A. AŠKERC
IZBRANE PJESMI
PRIREDIO
U ZAGREBU 1913 IZDANJE MATICE HRVATSKE
DR. A-BAZAJA
A. AŠKERC
IZBRANE PJESME
PRIREDIO
U ZAGREBU 1913 IZDANJE MATICE HRVATKSKE
DRABAZAJA
\ \\\ 40063
NASLOV T. KRIZMANA TISAK DIONIČKE TISKARE U ZAGREBU.
030006567
O A. AŠKERCU KAO MISLIOCU.
Lakše je u djelu velikoga duha iznaći pogrješke i zablude, nego o vrijednosti njegovoj podati jasni i potpuni razvoj.
Schopenhauer.
I.
Trebalo je prirediti izbor Aškerčeve poezije. Kad po mislim, da je u toj poeziji sadržan cijeli jedan ljudski život, bogat mislima, dubok čuvstvima i snažan pregnućem, jedva bih mogao i posumnjati, da će tko od izbora očekivati, te bi mu podao potpunu i jasnu sliku toga života. Tome očekivanju ne će udovoljiti ni ovo nekoliko riječi uvoda, jer i nemaju namjere, da prikažu ličnost Aškerčevu sa svih strana, već se ograničuju na to, da iznesu najmarkantnije crte misaonoga svijeta, što se u njegovoj poeziji razotkriva. Važnost toga svijeta baš za pjesnikovo zvanje može se dobro prosuditi iz riječi Nietzscheovih, kad se tuži, zašto današnji pjesnici ponajviše nijesu učitelji i vodje .svojega naroda. „Stariji su Grci tražili od pjesnika, da bude učitelj odraslima: no kako li bi se morao danas pjesnik stidjeti, kad bismo to od njega tražili, — od njega, koji sam nije bio učenik (Lerner) dobar i koji zato i nije postao dobrom pjesmom ni lijepom umjetninom, nego je u najboljem slučaju kao one plaho privla-čive razvaline svetišta, ali ujedno sklonište požuda, obrasle cvijećem i bodljikavim biljem i otrovnim travama kao ruše-
II!
vine, nastavane i pohadjane od zmija, crvi, pauka i ptica — predmet tužna razmišljanja, zašto danas naplemenitije i najvrednije mora uzrasti kao ruševina, ni u prošlosti ni u budućnosti ne postigavši savršenstva." 1 ne pitajući, je li ovaj Nietzscheov prigovor sadašnjim pjesnicima opravdan ili nije, ne može se poreći opravdanost misli sadržane u ovoj tužbi: da naime ne mogu biti učitelji naroda pjesnici, koiih poezija nije izliv oplemenjene, u sebi jedinstvene i skladne ličnosti, iz koje bi izvirao način života — lijep kao pjesma. Onda bi se moglo reći, da je Aškerc daleko odvojio od ovakvih pjesnika, jer se on i u životu i u pjesmi pokazuje kao jedinstvena, u unutrašnjosti svojoj sredjena i ugodjena priroda, koja po ravnovjesju sposobnosti i sila ima izvjesnu stalnost i čvrstoću, ali nije ukočena i zato je sposobna za razvoj, kojega pravac ide za potpunim ostvarenjem jednoga cjelovitog ljudskoga načina života.
Svaki čovjek, čim se rodi, zalazi u gotove oblike života, i isprva stupa utrtim putevima, kojima teče život. Mnogi ostaje u njima svagda, bilo iz udobnosti, što se prilagodio njima, bilo iz neznanja ili iz nemoći, da razbije silu, kojom ga prilike prikivaju. Rijetki su pojedinci, koji, kad osjete nesklad izmedju duše i načina života, samosvijesno ustaju i nastoje životu podati novi pravac, otvoriti mu nove puteve teženju i radu; rijetki su, koji stvaraju sliku načina života, koji — rjedje u cijelosti, ponajviše samo u većim ili manjim čestima — podaje nove vrijednosti. Aškerc je zarana pokazivao samostalnost, koja mu nije dopuštala, da naprosto udje u društveni i duševni milieu i da mu se bezuvjetno pokori. A kad je jednom samostalno stao prema njemu, onda je već stajao i protiv njega ondje, gdje je vidio, da su oblici njegovi izgubili smisao i čar, gdje je nestalo iz njih duha, a vrijednost njihova izblijedila ili nestala. Prirodno je postao protivnikom takovih uredbi i prilika, koje ne zadovoljavaju duha, te je na njih upravio oštre strjelice svoje satire ; u drugu je
IV
ruku postao pobornikom nazora o životu, koji će se životom ostvarivati. Ovo Aškerčevo stajalište prema životnim pitanjima može se označiti kao personalizam, jer traži, da prilike života budu izraz unutrašnjega, ličnoga (personalnoga) života. Taj je život u neprekidnom razvoju, vječno teženje, živi rad (aktivitet). Prema njemu stoji mirna zazbiljnost prilika, s kojom život često dolazi u sukob. Kad bi ta zazbiljnost bila naš fatum, onda bi se na svakome sukobu razbio život. 1 to se zbiva, ali nije svagda tako. Razvoj kulture pokazuje, kad se vrijeme ispuni, da i zbilja popušta, jer ni ona nije nepomično tvrda ni apsolutno dovršena, i onda se prilike udešavaju prema zahtjevima i potrebama svijesti. Zazbiljnost je dakle gradja (Stoff) životnome stilu, što ga riše duh (ideja). Takovo je bilo uvjerenje Aškerčevo, zato njegov nazor o životu i njegova poezija pristupa k zazbiljnosti sa zahtjevom, da bi se uredila prema ideji, — kao da je usvojio Riehlove riječi: ideje nijesu zazbiljnosti, kako je vjerovao Platon, — ali su odredjene, da stvore zazbiljnost, koje još nema. Ideje su zadaće, koje se životom promeću u zazbiljnost.
Ovo se (aktualističko) shvaćanje oslanja na suvremenu filozofijsku misao, kako je nalazimo primjerice u evolucioni-stičkom voluntarizmu Fouilleeovu, da svijest nije samo odraz misli; misao — osobito ako je organički povezana s ostalom duševnosti — donosi sa sobom i izvjesne energije i izaziva neko htijenje. Ako je mišljenje doista naše, ako se naime nije samo pokliznulo površinom svijesti, nego se s cijelom svijesti združilo, onda će ono težiti k ostvarenju; i kao što ideja u duši umjetnikovoj ima snagu, da se očituje u umjetnini, tako će misao i spoznaja naša upravljati životom našim.
Sve to podaje životu najprije idealističko-etički, a onda i umjetnički karakter. Uzme li se naime, da su ideje dinamički faktori, dakle da su kadre pokrenuti život, oblikovati zazbiljnost prema ideji, onda se život sastoji upravo u ispunjavanju zadaće, što je predočuje ideja, — zadaće, što treba da
V
se ispuni u živl,enju pojedinca i naroda, u njegovim prilikama i uredbama. Takav se život ne da zamisliti kao udobno pri-lagodjenje prilikama, kako jesu, ne da se ispuniti ni kao uživanje, nego samo kao volja (aktivizam), kao asimptotičko približavanje zazbiljnosti (das Sein) k idealu (das Sollen). No s druge strane je ovakav život, jer polazi od unutrašnjosti prema izvanjštini, od ideje k zazbiljnosti, izraz nekoga duševnoga sadržaja; to mu podaje umjetnički značaj. Ova zapravo Goetheova misao, da je život izraz duše u djelovanju čovjekovu, u njegovu držanju, u privatnim i društvenim prilikama, — misao, koju je i Nietzsche prihvaćao, čini se, da i Aškercu lebdi pred očima. Obično se dakako pod životnom umjetnosti razumijeva spretnost, što bolje se okoristiti prilikama; ne mari se pri tom za to, da je čovjek često prisiljen prikazivati se, što nije, i zakrivati svoje misli i nakane plastem društvenih nazora, te tako uzevši na sebe odijelo jaganjca živjeti po vučjoj ćudi. No ovako životno umijeće je lažno i čovjeka nedostojno. Pravo je životno umijeće iskreni i neprisiljeni izraz cijeloga bića ljudskoga, u kojem su razum, srce i volja ujedinjeni, te u svakom očitovanju suradjuju zajedno. I Aškerc, koji toliko ističe važnost obrazovanosti i prosvjete za život, očito pokazuje, kako mu je nesimpatičan jednostran čovjek, napose onaj razumski čovjek, sa svojom teoretskom kulturom odlučenom od srca i volje, po kojoj život teče u zlu pored spoznanja dobra; sam pak traži život, koji se nesamo spoznaje kao dobar, nego se i hoće: „svaki čovjek mora svoju filozofiju doživjeti". Zahtjev ovaj ne da se dakako provesti, ako svijet naših spoznaja i misli ne čini organičku cjelinu s čuvstvima i htijenjem, ako nijesu elementi spoznaje, čuvstvovanja i volje u ravnovjesju, a još manje se dade provesti, ako se jedni drugima opiru. Život kao umjetnina moguć je samo onda, ako je izraz totaliteta karaktera, •izraz sredjene i ujedinjene duševnosti. Tim su dakako sastavljene i granice subjektivnosti: ne će svaka provala srca ni
VI
svako uzbuđjenje nagona biti vrijedno, da zadobije izražaj; svako očitovanje ima pravo na opstanak samo, koliko povišuje i obogaćuje cjelinu života. Zato i nije straha, da bi čovjek ovako svojom glavom misleći i svoju volju hoteći zašao na nemoguće puteve individualističkoga radikalizma; misao — ne možda časovita predodžba, — i volja — ne ča-sovita uzbuna afektivnoga i instinktivnoga dijela — predočuju već jedan elemenat duševni, koji je uklopljen u sustav nazora i hotnja, te tako izbavljen osamljenosti* i pojedinačne vrijednosti. Misao i volja uvijek imadu nešto općeno, jer su izraz cijeloga bića, a ne samo jednoga dijela ili jednoga časa: u njima, i ako možda u individualizovanu načinu, govori čovjek (der Mensch in der Idee). Osamljene, časovite provale ne mogu se duže ni održati kao životne vrijednosti, pa i ako se tu i tamo ili neko vrijeme mogu javiti, za trajnost su neodržive. I mnoga ta teorija životna, kad bi se tražio experimentum crucis, bila bi već davno oborena, napose pak ona, koja svoj kukavni opstanak zahvaljuje ideji ili kreposti, u koju se samo zaodijeva. Ovakav dvostruki život nije samo za trajnost nemoguć, nego je i nedostojan. Um, koji je nosilac ideje i kojega je pogled upravljen k općenosti, prikiva se uz pojedinačno i stavlja se u službu nagona; njegova je zadaća samo pripaziti na najugodniji čas, da se uzmogne nagonu udovoljiti. Na ovako nedoličnu službu stavlja se um u životu, koji ne izvire iz potpune, uredjene jedinstvene duševnosti. Iz kaotične duše ne može izaći život — lijep i potpun, ne može izaći ni život stalan i čvrst, jer mu nedostaje organizatorna snaga sustava, da se uspješno opire pojedinačnim pokušajima i trzajima momenta: iz kaotične duše ne može izaći umjetnički lik života, vrijedan nasljedovanja tako, te bi sugestivnom moći svojom postao praeceptor vitae, učitelj života. Aškerčeva poezija razvija sliku života, koji se po unutrašnjosti svojoj ukazuje kao organizovani, dakle ujedinjeni i skladni sustav, budući da mu idejni krug nije samo refleks u duši, nego —
V1J
kao u Goethea — ujedno sila, koja umije uzgibati talase čuvstva i pokrenuti volju. Poradi ovako organizovane unutrašnjosti život je u svim svojim očitovanjima jedan, cjelovit i upravo zato prema vani iskren, ali ujedno relativno samostalan, samosvijestan i ponosan, upravo poradi organičke sveze, u kojoj stoje njegovi elementi i po kojoj se opiru ne-samo prodiranju izvana, nego i prebujanju unutrašnjih poriva, koji ne bi pristajali u onaj sistem, te bi bili kadri sliku života izobličiti. Razumljivo je, da ovakav život ne može stajati pod vlašću „dionizijskih" nagona, koji provaljuju naglo, žestoko, divlje, raspušteno, nego samo pod vlašću „apolinske" volje. Ugled toga života nije opojeni, strastveno divlji bog Dioniz, nego trijezni, i mirno mudri bog Apolo: eto zato se u životnome nazoru Aškerčevu ideji pripisuje glavna uloga; ne doduše tako, te bi „dionizijski" elementi prirode ljudske bili ugušeni, ali ipak tako, da se i oni kao i ostala gradja prirodom dana oblikuje i uredi prema zahtjevima totaliteta životnoga. Tim se životna slika uzdiže nad plitki naturalizam, a ipak ostaje u granicama humaniteta, dobivajući pravac prema idealu: oplemenjenoj i pročišćenoj čovječnosti.
II.
Tome shvaćanju odgovara nesamo život Aškerčev i njegova poezija, nego i njegovi nazori o umjetnosti, napose o poeziji. On doduše nije tih nazora nikada sustavno razvio, čemu je poglaviti razlog, što ih je samo prigodice isticao; uza sve to i iz tih membra disiecta (razbacanih uda) dade se složiti prilično jasna slika jedne u biti svojoj idealistične „filozofije umjetnosti". Značajno je za nju ponajprije isticanje „apolinarskoga" elementa. „Vendar iščemo pri pravem pesniku ne samo globokega čuvstvovanja, ampak tudi globokih misli; iščemo širokega obzorja, dalekosežnih perspektiv. Moderni pesnik naj bi ne pesnil samo v svojem imenu, ampak
vin
tudi v imenu tiste družbe, sredi katere živi. Moderni pesnik mora pesniti tudi socialno, v socialnem duhu, v duhu novega socialnega gibanja, ki obeta preroditi zastarele oblike današnje družbe. Pa tudi narodnost še ni popolnoma premagano stališče — zlasti pri nas Slovanih ne! Nekateri dekadentje vse to radi pozabljajo. Prezirajo vse, kar se godi okoli njih, in opevajo samo svoje občutke. Z besedami hočejo izražati samo svoje čuvstvovanje. Pri tem pa pozabijo, da človeška beseda ni samo izraziteljica čuvstva, ampak tudi nositeljica misli in idej. Samo čuvstvovanje (občutje, Stimmung) izražati, to je stvar glasbe, jezik naš pa je ustvarjen še za konkretnejše predstave. In vsi pravi in veliki pesniki so bili tudi globoki misleci, ki so s svojimi sentencami bogatili duševni zaklad dotičnih narodnih literatur."1 U jednom pismu na F. Govekara tuži se na publiku, koja polazi u kazalište zabavljati se, a ne — misliti; prigovara ukusu publike, koja voli nesamo operetu nego i operu od drame. „Pri operi zopet ne treba nič misliti. Sediš lepo komodno na fotelju, pa se daješ zibati od poskočne godbe v romantične sanje. S tem ne rečem, da glasbe ne cenim. Jako visoko jo cenim. Še više pa cenim poetično misel, ki jo izraza človek z besedami."2 To isto vrijedi onda i za ljubavnu liriku ; čini se naime, da za Aškerca, kojega je pogled upravljen na opče-nost tako, te i u individualitetu gleda samo osebujni prikaz općeno-ljudske prirode, ne može ova vrsta poezije biti osobito vrijedna: odviše je subjektivna, te često ima za predmet samo sebe, svoje „ja", i ne mareći, koliko se u njem očituje općena priroda ljudska, pa zato i kadgod iznoseći „malen-kostne", sićušne dojmove, koji za čovječnost nijesu ili od nikakve ili od neznatne važnosti. Svoj je poeziji doduše izvor u čuvstvu, te njezin umjetnički karakter stoji u individualitetu, ali pogled toga individualiteta treba da je širok, da
1 A. Aškerc: „Erotika" pa „Čaša opojnosti", Ljublj. Zvon 1899. * F. Govekar:Iz spominov na A. Aškerca. Slovan 1912. str. 276.
IX
obuhvati nesamo svoju dušu, nego cijeli svijet i život. Upravo zato se Aškercu više mili poezija, ako po čuvstvima izaziva predodžbe, u kojih oblikovanju i prikazivanju se vidi pogled na svijet i život, cijela duša pjesnikova. Prihvaćajući dakle Zolinu definiciju, da je umjetnost izrezak iz života promatran kroz temperamenat, nadovezuje: „Duša umetnikova je potreben i neizogiben medij med nama ter med življenjem in prirodo.....Tisto, kar umetnik vdihne svojemu umotvoru, to je njegova individualnost. Bolj ko je razvita ta individualnost v umetniku, tem izvirnejši je. Vsa dela velikih umetnikov vseh narodov nosijo na sebi pečat individualnosti. Ne moremo si tudi misliti velikega umetnika, poeta, novelista, ki sam ne bi imal nikakršnih idealov, principov in nam tistih svojih plemenitih nazorov nikdar ne bi otkril v svojih delih. Pesnik, ki bi bil sam brez idealov, sploh ne bi bil pesnik, ampak navaden dninar. . . . Zato hoćemo videti tudi borbe za ideje, hoćemo čitati globokih misli, videti tendenco."1
S tim je riječima odmah označeno i stajalište prema realizmu. Kaže \i se, da je umjetnost realistična, onda to ne znači ništa više, nego da ona svoj predmet uzima iz zbiljskoga svijeta i života. Ali nije dosta, da ga uzme, kakav jest, — jer predmet umjetnosti nije samo dan (gegeben), nego je zadan (aufgegeben). Umjetnost ne može biti goli prijepis prirode i života.2 Da sadržaji njihovi postanu umjetnošću, potrebno je, da k njima pristupi duša, koja će ih u nekako svijetlo staviti, nekaki pogled baciti na njih. To lično stajalište, taj pogled na sadržaje svijeta i života, vidi se u zanimanju i u ocjenjivanju njihovu. Interes pjesnikov treba da bude opsežan: „pravi pesnik mora se zanimati za vse, kar se godi okoli njega; vsa svetovna oprašanja: narodno, versko, filozofsko, zlasti pa socialno mu morajo biti pri srcu." Što
1 A. Aškerc: Ljubezen in rodoljubje. Ljublj. Zvon str. 306. 3 Prešernove Poezije. Uredil A. Aškerc, str. XXIV.
X
više se to zbude, to više će pjesnik stajati usred svojega doba, s njime živjeti i njegove misli i težnje izražavati. Ali on će i — suditi o njima, pa će tako u svoju poeziju unijeti svoje nazore, simpatije i antipatije (ljubezen in svoj črt), svoje ideale i ciljeve, jednom riječi svoj pogled na život. Pjesnik nije samo kroničar života, nego i njegov sudac; a da njegov sud bude znatan, da otvori svojemu doba nove vidike i vrijednosti, koje treba da od ideja postanu zazbiljnost, — tome se hoće visoko stajalište („pravi bi pjesnik morao gledati i motriti svijet sa visine svojega doba"), hoće se objektivnost, kojom se ne sudi prema navali časa, nego prema cijelome, uredjenome biću; t. j. sud ovaj ne smije izvirati iz čiste subjektivne samovolje, nego iz očišćene, ujedinjene, oplemenjene individualnosti. Zato se i kaže: „Neka etična resnoba bodi modernemu pesniku tista skrivnostna luč, ki razsvetljuj vsaki umotvor njegov, pa bodi ta umotvor še tako realističen, ali naturalističen." 1 ako je dakle umjetnost prema tlu, na kojem nastaje, realistična, prema intenciji ona je idealistična, („Herkulov kip"), jer kroz svu zazbiljnost pušta prosijevati neki ideal, kroz sve ljudske doživljaje pro-zire ideju čovjeka. „Največja umetnost je tista, ki išče v človeku to, kar je v nem človeškega. Zato je tudi najviše estetično stališče — stališče humanitete."1
U ličnom stajalištu k pojavama svijeta i života, pa onda u sugestivnoj moći, kojom pjesnikovo ocjenjivanje djeluje na čuvstvo, — u tom leži tendencija, koja je umjetnosti imanentna, jer umjetnost hoće da budi čuvstva, da sadržaje svijeta osvjetljuje, da na njima nove vrijednosti iznalazi. U tu se svrhu može poslužiti i ružnim i zlim, ne možda tako, da bi ga odobravala, nego da djelovanjem kontrasta ideju što jače i jasnije prikaže, drugim riječima: ne može se zabraniti umjetniku, da zlo prikaže, i ako se ne može do-
1 Ljubezen in rodoljubje. Lj. Zv. 1897. str. 310.
XI
pustiti, da bi ga odobravao ; hoće li pak, da promijen sud ljudi o dobru i zlu, što Nietzsche zove Umivertung der VJerte, onda se baš u tom pokazuje sposobnost umjetnikova, sugestivna moć njegova, da nam umije staviti predmet u svijetlo, u kojem postaje simpatičan", i ako je prije bio nesimpatičan, i obrnuto. Tu se najbolje očituje, da umjetnost — znači umjeti (konnen). U tom je i razlika izmedju roman-tičko-idealistične i današnje idealistične umjetnosti. Prva je prikazivala idealna bića i prilike, kakovih u svijetu nema; danas pjesnik zahvata u svijet, kakav jest, ali po ličnom stajalištu njegovu označuje on, gdje ga želi promijeniti i u kojem pravcu. Romantična je poezija stvarala ideale, — od pjesnika danas tražimo ideje. Nije svijet pjesnikov čarobni kraj nad ovim svijetom, nego svijet, u kojem živimo i jesmo; u tom svijetu bori se ideja s realnošću, da bi postala zbiljska. Misao o postepenom prodiranju ideje u realnost podaje nazoru o svijetu i životu idealističko-evolucionistički karakter, kojega osnovna crta je volja, neumorna težnja, simbolizirana u Faustu, koji nikad ne može da uhvati čas, da na njem zauvijek počine. — Lozinka života je: naprijed! — i zato je život osvajanje sve višega stajališta, sve potpunije dohvaćanje ideje, koja svagda pretječe zazbiljnost; on je postepeno ostvarivanje vrednota duha u prirodi, kojemu je Aškerc sa svoje strane podao ovaj izražaj: V imenu naroda, pravice, resnice, lepote in svobodne misli! imenu vseh zatirancev, preganjancev in trpinov! V imenu vseobčega napredka človeštva! . . .1
Uzevši sve to na um, ne će se nitko čutiti, što je područje Aškerčeve poezije neobično široko. Od malenih prilika svojega naroda do velikoga svjetskoga bivanja, od mikrokozma do makrokozma — sve djeluje na njegovu dušu; a ona je podražljiva (sensitivna), gotovo požudno upija dojmove i obradjuje ih. Pjesma  njegova obuhvata sadašnjost i
1 Govekar: Iz spominov na A. Aškerca. Slovan 1912. str. 243.
XII
proSlost slovenskoga naroda, osobito u velikim njegovim socijalnim pokretima, u svezi s poviješću hrvatskoga naroda; zanima se kulturnim pokretima i nastojanjem oko slobode u životnome svijetu, prisluškuje trzajima narodne duše i otkriva dubine ljudske duše; njegova se muza laća svake strane ljudskoga bića, hrani se na opsežnoj obrazovanosti njegovoj, na poticajima svagdašnjega života i putnim dojmovima, te zalijeće i do najviših problema ljudskoga duha. No značajno je, da pjesnik svoju poeziju rado presadjuje u strani svijet, te zaodijeva svoje misli n. pr. u istočnjačku mudrost ili poseže natrag u prošlost, da na njenim listovima rasvijetli sadašnjost. Glavni će razlog tome biti taj, što je pjesnik sam osjećao, da poezija, neka je kako realistična, mora ipak u nekoj udaljenosti biti od života, ako ne će da tendencija, što u njoj leži, postane — agitacija. Pjesnik ne smije neposredno zahvatati u promjenu života: njegovo je djelovanje ograničeno na to, da utječe na čuvstvo, da ga razvije i razbudi, a gdje treba, i oplemeni i pročisti. Ovoga čuvstvenoga utjecaja ne smije prekoračiti, ako ne će da iz okvira umjetničke distancije padne u svagđašnjost. Mora se priznati, da je kadgod, osobito u posljednje doba, i Aškerca u tom izdala snaga, te je u nekim pjesmama preostro izbila tendencija na štetu umjetničkoga utjecanja. Presvojila ga je naime u kasnijim godinama neka zlovolja i ogorčenost, koja podaje poeziji njegovoj mjestimice žalac borbe svagdašnjega života; tome je žalcu fino osjećanim taktom znao negda oštrice odbiti upravo tim, što je svoje misli stavio iza stranih ili udaljenih motiva. U tom se može prepoznati nakana, da svoju poeziju, koja je sva upravljena na zbiljski život, iskine iz neposredne sveze s njim i da tako zadobije visinu, koju Th. Lipps označuje kao uvjet umjetničkoga utjecaja: das NLchverfloch-tensein in den [Virklichkeitszusammenhang, pa da onda najprije djeluje na čuvstvo i po njem pokrene tvomu snagu u nama i upravi je na promjenu nas samih i načina života.
XIII
Njegovo pjesničko umijeće naime svagda traži svoj konačni cilj u izvjesnom obliku života, kao da je usvojio riječi Nietz-scheove: „Der Versuch ein Ideal za dichten geht wohl dem hbheren voraus — eben dles Ideal za leben."1
Prema bogatstvu i obilju sadržaja ne stoji u jednakom omjeru pjesnička forma u Aškerca. On sam priznaje, da nije „pedantičen formalist", i da mu oblik nije glavna stvar, nego duh; ipak ustaje protiv potpunoga zanemarivanja, i ako sa vrlo rastezljivom izjavom, da mora biti — „nekaki ritam, nekaki metar, ako spis hoće da bude pjesma." I sam je u mnogim pjesmama upravo majstorski prilagodio oblik i ritam sadržaju i razvoju motiva. Kadgod je opet odviše raspojas, prisvaja si veliku „sloboštinu pjesničku," osobito u jeziku. To odgovara samosvijesnoj, suverenoj prirodi njegovoj, koja se jednako odrazuje u kratkoći, odmjerenosti i prirodnoj jednostavnosti dikcije. Sastav pjesama je pregledno jasan, bez osobitih zapletaja, a radnja živa, često upravo dramatična. U nekoliko snažnih poteza skicira se predmet i uvode se lica, a onda se u sigurnom, kadgod dosta naglom ritmu hrli k završnoj pointi, koja nerijetko izlazi u ironični ili satirično jetki kontrast. Duh cijele poezije dakako je takav, da ne staje kod sadašnjosti i ne doziva natrag prošlost, nego gleda k budućnosti, koja kao ostvarenje onoga, što treba da bude, ima
1 Aškerc se i inače rado udaijivao od doma, mislim njegova česta putovanja, ali se ta crta u njegovu životu slabo tumači samom željom za novim utiscima. To naime ne može da protumači dovoljno, zašto je Aškerc — po kazivanju svojih suputnika — putovao hitno, zašto se brzo zasitio, kad je došao na cilj često dugoga i živoga želikovanja. Razlog ovoj činjenici, a i najdublji razlog putovanju Aškerčevu nije — rekao bih — bila samo neka znatiželjnost, nego duboka unutrašnja potreba: videči naime, da prilike njegova naroda ni izdaleka nijesu takove, te bi u njima bila ostvarena ideja, zamišljao je na osnovi svega, što je čitao i čuo i snovao, druge krajeve, u kojima će biti zbiljski život bliže ideji; no došavši onamo bit če da je opazio, kako i tu zbilja zaostaje za idealom — onda ga više nije zanimao ovaj kraj, pa je tražio dalje ; tražio je svijet, u kojem je duša i život jedno, ali ga nije našao.
XIV
veću zazbiljnost od one, koja jest i koja je bila. Aškerc je pjesnik budućnosti: ne možda tako, da bi nam prikazivao bajne slike povoljnijih duševnih i društvenih prilika i opčara-vao nas utopijama budućnosti, nego tako, da utječući na sadašnjega čovjeka pokazuje, kako je i usred suvremenoga svijeta i života moguća jedinstvena, skladna duša, život prožet idejom, koji će biti — lijep kao pjesma, što iz dubine srca izvire.
111.
Aškerc se rodio 9. siječnja 1856. pri Sv. Marjeti pod Rimskim toplicama; svršivši gimnazijske nauke u Celju, a bogoslovske u Mariboru, stupio je u svećenički stalež. Poradi svojih slobodoumnih nazora dolazio je u sukob sa svojim oblastima, a jednako i poradi svojih pjesama, što ih je pod pseudonimom Gorazda objelodanjivao u liberalnom „Ljubljanskom Zvonu". Budući da je sve više osjećao, da je njegov zvanični položaj u tim prilikama neodrživ, poče se spremati u mir, ali mu se ta želja ispunila tek 1898., kad ga je ljubljansko vijeće izabralo arhivarom, koje je mjesto najvećom savjesnošću ispunjavao do svoje smrti. U svojim je nazorima jedva što imao da promijeni, kad je skinuo svećeničku halju. Poezija njegova osobito ranijega doba nije bila u opreci s kršćanskom naukom, o kojoj je govorio s poštovanjem, najmanje pak bila je bezbožna, što su protivnici njegovi htjeli u njoj da nadju. U posljednje vrijeme, nešto i postavši zlovoljan i mizantrop, kako u životu tako i u nazorima oslonivši se samo na sebe, nije čudo, ako je slobodoumnim svojim, napose vjerskim mislima dodao neku radikalniju notu, pri kojoj nije moguće previdjeti ni utjecaj političkih trvenja u njegovu narodu, Onda doista iz pjesama njegovih ponešto proviruju racionalističke i naturalističke tendencije. Umr'o je u Ljubljani 12. juna 1912.
* *
XV
„Slovenska narava je lirska", — tako je sam držao, a ipak on nije lirik u užem smislu te riječi, pa ni njegova poezija srca, ona mekana i nježna poezija, koja je svoj intimni izražaj našla u slovenskoj popijevci, nije za nj kao pjesnika od osobite znatnosti. Nijesu mu bili nepoznati porivi ljudskoga srca, ali prilike i zvanični položaj nametnuše mu dužnost, da ih zatomi; ako ga je pak u času prevladala lirska dispozicija, onda joj je znao naći tankoćutni, upravo diskretni izražaj (kao primjerice u pjesmi „Še nikoli")- Ljubavna se poezija njegova zakrivala sa pseudonimima još i tada, kad je s idejama svojim otvoreno izlazio pred svijet; ona kao da i nije bila odredjena za druge, nego samo za nj, koji je u zatišju svojega osamljena života, nemajući dijela na obiteljskoj sreći, kalio svoje ovako razmetnuto srce. Onda mu se čini, da intimni život njegov prolazi kao tamna noć, prije koje se bio ukazao samo jedan trak večernjega sjaja („Posljednji žarki"). I taj je sjaj bio kao ono varavo svijetlo sjevernih krajeva ili kao fata morgana, koja samo u uspomeni ostaje („Oblaku"), dok ju je zbilja davno raspršila. Tako onda pjesnik mirnom rezignacijom gleda zapad svoje sreće („Nad srcem tvojim vzhaja solnce"), ali u toj rezignaciji leži rijetko plemenito pregaranje, koje nalazi izraz u riječima: „Na poti biti sreči tvoji — ne smem več jaz; — od mene naj ne pada senca — na obraz tvoj! — Nad srcem tvojim sije solnce — in drug je tvoj! — in jaz od tebe v stran obračam — korak zdaj svoj." Osjećajući, kako je silom prilika, napose zvaničnim položajem, potekao život putem, koji vodi k samotovanju, k odricanju, kojim se napušta jedan dio ljudskoga odredjenja i pokapa dio ljudskih nada i sreće, zapjevao je pjesmu „Pevčev grob", u koju je stavio svu tragiku svojega ovako neispunjena i razmetnuta života.
