje in zabavo. Za gosli mu služijo trda gornja krila ali pokrovke, katere nekoliko privzdigne in potem brusi na vse pretege desno ob levo. Oe si tega škripača ogledamo tu v podobi, ki nam kaže spodaj samca, zgoraj samico in nad njo še nedoraslega mladiča,- dozdeva se nam nekako znan, ves nas spomina na poljskega murina, cvrčka ali krikovca, ki v luknjicah prebiva po gričih in suhih senožetih. In v resnici sta si najbližnja rojaka, samo da je oni bel, ta črn, oni gode po noči, ta po dnevi. Striček je palec dolga žuželka debele glave, četverovoglatih širocih pleč in zajetnega zadka, iz katerega mu strčita dva rožička, a samica ima v sredi še neko cev, s katero polaga jajca. Tipalnice so dolge, noge močne, sosebno zadnje, ki so vstvarjene za skakanje. Gornja krila so trda, spodnja mehka, vzdolž zganena in strče z neko podaljšano ščetino črez zadek. Sivo rumenkast je, po glavi in po plečih pa rujavo lisast. Stričku ugaja toplota, zato se navadno drži kuhinje in peči, mraz ga kmalu umori. Pa tudi drugače mu je življenje kratko odmerjeno, nobeden ne učaka prav leta. Stari, ki so se v poletnih mesecih zaplodili, poginejo kmalu in se umaknejo mladim. Ti prespe zimo in dorastejo prihodnje vzpomladi, ko so se prej štirikrat olevili. Po tretjem levu jim poganjajo krila in po četrtem začno samci škripati. Strički, kakor tudi ščurki, se torej iz ličinke malo po malo preobrazujejo v gotove žuželke, ne da bi se prej kako zaprle ali zabubile, temveč se neprestano gibljejo in žro. Kakor smo uže zgoraj rekli, striček navadno ne dela velike škode, če tudi jč kruh in sploh močnate jedi. Samo v pekarijah časi dela kvaro, še bolj pa je neprijeten zarad škripanja. Enega ali dva človek še posluša, ali kjer jih sto in sto gode ob enem, onde ni moči bivati človeku, ki ima kolikaj občutljive živce. Zatirajo jih kakor ščurke. Najgotoviše jih pomori mišjica, potresena po nastavljenem jedilu. Sirska pršica. Star sir je zunaj navadno bel, kakor bi bil prašen ali z moko potresen. Ako imaš pa dobre oči in si ta prah bolj pazljivo ogledaš, uveriš se, daje živ. Sicer ne moreš razločiti, kaj je prav za prav, ali toliko vendar vidiš, da so bele pikice, ki gomazč druga vrh druge. Ako bi pa imel pri roki povečalno orodje in bi pod nje stavil tak prašek, zgrozil bi se o podobi, ki bi se ti prikazala. Če si zamerljivega želodca, ne bi bilo čudo, ko bi se odrekel sini za vselej. Zato je dobro, da človek vsega ne vidi. Ali mi, ki tukaj govorimo o škodljivih živalih, moramo ti tudi sirsko pršico postaviti pred oči. Podoba ti jo kaže od spodnje strani, in sicer jako povečano. Žival nas spomina nekoliko na srbca, o katerem smo rekli, da je vzrok nevšečnej kož-nej bolezni. In v resnici sta si v rodu, samo da je sirski kvarljivec bolj podolgovat in da živi le na siru, katerega s škarjičastimi če-ljustimi malo po malo zmelje v belkast prah, ki pa ni nič dru-zega, nego slečeni mehovi (levi) in blato te drobne živalce. Do tega vendar navadno ne pride, ker jim človek lehko ustavi delo, namočivši sirov hleb s slano vodo. Povedati pa moram, da pravi sladogolti hrepene po tacem siru, bojdega ni slastnejšega od tacega. O tem je težko govoviti, saj vemo: kolikor glav, toliko misli. Pa kaj černo? Da jim le tekne, nam mora biti prav. Ko bi jim zarad tega še katero rekli, mogli bi nas zavrniti: rKaj pa vi, ki tako slastno jeste suhe češplje in slive, črešnje in smokve, in ližete sladki prah ž njih? Kaj res mislite, da je tocuker? Tudi vi jeste pršice, samo da so druge vrste, nego je naša sirska. Zdaj pa še govorite, da niso dobre.“ Dobro so nas pobili! Zdaj pa jezik za zobe! ni drugače. K večemu bi se mogli izgovarjati z nevednostjo, češ: česar človek ne v6, to ga ne jč. Kar pa se stvari same tiče, moramo priznati, da imajo sirovci prav. Tisti cukrasti prah na suhem sadji so največ same pršice, na tisoče jih je časi na enem samem kosu. Pa so še druge! V starej moki, zlasti v takej, ki je narejena iz okopelega žita, ali ki se hrani v vlažnih (mokrotnih) in zatohlih shrambah, živi mččna pršiea. Ako opaziš tega mrčesa v moki, razgrni jo zunaj na jasnem in presušaj jo dan ali dva in potem jo hrani v zračnem in suhem prostoru. Tudi vročina jih umori. Mlečna pršica biva po mlečnih hramih, zlasti na starej smetani (na skrlupu) in na mlečnih posodah, ki niso dovolj učiščene. Pivarska (olova) pršica živi v sodčekih, kjer se hrani pivo (ol), zlasti pohabljeno pivo, in zdravniki trdijo, da ta pršica použita vzrokuje drisko ali derečino, časi še cel6 grižo. Slaninska pršica nahaja se pogostoma na slanini, na suhem (prevojenem) mesu in na suhih mesenih klobasah in salamih, ki se hranijo v zatohlih in vlažnih hramih. Ta pršica je v naših kmečkih hišah prav navadna prikazen in mi je večkrat pokvarila slast do suhe mesnine. Pršice preženeš, ako mesnino obesiš nekaj časa na zrak in na solnce. Krompirjeva pršica je na krompiiji videti kakor siv prah. Nekaj časa se je misiilo, da bi ta pršica utegnila biti vzrok strahovite krompirjeve bolezni, ali gotovo je le nje nasledek, in pršica se pokaže le na krompirji, ki ima v sebi uže bolezenske kali. Kukec ali trdoglav. Po noči, pa tudi po dnevi, ako je v izbi vse tiho, slišimo večkrat v lesu neko struganje, kakor bi nekdo vrtal. Posebno po hišah s starim pohištvom in starim lesovjem, je tako škripanje prav navadna godba. Ako ogledujemo tako lesovino, ne najdemo s prva nič sumnega. k večjemu bi po dolgem iskanji - našli kako majhno luknjico. Za nekaj dni pa ugledamo kupček rumenega praha pod luknjico, odpihnemo ga, ali ne traje dolgo in kupček je zopet tu. „Crv“ je t lesu in ta moka je „črvo-jedina.“ Ako raztrgamo tak črvojeden les, najdemo t rovu polno črvojedine in na konci majhnega belega, nekoliko dlakavega črva z roženo glavico in šestimi prekratkimi noticami. mu nadeli zarad tega, ker je sila termast in svoje glave. Ako se ga dotakneš, pritegne ti tipalnice in vseh šest nog k sebi, pritaji se in obleži za mrtvo. Delaj ž njim. kar češ. ne gane se. Vrzi ga v vodo, ali ga peci pri luči, nabodi ga na iglo ali ga razčetrti, to je pač vse eno, on ti ne bode trenil z nobeno tipalnico. In paglavec je tako mičken, nič večji od črte pri črki a v našej podobi, ki nam kaže tudi hrošča samega precej povečanega. Do pomladi doraste ličinka v lesu in se zabubi v nekoliko razširjenem rovu, a za nekoliko tednov izmota se iz bube gotov junak kukec. Sicer ne pride tekoj na dan, ali glasi se vsaj. Ta ali oni mojih bralcev je gotovo uže čul tam meseca maja v črvivem lesu neko pokanje ali kljuvanje, kakor bi kdo s kako večjo iglo trkal ob les. To je kukec, ki s svojim trdim čelom in ovratnikom tolče ob desko. Cernu neki ? Praznoverna ženica, ki streže bolniku, je uverjena, da to pomeni smrt, a v resnici pomeni življenje. Kukec vabi in snubi, kukčevka v drugem rovu ga je slišala in razumela, ter mu odgovarja z enačim trkanjem, in naposled se pregrizeta skozi les in se najdeta. Kukec je zamoklo rujav hrošček, valjastega in trdega trupla. Ovratnik je jamičast in zrnast ter pokriva vso glavico, pokrovke so'pikčasto progaste. Pomočka proti kukcu menda ni. Kjer se je vgnezdil, razloči naposled lesnino v zgol črvojedino. Toliko je gotovo, da se najrajši zavrže v les, ki ni bil popolnoma suh. Rezbarije in kipi naj se namažejo z živosrebrim sublimatom, na močnem vinskem cvetu razproščenim, pa tudi petrolej bi utegnil dobro služiti. Gotovo je tudi, da veča vročina umori črva v lesu. ali to se da le redko kedaj izvesti. Priporočajo tudi. da se les, Kukec. Na poleg stoječej podobi vidimo tega „črvau pri črki c v pravej velikosti, pri črki b pa močno povečanega, a črka d nam kaže velikost luknje ali rova, ki ga je zvrtal v lesu. Ta „črv“ je mladič (ličinka) nečega hrošča, kateremu pravimo kukec ab trdoglav. Zadnje ime so predao gre v delo, moči ali stroji v vodi, na katerej se je kuhalo orehovo perje (listje) ali pa zelene orehove lupine (oblü-kovje). V lešč (polituro) pa naj se vmeša nekoliko dloje. Krušnar. Prav takč kakor trdoglav udelavajo še nekateri drugi sorodniki v mehkem lesu, zlasti v jelovini, lipovini in topolovim, ter ga malo po malo raztakajo v prah in drobir. Posebno po starih hišah, v zapuščenih gradovih in po cerkvah gospodarijo strahovito. Največ so ti kukci krivi, da gredd po zlu in da razpadajo dragocene rezbe, starinsko pohištvo, leseni kipi in druge take stvari, ki so časi posebne znamenitosti in velike . vrednosti. No vsi ti kvarljivci so zgoraj opisanemu kukcu ali trdoglavu močno podobni, hodi si glede vnanjosti, bodi si gledč življenja, zatorej se tudi pri njih ne bodemo dalje mudili. Samo ob enem porečemo še nekoliko besed, a tukaj poleg podajemo ga tudi v podobi. To je namreč krušnar. Ime samo uže odkriva, da ne živi v lesu, temveč v kruhu, a zat6 ni nič menj škodljiv. Krušnar je bledorujav in rumenkasto dlakav hrošček. ki je še nekoliko manjši od trdoglava. Široki, skoro ploščati ovratnik se spredaj zožuje, pokrovke so pikčasto progaste. Hrošč in njega ličinka sta v našej podobi deset-med obema pa kaže hroščevo pravo dolgost. Krušnar živi v starem, časi kakor kamen trdem kruhu, med posušenimi rastlinami (v herbarijih), v raznem semenji, s kratka: biva povsod, kjer je kaj močnatega ali cukrovitega. Ako nema tega, poloti se tudi živalske kože. Tako n. pr. gloje nagačenim pticam kožo na nogah. Največ ga je pa najti po pekarnicah, lekarnicah in v prodajalnicah vsakovrstnega semena. Jako nevšečen je rastlinoznancem, ker se jim rad zavrže v njihove rastlinske zbirke. V največjo pregldvico je pa mornarjem, ako se jim je zaplodil v krušne zaloge. Po toplih suhotah najti je ob vsacem letnem času ličinko, bubo in hrošča h krati. Proti temu škodljivcu ni druge pomoči, nego suha vročina, se vč da samo takrat, ako so stvari, v katerih krušnar živi, take, da jih smemo brez kvare staviti v peč. Kastlinoslovcem pa svetujemo , da vsak zvezek potisnejo v prteno vrečico ali prevlako. Suhe cvetice, katere nekateri radi stavljajo pod steklo v okvir, in pa noge nagačenim pticam namaži s živosrebrnim sublimatom, razproščenim na močnem vinskem cvetu. Tihotapec. Mladenič, učeč se poznavati rastline, uname se lehko za to ljubko znanost, in dokler gori ogenj prvega oduševljenja, ni mu žal niti časa niti truda, kadar grč za to, da mu se zbirka pomnožuje in dopolnjuje. Neutrujen znaša od vseh strani rastline, vkiada je in preklada ter posušene uvrstuje v zbirko, ki mu na veliko njegovo radost narašča od dne do dne. Pozna jesen še le ustavi pridno delo. Nastane zima, ki nam svoje osobitne cvetlice riše na okna, a vrh tega še mnozemu mlademu rastlinoslovcu omrazi vrstoma med papirjem vložene nekdanje milke. Pozabljene ležč v kacem prašnem kotu. In če jih po dolženi presledku zopet enkrat vzame v roko ter jih začne pregledavati, ne more se načuditi premenbam. Nekdanje zbirke skoro ni moči poznati. Debeli skladi papirja so prevotljeni in prejedeni, a rastline razgrizene in skleščene, da je groza. So-sebno rastline z debelimi cvetnimi glavicami so razmrvljene do konca. Čim dalje pregleduje, tem večja pustoš se prikazuje; Med drobiijem ležč majhni kosmaii črviči in tu in tam koraka mičken ijast hrošček, hudodelec, ki je vse to zakvaril. Nejevoljen pograbi mladi rastlinoznanec vse skupaj in vrže na smeti. Ta hrošč je kriv, da ga je minulo vse veselje k rastlinstvu, rastlin vsaj več ne bode nabiral in sušil. Oglejmo si tega hudodelca malo bliže. Neznatni, samo polčetrti milimeter dolgi hrošček je rujavkaste ali rjaste barve, in njega tenke nitkaste tipalnice niso skoro nič krajše od telesa. Glava je skrita pod okroglim ovratnikom, ki ima štiri, z dlačicami obrasene grbice, pa tudi sicer je ves postit s tencimi dlakicami. Samec je valjastega trupla, samica pa jajčastega. Ličinka — v našej podobi pod o — je podobna dlakavemu črviču sivkaste barve in rujave glave. Ako jo ostreje pogledaš, opaziš izza glave tri pare kratkih nožič, zadek pa nosi zmerom podvit. Meseca avgusta je dorasla in se zabubi, naredivši si od zgrizkov vrečico, iz katere se za štirinajst dni prikaže gotov hrošček. Škodljive živali. Tihotapec. 9 Ta nebodigatreba nahaja se povsod po hišah, posebno po nesnažnih kotih. Ličinki gre v slast vsaka hrana, bodi si taka ali taka. Najljubše so jej vendar, kakor smo uže slišali, suhe rastline in poleg teh tudi zbirke metuljev, hroščev in druzih žuželek. V take zbirke, tudi če so dobro zaprte, vtihotapi se škodljivec, ne da bi človek vedel kak6 in kedaj. Zat6 smo ga tudi krstili v tihotapca. Nevšečen gostje tudi lekarničarjem in krznarjem. Tudi tihotapca zamori suha vročina. Kastlinske in živalske zbirke je treba večkrat pregledavati, dobro oko iu pridna roka je tu najboljša pomoč. Po hišah in hramih ga zatreš, ako mu zvečer po kotih nastaviš mokre cunje ali kupo$j|£ vlažnega sena. Tihotapci so namreč po dnevi leni, po noči^* živahno lazijo po stenah ter se zbirajo pod cunjami in pod senom, kjer jih potem ni težko pomoriti. Ribica. Poleg tihotapca biva po hišah, sosebno po starih, še neki ■drug, sploh znan mrčes, po imenu ribica. Živalca je res nekoliko podobna premajhnej ribici, in vrh tega se še lepo sveti, kakor bi bila posrebrnjena. Yznemiijena smuče hitro sem ter tam in išče novega skrivališča, ter tudi v tem spomina na žival, po katerej se imenuje. Ribica je zlekuenega in vre-tenčastega, rekše: spredaj šiijega, zadaj ožjega telesa. Malo glavico je komaj opaziti, mnogo večji in širji so prvi trije telesni obročki, Ribica. na katerih so vrastene noge. Zadek je pa zložen iz deset ožjih obročkov ter se okončuje v tri skoro enako dolge nitke. Ploščata živalca je spodaj rumenkasta, zgoraj pa je pokrita s svetlimi, srebrnastimi luskami, ki se pa ž nje lehko obrišejo, kakor na primer z metulja. Na glavi nosi precej dolge nitkaste tipalnice in za njimi na vsakej strani dvanajst predrobnih, v kupček zloženih očesec. Ribica stanuje po enacih krajih kakor tihotapec. Najti jo je torej največ po temnih in zatohlih izbah, po kuhinjskih omarah, po predalih v hramih in v prodajalnicah, sploh povsod, kjer ni presvitlo in kjer v raznokakih odpadkih in smeteh nahaja primerne hrane. Nočna živalca je, zato se ob dnevi potika po temnih kotih, po razah in pokah, v hramih skriva se pod lonce, v omarah med obleko. Tega mrčesa opazuje se največ konec poletja, in sicer se takrat videvajo vsake velikosti živalce, ki so se v poletnih mesecih namnožile. Dasi je ribica majhna živalca, vendar je škoda, ki jo dela človeku, dosti znatna, ^ sosebno po hišah, kjer so jej okolnosti ugodne. Loteva se namreč vsakovrstnega blaga, bodi si papir ah usnje, ali sukno in drnge volnene tkanine. Še celč platno ni varno pred njo, platno, katerega še molji ne marajo. Pred vsem pa so jej po volji cuker, med in druge sladke stvari po hramih in po prodajalnicah. Zračni prepah, svitloba in čistota je najbolje orožje proti temu neprijatelju. Y živo ga bodeš tudi prijel, ako mu zamažeš vse raze in poke, v katerih nahaja zavetja. Y večjem številu jih dobodeš skupaj, ako jim na primernih krajih nastaviš volnene cunje in krpe, ter jih potem pohodiš. Še bolj gotovo jih privabiš, ako jim pod te nastavljene cunje potreseš malo cukra, ali položiš košček papirja,' z medom namazanega. Molji. Tihotapec in ribica sta torej prava malopridneža, zato smo ja tudi postavili na sramotni oder. No da jima ne storimo preveč krivice, moramo priznati, da škoda, ki nam jo ta dva delata, še spomena ni vredna proti onej, ki jo imamo od druzih mrčesov. V misli imamo molje, ki nam povsod silijo v stanovanja. Ti nam razjedajo in razdevajo dragoceno krzuino, suknena in volnena oblačila, žimnice in pernice na posteljah, naslonjače, sedala in drugo z živalsko dlako nagačeno pohištvo. Takisto kvarijo molji ptice in sesavce po prirodopisnih muzejih, kajti pred njimi ni varna nobena stvar, ki je od perja ali pa od živalske dlake. Yrh tega se še hitro plodijo, tudi majhni so in delajo takč na skrivnem, da jim človek navadno pride na sled še le tedaj, ko je uže na škodi. Še vesel mora biti, ako jim ustavi pogubno delo in da reši vsaj nekaj. Jeseni, ko si je treba poiskati toplejše obleke, toži se vse vprek na molje. Temu so razorali suknjo, da jo bode mogel obleči samo še za silo, a onemu so jo prevotlali in sklestili takö, da ni» več za nobeno rabo. In vendar je siromak mislil, da jo bode" nosil vsaj še tri zime, če ne več. Najmenj belijo molji glavo tistemu, ki ima eno samo suknjo, ki jo nosi po leti kakor po zimi, o petkih in svetkih. Kajti tega še ni nihče videl, da bi bili molji komu suknjo požrli na živem životu. Kakor druga kvarljiva svojät tudi oni niso prijatelji belemu dnevu, še menj pa dežju in vetru. k Štirji navadni molji v naših stanovanjih: Močni molj (a, b); suknjarski mölj (c, d); krznarski mölj (e, f); perni molj (g, h, i, h). Molji so metulčki, zelö mičkeni metuljčki. Znati jih je po strčečej glavi, po drobnem telesci in po ozkih in dolzih resastih krilih, ki so v miru v podobi strehe zganena, ali pa okoli trupla ovita. Na glavi nosijo dlakav čop in poleg velicih oči precej dolge nitkaste tipal-nice. Nekaj posebnega so dolge resice, s katerimi so krila zadaj obrobljena. Te resice tudi delajo, da so krilca videti šiija, nego so v resnici. Metuljčki se pokažejo časi uža meseca maja in letajo najrajši zvečer. Po dnevi žeđi mirno po temnih kotih, ako ga hočeš prijeti, smukne urno izpod prstov in navadno uide. Ako loviš letečega, pade hitro na tla in se skrije v kako razo. Največ so neznatne barve, sivkasti ali rujavkasti, ali vendar nahajajo se med njimi prelepo risani in pisani metuljčki. Ako jih s povečalom ogleduješ, priznati ti bode, da so molji najkrasnejši metulji. Ali kdo jih gleda? Mölj v popolnej podobi, kot metuljček ne dela nikakeršne škode, ker nema grizočih čeljusti, temveč samo zvito srkalo. Škodljiv je le v svojej mladosti, ko je še ličinka, rekše: gosenica. Möljeva samica znese predrobna bela jajčka na primerno mesto, kjer mladi takoj najdejo hrane. Gosenice so drobni belkasti črvički rujavoglavci. Vsak tiči v majhnej cevki, katero si je spolstfl od zgrizene robe. Ta cevka je na obeh koncčh odprta in gosenica jo vlači vedno seboj. Pod zimo jo prilepi na kakšno steno, bodi si v omari, bodi si na zid in še le pri-"hodnje vzpomladi se v njej izpremeni v bubo, iz katere naposled izide metulj. Moljev se ubraniš najbolje s tem, da sukneno in volneno obleko, krznino in kar je še druzih tacih stvari, večkrat obešaš na zrak in na solnce ter ob tej priliki vse dobro iztepeš in učistiš. V shrambah pa imej vse v platnenih rutah zavito. Resnica je tudi, da nekatere močno dišeče tekočine odvračajo mölje, tako n. pr. terpentinovo olje, karbolova kislina in petrolej. Sitno je samo to, da vse te stvari tudi človeku smrdč in da nobeden ni prav pri volji take duhove imeti v stano- vanji. Pravi perzijski prah proti mrčesom med obleko potresen tudi odganja molje. Po naših hišah bivajo posebno štiri vrste moljev, namreč: m6čni molj, suknjarski m 61 j, krznarski molj in p er ni molj. Vse te kaže nam naša podoba z gosenicami vred. Prvi je möt'üi molj. Metuljček ima belo glavo, prednja krila so siva in temno morogasta ter imajo v sredi tri črne pike v enej vrsti; zadnja krila so jasnejša. V miru drži krila ravno. Njega gosenica živi v moki. v otrobih, pa tudi v volnenih tkaninah in v dlaki. Metuljček leta zvečer in po noči skoro vse leto. V podobi je pod a metuljček, pod b pa gleda gosenica iz vreče. Suknjarski molj ima srebrnasta krila in na korenu ob hrbtu na vsakej strani belo piko. Gosenica živi v suknu, v volnenih oblekah, v preprogah, posteljah, v sedalih in tudi v krznu. Metuljček leta uže meseca maja in za tri mesece je gosenica uže dorasla. V podobi vidiš pod c metuljčka, pod d pa gosenico v mešičku. Krznarski molj nosi na glavi čop rumenkaste dlake; prednja krila so rumenkasta, zadnja sivkasta, a oboja se močno svetijo, kakor bi bila od svile. Prednja krila imajo navadno — pa ne vselej — dve manjši temni piki v gornjej polovici in eno večjo v spodnjej. Ta molj polaga svoja jajca najrajši na mrtvo živalsko dlako, tedaj na krznino, žimo, nagačene živali, pa tudi na volneno obleko. Po hišah, kjer se temu mrčesu ne stopa krepko na prste, videti je jeseni in po zimi na stenah in na stropu vse polno visečih mešičkov s prezimujočimi gosenicami. Te mešičke je treba skrbno obrati ali omesti ter jih pohoditi ali pa sežgati. Da ti ne oglojejo dragocene krznine, prezrači in učisti jo precej vzpomladi, potem jo s perzijskim prahom potreseno in v prteniuo zavito hrani med perilom, v katero nobeden molj ne zahaja. Samo ob sebi se razumeva, da suha vročina zamori tudi krznarskega in sploh vsacega molja. — V našej podobi nahaja se metuljček pod črko e in njega gosenica pod f. Četvrti v tej malovrednej družbi je: Perni molj, katerega vidiš upodobljenega pod črko g, pod h je zopet gosenica v mešičku, pri h gola, brez mešička in naposled pod i njega bubica. Perni molj je krznarskemu močno podoben, zlasti tacemu, ki na prednjih krilih nema ni-kakeršnih pik. Prednja krila so jasno rumena in nagibljejo nekoliko na polteno, zadnja so pa bledo sivkasta in se svetlikajo rumenkasto. Tudi so ožja in na koncčh ostreje prirezana, nego pri krznarskem, ki je vrh tega za mrvo večji. Živi v perji, pa tudi v vsakej drugej tvarini, ki je narejena od živalske dlake. Gledč zatora velja o njem vse, kar smo prej o druzih povedali. Po raznih knjigah in po časopisih hvalijo se in priporočajo hitri in gotovi pomočki proti moljem brez konca in kraja. Lehko bi ž njimi napolnil nekaj strani. Tega vendar ne storim, ker bi mi bralci za to vedeli slabo hvalo. Enega samega mislim tukaj omeniti, če tudi mu sam ne dam mnogo vere, ali poskuša se lehko in toliko vem, da škoditi ne more. Ta mnogo hvaljeni möljski strah je neka rastlina, rastoča pri nas povsodi okoli hiš, ob potih in po mejah in cvete od junija do jeseni. Imenuje se medena detelja, tudi k o-kj31 e c, nemški: Steinklee, latinski: Melilotus officinalis. Ta rastlina zraste časi možu do pasa in ima trojnate liste (peresa), rekše, zmerom stojč po trije listi skupaj. Drobni, lepo rumeni in močno dišeči (vonjajoči) cveti nabrani so v podolgastih grozdih. V knjigi: Prirodopis rastlinstva, ki jo je izdala Slovenska Matica, najdeš to rastlino narisano na 35. strani. Te rastline tedaj natrgaj in potakni nekoliko vršičev med obleko, po posteljah in povsod, kjer ti molji zadajejo strah. Vsi molji pobegnejo in druzih ne bode blizu, ako medene detelje hva-livci — resnico govorč. V ostalem poskuša se lehko, kakor sem uže zgoraj rekel. Razen teh pohišnih moljev je še vse polno druzih, ki živč zunaj in delajo škodo na sadežih in drevesih. Toda tukaj o teh ne bodemo govorili, pozneje uže pridejo nekateri na vrsto. Vešče. Zvečer in po noči letajo po suhotah še drugi, möljem zel6 podobni, ali nekoliko večji metuljčki. V poletnih mesecih videvamo jih pogostoma osmucavati se okoli goreče sveče ali lučnice, pri katerej se dostikrat tako osmodi, da počepajo na tla ali na mizo. Rekarno jim: vešče. Vse imajo dolge nitkaste tipalnice, tenko truplo in trivoglata krila, ki so v miru v podobi strehe zložena. a zadka popolnoma ne pokrivajo. Nekoliko jih je tudi škodljivih, med njimi prvakuje: voščarska vešča, ki biva v panjčh pri bučelah. Njena gosenica razjeda satovje in napravlja s tem nerćdnemu ali brezskrbnemu bučelaiju dostikrat prav občutno škodo. Samica je večja od samca in meri z razpetimi krili do 33 milimetrov. Njena prednja krila so pepelasta, na notranjem robu pa rumena kakor usnje in ruso lisasta; samčeva so jasnejša, samičiua temnejša. Zadnja krila so pri samcu siva, pri samici belkasta. Glava in ovratnik sta bledo rumenkasta. Voščarska vešča se nahaja po ulnjakih in po panjčh. Meseca maja uže najdeš metulja in potem skozi vse poletje, ker se mrčes v vedno toplem panji hitro plodi. Metulj teka jako urno in je po noči, ko bučele mirujejo, posebno živahen. Samica polaga kupčeke jajec na satovje; če je zunaj panja, pa v njegove raze in razpoke. Gosenica je zamazano bledo rumenkasta , spredaj in zadaj nekoliko tanjša in na obročkih kakor prevezana. Dorasla je palec (27mm.) dolga. Biva navadno v starem satovji, po katerem ruje in dela dolge rove in žre vosek. Tak rov je opreden z neko svilasto prejo, v katerej visi vse polno goseničinega blata. Satovje je naposled vse preorano in prepredeno, ter razpade. Gosenica v treh tednih doraste^in se zabubi v nekem rujavem zapredku. Bučele poznajo dobro svojo neprijateljico in jo tudi na vso moč preganjajo, zato se vešče v močnem panji z mladim in zdravim zarodom ne morejo prav vgnezditi. Dokler so gosenice še majhne, iznosijo jih bučele sproti iz panja. Skrben bučelar, ki svoje živali pogostoma pregleduje, bode po smetčh in po voščenih mrvah kmalu prišel veščam na sled ter jim bode hitro ustavil škodljivo delo. Nagrizeno satovje je treba tekoj izrezati in veščino zalego pokončati. Panj, v katerega si nakanil ogreniti nov roj, bodi do dobrega učiščen in imej vse raze in poke zamazane. Samo do konca nemarnemu bučelarju se more zgoditi, da mu gre po zlu panj za panjem. Po naših stanoviščih gostujejo še nekatere vešče, ki nas pa toliko ne zanimajo, da bi jih obširneje opisavali. A ne zanimajo nas zato ne, ker se pri njih o kakej škodi ne dä dosti govoriti, če tudi je res, da se pasejo ob naših žuljih. Vse poletje nahaja se po naših stanoviščih, posebno po Močna vešča. hramih, žitnicah, mlinih in druzih tacih prostorih prav lep metuljček, katerega nam podaja tudi poleg stoječa podoba, a to je: inččua vešča. Po zidih sedeči metulj ima temnorujava prednja in pepelnata zadnja krila. Sredina na prednjih je jasnejša in je na občh strančh omejena z belo črto. Krila drži' nekoliko razprta in zadek ima navzgor zavit. Po tem ga najlaže spoznaš. Gosenica živi v moki in druzih močnatih reččh, ter je časi škodljiva. V maslu, loji, slanini in zaseki, sploh v vseh tolščah živi rujavkasta in svitla gosenica, ki vzpomladi dorasla lazi v hramih po zidu, išč6č si prikladnega mesta, kjer se potem zabubi. Nekoliko tednov pozneje izleze metuljček s strehasto zganenimi, zadek pokrivajočimi krili. Zovemo ga tolščarska vešča. Prednja krila so mu rujavkasto siva, zadnja jasno siva in zaokrožena. Na prednjih se vlečeta prek njih dva črna, nazobčana pasa. Dogodilo se je uže, da je človek s tolščo vred pogoltnil tudi več ali menj gosenic omenjene vešče, in da ga je potem ujedalo, dokler jih ni vrgel iz sebe. Sušna vešča končaj to poglavje. Gosenica živi na vsakovrstnem sušji (posušenem sadji): na krhljih, hruškah, češpah, pa tudi na posušenih rastlinah. Kjer se je ta vešča močno zaplodila, škoda ni neznatna. Od jeseni do prihodnje vzpomladi sklesti sušje ter je izpremeni v kupček goseničinega, z nitkami prepreženega blata. Mičkeni, samo 17 milimetrov v šir zase-zajoči metulj je na prednjih krilih rujavkasto pepelast, na notranjem robu rudečkast, na zadnjih pa jasno siv. Prek prednjih gresta dve sivi progi. Pohišna muha. Krvi nam sicer ne pušča, ali vendar vsiljiva in nadležna je ta nadloga tak6, da jo je Slovenec porabil v pregovor: Siten si kakor muha. In s tem pregovorom je pogodil resnico. O nje sitnosti tebi, dragi bralec, ni treba mnogo razlagati. Saj jo poznaš dobro. Devetkrat jo odženeš nejevoljen, a desetikrat ti zopet prileti v obraz, ker se hoče po vsej sili prehajati po tvojem čelu, ali bi ti rada brbala okoli nosa. Po leti se te po južini polasti zaspanec, rad bi malo zamignil in podremal. Ali vse zastonj, muhe ti ne dad6 spati, ako se ne vležeš v temno stanico. In kakč nagajive in dosadne so pri jedi! Sam ne veš kedaj in kakö ti cepne v žlico ali v skledo, če je treba tudi dve h krati. No taka. ki je pred teboj pala v jed, Se ni tolika nesreča, mnogo huje te prime tista, katero zmečkano in skuhano najdeš na duu sklede. Taka mnozemu želodcu pokvari vso južino ali večerjo. O pasjih dnevih dela ta mrčes kuharicam in gospodinjam silno nevolje in zamere. Sicer nas zagotavljajo, da gledajo in pazijo, kar se dd, ali da vse nič ne pomaga. In to jim radi verjamemo. Muha pa ni samo sitna, temveč je tudi negnjusna in tudi škodljiva. Negnjusna je, ker lazi po najsmradnejših in naj-ostudnejših krajih in od ouod seda na vsakovrsten človeški živež. Posebno rade se zbirajo okoli sladkarij, ker so glasovite sladkosnede. Cuker raztopč iu potem ga srkajo. Nevšečue so tudi zategadelj, ker povsod puščajo sled za soboj, znane črne pikice. Okna. stene, podobe, zemljovidi, pozlačeni okvirji in kar še podobnega visi po zidčh, vse je pokaljano z raušjim blatom. Z oken se sicer dä oprati, s papirja in z okvirjev pa ne, brez kvare vsaj ne,- Muha je tako navaden in sploh znan mrčes, da mi je menda ni treba še posebej opisavati. Omenim naj samo velike, z nekim rudečim sokom napolnjene oči, prekratke tipalnice iu usta, ki so preobražena v otlo srkalo, ki je na konci nekoliko razširjeno. Zanimive so tudi njene noge. Na stopalu imajo namreč pod krempeljci dve krpici, s katerima se vzdržujejo na najgladkejših stvarčh. Zatč ihuhe tudi brez vse težave pohajajo po oknih, po steklenicah i. t. d., kar drugim žuželkam ni mogoče. Da ima muha samo prednji dve krili, je sploh na našej podobi, ki nam kaže muho Mušja nesnaga obeša se povsod na človeka, zat6 jo je najti po vsem svetu v človeških stanoviščih. S prvimi solnčnimi dnevi mladega leta prikažejo se tudi muhe po sobah in zunaj na prisojnih zideh. Nekako medle so in malo jih je. Večino lanskih je vzela mrzla jesen, samo nekatere so prezimile v kacem toplem zavetji, največ v hlevih in izbah. Te je zdaj vzbudilo pomladno solnce. Od dnč do dnč so živahnejše in kmalu se začnč množiti. Samica poišče kako nesnažno mesto, najrajše kako znano in je videti tudi nekoliko povečano. Pohišna muha. smetišče ali gnojišče, v izbah tudi pljuvalnike in onde odloži kupček jajec, kacih petdeset do sedemdeset. Uže za dvanajst ur se v toplih dneh — v mrzlotnih nekoliko pozneje — iz njih izvalč mičkeni, mehki, beli in prozorni črvički brez glave in brez nog. (Glej podobo.) Svitloba in zrak jim ne prija, torej se glo-bokeje zarijejo in žr6 v eno mčr. Zatč tudi hitro rastč in so v štirinajstih dneh uže dorasli in nehajo jesti. Tedaj se razlezejo in vsak si poišče suh in miren kotiček. Tu se skrči in tudi koža na njem se uskoči, zraven se utrdi in potemni. Ličinka (črvič) se je premenila v bubo, ki je mičkenemu sodčeku podobna. (V podobi spodaj na levo.) V tem sodčku počiva žival najdalje štirinajst dni, potem odskoči gornji del sodčeka kakor pokrovec in gotova muha se izkobaca. Vse preobraževanje tedaj še ne traje prav mesec dni. In ker se tako hitro množi rod za rodom, ni čudo, da je meseca avgusta vse živo z muhami. Ob enem bode tudi vsacemu jasno, zakaj je po vasčh več muh, nego po mestih, dasi tudi se jih tu ne manjka. Takisto menda tudi ni treba razlagati, zakaj jih je največ ob velikih cestah, v gostilnicah in pri mesarjih. Muhe bi bile človeku še bolj nadležne, ko bi ne bilo nekaterih ptičev, ki jih prav pridno lovč. Posebno brhki pri tem delu so muharčki, taščice, pastiričice (pliske), pred vsemi pa lastovice. Mnogo jih obvisi tudi v pajkovej mreži, še več pa jih polovč 6se, katere ž njimi pitajo svojo zalego. Zarad muh prileti pri odprtem oknu osa v izbo. Velika neprijateljica muham je tudi neka plesen, ki časi pbdavi sila muh. Z razkrečenimi nogami in z napetim zadkom (trebuhom) sedč take muhe mrtve po stenah in po oknih. No pri vsem tem je muh povsod še preveč. Ljudje se jih branijo, kakor le ved6 in znajo. Po mnozih krajih sem videl, da obešajo v kuhinjah in izbah šop praproti pod strop. Zvečer se muhe rade skrivajo v te šope, po noči jih ljudje otresejo v kako vrečo, kakorkoli pokončajo in potem vržejo kokošim. Drugod jim nastavljajo z lepkom namazane šibice (limanice), prote (brgone) ali deščice. Vsaka muha, ki sede na ta lepek, obvisi na njem in crkne. Pri nas raste povsod mušnica, zelö strupena goba, ki ima lepo rudeč in belo lisast klobuk, spodaj je pa čisto bela. To gobo kuhajo na mleku, jo še malo pri-sladijo in potem vse skupaj, ali särno mleko, ali pa tudi v njem namočen papir razpostavijo muham. Stvar je dobra, sam6 na to se mora paziti, da otroci ne pridejo do tacega mleka. Samo ob sebi se tudi razumeva, da crknenih muh s tega papirja ne smeš dajati kokošim v zobanje. Tu in tam se prodaje tudi „mušni papiru, to je papir, ki je strdjen t mišjici (arzenik) in je zatorej strupen. Ta papir se poloti na kak plošček, se pomoči in s cukrom potrese. Na papirji je kmalu vse polno muh, ki vsled svoje siadogoltnosti na hrbtu leteč crkavajo. Ali pri vsem tem bi tega mušnega papirja vendar ne priporočali , ker je mišjica hud strup in ker je pri vsej pazljivosti vendar mogoče, da kaka ostrupljena muha zablodi v kako jedilo. In pa saj imamo razen zgoraj imenovanih še druge dobre muholovne in muhomorne naprave. Priporočali bi kvasijo (Quassia, mušji les), ki človeku ni škodljiva, muhe pa silno davi ali jih vsaj na delj časa popolnoma omamlja. Tega lesa nekoliko nastrži, potem ga kuhaj na vodi, prideni še malo cukra in razpostavi obarek na papirji ali na plitvih ploščekih. Kokošim vendar s kvasijo ostrupljenih muh ne dajaj, najbolje storiš, ako jih pomečeš na ogenj. Po kmetskih krčmah imajo priproste muholovke. ki pa prav dobro služijo in imajo zraven še to lepo svojstvo, da skoro nič ne stanejo. V večjo ali manjšo kupico nalije se do polovice piva ali slabega in z vodo pomešanega žganja. Na kupico se potem pokrije kaka tenka deščica ali urezanica kruha z malo luknjico v sredi, okoli katere se še potrese nekaj cukrovih drobtin. To je vsa naprava. Muhe so hitro pri cukru in radovedno lazijo druga za drugo skozi luknjico in omamljene od vonja počepajo v nastavljeno pijačo. Nekaj let sem prodajejo se steklene muholovke, ki so na istej misli osnovane, samo da so lepše izdelane. Zvončasta, na treh nizkih nogah stoječa sklčnica ima na vrhu kratek vrat s steklenim zamahom (čepom). Dno te steklenice je kopičasto vdrto, kakor pri butilijah, a na vrhu ima majhno odprtino, da gre muha lehko skozi njo. Od zgoraj se vlije nekoliko vodenega žganja, spodaj se pa potrese malo cukra. Muhe prihajajo od zdolaj v zvonec, pohajajo nekaj časa po steklu in naposled vse popadajo v žganje,. Kadar je muholovka polna muh, izprazni se, učisti in z nova 'nastavi. Najbolje bodeš pa z muhami izhajal, ako jim braniš pristop v svoje izbe s tem, da staviš na okna okvirje, preprežene s tenčico in da vrata zmerom zapiraš. Drugo je, da muham nikoli in nikjer ne daješ paše. Prilika dela tata, pa vabi tudi muhe. Po hišah, kjer po vseh kotih leži nesnaga in kjer se tu in tara puščajo jedilni ostanki in neumita posoda, mora biti muh brez števila, zlasti jeseni, ko so noči nekoliko hladnejše in mrčes uže sam po sebi tišči v hiše. Mesna muha. Kdo je ne poznä? Od prve vzpomladi do pozne jeseni nadleguje nas po hišah. Hipoma pri brni v izbo in bum! zaleti se v okno, kakor bi je htela z glavo prebiti. Od močnega udarca nekoliko omamljena zvrne se vznak, pa kmalu si zopet opomore in glasno godrnjaje pleše po oknu. Nekoliko odleti, pa se zopet zažene z vso močjo proti steklu. Ne neha, predno se ne ubije, ako ni po sreči našla kak izhod. Nekaterikrat delj časa ni nobene videti, ali položi kam pri odprtem oknu kakeršne koli mesnine, bodi si surova ali kuhana. Ne bode ti treba dolgo čakati, kmalu jih bode nekoliko na mesu. In če si to potem malo bliže ogledaš, vidiš na njem bele kupčeke, zalego mesne muhe. V vsacem je po dvajset do sto jajec, katerih vsaka samica znese do dve sto. Uže za nekaj ur izvalč se iz podolgovatih jajčec beli črvički (ličinke), ki se zarijejo v mesč in neprestano žr6 in se zato tudi za čudo hitro razvijajo. Nekdo je natanko opazoval rast mušnih črvičev. Uže drugi dan so bili še enkrat večji nego prvi dan, ali vendar še zmerom tako majhni, da jih je petindvajset do trideset tehtalo en grau. Tretji dan je pa uže vsak posamičen tehtal sedem granov, torej se je v enem dnevu utežčal blizu dvestokrat. To je vendar od sile. Potem ni čuda, da uže v štirih ali petih dneh doraste in se zabubi v rjastem sodčeku. Ako ličinkam zmanjka hrane, začno se žreti tudi med seboj. V enem letu je torej več zarodov, in ko bi imele dovolj žretja in nikakeršnih neprijateljev, namnožila bi se ta glota, da bi bilo groza. Nekdo je preračunih da bi se od enega samega para v enem poletji naplodilo do pet sto milijonov muh. Po hišah je tedaj mesna muha zel6 nadležen mrčes. Po leti mesnine skoro ni mogoče ubraniti tej muhi, ako jo le za hip pustiš nepokrito, uže je zraven. Zat6 se najčistejšej gospodinji pri vsej pazljivosti lehko prigodi, da postavi na mizo mrzlo pečenko, posuto z mušjo zalego. Prav tak6 preseda mesarjem po mesnicah in klalnicah. Ali vsaka stvar ima dve plati, in po enej plati je tudi ta mušja nadloga koristna, sosebno po toplih krajih. Kjerkoli na planem leži kaka mrhovina, tekoj je ta muha na njej ter izpremina v noro življenje gnjusno gnji-lobo, ki hi drugače zasmradila okolico in okužila zrak. Resnica je, da so muhe živim živalim in tudi človeku v rane zalegle jajca. Navadno pa to nema nobenega slabega nasledka. Na otoku Jamaika pa živi neka velika mesna muha, ki posebno nadleguje od mrzlice oslabele bolnike. Polaga jim jajca v nos, od koder rijejo črviči dalje proti možganom in zgodilo se je, da so taki bolniki vsled tega umrli v strašanskih mukah. Iz Evrope je znan en sam slučaj, da so mušji črvi človeka zajedali pri živem telesu. Pred mnogimi leti našli so na Angleškem bolnega prosjaka (berača) na polji, kjer je uže nekaj dni ležal. Ko so ga onde našli mimo gredoči ljudje, imel je po životu vse polno črvičev, ki so se pokazali kot mušja zalega. Berač je imel navado spravljati kruh in mesö za srajco na goleni životu. Ko je na polji — bilo je po leti — onemogel in zaspal, prišle so muhe do mesil in zalega se je potem razlezla in načela kožo. Prenesli so ga v bolnico, kjer je kmalu potem umrl Mesna muha je še enkrat tolika, kakor hišna. Glavo ima črno, sicer je zamolklo modra (plava) in prek zadka črno pa-sasta. Krila so nekoliko motna, kakor bi bila okajena. Vsa je dlakava. Meso pred to muho drugače ni varno, nego v zaporu. V ta namen služijo posebno dobro omarice, ki imajo stene od tenčice. Samo zgornja stena mora biti lesena, ker skozi tenčico bi muha od zgoraj spuščala jajca. Take omarice — pravimo jim vrše — obešajo se v hladnem in zračnem hramu pod strop. Mes6, v katerem so se uže zavrgli črviči, odrgni dobro s soljo in potem je izperi v čistej vodi. Zaplivkariea tudi zapljunkarica imenovana muha je črna in sivkasto belo oprašena, na hrbtu ima tri črne proge, na zadku je pa belo, sivo in črno kockasta, rekše, ima bele, sive in črne štiri-voglate lise. Velika je kakor mesna muha, ali pa je še nekoliko daljša. Samice so zmerom večje od samcev. Zaplivkarica biva vne na planem, posebno po gostem grmovji, pod katerim trohne in gnijč zamrle rastline in živali. Dosti jih je okoli hiš, posebno blizu gnojišč in prav po-gostoma jih videvamo tudi po naših stanovanjih. Sploh veljd skoro vse, kar smo o mesnej muhi povedali, tudi za sivo za-plivkarieo. Samo v tem se loči, da ne leže jajec, temveč žive Zapljunkarica. ličinke (črviče), ki so se uže v njej izvalile. Rodovitnost te muhe je tudi velikanska, vsaka samica ima v sebi dve tisoč črvičev, ki se polagoma razvijajo in tak6 jih tudi malo po malo odklada. Res da jih velika množina pogine, predno so se izpremenile v muhe, denimo, da jih tri četrti gre po zlu, a vendar jih še ostane strahovit roj. Samo to je, da zaplivkarica za popoln razvoj potrebuje delj časa in zatö na leto ne more biti toliko rodov, kakor pri mesnej muhi. Da tudi ta muha svojo zalego (zaplivek) rada odklada na mesnino, znano je sploh, ali vendar na njo ni tako naprežena, kakor zgoraj opisana sorodnica. Največ se jih izredi na gnijočih , rastlinah, po smetiščih in gnojiščih, našli so jih pa tudi uže 'na človeku v gnojnih ranah, zlasti v ušesnih uljesih (tvorih). In prav verjetno je, da so črvi, ki so „snedli“ zgoraj omenjenega berača, bili zaplivkaričina zalega. Vse poletne mesece, posebno pa meseca avgusta in septembra nahaja se po stanovanjih med navadnimi hišnimi muhami še neka druga, ki ni samo sitna in nadležna, temveč tudi prav občutno zbada. Zato jej pravimo: hodulja. Ta napastnica je velika kakor hišna muha in tudi drugače jej je prav podobna. Razloča se v tem, da jej srkalo ne stoji naopik, ampak strči naravnost naprej ter je ob enem tudi bodalo. Pravijo tudi, da ima bodulja, kadar sedi mirno, glavo zmerom navzgor obrneno, navadna hišna muha pa navzdol. Po tem ji neki razločajo ruski kmetje. Siva je, ua hrbtu ima štiri temne proge, na zadku tri rujave lise. Ličinka, bel iu mehek črvič, živi v družbi z ličinkami hišne muhe v gnoji, posebno v toplem konjskem. Buba počiva v bledo rjastem sodčeku in potrebuje za preobrazbo mnogo več časa nego pohišna muha. Na leto ima menda samo dva zaroda. Bodulja biva največ po hlevih in je živini velika preglavica, morebiti večja, nego obadje. Posebno njej veljä ono neprestano cebanje in otepanje z repom. Da bodeš ubogo živino vsaj nekoliko ubranil, pomaži jo z octom (jesihom), na katerem si kuhal orehovo perje, ali pa tudi s petrolejem. Sploh velja tudi za hoduljo vse, kar smo na strani 100 pisali gledč obada. Slrarica. Po leti in jeseni nahajamo časi v starem siru vse polno majhnih belih črvičkov. Ako jih nekaj časa ogleduješ, opaziš, da te iivaUee uekako čudno skačejo. Crvić se ZTije v kolobar takč, da se prednji in zadnji konec dotikata, »kolobarček no leži, temveč stoji po konci. Hipoma, se pa zopet sproži in odskoči daleč proč. Vsacemu. kdor $ 'bral prejšnje strani ali se je sam nekoliko ogledal v prirodu, posvetilo se bode hitro, da ti „črvički“ niso pravi črvi, ampak mladiči (Učinke) kakove žuželke. In res je tako! Te črviče je zalegla na sir neka muha, ali prav za prav mušica, kajti je jako majhna, samo štiri do pet milimetrov dolga. Črna je in se lepo koviusko Ješči, Spodnji del glave, srednje in zadnje noge so rjaste s črnimi kolbUkrci. prednje pa črne, z rjastimi kolenčniki. Čisto prozorna krila strčč črez zadek. Nekaterim ustom je tak živ sir prav po volji; čim več črvičev gomazi po njem, tem okusnejši je. Ali ne gledč na to, mora se vendar reči. da je muha sirarica škodljiva, kajti onde, kjer jej človek da gospodariti, naredi naposled iz sira neko ne-gnjusno maz. Da ne pride do tega, treba je muho zatirati. koUkor se dsi. Prostori, kjer se sir dela in pozneje hrani, naj bodo kolikor mogoče dobro zaprti, in če bi se kje na siru pokazala mušja zalega, treba jo je tekoj pokončati. Ako se je zadolbla v sir, potem ni druge pomoči, nego da se sir čim preje užije. Pri nas sirarica ne dela toliko kvare, ker se sir navadno istega leta prodd in pojč. Ker uže govorimo o mušicah, ne smemo pozabiti vinske mušice, sicer ne zarad tega, kakor bi bila Bog vč kak6 škodljiva. To ne, ali nadležna je vendar. Človeku ni ljubo, ako pred gosta poštavi bučo vina in potem mora gledati, kak6 ta lovi mušice po njem. Kazen kacih treh zimskih mesecev nahaja se ta predrobni mrčes vse leto na vsakovrstnih stvareh, ki se lehko skisajo. Videti jo je torej povsod na vinskih, octnih in pivskih posodah, zlasti na otorih. okoU čepov in pip in v pod-čepini. Na veliko čudo gospodinjam pokaže se časi v dobro zaprtih sklenicah, v katerih hranijo vkuhano ali praženo sadje. Na vse te stvari polaga mušica svoja jajca, iz njih se izvalč predrobceni beli črvički (Učinke), ki se uže v osmih dneh iz-premene v rumene sodčeke (bubice). Mušica je štiri milimetre dolga in sploh rjasta, na zadku črnikasta. Bučelarska mušica. Hudo preglavico dela bučelarjem „gnila zalega“. Gorje bučelarju, v čegar ulnjaku se pokaže ta bolezen. To je kuga, ki se časi hitro širi od sata do sata, od panja do panja. Kak6 se ta nezgoda zavrže v panj, ni še do konca dognano, stvar je še na vegalici. Mogoče, da je več vzrokov, vsled katerih nastane ta bolezen, ali gotovo je, da je temu premnogokrat kriva neka mušica z grbastim čelom. Velika je kakor vinska mušica, črna in svitla, samo prednje noge so rumenkaste, zadek sivkast, krila na korenu rumenkasta, sicer čista kakor steklo. Mušica je jako nemirna, teka neprestano sem ter tje ali pa se leteč zdaj vzdiguje, zdaj zopet spušča. Naposled samica smukne pri žrelu v panj, poišče zalego v satovji in zabode uže nekoliko odraslej bučelnej ličinki jajce pod kožo, in sicer enej samej, kajti ima samo eno jajce. Uže za dve uri izvali se iz jajca črvič (ličinka) in se začne tekoj gostiti z tolščo mlade bučele. Ker zajedavka živi samo ob tolšči in se notranjega droba ne dotakne, raseta obe živalci naprej in doraseta h krati. Bučelina ličinka se zdaj obrne v svojem lončku, tako da ima glavo spodaj, zadek pa zgoraj. Po tem preobratu pokrijejo bučele delavke lonček z voščenim pokrovcem. Pa tudi mušičina ličinka se je obrnila, toda baš nasprotno, tedaj takč, da ima glavo pri konci bučeline bube. Kmalu potem se izvije mušičina ličinka iz svoje gčstnice, ki jo je dosle redila in se pregrize skozi voščeni pokrovec in pade na dno panja, kjer se zabubi v zamazano rumenem, nekoliko prozornem sodčeku. Časi pa ličinka tudi izleze iz panja in se zabubi zunaj v zemlji. V tem je bučelina buba zamrla in zarujavela. Kmalu se usmradi in razpade v smrkavo smrdečo gnojnico, ki se v kacih osmih dneh posuši. Ali še predno se to zgodi, uže je sosedna zalega na okoli otrovana in začne gniti. Ta gniloba širi se tak6 hitro, da je za nekoliko dni otrovan ves sat in pozneje gre po zlu ves panj. In kakor smo uže zgoraj rekli, širi se ta kuga časi tudi po druzih zdravih panjeh. * Za terdno ne vem, ali se ta mušica nahaja tudi po naših slovenskih krajih ali ne. Na Ruskem je prav navadna in tudi po Nemškem in Švedskem je zelo razširjena. Pri nas sem tu in tam slišal bučelarje pogostoma pritoževati se na gnilo zalego. No kolikor sem mogel izvedeti, dajo naši možje krivdo večinoma slabemu vremenu ali pa nezdravej, pokvarjenej hrani. Nekateri zopet zvirajo vse na neko od sile mičkeno plesen, ki se zavrže v zalegi. Mogoče, jaz v tem nemam izkušnje. Z druge strani je pa tudi mogoče, da plesen ne dela bolezni, ampak da je le nje nasledek. Meni se dozdeva prav verjetno, da je bu-čelarska mušica tudi pri nas udomačena. V tem me posebno potrjuje, nečega bnčelarja opazka, da ima lonček, v katerem začenja gniti zalega, na pokrovčku majhno luknjico. Kako nastane ta luknjica, povedano je bilo uže zgoraj. Bučele same skušajo se iznebiti gnile zalege ter jo pridno razdirajo in pospravljajo iz panja. Ali tudi bučelar jih mora v tem delu podpirati s tem. da izrezuje vso nagnito in sumno zalego. Ako jej je hitro s početka prišel na sled in je vse sproti čistil, ohrani si s tem večkrat panj. Kadar pa vidi, da se bolezen vse v dilj širi, potem ni drugo, nego uničiti panj in vse, kar je v njem. Najbolje storiš, ako ga sežgeš. Proti muhi samej, ki je kriva vse te nadloge, se bode dalo težko kaj storiti. Kakor povsod priporočati je tudi tukaj kar mogoče večjo pazljivost in čistoto. Mravlje. V hišah, stoječih v kacem vrtu ali : na polji, pokažejo se časi mravlje nahödoma v velikej množici. S prva prihajajo le posamične in preiskujejo po hramih in po izbah, kje bi si našle kako jedačo. Posebno naprežene so na cuker, na med in druge sladkarije. Prvih ogleduhov navadno ne opazimo, ali ako so ti kaj slastnega našli, ovadijo to kmalu vsej družini in potem jih vidimo, kako prihajajo v dolgih vrstah zdržema. Eni prihajajo, drugi odhajajo. Ne gledeč na škodo, ki jo delajo, nevšečni so mravinci po stanovanjih, in nihče, ki kolikaj drži do čistote, jim ne bode dal gospodariti po hiši. Sicer navadno kmalu izginejo mravlje iz hiše, kakor si umaknil slaščico, ki jih je mamüa. Toda časi se pa vendar ne dadb tak6 lehko odpraviti, temveč se naselijo v zidu ali pa pod pödnicami, in potem se jih dostikrat ni mogoče z lepa iznebiti. Kakor v hiše zahajajo mravlje tudi rade v ulnjake in v panje med lizat. Vsi mravljinci, katere navadno videvamo po suhotah ali pa tudi vne na planem, nemajo kril in zato tudi ne morejo leteti. Oni opravljajo vsa dela, ki so potrebna v gospodarstvu, zato jim tudi pravimo: delavci. Teh je v vsakem mravljišči največ. Poleg njih nahaja se ena samica, časi tudi več, ki pridno jajca leže in ne hodi z doma. Večja je in bolj okroglega zadka. Vročega poletja pokažejo se iz mravljišča krilati samci in samice, ki se leteč plodijo. Eno ali tudi več oplojenih samic potem delavci tirajo na dom, odlomivši jej krila. Ta samica potem skrbi, da rod ne izmije. Delavci niso plpdni. Ako si zasledil mravinsko gnezdo, iz katerega ti v hišo ali ulnjak zahajajo ti nevabljeni gostje, popari je zvečer, ko je Škodljive živali. 