279
Novičar iz domačih in ptujih dežel.
Iz Dunaja. Poslanci državnega zbora so se razšli in se snidejo spet 15. dne prihodnjega mesca, kteri dan bojo začeli postavo prevdarjati za prenaredbo zem-ij i sneg a katastra. — Zbornica gosposka je še tukaj. — Po poslednjem bankinem naznanilu je bilo za 442 milijonov in 727.753 gold. bankovcov med ljudstvom, banka ima le za 99 milijonov in 122.648 gold. gotovega srebra.
—  Visa deželna sodnija je v vsem potrdila sodbo prve stopnje zoper vrednike: gospoda dr. Keipp-a, dr. Tkalac-a, žl. Delpiny-a, Fridman-a, Eurich-a in Ott-a.
—   „Ost und West" je v svojem predposlednjem listu sprožil lepo misel, naj po izgledu nemških, francozkih in angležkih učenih mož tudi učeni Slovani vsako leto na-pravljajo tu ali tam znanstveni zbor in s tem začnejo prihodnje leto na čast tisočletnici, ko sta Ciril in Metod Slovanom prižgala luč kristjanstva.
—  Gosp. Hassa je dobil dovoljenje, da bo avstrijansko blago, ktero pride iz londonske razstave nazaj, 15. oktobra razstavil na Dunaji v Dianini dvorani na ogled.
Iz Trsta. Cesarski ukaz od 4. t. m. zapoveduje, da se ima sedanji mestni odbor razpustiti in o 4 tednih nova volitev odbornikov biti.
Hrvaško. Pismo, s kterim so preuzvišeni škof Štrossmajer predsednici gospejnega odbora za podporo Črnogorcov, gospej Ljudmili Dutkovičevi v Zagreb poslali v „Novicah" že omenjenih 100 cekinov, se glasi tako-le : „Blagorodna gospa! Naši hrcegovaški in črnogorski junaki prelivajo kri svojo za najsvetejo stvar na tem svetu — za vero in svobodo svojo. Grozni oni vihar, kteri danes Crni-gori — gnezdo sokolov — tako strašno preti, pretil je nekdaj celemu kršanstvu in celi zapadni omiki, ktera se iz kršan-stva snuje. V starih časih je sloga kršanskih vladarjev se stavila v bran ljutemu napadajanju. Beligrad in Pešta sklonila sta svoj vrat pod tuji jarm; al Dunaj osvobodi Sobieskv in Zagreb junaška roka naših preddedov. Ako bi se to ne bilo zgodilo, Bog ve, kakovo bi bilo sedaj obličje zapadnih dežel evropejskih. Danas je drugače. Danas žalibog! ljubezni in slogi na svetu ni sledu ne tiru; ljudje in narodi so umehkuženi, oslabeli, obnemogli. Tista omika, ktera se oholo šopiri po gostivnicah in javnih ulicah, kavo in tabak srce, ne mara kar nič za križ in sveto vero. Sopet druga omika z očali na nosi ceni nekršene za bolj omikane in podpore bolj vredne od kršanskih Slovanov, češ, da ti so neumni in sirovi; al ona pozabi, kaj bi bilo ž njo, ako bi ne bili krvavi slavjanski boji sence deleč okrog metali, pod ktero je lahko bilo se širiti, razvijati in modre bukve pisati. Strašno oslepljenje je, zagovarjati in podpirati trinoga in krvavega sovražnika, kteri ključe za ječo nosi in verige kuje. Zgodovina se bo kadaj čudila in zavzela, da so bili zbori slavni, kteri so se o marsičem pogovarjali, kteri so z željami in besedami dalječ segali, al o najvažnejim dogodku niso zinili ne besedice. Oj! kako presejana modrost, oj! kakošen komentar lepe bratske vzajemnosti in ravnoprav-nosti! Al naj si bodi kakor kolj, pravična kri bo prišla gotovo do srca Božjega in ga ganila k usmiljenju do naroda, kteri že toliko stoletij za svoje svetine toliko trpi. V srcu Božjem vsem narodom eno je mesto in enako pravo do milosti in usmiljenosti njegove. Nam Hrvatom nikdo ne zameri, da skelečo bolečino starih svojih ran še današnji dan čutimo, da se žalimo in tožimo, da smo brez svoje krivice razcepljeni in oslabljeni, da nam vest in duša pripustiti ne more gledati, kako naše brate koljejo in ubijajo. Nam Hrvatom noben pošten človek ne zameri, da brata in prijatla v boju in nesreči, kadar več ne more drugači biti, saj z vročo željo spremljamo, naj mu Bog pomaga, da ga enkrat za vselej osvobodi sovražnikov njegovih; mi Hrvatje bi bili res Kain ali neusmiljena zvir, ako bi tudi mi memo ranjega brata nečimerni šli, ko nas vse, kar je kršenemu človeku sveto, opominja, naj smo mu Samaritani, da mu z vinom in oljem rane izperamo in da ga po mogočosti upokojimo in rešimo. Vam, mila gospa, bo slava na veke, da ste se delu tako (ličnemu na čelo postavili. Hvalim Boga, da me je blagoslovil, in pošljem stradajočim bratom v Hr-cegovini in Crnigori 100 cekinov v zlatu. — V Djakovu 26. julija 1862."