Lirska ova uzbudjenja samo su prolazne epizode; lirsko „ja" zaostaje — kako je razumljivo — za onim, koje je nosilac ideja- K ovima se obraća sva njegova ljubav i u ostva-
XVI
renju njihovu vidi sreću svoju. „Moja muza" znači odstupanje od sentimentalnosti i mekoće, i naviješta nesmiljenu borbu za ideju — kao i Nietzsche, što je pobornicima za kulturu budućnosti doviknuo: budite neumoljivi, nesmiljeni! Lirika se pasivno prepušta prilikama, i zato je bolna, pesimistična; njezina je muza kao bljedoliko, sanjarsko čeljade, koje na-ginje melankoliji mjesecom obasjanih večeri i plače nad brit-koćom svijeta. Aškerčeva muza je krepka, snažna, puna životnoga veselja; za nju tečaj svijeta nije tužna elegija nego vedra epopeja, himna junaštvu: to je optimistična poezija rata, poezija svijetla i sunčana sjaja. Svijetlo i tmina po poezijskoj su nauci Zaratustrinoj dva svjetska (kozmička) principa, koji se medjusobom bore; konačno će pobijediti princip svijetla. Ova borba i ma simboličku vrijednost i za nazor o životu, te je Aškerc tu simboliku upotrijebio („Alasverjeva himna noći," himna suncu iz „Zlatoroga"), da označi opreku slobode i ropstva (duševnoga i političkoga), dobra i zla, istine i laži, prosvjete i neznanja, napretka i reakcije. Svaki nazor o životu poznaje ovakve oprečne principe, izmedju kojih postoji rat do istrage, — bilo da je neki princip zla, koji se protivi ostvarenju dobra, bilo da se tvar (tijelo i osjetnost) uzima kao disteleološki elemenat, koji ne da ideji, da se prikaže, bilo da je to noć, koja se opire prodiranju svijetla, koja zaustavlja čovječanstvo u njegovu napretku i stavlja mu zapreke (kako je to u Maeter-linkovoj „Modroj ptici" lijepo simbolizirano). O završetku boja postoji općeno uvjerenje, da će konačno prevladati princip dobra nad principom zla, no kad će to biti? Nije li snaga obaju principa neiscrpljiva i boj njihov vječan? Ima li zbivanje svijeta igdje kraj? — I ako ga ima, a ono do njega vodi daleki put postupnoga prodiranja ideje u tvar, svijetla u tminu, dobra u zlo, kosmosa u kaos. Pouzdanju u konačnu pobjedu njihovu odgovara u ograničenome svijetu misao napretka („Po železni cesti"), koju je i u nas Šenoa lijepo
II
XVII
označio u pjesmi „Bohinjsko jezero": „Napred samo ima rodu tieka — Napred duhom, napred glavom, — napred snagom, napred slavom — napred samo, glas je vieka — Inog nema za nas lieka." Misao i dalje i uvijek naprijed isključuje mir, pa ako bi tko sa Schopenhauerom iz toga izvodio pesi-mističke posljetke, onda bi mu se u duhu modernoga volun-tarističkoga optimizma moglo odgovoriti: „Na višku nisem še ! Pa že stremljenje — k zenitu, ni li pravo to življenje? — Za vrh ta borba, ta nagon navzgor, — to tekmovanje za veliki vzor — ni vredno več vse to ko pa dosega? — Dosega cilj je poželjenja vsega. — Dosega je nasičenje, zastoj; — dosega konec je in gnil pokoj!" („Posljednji Celjan").
Uz taj optimizam napretka i rada vežu se nade na bolju budućnost. No ako su dosele razvojem prilika upravljali ponajviše fizički faktori (sila), u napredak će odlučivati o njem kulturni faktori.
V krvavem boji narod z narodom Ne bode meril več se za prvenstvo; Bodoči boj bo nekrvav — duševen. Duhov to boj z orožjem bo duševnim.
(„Slovenskim sokolom"). Želja za oslobodjenjem naroda usko se veže uz ideju prosvjete, te pjesnik i potiče na prosvjetni rad i s ushitom pozdravlja ustajanje svojega naroda na nov „svijetao" život u pjesmi „Mi vstajamo." A uznemirene protivnike tješi, da ono ustajanje ne vodi želja za osvetom, jer prava prosvjeta ne donosi samo slobodu nego i čovječnost, koja se ne ogrješuje o dostojanstvo ljudsko u drugome. Već je Kant dobro označio pravo ćudoredno djelovanje kao ono, koje u drugome čovjeku poštuje čovjeka i postupa s njim kao čovjekom, a ne snizuje ga na sredstvo, stvar, na roba. Zato će naša osveta biti u tom, da budemo bolji ljudi, nego su bili oni, koji su nas zatirali: „napredak i prosvjeta — to budi naša osveta!" Cilj prosvjete nije samo oslobadjanje, nego i humaniziranje kao i u Šenoe: „Spas nam je znanje,
XVIII
znanje nam sila, znanje nam — slava, znanje nam čast." Aškerc vjeruje, da je ideja močna, da se ona, kad dozrije, usko veže s čuvstvom i voljom, s cijelim životom, te se i život zalaže za nju. Ovakova ideja je sila, ona ima bojovni karakter (die Idee hat eine Angriffsnatur, kaže Lindner), i u času se ruši pod njom sve, što je samo umjetno sagradjeno ili se osniva na pustoj sili, bez oslona u živoj svijesti, u uvjerenju, dakle opet u ideji („Jek z Balkana"; „Primož Trubar").
Prosvjetna se misao očituje kao spoznaja; zato se rado stavlja na čelo napretka ideja istine (resnice). Shvaćanje istine ima u Aškerca nešto srodno sa shvaćanjem Goethe-ovim: da spoznaja izvire iz cijele duše, da pri njoj ne sudjeluje ni osjetnost ni umnost svaka za sebe, nego je spoznavanje istine kao neko duhovno gledanje. Da nastane spoznaja istine, treba da bude pravi razmjer izmedju svih sposobnost1 duha; otud dalje slijedi, što je slobodnija, što je više nespri-ječena snaga duha, — to će dublje prodrijeti u bivstvo istine („Grešnik"). To puti na misao, da uvjerenja i nazori ljudi nijesu jednaki odraz apsolutnoga ideala, već kao ono u Leibnizovim monadama, od kojih svaka na svoj način spoznaje svijet. Samo težnja za idealom je jedna; zamišljanje ideala je prema subjektu razno, te se može stupnjevati: prodiranje u bivstvo istine može i u pojedinca i u ljudskome rodu biti sve intenzivnije, i zato se istina ne da — kodificirati. Shvati li se pak istina kao odraz cijeloga bića duhovnoga, onda je zamišljanje njezino i usprkos individualizovane slike, u kojoj se javlja, zaštićeno od samovoljna subjektivizma: jer nije samo jedna priroda ljudska zajednički vez svih onih slika, nego je za istinu odlučan sustav spoznajnih funkcija u svojoj cjelini, te se ne treba bojati, da bi intenzivno una-predjenje duha u slobodi zavodilo čovjeka. Tko bi o tome sumnjao, ne bi vidio, da zabluda leži upravo u jednostranom upotrebljavanju sila, a uz to bi morao sumnjati uopće u
XIX
spoznajnu sposobnost ljudstva. Zato se u „Grešniku" i u „Primožu Trubaru" s pravom postavlja pitanje slično, kako ga i Kant na jednom mjestu „Kritike čistoga uma" postavlja: čemu bi nam bio dan um, kad djelovanje njegovo — ničim izvana nestegnuto — po unutrašnjoj zakonitosti svojoj ne bi vodilo k istini. Pretpostavivši dakle organičku saveznost spoznajnih sila, u skladno razvitu čovjeku, ne može se držati, da bi slobodna upotreba njihova bila zla; dogodi li se pak, da se ona sukobi s izvjesnom ustaljenom slikom, treba uzeti na um, da nad svim pojedinačno izvršivanim spoznajnim procesima stoji duhovni totalitet ljudstva, na kojega se sustavnoj cjelovitosti mjeri vrijednost pojedinačnih nastojanja: u tom totalitetu smiruje se borba ideja i nazora. Tako postaje Aškerc pobornikom slobode duha, te obraća satiru svoju protiv njezinih protivnika („Prva mučenica", „U katakombah", „Ahasver ob grmadi" i dr.) — i protiv slijepaca, koji i ne ćute ropstvo mraka, te i ne vide lanaca, kojima je sapet duh njihov („Čudna dežela").
Ideja je jedan princip Aškerčeva nazora o životu, a drugi je — ili prema svemu, što je rečeno, druga strana njegova je — volja, kojom se meke strune nježne slovenske duše napinju na oštrije glase. Htjeti moramo naučiti, — rekao je Nietzsche, ako želimo naprijed, a Aškerc veli: ,,Če hoćeš, tudi moreš — Največja moč na svetu, to je volja." 1 opet bi mogao tko u slobodnu očitovanju voljnih sila — vidjeti pogibelj, da volja zadje u razvratnost i bezvladje. Istina, Nietzsche se nije dovoljno zaštitio od ovakovih prigovora, budući da je volju gotovo posve stavio u nagon. No uzme li se, da je volja vrhunac aktiviteta duševnoga, da nastaje samo skladom i razmjerjem svih sila, onda je očito, da je nemoguće štogod htjeti: moguće je težiti i željeti, moguće je predati se nagonu, ali nije moguće htjeti,- jer volja je izraz cijeloga čovjeka.
Pod utjecajem toga principa promeće se životni užitak, kako ga propovijeda eudemonizam, u životni rad, kako ga
XX
ističe energizam („Sreća"). Tko bi to gledao samo s negativne strane, vidio bi, da je uz rad i muka, da je život kao po brahmanskoj nauci trpljenje („Buddha in Ananda"). U „Bazarskoj paraboli" razlaže se kao neka psihologija življenja, koje se poredi s pazarom: svaka se radost otkupljuje bolju, nada prijevarom i razočaranjem, postignuće naporom, i napokon život se plaća životom, i sa smrću je dug izravnan. Ovakove su baš misli, koje Schopenhauera vode k pesimizmu; Aškerc izmiče ovakovim konsekvencijama, jer ga one misli — budući da ne nazrijeva sreću u užitka mira, nego u njenu napredovanju — i ne zavode na tugu; i kao što organizam jest po tom, da radi, i dotle, dok radi, tako se i život upravo sastoji u djelatnom očitovanju sila. Mirovanje je smrt; ni život nije bitak nego vršenje. Snaga njegova stoji u živoj svijesti, u živom uvjerenju, koje se vidi u djelu — pa kako je Aškerc bio uvjeren o neprevarljivosti slobodne misli, tako se pouzdaje i u neprevarljivost slobodna uvjerenja, — ako je doista uvjerenje, dakle izraz cijeloga bića, nazor, koji se ne spoznaje samo, nego se i živi. Stoga stavlja biskupu Bonomu kad otpravlja Trubara u svijet, na usta ove riječi:
In ti si mož, značaj si neomajen, poštene poti mlad si že privajen, ki mi nikoli je ne izgrešiš, vodnice zvezde ti ne izgubiš izpred očij, in zvezda svetla ta, ki vodi vselej pravega moža, prepričanje je tvoje. To te vodi!
U pjesmi pak „Čaša nesmrtnosti" primjenjuje se misao djelotvornoga života na ideju neumrlosti; „V delih svojih sam boš živel večno! . . . ." Da se nazor o životu kao aktivnom očitovanju misli i čuvstva u djelu ne da provesti bez borbe, pače što življi je djelotvorni život, da će se na to više strana sukobiti s drugima, pokazuje parabola: Kavama „pri arabskem konju", koja završuje s pointom: „Kjer ni nič,
XXI
tam tudi ni nasprotstva — Kdor ni nič, na poti ni nikomur!" No očito je, da za ovakav život nijesu podesne meke duše; i kao što Dante na jednom mjestu ističe, da nije svaka ljubav za drugoga dobra i pohvalna, — misleći pri tom, da može biti na propast onome drugome — tako se u „Luterana Kremenjaka testamentu" (nešto i pod utjecajem Nietzscheovih nazora) pokazuje, da nije svagda na korist ni čovjeku samome. Životni boj ište neku oštrinu i nesmiljenost, ako ne ćemo, da u svoj dobroti našoj budemo potisnuti i izrabljivani. Život kao očitovanje duše, kao djelovanje „iznutra prema vani" (Goethe), traži dakako iskrenost — prema sebi i prema drugima, u duši i u saobraćaju, traži da način života odgovara unutrašnjem sadržaju, a ne da oblici njegovi budu prazna forma kao hramovi bez božanstva, ili pače krinke, pod kojima se „drugo lice" krije, negoli se kaže („Karnevalska parabola"). No i ako je pravi život ovakva otvorena knjiga, pjesnik s pravom kudi naivnu otvorenost, koja nema u sebi otpornu snagu samosvijesti, pa samo protivniku pruža pogled u slabosti duše, da se njima u svoju korist posluži (,,lz dnevnika starega pesimista").
Osim pjesama, koje zahvataju u probleme životne filozofije, ima ih, koje zahvataju u sam život, te ili iznose neke strane duše ljudske („Posljednje pismo", „Uroki" „Balada o jezeru" i dr.) ili pak prikazuju pojedine slike života („Tri ptice", „Svatba v Logeh", „Poroka", Na sedmini'" „Mejnik") u raznome osvjetljenju, držeći se sad baladnoga tona, kojega je dramatska jezgrovitost i tajanstvena maglovitost gdjekad izvrsno pogodjena, sad opet zalazeći u satiru, kao u pjesmi „Dovtipni veliki mogul", koja šiba poligamički život — kršćana.
Sve ove prigodice skicirane ili izvedene misli o životu sastaju se onda u ideji junaka. Njegova su obilježja po Aškercu dušeona i moralna snaga: velik je duh, koji stoji  na visini svojega doba i daje mu pravac. Za razliku
XXII
od kulturnoga darvinizma Nietzscheova, koji je postavio misao, da razvoj ljudstva vodi nad čovjeka (Uebermensch), stavlja se Aškerc na posve ispravno stajalište, da granice velike ličnosti 'ne sežu preko granica humaniteta: junak je čovjek skroz na skroz i baš po tom podaje on životu intenzivniji, savršeniji i potpuniji izraz, po njemu je bivstvo čovjeka bolje izraženo, i zato je — potencirani čovjek. Posve u duhu ostalih nazora je i to, da se ideja junaka stavlja u odnošaj k idealu, a ni narodni se momenat ne pušta s vida. Sve je to Aškerc razložio u polemičnoj brošuri „Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak, ali ne" (Ljubljana, 1905), no pregnantnije nije mogao reći, nego što je to učinio u prologu k „Primožu Trubaru", kad veli:
„Kdo je velik ? Kdor z glavoj se jasnoj — dviga nad površje svojih dnij; Kdor obzorje premotri široko — z bistrimi sokoljimi očmi.
„Kdo je velik? Kdor vojakom svojim — kaže pot iz sužnjega mraku — v solnca in svobode domovino — z bakljoj plamenečoj brez strahu.
„Kdo je velik? Kdor svoj čas izpolni, —kdor življenja vso žrtvuje moč — idealom in najvišjim ciljem, — dokler smrt ga ne zagrne v noč."
Kako se iz svega vidi, Aškerčevo shvaćanje odvaja posve od naturalističkoga prikazivanja junaka, pa podaje misli o njemu idealistični oblik, koji ga čini sposobnim, da — kao i u Carlvlea, koji je tu utjecao na našega pjesnika — postane „dušom svjetske povijesti". I tu se očituje karakteristična težnja Aškerčeva, da sve pojedinačno, individualno, zasebno stavi u odnošaj k nekome općenijem sustavu: snaga velikoga duha ne leži u izolaciji nego u solidaritetu. No ako i izrazit individualitet stoji u odnošaju k socijalnome životu, onda bez toga odnošaja ne može biti ni srednji čovjek; a to znači, da je život kao apsolutni egoizam nemoguć.
XXIII
IV.
To nas vodi k Aškerčevim nazorima o narodnom j društvenom životu. Najširi sustav, u koji ulazi pojedinačni život ljudski, jest čovječanstvo. Na taj sustav smjera nastojanje socijalizma, ali Aškerc drži, da put do jednoga — recimo — općeno ljudskoga solidariteta vodi preko narodnoga udruženja. Narodni problem nije stoga još prevladan, i realni rad treba da zahvati kod realne historijske jedinice, naroda, hoće li da se vine do čovječanstva: put do prava čovjeka vodi preko narodnjaka. No tko je pravi narodnjak? „Narodnjak se zaveda svoje plemenske, krvne, jezične in kulturne vezi s svojim narodom. Narodnjaku je sreča in nesreča narodova njegova sreča in nesreča. Narodnjak se veseli vsakega uspeha in napredka svojega naroda, a obžaluje vsako katastrofo, ki zadene njegov narod. Narodnjak se ponaša s slavo svojega naroda in obžaluje zmote njegove. Narodnjak pa ravno zato, ker se živo čuti članom narodnega organizma, tudi dela po svojih sposobnostih in močeh na prospeh celote. To bi bile bistvene lastnosti pravega narodnjaka."
Uvjet i cilj narodnoga razvoja je sloboda i kultura: jedan razlog našoj neslobodi čini „mekoća" našega narodnoga značaja („Čuj, veter piše....."), a jedan razlog, što
smo zaostali prema zapadnome svijetu, naša je stoljetna borba („Na Kale-mejdanu"), dok je zapadni svijet pod zaštitom našega oružja, koje je zaustavljalo bujicu osmanlijsku, u miru izgradjivao svoju kulturu, da se može danas nabaciti na nas — barbarstvom. U pjesmi „Slovenski pjesnik" dirnuo je pjesnik u problem maloga naroda i izveo iz njega jednu malo-dušnu, gorku perspektivu, ali to je samo utjecaj časa, jer dominantna nota njegove poezije je — ljubav za dom i nesretni rod („Svetinja"). Poput Šenoe u nas opjevao je on kao nijedan drugi slovenski pjesnik prošlost svojega naroda („Knez Ljudevit",  „Kralj  Matijaš" „Stara pravda" — cijeli
XXIV
jedan ciklus balada; „Posljednji Celjan", „Attila v Emoni"); napose ga zanima borba za narodni jezik, jer je prvi stupanj narodnoga osvješćivanja i oslobadjanja. I slovenski protestantizam simpatičan mu je u prvome redu kao prosvjetno gibanje, kao vjerski pokret dolazi u obzir samo toliko, koliko podaje više slobode za prosvjetni razvoj. Aškerc nije princi-pielni heretik, pa i njegova ideologija slovenskoga protestantizma, „Primož Trubar", ni njegovi „Mučeniki" ne stavljaju u prvu vrstu sam vjerski problem, koliko problem prosvjete i slobode- Aškerc se zanima i narodnom borbom za oslobodje-nje, ali tu se nacionalizam njegov proširuje do sveslavenstva i obuhvata udes, borbu i život svega slavenskoga roda („Kraljević Marko", „Šumi Marica", „Brat Slovak"), a osobito ga živo zanimaju dogadjaji zajednički hrvatskome i slovenskom narodu. Narodnim se životom bavi dramatično snažna balada „Brodnik" pa „Svetopolkova oporuka"; narodnim pripovijedanjem: vedra „Celjska romanca" (— pripovijest o grofu Urehu celjskome, koji je obučen u redovničko ruho polazio na ljubavne sastanke, što je kruto platio Teherčanima, koji ga prisiliše, da im izda plemićku povelju), „Attila in Slovenska kraljica", koja podsjeća na „Šljivare"; narodnim se pričanjem bavi „Vojakova nevesta" (motiv „Lenore"), pa cijeli niz pjesama pod naslovom „Jadranski biseri", u kojima ima nekih u svjetskoj literaturi poznatih, motiva (kao n. pr. u „Ribičevu sinu" motiv „Erlkoniga").
„Glavni smoter vsakemu velikemu socijalnemu gibanju je vselej bil in ostane: osvoboditev iz razmer, ki jih ljudska duša ne mara već prenašati." U tim je riječima obilježeno Aškerčevo stajalište prema socijalnim pokretima našega doba. Odgovornost za socijalne prilike pada na ljude, jer društveni život nije samo prirodni nego i etički proces. Posve prirodno traži dakle Aškerc u svakom socijalnom sistemu dušu, koja ga veže, i oštrom satirom šiba onakve socijalne tvorbe, koje za svoje održanje nemaju drugo do — sile („Istorija o
XXV
miru", „Caligulove igrače", „Modri Maharadža"). „Afanazij Semjonović" pokazuje, u kakove se nesuglasice i porječnosti zapliće tiranska samovolja, (dok „Najljepši dan" i „Dvorski norec" crtaju lik valjana vladara), a „Satanova smrt" upravo na veličajni način pokazuje, kako se socijalni sustav, ako nema etičke podloge, iz sebe ruši. U nerazmjerju društvenih odnošaja leži i uzrok „bolestima", koje potamnjuju sliku moderne kulture i civilizacije („Zimska romanca"), a izrav-nanje toga nerazmjerja nije samo zahtjev slobode nego i dostojanstva ljudskoga. Pjesnik kao stvarač vrijednosti hoće da pobudi smisao i osjećaj za ovakve „bolesti" naše kulture, napose pak u „radničkim pjesmama" („Delavčeva kći", „Božična pesem siromakova" i dr.), od kojih je „Delavčeva pesem
0 premogu" sjajnom pregnantnošću ocrtana slika života — bijelih robova, robova kapitalizma. A sve ove pjesme prove-java duh kršćanske ljubavi k bližnjemu, koja — po riječima Masarykovim — danas znači: nemati mira ni pokoja za fizičko i moralno zlo, znači ustrajno raditi protiv njega otvorenim očima (razumno) i ondje, gdje ga ne vidimo. Zato i ne koristi plačljivo tužiti, što socijalni red i dinamika društvenih prilika ne odgovara moralnoj ideji ni očekivati pomoć s neba, nego prionuti uz rad: „car daleč, a bog je visoko — odkod pomoči in sveta ? — V pest svojo odslej le verujem" („lz stare pravde"). No ta se odluka ne zbiva bez neke sumnje: zašto je u svijetu tako, da često krepost podliježe zlu, da nepravda nadvladava pravo, laž pobjedjuje istinu? Čemu bijeda
1 nevolja („Anka" „Pokaj?")?
To je točka, gdje se nazor pjesnikov tihom sumnjom letimice dotiče vjerske misli o božanskoj upravi svijeta.
V.
Činjenica jest, da se moderni čovjek od renesanse ovamo često odbio od religije, budući da je nazor njegov i pogled na svijet osnovan na naučnim osnovima često došao
XXVI
u sukob s nazorima vjerskim; to čini u modernome životu problem vjerski, što ga John Tyndal označuje veleči: problem problema je pribaviti vjerskom čuvstvu razumno zadovoljenje, ili drugim riječima, dovesti u sklad vjeru s naukom, vjersko shvaćanje sa svjetovnim naziranjem. I Aškerc se u svojim pjesmama često bavi ovim problemom, kojega je težinu jače osjećao od mnogoga suvremenika i sunarodnjaka: njegova je duša življe osjećala ovaj spor, što se ne da poricanjem maknuti iz svijeta; njegova je duša dublje osjećala potrebu, da se taj spor riješi, da ne raskida dušu, da ne razdvaja život. Zato ga vidimo, gdje povrh staleške naobrazbe zahvaća ozbiljnim pogledom u vjerski život, upućuje se u druge vjerske nauke (napose indijski budizam, perzijski avesta i kineski taizam) i izučava moderna vjerskofilozofijska djela.
Sam vjerski problem rješava se u krugu njegovih nazora kao jedan slučaj ideje slobode i aktualnoga života. Kao što se s oduševljenjem založio za slobodu misli, tako se isto s najživljim interesom zauzima za slobodu srca i savjesti („Pesem izagnancev), za religiju živoga čuvstva, ćudoredne volje, djelotvorna života („Sveti oganj", „Buddha v brahmanski knjižnici"). U duhu Lessingovih riječi, da je teže živjeti dobro, nego biti pobožan, zaostruje se opreka izmedju sadržaja i oblika vjere, izmedju unutrašnjosti i izvanjskoga ispovijedanja, izmedju srca i — usta („Krist in sv. Peter"); to ga najposlije dovodi k uvjerenju, da izvanjska organizacija vjerskoga života (u crkvi, obredima i dr.), ne pripada k religiji nužno, a pogotovo da nije — glavni organ njezin, kao i Kant što kaže: čast svakome vjerskom udruženju, u koliko su njegovi oblici pokušaji, da se smrtnicima zorno prikaže carstvo božje na zemlji, ali i prijekor svakome, koji oblik prikazivanja ideje (u vidljivoj crkvi) drži za samu stvar. Isto tako upotreba izvanjskih (obrednih) sredstava ima vrijednost samo po tom, koliko se pomoću njih srce stavlja u vjersko raspoloženje i koliko se onda time ustaljuje u duši
XXVII
nastojanje, da sve djelovanje naše bude učinjeno, kao da je učinjeno u službi božjoj; vrijednost obreda sastoji samo u toj pomoći, koliko je treba, za uzgoj, ojačanje i katarzu vjerskoga osjećaja, da bude živ u čovjeku. To je i smisao molitve, koja je svagda „bogu mila", kad je „uzdah dobroga srca" (,,V Musrev-begovi džamiji"); otud se nadaje neka snošljivost prema drugim vjerama, koja se može i indiferentiznom zvati, u koliko je indiferentna prema izvanjskome očitovanju vjerskoga duha, držeći, da se on dade spojiti sa svakim oblikom — kao po onoj priči u „Nathanu Mudrome", gdje je spor o tri prstena, koji je pravi, te ima moć učiniti milim pred Bogom i pred ljudma, i gdje sudac spor rješava veleči: neka svaki nastoji tu moć u svojem prstenu životom pokazati, neka blagošću, srdačnom snošljivošću i dobrim djelima, usrdno se pouzdajući u boga, pomogne onoj tajanstvenoj moći, — pa ako se onda isti duh dobrote pokaže i u životu pokoljenja, onda će se i pitanje o pravome prstenu
— moći odgoditi na kasnija vremena. Snaga vjere sastoji se u životu, a ne u ispovijedanju, ili kako reče Kant: bog se štuje krepošću, a ne obredima. A upravo u tom, što se u historijskom razvoju vjera težište često pomiče posve na izvanjsku stranu, leži uzrok, zašto postaju vjere — mrtve; onda naime iščezava iz njih duh, koji oživljava oblik, i sadržaj se vjere slabo ili nikako ne vidi u životu. Aškerc — vjerujući u uzvi-šenost kršćanske nauke, ali i videči, kako u njoj često prevladava duh izvanjštine, kako je u njoj božanski značaj često izblijedio pod utjecajem ljudskoga shvaćanja i provodjenja
— kao nekoč Dante ustaje protiv prevladavanja „svjetovnih" elemenata u njoj i protiv natruhe ljudske. Tako pjeva:
„Moj cilj je jasen, Le remica čista nas more resiti. In kar na njivi kršćanske vere prave evangeljske primešalo se ljuljike je zmot, to mora se poplesti iz pšenice.
