515 2018 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 316.353:343.712(497.434Ribnica)"1768" Prejeto: 7. 9. 2018 Dragica Č eč izr. prof. dr., Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Garibaldijeva ulica 1, SI–6000 Koper E-pošta: dragica.cec@zrs-kp.si Ribnica v primežu strahu pred roparji – poskus vpada roparske skupine v Ribnico leta 1768 IZVLEČEK Članek obravnava roparske vpade na Kranjsko v drugi polovici 18. stoletja, med njimi tudi poskus roparske- ga napada na Ribnico leta 1768. Po uradnih poročilih naj bi roparske skupine sestavljalo domnevno pravoslavno prebivalstvo, ki so ga v uradnih virih največkrat označevali kot »Vlahe«, torej krščansko polnomadsko prebivalstvo Osmanskega cesarstva. Verjetno je šlo za skupine, v katerih so bili tudi krajišniki in drugi prebivalci Vojne krajine, saj so v času najintenzivnejših ropanj na tem območju potekale temeljne družbene spremembe. Nastanek roparskih skupin so spodbujale politične, gospodarske, okoljske, geomorfološke, klimatske in splošne družbene razmere ter bližina gospodarsko pomembnih povezovalnih cest. Članek pozornost posveča tudi kolektivnemu strahu in kolektivnemu spominu na roparje. KLJUČNE BESEDE roparske skupine, Vojna krajina, Ribnica, krajišniki, Vlahi, 18. stoletje ABSTRACT RIBNICA IN THE GRIP OF FEAR FROM BRIGANDS – AN ATTEMPTED BRIGAND RAID ON RIBNICA IN 1768 The article deals with brigand incursions into Carniola in the second half of the eighteenth century, including an attempted raid on Ribnica in 1768. According to official reports, gangs of brigands were composed of Orthodox popu- lation, most often labelled in official sources as »Vlachs«, i.e., Christian semi-nomadic peoples of the Ottoman Empire. It is highly likely that these gangs also included soldiers and other inhabitants of the Military Frontier, especially given the fundamental changes that were taking place at the time when brigandage in the area reached its height. Brigand gangs occurred due to political, economic, environmental, geomorphological, climate and general social conditions, as well as the vicinity of economically crucial transport connections. The article also focuses on the collective fear and col - lective memory of brigands. KEY WORDS gangs of brigands, Military Frontier, Ribnica, soldiers of Military Frontier, Vlachs, eighteenth century 516 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 Uvod Osrednji namen pričujoče razprave je najprej opozoriti na roparske vpade, ki so se zgodili v Rib- nici leta 1768. Bili so del v zgodovinski zavesti sko- raj pozabljenega obdobja vsakoletnih ropanj, ki sta mu bila priča trško in podeželsko prebivalstvo dela Notranjske (od Planine, Unca, vasi v okolici Cerk- niškega jezera, Bloške police, vznožja Snežnika in Loškega Potoka do Ribniške doline), Kočevskega, Bele krajine (Črnomelj, gospostvo Poljane ob Kolpi in območje ob Lahinji) in delov Dolenjske. Šlo je za roparske vpade domnevno bosanskih roparskih sku- pin, ki naj bi jih glede na sezname domnevnih sto- rilcev sestavljalo pravoslavno prebivalstvo, ki so ga v uradnih virih največkrat označevali kot »Vlahe«, to- rej krščansko polnomadsko prebivalstvo Osmanske- ga cesarstva. Pri roparskih skupinah, ki so jih oblasti pogosto enačile z vojaškimi enotami, je šlo, sodeč po redkih podatkih, za pisano množico moških, med njimi tudi muslimanskih podložnikov Osmanske- ga cesarstva in, kot so namigovala številna poročila, tudi vojaških dezerterjev. Med kaznovanimi roparji se nekajkrat omenjajo pastirji, 1 včasih pa se ropar- ske skupine povezuje tudi s trgovci, saj so bili Vlahi znani po trgovanju z Osmanskim cesarstvom. 2 Ob- tožb o vojaških dezerterjih si deželni uradniki niso vedno upali neposredno zapisati, saj je bila Vojna krajina od leta 1745 podrejena neposredno dvoru in dvornim uradnikom, zato so se deželni uradniki bali, da bi na dvoru padli v nemilost. Dezerterji so bili domnevno iz Vojne krajine, pa tudi iz Kranjske ter v določenih primerih iz ogrskih polkov. Za rope v Vipavski dolini in ribniškem gospostvu leta 1798 so obtožili »hrvaške vojake« oziroma »hrvaške dezerter- je«, ki so se vračali z vojnih pohodov »v skupinah po 4, 6, celo deset in več«. 3 V zgodovinskem spominu so se ohranili zlasti ropi, ki so prizadeli samostane ali gradove oziroma sedeže zemljiških gospostev, saj so jih lastniki verjetno »izkoristili« kot opravičilo za davčne spreglede ali vsaj za zamik plačila davkov. Veliko redkeje pa se je ohranil spomin na rope, ki so prizadeli popotnike, saj jih ti pogosto sploh niso prijavili deželskemu sodišču ali lokalnim oblastem, ki so bile zadolžene za zagotavljanje javne varnosti. In tudi če so jih prijavili, so lokalni uradniki na njihovo škodo običajno »pozabili«, kadar so morali – v redkih primerih – napisati poročilo. Med »pozabljene« rope sodi roparski napad na mitnico v Trati v kočevskem gospostvu leta 1717. 4 Turški roparji naj bi samo med letoma 1758 in 1762 odnesli za več kot 11.000 goldi- narjev premoženja, plen v letu 1762 pa je bil ocenjen na 2.500 goldinarjev. 5 1 Prim. Stariha, Kaj pomaga. 2 Mlinarič, Napad Uskokov, str. 102. 3 ARS, AS 14, fasc. 304, 3. 6. 1798. 4 ARS, AS 7, šk. 59, 30. 6. 1766. 5 ARS, AS 6, šk. 83, 24. 7. 1762. Če se je za prvo polovico 18. stoletja še ohranil spomin na velike roparske vpade, so bili roparski vpa- di v 60. in 70. letih 18. stoletja kljub intenzivnosti v zgodovinopisju skoraj povsem spregledani. 6 Neko- liko jih posredno omeni Josip Mal, ko opozori, da so se po letu 1815 »vrnili« bosanski roparji. 7 Josip Gruden je podal morda najbolj neprimeren povzetek delovanja roparskih skupin, ki so ropale po Kranj- skem: na Gorenjskem so bili to rokovnjači, na No- tranjskem istrski roparji in Čiči, na Dolenjskem in v Beli krajini pa uskoki in hajduki. 8 Kratko omembo roparskih napadov v 18. stoletju najdemo tudi v zgo- dovini Idrije, kjer so leta 1765 oblikovali prostovolj- no vojaško četo, ki so ji rudniške oblasti priskrbele 216 mušket. Povod za to sta bila načrtovani obisk Marije Terezije in roparski vpad v ne tako oddaljeni Planini 25. avgusta 1765, kjer je bilo ubitih več ljudi. 9 V Idrijo roparji niso nikoli prišli, kar daje slutiti, da so roparske skupine najraje napadale najbolj ranljive in hkrati premožne: bogate potnike in tovornike na gospodarsko živahni cesti Trst–Dunaj. 10 Šele če tam niso imele dovolj sreče, so iskale druge cilje, zlasti bo- gate prebivalce, ki so imeli zaradi različnih dejavnosti večje vsote gotovine (oskrbniki gospostev, mitničarji, trgovci), in cerkve. 11 Najpopolnejši pregled objavljenih zgodovinskih prispevkov o roparjih je pripravila E. Holz, ki na podlagi teh poročil, delne analize ljudskega izroči- la in študije treh različnih primerov upodobitev ro- parjev zaključuje, da se na Kranjskem zagotovo ni oblikoval motiv plemenitega roparja, 12 kakršnega na podlagi analize ljudskega izročila iz različnih de- lov Evrope, na čelu z najbolj znanim likom Robina Hooda, vzpostavi E. Hobsbawm. Njegova odmev- na teorija o socialnem uporniku kot arhaični obliki socialnega protesta je naletela na številne kritike. 13 Očitali so mu, da svojo teorijo o socialnih upornikih gradi predvsem na literarnih virih 19. stoletja, ki v prvi vrsti prinašajo pogled drugega (torej meščana), meščanski avtorji pa naj bi svoja dela namenjali spe- 6 V kontekstu raziskav o načinih kaznovanja roparjev jih je omenil zgolj Stariha, Kaj pomaga, str. 543–567. 7 Tako naj bi na Dolenjskem leta 1815 ropali skupina haram- baše (verjetno bosanskega roparja) Kvotska in skupina Viska Kerpana. Po napadu na kočevski grad in zaradi domnevnega zadrževanja v okolici Novega mesta leta 1827 so naslednje leto v novomeški okraj, tako kot v 60. in 70. letih, pošiljali vo- jake. Posebej nevarno naj bi bilo na cesti med Novim mestom in Ljubljano. Že naslednje leto pa so tako kot sredi 60. let 18. stoletja ob reki Sotli povečali število vojakov, ki naj bi nad- zorovali tihotapce, kot so konec 50. in v 60. letih že počeli na Notranjskem (ob cesti med Reko in Postojno) ter ob Kolpi (Mal, Zgodovina, str. 245, 246). 8 Gruden, Zgodovina, str. 1084. 9 Arko, Zgodovina Idrije, str. 128. 10 Prim. Holz, Ljudje in cesta. 11 Cerkve, gradove in bogate prebivalce naselij kot glavne žrtve roparskih vpadov izpostavlja tudi takratni ribniški upravitelj Andrej Widmayer. 12 Prim. Holz, Nekoč. 13 Prim. Hobsbawm, Social rebels. 517 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 cifični publiki in roparje predstavljali v romantični podobi. Kritiko je avtor upošteval v izdaji dela iz leta 1981, kjer govori zgolj še o roparjih. Hobsbawmova teorija je bila tako popularna, da so zgodovinarji obli- ke socialnega protesta iskali tudi v drugačnih virih, zlasti v sodnih aktih. M. Bertoša, ki izhaja predvsem iz Hobsbawmove teorije, 14 poudarja, da splet okolj- skih, gospodarskih in političnih okoliščin ter prava, ki posameznika marginalizira, privede do endemične pojavnosti roparjev. To teorijo bi lahko zaradi okolj- skih in političnih okoliščin aplicirali tudi na območje Vojne krajine in Istre. 15 V obeh primerih zaznamo enak strah in prepričanje o neprilagodljivosti, nasil- nosti in kriminalnosti novih naseljencev. Kljub temu je med obema okoljema obstajala pomembna razlika: v Vojni krajini zločincev niso tako množično krimi- nalizirali s kaznijo izgona (socialne smrti), kot naj bi bilo značilno za Istro. Oblasti v Vojni krajini in na Kranjskem so bile celotno drugo polovico 18. stoletja prepričane, da posamezniki, zlasti moški, bežijo na osmansko stran in se tam združujejo v roparske sku- pine; po njihovem mnenju je bil to eden od načinov, da, iztrgani iz svoje socialne mreže, preživijo. Čeprav se vse velike teorije v zadnjem času s preu- čevanjem vsakdanjih praks soočajo s svojimi mejami in izjemami, pa je že v poročilih oblasti na različnih ravneh in iz različnih dežel habsburške monarhije povsem jasno, da so pojav takšnih roparskih skupin omogočale tako politične razmere – meje suverenih držav ter težavnost iskanja in kaznovanja domnevnih zločincev – kot tudi prostor, ki je omogočal pobege med različnimi deželami habsburške monarhije in Osmanskega cesarstva. Varnostna konferenca iz leta 1761 je zahtevala razglasitev splošne pomilostitve za dezerterje, ki so zbežali v času sedemletne vojne in se zaradi strahu pred kaznijo skrivajo v Bosni; ti dezer- terji poznajo odročne kraje v karlovškem generalatu in zato »uspešno« vpadajo na ozemlje monarhije, k čemur jih silita »stiska in pritisk turških roparjev«. Oblasti so menile, da roparji z orožjem ravnajo tako kot avstrijski vojaki in da celo nosijo dele avstrijske uniforme. 16 V skupnem poročilu konference iz leta 1761, na kateri so sodelovali tudi kranjske oblasti, poveljnik karlovškega generalata in nekateri drugi predstavniki oblasti, so njeni udeleženci zahteva- li, naj se v Banatu in karlovškem generalatu izvede »lov« za kranjskimi vojaškimi ubežniki. Odločili so se tudi, da pošljejo v Travnik k bosanskemu paši (na- čelniku ejaleta) agenta, ki bi ga plačali s 1400 gol- dinarji. 17 A roparski vpadi tudi po letu 1761 še več 14 Prim. Bertoša, Zlikovci i prognanici. 15 Tudi razmere v Bihaškem in Bosanskem sandžaku so bile v 18. stoletju zaostrene, prihajalo je tudi do uporov (prim. Hickok, Ottoman, četudi so določeni zaključki in terminolo- gija v delu sporna (prim. Nenad Moačanin)). 16 ARS, AS 6, šk. 83, 19. 1. 1761. Predlog je pripravil bankalni administrator Flachenfeld. 17 ARS, AS 6, šk. 83, 19. 1. 1761. kot desetletje niso prenehali. Območje karlovškega generalata in Bihaške krajine so zaznamovale težke življenjske razmere, ki so jih dodatno zaostrile zača- sne klimatske spremembe in splošne klimatske raz- mere. K endemičnemu pojavljanju roparskih skupin so svoje prispevali še fiskalni in drugi pritiski, pa tudi militarizacija družbe, o kateri so uradniki praviloma molčali, četudi so bili dezerterji pogosto del ropar- skih skupin. 18 Tudi podatke o klimatskih in gospo- darskih razmerah je treba iskati drugje. Zato pa so »razsvetljeni« ali vsaj nekoliko izobraženi uradniki in deželna oblast razloge za roparske vpade toliko pogosteje iskali v kulturnih razlikah pri teh etničnih skupinah – ta praksa je v 18. stoletju še kako prisotna. Kmet je bil po splošnem prepričanju len in neumen. Če pa je bil pripadnik določene »etnične skupine«, kot so bili Vlahi ali Čiči, med tipičnimi značilnostmi njegovega značaja najdemo še nasilnost. Skratka, so- dil je med »necivilizirane« divjake. Roparski vpadi so bili za »veliko zgodovino« habsburške monarhije nekoliko nenavadni, saj so po- tekali preko območja, ki je bilo vojaško organizirano, četudi v propagandi 18. stoletja ni več predstavljalo »predzidu krščanstva« (Antemurale Christianitatis) in »Turek« ni bil več samo »dedni sovražnik« krščanske Evrope. Zgodovinski spomin na nevarnega »Tur- ka« se je še ohranjal; prav tako je v ospredju ostajala obrambna funkcija Vojne krajine pred sicer že oslab- ljenim Osmanskim cesarstvom. Druga pomemb- na funkcija Vojne krajine je bila zdravstvena: »srce monarhije« naj bi varovala pred »pogosto« kužnim Osmanskim cesarstvom. Ta podoba je v zgodovino- pisju precej dominantna tudi zaradi dobro znanih ukrepov Jožefa II. po potovanju v Vojno krajino. 19 Pogled s ptičje perspektive pa kaže, da nadzor še zda- leč ni bil tako učinkovit, kot bi si oblasti želele. Problem javne varnosti Roparske napade (tujih) roparskih skupin v 18. stoletju lahko razdelimo na več obdobij, ki jih zazna- mujejo vojne, v katere je bila prisiljena ali se je vanje zapletala habsburška monarhija. Porast števila ropov oziroma nestrpnosti do tujcev lahko zasledimo po miru z Neapeljskim kraljestvom, po koncu nasled- stvene vojne (1748). Drugo polovico 18. stoletja lahko razdelimo na več faz. Prvo zagotovo predstavlja čas med letoma 1749 in 1758. Prvi ropi v tem obdobju so povezani predvsem z vračanjem dezerterjev in vojaških od- pustnikov, pozneje pa so bili odmevnih ropov osum- ljeni predvsem domači prebivalci. Druge faze intenzivnih roparskih pohodov med letoma 1758 in 1778 ne moremo pripisati samo po- 18 Prim. Čeč, Roparska vlačuga, ki predstavlja primer roparja dezerterja leta 1798 in njegove domnevne priležnice. 