10 vsa družina domd, s kropom ali pa z vrelim lugom in hipoma ti je pomagano. Tudi živo apno, v mravljišče natreseno in potem z vodo pogašeno, pomori mravlje. Ako pa gnezda ne moreš najti, ali ne moreš do njega, tedaj ni druzega pomočka, nego da mravljam nastaviš kako vado in jih pokončuješ sproti. Za vado vzemi od pečenke kost, katere se tu in tam drži še kaj malega mesd. To kost položi na mesto, kamor mravljinci največ zahajajo. Kmalu jih bode vse črno na kösti, takrat jo pa hitro popari. To ponavljaj tako dolgo, dokler se nadloge popolnoma ne rešiš. Namesto kosti služi tudi dobro košček gobe (spužve), katero si popred omočil v oslajenej vodi. Nekje sem bral, da se mravljam zapre pot, ako se jim cesta s kredo prečrta. Ali po mojej izkušnji se je kreda slabo ponesla. Nekaj časa so mravljinci belo črto res sumljivo ogledovali, ali ni trajalo dolgo in hodili so prek nje brez strahu. Drugače škodljivosti mravljam skoro ne moremo očitati. Y gozdu so pa kar naravnost koristne, ker razdevajo trhlenino in pokončujejo gosenice in drug mrčes. Tudi na polji se jim bode resnična škoda težko dokazala. Bolj nevšečne so po vrteh. Vrtnarji jih dolže, da lazijo na drevesa in da obgrizujejo zrelo sadje. Da je sadje na drevji res dostikrat objedeno ali celo snedeno, ne dd se tajiti, ali pravi škodljivci so sršeni in ose, mravlje so tukaj tako malo zakvarile, da o tem ni vredno go-_ voriti. A čemu hodijo v procesiji na drevje? Odgovor na to vpražanje prinese IV. poglavje, kjer bode govor o ušicah. Onde se pokaže, da mravlje sadnemu drevju niso ne koristne ne škodljive. Edini cvetličar toži se po pravici na mravlje, da mu rujejo okoli cvetic in jim izpodrivajo nežne koreninice, ali se celo naseljujejo v cvetne lonce in posode. Tudi v toplih gredicah (gnoje-nicah) se rade vgnezdujejo. Ako so ti tu ali tam nadležne, preganjaj in zatiraj jih, kakor je bilo zgoraj svetovano. Živali škodljive sadnemu (ovoenemu) drevju. Hiša sredi sadnega drevja! Kak6 prijetna in dobrodejna je ta podoba človeškemu očesu in srcu. Ogleduj jo ali vzpom-ladi, ko se je drevje osulo s cvetjem, ali jeseni, ko se mu veje šibč pod rumenim in rujnim sadom in se ti izmed orumenelega listja lešči povsod krasen dar božji. Pa bodi si hiša tudi majhna, lesena in krita s slamo, vendar je podoba tihe sreče in zadovoljnosti. Potnik, po cesti mimo gredoč, ozira se z veselim srcem v njo in rad ustavi za čas svoje korake, da si oddahne v prijetnem hladu. In ako pogleduje okoli sebe in vidi, da je drevje očiščeno mahu. da je zemlja okoli debel razkopana in zrahljana, da je šibkim drevescem dana opora in trnjeva ograja, hitro mu je jasno marsikaj. Ni ga videl lastnika, a tekoj vč, da je to mož, ki ima glavo in srce na pravem mestu. Tudi srce? — Tudi! Človek, ki vzgaja drevesea, jih cepi, presaja in brani vsem nezgodam, tak človek gotovo ni napačnega, nikar pa hudobnega srca. In kako obilno plačujejo sadna drevesa trud, ki ga je človek imel ž njimi! Lehko rečemo, da niti polje, niti vinograd delavcu v tolikej meri ne povrača truda. Koliko zaleže sadje v hiši, bodi si uže presno ali posušeno? Pa koliko gotovega denarja tudi prinese kmetovalcu v hišo! Kaj bi počeli naši Ipavci, ko bi ne imeli toliko sadja, kaj bi počeli zlasti zdaj, ko jim vinska trta uže toliko let ne daje več pravega dohodka? Goriški Brici bili bi brez sadja največji siromaki in morali bi se izseliti. Koliko denaija pride v deželo samo za zgodnje črešnje! In ali ni res, da najubožnejši kraji po Slovenskem so prav tisti, ki imajo malo sadnega drevja, ali če fa tudi kaj imajo, ne trudijo se ljudje prav nič okoli njega. alostna resnica je, da je tacih zanikarnih in malomarnih gospodarjev pri nas še povsod preveč, če tudi z druge strani radi priznavamo, da je zadnja leta tudi v tem po mnozih krajih krenilo na bolje. Ako človek take gospodarje zarad tega graja, dobi navadno v odgovor: „E. pri nas sadno drevje ne raste, naš kraj ni za to.u A ne bojimo se laži, ako rečemo, da od deset tacih izgovorov jih devet nič ne veljd. Res je, da ne prija vsak kraj vsacemu sadu, ali s tem še ni dokazano, da ne prija nojaenemu. Poskuša naj se! Če odreče zgodnji, morebiti se ti ponese pozni; če se ti izneveri marelica ali breskev, zasadi hruško ali jablano. Naposled ti bode to ali ono vendar obveljalo. Brez dela in truda pa ni nikoli in nikjer nič. Pravijo, da pečena piščeta nikomur sama v usta ne lete. Dela okoli sadnih dreves tudi ni ne tolicega in ne takšnega, da bi ga človek ne mogel z lagotjo zmagovati. Vrh tega je še pomneti, da se največ tega dela opravi v poznej jeseni, po zimi in na prvo pomlad, ko veliko poljsko delo miruje. Tedaj se strže mah in lišaj z dreves, trebijo se gosenična gnezda, zemlja okoli debel se gnoji, okopava in rahlja, cepijo se divjaki, drevesca se obrezujejo in presajajo. Največ opravila daje pomlad, ko je raznemu mrčesu braniti pristop na drevje, ali ga trebiti in pobirati z drevja. Pa tudi to delo ni toliko zamudno in se najbolje vrši o prvih jutranjih urah. Pri tem poslu je potrebno orodje otepač, katerega si sam napraviš. Na močno palico nasadi pet do dvajset funtov (liber) težko železno kroglo ter jo s cunjami dobro obvij, da pri otepanji ž njo ne raniš debla ali vej. S tem otepačem trkni nekolikokrat ob drevo ali ob vejo, da se dobro potrese in da mrčes popada na tla na razpeto ruho ali v podstavljeno kako prestrezalo. Cim debelejše je drevo, tem težje bi moralo biti železo na otepači in s tem večjo močjo bi se moralo trkati. Pri manjših deblih zadostuje človeška roka, dobra je tudi, kakeršna-koli betica, kol ali kij, samo da je na konci dobro v cunje povezan. — No bodi si še tako priden, vsega dela vendar ne omagaš. Preveč je raznovrstne golazni, ki vrh tega zna sebe in svojo zalčgo navadno tak6 dobro skrivati, da je človek ne opazi. To veljd sosebno o jajcih, ki so največ toli drobna, da jih pregleda tudi najostrovidnejše ok6. K temu delu je treba poleg bistrovidnega očesa tudi telesne gibkosti in spretnosti in neumorne marljivosti. In tacih delavcev ima kmetovalec na ponudbo, a kar je še najlepše, nobeden njih ne zahteva plačila, zadovoljni so, ako jih pri delu nikdo ne moti. Ti radovoljni pomagači so ptiči pevci in še nekateri drugi. Posebno pridni v pokončevanji mrčesov so: žolne, detli, vijeglavka, smrdokavra (vd6d), muhar, mnogovrstne penice, slavec, črnoglavka, taščica, pogorelček (črnelka), kraljiček, razne sinice, pastirice, drozdi, volga (kobilar), skvorec, hudournik in lastovice. Vsem tem ptičem bodi tvoja hiša in tvoj vrt prijamo zavetje. Ne plaži jih in ne preganjaj, tudi otrokom, pastirjem in ničvrednim potepuhom ne daj, da bi stikali za njimi, razdirali jim gnezda in iz njih jemali jajca in* mladiče. Odganjaj pa, kakor vež in znaš. srakopeije, šoje, srake in mačke, ki so mladim ptičem v gnezdu velike neprijatelji«, kakor je bilo na straneh 87—92 razloženo. Tistim, ki pri nas prezimujejo ali se na vzpomlad zgodaj vračajo in dostikrat stradajo, vrzi časi kako krušno in mesno drobtino. Vse ti bodo obilno povrnili. Cel6 mnogo obrekovani in oklevetovani vrabec čisti sadno drevje takč pridno, kakor kateri drugi ptič, kajti ves svoj mnogoštevilni zarod odgoji zgol z gosenicami in drugo tlko golaznijo. Z druge strani je res, da zrelih črešenj in grozdja ne pušča pri miru in da tudi na raznem žitu nareja mnogo kvare, ali poleg vsega tega pretkani tat človeku več koristi nego škoduje. Najočitniše se je to pokazalo po krajih, kjer so vrabca vsled višjega ukaza zatrli, bojde, ker je tako škodljiv. A nekoliko let potem kupovali so jih drugod za drage denaije, ker so gosenice ogolile vse sadno drevje. Vse to velja tudi o ščinkovci, in sicer v še večej meri. Onde pa, kjer ti vrabec res Škodo dela. odženeš ga najbolje s tem, da nekoliko modrih (plavih) koncev raztegneš prek gredic, katere bi rad ubranil ciganu. Stara modra nogovica ti da tacih koncev dovolj. Sinica, brlez, plezalček. muhar, pogorelček, pastirica, vije-glavka, smrdokavra, skvorec in detli gnezdijo po duplinah. Ako pa v tvojem vrtu ali blizu njega ni starih dreves, potem moraš sam nekaj storiti, da ti neprecenjeni pomagači ostanejo pri tebi. Z majhnih deščic jim zbij hišice in obesi je ali na hišo kam ali pa v košate vrhove. Videl bodeš, kakč radi se bodo ptiči v njih nastanili. Malim ptičkom zadostujejo sedem do osem palcev visoke in tri do štiri palce široke hišice. Strešica naj bode napošev in nekoliko širja od hišice. Leto (luknja) bodi okroglo in imej nekoliko črez palec v premeru. Pod njim mora biti klinček, da ptič lehko sede nanj, kadar prileti domov. Skvorcem je treba napraviti večje, črevelj ali poldrugi črevelj visoke hišice in leto naj se izreže precej visoko na hišici in bodi dva do poltretji palec široko. Skvorcem tudi ustrežeš, ako jim hišico nasadiš na visok drog. tak6, da stoji nekoliko nad najvišjim vrhom. Hišice naj bodo temne barve, ali kar je še bolje, ovijejo naj se z mahom ali posujejo z razdrobljenim drevesnim lišajem. Kar se tiče zgoraj omenjenega čiščenja od mahü in lišajev, znano je sploh, da se to navadno opravlja z apnenim beležem; deblo in veje namažejo se namreč z apneno goščo. Še boljši je pa navadni lug, zlasti ako je precej močan in ako si na deset bokalov luga pridel pol funta karbolove kisline. Ko je zmes še bnkrat zavrela, namaži ž njo drevo in kmalu bode čisto. Zajec. Dolgouhi strahopetec je kmetovalcem dostikrat velika pregMvica in je uže mnozemu vzel veselje do sadnega vrta. Kadar po zimi zapade debel sneg in pomrzne, takrat zajeo ne more do svoje navadne hranev zato se poloti mladih drevesec in gloje ž njih kožo ali lub. Cim mlajše je drevesce, tem bolj mu gre v slast njega lub, sosebno všeč so mu mlade jablane. Täko ogrizeno drevce potem gine in se dostikrat posuši, ako se rane hitro ne opazijo in ne zamažejo. Največjo škodo dela zajec v drevesnicah, ki niso obzidane ali drugače gosto ograjene. Povsod, kjer mlado drevo stoji v neograjenem prostoru, moraš je tekoj na jesen oviti in povezati s trnjem, z brinjem ali s slamo tako visoko, da tudi v velicem snegu zajec ne more do luba. Kjer je mnogo mladega drevja treba varovati, in bi torej vezanje bilo preveč zamudno, onde naj se drevesca namažejo z mažo, napravljeno iz gnojnice, krvi in ilovice. Posebno hvalijo mazilo, ki je umešano iz šest delov gnojnice, iz dveh delov kislega mleka, iz dveh delov usmrajene krvi in iz toliko ilovice, kolikor je je treba, da se naredi precej gosta maz, katerej na vsake tri bokale primešaj še po eno žlico stolčenega čženka (asa foetida). Rano, ki so jo naredili zajčevi zobje na drevesci, obreži gladko in zamaži jo dobro z voskom ali pa z zmesjo katrana in ilovice. Miši. Izmed glodavcev so razen zajca pogostoma tudi miši velika nadloga po drevesnicah. Po zimi namreč požrč pečke (peške, peljke), ki jih je človek posadil na jesen, a mladim drevescem objedajo in glojejo vrhnje korenine in vsled tega jih gre mnogo po zlu. Misije treba ali kakorkoli poloviti, ali pokončati s strupom, ali pa jih s smrdečimi stvarmi odganjati od gredic. V luknje in okoli drevesec potekni v ribjej masti namočene cunjice, katere moraš pa večkrat z nova namočiti. Na gredici, kamor si nakanil sejati pečke, pomešaj zemljo na dva črevlja globoko z razsekanim trnjem in brinjem in tudi po vrbu jih pokrij z brinjevimi in trnjevimi vejicami. Nekateri tudi sejejo pečke namesto jeseni še le vzpomladi. Tedaj pa jih je treba črez zimo hraniti v mokrem drobnem pesku v pokritej posodi. Tudi raznovrstni polži so večkrat v drevesnicah, posebno na mladih sadikah zelč» škodljivi, ker objedajo mlada peresca na kalu. Nu o njih govorimo obširniše v V. poglavji, kjer najdeš vse, kar ti je treba o njih vedeti. Dlesk. Kakor smo malo prej dali zasluženo hvalo drobnim ptičkom — še cel6 drugače malopridni vrabec našel je milostno sodbo, tak6 očitno in ostro moramo pokarati d 1 e s k a. Debeloglavec biva po leti po gorskih lesovih, od koder rad zahaja bližnjim kmetom na vrte, zlasti takrat, kadar so črešnje zrele. Ako prileti cela družina, hitro je obrana Črešnja, ker se tak6 dolgo vračajo na isto drevo, dokler je še kaj na njem. Pa tudi ko-nopno, laneno, knpusno in repno seme, kakor tudi mlado grahovo stročje mu dobro tekne. Od same hudomušnosti trga tudi popke na sadnem drevji. Pred oknom, pri katerem navadno pišem, stoji mlada češplja, in lani in letos sem opazoval dleska na svoje oči, kak6 je ob-trgaval cvetje in je metal na zemljo. Skakljal je od vejice do vejice, in ko je eno ogolil, šel je na drugo, dokler ga nisem prepodil. S prva sem mislil, da je morebiti kakov mrčes na cvetji, ali ko sem pregledaval ono obtrgano na tleh in ostalo na drevesu, uveril sem se, da je bilo popolnoma zdravo. Kvaril je torej cvetje od same objesti. Zat6 ga pa tudi imajo vrtnarji in kmetovalci uže od nekdaj na rovaši. In kdo bi ga branil? Tudi pogorski kalin ima marsikaj na vesti. I on obgri-zuje popke, ali vendar ni tak malopridnež kakor tolstokljuni dlesk. Pomladni hrošč ali kebsr. Vsako četrto, po nekaterih krajih tudi vsako tretje leto je hroščevo ali kebrovo leto. V prvih toplih pomladanskih duevih začn6 riti iz zemlje, ki je časi na kacem mestu vsa preotlana, kakor rešeto. Z vsacim dnevom se množe temni roji, ki po dnevi in pri slabem vremenu mirno sede po drevji, ob toplih večerih pa rojijo glasno okoli in iščejo primernih dreves za Pomladni hrošč. Zgoraj dva hrošča, z leva samec, z desna samica; spodaj v zemlji dve ličinki, ena večja in ena manjša; v kotu z desna buba. žrtje. Najljutei jim je hrast, za tem pa divji kostanj in javor, izmed sadnega drevja pa posebno češplja in sliva pa tudi ostalo jim se ne upira. Samo lipe in akacije ne marajo. Ker obtorč uže poganja vsa rast in je drevje v najlepšem cvetu ali pa je malo prej odcvelo, očevidna je škoda, ki jo delajo ti požeruhi. Listje, evetje in mladi zarod vse vprek ti poklestijo. Le poglejmo hrastov gozd v hrošče vem letu. Sredi maja je gol kakor bi se bil posušil. Tak6 udelavajo prvo polovico meseca maja. potem še le se izgubljajo, a prej so se zaplodili. Samci poginejo, samice žr6 še nekaj časa dalje, potem pa se zarijejo v zemljo in onde odložč svojo zalego, kacih trideset in še več okroglih jajec. Cim rahlejša je zemlja, tem ljubša jim je. zatč jih mika so-sebno obdelani svet, njiva in vrt. Iz jajec se izvalč ličinke, ki obgrizujejo rastlinam korenine in je izpodjedajo, da vsled tega vsihajo. Te ličinke imenujemo ogrce ali podjede. O teh škodljivcih bode pozneje še govora. Od njih postanejo v treh ali štirih letih zopet hrošči, v toplejših krajih dorastejo preje, v hladnejših pozneje. A brez njih ni nobeno leto. Tega hudega sovražnika je treba zatirati na vso moč. Posamezna roka sicer lehko časi mnogo stori, ali velik in v resnici izdaten vspeh pokaže se samo tamkaj, kjer se k skupnemu delovanju združijo cele vasi in občine, celi okraji ali cele dežele. Zatč so tudi izdane posebne postave in naredbe, ki ostro ukazujejo županom gledati na to. da se kebri pobirajo in pokončujejo. Škoda, da v mnogih občinah ta postava stoji samo na papirji, a dejansko se ne vrši. Ali sploh se mora vendar priznati, da se je novejšega časa tudi v tem obrnilo na bolje. Kmetijski in gospodarski časopisi o vsakej nevarnosti bobnajo na vojsko proti kebrom in s tem res izpodbude mnozega zanikar-neža na delo. Kmetijske družbe razpisujejo darila na pobiranje in pokončevanje hroščev in takč izpodbadajo sosebno mladino. Učitelji na deželi v tem lehko mnogo storč. Ne bodi jim žal besede, ki bode veljala tem več, ako se jej pridruži še lep primer. Hrošči se najbolje pobirajo, ako se otresajo z dreves. Ali to se mora vršiti zgodaj zjutraj, predno jih je soluce obsijalo, ali pa ob mrzlih in oblačnih dneh. Takrat kebri obumrli vise po listji in vsak stres jih pomeče na tla. Pod drevo naj se razgrne kaka ruha (prostiralo, ponjava) ali kaj druzega, da se mrčes tem hitreje pobere in da se ni treba za vsacim pripogibati. Nabrane je treba potem kakorkoli pomoriti, na pr. popariti. Ni mi treba še dostavljati, da kokoši hrošče prav rade zobljejo. Z apnom pomešani dado jako dober gnoj. Samo ob sebi se razumeva, da je treba, kolikor se dä, hrošče pokončevati, dokler so še v zemlji ličinke (črvi, ogerci, podjedi). No o tem bode še pozneje prilika kaj povedati. Pameten človek, ki vidi, kak6 škodljiv je hrošč in kak6 malo človek posamič opravi proti njemu, pozdravljal bode z veseljem vsaeega, ki bi mu hotel pri tem delu pomagati. In tacih radovoljnih pomočnikov se človeku ponuja v dobršnem številu. Jako dober zaveznik je krt pod zemljo, ki se najrajši masti s hroščevo zalego. Pustite ga torej pri miru, vaš prijatelj je in ne bodite takö nespametni, da bi še najemali in plačevali ljudi, ki ga lovč in pobijajo. Krtine po travnikih so res neprijetne, ali ta neprijetnost ni v nikakeršni razmeri s koristjo, ki nam jo prinaša s tem, da pod zemljo neusmiljeno hrusta požrešnega „črva“. Poleg krta tudi netopirji (pirhpogačice, mrakulji, pol tič pol miš) posebno pridno zatirajo hrošča. Te živalce letajo zvečer, torej ob istem času, kakor hrošči in jih sila podavijo. Njim se pridružijo še sove in legeni (ležetrudniki, podhujke, kozomolze). Po dnevi stopijo na njih mesto zopet drugi pokončevalci, namreč vrabci, sinice, žolne, vrane in še mnogo druge. A več nego vsi drugi storč skvorci (škorci). Vzpomladi so po ves dan na polji, v senožetih in po logih, in sicer vsi na tleh. Človek bi mislil, kaj neki imajo? Le pusti jih, prav koristnega dela so se lotili. Ob tem času silijo na dan kebri, ki so uže od jeseni čakali ugodnega vremena. A skvorci so tudi pripravljeni, da jih bodo vzprijeli, kakor se pristoji tacim netekom. Keber se ni še popolnoma izkobacal iz zemlje, uže ga je skvorec pograbil, pretrl in kar je bilo mehkega na njem, požrl, pustivši trda krila in kar je še druzega neužitnega. Da, še pod zemljo skritega najde in ga izvleče na beli dan. Čast in hvala torej skvorcu. Daj mu mir in še vabi ga k sebi. Sam6 v zrelo črešnjo mu brani in jeseni mu ne daj v vinograd. (gf Zavijač. Na hruškah in na kutinjah nahajamo večkrat konci mladik neke posebne zvitke, kakor bi smodke ali cigare visele po drevesu. Nekoliko listov ali peres je namreč lepo vsukanih in zvitih v cevko, ki je na obeh konceh odprta. Listi so odmrli, včli ali pa uže suhi. Ako ta zvitek radoveden odviješ, najdeš v njem — kakor je čas — ali nekoliko (največ štiri) belkastih drobnih jajčec, ali pa bele, rumeno-dlakave črviče z rujavkasto glavico. Proti koncu meseca julija so pa zvitki večinoma uže prazni, in samo obilno blato priča, da je neka živalca tu notri živela. Jajca in črviči so namreč zalega nečega malega, posebno lepega hrošča, katerega pa pri vsej lepoti moramo zapisati v črne bukve. Imenuje se zavijdč, v Brdih na laškej meji mu pravijo zavijalec, a okoli Gorice ga kličejo trti-jon, ker tudi rad zahaja na vinsko trto in jej zavija liste. Zavijač spada v velikansko krdelo rilč-karjev. Med njimi je nešteta množica soseb-no škodljivega drobiža, in zavijač ni zadnji. Zavijač je jako svetel hrošček modre barve, časi je pa tudi zelenkast in se iz-premina na zlato. Ovratnik je drobno pikčast, na pokrovkah pa ima več vrst manjših in večjih pik. Samec ima na ovratniku dva naprej strčeča bodca. Zavijač se pokaže meseca maja in Zavijač. junija na drevji in takrat lehko opazuješ samico pri delu. Najpreje nagrize listu petljo ali pa navrta konec mladike, vsled česar začne listje veneti in mehneti in se dä toliko laže uvijati. Med zvite liste položi jajca in. mladiči se hranijo ž njimi. Ko so dorasli, popadajo iz zavitka na zemljo in se v njej zabubijo. Časi pa vselile zvitke s črviči vred veter pomeče na tla, in črviči se potem tu dalje razvijajo. Meseca avgusta je časi uže videti nov zarod na drevji, ki se pa zdaj ne plodi, temveč gre na zimo zopet v zemijo. Škoda, ki jo dela zavijač, zlasti na hruškah in na trti, ni majhna, kajti vsaka uvita mladica odmrje. Škoda se še le dru-zega leta prav pokaže. Vrh tega gloje tudi brstje in s tem kvari cepiče. Da preženeš zavijača, vzpomladi pridno otresaj in otepaj drevesa, pod večja razprostri kakov prt ali rjuho, pod manjša pa drži kakov star dežnik. Drevja pa ne smeš otepati po cvetji in po mladikah, temveč stresaj mu veje ali pa trkaj s kako palico ob nje. Tak6 natreseš časi sila vsakovrstnih, največ prav drobnih mrčesov, katerih na drevji tudi najboljše oko ne more opaziti. A ves ta drobiž je škodljiv več ali menj, zat6 ga brez prebiranja pomeči v ogenj ali ga kako drugače pomori. Takisto delaj pa tudi z vsacim zvitkom, naj si bode na tem ali onem drevesu. Poleg hruške in trte so mu še posebno všeč topole, vrbe, breze in leske. Na sadnem drevji bivajo še nekateri drugi zavijačevi sorodniki, ki so vsi škodljivi, ta tak6, oni drugače. Z zavijačem h krati sprehaja se po sadnem drevji: Obrez&fc ali omladar, ki je na polovico manjši od prejšnjega. Temno moder je in se Sasi nekoliko izpremina na zelenkasto, rilček in noge so pa Srne. Pokrovke so pikčasto progaste in ves hrošček je nekoliko dlakav. Meseca maja in junija ga najdeš na črešnjah, češpljah, hruškah in jablanah. Tu obgrizuje popke in brste in je zategadelj škodljiv zlasti cepičem. A še mnogo večja je škoda, ki jo dela samica s svojo zalego. Ta si namreč izbere mehko sočno mladiko in jo nekoliko nareže, potem gre na vršiček in zvrta v mladiko jamico do stržena, položi' vanjo eno jajce in je potisne na dno narejene jamice. Zdaj se vrne do zareze in odgrizne mladiko, da pade na zemljo. Časi se še drži veje, ali takö rahlo, da jo prvi veter vrže na tla. Ako je mladika dolga, zvrta tudi dve ali tri jamice v primernej daljavi eno od druge in v vsako namesti eno jajce. Iz njega se izvali bela ličinka (črvič) s črno glavo ter se hrani s strženom vsehle mladike. Iz tega je razvidno, kdko kvaro dela ohrezač, ako se je zaplodil v večjem številu. Otepaj drevesa, kakor je bilo zgoraj rečeno, obrezane mladike pa pridno pobiraj in meči na ogenj. Zelene, na pol dorasle češplje, slive in črešnje v nekaterih letih močno padajo z drevja. Naš kmet pripisuje to navadno kakej „rosi“ in pusti olevke ali otinke — tako se namreč po raznih krajih imenuje to nezrelo, prerano odpadlo sadje — ležati na tleh, da zgnijo. Se ve, da se mu niti ne sanja, da v teh odpadkih živi zalega neprijatelja, ki mu je te češplje in črešnje pometal na tla v hrano svojim mladičem. Ako bi bil pobral kedaj tak otinek in ga razklal, našel bi bil v ujem črvička, ki blizu šest tednov živi v tej gnjilobi in se potem zabode v zemljo. A na vzpomlad pride zopet iz zemlje izpre-menjen v lepega hroščka rilčkaija. Poglejmo hrošča, kaj počenja na drevji. Vede se, kakor drugi njegovi malopridni sorodniki. Gloje popke, obgrizuje brstje in mladike in naposled se plodi. Kmalu potem ima samica opraviti okoli mladega sada. Na pol mu pregrizne petljo, potem gre na sad in zvrta vanj jamico, v katero položi jajce in je potisne do dna. Tenke kožice nad jamico ni odgriznila, temveč jo je le privzdignila, in ko je jajce shranjeno, pritisne jo zopet na jamico. Zdajci gre nazaj k petlji in jo odgrizne popolnoma ali pa jo pusti viseti na tenkej nitki, tako, da jo vsak vetrič vrže na zemljo. Slivodčr, tako namreč smo krstili tega mičkenega kvar- ljivca, večji je od obrezača in manjši od zavijača. Brez rilčka meri nekoliko črez štiri milimetre. Bronast je ali pa bakrenast in tenko sivkasto dlakav; rilec, tipaloice in noge so črne. Slivodera primemo najbolj v živo, ako odščipnenega zelenega sadja ne puščamo pod drevjem, temveč vse sproti pobiramo in pokončamo. Da je tudi otepanje koristno, razumeva se samo ob sebi. Jabkoder se imenuje rilčkar, ki takisto kvari nezrela jabelka in hruške, kakor slivoder slive in češplje. Razloček med njima je samo tä, da jabkoder ne odščipne petlje in da v eno jabolko časi zasadi tudi po več jajec. Tako jabolko se nekaj časa še debeli, a naposled zastane v rasti in odpade, predno dozori. Ako je prerežeš, najdeš v sredi zmerom enega ali več črvičev, ki se potem dorasli v zemlji zabubijo. Jabkoder je malo večji od slivodera — brez rilca meri v dolgost pet in pol milimetra. Dlakav je in škrlatast (bagren) in se zgoraj izpreminja več ali menj na zlato, rilček pa je moder, tako tudi tipalnice in noge. Poleg škrlatastega jabkodera nahaja se časi na jablanah, še rajši pa na črešnjah zlati jabkoder. ki je nekoliko večji od prejšnjega in je zlato-zelenkast: rilec, tipalnice in noge so pa modrasto črne. Večkratno otepanje drevja vzpomladi, pozneje pa pobiranje nezrelih otinkov priporočamo ti tudi proti temu hrošču. Cvetoder. Na hruškah, še več pa na jablanah opazujemo pogostoma, da popki (betki) začnč rujaveti in se sušiti, kakor bi bili po-zebh. Nekateri se uže na pol razpihne, potem pa zastane in naposled vsehel odpade. Časi naletimo na jablano, ki ima malo ne vse cvete uže v popku zamorjene. Utrgaš li tak popek in ga bliže razgleduješ, vidiš, da so cvetni listi zgrbančeni, a srce je izjedeno in s tem je cvet uničen. V srci namreč so cvetna plodila, nitkasti prašniki in sredi njih plodniea. iz katere pozneje nastane sad. V razjedih tiči tudi hudodelec, ki je to zakvaril, belkast črvič s črno glavico, pozneje pa rumenkasta črnooka bubica. V podobi stoji prva pod črko a. druga pod črko b, v sredi pod c pa hrošček. Črtice pod njimi kažejo njih naravno velikost. Po naših vrtih nahajamo dva cvetodera, namreč ja-bolčnega in hruškovega, ki sta si močno podobna. J a- Cvetoder jabolčni. bolčni je črn in sivo dlakav, pokrovke so rujave in na-pošev belkasto pasaste, tipalnice in noge so rjaste, a po sredi ovratnika mu gre nekoliko zabrisana bela črta. Hruškov je ves tak, samo da so pokrovke premo pasaste in da je črta vzdolž ovratnika čisto bela. Cvetoder prezimuje ali v zemlji ali pa na deblu po raz-pokanej skorji, za lubom in pod mahom in lišajem, ki po-gostoma prerašča stara drevesa zanikarnim gospodarjem. V prvih toplih pomladanskih dneh se prebudi in lazi na veje, kjer se kmalu potem plodi. Samica zvrta jamico v popek, položi vanjo belo jajčece in je z rilčkom porine do dna. Potem gre k drugemu popku in tako dalje, dokler ne odloži vseh jajec. Mladiči se hitro razvijajo in za mesec dni po priliki je uže nov zarod tu, ki pa tega leta ne dela več škode. Toliko huje pa gospodari potem prihodnjega leta, ako ga ni zamoril zimski mraz, ali ako ni človek vzdignil roke nanj. Otepanje je tudi proti cvetoderu koristno. Toda otepati je treba večkrat in pa zgodaj, predno solnce posije, ali pa ob surovih dneh, ker drugače mrčes odleti. Starim deblom ostrgaj razpokan lub in očisti jih maha in lišaja. S tem odstraniš ugodno skrivališče ne samo cvetoderu, temveč še velikej množini druzih škodljivcev. Onim pa, ki prezimujejo v zemlji, brani pot na drevesa s papirnatim obodom, namazanim s kako lepko mazjo. O tej prekoristnej napravi porečemo kaj več pri zimskem pedici. Poleg uže imenovanih rilčkarjev jih je še nekolike, ki sicer niso škodljivci prve vrste, ali časi vendar prikažejo se v tacih množicah na sadnem, zlasti mladem drevji, da o njih ne smemo popolnoma molčati. Ti rilčkarji so brstoderi. pet do šest milimetrov dolgi hroščki zleknenega telesa in kratkega rilčka. Skoro vsi so pokriti s kovinsko svetlimi luskami in se izpreminajo v zlato-rumeno, zeleno ali bakreno barvo, leiden med njimi je sivo dlakav. Brstoderi izjedajo popke, brste in mlado listje. Zategadelj so posebno škodljivi cepičem po drevesnicah. Brstoderov drugače ne preženeš, nego s pridnim otepanjem. Meseca maja in junija biva na slivah, marelicah, jablanah in kutinjah, časi pa tudi na črešnjah mičken, samo tri milimetre dolg črn rilčkar z rjastmi tipalnicami in brazdastimi pokrovkami. Hrošček, slivotoč po imenu, gloje in razjeda listje in se najrajši drži na spodnjej strani. Ličinka živi pa pod lu-bom imenovanih dreves in dela sem ter tje zavite rove, vsled česar drevo boleha, ali se še cel6 posuši. Otepač je proti slivotoču edino orožje. Še slabše se godi češpljam, črešujam, jablanam in hruškam, ako se jim je pod lup zavlekel svetli likar, majhen, samo štiri milimetre dolg hrošček, katerega je najpreje poznati po tem, da mu je zadek od spodaj napošev prirezan tak6, da je trebuh mnogo krajši nego hrbtne pokrovke. Svetlo črn je, ti-palnice in noge so rujave. Likar leta meseca maja in junija. Oplojena samica prevrta drevesni lub, in sicer rajši na vejah nego na deblu, ter se zavleče pod skorjo. Med ličjem in med belino dolbe potem dolg naopičen rov in desno in levo ob straneh poklada jajca. Iz njih se izvalč črvički, ki dolbejo postranske rove, zmerom šiije, kakor namreč tudi črviči rastejo in se širijo. Naposled se zabubi vsak na konci svojega rova, ki se navadno okončuje v lubu. Godni hroščeki se na vzpomlad pregrizejo skozi skorjo in pridejo na piano. Vsacemu bode znano, da je drevo pod Inborn, med ličjem in med belino najbolj občutljivo, kajti onde se pretaka sok ali mezga, ki redi list in sad. Razumno je torej, da drevesu ne more biti prav, ako ga na najobčutljivejšem mestu zajedajo likarjeve ličinke. Drevo hira in hira nekaj časa, a naposled vsahne. Prav takisto živi na jablanah, češpljah, breskvah in črešnjah raskavi likar, ki je pa na polovico manjši od prejšnjega in se ne lešči (svetli). Kadar na lubu opaziš drobne okrogle luknjice, vedi, da so se ti škodljivci nastanili na sadnem drevji. Ako je napadeno drevo še mlado in krepko, skušaj likarje pregnati s tem, da drevesu dobro gnojiš in mu dovajaš obilnega soka. Nadalje oguli lub s črvojednih mest, izreži vso zalego iz beline in potem vso rano lepo zamaži z voskom ali pa z navadno mažo od ilovice in od katrana, obrezani lub pa sežgi. To se mora zgoditi po leti (meseca julija), ko zalega še ni godna. — Ako je pa nagrizeno drevo staro in močno oškodovano, storiš najbolje, če je po leti posekaš in sežgeš. Poleg dveh likarjev je še neki tretji škodljivec, ki jablane in hruške zajeda pod lubom, pravimo mu vrtni lnbädar ali vrtni zaliibnik. Tenko dlakavi hrošček je temno rujav ali črnikast, noge in betičaste tipalnice so pa jasnejše. Samec še ni prav dva milimetra dolg in ima skoro polukroglasti zadek. Poltretji milimeter dolga samica ima pa grbast ovratnik in valjast zadek. Yrtni lubädar napastuje najrajši zdrava in mlada drevesca, katera navadno zamori uže v prvem letu. Samica izdolbe rov naravno okoli drevesca in polaga jajca, iz njih izlegli se mladiči pa vrtajo najrajši navzgor. Skozi luknjice na lubu cedi se sok neprenehoma in nič ti ne pomaga, če te luknjice tudi z voskom zamazuješ. Drevescu odteče sok, to je, izkrvavi se. Vsako napadeno debelce je treba izkopati jn sežgati. Druge pomoči ni. O lubadarjih govorimo obširneje še v VIII. poglavji, kamor zavračamo bralca tudi zastran podobe. Lešnikar. Oreh je stvar majhne vrednosti, lešnik pa še manjše. Ako je vrh tega še piškav, potem ni celo nič vreden. In ako hočemo kako stvar prav v nič devati, pravimo o njej, da piškavega lešnika ni vredna. Beseda: „piškav lešnik, piškav oreh“ nam je vsak čas na jeziku, a ko bi nas kdo vprašal, kaj je krivo, da je lešnik piškav, prišla bi nas večina v zadrego. Da je v piškavem orehu Črv, ki razjeda jedrce, to vč pač vsak, a na vprašanje, kako je črv prišel v trdi in zaprti lešnik, večina ne bi znala odgovoriti. In kdo bi o tem še dalje razmišljal? „Lešnik ni bil zdrav, in črv se je sam ob sebi zavrgel v njem, pa je mir besedi.“ Takd se navadno odgovarja na taka vprašanja. No misleč človek se s takim odgovorom ne more zadovoljiti. Mi, ki vemo, da le življenje raja zopet življenje, iskali bodemo tudi lešnikovemu črvu zarddnika med živalimi. In ako količko pazimo na goste, ki zahajajo na lesko, najdemo kmalu krivca. Ta je namreč neki hrošč, katerega zategadelj tudi imenujemo: lešnikar. Lešnikar spada med rilčkarje, to nam povč uže sam pogled na njegovo podobo. Naših rilčkarjev nobeden nema takti tencega in tak6 dolzega rilčka, kajti je malo ne tak6 dolg kakor hrošček. Sredi rilčka so vrastene kolenčaste, rekše, v sredi nalomljene tipalnice. Noge so v stegnih betaste in imajo na spodnjej strani majhen zobec. Telo je črno in rjasto dlakavo, rilček pa malo ne gol. Hrošček nahaja se meseca maja in junija pogostoma na leščevji, bodi si samoraslo, bodi si pitano po vrtih. Nekaj časa klati se po leskah in obgrizuje brstje in listje in potem se plodi. Ko so lešniki na pol dorasli ali vendar še mehki, začne sa-mica vanje polagati svojo zalego. Najpred Lešnika i z ličin ko navrta z rilcem lešnik, naredi prav globoko in bubo. jamico in položi na njo belo mehko jajčece ter je z rilcem potisne do dna. Jamica na zelenem lešniku se kmalu zaraste, znotraj se pa iz jajca izleže črv (ličinka) in raste z jedrom, katero po malem razjeda. Ko je dorasel, pregloje na jesen lešnikovo trdo lupino in pade iz nje na zemljo. Piškavi lešniki počepajo navadno pred zrelimi, ali časi ostanejo tudi na grmu do zadnjega. Sem ter tje najdeš tudi cele lešnike, ki pa znotraj nemajo druzega, nego kupček črvojedine (blata) in pa posušenega črva. V tacih se je ličinka bržčas prezgodaj razvila in je jedro požrla, še predno je dorasla ter je lakote poginila. Črv (ličinka) je bledo rumenkast, ukrivljen in ima svitlo rujavkasto dlako. Dospevši na tla. zabode se v zemljo, v katerej se še le prihodnjega leta preobrazi v bubo in potem v hrošča. Ako ti je lešnikar na pitanih lešnikih nadležen ali škodljiv, otepaj grme večkrat za rana zjutraj, na dalje pobiraj in meči v ogenj lešnike, ki prvi odpadajo in še nemajo luknje. Glčgov belin. Tudi v velicem krdelu šarastih metuljev je mnogo sadnemu drevju prav škodljivih mrčesov. Dolgej vrsti na čelo smo postavili glögovega ali vrtnega belina, ki je znan povsod. Vendar se mora priznati, da ta škodljivec zadnje čase gine bolj in bolj in po nekaterih krajih je uže prav redek. Povsod namreč, kjer se vestno izvršujejo od višjega oblastva izdani ukazi, ki velevajo drevje očistiti gosenic in njih zapredkov. Onde pa, ker županstvom in posamičnim gospodarjem teh na-redeb ni mari, je vzpomladi vse polno metulja belina in njegova gosenica pustoši vrte slej kakor prej. Škodljive živali. 