XXVIII
(„Primož Trubar"); — dok u „Ahasveru pod križem" u krepkim crtama, ne bez gorkosti, koja podsjeća na Kranjčevića, („Eli, eli, lama azavtani"), i s čudom gleda, što je od božanskoga djela pod ljudskim rukama nastalo. Što se bavi porocima duhovničkoga staleža („List iz kronike Zajčke" ili „Šej-hova kočija", ili ono mjesto u „Primožu Trubaru", gdje Trubar odgovara biskupu Seebachu) — osim satiričkoga tona> koji je po prirodi svojoj nešto jedak („ridendo dicere vera!"), — nije oštrije od onoga, što Marulić u svojim „Parabolama" iznosi, a mjerom svakako manje od onoga, što Dante u „Paklu" pripovijeda. Sve je to teška tužba na opreku, koja postoji izmedju nauke i života, i onda varijacija one uzvišene riječi: „Moje carstvo nije od ovoga svijeta. . . ." Dante diljem cijele „Božanske komedije" ustaje protiv onih, koji uči-niše kršćanstvo carstvom ovoga svijeta, te drži svjetovno gospodstvo i svjetovnu vlast crkve pogibelju za duh kršćanstva, a i Aškerc ne može sakriti pogleda pred neskladnostima, koje su se uvukle u kršćanstvo — napose ondje, gdje se združilo s politikom („Perunov žrec", ili oštra satira „Portret"). F. Oppenheinier s pravom ističe, da je danas vjerski život otrovan i žučju poškropljen upravo tim, što je crkva ili sama političko sredstvo ili kao državna crkva potpomaže, ili bar tolerira političko stanje i političke težnje. Neobična pjesma „Kongres na Araratu" (— koja je u dramskom obliku mjestimice banalna, dok bi epski način kao u našim narodnim pjesmama n.- pr. „Sveci blago dijele" snažnije djelovao) daje stoga izražaj misli, da još nije dovršen boj izmedju svijetla i tmine, i da u svijetu još nije ostvareno „carstvo božje". A zašto? Jer su hramovi božji opustjeli, otkad je iz njih nestao pravi duh vjere, otkad je oblik prevladao sadržinu, te su vjere „ispremijenile svoj obraz"; kod nekih je vjera razlogom i to, što su se udaljile od prirode, te je onda nastala opreka izmedju života po vjeri i života po prirodi, a u toj je opreci — stradao utjecaj vjere. Aškerc je već u pjesmi
XXIX
„Solus" istakao misao o nesavladivosti prirode, a u „Krišni", i „Fakiru" upravo se odvraća od onih elemenata, koji hoće čovjeka da otudje svijetu i odbiju od njegove prirode, te naglašuje, da je najveća zadaća čovjekova, što potpunije ostvariti svoje bivstvo: ne treba težiti nad čovjeka, nego nastojati ostati čovjekom, a bojati se, da ne padneš — pod čovjeka. Platonska misao, koja se i u kršćanstvu odrazila, o nevrijednosti (tvarnoga) svijeta, o prirodi kao protivnoj sjaju i čistoći ideja, — ta je misao predmet „Lista iz kronike Jurjevega kloštra". Po njem je opreka izmedju prirode i duha nemoguća, jer je i priroda djelo božje; i ona je čista kao duh što je, te nema razloga neprijateljstvu izmedju njih. Uporedo s tim opaža se u Aškerčevim pjesmama otpor protiv klerikalizma, koji djeluje to više svjetovno, što više se oslanja na izvanjsku organizaciju, zadovoljujući se kadgod i samom službenom formom, a tu i tamo se približujući i formalizmu farizeja: intus ut libet, foris ut mos est. Protiv toga izvanjskoga života, u kojem upravo propada osnovna nota kršćanstva, po odredjenju svojem vjere srca i živoga čuvstva, ustaje Aškerc najodlučnije. Njegov otpor ne ostaje svagda na visini umjetničke tendencije, te izlazi mjestimice preoštar, osobito u nekim kasnijim pjesmama, koje ne udaraju na kršćanstvo, nego na zvanično kršćanstvo. Uzvišenost kršćanske nauke ostaje pri svem tom još uvijek netaknuta. Ističući upravo usrdni unutrašnji karakter njegov, podaje kadgod mislima svojim takav poetički oblik, koji ne podnosi, da se formuliraju u odredjene misli; „Vječna luč" podaje za to primjer. Odnošaj pojedinca prema neizmjernosti odredjuje se po njoj kao usrdna nazočnost božanskoga svijetla duha u čovjeku; ne bi bilo nemoguće podati toj pjesmi i panteističko značenje, što bi bilo posve krivo. To se isto može reći i za pjesmu „Buddhova čudesa", kojoj je osnovna misao, što je rekao Rousseau: „ja otkrivam boga svuda u njegovim djelima, ja ga ćutim u sebi". Da ovo očitovanje nije zamišljeno
XXX
panteistički — i ako možda poetička forma zanosi na to, — vidi se po tom, što Aškerc ne istovetuje prirodu s bogom, nego ih uvijek principielno rastavlja. To pokazuje ne samo „List iz kronike Jurjevega kloštra", nego i visoka ali neshvaćena pjesma „Jaz". U njoj se stavlja priroda prema čovjeku; oboje je prema bogu u odnošaju kao dijete prema ocu, ali medjusobno kako su različni! Ona — priroda, svesilna moć, ali bez duše: ne poznaje smilovanja, ne pita za pravo i sveto, za dobro i lijepo, zato se i ne može reći, da stvara ili uni-štuje, već naprosto samo, da biva. Je li voda, što odnosi muku ljudsku, zla, ili blijesak, što pali i ubija, je li potres, što ruši i hramove bogova? Zao li je ili bezbožan ? Ne, sve su to sile, koje djeluju bez svrhe, po neumoljivo krutom zakonu. A čovjek je prema prirodi atom. No što u sebi ima duha iskru, umišlja si, da je gospodar prirode, da će upoznati joj snagu, zavladati njom i sile njezine upraviti put ideje, urediti ih, da djeluju prema svrsi, prema ideji. Priroda mu odvraća, (a u „Girejskoj sfingi" ta se ista misao ponavlja), da joj čovjek nikad ne će do dna spoznati bivstva. Tu se ne može ništa naći, što bi se protivilo kršćanskom shvaćanju o odnošaju boga prema svijetu; naprotiv shvaćam pjesmu „Jaz" kao izraz filozofijske misli o „anoičnosti" prirode, koja je za panteizam (gdje je bog i priroda jedno) kud i kamo kobnija nego za teističko mišljenje.
A „Balada o potresu"? Ako je priroda mehanizam i ne poznaje etičkih ciljeva, što može čovjek učiniti protiv anoična (bezumna) i besvršna djelovanja? Upoznavanjem sila njenih neobuzdanu moć njezinu navratiti na korist i dobro; te tako spriječiti slučajnu i slijepu igru njenih sila. No kad provali iz neizmjernih dubina svojih, onda je čovjek prema njoj nemoćan — što će dakle? Uteći se bogu? Pomoć božja nije cause phjsigue nego samo cavse morale, i uvjerenje o njoj podaje samo snagu, da se opremo zlu i da radimo na ostvarenju moralnoga reda. Zato je i nema, i ne može je
XXXI
biti, uz nerad, nego samo uz vlastiti rad prema onoj: pomozi si sam, pak će ti i bog pomoći, a uz ovaj nije ona 'drugo nego uvjerenje o većoj opravdanosti dobra nad zlim i pouzdanje u konačnu pobjedu dobra. Božja se pomoć odnosi dakle uvijek samo na ćudoredno ojačanje čovjeka u borbi sa zlim, te je neopravdano, ako se od nje očekuje fizički učin. Tome evo daje izraza „Balada o potresu", da se naime božja pomoć, koja nevidljivo djeluje samo u srcima ljudi i utječe na ćudoredno stanje njihovo, nikakvim sredstvima ne može ponukati, da zahvati u fizički svijet i promijeni tečaj njegov u korist čovjeka. Tu se Aškerčevo mišljenje slaže s velikim Kantom, koji proglašuje praznovjerjem misao, da se upotrebom izvjesnih sredstava dade izazvati ikakvo djelovanje božje u prirodi. Na misao pak, da napiše onu „Baladu o jezeru", potaklo je Aškerca upravo žalosno iskustvo, da se vjerska ideja o pomoći božjoj — ne u teoriji kršćanskoj, ali tim više u praksi — za sve drugo upotrebljava prije negoli za moralnu okrepu. Značajnu potvrdu daje Aškerc, kad mladome Primožu stavlja u usta riječi: „Ludje imajo me za čarovnika, — ne za vodnika in učitelja.
— No, jeden hoče da mu zagovarjam — modrasov vgriz strupeni, in drugi pa — da volčič bi mu zvračil v kravjih parkljih. — In tretjemu tam dvignem naj zaklad — z molitvami. Četvrti spet bi rad — da čuvam njivo in vinograd mu
— pred točoj in nevihtoj. Čarovnice — preženem z blagoslovljenoj vodoj — naj iz oblakov. Petemu čudaku — obsedel ženo bojda je hudič, — in jaz naj molim krepek eksor-cizem, — da ženka ozdravela bi božjasna.. . — In šesti hoče, da mu za denar — naj čitam mašo in zakaj? Zato, — da bi sovražnik mu poginil kmalu!" Protiv ovakva upotrebljavanja vjere, u izvanjske svrhe, dočim pravo odredjenje njezino je unutrašnje pridizanje čovjeka i duhovna okrepa, Aškerc ustaje s pravom; i „Balada o potresu" nije drugo nego izraz uvjerenja, da je pomoć božja ideja, koje plodonosni utjecaj
XXXII
valja tražiti samo u moralnome, a ne u fizičkom svijetu; da se od vjere uopće ne može tražiti, da bude na ruku fizičkoj eksistenciji našoj: samo za ćudoredno nastojanje naše može ona biti vrelo snage, da djelovanjem i životom uznastojimo ostvariti „carstvo božje" u svijetu.
Sa svim tim se i takovim mislima Aškerc približio nekome racionalističkom shvaćanju vjerskoga života, te je odbijajući sve više supranaturalističke elemente i ublažujući jake konture teističkoga mišljenja, zašao u t, zv. religiju morala, „Bajramska legenda", „Ahasverjev tempelj" i napokon „Ahasver oznanja novo vero" doista sve jače racionaliziraju nauku kršćansku, i približuje se pače zemaljskoj religiji (Diesseits-religion), kako je nalazimo zastupanu u pokretu za etičku kulturu (W. Forster, Fr. Jodl, F. Toenies i dr.), a ima joj traga i u Goetheovu „Faustu". Tu je doista Aškerc odstupio od dogmatske nauke kršćanske, te Ahasvera — po staroj legendi nemirnoga putnika, kojemu je Krist, jer mu nije dao počinuti pred vratima, kad je nosio križ svoj na Golgotu, rekao: ja ću počinuti, ali ti ćeš se potucati, dok se ja ne vratim — slavio kao representanta jedne prirodne religije humaniteta i napretka.
Tome se shvaćanju pridružuju onda i neke estetičke misli, koje psihologijsko stanje pri umjetničkom zrenju dovode u srodstvo sa stanjem vjerskoga uzdizanja u po-božnosti. Tako je već Hegel držao, da je umjetnost priprava vjeri, te čovjek prepuštajući se dojmovima ljepote kao da vrši pobožnu molitvu (nešto slično proviruje iz pjesme „Gramloča"), a i Schopenhauer je mislio, da se duh u umjetničkoj kontemplaciji uzdiže do vječnih ideja, a napokon je Nietzsche uopće vjeru htio da shvati kao estetski fenomen. Uzme li se na um, da već u Platonovoj nauci leži poticaj, da se ideja istine i dobrote stopi s idejom ljepote, da je ljepota kao harmonija nesamo uzdržavajuća sila svega, što postoji, nego i osnovni elemenat snage u ljepoti i dobroti,
Ili
XXXIII
— i da se napokon sve to odrazilo u estetskoj filozofiji no-voplatonizma, onda se ne ćemo čuditi pjesniku, koji ne operira s iskončanim znanstvenologičkim shemama nego sa simbolima, ako se njegovo zamišljenje najviših ideala zaustavi kod nekoga obožavanja ljepote, koje podsjeća na antikni estetizam („Velika noć", „Na Olimpiji"). No ni u njem ne će naći trajna mira. Pjesnik kao da se gleda na nekom „Izletu" u svemir i opaža, kako se sa neizmjernih visina zemlja vidi kao sićušna točka, kako je — pod vidom (sub specie) neiz-mjernosti sve ljudsko maleno i neznatno. Onda ga ostavlja samosvijest i neka sumnja mu obuzima dušu, kako bi se u neznatnom zrcalu njegova duha mogao odraziti svemir, kako bi mogao uroniti u tajne svijeta i upoznati putove njegove. Tad mu je kao „Na palubi", gdje se oku otvara pogled na neizmjerni ocean, a duši mu se nameće pitanje: kamo vodi naš put? — Uzalud traži odgovora, jer neizmjerne daljine ne dadu mu vidjeti sama cilja, uzalud traži mir izvan sebe, pa mu i ne preostaje drugo, nego da se obrati k sebi, i u sebi, u svojoj savjesti da traži zadovoljstva — s nekim čuv stvom rezignacije, koje je dobro označio Voltaire veleči:
„Sois juste, bienfaisant, contraire a tout extreme, Indulgent pour ton frere, indulgent pour toi-meme, D'ou tu viens, ou tu vas, renonce a le savoir, Et marche vers la fin sans craine et sans espoir."
Ovakvi skeptički izlivi srca ne mogu se pjesniku zamjeriti; ta oni su i odviše ljudski („allzumenschlich"); jednako se ne može na misli njegove staviti mjerilo oštrih naučnih i dogmatskih odredjenja. Poezija nije samo stvar razuma, nego i stvar srca, a srce — po riječima Pascalovim-ima „svoj razbor^ što ga razbor ne poznaje". Tu je misao Aškerc želio vidjeti primijenjenu i u umjetničkoj kritici, koja ima svoj posebni princip estetske istine, različan od principa razumske ili dog-
XXXIV
matske istine, pa je i udario oštrom satirom „Pegaz in osel" na protivnike svoje, koji tu razliku ne vide ili ne će da vide. U svojem je narodu Aškerc imao jednako oštrih protivnika kao i gorljivih štovatelja: no iz daljine je pogled mirniji, i tako si je biser poezije njegove prokrčio put i u strani svijet. U nas joj se, dok je još postojao „Vijenac", posvećivala znatna pažnja, dočim su njegove najbolje pjesme prevedene na češki, bugarski, ruski, pa onda na njemački, i u prijevodu velikoga poznavača knjige južnih Slavena, Alfreda Jensena, na švedski. Podaje li ovaj izbor najbolje i najznačajnije iz Aškerčeve poezije, o tom si ne prisvajam odluke, tek jedno bih rado istaknuti. Aškerčeva je poezija proizišla iz života. Njegov pogled na život ne će se svakome činiti opravdan, ali i onaj, koji se ne bi mogao s njime složiti svuda, neka je uzme kao sliku života, koju treba boljim i unutra sredni-jim životom, oboriti, kao što i ova slika hoće da se stavi na mjesto sadržaja zazbiljnosti. Aškerčeva poezija je izišla iz života i odredjena je za život, — neka se dakle i životu prepusti, da na njoj izvrši selekciju.
Dr. A. Bazala.
XXXV

IZABRANE PJESME.

MOJA MUZA.
Moja Muza ni mehkužna Bledolična gospodična; Crnogorka je, Špartanka, Deva zdrava, ognjevita.
Moja Muza ne poseda
V mesečini v polusanjah, Ona ljubi jasne dneve. Ljubi vroče solnčne žarke.
Moja Muza se ne joče
Nad svetovnim gorjem bridkim,
Resno kliče le na delo,
Ki naj spasi nas edino! -
V levi baklo, v desni handžar Kvišku dviga moja Muza; Razsvetljuje teme klete
In s tirani se bojuje.
3

BRODNIK.
Med skalami Sava šumi, valove mogočne vali, v naročaj jih Dunavu tira. Čoln ziblje ob bregu se tam, a ribič mi v njem sedi sam, na veslo se truden opira . . .
„Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan, pa hitro na drugo tam stran črez šumno prepelji nas Savo! Čuj, turško rumeno zlato plačilo bogato ti bo . . . Če nočeš — ti vzamemo glavo!
„Molčita že polje in log,
tam onkraj slavonski ostrog
v neskrbnem že spanju počiva.
Zaviti v plašč temne noči
ogledat poslani smo mi,
kod zdaj naš sovražnik se skriva..."
„„Ne maram za vaše zlato! Čemu mi pač ribiču bo? Zastonj vas črez reko prepeljem! Res, sivo že glavo imam, a vam jo nocoj še ne dam! Rad vašim ustrezam poveljem!""
Že čolnič od brega leti
in nese oglednike tri . . .
Veslaje pa ribič ozira
srepo se v vrtenje voda,
ki rado se s čolni igra
in slastno na dno jih požira . . .
„Pač hrabro srce ti imaš, izvrsten prevoznik si naš; ni takega blizu okoli! A nas tam pohvali glavar, prekrasen pač čaka nas dar, krasnejši nas ni še nikoli!"
„„Na mestu!"" — de ribič krepko a veslo zažene v vodo . . . „„Tu vaše in moje plačilo!"" „Bes, djaur!" še krik iz val6v, iz mokrih je Save grobov — potem pa vse tiho je bilo . . .
SVETOPOLKOVA OPOROKA.
Rog odmeva bojni po Moravi, po državi kralja Svetopolka. Gospodar pak zvestih Moravanov sam ne vodi hrabrih več vojnfkov, sam ne suče meča nad sovragom, sam ne proži puščic več iz loka, sam ne gleda bojev več krvavih.
Aj, ponosna st61ica se dviga, Velegrad tam slavni na Moravi! V Velegrada sredi krasen dvorec, v dvorcu zlata kraljeva sobana.
Zadnje žarke že pošilja solnce skozi okna v zlato to sobano in obseva postelj dragoceno, kjer počiva bolni kralj moravski, kralj moravski, Svetopolk mogočni. Trije so pri njem sinovi zbrani, trije: Mojmir, Svetopolk in Zobor; zapustili boje so krvave, slušat prišli so iz ust očetnih za slovo si opomine zadnje. Glej, in vzpne se jim kraljevski oče, 6zre v svoje se sinove mlade; zadnje zbere še moči telesne, pa besede govori jim take:
„Bog vas sprejmi, oj sinovi moji, deca moja, nade moje sladke! V Velegrad ste sveti sem prispeli, pa krog mene ste se verno zbrali, da pozveste zdaj mi — oporoko. O, da vam bi zadnji glasi moji v dušo segli in srce globoko, da besede bi vam zlate svoje vdolbsti mogel, ko kiparja dleto črke vdolbe večne v trdi marmor!... Z bojnega ste polja vi prispeli. Arnulf tamkaj brati se z Arpadom, kralj krščanski brati se s poganom — in zakaj ? Ker nima ure mirne, dokler žezlo moje na Moravi krepko druži Slavine sinove! . . . Mesta naša rušijo zdaj Franki, po deželi pleni Arpad divji — hujši pa še pridejo sovragi!
7
Ali, čujte me, sinovi moji, pomni, Mojrnir, Svetopolk in Zobor: Naj je vrag vaš zvitejši od Frankov, naj je ljučji od Arpadov ljutih, naj pridere od večernih krajev, naj od juga toplega privreje, naj, odkoder solnce zlato vstaja: Vse orožje jedno vam premaga — bratovska je sloga to orožje! . . .
Tri podajem palice vam šibke; lahko zlomi vsako roka vaša — a čigava jih prelomi roka, kadar močna vez vse tri med sabo v zvezi skupaj veže nerazvezni?! Čujte, Mojrnir, Svetopolk in Zobor! Vaše bodi veliko kraljevstvo, na Moravi veliko slovansko, kadar oče vaš odide v kraje, kjer je Samo, drugi so očaki! Daste li mi zdaj besedo sveto, da ljubili boste se ko bratje, mirno ležem jaz k očetom svojim, mirno spal bom v svetih tleh domačih!
In sprejemši to prisego sveto, kralj moravski nagne trudno glavo; duh njegov se preseli k očakom . ..
*
Kaj se ori po Moravi širni, po državi kralja Svetopolka? Rog je bojni, ki tako odmeva, po ravninah kliče in po gorah.
Je sovražnik od strani večerne, ali prišel je preteč od jutra? Je prihrul li s severa v Moravo, ali z juga je sovražnik kruti? Čuj, iz temnili razvalin stoličnih, velegrajskih podrtin otožnih duh odgovor poje nam zamolkli: „Ni sovražnik tujec nas pokončal, nego vrag je ljuti iz očine! Brat zavzdignil pest je zoper brata, Mojmir pest je dvignil zoper brata, Svetopolka in Zoborja besno, rodna kri med sabo se preganja! Iz srca so vrgli oporoko, oporoko Svetopolka kralja! A pokora za ta greh veliki vnukom bo še poznim — tujčev jarem!"
ANKA.
Gre po stezi črez polje zeleno Anka mlada, dete zapuščeno. Kovčeg lahek nese mi v levici, solze z desnoj briše si po lici; joče milo mi sirota Anka, stoče milo, toži brez prestanka: „Oj cvetice, srečne ve sestrice, jasno vedno vam je lepo lice; jad nobeden srca ne pretresa, solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v hladni grob dejali,
9
kogar kruha služit so poslali! Morete mi, rože, razodeti, kaj sirote delamo na sveti?"
A cvetice cvetejo, dišijo, Anki mladi ne odgovorijo.
Stopa dalje po stezici Anka, bol premišlja svojo brez prestanka; ptici vsaki žalost svojo toži, ptici v grmu, ki veselo kroži: „Kaj vam pravim, pevke moje mile, kaj vesele bi pač ve ne bile! Skrb vam nikdar srca ne pretresa, solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v rani grob dejali, kogar kruha služit so poslali! Hočete li, ptice, razodeti, kaj sirote hodimo po sveti?"
A veselo ptice žvrgolijo, Anki mladi ne odgovorijo.
Ide Anka, pride do potoka, pak na brvi zaihti, zajoka: „Potok bistri, voda žuboreča, bol neznana tebi je skeleča. Kak lahko mi tod skakljaš po polji, solnce, tema — vse ti je po volji! A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v temni grob dejali, kruha služit pa siroto dali . . .
Potok bistri, veš li razodeti, čemu pač smo reveži na sveti ?" Sliši voda to ihtenje vroče, čuti solze vase padajoče; teče potok šumno po livadi, reče potok hladno Anki mladi: „Daleč mene pot po svetu vodi, dosti potok vidi, koder hodi. To-le ve ti, dekle, razodeti: Prva nisi — zadnja ne na sveti!"
PEVČEV GROB.
Tu torej gomila zdaj tvoja leži, tu torej zdaj srce pokojno ti spi! Glej, plošča še kaže kamnena njegovega črke imena!
Pač dolgo že, dolgo je tu pod zemljoj! In meni se zdi, kot bi bil pred menoj: Ves, kakor mi žije in diše, ves, kakor pravljica ga riše . . .
Na klošterskem vrtu sedi samotar, sam s sabo ko v snu govori samotar; čujo ga le rože cvetoče in ptice po drevju pojoče.
„Mariji na slavo sem peval doslej, a pesmi prepeval bom druge poslej I Vam, ptice, sedaj bom prepeval, vam, rože, sreč razodeval.
„Najlepše vas pesmi navaditi čem, ki sam je pred brati zapeti ne smem. In vendar jo moram zapeti — ni moči je v srcu imeti!
„Ah. skoro, ah, skoro me v grob polože, ob njem se naselite, ptičice ve, iz srca, cvetice, mi klijte, gomilo preprezite, krijte!
„Stoletja pod zemljoj že spaval bom jaz, nad mano pa pesem to boste tačas, ve pevke, mi vedno še pele, ve, rože, sladko jo dehtele . . ."
Pa ko je preminul v cvetočih še dneh, zagrebli, ah, niso ga v vrtnih tam tleh ; sred cerkve so grob naredili, nanj marmor težak položili.
In pesem, ki pel jo je Stanko nekdaj, kako bo pri grobu njegovem sedaj iz slavčevih grl mu kipela, iz čašic cvetličnih puhtela? ■ . .
In tukaj gomila zdaj tvoja leži, in tukaj zdaj srce pokojno ti spi! Da, plošča na tleh mahovita — na njej pa ime se ti čita!
Sred bujnega gaja, košatih dreves,
med pisanim cvetjem tvoj grob je tu vmes!
A v krogu sred gozdne temine
razsute stojijo zidine . . .
Mar vekov vihar je zato sem prihrul in zid samostanski zato je razsul, da tvoje le želje bi branil, da tvojo bi pesem ohranil?
Čuj, v glasih stoterih odmeva sladko — menihovo pesem pač ptice pojd! Uho mi posluša, posluša . . . Umeje že moja jo duša.
Ah, pesem, ta pesem mi znana se zdi . O sveti svobodi se li ne glasi? O nadeji pač pokopani, o zlati svobodi prodani!
TRI PTICE.
Ptice tri pred okno priletele, pesmi tri na lipi mi zapele. Priletela k meni prva ptica, kaj je pela ptica lastovica?
„Daleč, daleč mesto tam leži ti, pa za mestom reka se valf ti, reka širna, šumna in deroča, poleg reke ribičeva koča. Kadar v veži rod svoj nahranjujem, mnogo vidim ti tako in čujem. Redko ribič mi doma je stari, v koči hčerka njemu gospodari, Slamnat krov je in beraška koča, pa je taka roža v njej cvetoča! Često hčerka sama gospodari, na pobrežju oče tam ribari.
Ko odhaja, nekdo brž prihaja, pa pri hčerki dan na dan ostaja. Lep junak je, viteške postave, poln zlatnine ves od nog do glave. Sabla mu do zemlje se dotiče — glej, in dekle se mu ne odmiče! Kaj odmiče! Za roko ga vodi, ž njim po izbi gor in doli hodi! Včasi ona dolgo ž njim poseda, tujec dekle, dekle tujca gleda. Včasi njima zbližata se glavi — Bog ve, kaj pač on dekletu pravi!.. Nego čudo to še ni največe! Včeraj dete v koči uzrem ležeče: dete v zibki sladko se smejoče — poleg zibke — čudo! — dekle joče! Dekle joče, dete se ji smeje — jaz ne morem, Bog vas naj umeje! Ali tujec nič več ne prihaja, dekle samo solzno zdaj ostaja . . .
Pesem svojo lastovica spela, pesem spela, z lipe odletela. Pa je druga priletela ptica, kaj je pela meni pa sinica?
„Daleč cerkev tam je v mestu bela; tam od cerkve sem ti priletela. Baš na oknu bila sem cerkvenem — slušaj pesem, koj ti razodenem! Nad oltarjem lepa je svetnica, pred oltarjem lepša pa devica. Z ženinom je pred duhovnom stala roko desno ženinu dajala.
Oh, bogato vzel si je nevesto, bogatejše nima je vse mesto! On junak je, viteške postave, poln zlatnine ves od nog do glave. In veselo orgle zabučijo, in vesele pesmi se glasijo . . . Čuj, kdo sredi cerkve tam zajoče ? Ej, spoznam jo! — tam iz nizke koče: Ribičeva hči je tam ob reki, znana mi po licu in obleki! — Ženin ta je nekdaj k njej zahajal, često v koči tam pri njej ostajal! Kaj sinica tega ne bi znala! Saj sem večkrat tam na oknu stala, tam na oknu ribičeve koče poleg reke šumne in deroče. Čemu dekle zdaj veselje moti? In pokaj je svatom zdaj na poti!".. .
Odletela z lipe mi sinica, priletela tretja k meni ptica. Vrana črna k meni priletela, kaj je vrana mi pred oknom pela?
„Daleč, daleč reka tam šumi ti, poleg reke koča pa stoji ti. Baš črez reko davi sem letela, kaj pa ribič tamkaj stari dela? Na vso moč se starec v veslo upira, pa svoj čolnič proti bregu tira; čolnič tira, hčerko svojo gleda, ki v naročju spi mu mrtva, bleda . . . Pa čim bliže koče čolnič pluje, teže ribič tarna in zdihuje:
Reka zlobna, kaj si mi storila! Hčer edinko si mi pogubila! Stoče sivi starec in solzi se . . Poigrava burja mu z lasmi se .
Pesem svojo vrana črna spela, pesem spela, z lipe odletela.
SVETINJA.
Bogastva ni mogla mi dati, svetinjo pobožno samo; na glas je solzila se mati, pretežko bilo je slovo.
„Svetinjo na zlato!" je dela, „zaklad to častit je, moj sin! Od dedov sem jaz ga prejela, zdaj dajem ga tebi v spomin!
„Domače boš kraje ostavil, med tujimi hodil ljudmi, zaklad pa ta moj ti bo pravil o domu, kjer mati živi.
„Rodove boš videl srečnejše, zemljo bogatejšo drugod; svetinja te spomni: krasnejše od svoje ne najdeš nikod!
„In ko bi nas tujci grdili, domačo nam smešili last: Svetinja te spomni, sin mili, da matere braniš mi čast!" . .
Na glas je solzila se mati, ko težko jemal sem slovo; ničesar imela ni dati — svetinjo pobožno samo.
Svetinjo to hranim jaz verno, od matere dano na pot: ljubezen za dom neizmerno, za dom in nesrečni svoj rod.
CELJSKA ROMANCA.
Noč nad celjski grad že pozna pada. Kdo na tihem jaše mi iz grada? Varno stopa po stezici vranec. Dragocen je tovor, strm je klanec! Prismejf se ščip izza oblaka — lahko vidiš ga sedaj junaka. Halja črna krije redovnika, redovnika, živega svetnika! Glej v obraz mu, glej ta lica vela ! Od solza so pač mu obledela; te oči, kot da so brez življenja; to prihaja, brate, od trpljenja, od moljenja, svetega bedenja! . . .
Hitro stopa vranec v mesečini, jezdeca že nese po dolini.
„Brže stopaj, konjič vranogrivi, brže stopaj, konjič iskroživi! Glej, tam selo znano je pred nama; pohodila često sva ga sama. Dobro znana ti je hiša mala — tamkaj bova zopet nočevala!
Tebi ovsa za večerjo dajo,
a najboljše meni, kar imajo . . •
Torej spejva . . .!"
„„Postoj, pater Ureh, preslavni Celjan, svetnik po deželah devetih! Pri kraljih, cesarjih sveta si poznan, še bolj pa pri naših — dekletih!
„„Dekleta slovenska cveto nam na čast, lepota njih v pesmih slavi se; kaj čuda, če v sladko lepote si past ujel pač naposled še ti se!
„„A dekle iz nas in pobožni mož ti — veš, križ je to — nista jednaka! Mladenke so naše rudeče krvi, po tebi se modra pretaka!
„„A ker si mogočen, lahko narediš, da sitna izgine razlika, izlahka za ženo potem jo dobiš, če ktera dev naših te mika. —
„„E, pojdi, grof, z nami k posvetu takoj, da moški se dogovorimo! Pogodbo podpišeš nam sam še nocoj -poprej te domov ne pustimo!"". . .
Sluša Ureh govor starešine, dobro sliši — nič nato ne zine. V grlu nekaj sapo mu zapira, plah nekako se menih ozira: Mož stotina straži ga vaščanov, mož stotina hrabrih Teharčanov!
S konja stopi Ureh jim počasi, nič ne reče — malko odkašlja si.
V sredo med-se viteški vzemo ga. pa k županu na posvet vedo ga.
Starešine vsi se poklone mu, dolgo pismo da župan v roke mu. Kaj li sklenil modri zbor je selski? . . . Ta-le čital list menih je celjski:
i,Jaz> grof Ureh, grof in knez Celjanom, vsem Celjanom in okoličanom, knez Slovencem in gospod Hrvatom, nam sosedom, našim ljubim bratom, desna roka kralju gospodarju in pobratim turškemu cesarju: Teharčane poplemenitujem, v plemski stan vse selo povišujem — ali, kakor se po naše reče —: Modra kri po žilah vsem naj teče!
V grbu dvoje zvezd jim sveti jasnih to spomin bo nje oči prekrasnih! Zvezd srebrnih dvoje v grbu sveti — to spomin bo lepi Margareti,
ki je kriva, da vam plemstvo da se za sedaj in za vse večne čase!". . .
Gleda Ureh starejšine srenjske — ej, prejake so pesti slovenske! . . . Tiho sede, s čela pot obriše, s svojoj rokoj pismo jim podpiše; podpisavši — jo domov popiše.
Teharčani pa, junaki zviti, dan današnji še so plemeniti.
BALADA O POTRESU.
Zastave vihrajo, zvonovi pojo, procesija dolga se vije, pevaje, moleč litanije; in peva in moli in prosi tak6: „0, čuj nas, Bog, v sveta nebesa, obvaruj nas potresa!
„Svetniki, svetnice, uslišite nas,
prijatelji vsi nad zvezdami,
o bedite verno nad nami!
K vam vzplava molitve goreče naj glas
in k tebi, naš Oče, v nebesa -
obvaruj nas potresa!
„Uslišanja vredni, oh, nismo sami,
uslišanja vredna jedina
nedolžna je naša mladina.
Nje prošnja, preblaženi, k vam naj kip
njo sliši, Bog, v svoja nebesa —
obvaruj nas potresa!"
Zastave vihrajo, zvon6vi poj6, procesija v cerkev se vije, pobožno moleč litanije; in staro in mlado prepeva srčn6, in pesem se 6ri v nebesa: „Obvaruj nas potresa!"
In orgle mogočno s koru zabuče, in mašnik v ornatu mašuje, presveto daritev daruje;
on z narodom moli, ne moli za še, goroče vzdihuje v nebesa: „Obvaruj nas potresa!
„Kraljica svetnikov, o, čuj nas, o, čuj!
Devi'ca brez greha spočeta,
čuj, romarjev kliče te četa!