19 Prim. Beales, Joseph II., str. 366–367. 518 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 manjkanju vojakov zaradi sedemletne vojne (1756– 1763) in vračanju krajišniških vojakov po njenem zaključku, četudi so deželne oblasti na Kranjskem in vojaške oblasti vzroke iskale tudi v vojni. »Vlaške« ro- parske skupine, kot jih označijo lokalne oblasti, niso bile edini krivec za slabo javno varnost na Kranj- skem, vendar so bile dobri dve desetletji 18. stoletja ponovno v ospredju. Ko so po ropu gradu Gotnik (pri vasi Žabiče pri Ilirski Bistrici) na Notranjskem leta 1762 kranjske oblasti karlovškemu generalatu naprtile krivdo, da so roparji prišli na Kranjsko, je poveljnik generalata Benvenuto Petazzi kritike zavr- nil z utemeljitvijo, da je nemogoče varovati obe meji, s Kranjsko in z Osmanskim cesarstvom. Petazzi je poročilu dodal osnutek dopisa upravitelju Bosne, ve- zirju Mehmedu, v katerem je ocenjeval, da so turški roparji v štirih letih vpadov na Kranjsko odnesli za več kot 11.000 goldinarjev premoženja, plen v letu 1762 pa je bil ocenjen na 2.500 goldinarjev. 20 Že leta 1761 so vse oblasti ugotavljale, da je sode- lovanje s Porto nemogoče. Iz nadaljevanja tega poro- čila in še iz nekaterih drugih je mogoče sklepati, da je bila oznaka »Vlah« roparjem dodeljena predvsem zato, da bi jih lahko ob pričakovanem sodelovanju osmanskih lokalnih oblasti kaznovali. Vlahi so bili namreč kristjani, zato so jim lahko sodili po kazen- skem pravu monarhije. Z muslimani bi namreč v procesu sojenja imeli več težav, saj je bilo kazensko pravo povezano s temeljnimi krščanskimi dogmami. Še več, oblasti so menile, da roparske pohode Porta celo spodbuja, še posebej naj bi jih spodbujal paša iz bosanskega Travnika. Opozorile so tudi, da podob- ne pritožbe proti osmanskim podložnikom pri Porti ne zaležejo, saj pričanje kristjana proti muslimanu ne velja. Predlagale so celo povračilne ukrepe: če bi krajišniški podložniki prešli mejo in ropali bosanske podložnike, bi bilo teh ropov zagotovo manj. Prepri- čane so namreč bile, da je meja z Osmanskim ce- sarstvom, ki je dolga 45 ur, predolga, da bi jo lahko učinkovito nadzorovali, četudi bi nanjo poslali 3000 mož. Nadzor na meji naj bi bil nemogoč, saj je pora- sla z gozdom, tako da se roparji zlahka skrijejo pred čuvaji. Oblasti so bile tudi prepričane, da tem ropar- jem na Kranjskem pomagajo kranjski vojaški beguni. Obenem so opozorile na zgledno sodelovanje z Be- neško republiko, s pomočjo katere so bili obsojeni in usmrčeni vsi roparji iz vasi Dane. 21 Prelomni dogo- dek za kranjske politične oblasti in njihov odnos do teh roparskih skupin je bil roparski napad na Planino pri Uncu leta 1765, 22 četudi so bili s stališča državnih oblasti zagotovo hujši ropi tisti, pri katerih so ropar- ske skupine napadle poštne kočije z velikimi količi- nami gotovine. Eden takšnih je bil npr. leta 1755 na cesti Dunaj–Trst, ko so domnevno »lokalni« roparji 20 ARS, AS 6, šk. 83, 24. 7. 1762. 21 ARS, AS 6, šk. 83, 19. 1. 1761. 22 Nekaj o tem ropu Stariha, Kaj pomaga. in »Čiči«, še ena skupina naseljenega prebivalstva na Kranjskem, dvakrat oropali poštno kočijo in odnesli velike vsote denarja. Če je bil pritisk po prvih ropih od zgoraj navzdol, so po ropih lokalnega prebival- stva in zlasti po letu 1762 deželne oblasti pritisnile na centralne oblasti. V tretji fazi ropanj, med letoma 1780 in 1800, so glavni krivci za ropanja znova postali tisti, ki so veljali za glavne krivce že v 50. letih 18. stoletja. To so bili Čiči oziroma na splošno podložniki Beneške republike, ki se je takrat soočala z veliko politično in gospodarsko krizo. Poleg njih so po velikih vojaških pohodih po deželi hodili tudi vojaški dezerterji. K takšnemu dojemanju je prispevalo odmevno prije- tje beneške roparske skupine, ki se je pred beneškim pregonom zatekla na Gorenjsko in katere »pogum- no« prijetje je podrobno opisal Laibacher Zeitung v letih 1787–1788. 23 Zagotavljanje javne varnosti Skrb za javno varnost je tako kot skrb za social- no discipliniranje podložnikov pomenila enega od stebrov politike Marije Terezije. Za javno varnost na podeželju bi morala skrbeti podeželska deželska so- dišča, ki pa so se tega bremena otepala. Posebej obre- menjena so bila deželska sodišča na najpomemb- nejših transportnih poteh in ob deželnih mejah. Podložniki so bili namreč dolžni v okviru deželsko- sodne tlake pomagati upravitelju deželskega sodišča in njegovim hlapcem tako pri transportu kaznjencev kot pri »lovljenju« rekrutov, zapiranju domnevnih zločincev ter transportu izgnanih beračev in zločin- cev. Za del deželskih sodišč je bilo zelo mukotrpno tudi preganjanje roparskih skupin, pri katerem so bili dolžni sodelovati tudi njihovi podložniki. 24 Lastniki deželskih sodišč so se pogosto pritoževali nad tak- šnimi nalogami, češ da so drage in da so podložniki neuporabni. Navajali so, da podložniki nimajo orožja oziroma da ga ne znajo uporabljati. Še večji problem je bil, da je tovrstna obveznost pogosto prišla nena- dno in v času intenzivnega kmečkega dela. Strah pred roparji je postal tako ukoreninjen, da so bile pritožbe še kako na mestu, četudi so vse do uvedbe orožništva kmetje ostali glavna pomoč lastnikom deželskih so- dišč pri lovljenju roparjev. Kljub vsem kritikam o nji- hovi neučinkovitosti so bili še vedno najcenejši način domnevnega zagotavljanja javne varnosti. Ker je bilo za javno varnost zadolženo deželsko sodišče, ki je lahko bilo precej obsežno, roparji pa so oropali ali prizadeli katero koli vas v njem, so bili uradniki/oskrbniki deželskih sodišč pogosto precej neuspešni tako pri zagotavljanju varnosti svojih pod- ložnikov in njihovega premoženja kot pri lovljenju 23 Holz, Nekoč, str. 84. 24 Prim. Čeč, Odnos do mobilnega, in nekaj primerov tudi v: Čeč, Revni. 519 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 zločincev. Tudi precej razpotegnjena deželska sodišča ob glavni trgovski cesti Dunaj–Trst niso bila sposob- na zagotoviti dovolj podložnikov, da bi lahko sledila roparski skupini, še manj pa skrbela za javno varnost. Ko so npr. leta 1766 roparji oropali Loški Potok, so se uradniki in podložniki iz Ribnice, kjer so imeli shranjeno vse orožje, tja odpravili šele, ko so do njih prišle novice o ropu oziroma ko so jih na to opo- zorili alarmi; kot je razvidno iz prakse, so ponovno vzpostavili star sistem alarmov – kresove in posebne visoke goreče palice, t. i. »alarmne« palice. V Loški Potok so seveda prišli prepozno. Po mnenju ribniške- ga upravnika so bili roparji ob njihovem prihodu že v snežniškem gospostvu in o njih v Loškem Potoku ni bilo ne duha ne sluha. Povzel je tudi novico iz dru- gega poročila, češ da so roparje 19. julija domnevno videli v okolici Nove Štifte in zato prižgali alarmne palice. 25 Na poti iz snežniškega gospostva proti Ča- bru naj bi ljudje v zaselku Zakole usmrtili enega in ranili dva roparja, ki so jih po mnenju okrožnih ura- dnikov zakopali kar nekje na poti. 26 V času najhujšega pritiska roparskih skupin si lokalna deželska sodišča sicer niso upala preveč pro- testirati zaradi obremenitev svojih podložnikov pri zagotavljanju javne varnosti, občasno pa so to le sto- rila. Leta 1776 se je npr. novomeški okrožni glavar obregnil ob organizacijo javne varnosti in zaščite pred roparji. Menil je, da se podložniki varovanju 25 ARS, AS 7, šk. 59, 20. 8. 1766. 26 ARS, AS 7, šk. 59, 18. 8. 1766. upirajo, da nimajo potrebnega znanja o ravnanju z orožjem in da se po deželi pogosto razširjajo lažni alarmi, po katerih se podložniki samo poskrijejo. Prav tako trpi njihovo delo, saj je to čas, ko je delo najbolj intenzivno. 27 V določenih primerih je deželna oblast v pomoč deželskim sodiščem poslala vojsko, ki je v času najhujših roparskih vpadov v toplejšem delu leta postala del vsakdana. V času vojn je bilo vojakov, ki so ostali v posameznih deželah, malo; tako je naj- večje breme iskanja roparjev ponovno padlo na pod- ložnike. Po drugi strani so kljub številnim reformam težave povzročali vojaški odpustniki, torej nekdanji vojaki, ki jih niso mogli več uporabljati za opravlja- nje vojaške službe. 28 Za primerjavo: na Kranjskem in Primorskem je bilo (verjetno pozimi) leta 1754/1755 4752 pešakov, v celotni Notranji Avstriji pa je bilo leta 1784 v garnizonih 4416 vojakov, poleg njih pa še dodatnih 17.711 vojakov. 29 27 ARS, AS 7, šk. 61, 8. 1. 1776. 28 Prim. Wunder, Invaliden-, str. 350. Po koncu nasledstvene vojne so sicer zmanjšali obseg stalne vojske, a še vedno je na lokalne gosposke odpadla polovica odpuščenih vojakov, ki so morali dobivati podporo v višini vsaj 4 krajcarje na dan (Patent 28. 3. 1750 z začetkom veljavnosti 1. 5. 1750). Okoli leta 1740 sta namreč za oskrbo vojakov obstajala fond za če- ške dežele, ki je imel 214.705 goldinarjev kapitala, in fond za avstrijske dežele, ki je na leto omogočal dohodke le v višini 76.937 goldinarjev in 17 kr. Po koncu nasledstvene vojne je na ta fond pritisnilo 4000 novih invalidov iz čeških in avstrij- skih dežel. 29 Dickson, Finance, II, str. 357. Ceste v Vojni krajini (Feletar, Hrvatske povijesne ceste, str. 11). 520 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 Glede vprašanja uporabe vojske za zagotavlja- nje javne varnosti je v deželi obstajalo toliko mnenj, kot je bilo različnih oblasti. Že leta 1762 je zaradi kritike kranjskih deželnih oblasti poveljnik karlov- škega generalata Benvenuto Petazzi menil, da je edini način, kako zagotoviti varnost pred roparskimi skupinami, ta, da se na območjih, kjer najpogosteje vpadajo roparske skupine, postavi straže krajišnikov, kar so dvorni organi potrdili. 30 Na podlagi predloga komerčne intendance so že leta 1755 za nedoločen čas uredili dve postojanki s stalno vojsko na cesti med Postojno in Logatcem. 31 Za določene rope, kot je bil rop poštne kočije pri Bazovici, je Marija Terezija prav tako leta 1755 razpisala nagrado 150 goldinarjev na roparja. 32 Očitno so bile oblasti prepričane, da bo kljub pritisku roparskih skupin spodbuda podložni- kov večja od strahu pred roparji, da bo torej prevlada- la želja po visoki nagradi. Ker je bil problem roparskih napadov tako velik, so v 60. letih pripravili več posvetovanj, kako zara- di povečanega pritiska roparjev urediti varovanje najprej cest in nato celotnih okrožij. Leta 1761 so predstavniki komerčnega konsensa, reprezentance in komore ter drugih organov skupaj z vojaškimi oblastmi iz Vojne krajine pripravili dolgo poročilo o varnosti na komercialni cesti (Dunaj–Trst), karo- linški cesti (Reka (Bakar)–Karlovec), primorski ce- sti (Trst–Reka) in drugih cestah. 33 Takšna poročila so bila v naslednjem desetletju pogosta. V predlogih se je ekonomski vidik – strošek vzdrževanja vojakov – mešal s strahovi in predsodki do nevarnega »dru- gega«. Poleg tega so posebej opozorili, da bi moral karlovški generalat loviti kranjske vojaške begune. Večina deželnih in okrajnih uradnikov ni bila navdu- šena nad krajišniško vojsko, saj je kljub reorganizaciji veljala za nezanesljivo in za leglo nevarnih ljudi, 34 a je bila cenejša od drugih enot stalne vojske. Za krajišni- ške vojake tudi niso bili dolžni organizirati preskrbe z živežem, češ da se preživljajo 35 sami in da so navaje- ni »težkega dela«. Del oblasti je predlagal, da bi stra- žo na izpostavljenih odsekih glavnih cest prepustili podložnikom v gospostvih, preko katerih vodi takšna cesta (Kastav, Podgrad, Socerb, pa tudi Lipa). 36 Šlo je predvsem za varovanje manj pomembne ceste med Trstom in Reko. Ta predlog je bil z več argumenti zavrnjen. Najbolj utemeljen je bil zagotovo argument postojnskega okrožnega glavarja, da so prav med temi podložniki tudi roparji in da jih plačilo zgolj z odpisom davkov ali določeno dnevno vsoto, nižjo 30 ARS, AS 6, šk. 83, 24. 7. 1762. 31 ARS, AS 6, šk. 83, 19. 7. 1755. 32 ARS, AS 6, šk. 83, 16. 12. 1755. 33 ARS, AS 6, šk. 83, 19. 1. 1761. 34 Leta 1759 so celo predlagali preselitev prebivalcev nekaterih vasi ob karolinški cesti, ker naj bi bili notorični roparji (prim. Karaman, Prilog, str. 143, 144). 35 Za varstvo cest so namreč uporabili tudi konjeniške polke, kjer je bilo potrebno zagotoviti tudi preskrbo s krmo. 36 ARS, AS 6, šk. 83, 19. 1. 1761. od plačanega dninarskega dela (6 krajcarjev), ne bo odvrnilo od ropanja. Slednjič je obveljal predlog, da se v določenih krajih nastani določeno število rednih vojakov s poveljniki. Ta sistem so nato v šestdesetih letih še večkrat preverjali, dodajali in menjavali kraje z vojaškimi posadkami. Kljub tem načrtom so števi- lo vojakov vsako leto določale vojaške oblasti, zato pogosto ni bilo jasno niti to, na koliko postojank jih bodo poslali. Dvor je za leto 1762 potrdil napotitev zgolj od 100 do 150 vojakov karlovškega generalata v poletnem času, 37 kar je bilo sicer v skladu z enim od predlogov, a so pozneje v letih najhujših pritiskov in v času, ko monarhija ni bila v vojni, poslali večje šte- vilo vojakov. Ker so bili stroški njihove oskrbe visoki, so se vsako leto, ko je prišlo do odmevnejših vpadov, vrstile kritike, da so glede na visoke stroške povsem neučinkoviti, saj je kljub temu prišlo do ropov, ki so povzročili veliko škode. S prisotnostjo vojske so bili pogosto nezadovoljni tudi lokalni upravniki gospo- stev, a le v času, ko je bil strah zaradi novih roparskih vpadov manjši. Leta 1768 pa so novice o novih ro- parskih skupinah prišle že zgodaj. 38 Spomladi 1768 so tako deželne oblasti kot povelj- nik karlovškega generalata vojaško poveljstvo pozva- li, naj vzdržuje stalne posadke ob glavni cesti Dunaj– Trst ter v treh postojankah v Vojni krajini in v Beli krajini: Mrkopalju, »Kamenskem« (Kamanjem?) 39 in Pobrežju (Freithurn). Stalna prisotnost vojske v pole- tnem času ni bila samo v interesu kranjskih deželnih oblasti in poveljnika karlovškega generalata, ampak tudi idrijske rudniške uprave, in sicer zaradi varnosti rudnika v Čabru, ki je bil pod njeno upravo, in Laz- ca, kamor so prav tako napotili vojake. Leta 1768 so bile kranjske oblasti skrajno nezadovoljne tudi zato, ker so leto pred tem kazni zaradi ropov oprostili dva uskoška poveljnika. 