11 Belm ima črno dlakavo oprsje in belo prašnata krila s črnimi žilami. Njega belo kosmata gosenica ima šestnajst nog in je dorasla črez poldrugi palec (45 mili-met.) dolga. Glava in noge so črne, trebuh in boki modro sivi. po hrbtu se jej pa vlečejo tri črne proge in med njimi dve rjasti. Buba je palec dolga, belkasta ali zelenkasta in črno pikasta. Vrtni belin prikaže se navadno v drugej polovici maja ali pa začetkom junija in leta po cvetji ali poseda okoli kaluž in mlak, kjer pije. Časi jih je vse belo okoli take stoječe vode. Kmalu potem znese samica kacih 150 zlato rumenih jajec v kupčeku na zgornjo stran češpljevega, mareličnega, hruškovega ali jabolčnega lista. Sredi julija — časi tudi še prej — izvale se gosenčice, ki tekoj pričnč svoje škodljivo delo s tem, da prepredejo ali prevlečejo list z neko tenko svilo in mu oglojejo gornjo kožico. Pozneje pripredejo več oglodanih in suhih listov z gosto prejo k vejam ter si narede zapredek ali mešiček, v katerem prezimujejo. Ko jih pomladno solnce prebudi v novo življenje, izležejo iz gnezda in začnč z nova žreti, ter so toliko škodljivejše, ker požrč brstje in cvetje do golega. Zdaj si tudi spredejo večje gnezdo, v katerem se zbirajo zvečer ali pa pri slabem vremenu. Ko so se dvakrat olevile, rastejo hitro in ne zahajajo več v gnezdo, vendar se rade držč skupaj. Dorasle se razlezejo in si poiščejo primernega mesta, kjer se zabubijo, bodi si na drevesu samem ali na vrtnej ograji. Za štirinajst dni je metulj v bubi gotov in prodre ovoj in izpusti pri tem nekaj kapljic rudečega soka. Praznoverni ljudje, videvši te rudeče kaplje po tlčh ali po rastlinah, mislili so dostikrat, da je padal krvav dež. Belina se najhitreje rešiš, ako po zimi oberes vse go-senične zapredke z drevja in jih sežgeš. Da je treba tudi metulje loviti in pobijati, razumeva se samo ob sebi, ali tak lov nikdar ne izdd toliko in tudi ni tak6 lahek, kakor snemanje goseničnih mešičkov. Izmed ptičev posebno sinice in kraljički pridno razdirajo gnezda in zobljejo gosenice, a največji neprijatelji so jim na- jezdni k i. To so jako majhne žuželke, ki sedajo na gosenice in vanje zabadajo svoja jajca. Iz njih se izvali ličinke, ki malo po malo izjedö gosenico ali bubo, ako se je v tem zabubila. Od najezdnikov umorjena buba je zatemnela in se ne giblje, ako se je dotakneš. Tacih bub ne smeš pokončevati. ker v njih so se zabubili tvoji prijatelji — najezdniki, metulj pa je uže davno skončšn. Zavrtäö. Okoli sadnih dreves opazujemo na tlčh večkrat kupčeke rumenega drobirja, kakor nečega žaganja, in ako si potem deblo bolj na tanko ogledamo, najdemo kmalu tudi luknjo — časi tudi več — iz katere prihaja to žaganje. Ako stvar še dalje preiskujemo, naletimo na golega „črva“ poltne barve, ki vrta po deblu in razjeda les. Ono drobirje, katero nam je ovadilo črva, je njegovo blato. Ta „črv“ je pa prav za prav gosenica in sicer jako velika gosenica, kajti je prst dolga (do 90 milimetrov). Gola je in svitla, zamazano poltčna, po hrbtu rujava, na glavi in na tilniku pa črna. V mladosti je rožasta in dlakava. Razdražena pljuje neko vodeno gnusobo iz sebe, in vsa diši močno po lesnem kisu (octu). Gosenica pa ne živi samo v sadnih drevesih, temveč pogostoma tudi v vrbah, topolah, lipah in v brestih. w Zavrtdč. V dveh letih je dorasla in potem se zaprede, naredivši si mešiček od tršeič, in sicer zmerom blizu kacega izhoda in tak6, da je z glavo naprej obrnena. Ko je metulj dozorel, začne se buba živahno gibati in prodre mešiček. V tem poči kožnati ovćjek na bubi in metulj se izkobaca, pustivši na vratih razil* trgano srajco. Kedkokedaj se izmota dorasla gosenica iz rova ter se potem na tleh zabubi v kacem kotičku. Po vrtajočej gosenici dali smo metulju ime: za vrtač. Naša podoba kaže nam metulja in njega gosenico v pravej velikosti. Metulj sedi po dnevi navadno mirno na kacem drevesnem deblu, najrajši blizu täl, in pokriva z zganenimi krili debeli sivi in belo pasasti zadek. Ni ga lehko opaziti, ker je tak6 pisan, kakor drevesna skorja. Prednja krila so namreč rujavkasto siva in s temnimi črtami in morogami premrežena, zadnja krila so pa pepelasta. Zavrtäceva gosenica. Zavrtač je ponočnjak in obtore zasaja tudi samica svoja podolgovata rjasta in črno progasta jajca v drevesne razpoke in za lubove luske. Dreves z gladkim lu-bom se ne poloti' z lepa. Najrajša si izbere drevo, ki je uže navrtano. V enej samej hruški so uže našli črez dve sto ^avrtačevih gosenic. Prvo leto živi zalega pod lubom, in še le drugo leto zavrta dalje v les in dolbe navadno po stremenu. Navzven si na- pravi povprečen rov, po katerem izpada nesnaga. Zavrtača je težko v živo prijeti, ker mu gosenica živi tako skrita. Da je treba metulja umoriti, kjerkoli ga človek najde, razumeva se samo ob sebi. Takisto tudi menda ni treba še posebe priporočati nekaterih ptičkov, zlasti plezalce in sinice, ki pridno pobirajo jajca po raskavej skorji. Ako se je v kako drevo vselilo posebno mnogo zavrtačevih gosenic, bode najbolje, če je posečeš in razkolješ ter pokončaš gosenice. S tem si ob-čuvaš mnogo druzih zdravih debel pred škodljivim mrčesom. Prav takö živi v starih jablanah gosenica jabolčnega sklenokrilca, majhnega metuljčka, ki je pa bolj kakej muhi ali 6si podoben. Krila so namreč prozorna kakor steklo, samo rebra, robovi in štirivoglata lisa na prednjem robu je temno modra. Iste barve je tudi telo, le tenak zadek ima na korenu rudeč obroček. Metuljček je dvanajst milimetrov dolg, a z razprtimi krili zajema dvajset milimetrov. Jabolčni sklenokrilec leta skozi vse poletje, največ pa okoli kresa. Vse. kar je bilo o zavrtači rečeno, veljd tudi o tem metulji, samo da k svojej preobrazbi potrebuje le eno leto. Prstenčar. Na vsakovrstnih sadnih drevesih, pa tudi na brestu, gabru, glogu in na črnem trnu živi pogostoma gosenica jako škodljivega metulja prstenčarja. Vsa žival z nogami in tipalni-cami vred je rumenkasta, časi jasnejša, časi temnejša, prek prednjih kril mu gresta dve rjasti progi in prostor med njima je zlasti pri samici temnejši nego ostalo krilo. Prstenčar in njegova gosenica. Okoli kresa izplazi se navadno metulj iz zapredka, ali malo ga je videti, ker po dnevi sedi mirno v kacem senčnem skrivališči in drži krila zganena kakor streha. Toliko živahnejši je pa po noči in nekaj dni potem začne samica jajca nesti. Teh je nekoliko sto in mati jih lepo vrstoma položi okoli kake mladike v podobi prstena ali kolobarca, odtod tudi ime prstenčar. Rujava jajca so gosto zbita in z nečim neraztopnim klejem zlepljena. Človek, ki ima dober vid in je temu vajen, opazi tak prsten uže iz neke daljave. Jajca prezimijo, na prvo vzpomlad pa se izvalč iz njih črne, rujavo kosmate gosenčice, ki tekoj začnč objedati cvetne popke in razvijajoče se brstje. Gosenice se drže zmerom skupaj, toda ne narede si mešička, temveč samo nekoliko se pokrijejo z neko svilasto prejo, ki se tudi videva po vejah, koder hodijo žret. Najrajše sede v kakej rogovili ali pa na deblu onde, kjer se y veje razhaja. Ko se je drugič olevila, slekla je črno suknjo in je dobila lepo šarasto. Gosenica je potem sivkasto modra in ima na glavi dve črni piki, kakor oči. Vzdolž ima šest jasno rjastih prog, a po sred hrbta belo črto; vrh tega je obrastena z dolgimi mehkimi dlakami. Dorasle se razlezejo in se zabubijo v sivem, rumeno zaprašenem zapredku bodi si ob veji ali med listjem. V našej drugej podobi vidiš pri a jajca okoli vejice prilepljena, pri b zapredek med dvema listoma in spodaj iz zapredka iz-luščeno bubo, vse v naravnej velikosti. Prstenčarjevo zalego je treba povsod, kjerkoli jo ugledaš, z vejico vred odrezati in sežgati. Takisto moraš obrati vse zapredke, ali priden in skrben gospodar jim niti ne bo dal, da bi se zapredle, kajti jih bode uže prej pokončal. To je pri tej gosenici tem laže, ker so vse na kupu. Ako jih nečeš s kako cunjo zmastiti, razstreli jih s Prstenčarjeva jajca, za- smodnikom (strelnim prahom). V puško predek in buba. vsuj nekoliko smodnika, polovico od navadnega strela, nanj pa ne stavi ni-kakeršnega zamaha, temveč izstreli sam smodnik na gosenice prav z bliza. Drevesa tak strel nič ne oškoduje. Od ptičev se posebno vrabci in ščinkovci radi maste s to gosenico in tudi med najezdniki ima premnogo napastnikov. Gobavec ali žvagar. Ta dva metulja tu pred teboj si nista posebno podobna. Ogledavši si oba bolj natanko, sodil bode vsak, da nista iste vrste. Ali ta sodba je vendar prenagla in zato kriva. Oba metulja spadata v eno in isto vrsto ter se ločita samo po spolu. Podoba na desnej kaže nam samico, ona na levej pa samca jako škodljivega nočnega metulja gčbavca ali žvagarja. Zamazano bela samica je jako debelega, tršastega trupla in je na konci zabreklega zadka obrastena z rujavkasto volno. Velika krila so ob vnanjem robu, črno pikasta, a sredi vsacega je videti črna kljukasta lisa, vrh tega gredö prek prednjih tri ali štiri, na zikzak zverižene črne proge, ki so več ali menj jasno izražene. Orne tipalnice so le kratko nazobčane in so za- tegadelj videti ščetinaste. V dolgost meri nekaj črez štirideset, na razteg-ljaj pa do osemdeset milimetrov. Na polovico manjši samec ima na dve strani češljaste tipalnice in je mnogo temnejši. Prednja krila, glava in oprsje je namreč sivo rujav-kasto, zadnja krila so rjasta, zadek pa siv in na konci kosmat. Valovite črne proge na prednjih krilih so nejasne, kakor bi bile zabrisane. Gčbavec leta meseca julija in avgusta. Samica je jako neukretna in lena ter sedi z zganenimi krili na kacem deblu, samec je pa živahnejši in leta časi pri belem dnevi. Nekaj dni' potem znese oplojena samica na drevesno skorjo več kupčekov okroglih, svitlih, rujavih jajec. Pri tem delu se goli samici rujava dlaka na zadku in jajca so vsa s to dlako pokrita, in zalega je videti, kakor bi majhni koščeki kresilne gobe viseli po drevesu. Zategadelj se tudi metulj imenuje: göbavec. Jajca prezimijo, a vzpomladi izvale se iz njih gosenice, ki se kmalu razkropč po drevesu in začno objedati popke in brstje. Všeč jim je vsako sadno drevo, nahajajo se pa tudi na topolah, vrbah, na hrastih, brestih in na druzih listnatih drevesih. Kjer jih je mnogo, oklestijo vse zelenje, in drevo je videti, kakor bi bilo suho. Ko je eno deblo ogoljeno, gredo ž njega in se napotijo iskat druzega. Gobavčeva gosenica ima jako debelo glavo, črnikasta je, a po hrbtu se jej vlečejo tri rumenkaste proge. Prvih pet telesnih obročkov ima vsak po dve modri, dalnjih šest obročkov pa vsak po dve ru-deči bradavici, a iz vseh teh bradavic rastč kosmiči dolžili in togih (ne mehkih) dläk. Ako to gosenico neoprezno prijemlješ z golo roko, ali če ti kam drugam pade na golo kožo, zabodejo se ti krhke dlake vanjo in ti zadajejo hude bolečine. Beri, kar smo o tem povedali pri sprevödnici na str. 33. Gosenice se ali žvagar. drže rade na kupu in pri deževnem vremenu iščejo zavetja na spodnjej strani kake močne veje. Meseca junija ali še prej so dorasle in se zabubijo pod kacim listom ali pa na raskavej skorji, pritrdivši se onde z nekoliko nitimi. Kratka in precej debela buba je mrka, skoro črna in ima sem ter tje kosmiče rumenkaste dlake. Tega škodljivca je treba na vse kriplje zatirati. Jeseni in po zimi snemaj tisto gobasto zalego in metaj jo v ogenj, ali ne preveč na enkrat, ker jajca v ognji močno pokajo. Na deblu ne masti (mečkaj) zalege, kajti jajca so trda in na brapavej skorji nikoli vseh ne zmastiš. Takisto je treba tudi gosenice pridno obirati, in to tem več, ker ptiči za nje ne marajo. Edina kukavica jih zoblje. Najbolje je iskati jih po dežji in v kupu zbrane pomastiti z roko, ki pa mora biti v rokavico oblečena ali pa v cunjo zavita. Samo ob sebi se razumeva, da je treba umoriti vsako samico, najdi jo uže na vrtu ali zunaj kje, kajti gobavec je škodljiv povsod. Na Francoskem so enkrat gobavčeve gosenice pregnale eel6 ljudi iz stanovanj, ko so na planem vse požrle in, iskaje nove hrane, zašle v hiše. Prav tak6 kakor gobavec zavija svoja jajca v rjasto dlako tudi zlatoritka, ki nemarnemu gospodarju lehko napravi veliko škodo na sadnem drevji. Tudi ona poklada jajca v podobi majhnih gobic, toda te gobice so jasno rjaste, klobasaste in ne vise na deblu, temveč spodaj na listji. V vsakej gobici (klobasici ali mülici) je črez dve sto jajec. Zlatoritka je majhen bel metuljček z rjastim zadkom. Samec ima na prednjih krilih časi dve črni piki in spodaj je ob robu temno rujav, tudi vejice na češljastih tipalnicah so rajavkaste. Samica je vsa bela, samo zabrekli zadek je na konci rjasto dlakav. Pri nas se pokaže ta metulj okoli kresa, časi tudi še pozneje. Po dnevi sedi mirno v listji, zvečer se pa preletava. V dveh ali treh tednih se uže izvale iz klobasaste gobice zelenkasto rumene, črnoglave in črnopikaste gosenčice, ki potegnejo črez list od roba do roba nekoliko nitek in potem začnč z lista glodati kožico. Ko je prvi list oglodan in do golih reber ostružen, gredo na drug in tak6 naprej. Jeseni pripredejo več listov skupaj, ovijejo jih zunaj z nitimi. znotraj pa jih oblože s svilnato prejo ter si tako narede gnezda, v katerih prezimijo. Ta gnezda so mnogo večja, nego ona od vrtnega belina in padajo človeku po zimi uže z daleč v oči. Dosle gosenice niso na drevesu nič zakvarile, njih škodljivost prične se še le s po- mladjo. Toplo solnce izvabi jih kmalu iz gnezda in potem se pasejo na popkih in po brstji. Tu in tam si delajo tudi manjše zapredke, ali v starem gnezdu jih ostane zmerom še nekoliko. Ko so se tretjikrat olevile. so dorasle. Zdaj se razlezejo in se zabubijo med listjem začetkom meseca junija. Dorasla gosenica je črnikasta in rujavo kosmata. Kosmatine stojč v šopkih na bradavicah. Med tretjo in četrto bradavico — ako šteješ od spodaj počenši — vidi se podolgasta bela lisa na vsacem obročku in vse te lise sestavljajo pretrgano belo črto o bokih. Vzdolž hrbta pa se vlečeta dve kakor cinober rudeči progi, in na devetem in desetem obročku stoji med njima še jasno rndeča bradavica. Na raztegljaj meri 35 milimetrov. Zlatoritka dela škodo samo tacemu gospodarju, ki je do skrajnosti len in zanikeren. Gnezda po vejah so tako velika in na takč lepem videži. da kar kričijo po Škarjah, ki bi jih odrezale. Na pritlikavcih pa uže zalego lehko oberes in pokončaš. Gnezda kakor tudi zalego požgi. Gosenica živi pa tudi na družili listnatih drevesih, s katerih jo moraš tudi trebiti, da ti pozneje ne zaide na sadno drevje. Zlatoritki ves podoben je bčlas, samo dlaka na zadku je jasnejše rumena, kakor zlata. Tudi gosenici sta si močno podobni. ločita se le v tem, da je belasova črno kosmata in da ima tik nad nogami še eno kot cinober rudečo izpretrgano progo. Tudi bčlas poklada zalego v kupčekih na listje našim sadnim in drugim listnatim drevesom ter jo kakor gobavec in zlatoritka zaodene z dlako. Dalje živi in se razvija prav takč, kakor zlatoritka, samo da se gosenice jeseni razkropč in da torej ne delajo skupnega gnezda. Prav zatč jih pa ni takč lehko zatreti. Pokončevati gobice v poletnih mesecih je edini pripomoček proti bčlasu. Modroglavka. Takč se kliče neka gosenica, ki se sem ter tje pogostoma nahaja na češpljah in jablanah, pa tudi na drugem sadnem drevji. Gosenica je takč očitna, da je ni lehko zgrešiti. Dorasla meri nekaj črez štirideset milimetrov, rumeno zelenkasta je in z mnogimi črnimi bradavicami osuta, a iz vsake bradavice jej raste kratka črna ščetina, Glava je, — kakor uže ime samo povč — jasno modra, na temenu pa jej sedita dve veliki črni lisi. Mlade modroglavke prikažejo se zgodaj vzpomladi na drevji in obgrizujejo popke, še predno so se razpihnili. Tačas so sive in rumeno progaste, in še le pozneje dobč zgoraj opisano obleko. Meseca junija doraste in se zabubi v tencem ovoji, kateremu priprede vsakeršnega drobirja, ki ga najde v bližini, na pr. drevesni mah, apno s stene, trščice z ograje i. t. d. V tem zapredku leži gosenica več od mesec dni neizpremenjena in še le potem se preobrazi v majhno ruso bubo, iz katere se meseca septembra ali celč oktobra izpreza metulj. Tedaj je med zadnjimi in človek ga tem laže prezre, ker po dnevi sedi mirno v kacem skritem kotičku in drži krila nad zadkom strehasto zganena. Prednja krila so siva in rajava, imajo dva temna pasa vprek in v sredi tri več ali menj zlite belkaste ali rumenkaste lise, ki so v obrisu nekoliko naočnikom podobne. Zadnja krila so siva in v notranjem kotu rujavo lisasta. Glava, truplo in noge so gosto kosmate. Samec je tencega zadka z dlakavim čopom na konci in njega tipalnice so češljaste, samica pa ima zabrekel, gosto dlakav zadek in tenke, nitkaste tipalnice. V dolgost meri kacih osemnajst, raztegnen blizu štirideset milimetrov. Iste jeseni še odloži navadno samica svoja zelenkasta jajca, in sicer prileplja jih posamično po deblih in vejah raznega sadnega drevja. Tu in tam prezimi tudi kaka zapoznela samica, ki se svojih jajec potem iznebi še le o prvej pomladi. Kjer se je modroglavka zavrgla v večjem številu, dela znatno škodo. Metulju in zalegi ni lehko priti na sled, tedaj ti ne ostane za pokončevanje druge poti, nego da trebiš gosenice z drevja. Ako drevo streseš ali z otepačem trkneš ob vejo, počepajo ti na tla. Te gosenice se namreč ne držč čvrsto in vsak močnejši veter jih pomeče na zemljo. Modroglavki nekoliko podoben je marelični sotončie, ki biva sosebno rad na marelicah, pa tudi na breskvah in mladih jablanah. Metulj ima rujavkasto siva in črno počrkana prednja, in jasno siva zadnja krila. Prezimil je kot buba, a vzpomladi izmotal se je iz zapredka in se zaplodil. Gosenica je precej očitna, na hrbtu četrtega obročka jej strčf mesnat rogljiček, na enajstem pa neka bradavica. Črna je in belo in rudeče lisasta, po bokih ima pretrgano rudečkasto črto, po hrbtu pa jej kakor cinober rudeča proga sega od glave do bradavice, samo na rogljičku je pretrgana. Po glavi in po vratu je belo kosmata, dalje po hrbtu so pa kosmatine črne z belimi konci. Doraste še le pozno jeseni in se zabubi v gostem zapredku ob deblu ali na vejah. Tega škodljivca ubraniš se edino s tem, da gosenice pridno obiraš in po zimi debla in veje s strguljo čistiš. Čndiik imenuje se škodljiv metulj, ki je tega imena v resnici vreden. Samcu sicer ni nič reči, prav čeden metuljček je. Velik res ni, kajti je samo deset milimetrov dolg in na raztegljaj meri kacih pet in dvajset milimetrov, ali drugače nima nič na sebi, kar bi se moglo „čudno“ imenovati. Oblečen je v rjasta, zgoraj in spodaj zamoklo rujavo prepasana krila, a prednja so v notranjem kotu zaznamovana s svetlo belo štirivoglato liso. Češljaste tipalnice so rujavo sivkaste. Vsa drugačna je pa samica. Ees čudna žival! Metulju vsaj prav nič ni podobna. Namesto kril ima prekratke krpice, a zadek je neprimerno debel in zabrekel. Vsa žival je prav za prav nabrekla, sivo kosmata vrečica, polna jajec in žedi nepremično na zapredku, iz katerega se je izkobacala. Pa tudi čudakova gosenica je nenavadna, nekako svoje posebne vrste žival. Na četrtem, petem, šestem in sedmem obročku nosi dolge rumene ali rujave kosme, ki so podobni štirim ščetčm, potem ima še na vsakej' strani glave, na obeh straneh petega in na hrbtu predzadnjega obročka dolg čop črnih in na konci betičastih dlak. Pa tudi drugače je po vsem telesu kosmata, a vse te kosmatine stoje na povprek razvrščenih bradavicah, ki so na tretjem in četvrtem obročku posebno goste in rudečkaste. Takim gosenicam pravimo ščetke. Sa-mičina je malo ne na polovico krajša od samčeve. Iz prezimivših jajec izvale se vzpomladi gosenice, ki so pa s prva črne, kosmate in na hrbtu z dvema rumenima pikama olepšane. Nahajajo se na vsakovrstnem sadnem drevji, pa tudi na rožah, malinah, borovnicah (črnicah) in še druzih listnatih drevesih in grmih. Ko so dorasle, ogole se in porabijo dlako v zapredek. Meseca junija (okoli kresa) pokažejo se metulji in samica znese v kupčekih okoli sebe več sto jajec, iz katerih še istega leta pride drug zarod, ki navadno dozori konec septembra. In tega druzega zaroda jajca prezimijo. Jajca so zgoraj sploščena, sivkasta z rudečim obročkom. Glede zatiranja veljä to, kar smo pri prejšnjem metulju povedali. Ššrec. Meseca julija in avgusta ob lepih večerih leta počasi in nekako zaspano po naših vrtih lepo pisan metulj šdrec. Y poleg stoječej podobi ga vidimo upodobljenega v pravej velikosti. Krila so mu čisto bela in posuta s črnimi pegami, ki so na prednjih krilih razpostavljene v šest, tu in tam pretrganih vrst. Prostor med prvo in drugo kratko vrsto — od trupla počenši — in potem prostor med četrto in peto vrsto je žolt (rumen.) Zadnja krila imajo pa tri vrste črnih peg in pred prvo še nekoliko posamičnih tacih pik. Glava je črna, oprsje in zadek pa rumen in črno lisast. tembra izvale se gosenice in objedajo listje, ali škode tačas ne delajo. Na pol dorasle popadajo potem z listjem vred na zemljo in prezimijo na tleh. Prihodnja vzpomlad jih zopet izbudl v novo življenje in v novo žretje. Sedaj sklestijo do konca vse cvetje in listje, in s tem napravijo časih prav znatno škodo. Šdrčeva gosenica je tenka, zgoraj bela, spodaj žolta, vmes pa ima vrsto črnih pčg. Tudi vzdolž hrbta jej se vleče vrsta črnih lis, in glava je tudi črna. Gosenica ima samo deset nog, namreč spredaj šest prsnih in štiri trebušne prav na konci trupla, v sredi pa manjkajo trije pari. Zat6 pa taka gosenica vse drugače lazi, nego druge s šestnajstimi nogami. Gredoč se oprime s prednjimi nogami in povleče zadnji konec za seboj, pri tem pa se zgrbi hrbet in naredi neko petljo. Tak6 nekako gibljemo tudi mi s prsti, kadar ped merimo. Zat6 smo vsem tacim gosenicam in njihovim metuljem zdeli ime: p e d i c i. Y naslednjih dveh podobah vidiš zraven metuljev pedicev -tudi njihovo lazečo gosenico. Poleg te osobitne hoje imajo pedici tudi to svojstvo, da se njihove gosenice, na tenkej nitki viseč, spuščajo na zemljo, ako potreseš vejico, na katerej sede ali jih kako drugače vznemirjaš. Takisto pa delajo še mnoge druge gosenice, čegar metulji ne spadajo v to krdelo. Šdrec se najrajši omuhava okoli grozdičja sv. Ivana in okoli kosmulj, pa tudi slive in marelice so mu všeč, in v sili je tudi trnulja (trnolica) dobra. Ysem tem poklada samica svoja podolgovata, jasno rumena jajca v majhnih kup-čekih na liste med rebra. Še iste jeseni, prve dni sep- Meseca maja je šarčeva gosenica dorasla ter se z nekoliko nitimi priprede za kako vejico ali list in se preobrazi v svitlo Srno, zadaj žolto obrobljeno, vretenčasto bubo. Za mesec dni in še prej pride iz nje metulj na dan. Ako si kacega poletja opazil večjo množico ššrcev in se ti je bati, da ti bodo prihodnje pomladi njih gosenice škodo delale, pograbi jeseni vse listje pod omenjenim drevjem in grmičjem in zažgi nagrabljeni kup. Z listjem vred pogorč tudi premnoge gosenice. Ako se ti pri vsem tem na pomlad pokažejo gosenice v večjej muožini, potem ni druge pomoči, nego da jih pridno obiraš ali oteplješ in prestrezaš, bodi si v kakov dežnik, ali na prestrt prt ter jih potem pomoriš. kateremu tudi mali zimskipedic pravimo, je našemu sadnemu drevju najhujši neprijatelj. Po volji so mu vsa sadna drevesa, posebno pa črešnje, hruške, jablane, češplje in orehi. Gorje vrtu, kjer se je udomačil zmrzlikar in mu nemaren človek ne ustavi škodljivega dela. Gola kakor metle stoje potem drevesa sredi poletja in ako se to ponavlja, morajo usehniti. Ta metulj se prikaže jako pozno v jeseni in cel6 začetkom zime, ko so mrazovi uže davno vso drugo golazen pognali v zimska skrivališča. Meseca novembra ali cel6 decembra pririje iz zemlje ter se zaplodi. Samec sedi ob dnevi z raz-grnenimi krili na kacem deblu ali na tleh, a zvečer leta okoli. Samica pa se napoti do najbližnjega drevesa, zleze v vrh in za nekoliko dni začne na popke polagati posamična jajca, vseh Mali zmrzlikar, Mali zmrzlikar. Kakor jjri čudaku je tudi pri zmrzlikarji vnanja postava po spolu zelö različna. Samec ima štiri popolnoma razvita krila, ki so zamazano sivkasta ali rujavkasta, zadnja pa zmerom jasnejša od prednjih. Poprečne valovite temnejše proge so več ali menj zabrisane, toda na prednjih krilih zmerom očitnejše nego na zadnjih. Siva samica ima debelejši in krajši zadek in ne more leteti, ker so nje rujavo pre-pasana krilca krnasta. skupaj črez dve sto. Nekoliko toplih pomladnih dni zadostuje, da se izvali gosenica, ki se tekoj zavrta v popek (betek) in ga začne razjedati. Posebno škodljiv je ta mrčes pri hladnem vremenu, ko se popki le počasi razvijajo in so torej uže večinoma pokončani, kadar bi se morali razpihniti. Gosenice so s prva sive in črnoglave, pozneje zelene zmerom bolj in bolj in so dorasle zelene in belkasto ali rumenkasto progaste ter imajo svitlo rujavo glavo. Koder hodijo, predejo tenke niti za seboj, zat6 tudi ne padajo na tla, ako drevo streseš, pač se spustč ob niti navzdol, ali kakor ne čutijo več nevarnosti, splezajo po istej niti hitro zopet nazaj, od koder so prišle. Ko so dorasle — kar se navadno zgodi še pred koncem maja — spuščajo se ob takej niti na zemljo, v katerej se potem preobrazijo v jasno rujavkaste bube. Iz teh se izmuzajo metulji, kakor je bilo zgoraj uže povedano, prav pozno pod zimo. Zmrzlikarja je treba na vse pretege preganjati in zatirati. Ako si vzpomladi na kacem drevesu opazil zmrzlikarjevo gosenico, tedaj moraš na jesen, če ne prej, vsaj oktobra meseca zemljo okoli drevesa črevelj na globoko prekopati in premetati. S tem si bube, ki tičč le plitvo pod zemljo, pokopal tako globoko, da metulj ne bode mogel pririti na vrh. Zat6 je tudi dobro, ako prekopano jemljo čvrsto poteptaš ali s tolkačem zbiješ. S tem pa delo še ni pri kraji. Ne gre misliti, da bi bil s prvim delom zatrl vse metulje, nekoliko jih bode vendar le izlezlo, in tem moraš ubraniti, da ti ne pridejo na drevje. Samcem sicer tega ne moreš ubraniti in tega tudi ni treba, zadovoljen bodi, ako si samicam zaprl pot. To pa ni takd težko, ker vemo, da samica ne more leteti. Ako okoli drevesa napraviš od kake maže kolobar, katerega zmrzlikaijeve samice ne morejo prekoračiti, ker so se na lepkem mazilu ulovile, rešil si s tem drevo škodljive zalege. Ob enem imaš v rokah vse te samice in jih lehko pokončaš. Drevesa samega mazati ti ne bi svetovali, temveč naredi od močnega papirja štiri palce (11 cm.) širok päs, namaži ga z lepko mažo in priveži ga okoli debla tako visoko, kakor ti je najbolj priročno.. Vežeš ga lehko ali spodaj ali pa tudi zgoraj. Ako si ga vezal spodaj, mora biti namazana stran zunaj, ako ga pa vežeš znotraj, potem naj bode pomazana stran navznoter obrnena. Veži pa tako ali tak6, pazi dobro, da se pds tesno oprijemlje debla, ker sicer bi ti zmrzlikarica prelezla spodaj. Ako je tedaj skorja zelö raskava, izgladi jo nekoliko z nožem ali pa zamaži z ilovico vse raze. Päs napravi uže v prvej polovici oktobra in ostane naj dva meseca. V tem se pa večkrat prepričaj, ali je mäz še lepka ali ne. Ako ni več zadosti lepka, moraš jo ponoviti. Pri tej priliki odstrani vse ujete zmrzlikarje, naj bodo mrtvi ali živi, ker bi se od njih naposled lebko naredil most, preko katerega bi drugi korakali na drevo. Ta ali ona samica, videča da ne more priti črez p6maz. odloži v stiski svoja jajca na deblo pod pasom. Zat6 ne bode napačno, ako na prvo vzpomlad ta spodnji kos debla dobro namažeš z apnom ali z ilovico, ter tako zatareš zalego. Pas naj ostane kaka dva meseca na deblu, še bolje pa je, ako ga pustiš do pomladi, ali če si ga prej odvzel, takrat ga z nova namaži in priveži. Obtorč namreč lazijo na debla vsakovrstni mrčesi, zlasti c v e t o d e r i, in ti vsi obtičč na lepkem povlaku in ne morejo dalje. Takisto se polovč tudi vse zmrzlikarjeve gosenice, ako se je veudar katera izvalila iz jajec, položenih pod pasom. Sploh se ta naprava ne more dosti prehvaliti. Le poskusi enkrat in gotovo se uveriš, da se ti mali trud dobro poplača. Zdaj pa še nekoliko besedi o pömazu. Teh je več, skoro vsake bukve, ki o tem govore, priporočajo drugačno zmčs. Najboljša je tista, ki najdalje lepka ostane in je ob enem tudi po ceni. Prav dobro maz dobiš, ako na poldrugo libro navadnega kolomaza prideneš pol libre gostega terpentina ter oboje nad ognjem v lonci raztopiš in dobro izpremešaš. Potem jo še gorko s čopičem namaži na papir in kadarkoli jo zopet rabiš, vselej jo popred pogrej. — Drugi zopet jemljd na libro črne smole, pol libre terpentina in tri četrti libre lanenega olja. — Neko tretje, tudi močno hvaljeno mazilo si napraviš, ako kuhaš pet liber repičnega (ogerščičnega) olja in libro svinjske masti tako dolgo, da se ena tretjina vkuha, potem tej zmesi prideneš še libro gostega terpentina in libro kalofonije. Terpentin in kalofonijo moraš pa prej v posebnej posodi stopiti, potem prvej zmesi primešati in na to vse skupaj še nekaj časa kuhati in neprestano mešati. Kadar se ohladi, mora biti zmes dobro mazava, rekše, ne sme biti preredka, ker bi sicer s pasa kapala, pa tudi ne pregosta, ker se ne bi dala dobro mazati. Ako se ti zdi, da je preredka, kuhaj jo še nekaj časa, da se zgosti; ako je pa pregosta, prilij jej še malo olja. Kuhaj pa po tem ali onem vodilu, zmerom ti je paziti, da ti plamen ne zaseže lonca, kajti vse te stvari se lehko unamejo. Zat6 bode najbolje, ako ne kuhaš na zublji, temveč na žarjavici. Ako imaš kake plemenite cepiče, ki so ti posebno k srcu prirasli, in bi jih torej rad občuval požrešnih zmrzlikarjevih ali tudi druzih gosenic, pomaži jih ali vsaj njih popke z voskom. Všliki zmrzlikar, tudi veliki zimski pedi c imenovan, je prav tak6 škodljiv, kakor mali in je menda pri nas še bolj navaden. Veliki zmrz-likar se vede kakor mali in skoro vse, kar je bilo o tem povedano, velja tudi o velicem. Razločujeta se samo v velikosti in v obleki. Samec ima velika krila, prednja ' so trivoglata, zadnja klinasta in zaokrožena. Oboja so jasno rujavo rumenkasta in imajo temno piko v sredi. Prednja so razno morogasta, zadnja pa drobno pikčasta. Tipalnice so češljaste. Rujavkasto rumena samica je povsod črno pikčasta in je brez kril, vendar je urna, ker ima dolge noge. Nje tipalnice so nitkaste. Veliki zmrzlikar pokaže se jeseni nekoliko pred malim, uže okoli polovice meseca oktobra, in oplojene samice silijo na razna sadna drevesa, katerim pokladajo svoja podolgasta rumena jajca na popke. Ena samica jih zapljune do štiri sto. Gosenice so jasno rumene, vzdolž hrbta imajo široko ruso, črno zarobljeno progo, ob strančh pa na vsacem obročku ruso črto; tudi glava je rusa. Gosenica žre navadno po noči, po dnevi pa miruje in se rada postavlja takö, kakor je v našej podobi narisana. Okoli kresa doraste in se po niti spusti na zemljo, kjer se zabubi. Zastran pokončevanja tega kvarljivega metulja zavračamo bralca na to, kar smo pri malem zmrzlikarji obširneje razložili. Vse veljä tudi za velicega. In prav zarad njega treba je kolomazne pase privezati uže o polovici oktobra. Pomneti pa je, da zmrzlikarjeva gosenica biva tudi na listnatih gozdnih drevesih. Sem ter tje nahaja se še neki tretji, prejšnjima dvema sorodni metulj, čegar gosenica na sadnem drevji časi dela ne- Veliki zmrzlikar. izmemo škodo. Imenuje se: višnjev zmrzlikar in je velik kot mali zimski pedie. Tudi njega samica je brez kril in je podobna rujavkasto sivemu valjku, a od prejšnjih dveh samic razloča se poglavito v tem, da ima na konci zadka dlakav čopek. Gosenica je sivkasta, časi tudi rumenkasta in je na prvih treh obročkih debelejša nego na ostalih. Na hrbtu četrtega, petega in šestega obročka sveti se kupasta bela lisa in peti ima na vsakej strani bradavico, ki je spredaj bela, zadaj pa črna. Višnjev zmrzlikar živi na vsakovrstnih sadnih drevesih in se razvija prav takč kakor zgoraj opisana dva, in takisto ga je tudi treba zatirati. Jabolčni tončič. Kdo ga ne pozna, če tudi ne pod tem imenom ? Komu ni uže tohkrat pokvaril slast do okusnega sada. Glej! krasno jabolko! Rumeno je kot vosek in na solnčnej strani zarudelo kakor lice zdravega dečka. In kak6 ugodno vonja (diši). Skoro ti je žal prerezati je, ali naposled vendar nastaviš nož in je razpoloviš. Ali glej! umazan črv se vije pod nožem, ki ga je prerezal in iz prekrasnega jabolka usiplje se gnusno blato. Minula te je slast in če si tencega želodca, odložiš morebiti prelestivi sad, ne da bi ga okusil. Jabolčnega „črva“ torej gotovo poznd vsak, komur pridejo te vrste pred oči, a le malo jih bode med njimi, ki vedö, da je ta negnusni črv gosenica sicer mičkenega ali prekrasnega metuljčka. Poleg stoječa podoba ti ga kaže v pravej velikosti, ali škoda, da ti ne more podati niti vseh teneih črtic, niti krasnih barv, še menj pa sijajnega leska, s katerim se ponaša ta mali gizdalin. Modrasto siva gornja krila so polna povprečnih pretencih in valovitih črt rujave barve, v spodnjem kotu pa se sveti precej veliko ruso, zlato obrobljeno oko (zrcalo), katero navznoter omejuje črna črta. Rese na prednjih krilih lešče se kovinsko. Zadnja krila so sijajno sivo rujavkasta in lehko bakrasto nadahnena. V hramih, kjer je bilo sadje po zimi spravljeno, videva se po stenah ali okoli oken ta metuljček meseca junija in julija. Nahaja se pa tudi na planem, sedeč po drevji, ah tu ga je težko opaziti, nekaj ker je skoro iste barve kakor drevesni lub, nekaj pa, ker po dnevi sedi mirno, ah se celo skriva za luskine. Po noči pa leta živahno okoli ter se plodi. Oplojena sa- Škodljive živali. 12 Jabolčni tončič. mica poklada potem svoja rudeča jajca posamična na nezrela jabka in na hruške; za drugo sadje pa ne mara. Za osem dni izvali se gosenčica, zabode se v sad in se prevrta do sredine. Tu se hrani s pečkami, pa tudi meso se jej ne upira. Jamica, skozi katero se je gosenčica zarila v sad, zaraste se popolnoma, in od zunaj sädu nikakor ni poznati, da redi v sebi črva. Samo v drobnih jabkih in še posebno v hruškah, ki imajo tesno srce, črvovo blato s časom nema več prostora, zato si naredi dušek, po katerem izpehava blato. Ako začne sad na drevesu gniti, izseli se črv iz njega in se zabode v drugi. Črvivo sadje odpada pred zdravim in je videti lepo zrelo, ali ako je prerežeš, najdeš v njem črva. No ker se jabka in hruške večinoma poberč z drevja, predno so do konca dozorele, zato se spravi mnogo na videz zdravega, v resnici pa piškavega sadja. V petih tednih je gosenica dorasla in se prerije iz sada. To se časi zgodi, dokler je sad še na drevesu, in gosenica se ob niti spusti niže na kako vejo ali na zemljo ter se skrije v kak kotiček, najrajša v raze na razpokanem lubu. One pa, ki so skrite v odpalem ali prezgodaj pobranem sadji, pririjejo na tlčh ali v hramu na dan in si tudi poiščejo primerno skrivališče. V tem prezimijo, ne da bi se dalje kaj preobrazile, samo rahel zapredek narede okoli sebe in pripredejo tudi drobnih smeti in trščic. Še le meseca maja izpremeni se tončič v rujavo bubo. Gosenica ima šestnajst nog in je s prva bela, pozneje pa poltne barve, sivo bradavičasta in nekoliko dlakava. Glava je rusa. Gledč tončičevega pokončevanja posnemamo iz tega, kar smo o njem povedali, ta nauk: 1. Odpalo črvivo sadje (otinki ali olevki) mora se sproti pridno pobirati in tekoj živini po-kladati. Ako je uže zrelo, razreže naj se na krhlje in posuši, črvi pa naj se zatrč. 2. Okoli debel, zlasti ako so gladka, privežejo naj se stare volnene krpe, ker se pod njimi gosenice rade zbirajo in zapredajo. 3. Stara drevesa z raskavo skorjo Jabolko s tončičem. naj se ostržejo in očistijo, a vzpomladi (aprila ali maja meseca) naj se pomažejo z zmesjo od apna in ilovice. Pa ne samo jabolka in hruške, temveč tudi češplje in slive so pogostoma črvive. Nekatera leta je na kacem vrtu več piškavih nego zdravih češpelj. In tudi ta črv je gosenica majhnega metuljčka, češpljevega tčnčiča, ki je jabolčnemu zel6 podoben, toda je še manjši. Tudi se zna tako dobro skrivati, da ga je prav poredkoma videti, če tudi je njegovih gosenic vse polno. Zat6 ga tudi ne mislimo na drobno opisavati, samo toliko bodi rečeno, da mu je oko ali zrcalo na prednjih krilih pepelasto in da se svinčeno lešči. Okoli kresa poklada samica svoja jajca na nezrele češplje in slive, in gosenčiea zabode se blizu repka v sad ter ga razjeda, puščajoč za seboj znano gnusno blato. Črviv sad zori nekoliko prej in pada pred zdravim z drevesa. Po hrbtu rudeča gosenica se «laj izvije iz njega in si poišče kako zavetje, v katerem zapredena prezimi. Tedaj se vede prav takč, kakor jabolčni tončič in zategadelj se mu je treba tudi z istim orožjem v bran postaviti. Sukači. Tak6 imenujemo dolgo vrsto mičkenih metuljev, in sicer zat6, ker njihove gosenice večinoma vsučejo eden ali tudi več listov tiste rastline, na katerej živč. S tem, da opredejo nekoliko niti okoli lista, zvijö ga v svitek ali pa mu le zvlečejo robove in stanujejo v njegovej sredini. Vznemirjene se spuščajo pa ob niti na tla. Sukači so nežni metuljčki tčnčičeve postave, in prav za prav so tončiči tudi sukači, da si ne vsu-kavajo listov, temveč žive v sadovih, a nekateri drugi tudi v popkih. Prednja krilca so navadno lepo našarana in mnogokrat kovinsko sijajna, tipalnipe nitkaste. Sukači so ponočnjaki in letajo samo zvečer in po noči, po dnevi pa sede v osojah in drže vsa štiri krilca nad zadkom strehasto zganena. Med njimi je dobršno število škodljivih. Ob kratkem naj omenimo nekatere, ki so najbolj navadni in sadnim drevesom k varljivi. Kujavo lisasti sukftč ima rujavkasto siva in svitla prednja krilca, na katerih padajo v oči tri rujave in belo obrobljene lise. Njega zelena, črnoglava gosenica biva meseca maja na češpljah, jablanah, hruškah in črešnjah, nahaja se pa tudi po druzih listnatih drevesih, posebno rada na hrastu. Gosenica tiči v sesukanem listu, ali pa zvleče več listov skupaj in jih zaprede v klobasasti svalek. Časi je tacih svalkov vse polno na kacem drevesu, in vsled tega sad zastane v razvitku. Na velicih drevesih je sukača težko prijeti v živo. Tu mora človek pokončevanje uže prepuščati drugim živalim, zlasti najčzdnikom in mravljam. Še posebno hvalo pa zaslužijo neki pajki (palki), ki so zlasti na sukačeve gosenice napreženi. Ko sem letos pregledaval take svalke, našel sem skoro v vsacem drugem nečega rumeno zelenkastega pajka. V drevesnici ali na pritlikavcih pa stisni z dvema prstoma vsak svalek, ki ga opaziš in moreš doseči. Usnjasti suk&5 je rumen kakor usnje in ima prek prednjih kril temnejši rujav pas. Zelenkasta gosenica je na drugem in tretjem obročku črno bradavičasta. Nahaja se meseca maja in junija na jablanah, hruškah in na grozdičji sv. Ivana, na katerih suče znane svalke. Glede zatiranja tega in tudi druzih sukačev in nočnih metuljev sploh bodi tu omenjeno, da radi pij6 vodo in jo zlasti ob suši prav iščejo. Zato ne bode napačno, ako okoli kresa in še nekoliko pozneje — takrat namreč letajo sukači — pod drevesa nastavljaš kakeršnokoli posodo, polno vode. Metulji se bodo po noči zbirali okoli nje in premnogo jih potoni, o čemer se lehko vsako jutro prepričaš. Slivov suMč je na sprednjih krilih črn in belo moro-gast, na zadnjih rujavkasto siv. Na kacem grmu sedeč je videti, kakor bi bilo od kacega majhnega tiča padlo blato na list in se onde prisušilo. Metulj leta v poletnih mesecih in poklada jajca na oka (popke). Ko se vzpomladi začne oko gibati, uže je gosenčica v njem, ovije nekoliko niti okoli mladega brsta in ga požre. Po volji so jej posebno mlada drevesca in cepiči, in prav zarad tega dela časi po drevesnicah na slivah, češpljah in črešnjah znatqp kvaro. Gosenica je zamazano zelenkasta, črnoglava in črno bradavičasta, a iz vsake bradavice raste bela dlaka. Zatirati ga je treba, kakor sploh sukače. Sivi popkov sukač je na prednjih krilih modrasto siv in belo in modro lisast, na krajeh pa ima širok bel pas, ki je pepelasto lisast in črno počrkan. Zadnja krila so rujavkasto siva. Gosenica je rujavkasto zelena, drugače pa vsa prejšnjej podobna. Še predno se s pomladi popek razpihne, uže se je gosenčica vanj zavrtala, prej pa je popek še opredla z nitimi, in sicer zategadelj, da se ne more tak6 hitro razvijati in da ga ima gosenica v svojej oblasti. Ako je bil popek cvetni, požrla je cvet, ako je bil popek listni, uničila mu je mladiko. Kadar se pa mlademu drevcu vseli v vrhovni popek, pokvari mu vso rast. Nahaja se na jablanah, hruškah, češpljah in črešnjah. Ker dela gosenica takö na skrivnem, težko jej je stopati na pete. Ko jo človek opazi, škoda je navadno uže gotova. In če tudi ne bi še bila. ni ti mogoče zatreti hudodelko, da ne bi h krati tudi pokvaril popek. Ako se je vzpomladi gosenica prikazala v večjem številu, glej da poleti poloviš kolikor mogoče teh metuljev. V hladnih jutrih oteplji jih z mladih dre-vesec in prestrezaj je na kako belo prostiralo. Ob sebi se razumeva, da s prsti zmastiš vsako gosenico ali nje bubo, kjerkoli ugledaš na vsehlem brstu kakov spredek ali svalek. Rusi popkov sukač je mladim jablanam in hruškam še večji neprijatelj, nego sivi sukač. Najrajši si izvoli vrhovne popke mladih drevesec, sosebno enoletnih in dvoletnih cepičev. Prav zat6 je ta metulj v drevesnicah neizmerno škodljiv, ker s tem, da je gosenica požrla vrhovni popek, pohabljeno je drevce za zmerom v svojej rasti. V prvej pomladi uže, ko se popki še razpihnili niso, ovadi se gosenica s tem, da se v vrhu tacega popka prikaže medčna kapljica. Najnevarnejša je gosenica v hladnih pomladih, ko se popki počasi razvijajo in jih tedaj lehko popolnoma izjč, drugače pa jej vendar še uteče kakov cvet in se zaplodi. Črnoglava gosenica je rusa in po njej se metulj imenuje rusi sukač. Okoli polovice meseca maja je gosenica dorasla in se sredi vsehlih in s prejo ovitih cvetov in listov preobrazi v jasno rujavo bubo. Mesec dni pozneje izmuza se iz nje sivo rujavkast metulj, ki ima na prednjih krilih precej širok bel in sivo meglen pas. Glede zatiranja veljd vse, kar smo o prejšnjem povedali. Ako se ti je gosenica zavrgla v kak posebno plemenit cepič, odstrani svilno prejo s popka in skušaj ga z nožičkom ali z iglo razprezati, in potem ko se je odprl, poišči oprezno škodljivca in izvleci ga z iglo. Jabolčni molj. Uže v tretjem poglavji imeli smo priliko seznaniti se z nekaterimi malopridneži möljeve rodovine. V prvej vrsti smo imenovali žitnega molja, ki nam v žitnicah izjeda rež in pšenico, in potem smo govorili še o nekaterih druzih, ki nam kvarijo sukno in krzno in kar je še druzih tacih stvari. A ž njimi vrsta škodljivcev iz tega rodu še ni pri kraji. Mnogo več nego po suhotah živi jih na planem, kjer nam kvarijo vsakovrstne sadeže. In tudi na sadnem drevji se jih nekoliko pase. Semkaj spada pred vsemi jabolčni mölj, mičken metuljček — na raztegljaj meri blizo dvajset milimetrov — ki je na prednjih krilih bel kakor sneg in s črnimi pikicami posut, zadnja klila pa so mu temno siva in taka so tudi prednja . na spodnjej strani. Metulj leta okoli kresa, samica odloži' jajca jablani na veje, in za mesec dni izvalž se iz njih gosenčice. Te glojejo pridno jablanovo listje, ali ker so mičkene, ne storž nikakeršne škode, še težko jih je opaziti. Pod zimo se stisnejo v kako zavetje, vzpomladi pa, ko začne jablana poganjati, prikažejo se zopet na listji. Po cele družine pasö se na enem listu, kateremu izjedö vso raečo in puščajo gola rebra. Ko so enega do konca oglodale, gredö na druzega, in tak6 dalje od vejice do vejice. A vsi ti listi in vse vejice opredene so z belo, nekoliko lepko svilasto prejo, ki je od daleč videti, kakor bi bila vejica zastrta s srebrno tenčico. Gosenica je zamazano zelena, črnoglava in po truplu črno lisasta. Buba je rudečkasto rumeua in visi kakor oves veliko zrno v spredku, toda ne gola, temveč v tesnem in prozornem ovojku. Jabolčni mölj je s svojimi spredki tak6 očiten, da ga ni moči prezreti. Kakor hitro kaj tacega opaziš, odstrani prejo in pomori gosenice, najbolje z roko. Ako se ti gabi, natekni si kako staro rokavico. Ko gosenice opazijo, da jim gre za kožo, spuščajo se ob nitih na zemljo, zat6 prestri (pogrni) pod drevo belo ruho, s katere ti nobeua tako lehko ne pobegne, ako nisi prepočasen. Črešnjev molj je malo ne na polovico manjši od prejšnjega in ima ozka, klinasta prednja krila, ki so na belo rujavkastem dnu temno rujavo morogasta. Zadnja krila so siva in svitla, ter se izpreminajo na višnjevo. Njega bledo zelenkasta ali rumenkasta, rusoglava in nekoliko dlakava gosenica izvali se vzpomladi, zabode se v črešnjev, slivov ali češpljev popek in poje srce razvijajočemu se cvetu. Pozneje si poišče mlado črešnjo, zavrta se vanjo in jej požre koščico. Ko je dorasla, spušča se ob niti na zemljo in se v njej zabubi, a nekaj pred kresom izleti metulj. Črešnjev molj napravi sem ter tje občutno škodo, časi pobere več od polovice obroda. Proti temu škodljivcu ni pra- rega orožja. Samo s tem bi ga prijel v strah, ako bi v prvej polovici meseca junija zemljo okoli črešnje ali slive dobro prekopal in jo potem poteptal, ali še bolje, zbil jo s tolkačem. S tem bi uničil bube, ki ležč le plitko pod zemljo. To pa se da izvesti samo onde, kjer drevo stoji na čistini. Ostružni molj ali ostriižnik bodi zadnji v vrsti metuljev, sadnemu drevju škodljivih. Siv je in rujavo zaprašen; ozka krilca imajo dolge rese ob krajčh in so zategadelj peresom podobna. Gosenica živi na jablanah, hruškah in črešnjah in sicer na spodnjej strani Usta. Tu ostrže spodnjo kožico in mečo in napravi okrogle, kakor leča velike goüce. Gornje kćžice (te-nice) pa ne preje, a ta se nad golico izbuhne in porujavi. Ako obrneš tak Ust, ne opaziš tekoj škodljivca, ker tiči v črnem, podolgovatem mešičku, prav takč. kakor suknjarski in krznarski molj. Ta mešiček napravila si je gosenica od ostružja. Dorasla se zaprede ob kakej vejici v svojem mešičku, iz katerega kmalu po kresu izleze metuljček. Iz samičine zalege izvalč se še iste jeseni gosenčice, ki pa ob tem času ne napravljajo nikakeršne škode. Ko so v svojih vrečicah prezimile pri tlčh, gred6 vz-pomladi zopet na Ustje. Pri posamičnih se pač ne more govoriti o kakej škodi, drugače pa se ima stvar, ako se prikažejo — kakor se časi prigodi — v veUkej množini. Ogrizeno Ustje boleha in vsled tega hira tudi drevo, zlasti, ako je še mlado. Nagijeno Ustje ovadi ti hitro ostružnika, katerega ti je potem pridno obirati. Z največjim vspehom opraviš to zgodaj vzpomladi, ko so mešički prezimujoče gosenice še zbrani pri tleh na drevesnem poddnku (znožji). Češpljeva grizlica. Uže v češpljevem tončiču spoznaü smo škodljivca, ki nam kot češpljev „črvJ kvari ta prekoristni sad. Poleg njega se pa še neki drug nepridiprav ukvarja s pokončevanjem češpljevega in slivovega obroda ter nam takč krati užitek. Češpljeva gr iz lic a imenuje se ta kvarljivka. Na prvi pogled bi človek sodil, da je kaka muha. Ko bi si jo pa bliže in bolj na tanko ogledal, uveril bi se, da ima daljše tipalnice in pa štiri krila, a ne dve, kakor muha. Po tem jo moramo tedaj uvrstiti v tisto krdelo, v katerem je tudi čmrlj, osa, bučela in še brez števila druzih žuželek. Češpljeva grizlica je nekaj manjša od pohišne muhe. črna je in svitla, samo noge in tipalnice so rujavkaste. Kadar češplja cvete, roji grizlica po njej, sladkä v cvetu in samica mu za uzdarje izroči eno jajce. Ličinka, ki se za nekaj časa izvali iz njega, poišče si tekoj mlado češpljo, zadolbe se vanjo in jo začne v sredi razjedati. Taka češplja ima zmerom na sebi jamico, ki je z grudico blata začepljena ali pa s kapljico smole zalita. In prav potem razloča se grizlica od tončiča, pri katerem je sad zunaj videti popolnoma zdrav. Bela, nekoliko rudečkasto nadahnena ličinka je o prvem pogledu metuljevej gosenici podobna, ako si jo pa bolj na drobno ogledamo, vidimo, da ima okroglo in trdo roženo glavo in dvajset nog, prave gosenice pa največ šestnajst. Tudi diši neugodno, prav kakor stenica in v češplji leži ukrivljena. Ako je enemu sadu izjedla vse jedro in še ni dorasla, zapusti ga in se vseli v drugi. Naposled pade s piškavim sadom vred na tla in gre v zemljo. Tu naredi okoli sebe rujav papirjast ovojek in ostane v njem do pomladi. Takrat izleti grizlica iz bube in poišče cvetočo češpljo. Uže po tem, kakč grizlica živi, posname si vsak lehko sam, kaj bi se dalo storiti v nje zätor. Pred vsem je treba pod drevjem sproti pobirati vse nezrele odpale češplje in je pretreti. Ako si to zamudil, potem bi ti svetovali, da jeseni ali pa prav zgodaj vzpomladi — še predno češplja cvete — pod njo prekoplješ zemljo in jo potem dobro zbiješ ter tak6 zgneteš ličinke in bube. Po cvetji roječe grizlice pa oteplji zjutraj za rano. ali pa je pri neprijaznem vremenu prestrezaj na ruho in pokončavaj. Jabolčna grizlica je bolj tršasta in velika po priliki, kakor hišna muha. Ličinka živi v nezrelih jabolkih, ki vsled tega odpadajo. Vse drugo je kakor pri češpljevej grizlici. Črešnjeva grizlica. Večja od češpljeve, a manjša od jabolčne je črešnjeva grizlica. Črna je in svitla, prednja krila so po sredi nekoliko zakaljena (motna) in na prednjem robu kakor prismojena. Žuželka leta meseca junija in poklada jajca na črešnjevo, hruškovo, marelično in slivovo listje. Ličinke so čudovite, nenavadne postave, spredaj so zabrekle, navzad pa zmerom ožje in so videti, kakor bi bile repate. Škoro bi rekel, da so podobne majhnim paglavcem ali butoglavcem (mladim žabicam). Razen skrite črne glavice je zelenkasto rumena, ali te barve ni videti, ker je vsa živalca prevlečena z nekim svitlim, po tinti dišečim črnilom. Po dve, po tri ali še po več jih sedi časi na enem listu in hitro je ž njega oglojena vsa gornja kožica in meča. Od lista ostane golo rebovje in spodnja kožica, ki pa