Vse naSe vzdihljaje ti Sinu daruj,
gor nesi jih v sveta nebesa —
obvaruj nas potresa 1"
In orgle bučijo in pevci poj6, in mašnik ves v zlatu mašuje -podzemeljski grom se začuje! . . . Madonna v oltarju se zmaje močno . . . Zamolkel krik čuješ v nebesa: „Obvaruj nas potresa!"
Vse tiho? — Kje cerkev? . . . Glej, zemlja zija!
Iz brezdna Strle podrtine . . .
Vse tiho na dnu globočine?
Ne! — Glasno mrliči vpij6 do Boga,
tisoči kričijo v nebesa:
„Obvaruj nas potresa!"
ČAŠA NESMRTNOSTI.
„Kadar ob smrtni uri duša stopi človeku do grla . . .
Kdo mu ponudi čarovne pijače, da bi ga otel ? . . ."
Koran, sara 75.
Turban pisan diči ruso glavo, damaščanka mu visi ob boku. Knjiga sveta je pred njim odprta, — koran čita' mladi Abduraman,
«
21
koran čita, suro baš o smrti, in o smrti in življenju večnem. Svetel dan mu sije skozi okno, krasno jutro v izbo se smehlja mu jasno jutro, dete vesne mlade, ali v duši jasno ni kalifu. Težke misli misli Abduraman! . »Smrt! Že zopet duha obletavaš, vešča črna, misel nevesela? Smrt? Umreti! — Moram li umreti? . Allah, v srcu vžgal ti čut ljubezni, , glavi vdihnil si duha modrosti, meč oblasti dal si roki moji! Glej, kako naj ločim od ljudi se! Veže nanje me ljubezni spona! Glej, kako naj misliti prestanem?
V duhu nosim svet in — tebe, Allah! Glej, kako naj z mečem se razstanem Najzvestejši mi je on tovariš . . ."
V težkih mislih je kalif korddvski!
V težkih mislih tri pozove k sebi: Zove k sebi Hakima, zdravnika, zove k sebi S6fra, čarovnika, zove k sebi derviša Rašida.
Stopi predenj prvi, Hakim, lečnik.
„Ni li leka zoper smrt na sveti?
Duh čemu nam? In čemu so vede? -
Mora biti — večno čem živeti!"
„„Jasni emir, solnce zemlje španske! Srečen sem, da smem pred tabo stati! Moč veliko ima znanost naša, ali vsakdo večnosti ni — vreden! . . .
Ti nastrezi si v kristalni čaši rose v polju, predno solnce vzid stopi v rosi biserov mi morskih, pij pijačo mojo juter sedem . . . Večno živel bodeš, emir jasni!""
Jedva svita dan se nad Korddvoj, s čašoj v roki spe kalif iz mesta. V polje ide, predno solnce vzide, roso streže v čašo si kristalno. S polnoj čašoj v grad se svoj povrne, vrže vanjo biserov peščico; čaka, čaka na čarovno pitje, ali biser ne stopi se v rosi!
In že stopi predenj Šofer slavni.
„Svetli emir, muslimanov dika! Neumrlost dati če ti Šofer. Mnogo more veda res zdravniška — vse premore veda čarovnfška, alkimija, sveta veda naša! — Glej je čaše, ki nesmrtnost daje! Pij zdravilo njeno čudodelno, pij zlato, v tej čaši raztopljeno — pij iz kupe moje si nesmrtnost!"
„„Sam pokusi jo poprej, pijačo 1 Nagni krepko, Šofer moj učeni!""
„Svetli emir, čaša ta ni zame — Ti jedini . . .T
„„Sam pokusi prvi Naj pijače vidim prej učinek!""
Dvigne Šofer kupo svojo k ustom, a kalif nad Sofrom damaščanko. „„Glejmo, je li pitje tvoje pravo"" Abduraman mu odrobi glavo.
Stopi predenj stari Ali Rašid:
„Najmodrejši si v Korddvi, serec? Čuj, povej mi in skrivnost razjasni Ni li leka zoper smrt na sveti? Mora biti — večno čem živeti!"
Dvigne roko stari Ali Rašid, derviš stari v halji siromaški, siva brada mu do pasa pada, — dvigne desno pa kalifu reče:
„Leka iščeš, mladi Abduraman, leka rad bi, ki nesmrtnost daje, pil zdravilo, ki ti večnost daje ? Iskal leka takega pri vračih, iskal že si ga pri čarodejih — prevarili pa so vsi te kruto . . . Sam imaš jo čašo čarodejno, sam naredi pitje si nesmrtno! Čaša tvoja je — življenje tvoje! Sam napolni z večnosti jo lekom! Čaša tvoja je življenje tvoje. Vlivaj vanje vsak dan dela dobra, dela slavna za rojake svoje, za rojake in za domovino! Zlega čina pa ni jedna kaplja V čašo nikdar ti ne kani toto!
Prej ne nehaj vlivati v posodo, dokler polna ti ne bo do roba, dokler polna čisto ni do — groba! . . Truplo tvoje pač strohni v gomili, ali čaša tvojih del ostane! Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje, s pitjem njenim bode se napajal — v delih svojih živel sam boš večno! . .
Knjiga sveta je pred njim odprta,
a ne čita mi kalif korana,
zre za starcem, ki črez prag odhaja,
zre za njim, sam sebi si šepeče:
„Ta utegne biti čaša prava,
čaša tvoja, modri Ali Rašid!"
ZIMSKA ROMANCA.
„Pet mesecev?! ... Do maja, se mi z ko kuriti nehamo že peči . . .
„Saj veste, kaka moč je lepe žene! Jaz ljubil njo sem, ona, ona mene. Če vrabec sme iskati si družice, kdo to človeku braniti bi kanil? No, nama zakona ni nihče branil, naravne, pravijo, so to pravice. —
„Ljubezen bila vsa je dota njena,
jaz njej dal kos sem svojega — imena
Gospod sodnik! Prijetno tu pri vas je.
Ej, gorka peč, ej, ljuba ti toplota, —
ko godci godli bi okrog života!
A druga pela v koči tam pri nas je!
Ko zdaj-le, brilo je krog prhle koče, na oknih led je vence vil cvetoče. Na smrt je bolna ona mi ležala, ki črvom lačnim je življenje dala.
In jaz doma, gospod sodnik, brez dela; brez dela pa nas jeden nima jela . . . Odreveni, okameni že s časom človeku srce v revnem tem življenju, in v borbi tej za kruh in v tem trpljenju. A bede naše odoleti glasom več mogel nisem! Planem tja na grad-. „Otroci zmrznejo mi v jedni uri . . . Drv prosim malko, da se peč zakuri!" —
„„Ha, če jih zebe, pa gredo naj spat!'"1
„Gospod premilostni, pa prosim kruha!" „„Beračem tu ne peče se, ne kuha!""
„Obleke stare bode morebiti,
da mogel deco golo bi pokriti". . .
„„Poberi se!"". . .
„Ostavil bil sem grad — in tisto noč sem moral biti — tat! In »greh je krasti", rekla mi je mati, pokojna mati — Bog ji nauk plati! —
„Srcž imate, sodni vi gospod!
Usmilite še mojih se sirot!
Da moji ne bi t6, kar jaz, postali,
da ne grešili bi in ne jemali:
kar dajte z mano vred jih vse zapreti,
da jesti bodo mogli in se greti! . . .
„Ej, draga peč, preljuba ti toplota, tu godci godejo okrog života. A zunaj tam kako spet s snegom mete in v divjem plesu vihra suče pete!"
KRISTUS IN PETER.
Zveličar in Peter po svetu hodila,
po svetu hodila, nevedne učila.
Pa gresta mi nekega dne oba
po veliki cesti tako sama.
Za gore že solnce je spravljalo se,
od gričev, vršičev poslavljalo se.
Pa gresta po cesti moža častita,
globoko zamišljena ne govorita.
Globoko zamišljena — ne! — to se pravi:
Zamišljen v resnici bil sam je Gospod,
v tla gledal in gledal vso dolgo je pot;
Bog vedi, kaj mu je hodilo po glavi!
O! Peter bi davno že rad bil golčal,
z velikoj težavoj le je molčal.
(Ker, kdor veliko in rad govori,
ne misli globoko — izkušnja uči).
Beseda mu baš je na koncu jezika:
pred njima prikaže se čudna slika!
V dnu jarka globokega, tik pri cesti
kmet ležal je vznak in v nezavesti.
„He, klada pijana, zmezi se. zmezi!"
zadere Šent Peter se v sveti jezi;
„Domov! Mar nič se ti še ne mudi?
Brez olja je starka doma in soli!"
A Kristus Šent Petru s kazalcem pomigne:
»Pomagaj, da revež na noge se vzdigne!
Sok trsov moža pač je malko ukanil, doslej se ni bil še nikdar upijanil, no pošten je sicer in dobra duša . . ." Šent Peter strmeč te besede posluša in, hoče-noče, do prvegB praga — pod pazduhoj kmeta vodeč, pol noseč, pod težoj rojaka se dobro poteč — zveličarju spraviti ga pomaga.
Pa gresta po cesti zopet naprej, kdo jima naproti prihaja? — Glej! Berač je ostuden, poin gnilih gob, živ mrtvec, ko svoje dni modri Job-A glej, zveličar se jadniku bliža: „Oh, brate nesrečni!" srčn6 ga pozdravi s poljubom bolnika pri priči ozdravi. Šent Peter se čudi, od čuda se križa.
Pa gresta po cesti beli naprej, kdo jima naproti prihaja? — Glej! Mož svetega lica, v obleki bogati, na prstih se prstani bliskajo zlati. In glej, že od daleč se jima odkrije, „Hosana, sin Davidov!" skoro zavpije . . „„No, vendar že enkrat — hvala Bogu!"" oddahne si Peter — „„bil6 ni miru od sitnih pijancev in postopačev, in gnusnih in gobavih samih beračev. Zdaj prvi nas sreča mož pošten in pravi!' In Peter neznanca spoštljivo pozdravi. A Kristus? — Popotnika še ne pogleda! In nalašč od njega obrne se v stran, ko mimo gre tujec ves sladek, skesan — za Petra spet nova uganka, seveda
„Kako pa, da tega preziraš? Povej!"
„„Na ustnah ta človek pač nosi Jehovo, a srce le Mamona moli njegovo; o, Peter, ta svetec je — farizej!""
BOJ PRI P1ROTU.
(Dne 28. novembra 1885. i.)
„Kralj, igra je naša zgubljena — udal se je, pal je Pirot! . . . Premagana vojska je srbska, Bolgar na bojišču gospod!
„Bolgar, gospodar že v Pirotu, ko piš privihra nam še v Niš . . . Ni varno več tukaj za tebe; hoj, bolje, da kar ubežiš!
„1 v Beligrad — v srce očini — pridere pobedni mejaš . . . Življenje in krono kraljevo — bojimo se, da zaigraš!"
Nem sluša vest grozno kralj Milan, pred licem se dela mu mrak . . . A ranjencev prvih dovede mu s polja krvavega vlak.
Pomičejo tožna nosila po ulicah niških se tam . . . Vse mesto hiti jih sprejemat; med množicoj kralj stoji sam.
In k prvemu kralj se pripogne: „Za mene zdaj, revež, trpiš! Naznani poslednjo mi željo; zgodi se ti, česar želiš!"
„„Ob Moravi oče moj stari tam spet mi je stopil na prag in s praga ozira se v daljo, dohaja li sin že vojak ?
„„Zastonj pač on hodi me čakat, zastonj si napenja oči! Ah, on ne dočaka več Marka . . . Tolaži očeta mi ti!""
In drugemu reče vojaku: „Bil borec si hraber vsekdar! Naznani poslednjo mi željo; izpolni jo tvoj gospodar!"
„„Tja k koči ob Drini deroči zdaj plavam črez dol in goro, otroke in ženo cvetočo poljubit, objet za slovo.
„„Brez mene kako naj živijo? Ubije jih glad in pečal . . . Sirote izročam zdaj tebi, ti bodi jim oče, o kralj!""
Pripogne se k tretjemu v krvi „Boril si se hrabro, sin moj! Naznani poslednjo mi željo; izpolni rad kralj ti jo tvoj!"
„„Ni žena ljubeča, ni deca ne čaka na mene doma; pogrešal ne bode me nikdo, ko s tega izginem sveta.
„„Umreti, čim prej dotrpeti! Jedino t6 zdaj-le želim • . . Kaj rana na prsih tu smrtna! Oh, rane jaz hujše trpim!
„„Sramota boli me, sramota, da Srbu zdaj Kajn je ime . . . Da narod moj, bratomorilec, krvave zdaj nosi roke!
,,„A, kralj moj, ko smrt me poljubi, zakličem, da čul bo ves svet: Kdor brata mi ščuje na brata, ta bodi — ta bodi proklet!""
NA SEDMINI.
Ne sama ti, ne sama ti — vsa vas se v solzah dnes topi!
Predvčerajšnjim še čil in čvrst, sedaj ga krije črna prst!
Tvoj mož bil sicer že je star, že star, a dober gospodar.
Bil že je kratkoviden, res, in gluhih malko že ušes:
No zdrav in jak Se korenjak, krepak tako ni starec vsak.
Oj, dober mož, predober mož! Še dolgo pomnila ga boš!
Sam pravil nam je čestokrat, kako ima te srčno rad.
„Mladi se vek življenja moj, odkar poročil sem se ž njoj.
„Cvetoča ona, vel že jaz, pri meni pač ni kratek čas . .
„ln vendar, vendar ljubi me in zvesto hrani mi srce!
„Zvestobo nje poznate vsi — noben je fant ne preslepi . . ."
In zdaj je v grobu dobri mož, še dolgo pomnila ga boš!
Luč večno Bog mu skoro daj, in večni mir in sveti raj!
Lahko bi živel še kaj let,
dal marsikak nam moder svet.
Kak naglo ga je vzela smrt. odnesla ga na tihi vrt!
Bog ve, Bog ve, kako je to? Kdo soditi si upa, kdo? —
On star, a mlada, živa ti — tako pač večkrat se zgodi!
Oh, dobra duša, poštenjak, spoštoval ga iz nas je vsak.
Izpijmo čaše polne zdaj,
v spomin njegov vsak pije naj!
Kozarec vsak naj bode suh, da mir njegov imel bo duh !
Da kdaj ne pride plašit te, nocoj še morda strašit te!
Le vdova še izpila ni . . . Kaj ti obraz tako bledi?
„Ne vidite pri vratih ga? Kaj neki v roki tam ima?"
„„Ne vidimo ničesar mi, pač varajo te le oči.""
„Kako je bled, kako je bled!
Moj mož?!... Kaj vrača se na svet
„Kaj neki sveti se mu to? Ah — kupo mi drži z roko!
„ln v kupi moten je napoj, pijača kalna, soprog moj 1"
„„Ne vidimo ničesar mi, pač varajo te le oči.""
„ln zdaj iz čaše piti če,
že nese k ustnam jo, gorje 1
„Ne pij, ne pij tega, ne pij I V kot s kupoj, da se razdrobil
„Gorje 1 — Izpit je vse do dna . • Kako telo mu trepeta I
„Gorje, gorje 1 Ti pil si smrt, čuj, v grlo si izli! si smrt I
„Saj nisem natočila jaz, nalil ti on je tisti čas.
„Ko tebe ni bilo doma, bila sva ž njim sama, sama.
„Roko ovil okrog vratu, v uho šepetal mi medu.
„PrišeI je bil sosedov sin, prinesel čudnih tekočin.
„Srce je meni preslepil,
a tebi v kupo smrti vlili ....
„Ne vidite li tam-le ga i Kako telo mu drgetg I
„Kako si bled, kako si bledi Moj mož t — Kaj vračaš se na svet
DVORSKI NOREC.
Kaj sloniš tu sam, zamišljen dragi Ali, modri Ali? Glej veselja morje šumno, kak to polje po dvorani I
Kaj stojiš tu nem, zamišljen Glej te pare, ki vrte se po dvorani v plesu lahkem, glej jih prince in princese 1
Hodil mnogo si po svetu. Reci, kje, na kterem dvoru veselice so krasnejše, nego moja je nocojšnja?
Glej briljante, diamante v sultan i je diademul Kje si videl lepših, dražjih? Rad bi vedel, rad bi vedel!
Vrat Afde glej princese! Biserov si kje že videl na človeku kdaj katerem še svetlejših in čistejših?
Kje si videl lancev večjih, lancev še iz težje rude, nego zlata je veriga, ki jo nosi paša Jusuf?
In vilinska oblačila! Kje je lepše tkana svila, kje obleka bolj okusna, nego tu na odaliskah ? . . .
Zaškrebljajo zvončki norski, šiljasta se zmaje kučma, ko \z sanj se vzdrami Ali pa satirska skremži usta:
„Lepših videl sem demantov, biserov sem čiščih našel, in verig sem gledal težjih in obleke vse to dražje 1
„Daleč treba ni hoditi, da se, sultan, sam prepričaš, ka tvoj norec, modri Ali, golo pravi ti resnico.
„Dražja, nego svila dvorska, raševina mi je kmetska, ker si vsak jo sam zasluži z delom težkim in poštenim !
„Težji, nego lanci zlati tu na prsih gizdalinov, sužnosti so lanci hudi, kteri narod moj težijo 1
„Biserov še hočeš čiščih? — To so solze milijonov stradajočih zarad tebe, ki tu paseš si pohotnost!
„ln najljepši diamanti — to so svete srage tiste padajoče s čela možu, ki za svojcev kruh bon' se!"
MEJNIK.
Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom tam par volov.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči sam gre domov.
„Hm, pravijo, da ni baš varno iti tod obsorej I
Popotnike da včasi rado straši ob cesti tej.
„Pa bil je Martin svoje dni vojak vam, na straži stal,
po noči čul tam uro biti vsako — pa bi se bal ? I
„Še pri Custozzi bal se nisem smrti, zrl ji v oči —
pa tukaj mar ko dete bi trepetal, če list šušti ? 1". . .
Dospe do svoje hoste . . . Čuj, iz teme: „„Joj! kam bi del?"" — „Kaj? — Kdo si božji? — Kam naj deneš,
[vprašaš? —
I, kjer si vzeli"
.,„Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo mejnik le-ta,
presadil ga skrivaj na last sem tvojo za sežnja dva I
...,Oh, in seda1, odkar moj duh odplaval na oni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prokleti, pač sto že let I
„.,0h, to težil"" . . . Zabliska se: Po cesti pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami mejnik noseči , . .
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam, in ni se bal . . .
Kako nocoj domov je prišel s sejma, pa le ni znal!
A čudno prineso mu vsi novico, ko sine svit:
„Sinoč umrl je nagle smrti sosed, mejaš naš — Vid l"
LIST IZ KRONIKE ZAJČKE
Slavni svetec v blaženstvu nebeškem, kartuzjancev oče, sveti Bruno, ki rodil si nas v dolini pusti, tam v šartreški nas rodil dolini; ki razgrinjaš i nad nami plašč svoj, zbranimi tu v samostanu Zajčkem; Ne zameri, oče, ne zameri, da ti sin tvoj, stari Marijofil — samostanov tvojih prej nadzornik, a zdaj prior v domu tem nevredni — piše danes v kroniko te vrste, pergamenu da izroča zgodbo, zgodbo, ki bo žalila te morda I . . ,
Trideset je let že padlo v večnost, trideset od tistih dob let dolgih i Dan jesenski bil je topel, krasen, ko priromam tu pred klošter Zajčki,
razoglav pred samostan priromam.
Palico sem potno držal v desni,
a v levici sveti rožni venec.
Pred svetiščem obstoji mi noga;
prag prestopim, v cerkvi sem prekrasni.
Skozi okna gotiška visoka
žarki solnčni lili so se vanjo.
Hiša božja prazna, osamela t
V refektorij grem . . . tam bodo bratje
Na stežaj so vrata vanj odprta,
od obeda še šibe se mize,
a v dvorani ni je duše živel
Po hodnikih samcat stopam dolgih —
celice so prazne, vse je tiho,
le korakov mojih jek se sliši;
med zidovjem čudno to odmeval
S sten obrazi gledajo me resni,
radovedno vame zro podobe:
Slike stare priorjev pokojnih,
slike stare kartuzjancev Zajčkih.
Groza skoro me obide rahla.
Sam ne vem, kak dolgo tod sem blodil
Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem
vrata najdem le napo! priprta,
iz dvorane govor, hrum in petje I
Tihotapim k durim tem po prstih,
slušam, slušam — to reči so divne!
Hrum potihne, visok glas zapoje:
i lz raznih krajev, časov do stropa knjig leži, a jaz med vsemi ljubim tam zvezek poezij!
„Kaj sta Horac in Pindar! Kaj Sappho in Ovid i Tam v mojo knjigo višji pesniški duh je vlit.
,Če sladka me vsebina zanese pod nebo, še jaz bi menda odo zapel tačas lahko I*. . .
Aj, očetje so v biblioteki?!
Čul sem že o učenjakih Zajčkih . . .
Torej res ! • . .
Brat drug se že oglaša;
„A moj foliant je tam stari! Iz njega rad čitam vsekdar; čas letnico zglodal mu davno, pozabil že se je — tiskar.
„Če pisca ideje globoke premišljam do pozne noči, vsa čuda priroda mi jasno razgrne tačas pred očmi!". . .
Bas resnoben zdaj za tem zapoje, da dvorana vsa bobni od jeka in zidovje nad menoj se trese;
„Resnice že dolgo sem iskal zaman, premetal neštete sem liste; v tej knjižnici našel pa zdaj še vsak dan v vseh knjigah resnice sem čiste!"
Tu veselo zazvenče kozarci 1 Odprem vrata, vstopim in pozdravim: „Mementote mori 1". . .
Klet prekrasna I Klet prostrana me objame hladna. A v sredini sodov velikanskih, tu sedijo patres kartuzjanci okrog mize hrastove ogromne; čašo v roki vsak drži penečo . . . „Bratje dragi: Dominus vobiscuml Tukaj torej knjižnica je vaša?! — Po ukazu strogem iz Šartreze prišel k vam je brat vaš Marijofil, da pregleda samostan vaš Zajčki, da napredek vidi v učenosti, ki izvira v knjižnici vam toti . . ."
*
S težkim srcem pisal te sem vrste, s težkim srcem to beležil zgodbo. Ti Spasitelj križani na pultu, ti na steni, Mater Dolorosa! Vidva sta mi priči, kak nerado teklo danes mi pero je gosje. A veliki grešnik Marijofil, ki osivel je, pišoč to knjigo, kroniko o samostanu Zajčkem. on ni mogel in ni smel drugače ! Kajti res je resi Resnico samo vselej piši vestni zgodovinar 1 Ne na levo gledaj, ne na desno, kaj vrstniki poreko, ne baraj I Kaj potomci poreko, ne maraj! — ln zato, kaj ne, da ne zameriš.
da je pisal sin tvoj Marijofil v knjigo to-le danes zgodbo čudno, ki vršila se je v Zajcu lepem, ko smo šteli leto: tisoč petsto šestdeset in štiri še po Kristu —, oh, saj vem, da rad mi vse odpuščaš, v slavi rajski, oče Bruno I Amen.
PRVA MUČENICA.
(Staroegiptovska bajka.)
Postavljena že je grmada . . . In ona vrh nje stoji — ah I Gorje ti, gorje, mučenica:
V trenutku pepel boš in prah I
Privezana k stebru je deva, obleko že sneli so ž nje . . . Boginja ti živa si krasna, ne hči iz ponilske zemlje 1
Lasje ji vihrajo na vetru, z grmade ozira se dol . . . Ves Memfis obsojenko gledat na trgu se zbira okol.
V daljavo neznano zre deva. Oči kaj gore ji tako? Ponos mučeniški, nemara, nesmrtnosti vera je to?
Glej, bakle že tu so goreče I A žreci nes6 jih sami — služabniki Apisa sveti — in njih poglavar govori.-
„Odkod je k nam prišla, ne vemo t Ne vemo, odkod je doma 1 Ni otcu ni materi sama, imena ne ve, ne poznal
,,Če Nila ni našega dete, od Gange pač svete je tam; iz Babela morda poslali, iz modrih Aten so jo k nam I
„Odkar nam Oziris in Izis življenje delita in rast, kar svetemu biku božanska pri nas izkazuje se čast:
„To devo zdaj čuli smo prvič 1 Smel govor je njen in ves nov; taji nam red stari svetovni, svetost taji naših bogovi —
„Njen nauk in njene ideje — zapisano to že je kje ? Ni v hieroglifih besede prevratne nikjer ne stoje! . . .
„Ukazali smo ji molčati in bičali jo do krvi . . . Zaman 1 Po Ponilju povsodi zavajala nam je ljudi 1
,,V verige jeklene vkovali noge smo ji mi in rokč . . . V dnu ječe na slami naj gnili kosti ji na veke strohnel
„Črez noč so odprla se vrata, zapah za zapahom razbit . ■ . Zdrobila okove je težke in planila zop"et na sviti
„Bogovi zbog nje že jeze se, do vrha je vzkipel njih srd . . • Egipčani, njim jo žrtvujmo I . . • Grmada zdaj tvoja bo smrti"
„Zažgitel". . . Gori že grmada, v dim deva zavita je vsa, poljublja že ude ji plamen — a ona se samo smehlja.
Kaj znači smehljaj na teh ustnah ? V očeh kaj pomeni ta žar? Ponos mučeniški je sveti? Nesmrtnosti nada je mar?
Le gori, grmada, le sveti prek sfing, piramid v nedogled l Preženi, razsveti temine, s katerimi svet je odet 1
O luči . . . Mučenica utihne , . . Grmada pepel je in prah . . . Kje zdaj si, boginja ti smela? Kje tvoja nesmrtnost je? — Ah 1
A kaj iz prahu in pepela pred žreci tu dviga se ? Glej I Spet živa stoji mučenica, krasnejša, močnejša ko prej!
„Kdo si, čarodejka neznana? O phoeni\ prečudni ti, kdo ?"• . ■ A ona krvnikom se smeje, s ponosom jim reče le to:
»1 smrt sem premagala slavno 1 Nesmrtna zato sem poslej . . . Ime mi je — Misel Svobodna, a moj je ves svet zanaprej I . . .
„STARA PRAVDA."
TABOR.
(1573.)
„1 > kurtzer Zeit zu krieg und slreit kham maniger her von weitten . . .
Ain yeder schvvur bev seinem ayd." (I. p.)
Hej, to vam je živo pod Klanjcem na Sotelskem polju nocoj I Upornikov dvadeset tisoč za pravdo pripravlja se v boj.
Ščip gleda z napetim obrazom na tabor ustaški zavzet; posluša tam konj rezgetanje in sabelj posluša žvenket.
Sam sneg in sam led po poljanah, božični razsaja vihar, a v srcih je vroče, prevroče — osvete razgreva jih žari
Sred taborja tam pri kurišču možje pa sedijo trije; zimzelen, kokotja peresa junakom s klobukov vise.
Veselo praskeče jim ogenj, iz sanj se mi prvi vzbudi; na puško kremenko naslonjen kmet Pdsanec pravi, veli:
„Car daleč, a Bog je visoko 1 Odkod pomoči in sveta? — V pest svojo odslej le verujem, zaveznik moj — puška je ti \u
Veselo praskeče jim ogenj, iz misli se drugi vzbudi; sede pa na topu tam turškem, voj Ilija sam govori:
„Vse vzel mi je Tahi imetje, oropal me s krutoj rokoj 1 Zato, kakor vesta, sem puntar, zato sem med vami nocoj I . . .
„Ha, to vam je bilo življenje! O krasni minuli ti čas, ko Turkom sva cepila glave, naš Lenkovič slavni pa jaz I
..In z istoj zdaj sabljoj gospodo pošiljal vam v pekla bom dnol Želite, da vojvoda vaš sem? . . . No, v božje ime, pa naj bo!
„A z vami vred tukaj prisegam:
Umrjem vam rajši stokrat,
ko enkrat še iti na tlako,
le enkrat k gospodi še v grad! —
„Ko zmanemo Turke krščanske, Slovenci se združimo vsi! Takrat si izvolimo kralja . . . No, kralj naš, brat Gubec, boš til"...
Pojemlje že ogenj, le Gubec zamišljen strmi vanj doslej . . . Tu vstane, znak bratom da s sabljoj in reče jim samo: „Naprejl"
STAVA. (1573.)
„Wir vvollens frischlich vahen an, Khainen darin leben Ižn." (I. P-)
I.
Vino pije Oger Ferenc Tahi, vino pije na graščini svoji, Podsosedom, v gradu na Posavju. Ž njim ga pije slavnih gostov družba, grofov sedem, vitezov petero.
Prašaj, kdo so — poreko s ponosom: .,Vsi sinovi vojvode Arpada!" Njih obrazi pričajo pa glasno: „Polovica nas je janičarjev 1-A med njimi še baron je nemški, Jože Turen, vlastelin na Krki, vlastelin in stotnik čet uskočkih.
47
Teče gladko v grla vince sladko, m skoz grla stopa vince v žile, in po žilah stopa gostom v duše, stopa v duše, v srca jim junaška .. Čudodelnik duh si vinski divni! Prideš v žile, kri se nam segreje, prideš v srce, bije nam hitreje, prideš v dušo, pa nam oživi se, razvedri se in razveseli se. Čudodelnik duh si vinski divni! Čuda delaš danes Podsosedom! Omečila srca so se gostom, pa v junaška ljubijo se lica, od ljubezni brat objemlje brata. Glej, tu vstane mi za mizoj Turen, Jože Turen, stotnik čet uskočkih, dvigne čašo rujnega bizeljca, dvigne čašo, začne govoriti: „Krasno smo pri tebi se sestali, ljubi sosed ti naš, Ferenc Tahi! Bogme, tu je pravo še življenje, tu pri tebi! Skoro sem pozabil, od kedaj že gost sem tvoj presrečn Ali, prašam vas, gospoda moja, kdo dandanes treba lepše sloge, nego plemič, stiskani povsodi?! — Hudih časov, oh, smo doživeli! Plemstva stari majejo se stebri! Kdo jih maje, kdo podreti hoče? Ha-ha, bratje, sram me je, a res je Kmetje to so, delavci, seljaki, ti slovenski in hrvatski kmetje! Ljud umazan krati nam pravice, posvečene od stoletij šege!. . .
Človek kmetski in plebej — povejte! kakšno pravdo naj ima neplemič? Mi vsi vemo to, gospoda draga: Človek pravi, to je samo tisti, ki ga diči grb na pergamenu! Mi vsi vemo, kaj je volja božja: Jeden rojen je, da gospoduje, drugi pa, da prvemu hlapčuje; jeden delaj, drugi tam počivaj! Jeden stradaj, drugi pa uživaj I . .. Pa ukazi kmetu danes tlako, koj zagode pesem ti o pravdi, takt pa bije s cepcem ti po hrbtu! Zagrozi ti še z Matijem Gubcem, kraljem novim, kmetskim kraljem svoji ki gradove nam podere naše! . .. Nekrščansko se postopa z nami, oh, krivice nam gode se težke!. . . Ne, ne — tebi, mili Ferenc Tahi, tebi bati ni se roke selskel Ti brzdati znaš jih in krotiti. Tepeš jih in bičaš, da je radost, oslavil si daleč se po svetu! Občudujem plemiški tvoj ponos, posvečujem polno to ti čašo!"