40 Najpomembnejše je bilo zago- tavljanje varnosti na komercialni cesti, ob kateri je bilo urejenih več vojaških straž, in sicer na Vrhniki, v Logatcu, Planini, Postojni, Cerknici in Ložu. Tu naj bi bili leta 1768 vojaki polka Buttler, ki naj bi poskr- beli še za manjši posadki v Trnovem pri Ilirski Bistri- ci in Zagorju. Vse večje posadke so nam reč imele po- veljnike z višjimi vojaškimi čini, še celo najmanjša v Zagorju je imela podčastnika. Postojnskemu okrožju so celo naložili, naj med Logatcem in Planino ter med Planino in Postojno uredi lesene »barake«, da se bodo vojaki na straži imeli ob slabem vremenu kam zateči. 41 Na glavni trgovski poti med Trstom in Dunajem so res postavili dve leseni lopi (baraki), 37 ARS, AS 6, šk. 83, 23. 10. 1762. 38 Omenjeni rop je na kratko omenil tudi Stariha, Kaj pomaga. 39 V Kamenju oziroma bližnjem Brlogu si je Benvenuto Petazzi od leta 1740 uredil rezidenco, zato je mogoče, da gre za ta kraj. Če so na Kranjskem čuvajnice dodajali, so se očitno v Vojni krajini spreminjale, leta 1759 so bile namreč samo na karolinški cesti. 40 ARS, AS 7, šk. 60, 30. 4. 1768. 41 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 22. 6. 1768. 521 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 zatočišči za vojake, ki so varovali cesto. Ena je bila na Mačkovcu. 42 V gradnjo teh barak je bil vključen drugi upravitelj, ki je upravljal posestvo brata lastni- ka Ribnice. Hošperk pri Postojni je namreč pripadel Janezu Karlu grofu Kobenzlu, hošperški upravitelj Valentin Pellerini pa bi lahko bil tudi v stikih z ribni- škim graščakom Gvidom Kobenzlom. 43 Obenem so prihajale nove vesti o domnevnih roparjih v okolici Čabra in roparjih, ki naj bi jih opazila vojaška straža v Trnovem pri Ilirski Bistrici in ki naj bi se usmerili proti Snežniku. 44 Dvoru so predlagali povečanje na- grade za ujete roparje – 100 goldinarjem naj bi dodali še 50 dukatov. 45 Tudi na karolini so bile že leta 1759 postavljene tri čuvajnice: v Mrkopalju, Vrbovskem in na Ravni Gori. 46 Obenem so od okrožnega glavarja zahtevali, naj ob sprožitvi alarma, s katerim so zbirali podložnike (podeželane), ki so morali sodelovati pri pregonu roparjev, te res zbere in jih napoti na posto- janke, kjer naj bi pomagali vojakom pri iskanju ro- parjev. To je bila naloga deželskih sodišč. 47 Konec maja je upravitelj Kobenzlovega gospostva Hošperk Valentin Pellerini izstavil račun za postavi- tev obeh čuvajnic, a je postojnskemu okrožju obenem sporočil, da ju vojaška posadka, nastanjena v Planini, ne bo uporabljala, ker ima premalo vojakov. 48 Po poskusu vpada roparjev v Ribnico leta 1768 si je ribniški oskrbnik na vse načine prizadeval prepričati deželne oblasti, da bi vojaška posadka v Ribnici ostala tudi jeseni. Ribničani so bili povsem prestrašeni. Ko so sredi avgusta prejeli novico o ropu nekega podložnika Novega grada v gospostvu Brod pri Ravni gori, ki so mu vzeli zgolj nekaj denarja, so prosili, naj jim dodelijo dodatne vojake, saj jih je v Ribnici samo 17. 49 Še močneje pa je ribniški upravitelj pritiskal, ko so v Ribnici nastanjeni vojaki dobili ukaz, naj se konec avgusta od tam umaknejo. Opozarjal je, da ljudje živijo v strahu, da so ves čas na straži in da ne morejo v miru spati. 50 Deželno glavarstvo je njegovi prošnji ugodilo in dovolilo, da v Ribnico pošljejo dodatnih 20 vojakov. 51 Nato je enako prošnjo dobilo tudi iz Kočevja in jo prav tako potrdilo. 52 Popolnoma drugačnega mnenja je bil dolenjski okrožni glavar Franc Milbacher. Konec avgusta je poročal, da je od poveljnika Bassla dobil sporočilo, da ob vizitacijah/racijah niso zalotili nobenega roparja in da je moral biti rop novograjskega podložnika zgolj 42 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 15. 6. 1768. 43 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 21. 5. 1768. 44 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 27. 6. 1768. 45 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 25. 6. 1768. 46 Karaman, Prilog, str. 144. 47 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 22. 6. 1768. 48 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 21. 5. 1768. 49 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 21. 8. 1768. 50 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 24. 8. 1768. 51 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 26. 8. 1768. 52 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 26. 8. 1768. naključje. 53 Enako je pozneje dvoru poročalo deželno glavarstvo in menilo, da je moral podložnika oropati kak potujoči lump. 54 Ko so hoteli oktobra v Ribni- ci ponovno zmanjšati število vojakov, se je ribniški upravitelj znova skliceval na obvestilo ogulinskega polka, da je bila opažena nova skupina roparjev, 55 ki naj bi šla proti Kranjski ali Banatu. Upravitelj je za- trjeval, da naj bi bil vodja roparjev julijskega napada zelo maščevalen in da je zaradi škode, ki jo je utrpel julija, grozil, da bo požgal tako grad kot trg Ribni- ca. Iz »avisa« je bilo znano, da naj bi šlo za znanega roparja Hasanpašo Smiljanića. Postojnski okrožni glavar je bil v nasprotju s prestrašenim ribniškim upraviteljem prepričan, da v tako pozni jeseni ni pri- čakovati, da bi skupina roparjev prišla na Kranjsko. 56 Spomladi 1779 ribniški grad in obzidje po požaru še vedno nista bila popravljena, zato je Gvido grof Kobenzl svojemu novemu oskrbniku Jožefu Repešiču v enem od pisem polagal na srce, da je njegova prva skrb zaščita premoženja. Nadalje je Kobenzl junija 1782 oskrbniku v pismu poročal, da je tudi v Gorici nastala panika zaradi roparjev in da se je pozneje tja vrnila vojska in pomirila meščane; tako se ni niče- sar več bati. Gorica je namreč imela stalno vojaško posadko. Kljub temu je pripomnil, da bi bilo za vse dobro, če bi »vojaška straža« prišla tudi na Ribniško. Le nekaj tednov zatem je Kobenzla zanimalo, ali je bila panika zaradi prihajajočih roparjev neutemelje- na, saj bi se sedaj že moralo kaj slišati o njih. Obenem je oskrbniku svetoval, naj v Ribnici ostane 18 voja- kov. 57 Čez nekaj dni pa mu je iz dvorca Lože, kjer je preživljal poletne mesece, napisal, da vojaki, četudi so mirni, niso vedno najboljši gostje. Obenem ga je podučil, da jih mora v primeru nevarnosti sprejeti, da se ohrani mir. 58 Kljub kritikam in nasprotovanjem glede pomoči podložnikov pri varovanju določenih gradov in na- selij so leta 1760 dolenjskim gospostvom razdelili orožje, ki je bilo deloma neuporabno. Očitno je bilo nasprotovanje postojnskega okrožnega glavarja tako vplivno, da so orožje priskrbeli samo enemu gospo- stvu na Notranjskem – Jami (s sedežem v Predjam- skem gradu), ki je bilo v lasti Kobenzlov. Le redka dolenjska gospostva so orožje zavrnila: med njimi Boštanj, 59 Krško, 60 Radeče, 61 Slatnik, 62 Mokronog 63 53 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 26. 8. 1768. 54 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 10. 10. 1768. 55 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 14. 10. 1768. 56 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 14. 10. 1768, deželno glavarstvo pa ga kljub temu pošlje vsem trem okrožjem (ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 15. 10. 1768). Poročila je pošiljal tudi pogosto skep- tični novomeški okrožni glavar, poleg njega pa še upravitelj gospostva Kočevje (14. 10. 1768, 13. 10. 1768). 57 ARS, AS 774, šk. 24, 7. 6. 1782, 22. 6. 1782. 58 ARS, AS 774, šk. 24, 5. 7. 1782. 59 ARS, AS 7, šk. 24, št. 14, 24. 9. 1773. 60 ARS, AS 7, šk. 24, št. 14, 21. 9. 1773. 61 ARS, AS 7, šk. 24, št. 14, 27. 9. 1773. 62 ARS, AS 7, šk. 24, št. 14, s. d. 63 ARS, AS 7, šk. 24, št. 14, 27. 9. 1773. 522 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 in Kostanjevica, kjer je bil spomin na podobne rope še kako živ. Gospostvo Mokrice 64 pa je celo zapisa- lo, da ima dovolj svojega orožja. Med gospostva so razdelili od deset do več kot trideset pušk (glej ta- belo 1). V požaru v Ribnici leta 1778 je v grajskem poslopju zgorelo 60 pušk, ki so jih dobili za varstvo pred roparji. Leta 1768 so tako uradniki menili, da je Dolenjska najbolj ogrožena in da je največji pritisk roparjev na območju med Ložem in Cerknico. 65 Tabela 1: Količina orožja po dolenjskih gospostvih okoli leta 1770 Gospostvo Število pušk Ruperč vrh 66 20 Metlika, mesto 10 Metlika, gospostvo 10 Pobrežje 30 Črnomelj 15 Poljane 20 Kočevje 20 Ribnica 20 Ortnek 12 Žužemberk 15 Čušperk 15 Turjak 20 Poljane 18 Smuk 12 Pleterje 17 Kostanjevica, samostan 32 Otočec 20 Šrajbarski turn, Krško 19 Višnja Gora, mesto 12 Kostel 31 Višnja Gora, gospostvo 19 Jama 10 Novo mesto 12 Kulturne podobe Osmanskega cesarstva in osmanskih podložnikov Spomin na strah pred roparji in roparskimi sku- pinami, ki so ropale v drugi polovici 18. stoletja, se je pomešal s spominom, polnim negativnih podob o turških roparskih vpadih v 15. in 16. stoletju, oziroma v omejenem obsegu do drugega obleganja Dunaja in miru leta 1699. A ker je obramba pred Osman- skim cesarstvom zaznamovala politično in religiozno identiteto habsburške monarhije, saj je omogočila ponovni vzpon habsburškega cesarstva, se je del te protiturške propagande ohranil. Propaganda o nevarnem »Turku« je z mirom v Požarevcu 1718, ki je habsburški monarhiji odprl 64 ARS, AS 7, šk. 24, št. 14, 25. 9. 1773. 65 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 2. 9. 1768. 66 ARS, AS 7, šk. 24, oktober 1760 in nedatiran iz leta 1760, ki skupaj vsebuje popis 336 kosov orožja, ki so ga razdelili deželskim sodiščem. pomemben gospodarski prostor, zgolj nekoliko sto- pila v ozadje. Osmansko cesarstvo ni bilo več prvi sovražnik, temveč gospodarski prostor priložnosti, ki naj bi ga izkoriščala zlasti novoustanovljena Orien- talska kompanija. S tesnejšimi trgovskimi stiki je v ospredje stopila druga nevarnost, ki je ogrožala »zdravje državnega telesa« 67 – kuga. Osmansko ce- sarstvo naj bi »razširilo« kugo, ki je leta 1713 zajela tudi prestolnico monarhije; tudi kuga leta 1738 naj bi prišla iz Osmanskega cesarstva. Cesar Karel VI. je tako tudi na predlog sosednjih držav, med njimi Beneške republike, leta 1728 začel z gigantskim projektom vzpostavljanja sanitetnega kordona na 1900 km dolgi meji, ki je Osmansko cesarstvo loče- vala od Vojne krajine, ozemlje pa se je raztezalo od Jadranskega morja in Like do Karpatov. Počasi, ko- rak za korakom, naj bi mejo zapirali z neprehodnimi jarki, ograjami in vojaškimi stražami, ki naj bi bile tako gosto postavljene, da bi se lahko obveščale med seboj – od ene do druge naj bi se slišalo opozorilne topovske strele. Kordon naj bi stražili krajišniki, po- gosto pa posebne enote serežanov. 68 45 ur dolga meja, kot so jo opisale oblasti v Vojni krajini, v nasprotju z velikimi idejami dvornih oblasti ni bila obvladljiva. Na pomembnih trgovinskih po- vezavah so postavili karantene, t. i. »Kontumazsta- tionen«, skozi katere so morali mejo prehajati ljudje, živina in blago. Ob nevarnosti epidemije je bila vzpo- stavljena 21-dnevna karantena. Leta 1770 je takšno postojanko opisal Schumacher, prevajalec in sopo- tnik Johanna Casparja Steubeja, ki je mejo prečkal pri Schuppaneku ob Donavi v Banatu. Kvadratno postajo sta zapirali bodičasti palisadi z dvema stolpo- ma. V tej »zgradbi« so bili prostori med sabo strogo ločeni, da ne bi prihajalo do stikov. Tam so morali popotniki in blago preživeti kontumacijsko dobo 21 dni. Veljala je stroga prepoved vsakršnega stika ali dotika. Vsak, ki bi se česar koli dotaknil, bi moral v karanteno. Hrano, ki jo je zagotavljala gostilna, so jim dostavljali s pomočjo mobilne mize, denar so morali razkužiti v kisu. 69 Politiko strogih karanten je Jožef II. na potovanju v Vojno krajino in Trst leta 1775 ozna- čil kot smešno, sistem zdravstvene preventive s sa- nitetnimi kordoni pa kot veliko oviro za trgovanje. Zahteval je njuno odpravo oziroma zmanjšanje sani- tetnih kordonov. 70 A že pred to reorganizacijo je bil gigantski projekt vse prej kot učinkovit. Edini delu- joči del sistema je bilo obveščanje krajišnikov, ki so, postavljeni po kordonu, opazili, da so kordon prešli turški podložniki in v letih najhujših pritiskov ropar- skih skupin samo povečevali splošno paniko. Pose- bej nemirna je bila meja, ki je od leta 1746 pripadala 67 Tako politiko poimenuje Erna Lesky. O strahu pred bolezni- jo, zlasti kugo, glej tudi Bratož, Med naravnim in družbenim, str. 713–734, in Bratož, Peste sul, str. 73–94. 68 Roksandić, Posavska krajina, str. 77. 69 Stollberg-Rillinger, Maria Theresia , str. 668–669. 70 Dickson, Finance, str. 251–252, ustanovljena je bila leta 1753. 523 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 polkoma karlovškega generalata v Otočcu in Liki, na osmanski strani pa so bili to predvsem Bihaški paša- luk in njemu podrejena (vojaška) glavarstva. Kordon je nadzorovala posebna sanitetna komisija, ki je bila po potovanju Jožefa II. v Vojno krajino prav tako razpuščena. Le redki vojaški poveljniki so si drznili sistem odkrito kritizirati, kot je leta 1761 storil grof Benvenuto Petazzi. 71 Tudi leto pozneje je opozarjal, da straža na meji ne zadošča in da roparske skupine pač pridejo mimo straž serežanov, na katere streljajo, in četudi vojaki sprožijo alarme, roparji prej uidejo. 72 V očeh osrednjih oblasti so ljudje in prostor na drugi strani, tujci, postajali simbol nečistega in ne- varnega. A kot del oddaljenega cesarstva so na dvoru in pri plemiških elitah osmanski podložniki postajali zaupanja vreden trgovec, prijatelj, pa tudi nasprotje krščanskim vrednotam. Kranjske deželne oblasti so ohranjale zgodovinski spomin na prevlado nad osmansko vojsko. Poleg tega so Osmansko cesarstvo vedno bolj dojemale kot pro- blem. Lokalno uradništvo praviloma ni iskalo vzro- kov za nove napade roparskih skupin, ki so prihajale iz Osmanskega cesarstva, ampak je zgolj gasilo po- žar. Kranjske deželne oblasti karlovškega generalata niso odkrito obtoževale za povečanje števila vpadov roparskih skupin in posledično slabšanje javne var- nosti na Kranjskem, so pa splošne politične, družbe- ne in gospodarske razmere v generalatu nedvomno pripomogle k povečanju pritiska roparskih skupin 71 Petazzi je bil poveljnik Vojne krajine do leta 1763. Za kratek čas ga je nasledil baron Filip Levin Beck (1763–1764), ki pa nikoli ni prišel v Vojno krajino. Šele leta 1768 so imenovali novega poveljnika Franza Preissa, ki je bil namestnik že od leta 1764. V tem času se je pritisk roparjev nekoliko zmanjšal (Beck, Otočaner, str. 82, 83). 