kmalu vsahne in porujavi. Črešnjam, zlasti zgodnjim. sicer ne napravi znatne kvare, ker takrat, ko se začne škoda kazati, dozorele so uže in obrane. Drugače je pa pri poznih hruškah. Drevo, ki je izgubilo listje, oslabi in sad na njem ne more popolnoma izrediti se in tudi ne dozrevati. Jeseni gre dorasla ličinka v zemljo in si napravi od prsti sodček, v katerem prezimi ter se prihodnjega leta preobrazi v letečo grizlico. Za gotovo ne vem, ali se ta škodljivka nahaja tudi po naših krajih. Nemogoče ni, dasi je še nikjer nisem zasledil. Na Nemškem in na Francoskem je prav navadna. Zatiranje ličink in bub v poznej jeseni in vzpomladi je menda vse, kar se da storiti proti tej kvarljivki. Na Tirolskem potresajo napadena drevesa z žveplenim prahom (žveplajo jih, kakor pri nas bolno vinsko trto), in hvalijo se, da z dobrim vspehom. Hruškova grizlica. Tudi za to grizlico nisem prav gotov, ali jo smem vzeti v število domačih škodljivih mrčesov. Verjetno je, da ima tudi pri nas tu ali tam domovinsko pravico. Ako ne, pa tudi prav. Vem, da je nobeden ne pogreša. Po severnej Evropi je povsod razširjena in tudi okoli Dunaja je navadna prikazen. Med vsemi imenovanimi grizlicami je hruškova največa, ker je po priliki velika kakor mesarska muha, samo da ni tako zajetnega trupla. Sploh je črna in na zadku ob straneh rumeno pegasta. Glava je na čelu rumeno lisasta in vsa globoko pikasta ter nosi dolge nitkaste tipalnice. Prednja krila imajo prek srede moten (zakaljen) pas. Nje črnoglava, sicer pa rumena ličinka ima samo šest (prsnih) nog in živi po leti družno na hruškah. Taka družba ovadi se kmalo s tem. da vse liste, na katerih žre, in pozneje cele vejice prepreže s svilasto prejo, skoro takö. kakor jabolčni molj. Vznemiijene, in kesneje tudi dorasle ličinke spuščajo se na tla in se zarijejo globoko v zemljo, iz katere pri-rijejo ne prihodnjega, temveč še le druzega leta kot popolne žuželke. t Kjer se hruškova grlzliea pokaže v večjih množicah, dela škodo, ali skrben gospodar jim malopridno delo prej ustavi, potrgavši jim zapredek in pomastivši vso družbo. Ose in sršeni. Sploh je znano, da ose in sršeni radi sladkajo na zrelem sadji. čim zrelejši in okusnejši je sad, tem rajši ga obirajo. Kdo bi se ne srdil na te sladogolte ? Človek si je odgojil lepo drevesce osobitnega plemena. Letos je prvikrat obrodilo in obeča poplačati mu ves trud. Kako prelestivo se ti smeje prekrasen sad na upognenej vejici. Uže si ga nakanil obrati, pa ker je takö lepo in ugodno vreme, hočeš mu dati še nekaj časa, da dozori popolnoma. A ko se povrneš za nekaj dni k drevescu, najdeš od slastnega sada samo nekoliko velih ostankov. Yse drugo so ti unesli mali tatovi, katerih pred nobeno pravico ne moreš klicati na odgovor. In še kako prevzetna je ta tatinska glota! Ako jo motiš pri užitku, bode te po vrhu še opikala, da bodeš nosil otečeno glavo in nekaj dni ne bodeš mogel iti med ljudi. Sosebno v toplih in s sadjem rodovitnih letih namnožč se ose takö neizmerno, da so potem jeseni ne samo nadležne, temveč tudi v resnici škodljive. In to glodanje jim je težko ubraniti. Ako imaš kake posebne vrste sadja, do katerega ti je mnogo stalo, potem ni druge pomoči, nego da oviješ sad s kako tenčico. Nekoliko ti bode tudi pomagano, ako na posebno plemenita drevesca privežeš tu in tam majhne sklenice z ozkim vratom, v kakeršnih se navadno dobivajo zdravila iz lekarnice (apoteke). Napolni jih do polovice s cukreno ali medeno vodo in priveži jih po vejah. Ose prihajajo sladčico lizat in ne morejo več ven. Ko se jih je uže mnogo ulovilo, izprazni sklenico ter jo zopet obesi na prejšnje mesto. Največ pa bode izdalo, ako pokončuješ osja gnjezda z živaljo in zalego vred. Kjerkoli najdeš zunaj na planem osinjak, zažgi ga s kako tresko po noči, ko je vsa družina domd. Ako bi pa to zarad ognja ne bilo varno, odreži osinjak in prestrezi ga v kako vrečo, katero potem dobro pohodi ali jo potopi v vodo. Kadar je pa gnjezdo v kacem duplu ali v zemlji, okadi ga dobro z gorečim žveplom, čegar käd poduši žival. V zemlji jih tudi lehko zaliješ z vodo, katerej je nekoliko bencina, žveplenega oglenca ali terpentinovega olja primešanega; luknjo moraš pa potem hitro začepiti. Kadarkoli pa imaš pri ösah ali sršenih opravka, natekni si na glavo bučelarsko kapo. Črešnjeva muha. Črešnjeva muha je kriva, da so črešnje črvive. Kacega leta človek skoro ne more vzeti črešnje v roke, ki bi bila popolnoma zdrava, brez črva. Zlasti mehke in sladke belice so jih polne, takö da se ta prvi in sploh priljubljeni sad mnogemu pristudi. Kdor začne črešnje odpirati in po črvu gledati, navadno kmalu izgubi slast do njih. Najpametnejši je tisti, ki se drži pregovora: „česar človek ne vö, to ga ne jöu, in torej zoblje črešnjo za črešnjo, ne da bi dalje preiskaval, kaj je v njej. Samo to je, da vsacemu ni dan takö malomaren želodec. Muha črešnjevka je skoro na polovico manjša od navadne hišne muhe. S vitlo črna je in rumeno morogasta, stegna ima črna, noge pa rumene. Prozorna krila so trikrat, rujavo pasasta. Črešnjevka leta, ko se začenjajo črešnje pisati. Samica zabode sad blizu repka (petlje), položi jajce vanj in pogladi narejeno rano z zadkom. Vbod se zaraste, bela ličinka pa, ki se je izvalila nekaj dni potem, prerije se v spodnji del črešnje ter se hrani z dozrevajočim mesom. Z dozorelo črešnjo do-raste tudi črv, pririje iz^ nje na istem mestu, kjer se je vanjo zaril, in pade na tla. Časi pa tudi črviva črešnja odpade s Črvom vred. V zemlji se ličinka zabubi v rumenkastem sodčeku, iz katerega se prihodnjega leta rodi nova muha. Kazen v črešnji živi ličinka tudi v češminovih jagodah. Črešnje s trdim mesom, tako imenovane hrustavke, muhi niso toliko po volji kakor mekulje. Ako ti črešnjev črv dela preveč preglavice, razgrebi vz-pomladi zemljo pod črešnjo, s tem spraviš bube na površje in ptiči jih pozobljejo. Še bolj gotovo jih zamoriš, ako zemljo globoko prekoplješ in takö premečeš, da pridejo bube toliko globoko , da izlezle muhe ne morejo na dan. Nekateri zopet priporočajo polivanje z vrelo vodo. A vse to je mogoče samo onde, kjer so pod drevesom gola tla. Ti pa, ki črešenj zarad črvov ne maraš jesti, položi jih za kaki dve uri v vodo. Izkušnja uči, da v namočenih črešnjak črvi ne ostanejo. Oljkova muha je prejšnej podobna, pet milimetrov dolga, rujava in rumeno pisana muha s prozornimi in izpreminastimi krili. Nje ličinke žive v oljkah, po dve in tri v enem sadu, kateremu razjedajo meso. Po nekaterih krajih prikaže se ta muha kacega leta v tolikem številu, da pokončd ves obrod. Tedaj je treba oljke obrati in zmastiti še predno so prav dozorele. S tem se udobi vsaj pol letine. Crv se zabubi v zemlji pod drevesom. Zatirati bi jo bilo torej prav takć, kakor muho črešnjevko in sploh vsak mrčeš, ki se preobrazuje v zemlji pod drevesom, na katerem živi kot ličinka. Hruškove hržice. Pogostoma opazujemo, zlasti na pritlikavih drevescih, da začenjajo mlade hruščice na vejah veneti in kakor sušiti se. Daljše so kakor druge zdrave, vse zgrbančene in pri sredi na enej strani vtisnene. Pri suhem vremenu kmalu odpadejo, v mokrotnem pa ostanejo na drevji in začnč gniti in pokati. Pobereš li ali odtrgaš täko hruščico ter jo prerežeš, vidiš, da je okoli srca razjedena. Ako sad še ni razpokan, najdeš v njem tudi majhne črviče, v razpokanem ali nagnitem jih pa ni več, ker so se prerili iz njega ter šli v zemljo. Ti črviči so ličinke neke mušice, hruškova hržica imenovane. Prav za prav je več vrst tacih hržic in mušic, ki nam kvarijo hruške, ali te so si tako podobne, da jih ni lehko razločiti. Zat6 jih tukaj tudi ne mislimo dalje opisovati. Nam zadostuje vedeti, da je tudi med drobnimi mušicami nekoliko malopridnih mrčesov, ki nam z drugimi vred pokončujejo sadje. Hruškova hržica je dva milimetra dolga črna mušica. Še predno se je hruškovo cvetje prav razpihnilo, roji hržica po njem in samica polaga vanj z dolgim bodalcem svoja bela jajčka. V osmih dneh izvalč se iz njih ličinke in se zabodejo v mlado hruščico, v katerej za mesec dni dorastejo. Proti mičkenej mušici in njenej predrobnej bubi v zemlji človek nema nobenega orožja. Yse, kar se dä tu storiti, je to, da s pritlikavcev obiraš, pod drugimi drevesi pa pobiraš in uničuješ vse zgrbančene in bolehne hruščice. S tem pokončaš neprijatelja in mu za prihodnje leto ustaviš škodljivo delovanje. Bazen imenovanih hržic zajeda hruško še neka mušica, ktero nam je na kratko omeniti, in to je: hruškova listna hržica. Črno rujava, sivkasto na-dahnena mušica ima izpreminasta krila in je še nekoliko manjša od prejšnje. Od spomladi do jeseni nahaja se kakor mleko bela ličinka na spodnjej strani hruškovih listov pod nazaj zavihanem robom. Ker se preobrazba hitro vrši, vrsti se naglo rod za rodom. Najljubše jej je listje na mladih hruškah, ki vsled tega začne hirati, in se naposled popolnoma vsuši drevesu in njega sadu v škodo. Zato je treba vse liste z zavihanim robom obi- rati in z mušičjo zalego vred sežig&ti. Dorasle ličinke spuščajo ge na zemljo, kjer se zabubijo. Ali te bubice so takč mičkene, da na njihovo pokončevanje niti misliti ni. Ni je kmalu takč nevšečne golazni, kakor so ušice (rastlinske uši). Prav kakor bi bile nalašč za to ustvarjene, da delajo človeku preglavico. Cvetličarji, ki za prodajo vzgdjajo razne cvetice, in lepotno grmičje, ne zmorejo dovolj besedi, da bi to sodrgo po vrednosti pograjali in opsovali. In človeku, ki ima samo dva. tri lonce svoje zemlje, v katerej bi si rad vzgojil kak priljubljen cvet. tudi temu pokvarijo ušice vse veselje. No zarad tega tukaj ne bi o njih govorili, ko bi tudi sadnemu drevju ne bile škodljive. Ušice so majhne, na prvi pogled res uščm podobne živalce. Ali kedar si jih bolj na drobno ogledamo in morebiti tudi povečalno steklo na pomoč vzamemo, uverimo se. da si razen malosti skoro v ničem niso podobne. Na širokej glavi stoje izbuljene oči in dolge tipalnice, ki so pri nekaterih daljše od trupla. Na spodnjej strani ima krajše ah daljše sesalo ali smrčalo, katero zabada v rastlino ter jej pije sok. Kadar jej ne rabi, položi ga ob prsih. Truplo je postavljeno na šest dolzih in tencih nog, na hrbtu pa nam padata v oči dve navzgor strčeči cevki, kakor dve ščetini. Čemu sta te dve cevki, ne vč se prav, le toliko je gotovo, da živalca po njih lehko od-ceja neko slaščico. Dorasla ušica ima tudi na konci zadka neko dlako, kakor repek. Po tem repku razloča se dorasla živalca od nje ličinke. Ušice so večinoma brez kril, a nekatere jih pa vendar imajo in sicer štiri, od katerih so pa prednja znatno večja od zadnjih. Krilca so neizrečeno tenka in nežna, ter se spreminajo v vseh barvah. V miru so zganena nad zadkom in strčč daleč čreznj. Mehko truplo je golo in večinoma kakor posuto z nečim prahom, ki se izriva iz ušičine kože in je pod povečalom videti kot neka Ušice. Za primer podajemo tu podobo šipkove ali rožne ušice Štirikrat povečane, in sicer ene krilate in ene ne-krilate. Črta med njimi naznanja pravo dolgost. volna. Obrisana kmalu spet pricvete iz kože. v. Šipkova ušica. Uže v prvih toplih pomladnih dneh prikažejo se ušice na rastlinah. Izvalile so se iz jajec, ki so prezimila v kacem zavetji, hodi si pod listjem ali na deblu. Vse te pomladne ušice so samice brez kril. Zasadivši sesalo v rastlino, vlečejo pridno sok v sč in so pri ugodnem vremenu v desetih, največ dvanajstih dneh dorasle. V tem so se štirikrat olevile (slekle', drugače pa se niso nič preobrazile, samo repek jim je zrasel. Te samice začnć zdaj rajati žive mlade, ne da bi se bile poprej zaplodile. Vsak dan — in to traje tri ali štiri dni — porodi vsaka do petnajst mladih, in vse te so zopet samice. Tekoj po rojstvu se tudi one prisesajo, oblevč se štirikrat, za nekoliko dni so dorasle in začnć takisto brez ploditve rajati žive mlade. Predno pogine, postavi vsaka trideset do štirdeset hčeri na svet. In te delajo za nekoliko dni tudi tako. Takć se vrsti rod za rodom, in število raste, da je groza. Po volji jim je sosebno toplo in ne presuho vreme. Se v6, da tudi hrane ne sme primanjkovati. Prevelika moča ali suša jim je zoperna, in tudi vetrovno vreme jim ne ugaja. Zatć so jim najljubša zatišja in rastlinjaki. Kakor smo uže prej rekli, so te pomladne in poletne ušice zgol samice in sicer nekrilate. Nekoliko med njimi je pa vendar krilatih. Pa tudi te so samice in so se rodile brez kril. katera so jim pozneje zrasla. Te odletć z rojstnega, uže preob-ljudenega kraja in se nastanijo drugje, kjer je več paše. Take naselke so zopet začetnice novega roda, ki se hitro razmnožuje najprvo v samih nekrilatih, pozneje tudi v krilatih ušicah. A te in one so zopet zgol samice. To se ponavlja do jeseni, sploh dokler je vreme ugodno in hrane ne zmanjkuje. Zdajci nastopi zadnji rod, ki je pa ves drugačen od prejšnjih. Poleg samic pokažejo se tudi samci ter se zaplodijo. Samice znesć potem jajca, iz katerih se bode prihodnje pomladi izlegel prvi rod. Tudi zadnje samice so nekrilate, samci pa, ki so nekoliko manjši, imajo navadno krila, pri nekaterih vrstah so pa tudi brez njih. Precej po ploditvi poginejo, takisto tudi samice, kadar so odložile jajca. V toplih sobah in v kurjenih rastlinjakih pa življenje tudi po zimi ne preneha. Onde gre rod za rodom brez presledka. Tam ni treba niti samcev, niti jajec. Ušice na sploh volijo lesne rastline, grme in drevesa, nego zeli (lepenje). Nekatere se nahajajo samć na nekej določenej rastlini in ne marajo nobene druge, večinoma pa niso tako izbirljive in bivajo časi na prav različnih rastlinah. Takisto vgnezdijo se nekatere samo na koreninah, druge na brstji, ilasti okoli popkov (betkov), in zopet druge zgol na listji; z druge strani so pa tudi take, katerim je malo ne vsako mesto všeč. Kar je človeku ali živali kri, to je rastlini sok. In kakor mora naposled onemoči najkrepkejši človek, ako bi mu neprenehoma puščal kri, prav tak6 se godi rastlini, katerej na tisoče in tisoče ušic neprestano .sreblje životno mezgo. Če vrhu tega še pomislimo, da se krvopivke najrajše naselijo na mehkem in sočnem brstji, nam je lehko umeti. da mora rastlina hirati in v rasti zastajati. In res opazujemo, da se take mladike ne razvijajo, kakor bi morale, in cvetni popki na njih ginejo in vsihajo. Pogostoma se tudi ušičavo listje izvrže, na površji mu se izrinejo brbonci, kakor ogrci na človeškem obrazu, ali pa se ves list spači in čudno namehuri, da ga ni več poznati. Na topolih naredč se ob listnih petljah zasukane mošnice, iz katerih se usuje množica temnozelenih in volnatih ušic, ako jih razpoiješ. Pa to še ni vse. Ušice sikajo od sebe neko vodeno in lepko blato, in kmalu so vejice in listi ž njim zamazani. Kadar se posuši, leskeče se to blato in list je videti, kakor bi bil s kacim povlakom pomazan. Ker je to blato sladko, ližejo ga rade mnoge sladogolte žuželke, posebno pa mravlje. In to je tudi vzrok, zakaj v dolzih sprevodih potujejo na grme in drevesa, in zategadelj so mravlje ušicam najboljše prijateljice. Kjer vidiš vzpomladi in po leti pohajati v večjem številu mravlje po drevesu, bodi uveijen, da so ušice na njem. Leščeč pčvlak na listji imenujemo: medena rosa. Kakor smo uže zgoraj čuli, prevleče ali oblevi se vsaka ušica štirikrat, in ker je medena rosa lepka, obvisč ti svlaki ali levi na njej. Zategadelj je listje videti, kakor bi bilo zaprašeno ali kakor da je lehka slana pala po njem. Tej prikazni zatorej tudi pravimo: medčna slana. Mimogred bodi rečeno, da ima listje preimenituo nalogo v rastlinskem življenji, po njem se rastlina rekel bi oddihava. Zat6 je na vsacem listu vse polno prebojev (drobnih luknjic), katerih pa z golim očesom ne moremo videti. Medćna rosa zalije in začepi te preboje, rastlina se zategadelj ne more več oddihavati in začne bolehati. Uže zarad tega so ušice rastlinam močno škodljive, in bile bi škodljive tudi tedaj, če bi jim soka ne pile. Ni čuda tedaj, da je človek mnogo razmišljal in marsikaj poskušal, kako bi tega mrčesa z največjim vspehom zatiral. A pri vsem tem še ne moremo reči, da imamo popolnoma ve- ljaven pomoček, ki človeka uikoli ne pusti na cedilu. Pri sadnih drevesih so izkušnje najbolj potrdile te pripomočke. 1. Drevesa, na katerih so preteklega leta gospodarile ušice in gotovo tudi ostavile svojo zalego, namaži po zimi z ilovico, v vodi razmočeno, ali pa tudi z apnom, in sicer ne samo deblo, temveč tudi veje in vejice s popki vred. Tak pomaz zaduši jajca, drevesu pa prav nič ne škoduje. Na starih in velicih drevesih se pač ne d& lehko izvesti, toliko laže pa na pritlikavcih in na mladih drevcih v drevesnici. 2. Ako so se vzpomladi pokazale ušice, m6Či, škropi ali brizgaj jih s tobakovo vodo. To vodo si napraviš tak6. Na libro najslabšega tobaka nalij vedro vroče vode, ki naj potem na njem stoji nekoliko dni, da se, kar more, navzame tobakove hudine. Kadar vidiš, da v prvo nisi pomoril vseh ušle, polivaj v drugo, in če treba, tudi v tretje. Poliva se najbolje o topUh večerih. 3. Drugi zopet hvalijo močilo, ki je dobiš, ako kuhaš štiri lote tobaka, štiri lote popra in prgišče (rokovet) pelina na pol vedra vode ter potem še prideneš pol libre črnega mjila (žajfe). 4. Na dveh librah vode kuhaj en lot nastrgane kvdsije (Quassia), en lot najslabšega tobaka in četrt lota črnega ali zelenega mjila (žajfe). 5. Tudi sama mjilnica (žajfnica) bi utegnila dobro služiti. Z druge strani se priporoča posipanje ušivih drevesec z malcem (gipsom), apnom, pepelom in tobakovim prahom. Da se posip bolje prime, treba je posipati po dežji ali pa zjutraj ob rosi. Ako hočeš učistiti ušive cvetice, postavi lonce v kak prostor, ki se dobro zapira, na primer med dvojna okna. Potem nastavi med lonce ponvo z žarjdvico in potrosi na njo najslabšega, nekoliko zmočenega tobaka in dobro zapri. To naredi zvečer in potem ne odpiraj do druzega jutra. Ako bi opazil, da še niso poginile vse ušice, pokadi jih še enkrat. Na kubični črevelj prostora sežgi poldrugi lot tobaka. Ušice, ki zjutraj ležč po tlčh, pometi in vrzi je v ogenj, ker je mogoče, da so mnoge samo omamljene in bi na zraku in na solnci zopet oživele. Nekateri mešajo med tobak tudi nekoliko presnega konjskega gnoja in popra. Ušice tudi zamoriš, ako cvetice škropiš ali brizgaš z vodo, katerej si primešal nekoliko kdmenega olja (petroleja). Na veliko škropilnico vode prideni tri četrti libre petroleja. Rastline morajo potem nekaj časa stati v dobrem zaporu in posebno je paziti na to, da jih solnce ne obsije. Predno jih zopet po- staviš na zrak, oblij jih dobro s čisto vodo. Po mestih, ki imajo svečavo s plinom, dobiva se v plinarnici katranova ali plinova voda. ki v ta namen prav dobro služi namesto petroleja. Znano je, da nekatere močno vonjajoče (dišeče) rastline niso nikoli ušive. Take rastline so tudi razne ničte (Mentha). In izkušnja uči, da je ušicam mčta takö zoperna, da ne samo ne gred6 na njo, temveč se tudi ogibljejo druzih rastlin, rastočih v njenem obližji. Zatö menda ne bi bilo napačno, ako bi med cveticami gojili kako mčto. Orožja tedaj ne manjka! Ali kraj vsega tega bi moral naposled človek omagati v boji s tem za čudo hitro se plodečim mrčesom, ko bi med živalimi ne imel lepo število zvestih pomagačev. Posebno pridno zatira jih znani hrošček. katerega po raznih krajih tudi različno imenujejo: polönica, božja kravica, povelka itd. Hrošček in tudi njega ličinka hrani se zgol z osicami. Poleg nje zasluži biti pohvaljena ten čiča rica, jako nežna, bledo zelenkasta žuželka s štirimi prozornimi, kakor iz tenčice urezanimi krili in kakor zlato se leščečimi velikimi očmi. Največ pa pri pokončevanji izdä brezštevilna vojska malih najčzdnikov, ki zabadajo ušice in vanje svoja jajca polagajo. Pozabiti pa tudi ni nekaterih majhnih ptičkov, zlasti sinic, kraljičkov in palčkov. Tukaj nas zanimajo sosebno tiste ušice, ki nam zajedajo naša sadna drevesa. Najnavadnejše so: Zelena jabolčna ušica ima tipalnice daljše od trupla, ki je obrobljeno z mesnatimi grbicaiui. Nekrilata je zelena, samo glavica je rudečkasta, a sočnice na hrbtu, repek in stopala so črna. Krilata je črna in samo na zadku zelena. Dolga je dva milimetra. Zelena jabolčna ušica živi najrajša na jablanah, pa tudi na hruškah, kutinjah in nešpljah. V brezštevilnih množicah sedi na mladem brstji in na podvihanem listji. Veščemu očesu ovaja se po zgrbančenem in izbuhlem listji. Ilovnata ali apnena mäz zamori zalego. Cepiče ubraniš tudi, ako je na tenko prevlečeš s cepilnim voskom. Tak po-vlak pa zatre samo zalego in ne brani, da se pozneje ne bi naselile ušice. Toda poznejše naselbine nikdar. niso takö škodljive, kakor prvi zarod. Rusa jabolčna ušica je nekoliko večja od zelene in je bolj okrogla in napihnena. Nekrilata je zelenkasta ali umazano Škodljive živali. 13 rudečkasta in z grbicami obrobljena. Krilata je temnorujava. spodaj jasnejša. Biva na jablanah in sicer na listji. Najrajša napada pritlikavce, ali nahaja se bolj poredkoma in zat6 tudi ni tako škodljiva. Slivova ušica živi na raznih slivah in češpljah in se najrajša drži konec mladik na spodnjej strani listja, pa tudi na brstih in na repkih (pecljih). Ušive mladike znati je uže od daleč. Največ je tega mrčesa okoli kresa. Nekrilata je podolgovata, zadaj zašiljena, tipalnice so daljše od trupla, sočnice pa prav kratke, krajše od repka. Jasno zelena je in vsa z belim prahom potresena. Krilata je pa na glavi in na prsih rujava in belo zaprašena; na zelenkastem zadku ima tri kakor trava zelene proge. Tipalnice so krajše od trupla, sočnice -in repek pa kakor pri nekrilatej. Črešnjeva ušica biva na črešujevih mladikah, kjer se pokaže v prvej pomladi. Listje se začne zvijati in se naposled čudno namehuri. Nekrilata ušica je jajčasta, skoro obla, zrnasta in svitlo črna. Tipalnice so daljše od trupla, črne z rumenim kolobarjem v sredi. Sočnice so položene in strčč črez kratek repek. Krilate so tudi svitločrne, a zadek jim je rujav in zelenkasto rumeno morogast. Breskova ušica živi na breskvah, časi tudi na črešnjah. Med vsemi je prva in pokaže se uže okoli svečnice, ako je bilo nekoliko solnčnih dni Kakor hitro se je izvalila iz jajca, takoj si poišče cvetni popek in srka sok iz njega. Mraz je ne umori tako lehko, umakne se mu v kako zavetje in otrpne, ali kakor nastopijo zopet toplejši dnevi, je ušica zopet na popkih in potem se hitro množi. Zgrbančeno in namehurjeno listje ti jo uže iz neke daljave ovaja. Nekrilata ima tipalnice krajše od trupla ter je rumeno zelenkasta in črno pasasta. Sočnice so kratke, repek tudi. Krilata je svitločrna, spodaj zelenkasta. Obema je truplo napeto. in zadaj z bradavicami obrobljeno. (Jrdzdičeva ušica nahaja se pogostoma na grozdičji sv. Ivana (ribezlji), kateremu se vsled ušivosti začne listje grbiti ter dobiva po sebi rudeče mehurjaste brbonce. Nekrilata ušica je svitlorumena, podolgovato jajčasta in zbočena. Bledorumene sočnice so srednje dolge ali vendar štirikrat daljše od belega repka. Tipalnice so daljše od trupla. Krilata je tudi rumena, a na zadku ima na sredi štirivoglato črno liso in ob straneh nekoliko črnih pikic. Tipalnice niso nič daljše od trupla. Grčzdičeva ušica pokaže se navadno še le okoli polovice meseca maja. Vsak nakažen list je treba tekoj oprezno odtrgati in uši na njem pomoriti. To ne veljä samo za grozdičje, temveč tudi za breskev in za vsa pritlikava sadna drevesa. Krvava ušica. Škodljivejša nego zelena in rusa ušica je jablanom krvava ušica. Nič večja ni od onih dveh, prej še nekoliko manjša. Razloča se posebno v tem, da na hrbtu nema sočnic in tudi repek je neznaten. Obrasla je z dolgo belo volno, a ime: „krvava ušica“ dobila je zategadelj, ker pritisnena dä od sebe kapljico krvavega soka. Nekrilata krvavka je temno rumena ali zamazanorudeč-kasta in z belo volno pokrita. Bledorumenkaste tipalnice so kratke, kakor prirezane. Krilata, je bolj zleknena, svitločma, zadaj rujava in tudi volnata. Nekrilata ima prav drobne oči, krilata pa velike in izbuljene. V našej podobi vidimo zgoraj pri o nekrilato krvavo ušico, ki je svoje sesalce zabodla v lub. Pri b kaže se nam krilata krvavka in pri c bolehavi izrastki, kakor neke kraste, ki se narede na lubu, kjer sede te ušice. Obe živali sta v podobi močno povečani, kraste pa so pomanjšane. Krvava ušica zajeda sosebno mlade jablane, redkokedaj hruške. V dolzih vrstah ali v kupčekih sedč po gladkem lubu, najrajše na osojnej strani, zabadajo sesalca v lub in v belino ter srkajo hraneči sok. Nasledki se kmalu pokažejo. Na gladkem lubu izpahnejo se neke kraste, kakor garje ali ruše na človeškej koži. Drevo izgublja dan na dan najboljše sokove, začne bolehati, nekaj časa hira in naposled pogine, ako mu ni za časa prišla pomoč. Tudi na stara debla se naseli in sicer najrajša v kake rane in razpoke ter brani, da se ne zarastejo. Krvava ušica. Poleg jajec, katera so jeseni krilate samice odložile v dnu debla in okoli korenin, prezimijo tudi mnoge nekrilate ušice bodi si v zemlji, ali v mahu ali v deblovih raskah. Na vzpomlad izležejo se mlade samice in potujejo s prezimivšimi lanskimi vred na višek, kjer se na lubu prisejajo. Ko so po večkratnej levitvi dorasle, začnd pridno rajati žive mlade, a te delajo za nekaj časa tudi tak6. Vsega skup se jih nakoti kacih osem rodov samih nekrilatih in še le jeseni prikažejo se tudi krilate, ki potem odletč in svoj rod dalje množč. Te namreč za-plodč dvojne mladiče, nekoliko večje in šiije temnorumene in manjše zamazanozelene, a oboji so brez sesalca. To so bržčas samci in samice, zadnje so večje, te znes6 potem jajca — morebiti tudi eno samo — in po njih se druzega leta rod plodi dalje. Krvavo ušico je treba na vse kriplje zatirati. Na pritlikavcih in na mladih drevcih moraš vsako ušivo vejico odrezati in sežgati. Cepiče, ki niso od zanesljive (povzdane) roke, ti je sumljivo in na tanko pregledati, da niso morebiti ušivi. Z debel odpravljajo se ušice z raznimi mazili. Največ se priporočajo ta: 1. Mjilnica (žajfnica) iz pol kila mjila (črnega ali mazavega) in osem litrov vode. 2. Močen vinski cvet. 3. Voda, na katerej se je kuhal najslabši tobak. 4. Libra petroleja zmešana s petindvajsetimi librami vode. 5. Tekočen drevesni vosek, ki se nareja tako. V kakej posodi razprosti nad žarjavico — nikakor pa na zublji — dve kili navadne smrekove smole, prilij po malem sedemdeset gramov lanenega olja in neprenehoma mešaj, potem počasi dolivaj dve sto in osemdeset gramov močnega vinskega cveta, katerega si poprej nekoliko segrel, odstavi od ognja, dobro zmešaj in spravi v zaprto posodo ali sklenieo. Močno hvalijo tudi a p n o v a n j e, ki se vrši tak6: V poznej jeseni ali tudi po zimi, ako je zemlja täla, odgrne se okoli debla na kake štiri črevlje široko vsa prst do korenin, potem se korenine polijö z lugom in na nje se potrese žganega ali gdšenega apna palec na debelo. Ko je to stoijeno, zagrne se zemlja zopet črez apno. Tak6 se zdravijo sosebno stara debla. Ako tudi apnovanje ne bi pomagalo, potem sploh ni pomoči in täko deblo je treba posekati. Hruškova skökica. Kakor se pri človeku in pri živalih liši rada pridruži bolha, prav takö se godi tudi sadnemu drevju, zlasti hruškam in jablanam. Tudi one imajo svoje bolhe. Te nove zajedavke so prejšnjim, ušicam namreč, na prvi pogled precej podobne, ali vendar jih vešče oko hitro razloči. Njihove zadnje noge so tak6 ustvarjene, da živalca lehko skače. Tacih skokov sicer ne more delati kakor bolha, ali skače vendar, in zat6 jej pristoji ime skökica. Poleg skakavih nog razločajo jih od ušic tudi desetočlene tipalnice — ušice imajo sedmočlene — in pa tudi to, da sta oba, samec in samica krilata. Štiri krila so prozorna, nekoliko motna in zaokrožena, v miru so stre-hasto zganena in strčč črez zadek. Ličinke so nekrilate in ušicam močno podobne, zlasti ker so navadno belo zaprašene in sedč družno skupaj, mladikam sok pijoče. Samec in samica sta prezimila v kacem zavetji, vzpo-mladi pa se sestaneta na hruškovem cvetji. Kmalu potem začne samica svoja rumenkasta jajca pokladati na cvetje, na brstje ali na spodnjo stran listja. Samec je črn in rudeče pisan, samica umazanorusa in črno morogasta in pikasta. Ko je samica zalego odložila, pogine; samec pa uže prej. Za kacih štirinajst dni izvale se iz jajec ličinke, ki so se ve da nekrilate in precej ploščate in zatö mladim stenicam podobne. Zamolklorumene so; noge pa in tipalnice so jim belkaste. Ko so se prvikrat olevile, pomaknejo se niže, zabodejo svoja sesalca v mladi lub, srkajo sok in se prekožijo še trikrat, predno dorastö. Po zadnjej levitvi dobč krila in odletč. Dokler je jeseni vreme ugodno, pohajajo po hruškah, pijö tu in tam, a pod zimo se stisnejo v kakov kotiček, otrpnejo in čakajo pomladnega solnca. Ker se skökice drže skupaj, druga druge, in ker neprenehoma vlečejo sok iz mladike, mora ta vsled tega hirati in v rasti zastajati. In res vidimo, da se take mladike začn6 zvijati in naposled vsdhnejo. Glede zdtora zavračamo bralca na ono, kar smo pri ušici obširneje razložili. Jabolčna skökica živi malo ne kakor hruškova, samo da živalce jeseni poginejo in jajca prezimujejo. Samec je ali živo zelen in po hrbtu rumenoprogast, ali pa zamolklorumen in rujavoprogast. Večja samica je rudeča, rumenkasto in rujavo progasta, a ob strančh nabreklega zadka črna. Jabolčna skčkica biva na jablanah, ali nahaja se redko-kedaj v tolikej množici, da bi delala znatno škodo. Ako bi se kje pokazala nadležno, preganjati jo je, kakor ušice. Tudi skčkice štrkajo od sebe neko Todeno blato, ki je sladko in zategadelj jih sosebno mravlje pridno pohajajo in jih s tem ovajajo. V. Živali škodljive zelenjadi m okopavisl Hrošč. Uže v prejšnjem poglavji sedel je ta malopridnež na ob-tožnej klopi. Tožili smo ga zategadelj, ker nam s svojim nezasitnim žretjem pustoši sadne vrte in tudi drugo drevje. Škoda, ki nam jo dela, je tak6 očitna, da smo ga soglasno obsodili in izrekli neusmiljeni zdtor njemu in njegovemu rčdu. Da ta sodba ni bila preostra in ne prenagljena, umevno je uže iz tega, da imamo tukaj zopet ž njim opraviti. Kot hrošč sicer zelenjadi ne dela nikakeršne, ali vsaj nobene znatne škode, vzdig-nivši se iz prašne zemlje na lehkih krilih leta samo okoli vi-socih vrhov ter se ne zmeni več za pritlično zelenjdd. Ali slo-vensk pregovor uči: „trn se za rana ostri“, in drug, temu podoben veli: „zgodaj začne žgati, kar kopriva če ostati“. In oba ta pregovora sta taka, kakor bi bila o hrošči skrojena. Toliko da se je spak pod zemljo izvil iz jajca, uže se poloti malopridnega dela in ne odneha, dokler mu čeljusti še morejo gibati, ako odštejemo majhne presledke po zimi in pa kratek čas, ki ga potrebuje, da se iz neukretnega „črva“ preobrazi v krilatega hrošča. Boječ se žgočega solnca, rije po hladnej zemlji in neopažen obgrizuje sočne in mehke koreninice. Toda če zanikerneža tudi ne vidimo, ovadijo ga kmalu veneča in vsihajoča stebelca. Ako izdereš v vrtu tdko zamorjeno sajenico, opaziš hitro, da jej je srčna korenina odgriznena, in ako malo pokoplješ okoli nje, kmalu se ti privali iz zemlje debel požeruh. Po volji mu je vsaka korenina, če ni pretrda, zat6 je škodljiv ne samo po vrtnih gredicah, temveč tudi na polji, P0 senožetih, kakor tudi v gozdnih in sadnih drevesnicah. Od zelenjadi mu je posebno všeč salata, pesa, repa, kapus in sočivje. Zdaj iz tega, zdaj iz onega kraja prihajajo tožbe na strahovitega „črva“, ki hoče uničiti vso rast. Zdaj iščejo ljudje dobrega sveta, ko skoro ni moči pomagati. A ko se druzega leta pokažejo hrošči v neštetih množicah in se jim od vseh strani priporoča loviti in pokončevati silnega sovražnika, držč vendar roke križem premnogi, ki so lani zarad črva zdvojavali. Lanska beda je pozabljena, ta in oni se ti bode celö v obraz Pomladni hrošč. Zgoraj dva hrošča, z leva samec, z desna samica; spodaj v zemlji dve ličinki, ena večja in ena manjša; v kotu z desna buba. smejal, ako mu dokazuješ, da je lanski črv in letošnji hrošč ena in ista žival. Tacemu človeku pač ni pomagati. Kakor smo uže v IV. poglavji povedali, zarije se oplojena samica hroščeva, ki je po samčevej smrti še nekoliko časa pohajala po sadnem in drugem drevji, zarije se naposled v zemljo in odloži onde svoja belkasta jajca, debela skoro kakor konopna zrna. V šestih tednih izvalč se tenki črvički (ličinke), ki tekoj začnč jesti, ali v prvem letu ne storč posebne škode, ker se prehranijo s trhlenim in gnilim drobirjem. Jeseni gredö zimovat v večjo globočino, na vzpomlad pa pridejo zopet pod vrh in se razkropč, rijoč za hrano sem ter tam. Ko se je dobro napasel, gre zopet globokeje, leži nekoliko dni mirno in se oblevi prvikrat. Tekoj potem hiti ^»pet navzgor, da bi s podvojeno požrešnostjo nadomestil, kar je za levitve zamudil. Odslej je škoda od dne do dne vidnejša; največja je v tretjem letu, po-čenši od druge levitve do tretjega zimovanja, tedaj po priliki od kresa do sv. Mihela. Četrtega leta je dorasel in žre sam6 še do kresa, potem se zavleče v globino, naredi si lepo uglajeno jamico, v katerej se preobrazi v bubo in za kacih osem tednov je hrošč gotov. Ker se pa zdaj uže napoveduje jesen, ostane do prihodnje vzpomladi v zemlji, ki ga varuje mraza in ga zakriva neprijateljem. Hroščev črv , kateremu po raznih krajih tudi o g r e c, podjčd in podjčdica pravijo, je dorasel skoro pet centimetrov (2 palca) dolg in debel kakor mali prst na moškej roki. Bledorumenkast je, proti debelejšemu koncu modrikast, ker se z blatom napolnjeno črevo lešči skozi kožo. Rožčna in rusa glava mu je gola, po truplu, posebno proti zadku je pa porasten s kratkimi ščetinicami. Na glavi ima kratke tipalnice, spodaj pa močne rožčne čeljusti, s katerimi pregrizne tudi palec debelo korenino. Oči nema in jih pod zemljo tudi ne potrebuje. Truplo je očevidno členasto in ima na prvih treh členih ali obročkih tri pare roženih, rusih nog. Na vsakej strani je vzdolž trupla devet vdrtih globelec, in sicer razen druzega, tretjega in zadnjega obročka, na slehernem po ena na vsakej strani. To so ddšnice, po katerih se podjed oddihava. Zunaj je dušnica obrobljena z roženim rusim kolobarcem. Ako hočemo temu silnemu požeruhu ustaviti škodljivo delovanje, treba je hrošča (kebra) v živo prijeti. Njega imamo kolikor toliko vendar v svojej oblasti in v prejšnjem poglavji je na str. 153. povedano, kak6 jih je treba odtresati in moriti. Z vsako zmaščeno samico si pokončal blizo trideset ogrcev (podjedov). Proti črvom v zemlji se ne dži tak6 vspešno po- stopati Tiste se vč da, ki pri oranji ali pri okopavanji pridejo na vrh. tiste je treba sproti moriti Pekoče solnce jih sicer precej hitro pomori, ali vendar ne bi svetovali pripuščati ta posel zgol solncu. Črvi namreč, začutivši sovražno jim solnce. skušajo mu uteči, kar se jim večinoma posreči in sicer tem laže. ker je plug zemljo zrahljal. Pri oranji naj torej kak otrok s koškom na roči hodi za drevesom in naj pobira črve vanj. Domž jih pomeči kokošim. racam ali pa svinjam, ki jih vse prav rade jed6. Ako se ti pa to ne zdi vredno, vrzi jih konec njive na pot ali sploh na utrta tla. da jih solnce opali, ali pa jih pogazi. To je še najgotovejša smrt. Da vrane in kavke hlastno pobirajo in žr6 ogrce za plngom, znano je vsacemu oraču. Ne odganjaj torej teh ptic, ako te spremljajo pri oranji. To bi se tedaj dalo storiti proti „črvu“ na zemljišči, ki se baš obdeluje. Drugod pa mora človek pokončevanje pripuščati svojemu dobremu prijatelju — krtu. Ta živi ž njim pod drnom in je nanj ves naprežen, zmerom mu je za petami. Tolst ogrec mu je najljubša jed, ki mu se nikoli ne upira. Njemu na ljubav dela dolge poti, in zemljišče, ki je posejano z ogrci, mu je najljubše bivališče. Kadar so ogrci pri vrhu, krt ne izpahuje krtin, temveč dela le plitve rove, ki se ti hodečemu vdirajo pri vsakej stopinji. Ko so se pa ogrci po-meknili globokeje, sledi jih krt tudi tiekaj in od onod rije zemljo kvišku. Ne huduj se torej, ako ugledaš nevšečne krtine, še hvaležen bodi krtu, da ti čisti zemljišče grdih požeruhov, katerim ti nikakor ne moreš do živega. Toliko si menda vendar razumen, da ne bodeš veroval krivim obrokom, ki ga obrekujejo. da gloje in obgrizuje korenine. Ako še nisi nikoli, preglej mu enkrat zobovje. Prvemu, ki ti pride v roke, odpri gobček in uveriš se. da so vse pripovedi o krtovej škodljivosti böse pravljice in neosnovano klevetanje. Hočeš li kake gredice v vrtu posebno braniti ogrcem, posej okoli nje salate. Ta zelenjava je hroščevim črvom posebno mila. na njenih koreninah se zbirajo iz vse okolice, in potem jih imaš v svojej oblasti. Zlasti v sadnih drevesnicah bi utegnila salata ogrce s pridom odvračati od drevesec. Pomladnemu hrošču jako podobna, toda skoro na polovico manjša, jako kosmata in jasno rumena prosinca je pri nas tudi prav navaden hrošč. Pokaže se okoli kresa, zatö mu Kraševci pravijo ivanjšček. Tudi on leta zvečer prav živahno okoli, po dnevi ga je malo videti, ker se zarije v zemljo. Tudi pr o sni c a polaga svoja jajca v zemljo in ličinke so v vsem hroščevim ogrcem podobne, toda so na polovico manjše. I one podjedajo rastlinam korenine, zlasti ozimnemu žitu, ali vendar niso tak6 škodljive, uže zarad tega ne, ker so manjše in ker vsega skupaj pod zemljo ne živč niti eno leto. Leteče prosnice posedajo zvečer najrajše po sadnem drevji in mu objedajo mlado listje in brstje, ki otovrč začne v drugo poganjati. Škoda, po njih storjena, poznd se sosebno o hro-ščevem letu. Toliko da si je drevje, od hroščev opustošeno, nekoliko zopet opomoglo, pridejo prosnice in objedajo dalje. Kar se tiče pokončevanja prosničine ličinke (črva) v zemlji, veljd vse, kar smo prej naveli pri hroščevem ogrci. Hrošča pa ni moči otresati z drevja, ker ga zjutraj ni več na njem. Tedaj ostane samo lov na večerne roje. Brämor, po nekaterih krajih tudi m r d m o r imenovan, je podjedu naj-bližnji sosed, kateremu pridno pomaga korenine podgrizavati in človeku škodo delati. Večina mojih bralcev ga poznd, če ne drugače, vsaj od vida, dasi se ne kaže rad. Samo po leti okoli kresa ga človek zateče časi zvečer ali zjutraj na kakej gredici. Ko pa začuti korake, odnaša se hitro v svoje podzemeljske dvore. Bolj pogostoma ga pri delu na vrtu ali na polji odgrne delavčeva motika ali lopata, ki pa v tem hipu zopet prileti nanj ter mu odrobi glavo ali pa ga preseče na dvoje. Bramor je po svojej postavi nekam čuden svat. Ako si ga enkrat videl, ne pozabiš ga tako hitro. Do dva palca in Brdmor. tudi še kaj črez dolga žival je dobro rejena in precej okorna. Vsa je rujava, časi temnejša, časi jasnejša in razen kril in nog kratko dlakava, kakor žametasta. Izpod velicega, spredej nekoliko izrezanega ovrdtnika, ki človeka skoro spomina na rakov koš, pomalja se glava s tencimi, nepredolgimi tipalni-cami in drobnimi izbuljenimi očmi. Osobitne so pri tej živali prednje noge, na prvi pogled bode vsak rekel, te noge so ustvarjene za kopanje. Kratke so in ploščate ter se okončujejo v zobato lopatico, zatć se zdč na prvi mah krtovim prednjim nogam nekoliko podobne. Od štirih kril so zgornja rožčna kratka in pokrivajo zadek samo na polovico, zadnja krila so pa jako dolga, bela in nežna ter strčč navzdol vpognena črez zadek. Ker so ob roženem robu nabrana in zložena, jih človek navadno še ne opazi. Žival jih razprostre samo takrat, kadar hoče leteti, kar pa le redkokedaj poskuša. Na zadku nam padata v oči še dve dlakavi ščetini, ki bržmorju služita takd, kakor tipalnice spredaj na glavi. Bramor je po vrtčh, na njivah in senožetih prav navaden mrčes. Najrajši biva v rahlej in peščenej zemlji, težka debelica mu ne ugaja. Kakor smo uže omenili, na piano pride poredkoma, držč se le pod zemljo in sicer tik pod vrhom, kjer rije in koplje ravne hodnike ali rove. Ker so ti rovi plitko pod zemljo in ker je prst nad njimi nekoliko privzdignena. opazi jih hitro vajeno ok6. Od teh površnih rovov izvedeni so nekateri drugi naopik v zemljo, in eden teh vodi v gnezdo, katero si je samica izdolbla. To gnezdo je otlina v podobi in velikosti kurjega jajca. Samica je stene zmočila s slino in jih je potem izgladila. Zat6 je gnezdo takč čvrsto, da je cčlo lehko vzdigneš iz zemlje, ako le nekoliko oprezno ž njim ravndš. Gnezdo je zmerom na prisojnem, ne preveč zarastenem kraji; a da ga solnce bolj pregreva, zrahljä samica zemljo nad njim in pri tej priliki odgrizne tudi onde rastočim rastlinam korenine, da povenejo in usahnejo. Gže zarad tega je bramor škodljiv, če bi mu tudi pregledali ono neprestano rovanje okoli korenin, kar rastlinam gotovo ni koristno, in če bi tndi dali veljati onim, ki so v novejšem času začeli zagovarjati brämoija, bojde da ne žre korenin, temveč da je samo podgrizuje. Ti njegovi zagovorniki trde, da žre zgol črve, podjede in da davi celö svojo zalčgo. Nam pa se dozdeva, da se takemu požernhu, kakor je brdnior, nobena hrana ne upira, temveč da žre splazi vse, kar dobi. Besnica je, da se je bramor, katerega je lopata razpolovila, obrnil s prednjo polovico ter začel jesti svoj odrezani mehki zadek. Taka požrljivost je še nad volkovo. Tudi njega trdoživost je za čudo velika. Razpolovičen bršmor giblje še tri do štiri dni. Meseca junija čujemo časi zvečer po solnčnem zahodu ali pa tudi zjutraj rano izpod zemlje neko vztrajno škrtanje ali cvrkutanje, ki je nekoliko znanej pesmici kuhinjskega strička podobno, toda je bolj tiho in bolj zamolklo. To je bramorjeva plrna pesen, ž njo snubi samec samico. Kmalu potem začne ona dolbsti in likati gnezdo, kakor smo uže zgoraj povedali, in ko je gotovo, znčse vanje malo po malo dve do tri sto jajec, ki so podolgasta, zelenkasta, debela kakor konoplja in takd trda, da jih ni lehko zmastiti. Jajca ležč kake tri tedne, predno se iz njih izvalč mladiči , a mati ves čas žedi z glavo navzgor obrnena v enem poprej omenjenih naopičnih rovov, kakor bi stražila svojo zalego. Ne vč se, ali jo navdaja materina skrb, ali pa sama po-žrljivost. Človek bi se preje odločil za zadnje, ako je res, kar se močno trdi, da pogoltne nekoliko svojih otrok. Po tej zadnjoj hudobiji pa kmalu pogine. Mladiči so starim podobni, samo da nemajo kril. S prva so bledi, ostanejo skupaj in se hranijo največ z gnilimi mrvami in z mehkimi koreninicami. Ko so se prvikrat prelevili, rujave bolj in bolj ter se razidejo. Do jeseni se prekožijo še dvakrat ter so potem palec dolgi in gredö globokeje zimovat. Vzpo-mladi dokopljejo se zopet vrha in so zdaj posebno požrešni in škodljivi. Po četrtem levu dobč krnasta krila, po petem so pa popolnoma dorasli in se plodč. Okoli srede meseca junija nahajajo se uže navadno jajca v gnezdu. Brämor nema mnogo preganjalcev, ker živi in ruje skrit pod zemljo. Največja preglävica je tudi njemu krt in miši podobna rovka (špičmoh, špičmer). I vrane, kavke, skvorci in drugi taki, po zemlji brbajoči ptiči ga radi pohrustajo, ako jim pride pod kljun. No kjer so se brämorji prav vgnezdili, mora človek tudi sam vzdigniti roko na nje. Največ opraviš in najbolj v živo ga primeš, ako poiščeš gnezdo in zatareš h krati vso zalego. Gnezda ni težko najti, ovadijo ti je vsihajoče rastline. Kjer na zelenih tleh opaziš orumenelo liso, onde je gotovo brämorjeva zalega. Ako si ta kos bliže ogledaš, zapaziš tudi rove, ki vodijo v gnezdo; posebno očitni so po kacem dežji ali pa v jutranjej rosi. Ako so ti bramorji nadležni vzpomladi, ko še nemajo gnezda, ali pa tudi tedaj, če jim ne moreš zaslediti legla, nastavi v zemljo lonec, da se bodo vanj lovili. Lonec, bodi si kak počen kuhinjski ali cvčtni, kateremu si pa prej luknjo v dnu dobro zateknil, lonec tedaj zakoplji v zemljo tako globoko, da bode njegov gornji rob nekoliko niže od bramorjevega rova. Brdmor priteče po svojej navadnej cesti, pade v nastavo in ne more ven. Več tacih loncev, na prikladnih mestih vkopanih ti dä mnogo tega mrčesa v pest. Časi pa pogledi v lonec in izprazni ulovek. Brćmor je zmrzla žival in išče toplote. Imaš li v vrtu mnogo te golazni, izkoplji jeseni tu in tam jame in napolni je s konjskim gnojem. Mrčes gredoč za toploto zbira se pod gnojem in vzpomladi ga brez velicega truda lehko pomoriš. Nekateri jih tudi v rovih zalivajo z vrelo vodo. Pćkalica. V neizmernem številu naših