„„Vivat! Eljen!"" - in poljubi vroči in objemi in junaške solze!
Čašo novo si nalije Turen, nadaljuje govor v sveti jezi: „Mojster res si v strahovanju, Tahi! Ali, bratec — čarodej še nisi! Čarati zna samo Jože Turen, tvoj prijatelj, stotnik čet uskočkih . .
Bistra teče mimo tebe Sava, ali predno mine teden tretji — hodi gledat mi na breg valove! -predno mine dni ti trikrat sedem, voda bode Savina rudeča! Vso prečaram reko jaz ti čisto; čudesu se mojemu boš čudil: Jože Turen, moj prijatelj nemški, čarodej je pravi, mi porečeš I Staviva dnes pred svedoki stavo, vadljajva se, brate, Ferene Tahii Ako meni se posreči čara, ako Sava tekla bo rudeča, ti mi pošlješ v stavo sivca konja, da ga jezdim po ravninah krških. Ako pak se čara ponesreči, Sava teče ob obroku bistra, onda, sosed, ti dobodeš stavo I Pošljem stavo tebi jaz še lepšo, pošljem tebi, kar imaš najrajši: Rožo belo in napol razcvelo, v vrtu kmetov mojih tam ubrano; pošljem v stavo ti    dekle slovensko!"
Ko razumel Tahi je zdravico, slišal, kaj mu pravi Jože Turen, planil kvišku je ko ogenj živi: „Mož-beseda, ljubi sosed Turen, mož-beseda 1 Stavo to sprejemam 1 Vse omizje slavno nama priča. Težko čakal čarovnij bom tvojih. Rad bi videl, kak res hočeš, bratec, Savo našo nam porudečiti; rad ti pošljem tudi sivca konja,
da ga jezdiš po ravninah krških: A še rajši jaz bi videl vendar — naj v uho ti željo pošepečem -da umetnost se ti ponesrečil"
„„Vivat! Eljen 1 Stava je veljavna I""
Seže v roke Tahi gostu Turnu, v roko seže, da se vadlja zveze; v roke seže Turen vsem po vrsti, za slovo še vse poljubi gorko, vse poljubi goste in objame. V pozni noči se od njih razloči, jaše premo na svoj grad na Krki.
2.
Vsak dan jaše Tahi z gosti k Savi, hodi gledat Savine valove, so li bistri ali že rudeči. Jaše gledat Tahi teden prvi: Sava teče bistra ko popreje. Jaše gledat Tahi teden drugi, od nedelje do nedelje druge; radoveden tam stoji na bregu, radovodni vsi zro reko podse — Sava teče bistra ko popreje I ..Čarovništvo," reče Ferenc Tabi, ..čarovništvo menda ni baš lahko, Savo vodo to porudečiti, ali pa se šali z nami Turen! Ceterum, če stvar se izjalovi, meni, bratje, veste, to tem ljubše I"
„„Sedem dni še čakajmo, prijatelj!""
Jaše Tahi zopet z gosti k Savi, hodi gledat reko teden tretji;
vsak dan tam na produ mi stojijo, vsak dan, vse od jutra do večera. Kolne Tahi, kolnejo tovarši in na Turna se hudo jezijo: „Ha, za nos nas vodi Nemec zviti I"
Dan napočil jim je trikrat sedmi. Jaše Tahi k Savi dan poslednji, speje k reki z gosti na vse zgodaj, baš na praznik Agate svetnice. Pod kopiti škriplje sneg konjičem, z vej srebrno se leskeče ivje in pod nebom kroka gavran lačni.. A junaki dirjajo mi k Savi.
Gor in dol po produ jaše Tahi, hudomušno suče vranca konja, suče ga in tepe brez potrebe; hudomušno zbada ga z ostrogoj zdaj na desni, zdaj na levi v trebuh. Jašejo ž njim gostje radovedni, gledajo in vodo vsi motrijo, čakajo od jutra do poldneva — Sava teče bistra ko popreje! Divje škriplje že z zobmi mi Tahi, brke viha in od jeze piha, kolne Turna, v peklo ga preklinja: „Dan poslednji — zlagal je baron se
„„Do večera vztrajajmo še, sosed! "
Gor in dol po produ jaše Tahi, zroč nestrpno v Savino vodovje, in kolnoč skoz zobe kletve grde. Jašejo ž njim vitezi in grofi, Tahija na glas pomilujoči,
a na tihem — se posmehujoči. Gleda solnce zimsko skoz oblake, ne, mežika malce le zaspano. Zdaj razgrne se zavesa siva, z jasnega se solnce ozre doli, gleda z neba toplo in prijazno, gleda svetlo v Savine valove . . . »Kaj je to?— Ne vidite li, bratje?!"
..„Da, kali se Sava, brate Tahi I""
„Vidim prav? Ha, prek in prek se barva Torej, vendar — čarodej — si — Turen! . Ne, ne! Vara luč oči me mojih! Zajmimo si, bratje, Save v čaše I"
Zajme v čašo vode rečne Tahi, zajme gost je vsaki v čašo svojo. Proti solncu čaše vsi držijo: „Voda v čašah je zares rudeča!" Zajmejo iz Save vode drugič, proti solncu čaše vsi držijo: „Voda v čašah je zares rudeča!" Zajmejo iz Save vode tretjič, proti solncu čaše vsi držijo: „Voda v čašah je zares rudeča!" . . .
Ne počaka, da domov prijaše, kar na produ piše Tahi Turnu, piše pismo, lepo ga pozdravlja: „Slava ti! Do zemlje se ti klanjam! Mislil sem že res, da si Pavlina, a ostal si, sosed, mož-beseda! Čarodej si! Rad ti čast priznavam! Ali predno pošljem sivca konja, čuj, povej nam in razloži, bratec:
S čim prečaral Savo si nam bistro? S čim pobarval reko si rudeče? Mar črnine imaš preveč v kleti, pa si v Savo jo iztočil danes? Ali črešenj si nakuhal suhih, pa si v Savo sok izlil čarovni? Ali pa si bržčas bil na lovu, tam nastreljal zajcev brez števila, brez števila srn, volkov, medvedov, pa si v Savi plenu kri izpiral? .. . Ah, povej in razodeni tajnost, predno pošljem tebi sivca konja!"
Vino pije Oger Ferenc Tahi, vino pije na graščini svoji, Podsosedom, v gradu na Posavju. Ž njim popiva svetlih gostov družba, grofov sedem, vitezov petero -vsi sinovi vojvode Arpada! . . . Hej, to bil je zopet vaš dan, godci, fantje črni, vi ciganski fantje! Niso gosli jokale zastonj vam in zastonj ne vriskale veselo: Kolkor pesmi, toliko cekinov! -Pili vince ta gospoda svetla, vse od jutra do polnočne ure, čaš brez broja od zdravic pobili. Že razhaja družba se vesela, za slovo že brat poljublja brata: Pride pismo od barona Turna, baš na roke Tahiju graščaku I Čita pismo Tahi gostom svojim;
v pismu Turen Tahiju poroča: »Ne budali, ljubi bratec Tahi, ne budali ter se mi ne šali! Nimam v kleti preveč jaz črnine, da bi Savo barval ž njoj globoko; tudi črešenj nisem kuhal črnih, da bi s sokom Savo bil prečaral, pač pa bil sem v istini na lovu! Nisem streljal zajcev za zabavo, ne volkov, ne srn in ne medvedov, nego kmete puntarske lovil sem, veš, slovenske in hrvatske kmete! Slavno jih pri Krškem sem premagal in Krčane ž njimi vred uporne! Vse pobili moji so Uskoki, vse pobili, kar so jih dobili, vse poklali, ki se jim udali! Kri plebejska tekla je v potokih, tekla v Savo pa ti jo skalila, jo skalila in porudečila . . . To je, bratec, vsa umetnost moja! Rad bi prišel sam Podsosed k tebi truden sem od čarovnij prokletih !... Pošlji skoro mojega mi sivca!"
KRONANJE V ZAGREBU.
(1573).
„lhr khainer west umi, das endtl* (I. P-)
Zvonovi zagrebški pojo, pojo, da še nikdar tako.
»Le vkup, le vkup, gospod, tlačan! Oznanjamo slovesen dan!
. 55
„Široko ori se naš glas
v poslednjo tja slovensko vas!
„V poslednjo tja hrvatsko vas naj slišijo seljaki nas!
„Razlegaj se do daljnih dalj Matija Gubec naš je kralj!"
Ropoče boben gor in dol po ulicah, ko še nikol:
„Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves Seljakov kralj se krona dnes!
„Kjer cerkev Markova stoji, tja gledat kronanje zdaj vsi!'
Kjer Marka svetega je hram, pred njim železen prestol tam!
Pred stolom Gubec, kmet stoji. . O srečen, slaven kralj si ti!
Glej, kronanje iz oken vseh; z balkonov gledajo in streh.
Ponosno Gubec jim stoji. Molče on govori z očmi!
Poglejte smeli mu klobuk! Ni li posavski to hajduk ?
Zimzelen si za trak je del, pero kokotovo pripel . . .
In Gubcu, glej, možje trije priklonijo se do zemlje;
priklonijo se do zemlje, v škrlat odeti vsi trije.
Priklanja prvi se, veli: .,Naš kralj Matija naj živi!
.,Bog spolnil ti je željo, knez! Ves narod v tebi združil dnes!
„Tu v Zagrebu, preslavni voj, htel prestol si imeti svoj.
»Tu prestol! Glej ga pred sebo Nad ognjem žolt je ko zlato!
„Nanj sede Veličanstvo naj! Udano prosimo sedaj! . ..
„BojiS se trona?! — Ti ječiS?. O vreden, da na njem sedišl"
Priklanja drugi se, veli: .Naš kralj Matija naj živi!
„Brez krone kralja nečemo — mi kronati te hočemo!
„Na tronu svetlem že sediš, a zdaj še krono to dobiš!
„0, rači jo, prejasni knez, iz mojih rok sprejeti dnes!
„Žari se ko zlato ti vsa — saj v živem ognju je bila . . .
„Trepečeš?! Dosti si krepak, za krono rojen si junak!"
Priklanja tretji se, veli: „Na5 kralj Matija naj živi!
„0, kak te diči krone kras! Kraljev pod njoj je tvoj obraz!
„0 kralj slovenski, kmetov voj, na stolu zlatem pred menoj,
„od mene sprejmi pa v roko ognjeno-svetlo žezlo to!
„Krepko ga drži!... Ž njim vojuj, podložnikom zapoveduj!" --
In vsi zvonovi zapojo in bobnarji zabobnajo :
»Matija Gubec — živel kralj! razlegaj se do daljnih dalj!"
Na tronu Gubec kralj sedi, z mrtvaškim glasom govori:
. Kot kralj dnes prvič gledam vas — vi zadnjič slišite moj glas! . . ■
,Ves narod kronan si z meno, s kraljevoj venčan zdaj častjo . . .
„0 naš veliki petek sam! . .. Kdaj vzkresne stara pravda nam? ■ .
,Za njo duh moj vas spremljaj v bran In — pomnite današnji dan!"
VEČNA LUČ.
Na polju, polju širnem tam Stoji samoten božji hram. Svetilka zlata v njem gori, Gori vse dni in vse noči.
Naj hram ogrinja mrak teman, Naj krog divja vihar strašan: Od znotraj luč ne ugasne mu, Obseva stene jasne mu..,
I jaz sem takšen božji hram, V življenja širnem polju sam ■ . . A duša svetel je oltar — Kaj mrak, nevihta pač njej mar!
VESNI.
Pozdravljam te, Vesna, iz srca globin, Tolažbo po zemlji troseča! Budilka življenju planin in dolin, K ljubezni, veselju vabeča!
Poslancev bez broja tvoj sveti prihod Že s cvetjem in petjem oznanja; In s petjem in cvetjem slavi se tvoj god Vstajenje od smrtnega spanja!
Kaj čuda prirode ta praznični dan, Kaj to, če se zemlja pomlaja! Da narod, da narod naš živ pokopan Iz groba stoletnega vstaja . . .
Ml VSTAJAMO!
Mi vstajamo! In — vas je strah?
Pokaj tako hrumite!
Slovana se bojite? Teži vam dušo huda vest? In vest vam stiska jezno pest?
Bojite se — osvete
Od množice neštete ?
Mi vstajamo! Ni ljubo vam? Mi vstajamo gotovo V življenje svetlo, novo.
Nič več ni drag nam spanja mrak,
Na delo vodi nas korak; Noč temna je za nami, Svobode svit nas drami.
Mi vstajamo .. . Poslednji čas!
Mi nečemo umreti,
Mi hočemo živeti! Iz svojih vstajamo močf, Četudi smo pozni', mladi':
Kaj uk je zgodovine? Bodočnost je — mladine.
JAZ.
Strah pred menoj te mar je, strah Razuma božjega nositelj, Prirode smeli ti krotitelj! O človek, ti trepečeš plah! Sam polboga veličaš sebe — Močnejši kdo je li od tebe?
Poglej mi, veleum, v obraz: Jaz, moč prirodna, to sem jaz! Veliki človek, kdo pa ti si? Ti meni gospodar — še nisi! Ti meni to si, kar črvič, Ti meni majhen, pust si — nič! In s tem ničesom, kadarkoli, Igram se jaz po svoji volji. Če hočem, s tajnoj ti rokoj Potresem zemljo pod teb6j: ln pokajo kosti ji, skale, Ki prej so trdno se držale; ln tla se zemska zibljejo In majejo in gibljejo Ko morska raven valovita, Če burja biča jo srdita ... In kar gradiš si, „zemlje car", Na tleh nestalnih — kaj mi mar! Ta mesta tvoja in palače, Po kterih znanost se uči, Umetnost sveta se slavi — Otročje meni so igrače! Če hočem, samo jeden hip — In vse razrušim v prah in sip. Porušim cerkve ti ponosne, Pagode stare stolponosne; In džamije razsujem v prah In sinagoge ti na mah. Poderem tvoje žrtvenike ln ž njih svetnike in malike; Ti sam pa iz razpadlih hiš Berač brez strehe mi bežiš . . .
O, ne preklinjaj mi „očeta",
O, ne preklinjaj mi — Boga! Ne „oče", ta ni brez srca, Brez krivd ne tepe on deteta. Ne! dober oče ne podi Otrok iz hiše sred noči, Iz sladkega ne drami spanja, Ne goni jih iz stanovanja Polnagih venkaj v mraz in mrak! Iz postelje na cestni tlak Slabotnih porodnic ne meče, Ko dete v krilu jim trepeče. Očetu smili se bolnik, Svet mu njegov je žalni krik; Črez prag otroka, ki umira, Ne vlači oče in ne tira . . . O, ne preklinjaj mi Boga! Ne „oče" — jaz sem brez srca, Jaz, moč vsemirna, moč prirodna. In tebi, človek, moč usodna .. .
Trepečeš!? Ti se me bojiš? Sovražiš me in me črtfš? Čemu? Ne delaj mi krivice! Kdo sem? Poglej mi bliže v lice! Sedaj sem Brahma, stvarnik tvoj, Ustvarjam z modroj ti rokoj Svet poln življenja, velekrasja, Svet poln razuma in soglasja. A zdaj sem Siva, ki ta svet Prevračam v kaos divji spet. A nisem Brahma niti Siva, Le moč prirodna jaz sem živa! In ne ustvarjam ti svetov, Ne uničujem jaz jih vnov —
Le gibljem se brez prenehanja, Od vekov večno brez prestanja . . Ne vem, kaj je življenje, smrt, Neznana srd sta mi in črt,' A tudi ne poznam ljubezni; Ne vem, kaj je dobrost in zlost, Ne vem, kaj greh je, kaj svetost, Poznam le — zakon svoj železni; Nepremakljiv, strog, večen je In trd, neoporečen je! Kdo sem? Le premotravaj me, Spoznavaj, proučavaj me — Zabava krasna, duhovita — Do dna spoznal ne boš mi bita! Jaz sužnja tvoja? Rob ti moj? To večni je med nama boj. Komu za prid, kdaj boj konča se Ki z novoj siloj vsak dan rase? Kdo sem? Kdo pač razreši dvom Veseljnost jaz sem, ti — atom.
V SVET!
Z močjo čarobnoj spet, Oh, bolj, ko kdaj popred, Na tuje, kam, ne vem še sam — Srce me goni v daljni svet.
Kdo naj te krasne dni V samoti prežedi! Kaj ni ustvarjen svet zato, Da gledat hodimo ga mi?
Ostanite doma, Ki žal vam je zlata! A kdor tujine videl ni, Očine ceniti ne zna.
PO ŽELEZNI CESTI.
Naprej, naprej, konj ti goreči, Po cesti železnici spej! Sopihaj in puhaj pred nami Pa vleci nas hitro naprej!
Naprej črez ravnine zelene, Črez hribe navzdol in navzgor! Črez brezdna, črez smele mostove. Črez reko tod, tam skoz predor!
Naprej mimo mest, mimo trgov, Naprej mimo tihih vasi, Naprej mimo bede in sreče . .. Kako se nam sila mudi!
Naprej! ... In na desni, na levi Z voz stopajo potni ljudje, Na desni, na levi spet vstopa Sopotnikov novih v voze.
Seznaniš se s tem in tam z onim, Prijatelju stisneš roko: Postaja! Narazen!... Tu s smehom, S solzami tam kratko slovo.
Tak pisan si vlak ti — življenje! Kak hitro se vozimo ž njim! Naprej, naprej, vranec naš parni! . . , Spomin pa za nami je — dim?
SOPOTNIK.
Maglaj.
Govori, le govori, Tovariš novi moj! Ne veš, kako mi prija Prekrasni govor tvoj.
Kak smelo turban pestri Na glavi ti sedi! Obleka slikovita Baš divno ti stoji.
Zdaj noge gracijozno Podkrižal si . . . lepo! Še čibuk dragi v usta, Pa kadiva .. . tako!
Z obraza že ti čitam, Da moslem ti si vnet; Jeruzalem je — Mekka, Vzor tvoj je Mohamed.
Govori, oj govori Premih' jezik svoj! Kaj meni Mekka tvoja, Kaj meni turban tvoj!
Tvoj jezik moj je jezik, Čuj me, prijatelj ti! Slovanska sva si brata, Ej, jedne sva krvi!
65
V HUSREV-BEGOVI DŽAMIJI.
Sarajevo.
„Sezuj se!" opomni me hodža, „Prijatelj, dom ta nam je svet; Sam Allah tu moli se višnji, Časti se njegov Mohamed!"
V mošeji sva krasni ... a tiho!
V molitvi vtopljeni so baš; Na čilimih klanja do zemlje Z beračem se vred bogataš.
Skoz kupolo solnce poldnevno Na vernike sije z nebes; Na turbane pisane sije In vmes na rdeč kje kak fes.
Na ustnah trepeče jim „Allah!" Na vzhod pa jim zrejo oči. . . O, kaka goreča molitev Iz duše globin jim kipi!
Ne moti vas „tujec" jedini, Stoječi med vami neznan? . . . Ah, videti hotel sem samo, Kak Allaha moli Slovan.
Po svoje jaz — vi pa po svoje Kot bratje častimo Boga; Molitev je dobra i vaša, Če dobrega vzdih je srca.
Skoz kupolo solnce poldnevno Na brate dol sije na nas . .. Le molite, skoro da pošlje Nam Allah naš veliki čas! —
66
NA KALE-MEJDANU.
Uelgrad.
Krog mene cveti, zeleni perivoj, V ozadju hrup mestni se čuje; Pred manoj poroke slovesni god svoj Pa Dunav tu s Savoj praznuje!
Tu sanjam . .. Čuj, konj iz daljave peket Vse bliže in bliže prihaja! Vse bliže ... že trese pod manoj se svet, Topov grom in pušek razsaja!
Vse bliže in bliže ... Že vidim ves roj. Glej, bliskajo v solncu se meči.. . Rogovi bučeči pa kličejo v boj. . ■ Vse suče se v pisani gneči.
Tam prapor Madonin visoko vihra, Krič zlat mu na vrhu iskri se; Tu barjak prerokov nasprot plapola, Srp lunin z osti mu blešči se . . .
Tu „Allah"! tam „Kristus"! . . . Kateri obeh Priboril pobedo bo za-se? . . . Ne boj sel O prešlih le sanjal sem dneh, Zamislil bil v stare se čase.
Tako smo, Evropa, te čuvali mi Pred narodov divjih udari; Tako, ah, potratili mlade smo dni Mi jugoslovanski — barbari.
67
BRAT SLOVAK.
Piš hladen piše s Tatre . . Leti pod goroj vlak,
V kupeji pa vštric mene Sediš ti, brat Slovak.
Kaj zreš tako otožno Skoz okno v gorski kraj ? Nemara kraj domači Ostavljaš baš sedaj.
Otrok s teboj gre dvoje; Na klopi večje spi, A drugo mati mlada
V naročaju doji.
Drži z levicoj dete, Z desnicoj robec bel, Vzdihaje nekaj briše Z oči ž njim čas si cel. .
Beseda da besedo.
V Ameriko, drug moj?! Za kruhom iz očine
Z otroki in ženoj?
Za boga, kaj te moti! Kako boš tam prebil, Ko nihče ti madjarski Otrok ne bo učil ?
Če ktero ti umrje, Kaj, bratec, bo tedaj? Brez ogrščine, upaš Pusti je Peter v raj?
Brez doma greš po svetu — Utrgan z veje list —; Prav, prav ti je, prijatelj! Zakaj si — panslavist!
POD VAVELOM.
Krakov.
Pri krsti krsta težka, krasna . • . In venci, glej, na njih leže, Gore debele voščenice — Po krstah kralji poljski spe.
Med kralji kronanimi tukaj Duha kralj mnog svoj dom ima: Mickjevič biva tu, Kosciuško, Muz, bojev kralja slavna dva . . .
Tu torej mrtvece velike Pokapljete vse svoje vi! Imena vseh sem slišal, čital — Le jednega med njimi ni!
Tu doli tudi on počiva, Junak, ki davno vam umrl? Tu tudi spi vaš — duh slovanski ? Tu grob njegov se je zaprl? .. .
NA VELEGRADU.
Velegrad!... Klobuk z glave, Pripognite se, kolena I Zemlje bratske sveta tla, Prejmite poljub Slovena!
69
Čuj, zvonovi zapojo . . . Slušam jih, čarobne glase; Po valovih teh zvokov Duh moj plava v daljne čase.
„Bodi svetlo 1" reče Bog — Slišim ga, ukaz mogočni — Beli dan poraja se, Žar pošilja nam ga vztočni.
Vidva hodita mi tod, Blagovestnika slovanska! Gledam, slušam in strmim .. . Epojeja velikanska!
„Bodi noč!" zli duh veli: Tema najčrnejša pada, V temi tej pa, v temi tej Vihingova četa vlada . ■ .
Spet se svita .. . Zarja tam Nad obzorjem nova vzhaja. Vzidi, vzidi, solnce že, Dan svobode naš brez kraja!
ŠUMI, MARICA . . .!
Plovdiv. Džambas-tcpč.
Šumi, Marica, po ravni zeleni, Šumi po raju bolgarskem naprej! Da jo pozdravljam to bratovsko zemljo, Glasno povsodi gredoč ji povej!
Šumi, Marica! . . • O robstvu li pesem Časov minulih otožno šumiš? Kar jih kdaj narod tvoj solz je pretakal, Reka vseh tistih ti solz mi se zdiš!
70
Šumi, Marica, poslej o svobodi, Pesem veselo, zanosno le poj! Doba verig se in spon ne povrne, Nikdar več sužnik Bolgar ne bo tvoj!
POKAJ . . .?
Pokaj pa prišel si na svet, Ti siromakov otrok jadni? Na svet bezčutni, trdi ta, Na svet sebični ta in hladni.
Zlorabil svet bo tvojo dlan, Moči zlorabil bode tvoje; ln glavo tvojo in mladost Zlorabil svet bo v svrhe svoje.
Ne veš še, črvič nežni moj,
Da, kdor z bogastvom ne prvači,
Verige robstva žive dni
On skoz življenje svoje vlači.
DELAVČEVA HČI.
Lepa sem, pravijo — „lepa ko roža"! Pesem to sladko mi moški pojo; Dan na dan slišim jo, kjer se prikazem. Naj jim verjamem, da res je tako'.'
Kaj pa ti praviš, zrcalo? Ne lažeš? Lep je li bledi moj ta-le obraz? Lepa ta usta, k poljubu vabeča? Lepših nobena res nima že las?
Lepe li takšne očf so velike, Črne ko temna brezmesečna noč? Takšne ko moje — do moškega srca Res da čarovno imajo naj moč?
Lepa? .. . Nemara bo nekaj resnice! O, ko moj oče bi bil bogatin, Ženini, snubili bi me bogati, Bila lastnica bi krasnih graščin ,. .
Delavec oče moj, delavka mati! Z delom kruh služim sv6j sama si jaz . . O Rojenice! Zakaj pač mi v zibel Dote nasule ve niste svoj čas?
Dote?! — Oh, saj jo tu nosim na licih! Preveč, še preveč za revno dekle . . . Revi lepota opasna je dota; Sama bojim se, da bo mi v g6rje .. .
BOŽIČNA PESEM SIROMAKOVA.
V palači svetli nisi rojen bil, Zaplakal prvič si v pastirski koči; In v zlato zibel položila ni Te mati tvoja revna v hladni noči.
Od Betlehema je trpljenja pot Do Golgate se vila tvoja kruta, Uboštva, borbe, mučeništva pot Z bodečim trnjem, kamenjem posuta.
Bil siromak si žive svoje dni! Tovariš naš zatć si na vse čase .. . A, ki žive od žuljev naših rok, Imeli bi te radi vsega za-se.
Imeli radi bi, da ti igo, V katero vklepajo nas siromake, Bi blagoslavljal jim, pomagal jim Goniti nas na trudapolne tlake . ..
Ne! Ti si naš — mi bratje tvoji vsi, Kar nas zatirancev po svetu tava, Kar sužnjev nas brezpravnih nosi svet, Kar hira nas in strada in zmrzava-
Le kdor občutil sam je kdaj gorje, Trpin mu, brat njeg6v, v srce se smili In v kočah, ne v palačah še vsekdar Človekoljubi so se porodili.
VEČERNA MOLITEV SIROMAKOVA.
Beračev Bog in bogatinov! Ti veš, kako se mi godi. Olajšaj mi življenja breme! Pretežke me tero skrbi.
Ah, prva skrb in misel prva — To kruh je, ko se prebudim; In skrb poslednja — kruh vsakdanji, Ko zvečer truden ves zaspim.
In ko ubijam se pri delu, Ko kaplje vroč mi s čela znoj, Na ženo mislim, na otroke, Na grenki njihov kruh in svoj.
In kaj — skrbi me — če prezgodaj Mi obnemorejo roke? Kaj s svojci ljubimi počel bi? Glad pride v hišo, smrt? — Gorje!
No jaz ne molim le za sebe — O Bog! sebičnik nisem tak -Za siromake vse te prosim, Trpin se smili meni vsak.
Glej, tam-le vštric moj sosed mladi Prekrasno ima hišo — grad! Zlata podedoval je kupe, Zlata priženil celo kad.
In noč in dan zdaj premišljuje, Kako zapravil bi denar. Kako užival bi bogastvo . .. Ni li on tudi revež mar?
Poglej, o Bog, še tam soseda, Kaj v sreči svoji on trpi! Olajšaj mu bogastva breme, Olajšaj tudi mu skrbi!
FIRDUZI IN DERVIŠ.
Čilim pester tke Firduzi, Pesnik peržki v mestu Ghasni; Ni preproga, ki on tke jo — Pesem piše, dolgo, krasno: Epos „Šah-Name".
Broj poseča ga prijatljev, Znancev često, drugov zvestih, Drugov zvestih in častilcev. A Firduzi zbranim peva Pesem „Šah-Nameu.
7-1
Čita pesnik. Glej, in polni Kraljev starih vsa se izba, Polbogov in borcev bajnih . . . Boj se bije, kri se lije Za svobodo, dom
Glej ... Z resnicoj laž bori se, Z dobrim zlo se bije kleto; Tema v boj gre proti luči: Z Ormazdom boj bije večni Demon Ahriman.
Pred odprtim oknom čita Gostom epos svoj Firduzi; Pešec mnog gre tamkaj mimo, Mnog postaja in posluša Verze z ulice.
Poslušalec najzvestejši Med meščani lepe Ghasne — Glej, stoji že spet pred oknom To je stari derviš Mahmud, Prerok daleč znan.
Vštric pred oknom se postavlja Mahmud vsak dan sredi ceste; Iz oči mu sije blaznost, A iz ust mu vro klevete Na Firduzija.
Klevetaje, zabavljaje Pleše Mahmud in vrti se; Turban ziblje se na glavi, A kaftan ko perutnica V zraku mu vihra.
In Firduzi piše, čita. Pa reko mu gostje, znanci: „Nič ne vidiš, nič ne slišiš, Kak te psuje norec tam-le? Mirno to trpiš?
„Verz za verzom ti zavija, Vse obrača ti narobe; Kar je belo, vidi črno, Kjer je čistost, vidi podlost. . , Odgovori mu!"
Nasmehlja se pesnik lahno, Brado črno si pogladi, Mirno ozre se po gostih, Mirno reče jim in pravi: „Niste Perzi vi?
„„Smili naj se vsak bolnik vam!" Ni učil tak Zarathustra? Derviš Mahmud mi se smili, Ker bolan je revež hudo — Um mu je bolan?
„Koran zmešal mu je glavo, Dražiti ga, greh bi bilo; Zbolel svetec bi še huje: Kdo ve, kaj bi se zgodilo? Kriv pa bil bi jazi
„Oh, spet vpije in besni tam! Vode, vode hladne, bratje! Tu je vrč poln . . . Poškropite Glavo vročo mul Ostanek Piti dajte mu!"
SKALA V SAVINI.
„0j, dober večer, dekle! Kam ? Četudi te še ne poznam.
„Čigava in odkod si ti?" — „„Hoda imam še ure tri;
„„Tri ure še imam hoda . .. Pač pozno, pozno bom doma.""
„Mrači se in samotna pot.. . Smem jaz li spremljati te tod?"
„„Še nikdar strah me bilo ni — O, ne bojim se jaz noči!""
„Prehodil že sem križem svet ln lepih videl sem deklet:
„Najlepša ti si izmed vseh Po mestih, trgih in vaseh!
„Srce ti meni vnela si, Pokoj mi dušni vzela si.
„Ne sliši nihče . . . Vse molči, Savina mimo le šumi.
„Ne vidi nihče .. ■ Temen mrak. Poljub mi, dekle, daj sladak!. . .
„Bežiš?! — O, ne, ne! —Še noc6j V ljubezni združim se s teboj!"
A ona, ona na vso moč
Beži pred tujcem v temno noč.
In on za njoj, ž njoj vštric — pa kam ? Kam dirjata, ne ve ni sam.