72 ARS, AS 6, šk. 83, 20. 9. 1762 in 4. 11. 1762. na Kranjsko. Na številnih zasedanjih, na katerih so se ukvarjali predvsem z varnostjo najpomembnejših gospodarskih oziroma trgovinskih poti, so Kranjci vojaške oblasti v Vojni krajini videli kot zaveznika pri zagotavljanju večje varnosti in prepričevanju dvora, da bi odobril dodatna sredstva za financiranje voja- ških posadk, ki naj bi skrbele zlasti za javno varnost na posebnem socialnem prostoru ceste – torej za trgovce, njihove uslužbence furmane, popotnike in pošto. Vsi pa so za poslabšanje javne varnosti krivili predvsem skupine pravoslavnega prebivalstva iz Bo- sne. Šele po prijetju nekaterih roparjev so kranjske deželne oblasti v enem od svojih poročil leta 1775 odkrito napadle politiko komerčnega konsensa, v po- ročilo pa so vpletle tudi motiv »nevarnega drugega«, lenega podložnika ter vojaškega dezerterja iz Vojne krajine. V 60. letih so namreč za težave krivile tako kranjske kot krajišniške dezerterje. V poročilu so tudi zapisale, da je bila Kranjska zaradi premika meje z Osmanskim cesarstvom 180 let »rešena« roparskih vpadov, vse dokler ni komerčna komisija iz vneme pri preganjanju tihotapcev s soljo med Postojno in Uncem postavila nekaj čuvajnic, v katere je nastanila hrvaške vojake. Ti so po dolgem in počez prečesa- li omenjene gozdove ter dobro poznali vse kraje in njihovo gmotno stanje. Ker niso imeli veliko zadol- žitev in ker so že imeli načrte, kaj bodo v prihodnosti počeli, so pogosto jahali po gozdovih, da bi jih bolje spoznali. Ker so jih veliko ubili in so nekateri umrli po svojih domovih, je ta nevarnost počasi minila, so zapisale. Dodale so: »Če bodo nadzorne točke t. i. 'solne komande' za preprečevanje tihotapljenja po- novno uporabljale 'Hrvate', se bo zgodilo enako.« Ti nadzorniki bodo prejahali vse poti in se potem vrnili domov. Ker niso vajeni dela, se bodo hitro za- čeli združevati v roparske bande, da bi preživeli, in se Razdelitev karlovškega generalata po reformi leta 1746 (Feletar, Hrvatske povijesne ceste, str. 41). 524 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 spet ukvarjati z ropanjem. Zato je komisija menila, da morajo tobačni in solni nadzorniki »ibrajterje« ali uradne vojake opustiti, da bi bila dežela varna. 73 Vprašanje opredelitve pomena označbe tega ali onega posameznika kot »Vlaha/uskoka« ostaja od- prto, v splošnem pa naj bi ta pojem bolj kot versko ali etnično skupino označeval polnomadske skupine prebivalstva, ki so jih na depopularizirana območja ob meji (v Vojno krajino) naseljevali tako v habsburški monarhiji kot v Osmanskem cesarstvu, zlasti na kra- ška območja. V Osmanskem cesarstvu se omenjajo nekatera središča »roparjev«, in sicer leta 1736 Velika Kladuša, v 60. letih pa Bihaška krajina/serhat z gla- varstvi (kapudans) ob srednjem toku Une: Ostrožac, Krupa in Cazin. Postali so prototip »drugega« in ne- varnega. Po mnenju Benvenuta Petazzija naj bi bila v začetku 60. let roparska »gnezda« naselja Ravnice. Skladno z mirovno pogodbo je omenjeni poveljnik karlovškega generalata glavarja v Ostrožcu pozval, naj preda 40 poimensko navedenih roparjev, da bi vrnili ukradeno premoženje in bili kaznovani. 74 A so jim poslali samo nedolžne ljudi, je menil Petazzi. 75 Vse oblasti, tako v Vojni krajini kot na Kranjskem, so roparskim skupinam pripisale podobno organizacijo, kot jo je do leta 1745 na najnižji stopnji poznala kra- jišniška vojska, s harambašo kot vodjem. Spomin na ropanja teh skupin, ob izraziti demonizaciji uskoka/ Vlaha roparja, so ohranjali zlasti v Kostanjevici. Tam so dali v spomin na rop samostana Francu Jelovšku naslikati fresko, ki je zaradi drugih, za deželne oblasti spornih praks kostanjeviškega opata že v času na- stanka postala tarča kritik. 76 Del roparskih skupin naj bi sestavljali vojaški beguni, četudi so poročila lokalnih oskrbnikov in upravnikov gospostev v drugi polovici 18. stoletja pri takšnem obtoževanju precej previdna. Nekoliko si- cer izstopa poročilo iz Bakra leta 1762; napisal ga je italijansko govoreči upravitelj, ki je osmanske ropar- je enačil s Hrvati, njihovo nošo pa primerjal z nošo Dalmatincev, ki jo je kot uradnik v obmorskem nase- lju poznal. 77 Povsem drugače je bilo leta 1738, ko so deželne oblasti in prior kostanjeviškega samostana za rope najprej obtožili naseljene krajišnike iz Žumber- ka. Skupino naj bi vodila beguna, ki sta prej živela v Žumberku, potem pa se preselila na osmansko ozem- lje. S pomočjo osmanskih oblasti so roparje iskali preko meja monarhije. Nekaj so jih našli in usmrtili. 73 ARS, AS 6, šk. 83, 15. 3. 1775. 74 Vojaški poveljniki in sandžakbegi v sandžakih so imeli široka pooblastila in so lahko delovali precej samostojno, lahko so sprejemali odločitve in celo širili svoje ozemlje (prim. Krešev- ljaković, Kapetanije). 75 ARS, AS 6, šk. 83, 8. 7. 1762 in 24. 7. 1762. 76 Mlinarič, Napad Uskokov, str. 105. 77 Vsi so imeli bele hlače, nogavice deloma bele, deloma črne, deloma zelene ali rdeče, deloma takšne, kot so uniforme kar- lovškega generalata, zlasti primorske krajine. Kar se tiče čev- ljev, so imeli »natikače«, kakršne nosijo v Dalmaciji (ARS, AS 7, šk. 83, 9. 7. 1762). Tako je npr. leta 1766 odmevala usmrtitev Sekana Mandića iz roparske skupine, ki jo je vodil haram- baša Janko Similjanić (Similianic). Vsem oblastem so poslali seznam roparjev, ki jih je izdal omenjeni ropar. V skupini je bilo nekaj kristjanov in nekaj mu- slimanov. Med njimi naj bi bila tudi dva krajišnika dezerterja, eden iz ogulinskega, drugi iz otočanske- ga polka. 78 Opis je zanimiv, saj so Janka Similjanića tudi sumili, da je vodil roparje, ki so leta 1768 napadli Ribnico. Sekan Mandić je kot člane roparske skupi- ne, ki ga je zajela, navedel le bosanske podložnike. A med njimi naj bi bil tudi vojaški ubežnik Auran N., ki naj bi »pred leti« stražil v Postojni. Poznal je torej okolje, v katerem je skupina želela ropati. Drugi člani tolpe naj bi bili stari med dvajset in trideset let. Pet roparjev, vključno s poveljnikom, je bilo podložnikov glavarja Bresilovića v Ostrožcu, glavarstva v Bihaški krajini. Le harambaša je bil starejši, imel je okrog 40 let. Obleka naj bi bila razpoznavni znak posamezni- ka, zato se včasih v poročilih o ropih teh roparskih skupin pojavljajo omembe plaščev, za katere so vsi vedeli, da so del vojaške uniforme krajišnikov. Tako je bilo tudi z roparsko skupino, ki je prišla v Ribnico. Vsi roparji naj bi nosili rdeče telovnike (suknjiče brez rokavov), dolge hlače, opanke in rdeče čepice, plašče pa so našli v njihovem »zapuščenem taboru«. 79 Po Napoleonovem pohodu leta 1798 so po ropih praviloma »odročnih hiš« tako lokalne oblasti kot okrožni glavarji v Postojni in Ribnici krivdo pripisali dezerterjem iz cesarskih polkov, saj je bilo vojakov povsod veliko. Okrožni uradi so bili še veliko bolj neposredni: po ropu odročnih hribovskih zaselkov Kovk in Otlica (nad Vipavsko dolino) 80 so »hordo« po zunanjem videzu opredelili kot vojaške dezerterje, že nekaj dni pozneje pa je postojnski okrožni glavar napisal, da gre za »hrvaške dezerterje«. Na podoben način so poročali tudi po ropu, ki se je kmalu zatem zgodil v ribniškem gospostvu. 81 V ljudskem spominu se je strah pred »vlaškimi roparji« povezal z drugimi elementi nevarnega »dru- gega«, z že skoraj magičnimi značilnostmi. Skupine moških naj bi živele v jamah, napovedovali naj bi vre- me; pred ropanji »martolozov« ponoči ni bilo varno nobeno človeško bitje, a po drugi strani podnevi niso imeli moči komur koli škodovati. Podnevi naj bi bile posebej v nevarnosti ženske, saj bi jih lahko ugrabili. 82 Motiv »nevarnih roparskih krempljev« srečamo že v Valvasorjevih opisih, pa tudi stoletja pozneje. Demo- nizacijo tujega roparja kaže tudi uradno poročilo iz 78 ARS, AS 7, šk. 59, 8. 8. 1766, seznam je poslal glavar iz Ra- kovice. 79 ARS, AS 7, šk. 59, 15. 4. 1766. 80 ARS, AS 14, šk. 304, 3349, 2. 6. 1798, 3551, 5. 6. 1798. 81 ARS, AS 14, šk. 304, 4748, 1. 8. 1798. 10. julija 1798 so iz Celovca, torej s sedeža višjega kazenskega sodišča, zahtevali, da se stori več za javno varnost, saj so primeri ropov »uradni«, ker je o njih pisal tudi Laibacher Zeitung. 82 Popit et al., Od volkodlaka, str. 72–73. 525 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 Žužemberka o roparskih vpadih. Tam naj bi roparji ubili kočevskega podložnika, ki je prišel v mlin; nje- govo razkosano truplo naj bi razstavili na šestih raz- ličnih krajih. 83 Tudi ravnanje kočevskih podložnikov z glavo ubitega roparja leta 1768 opozarja na to, da so roparje dojemali kot nekaj tujega in vsiljivega. Zgodbi o roparjih in ropu cerkve iz Loškega Po- toka kažeta, kako so se »uradni« strah pred roparji in različne novice, povezane z neposredno izkušnjo z roparji, razširile med lokalnim prebivalstvom. Vsaj pri zapisu pesmi o ropu župnišča in cerkve pa je k ohranjanju zgodovinskega spomina na rop verjetno pripomogel tudi oškodovani duhovnik. Ker je bil strah pred roparji v teh desetletjih velik, ne preseneča zapis o tem, da so tisti, ki so pesem znali in so že po- mrli, verze peli s tresočim glasom: »Prelubi sveti Jošt tebi, pogledaj na altar / tacim romarjem k sebi, ne daj priti nikdar. Prelub sveti Jerni, vzemi svoj nož v'roke / od tukej ga zaženi, tatovam v'serce.« 84 Očitno se je pesem – in s tem spomin na dogodek – ohrani- la predvsem v eni generaciji. 85 Tudi duhovnik, ki je upravljal vikariat, je bil že nekaj let po ropu preme- ščen v drug kraj in k drugi cerkvi. »Staro pesem o ropu cerkve« v Loškem Potoku in zgodbe o martolozih je v prvi polovici 19. stoletja do- mnevno zapisal duhovnik Janez Zima in zapis pre- dal poljskemu etnologu Emilu Korytku. Ta je objavil še eno zgodbo o roparjih. 86 Zapisovanje tovrstnega ljudskega izročila je v tem prostoru spodbujal pred- vsem sin lastnika gospostva Ribnica Jožef Rudež, ki se je v času svojega »izobraževanja« povezal z Jer- nejem Kopitarjem. 87 Ko so slovenski etnologi iskali zgodovinski dogodek, ki je pustil pečat v ljudskem spominu in izročilu o martolozih, 88 vlaških vojakih, ki so jih nekoliko preveč posplošeno enačili s plača- nimi vojaki bosanskih obmejnih enot, so dogodek postavljali v čas dokumentiranih vpadov osmanskih milic leta 1528, pozneje pa so našli tudi zapise o ropu cerkve okoli leta 1668, ki naj bi se ohranili v določe- nih zgodovinskih virih. A neverjetne podobnosti za- pisov zgodbe o roparskih martolozih in ropu cerkve so se najverjetneje dokončno izoblikovale po dogod- kih leta 1766 in 1798, saj jih označuje kar nekaj ele- mentov in motivov, povezanih z obema epizodama roparskih vpadov, ki so v omenjenih letih prizadeli Loški Potok. Prvi rop so pripisali roparski skupini turških Vla- hov, drugega pa hrvaškim vojaškim dezerterjem. Po- datki o prvih so se verjetno ohranili zgolj v gradivu 83 ARS, AS 7, šk. 61, 11. 12. 1770. 84 Popit et al., Od volkodlaka, str. 76, 144. 85 Že nekaj let po ropu 1770 je oškodovani vikar prijavil za 260 goldinarjev škode, 157 goldinarjev škode pa so z ropom in drugo škodo, ki so jo povzročili v cerkvi sv. Lenarta, naredili roparji (ARS, AS 7, 61, 23. 11. 1770). 86 Popit et al., Od volkodlaka, str. 72–73. 87 Skubic, Ribniška dolina, str. 377, 378. 88 Tak je prevod, izvirnikov za pripravo članka ni bilo mogoče preveriti. V izvirnem zapisu so morda označeni kot »Vlahi«. deželnih oblasti, ki jih tovrstni raziskovalci ponavadi že zaradi strukture gradiva ne poznajo, medtem ko sta o ropih domnevnih vojaških odpustnikov pisala tako glavni uradni časopis Laibacher Zeitung, ki je za to leto izgubljen, kot tudi Lublanske novice. Ta ča- sopis je julija povzel govorice, da se na Ribniškem »čutijo tatovi in tolovaji«. Poročal je tudi, da so po- skusili napasti župnišče v Škocjanu, kjer so ranili hlapca. Oropali so samotno hišo ob cesti, sedaj pa imajo »gnezdo« pri Sv. Ani nad Ribnico. 89 Največji pečat pesmi so verjetno dali dogodki leta 1766, ko so cerkev v Loškem Potoku in tamkajšnjega duhovnika oropali domnevno »vlaški roparji«. Ribniški oskrb- nik, ki je poročal o škodi, v svojem kratkem uradnem poročilu leta 1769 ni več omenjal uspešnega lova ro- parjev leto pred tem, morda zato, ker je bilo poročilo namenjeno samo popisu škode. 90 Leta 1798 je okoli deset hrvaških roparjev prišlo iz smeri Postojne. Pri Loškem Potoku so našli nože in ostanke ognja. Ro- parji naj bi okradli in pretepli mlinarja. Odvzeli naj bi mu hrano, obleko, perilo, žepno uro in 40 zlatih dukatov ter mu povzročili za skupno 600 goldinarjev škode. Blaž Knaus iz Loža je sporočil, da so roparji ujeli tri drvarje, Valentina Knausa, Gašperja Slugo in Jurija Lebstuka, ki naj bi jim kazali pot do Karlovca. 91 Zgodba o »martolozih« v Loškem Potoku naj bi bila povezana z nastankom vasi »pred 250 leti«, kot piše v njenem uvodu. Domnevamo lahko, da so se v ljudskem spominu zgodnejši motivi zgolj povezali z novejšimi dogodki, ki so predstavljali kolektivni strah in zaznamovali vsakdan. V zgodbi o martolozih naj- demo tudi element, da po prvem mraku ljudje niso bili več varni pred njimi, zato so Potočani pri kape- li sv. Lenarta postavili zasilno utrdbo, v kateri so se po sončnem zahodu zbirali in ostajali do jutra. Šele takrat so se vrnili v svoje koče. To je trajalo dolga leta. Zgodba se je nadaljevala z domnevnimi dogod- ki iz leta 1798. Ljudje iz neke hiše pri Matevljeku so nekoč po sončnem zahodu nekoliko zamudili. Ko so bili ravno pri jedi, so nenadoma prišli roparji ter jih vse ujeli in odgnali. Nikdar več jih ni bilo videti in nikjer več ni bilo sledu o njih. Vsem zgodbam in uradnim poročilom pa je skupen tudi motiv, da se roparji skrivajo v gozdovih. Zaradi skrivališč, ki jim jih ponuja gozd, se lahko skrivajo v zasedi, bežijo in imajo svoje »tabore«. Po odmevnih ropih leta 1765 so se naslednje leto obvestila o domnevnih vpadih roparskih skupin kar vrstila. Eno od poročil iz kraja, ki je zelo blizu Loške- mu Potoku, je poročilo mitničarja na Travi. Vsebuje podobno motiviko, kot je zapisana v omenjeni pri- povedki. Konec junija 1766 se je namreč prejemnik na mitnici na Travi deželnim oblastem pritožil, da se v okoliških gozdovih skriva štirinajstglava roparska 89 Lublanske novice, 7. 