domačih hroščev je malo takö dobro znanih, kakor je pćkalica. Po nekaterih krajih rekajo mu poskok, po druzih tudi kovač. Qtroci našedši tega dolzega in ozkega hrošča, položć ga tekoj na hrbet in potem mu prigovarjajo, da bi skočil ali klisnil na višek. Časi jih res posluša in skoči enkrat, dvakrat ali še večkrat otrokom na veliko veselje. Časi pa se pritaji in leži za mrtvo, pritegnivši k sebi noge in tipalnice. Skače pa s pomočjo nečega trna, ki ga ima na spodnjej strani ovratnika in ki v miru leži v nekej brazdici na prsih. Prevržeš li ga na hrbet, vpre se z glavo ob tla in privzdigne ovratnik nekoliko. Takrat stopi omenjeni trn iz brazdice in ko ga pozneje šiloma porine nazaj, dobi s tem toliko moči, da se požene kvišku in se padši zopet postavi na noge. Pri tem se sliši neki glasen pok, odtod ime pćkalica. Pöskokov ali pćkalic je mnogo vrst. Ta, ki jo imamo tukaj v misli in nam jo podaje tudi podoba, imenuje se poljska pćkalica. Deset milimetrov dolgi in samo polčetrt milimeter široki hrošč je zgoraj in spodaj močno zbočen in ima velik četverovoglast ovratnik. Temnorujav je, a zgoraj sivkasto dlakav; noge in tipalnice so jasnejše. Vsaka pokrovka ima vzdolž osem jamičastih črt. Ličinka je podobna „mćčnemu črvuu. Kumena je, svitla in trda, kakor mokarjeva ličinka. Bazloča se vendar v tem, da je manjša, nekoliko ploščata, da ima na zadnjem obročku dve črni podolgovati pegi in da se okončuje v kratko rujavo konico (špico). Naša podoba kaže nam hrošča in ličinko dvakrat povečana. Pćkalica. a) hrošč, b) ličinka. Pökalica spada med najškodljivejši mrčes, ker nje ličinke napadajo in podjedajo vsakovrstne rastline, travo, žito, pa tudi zelenjavo, sočivje in okopdvino. Kot škodljivka na žitu pride še pozneje na vrsto. Od zelenjadi jej je posebno po volji pesa, repa, korenje, kapus, broskva in salata, od sočivja pa grah. Vse te rastline zajeda v prvej mladosti s tem, da gloje stebelce nad korenom ali je cel6 odgrizne. Loti se tudi krompirja, ki smo ga v koscih posadili. Tak nagrizen in prevrtan kosec začne gniti, ne da bi kalil. Pa tudi v zdrave krompirje se zarije in je uniči. Škoda je tem večja, ker ličinka živi več let, predno se zabubi. Pokalica biva vse poletje po vrtih in na polji ter se po-gostoma nahaja na raznej poljščini, v travi, po stezah in potih, a vendar se ne opaža, da bi delala kako škodo. Pod zimo se zavleče v kako zavetje in čaka pomladi. Po dolinah ga jesenske in pomladne povodnji vzdignejo ter ga časi v silnih množicah z drugo smetljako vred naplavijo na nizko ležeče travnike in njive. Na ljubljanskem barji je časi za veliko povödnjijo bilo vse živo s temi pokalicami, z majhnim trudom bi se jih bilo onde lehko v kratkem času na tisoče pokončalo, dokler so še premrle tičale skupaj pod naplavljeno sodrgo. Pozneje se vč da, ko jih je solnce dobro pregrelo, razkropile so se po polji in po senožetih. V toplej pomladi se pokalice plodč in potem kmalu poginejo, a na njihovo mesto pridejo druge mlade, zatč jih videvamo vse leto. Ličinke, katerim pravimo tudi strune, ker so tenke, trde in gladke, izpodjedajo vsakovrstne rastline, so-sebno pa one, ki smo jih uže zgoraj imenovali. Struna raste prav počasi in živi gotovo več let, ali na tenko se ne vč, koliko. Dorasla preobrazi se pod zemljo v belo bubo, ki ima črne oči in nad vsakim očesom po en rujav rožiček, a zadaj se okončuje v dva kratka repka. Ysem žužkojedim pticam gredč strune tak6 v slast, kakor podobni jim močni črvi, ali ker mrčes živi več ali menj v zemlji skrit, ne morejo lehko do njega. A ko torej strune v kacem kraji delajo vidno škodo, je treba, da človek vzdigne roko na nje. Okoli venečega stebla je treba črve obrati in je kokošim ali pticam vreči v zobanje. To delo lehko vsak otrok opravi. Ker so strune sosebno v salato zaljubljene, ne bode napačno, ako kocnje (štore) od salate razrežeš na kosce in zvečer pomečeš po gredicah, kjer ti strune kvaro delajo. Drugo jutro preglej kosce in ž njih oberi ličinke. Močno priporočajo tudi prgo (oljnat« preše), ki naj se razdrobi v majhne kosce lešnikove debelosti in potakne v zemljo. Neki da prga močno vabi strune k sebi, a te poginejo, ako so se je nažrli, ker je za nje strup. Meni se ta stvar ne zdi nič prav verjetna, ali poskušnja ni težka in ne stane mnogo. Bazen pdljske pdkalice je še mnogo druzih vrst, ki SO več ali menj škodljive, ako se v kacem kraji obilno za-plodč. No tukaj jih ne mislimo obšimiše opisovati, in sicer zat6 ne, ker so si močno podobne in jih je težko razločati, in ker njihove ličinke (strune) živč prav tak6, kakor je bilo malo prej povedano. Amerikanski krompirjevec. Ni ga še tukaj, hvala Bogu, ali utegnil bi priti Potem pa joj nam, katerim je krompir tak6 rekoč vsakdanji kruh. Ako nam pride ta gost, gospodaril bode grozovito. Zatč gaje treba poznati, da nas ne zateče nevedne in nepripravne, ako bi se kakorkoli utihotapil in se kje nenadoma prikazal. Zategadelj govorimo tukaj o njem ter ga tudi bralcu v podobi stavljamo pred oči v različnih menah. Ime uže povč, da je ta mali nepridiprav, pred katerim se zdaj, tak6 rekoč, ttese vsa Evropa, iz Amerike domd. V divjih gorah zapadnega dela Severne Amerike, kjer so do nedavna samo Indijani pohajali, živel je stoletja in stoletja tahrošček, ne da bi se bila živa duša zanj zmenila, ali sploh o njem kaj vedela. Sam6 nekoliko učenjakov je bilo, ki so tudi tega hrošča med tisoči in tisoči druzih imeli v svojih zbirkah, a tudi oni druzega niso vedeli o njem povedati, nego da živi na nekaterih samoraslih rastlinah, ki so v rodu s krompirjem. Tak6 je bila stvar še pred kacimi petdesetimi leti. Ali svet se menja in ž njim se mora, hočeš nečeš, menjati tudi Indijan. Od leta do leta se je množilo število „bledih obrazov“, ki so vse v dilj predirali na sever in na zapad v veličastne pragozde, po katerih je dotle Indijan prost kakor tiča pod nebom lov lovil. Zmerom dalje in dalje se mu je bilo umikati pred novimi naseljenci, od leta do leta so se ožila in krčila lovišča njegovih pradedov. Nehotč je prišel z belci vsak čas v dotiko in malo po malo se je uveril, da mu je vzprijeti to in ono od novih dčšlecev, ako neče poleg njih poginiti. Začel je obdelavati zemljo, zasadil je krompir. Hrošček se je kmalu seznanil z novim zeliščem, ki mu je mnogo bolj ugajälo nego samoraslo lepenje, na kterem je dosle životaril. Preselil se je na krompir in nova hrana mu je takč teknila, da se je v kratkem času silno namnožil. Leta 1859. opazili so ob reki Kolorado prvi- Ci VJl ^ 'n krat, da jim ta hrošč na krompirji dela neizmerno škodo. Po tej reki imenuje se navadno tudi K o 1 o-radov hrošč. H krati so pa tudi opazili, da se ta nesreča neverjetno hitro širi proti vzhodu. Leta 1865. je prekoračil reko Misisipi in se je širil dalje po državah Indijana, Ohio, Pennsylvania, Massachusetts, Novi Jork do atlantskega morja, kamor je$ospel 1870. leta. Prihodnjega leta je bilo v Michiganu vse živo ž njim, na plavajočih deskah in trskah je prebrodil jezero /Erie in je šel dalje/po Kanadi. A povjibd, kjer se je pokazal, opustošil je krompir do golih stebel. To je bila preglavica, da malo take. Žalostne vesti o tem; kvarljivci, prihajajoče iz Amerike, zadale so tudi starej Evropi močen strah. Skoro vse vlade so zabranile uvažati amerikanski krompir. A kraj vseh zabran pokazal se je krompirjevec meseca junija 1877. leta na Nemškem pri Mühlheimu ob Renu in mesec dni pozneje daleč od prvega mesta v saskej pokrajin* pri Šildavi na treh njivah. Na vso srečo so pa hudodelca hitro zapazili, ga spoznali in > PT «s. s krepko roko zatrli, predno se je mogel dalje razširiti. Pozneje v Evropi o njem ni bilo več slišati, a kako se je omenjenega leta zatrosil, ni se moglo ovedeti. Krompiijevec, ki ga v podobi a vidiš v pravej velikosti, je močno zbočen hrošč zamazano rumenkaste barve in se iz-premina na rudečkasto. Pokrovke so rumene kakor surovo usnje in vsaka ima vzdolž pet črnih prog. Glej na podobi pri f pokrovko povečano. Ovratnik je globoko pikčast in črno lisast, na sredi pa ima črno morogo, ki je črki H podobna. Hrošč prezimuje precej globoko v zemlji, vzpomladi pa, ko začne kompir poganjati, pokaže se kmalu na mladej näti (na lepenji, perji), katero objeda s kraja. Kmalu potem začne samica na njo pokladati kupčke jajec, katerih ima neki od sile veliko. Jajca — v podobi pri d — so podolgovata, poldrugi milimeter dolga, s prva rumena, pozneje pa porujavč. Najdalje v osmih dnčh izvali se ličinka, ki žre po dnevi prav požrešno, po noči pa gre ob steblu v zemljo. S prva je rudeča, pozneje svitlo rumena, samo glava, ovratnica in dve vrsti pik vzdolž trupla sta svitlo črni. Ob sredi je najdebelejša, proti glavi in navzad se pa zožuje. Iz sebe pušča neki jedek sok, vsled katerega človeku oteče koža, ako bi jo z golo roko mestfl. Zatč obleci kako staro rokavico, ako bi kedaj imel opraviti s tem mrčesom. Najdalje v treh tednih je ličinka dorasla in se zarije prst globoko v zemljo, kjer se preobrazi v bubo (pri b v podobi). Srede junija je uže drugi zarod tu in ker vse preobraževanje traje samo kacih petdeset dni, pride za njim lehko še tretji. Ako je na kakej njivi krompirjeva nät ščinoma (do konca) pojedena in blizu ni najti druge, lotijo se ličinke v sili tudi druzega lepenja, na pr. kapusa. Krompiijevec je zategadelj tak6 škodljiv, ker požre krompirju vso mlado nät in täko golo steblo ne more zaroditi gomoljev (podzemljic, ččmp), ter potem človek nema nobenega pridelka. Gomoljev se hrošč ne dotakne, zatč nevarnost ni velika, da bi se z amerikanskim krompirjem' k nam dotepeL Ali vendar je treba imeti oči zmerom odprte. Kakor ga je pred štirimi leti na Nemškem takö rekoč prinesla noč, zna se v kakov drug kraj nenadoma priklatiti po potu, na katerega zdaj nikdo ne misli. Ako bi se ta mrčes kje prikazal, tekoj naj se krompirjeva nät požanje prav pri tleh :n na mestu naj se sežge. Da bode rajša gorela, polije naj se s petrolejem. Ko začne za nekoliko dni poganjati nova nät, pregleda naj se dobro in več- Škodljive živali. 14 krat. Mogoče bi namreč bilo, da so se nekatere ličinke poskrile v zemljo in te pridejo zdaj zopet žret. Vrhu tega je pa še vsak dolžan stvar nemudoma ovaditi okrajnemu glavarstvu. Zelski bolhač. Ta živalca bode pač večini mojih bralcev znana, ker je stara in navadna nadloga po vrtih in njivah. Hrošček je moder ali zelen in se lešči kovinsko. Najbolj je pa znan zarad tega, ker znd izvrstno skakati ter v tej spretnosti spomina na bolho. Močna stegna na zadnjih nogah storč tudi pri njem, da je tak6 drzen skakač. Bolhači prezimujejo kot hrošči na tleh, pod kamenjem in pod listjem. Ko se je vzpomladi posejala razna zelenjava, so-sebno pesa, broskva, koleraba, käpus in kar je še druzih rastlin tega rodu, in ko začne vse to kaliti in zeleneti, pridejo bolhači, padejo na mlade sajenice in je pojedö ščinoma. Ta mrčes pa ne jč s kraja, temveč načne lepen na celem in izjeda okrogle jame, ter je lepen (list, pero) videti, kakor bi bil prestreljen. Ako se sajenica dalje razvija, širijo se te jame dalje in človek bi mislil, da jih je kaka druga žival izjela. Mraz in moča bol-hačem ne prija, nasproti pa jim suša in toplota močno ugaja. Bolhačev je mnogo vrst, a vsi so si jako podobni. Jajca pokladajo navadno na rastlino, na katerej živč. Sam6 zelski bolhač, ki najrajši biva na käpusu, svojih jajec nikdar ne odloži na to rastlino, temveč na druge zeli, kakor bi se bal, da onde ličinke ne bi imelo dovolj hrane, ker je on uže preveč opustošil. Ličinka mu je črnikasta in bodičasta, ker ima po hrbtu več vrst bradavic in na vsakej bradavici kratko ščetino. Dorasla (6 milimetrov dolga) zabubi se plitvo v zemlji. Pri ugodnem vremenu je v šestih tednih končana vsa preobrazba, z roko loviti bilo bi prav nehvaležno delo. Kdo skočen droMž? Človeku ne ostane druzega po-močka, nego odganjati ga z gredic, kolikor se dd, in mu sploh braniti pristop do zelenjadi. Naj povemo, kaj bi se v tem dalo storiti. Kadar se bolhači pokažejo na semenskih gredicah, polivaj je zjutraj z vodo in potem jim iz desäk ali karkoli naredi senco in bolhači se bodo umaknili na solnce. Zat6 bi bilo menda tudi dobro , sajenice vzgajati na vlažnem in osojnem svetu. Bolhač. Bolhača bi lovil tak Kadar začne seme kliti, posiplji gredice s suhim in zme-tim kuijekom ali golobjekom, ako tega ni, tudi s konjskim gnojem, ali pa s premogovim pepelom. Tudi potresanje z mezdro, ki jo strojarji zgulijo s kože, predno jo denejo v stroj, hvalijo nekateri kot dober pomoček Strugotine (oblance) pomoči v vročem katranu in je raz-položi po gredicah. Za posip je neki prav dober tudi suh cestni prah, ki se po kacem dežji ali zjutraj ob rosi potrese po sajenicah. Ako ni dežja ali rose, poškropi poprej gredice. Zjutraj ali zvečer polivaj sajenice s pelinovo vodo, ki si jo napraviš, ako pest (prgišče) pelina poliješ z vedrom vrele vode in pustiš, da se dvanajst ur v njej namaka. Prav dobro je tudi, ako sajenice (prčsad), predno jih presadiš, pomočiš v to vodo in je pustiš kacih osem ur na hladu v njej; samo korenine se ne smejo v vodi močiti. Pravijo, da na take sajenice bolhači ne gred6. Ako bi jih pa kmalu potem, ko so prišle v zemljo, opral močen dež, treba bi jih bilo še s to vodo škropiti. Rumeno prögästl bolMc je na polovico manjši od zel-skega in je črn, izpreminajoč se na zelenkasto. Najlaže ga je poznati po rumenkasti progi, ki mu gre vzdolž vsake pokrovke. Biva prav pogostoma na broskvi, redkvi, repi in druzih križnicah. Ličinke so rumenkasto bele in živč na istih rastlinah. Ko so se izvalile iz jajec, zadolbejo se v lepenje in vrtajo v njem dolge sem ter tje zverlžene rove, ki s časom popolnoma zbelč. Ker tudi hrošči bolhači pridno žr6, ni čudo, da naposled od zelenjadi časi ostane samo golo rebrovje. Zlatoglavi bolMč je gledč velikosti in barve podoben zelskemu bolhaču, samo da ima rumeno glavo, in tudi noge. razen debelih zadnjih stegen, in tipalnice na korenu so rumene. Od meseca maja do jeseni nahaja se ta mali hr9šček na repici in na broskvah, izjedajoč njih lepenje. Samice polagajo svoja jajca v päzuho med stebelce in lepen. Izvalivše se ličinke so umazano bele ter se zavrtajo v steblo, dolbejo po njem in zaidejo tje v korenino. S tem, da je ličinka pojela ves stržen, začne stebelce vsihati in je tako slabo in krhko, da je vsak veter ulomi. Ako se je zlatoglavec na repici razširil in močno zaplodil, videti je njiva, kakor bi jo bila toča pobila ali kakor bi bili ljudje ali živina po njej hodili, vse je polomljeno. Dolt* rasla ličinka se pregrize iz stebelca in gre y zemljo, kjer se zabubi. Križnice imenujemo raznovrstna zelišča, ki imajo v svojem, časi prav drobnem cvetu, zmerom po štiri, navskriž stoječe cvetne lističe. Razčesneš li tak cvet, najdeš v vsacem poleg štirih daljših prašnikov še dva krajša obstiänska in sred njih tenko in navadno dolgo plodnico, ki se potem, ko so se drugi cvetni deli obleteli, spremeni v podolgast plod. Ta plod, da si je tenak, je vendar vzdolž pregrajen s kožnatim pretinom, ki ga tedaj deli v dva prekata, a v obeh nahaja se vrsta drobnih semenskih zrn. Kedar dozori, razpreza se od spodaj po-čenši. Tak plod imenujemo lusk. Med križnicami je jako mnogo prekoristnih rastlin, katere sadimo in sejemo, bodi v živež sebi in domačej živini, bodi, da iz njih semena napravljamo olje, ali da nam rabe tudi še drugače. V prvo vrsto spada kapus (zelje, broskva, koleraba, podzemljica, brokole itd.) repa, redkev, redkvica, hren; v drugo pa rčpica, gorušica i. dr. A ta človeku toli hasnovita zelišča imajo tudi med živa-limi neizmerno število prijateljic, ki pa so prav zarad te prevelike privrženosti človeku nevšečne, časi cel6 škodljive. TJže v bolhačih smo spoznali silne kvarljivce križnicam, tu imamo pred soboj druzega hudodelca, rčpičarja, in za njim jih pride še dobršno krdelce na vrsto. Rčpičar je mičken hrošček kovinsko zelene barve, ki se časi na modro izpremina. Noge so rujave. Glava je skoro vsa skrita pod širocim ovratnikom, a kratke tipalnice so na Ršpičar. konci betičaste. V podobi je na repičnem cvetji videti nekoliko teh hroščev v pravej velikosti, spodaj pa sta hrošč in njega ličinka povečana. TJže meseca aprila pokaže se repičar po vrtih na cvetočih križnicah, na kdpusu, na repi in na repici, ki se po nekaterih krajih ^ seje v veliko zarad oljnatega se- mena. Hrošči se zarijejo v cvetne popke (betke) in jih razjedajo. H krati se tudi plode in nekoliko dni Repičar. potem začne samica odlagati drobna bela jajčka, in sicer v vsak popek po eno. Izvalivša se ličinka zgrize in sklesti cvet od znotraj popolnoma, poznejše lazijo tudi vne po stebelci in objedajo mlade luske. Za mesec dni dorastejo in popadajo na zemljo, kjer se zabubijo v rahlem zapredku. Okoli kresa pride iz njih drugi zarod, ki se vse poletje poteplje po cvetočih križnicah in tudi po drugem raznem cvetji, dokler ga jesenski mrazovi ne poženč v zimovališče pod zemljo. Ličinka je valjasta in rumenkasto bela, na vsacem obročku ima po dve rujavi lisi, na zadnjem pa tri. Buba je umazano bela in se okončuje v meseno rogovilico. Kčpičar dela na semenskih križnicah znatno škodo. Ako ga vzpomladi opaziš na cvetočem käpusu ali na repi v večjem številu, otresaj cvetne vršičke v kako posodo, v katerej pa mora biti nekohko vode, da ti vjeti hrošči sproti ne pobegnejo. Otresaj pa samo zjutraj in zvečer, ali ob mežavem vremenu, kadar solnce ne sije. To pa se dä ovršiti samo v malem, ako imaš na vrtu nekoliko semenskih stebel. Na velikej njivi, ob-sejanej z rčpico, bila bi taka lov smešna. Onde bi se k ve-čemu dalo s säkom smukati. Tak säk sešije se od platna ali kake druge močne tkanine in se nategne na železen obod, ki je na enej strani vtaknen v leseno držalo. S tem säkom se smuče po cvetočej rčpici, ali ne premočno, ker sicer bi se osmukalo mnogo cvetov in popkov. Säk pa dobro zmoči v vodi, da ti rčpičaiji tako hitro iz njega ne pobegnejo. Razumeje se, da bi tudi to delo ob solnci bilo brez vspeha. Tudi v krdelu rilčkarjev, katero smo uže v prejšnjem poglavji spoznali kot malovredno sodrgo, ima zelenjad nekoliko neprijateljev. Tukaj omenjamo samo dva, kljunotäja in ostrorila. Kljnnotaj je mičken neznaten rilčkar, ki pa svoj obli, nekoliko upogneni rilec (kljunček) navadno skriva pod prsi, zatö smo mu nadeli to ime. Globoko pikčasti ovratnik ima po sredi žlebasto brazdo, pokrovke so pa globoko progaste. Yes je črn in sem ter tje, posebno na spodnjej strani s sivimi luskami osut. Brez rilca še ni prav 3 milimetre dolg. Od prve pomladi počenši nahaja se brazdasti kljuno-t a j na cvetočih križnicah. Ko se je tu zaplodil, znese samica svoja jajca tem rastlinam, zlasti kdpnsu, brokolam, karvijolu na kocenj (štor), pa tudi repi in repici na steblo tik korena. S kljuneem zvrta jamico in položi' jajce vanjo. Na tem mestu se izpahne kakor grah debela skula ali šiška, v katerej živi ličinka, mičken, breznogi belkast črviček. Časi jih biva pa tudi po deset do dvajset skupno v velikej žmuli. Zgodnje ličinke se preobrazijo še do jeseni, večinoma pa prezimujejo v omenjenih skulah kot ličinke. Hrošča kljunotaja je treba vzpomladi otepati ali s sakom smukati, kakor smo pri repičarju svetovali. Še bolj v živo ga pa primemo, ako kdpusovih kocnjev prek zime ne puščamo na njivi (zelniku), kakor je to sploh navada, temveč jih poru-jemo in sežgemo. Neki drug, temu jako podoben kljunotdj živi kot ličinka v repnih in repičnih luških, kjer razjeda semenska zrna. Zeleni ostroril je nekoliko večji od kljunotaja, svitlo-zelen in se časi izpremina na modro. Rilček je valjast, debel in na konci od spodaj napošev prirezan, tedaj dletu ali mišjemu zobu podoben. Tudi ta škodljivec pride o prvih lepih pomladnih dneh iz zimovališča na piano in pohaja po cvetočih križnicah, zlasti po repi in rčpici. V svojem dejanji in nedejanji je močno podoben zlatoglavemu bolhaču in se pogostoma nahaja v njegovej družbi. Tudi ostroril poklada svoja jajca tem rastlinam v päzuhe ali pa tudi v steblo, in ličinke, beli breznogi črvički, vrtajo po steblu in po vejah. Tukaj se tudi zabubijo in hrošček večinoma prezimuje v steblu blizu tal ali pa v korenini. Iz tega je razvidno, da v krajih, kjer se je ta škodljivec vgnezdil, ne veljä repičnega strnišča prek zime puščati na njivi, temveč treba ga je izruvati in sežgati. Kapusov belin. Od vseh križnic je za naše kraje käpus (glavno zelje) najimenitnejši. Slovenskemu kmetu je „zelje“, bodi si presno ali kislo, poglavitna jed, in težko je pogreša, ako mu kacega leta ni urodilo, ali ako so mu je gosenice požrle. Sosebno na Kranjskem se te zelenjave pridela toliko, da je mimo domače potrebe ostane še mnogo za prodajo v druge dežele. Največ tega blaga izvaža se v Trst in Reko in dalje po morji v Egipet, pa tudi na Ogrsko in cel6 na Nemško. Povprek se tega blaga na leto pridela na Kranjskem do blizu dvajset milijonov glav. Uže smo imenovali nekoliko mrčesov, ki nam kvarijo käpus, ali vsi ti skupaj ne narede toliko škode na njem, kakor belin sam. Njega gosenica požrč ščinoma lepenje (perje) predno se je veha v glavo strdila, tak* da ne ostane nič do golih reber. In to ni sam* na posamičnih njivah, temveč celi okraji so po več milj v širjavo in daljavo tak* opustošeni, da se užali srce človeku, ki mora to gledati. Ta škodljivi metulj je zgoraj večinoma bel; prednja krila so na korenu, ob prednjem robu in v zgornjih oglih črno zaprašena , na spodnjem robu imajo pri sredi črno morogo, ki sega nekoliko tudi še na zadnje krilo. Vrhu tega ima samica dve okrogli črni lisi. V našej podobi imamo tedaj samico pred soboj. in sicer z leva zgornjo, z desna pa spod- Kšpusov belin, njo plat. Prednja krila so na spodnjej strani tudi bela, a v zgornjem oglu in ob vnanjem robu rumena, na korenu pa črno zaprašena. Crni lisi, ki zgoraj označujeta samico, nahajata se spodaj tudi pri samci. Zadnja krila so na spodnej plati rumena in povsod enako črno oprašena. Ako je topla pomlad, videvamo tega metulja letati uže meseca aprila, toda je precej redek. Z aplodivši se, začne samica pokladati jajca v kupčkih, časi po sto in še več skupaj, in sicer na raznovrstne samorasle^in vrtne križnice. Jajca so hruškaste podobe, s prva zelena, potem porumen*. Najdalje v štirnajstih dnčh izvalč se gosenčice, ki so s prva bledo zelenkaste in črno pikčaste, po zneje poru men* in črne pike ob bokih se zlivajo v. večje lise, na hrbtu pa ostanejo osebljene in so postavljene vzdolž rumene hrbtne proge. Gosenčice ostanejo nekaj časa skupaj in stružejo lepenje na spodnjej strani in je malo po malo preglojejo in izjedajo vse večje in večje luknje. Najrajše lež* iztegnene ob kacem rebru. Za močo in mraz so jako občutljive, ali pekoče solnce jim tudi ni po volji, zat* se drže zmerom v osoji. Ko so se štirikrat prekčžile, ali oble-vile, so dorasle, in potem se razlezejo. Vsaka si poišče na kacem drevesu ali zidu, na vrtnej ograji ali na kacem kamenu prostorček, kjer se, z glavo navzgor obrnena. pričvrsti z zadkom, opaše se z nitko okoli trupla in, ko se je še zadnjikrat slekla, preobrazi se v bubo. Ta je robata, zelenkasto bela in črno pi- kasta. Y štirinajstih dnčh je metulj gotov. Proti kresu se njih število hitro množi, časi jih je po zelnikih vse belo. Kmalu potem so gosenice druzega zaroda na kapusu (želji) in ta drugi zarod je tista velika preglävica, o katerej je bilo zgoraj rečeno, da časi na daleč in na široko uniči ves kdpusov pridelek. Ako so v enem kraji vse ščinoma požrle, napotijo se dalje s trebuhom za kruhom. Tudi metulj belin potuje časi v neštetih množicah črez hribe in doline, a ne vč se, kaj ga je pognalo po svetu. Lanskega leta se je pogostoma čulo in bralo o potujočih belinih. Gosenice druzega zaroda zabubijo se, kakor smo zgoraj čuli, in prezimijo. Časi vendar, ako jim namreč vreme prav ugaja, pride še tretji zarod, ki se pa malokedaj razvije do bube, ker jesenski mrazovi in deževi večinoma pomorč gosenice. Čudno je vendar, da od sila gosenic, ki se jeseni zabubijo, pride vzpomladi navadno prav malo belinov. To čudo se nam pa hitro pojasni, ako pomislimo, koliko belmovih bub jeseni in po zimi pokončajo raznovrstni ptiči, sosebno detli, sinice i. dr. Mnogo več pa jih ugonobč majhni zajezdniki, katerim je be-linova gosenica posebno po volji. Jeseni videvamo prav pogostoma te gosenice nepomično sedeti po drevji ali na zidu, in pod njimi je vse polno podolgovatih rumenih zrnec. Človek bi na prvi hip lehko pomislil, da gosenica sedi na svojih jajcih, a ta misel je prav neumna, ker gosenica je nepopolna in nerazvita žival in kot taka se ne more ploditi. Ta rumena jajčasta zrnca so bubice nečega majhnega najezdnika goseničarja, ki je ob svojem času poteknil nekoliko svojih jajec gosenici pod kožo, in iz njih izvalivše se ličinke so gosenico zajedale, dorasle so se prevrtale iz nje ter so se pod njo zabubile, a gosenica je izjedena — mrtva. Neki drugi najezdnik, pravimo mu bubičar, poklada pa svoja jajca v mlade, še mehke bube in jih sila pokončd. Take bube se ne premikajo, ako se jih dotakneš, in videti so nekam rumene ali rujave. *Tacih ne grč moriti, ker belini v njih so uže mrtvi, a vse polne so najezd-nikov, ki so gosenicam največji neprijatelji. Izkušnja uči, da käpusov belin najrajši napada zelnike blizu hiš. Čim dalje od selišč tedaj imaš ta sadež, tem manjša je nevarnost, da ga gosenice požrč. Nekateri tudi priporočajo okoli zelnika zasajati konopljo, bojde odganja belina. Drugi zopet svetujejo sajenice polivati z vodo, katerej si na polno škropilnico pridel dve, tri žlice karbolove kisline. Najgotovejši pripomoček so pa vendar pridne roke, ki obirajo in mestč jajca in gosenice po lepenji. Ysi gospodarji so pa dolžni po- k prijeti se tega dela, posamični ne opravijo nič, ako imajo zanikamo in nemarne sosede. Temu podoben, toda precej manjši je rčpni belin. Raz-loča se od prejšnjega sosebno v tem, da prednja krila na korenu in v vnanjem oglu niso tako široko zaprašena. Samica navadno nema one črne moroge na dolenjem robu, a samec ima pogostoma na prednjih krilih črno liso. V društvu s prešnjim leta od vzpomladi do jeseni in njega zamazano zelenkasta gosenica nahaja se na repi, na kšpusu, na redkvi in posebno rada tudi na resčdi, hodi si v vrtu na gredicah, bodi si v loncih na oknu. Samica poklada pa jajca posamična, in ne v kupčkih, kakor samica kapusovega belina. Tretji v tej družbi je rčplfni belin, ki je pa vendar najredkejši. Od onih dveh se razloča posebno v tem, da so zadnja krila spodaj rumena in ob žilah zelenkasto sivo zaprašena. Na prednjih krilih ima samica zgoraj na vsacem dve črni lisi, samec pa eno samo ali tudi nobene, spodaj pa imata oba po dve črni lisi. Velik je kakor repni belin. Samica polaga jajca posamična in gosenica živi v družbi s prejšnjima na istih rastlinah. Dušnice pri tej gosenici imajo rumene kolobarčke, pri prejšnjej pa črne. Pri pokončevanji pa, se vč da, nikdo ne bode delal razločka med njimi Vse tri so škodljive. Käpusova mora. Kapus, ki je srečno odrasel zobčm belinovih gosenic in se je utrdil v čvrsto glavo, pa s tem še ni utekel vsem zajedavcem, ki se pasejo na njem. Konec meseca septembra in začetkom meseca oktobra, ko se reže käpus, nahajajo se večkrat glave, ki so vse razorane, srce je več ali menj izjedeno in otlina polna negnusnega blata. Tu biva tudi gosenica, ki je vse to zakvarila. Časi jih je tudi več v enej glavi in gnusoba je potem toliko večja. Še rajša nego v kdpusu (želji) biva ta skrunoba v broskvi ali brzoti (ohrovtu), v karvijolu, v bro-kolah, tudi v salati in še v marsikaterej drugej rastlini. Ta grda malopridnica imenuje se kapusova mora. Dorasla gosenica ie malo ne dva palca dolga in precej debela, zlasti v zadnjem konci. Barve je nestalne, navadno se vendar videvajo jasnejše i temnejše. Prve so rumeno zelenkaste kože, vendar takć, da je rbtna' polovica temnejša, nego tre- bušna. Dužnice so bele in črno obrobljene. Temnejše gosenice so po hrbtu skoro črnikaste in imajo nekoliko zelenega in sivega primešanega. Vzdolž hrbta je opaziti dve temni postranski progi in med njima sredi hrbta tretja jasnejša. Trebušna plat, sezajoča do dušnic, je živahneje rumena. Gosenica živi s prva na vnanjih lepenih, s katerih strže gornjo kožico, pozneje jih preotluje in izjeda večje in manjše jame, toda žre samo po noči. Čim večja je, tem globoje se zariva v glavo. Ko se je štirikrat prekožila, je dorasla in gre v zemljo, kjer se v oglajeni jamici v kacih štirinajstih dneh zabubi, ne predoč si nikakeršnega zapredka. Buba je svitlo rusa, v zadnjem konci črnikasta in zadek se jej okončuje v bodčasto konico. Prihodnje vzpomladi izmota se iz nje metulj — kapusova mora. Metuljeva prednja krila so svitlo rujava in rumeno ter črno morogasta. Prek njih gredć tri, več ali menj razločne, zverižene črne proge, od katerih je pa prva blizu korena prav kratka. Vsred krila, med drugo in tretjo verižnico stojita blizu goranjega roba dve jasni lisi, prva je okrogla, druga podolgovata. Obe sta drobno črno obrobljeni in druga ima izno-traj črnega roba bel okrajek. Na vnanjem robu prednjih kril vdelana je iz črnih polu-mesecev sestavljena verižnica in pred njo stoji rumenkasto-bela valovita proga. Zadnja Käpusova mora. krila so svitla, sivkasto rujava in imajo v sredi zabrisano mesečastoliso in na spodnjem robu belo pego. Na hrbtu med prednjimi krili nosi iz kožnih lusek sestavljen dvojni greben, na zadku črne kosmiče, na prednjih golenicah pa kaveljčast trn. Tipalnice so tenke, nitkaste. Naraztegljaj meri štirideset, po dolgem pa dva in dvajset milimetrov. Metulj se po dnevi skriva in žedi mirno v kacem temnem kotu ter drži krila nad zadkom v podobi strehe zganena. Dasi ni redek, opaziti ga je zategadelj vendar težko, zlasti, ker je mrko pisan. Po noči pa živahno leta okoli in za nekaj dni začne oplojena samica polagati svoja zelenkasta in rebresta jajca na razno zelenjavo, s katero se hranijo gosenice. A škoda, ki jo dela ta prvi rod ni posebno občutna. Meseca julija in avgusta se pokažejo metulji prvega zaroda in ti zaplodč z nova gosenice, ki potem jeseni delajo kvaro, kakor je bila zgoraj opisana. Käpusovej mori ne moreš skoro drugače do živega, nego da pridno obiraš njeno gosenico. To pa se mora zgoditi, predno so se zajele v srce, ko sedč še na vnanjih lepenih. Nekateri priporočajo objedene glave polivati z mjilnico (žajfnico), drugi zopet svetujejo potresati je z apnom, ki je pa prej na zraku ležalo in razpadlo, in potresene glave potem za nekaj časa poškropiti z vodo. Povrtna mora. Poleg kapusove more pasejo se na povrtnej zelenjadi še nekatere druge sorodne škodljivke. Tu omenjamo samo dve, tri in sicer na prvem mestu povrtno moro. Ta ponočnjdkiuja je na prednjih krilih zamoklo rjasta, ob rebrih nekoliko temnejša in tu in tam belo poprskana. Poprečne zverižene proge so zabrisane, jako očitna pa je pomarančasta podolgovata lisa sredi krila. Valovita črta blizu vnanjega roba je tenka in čisto bela ter dela pri sredi dva dobro razločna V (W). Zadnja krila so rudečkasto bela, na rebrih, ob robu in na osrednjej mesečasti lisi temnejša. Glava in pleča strinjajo se v barvi s prednjimi krili, zadek pa je barvan kakor rob na zadnjih krilih. Na plečih ima dva dlakava čopka, na zadku pa več manjših kosmičev. Nekoliko manjša je od kapusove more. Tudi povrtna mora ima na leto dva zaroda. Iz prezimivše bube izpreza se vzpomladi metulj in kmalu potem nahajajo se na raznovrstnej zelenjavi njegove gosenice, navadno posamične, zatć tudi niso posebno škodljive. Bivajo na käpusu, na broskvi, kolerabi, špinači, pesi, na salati in na spargi. Gosenica je zelenkasta, časi jasnejša, časi temnejša, kakor umazana. Sploh bi se moglo reči, da je zmerom iste barve, kakor rastlina, na katerej živi. Vsa je posuta z mnogimi belimi in z nekoliko črnimi pikicami. Po temnejšem hrbtu jej gred6 tri, ne prav razločne proge in o bokih pod dušnicami ostro omejena bela črta. Bele dušnice stojč v črnej lisi. Dorasla grč v zemljo, kjer se preobrazi v svitlo ruso bubo, ki ima na topem konci dva kaveljca. Meseca avgusta, časi še prej, pride drugi zarod, mnogo škodljivejši od prvega. Povrtna mdra. Obirati in zatirati gosenice je vse, kar se d& storiti proti tej kvarljivki. Na istih rastlinah živi tudi lobodua mora, ki je zopet nekoliko manjša od povrtne. Metulj je na prednjih krilih pe-pelast in se izpreinina na rujavo; povprečne verižnice in okrogla lisa so bele, podolgovata lisa je pa črnikasta. Valovita, rumenkasto bela proga ob vnanjem robu kaže dva prav razločna V (W). Umazano bela zadnja krila so temno obrobljena in imajo v sredi tudi mesečasto liso iste barve. Gosenica je zelenkasta ali rujavkasta ter je jasneje in temneje poprskana, vzdolž hrbta ima dve beli črti, o bokih nad nogami pa rudečo progo z belima robovoma. Vse drugo je kakor pri prejšnjih. Peteršiljeva mora živi na peteršilji in na salati, kjer objeda cvetje in mlade plodove (seme), ter je zategadelj škodljiva. Na leto ima navadno en sam zarod in metulj leta okoli kresa. Meseca avgusta najti je zelenkaste gosenice zleknene ob stebelci. Glagölka. Glagölka je naša najnavadnejša in tudi najškodljivejša mora. Počenši od prve vzpomladi do pozne jeseni videvamo metulja živahno letati po cvetji, in sicer ne samo v mraku in po noči, temveč tudi o belem dnevi, kar družim moram ni v navadi. Vse poletje nahajamo poleg metulja tudi jajca, gosenice in bube, zategadelj je pa težko določiti , koliko zarodov je na leto. Najbrž so trije. Večinoma prezimuje polu dorasla gosenica, časi pa tudi metulj. V našej podobi imamo pred soboj glagölko v vseh mönah, namreč kakor jajce c), gosenico d), bubo b) in metulja a). Jajce je jako povečano, drugo je v pravej velikosti. Glagölka. Metulja je lehko poznati po nekej črki. ki jo ima sredi prednjih kril. Ta črka je ali bela kakor srebro, ali rumenkasta kakor mčd (mesing). Podobna je grškej črki y (glšgol, odtod glagölka) ali j. Krilo je na sivem dnu jasnejč in temneje rnoro-gasto in se sveti kakor kovina. Okoli one črke in na vnanjem robu je krilo najtemnejše. Poprečne verižnice so jako tenke in srebraste. Zadnja krila so v gornjej polovici bledo rujavkasta, v spodnjej temnejša. Mrka pleča nosijo dlakav čop, jasnejši zadek pa mičkene, kvišku strčeče kosmiče. Oplojena samica polaga jajca posamično na vse mogoče vrtne in poljske rastline, izvzemši trave in drevesa. Najljubša jej je vendar raznovrstna zelenjad, kapus in koleraba , sladka pesa in špinača, repa in repica, razno sočivje, konoplja in še posebno lan. Jajca so hlebčaste podobe, zgoraj imajo kakor neko bradavico, a ob stranöh so rebrasta. Za kaeih dvanajst dni izvali' se gosenica, ki se od druzih sorodnih mor razloča sosebno v tem, da ima samo dvanajst nog, a ne šestnajst, in zategadelj v svojem vedenji in gibanji spomina na pedice. Po dnevi se ne skriva, kakor gosenice druzih mor, temveč sedi na planem in žre. Čuteč kako nevarnost, zvije se v kolobar in pade z rastline na zemljo. Navzad je precej debelejša nego spredaj, sosebno majhna je glavica. Zelena je in kratko ščetinasta, nad nogami ima rumeno progo, a po hrbtu se jej vleče šest belih tencih črt. Dušnice so črnikasto zelene, glavica pa svitla in rujavkasto zelena. Dorasla se zaprede ob kacem listu ali stebelci v rahel zapredek. Buba je črna in nosi na konci neko gumbo. Pri ugodnem vremenu dä uže za osem dni metulja, in vsa preobrazba je končana v šestih tednih. Zatö ni čudo, da je glagölka časi velika preglavica celim > okrajem. Takö na pr. je 1831. leta opustošila lanišča na Bavarskem, 1868. in 1879. leta je pa na mnozih krajih v Nemčiji požrla vso sladko peso. Ako ti je glagölka na vrtu nadležna ali celö škodljiva, otresaj od nje napadene rastline in prestrezaj padajoče gosenice v kako pripravno posodo. Kokoši jih prav rade zobljejo, zategadelj tudi ne bi bilo napačno, puščati kure na take gredice, ako drugače ne delajo škode. Repična vešča. Bastline „križnice“ morajo biti posebno slastne, ker se po njih pase sila vsakovrstnega mrčesa. Lepo vrsto smo jih Repična vešča, uže našteli, a ž njimi še nismo pri kraji. Poleg stoječa podoba stavi nam pred oči novega škodljivca, majhnega metulja in njega gosenico, ki na rčpici, pa tudi na redkvi večkrat grdo gospodari. Metuljček spada v krdelo vešč, od katerih so nam nekatere še v spominu iz III. poglavja. Repična vešča je na prednjih krilih belkasto rjasta, na zadnjih pa rumena kakor slama. Prek prednjih gresta dve rjasti, več ali menj očitni, sem tertje pretrgani poprečni črti; resice ob robu so ruse in sivo namešane. Zadnja krila so ijasto obrobljena. Na spodnjej strani so prednja krila bledo rumena, na prednjem robu pa rujava in kažejo velik teman mesec in pol rjaste preke. Na raztegljaj meri metuljček 26, v dolgost pa 12 milimetrov. Repična vešča leta od konca maja počenši skozi vse poletje. Samica polaga svoja podolgovata jajca na vsakovrstne križnice, zlasti na repico in na redkev. Ko so rastline odcvele, opazi se v vršičkih med mladimi luski neka svilasta preja. Ako si ta spredek z bliza ogledaš, vidiš, da so luski navrtani. Vsak ima po eno ali tudi po več luknjic, ter je zategadelj podoben mičkenej piščalki. Zastran tega to veščo tudi imenujejo: rčpični piskač. Te luknjice je namreč zdolbla gosenica, da more do mladih semenskih zrn, katera razjeda. V našej podobi je z desna videti nekoliko tacih spredenih in navrtanih luskov. Gosenčica ima šestnajst nog in je navzad tanjša nego spredaj. Rumeno zelenkasta je, samo glava je črna. Po bokih je sivo progasta, vzdolž hrbta jej pa gredö štiri vrste temno rujavih bradavic, in vsaka nosi po eno ščetino. Nad nogami se vidi vrsta majhnih pik, nad njimi so pa dušnice. Dorasla gosenica zarije se pod zemljo, onde naredi okoli sebe nežen svilast zapredek in v njem prezimi nespremenjena. Še le vzpomladi preobrazi se v temno rumeno bubo, ki potem za mesec dni dä metulja. Po tem takem ima na leto en sam zärod. Ako se ti je ta vešča zavrgla na gredicah, ni druge pomoči, nego gosenico pridno obirati in mestiti. Na njivi, ob-sejanej z rćpieo, pa tudi to ni mogoče. Tu bi ti svetovali, da njivo jeseni globoko preoiješ in da prihodnjega leta niti na tej njivi, niti na nobenej drugej v sosedstvu ne seješ rčpice. Bröskvina vešča. Na kdpusu ali želji, na bröskvi, kolerabi, in kar je še te vrste zelenjave, živi gosenica nečega druzega sorodnega metuljčka, namreč brćskvine vešče, ki časi na teh rastlinah dela veliko kvaro. Tu poleg upodobljena je ta škodljivka z zloženimi krili, kakor jih drži v miru. Prednja krila so jasno rjasta, na rebrih nekoliko temnejša in zamoklo rujavo morogasta. Od vnanjega ogla sega neka prečna proga do srede notranjega roba, a vzpored ž njo tečeta dve črti, od katerih je notranja dobro izražena, vnanja pa več ali menj zabrisana. Zadnja krila so rumena kakor slama in rjasto obrobljena , a pred robom, vzporedno ž njim teče qast pas, ki je precej zabrisan. Tudi truplo je rumeno kot slama, pri samci se zadek okončuje v majhen dlakav čopek. Velika je prav takd, kakor repična vešča. Tudi ta metuljček se prikaže vzpomladi in samica odloži svoja jajca na zgoraj imenovane rastline. Gosenica je šest-najstonoga ter je ob sredi najdebelejša. Razen rujave glave je vsa zelenkasta in sem ter tje s kocinami obrastena. Jasnejše in temnejše proge jej gredd vzdolž trupla, sosebno očitna je neka bela črta nad temnimi dtišnicami. Meseca maja in junija žre na spodnjej strani lepenja, skrita v kakej gubi. Nje skri-skrivališče ti najprej ovadi rahla preja, s katero je opredeno. Olevivši se nekoliko kratov doraste in gre pod zemljo. Tu se zabubi v valjastem zapredku, iz katerega konec julija ali avgusta meseca vzkrsne metulj. Ta se zopet zaplodi in gosenice tega druzega zaroda so prav za prav škodljive, ker jih je na število mnogo več nego onih prvega zaroda. Do jesenskih mrazov gosenice dorastö in se zavlekd pod zemljo, kjer v spredenem ovoji prezimijo nespremenjene, a še le vzpomladi preobrazijo se v leščeče bube temno pomarančaste barve in dalje v pomladnega metulja. Kadar o poletnih večerih to veščo v večjem številu opa- Bröskvina vešča. zuješ na zelniku, pregleduj potem večkrat sajenice in obiraj ž njih gosenice. To je edini vzpešni pomoček. Zšlska stenica. V dozdajnih poglavjih bilo je govora o tem in onem mrčesu, na vrsti so bile muhe in mušice, bolhe in ušice, hrošči in metulji in še drugi. O stenicah pa je bilo dosle malo govorjenja. Samo v I. poglavji je bilo brati o onej smrdljivej nesnagi, ki se nam je zapasla v stanovanja ter nam po noči v tihem spanji pušča na krvi. A vendar je te sodrge v obilji povsod, kamor se v prirodi obrnemo. Nekatere živč v vodi, druge ob vodi, velika večina pa biva na vsakovrstnih rastlinah, po drevji in po cvetji. Vsakdo vč, da rade pohajajo po sladkih plodovih, po črešnjah, smökvicah (rudečih jagodah), mdlinah, borovnicah in druzih jagodah, in vsacemu je tudi v spominu oni neznosno zoperen okus, ki ga ti plodovi dobč od stenic. Te rastlinske stenice razločajo se od posteljnih sosebno v tem, da dorasle imajo krila in da morejo leteti. Krila so dvojna. Gornja so trda, usnjasta in samo v zadnjej četrti tenka in kožnata ter pokrivajo^ v miru popolnoma spodnja. Ta so zmerom tenka, kožnata'in po dolgosti v tri gube zložena in časi še povprek zganena, da jih morejo gornje pokrovke pokrivati. Na hrbtu imajo trivoglasto krpo, ščit imenovano, ki sega navadno do polovice zadka ali še črez. Vse stenice so ploščatega telesa in imajo kljuncu pd-dobno smrčalo ali^sesalce, ki je pa v miru pregneno in pod prsi skrito. To sesalce zabadajo v rastline ter pij6 sok in s tem jim škodujejo, zlasti, ker se časi zaplodč v silnih množicah. Ličinke so starim podobne, samo da nemajo kril, katera dobe še le po večkrat nej levitvi, ne da bi se prej zabubile. Nekatere med njimi delajo časi kvaro na zelenjavi, sosebno na bröskvah. Semkaj je prištevati sosebno: z č 1 s k o stenico, katero tukaj podajamo trikrat Zčlska stenica, povečano. Zgoraj je temno zelena ali črno modrasta in se sveti kakor kovina. Vzdolžna črta na ovratniku, lisa konci usnja, konec ščita in več ali menj vsi robovi so beli pri samci, krvavo rudeči pri samici. Spodnja stran je pri samci bela s temnimi lisami, pri samici pa temna brez lis. Zčlska stenica nahaja se od prve pomladi tje do pozne jeseni, in sicer s prva kot nekriiata ličinka, pozneje kot okri-Ijena žuželka. Biva na vsakovrstnej zelenjavi, posebno po ▼olji so tudi njej razne križnice, zlasti bro&kvine, kole-rabine in kÜpusove sajenice, katerim pije sok in jih s tem oslabi ali cel6 umori. Ako se ti ta stenica kedaj pokaže v večjem številu, po-siplji zelenjavo s pepelom ali pa jo polivaj z vodo. na katerej si kuhal bezgovo listje. Po vrtih, pa tudi na polji, nahaja se pogostoma Še neka druga takisto škodljiva stenica, namreč: pozemska stenica, ki je svetlo črna in belo lisasta. Od dmzih jej podobnih stenic razlikuje se sosebno po tem. da so golenice na vseh nogah obrasle z bodičastimi ščetinami. Dolga je, kakor prejšnja, namreč osem milimetrov. Najrajša biva na tleh in zabada vsakovrstne mlade in sočne rastline, po vrtih sosebno z e 1 e n j a v o, pa tudi mladasaduadrevesea. Tudi proti tej škodljivki priporočajo potresanje s pepelom in polivanje z bezgovo obaro. Na Kranjskem in na Primorskem — ali tudi drugod pri nas, mi ni znano — pokaže se časi v neštevilnih množicah neka mičkena stenica, ki na hruškah, zlasti na pritlikavih, dela znatno škodo. Od družili stenic razloča se sosebno v tem, da so pokrovke (gornja krilat tenke in mrežaste, in da je ovratnik mehurčasto uapčt in navzad podaljšan v nekov rep. ki zakriva ščitek na hrbtu. Ta uapčt ovratnik dela vso živalco grbavo, zato jo tudi imenujemo: grbavo stenico. Tri do štiri milimetre dolga živalca je črna. mehurčast ovratnik rujav, pretenke nožiče pa rumeni kakor slama. Tenke tipalnice so na konci betičasjte. j Ako bi se ta drobni mrčes kje zapasel v tolike) množini, . v da bi se bilo bati kake škode, zatirati bi ga bilo kakor ušice. Beri. kar je o tem bilo povedano na 192. in 19Ö. strani > '&• Dvopikčasta stenica. Na kapusu, na broskvah in brokolah in na druzih sorodnih križnicah, ki smo jih odločili za seme, dela nam poleg druzih uže imenovanih in opisanih kvarljivcev časi ne majhno škodo tu zraven upodobljena stenica. Do osem milimetrov dolga živalca je jako mehka, ako jo primeš z dvema prstoma, zme-Škodljive živali. 