„Postoj, postoj! Oh, še nocoj
V ljubezni skleneš se z mendj!"
In dalje, dalje na vso moč
Beži pred njim — kam ? — V črno noč-
„„Tu združim zdaj se jaz s teboj! Imaš pogum — pa za menoj!""
To bil je skok črez skalni rob Tja dol v Savine mokri grob!
Od strasti gnan za njoj on — kam ?
V tomiin globoki pada sam.
NAJLEPŠI DAN.
Na postelji smrtni kralj stari leži, Pri postelji hči mu jedina kleči. Sosedi so snubit jo prišli trije, Vsem trem je kraljičina vžgala srce.
Pokliče snubače kralj k sebi vse tri, Poslavlja od njih se, tako govori:
„Ko v sanjah življenje jaz gledam sedaj Življenje minulo, viharno nekdaj .. . Kateri pove mi najlepši moj dan -Ta danes moj srečni naj zet bo izbran!
In reče mu prvi: „To dan je bil zlat, Ko kronan s kraljicoj si vračal se v grad!
In reče mu drugi: „0h, to je bil dan, Ko boj je na meji bil ljuti končan, Ko z lovorjem venčan si prišel domov, Pozdravljen od zvestih očine sinov. —"
In tretji: V tlačanstvu tvoj ječal je rod; Usmilil si ljudstva se, sužnih sirot, Svobodo si zlato mu vrnil, gospod. Zato domovina te tvoja časti — Ni dan li najlepši iz tvojih to dni?"
In starcu skali, porosi se oko, Snubaču on tretjemu stisne roko; Kraljičino lepo za ženo mu da — Najlepši je dan mu pogodil pač ta
1ŠKARJOT.
Sam — čisto sam! Tu nihče me ne vidi. Zakrivaj, gaj, me ti!. .. To bil je pot, to bil je pot iz mesta, Izmed ljudi!
Gledaje k tlom po ulicah sem bežal Ven mimo znanih hiš Naprej, naprej — kot da bi bil podil me Nevihte piš . . .
„0, Juda! kje so srebrniki?" vpije? Poulična dečad —
„„Vse vrgel v tempelj! Pustite me, pojte Si jih iskat!""
Trgovec Levi sreča me na trgu, Pomane si roke: „Čestitam ti na včerajšnji kupčiji, Apostol, he!"
In Ahasver, črevljar predmestni stari, Pred hišoj mi sedi:
„Kaj skrivaš v plašč se in bežiš? Poznam te Brat Juda ti!
„Mesija tvoj nesoč tod križ pred uroj Počiti htel je tu.
Odgnal sem ga. A ti hitiš gotovo Pomagat mu!.. ."
Naprej, naprej — no kam? Sedaj sem tukaj. Ne, ne! Umrl ne bo! On križan?! Pomiloste ga morda ■. ■ Čuj, kaj je to?
Skoz gaj mi ljudstva hrum in šum odmeva!
Na Golgati sem mar?
Čuj, kladiv jek zabijajočih žreblje . . .
Za vdarom vdar! .. .
In hrumu bliže tihotapi Juda — Prizor mu je odkrit! Glej, križ stoji že tam, a On na križu Razpet, pribit!
In Juda zre v telo nago, krvavo . . . A On tam še živi? Da! Ni li zdaj naravnost vanj velike Uprl oči?. • •
Pod križ tja plan i! Ne! Zaman, prepozno Tu cedra močnih vej . . . In zadrgnivši vrv okrog vratu si — Visi na njej.
Na vetru guga mrtvo mu se truplo, Glej, s kuštravoj glavoj! Srca utihnil vtrip, na vek utihnil Vesti je boj. ..
Stemni se! Grom, potres! — Mrliči živi Zdaj vstajajo iz jam! Za hip i sam obešenec v življenje Vzbudi se tam.
On vidi, sliši. . . Obletava črn ga Roj netopirjev, sov; Srebra maši mu polno mošnjo v usta Trop zlih duhov.
Blisk piše v črkah mu orjaških sodbo Za ta, za oni svet... Vihar mu tuli: Umri, Juda, dvakrat! Proklet, prokleti"
MUTEC OSOJSKI.
„Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan! Pozdravljam te, zelena jezerska tiha plan! Prelepi skriti biser koroške ti zemlje, Bo li miru kraj tebe tu našlo mi srce ?" .. .
Popćtnik kdo si tuji, ki sam s seboj golčiš".' Ob jezeru Osojskem po cesti mi hitiš'/ Junaška ti je hoja in plemenit je stas, Oči žarž ti živo, a bled je tvoj obraz . ..
Prirdmal je pod goro, do samostanskih vrat. Pred samostanom sivi sprehaja se opat... A romar ta je mutec, nagovora ne zna; Odgovor on menihu na listu pisan da ...
„Kaj čitam v pismu tvojem? Iz Rima si prispel? In tu pri nas ostati, počiti bi si htel? — Le z manoj, mož pobožni I Če srce ti zvesto, Za hlapca nam očetom boš služil ti lehko".
Molče gre za opatom črez samostanski prag. Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsak. Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi, Poslednjemu na večer sen stisne mu oči.
In nihče več ne vpraša, kdo on je ter odkod, Kje zibelka mu tekla in kje njegov je rod. Neznan, kot bil je prišel, in tuj ostane vsem. Kdo pač bi ž njim se menil — saj mož je tih in nem
Bolnika dnes previdet Osojski gre opat. Tam v celici tesnobni leži mu nemi brat. Na postelji ubožni je mutasti bolnik: S popotnicoj približa se mu izpovednik . ..
„Oh, oče moj častiti, poslušajte me zdaj!" — Čuj, govori li mutec? Godi se čudo — kaj? Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let? In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred!. ..
Počasi govore si razbremenjuje vest. • O dneh preteklih burnih — oj dolga je povest! Povest o škofu svetem — Stanislav mu ime — Ki z mečem on je nekdaj prebćdel mu srce . . .
In ko je na Osojah napočil tretji zor, Mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor. Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal; Za njega v plašču črnem opat je mašo bral.
Pel mašo oča Tenho in molil je tako:
„Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo!
Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,
Brat Boleslav, kralj poljski. .. zavreči ga nikar!"
„MEA KULPA!"
Kaj baha se Hasan paša? On kristjane oponaša: „Mea culpa — mea Kulpa!"
Tam, kjer Sava Kulpo pije, Tabor turški polje krije.
Nad šatori poleg Siska Polumesec, glej, se bliska.
Sred ostroga šator krasen, Pod šatorom pir je glasen.
Hasan paša god praznuje, Zmag sijajnih se raduje. Gostom pravi, beseduje:
83
„Hej, junaki, vince pijte Korana se mar bojite'.'
„Allah sam je vino ustvaril, Nam v veselje ga podaril-
„Bil menih benediktinski, Znal moliti sem latinski.
„Zdaj molitve so mi bitve, Druge zabil sem molitve.
„Danes pomnim le še eno, Kratko, ali preiskreno.
„Ko končana dnes bo bitev, Staro molil bom molitev: Mea culpa — mea Kulpa!" .. •
„,,Brž na noge, v boj na Sisek Džaur bliža se ko blisek."" —
Memi-beg pred pašo plane, To mu reče ... nem obstane.
Ni še noč na Kulpo pala, Bitev že se je skončala.
Čuj, s Hrvatom sredi Siska Brat Slovenec tika, vriska.
Teče Kulpa vsa krvava — Hasan paša mrtev plava.
Sred tovaršev naokoli, Sred mrličev Hasan moli: „Mea Kulpa - mea culpa!"
HERKULOV KIP.
Po trgu atenskem od kraja do kraja Poet Philaleth se počasi sprehaja. Pred Herkula kipom nakrat obstoji, Z rokama na hrbtu junaka motri.
„Kaj gledaš zamišljen na kip ti tako?" Znan glas zazveni mu od zadi v uho. Glej, kakor bi vzrasel bil baš izpod tal, Sofist Misaleth poleg njega je stal, Prisiljeno-sladko se držal, smehljal".
„.,A tebi se ta ne dopada heroj?"" — Na Herkula pesnik pokaže z rokoj — „„Ta močna, visoka, junaška postava, Ta krasna, resnobna in moška ta glava! Glej, vrat ima silen ko mlad kakov bik, Te prsi so prave možatosti lik! In kij, ki ga roka mu jaka drži, Sofistom opasen bi bil, se mi zdi. — Polbog po pravici od pet do temena, Pač slavnega vreden zares je imena! Kip ta, pre, iz samega brona je vlit; A čuda, motrim spomenik že cel čas — No brona ne vidim, — kje neki je skrit? Pred saboj le Herkula vidim tu jaz!"" „Ne veš, da ves bron se je v kip spremenil Ta hip, ko umetnik je Herkula vlil?" „„Izvrstno povedal si zdaj, Misaleth!'" Po strani pogleda sofista poet.
„„V gimnaziju včeraj jaz pesem sem bral,
In ti med slušatelji tudi si stal;
Še veš, kaj mi včeraj bil tam si dejal?
Ko pesem „Sokrdtova smrt" sem pročital,
Da v njej idealov ni, si mi očital!
Ti, tele učeno, si videl le to,
Kak Sokratu čašo podajo v roko,
Kako on izpije jo vso brez strahu,
Čeprav smrtonosni otrov je na dnu.
Ti videl potem si. kak mirno umira,
Kako on oči na vse veke zapira;
Prijatelje žalostne videl okrog,
Njih videl si solze in slišal si jok ...
Vse videl si v pesmi podrobno, vse, vse —
Zakaj ideala nikakega ne?
Zato, ker bron sam se je v kip spremenil
Ta hip, ko umetnik je Herkula vlili .. .
Ljubezen do svete resnice velika —
„Sokrdtova smrt" je nje plastična slika.
Resnica nad sve! - to je svet ideal,
Ki v zgodbi vpodobil se je, ko kristal...
Razumeš sedaj, ti prijatelj sofist,
Da vsak realist je res — idealist? "
PERUNOV ŽREC.
Nad Odroj pesmi orijo se svete, Odmevajo široko naokrog; Nad Odroj hrast košat stoji na griču, Pod hrastom spet Perun časti se bog.
Vse pisano po tratah danes ljudstva! Kdaj toliko bilo ga že je tod ? Hej, Trdoslav, častiti starejšina, Lehko ponosen si na krasni god I
Do pasa brada siva žrecu pada, Prek pleč vise mu kodri belili las; Pred žrtvenik slovesno stopa z dari, Daruje Trdoslav bogu na glas:
„Perun srebrnoglavi, zlatobradi, Ti car sveta, ti poglavar bogov! O, sprejmi zadnjikrat od nas ti danes Ta dim oskromnih naših tu darov!
„Žrtvujemo pšeničnega ti hleba, Žrtvujemo golobov mladih par; Gori ljubezen zate v srcih naših, Ko tu pred taboj ognja večni žar. ..
„A ti, Perun, nas morda več ne ljubiš! Glej! že so tu sovragi naši . . . Spiš? Zakaj ne vržeš vanje strel ognjenih? Zakaj jih z gromom v beg ne zapodiš?. .
Leskeče sulic gozd se v solnčnih žarkih, To vojske bliža se številne roj: Pred vojskoj pa koraka zmagonosno Z visokim križem v rokah temni voj.
„Umolkni, pes paganski!« z golim mečem Na žreca tu vladika zakriči — „Vse križu že Obodrije se klanja, Ustavljaš mu jedini še se ti!
„Krstit vi morate zdaj vsi se dati! O, kolika pač sreča to za vasi A kdor ne da se, ta — umreti mora: Cesarja Otona je strog ukaz . . .
„Krst ali smrt! Izvolite sami si!" A Trdoslav in ljudstvo kliče: „„Smrt! -Ljubezni vera Kristova ni vaša, Ne vera prava, nego pekla srd!
„„Krščanstva vi ne širite med nami, Vi širite germansko ie oblast; Le zemlje naše gladni ste in žejni, Te zemlje svete, ki je naša last.
Zajet s Sloveni svojimi od vojske, Zajet že Trdoslav je krog in krog . . . Gorje ti, stari žrec! Gorje ti, ljudstvo! Gorje, Perun ti zdaj, veliki bog!
Kaj, dob stoletni, stresaš veje svoje? Kako bolestno listje ti šumi. Mar čutiš sam tragedijo krvavo, Ki v senci tvoji sveti se vrši?
Glej, na oltar Perunov glavo svojo Polaga prvi Trdoslav pod meč . . . Za njim tritisoč bratov, sester pade — Tritisoč v raju je mučencev več.
POSLEDNJA STRAŽA.
Po tlaku stopa strog in mrk, Visi mu ivje z brade, z brk.
Iz svetlih doli pa dvoran Odmeva godbe šum glasan.
Glavar posadke, general, Meščanom daje pir in bal.
Šampanjec peni se, kipi, Sto parov v plesu se vrti.
Ah, kaj vrti se v lesku sveč Polnagih nedrij, golih plečl . . .
Hej, lep je tudi zunaj ples! Divja od zemlje do nebes.
Plesalka burja je gospa In s snegom pleše in divja.
A on sred metežev, vetrov Palačo straži krog voglov.
Poslednja straža je nocoj — Odpust dobi že jutri svoj!
Čim bolj pred jutrom gine noč, Tem jačja je viharjev moč.
Mraz brije do mozga kosti, Po žilah kri se ledeni.
In on po straži gor in dol Koraka zmrzel že napol.
A vroče bije mu srce, Vse misli mu na jug lete;
Na jug, v domači solnčni kraj, Kjer zime ljute ni sedaj.
ln jutri pojde že domov, Povrne se pod rojstni krov!
Naj vihra, sneg razsajata, Okrog palače rajata!
Kaj mar mu žametov, snega I On že je tam ... doma, doma.
Pod oknom spet nocoj stoji, Nevesti svoji zre v oči.
Ah, južna noč, prelestna tal Razkošen vetrič le pihlja . . .
„ln ko zašije beli dan, Privedem svatov ti pred stan . .
Dani se . .. Čuj, veselja hrum, Poskočne godbe burni šum I
A to v palači ples šumi I Pred vrati pak vojak stoji.
Ob puško v zametu oprt, Stoji na straži mrtev, trd.
PONOĆNA POTNICA.
Po nebu ščip plava,
Šumi, šumi Drava ... „Prepelji, brodnik, me takoj 1
Oh, meni mudi se;
ln predno zdani se, Mi daleč je priti nocoj".
Po nebu ščip plava,
Šumi, šumi Drava .. . Črez reko čoln črni leti.
A potnica pozna,
Velika in grozna Z brodnikom v njem tiho sedi.
„TeI6 ko kost suho
Zavijaš v rjuho; Mrtvašk iz ust diše ti puh!
Pod čelom prikrita
Dva oglja gorita . . . Živ človek si, ali si duh?"
„„Kaj znoj si otiraš?
Kaj v me se oziraš? Naprej, naprej tiraj svoj čolni . .
In žena vzravna se,
Glej, veča se, rase — Ves čoln že je skoro je poln.
Po nebu ščip plava,
Šumi, šumi Drava . . . Pri bregu I Čoln butne na kraj. .
„Kdo tujka si grozna?
O, potnica pozna, Brodnino odštej mi sedaj 1 —"
„„Za manoj smrt bleda,
Puščoba in beda, Strah, stok in drget pred menoj I
Kdo tvoja sem druga?
Ime mi je — kuga 1 Nocoj grem na desni breg tvoj!
„„V vsak dom se odpravim,
Ljudi vse podavim . .. A tebi naj milost storim!
Ne boš čul vpijočih
In gledal ne mročih — Zdaj prvega tebe umorim!""
BAZARSKA PARABOLA.
Kakor u! pa hrumi in šumi spet Štambulski veliki bazar; Skozi streho stekleno vanj pada Poldnevnega solnca žar.
Sredi ulice dolge in tesne Tam Ahmet svoj dučan ima, Dragocenosti svetle prodaje, Prelestne reči iz zlata.
Toda danes le redkokak kupec Pri njem se gredoč pomudi. Na preprogi trgovec na podu S prijateljem starim sedi.
Cigarete kadita vonjive Za kratek čas znanca tako, ln pa kavo vmes pijeta črno Ter menita to se in to . . •
„Da, moj Ahmet," modruje prijatelj, Pihnivši v zrak siv kolobar, „1 življenje je naše, ti pravim, Baš takšen-le pisan bazari"
„„I življenje? Da! Vabi, ponuja, Češ: ,kupi si, česar želiš 1' A za vse to je plačati drago, Ničesar zastonj ne dobiš. —""
„Za medice kozarec — grenčice Izpiti je čašo do dna; Za veselja, za užitka hip kratek Pogosto daš mero gorja. —"
,„,Za vse nadeje svetle in solnčne Življenje zahteva kup drag: To prevare so bridke, kaj ne da? In zmot, razočaranj je mrak. —""
Če dosegel z naporom si, trudom In v znoju obraza kak vspeh — Da ne zruši se, kar si si vzgradil, Srce ti zat6 je v skrbeh. —"
„„ln če z duhom z višine vzleteti Presmelo želiš v nedogled — I poskus ta poplačaš z izkušnjoj, Da ozek spoznanja je svet...
„A življenje to samo ob sebi — S čim plača ga vsaki zemljan?" „„Za življenje spet damo življenje, In s smrtjo je dolg poravnan!. . ."
Na preprogi sedita starca, Pretresata to in to stvar .. . In kadita pa srebljeta kavo — Šumi okrog njiju bazar.
AFANAS1J SJEMJONOVIČ.
„Hej, bojarji in knezi in kmetje vil Kdo iz vas ima tožbo še kako zdaj ? Naj izstopi iz tolpe sem vsak brez strah Saj zato sedi danes med vami car, Da razsoja vam pravde pravično sam, Da kaznuje zločin, a da ščiti krep6st!"
Za Moskvoj, tam v Slobodi Aleksandrovski Sredi trga med ljudst\'om kliče glasnik. A car Ivan Vasiljevič tiho sedi Na prestolu, čakaje tožnikov še. Glej, na glavi car krono bleščečo ima, Okrog vrata ovija se lanec mu zlat; Križ pripeti na njem pravoslavni, zlat, Izpod brade na prsih mu sveti se. Plašč odeva tel6 mu ves svilnat, težak, A na črevljih iskrijo se demanti . . .
Ob prestol se opira z levicoj car, A v desnici mi palico težko drži, Okovano z železnim okončnikom. Okrog carja stoje opričniki.
Nikdo danes pred carja ne stopi več?
Pači Iz množice stopi mladenič jak; Kakor jelka je raven in visok je, Afanasij Sjemjonovič, lepi kazak. Tja pred cara pogumno postavi se, Poklonivši se v pas mu, spregovori:
..Gosudar ti naš, Ivan Vasiljevič!
Imel rožico krasno sem v vasi jaz
Za Moskvoj belokamenoj daleč tam;
Lepše.nisem nikoder še videl okrog.
Hcdil k njej sem vsak dan devet vrst hoda,
Hodil gledat v oči sem nebeške ji
In prinašal darov dragocenih ji,
Sarafan za poroko ji kupil lep-
Pa je prišel Tatar in — nevesto mi vzel!
Rož:cvetočih, dišečih vrt poln je njegov,
Žen najlepših tam v gradu njegovem živi . . •
A jedino je rožico meni on vzel, Oh, ukral je nevesto brezsrčnik mi I Tam zdaj vene na tujem moj beli cvet, Tam zdaj gine mi ljuba, tožeč ža menoj, A jaz plakam in ginem brez nade za njoj . Gosudar ti naš, Ivan Vasiljevičl Kaj zaslužil je, kako kazen Tatar?"
„„Smrt!-"' zavpije car Ivan Vasiljevič. In priplava oblak mu na čelo črn, Izpod njega zabliska se blisk na blisk ln zašvigajo strele zlovešče že . . . „„Smrt Tatarju! Tako ukazujem car jazi
Oh, opričniki vi, lenuhi vil
Tam po Moskvi ves dan mi pohajate
In brez dela ob oglih postajate;
In zastonj mar vi jeste moj beli hleb?
In popivate vince zamorsko zastonj?
Kar lovit, lovit hitro Tatarja vsi,
Ulovivši ga, koj ga obesite!""
Izpred carja že plane opričnikov roj,
Prepiraje se in suvaje se,
Kdo iž njih pač bi prvi Tatarja ujel . . .
A kazak Afanasij Sjemjonovič
Še pred carjem stoji — stoji, govori:
„Oh, junak si, car Ivan Vasiljevič!
Ne velevaj loviti Tatarja tam I
Saj Tatar — si ti, Ivan Vasiljevič,
Ti, utrgal si rožo mi, ljubico,
Ti ukral mi Natašo, nevesto, si!"
PEGAZ IN OSEL.
Leti, leti Pegaz ko ptič nad zemljoj, S ponosnimi krili, s ponosnoj glavoj; Griva po vetru mu plove, Bliskajo mu se podkćve.
Nad poljem, nad kmetski tja dvor prileti, Za dvorom tam ozka ograja stoji; Osat prebujno v njej rase, Osel v ograji se pase.
K tlom težko od misli poveša glavo, Vmes včasi pobožno pogleda v nebo . . . Mirno tako bi se žilo — Pegazov ko bi ne bilo!
Čim kterega kdaj on nad saboj uzre, Ves besen vam vsakikrat kvišku se vzpne Jezno z ušesoma miga — .,I-a, i-i, a-a 1" riga . . .
In ozre se Pegaz na zemljo, na dvor, Ugleda spet danes ta smešni prizor: Pa se ustavi v višavi, Reče osletu in pravi:
„Če jaz bi htel tebi približati se, Sam moral do tal bi ponižati se . . • Tebe bi glava bolela — Čast pa bi moja trpela!
„Umeti poleta ti Muzinih konj
Nikdar ne boš mogel; ves trud je zastonj
Osel ostane le osel,
Letanje ni njegov posel!
„Da popneš se- v zrak, nedostaje ti sil. Za vzlet tak posebnih, veš, treba je kril Pegazu Zevs jih je ustvaril, Magarcu ni jih podaril.
„Kdo ve pač, kod Pegaza nosi polet? On smelo premeri ti križem ves svet, Večji ko tvoja ograja, Lepši, ko tvoja je staja.
„ln koder on koli po svetu leti, Pod saboj motri on le žive ljudi; Pisano gleda življenje, Radosti v njem in trpljenje. —
„Obzor idej tvojih ne sega črez plot, Na uzdi te kratki tvoj vodi gospod. Skromen mi, sivko moj, bodi; Kar je nad taboj, ne sodi!
„Ne: vzpenjati se do pesniških višin — Namen tvoj le žito nositi je v mlin! Moko da nosiš iz mlina, Pase te, krmi družina . . .
„Če hočeš, le rigaj in vpij, kritikujl .. . Če Pegaze sodiš, pa pomni in čuj: Dete že vsako na vasi Osla spozna te po — glasi . . .!"
To rekši s perutmi naprej nad zemljoj Leti, leti Pegaz s ponosnoj glavoj. Griva po vetru mu plove, Bliskajo mu se — podkove.
ISTORIJA O MIRU.
(TATARSKO PRhUANJE).
Bt> r,Tapvmy 6vao bt> CTapOflaBBK)K> . . ." Ruska narodna
O, to je bilo davno — v tistem časi, Ko v stročji oves, bob je zorel v klasji!
Tam, kjer nebo nad zemljoj se modri, Deželi dve cveteli sta krasni.
Dežela jedna bila je Deveta, Sosedna pa se zvala je Deseta.
In Džingis-kan bil prve je vladar, In Kublaj-kan bil druge gospodar.
In silno bila kana sta bogata, Kadi imela sta srebra in zlata.
l'o sto in sto vsak imel je gradov In polj brezmejnih, njiv, vrtov, lesćv.
In črede tisočglave konj, velblodov Dobivala od svojih sta narodov.
In žen poln harem vsak je imel svoj, Opričnikov, evnuhov, hlapcev roj.
V razkošju in pohotah sta živela
Na gradu svojem vsak ves čas brez dela.
V obeh pa kanstvih ljudstvo naokrog O delu svojih je živelo rok ...
In tiste dni, v predavnem, davnem časi, Ko v stročji oves, bob je zorel v klasji,
Kan Džingis s svojoj piše list rokoj: „Kan Kublaj, sosed in prijatelj moj!
„Od nekdaj midva se imava rada,
Od nekdaj mir med nama krasen vlada.
„No, da ta mir še bolj se utrdi, Pripravljajva na boj se, jaz in ti!
„Vojakov broj vsak za-se pomnožiijva, Z orožjem jih čim bolj oborožujva!
„Dorasel, zdrav in močen moški vsak Poslej živeti mora kot vojak!
„Le ženske, starci, deca in hromaki Naj zemljo obdelujejo na tlaki 1" —
A Kublaj piše Džingisu: »Emir! Prijatelj,! Reč najlepša res je mir.
„Največji modrec, ti modrost si sama, Ker mir ohraniti ti znaš med nama.
„ln kar v obrambo boš miru počel, Posnemal jaz te vselej bom vesel!" • • •
In kakor bila se dogovorila, Tako sta kana res oba sloriia.
Doleteti, zdrav in močen moški vsak, Če hoče, noče — on je zdaj vojak.
Le ženske, starci, deca in hromaki Še polje obdelujejo na tlaki.
A kakor po deževju kupi gob, Rasto iz tal vojarne po sili dob.
Črtala, kose, lemeži — vse hkrati
V orožje mora že se prekovati.
Iz posvečenih starih pa zvonov Nebroj preliva novih se topov.
In kakor tam v deželi je Deveti, Tako v deželi bilo je Deseti.
A zadovoljen Džingis-kan še ni, In tudi Kublaj-kan si več želi-
Kar ženske, starci, deca in hromaki Pridelali so živeža na tlaki,
Vojakov lačne trume vse sned6, Če lakota v deželi — kaj za to!
Oh, mir na svetu poglavitna stvar je; Kaj kanoma vse drugo zdaj pač mar je!
No zadovoljen Džingis-kan še ni, In tudi Kublaj-kan si več želi. ..
Kjerkoli kaj še najde se zlatnine, Zlatnine in zvenčeče srebrnine,
Vsak skrit zaklad, prihranjen vsak denar Vojakom nesti vse ima se v dar!
Na boj pripravljene stoje armade, Vse oborožene od pet do brade.
Mir stražijo mejsobni dan in noč;
V oklepih komaj sopsti jim je moč ■ •.
In tiste dni, v poletnem, lepem časi, Ko v stročji oves, bob je zorel v klasji,
Kan Džingis in kan Kublaj že tri dni Imela skupaj divne sta gosti.
Od vin, jedi vse mize se šibijo; In vsega, česar srca si želijo,
Ponuja bujni in bogati god, Vesel na gradu danes vsak je kot.
Tu pevcev pesmi orijo se krasne, Na strune brenkajo tam sladkoglasne.
Tu hrum in šum — pijanih gostov vrisk, Tam vidiš ples polnagih odalisk .. .
Z vseh miz na tla že rujno vince teče • Star derviš vstane, vzdigne čašo, reče;
„Prekrasen, kana, sta dosegla mir! Slavi s ponosom ga nocojšnji pir.
„Prer6mal vso deželo sem Deveto, Preromal vso deželo sem Deseto:
„Najtišji vlada mir zares povsod, Drug drugemu več ne kali ga rod ..
„Orožje zadušilo je vojake — Nositi peze niso mogli take;
„Od bede in gladu današnji dan Poslednji pa umrl vam je tlačan . . ."
Pa to je bilo davno — v tistem časi, Ko v stročji oves, bob je zorel v klasji.
KRIŠNA.
In više, više v zrak nes6 Nevidne ga peroti . .. Glej, rajsko mesto Dvarakam Blešči se že naproti.
To Bog je Višnul Tisoč let Potoval je po sveti; Kot človek Krišna živel sani, Učil ljudi živeti.
Doma . . . Družina vseh bogov Sprejemlje Krišno v raju, Sprejemlje Indra, car nebes V čarobnem ga sijaju.
Obsipajo ga z vprašanji Bogovi vsi nebeški: „Kako si, Krišna, živel tam Na zemlji po človeški?" —
. Nesmrtniki presrečni vi, Lahko vam bogovati! Visoko je nad svetom vam Lahko gospodovati!
...,Kaj veste vi, kaj to je — kri, Sok živi, rdeči, vroči! Kako človeka greje ta Po žilah mu poljoči.
„„Ne čutite, kaj to je — strast, Kaj hrepenenje, želje; Ne stiska žalost vam srca, Ne dviže ga veselje.
„„Ne vestu, kaj ljubezen je In kaj življenja cvet je; Ne veste, kaj življenja raj, Kaj njega slast in med je.
„,,Ne veste, kaj je to — napast Kaj borba brez odmora; — Ne veste, kaj je pad in greh, Kaj kes in kaj pokora.
„„Ne veste, kaj je nada, strah, In kaj obupa srd je; Kaj rojstvo je, neznano vam, Ne veste ni, kaj smrt je .. .
,,Vse to, bogovi, skusil sem Živeč, trpeč na sveti . . . Oh, toži mi se po ljudeh, Spet hotel bi živeti!
„„Imejte večnost svojo vi In dolgčas njen moreči! .. ."" In Višnu stopi spet na svet, Kod Buddha se včloveči.
BUDDHOVA ČUDESA.
Čim dalje bolj se polni palmov gaj; Vse pisano ljudi je v mesečini. Vse gnete smelo k Buddhi se naprej, Vsak rad v njegovi stal bi sam bližin
Brahman naduti, kupec in vojak — Vsak hoče biti prvi... tu je krika! Iz mesta kralj Adžatasatu sam Prispel na slonu slušat je svetnika.
S tristo menihi svojimi nocoj Počiva v gaju hladnem božji Buddha; Od znojnih on počiva potovanj, In od vročine dnevne in od truda.
Počiva? Ne! Sedaj mečtanj je čas, Razgovorom je ura baš ugodna; O smislu, svrhi zdaj življenja tod Razlega v noč beseda se svobodna
Čuj t usta modra on odprl je spet. . . Utihne golč po tolpi tisočglavi. Vse sluša pazno, molkom vse molči, Lc Ganga tam šumi nekje v daljavi.
In govori jim Buddha, govori, O grehu govori jim in kreposti; In o trpljenju govori sveta, Nirvane tajne jim slavi sladkosti.
Prestane. Kralj Adžatasatu pa
Pred njega stopi, nizko mu se klanja;
Roke na prsih si drže navzkriž
On reče modrecu poln spoštovanja:
„Častiti mojster! Drugi pred teboj
Učitelji, pre, delali so čuda;
Strmeli so ljudje jih gledajoč . . .
Še ti pokaži čudes nam, o Buddha!" —
„„Ne vidiš li jih čudes?!"" — in svetnik Roke na vse strani tu razprostira — „„Ne vidiš . . . videl nisi še jih, kralj? Vse polno, kamor se oko oziral
„„Poglej ta svet vesoljni na okrog 1 Razumeš moč, kl ga vzdržava, vlada? Razumeš moč, ki kaže zvezdam tir? Veš, kaj je ta priroda večno mlada?