7. 1798. 90 ARS, AS 7, šk. 61, 23. 11. 1770. 91 ARS, AS 14, šk. 305, 7. 6. 1798. 526 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 skupina. Novice, ki so se o roparskem napadu raz- širile leto pred tem, so očitno povzročile vsesplošno paniko. Vaščani Trave, Srednje vasi, Črnega Potoka, Drage, Podpreske in Podplanine so, kot nadaljuje po- ročilo, zapuščali svoje hiše, se ponoči skrivali po goz- du, jarkih in gričevju ter skrivali svoje premoženje. Da bi vsaj malo prestrašili roparje, so kurili ognje, na Travi pa so tudi streljali. 92 Del roparske skupine, ki je leta 1766 oropala cer- kev v Loškem Potoku, naj bi pozneje, kot so govorila uradna poročila, zajeli in ubili krajišniški vojaki. Tudi motiv razčetverjenja roparjev v ljudskem spominu ni nov in nenavaden, saj je šlo za pogosto uporabljeno pravno sredstvo, namenjeno splošni preventivi, torej zastraševanju in s tem odvračanju od novih zločinov. Tudi trupla med pregonom v Ribnici in na Kočev- skem ubitih roparjev so zahtevali razobesiti na kolesa ob glavnih prometnih poteh. Zgodba je bila del novi- ce o gibanju roparske skupine, ki je leta 1766 oropala Loški Potok. Poročilo, ki so ga poslali iz Čabra, je, drugače kot ribniško (navedeno na drugem mestu), navajalo opravičilo, da roparjem niso mogli slediti, ker kmetje niso bili oboroženi, ter da nimajo novic o tem, ali so jim sledili vojaki ogulinskega polka, ki so bili blizu in naj bi jih bilo 40. 93 A že kmalu so kranjske deželne oblasti zapolnile vrzeli, povezane s to roparsko skupino. Nadrejeni ogulinskemu polku so v začetku septembra poročali, da so ranili štiri ro- parje. Našli pa so samo eno truplo, ki so ga namera- vali razčetveriti in razstaviti na štirih mestih, tudi ob karolinški cesti. 94 Zgodba se konča s tipičnim motivom skritih za- kladov, češ da še sedaj kažejo kraj, kjer so bila jamska bivališča roparjev. Tam so si predstavljali velikan- ske zaklade v zlatu in srebru, zlasti pa v cerkvenih predmetih, kelihih in mašnih plaščih. Tudi v tem ljudskem izročilu se prepletajo elementi, ki so bili del retorike lokalnih uradnikov in drugih avtoritet, pomešani z novicami, ki so očitno prav z njihovo po- močjo dosegle lokalno prebivalstvo. Določene novice so se preoblikovale v zgodbe in se v lokalnem kolek- tivnem spominu vedno znova spreminjale. Razmere v karlovškem generalatu in Vojni krajini Drobci v različnih poročilih, ki so jih ob roparskih vpadih pošiljali deželnim uradom, dajejo slutiti, da krivde za roparske vpade na Kranjsko niso nosili samo »bosanski roparji«, ampak tudi krajišniki. Razmere v Vojni krajini so bile zelo zaostrene. Po mnenju enega najvplivnejših zgodovinarjev Karla Kaserja je ravno v tem času potekal proces ključnih družbenih spre- memb v Vojni krajini, svoje pa so dodale še klimatske spremembe, ki so večkrat na kocko postavile osnovno 92 ARS, AS 7, šk. 59, R-2-4, 30. 6. 1766. 93 ARS, AS 7, šk. 59, 16. 8. 1766. 94 ARS, AS 7, šk. 59, 1. 9. 1766. preživetje. Na problem politike habsburškega dvora do Vojne krajine, ki je pogosto izvajala prehude pri- tiske na lokalno prebivalstvo in je lahko vodila tudi v večjo pojavnost roparskih skupin, je opozoril tudi Roksandić. 95 V zadnjem razcvetu študij o Vojni kra- jini namreč mlajša generacija raziskovalcev poudarja pomen okoljskih dejavnikov ter politično-teoretskih in praktičnih okoliščin, ki so se udejanjile prav v Vojni krajini. 96 Roksandić je tako politični odnos habsbur- ške monarhije do jugovzhodnega dela države označil kot »apostolsko misijo«, saj je, ko je v začetku 18. sto- letja Osmanskemu cesarstvu iztrgala eno najplodnej- ših evropskih ravnic, imela z novim ozemljem velike načrte. A južni del habsburške monarhije je premogel tudi področja, ki so bila gospodarsko povsem zaostala in na katerih je začela država izvajati intenzivne refor- me in discipliniranje podložnikov. 97 Karlovški gene- ralat je skupaj z dolgo mejo z Osmanskim cesarstvom predstavljal popolno nasprotje novopridobljenim ozemljem, saj je bil prenaseljen, zlasti pa zaradi okolja posebej izpostavljen klimatskim dejavnikom. Svoje je k težkim življenjskim razmeram prispevala tudi nara- va krajišniške službe. Zato ni nenavadno, da je Jožef II. na potovanju po Vojni krajini ta prostor označil kot zelo reven. Tako je zgolj potrdil podatke, ki jih navaja K. Kaser in ki dajejo slutiti, da je šlo v resnici za zelo revno območje. Tako je bilo v času stiske povsem mogoče, da so začeli moški, po vsej verjetnosti nekdanji vo- jaki ali vojaški beguni, ropati tudi v precej oddalje- nih, a bogatejših krajih. V poročilu je cesar še dodal, da sta Karlobag in Senj mesti revežev, na Reki pa ljudje umirajo od lakote. 98 Tako je cesar, ki je pogo- sto kritiziral gospodarske razmere v določenih delih monarhije, opisal rezultate procesa, ki se je začel leta 1745. Nasledstvena vojna in zunanjepolitični pritiski so namreč monarhijo finančno in politično spravili na kolena. Področje, na katero so zelo zgodaj poseg- li z reformami, je bila reorganizacija Vojne krajine. Reformisti so, sledeč ideologiji pridnosti, ki je pod- ložnika dojemala kot premalo produktivnega oz. le- nega, malodane utopično zahtevali učinkovite vojake in obenem samozadostne kmete. Vojaški upravi in prebivalstvu Vojne krajine so vsaj v karlovškem ge- neralatu postavili v marsičem nasprotujoče si zahte- ve, vse v duhu vseobsegajočega socialnega discipli- niranja in ideologije pridnosti, ki je od podložnika zahteval večjo učinkovitost in produktivnost; tudi od krajišnikov, ki so jih tudi v času miru k vojaški obveznosti najpogosteje poklicali poleti, pa naj je šlo za vojaške posadke na sanitetnem kordonu ali za vojaške okrepitve pri različnih nalogah zagotavljanja javne varnosti in nadzora nad trgovino. V »obdobjih 95 Roksandić, Posavska krajina, str. 77. 96 Prav tam. 97 Prav tam, str. 64. 98 Dickson, Finance, str. 251–252, ustanovljena je bila leta 1753. 527 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 miru« naj bi krajišniki vojaško službo opravljali 90 dni. 99 Noben raziskovalec še ni odgovoril na vpraša- nje, koliko krajišnikov je bilo poleti v drugih deželah, ki so jih z deželnim ali državnim denarjem vzdrže- vale, da bi pomagali pri zagotavljanju javne varnosti ali izvajali trgovinski nadzor. Po reorganizaciji leta 1745 so največji pritisk občutili prav moški v karlov- škem generalatu, kjer je bilo v vojsko vpoklicanih kar 75 % vseh za vojsko sposobnih mož. To je prispevalo tudi k večjemu številu dezerterjev. Ponavadi je bilo izvajanje vojaških nalog omejeno na poletni čas, torej na čas, ko bi krajišniške družine najbolj potrebovale dodatno delovno silo, saj so bile popolnoma odvisne od samooskrbe. Ravno v času temeljnih sprememb v organizaciji Vojne krajine je prišlo do najhujšega pritiska vlaških roparjev na tisti del Kranjske, ki je bil najbližje Vojni krajini in Bosni, torej v Beli krajini, na Kočevskem, Ribniškem, Bloški Polici in naprej proti t. i. »komercialni« cesti Dunaj–Trst. V zgodovinopisju se je uveljavila teza, da je re- organizacija Vojne krajine leta 1745 sprožila proces militarizacije družbe. Karel Kaser tako trdi, da voja- ška služba krajišniškim svobodnim kmetom do reor- ganizacije leta 1745 ni pomenila velikega bremena, saj so varovanje Vojne krajine prevzemale plačane vojaške posadke obmejnih utrdb. 100 Tudi poveljnik Vojne krajine Benvenuto Petazzi je leta 1761 opo- zarjal na spremembe, ki so se v Vojni krajini zgodile v času njegove vlade. Po njegovem mnenju naj bi v času generala Scherzerja 101 tu vladale drugačne raz- mere, saj so bili graničarji na svojih domovih, turški roparji pa niso imeli nobenega kranjskega ubežnika, ki bi jih vodil po sicer nepoznanem terenu. 102 Zato se je vzpostavila simbioza svobode (svobodne posesti), vojaške službe in zemljiške posesti. Med krajišniki, z izjemo poveljnikov, ni bilo družbenostatusnih in ekonomskih razlik, vojaški poveljniki (vojvode) pa so imeli zgolj vojaško oblast. 103 S spremembo načina financiranja Vojne krajine leta 1745 se je začelo temeljno družbeno prestruk- turiranje, ki se je končalo okoli leta 1770 ter sta ga zaznamovali militarizacija in birokratizacija družbe. Vojna krajina je sicer še delovala kot varnostni kor- don, a s stališča monarhije je bila njena poglavitna naloga napolniti 11 polkov, ki so se borili v velikih vojnah po Evropi. Leta 1760 je po nekem poročilu vojnega sveta v avstrijskih vojaških enotah sodelovalo 25.199 krajišnikov, pri čemer so verjetno upoštevali celotno Vojno krajino in Transilvanijo, ki je bila pod 99 Kaser, Freier Bauer, str. 461, citira Hietzingerja. 100 To trditev bi bilo treba v prihodnje nekoliko omiliti, saj je splošno znano, da so krajišniške enote sodelovale v vseh več- jih vojaških spopadih habsburške monarhije, vsaj od leta 1699 tudi na zahodnih bojiščih. 101 Leopold Scherzer je bil poveljnik karlovškega generalata med letoma 1748 in 1754, Petazzi pa med letoma 1754 in 1763. 102 ARS, AS 7, šk. 83, 20. 9. 1762 in 4. 11. 1762. 103 Kaser, Družbene spremembe, str. 351–351. vojaško upravo. Ob koncu vojne (1763) so v Vojni krajini ocenjevali, da razpolagajo s 49.800 vojaki. 104 Ekonomske razmere v Vojni krajini je določalo še nekaj specifičnih okoliščin. Prodaja zemlje je bila z zakonom iz leta 1754 skoraj nemogoča, je pa bilo od srede 18. stoletja posameznikom omogočeno, da so delo iskali tudi zunaj Vojne krajine. 105 Prevladovala je blagovna menjava, gotovine je bilo v Vojni krajini malo, kar je še dodatno oteževalo plačevanje davkov. Gotovina je bila zelo zaželen plen roparjev, četudi so včasih odnašali precej nenavadne stvari. Trgovska in obrtniška središča so bila redka, čeprav so jih central- ne oblasti v drugi polovici 18. stoletja s političnimi in gospodarskimi usmeritvami kameralizma spodbuja- le. Mestne oblasti v Črnomlju so se še leta 1736 po ropu samostana v Kostanjevici pritoževale, da niso dobile obvestil o ropu, in menile, da je skozi mesto skupina zagotovo potovala, a da ji niso posvečali po- zornosti. Roparska skupina je bila povsem podobna drugim skupinam krajišnikov z otovorjenimi konji, ki so pogosto prihajali v Črnomelj in prodajali svo- je blago. 106 Kako slabe so bile splošne ekonomske razmere v karlovškem generalatu, priča tudi dejstvo, da v njem nikoli niso uvedli takse za plačilo ene od dveh uniform, ki so ju po reformi dobili krajišniški vojaki, kot so storili v preostalih generalatih Vojne krajine. Denarni obtok je bil namreč tu majhen. Prav v karlovškem generalatu je bil, sodeč po številnih spremembah uvedenih davkov, davčni pritisk naj- hujši. Leta 1774 pa so tudi v njem kot zadnjem od generalatov uvedli t. i. »Dienstkonstitutivum«, to je delno povračilo stroškov družinam, ki so prispevale več kot enega vojaka. S tem sistemom so revnim dru- žinam povrnili večino sredstev, ki so jih morale pla- čati z zemljiškim davkom in glavarino. Na ta način naj bi postali pobegi pred vojaško dolžnostjo manj privlačni. Že leta 1779 so zemljiški davek znižali za 6 %, glavarino za moške, ki ne služijo v vojski, pa so v tem generalatu za razliko od preostalih genera- latov Vojne krajine 107 povsem odpravili. Strinjati se je treba s Karlom Kaserjem, ki trdi, da je zniževanje davkov vsakih nekaj let dokazovalo, da so bile splo- šne gospodarske razmere zelo slabe. To posebej velja za karlovški generalat, ki je obsegal Liko, kjer so se davčni prihodki države zmanjšali kar za 26,5 %. To je mogoče pripisati tudi popolni odpravi davka na pa- šne površine, a Kaser na to ne opozori. To domnevo dodatno potrjuje podatek iz leta 1785, ko je po generalatu divjala živinska kuga. Naj- več poginulih živali je bilo med drobnico. Eno iz- med uradnih poročil je trdilo, da zaradi pogina živali niso mogli posaditi polovice posevkov. Podatek o velikem deležu poginule drobnice opozarja tudi na 104 Dickson, Finance, II, str. 535. 105 Kaser, Freier Bauer, str. 483, 494. 106 Mlinarič, Napad Uskokov, str. 102. 107 Tam je glavarina ostala do leta 1800. 528 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 koncentracijo obdelovalne zemlje pri sorazmerno majhnem delu prebivalstva (delež poginule drobni- ce je bil 85 %, volov pa 2,8 %). 108 Pri zemljiški iz- meri iz leta 1804 so ugotovili, da večina obdelovalne zem lje v karlovškem generalatu sodi v III. kategorijo (54 %). Državne oblasti so že v 18. stoletju ugotav- ljale, da sta regimenta v Liki in Otočcu prenaseljena in da je preskrba z živežem zaradi kvalitete zemlje in neustreznih obdelovalnih tehnik nezadostna. 109 Da je bilo stanje kmetijstva v politično tako želeni samozadostni Vojni krajini vse prej kot zadovoljivo, priča še eno poročilo: v prvi polovici 19. stoletja so v karlovškem generalatu ugotavljali veliko pomanjka- nje plugov, bran in delovne živine. Davčni sistem pa se je še naprej spreminjal: skla- dno z jožefinskimi reformami so leta 1787 bistveno znižali davek, ki je bil od tedaj naprej odvisen od do- nosnosti zemlje in poljščine, ki so jo pridelovali. Za polja so plačevali zgolj 48 % prvotnega davka. V 90. letih 18. stoletja so davke še znižali, četudi se je razli- ka med skupno pobranimi davki med letoma 1786 in 1791 zmanjšala zgolj za 12 %. 110 Količina pobranih 108 Kaser, Freier Bauer, str. 481. 109 Prav tam, str. 476–477. 110 Prav tam, str. 462–466. davkov se je v karlovškem generalatu zmanjševala vse do leta 1846. Po davčnih spremembah v karlovškem generalatu leta 1779 se je počasi zmanjšal tudi pritisk roparskih skupin na Kranjsko, z izjemo vojnega časa ob koncu 18. stoletja. Takrat so kranjske deželne oblasti po- novno menile, da ropajo skupine vojaških begunov ali krajišniških vojakov, ki se vračajo v Vojno krajino in napadajo predvsem odročne hiše. 111 Zato so v kri- znih razmerah ravno v tem generalatu uvedli pomoč v žitu, ko ga je primanjkovalo, ter njegovo vračilo v času, ko ga je bilo več. Žito bi morali prevzeti v Kar- lovcu, a to zaradi pomanjkanja vlečne živine pogosto ni bilo mogoče. To se je npr. zgodilo med veliko ek- sistenčno krizo v letih 1764–1766, katere vzroke so oblasti pripisale zaporedju sušnih let, pogostih neurij in »napadov glodavcev«. 