15 stiš jo navadno in nožice jako rade odpadejo. Rumenkasto zelena je, samo zadnji del hrbta je črn, tipalnice, noge od golenic navzdol in mrenica na pokrovkah so črnikaste. Ovratnik je črno dlakav in ima v sredi navadno dve črni piki, tudi usnje na pokrovkah je črno dlakavo. Od druzih sorodnih stenic razloča se tudi v tem. da na temenu nema nič pikčastih očesec, temveč samo dve veliki ob straučh. Ličinka je tudi tako barvana, samo da so tipalnice in noge lepo zelene in da ovratnik še ni pikast. Dvopikčasta stenica zaplodi se jeseni in poklada svoja jajca na razna zelišča, zlasti na zgoraj imenovano zelenjavo. Vzpomladi, ko te rastline gredč v cvet, izležejo se mlade stenice, ki tekoj zabodejo svoja sčsalca v najmečje in najsočnejše dele ter tak6 rastlini odtegujejo potrebni sok. Najrajše navrtajo cvet, in ker žival pri tem skoro zmerom zadene pestič, uničen je cvet in ne dä nikakeršnega plodu, zatorej tudi nobenega semena. Tega škodljivca ni moči drugače v živo prijeti, nego ako cvetoča stebla otepamo in stenice prestrezamo na podstavljene prtiče ali v dežnik. Otepaj stebla sosebno pri mrzlem vremenu, zlasti, ako so ličinkam uže krila narasla, ker potem letajo živahno ob solnčnem vremenu. Makova ušica. O ušicah smo uže precej obširno govorili v prejšnjem poglavji, v katerem smo obravnavali sadnim drevesom škodljive živali. Na to poglavje zavračamo tudi bralca, ki bi o življenji, o množitvi in o druzih posebnostih teh živalic rad kaj več izvedel. A ker nekatere vrste tega negnusnega in škodljivega drobiža živč tudi na zelenjavi, moramo se za kratek čas zopet ž njimi pečati. Po vrtih nahaja se prav pogostoma makova ušica. Rada biva na maku, pa tudi na salati, nabežolu, na bobu, na špargi in na pesi, razen teh pa še na pre-mnozih samoraslih rastlinah.* Drži se na spodnjej strani * V Gorici je te nesnage letos na salati vse polno. Dvopikčasta stenica. Povečana in v pravej velikosti. lepenja. kateremu pa od zgoraj ni poznati , kaki gostje se skrivajo pod njim. ker se lepenje ne zgrbanči in ne namehuri, kakor to navadno biva pri ušicah na sadnem drevji. Nekrilata md-kova ušica. kakor nam jo kaže spodnja podoba, je črna in črno zaprašena ter ima ob straneh napetega zadka bradavičaste grbice. Repek je nekoliko privihan in krajši od sočnic. Prednje noge so bele. ostale belo in črno pisane, take so tudi tipalnice, ki so časi še nekoliko krajše od telesa. Krilata mdkova ušica je svetlo črna. na zadku časi temno zelena, ali pa tudi črna, na nogah Črno in rumeno pisana. Proti tej nesnagi nemarno pravega orožja. Sicer navadno posipanje in polivanje ne pomaga dosti, kajti ta posip in ta poliv ušic ne zadene skoro nič, ker se držč sam6 na spodnjej strani. Človek jih tudi lehko ne zapazi, ker lepenje ni na-kaženo. Mlade rastline je treba vzpomladi večkrat pregledati, in ako bi se našla katera ušiva, treba jo je izruvati in uši do zadnje uničiti. Se vč, da kaj tacega se dd izvesti samo v malem, na kakej vrtnej gredici. V ostalem beri, kar se v poprejšnjem poglavji piše o zatiranji tega mrčesa, in izberi pomoček, ki se ti zdi najprimernejši in ki ti je pri rokah. -* Prav tako navadna je po vrtih: bröskvina ušica, ki biva na vsakovrstnih sjtaoraslih križnicah in od onod prehaja na pitane vrtne rasmj^tega plemena, zlasti na broskve, kolerabe, brokončin na kapus. \ Nekrilata bröskvina ušica je rujavkasto zelena, na zatffcu-ob straneh ima vdrte črne jamice, a vsa je sivo zaprašena. Kratke rujave sočnice so pri sredi najdebelejše, temno zeleni repek je pa na polovico krajši od njih. Dolga je dva milimetra. Tudi krilata je zaprašena ter ima na zelenem zadku ob krajdh črne jamice in nejasne rujave pasove. Ostalo je vse, kakor pri nekrilati. Glede zatiranja veljä, kar smo povedali o mäkovej ušici. Zadnja škodljivka te vrste na zelenjavi bodi: Grähova ušica, ki je med vsemi dosle imenovanimi največja, kajti meri v dolgost štiri milimetre. Nekrilata je zelena s temnejšo progo vzdolž hrbta in časi nekoliko modro zaprašena. Rumenkasto rujave tipaluice so daljše od telesa; sočnice so dolge in tenke, na korenu zelene, proti konci rujave. Zeleni repek je sabljasto ukrivkljen in za tretjino krajši od sočnic. Krilata je nekoliko manjša, pa tudi zelena. Krilca so prozdrna, žilice rujave. Ta ušica nahaja se pogostoma na detelji, na grašici, na gladeži in druzih samoraslih rastlinah tega plemena (na stročnicah) , sosebno pa na grahu, na katerem nam tudi dela največ škode. Zatirati jo je, kakor vso to nesnago. Grahova mora. Uže prej smo se seznanili z doberšnim številom škodljivih mor, katerih gosenice nam objedajo in kvarijo vsakovrstno povrtno zelenjavo. Onde bi bilo tudi mesto grahovej mori, ali izmeknila nam se je bila iz misli, in zatd jo vtaknemo semkaj poleg grahove ušice, s katero se tudi na grahu večkrat nahaja v najbližjem sosedstvu. Metulj je jako živo pisan. Prednja krila so rusa, okrogla in podolgovata lisa med ve-rižnicama sta sivkasti iu temno obrobljeni, valovita črta blizu vnanjega roba je rumenkasto bela in kaže dva dobro razločna V (W) , na konci razširja se v notranjem kotu v očitno liso. Zadnja krila so rudečkasto siva ter so na rebrih, ob robu in v sredi na mesečastej lisi nekoliko zatemnela. Na raz-tegljaj meri osem in trideset, Grahova mora. p0 dolgem 15 milimetrov. Ta lepa m6ra leta pri nas časi uže meseca aprila, toda samo po noči, po dnevi žedi mirno v kacem temnem zavetji. Kmalu potem začne oplojena samica polagati svoja jajca posamično na razno sočivje, posebno rada na grah, na bob in na bežol, pa tudi na deteljo in še na mnoge druge senožetne rastline, cel6 na vrbah so uže dobili gosenice. Do 45 milimetrov dolge gosenice ni moči lehko zgrešiti, ker je tudi ona živo našarana. Po žareče rusem hrbtu vlečeta se jej dve jasno rumeni progi in po bokih še ena na vsakej strani. Glava, trebuh in noge so pa bledo rudeče kakor polt. Ako se je dotakneš, zvija se sem ter tje in pade na tla. Dorasla gre v zemljo, zabubi se v rahlem zapredku in počiva do pomladi. Torej ima en sam zarod na leto in ker se navadno nahaja le posamično, ne more se prištevati najškodljivejšim mrčesom. Ako bi se grdhova mora kje prikazala v večjem številu, morala bi se gosenica obirati sč sočivja, kar ni težko, kajti je jako očitna. V zelenem grahu nahajamo v mladih semenskih zrnih pogostoma majhnega rumenega črvička s črnikasto glavico, in zrno je več ali menj izjedeno, če tudi je zunaj videti zdravo. Zato se tudi mnogo zelenega graha pojč s črvički vred. Ti črvički so gosenčice majhnega metulčka, ki ga grahov sukač imenujemo. Blizu pet milimetrov dolgi in do osemnajst milimetrov na raztegljaj mereči metuljček je zelenkasto rujavih prednjih in mjavkastih zadnjih kril. Najhitreje ga je poznati po velikej belej polumesečastej lisi, ki sega navzven odprta od spodnjega roba do srede prednjih kril. Zvečer, ko je solnce zatonilo, videvamo grahovega sukača obletavati cvetoči grah in samica polaga po eno, po dve ali tri jajčeca na mladi strok. Ko se za štirnajst dni iz jajčeca izvali gosenčica, provrta se skozi strok, zarije se v mlado seme in raste ž njim vred dalje. Ako se grah pojč zelen, škoda ni vidna, ker posamičnih zrn nikdo ne preiskuje. Gosenica se razvije in doraste samć v onem grahu, ki ostane na gredici ali na njivi, dokler ne dozori. Ko je gosenčica dorasla, gre iz zrna in se izpreza iz stroka ter pade na zemljo. Tu se zarije prav plitvo in prezimi kot gosenica, a zabubi se še le prihodnje pomladi. Onde, ker se je vzpomladi videvalo mnogo teh metuljev in se opaža mnogo piškavega graha, onde naj se zemlja, ko je grab z nje spravljen, dobro in globoko prekoplje. S tem zatreš množino gosenic. Na zelenjavi, sosebno na käpusu, na broskvi, na kolerabi in kar je še te vrste rastlin, dela nam škodo še neki metuljček, manjši od sukača, namreč: broskvin mölj, ki je, kakor molji sploh, nočna živalca. Po dnevi sedi mirno v krilca kakor v plašč zavit in tipalnice moli naravnost naprej. Prednja krila so rujavkasta in imajo v vnanjem zgornjem kotu na svetlem dnu tri, več ali menj očitne temne proge. Ozka zadnja krila so rujavkasto siva ter so, kakor tudi prednja z dolgimi resami obrobljena. Kadar metuljček miruje, delajo te rese zadaj neki greben. Ščetinaste tipalnice so črne in belo kolobarčaste. Uže konec aprila nahajajo se lepo zelene, nekoliko kocinaste, v sredi debele, proti koncema pa stanjšane črnoglave gosenčice v večjih in manjših družbah na omenjenih rastlinah, in sicer na spodnjej strani lepenja pod neko tenko svilasto prejo. Ko se je večkrat prekčžila, dorasla je okoli kresa ter se na pašnej rastlini zaprede v čolničast zapredek, iz katerega za kake tri tedne pride metulj druzega zaroda. In tega dražega zaroda gosenice delajo še mnogo večjo kvaro, nego prve. Proti broskvinem molju nemamo druzega orožja, nego pridno roko, ki mesti in tere gosenice, ako se pokažejo v večjem številu. Repna grlzlica. Nekoliko grizlic je bilo uže opisanih v prejšnjem poglavji, v katerem smo govorili o mrčesih, škodljivih sadnemu drevju. Uže onde je bilo rečeno, da so grizlice na prvi pogled podobne muham in navadno tudi veljajo kot take. Ako pa tako živalco le nekoliko pazljivo pogledamo, hitro opazimo, da ima štiri krila, a ne dveh kakor muha. Ko bi si jo še bliže ogledali, zapazili bi tudi, da ima grlzlica grizoče čeljusti, muha pa sesajoče črepalo. Nadalje ima grlzlica samica konci zadka skrito napiljeno bodalce, s katerim vsaja jajca onej rastlini, ki se jej zdi primerna v hrano njenim mladičem. Ti so, ako .jih samo površno pogledaš, metuljevim gosenčicam jako podobne, toda imajo več nog, nego gosenica (18—22), in njih okrogla rožena glava je od trupla bolj odločena. Eepna grlzlica je po priliki velika kakor pohišna muha. Sploh je žolta (rumena), črna je glava, izvzemši bela usta, potem tipalnice, hrbet med krili, iz-vzemši ščitek, in konec bodalca. Členi na stopalih so črno kolobarčasti. Krila so na korenu rumena, spredaj črno obrobljena, sicer čista in prozorna kakor steklo. Mrčes se pojavlja konec meseca aprila ali prve dni maja in poseda po raznih križnicah, sosebno po sajenicah broskvinega in repnega plemena. Na nje zabada samica vrstoma svoja jajca ob robu in iz njih izlezle ličinke žr6 lepenje od kraja ali pa izjedajo v njem velike luknje. Do 18 milimetrov dolge ličinke imajo dva in dvajset nog, sivo zelenkaste so in vzdolž hrbta jim gredö tri črnikaste proge, ki se pa časi tudi vse tri zlijö v eno. Glava je črna. Po polževo zavite sedč na spodnjej strani lepenja, v šestih tednih so dorasle ,iu gredö v zemljo, kjer se zabubijo. Avgusta meseca pride pa drugi zarod v muogo večjem številu, in ta pade zdaj sosebuo po repici in po repi ter jo dostikrat ščinoma požre in ogloje do golih reber. Ako se repna grizlica pokaže v tolikej množini, da se ti je od nje bati večje škode, treba je za časa gledati, da jo zatreš. Ako so napadene rastline še mlade, smuči jih se sakom, kakor smo to priporočali pri rčpičarji na str. 213. Ako so pa rastline uže večje, tačas bi tako smukanje bilo škodljivo, in tedaj ne ostane druzega pomočka, nego ličinke z rastlin obirati ali otepati in prestrezati v kakšno posodo. Kokoši in race te ličinke prav rade zobljejo. Onde, kjer ta živad v vrtu ne more kake večje škode napraviti, puščaj jo vauj in videl bodeš, kako ti učisti napadene rastline, in poleg tega ti pokončš še polno druge škodljive skrunobe. Od repne grizlice opustošene gredice so na novo ozelenele in si zopet opomogle, ko so jih se sajami potresli. Zelena čeMlarica. Na naših vrtih je menda ni zelenjave ali okopavine, ki bi v tem poglavji še ne bila imenovana. Vsaka ima več ali menj „prijateljev“ na hrani, največ pa broskva, če tudi ne- Repna grizlica. katerih manjših uiti imenovali nismo. Sarnč čebule in česna do zdaj še nismo imeli v mislih. Ta ali oni bi si morebiti celö domišljal, da teh dveh rastlin nobeden mrčes ne mara. Ali motil bi se, kdor bi takč sodil. Resnica je, da nemata toliko gostov, kakor druge slajše, ali brez njih vendar nista. Po leti, ko je čebula uže precej debela, opažamo časi, da začne nje ndt bledeti in naposled vsahne popolnoma. Ako izrujemo tako čebulo in jo razrežemo, uverimo se, da je vsa razorana in razjedena, in ako iščemo, najdemo tudi hudodelca, namreč črviča, ki je to zakvaril. črvič je brez glave in brez nog, umazano rumenkaste, nagrbančene in zrnaste kože, a prednje dušnice ob straneh so ruse. Ta črvič je mladič neke muhe, namreč zelene čebnlarice. Muha je po priliki velika kakor naša navadna pohišna muha. Zelena je in se sveti kovinsko, zadek ima na konci in na prvih treh členih ob strančh sivkaste mesečaste lise od kratkih dlačic in na prednjem hrbtu tudi dve, več ali menj jasni sivkasti progi. Lice je belo dlakavo, tipalnice so temne, stegna na nogah temno zelena in kovinsko se leščeča, golenice črne. Tej muhi še pač drugače ne more do živega, nego da se vse bolehave čebule za časa, dokler je črvič (ličinka) še v njih, porujejo in uničijo. Še bolj navadna in škodljivejša je: siva čebularica, ki je nekoliko manjša od prejšnje. Črnikasta je in sivo zaprašena, po zadku ima pretrgano temno progo, tipalnice in noge so črne, krili jasno sivkasti. Uže v zgodnjej pomladi izpreza se muha iz prezimivše bube, in ko se je zaplodila, išče samica mlade čebule ter polaga na njo tikoma nad prstjč po več jajec. Kmalu se izležejo ličinke, zabodejo se v list in gredo po njem navzdol v čebulo, katero potem prerivajo na vse strani. Ta začne vsled tega gniti in bolezen kmalu tudi naznanja orumenela nat. Brezglava ličinka je gladka in bela ter se sveti, a prednje dušnice so rumene. Ličinke hitro rasto in so v šestih tednih povsem dorasle. Tedaj se prevrtajo iz čebule ter se v zemlji zabubijo in za nekoliko dni je uže drugi zarod tu in za toliko in toliko tednov zopet tretji. Z vsacim zarodom raste število teh kvar-ljivk in ž njimi, se ve da, tudi škoda. In tak6 se v kacem kraji časi zgodi, da ugonobe te muhe vso čebulo. Nekateri odganjajo čebularico od svojih gredic s tem, da čebulo posipajo se stolčenim ogljem. In res je videti, kakor bi se muha take čebule ogibala, toda menda sam6 t&kö dolgo, dokler najde blizu kje drugo, neposipauo. Ako izkušnje temu pritrdijo, dobili bi dober pomoček v zator te škodljivke. Na gredici ali na njivi bi čebulo potresli z ogeljnim prahom, samo nekoliko glav bi pustili nepotresenih. Muhe bi posebno na te odlagale svoja jajca in potem bi imeli večji del zalege v svojej oblasti in bi jo pokoučali, kakor bi hteli. Drugi delajo zopet drugače in pravijo, da so čebdlarico popolnoma zatrli. Zadnje dni meseca maja ali prve dni junija posipljejo pri suhem in toplem vremenu čebulo na lehko s prav drobno zmletim malcem (gipsom) in potem jo jako dobro I- polijejo. Za štirinajst dni se isto delo ponovi. Pravijo, da so s tem muho do kouca pregnali- Komur dela ta mrčes preglavico, naj poskusi. Delo ni težavno in opravljeno je z majhnimi stroški. Kazen teh dveh čebdlaric je še nekoliko muh, ki človeku kratijo vrtne pridelke. Najnavadnejše omenjamo na kratko. Saldtarica ali salatna muha ima dva zaroda, prvikrat se pokaže vzpomladi. drugikrat po leti, in ta drugi zarod dela škodo. Muha namreč znese zalego v cvetočo salato in izlegli se črviči izpijd mlada, še mehka semena in jih s tem uničijo. Samec je črn in sivo uadahnen, na čelu in na lici ijast, na obradku belkast. Krila so ua korenu rjasta, sicer motna, utripači rumenkasti. Samica je rumenkasto sivo oprašena. krila so jej čista, samo na korenu rumenkasta. Dolga je blizu šest milimetrov. Orviči so beli, dorasli gredd v zemljo, kjer se zabubijo. Brdskvarica ali broskvina muha leta uže zgodaj vzpomladi in oplojena samica polaga svoja jajca ua kocnje in ko-reue rastlinam broskvinega plemena (broskvi. kolerabi, pod-zemljiei i. t. d.), pa tudi redkvi in repi. Črvički, ki se izležejo iz teh jajčec, zavrtajo se v koren ali koceuj in dolbejo rove po njem. Tak razordn kocenj se umeči in začne gniti. Vela ndt na tacih sajenicah kmalu ovadi kvarljivce, ki se hitro razvijajo — kakor muhe sploh — in dadd drugi, in ta zopet tretji zarod, a pri ugodnem vremenu pride tudi še četrti. Vsak zarod je večji ua številu, se številom raste pa tudi škoda. Samec je pepelast in črno kocinast ter ima na hrbtu tri črne proge, na zadku pa eno samo. a nekoliko poprečnih pasov. Na belem čelu se žari rudeča trikotna lisa, oči se mu leščijo zlato zelenkasto. Na korenu rumenkasta krila so nekoliko okajena. Samica je tudi pepelasta, a menj kocinasta, na hrbtu in na zadku brez prog. Glava jasno sivkasta, čelo rodeče in belo obrobljeno. Krila so čista, na korenu rumenkasta. Dolga je šest milimetrov. Črviči so rumenkasto beli, svetli in goli. To muho zatiraj tak6, kakor je bilo pri sivej čebularici nasvetovano. Korenlčarica ali korenska muha je nekaj manjša od prejšnje, ali škodo dela prav tak6, kakor brčskvarica. Nje mladiči živč namreč v broskvinih kocnjili, v redkvah in redkvicah, katere nam takisto kvarijo, kakor je bilo to o prej-šnjej povedano. Muha je podobna broskvini. Samec ima na hrbtu tri črne proge, na stisnenem, ožjem zadku pa po sredi eno in poprečne črne zareze. Celo je belo s črno trikotno liso. Na samici so vse proge nejasne, nje širše čelo je spredaj rjasto, zadaj črno, ob strančh belkasto. Krila so pri obeh čista. Črvič je zgrbančen in je ves posut s črnimi zrnci. Po tem ga je lehko razločati od brćskvaričinega mladiča. Pčsarira ali pčsina muha kvari peso, zlasti dokler je ta še mlada. Muha je rumenkasto siva, na čelu ima pomarančasto, belkasto obrobljeno morogo in tudi tipalnice so na korenu pomarančaste. Oči so rudeče kakor opeka, noge zamazano rumene. Jajca poklada samica na mlado ndt, v katero se črviči vdolbejo in potem po njej vrtajo sem ter tje. Mrkvarica. Po vsem, kar smo do zdaj slišali o zajedavcih povrtne zelenjave, mislimo si lehko, da tudi mrkva i koren, korenje) ne bode brez njega. In res je tak6. Njo zajeda tudi neka muha, mrkvarica jej pravimo zategadelj, in tu poleg jo vidimo upodobljeno, povečano in v pravej velikosti Svetlo črna je in mehko dlakava, glava in noge so rumene. Skoro čista, rujavkasto žilnata krila so velika in nekoliko daljša od zadka. Mrkvarica leta prvikrat vzpomladi, drugi zarod pa po leti. Oplojene samice iščejo potem mrkvo, če te ni, dobra je tudi repa in repica, ter pokladajo na njo tik nad zemljo gručice jajec. Iz njih se izležejo črviči, ki dolbejo navzdol in preoravajo koren na vse strani. Črviči so goli, gladki, svetli, bledo rumenkasti. Nät napadene mrkve začne rumeneti in Mrkvarica T praTei velikosti in povećana, takisto tudi nje liOinka. veneti. Kakor hitro to opaziš, poruj jo skrbno. Koren sicer ni več za rabo, vsaj ljudčm ne, ker je več ali menj gnil in je izgubil pravi okus, ali tudi na gnoj ga ne smeš vreči, predno nisi ugonobil vseh črvičev v njem. To je vse, kar se da storiti proti tej muhi. K večjemu bi se moglo poskusiti s posipanjem, bodi si s stolčenim ogljem, bodi si z malcern (gipsom), kakor je bilo opisano pri sivi čebtilarici. Zastran užitnega korena sadimo po vrtih zeleno, in tudi v njej živč črviči neke muhe, zelenske muhe. ter vrtajo po mesnatem korenu. Crviči so čisto beli in ni jih lehko ločiti od mesa. Zatö se jih gotovo mnogo pojč, ne da bi človek vedel za nje. Muha je črna, svetla iu ima rujavo glavo. Podobna je si ra rici, čegar črviči živč v starem siru. Primeri str. 142. ‘Spärgova muha. Špargo imajo povsod v čislih kot najboljšo in najslast-nejšo zelenjavo in navadno hodi le pri gospodi na mizo. Mnog slovensk kmet ne pozni je niti po imenu. Za čudo pa ta toliko hvaljena sladka šparga živalim ni takč priljubljena, kakor bi si kdo morebiti mislil. Priprosta repa in käpus (zelje) imata med mrčesi muogo več čestilcev in prijateljev, nego imenitna šparga. Podjčd, ki pod zemljo gospodari, res tudi njej podgrizuje korenike, ali ne more se reči, da bi mu špargove bile ljubše od druzih. Pa tudi po listji in po cvetji pase se v primeri z drugo zelenjaTO malo golazni in še ta jej ne stori posebne škode. Po listji in cvetji pohajajo neki majhni hroščki, pase se gosenica kake möre in časi se makova ušica naseli na njo. Največjo škodo dela ua špargi neka muha, ki spada med naše najlepše in je tak6 pisana, da je ni lehko zgrešiti. Podoba kaže nam samico, nekoliko povečano, a črta pod njo kaže pravo velikost. Muha ima niso glavo, prsi in J—, noge, hrbet je sivo zaprašen in nejasno progast. I zadek je rujavkasto črn in sivo pasast. Samica Špargova muha. ima dolgo, rjasto bodalce, s katerim jajca vsaja za luske na špargovej glavici. Tudi krila so rujavkasto črna in belo lisasta. Te lise so popolnoma čiste in prozorne. Vzpomladi, kadar začne šparga riti iz zemlje, pokaže se tudi muha in poseda po glavicah. Kmalu potem, ko se je zaplodila, prične samica zabadati jajca v špargovo glavico, in sicer v večjem številu. Mnogo te zalege se s porezano špargo uniči, tista pa, ki ostane na gredici, je kmalu polna črvičev. Za kacih štirinajst dni se namreč izležejo iz jajec, zabodejo se v mehko steblo, rijejo po njem navzdol in pridejo celč v koreniko. Ta začne gniti in gre po zlu, pa tudi steblu se kmalu poznä, da boleha. Crviči so gladki in svetli, rumenkasto beli, samo ua prvem in zadnjem členi črni. Ko so dorasli, zabubijo se v svetlem, rujavkastem, na koncčh črnem sodčeku, in sicer ne v zemlji, kakor je to navadno pri druzih muhah, temveč v spodnjem delu stebla. Tu prezimujejo in čakajo pomladi in nove šparge. Ako imaš špargovnik, na katerem ti ta muha dela kvaro, hodi ga vzpomladi, ko šparga poganja, pogostoma ogledovat in sicer zjutraj prav za rano, vsikako pred solncem. Videl bodeš muhe mirno po špargovih glavicah sedeti in lehko jih bodeš obiral in tri. — Kadar opaziš, da so rastline bolne, odkoplji jeseni vsako bolno steblo in sicer do korenike, onde je odreži in sežgi z bubami vred. Strigalica, po nekaterih krajih tudi kleščarica, Škarji ca, uholäz. stru g ulj a in streharica imenovana, je povsod znana živalca in je sploh na slabem glasu. Ne da bi po vrtih kako posebno škodo delala. O tem sploh svet vč malo povedati. Ta ali oni jo je res nie našel v grozdu med gosto zbitimi jagodami ali na kakej hruški, toda kaj tacega bi jej vsak rad pregledal, ko bi jo od vseh strani ne dolžili težje pregrehe. Staro in mlado pač vč, da ta nebodigatreba nema drnge misli, nego kje bi se dobilo kako človeško uhö. da bi zlezel vanje. Občutljive duše si hitro zatisnejo ušesa, ako ugledajo kako strigalico, nekatere celč, ako slišijo o njej govoriti. Kaj bi vse utegnila počenjati v ušesu, tega si misliti ne smejo. Gotovo bi jim zašla v možgane in bi jih izpila. To bi bilo res strahovito! Za čudo pa je vendar to, da nikdo ne reče, da bi mu strigalica bila kedaj prišla v uho. in tudi o tem ne vč nobeden povedati, da bi bila komu druzemu zlezla v uho. Ali neumen strah pred njo gre vendar od roda do roda. Strigalica ali škarjica. Da pa škšrjica vendar ni povsem nedolžna živalca, razvidno je uže s tega, ker v tej knjigi govorimo o njej. Vrtnarji jo dolžč, da jim obgrizuje grozdje in zrelo sladko sadje, da se skriva v brokole in karvijole ter razjeda in kvari siraste mehke glavice, drugi zopet jej očitajo, da obgrizuje mrkvo in klesti uje mlado, nedozorelo seme. Drugi so jo zasledili, ko se je zarila v koruzne latice in onde ščipala in izjedala mehka, še mlečna zrna, in našli so jo pri istem malopridnem delu tudi v reženem klasji. Najbolj napreženi na njo so pa cvetličarji, ker jim kvari raznovrstno cvetje, zlasti klinčiče in georgine. Da jej gre mlado georginino listje sosebuo v slast, uveril sem se sam. V vrtu, kjer stanujem, posadi vrtnar ob potih vsake pomladi georginine gomolje (čompe), katerih se drže še ped visoka posušena lanska stebla. Lani sem opazil, da je mlado listje bilo na vseh močno objedeno, na nekaterih pa prav do golih reber okleščeno, a na nobenej nisem mogel zaslediti niti ene živalce, katero bi bil mogel obdolžiti narejene kvare. Tudi v zemlji ni .bilo ničesa najti. Ko pa odrežem eno lansko suho steblo, pade nekoliko strigalic iz njega, a ko je razporjem, usuje se neverjetna množica te živali, ki so bile uže črez polovico dorasle in temno rujave. Porezal »n potem po vrsti vsa stara stebla, in vsako je bilo malo do vrha natlačeno s škarjicami. Pri vsacern imele so moje in treh otrok noge dosti opraviti, da smo vso to brzonogo golazen poteptali in pomestili. Potem so imele georgine mir in so se v kratkem času opomogle. Tudi letos ni bilo dosti drugače, samo da mrčesa ni bilo toliko in da sem ga, izučen po lanskej izkušnji, uže o prvem žretji opazil in mu ustavil pustošenje. V vsakej cevi našel sem po eno rodovino, namreč kacih dvajset mičkenih, skoro belih mladičev in eno staro samico, njih mater. Skärjica je takd znana živalca, da je ni treba na drobno opisavati. Podobna je ozkemu hrošču in ima prav kratke, usnjate pokrovke in tenka kožnata zadnja krila, katerih pa navadno ni videti, ker so vzdolž in vprek zganena in pod pokrovke potegnena. Ploščato, rujavo telo okončuje se v gibljive, zakrivljene klešče ali škarje. Na našej podobi je strigalica nekoliko povečana in desno spodnje krilce je razpeto. Samci so večji in klešče so jim na notranjej strani zobčaste. Samica znese zgodaj vzpomladi v kacem temnem in skrivnem kotičku blizu dvajset precej debelih, rumenkastih jajec, od katerih ne gre z lepa. In tudi pozneje, ko so se izlegli mladiči, ostane še dolgo pri njih, kakor koklja (kloka) pri piščetih. Mladiči so s prva beli, drugače starim uže podobni, toda ne-majo kril. Ko so se večkrat prekćžili, porujavč, narastć jim krila in do jeseni so dorasli. Strigalica je, kakor smo uže rekli, pouocnjäkinja. Po dnevi jo navadno vidimo le tačas, če smo jo prepodili iz skrivišča. Jako hitra je in tačas ne misli na drugo, nego kam se zopet skrije. Zvečer še le gre na pašo, ali pa tudi leti. Poleg uže omenjene boljše hrane zadovoljava se v sili tudi z vsakovrstno gnilobo, bodi si rastlinska ali živalska. Nekateri trdijo, da mladiči naposled pojedć tudi svojo mater. Ako bi ti škdrjica kedaj v vrtu bila neprijetna ali cel6 škodljiva, iznebiš se je najhitreje, ako jej tu in tam nastavljaš otla stebla, cevaste kosti, kako gnilo desko i. t. d. Tudi pod zvežnje grahovice, bežolovice ali ajdovice, položene po vrtu, zvabiš jih lehko v večjem številu. Tudi v kak star koš ali pletenico, ki jo pustiš nekaj časa ležati, skriva se ta golazen rada. Te nastave, se ve da, moraš večkrat pregledati in jih dobro stresti in stepsti. Ako ti kvarijo cvetice, vabi jih v živalske sezute parklje, katere natikaš na paličice poleg cvetja. Kazumeva se, da jih moraš vsak dan iztrkati in onde skrite strigalice pomoriti. Prav tako nevšečen kakor strigalica je po vrtih časi prašiček, tudi kočic in živica imenovan. Tudi ta ponočnjak se po dnevi rad skriva po temnih in vlažnih kotih, pod k&-mene, pod opeko, pod les, pod cvetne lonce i. t. d. Po noči lazi okolo in išče v hrano gnijoče, pa tudi še žive mehke in nežne rastline. Posebno všeč so mu mlade kali. Ako bi ti ta gomazen bila kedaj nadležna, nastavi jej pripravna skri-višča, na pr. kakor strigalicam in potakni jej tudi kake vade, recimo koščke krompirja ali korena. Polži. Mnogo večjo preglavico nego vse strigalice in vsi prašički delajo vrtnarjem in poljedelcem raznovrstni polži. To so požeruhi, da ne kmalu tacih. Po nekaterih krajih tožijo ljudje, da ne morejo saditi nobene zelenjave, ker jej polži ne dadč, da bi vzrasla. Drugod jadikujejo, da letos ne bodo imeli niti bežola niti graha, dasi so ga posadili. Polži so jim ga požrli, preduo je dobro iz zemlje izlezel. Pogostoma slišijo se take tožbe sosebuo v mokrih pomladih, in sploh je znano, da tem živalim ugaja mokrota in toplota, suša in mraz sta jim pa neprijazna. Vsak mojih bralcev vč, da se po vrtih in poljih nahaja več vrst polžev. Nekateri ima svojo hišo in jo nosi seboj, kamor hodi. Vanjo zleze, kadar se mu zdi, in iz nje se zopet izplazi. kadar ga je volja. Ves pa nikoli ne pride iz hiše, in tudi he more, ker je na njo privezan. Najprej pomoli glavo iz hiše in potem se izplazi iz nje precej dolg iu mesnat podplat, s katerim se počasi po svetu pomika. Čreva pa in kar je še druzega potrebnega drobu, ostane vse v hiši. Poleg hišuih gospodarjev so pa tudi siromaki „nčmaniči“, ki se brez svoje hiše potikajo po svetu. To so slinarji ali lš zarji, po necih krajih tudi slugi imenovani. No mi tukaj ne delamo med njimi nobenega razločka, gospodar ali lšzar, škodljiva sta oba, zadnji tem več, ker se navadno nahaja v večjem številu. Na zelenjavi dela največjo škodo poljski slinar, katerega nam podoba kaže povsem raztegnenega. Dotakneš li se ga, stisne se in skrči na polovico. Glava nosi štiri tipalnice, na zadnjih daljših dveh so nasajene oči. Sprednji del hrbta pokriva zaokrožen kožnat ščit. Zgoraj je sivkast, spodaj na podplatu belkast. Prvi gorki dež vzpomladi izvabi slinarje iz zemlje; po dnevi jih ni videti, razen o dežji, po noči pa lazijo okolo, puščajoč povsod za soboj sled, namreč slino in sluz, ki se sveti kakor svila. V hrani niso posebno izbirljivi, da si jim gre zelenjava in sladko sadje najbolj v slast. Od moža, vse vere dostojnega, sem izvedel, da so mu taki polži pojeli prazno satovje v uljnjaku. Pri slinarjih in sploh pri polžih ni samcev in samic, temveč vsaka žival je oboje ob enem. zategadelj tudi vsak polž jajca leže. Potem se tudi ne bodemo čudili, da se ta golazen pri ugodnem vremenu in pri obilnej hrani silno razmnoži. Od meseca avgusta počenši pa tje v pozno jesen odkla-dajo slinarji svoja jajca v vlažna skrivališča, kjer jih pekoči solnčni žarki ne zadevajo. Jajca so drobna kakor prosd in čista kakor steklo. Vsak slinar jih odloži kacih štiri sto. Kakor so videti nežna, vendar jim niti mraz niti vročina ne nahudi. V suši se sicer skrčijo, a v moči se pozneje zopet napno in ne gred6 z lepa po zlu. Mladi rasto precej hitro in so vsaj v dveh mesecih dorasli. Proti slinarjem imamo več dobrih pomočkov. Xa gredice ali lehe, kjer ti slinar dela kvar, razpoloži zvečer razrezana sladka jabolka, kosce korenja ali buče, salate, käpusa; vzpomladi, ko tega ali onega še ni, dobre so tudi zvečer obeljene vrbove šibe. Vse to zvabi množino slinarjev in zjutraj zgodaj jih lehko pobereš. Kokoši, zlasti pa race jih jed6 jako rade, zat6 nekateri tudi spuščajo race za rana na vrt, da pobirajo polže. Ako nemaš perutnine, ugonobi slinarje kako drugače, bodi si, da jih pohodiš, ali z vrelo vodo opariš ali z apnom potreseš.. Tu in tam nastavi jim kupčeke velega in polu gnilega lepenja, katerega potem večkrat pregledaš in škodljivce potareš. Po vrtih sade za gizdo lepo cvetico cesarski tulipan (Fritillaria imperialis), ki tudi prav dobro služi v ta namen. Polži jo namreč prav radi jed6, potem pa od nje poginejo, ker je strupena. Ako ti je ta rastlina pri roki, razreži jo na kosce in pomeči po gredicah. Zjutraj, predno je solnce posijalo, ali pa zvečer po soln-čnem zahodu potresi po tleh pepela, apna, malca (gipsa); ali če tega ni, pleve (setine), pazderje ali saje. Polži lazeči prek tacih stvari ranijo si mehko in jako občutljivo kožo in potem poginejo, ali pa izgubivši mnogo sline se sušč, ne morejo naprej, ter jih solnce opali in pomori. Najbolje in najgotoveje bodeš pa polže zatrl, ako zjutraj ali zvečer potresaš železni vitrijol, ki je neka zelenkasta sol in se po ceni dobi. Vitrijol stolci v kolikor mogoče droben prah, pomešaj ga z najdrobnejšim peskom in potem ga trosi po gredicah. Najmaujši prašek te soli umori gotovo uajveč-jega slinarja, ako pade nanj, kajti zaje se mu v kožo in taka rana je vsacemu polžu smrtna. Železni vitrijol ob enem tudi dobro tekne rastlinam in pospešuje njih rast. Tudi navadna sol je dobra, ako ni vitrijola. Lanskega leta bral sem v nečem gospodarskem časopisu, da ga ni boljšega pripomočka iznebiti se nadležnih poljskih polžev, nego je pivo ali ol. Ta pijača neki zvabi k sebi polže daleč na okrog in slinarji se je takö navlečejo, da pijani ob-ležč. Pivo se nalije v plitve posodice in te se namestijo v zemlji tak6, da morejo polži lehko do nje. Pomoček bi bil res prav po ceni, torej naj se poskusi. Na konci naj še povčm, da po nekaterih krajih zmočijo seme, predno ga posade ali posejejo, z nečim močilom, ki se naredi tak6. Na litru žganja razpresti ali raztopi se en lot voženka (Asa foetida) in potem se temu razprostu prilije toliko vode, da se ž njo zmoči en vagan semena. Na menj semena vzame se, se vč da, tudi menj voženka in menj žganja. Pravijo, da se rastlin iz tacega semena polži ne dotaknejo. Od brezhišnih lazarjev nič menj požrešni in škodljivi so polži s hišami. Posebno velja to o našem največjem polži, ki ga je zlasti po osojnih vrtih povsod dosti. Nahaja se tudi Vrtni polž. Škodljive žival'. 16 po vinogradih in vzpomladi ga je najti po vinskih trtah, kjer objeda mladike. Ob suhem vremenu sedi s hišo kakor prilepljen po drevesnih deblih ali po ograjah, po noči in v deževnem vremenu pa lazi okolo. Jeseni se zarije v zemljo in si zaprč hišo z apnenim pokrovcem. Po zimi in zgodaj vzpomladi ljudje iščejo take zaprte polže in jih jed6. Po nekaterih krajih, na pr. v južnih Nemcih, rede tega polža v posebnih vrtih na veliko in ž njim trgujejo. Na dunajski trg prihajajo po Donavi veliki čolni polni polžev. Naši vrtni polži so še mnogo večji, nego je tukaj v podobi narisano. Hiša je sivkasta ali rumenkasto rujava in časi bolj ali menj razločno pasasta. Na Primorskem se navadnemu vrtnemu polžu pridružujeta še dva druga, ki nista skoro nič manjša in — vsaj v Gorici — dosti škodljivejša, namreč opisani in poprskani polž. .Opisani jo vrtnemu močno podoben, toda ima nekam močnejšo lupino. Navadno ima dva temna pasa, a med njima belo črto. Poprskani je rumenkaste lupine, po katerej gredi temni pasovi, ki so pa večinoma nejasni in v raznolične mo-roge in lise razdrobljeni. Obustje je belo in vzvrneno. Opasanega nabirajo in ga z vrtnim vred prodavajo na trgu, po-prskauega pa jedi v Lahih. Poleg teh treh večjih je na Primorskem po vrtih še nekaj manjših, prav nadležnih in požrljivih polžev hišnikov. Med temi imenujemo samo obloustnika. nekaj črez poldrugi centimeter visocega polža, kopičaste ali brčkaste, sive in nekoliko rebraste hišice. Posebno lehko ga je poznati po tem, da popolnoma okrogla vrata za seboj zapira s trdnim pokrovcem. taki, da nobena žival ne more do njega. Vse, kar pokončuje slinarje, zatira tudi polže s hišami, a ker so ti mnogo bolj očitni, storiš najbolje, ako jih sproti pobiraš in tareš. Podzemeljski črv. S tem črvom končujemo vrsto živali, ki so zelenjavi škodljive. Kot zadnjega v vrsti stavimo ga uže zarad tega. ker ga nemarno za posebno škodljivega, marveč smo preverjeni, da malo škodo, ki jo časi tu ali tam napravi, po drugej strani obilno povrne. Predaleč bi zašli, ko bi hteli na drobno razpravljati zasluge, ki jih ima podzemeljski črv za poljedelstvo. Te so mnogo večje, nego se navadno misli. Kmet, ki oije zemljo in s tem spodnjo plast obrača na vrh. ima v črvu najboljšega pomagača. Kes je majhen, ali zat6 je neumorno delaven in pa mnogo jih je. Zgornja prst, rodovitna črnica, v katero sadimo in sejemo, je največ njegovo delo. Lehko rečemo, da je vsa črnica uže potovala črvom skozi želodce, in na tem potu se je jako izpremenila. nje rodovitnost je zdaj mnogo večja, rekel bi. da je pognojena. Crv namreč požira prav veliko množino prsti, katerej je povsod primešano več ali menj guijočih rastlinskih in živalskih snovi. V črvovem želodci razkrojijo se te stvari mnogo prej, nego bi se razkrojile v zemlji. Prst, ki ž njimi vred potuje skozi želodec, navzame se teh razkrojenih snovi in gre zopet iz črva kot najboljša, najrodovituejša črnica. Da črv v resnici požira neverjetno množino prsti, prepričaš se lehko, ako pogledaš velike glisti n e. To so namreč tisti klobasasto zamotani kupčki, ki jih črv postavlja blizu svojega doma. Časi so res takö velikanski, da človek težko verjame, da jih je naredila tako tenka glistasta živalca. No sama prst črvu ne zadostuje, zat6 vlači v svojo luknjo listje, slamice, perje in kar je še take drobnjave, da ondo trohni in gnije ter mu pozneje služi v hrano. Na zemljišči, kjer biva mnogo tacih črvov, vidimo večkrat zjutraj v zemljo potaknene slamke in liste, kakor bi jih bili otroci v igri posadili, a v istini so jih črvi zavlekli v svoje luknje. Ne derih se zalübnik še ni do hrošča razvil ter ga bode z lu-jom vred v ognji pokončal. Takü so delali tudi v Šuma vi od leta 1869. do 1874. in so naposled vendar zmagali zalübnika, potem ko mu je v žrtev palo na milijone debel. Sama graščina Krumlovska potrosila je v svojih prostranih gozdih (do 30.000 hektarov) od 1869. do 1874. leta nad 100.000 gld. na delavce, ki so skorjo lupili in požigali. Samo na krumlovskej grajščini uničil je zalübnik 633 hektarov (1100 oral) najlepšega gozda. Jelov zalübnik je na polovico manjši od smrekovega, komur je drugače podoben. Kazen velikosti razloča se v tem, da ima samec zadaj na vdrtih pokrovkah ob strani šest do sedem. zobcev, od katerih sta drugi in peti največja in nekoliko zakrivljena. Nahaja se prav pogostoma v jeli, tu in tam tudi v mecesnu. Pred nekoliko leti se je bil v trnovskih cesarskih gozdih (nad Gorico) močno zaplodil in gozdnarji so imeli mnogo opraviti, predno so ga omagali. Živi in se vede kakor smrekov, toda rovi so mu vodoravni (.