Ogersko. Še zmiraj se sučemo v starem kolobaru; le to je novo, da nam vsaki dan prinese kak načrt za spravo in porazumljenje med vlado in deželo; pri vsem tem pa vendar ne pridemo ne za stopnjo naprej. — Vladni časnik „Siirg6ny" je razglasil te dni lastnoročno pisimce, ki so ga ogrskemu dvornemu kancelarju grofa Forgaču Njih Veličanstvo iz Laksenburga 27. dne p. m. pisali o narodnih zadevah. Tako-le se glasi cesarjevo pismo: „Resna volja me je, da ravno pravu ost vseh Mojih narodov resnica postane pa tudi vsem narodom, ki prebivajo v Moji ogrski deželi. Zato velevam dvorni kancelii , naj po dogovoru z deželnim poglavarjem ogrskim mi izroči osnovo postave, ktera jasno in natanko odločuje pravice, ktere zadevajo narodni razvitek in razvitek zastran jezikov tistih narodov na Ogerskem, kteri niso Magjari."
Laško. Čedalje veče gibanje je na Laškem, in sicer tako, da zdaj in zdaj bo Garibaldi sprožil novo pre-kucijo. Pa kje? nobeden prav ne ve, vsak pa misli, da meri na Rim. Ker mu so kralj sardinski, vlada sardinska in cesar Napoleon hudo grajali presilno tiranje njegovo (ali resno ali le na videz? se bo še le pozneje pokazalo), je te dni v Rocci Palnubi nek tako-le srdito govoril: Kakor je zdaj, ne more dalje več ostati. Ker mi vlada za-vera pot v Rim, bom se vzdignil zoper njo in zoper Francoze, ki branijo papeža. Rim mora naš biti po vsaki ceni. Rim ali pa smrt! Ce mi obvelja moja, toliko bolje; — če ne, bom pokončal Laško, ktero sem sam naredil. — Da se po vsem tem bojo začele nove homatije na Laškem, je očitno. Zato menda iz toplic hiti vojskovodja avstrijanski Benedek na Laško nazaj.
Švicarsko.  Iz Ciriha 4. avg.   Košut je zdaj tukaj.
Crnogora. Poslednji čas ni bila sreča mila Crno-gorcom, čeravno se bojujejo kakor oroslani, ker komaj 20.000 junakom črnogorskim nasproti stoji dvojna turška vojska od več kot 80.000 vojakov, „Srbobran" v dopisu iz Crnogore toži, da jim Srbi, sami doma zapleteni v brambo zoper Turka, ne morejo priti na pomoč. — V takih okolj-ščinah ni nemogoče, da novica iz Trebinja od 9. t. m. je resnična, ktera pravi, da sta Omer paša in knez črnogorski ustavila za 4 tedne vojsko, od kterega pomirja vojskovodja črnogorski Mirko še pred enim tednom ni hotel nič slišati.
Turško. Iz Carigrada. Ze več sej je bilo zastran srbskih zadev. Vlada turška še zmiraj misli, da cela Evropa ali saj kristjani turški so samo zavoljo nje na svetu; zato so ji zlo zoperni ti zbori, pri kterih se velike vlade evropejske vtikujejo v homatije srbske. Ali paša je rekel v prvi seji, da vlada turška ne za las ne odstopi od tega, da Srbija mora neutegoma orožje z rok položiti, sicer bo sultan po svoji volji vse druge strune napel zoper rajo (kristjane); tudi veliki vezir je to trdil, pa še pristavil, da Turki se nikdar nikoli ne bojo umaknili iz trdnjav podonavskih. Angležki in avstrijanski poročnik sta v vsem potegnila s turškimi ministri, — pruski konsul je molčal, — le ruski je ojstro govoril zoper turške zahteve , francozki in laški pa sta mu pomagala. Ker angležki in avstrijanski poročnik nedotakljivost turškega vladarstva zagovarjata. po-oblastenci vseh družin vlad pa hočejo, da naj razprave teh konferencij se razširijo tudi čez Crnogoro, Bulgarijo in vse kristjane na Turškem, je pač očitno, da pri tacih navskriž-mislih ne bo pravega  kruha iz take moke.
280