112 O nekaj slabih letinah so poročali že leta 1759. 113 V polke so takoj poslali večje količine žita, za katerega ni znano, ali so ga kdaj vrni- li. Četudi so prebivalce v času eksistenčnih kriz pod- pirali na podlagi načel naravnega prava, je bila uprava Vojne krajine upravno gledano še vedno vojaška. 111 Prav tam, str. 459–461. 112 Prav tam, str. 480. 113 Karaman, Prilog, str. 143–145. Centri in utrdbe v Vojni krajini (Feletar, Hrvatske povijesne ceste, str. 32). 529 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 Prav v času te krize je prišlo do hudega pritiska roparskih skupin na Kranjsko, kriza pa naj bi bila najhujša leta 1766, ko naj bi se izselilo veliko družin. Podobne razmere so vladale tudi v določenih regijah drugih delov monarhije. Roparski napad na Ribnico leta 1768 Ribnica ni bila povsem na glavni poti roparskih skupin, ki so po redko poseljenem delu Žumberka in Čabra pod Snežnikom vpadale v najranljivejši del živahne in bogate gospodarske povezave – t. i. ko- mercialne ceste, ki je edino pomembno pristanišče v monarhiji, Trst, povezovala z glavnim mestom drža- ve. 114 Ribnica pa je vendarle ležala na širšem območ- ju, po katerem so roparske skupine iz Vojne krajine prihajale na Kranjsko. Tudi za to zaledje so kranj- ske deželne oblasti že predvidele posamezne vojaške postojanke in določile mesta, kjer so z alarmi zbrale podložnike, da so vojakom pomagali pri preganjanju roparskih skupin. Če leta 1767 ni bilo veliko pravih ali »lažnih poročil« o domnevnih vpadih roparskih skupin, se je leto 1768 začelo povsem drugače. Že maja so poročali, da naj bi se v okolici Čabra zadr- ževalo več roparjev. Najprej so poročali o domnevno šestih roparjih, ki so napadli kočevskega podložnika Drogarja (Dragarja?). Po drugem poročilu pa naj bi na tem območju opazili kar 40 roparjev. Upravnik gospostva Ribnica Andrej Widmayer je že v začet- ku maja zaprosil za vojaško posadko. 115 Strah pred roparji je bil velik in tako so se številke o velikosti ro- parske skupine pogosto razlikovale. Še večkrat pa je prihajalo do lažnih alarmov. Tisti, ki je v prvi polovici leta 1768 opozarjal na nevarnost, je bil ravno ribniški upravnik Widmayer. 116 Tudi poveljnik karlovškega generalata, ki se je sicer zadrževal v Ljubljani, je maja poročal, da so roparji prečkali mejni kordon in za- obšli vojaške postojanke, zato so dvema krajišniški- ma polkoma ukazali premik na ozemlje, kjer naj bi se zadrževali roparji – torej proti gospostvom Čabar, Kočevje in Ribnica. 117 V drugi polovici julija so deželne oblasti do- bivale informacije (te so krožile tudi od upravni- ka do upravnika), da so roparji oropali pravoslavni »vlaški« samostan Gomirje, ogrožali pa naj bi tudi podložnike ogulinskega polka. 118 Kranjske oblasti 114 Promet po komercialni cesti je bil že po podatkih o prometu v pristaniščih Reka in Trst precej večji, četudi se je gospodar- ski razvoj Reke po letu 1776 zelo hitro povečal. V splošnem pa je vendarle veljalo, da je bila karolinška cesta namenje- na predvsem transportu žita in drugi oskrbi Vojne krajine. Medtem ko so po komercialni cesti vozili različno pomorsko blago, tekstil, so zaradi gospodarske moči Trsta tja po cesti potovali bogati popotniki, v poštnih kočijah pa so prevažali tudi večje vsote gotovine (Prim. Erceg, Stanje, str. 373–418; Gestrin in Mihelič, Tržaški pomorski promet). 115 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 7. 5. 1768. 116 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 9. 5. 1768. 117 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4,4. 5. 1768. 118 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 22. 7. 1768. so vsem okrožjem poslale poziv, da morajo slediti pripravljenim smernicam, ter jim ukazale, naj zašči- tijo trgov ski povezavi med Trstom in Dunajem ter Trstom in Reko. 119 Že nekaj tednov pred prihodom roparske skupine v Ribnico so prihajala poročila o domnevnih roparskih skupinah, ki so jih opazili na Kranjskem. Tako naj bi konec junija roparje videli v okolici Snežnika, 120 v drugem poročilu pa so zapisali, da so vojaki, nastanjeni v čuvajnici na Kamenskem v Vojni krajini, dobili obvestilo, da so roparje videli ob karlovški cesti. Roparska skupina naj bi iz Osman- skega cesarstva konec junija vdrla ravno na območje otočanskega polka. To novico pa so kmalu preklicali, češ da je poveljnik Bassi iz Ogulina preprečil prehod osmanskih podložnikov. 121 Nov alarm zaradi ropar- jev so sprožili 22. julija, ko je domnevno velika ropar- ska skupina ropala v okolici Mrkopalja 122 in izvedla več drugih ropov. Kmalu se je razširila novica, da so roparji oropali glažuto na Sušici in poveljnike vojske na Ravni gori, pozneje pa še mitnico na Brodu. 123 Mesta in trgi so se zaščitili tudi sami. Tako so v Ribnici organizirali stalno stražo. Ta je ponoči 28. julija 1768 opazila, da želi nekdo preplezati mestno obzidje. Glede na strah, ki so ga že pred tem povzro- čile roparske skupine, in nekaj mesecev stare prošnje ribniškega upravnika so se Ribničani ustrašili, da gre za roparski napad. Roparska skupina, ki je prišla na Kranjsko poleti 1768, je bila večja, a ne največja od tistih, ki naj bi vpadle na Kranjsko. Štela naj bi 16 ljudi. Preden jih je ribniška straža pregnala, so bili v okolici Ribnice že vsaj en dan. Sledi so našli na nekem travniku blizu graščinske pristave, saj so tam pustili dokolenke in nekaj napol pečenega mesa. Po- zneje je ribniški oskrbnik Andrej Widmayer svoje poročilo še nekoliko dopolnil, saj naj bi roparji pustili štiri »hrvaške« plašče 124 in približno 10 goldinarjev gotovine. 125 Že dan pred napadom pa so na nekem travniku našli napol pečeno meso, »gamaše« ali »do- kolenze« in slab kos »Bercana«. 126 Niso pa našli sledi ženskih ali nemških in madžarskih oblek, kot je nekaj dni prej trdil upravnik Kostela. 127 Že ob tem odkritju so takoj obvestili vojaško poveljstvo, da so poostrili straže in obvestili sosednja gospostva. 128 Naslednjo noč so Ribnico z vojaškimi patruljami stražili tudi tržani. Roparji so sicer poskušali preplezati obzidje med vojaškima patruljama, a so jih straže opazile ter jih pognale v beg. Enega od roparjev so ubili in zmagoslavno privlekli na grajsko dvorišče, kjer je čez 119 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 29. 7. 1768. 120 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 27. 6. 1768. 121 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 5. 7. 1768 in 8. 7. 1768. 122 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 23. 7. 1768. 123 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 23. 7. 1768. 124 Najverjetneje je šlo za del uniform krajišnikov. 125 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 3. 8. 1768. 126 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 28. 7. 1768. 127 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 23. 7. 1768. 128 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, poročilo upravitelja Andreja Wid- mayerja. 530 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 dva dni upravitelju gospostva in deželskega sodišča že povzročal težave. Deželne oblasti so ga namreč sklenile razstaviti na običajnem morišču, vidnem s pomembnih prometnih poti. Nekaj roparjev so ranili; skupino naj bi domačini in vojaki zasledovali do meje deželskega sodišča, vojaki pa naprej proti Rakitniku, Grčaricam in Gotenici. Med pregonom so ubili še enega roparja. Nek kočevski podložnik je s puško domnevno (oziroma po uradni verziji) v samoobram- bi, potem ko je ropar že streljal s pištolo, ubil še enega roparja, ki pa so ga takoj pokopali. 129 Zasledovanje roparjev je bilo praviloma neuspe- šno. Večina poročil lokalnih civilnih in vojaških obla- sti na Kranjskem in v Vojni krajini se je ob ropar- skih vpadih zgolj opravičevala, da so se roparji hitro umaknili in zbežali. Vendar je bilo v ribniškem pri- meru drugače. Takoj so sprožili vse mehanizme, ki so jih do poletja 1768 zaradi stalnih roparskih vpadov vzpostavili na Kranjskem: upravnik je takoj obvestil sosednja deželska sodišča in vsi so začeli s t. i. vizi- tacijami prostora oziroma z zasledovanjem roparjev. Vendar so se po poročanju lokalnih uradnikov, vsaj tistih, ki so poročila posredovali višjim oblastem, roparji zelo hitro premikali, tudi čez meje deželskih sodišč, kjer poročevalec ni imel več pristojnosti in ni smel nadaljevati s pregonom. V enem od poročil iz Ribnice so pohvalili, da je vojaška straža, ki so ji po- magali ribniški meščani, ranila vsaj štiri do pet ropar- 129 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 5. 8. 1768. jev, enega pa ubila. 130 Neki obrtnik, brvar Gradišnik, je s skupino vojakov zasledoval roparje, ki so se skrili v bližini Ribnice. Ko se je malo oddaljil od skupine, so ga roparji ubili s sabljo. 131 V prejšnjih letih so bili med žrtvami napadov samo oropani, ki so jih roparji zalotili v hišah, leta 1766 pa vojak, ki je s kolegi sprem- ljal popotnike na najnevarnejšem delu komercialne ceste. V Ribnici je bil med zasledovanjem roparjev ranjen tudi en vojak. S šibro so ga zadeli v stegno. 132 Ker so deželne oblasti menile, da so roparji še vedno v deželi, so bile pripravljene takoj plačati nagrado v višini 400 goldinarjev, ki je bila obljubljena s pa- tentom slabi dve leti pred tem, 15. oktobra 1766. 133 Upravnik je prosil, naj z nagrado pomagajo vdovi, in opozoril na izjemno sodelovanje tržanov, saj je ubiti obrtnik pred ropom rešil tako gospostvo kot cerkev in tržane. 134 Opozoril je tudi na sirote, ki so ostale brez očeta. 135 Čez deset let med pogorelci res ne naj- demo obrtnikove vdove, nihče pa se tudi leta 1778 ni ukvarjal z barvarstvom. Oblasti so tako ravnale zato, da bi spodbudile podobno obnašanje drugih mešča- nov in podložnikov. 130 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 29. 7. 1768. 131 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 5. 8. 1768, 3. 8. 1768. 132 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 29. 7. 1768. 133 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 5. 8. 1768. 134 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 3. 8. 1768. 135 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 30. 7. 1768 in 5. 8. 1768. Karavanske poti pred karolino (Feletar, Hrvatske povijesne ceste, str. 49). 531 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 Kolektivna panika na Kranjskem po poskusu ropa v Ribnici Omenjeni poskus ropa je na Kranjskem močno odmeval, veliko bolj kot rop in ubijanje v Planini nekaj let prej. Prav zaradi tega dogodka in povsem drugače kot v drugih primerih, ko so okrožni glavarji dobili poročila o roparskih vpadih na »odročne« hiše, je panika zajela celotno notranjsko okrožje, kamor so roparji najpogosteje prihajali. Če dolenjski okrožni glavar roparjem ni posvečal velike pozornosti, češ da je lažnih obvestil več kot pravih, je bilo popolnoma drugače v Postojni, kjer je bil spomin na hude ropar- ske vpade še zelo živ. Panika je povzročila kroženje cele vrste novic o tem, kje naj bi bili videli roparsko skupino. Posebej močan kolektivni strah je zajel okolja, kjer so že ime- li neposredne izkušnje z ropanjem takšnih roparskih skupin. Najbolj prestrašeni so bili v Ribnici, pa tudi v Planini in na Cerkniškem polju, kjer so roparji ropali že zadnji dve leti. Novica o roparjih, ki so jih nekaj dni po napadu v Ribnici videli v okolici Unca, je pri- šla hitro. Okrožnemu glavarju v Postojni sta jo spo- ročila dva planinska podložnika in dva vojaka. Vojska je gozd okoli ceste pregledovala z »dveh strani«, kjer naj bi videli roparje, a je iskanje ostalo brez uspeha. Zato je lokalna oblast sklepala, da so verjetno videli samo dezerterje polka Palffy. Kmalu za tem je prišla novica, da sta dva kmeta s štirimi voli odšla v gozd po drva in da se je vrnil samo eden s tremi voli, enega pa so zadržali roparji. Naslednji dan so vojaki pregledali travnik v Ribnici, na katerem so domnevno »taborili« roparji in si pripravljali meso. Do ribniškega upravi- telja je prišla tudi novica, da je neki kmet pri cerkvi v Novi Štifti videl čudne in zelo različno oblečene ljudi, ki bi lahko bili roparji. Verjetno so tudi vojaški poveljniki okrožne- mu glavarju pošiljali novice o domnevnih roparjih. Okrožni glavar v Postojni je tako morda o isti novici zapisal, da so v Dolenji vasi pri Ribnici menda videli novo roparsko skupino, a da novice ne morejo potr- diti, dokler se vojska ne vrne. 136 Po svarilih, ki so jih dobili le nekaj dni po ropu, 25. julija 1768, so takoj zaprosili za vojaško okrepitev. Že naslednji dan je v Razdrto prišlo 100 novih »nemških« vojakov, torej stalna vojska, ki so jo sestavljali polki avstrijskih de- dnih dežel. 137 Del teh so že okoli poldneva posla- li proti Uncu, ker so dobili obvestilo, da so v gozdu nedaleč od naselja videli dva roparja. V Postojni je vojaško poveljstvo vsak dan prerazporejalo vojake. Najprej je del vojaške posadke, kar 30 vojakov, s hra- no za več dni poslalo proti Sodražici, povečalo pa je tudi število vojakov vojaške posadke na Uncu. 138 Šele ob takšnih novicah je prišel ukaz, da morajo vsakemu 136 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 1. 8. 1768. 137 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 12. 8. 1768. 138 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 1. 8. 1768. poštnemu vozu dodeliti dovolj veliko vojaško sprem- stvo. 139 Kljub poročilom, ki so dajala vtis, da ima vojska razmere pod nadzorom, se je moral čez nekaj dni postojnski okrožni glavar opravičiti, ker vojska ni sledila poročilom. Nedaleč od Čabra v vasi Terstje so namreč verjetno isti roparji oropali nekega kramarja, domnevno zato, ker so upali, da bodo pri njem dobili smodnik. Glavar je trdil, da za temi roparji vojska ni poslala okrepitev, saj so se vojaki že vračali proti svojim postojankam ob komercialni cesti in so bili zato predaleč od kraja dogodka, da bi bili uspešni pri zasledovanju roparjev. 