------~-----) kakor pri malem borovem zalübniku. Zatirati ga je prav tak6, kakor smrekovega. O vrtnem zalübniku smo uže govorili na 160. strani ter smo povedali, da v vrtih zajeda posebno jablane in hruške ter jih navadno pokonöä uže v prvem letu. Tudi tukaj ga moramo omeniti, ker takisto kvari mlade hraste, javorje in bukve. Napadena drevesca je treba tekoj, kakor se škoda opazi, vzeti iz zemlje in sežgati. Lesni zalübnik ali belinar. Vsi dozdaj opisani in še mnogi drugi zalübniki, katerih tukaj ne moremo navajati, imajo svoja legla pod skorjo med lubom in ličjem. Tukaj pa imamo še enega, ki se od vseh prejšnjih loči v tem, da vrta naravnost v belino, tedaj v les. Belinar je na sploh podoben drugim zalübnikom, toda zadaj na pokrovkah ni uščipnen in ovratnik je še bolj okrogel in luska vo nagrbančen. Pokrovke so po sredi ob švu in na vnanjem robu temnejše in večkrat imajo še po sredi temno progo. Belinar roji zgodaj vzpomladi in samica Trta rove naravnost v les, bolj ali menj globoko. V tencih raklah privrta do stržena. Potem poklada ob straneh v zdolbene jamice svoja jajca, vseh skupaj kacih trideset. Ličinke dolbejo potem na-opik na matični rov ravne postranske rove, ki pa niso nič daljši nego je ličinka, ki se potem onde tudi zabubi. Leglo ima tedaj tlko podobo: Mogli bi je primerjati lestvi Dalnji razvitek je kakor pri družit zalübnikih. Kakeršno je vreme in kakor so druge okolnosti mrčesu več ali menj ugodne, ima na leto en sam ali pa tudi dva zaroda. Napada jele (hoje), smreke, pa tudi me-cesne in borovce. Les, ki je bil po zimi posekan, bodi si olupljen ali ne, in se ni za časa spravil iz gozda, trpi največ od beliuarja. Oasi so debla kakor sito preluknjana in tak les hitro izgubi na vrednosti. Debelejši les za stavbe mora s« v tacih gozdih, kjer belinar gospodari, sekati vzpomladi, ko mezga stopa v drevje, ali malo poprej in se mora potem olupiti Izkušnja uči, da se belinar tacega lesa ne loti, bodi si, ker se les otore hitreje suši, bodi si, ker je vse deblo kakor s smolo namazano. Kakor druge zalubnike treba je tudi belinarja loviti v nastave, a ker zalege nema pod lubom, temveč v lesu, ne zadostuje, ako drevesa, ki so ti rabila v nastave, samö olupiš, temveč vsa moraš sežgati ali pa v oglje pokuhati Brestov likar. Tudi listnato drevje ima pod lubom svoje posebne zajedavce, ki se po svojej vnaujosti od zaldbnikov razlikujejo. Pravimo jim likarji. Na sploh vendar listnato drevje ne trpi toliko in tudi ni tak6 občutljivo kakor igličnato. Samo mlada drevesa se vsled likarjev hitro posušč, stara pa žive leta in leta z likarji vred, ne da bi se jim posebno poznalo. Največ trpč breza, brest in jesen, hrast uže ne toliko, bukev pa naj-menj. Da so pa likarji sadnim drevesom jako škodljivi, čuli smo v IV. poglavji, kjer smo se seznanili z dvema škodljivcema, namreč s svetlim in raskavim likarjem. Ker so ti vsi Likarji po postavi in v življenji tako podobni, da jih je večkrat težko razločati, govorimo tukaj samo o brestovem, katerega tudi bralcu stavimo v podobi pred oči Vsacega likarja bodeš najhitreje spoznal, ako ga pogledaš Brestov likar. o) hrošč povečan, 6) ličinka v pravej velikosti in povečana, c) buba po-več., e) hrošč od strani. Rovi brestovega likarja od strani. Zadek mu je namreč spodaj napošev prirezan in je trebuh mnogo krajši nego hrbtne pokrovke. Poglej podobo pri e. Drugače je podoben zaldbnikom, samo da glava strči naprej. Ovratnik je precej ploščat, navspred zćžen ter spredaj in zadaj ravno odrezan in tenko pikčast. Pokrovke so skoro štirivoglate, nič širše od ovratnika in samo malce daljše. Ščitek, ki se izza ovratnika vriva med pokrovke, je velik in trivoglat. Črn je, pokrovke pa in noge in tipalnice so rusaste. Meseca maja pohajajo likarji po brestih in samica napravi si pod lubom kratek rov in klade vanj jajca, kakor to delajo zaltibniki. Ličinke so na prvih treh členih močno nabrekle, kakor je na povečanej podobi videti pri b. Rovi, ki jih vrtajo ličinke, so navadno mnogo daljši od mdtičinega in so sem ter tje iz- preriti, kakor kaže naša podoba. V teh rovih prezimijo ličinke in brestov likar ima po tem takem na leto en sam zarod. Likarju so stara drevesca bolj po volji, ali loti se tudi mladih in zdravih ter jih malo po malo zamori. Ker ima leglo visoko na deblu ali pa v vejah, ni ga tako hitro opaziti, v starih drevesih ovadi ga navadno odpadajoči lub. Močno napadena drevesa moraš čim prej tem bolj odstraniti. Tudi nastave bi mnogo koristile in pripomogle v zator. B5rova grlzlica. Grfzlica kot kvarljivka nam ni nova prikazen. Razen prvih treh imeli smo še v vsakem poglavji ž njimi opraviti. Izmed naših gozdnih dreves je zopet bör in sicer edini on, ki ima tudi to gloto pri sebi na hrani. Borova grfzlica je po priliki velika kakor naša muha. sam6 da je bolj debela in ploščata in da ima kakor vse griz-lice štiri krila. Samica je nekoliko večja, ima črno glavo in na njej tenke, malce nazobčane tipalnice, po truplu je rumeno in črno pegasta in pasasta. Samec ima češljaste tipalnice in je razen rumenih nog ves črn. Börova grfzlica se prikaže s pomladjo. Živahni samci rojijo nad borovimi vrhovi, samice pa leno lazijo po mladikah in vsajajo jajca v borove iglice s pomočjo pilastega bodalca. Ž njim namreč razporje iglico in potakne v zarezo podolgovato, bledo, zelenkasto jajčece in potem rez pogladi in zamaže. Tak6 pospravi v eno iglico deset do dvajset jajec, potem gre na drugo iglico, s te na tretjo in tak6 dalje, da je preskrbela vsa jajca, katerih ima kacih 120. Ko se Učinke izvalč, regne igUca in ličinke jo začnć objedati in ostanejo tak6 dolgo skupaj, dokler imajo hrane, potem se razlezejo. S prva glojejo igUco ob robčh in puščajo srednje rebro, pozneje pa žr6 vse sčinoma. Gosenici podobna Učinka ima 22 nog in je zamazano rumenkasto zelena, predno se levi, pa temno zelena. Glava je rusa in črno pegasta, nad vsako trebušno nogo ima nadpičju podobno morogo (;) in po vsem truplu je črno pikčasta, kakor zaprašena. Dorasla se skrči in zaprede na vejici v sivkast, sodčku podoben zapredek, iz katerega za štirinajst dni prodre grfzlica v drugem zarodu. Časi pa bube v zapredkih zastarajo in grizUca pride še le druzega aU eelč tretjega leta na dan. Ličinke druzega zaroda žr6 istoletne igUce in se dorasle na tlčh pod mahom zaprö v rujave zapredke, v katerih prezimijo in se še le prihodnje pomladi zabubijo. Grizlica žre najrajša na slabih, zaostalih in grmastih borovcih stoječih ob potih in na kraji gozda. Zategadelj tudi ni posebno škodljiva. No kadar se močno razpase, napada tudi odrasla in zdrava drevesa in jim uniči mladike, da se usušč. Do tega vendar pride redko kedaj, ker ličinka ostane jeseni dolgo na drevji in ker je precej občutljiva, gre je v slabem in mrzlem vremenu mnogo po zlu. Ako se je vendar v kacem kraji črez mero namnožila, mora tudi človek na njo roko vzdigniti. NajizdatDiše jih zatiraš, ako vz-pomladi meseca maja in jeseni meseca septembra obiraš gosenice. Takrat je namreč še vsa zalega skupaj, pozneje se razlezejo. Z nizkih drevesec, katera človek lehko z roko doseže, otepajo ali otresajo «) žuželka (dvakrat po- se gosenice v kako posodo. Večja debla Ve ana ’ bubaCmka’ ° Je tre^a stresati , da gosenice počepajo na tla, in potem se poberejo ali pa pohodijo. Jeseni pomečejo vetrovi in deževje sila gosenic na tla, ki se potem v kup zgnetene še dolgo časa tiščč ob deblu. Takrat jih je treba pokončavati. Po zimi, dokler ne zapade sneg, in vzpomladi pobirajo naj se zapredki pod mahom. K temu delu dobri so tudi otroci in slabotne ženske, a koristno je tem več, ker se ob tej priliki pobere in uniči še tudi velika množina druzih škodljivcev. Pridni pomagači pri zatiranji so tudi ptiči, ako jih pustiš z mirom in tudi skrbiš, da jih drugi ne vznemirjajo brez potrebe. Börova grizlica predica. Grizlica predica je znatno večja od navadne börove, in ima po priliki velikost naše mesarske muhe. Samica je črna in po glavi in na plečih rumeno morogasta, na širocem in ploščatem zadku ob straneh rudeča. Tudi noge in tipalnice so rudeče. Nekoliko manjši in tanjši je samec, pisan tudi tak6, ali rumenih morog nema toliko. Ta grizlica prihaja še le o polovici meseca maja in samica piileplja svoja podolgovata na obeh koncčh zašiljena jajca posamična na börove iglice. Tudi nje ličinka je gosenici podobna, ah razloča se od navadne borove grizlice v tem, da Borova grizlica. ima samo šest prsnih nog, trebušnih pa nič in prav na konci ima še dva, nožicam podobna rogljička. Nje glava je rujavkasta in temno pikasta, kratke tipaluice črne in rumeno kolobarčaste. Truplo je časi bolj zeleno, časi bolj rumeno, a spodaj zmerom jasnejše. Po hrbtu in ob vsakej strani se jej vleče temnejša proga, in pod stransko progo še rumena črta. Nekaj posebnega ima tudi v tem, da prede. Kakor se izvali iz jajca, začne jesti in ob enem tudi presti. Od tenke svilaste preje Borova grizlica predica, napravi si med iglicami prozoren spre- spodaj nje ličinka, dek, v katerem tiči in žre. Kadar nema več hrane, izleze polagoma iz spredka, odgrizne si eno iglico blizu pri dnu in jo povleče za seboj v spredek in potem jo žre po volji. Povsod, koder hodi prede prejo in s časom je vejica, na katerej se nahaja in žre od spodaj proti vrhu. vsa opredena. Navadno žr6 samo stare iglice, ako so pa v velikih množicah, oklestijo vse, da so veje popolnoma gole. Z oglodanih vej pomaknejo se na više stoječe in spredki so zmerom očitnejši, ker blato in odgriznene iglice v njih zastajajo. Dorasla ličinka spusti se ob niti z drevesa na tla. zarije se v zemljo, kjer si napravi in izgladi jamico, v katerej prezimi gola kakor je in še le prihodnje pomladi preobrazi se v bnbo. Predici so najljubši 30 do 401etni borovci, a dokler žr6 posamične, ne more se o škodi skoro govoriti. Drugače je pa stvar takrat, kadar se mrčes razmnoži in se poloti tudi mladega brstja, so-sebno, ako se žretje in pustošenje ponavlja skozi več let. Taka debla začnč vsihati in človek se mora tedaj geniti. Jeseni se naženejo svinje v gozd ali pa se zemlja okolo objedenih dreves prekoplje. Yzpomladi, predno grizlica roji, zabijejo se okoli objedenega borovja do poltretji meter visoki borovi koli ali rakle, ki so obeljene in s katranom namazane. Boječe grizlice sedajo rade na te kole in se prilepljajo na nje. Vsako toliko časa je treba polovljene pomoriti in, če je treba, pomaz ponoviti. S tem se pokonöä mnogo mrčesa, ali vendar je treba tisto in Se drugo leto zatirati gosenice. Drevesa in, če to ne bi dosti izdalo, tudi veje morajo se močno stresati in pod nje se razprostre kaka plahta, da se gosenice laže najdejo in bolj gotovo pokončajo. Z največjim uspehom se to delo opravlja zjutraj zgodaj. Yelika lesna ösa. Glede velike lesne Öse gozdnaiji niso enacih misli. Nekateri menijo, da je zel6 škodljiva in da v velikem številu tudi zamori drevesa. Resnica je, da so časi smrekovi parobki pa tudi stoječe smreke vse izprevrtane po lesnih osah. Drugi zopet pravijo, da lesna 6sa sama ob sebi, če tudi se nahaja v večjem številu, ne uniči drevesa, temveč da pri tem samo pomaga drugim zajedavcem, da je prej končajo. No bodi si stvar takö ali takö, toliko je gotovo, da je žival zelö nevšečna in tudi škodljiva uže zastran tega, ker tiči večkrat v uže podelanem lesu in pride v stanovanjih iz novega poda ali pohištva na dan, naredivši v njem veliko luknjo. Lesna ösa je velika žuželka valjastega trupla, ki se okončuje v bodico, pod katero ima samica še daljše bodalce, s katerim vsaja jajca. Truplo je črno, rumene so samo tipalnice, noge od kolčn počemši in dve lisi izza oči. Pri samici sta na zadku prva dva in zadnji trije obročki zgoraj rumeni, samec je po vsem zadku razen zadnjega črnega obročka zamazano rumen. Po glavi in po prsih je črno dlakav. Velika lesna ösa leta po leti glasno brneč, in samica zvrta z bodalcem skozi lub globoko jamico in položi vanjo po eno jajce. Bodalce vrta takö hitro, da je v petih minutah eno jajce preskrbljeno, a pravijo, da jih ima več nego sto. Najrajša jih vsaja smrekam Velika lesna osa. a) žuželka (samica), &) konec zadka od strani, c) ličinka (nar. vel.) pod lub, časi pa tudi jelkam. Ličinke so bele. mesnate in imajo šest prsnih nog in zadaj kratko bodico. Z močnimi čeljustimi grizejo les in delajo dolge, zavite, s črvojedino napolnjene rove. Tak6 žive najmenj dve ali tri leta, naposled se konci rova zabubijo in preglodavši se skoz les in lub pridejo obe na dan. Ose same ni moči loviti. Zatirati se more le s tem, da se odstranijo parobki in medla bolehava drevesa, katerim naj-rajša izroča svojo zalego. Debla, na katerih so videti velike okrogle luknje, hranijo gotovo v sebi še mnogo ličink, zategadelj jih je treba spraviti iz gozda in za drva razcepiti. Börov prelec. Borov gozd menda nema hujšega neprijatelja, nego je börov prelec, katerega vidiš tu z gosenico vred v pravej velikosti upodobljenega. V barvi se močno izpremina. Prednja krila so belkasto, rajavkasto ali rudečkasto siva. izza srede imajo precej širok rjast pas. v sredi pa belo piko. Zadnja krila so sivo rudečkasta. Manjši samec ima širše češljaste tipalnice in je temnejši. Metulj leta nekaj po kresu. Neokretna in lena samica sedi po deblih, živahnejši samec pa leta v mraku in po noči. Nekoliko dni pozneje začne samica nesti jajca. Najljubši so jej Borov prelec in njega gosenica. (Nar. vel.J stari borovci, rastoči na peščenih in suhih tleh. Prileplja jih po več skupaj na razkavo skorjo, mlademu borovji pa med veje in iglice. V višavo ne gre, ker je pretežka. Jajca, katerih samica znese do dve sto, so okrogla, s prva zelena, kesneje osiva. Za kake tri tedne izvalš se gosenčice, ki najprej pojedö lupine jajca, iz katerega so se izlegle, potem pa splezajo kvišku proti vrhu. Tu začn6 tekoj objedati iglice in žr6 tje do pozne jeseni. Ko nastopijo mrazovi, gredö po deblu navzdol ali pa se spuste ob niti na zemljo ter si poiščejo pripraven zimski stan. Najrajše se zavlečejo pod mah, ki raste v blazinicah, ali pa pod steljo. Tu si naredč jamico, zvijejo se v kohič in otrpnejo. Ako ni maha ali stelje, stisnejo se ob kak parobek ali ob kako korenino. Ko so šle zimovat, bile so na pol dorasle, ali pa še ne. Na pomlad se zemlja ogreje, gosenice oživč in se napotijo zopet na drevesa. Nekaj dni ne jed6 nič, toliko večja je pa požrešnost pozneje. Jesenskega žretja na drevesih ni znati, ker takrat so gosenice še premajhne, toliko očitnejša je pa škoda zdaj, ker gosenica potrebuje zmerom več in žre blizu do kresa. Nekdo je preračunil, da vsaka gosenica potrebuje okoli 1000 iglic. Potem se ni čuditi, da so v krajih, kjer se ta metulj močno razpase, razhodni gozdi po leti do polti objedeni. Ako primanjka bora, dobra je za silo tudi smreka ali mecesen, druzega listja se pa ne dotakne. Gosenico je od druzih jej podobnih lehko razpoznati po dveh lepo modrih, žametastih lisah, na drugem in tretjem obročku. Sivkasta je ali rujavkasta in s temnejšimi lisami pisana. Na vsakej strani ima dve vrsti bradavic, iz katerih rastč krajše in daljše ščetinaste dlake. Dorasla zaprede se med vejicami ali pa tudi na deblu v neki volnast, umazano belkast ali rujavkast zapredek, v katerem počiva temno rujava, skoro valjasta buba. Za tri tedne izpreza se iz nje metulj. V gozdih, kjer je prelec dobil premah, ne razvija se tak6 pravilno, in onde je po leti h krati najti jajca, gosenice razne velikosti, bube in metulje. Škoda, ki jo börov prelec napravi, je časi neizmerna, ker gosenica žre dvakrat na leto in sicer ogoli drevesa večkrat do polti, da si več ne opomorejo in poginejo in to tem bolj gotovo, ker za gosenice pridejo radi tudi zalübniki. Gosenica je kosmata in nje kosmatine imajo v sebi neko hudino, zat6 ptice ne marajo toliko za njo, kar je se vč da samo mrčesu v prid. Borovega prelca je treba na vse kriplje zatirati. Pod zimo, predno zapade sneg, pobirajo naj se gosenice v zimskih ležiš- čih, po leti zapredki po vejah in na deblih, pozneje metulji in tudi jajca, ki so toliko debela, da jih je moči lehko opaziti. Metulji sedč zmerom na tistej strani debla, ki je od vetra in dežja obrnena. Z mladih dreves se otresajo in pobirajo gosenice, kakor je bilo uže večkrat nasvetovano. Časi je treba kak močno okužen zavod (del gozda) tudi zažgati, da pogori do tal. Zlasti se ima to zgoditi takrat, ko so se gosenice zaprele in je velika nevarnost, da bi se metulji širili dalje po bližnjih, še zdravih zavodih. Samo ob sebi se razumeva, da se ima to zgoditi z največjo previdnostjo in skrbljivostjo, da ogenj ne poseže črez odločeno mejo. Z največjim uspehom pa v novejšem času zatirajo prelca s kolomazom. Zgodaj vzpomladi namreč, ko so gosenice še v zimskih ležiščih, ogladi se z rezilom raskavi lub na ped široko okoli in okoli debla in potem se gladina namaže z navadnim kolomazom. Pömaz brani mladim gosenicam pot na drevo, na kupe se zbirajo pod njim in naposled poginejo. Ako se kolo-maz začne sušiti, ni več lfepek, in pomaz je treba ponoviti. Kolomaz se ve da je treba imeti uže pripravljen. Da se pa potrebna množina tega mazila za časa more oskrbeti, potrebno je v napadenih gozdih, da se jeseni za poskus namaže nekaj debel, ki se potem vsak dan pregledujejo in navzdol potujoče in na kolomazu ujete gosenice štejejo. Ako se jih je na vsacem deblu na črez ujelo deset, tedaj je na pomlad treba misliti na mazanje. Na vso srečo ima pa borov prelec med drugimi žuželkami, sosebno med znauimi nam najezdniki toliko neprijateljev, da ga naposled omagajo ali ga vsaj na toliko ustrahujejo, da škoda po njem storjena, ni takö ogromna. Še več nego najezdniki, pomori jih neka bolezen, ki gre kakor kuga po gosenicah. To je namreč neka plesen, ki se zavrže v njih, se jako hitro razvija in umori vsako napadeno gosenico. Borov veščec. V družbi s prejšnjim nahaja se še drug, tudi precej velik metulj, ki pa niti z daleč ni takö škodljiv kakor prelec. V misli nam je borov veščec. Dolga in ozka prednja krila so na pepelnastem dnu črno morogasta, mnogo manjša zadnja pa rujavkasto siva. Debeli, na konci prirezani zadek ima bele in črne, v sredi pretrgane pase. V borovih gozdih videva se metulj meseca junija. Po dnevi sedi mirno na deblih in drži krila v podobi strehe zlo- žena ali pa nekoliko razprta. Proti večeru oživi in leta močno brneč od cveta do cveta. Oplojena samica prilepi potem svoja jajca na börove iglice, po kacih deset na eno. Gosenica je gola in ima šestnajst nog in črnikast rožiček na predzadnjem obročku. S prva je rumenkasta, pozneje ru-javkasto zelena in vzdolž petkrat rumeno, po sredi hrbta pa rušo progasta. Očitne ddšnice ob straneh so rudeče in črno obrobljene. Ako jo primež v roko. meče se s prednjim koncem sim ter tje in pušča iz gobca neki rujav sok. Do jeseni žre iglice, a ko je dorasla, gre z drevesa in se pod njim na tleh zabubi v usnjasto, temno ru-javo bubo. Gosenica je sicer na boru škodljiva, ali sama ob sebi ga nikdar ne zamori. Tudi se nikoli takd silno ne razpase, kakor nekateri drugi metulji. O priliki, ko se iščejo gosenice börovega prelca v zimskih ležiščih, poberejo se lehko tudi veščeceve bube ter se z onimi vred pokončajo. CT CO< cr (o Prstenčar. O prstenčarji smo govorili v IV. poglavji ter smo ga prištevali najškodljivejšim metuljem na sadnem drevji. Tukaj pride zopet na vrsto, ker kvarljivec se večkrat nahaja tudi na gozdnih drevesih, posebno na hrastih, gabrih, brestih, na glogu in na črnem trnu. Škoda tu sicer nikoli ne more biti tolika, kakor po vrtih, ali časi se vendar močno razpase. Zatirati ga je treba ute zategadelj, ker je zmerom nevarnost, da iz gozda zaide v vrte. Podrobno ga tukaj ne bodemo opisavali Vse, kar je o njem vedeti treba, najdeš v tej knjigi na 165. strani. Hrästcva sprevödnica. Ta metulj je na posebno slabem glasu, nekaj zato, ker je njega gosenica po hrastikih dasi zelö škodljiva, nekaj pa, ker je strupena. Kar se zadnjega svojstva tiče. pisali smo o njem uže v I. poglavji na 33. strani, kamor zavračamo bralca tudi glede opisa. Tukaj porečemo dve, tri besede o gosenici kot gozdnej kvarljivki. Sprevödnica živi na hrastji, toda ne povsod. Kjer se pokaže. razmnoži se navadno silno in ogoli hraste, stare in mlade, do polti. Kes da se objedeni hrasti zopet obrstijo, ali mnogo jih boleha vsled goseničnega tretja, veje vsihajo in mnogo dre-vesec gre popolnoma po zlu. Ako jim zmanjka hrastja, razkrope se po drugih drevesih, kajti nobeno listje se jim ne upira, ako ni tega, polotijo se celö poljščine. Rekli smo v I. poglavji, da se gosenice drič po dnevi zmerom na kupu ter da so preprečene z neko lehko prejo. Te kupe je treba treti in mečkati, se vč da ne z golimi rokami Sploh je pri tem delu treba velike opreznosti. Delavec naj si natakne rokavice, rokave naj si spodaj zaveže, hlače naj vtakne v škornje, vrat naj si zavije in tudi črez usta in nos naj si zaveže kako ruto. Pozneje, meseca julija, ko so se gosenice zabubile skupno v velikem zapredku, obirajo naj se te mošnje z dreves in sežigajo na mestu. Pa tudi pri tem delu človek ni nikdar dosti previden in oprezen. Kazen hrastove sprevödnice ste še dve drugi, živeči obe na borih. Navadne börove sprevödnice gosenica drži se tudi v kupih na drevji, toda dorasla gre na tla, katera preprede s svilnatimi nitiini in se onde tudi zabubi. Gosenične dlake so takisto strupene in gosenica hodi tudi v sprevodih na tretje. Pri nas je še nisem videl. Laška sprevödnica nahaja se v deželah okoli Srednjega motja, v Dalmaciji, na Laškem L t. d. Tudi ta dela na borih velike mošnjaste spredke in v vsakem živi vsa zalega ene matere. Smrekov prelec ali mniška. Imenuje se smrekov prelec, ker se največkrat nahaja na smreki, ali takč pa vendar ni na njo navezan, kakor bi človek lehko sodil po imenu. Jako je muhast in kjer smreke rastč pomešane med borovci, živi časi samo na teh in se onih niti ne dotakne. Toliko je pa gotovo, da je največ škode naredil na smreki, ki je, kakor uže vemo, mnogo mečja in občutljivejša od bora. Časi se nahaja pa tudi na listnatem drevji in kadar se je močno razpasel, ne dela nobenega razločka več. Mniška je gobavcu ali žvagarju (glej na 166. str.) zel6 podobna, samo da med samcem in samico ni tolikšnega razločka, in da samica nema zabreklega in z rujavo dlako obraste-nega zadka. Prednja krili so bela in s črnimi, nepravilno izveriženimi pa-sastimi črtami našarana, zadnja pa jasno sivkasta. Pri nas mniška, če se tudi nahaja tu in tam, nikoli nema tistega pomena, kakor na Ruskem, Poljskem in Nemškem. Ne more ga imeti uže zarad tega ne, ker pri nas ni tacih prostranih smrekovih in borovih gozdov, kakor *Onde. Neizrečena preglavica bila je mniška imenovanim deželam po-čenši od 1845. leta, ko se je v velikanskih množicah pojavila na Uralu in se od onod širila proti zapadu vse do leta 1860. Na Poljskem si leta 1852. mnogi vlästelji niso vedeli drugače pomagati, da so požgali cele gozde, samo da bi še rešili tega mrčesa. Leta 1853. nabrali so v enem samem gozdnem okraji (Rothebude) od avgusta do maja druzega leta blizu tri cente jajec (okolo 150 milijonov) in poldrugi milijon letečih samic. Ali pri vsem tem je bilo v istih gozdih 1854. leta zopet vse pod gosenicami in na tisoče juter najlepših gozdov je šlo po zlu. Ljudčm je upalo srce, videli so, da vse delo ne izdd prav nič. Ali vlada je vendar dala ukaz, da se imajo gnezda mladih gosenic iskati in zatirati. Do 18. maja se je to tudi prav pridno delalo, ali vse je bilo zastonj. Navzlic vsemu temu razširila se je gosenica po vsem okraji in do 12. julija, ko je ne- Smrekov prelec. (Nar. vel.) hala žreti, opustošila je in do konca uničila osem sto oral smrekovega gozda. Poleg smreke je šel gaber gosenici najbolj v slast. V pasjih dneh je bilo zopet vse pod metulji. Pobirali so jih. kar se je dalo, ali delo je šlo prepočasi od rok. zatč so po opustošenih gozdih po noči kurili, kar pa vendar ni imelo pričakovanega uspeha, dasi je mnogo metuljev zgorelo. Edino to dobro so imeli ti ognji, da so samice onde po golih deblih odkladale svojo zalego in da niso dalje letele. Jajec je bilo pa v strašanskih množicah, debla so bila vsa ž njimi pokrita, da so imela še drugo skorjo od jajec. Pa ne samo smreke, temveč tudi druga drevesa, celč nizke zeli in trave, lesene ograje in tudi opaži na hišah, s kratka vse je bilo pod jajci. In takč je s pomladjo 1855. leta oživelo toliko gosenic, kakor jih svet menda še ni videl. Po vejah jih je bilo na kupe, da so se pod njih težo šibile. Blato je padalo tak6 gosto, da je bilo slišati, kakor bi šel močen dež in po tlčh je ležalo po tri do šest palcev na debelo. Gosenica je zdaj žrla vse vprek, kar jej je prišlo pod zobe. Do 27. junija je bilo samo v tem okraji (Kothebude) črez 10.000 oral črnega gozda do polti oglodanega in drugih 5000 oral močno poškodovanih. Mrčes pa še ni bil dorasel in do konca julija je šlo vsega skup 20.000 oral gozda, največ smrekovega, po zlu. Metuljev k bilo potem toliko, da je bil gozd videti, kakor bi ga bil meg zapadel in kadar se je vzdignil kak roj, zdelo se je človeku. kakor bi s snegom najhuje melo. Na Ruskem je bila škoda še veliko večja. Preračunali so, da je v vseh teh letih mniška ‘ugonobila do devet milijonov hektarov gozda in da se je zarad nje posekalo sto in deset milijonov kubičnih metrov lesa, in sicer na Ruskem 96 milijonov, na Pruskem pa 14 milijonov. Mniška leta konci julija in samica potika svoja jajca za raskav smrekov ali borov lub po pet do petdeset skupaj. Pri tem delu se jej zadek stanjša in močno podaljša, zato so jajca na luskavem lubu dobro skrita. Najdeš jih le, ako odtrgaš lusko, okrogla jajca so ruša in se bronasto izpreminajo. Meseca aprila izvale se rumene gosenice, ki pa hitro počrnč. Nekaj dni ostanejo skupaj — časi do šest dni — potem še le gredö v vrh na iglice. Žr6 pa jako potratno, borove iglice odvržejo velik kos, takisto pojedö listji navadno samo dno okolo petlje. Dorasla gosenica je gobavčevej podobna. Precej kosmata je, dlake so navadno rudečkasto, časi pa tudi zelenkasto sive in stoje na rudečih in modrih bradavicah. Na drugem obročku ima žametasto liso in od nje vleče se po hrbtu temno rajava proga, ki je pa iia osmem obročku in na konci sedmega in v začetku devetega pretrgana z jasnejšo liso. Buba je temno rajava in se izpremina bronasto ter leži v prav rahlem spredku ob deblu ali pa med iglicami. Če tudi se redko kedaj prigodi, da bi se mniška takö namnožila, kakor je bilo zgoraj opisano, jo je vendar povsod, kjer se nahaja, imeti pod pazko. Kakor bi se kje pokazala v večjem številu, morala bi se zatirati. To se najbolje zgodi, ako se pobirajo jajca, za kar je čas od meseca septembra do aprila. Najbolje je, ako se pod drevesom tesno okolo debla razprostre kakeršno koli prostiralo in se potem raskava skorja z zalego vred s kacim kratkim nožem ali z rezilnikom postrže z drevesa. Jajca se pomečejo na planem v ogenj, toda po malem, ker silno pokajo. Z uspehom se pokončujejo tudi mlade gosenčice s prva, dokler so še skupaj v gnezdu. Drevesa se pregledujejo od tal do vrha in kjer se najde tako gnezdo, zmesti se z roko, ki je oblečena v rokavico ali ovita s kako cunjo. K temu delu se vö da so potrebne tudi lestve. Naposled je treba tudi metulje loviti in mečkati. Da se pa s tem delom ne zamudi preveč časa, pokončujejo naj se le samice, katere se vsak otrok hitro nauči razločevati od samcev. V slabem vremenu in pa zgodaj zjutraj jih je pobirati in treti, ker takrat sede mirno. Konečno še omenimo, da je od mniške do konca oglodane smreke kar mogoče hitro posekati in obeliti, nekaj ker tak les rad hitro gnije, nekaj pa, ker se vanj drugi škodljivci, zlasti zaliibniki radi naselijo. B6r ni tako občutljiv, dostikrat si še opomore, ako tudi je izgubil tretjino, časi cel6, ako je izgubil polovico iglic. Bukov prelec ali rusorcpka nahaja se menda pri nas povsod, toda zmerom le posamična in nikoli škodljiva, kolikor je meni znano. Ne živi pa samo na bukvi, temveč tudi na raznem drugem listnatem drevji, sosebno na hrastu, pa tudi ua sadnih drevesih. Toda samo na bukvi se časi tak6 razmnoži, da je res škodljiva. Pa kakor smo uže rekli, zgodi se to pri nas prav poredkoma. Gosenica je takö očitna in nenavadna, da jo človek hitro zagleda, ako se kje nahaja v večjem številu. Lepo rumena je in ima na četrtem, petem, šestem in sedmem obročku precej dolge ščetke od rumene dlake, na enajstem pa še daljši, ro-žičku podoben čopek rudečkaste ali rase barve. Odtod tudi drugo ime: rusorepka. Zareze med ščetkami so črno žametaste, pokažejo se posebno, kadar se gosenica zvije. Osmi, deveti in deseti obroček imajo ob hrbtu na vsakej strani tudi tdko črno morogo. Polna je bradavic, iz katerih rastö dolge dlake. Mlada je skoro črna. Izvali se kmalu po kresu. S prva se spušča po niti na tla, ako se strese drevo, na katerem žre. Kadar je večja, ne prede niti, temveč cepne na tla, zvije se in leži za-inrtvo. Dorasla gre z drevesa in se zabubi meseca oktobra na tleh pod mahom in resjem v precej gostem ali vendar prozornem spredku. Meseca maja in junija letajoči nočni metulj je umazano belkast in na prednjih krilih rujavkasto sivo zaprašen. Prek njih gredö trije rujavkasti, nepravilno zobčasti pasi, a na spod-njej strani ima vsako krilo rujavkasto pego. Zadnja krila so čisteje bela z zabrisanim temnim pasom v sredi. Samica znese belkasta jajca posamična na debla. Kjer bi bilo potrebno zatirati rusorepko, mečkajo naj se jeseni gosenice, ko pridejo z dreves v dno debla in se tu, zlasti pri slabem vremenu, nekaj časa držč skupaj, predno se gredö zabubit. Kjer tla niso preveč zarastena, iskale bi se s pridom tudi bube. Göbavec ali žvagar ne dela škode samö na sadnem drevji (išči na 166. strani), temveč tudi na raznem listnatem in časi celö na igličnatem, kajti ni je morebiti gosenice, ka-terej bi šlo vse takö v slast, kakor gobavčevej. V Gorici našel sem jo celo na smokvi, čegar trdo usnjasto listje se drugače gosenicam upira. V svojem dejanji in nedejanji je göbavec kot metulj in gosenica najbolj podoben smrekovemu prelcu ali rnniški. Zatö ga je pa tudi prav takö treba v strah prijemati in zatirati, ako bi se kje črez mero namnožil. Ob slabem vremenu (v dežji) iščejo gosenice zavetja, zategadelj je dobro, ako se jim tu in tam obesi kaka stara cunja ali suknena krpa. Izkušnja je potrdila, da se tačas gosenice rade skrivajo in zbirajo pod take nastave. Zlatoritka je bila opisana tudi uže poprej (na 168. str.) in prišteta najškodljivejšim mrčesom na sadnem drevji. Biva pa tudi na hrastih, na bukvah, na gabrih in brestih. In ker je zmerom nevarnost, da metulj iz gozda ali z blizu hiš rastočih dreves ne preleti v vrte, mora se povsod gonobiti, kar ni težko, ker gosenice stanujejo po zimi v takö velicih in očitnih zapredkih, da jih je uže z daleč videti. Škodljive živali. 20 Börova möra. Na železnici med Zgorelicami in Berlinom ustavile so 1867. leta gosenice vlak, da ni mogel naprej. Crez železniški tir lezla je namreč tolika množica gosenic, da je od maščobe strtih bil takö gladek, da so se kolesa le vrtela, a prijemala niso. Bila je gosenica borove more. Iz tega lehko vsak presodi, koliko mora po teh krajih biti mrčesa, ako se ga na železniškem tiru toliko nakopiči. Pri nas kaj tacega ni mogoče, ker nemarno prostranih borovih gozdov. Ali nahaja se vendar, in tudi pri manjšem številu je škoda, po njej storjena, večkrat prav znatna. Borova mora je jako živo pisana in se od dru-zih sorodnic razloča v tem. da se tudi po dnevi prav živahno preletava. Prednja krila imajo na rumenkasto rodečem, ci-metastem dnu belkasti ali višnjasti, s polumese-cev zloženi verižnici in bele, sivo obsenčene lise. Zadnja krila so sivkasto rujava, belo in rajavo resasta. Oprsje je iste barve kakor prednja, zadek pa kakor zadnja krila. Spodaj so vsa krila rujavkasto siva s temnimi mesečastimi lisami v sredi. Na raz-tegljaj meri blizu 40 milimetrov, samec je nekoliko manjši. Metulj leta zgodaj vzpomladi, časi uže meseca marca, in seda tudi na vrbove mačice, srkajoč onde sladčico. Oplojene samice prilepljajo potem svoja bledo zelenkasta jajca v vrh böra na iglice, in sicer po šest do osem na vsako. Najljubši so jej mladi borovci. Meseca maja izvalž se gosenčice in te gredö tekoj na mlado brstje, ki prav tačas začne poganjati. Tu se zarijejo tak6 globoko, da jih od zunaj ni moči opaziti. Ali brstovi začnć sehneti in odmrjö. Drugo leto sicer zopet poganjajo iz nožnic, toda na slabih tlčh. in če k temu še nastopi suho poletje, hira drvo bolj in bolj, in naposled se usuši. Börova mora. (Metulj in gosenka.) Gosenica je rumenkasto zelena in ima vzdolž tri bele proge, eno posred hrbta in po eno na vsakej strani, a pod to še eno pomarančasto. Glava je rujava in temno morogasta. Mlade gosenčice so vse zelene. Meseca julija so dorasle in gred6 z drevesa ter se pod njim v mahu ali v zemlji zabubijo brez zapredka. S pridom se börova möra zatira, ako se od meseca avgusta počeni pobirajo svitlo rujave bube pod mahom in pod na-stilom. Zlasti v rablej prsti, ki se je naredila s segnitega parobka, nahajajo se rada cela gnezda. Prašiči, zagnaui ob-sevrč v gozd. opravijo to delo tudi prav dobro. Kjer bi se möra nenavadno zapasla. treba bi jo bilo stresati z dreves na prostirala in ker gosenica s pomanjkanja hrane potuje, bilo bi dobro kopati grabne in jo va-nje loviti in onde pokončavati. No povsod, kjer se je pokazala v večjih množicah, pritisnili so tudi v neverjetnem številu razni njeni neprijatelji, sosehno najezdniki. ter so jo v kratkem času malo ne zatrli. Največ pa jih pomori neka plesen. Börov pedlc. Ko je börova möra dorasla in šla z drevesa, pokaže se na njem pogostoma še neka gosenica, ki je na prvi pogled mörovej prav podobna, ker je tudi zelena in belo in rumeno progasta. Razloča se vendar od te in tudi od drugih podobnih, da ima zeleno glavo in samo deset nog. Izvali se meseca julija, ali še le avgusta se ovadi z žretjem. Žre namreč prav razmetno in potratno, kajti iglico pregrizne pri sredi, zgornjo polovico zavrže in tudi od spodnje le malo poje. To je pa zopet dobro, da se največ drži starih enoletnih iglic, in še le potčm, ko starih ni več, loti se tudi letošnjih. Ob lepem vremenu spušča se rada ob niti navzdol in pleza zopet nazaj, kakor za kratek čas. Doraste navadno še le meseca novembra, da, časi je še celö decembra na vejicah. Tedaj se spusti ob niti na zemljo in še tu zabubi, prav takö. kakor je bilo o börovej möri povedano. Mesec maj ali junij dä metulja. Ta je lepo. ali po spolu različno pisan. Samčeva krila so belkasto rumena in temno rujavo obrobljena, ali ta rob je jako širok, takö da ga je več, nego svetlega dna. Spodaj so prednja krila kakor zgoraj, samo bledejša, zadnja so pa spodaj svetlo rujava in imajo belo, proti robu širšo črto in dva rujava pasa. Samčeve tipalnice so nitkaste. Metulji letajo jako živahno tudi o belem dneve po mladem gostem borovji. Samica prileplja svoja drobna, zelena jajčka po vrsti na iglice. samec, Borov pedfc, samica. Škoda, narejena po börovem pe-dicu, navadno ni posebno velika. Mr lik vsaj je za njim prav malo, in še te imajo na vesti največ drugi škodljivci — zlasti zaltibniki, — ki se radi selijo na oslabela drevesa. Po samem pedici se bör navadno opomore, če tudi nekako hira in v rasti zastaja. Opazuje se posebno to, da objedeni bori drugo leto časi za mesec dni pozneje poganjajo in novo brstje je zmerom revno in kratko. Pa vendar se ni treba prenagliti s sekanjem, tudi tedaj ne, ako so bili bdri do polti objedeni. Če druzega leta pedic izostane in če tudi drugi kvarljivci ne pritisnejo, mogoče je še zmerom, da se zavod opomore in popravi. V zator se druzega ne dd storiti, nego pobirati bube pod drevjem, ali pa puščati v gozd svinje, ki ga bolje očistijo nego človeške roke. Borovega pedica gosenica in buba. Borov sukač. Börov ter borov, pa spet borov, brez konca in kraja! Tu rilčkar, tam zalübnik, zdaj grizlica taka, zdaj spet drugaka. Pa zopet na izmeno prelec in veščec, pedic in sukdč, da ne govorimo o druzih njegovih zajedavcih nižje vrste. Ko ga človek vidi, kak6 pust in dolgočasen stoji na slabih peščenih tleh, nikoli bi ne mislil, da je tak6 sladdk. O sukačih smo uže govorili na več mestih. Vsi so bili majhni metuljčki, katerih gosenice živč med vsükanimi listi, ali pa tudi v sadovih in popkih. Borovega sukžča gosenica pa biva v brstji na mladih borovcih. Metuljček pride na svet po leti, a da si je iivo pisan, ga človek prav lehko zgreši, tem več, ker po dnevi mirno ledi med iglicami. Na večer oiivf in obletava bdrove vršiče in samica polaga posamična jajca na vrhovne popke. Izvalivša se gosenica gloje okolo popkov, toda pred zimo na njih ni inati še nobene škode. Obgrizeni popki so le bolj s smolo zaliti nego drugi zdravi Ko je gosenica tukaj prezimila, loti se vzpomladi mladega brsta in se ovadi s tem. da se napadeni brst začne kriviti in sicer tem bolj. čim daljši je. Večkrat pokonči tudi več bližnjih brstov. Opaziti je ni takč lehko, ker dela skrita pod neko odejo s smole in preje. Vkrivljeni brsti, ki so samo od ene strani poškodovani, poravnajo se pozneje zopet, ali vendar se jim še leta in leta pozni, ker so nenavadno dolgi in visi v stran. Vršič pa, katerega je gosenica izprevrtala in raz-orala, usuši se in odpade, a na njegovem mestu požene iz nožnic več novih. Tiko drevo nema potem pravega vrha, videti je metlasto in ne vzraste več v lepo deblo, temveč ostane kakor zamorjeno in grmasto ali čumasto, zlasti na slabej zemlji. Bčrov sukač je na prednjih krilih rumenkasto rudeč, kakor o-peka, a prek njih gredi nepravilne valovite črte, ki se srebrasto lešči in tn in tam na modro izpreminajo. Zadnja krila so rujavkasto siva. Spodaj je metulj temno siv in na prednjih krilih ob gornjem robu belo in rudeče lisast. Gosenica je s prva temno rajava, pozneje svetlejša, samo glava, tilnik in pločice na prsnih nogah so svetlo črne. Dorasla zabubi se onde, kjer je žrla in za mesec dm preobrazi se metulj. Proti temu škodljivcu Človek nema pomagala. Edino, kar moreš storiti je, da meseca maja in junija odščipneš in sežgeš vsak brst, ki se krivi. To pa se vi da moči je izvesti samo v malem. Kjer se je v večjih zavodih razširil sukič, gospodari navadno tak6 dolgo, dokler ga najezdniki ne ukončajo. Tudi jela ali hoja ima svojega sukiča, ki vzpomladi zajeda mlado brstje, da se vse skrivi in se usuši. Zelena gosenica z rajavo glavo in spredaj belo obrobljenim tilnikom Börov sukiič. (Nar vel.) tiči med iglicami v lehkem spredku, kjer se tudi zabubi. Jelov sukač ima pepelasta prednja in rujavkasto siva zadnja krila ter so prednja ruso lisasta in morogasta, kakor omra-moijena. Jelov sukhč je zel6 škodljiv in težko se ga je rešiti Najbolje je, ako se napadena drevesa za časa odstranijo, da se metulj ne razleti po okolici. Našh so ga tudi na smreki. Smrekov snk&č živi kot gosenica v smrekovih vrhčh pod lubom, navadno pod drugim križem. Onde gloje sem ter tje in lub je nad njegovimi rovi nekoliko vzdignen. Pred zimo ga človek ne opazi, vzpomladi pa ga ovadi obila smola in blato, viseče v opredenih nitih pod križem. Dorasla gosenica zabubi se v rovu in okolo kresa izpreza se metulj. Ako rovi ne gred6 okolo in okolo debla, hira smreka nekaj časa, s časom pa si zopet opomore. Kadar je pa debelce okrog in okrog objedeno, usuši se vrh prav gotovo. Metuljček ima na zelenkasto rujavih prednjih krilih dve srebrasti črti take podobe: < >•, blizu vnanjega kota precej veliko, ali nekoliko zabrisano oko in ob sprednjem robu štiri pare belih ključic. Zadnja krila so sivo rujavkasta in s sivimi, na konci belkastimi rčsicami obrobljena. Gosenica je bledo rudečkasta, na glavi in tilniku jasno rajava, a na zadnjem obročku ima dve vrsti bradavičic. Dolga je blizu 11 milimetrov. Smrekov sukžič napada mlade smreke, na katerih škodljivca kmalu opaziš in lehko umoriš, ako ga poiščeš v rovu pod privzdignenim lubom. To pa je mčči narediti sam6 na posamičnih drevesih. Mecčsnov sukhč polaga svoja jajca na mecesnove vejice in izvalivše se na pomlad gosenčice žive v brstji. Dorasle se zabubijo po vejah ob raskavej skorji ter si pripredejo tudi suhih iglic. Brstje zaradi in rudeči vrhovi uže z daleč ovajajo škodljivca. No mecesen ni posebno občutljiv in pozneje požene novo brstje, ali škoda je vendar, ker drevo v rasti zastane. Kjer se pa žretje ponavlja leto za letom, gredö tudi stara debla po zlu. Gosenica (9 milimetrov dolga) je črna, dorasla pa nagiblje nekoliko na zeleno. Metuljeva prednja krila so svetlo siva in rujavo omrežena, zadnja pa rujavkasto siva in svetleje obrobljena. Rjasti hrastov sukäö. Prte dni meseca maja 1. L prinesel mi je gospod Povše, vodja slovenskega oddelka tukajšnje kmetijske šole, nekoliko nie suhih hrastovih vršičev, na katerih ni bilo nobenega zdravega lista. Popki in brsti so bili zgrizeni, med njimi je bilo polno gosenčjega blata in vse je bilo z ostanki oglodanega listja, s katerega je bila zelena meča ostrgana, spolsteno v gnusne svalke. Po teh svalkih, zlasti pa ob včjicah videvale so se sivkaste spredene cevke polne blata. Očevidno je bilo, da je v njih stanovala gosenica, ali zdaj so bile vse prazne. Bržčas so gosenice iz njih pobegnile, ko so se vršiči posušili. Ker mi je bilo rečeno, da se je ta mrčes pod sv. Valentinom močno razpasel, šel sem drugi dan gledat, kaj je na stvari. In res je med sv. Mavrom in med Ravnim bilo nekoliko sto hrastov, desetletnih do dvajsetletnih, popolnoma objedenih in na njih polno omenjene nesnage. Mnogo cevi je bilo tudi tukaj praznih, a v druzih je tičala gosenica, kakor je bilo videti uže dorasla, hoteča se zabubiti. Vzel sem jih nekoliko seboj domov, ali dozdaj še nobena ni dala metulja. Hrast pa je bil takrat uže zagnal novo brstje. Po vsej priliki je bila to gosenica rjastega hrastovega sukača. Bila je rujavkasto bela z zelenkastimi vzdolžni-ri črtami in s črno glavo. Gotovega se vendar nič ne more reči, predno ne vidimo metulja. Ta je na prednjih krilih ijast ali pa rudečkasto siv in z rumenimi ali rodečimi luskami poprskan. Ob sprednjem robu ima dve rosi ali črni lisi in eno tako tudi pri sredi. Zadnja krila so temno siva, časi tudi belkasta. Na raztegljaj meri 16—18 milimetrov. Samo ob sebi se razu meje. da je ta gosenica hrastu škodljiva. in ako se reč let ponavlja žretje, mora iti po zlu. Dro-zega se proti temu škodljivcu pač ne di storiti, nego da se vzpomladi obirajo svalki in spredki. dokler so gosenice in bube še v njih. Še bolj navaden je na hrastu zeleni hrastov sukhč. lep, majhen metuljček. čegar prednja krila so jasno zelena, zadnja pa siva, a oboja z belkastimi resami obrobljena. Gosenica je zamazano zelena, črnoglava, črnopikasta in nekoliko kosmata. Iz prezimivših jajec izvalč se gosenčice, ki se polotijo popkov in razvijajočih se brstov, pozneje pride pa tudi listje na vrsto. Gosenice predejo in se tudi ob nitih rade spuščajo navzdol, a zabubijo se na drevesu med izjedimi. Mecesnov mölj. Poleg mnozih neprijateljev, ki zajedajo splazi vse igličnato drevje, tedaj tudi mecesen, ima to lepo drevo še nečega posebnega kvarljivca, ki je zatira in zadržuje v rasti. Ta hudodelec je tem nevarnejši, ker je skoro gotovo, da se tacih oslabelih in v rasti zaostalih mecesnov posebno rada prime neka goba, vsled katere deblo oboli in pogine. Bolnemu drevesu regne lub, iz njega se cedi smola, rana počrni in se kakor neki smetljaj ali rak širi zmerom dalje. Mecesen se začne v vrhu sušiti in gre po zlu. Ta nepridiprav je premičken metuljček, neki molj, kaker-šnih smo uže več našli med škodljivci. Tu pred nami ga imamo mnogo povečanega, a črte poleg njega kažejo nam njega pravo velikost. Krila so mu pepelasta ali tudi nekoliko rujavkasto siva in se svetijo kakor svila, a dolge rese so medle, rekše, ne svetijo se. Nitkaste tipalnice so dolge kakor tel6, zadnje noge kosmate in s trni obrastene. 12 3 Mecesnov molj, 1 gosenica, 2 buba, 3 metuljček (vse povečano). Mecesnova vejica z möljevimi mešički. Mecesnov molj leta meseca maja, v gorah tudi pozneje, in sicer po dnevi v solnčnem svitu. Žuta, lepo rebrasta jajčeca polaga samica posamično na iglice. Predrobna siva gosenčica, izvalivša se iz jajca, zavrta se tekoj v iglico in vrta po njej. S prva vrta jako polagoma in še le proti jeseni se začnč izjedene iglice beliti in je tačas močno napadeno drevo videti, kakor bi bilo z drobnim belim cvetjem posuto. Vsaka taka iglica je na štiri do sedem milimetrov dolgosti popolnoma izotlena in zato tudi bela. Kakor je znano, odpadejo mecesnu iglice pod zimo, a predno se to zgodi, napravi si vsaka gosenčiea od izotljene iglice mešiček ali vrečico. Najprej odgrizne iglici vrh, potem zleze v otlo cev nazaj in jo odreže tudi spodaj, ter tak6 tiči v majhnem, na občh konceh odprtem tulci. Kadar leze, pomoli glavo in prsne nožice iz ponijavelega tulca , zadaj pa izpada blato. V tem tulci zavleče se zdaj na vejah ali na deblu pod lišaj ali v lubove razpoke, kjer čaka pomladi. Živalca je podobna majhnemu ječmenovemu zrnu. Ko pa začnč na novo poganjati v šopkih stoječe iglice, je gosenčiea zopet na njih ter vrta in dolbe, kakor jeseni, samo hitreje, ker je večja. Tulca pa ne popusti več, a kjer jej je ta kmalu premajhen, privzame si še enega in od občh naredi večjega, ter se naposled dorasla v tem zabubi, pripredši ga h kakej iglici. Mecesnovemu molju so najljubši 40 do 50 letni mecesni. Škoda po njem storjena bila bi še večja, ko bi metuljček ne bil tak6 občutljiv proti mrazu. Tak6 pa jih pozni mrazovi mnogo pokončajo iu tudi gosenic mnogo pogine , če pridejo ob lepem vremenu iz zimskih stanov, še predno je brstje pognalo. V gozdu ga človek ne more v strah prijeti, k večjemu bi se na posamičnih drevesih po zimi mogel lub ostrgati in onde prezimujočih gosenic očistiti. Na mecesnu živi še neki drug molj, čegar gosenica dolbe pod lubom v vrhu nad lanjskem križem. Hudodelca je znati po tem, da se vrhovni popki nič ne razvijejo, temveč ostanejo, kakeršni so bili po zimi. Smrekova ušica. Na igličnatem drevji bivajo neke posebne ušice, ki se od navadnih, nam uže znanih ušic razločajo v tem, da imajo kratke tipalnice in noge in so sploh bolj zajetnega in tršastega trupla, in da nemajo sččnic na hrbtu. Tukaj omenjamo samo smrekovo ušico, ki dela na njej češarkom (storžem) podobne nakaze ali hrge, ki so s prva zelene, pozneje pa porujave. Ušica brez kril, kakor jo vidimo v podobi pri 2, prezimi, z belo volno odeta, v dnu luskavih smrekovih popkov. Vzpom-ladi zabode svoje sesalce v popek, pije sok, in ko se je ne-kolikokrat prekožila, doraste. Zdajci znese onde kupček rumenih, na tencih nitkah nasajenih jajčec ter je pokrije z belo volno. V tem se je začel razvijati brst, ušica pa zabada v njem iglico za iglico in namesto, da bi se brst razvil, kakor bi moral, naredi se od njega zgoraj omenjena ndkaza, rekše, če- s Smrekova ušica, 1 krilata ušica, 2 mlada ličinka, povečana in v pravej velikosti, 3 starša ličinka, ki se je baš prekoiiia, 4 kupček jajec, pokrit z volno, 5 posamično jajce, jako povečano, 6 češarku podobua hrga. Sarku podobna hrga , ki ima na konci navadno šopek iglic. Podoba nam kaže pri 6 tdko hrgo. V tem je stara uš poginila, iz jajec so se pa izvalile mlade, ki gredö na hrgo in se jej kolikor mogoče globoko zarijejo za luske ter se prisesajo na nje. Po 10 do 20 jih sedi večkrat skupaj pod eno lusko. Tu ostanejo tak6 dolgo, da so malo ne dorasle. Hrga je v tem tudi dozorela ter se po luskah razpokala. Zdajci ušice prilezejo na dan, prekožijo se še zadnjikrat ter se meseca julija ali avgusta izpremenč v krilate ušice, kakeršno imamo v podobi pri 1 pred seboj. Krilate ušice se zaplodč, odlože svoja jajca na vejice in iglice ter jih pokrijejo z volno, potem pa poginejo. In iz teh jajec izvalivše se ušice prezimijo in plodč drugo leto rod naprej, kakor je bilo zgoraj razloženo. Ušica napada najrajša mlade smreke, ki so kakorkoli uže poškodovane in zategadelj hirajo. V dobrej zemlji sicer drevo naposled premaga uš, ali v rasti je vendar le zaostalo. Druzega se proti smrekovej ušici pač ne dä storiti, nego da se odstranijo in sežgć hrge, dokler niso regnile, to je, dokler so mlade ušice še notri. Smrekov käpar. Na konci tega poglavja naj omenimo Se nečega čudnega škodljivca, o kakerSnem do xdaj nismo imeli prilike govoriti Pred tirno najdemo na smreki časi v dnu letoSnjih brstov in med iglicami neke rumenkaste oblice ali kroglice, kakor nam jih kaže podoba. Te oblice so na prvi pogled vsemu drugemu bolj podobne, nego kakej živalci. Kadar si jih pa na drobno ogledamo, opazimo na trebuSnej strani sesalce, s katerim se je na vejico prisesala ta vse svoje življenje. Vidijo se tudi neke grbe, ki spominajo na noge. Stvar je podobna kakej jagodi in sedi tudi nepremično na istem mestu. To je smrekov k špar. Vzpomladi, meseca maja. osmucavajo se okolo njih druge živalce, ki pa samicam — kajti to so one oblice — niso prav nič podobne. Te imajo namreč dve krili, kakor truplo dolge tipalnice in v zadku dve dolgi ščetini in med njima še eno krajšo. Dolge so samo 1 milimeter, a na raz-tegljaj merijo do 3 milimetre. To so samci, ki pa kmalu poginejo. Oplojena samica nabrekne, da je naposled debela kot grah, a pri tem biva vedno temnejša ter je naposled skoro črna. V njej je polno jajec, gotovo 1000 in tudi več, a vse pokriva s svojim životom, tudi potem še, ko je nad Smrekov kšpar, zgoraj samec, spodaj samica, oba povefana. Smrekova vejica s samicami kšpaijevimi. svojo zalego poginila. Skorja se začne malo po malo krušiti in mladina začne vreti izpod svoje mrtve matere, ter se razleze po bližnjih iglicah. Ličinke so poltne barve. Samci so jajasti in jako ploščati, ter ostanejo črez zimo na iglicah, pokriti s tenko kožico, kakor z nečim ščitom, pod katerim se tudi vzpomladi preobrazijo v bube in te v krilate živalce. Obla samica se pa tekoj prisesä in se dalje nič ne izpremina. Käparju so najljubše mlade smreke. Na teh se časi tak6 zapase, da jih tudi ukončd. Proti njemu ni druge pomoči, nego nabirati samice, a to se mora zgoditi, predno so ličinke oživele, tedaj meseca junija. Ako ima uže pusti borovec in kisli hrast toliko čestilcev med živalimi, kaj ne bi jih imela sladka vinska trta, katerej ves človeški rod zasluženo hvalo daje, katerej se vse voljno poklanja ter jo dejansko česti. Ne bodemo se torej čudili, ako nas veščaki zagotavljajo, da se blizu štiri sto raznih živali pase na vinskej trti in na njenem sadu. Toda ne ustraši se, dragi bralec, tega števila in ne misli, da ti bodemo tu naštevali in na drobno opisovali vsako živalco, ki se je kedaj našla na trsu. Ne! govorili bodemo samo