„„Poglej najmanjšo bilko ti na tleh, Poglej te palme, velika drevesa! Oglej si mravljo, leva si oglej Pa slona, ki na hoji tla pretresa!
„„Razumeš, kralj, to večno moč rasti, To voljo dvigajočo vse življenje? Razumeš raznoličnost med stvarmi? Razumeš to umiranje, rojenje ?
„„Cvet lotosov že videl kdaj si, kralj? Po poljih cvetke gledal si cvetoče? Ta pestri čilim tisočerih boj! Razumeš ti, kako je to mogoče i
„„ln slišal že si sladko petje ptic In slišal že grmenje si nebeško; Viharja, morja bučanje grozn6, Ubrano pesem slišal si človeško . ..
„„ln ves ta barev svet, ta svet zvokov Kje biva? V duhu našem se nahaja! Duh naš ga nosi, v njem zrcali se .. . Razumeš, kralj, kako se to dogaja?
„„In črez besed skrivnostni most kako Duh moj do duha tvojega prispeje? Razumeš misli najinih to pot? Veš, kak spočno nam v glavi se ideje ?
„„VeS, kaj je to, kar dviga nam srce Za nečim nedosežnim brez prestanka? Za nečim višjim, kar ni iz prahu, Stremi naš prah ... ta jasna ti uganka?
„„Dovolj? ... Ne vidiš še jih čudes, kralj?
Zdaj čudesa pokazal sem ti svoja!
Če gledaš, razumeti jih želiš —
In ne strmi pred njimi duša tvoja?""
CALIGULOVE IGRAČE.
Rog6v nebroj trobi črez plan in črez hrib In v solncu se bliskajo sulice, meči . . . Po polju za Rimom, kar vidi oko, Armade se mešajo v pisani gneči.
Hej, Caesar Caligula, dobre si volje! Tvoj, je-li, današnji pa zopet je dan? — Na griču razpel si je šator svoj senčni Pa gleda vojaštva tam polno ravan.
Pri cezarju ves je častiti senat, Patricijev vrsta je dolga prispela; In žen pod šatorom zbran rimskih je cvet, In pevcev in godcev tu družba vesela.
Na bitvah, napadih in metežih bojnih Napasel Caligula si je oči; Od radosti duša sedaj se mu smeje, Od blaženstva srce mu v prsih kipi . . .
Pokrite so mize, obeda je čas. K pojedini piskajo sladke piščalke. In v žile gre vino, divja bakhanal; Pred Cezarjem plešejo nage plesalke . .
A tam po ravnini podijo se polki, Pehaje se z bojnimi stroji ves dan . . . Za mizoj sred orgij pod belim šatorom Caligula dremlje napol že pijan . . .
Star žrec, glej, iz Rima prijaše navzgor 1 Pred Cezarjem suhega osla ustavi; „Mir s taboj in Jupiter, svetli vladari" Z globokim poklonom Caliguli pravi.
„Posluša! rogov sem trobljenje že dolgo . . . In smilil se narod mi rimski je naš! Od pluga odganjaš ti sam mu ratarje, A lačnim Rimljanom sam kruha ne daš I
„Ječi pod vojaštva bremenom ves Rim, Ječi vsa obširna že rimska država .. . Kaj vdov in sirot te proklinja vsak dan I Kaj ljudstev zbog tebe tam v revščini taval
„Dovolj že se dolgo ti vadiš za vojsko I Kateri nam sosed pokoja ne da? . . Vsak dao kleče prosim tam v tempelju Marta, Očine sovrage naj v prah potepta! . . ."
„■0 sancta simplicitas! Ha-ha-ha-ha 1" Na ves glas Caligula se zagrohoče . . . „„Ti mislil nemara si, o modrijan! Na boje z barbari pripravljam se vroče?
„„Ah, kaj še! Kaj mar domovina je meni! Za bedo Rimljanov kaj brigam se jaz! Ne veš, da zabavati le se mi čemo? Kako pa bi dolgi pregnali si čas?
„„Dolgčas nam pri polnih je mizah vsak dan, Dolgčas je, nelačni želodec si pasti; l/trudi se petja in godbe uho. . . Dolgčas vsak dan piti ljubezni je slasti I
„„Po svoje zabava se vsak na tem svetu, Izbira igrače po svoje si vsak . .. S čim krati naj čas imperator si rimski ? Glej, naša igrača — ha-ha 1 — je vojak 1
„„Igrača krdela so pestra okrog, Vrteča po poljih se nam za zabavo; Igrača orožja je svetlega blesk, Igrača, ki nam pospešuje prebavo.
„„Igrača prijetna nam igre so bojne, Le paša očem ves umetni ta boj;
V zabavo nam mišic moč, kit je vojaških,
V zabavo nam golo njih trud je in znoj . . .
„„Zabava ljudi so nam muke, njih stok; Zabava sirot in vdov solze nam prava; Igrača nam polkov življenje in smrt. . . Hal ves svet ustvarjen je, da nas zabava!
„„Vse, vse zarad nas! I, čemu pa je ljudstvo Če ne zarad nas, da igramo se ž njim?! Če nam ne v zabavo — čemu so Rimljani? Čemu vsi bogovi, vi žreci, ves Rim ?. . .
„„Pa še kako radi zabavajo nas! Čepav že tri dni brez jedi so, pijače, Igrajo še vojsko junaki mi tam, Veseli, da žive so moje igrače!
„„Vesel je ltalec in Grk in Hispanec, Na sužnost je svojo ponosen German In Scit in ilir in Panonec in Galec; Vesela igrača nam je Egipčan . ■ .
„„Zabavajte cezarje svoje, ha-ha! Najvišji namen vaš je — naša zabaval Četudi poginete vsi od gladu, Makari vsa rimska razpade država I ■ . .
„„Na, starec — pij čašo falernca penečo I
Na moje jo zdravje zdaj, modrec, izpij!
Caligula božji ti sam jo ponuja . . .
Pij i Nočeš? . . . Kaj ljudstvo, ha-ha I te skrbi?""
SVETI OGENJ.
„Tebe sveti ogenj, sina Ahure
Mazde, slavimo". — „Blagor možu, ki te vedno neti
in čuval" — „Daj, o sveti ogenj, duši moji modrosti in moškega poguma, delavnosti ter vztrajnosti!" — Ognja tvojega močnega si mi želimo, o Ormazdl"
Avesta: Vispered VIII., 21; Khorda- Avesra XI, I; Yacna LXI,9-12; Khorda-Avesta XI, 7.
Kaj prigodilo v Balkhu se je lepem? Meščanom čitaš na obrazih strah. Sovražnik morda bliža se zidovom? Po ulicah postopa narod plah.
Bazar je prazeti danes. Kupcev ni. Trgovec se s trgovcem pogovarja Polglasno, tiho in osuplo zroč, Pa odhajaje dučan svoj zatvarja.
10
10«
Tja na svetišče Ormazdovo krasno, Tja kaže ljudstvo žalostno z rokoj; Od ust do ust gre glas: „Na žrtveniku Ugasnil sveti ogenj je nocoj!
„Gorje! Osveta pride iz nebes,
Obraz svoj Ormazd zdaj od nas obrne;
A ves Iran podjarmi Ahriman,
Vse polovi nas v mreže svoje črne I"
Čim dalje več ljudi je pred svetiščem; Vse bega križem, kakor brez glave-1 žrecev vidiš v oblačilih belih;
V obupnosti si ruvajo lase-
„Kdo izmed nas nesreče te je kriv?" Tu svečenik očita svečeniku; — -„Ko ti z Avestoj v rokah si zaspal, Ugasnil ogenj je na žrtveniku 1"" . . .
A hkratu sve utihne. Zarathustra, Glej, prerok mladi sredi njih stoji. - -„Ne bojte, bratje, se bogov, ne bojte!-' Z mogočnim glasom modrec govori.
„Nesreče ni nikakel Ogenj nov
V svetišču pač lahko se spet zaneti; Gorje pa vam, če v prsih vaših kdaj, Če tam ugasnil ogenj bi vam sveti!
„Ta ogenj, bratje, se ne kuri z lesom, Na kamnatem oharju ne gori; Ne čuvajo nam ognja tega drugi — Mi čuvati ga moramo sami!
„Bolj, ko tam ogenj tempelj Ormazdov, Naš ogenj dušo greje, razsvetljuje; A v duši, kjer ugasnil je, tam mrak ln mraz — smrt sama tam kraljuje.
„0, plamen za resnico in pravico Naj v duši ne ugasne vam nikdar I Za dom, za narod, za svobodo zlato Vam v prsih vedno gori sveti žar!"
PRAMLOČA.
Teče Ganga, reka sveta. Tam živi ob bregu Kandu
V gaju senčnem, gaju temnem; Sto let tam že samotan".
Hrana so mu korenine In pijača je studenec. Postelj, kamor truden lega, Pod drevesom mah je mehki.
Trikrat vsak dan stopa h Gangi,
V vodi sveti se umivat; Koplje se in pere grehe; Moli, posti, pokori se.
Družba ptičev so mu zbori, Ki pojo mu pesmi sladke; Z njimi peva Brahmi himne, Premišljuje stvarstva tajne.
Kar uganka drugim temna, To ko dan je Kandu svetlo; Ve življenja vzrok in konec, Ko na dlani gleda večnost . . .
S kailaške gore doli Zro bogovi na svetnika, Zro na Kanda in — boje se, Da v svetosti prekosi jih I
„Kak opasnost odvrniti?" — Posvetuje bog se z bogom. Hrum potihne po nebesih — Odpre Indra usta modra:
■ Kje si biser naš, Pramloča? Kje si rajskih vil kraljica? Hitro plavaj dol na Gango Pa obišči tam svetnika 1"
ln Pramloča splava h Kandu, Vsa prelestna in čarobna; Vede čita baš brahmanec, V misli vtopljen je globoke . . .
„Kdo prikazen ti si bajna?" Kandu vzdrami se iz misli, Ostrmi in reče, prosi: ..Naj te gledam, o boginja!
.Lep je lotos v mesečini. Ko prikaže se iz vode In razvije cvet svoj nežni — Lepša ti si, deva moja!
..Naj te gledam 1 Naj krasoto Pijem tvojo le trenutek! Naj oči si ž njoj napajam, Naj napajam vročo dušo!
„Še trenutek, še trenutek I . . . Glej, oči so moje žejne, Žejno srce je krasote, Duša moja je je žejna.
„Naj te gledam, naj te gledam! Še trenutek I ... Ne izgini! . , ." In molče jo gleda, gleda . . . Solnce pade za vršine. —
„Oh!" — puščavnik vzdihne bridko, ..Danes nisem šel se kopat, Brahmi peval nisem himen, Vso opustil sem pokoro!"
„„Danes?l — praviš, Kandu sveti"" — Čudom čudi se Pramloča — „„Sto let gleda! si me, smrtnik!"" — Vsi smeje se mu bogovi.
SATANOVA SMRT.
(PO STARIH IZTOČNIH BAJKAH).
Oh, to glasen je jok! Oh, to glasen je stok Dnes v prestolni dvorani sred pekla! In od solz stoji voda po marmornih tleh, Kakor da je povodenj pritekla!
„Zbolel Satan je — Satan umira!'- ko blisk Vest je strašna ves svet preletela; In prepestra je množica v pekel takoj Od vseh štirih vetrov prihitela.
Vse jezike vseh narodov slišiš tu dnes, In ta lica so vsakršne boje; Vse stanove tu vidiš pomešane, vse — Vsak je poslal zastopnike svoje.
Vse se rine k prestolu .  . Visoko tam, oh, Sedi On. Glej, na glavi rogova Preporedno štrlita iz kuštravih las, Osivela mu brada kozlova.
Okrog vrata, na rokah kosmatih v nakras Za pestmi so mu gadi oviti; Izpod zlatega plašča mu gledata v svet Pravi pravcati konjski kopiti.
On levico položil na velik je glob,
Drži žezlo v desnici žareče;
Diha težko — meh, misliš, sopiha tam star
To nadušne so prsi, boleče.
Izpod čela vzplamtita sedaj pa sedaj Dva gasnoča mu ognja globoka; A pod jastrebjim nosom drže se v zasmeh Usta bleda sarkastna, široka .. .
Ves zbor joče, ihti . . . Izmed množice zdaj Nekdo stopi pred prestol počasi; Poljubivši tam Satanu konca kopit, Reče žalostno, ko odkašlja si:
„Ne Ostavljaj nas, oče! Boj naš je težak, Mi z resnfcoj borimo se smelo: Kar je belo, to črno se zove pri nas, Kar je črno, to zovemo belo.
„Misli jezik odkriva navadnim ljudem, Naš nam jezik le misli prikriva; Gladke, sladke besede tek6 nam iz ust, A lažniva je vsaka in kriva.
„V zanke zmot in sleparstev loviti ljudi, To nam delo je sveto, težavno! Navdušuješ le ti nas, o svetli naš vzor! Onemogli bi sicer že davno."
Stopa drugi pred tron — dolgin suh govori: „Kjer se koli dva rada imata. Jaz razderem, raztrgam prijateljsko vez Pa naščuvam ju, da se zlasata.
„Črni tega pri onem, a onega tu, Seme zdražbe sej, seme zavisti! To je meni, tovaršem je mojim poklic, A življenja vzor ti si nam čisti!"
Glej, po prstih stopica že tretji pred tron. Kdo obližano to je človeče? Vse diši okol njega . . . Poljubivši nogo Desno Satanu, važno blebeče:
„Kar ti v malem stori predgovornik ta moj, Mi v velikem opravljamo sveti; Brez nas narod bi z narodom mnogo že let V miru moral, o groza! živeti.
„Prepotrebni zalorej na svetu smo mi; Kako mogel brez nas bi prebiti? In brez tebe kako bi pač mogli poslej V kalni vodi mi ribe loviti ?"
In četrti, mož mračen, nestalnih oči, Stopa k tronu iz temnega kota; Z mošnjoj v pesti ozira po zboru se plah, Brat nemara je to Iškarjota'.
„Ti si, Satan, moj ,vzor in ostaneš na vek; A moj bog — mošnja polna je zlata! Za denar prodam dušo. ti svojo vsak hip, Prodam mater, očeta in brata!
„Za denar ti prepričanje svoje prodam. „Kdo da več mi za čast in poštenje? Ves značaj svoj na prodaj imam za denar; Kdo ga kupi? Ni drag, sila cen je.
„Za denar domovino bi svojo prodal — Žalibog, da nimam nobene! — Za denar vse! Ljubezen je moja denar, Denar strast, ki po svetu me žene . .."
Kdo pa zdaj se tam rine bahato naprej? Turban zelen čepi mu na glavi. ' Nekak derviš nemara čudak bode ta . . . Poklonivši se Satanu, pravi:
..Veličanstvo! Ni.daleč več konec sveta! Čislo znamenj zloveščih množi se: Oh, iz teme k svetlobi čim dalje, tem več Sili, trudi in. peha ljudi se!
„0, kako prevelika luč smrtnim očem, Ta spoznanja strup dušam škoduje! Blagodejna le tema je, pravimo mi, Toda svet tega zdaj ne veruje!
„Le nazaj, nazaj, v blažene čase nazaj, Ko grmade so svete plamtele! In ko žrtve so misli svobodne na njih Bogu v slavo proklete gorele I
„Takšno ljubimo luč in tak pojem je naš O napredku, duševni svobodi. . . Ne ostavljaj nas, Lucifer-solnce, nikar! Navdihuj, ideal, nas in vodil . . ."
Vse molči po dvorani. Le tu, tam kak vzdih. „Vidim," Satan sam odpre zdaj usta — „Serne moje ni palo na skalnata tla In življenje ni njiva mi pusta.
»Bratje milil Do solz ste ganili me dnes, Saj izpoved vsa vaša mi priča, Da učenci res pridni vi moji ste vsi; Boga ljubite manj, ko hudiča!
„Nesposoben sem, vidim, vzor biti še vaš, Biti mojster vam, biti voditelj; Prekosili v modrosti že daleč ste me; Več učenec že zna, ko učitelj.
»Ostarel sem. Preživel že zdavnaj sem se, In brez smisla je dalje živeti; — V roke vaše izročam pa z mirnoj vestjo Poslej misijo svojo na sveti!
„Nadaljujte jo vestno!" .. . Kdo pozno Se zdaj Zasopihan v dvorano basa se? „Kan devete dežele!" šepeče ves zbor — „Tolst in debel ko pustno prase!" . . .
„Ne zameri!" pred Satanom kan govori — „A pomisli ti, kaka daljava! In skrbi imam toliko tamkaj doma . . . Sam ne vem, kje stoji že mi glava.
„Domovine me sreča neskončno skrbi. Noč in dan, oh, po glavi mi hodi! Socijalni problem že rešujem več let.. . No, poslušaj, a potlej sam sodi!
„Grad prekrasen sezidal za harem sem svoj; Tristo rožic v njem živih cveti mi I Na vsem vzhodu ne najdeš ti lepših nikjer; Harem dela velike srbi mi.
„ln konjušnica nova in pasji hlev nov — To oboje se baš dokončuje, — Dve palači ponosni! Poddanik noben
V hišah lepših nikjer ne stanuje.
„Karavane vsak dan mi iz vseh pokrajin
V grad donašajo danj in darove;
Kam poshraniti vse? Kak zapraviti vse? To skrbi dan na dan so mi nove.
„Vsa Deveta dežela na tabora dva Nejednaka se modro deli ti:
V tabor večji berače sem gladne nagnal,
V manjšem sami bogatci so siti.
„Jaz na strani bogatcev seveda stojim, Njž ie z milostjo svojoj podpiram; Hej, pri njih je veselje! Zabave vsak dan! Siromake čemerne preziram-
„Da veselja berači ne motijo nam,
In zabave da bolj so nam varne -
Oh, to dela največjih mi vsak dan skrbi I —
V vsaki vasi dam gradit vojarne . . .
Po načelih jaz tvojih visokih tako Za očino delujem — a čuda! Nehvaležno mi ljudstvo za mojo je skrb — Ne priznava mi mojega truda!
„Zadovoljni robovi več niso z menoj, Godrnjanje se širi usodno, Vse otresa verige ... na svoje noge Hoče vstati, hoditi svobodno.
„0 nekakih krivicah berači kriče,
To vsakdanja je njihova pesem!
Kaj pravica je — tega v resnici ne vem;
Kar živim, o njej sanjal še nesem.
„Milijoni umirajo, pre, od gladu,
Jeli kruha bi radi, a ni ga!
Jaz sem sit. Če poddanik je lačen kje kak,
No, kaj mene, povej mi! to briga?
„Domovina, glej, meni na srcu leži, Skrb za njo že ne daje mi spati . . • Socijalni problem jaz razumem — kaj ne'.' Kdo bi mogel ga drug razvozlati?'"' . •.
Dolgo Satan na tihem že se je smejal, Ko reforme mu kan je razlagal; Sedaj vstane na tronu s poslednjoj močj6 — I, kako bi se dalje premagal?
In drže se za trebuh grohoče tako,
Da dvorana bobni in se stresa;
Vsi smejo se ž njim vred (a nekterlh je strah)
In pred smehom maše si ušesa.
Zdaj omahne — o groza! — telebne na tla, Stresla peklu sta strop se in streha . . . Mrtev Satan leži; oh, ne gane se več. Pala kap mu je menda od smeha.
KAZNOVANI PAŠA. (187*).
„Prav ti je, o Muktar paša,
Da pokaral te je sultan!
Ker sovražiš nas Armence,
Vselej braniš samo Turke.
Ves pristran si in krivičen!
Kri je tekla že v potokih,
Koder roka tvoja sega —
Oh, armenska kri nedolžna 1 . . ■
Vse pravice uživaj Turek,
A nikakih ne Armenec!
Moslem sit, mi vsak dan lačni —
To je geslo tvoje kleto!
,Sultan daleč, a visoko
Allah biva vsevedoči' —
S tem si vspaval vest si črno . . .
Motil si se, motil si se!
120
Ni umrla še pravica! Zdaj pokaral te je sultan, In prestavljen boš za kazen . , Prav ti je, o paša Muktar!"
Oh, kak ljudstvo veseli se
V Erzerumu po vseh cestah! Po zidovih čita danes Sultanov na ves glas ferman: „Paša karan in odstavljen!"
„Muktar karan in odstavljen!" Govore po vseh kavarnah, In razglaša se po cerkvah ln oznanja z minaretov.
Vsa armenska omladina Od zanosa skače, uka; Vesti skoro ni verjeti -Mar zgodilo se je čudo?
Starec mnog še maje z glavoj, Z glavoj sivoj in — odkima; Sam gre gledat ferman beli, Sam na trg tja gre ga čitat. . ■
»Res je! Prišla je osveta! In krvnik naš kaznovan je, Hudo karan in premeščen . . . Živel sultan! Slava, slava!"
V konaku pa, sredi mesta, Pir šumi pri paši šumen. Od tovaršev tam poslavlja Žalostnih se paša Muktar.
Vsa je polna jih sobana Gostov svetlih, činovnikov; Kaj je paš in hodž in šejhov, Muftijev in mujezinov, Valijev in kajmakanov, Kadijev za dolgoj mizoj! Težka, težka je ločitev In slovesa grenka ura! Gost vsak stiska paši roko, Govorijo mu s sočutjem: »Allah sveti potolaži, Muktar blagi, srce tvoje! On moči ti daj, poguma, Da preneseš kazen strogo! Vsem se smiliš, vsem se smiliš Nam prijatelj, ljubi stari! I v pregnanstvu pota tvoja Blagoslavljaj dobri Allah!"
Molk in žalost. . . Tukaj, tamkaj Solza kaka se utrne, Po junaškem steče licu, Kane v brado, kane v brke.
Vstane paša — in lokavo Gostom svojim se namuzne. List lisjak jim čita skriven . . . Kaj mu tajno piše sultan?
„Ljubi paša. Muktar paša!
Ne zameri, ne zameri,
Da pokaral sem te javno!
Mene srce je bolelo.
Jaz se čisto s taboj strinjam,
Kar počenjaš, odobravam; Sprejmi hvalo mojo tiho! Kaj Armencev meni mari, Če makari vse pobiješ! Toda — tisto javno mnenje Vpilo je, saj veš, in vpilo, Spravilo me res v zadrego . . . O, pri bradi Mohameda! Kakor preje še te ljubim. Kaj ne veš, da „vrana vrani...'"? Naj stori to Turek Turku!? Pridi v Štambul brez odloga! Ti zaslužiš mesto višje: Za ministra ti si rojen — Imenujem te vezirjem!"
BAJRAMSKA LEGENDA.
Pri turbanu turban, fes . . . pisana gneča! Lestenci razlivajo luči nebioj. Noč v veliki džamiji v Mekki je sveti Prečaral spet bajram v dan bajen noc6j.
Ti Allah, le veš, iz katerih pač krajev Prispeli ti romarji tvoji so vsi! Sedaj so tu, kamor jih klical je prerok, ln zdi se jim -- sam on med njimi stoji.
Na leci zaprl črnobradi je imam Baš knjigo prerokovo, sveti koran; In že priklonivši se vernikom resno Po stopnicah stopa, izgine jim v stran.
Slovesno zvenela je sura za suroj
Iz žrečevih ust po svetišču okrog;
O blaženstvu rajskem nocoj jim je čital . ■ .
Pravičen si, Allah, sodnik pa si strog!
Pač diven po smrti raj svojcem obetaš, O Mohamed! Srečen, kdor vanj je sprejet! Po vrtih posedajo senčnih, cvetočih, A streže jim zbor črnookih deklet. . .
Glej, tu razdeli se gnetoča se tolpa! Mlad romar se rine naprej med ljudmi; Popenja po stopnicah že se na lečo, Na leci neznanec stoji — govori:
„Naš Mohamed dobri se moti, o bratje! Raj svoj on uživa sam v večnosti naj! Ne šele po smrti, na onem tam svetu — Že tukaj imeti mi čemo svoj raj!
„Ljubimo se, bratje, tu, dokler živimo! In v raj si prestvarimo svet ta sami! Ljubezen — to sredstvo čarovno je sveto. Ki zemljo v najlepši nam raj spremeni.
„0, takrat že sreče pozemeljske solnce Ne bo na izbrancev sijalo le broj; Krivice brat delal ne bode več bratu, Utihnil na svetu krvavi bo boj.
»Ljubezen rodila svobodo bo zlato, Ne bo več sramotnih verig in okov; Vsi, kar nas svet nosi, le bratje in sestre . . Ne bo več trinogov, ne bo več robov!
„Zavidal nas prerok v nebesih bo svojih, Na svet bo z rajani sam želel nazšj ; Tu vživali lepša mi bomo nebesa — Vsa zemlja že sama resničen bo raj 1
,-Tako mi je pravil doma neki Anglež . . ." Tu velik po džamiji vstal je nemir, In dalje on, žal, govoriti ni mogel; Med r6marji rasel je hrup in prepir.
Tu strinjali so se z govornikom smelim In ploskali mislim njegovim na glas; A tam krivoverca ga zmerjali drugi; „odpadnik!,: mu kričali jezni v obraz!. . .
Star derviš naredi! zmešnjavi je konec. H govorniku tiho se bil je popel, Sočutno pogledal v oči mu je žive, Sočutno za roko ga desno prijel:
„Z menoj, z menćj, sinko, na zrak in k počitku Bolan si, moj ljubi! Kaj ne da bolan ? Pot daljna, opasnosti razne na poti... Da, pojva na zrak iz soparice v stran!"
GREŠNIK.
Noč. V koči samotni nad Gangoj Skrivnostno še baklja gori. Na podu sedijo menihi; Sam Buddha med njimi stoji.
Napol razsvetljeni obrazi Zamišljeno gledajo v tla. Vse tiho . .. Možje so tf, misliš, Iz onega prišli sveta.
„No, bratje" — pretrga molk Buddha „Kdo ve še med vami kak greh? Zdaj vprašam vas v tretjič in zadnjič . Spovedali vsi ste se vseh ?
„Gorje mu, kdor madež prikril bi, Zamolčal na vesti bi kaj! Nikoli se ne bi posvetil, Ne vnišel v nirvane bi raj. -
„Nobeden se več ne oglasi ? Obred že je sveti končan ?. ..': Še jeden! . . . Učenec Ambattha, Pred Buddho tja stopi skesan:
„Grešil sem, prevzvišeni mojster Grešil sem hudo, prehudo; Kak6 naj odkrijem ti krivdo? V dnu duše me peče zelo . . ."
„„Ne boj se! Kaj bil bi pač storil? Zavedla te vroča je kri ? Pogledal — kaj ne? — pregloboko Mladenki si kaki v oči? — ""
„Jaz mislil sem, o prečastiti! Sam mislil sem, s svojoj glavoj I Življenja uganko sam htel je Pronikniti smelo duh moj.
„Vsemira uzroku in svrhi Prodreti sem skušal do dna; Premišljal rad sam sem, pogosto, Razvoj in postanek sveta.
„Resnici pogledati v lice Sem s svojimi želel očmi, skati z razumom je svojim Od mladih hrepenel sem dni.
„ln misli poletu nikoli Ograj jaz ne stavim, ne mej . . . Po veri brahmanov to greh je, Kar delal, žal, jaz sem doslej.
„Kar v Vedah je pisano svetih, To misliti človek le sme 1 Ne globlje, ne više, ne dalje . . . Kdor misli drugače — gorje 1"
Le redko smejal se je Buddha, Sedaj nasmehlja se sladko, Začudeno gleda učenca, Smehljaje mu pravi tako;
„Čemu pač nam vsakemu svojo Bog Brahma bi glavo bil dal! Čemu bi nam duha luč sveto Tam z lučjo bil svojoj prižgal?!
Čemu imaš nogi? — da hodiš! Za delo ti dvoje je rok : Z razumom pa v glavi ti misliš . . . A misliti zna le še bogi
„Čim bolj ti sam misliš svobodno, Tem bolj si podoben — bogii, Tem bolj približuješ se Brahmi . . . Le misli zat6 brez strahu !
Le misli, Ambattha preljubi! Le dalje ves svet premišljuj I Da misliti greh bi bil morda — Brahmanom tega ne veruj!"
ČUJ, VETER PIŠE RAZDIVJAN . . .
Čuj, veter piše razdivjan
Črez tuje zemlje cvetno plan . . .
To ni vihar, ni piš vetr6v -To glas nemirnih je duhčv !
Pradedov to glasovi so, Pradedov to duhovi so . . .
Vzdihujejo in jočejo, Črez dol in goro stočejo:
»Kjerkoli solnce sije tod, Naš nekdaj je prebival rod.
Sedaj tod tujec širi se, Ošabno nam šopiri se .. .
Premehki pač mi bili smo, Da zemljo mi pustili smo . . .
Sedaj pa je nasilnik naš
Pod jarem upognil tilnik naš ..."
IZ DNEVNIKA STAREGA PESIMISTA.
O, le odpiraj srce svoje, Odpiraj vrata na stežaj! In vedno gostoljuben bodi! Kdorkoli pride, vstopi naj I
128
Kdor koli pride, ti mu odpri, Bil človek domač ali tuj! Povedi ga v dvorišče svoje In vse mu tamkaj razkazuj!
Potanko vse si naj ogleda Tvoj ljubi gost povsod, povsod Naj vidi vsako tajno shrambo, Pokaži vsak mu skrivni koti
In dobro gost tvoj si zapomni Tvoj gostoljubni zavičaj; Pa rad še večkrat se povrne
V svetišče tvoje sam nazaj...
In s saboj ti pripelje morda Tovarišev veseli roj... Seve! Vsi videli bi radi Dom zanimivi srčni tvoj I
In morda vedno novi gostje, Glej, bodo ti prihajali. In kljuko si lepo po vrsti Drug drugemu prodajali .. .
A ti jih vodi po svetišču, Vse razkazuj jim sam povsod! Razkrivaj jim skrivnosti svoje In vsak diskretni, tajni kot!
Tako polagoma spoznajo Posetniki tvoj tihi hram: In udomačijo lepo se
V skrovišču gostoljubnem tam .
No, neki dan zapaziš morda, Da tla so ti napljuvali, Da škornjev blatnih niso vselej Pred pragom baš sezuvali ...
In morda se celo prepričaš, Ti dobrodušni siromak, Da ljubi gostje so kadili V salonu tvojem slab tobak I
In morda ti tako-le v šali Odnese kdo iz hiše kaj: Zaklad kak skriven, žlahten kamen In ne dobiš ga več nazaj!
In zveš, da te skrivnosti tvoje Svet davno ogleduje si Ter z ne baš čistimi rokami Jih željno razkazuje si...
A ti? — le vsakemu človeku Odpiraj srce na stežaj I In svet te hvalil bode v lice, Da si zares — odkrit značaj I
LUČ IZ NESKONČNOSTI.
Iz neskončnosti luč! Ti me gledaš, Ti me vabiš — odkod? Si-li žar porodivše se zvezde, Vzplamenivše na novo v vsemiru Na ukaz vsemogočne moči, Vsemogočnega, večnega Brahme, Ki zažiga življenje,
Ki ustvarja svetove iz sebe.