140 Ista roparska skupina naj bi v glažuti pri mostu Sušca lastniku ukradla za 1500 goldinarjev blaga in 400 goldinarjev gotovine. 141 Glede na poročilo iz Vrbovske so namreč že skle- pali, da je roparska skupina 1. avgusta pri Delnicah med Starim Lazom in Ravno goro prečkala karolin- ško cesto in se nato po najkrajši poti odpravila do meje z Osmanskim cesarstvom. 142 Metliški mestni svet je tako povzel poročilo posadke »komande« v Kamenskem v ogulinskem delu sanitetnega kordona na meji z Osmanskim cesarstvom. Pri čuvajnici sani- tetnega kordona pri Mihailavičevem – Selišu (?) so roparji na več mestih poškodovali ograjo. Na drugi strani je namreč za beg več kot prikladen »turški« gozd. 143 Tako kot ob prečkanju karlovške ceste vo- jaki roparjev niso videli, še manj pa so jim sledili; sporočili so le, da so »srečno« prečkali kordon in se vrnili na turško ozemlje. 144 V poročilu dvoru pa so prikazali drugačno podobo zasledovanja, ki je voja- ške posadke postavljala v svetlejšo luč. Trdili so, da je pri prehodu roparjev čez karolinško cesto prišlo do streljanja in da je bila pri tem na vsaki strani ustrelje- na po ena oseba. 145 Poročilo iz karlovškega generala- ta pa je k temu dodalo podatek, da so pri prečkanju meje ranili še enega roparja. Skupaj so ubili dva in ranili enega roparja, medtem ko so bile žrtve na stra- ni vojakov večje: roparji so ubili tri in ranili sedem vojakov. 146 Ribniški upravitelj Andrej Widmayer je tako čez nekaj dni razpolagal z vsemi novicami o roparski skupini. 147 Ribniški upravitelj je domneval, da se je zaradi hitrega alarma, ki so ga sprožili, in hitrega pregona pri glažuti na Ravni gori roparska skupina razdelila na dva dela. Menil je, da je ropar, ki je bil ustreljen pri Stranski vasi, zaradi strelne rane zaostal za sku- pino. 148 139 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 29. 7. 1768. 140 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 8. 8. 1768. 141 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 2. 8. 1768. 142 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 30. 7. 1768 in 5. 8. 1768. 143 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 12. 8. 1768. 144 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 7. 8. 1768. 145 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 12. 8. 1768. 146 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 9. 8. 1768. 147 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 3. 8. 1768. 148 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 3. 8. 1768. 532 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 Že naslednji dan je poročilo poslalo postojnsko okrožje, ki je poročalo, da so se začeli v svoje posto- janke vračati vojaki, ki so jih proti Ribnici poslali iz Planine, Cerknice in Loža. 149 Ker je deželno glavar- stvo okrožja okaralo, češ da ne poročajo o roparskih napadih, se je okrožno glavarstvo v Novem mestu stoično branilo, da dobiva veliko preveč in pogosto nasprotujočih si obvestil o roparskih napadih. 150 Do- dalo je, da so dogodki v Kočevju morda samo poskus podložnikov, da bi dobili nagrado: v ta namen naj bi s pomočjo vojske poslali glavo že prej mrtvega ro- parja. 151 Ko so domnevno v bližini Grčaric našli tega vojaka, je prišlo v okolico Gotenice in Grčaric 92 vojakov ogulinskega polka. Ti so potrdili, da je bila glava, ki so jo prinesli upravitelju, res roparjeva. 152 Še bolj kot z nagradami se je dolenjski okrožni gla- var ukvarjal z glavo ubitega roparja. Ker so pod ložniki in kočevski upravitelj glavo ubitega roparja kot dokaz za svoje dejanje prinesli v Novo mesto, kjer so doži- veli precej hladen sprejem okrožnega glavarja, očitno niso vedeli, kaj bi naredili z njo. Velike ideje kazenske teorije o generalni prevenciji 153 in ukazi nadrejenih oblasti, da morajo glavo razstaviti na morišču, so jim bili tuji. Prav tako so ta del roparjevega telesa dojema- li kot nekaj tujega in sočutja nevrednega. Po mnenju okrožnega glavarja so glavo odvrgli v Krko pri Polja- nah, čez nekaj dni pa jo je reka naplavila v grmovje v bližini opekarne v Novem mestu. 154 Glavar je deželne oblasti pozval, naj ukrepajo, a te so mu odgovorile, naj zadevo pusti pri miru, ker se ne zdi pametno, da bi še kaj storili, pač zaradi splošno znanega dejstva, da so Kočevci (kočevski kmetje) neumni. 155 Kdo v Ribnici se je bal roparjev oziroma kako premožni so bili ribniški tržani Ribnica ne leži ob pomembnih prometnih po- teh 156 ali na glavni poti, po kateri so v bližino komer- cialnih cest prihajale roparske skupine. Med letoma 1760 in 1770 so po poročilih, ki so jih prejemale deželne oblasti, oropali vsaj 41 podložnikov in pov- zročili za okoli 3176 goldinarjev škode. 157 Na Uncu, kjer razpolagamo z najnatančnejšim popisom škode, so vlomili v štiri hiše in pobrali oziroma popili nekaj vina, seveda pa je bila zaželena tudi gotovina. Odna- šali so še tekstil, obleke, sveče, rute, pripomočke za dojenčke in celo eno ponev. Ranili so nekaj živine. V Dolenji vasi in Otoku so oropali 11 prebivalcev in povzročili škodo v višini 238 goldinarjev. Tudi tu so 149 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 8. 8. 1768. 150 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 5. 8. 1768. 151 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 11. 8. 1768. 152 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 30. 7. 1768. 153 Prim. Studen, Rabljev zamah. 154 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 15. 8. 1768. 155 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-4, 20. 8. 1768. 156 Prim. Helmedach, Das Verkehr, in Holz, Ceste. 157 ARS, AS 7, šk. 60, R-2-5, 11. 12. 1770. odnesli vosek, nogavice, moške in ženske obleke, rob- ce, celo en prstan, kozarce in drugo posodje, otroške srajčke, nekaj moke, slano meso in mast. 158 Le nekaj let za tem (1778) je Ribnico prizadel hud požar, ki se je »tako hitro širil, da ga je bilo ne- mogoče ustaviti«, kot so zapisali v uradnem poročilu. Takrat je nastal vir, ki kaže premoženjsko stanje trga in njegovih prebivalcev. Podatki so primerljivi s sta- njem v Ribnici slabih deset let prej. Seveda so takoj našli krivca in opisali potek nesreče. Oskrbnik Repe- šič je grofu Kobenzlu posredoval celo manj »uradno« zgodbo, da je ženska, ki je zakrivila požar, najprej reševala svoje premoženje, namesto da bi »sprožila« alarm, torej sporočila drugim, da gori. 159 Ogenj se je najprej razširil proti gradu, veter pa je pripomogel, da je, še preden so zazvonili za alarm, zajel večino hiš v Ribnici, večinoma kritih s slamo. Pogorel je celoten trg z 111 hišami in gospodarskimi poslopji, poleg njega pa še cerkev in grad. Največja težava je bila v tem, da je bila večina ljudi na poljih in ni mogla ga- siti. 160 Če je bilo največ vrednih premičnin v gradu, je bilo »blaga«, ki bi zanimalo roparje, malo, saj se Gvi- do Kobenzl ni več pogosto mudil v Ribnici. Temu je verjetno botrovalo dejstvo, da je imel v lasti dvorec Lože pri Vipavi, pa tudi neprestan strah pred ropar- skimi vpadi ga je v letih po požaru odvračal od obiska Ribnice. Kot nadzornike gradnje novega gradu je raje pošiljal svoje zaupnike. Leta 1782 je upravniku pisal, da pride v Ribnico, če ne bo novic o roparjih. A te so kmalu zatem prišle in grof je našel opravičilo, da je obisk odpovedal. Iz popisa škode ob požaru leta 1778 je razvidno, da se je roparjev deset let prej najbolj bal oskrbnik gospostva, ki je po požaru prijavil kar 19.900 gol- dinarjev škode. Med uničenim inventarjem je bilo veliko pohištva, slik, tekstila in prediva (finih niti za namizne tkanine, finega platna, posteljnih niti, raz- česane preje), sena in druge krme. V kašči gospostva bi roparji verjetno našli kar precej žita. Julija 1778 je bilo v njej 456 mernikov različnih žit in lanenega se- mena (prosa je bilo 126 mernikov, pšenice 114 mer- nikov, največ pa ovsa, kar 350 mernikov v vrednosti 451 goldinarjev in 50 krajcarjev).V gradu je bilo tudi 378 goldinarjev in 32 krajcarjev gotovine, ki jih je oskrbnik zbral za deželno kontribucijo, in 60 mušket, ki so jih dobili za zaščito pred roparji. Oprema kapele je bila precej skromna in vredna samo 8 goldinarjev, medtem ko je bila »turška flinta« v orožarni vredna kar 60 goldinarjev. V gradu ni bilo nakita ali oblek, saj je bil lastnik gospostva takrat odsoten. Ko so bili otroci graščaka Gvida Kobenzla majh- ni, je bila družina očitno večkrat v Ribnici, pozneje 158 ARS, AS 7, šk. 59, Cerknica, 21. 8. 1766, in Hošperk, 21. 8. 1766. 159 Nedatirano, verjetno upravnikovo pismo v ARS, AS 774, šk. 28, korespondenca Gvida Cobenzla, s. d. 160 ARS, AS 7, šk. 24, F-13-1, 19. 7. 1778. 533 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 pa grof zaradi šibkega zdravja in obnavljanja gradu v Ribnico ni prihajal. Dajatve, zlasti žito, ki so ga mo- rali prinašati podložniki, so deloma hranili v Ribnici, deloma pa so ga prepeljali v Lože pri Vipavi, 161 tam pa je upravitelj verjetno poskrbel za zaloge v grofovih rezidencah v Štanjelu in Gorici. 162 Polovico škode je požar povzročil z uničenjem zgradb: gradu, vrtne hiše in hiše sodnega sluge z mesnico. Veliko več neposredne materialne škode je imel oskrbnik gospostva Jožef Repešič s šestčlansko družino. Novi upravnik gospostva, ki je službo nasto- pil zgolj leto pred požarom, 163 je samo pri izgubljeni obleki škodo ocenjeval na 918 goldinarjev, pri čemer je bila vrednost ženskih oblek celo nekoliko večja od moških, četudi je bil najdragocenejši komplet moške obleke z zlatimi zapirali vreden skoraj štirikrat več kot svilena ženska obleka. Skupno škodo je ocenjeval na 2670 goldinarjev in 32 krajcarjev, škodo brez go- tovine pa na 1901 goldinarjev in 1 krajcar. V lasti je imel puško, dve pištoli, srebrne kavne žličke in žlič- ke za sol, srebrno tobačnico in srebrne zaponke za čevlje. Njegovo premično premoženje, vključno z ži- tom, je bilo vredno 2670 goldinarjev; v tem znesku je vštetih tudi 762 goldinarjev gotovine. Za primerjavo: v gospostvu Snežnik so škodo v gradu ocenjevali na 3820 goldinarjev, pri čemer so roparji ukradli 2350 goldinarjev gotovine, 300 goldinarjev pa naj bi zna- šala škoda nekaterih podložnikov. 164 Poleg aktualnega upravitelja gospostva Ribnica se je lahko roparjev najbolj bal bivši oskrbnik gospostva Andrej Widmayer. Ta je v požaru izgubil dve zlati ogrlici, ena je pripadala njegovi ženi, dvoje uhanov, okrogle uhane, zlat prstan z diamantoma in rubi- nom, 15 biserov, 5 srebrnih žlic in 12 srebrnih kav- nih žličk, 3 pare zaponk za čevlje in nekaj posode iz cinka. Roparje, ki so iskali tudi orožje, bi zagotovo razveselili španski puški, »cevi«, okrašeni s srebrnimi okraski, velika posoda za kavo iz dobrega cina, noži 161 Po bratu Ludviku ga je Gvido podedoval leta 1764 (Smole, Graščine, str. 271). 162 Sodeč po pregledani korespondenci, Kobenzl tudi zaradi šib- kega zdravja ni prihajal v Ribnico; za letno rezidenco je raje izbiral Gorici precej bližje Lože pri Vipavi (nekoliko drugače po drugem viru: Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 367, 364). Sin Filip v svojih spominih Ribnico dojema kot gospostvo, ki je omogočalo preživetje očeta in družine (prim. Arneth, Graf Philipp Cobenzl, str. 6). 163 Glej pogodbo lastnika Gvida Kobenzla z njim, sklenjeno 24. 4. 1777 (ARS, AS 774, šk. 11, 24. 4. 1777). Poleg Rib- nice je Gvido Kobenzl, ki je živel deloma v Gorici, deloma v Štanjelu in Ložah, imel v lasti še ti dve goriški gospostvi. Leta 1770 je postal upravitelj gospostev mladoletnih nečakov Franca in Ludvika, ki ju je verjetno deloma nadzoroval že prej, saj je bil njun oče Janez Karl Filip Kobenzl od leta 1754 do smrti leta 1770 državni namestnik v Bruslju. Tudi Gvidov sin Filip se je pod stričevo protekcijo strmo vzpenjal. Najprej je leta 1777 Jožefa II. spremljal na potovanju po Franciji, leta 1779 postal vicekancler, v letih 1792–1793 pa je za kratek čas nasledil Kaunitza. Ludvik je bil nekaj let (1802–1805) zunanji minister. 164 ARS, AS 7, šk. 61, R-2-5, 1. 12. 1770. in sladkornica, cel kup prtičkov in prtov ter drug hi- šni tekstil. Widmayer je imel kar pet parov čevljev, precej nogavic, nekaj suknjičev in telovnikov, puško in pištolo, pa tudi 39 funtov masti in precej žita: 37 mernikov pšenice in 10 mernikov drugih žit. Med škodo so ribniški tržani prijavili malo goto- vine, ker so jo pred požarom verjetno rešili. V poža- ru je 14 od 100 popisanih oškodovancev pogrešalo 544 goldinarjev in 57 krajcarjev, pri čemer veliko gotovine niso imeli niti točaji niti premožni trgovci. Večina obrtnikov ni bila tako premožna, čeprav med njimi najdemo bogatega krznarja, krojača in čevljarja. Usnjarji in najbolj številni obrtniki – krznarji so bili v splošnem revni, 165 a so imeli nekateri med njimi velike zaloge kož/krzna. Zaloge žita, ki so bile pri- javljene kot škoda v požaru, niso bile velike, so pa sredi julija nekateri tržani v shrambah še imeli mast, osoljeno meso, vino ali redkeje kako drugo živilo. V Ribnici so imeli tudi velike zaloge vina, ki so ga po- gosto prijavljali kot škodo, ki so jo povzročili roparji, in verjetno nekaj živine, ki je bila včasih prav tako plen roparjev. Ribnica si je morala navkljub hudi ško- di relativno hitro ekonomsko opomoči, saj jo kot zelo lep trg že čez nekaj desetletij opisuje Hoff. 166 Posledice požara v Ribnici Večini prebivalcev je nevarnost požara vzbudila velik kolektivni strah, ki se je v Ribnici v vsej inten- zivnosti pokazal sredi suše poleti 1778. 167 Lastnik gospostva Gvido Kobenzl je novico o požaru dobil zelo hitro; ponudil je pomoč, a se hkrati opravičeval, da so razmere vse prej kot rožnate. Takoj po požaru je upravniku poslal pismo, v katerem mu je sporočil, da sicer obžaluje škodo, ki so jo utrpeli Ribničani, a da je tudi sam zelo oškodovan in jim zato ne more poma- gati. 168 Pozneje je pogorelim tržanom le namenil 100 goldinarjev pomoči, svojemu upravniku pa 200, kar je bila v primerjavi s škodo, ki so jo utrpele nepremič- nine, a tudi v ognju zgorela hrana, material in orodje, neznatna pomoč. Upravitelj gospostva Jožef Repešič 165 Že zaščita krznarjev in njihovih pravic v pravdi proti cerk- niškim in novomeškim krznarjem leta 1753 ter ustanovitev lastne bratovščine sv. Kozme in Damjana leta 1751 je naka- zovala, da so pomembna skupina trškega prebivalstva (Sku- bic, Zgodovina Ribnice, str. 366). 