o najnavadnejših in najškodljivejših mrčesih. Lokave lisice, tihotapne kune in dolgočasnega jäzbeca niti ne omenjamo, če tudi je znano, da jeseni vsi trije radi hodijo v grozdje. Takisto se ne mislimo muditi pri brinovkah, škvorcih, drozdih in vrabcih, ki si dostikrat jemljö obilo desetino v najslajšem grozdji. Samo mimo-gred imenujemo dolgouhega zajca, ki po zimi izjeda oka, in nekatere polže, ki se vzpomladi pasejo na mladem brstji. . O njih smo uže na drugem mestu rekli, kar se nam je zdelo potrebno. Tudi o [znanih škodljivcih, o osah in sršenih naj zadostuje, kar smo v IV. poglavji na 186. strap] o njih povedali. Sam6 to naj še dostavimo, da po osah načete vinske jagode v deževnem vremenu začnč gniti in je potem škoda toliko večja. vm. Vinogradski rezäö. Vinogradski rezdč je močno podoben našemu govnaču ali govnobrbcu, katerega pogostoma videvamo brbati po živalskem, zlasti po konjskem blatu. Do 20 milimetrov dolgi in 12 milimetrov široki hrošč je črn in medlo svetel. Močne čeljusti so kleščaste in strčč naprej, ovratnik je takč širok kakor pokrovke in samo malo krajši. Ta škodljivec prebiva po suhih in peščenih vinogradih. Na Primorskem ga ni in tudi na Kranjskem ne. vsaj kolikor je meni znano. Mogoče je pa, da se nahaja v Radgonskem in Ljutomerskem okraji na Štajarskem. Toliko je vsaj gotovo, da na Ogrskem in v Sremu dela veliko škodo. Hrošč biva v zemlji, in kjer je te živali mnogo, onde so tla vsa preluknjana. Samec sedi rad pred svojo luknjo, a kakor se kaj zgane ali potrese, zbeži hitro v dno. V dežji ga ni nikoli videti, v lepem vremenu se pa navadno pokaže med osmo in deseto uro zjutraj in potem zopet med tretjo in peto uro po-poludne. Vzpomladi, ko začne vinska trta poganjati, je posebno živahen. Ako ne čuti nobene nevarnosti, spleza hitro na trs in mu odščipne mladiko, ki mu je najbolj pri roki in se mu zdi pripravna ter jo ritensko grede zvleče v svojo luknjo. Tak6 izgine mladika za mladiko pod zemljo. S tem skrbi za svoje mladiče. Ti se namreč hranijo z uvelim in gnijočim vinskim brstjem. Ko so se zaplodili in mladiče oskrbeli, poginejo. Meseca julija rezačev ni več videti, na pomlad pa stopi nov zarod na njihovo mesto. Rezaču ni moči lehko do živega, ker je jako hiter in oprezen in biva globoko v zemlji. Najbolje bi morebiti bilo, ako bi jih v luknjah z vodo ali pa z gnojnico zalivali. Mokrota jim ne ugaja, voda jih prežene iz lukenj in potem jih je treba samo pobirati in moriti. Trsni zeleni hrošč. Tu in tam Hahaja se časi na vinskej trti v večjem številu hrošč, ki je po priliki velik (14 milimetrov dolg) kakor prosnica ali ivanjšček (išči stran 201.), toda je bolj jajčaste podobe in ves zelen in svetal kakor kovina, samo betičaste tipalnice so ruse. Glava in ovratnik sta gosto in drobno pikčasta, pokrovke pa prav plitvo brdzdičave. Trsni zeleni hrošč nahaja se v Primorji časi v velikih množicah in dela škodo, ker objč trsu listje do golih reber. Onde se prav pogostoma nahaja še neka druga, tej zel6 podobna vrsta, ki pa navadno živi na vrbah, a kadar se jako razmnoži, napada i drugo drevje in tudi vinsko trto. Pokončavati ga je treba kakor pomladnega hrošča ali kebra. Trsni rilčkar. Ko vzpomladi začne trs odganjati, pohajajo po njem raznovrstni rilčkarji in si dad6 opraviti okolo mladih brstov, katere več ali menj obgrizejo ali cel6 do konca uničijo. V raznih krajih so tudi razni rilčkaiji, ki se ukvarjajo s tem malopridnim delom, a vsi so si močno podobni, ne samo po vnanjosti, temveč tudi po škodljivosti. Zato jih tudi tukaj ne mislimo podrobno naštevati in opisavati. Kilčkar, ki ga tukaj vidimo v podobi pred seboj, je brazdasti rilčkar. Izbrali smo ga, ker je najškodljivejši. Kajti ne objeda samo mladik, kakor drugi, nego zajeda trto tudi na koreninah. Ko je namreč nekaj časa po trti rogovilil, zaplodi se in samica gre potem v zemljo, kjer odloži svoja jajca raznim rastlinam, in tudi vinskej trti, na korenine. Izvalivše se ličinke so breznoge in z rusi mi, vkrivljenimi kocinami obrastene. Po več njih sedi na korenini in jej obgrizuje mehke in nežne žilice, vsled česar začne trs hirati in veneti. Ličinke prezimijo, žr6 vzpomladi še nekaj časa, potem se zabubijo in v štirinajstih dnčh prileze rilčkar iz zemlje. IMzdasti rilčkar je črn in nagiblje malce na rujavo, a na pokrovkah je z sivo rumenkastimi ltiskicami poprskan. Pokrovke so globoko brazdaste in z zrni posute. Tudi ovratnik, ki je tak6 dolg kakor širok, je gosto zrnat. Stegna imajo pred koncem kratek zobec. Kilčkarje je treba pridno obirati s trsov, posebno uspešno je to delo zvečer. Bolehavim trtam je treba korenine pregledati in ličinke, ako bi se onde našle, odstraniti in pokončati. Vinogradski zavijdč. Ta škodljivec je naš star znanec. Govorili smo o njem uže na 154. strani in ga onde tudi opisali. Tukaj ga moramo zopet omenjati, ker na vinskej trti dela mnogo večjo škodo nego ■ na hruškah ali kutnjah. Prvič kvari listje s tem, da Bräzdasti rilčkar. mu zgoraj ostrže zeleno mečo, a to bi mu človek še pregledal, ko bi vsaj zarod pustil z mirom. Pa ne! Vso mladiko z listjem in grozdičem vred povene in vsuče v tenke, smodkam podobne zvitke. Vanje odklada samica svoja jajca in izvalivše se bele ličinke živč v zvitku, ki pozneje navadno s trte pade na zemljo, kjer se potem dorasle ličinke zabubijo. Meseca avgusta pokažejo se uže novi hrošči, ki pa sedaj ne delajo vidne škode, toliko večjo pa vzpomladi, ko trs zopet poganja. Kjerkoli vidiš tak zvitek, bodi si na trti, bodi si na tičk, poberi ga in vrzi v ogenj. Koristno delo je tudi loviti hrošče, toda človek mora biti jako uren in spreten, da ga prestreže v käko podstavljeno posodo, ker tekoj se spusti in pade na tla. kakor začuti najmanjšo nevarnost. Vinogradski pisär. Na Francoskem in na Ogerskem dela po vinogradih veliko škodo neki majhen, šest milimetrov dolg in polčetrti širok hrošček, katerega Francozje imenujejo pisär, in sicer zat6, ker strže s trsnega listja zgornjo mečo do spodnje kožice, da nastanejo po listji zavite maroge. ki so kakovim črkam podobne. Pri nas nahaja se vinogradski pisär gotovo tu in tam, ali dosle ni bilo mnogo slišati o njem. Pisär je čm hrošček in ima ruse, žametaste pokrovke. Glava je vsa skrita pod okroglim ovratnikom in na korenu rudeče tipalnice so na polovico krajše od trupla. Navadno se pokaže konci meseca maja in struže, kakor je že bilo povedano, mlado listje. Kadar mu je to pretrdo, poloti se tudi mehkega brstja in cel6 grozdičev. Za čudo je sumljiv. Kakor se mu primakneš na nekoliko korakov, uže se zvrne s trsa. pritaji se in obleži za-mrtvo. Na tleh ležečega je težko najti, najbistrovidnejše ok6 ga lehko pregleda. Pa ne samo hrošč, temveč tudi njega ličinka kvari trto. Ta živi namreč v zemlji na trtnih koreninah, vsled česar trta slabeva in hira. Vsaj na Ogerskem so jo našli v zemlji, žročo na koreninah, Francozje pa o tem nič ne ved6. Pisärja loviti je težava. Najbolj v živo bi ga prijeli, ako bi zasledovali zalego, bodi si jajca, katera.menda odlaga na listje in na mladike, bodi si ličinke na koreninah. Vsak hirajoč trs je treba izkopati in po koreninah na drobno pregledati. Trtni kukec ali lesotoč. Z Goriškega in z Dolenjskega prihajale so letos od vinogradnikov tožbe, da jim trte kvari neki hrošček, ki vrta po lesu. Vsled tega posuši se trta in rozge se lomijo. Kvarljivec je trtni kukec in spada v vrsto lesotdčev, ki so nam znani iz tretjega poglavja. Trtni kukec je pet do šest milimetrov dolg in tri milimetre širok. Veliki zbočeni ovratnik je črn in garbast (zrnat), truplo valjasto, pokrovke so mjave, malce svetličaste in na lehko pikčaste. Tudi tro-cepne tipalnice in noge so rnjave. Vzpomladi navrta samica ok6 na rozgi in se zadolbe v les. Tu si napravi rov, v katerem se zaplodi, potem vrta dalje in dela rove na okrog in vzdolž ter polaga va-nje svoja jajca. Izvalivše se ličinke so kosmate in dolbejo najrajše od glavnega rova navzdol. Do zime so ličinke dorasle in navadno prezimijo kot bube, časi so pa hrošči uže jeseni gotovi. Rove dela trtni kukec najrajši nad kacim kolencem ali nad kako rogovilo. Po zimi ali vzpomladi, ko se trta obrezuje in veže, opazi se škoda prav lehko. Rozge so namreč ali suhe. ali pa se lomijo pod roko, ki jih hoče uviti in vezati. Onde, kjer se je rozga ulomila, opaziš zmerom tudi izotljene rove in po njih bnbe in hrošče. Škodljivec nahaja se pa tudi v hrastih. V cesarskem gozdu blizu Matavuna v Istri usušil je 1855. leta tridesetletnim do petdesetletnim hrastom vrhove. Razumeva se, da je vse take poškodovane in lomke rozge treba skrbno zbirati in na mestu sežigati. Vinogradniku, ki je količkaj pazliv, ni se od kukca bati kake večje škode. Trsni sukač. Huda škodljivca Trsni sukdč. na vinskej trti sta dva mičkena metuljčka, dva sukača. Trsni sukdč nahaja se po Francoskem, Nemškem, na Ogerskem, zlasti v Banatu, pa tudi pri nas, če prav ne v tolikej množavi, kakor v prej imenovanih deželah. Prednja krila so skozi enako široka in prsteno rumena ter se nekoliko izpreminajo na zelenkasto zlato. Prek njih gresta dva rjasta pasa in tudi na korenu se nahaja neka lisa iste barve. Omenjena rjasta pasa sta časi nejasna, kakor raztrgana in pri samici navadno povsem ta brisana. Zadnja krila so sivkasto rujava in rnmeno resasta. Pipala so trikrat daljša od glave in strčl naprej. Metuljček se pokale meseca julija in se preletava od trte do trte. Samica inese meseca avgusta 20 do 60. s prva zelenkastih, pozneje rujavih jajec v kupčkih na igornjo stran listja. I* njih se Se iste jeseni izvali gosenčice, ki pa zdaj ne morejo storiti nikakeršne škode. Pod tirno spusti se ob niti navzdol in si poiščejo pripravne kotičke za trsnim lubom. v pokah in razah trtnega kolja in brajdnih opor. tu se zapredejo in tako prezimijo. Ko pa na pomlad trta zažene, izidejo gosenčice iz zimskega stana, zlezejo v vrh trsov, kjer spredejo nekoliko listov z zarodom vred in začni žreti. Listje jim gre bolj v slast, nego zarod, a tudi ta gre po zlu, ker je zapreden in se ne more razcvesti. Do 25 milimetrov dolga gosenica je s prva zelenkasto rumena, pozneje več ali menj zelena, razen svitlo črne glave in tilnika. Vzdolž jej gredi tri jasnejše ali temnejše proge in postita je z belimi pikicami, iz katere vsake raste kocinica. Ako jo kaj vznemirja, požene se in odskoči. Na polovico dorasla gre iz prvega spredka in se namesti niže kje na rozgi. Tu si zvleče in zveže nekoliko listov in ostane v njih do kresa, potem se onde zabubi in v štirinajstih dneh izide kot metulj. Buba je kostanjeve barve in ima na tencem konci osem, navznoter zavitih kaveljcev. Kjer se je po vinogradih ta kvarljivec zapasel, treba ga je na vse kriplje zatirati. Največ bodeš opravil, ako meseca avgusta iščeš in meštiš po listji jajca, ki so dosti očitna. Kadar leta metulj, zakurijo naj se ognji ali pa se postavijo tu in tam plitvice z oljem in z gorečo lučco v sredi. Metulji se na lučcah osmodi ali se utopi v olji. Samo ob sebi se razumeje, da je tudi koristno obirati gosenice v spredkih in v zimskih zapredkih. O tem povemo še kaj več pri na-slednem škodljivci. Grozdni sukäc ali kiselj&k. Prav taki škodljiv je še manjši grozdni sukšč. Po vinogradih, kjer se je vgnezdil, vzame znatni del priroda in tudi vino izgubi po njem na dobroti. Grozdni sukšč je še manjši od trsnega sukala. Prednja krila so jasno rumena, a po sredi gre prek njih ostro omejen pas svinčene barve. Ta pas je na goranjem robu najširji. Škodljive Uvali. 21 proti dolanjemu robu se pa zožuje, a proti koreuu stoji za njim še nekoliko temnih pik. Zadnja krila so sivkasto rajava, pri samci jasnejša, nego pri samici. Pipala so kratka in strčč naprej kakor kljunček. Truplo, pipala in tipalnice so rumene kot slama. Kiseljdk ali grozdni sukdč. Konci meseca aprila ali prve dni meseca maja, kakor je namreč vreme, pride metuljček iz prezimivše bube na dan. Po dnevi se skriva pod listje, po noči pa leta živahno okolo tje do svetlega jutra. Kmalu potem odloži samica svoja bela in svitla jajca na mladi zarod. Za štirinajst dni izvali se gosenčica in zvleče s svilastimi nitkami nekoliko cvetnih popkov skupaj in, sredi njih sedeča, požre jih polagoma. Ko je z enim ograbkom gotova, napravi si druzega in tretjega, ter naposled, ko se je v tem nekolikokrat prekožila, doraste in se spusti ob niti navzdol ter se zabubi v belem spredku za trsovim lubom in po druzih kotičkih, časi pa tudi onde, kjer je žrla. Gosenica je s prva bela, glavo ima pa Črno in po hrbtu rudečkasto progo. Ob strančh in zadaj je nekoliko kosmata. Pozneje je rasa in meri dorasla 12 milimetrov. Uže sredi meseca julija leta metulj dražega zaroda, ki je se vč da mnogo številnejši od prvega. Oplojene samice polagajo jajca na grozdne jagode, ki so zdaj uže precej debele. Najljubše so jim trte z gosto nabitimi grozdi in z mehkimi jagodami. Mlada gosenčica zavrta se v jagodo in onde nastane modra pika in sredi nje luknjica, skozi katero se je škodljivka zadolbla v jagodo in skozi katero tudi izriva blato, ki potem pogostoma na nitkah visi ob jagodi. Gosenici ena jagoda ni dovolj, temveč gre od jagode do jagode. Izjedena jagoda se usuši in odpade, pri mokrem vremenu pa gnije in se skisa. Ako se v trgatvi take jagode ne obirajo, temveč se grozdje mesti, kakeršno je, potem je vino kislo in nestalno. Odtod tudi ime: kiseljdk. Metuljčki naj se lovč, kakor je bilo pri trsnem sukšči nasvetovano. Jako koristno je pokončavanje gosenic pomladnega zaroda. Gosenica se poišče sredi očitnega spredka in se zmesti. Še hitreje gre to delo od rok, ako na gosenico kanemo kapljico neke tekočine, ki jo gotovo umori. Tekočino si napravimo, ako obarimo prostega tobaka in tej obari pridenemo trideset odstotkov vinskega cveta (špirita) in pet do šest odstotkov pdtoke. Pri tem nam dobro slali orodje, s katerim se v šivalne stroje o(je kaplje, samo da naj bode nekoliko večje. Najbolje pa storil ako zatiral bube v zimskem stanu s tem, da odrgneš in odstraniš s trt ves stari mrtri lub in očistiš vse poke in globelice na trsu in na kolji. Pri tem delu dobro služijo dratene krtače in nalašč za to napravljene dratene rokavice. Ako ni teh pri rod, dober je tudi nož, ki pa ne sme biti oster. Vse, kar se je s trt zgulilo ali odrezalo, mora se pobrati in sežgati Sploh je pa tudi v vinogradu gledati, da je čist in da imajo mrčesi v njem kolikor mogoče malo skrivališč. Vinogradska ušica ali trtna uš. Vsi trsni rezači, zavijači in sukači skupaj ne zadajejo vinogradnikom toliko strahü, kolikor sama trtna uš. Povsod, kjer se sadi ta plemeniti grm, povsod se govori o njej kot o največjej nesreči, katera more zadeti vinorodne kraje, povsod se skrbno ogledujejo in preiskujejo bolehave trte, časopisi vestno poročajo o vsakem koraku, ki ga ta amerikanski mrčes naredi na evropskem zemljišči. Veliki, nekdaj imoviti okraji zdvajajo, ko vidijo, da so uničeni njihovi prekrasni vinogradi, ki so jim leto za letom dajali gotove in obile dohodke. Od leta do leta množi se število okuženih krajev, in če pojde takč naprej, v nevarnosti je vse evropsko vinstvo, a kaj to pomenja. razumel bode vsak, ako mu povem, da se v Evropi na črez vsako leto pridela vina v vrednosti okolo 1300 milijonov goldinarjev. Trtno uš nam je poslala Severna Amerika, ki je nje prava domovina. Znana je stvar, da so se izjalovili vsi poskusi, ki so šli na to, da bi se naše domače vinske trte udomačile v Ameriki. Vsi ti nasadi šli so po zlu, eni preje, drugi pozneje. Dolgo se ni vedelo, zakaj Amerika ne prija našej vinskej trti, a zadnja leta se je dokazalo, da je vzrok temu trtna uš. Od 1858. do 1862. leta začeli so v Evropo uvažati amerikanske trte (kolči) in 1865. leta jela se je po nekaterih krajih na Francoskem kazati neka bolezen na trtah, ali s prva ljudje niso mnogo pazili na njo. Toda bolezen se j« širila naglo in je vzbudila splošno pozornost in leta 1868. zasledil je profesor Planchon trtno uš na koreninah in je v njej našel uzrok te nove bolezni Kakö hitro se ta nesreča širi od vinograda do vinograda, pokazalo se je najbolj na Francoskem v okraji Vaucluse, ki je imel 30.000 hektarov vinograda. Bolezen so zapazili 1866. leta in tri leta pozneje je bilo 6000 hektarov uničenih; 1874. leta zamorila je uš uže 25.000 hektarov in 1876. leta ostalo je le še 2000 hektarov neokuženih. V tacih krajih, kjer se je trtna uš tak6 razpasla, je ni mogoče do konca zatreti. Na Francoskem na pr. zdaj nobeden več na to ne misli, temveč učenjaki in vinogradniki poskušajo zdaj vse mogoče, kakč bi se dalo poleg trtne uši živeti. Francoska vlada obljubila je 300.000 frankov kot darilo onemu, ki bi izumil gotov pomoček proti vinogradski ušici. Učenjaki, vinogradniki in tudi drugi, katere je mikalo lepo darilo, belili so si glave, kacih 1500 pomočkov je bilo uže naznanjenih in priporočanih, ali darila ni še nobeden dobil. Dandenes nahaja se trtna uš v Evropi uže po vseh vinskih deželah. V Avstriji zasledili so jo najprej 1872. leta v Kloster-neuburgu blizu Dunaja. Zatrosila se je po amerikanskih trtah, ki so 1868. leta bile naravnost iz Severne Amerike naročene. Če tudi so uničili vse napadene trte in tudi drugače vse mogoče storili v zator tega strahovitega mrčesa, vendar mu niso mogli do živega. Leta 1877. je bilo onde uže 40 hektarov okuženih in ni dolgo tega, ko so časopisi poročali, da so letos tudi po druzih krajih v dunajskej okolici prišli na sled groznej škodljivki. Pozneje se je našla trtna uš še v Kapelah na Štajarskem blizu hrvaške meje in v Piranu v Istri. Na Hrvaškem jo imajo v Pušči, ne daleč od štajarske meje, na Ogerskem pa se je uže po mnozih krajih udomačila. Vinogradska ušica a krilata žuželka, b nekrilata sesajoča (obe jako povečani), c najtanjše trsove koreninice z ozlastimi oteklinami pri d in e. Vinogradska uš je močno podobna navadnim ušicam, o katerih smo v tej knjigi na več krajih govorili. Tudi v tem se strinja ž njimi, da se nahaja v več oblikah. Telo je jajčaste podobe, ima tri pare nog in s treh členov sestavljene tipalnice, a zadnji člen je daljši od prvih dveh. Namesto cevastega sesala ima tri ščetine, katere zabada v trto ter po njih pije sok. Kadar jej ne rabijo, utakne jih v poseben t6k na trebušnej plati. Tri rudeče pikice, kakor jih ima navadna trtna uš spredaj na vsakej strani, so oči. Barve je različne, časi bolj rumene, časi bolj rujave, kakor nanese razvoj in letni čas. Tudi v velikosti je razlika, toda i najrečja meri samo nekaj malega črez 1 milimeter. Čujmo zdaj, kakč se razvija trtna uš. Začnimo z zimo. Po pol milimetra dolge in rujave uši sedč po zimi precej globoko po trtnih koreninah v večjih ali manjših tropih. Sesalne ščetine imajo zabodene v korenino, noge pritegnene k truplu in tipalnice položene po sebi. Tak6 žedč vso zimo, ne da bi se kaj genUe ali premeknile. Najrajše se držč po koreninah na tacih mestih, kjer je lub odstopil od lesa ali pa, kjer ga nič ni. Kakor hitro začne vzpomladi solnce zemljo ogrevati, gane se tudi trtna uš, ter se premesti na mlade koreninice. Tu sleče staro rujavo kožo, dobi gladko rumeno in začne sama ob sebi jajca nesti, ne da bi se bila poprej zaplodila. Jajca so bledorumeua in ležč v kupčkih. Vsaka uš jih znese 30 do 40. Iz njih se izvalč mlade uši v kacih desetih dnčh; ako je dosti toplo, tudi v petih dnčh. Jllada uš je rumena in svojej materi vsa podobna. Tudi ona se prisesä na korenino, prekoži se nekolikokrat, doraste in začne tudi jajca leči. Tak6 se mrčes plodi vse poletje tje do jeseni, ko zahladi. Mraz še le ustavi to čudno plodovitost. Proračunali so, da se od ene same trtne uši od meseca marca do oktobra nakoti 25 milijonov uši. Po leti prikažejo se na koreninah med ušmi in med jajci še neke druge uši, ki so različne od navadnih. Tanjše so in pomarančaste barve, a na strančh imajo dve temni krpici. Tudi imajo daljše noge in oči niso s trčh rudečih pik sestavljene, kakor pri koreninski uši, temveč so velike in z mnogih očesec zložene. Take uši imenujemo bube, ker se preobrazijo v krilate ušice. Po trsu namreč zlezejo kvišku in pridejo nad zemljo. Tu se zadnjikrat slečejo, dobč krila in odletč. To se zgodi po leti, preje ali pozneje, kakor je namreč vreme. Toplo in suho vreme pospešuje razvitek, hladno in mokro ga zadržuje. Tudi krilata ušica znese brez ploditve nekoliko jajec — pravijo, da največ štiri — na spodnjo stran trsovega lista, najrajša v kot, kjer se križata dve rebri. Ta jajca so dvojne velikosti in se razlikujejo tudi v barvi, večja so namreč bledo rumena, manjša pa rusa. Za kacih deset dni izvalč se iz večjih rumene, iz manjših pa rudečkaste živalce. Prve so samice, druge pa samci, oboje spolno razvite. Podobne so koreninskem ušem, toda nemajo niti sesalnega orodja, niti se slačijo in živč samo kake tri ali Štiri dni brez vse hrane. Te živalce potujejo na starejši les ter se zaplodč in potem znese vsaka samica po eno samo jajce, ki je razmerno prav veliko in iste barve kakor trsov lub, zato ga ni lehko najti. Ta jajca prezimijo na trsu in se zategadelj imenujejo ozimna, da se razločajo od onih, katera ležejo koreninske uši skozi vse poletje. Kjer pa okolnosti uščm niso ugodne, niti ne pride do spolnega razploda, temveč uši se držč le na koreninah in se množč pod zemljo brez spolne ploditve. V drugej polovici meseca aprila razpotje se ozimno jajce in iz njega prileze nekrilata uš, ki nekaj časa pohaja po trti, pije tu in tam, se slači in naposled gre navzdol na korenino in začne brez ploditve nesti jajca, prav takč, kakor smo uže zgoraj čuli o koreninskej ušici. Iz ozimnega jajca izvalivša se ušica pa ne gre vselej pod zemljo, temveč časi ostane na listji in mu pije sok. Onde, kjer je uš zabodla list na gornjej strani, izpahne se na spodnjej plati bradavici podobna hrga, ki je navzgor odprta. V tej hrgi stanuje ušica in raja jajca, iz katerih prihaja nov zarod. Ta tudi zbada listje in dela nove hrge, a naposled potuje pod zemljo in se nastani na koreninah. V Ameriki so take, v hrgah na listji bivajoče uši prav navadne, tudi na Francoskem so jih opazovali po nekaterih krajih, pri nas jih pa dosle še niso našli. Trta, katero zajedajo uši, hira malo po malo in naposled se usuši. Nasledki ušnega zajedanja pokažejo se najpred na koreninah. Na koncčh najtanjših nitkastih koreninic naredč se neke ozlom podobne otekline, ki pozneje, sosebno po zimi začnč gniti. Pa tudi starejše veje na korenini nabreknejo tu in tam ter so videti, kakor bi gomolje po njih visele. Tudi te nabrekline naposled zagnijo, izgubč lub in počmč. Razumno je vsacemu, da se taka trta ne more prav hraniti in bolezen se jej poznä kmalu tudi nad zemljo. Rozge so od leta do leta krajše in slabejše, takisto tudi listje, zarod gre vedno na menj in naposled trs zamre povsem. Toda bolezni ni znati precej v prvem letu. Mogoče je celč, da trta, dasi bolehna, rodi še v drugem in cel6 v tretjem letu nekoliko, potem pa vidno gine. Od napadenih ali uže zamrlih trt širi se bolezen vedno dalje na okrog. Sredi vinograda nastanejo temna mesta, ki so uže z daleč vidna in bivajo od leta do leta večja. Okoli tacega ušnega legla stojč bolehave trte, ki so tem bolnejše, čim bliže so središču, a onde, kjer gtojć zadnje bolehaTe trte in začenjajo zdrave, vsaj na videi zdrave, onde je največ uši. Kjer se je mrčes vgnezdil, širi se hitro od trte do trte in sicer prehajajo uši pod zemljo, ilasti ako je rahla, s korenin napadenega trsa na korenine sosednih trsov. Pa tudi vrh zemljč so uže o toplem solnčnem vremenu videvali potovati uši, časi v velikih množicah. Največja preglavica so pa vinogradnikom krilate uši, na katere človek niti ne more vzdigniti roke. Sama ob sebi sicer ne leti posebno daleč, ali treba je pomisliti, da vsak veter lehko odnese tdko majhno, velekrilato živalco. In tak6 se lehko zgodi, da se bolezen pokaže v kacem oddaljenem vinogradu, kjer bi je bil človek najmanje pričakoval. A najhuje pri tem je še to, da takrat. ko je bolezen očitna, se je uš tu nže udomačila in se gotovo tudi uže dalje po-meknila. Največ pa pripomore človek v razširjanje trtne uši. Človek, ki dela v okuženem vinogradu, odnese prav lahke kako uš, bodi si z orodjem, bodi si na obleki in jo potem lehko zatrosi v zdrav vinograd, ako ga pot vodi skoz-nj. Najlaže se pa mrčes zatrosi po trsji, ki se iz okuženega kraja prodaje in razpošilja po svetu. Zato so vse države, ki imajo v svojih deželah kaj vinstva, ukrenile posebne zakone (postave), ki prepovedujejo izvažanje trsja iz okuženih krajev in nadrobno ukazujejo, kak6 je delati, ako se pokaže ta škodljiv mrčes. Vsak vinogradnik, ki začuti trsno uš v svojem vinogradu, mora to brez odloga naznaniti okrajnemu glavarstvu. Kdor bi tega ne storil, more se mu prisoditi globa do 100 goldinarjev. Kako in s čim je treba vinogradsko ušico zatirati, tega tukaj ne bodemo na drobno razkladali. To stvar jemlje povsod država v roke. Trsni kipar. Na starih trsih, sosebno po brajdah (lätnikih) nahaja se prav pogostoma trsni käpar, katerega pa ni lehko opaziti, ker je iste barve kakor trsov lub. Kdpar se prisesä na trto in se ne premakne več z mesta. Podoben je majhnej grbi, sedečej na lubu. Ako si ga bliže ogledaš, vidiš, da je živalca pokrita z rujavim ščitom, kakor z neko kdpico, zato ga menda v goriškej okolici imenujejo käpaija. Meseca maja je pod kapico ob robčh videti vse polno rudečkastih jajec, ki so zavita kakor v neko belo volno. Po tej volni se käpar najprej ovadi. Te kapaste živalce so zgol samice, vsi drugačni pa so samci. Ti so jako mičkeni, krilati in imajo konci zadka dve dolgi repni ščetini. Mlade živalce izvalš se okolo kresa iz jajec in so s prva brez ščita ter jako gibke in živahne, a samice se kmalu prisesajo in ne gredć več z mesta. Kaparji slabč trto, ker jej pij6 potrebni sok. Močno napadene trte očisti jeseni ali vzpomladi s tem, da jim oddrgneš ves ostareli mrtvi lub in jih potem še z apnom pobeliš. Trsna pršica je povsod navadna zajedavka vinske trte, toda na njej ne dela posebne škode, ako se ni črez mero razpasla. Živalca živi na spodnjej strani listja, in onde, kjer je zabodla v listno mečo, izbuhnejo se ' mehurci ali brbonci, ki pa ostanejo zeleni. Spodaj so globelice pokrite z belimi, svilastimi dldčicami, in na prvi pogled bi vsak sodil, da je to neka plesen. Za tako je tudi dolgo časa veljala. Med dlačicami se skrivajo pršice, katerih pa z golim očesom nikoli ni m6či videti. Pod zimo gredö pršice zimovat pod luske na zimskih popkih. Od prevelike množine trsne pršice listje vene in gine. Na konci podajemo še dve podobi, ki ste prepozno došli, zatorej ni bilo mogoče, uvrstiti jih na pravem mestu. Trsna pršica. Mrkvarica. Zelena čebularica. Na strani 232. Na strani 234. Imenik opisanih živali. Bčlas, der Birnspinner o. der Schwan. Liparis auriflua 169. Belin glogov, der Baum- o. Heckenweissling, Pieris crataegi 161. Belin käpusov, der grosse Koblweissling, Pieris hrassicae 214. Beh'n rćpični, der Rübsaatweissling, Pieris napi 217. Belin repni, der kleine Kohlweissling oder Kübenweissling, Pieris rapae 217. Belinar. glej: zaläbnik lesni 290. Böbar, der Bohnenkäfer, Bruchus granarius 115. Bodülja, die Stechfliege, Stomoxys calcitrans 142. Bolha, der Floh. Pulex irritans 37. [nemorum 211. Bolhäc rumeno progasti, der gelbgestreifte Erdhoh, Haltica Bolhäc zelski. der Kohlerdfloh, Haltica oleracea 210. Bolhäc zlatoglavi. der Kaps-Erdfloh, Haltica chrvsocephala 211. Brämor, die Maulwurfsgrille, Grvllotalpa vulgaris 202, 276. Bröskvarica, die Kohlfliege, Anthomyia brassicae 233. Brstoder, der Grünrüssler, Phyllobius sp. 158. Brvica, glej: vrtoglavec 106. Brzec žitni, der Getreidelaufkäfer, Zabrus gibbus 246. Bučela, die Biene, Apis mellifiea 33. Cvetoder hruškov, der Birnstecher, Anthonomus piri 158. Cvetoder jabolčni, der Apfelblüthenstecher, Anthonomus po-morum 157. Cäplja siva, der Fischreiher, Ardea cinerea 92. Čebularica siva, die graue Zwiebelfliege, Anthomyia antiqua 232. C'ebülarica zelena, die Zwiebel-Mondfliege, Eumerus lunulatus 232. Črv podzemeljski, der Regenwurm, Lumbricus terrestris 242. Čudak, der Aprikosenspinner o. der Sonderling, Orgyia antiqua 171. Dihör, der Iltis, Foetorius putorius 69. Dläkar, der Haarling, Trichodectes sp. 102. Dlesk, der Kernbeisser, Fringüla coccothraustes 151. Gäd, die Viper, Vipera Berus 21. Glagölka, die Gamma-Eule, Plusia gamma 220. Glista navadna, der Spulwurm, Ascaris lumbricoides 52. Glista otročja, der Pfriemenschwanz o. Madenwurm, Oxyuris vermicularis 55. Glista ovčja, der Schafwurm, Strongylus filaria 105. Glista ptičja, Syngamus tracheajis 105. Glista velikanska, der Palisadenwurm, Eustrongylus gigas 55. Göbavec, der Schwammspinuer, Liparis dispar 166, 305. G6ger, der Pelzkäfer, Dermestes pellis 117. Govedo, das Rind, Bos taurus 19. Grähar, der Erbsenkäfer, Bruchus pisi 114. Grizlica börova, die Kiefernblattwespe, Lophyrus pini 293. Grizlica češpova, die Pflaumensägewespe, Hoplocampa fulvi-comis 183. [brata 184. Grizlica črešnjeva, die Kirschblattwespe, Eriocampa aduni-Grizlica hruškova, die Birnblattwespe, Lyda piri 185. Grizlica jabolčna, die Apfel-Sägewespe, Hoplocampa testu-diuea 184. [Lyda stellata 294. Grizlica, predlca borova, die Gespinnst - Kiefernblattwespe, Grizlica repna, die Rübenblattwespe, Athalia spinarum 230. Grizlica režčna, die Halmwespe, Cephus pvgmaeus 248. Hrošč pomladni, der Maikäfer, Helolontha vulgaris 152, 198, 245, 275. Hrošč, trtni zeleni, der Weinlaubkäfer, Anomala vitis 317. Hržlca, črna žitna, die Hessenfliege, Cecidomyia destructor 253. Hržlca hrđškova, die Birngallmücke, Cecidomyia nigra 188. Hržlca, listna hruškova, die Bimblatt-Gailmücke, Cecidomyia piri 188. [tritici 255. Hržlca, rumena žitna, die gelbe Weizenmücke, Cecidomyia Ivdnjšček, glej: prosnlca 201, 245. [Bacchus 157. Jabkoder bagreni, der purpurrothe Apfelstecher, Rhynchites Jabkoder zlati, d. goldgrüne Apfelstecher, Rhynchites auratus 157. Kalin, der Gimpel, Fringilla Pyrrhula 151. Käpar smrekov, die Fichtenschildlaus, Coccus racemosus, Le-canium racemosum 315. Kapar trsni, die Rebschildlaus, Coccus vitis 327. Keber, glej: hrošč pomladni. Kiseljäk, glej: sukač grozdni. Klčščarica, glej: strigalica. [sulcicollis 213. Kljunotäj brazdasti, der Kohlgallen-Rüssler, Ceuthorhinchus Klöp golobji, die Randzecke, Argas reflexus 48. Kobilica selka, die Zugheuschrecke, Oedipoda migratoria 259. Kočič, išči: prašiček. Komär, die Stechmücke o. Gelse, Culex pipiens 35. Konj, das Pferd, Equus Caballus 21. Korenlčarica, die Wurzelfliege, Anthomyia radicum 234. Koväö, glej: pökalica 205. Kozäk, der geränderte Schwimmkäfer, Dytiscus marginalis 93. Kragülj, der Hühnerhabicht, Astur palumbarius 82. Krlkovec, glej: muren. Krokar, der Rabe, Corvus corax 86. Kromplrjevec amerikanski, der Colorado-Kartoffelkäfer, Dory-phora decemlineata 207. Krpčlj, die Yogelmilbe, Dermanyssus avium 102. Kršelj, die Filzlaus, Pediculus pubis 43. Krušnar, der Brodklopfkäfer, Anobium paniceum 128. Kükec, der Trotzkopf o. die Todtenuhr, Anobium pertinax 126. Kukec trtni, der Weinstockbohrkäfer, Sinoxylon muricatum 320. Kuna belica, der Haus- o. Steinmarder, Mustella foina 71. Kuna zlatica, der Edel- o. Baummarder, Mustella martes 71. Kurjäk, der Haftfuss. Liotheum sp. 102. Läsica mala, das kleine Wiesel, Foetorius vulgaris 70. Läsica velika, das grosse Wiesel o. Hermelin, Foetorius er-mineus 71. Lasnica, die Trichine, Trichina spiralis 56. Lasogläv, der Peitschenwurm, Triehocephalus dispar 55. Lćčar. der Linsenkäfer, Bruehus lentis 115. Lesotöö trtni, glej: kukec trtni. Lčšnikar, der Nussbohrer, Balaninus nucum 160. Likar brestov, der Rüstern-Splintkäfer, Scolytus destructor 291. Likar raskavi, der runzelige Stutzbohrkäfer, Eccoptogaster rugulosus 159. [pruni 159. Likar svetli, der glänzende Stutzbohrkäfer, Eccoptogaster Lisica, der Fuchs, Canis vulpes 71. Lopušnik, der Hülsenwurm. Taenia echinococcus 66. Lubädar vrtni, der ungleiche Borkenkäfer, Bostrychus dispar 160. Mačka divja, die Wildkatze, Felis Catus 73. Medved, der Bär, Ursus arctos 1. Mehurnjäk človeški, glej: lopušnik 66. Mešičar, die Haarbalgmilbe, Demodex follieulorum 51. Metulj jeterni, der Leberegel, Distoma hepaticum 60, 103. Miš dimasta, die Brandmaus, Mus agrarius 112. Miš gozdna, die Waldmaus, Mus silvaticus 112. Miš pohišna, die Hausmaus, Mus musculus 111. Miši 150. Mniška, glej: smrekov prelec 302. Modras, die Sandviper, Vipera Ammodytes 21. [cephala 169. Modroglavka, der BriUenvogel o. Blaukopf, Diloba coeruleo-Mökar, der Maikäfer, Tenebrio molitor 116. Mölj broskvin, die Kohlschabe, Plutella eruciferarum 230. Molj črešnjev, die Pflaumenmotte, Argyresthia ephipella 182. Molj jabolčni, die Apfelbaum-Gespinnstmotte, Hyponomeuta malinella 181. M61j krznarski, die Pelzmotte, Tinea pelionella 133. M61j mecesnov, die Lerchenminirmotte, Coleophora laricella 312. Molj močni, die Mehlmotte, Tinea lacteella 133. Mölj ostružui, die Obstblattschabe, Celeophora hemerobiella 183. Mölj perni, die Möbelmotte, Tinea biseliella 134. Mölj suknarski, die Kleidermotte, Tinea sarcitella 130. Mölj žitni, die Kornmotte, Tinea granella 119. Mora börova, die Kieferneule, Trachea piniperda 306. Mora grähova, die Erbseneule, Mamestra pisi 228. Mora kapusova, die Kohleule, Mamestra brassieae 217. Mora lobodna, die Gänsefuss-Eule, Mamestra chenopodii 220. Möra njivska, das Ansnifzeichen, Agrotis exclamationis 251. Mora ozimna, die Wiutersaateule, Agrotis segetum 249. Mora peteršiljeva, die Wildblattich-Enle, Mamestra dysodea 220. Möra povrtna, die Gemüse-Eule, Mamestra olerace'a 219. Motflj jeterai all metulj jeterni 60, 103. Mravlje 145. Mrena, die Barbe, Barbus fluviatilis 27. Mrkvarica, die Möhrenfliege, Psila rosae 234. Muha črešnjeva, die Kirschfliege, Trypeta cerasi 187. Muha konjska, die Pferdelausfliege, Hippobosca equina 101. Muha mesna, die Brummfliege o. blaue Fleischfliege, Musca vomitoria 140. Muha öljkova, die Olivenfliege, Trypeta oleae 187. Muha pohišna, die Stubenfliege, Musca domestica 136. Muha španska, die spanische Fliege, der Pflasterkäfer, Lytta vesicatoria 29. Muha špargova, die Spargelfliege, Platyparea poecilloptera 235. Muha zelenska, die Sellorietiiege, Piophila apii 235. Müren, die Feldgrille, Gryllus campestris 263. Mušica bučelarska, die höckerstirnige Buckelfliege, Phora in-crassata 143. [pus 257. Mušica strnska, das bandfüssige Grünange, Chlorops taenio-Mušica vinska, die Essigfliege, Drosophila funebris 143. Mušica zelenčka, glej: mušica strnska. Muzejuik, der Cabinetkäfer, Anthrenus museorum 118. Obäd deževni, die Regenbremse, Haematopa pluvialis 160. Obäd goveji, die Rinderbremse, Tabanus bovinus 99. Obad zlatoöki, die Blinabremse, Chrysopa coecutiens 100. Obloüstnik, die Kreismundschnecke, Cyclostomus elegans 242. Obrezäö, der Zweigabst* •'•her Giebelstecher, Rhynchites conicus 156. Ogöröica pšenična, das Weizen-.AeV icn, Anguillula tritici 266. Ogöröica refcćna, das Rogg i- Kardenälchen, Anguillula dipsaci 268. Omlädar, išči obrezäö^l56. Orel belorepec, der Seeadler, Ha ,.ö us albicilla 80. Orel planinski, der St inadler, Aqm.a fulva 77. Osa, die Wespe, Yesps. vulgaris 33, ^83. Osa, velika lesna, Riesenholzwespe. Sirex gigas 296. Ostroril zeleni, der Raps-Ma’iszahirüssler, Baris chloris 214. Ostružnik, glej: mölj ostruzn. 183. Pavlinček dnevni, das Tagpfauen- -e, Yanessa Jo 270. Pedic börov, der Kiefernspanner, i onia piniaria 307. Pedic, mali zimski, išči: zmrzhkar mali 173. Pedic, veliki zimski, glej: zmrzlikar veliki 176. Pčrjevec, der Federling, Philopterus sp. 102. Peg, der Hund, Can i s familiaris 16. Pasariča, Runkelfliege, Anthomyia eonformis 234. Pisar vinogradski, der Weinstockfallkäfer. Eumoipus vi tis 319. Podineica. išči: otročja glista 55. Podgana belica, die egyptische Ratte. Mus aleiandrinus 110. Podgana črnica, die Hausratte. Mus rattus 169. Podgana sivka, die Wanderratte, Mus decumanus 110. Podlasica ali mala lisica 70. P6kalica poljska, der Saat-Schnellkäfer. Agriotes segetis 205.245. Polž opasani, HeBi cincta 242. Polž poprskani. Helix aspersa 242. Polž vrtni, die Weinbergschnecke. Helix poniatia 241. Polži, 239. Pöskok, glej: pokalica 205. Prašiček, die Mauerassel, Oniscus murarius 238. Prelec börov, der Kiefernspinner, Gastropacha pini 297. Prelec bukov, der Buchenspinner o. Rothschwanz, Li pans pudibtinda 304. Prelec hmeljev, der Hopfenspinner, Epialus humuli 269. Prelec smrekov, der Fichtenspinner o. die Nonne, Ocneria monacha 302. Priščnjak. išči: muha španska 29. [lis 201, 245. Prosnica, der Bracbkäfer o. Junikäfer. Rhizotrogu? solstitia-Prstčnčar, der Ringelspinner, Gastropacha neustria 165, 300. Pršica krompirjeva, die Kartoffelmilbe, 126. Pršica mlečna, die Milchmilbe, Acarus laotis 126. Pršica močna, die Mehlmilbe, Acarus farinae 126. Pršica ölova, die Biermilbe, 126. Pršica sirska, die Käsemilbe, Acarus širo. 125. Pršica slaninska 126. Pršica trsna, die Rebenmilbe, Phytoptus vitis 328. Repičar. der Raps-Glanzkäfer. Meligethes aeneus 212. Rezdč vinogradski, der Rebenschneider. Lethrus cephalotes 317. Ribica, der Zuckergast, Lepisma saccharina 130. Rflčkar jelšev, der Erleniflsseikäfer, Cryptorhynchuß Iapathi 283. Rilčkar kratkoglavi, der Kur_koyf, Strophosomus Coryli 278. Rilčkar, mali börov, der k.ctae Ki ferrösselkäfer, Pissodes notatus 282. [abietis 279. Rilčkar, veliki börov, der grosse Kiefemrüsselkäfer, Hylobius Rilčkar včliki črni, d,-r grosse schwarze Rüsselkäfer, Otior-hynchus niger 277. [catus 318. Rilčkar trsni, der gefurchte Laj penrüssler, Otiorhynchus sul-Ris. der Luchs, Felis Lynx 13. Saldtarica, die Salat fliege, Anthomyia lactucae 233. Senenec, die Heumilbe, Ltptus autumnalis 50. Sirarica, die Käsediege, Piophila casei 142. Sklenokrilec jabolčni, dec Apfelbaum-Glasflügler, Sesia rayo-paeformis 164. Sköbec, der Sperber, Astur nisus 84. Skökiea hruškova, der Birnblattfloh, Birnsauger. Psvlla piri 197, Skökica jabolčna, der Apfelblattfloh o. Apfelsauger, Psylla mali 197. Škorpijon 45. Slaninar, der Speckkäfer, Dermestes lardarius 116. Slinar poljski, die Ackernacktschnecke, Limax agrestis 239. Slivodčr, der Pflaumenbohrer, Rhynchites cupreus 156. Slivetbč, der Pflaumenrüssler, Magdalis pruni 159. Sokol selec, der Tauben-o, Wanderfalke, Falco peregrinus 80. Sokolič, der Lerchenfalk, Falco subbuteo 81. Sotončič marelični, die Aprikoseneule, Acronvcta tridens 176. Sprevödnica börovi, der Kiefern-Prozessionsspinner, Cnetho-campa pinivora 301. Sprovodnica hrastova, der Eichen-Processionsspinner, Cnetho-campa processionea 33, 301. [pvtiocampa 301. Sprevödnica laška, der Pinien-Processionsspinner, Cnethocampa Sraka, die Elster, Pica caudata 87. Srikoper rujavi, der Neuntödter, Lanius collurio 91. Srikoper veliki, der grosse Würger, Lanius excubitor 90. Srbec, die Krätzmilbe, Sarcoptes scabiei 48. Sršen, die Hornis, Yespa crabro 31, 186. Stenica, die Bettwanze, Acanthia lectularia 39. Stenica đvopikčasta, die zweipunktige Wiesenwanze, Capsus bipunctatus 226. Stenica grbava, die Birn-Buckelwanze, Tingis piri 225. Stenica pozemska, die zweifarbige Erdwanze, Cydnus bicolor 225. Stenica zelska, die Kohlwanze, Eurydema oberacea 224. Strčharica, išči: strigalica. [cus 123. Striček, die Hausgrille oder das Heimchen, Grvllus domesti-Strigalica, der Ohrwurm, Forficula auricularia 236. Strügulja, išči: strigalica. Sukič börov, der Kiefertriebwiekler, Retinia buoliana 308. Sukič grahov, der Erbsen wicklet, Tortrix dorsana 229. Sukič grozdni, der Traubenwickler o. Sauerwurm, Conchylis ambiguella 321. Sukič jelov, der Tannenwickler, Tortrix histrionana 309. Sukič mecesnov, der Lärchenwickler, Grapholitha pinicolana 310. Sukič, rjasti hrastov, der braune Eichenwickler, Teras ferru-gana 311. [xylosteana 179. Sukič, rujavo lisasti, der braune fleckige Wickler, Tortrix Sukič, rusi popkov, der rothe Knospenwickler, Grapholitha ocellana 181. Sukič slivov, Schlehenwickler, Grapholitha pruniana 180. Sukšč smrekov, der Fichtenwiekler. Grapholitha pactolana 310. Sukič sivi popkov, der graue Knospenwicklrr. Grapholitha cynohastelia 180. Sukič trsni, der Springvrurni Wickler. Tort rix PiUeriana 320. Sukič usnjasti, der ledergelbe Wickler, Tortrix ribeana 180. Sukič, xeleni hrastov, der grüne Eichenwickler. Tortrix viri-daua 311. __ [ata 172. Širec, der Harlekin o. Stachelbeerspanner, Zerene grossulari-Ščipavec, der Skorpion, Scorpio europaeus 45. Ščurek, die Küchenschabe, Blatta orientalis 120. Ščurek ainerikanski, die Riesenschabe, Blatta americana 122. Sijik zaprišeni. der graue Kurthals, Brachideres incanus 278. Škirjica, glej: strigalica. Söja, der Eichelheher, Garrulus glandarius 88. Švaba, die Schwabe. Blatta germanica 122. Tihotipec, der Kräuterdieb, Ptinus für 120. Tončič češpov, der Pflaumenwickler, die Pflaumenmade. Car-pocapsa funebrana 179. Tončič jabolčni, der Apfelwickler, die Obstmade, Carpocapsa pomonana 177. Trakülja gologlava, der gestreifte Bandwurm, Taenia medio-canellata 66. Trakülja ozka, der gemeine Bandwurm, Taenia solium 61. Trakülja široka, der breite Bandwurm o. Grubenkopf, Bothrio-cephalus latus 66. Travnlea, der Oelkäfer, Maiwurm, Meloe proscarabaeus 30. Trdoglav, glej : kübec 126. Uholiz, išči: strigalica. Uš bela, die Kleiderlaus, Pediculus vestimenti 42. Uš bučelina. die Bienenlaus. Braula coeca 101. Uš na glavi, die Kopflaus, Pediculus capitis 42. Uš ovčja, die Schaflausfliege, Melophagus ovinus 101. Uš trtna, glej: ušica vinogradska. Ušica breskova, die Pfirsich-Blattlaus. Aphis persicae 194 Ušica bröskviua, die Kohlblattlaus, Aphis brassicae 227. Ušica črešnjeva, die Kirsch-Blattlaus, Aphis cerasi 194. Ušica grahova, die Erbsenblattlaus, Aphis ulmariae 228. Ušica grozdičeva, die Johannisbeer-Blattlaus, Aphis ribis 194 Ušica hmeljeva, die Hopfenblattlaus, Aphis humuli 272. Ušica koruzna, die Maiswurzellaus, Pemphigus Zeae Maidis 265. Ušica krvava, die Blutlaus, Schizoneura lanigera 195. Ušica mäkova, die Mohnblattlaus, Aphis papaveris 226. Ušica, rusa jabolčna, die röthliche Apfelblattlaus, Aphis sorbi 193. Ušica slivova, die Pflaumen-Blattlaus, Aphis pruni 194. Ušica smrekova, die Fichtenlaus, Chermes alyetis 213. Ušica vinogradska, die Reblaus, Phylloxera vastatrii 323. Ušica zelena jabolčna, die grüne Apfelblattlaus, Aphis mali 193. Ušica žitna, die Getreideblattlaus, Aphis cerealis 265. Vešča bröskvina, der Kohlzünsler, Botys forticalis 223. Vešča močna, der Mehlzüusler, Asopia farinalis 136. Vešča prosčna, der Hirsezünsler, Botys silacealis 252. Vešča rćpična, der Rübsaat-Pfeifer, Scopula margiaritalis 221. Vešča stišna, die Dürrobstschabe, Phycis elutella 136. Vešča tolščarska, der Fettzünsler, Pyralis pinguinalis 136. Vešča voščdrska. die Wachsmotte, Galleria mellionella 135. Veščec börov, der Kiefernschwärmer, Sphinx piuastri 299. Vidra, der Fischotter, Lutra vulgaris 75. Vir, der Uhu, Strix bubo 84. Volk, der Wolf, Canis lupus 10. Vrän, išči: krokar. ; Vrtoglavec, der Drehwurm, Taenia coenurus 106. Zajec, der Feldhase, Lepus timidus 150. Zalübnik börov, der Kiefembastkäfer o. Waldgärtner, Blasto-phagus (Hylesinus) piniperda 284 Zalübnik, börov mali, der kleine Kiefernbastkäfer, Blastophagus minor 286. Zalübnik jelov, derTannenborkenkäfer, Bostrychus curvidens 290. Zalübnik lesni,derNadelholzborkenkäfer, Bostrychus lineatus 290. Zalübnik smrekov, der Fichtenborkenkäfer, Bostrichus typo-. graphus 287. Zalübnik vrtni, išči: lubüdar. Zapljivkarica, die Schmeissfliege, Sarcophaga carnaria 141. Zavijäe, Blattwicklero. Rebenstecher, Rhyuchitesbetuleli 154,318. Zavrtäö, der Weideubohrer, Cossus ligniperda 163. Zelenko bukov, der grüne Prachtkäfer, Agrilus viridis 276. Zlatoritka, der Goldafter, Liparis ehrysorrhoea 168, 305. Zmrzlikar mali, der kleine Frostpanner, Acidalia bmmata 173. Zrarzlikar veliki, der grosse Frostspanner o. Blatträuber, Hibernia defoliaria 176. Zmrzlikar višnjev, der Weichselspanner, Hibernia bajaria 177. Zölj goveji, die Dasselfliege, Hypoderma bovis 96. Zölj konjski, die Pferde-Magenfliege, Gastrus equi 95. Zölj ovčji, die Schafbremse, Oestrus ovis 98. Živica, išči: prašiček. Züzek, der Korn-Rüsselkäfer o. der schwarze Kornwurm, Calandra granaria 113. Zvägar, išči: göbavec.