166 Prim. Hoff, Historisch, str. 115. V popisu priimkov, ki jih je v knjigi o zgodovini Ribnice navedel A. Lesar, je precej priim- kov, ki so bili popisani v požaru leta 1778. Manjkajo pred- vsem trgovci in gostači (Prim. Lesar, Ribniška dolina). 167 V sodobnejši literaturi se pogosto meša datume požarov, kar je treba pripisati napaki, ki jo je v obsežnem kronološkem pregledu naredil Anton Skubic. Iz popisa škode, ki so jo po- sredovali deželnim oblastem, pa tudi iz korespondence med upraviteljem gospostva in lastnikom, grofom Gvidom Ko- benzlom, je namreč povsem jasno, da je grad pogorel v požaru leta 1778 (prim. ARS, AS 7, šk. 24, F-13-1). Skubic napačno navaja, da je grad pogorel šele leta 1784: Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 365, 759. V požaru leta 1778 je pogorela tudi ribniška cerkev, ki naj bi po Skubicu pogorela že leta 1755. 168 ARS, AS 774, šk. 28, 20. 7. 1778. 534 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 je v prvem poročilu trdil, da je požar številne tržane spravil na beraško palico. 169 Deželne oblasti se s škodo v Ribnici niso ukvar- jale. Prošnjo za pomoč so sicer naslovile na lastnika gospostva, a se je ta opravičil, da je v požaru sam utr- pel veliko škodo in da ne more pomagati. Tako so deželne oblasti zaprosile zgolj za prispevke za obno- vo cerkve (in župnišča). Novembra je grof Kobenzl svojemu upravniku napisal, da so minili časi, ko so deželani zažigali svoje gradove, ker so od stanov do- bili več, kot so izgubili. 170 A vendarle je upal, da ga bodo za naslednjih šest let oprostili plačevanja dav- kov. V mesecih po požaru je upravniku poslal cel kup navodil. Ker se je začela vojna, mu je ukazal, naj ure- di samo najnujnejše, da bodo lahko pospravili žito. Obenem je svetoval, naj uredi več manjših kozolcev za seno. V več pismih je pričakoval, da bo cena žita v tem letu zelo narasla. V začetku leta 1779 je namreč pisal iz Gorice, da je na Krasu huda stiska z žitom, in oskrbnika prosil, naj pošlje še nekaj prosa. 171 V ribniškem gospostvu je bilo v naslednjih letih še nekaj manjših požarov, a lastnik gospostva ni ni- koli več priskočil na pomoč z denarnim prispevkom – kot je dejal, zaradi številnih drugih stroškov in te- žav (lakote v njegovih goriških gospostvih, gradnje in nizkih prihodkov gospostva). 172 Čeprav si požar v Ribnici in dokumentacija o njem zaslužita natančnejšo obravnavo, saj smo ju v tem članku obravnavali samo vzorčno, za primerjavo škod, ki so jih povzročile različne okoliščine, lahko zapišemo, da bi se morali prebivalci bolj bati požarov kot roparjev. A kot kaže korespondenca v naslednjih letih, je oskrbnik Repešič lastniku gospostva sicer 169 ARS, AS 7, šk. 24, F-13-1, 19. 7. 1778. 170 ARS, AS 774, šk. 24, 5. 11. 1778. 171 ARS, AS 774, šk. 28, 8. 1. 1778. 172 ARS, AS 774, šk. 28, 13. 3. 1778. omenil požare, ki so prizadeli to ali ono vas, ta pa jih je obžaloval, 173 medtem ko sta se z novicami o roparjih v pismih ukvarjala vsako pomlad, ko so na Kranjsko prišle novice o roparjih, ki so prešli kordon. Sredi pomladi leta 1779 je Kobenzl pisal v Ribnico, da če bi bile vse novice o roparjih resnične, bi imeli z njimi že vojno. Izrazil je upanje, da bi se vojna čim prej končala, tako da se bodo vojaki vrnili in poskrbe- li za varnost v deželi; menil je namreč, da je mir pred vrati. 174 Obenem je zahteval, naj okoli gradu čim prej zgradijo obzidje, in dodal, da je njihov strah odveč, saj roparji vedo, da v požganem kraju ne morejo obo- gateti. Poleg tega je oskrbniku naročil, naj prosi za orožje in vojake, kot so počeli v preteklosti. 175 V letu, ko je pogorela Ribnica, so namreč roparji oropali Ko- čevje. 176 Zaključek Strah pred roparji, posebej »vlaškimi«, je bil ko- lektivni strah, ki pa so ga deželne elite dojemale dru- gače kot lokalno prebivalstvo. Ta strah je imel, kot trdijo nekateri avtorji, velik vpliv na politične odlo- čitve. 177 Če sodimo po številnih razpravah in obsež- nem arhivskem gradivu kranjskih deželnih oblasti, so roparji pomenili veliko grožnjo javni varnosti. Ta pa je bila eden glavnih ciljev političnoteoretskega kon- cepta »dobre policije«. Lokalni prebivalci so pritiskali predvsem na deželne oblasti, naj jih pred roparji za- ščitijo z vojsko, in pri tem pogosto izkoriščali poroči- la o prehodih meje ali ropanjih nekje drugje, krivdo pa so skladno s stereotipi najprej pripisali vojaškim 173 ARS, AS 774, šk. 28, 13. 3. 1778. 174 ARS, AS 774, šk. 28, 29. 4. 1779. 175 ARS, AS 774, šk. 28, 1. 5. 1779. 176 Prim. Holz, Nekoč. 177 Prim. Matt, Current. Ribniški grad po požaru (Zbirka razglednic Muzeja Ribnica, inv. št. 1520 in Fototeka Muzeja Ribnica, št. 143). 535 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 dezerterjem in Vlahom, ker so bili »drugi« tudi v Osmanskem cesarstvu. Niso pa razmišljali o kom- pleksnih problemih, zaradi katerih so ravno v letih najhujših stisk »nastajale« roparske skupine. V ljud- skem spominu se je podoba roparja pomešala s podo- bo »drugega«, ki so jo načrtno gojile deželne in lokal- ne oblasti. V dolgem zgodovinskem spominu pa so napadi roparskih skupin hitro utonili v pozabo. Če- tudi so požari v lokalnih skupnostih lahko povzročili več škode kot roparji, so se ljudje v drugi polovici 18. stoletja precej bolj bali roparskih skupin. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 6, Reprezentanca in komora AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem AS 14, Gubernij v Ljubljani AS 774, Gospostvo Ribnica LITERATURA Arko, Mihael: Zgodovina Idrije. Zgodovina Idrije: Idrija, 1993. Arneth, Adolf: Graf Philipp Cobenzl und seine Me- moiren. Wien: Gerold, 1886. Bach, Franz: Otočaner Regiments-Geschichte: vom Ur- sprung dieser Gegend, ihrer Bevölkerung und ihrer Schicksale. Otočac, 1854. Beales, Derek: Joseph II. In the shadow of Maria There - sa, 1741–1780. Cambridge: Cambridge Universi- ty Press, 1987. Bertoša, Miroslav: Zlikovci i prognanici. Pula: Libar od grozda, 1989. Bratož, Urška: Kuga in prestopki zoper zdravje: iz fragmentov sodnih procesov (Koper, 1630–31). Acta Histriae 23, 2015, str. 713–734. Bratož, Urška: Peste sul e oltre il confine asburgico- -veneto: un'epidemia per ricostruire la popolazio- ne (Capodistria, 1630–31). Popolazione e storia 16, 2015, str. 73–94. Čeč, Dragica: Odnos do mobilnega dela prebivalstva od 18. stoletja dalje na primeru glavnih deželnih vizitacij. Migracije in slovenski prostor od antike do danes (ur. Peter Štih in Bojan Balkovec). Ljublja- na: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2010, str. 191–207 (Zbirka Zgodovinskega časopisa). Čeč, Dragica: Revni, berači in hudodelci v 18. stoletju na Kranjskem. Ljubljana, 2008 (doktorska diser- tacija). Čeč, Dragica: Roparska vlačuga. Acta Histriae 17, 2009, št. 3, str. 559–586. Dickson, Peter George Muir: Finance and Govern- ment under Maria Theresia , 1740–1780, 1 in 2. del. Oxford: Oxford University press, 1987. Erceg, Ivan: Stanje pomorstva grada Rijeke u vrijeme reinkorporacije (1776.-1777.). Zbornik Odsjeka za povijesne znanosti Zavoda za povijesne i društvene znanosti Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti 3, 1960, str. 373–418. Feletar, Petar: Hrvatske povijesne ceste: Karolina, Jo- zefina i Lujzijana: prometno-geografska studija o povezivanju kontinentalne i jadranske Hrvatske. Zagreb: Meridijani, 2016. Gestrin, Ferdo in Darja Mihelič: Tržaški pomorski promet 1759/1760. Ljubljana: SAZU, 1990. Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda, 1. zve- zek. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1910. Helmedach, Andreas: Das Verkehrssystem als Mo- dernisierungsfaktor: Strassen, Post, Fuhrwesen und Reisen nach Triest und Fiume vom des 18. Jahr- hunderts bis zum Eisenbahnzeitalter. Wien: Böh- lau, 2002. Hickok, Michael Robert: Ottoman Military Admi- nistration in Eighteenth-Century Bosnia. Leiden and New York: Brill, 1997. Hobsbawm, J. Eric: Bandits. New York: Pantheon Books, 1981. Hoff, Heinrich Georg: Historisch-, statistisch-, topo- graphisches Gemälde vom Herzogthume Krain, und demselben einverleibten Istrien. Ljubljana, 1808. Holz, Eva: Ceste in ljudje. Kronika 41, 1993, 3, str. 143–154. Holz, Eva: Ljudje in cesta – razmere od Marije Te- rezije do leta 1848. Historični seminar (ur. Oto Lutar). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994. Holz, Eva: Nekoč, v starih časih … Utrinki o razboj- ništvu na Kranjskem. Kronika 57, 2009 (V zlatih črkah v zgodovini), str. 81–96. Holz, Eva: Razvoj cestnega omrežja na Slovenskem ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center ZRC SAZU, 1995, str. 127–147. Karaman, Igor: Prilog historiji trgovine između ugarsko-hrvatskog zaleđa i sjevernog Jadrana u drugoj polovini 18. st. (Protokol komercijalnog direktorija u Beču od 29. XI. 1759. o uređenju prometa na magistrali Sisak-Karlovac-Rijeka). Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu 13, 1968, str. 137–148. Kaser, Karl: Družbene spremembe v hrvaško-sla- vonski Vojni krajini po koncu financiranja s strani notranjeavstrijskih stanov. Zgodovinski časopis 43, 1989, str. 349–357. Kaser, Karl: Freier Bauer und Soldat. Die Militarisie- rung der agrarischen Gesellschaft in der Kroatisch- Slawonischen Militärgrenze (1535–1881). Graz, 1986. Kreševljaković, Hamdija: Kapetanije u Bosni i Herce- govini. Sarajevo: Svjetlost, 1980. Lesar, Anton: Ribniška dolina na Kranjskem. Ljublja- na, 1864. 536 2018 DRAGICA ČEČ: RIBNICA V PRIMEŽU STRAHU PRED ROPARJI – POSKUS VPADA ROPARSKE SKUPINE V RIBNICO LETA 1768, 515–536 Lesky, Erna: Die österreichische Pestfront and der k.k. Militärgrenze. Saeculum 8, 1957, str. 82–106. Matt, Susan: Current Emotion Research in History: Or, Doing History from the Inside Out. Emotion Review 3, 2011, str. 117–124. Mlinarič, Jože: Napad Uskokov na kostanjeviško ci- sterco leta 1736. Kronika 27, 1979, str. 100–106. Popit, Ilja, Anton Rudež, Jožef Rudež in Janez Zima: Od volkodlaka do Klepca: vsakovrstna praznoverna mnenja, šege ter pripovedi Ribničanov, Potočanov, Krašovcev in Osilničanov. Radovljica: Didakta, 2010. Roksandić, Drago in Nataša Štefanec: Constructing Border Societies on the Triplex Confinium. Buda- pest: CEU History Department, 2000 (Interna- tional Project Conference Papers, 4). Roksandić, Drago: Posavska krajina/granica od 1718. do 1739. godine. Ekonomska i ekohistorija: časopis za gospodarsku povijest i povijest okoliša 3, 2007, str. 62–82. Skubic, Anton: Zgodovina Ribnice in ribniške pokraji- ne. Buenos Aires: Editorial Baraga, 1975. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stariha, Gorazd: »Kaj pomaga, če ga enmalo zaprejo, ko ga nič ne štrafajo ...«: o kaznovanju roparjev in tatov od začetka 18. do začetka 19. stoletja na Kranjskem s predstavitvijo nekaj konkretnih pri- merov. Acta Histriae 21, 2013, str. 543–567. Stollberg-Rilinger, Barbara: Maria Theresia. Die Kai- serin in ihrer Zeit. Eine Biographie. München: C. H. Beck, 2017. Studen, Andrej: Rabljev zamah. K zgodovini krimi- nala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2004. Wunder, Bernd: Die Institutionalisierung der Inva- liden-, Alters- und Hinterbliebenenversorgung der Staatsbediensteten in Österreich (1748– 1790). Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 92, 1984, št. 3–4, str. 341–406. SUMMARY Ribnica in the grip of fear from brigands – an attempted brigand raid on Ribnica in 1768 In the second half of the eighteenth century, the daily life of both market towns and rural areas in the south-westernmost corner of present-day Slovenia (Jablanica), Inner Carniola (Planina, Unec, villages surrounding Lake Cerknica), Bloška Polica, the foot of Mt. Snežnik, Loški potok, Ribniška dolina, the wider Kočevje area, and Bela krajina (White Car- niola) (Črnomelj, the seigniory of Poljane ob Kolpi, and the Lahinja River basin) was marked by summer raids of brigands plundering along the roads Vienna– Trieste and Karolina (Rijeka (Bakar)–Karlovec) and creating collective panic among the local population. They attacked settlements, hamlets, and secluded houses along their incursion route into Carniola. These incursions were presumably made by Bosnian groups of Orthodox brigands, most often designated in official documents »Vlachs«, i.e., Christian semi- nomadic peoples of the Ottoman Empire. There are some evidences, that they also included Muslim in- habitants of Bosnia. Military deserters as potential brigands are mentioned particularly during the time of intense recruitment before numerous wars waged by the Habsburg Monarchy and in the wake of ma- jor military campaigns. Otherwise, the usual culprits were Ottoman subjects. The designation Vlach in reference to these brigands was used primarily in legal-political context and did not necessarily signify members of a certain ethnic group. Brigand gangs were most likely composed of men, subjects of the Ottoman Empire as well as inhabitants of the Mili- tary Frontier, who were driven to brigandage by their social and political circumstances (the plight of serfs, tax and military pressure, underdeveloped low-yield agriculture, almost completely natural economy and hence shortage of money, the cultural image of the »Other«, the legal system, the boundary between two sovereigns, religious differences) and opportuni- ties (new transport connections for heavy and slow- moving freight, postal carriages). An additional fa- cilitating factor in the second half of the eighteenth century was highly unfavourable climate conditions, which further undermined the already low agricul- tural yields. Apart from the general conditions that led to rampant brigandage carried out by sizable gangs, the article also presents an attempted raid on Ribnica (1768) and compares this incident with an- other collective calamity, i.e., a major fire that hit the market town ten years later (1778). Attention is also given to the collective memory of concrete raiding incursions and the question of how collective fears affected political decisions.