Kadarkoli, kjerkoli baš hoče?
Si odblesk li življenja
Utripajočega burno
ln poljočega bujno
Na telesu svetovnem neznanem?
Ali plamen poslednji si morda
V nič razpadšega stvarstva in v kaos Razpršivše se zgradbe, Umotvora,
Organizma, ki ni več potreben?
Kaj si, luč? Kdo to ve!
Zrem porod li! Življenje?
Ali smrt ? ...
Ti pa svetiš in siješ
Mi iz bajnih prepadov.
Glej, in vendar in vendar
Ti dospela si k meni
Po neskončnosti poti
Sem do mojih oči,
Do duha in do mojega čuvstva .. .
Ti uganka si meni,
Jaz uganka sem tebi!
Toda,„midva oba sva le — eno!
In obadva le majhni sva iskri
Neizmernega ognja — življenja,
Neizmerne moči, neizčrpne
Energije vesoljne prirodne . . •
In oba epizodi sva kratki
V zanimivem romanu, Ki ime mu je „kosmos", Ki ga piše od vekov Naš največji umetnik, Naš največji poet,
Genijalni bog Brahma . . .
Luč skrivnostna iz večnih prepadov,
Luč, ki svetiš v oči mi in v srce,
V čarojasnih nočeh:
V osamelosti si mi družica, Ljubezniva si mi tovarišica I Duša moja razpenja peruti, Hrepeneča vzdiguje se k tebi; Od veselja pozdravlja tej peva ta preskromni ti psalm. —
AHASVERJEVA HIMNA NOČI. —
Mrači se zopet. .. Po obzorju širnem Že prve dolge sence begajo . .. Ko katafalčne rjuhe se počasi Po gorah in dolinah vlegajo . •.
In tam in tam — pošast že plove črna, Sem proti meni plove črna Noč: Ko netopir na krilih velikanskih Leti pod nebom sem grozeče zroč ...
Čimdalje bliže in čimdalje bliže . • . Sedaj v tem6 sem krog in krog zavit. In zdi se mi: ta Noč me gleda, gleda, In iz oči' žari ji blažen svit.. .
In škodoželjno gleda me, reži se, lronski roga Noč se mi v obraz, Češ: Kdo premagal zopet je svetlobo In solnce tvoje, Ahasver? Kdo? — Jaz
Le glej me, demon! Saj poznam, poznam te Odkar po svetu blodim ti proklet, Ah, često videl sem te, znanka temna, In žal in žal, sedaj te vidim spet!
In spet pojo navdušene ti himne Poetje tvoji plačani, ah, čuj! In ljudstvo ploska ti po cestah — slišiš? Raduj triumfov tvojih se, raduj!
Zdaj ti kraljuješ, ti sediš na tronu, Ti ukazuješ in ti vladaš spet; Po željah tvojih, Noč, in vzorih tvojih Zdaj diha, giblje se in suče svet...
Moderna si! Kaj tratil bi besede! Kdo vpraša, kaj nastop nam hoče tvoj! Prinašaš srečo ali pa pogubo? Moderna si! Slavi te ljudstva roj •..
In glej in strmi, demon, pa se čudi! Jaz tudi liro v rokah že držim In tudi jaz zabrenkam zdaj ti pesem. O, naj te počastfm in proslavim!
O, saj čim črnejša ti kdaj si bila, Tem lepši vselej si rodila dan; In tem svetlejše je sijalo solnce Potem še vsakikrat črez hrib in plan . . .
Zato pojo ti slavo strune moje, Hej, zmaj pošastni, ti strašeča Noč! Zato ti himne poje lira moja, Ker pade skoro vlade tvoje moč.
Pomičejo navzdol se že kazala Na uri ... In nemudno teče čas . . Čuj, petelini že pojo po svislih I Veš, kaj pomenja njih budilni glas?
Glej, tam za goroj — tam se nekaj svita! Nebo skrivnostno že se tam žari . . . Tam zarja nova, jutro dobe nove, Svobode solnce tam se že rodi!
AHASVER POD KRIŽEM. —
In že spet te vidim . . . Nag visiš razpet Na jalovem križu, mrtev, tih in bled.
In po cesti prašni gor in doli todi Mimo tebe ljudstvo vozi se in hodi.
Kaj za vrvež cestni pač se meniš ti! Nagnjena je glava, sklenjene oči.
Večno solnce z neba ti poljublja lica; Nad glavoj brni ti telegrafska žica.
Misli blisk prenaša noč in dan po njej, Nove, smele misli križem svet naprej ■. ■
Pomniš Ahasverja?'. . . Tamkaj v daljnem mesti Videl sem v svetišču, slišal te na cesti.
Kakor grom v oblakov grmel glas je tvoj Med pismarjev glupih, farizejev roj.
Bičal njih sebičnost, bičal licemerstvo, Bičal častihlepnost si in praznoverstvo.
134
Bičal si nadutost, svetohlinstvo, laž... Prašal nisi: rob je ali velikaš.
Pal si v borbi s svetom, zelotizma žrtev, Zlobe in bedaštva, fanatizma žrtev.
Videl žaloigre te sem zadnji čin. Kot zmagalec pal si, mučenik, trpin!
Pomniš Ahasverja? Htel si bil počiti Tam pred hišoj mojoj ter si oddahniti-
S križem tvojim bil sem te nerad odgnal — Ščuvala me na-te besna je druhal.
Brez mirti za kazen zdaj po svetu blodim. Devetnajst sto let že ožigosan hodim.
Često vidim križ tvoj — čudno to drevo. Zeleneti videl že sem ga lepo.
Cvetje videl večkrat sem na njem dišeče, Sadje zlato videl sem na njem zoreče.
Potnikov krepčalo ž njim se je nebroj, Ko od težke poti lil jim s četa znoj .. .
Videl pa sem tudi... Za vešala tvoja Skrival svet je često že zločinstva svoja,
Videl sem, kako je vihtel mnog tiran Križ tvoj kot orožje, kot osebno bran-
S križem je okrutnik tvojim okoreli Prestol svoj podpiral slabi, prepereli
In še več sem videl! O, ti modri svet! Križ je tvoj grmadam rabil za podnet!
A v imenu tvojem kurili grmade Njega dni so razni slavni Torquemade.
In v plamenih zgorel mnog je živ svetnik, Mnog svobodne misli hraber mučenik . ..
S prtom tvojim hteli pa so že zakriti Solčno luč resnice modrijani zviti.
Iz železnih žrebljev trdih teh-le treh Spone so kovali sužnjem v temnih dneh . .
Ah, vse to sem videl jaz na svoji poti; Priča bil sem mnogi že človeški zmoti.
Razumeli niso tvojega duha, Polnega ljubezni tvojega srca.
Pa namestu sprave in miru, ljubezni Tvoji že učili verniki so jezni
Često le sovraštvo, srd in slepi črt, Brate drugih misli pa gonili v smrt. ..
Zdavnaj sta umrla, zdavnaj pokopana Dva sodnika tvoja, Kajfeš in pa Ana-
Ni pa izumrl še farizejev rod,
In pismarjev dosti srečam še povsod.
In ko spet bi pćslal te na svet Jehova, Sodili hinavci, veš, da bi te znova!
Farizejev zbor bi spet psoval te, vpil... „Križaj ga"! Pilatu bi s pestmi grozil-
DELAVČEVA PESEM O PREMOGU.
Globočje in globočje dol v prepad .. . Bojiš li vožnje se pod zemljo čudne, Ko peljal bi v vodnjak se, bratec moj? Kaj, če utrga se železna vrv? In vse to pade z viška zdaj tja dol, Globoko več sto metrov ... Ni to šala! Otročje misli in otročji strah 1 Kaj ne, tovariš? Kdor se rad boji, Pod zemljo ta ne hodi kruha iskat. ..
Na dnu. Na sve strani gredo hodniki Ko rovi krtovi. In delavci Ko krti črni se razhajamo. Temnejša in temnejša pot čimbolj. Soparno je in dihaš tukaj težko. Vročina raste ... Bližamo se peklu? Da, pekel tu je nekaternikom; Hudo se pokorijo v njem za greh, Da hočejo živeti in pa jesti. ..
Brlijo lučke blede v zagati,
Ko vešče po močvirju ti migljajo . . .
V polmraku pa se gnetejo možje
Do pasa nagi, mladi, žilavi;
In kopljejo in izkopavajo
In ga vzdigavajo iz temnih jam —
Zaklad podzemski, „crni dijamant" . . .
Kdaj pač si zelenelo, drevje ti, In kdaj cvetelo — kdo nam to pove? ln kdo bi vedel zdaj imena tebi? A isto solnce, kakor naše dni, Prav isto solnce grelo ti je debla,
In isto solce ti poljubovalo Košate glave, vrhe bujnorasle; In isto solnce barvalo ti listje In naše solnce barvalo ti sad. . . . A v senci tvoji hladni tiste dni Počival ni še delavec od truda; Ob deblu tvojem slonel ni pastir, Da piskal bi na piščal tanko svojo; Na klopi pod zelenoj strehoj tvojoj Sedelo ni zamišljeno še dekle In pelo pesem o ljubezni mladi.
Pod taboj človek mislil ni še misli Velikih, močnih svojih in globokih; Uganke bitja večne ni rešaval . . . A človek tudi ni moril človeka . . . Pač mnog vihar drevil je preko tebe. Divjal ob tebi, lamal veje tvoje . . , In vekov te pok6pal je vihar! Globoko v zemlji zdaj leže ti debla Po grobih skritih tisoč, tisoč let, Okamenele, puste mumije, Telesa brez življenja in krvi, Ko kralji slavni v piramidah starih • . .
hi dalje krti rujejo pod zemljoj
In mečejo krtine velikanske
Iz globočine kvišku dan na dan,
Zamazana in črna so jim lica
In s čela teče znoj jim curkoma .. •
Zamolkel slišiš včasi govor vmes,
Tu vzdih, tam kletev, smeh in tu dovtip .
Oglaša se iz dalje dinamit.. .
A pesem glasna ne odmeva tod . . .
Svetiljke blede svetijo pri delu — Drugod je tema, kakor v grobu. Tam gori pa na vrhu sije solnce, V svetlobe morju koplje se priroda; ln trava, žito zeleni in drevje; In rože pisane cveto po vrtih. In človek trudi, peha se za kruhom; A peha se in trudi v žarkih solčnih . . .
Naprej, naprej! . . . Utrujeni in lačni Odhajajo iz jam premogarji, Potrti ko jetniki, bledih lic . . . Molče koraka truma jih po cesti; Pomičejo ko senčne se prikazni. In solnce samo njihovim očem, Navajenim podzemskega mraku, Presvetlo sije že in prebleščeče ... Kaj mar jim solnce in kaj mar jim dan! Za kruhom svojim mora siromak — Svetloba, užitek, ah, to je za druge! .. . Le idite! Že čaka vas obed, Pod njim se miza sicer ne šibi, Ne bo predolgo se muditi treba . . . Le idite krepčat se in počivat Za novi težki trudi
Naprej, naprej, ln jama spet požira nove čete Spočitih mož v prepad svoj nenasitni. In ista pesem dan za dnevom . ..
Stojte I
Počasi, vi premogarji predrzni! Pod zemljoj spava demon silen skrit, Gorje, če ga z razgrajanjem vzbudite! On gospodar bogastev je podzemskih In on lastnik premoga samega.
Gorje, če se vzbudi! Osveti se, Če vas zasači, vas razbojnike, Če najde vas tatove tihotapske, Ki prišli ste zaklade mu jemat! Kako jih čuval veke je neštete! On sam je vedel zanje, nihče drug. On sam jih gledal je, on sam zaklepal, On sam s ponosom se jih veselil .. . In zdaj priplazi človek se do njih, Ta zvita stvar, prekanjena in zlobna! ln z lakomnimi gleda jih očmi, Z umazanimi grabi jih rokami In vlači jih na svetlo te zaklade! Gorje 1 če se predrami skopi škrat! Užge vse pline svoje smrtonosne, Ki hrani jih pripravljene za vas. To bode blisk in grom, potres pod zem In v pekel vam goreč prečara jamo In v hipu vas pobije jezni duh . . .
In tisti dan bo žalosten in grozen . .. In iz prepada temnega na vrh, Kjer sije solnce, kjer življenje utriplje, Gor, gor, vas spravijo tovariši. Mrliče, ki vas težko bo spoznati, Vas stokajoče v bolečinah strašnih, Umirajoče mučenike dela . ..
In pride večer preturoben, bridek .,. Gorele bodo baklje mnogobrojne In v mrak bo svetil njih krvavi žar. . Po cesti vil se sprevod bode dolg.. ■ Pri krsti krsta črna . .. „Miserere" . . . Zastava delavska, zavita v flor, Vodila vas bo k večnemu pokoju
Pod zemljo spet. . . Zvonovi bodo peli Tako otožno, da bi jokal kamen • . . Ah, kaj porečejo pač žene vaše? In deca vaša kaj poreče takrat?
BUDDHA V BRAHMANSKI KNJIŽNICI.
In ko je bil Buddha Gatama V Benares priromal nekoč, Naproti mu šli so brahmani Iz svetih palač in iz koč-
Vse ulice pisane ljudstva, Ko grede neštetih cvetlic Cvetočih v najpestrejših barvah . Kaj tod radovednih je lic!
„Ah, slekel je plašč svoj kraljevi Ta lepi princ, nori čudak! Glej v halji meniški ga žolti, Glej, kak je sedaj siromak!"
„Za mizo je sedal bogato, Prepolno najslajših jedi; Zdaj hodi od hiše do hiše In sam o beraštvu živi!"
„In žen je tam imel najlepših. Ljubezni je užival sladkost; Vsej sreči ubežal je zemski! Najvišjo uči nas modrost!" . ..
Tako so o njem govorili, Tako šlo od ust je do ust... Udivljenje tu, spoštovanje .. . Tam čul se dovtip je kak pust. . .
In ljudstva se pisana reka Vali in vali tja šumeč . .. Sred množice, sred svečenikov Gotama koraka molčeč.
In vodijo ga po pagodah, Kjer himne se svete pojo; Vse, vse znamenitosti mestne Zgovorni mu žreci kaž6. . .
„In v tej-le palači, o Buddha, Leži naš najdražji zakladi" S ponosom rek6 mu, privedši Do krasnih, visokih ga vrat.
In stopi črez prag, gre za njimi •. V dvorani veliki stoji'.. . Ob stenah, od tal pa do stropa Knjig tisoč in tisoč leži . . .
„Glej spise preslavne, stoletne, Ved naših globoko modrost! In glej komentarje debele . .. Iz njih govori učenost!
Ljubezen do bratov trpečih Pa jedro je naukov teh; Usmiljenje diha, sočutje, O Buddha, iz bukev ti vseh!"
„„Žal, vidim!""—odvrne jim Buddha — „„Ljubezen je v knjigah tu zdaj; Iz src preselila človeških Na ta-le je pusti se kraj.
142
In ker iz src živih prenesli Na mrtvih ste knjig jo strani, Zato tako prazna so srca, Zato pa ljubezni v njih ni.. .'
FAKIR.
Do pasa v zemljo zakopan Stoji puščavnik, mladi Sunda; Stoji tam ob veliki cesti, Tri leta že se pokori'.
Po cesti hodijo ljudje, PrinaSajo mu miloščine; Krepčajo ga z jedrni, pijačoj. To v čast si šteje marsikdo.
In mimo njega gor in dol Pomičejo se karavane, Korakajo velblodi resni, Za slonom stopa tolsti slon ..
Je-li še človek to-le sploh? Popotnik marsikak se vpraša In ogleduje si brahmanca — ln v duši dviga mu se dvom.
Z lasmi je dolgimi pokrit, Do tal mu sega dolga brada; Oči zaprl je, ves zamišljen, Le z usti giblje še Fakir.
Šepeče nekaj pred seboj Ter neprestano moli Brahmo In neprestano pokori se Napol v gomili zakopan.
In solnce sije nanj z neba In meče žarke mu v obličje . . . In dež ga pere, mraz ga stresa . • . A kaj fakirju vse to mar?
In mimo njega gre pomlad Troseča cvetje po livadah; In ptiči tam pojo krog njega . .. A on — kaj meni se za to!
Čuj, Sunda mladi, zdaj poglej! Kdo zdaj prihaja mimo tebe! Glej deklic mladih družbo glasno! Kako so lepe — vidiš jih?
Ne vidiš udov njihovih Okroglih, prožnih, zapeljivih? Ne vidiš prsi njih kipečih, Ognjenih njihovih oči?
Ne vidi nič, ne vidi nič! Ne vidi izkušnjav mamečih ? Srce je mirno, kri je hladna; Za vso lepoto on je slep-
Po vzorih višjih hrepeni: Popolnost hoče on doseči In sleči vso mesenost smrtno, Pozemeljsko otresti vse I
Bogovom biti če enak! Še više — tekmovati ž njimi Pa prekositi jih v svetosti . •. Fakirju je to ideal-
Naposled vendar! Ah, sinoč Sam bog prikaže mu se, Brahina Priplava predenj v luči rajski, Tako fakirju govori:
„Moj ljubi! Jalov ti je trud ln prazna je pokora tvoja! Zaman moriš telo si mlado, Zaman stojiš tu zakopan!
In kriv postavil si si vzori Ustvaril jaz sem te človeka, Ne angela, ne poluboga . . . Ostani torej to, kar si!
Ostati človek — to tvoj vzor In smoter bodi tvoj najvišji! Ljub bodi ti obraz človeški ln sveta ti človeška časti
O, bodi človek, ne fakir! In ne sovraži mi življenja, Ne beži pred sveta trpljenjem, .Ne loči od sobratov se!
S sebičnim samomorstvom ne — Ljubeč sobrate mi se bližaj! Pospešujoč sobratov srečo Sam srečen bližaj mi se ti!
Ne želi nad človeka si, Saj više priti bi ne mogel. Da pod človeka mi ne padeš — Le tega vedno mi se boj!"
LIST IZ KRONIKE JURJEVEGA KLOŠTRA. Počivaj v miru! . . .
Danes pokopali Sobrata Kuna tu smo na vse zgodaj.
Kje bil doma je, menda sam ni videl; Vsaj razodel o tem se ni nikomur. Priromal bil pred sedmimi je leti K nam v Jurjev klošter o veliki noči.
Čudak bil vedno je naš rajni brat.
Ostavlja! včasi dom po ves je dan
Pa blodil sam po hribih in dolinah,
ln često našel ga je lovec kak
Stoječega pod bukvijo košatoj,
Zamaknjenega v sladko pesem ptičjo. -
In prazen nikdar prišel ni domov,
Z izletov svojih naš pokojni Kuno I
Prinesel danes je s seboj cvetlic
In trav in koreninic košek poln,
A jutri hroščev, malih in velikih,
Metuljev pisanih je nalovil
Pa gadov in modrasov, polžev, žab.
A drugikrat prinesel je domov
Vse žepe polne raznih kamenčkov,
Ki zanje se ne zmeni živa duša.
In vsa ta šara, ta navlaka pestra
Ležala razmetana je potem
Po celici njegovi križem — kraženi
V neredu strašnem, — da se Bog usmili I
In če si stopil k njemu v celico,
Si našel ga zamišljenega često,
Pregledujočega to čudno zbirko
Rastlin, živalic in ne vem še, česa . . .
146
In tudi čital strašno je veliko t
Zasačil si ga lahko vsaki čas
Beročega. Po mizah in po tleh
In po omarah in policah krog
Ležalo v celici je raznih knjig.
Tu bil je Plinij, tam Horac, Homer,
Tu Plato, Aristotel in Kempčan,
Tam Sveto pismo ... In na oknu tam-
Na praproti in storžih smrekovih
Odprt njegov brevir — in tako dalje I
Kdo bi se čudil, če neredkokrat
Mu pripetilo se je, žalibog,
Da je, zamišljen v svoje študije
Zamudil v koru z nami vespere
In matutinum in pa laudes , . . Včasi
Prebil poleti je na vrtu noč,
Vso noč, kadar nebo je bilo jasno,
In zvezde zlate so migljale gori.
Te zvezde gledal Kuno vso je noč;
Vse poznal jih je baje po imenu,
Ko brate svoje v samostanu našem.
In nekateri pravijo cel6,
Da zlagal pesmi je v jeziku tujem . . .
Priroda šla mu zmerom je po glavi.
Ž njoj živel je in dihal, njo častil.
Bog ve, če sploh je imel pravo vero!
No, jaz ne sodim ga. Pravice nimam.
Sodnik nad nami si edino, Bogi
Ti vidiš v dušo, v srce naše grešno.
Ti veš, kdo ljubi te in kdo ne ljubi.
A po dejanju sodiš ti človeka
ln po življenju ceniš ga njegovem,
Ne pa po tem, kolikokrat na dan
Ime kdo tvoje sveto vzame v usta!
In ne, da sodimo drug drugega, Ne, da bahamo se hinavski morda, Kdo vere tvoje več ima, o Jezus; Ne, da preganjamo se in črtimo, Ne, da preklinjamo drug drugega; Da ljubimo ko bratje se med saboj — To želja tvoja je, zapoved tvoja!..
Res bil čudak je naš pokojni Kuno, Posebnež bil je, toda dobra duša, Ki nikdar zalega ti rekel ni, Ne storil zlega nikdar ni nikomur. ..
Zapisati pa moram še sedaj,
Kar lani obsorej se je zgodilo I
Zakaj, odkar stoji naš Jurjev klošter,
Odkar živijo tukaj kartuzjanci,
Odkar se piše kronika debela,
Kaj takega še ni se prigodilo.
Vsaj v bukvah teh nikjer še čital nisem
V soboto bilo je na kresni večer, Na kresni večer, po večerji skupni. Vsi zbrani še smo v refektoriju
Pa čakamo in čakamo še Kuna.
No, Kuna ni, pa ni ga od nikoder! Končali že molitev smo večerno,
V globokem basu izzvenel ja „Amen" K počitku dal nam znamenje je prior In vstajali že vsi smo izza miz: Tedaj odpro se vrata na stežaj!
V dvorano stopi zasopihan, bled — Prizora tega ne pozabim nikdar —
Brat Kuno 1--------
„Vse je čisto, vse!" Tako pozdravi nas s krivnostnim glasom. Kaj mislil je, mi razumeli nismo. Pristopi k nam, obriše pot si s čela, Ki curkoma mu lil je črez obraz, Ob mizo opre se z rokama in Navdušen začne govoriti nam:
„Ne veste-li, kak večer je nocoj ? Nocoj je kres! In veste tudi, bratje, Kaj zdaj godi v naravi se vesoljni ? Nocoj vse stvarstvo božje govori V jeziku razumljivem nam ljudem! In jaz sem slišal govor čudni tal...
Pod hrastom sedel sem na travi mehki,
Ko padati začel je bajni mrak.
Tedaj pa kres začaral mi je glavo,
Dobil me čisto v svojo je oblast
In legel vznak sem med cvetlice poljske
In slišal sem iz zemlje: „Čista sem"!
In rože so se pripogibale
In čašice so nežne šepetale
In drevje je po gozdu tam šumelo
In potok žuborel je mimo mene
In ptice letale so nad menoj
ln pevale čarobno pesem kresno . • .
In vse živali, kar živi jih v gozdu,
Vse videl tekati sem mimo tam —
In vse je govorilo, govorilo!
ln veter bučal po dobravi je
In tudi veter je govoril isto.
In vse šumljanje to in žuborenje,
To petje, vetra piš, živalski jezik Pa to, kar govorila tla so zemska • Vse to v koral se zlivalo je čuden In v simfonijo velikansko mi.. . In slušal sem zamaknjen in začaran. In kaj refren je bil te velepesmi, Te himne veličastne?
„Vse je čisto? Vse, vse je čisto, kar tu vidiš, slišiš In kar občutiš okrog sebe, Kuno I" Čim dalje globlje padal v te sem sanje In gledal sem prirode čuda sveta, Ki mi jih stvarnik kazal je z rokoj . .. In vsaka stvar je govorila glasno: „Jaz čista sem iz božjih prišla rok In čista sem !". .. A jaz sem sanjal, sanjal
In zdaj ničesar nisem slišal več. Vse veličastno tiho na okrog 1 Izginila dobrava sta in gozd, Izginile cvetlice in živali, Utihnilo je petje in šumljanje.
Pred manoj stal zdaj kip je velikanski, Pa stala živa žena pred menoj! Visoka bila je tako, tak6, Da lahko bi dosegla solnce samo In zvezde bi dosegla v rimski cesti. A bila brez najmanjše je obleke; V nagoti njeni gledal sem jo sveti.
Lepote njenega telesa pa
Popisati ne mogel bi vam, bratje.
Ko črv sem v prahu klanjal se pred njoj,
A žena gledala je veličastno. Tedaj pa sem boječe zajecljal; Kdo, žena velikanska si, prekrasna? „Priroda sem, vesoljnost sem, hči božja, Pramati vseh stvari sem, Sfinga večna . . . A ti si človek, moj najlepši sin! In čista sem, vsa čista, čista!" . . .
Odgovor grmel ta je njen ko grom . . .
Predramil se iz kresnih bil sem sanj. A nad dobravoj plavala je noč, Razpenjala svoj črni plašč nad manoj  . . In jaz sem tekel k vam — in tukaj sem *
Tako je pravil Kuno nam učeni Na kresni večer lani obsorej. Besed apokaliptovskih njegovih Pa ni razumel nihče izmed nas. . . No drugi dan ni vstal iz postelje.
Tri dni je ležal v celici bolan Med tistoj šaro j, med rastlinami Pa med cvetlicami, med kamenjem, Med hrošči in metulji mrtvimi, Med knjigami, debelimi folianti In pa med pesmimi tam svojimi . . . In zmerom bledel je o ženi tisti, Ki videl baje jo je v kresni noči; O čistosti nam njeni je govoril Do zadnjega vzdihljaja siromak. Na tretji dan Bog rešil ga je muk . . . Čeprav bil nisi prior, ne opat, Zapisal v kroniko sem tvojo smrt,
Opisal sem življenje tvoje tiho V spomin zanamcem kot prijatelj tvoj, Ki sem te ljubil in ki molim za-te, Jaz brat Hilarius . ..
Počivaj v miru 1
IZ „PA V LIHE NA JUTROVEM."
PESNIK SELIM.
Slavni pesnik, slavni Selim, Naš ponos in dika naša! Kdo pač tebe ne bi ljubil ln ne čital pesmi tvojih ? Vse pozna te, vse te čisla, Od Kahire do Bagdada, Od Bagdada do Stambula, Od Stambula do Damaska,
Allah s taboj, Allah s taboj! On pero naj vodi tvoje, Da napišeš nam še pesmi Misli polnih, čuvstev vročih, Plemenitih po jeziku . • . Krasna res je pesem slavčja, Ko iz dna mu vreje duše Sladka, nežna, ljubezniva; Veličasten glas je levov, Ko zarjove sred puščave Jezen, kakor kralj razdražen: Ti si lev in ti si slavec, Ti si, Selim, nam oboje! Nežen v pesmi si ljubezni, Toda grozen, če srdiš se ... Čitali smo pesmi tvoje.
Romala po vsem je mestu Verzov zlatih tvojih knjiga; Romala iz rok je v roke, Čitalo jo vse je mesto-Veš, posodil je dijak jo, Siromak nam jo posodil, Tisti bledi Mehmed Ali, Mehmed Ali, dobra duša. Ne verjameš, ne verjameš, Kaj ta revež knjig nakupil Ta čudak ti rajši strada, Kakor da bi bil brez knjige I
In še nekaj ti povemo -In to stvar je glavna danes 1 Nekaj za-te se pripravlja, Nekaj čaka te po — smrti! Vlit iz brona, drag in visok Spomenik se ti postavi V mestu našem damaščanskem. Vsota vsa je že nabrana: Tristo mošenj turških zlatov I
To smo danes ti izdali, Pisali smo ti v tolažbo! Slišali smo, da si reven, Da uboštvo te preganja Po Kahiri tam bogati, In da beda duh tvoj smeli Vklepa v težki jarem sužnji .. . Nič ne maraj, ne obupaj! Saj po smrti bo drugače — Spomenik te čaka bronast I
To-le pismo mi je čital Pesnik Selim v izbi svoji Majhni, nizki in podstrešni. Gledala sva skozi okno In kadila cigarete. Mesec plaval je po nebu In razlival luč srebrno Na Kahiro dol pod saboj, Ki ležala je pred nama Ko kraljica lepa speča.
A pod oknom, mimo naju Sveti Nil je tekel tiho. Daleč tam pa piramide Vzpenjale so se v oblake; Rasle so in so kipele Te gomile sivo-črne Ko strahovi faraonov .. • ln na to me je povabil Pesnik Selim na večerjo. Srebala sva črno kavo, Jedla sočno sva čebulo In orehe kokosove.
ŠEJHOVA KOČIJA.
Vse vrti se mi po glavi I To vrvenje, to drevenje, Pisano ko peržki čilim, Hrupno ko bazar!
Tu slonim, tu ob priroču Pa si svalkam papirosko. Toliko, da ne podere In da s saboj me ne nese
Množice prival.
Most se »bije, težko stoče.
Most čez Zlati rog . . .
„Zdaj prihaja, zdaj prihaja! Glejte, glejte 1 Danes prvič V novi vozi se kočiji. Štirideset tisoč zlatov, Čujte, bratci, dal je v Beču Za svoj gala-voz!"
„„Kdo je to?"" — jih vprašam, Turke ,„Kdo se vozi v tej kočiji??"" — „Veš, to naš je šejh-ul-islam, Oče Ibrahim!" . ..
„Ah, dva para iskrih belcev Stopata pred zlatim vozom Ko labodje štirje lahki . . . Alah s taboj, šejh! To-li tisto je uboštvo, O katerem govoriš nam In ki nam ga priporočaš? Ali v takšni je kočiji Muhamed se vozil, prerok! In svetniki slavni naši, Islanskega neba zvede, Pospešniki sreče ljudske — Mar živeli so v razkošju ? In naduti so li bili Kakor ti ?"
To je gledal šejh-ul-islam, Grdo gledal iz kočije Na druhal to bosonogo, Na te lačne postopače!
Voz ustavi za trenotek, Jezen reče jim: „0 brezverci vi brezbožni! Allaha se ne bojite? Dobro vem. kdo vam ostrupil Glave vaSe, srca vaša: Satan, satan sam prinesel Strup je ta med vas!"
ČUDNA DEŽELA.
Kje sem, kje sem ? Kam sem zašel ? Čilim zelen pred menoj I Zelen čilim — polje ravno ... Preko polja romam jaz.
In ob desni in ob levi Gor visokih vrh na vrh; Temni gozdi, cvetne loke, Potok tod in tam šumlja.
Klasje zlato ziblje veter Tam po njivah — kak pogledi In po drevju sadje sočno Med poslopji tod zori.
Kaka čuda, kaka čuda! Vinske trte vidim vrt! Solnce vroče pa iz grozdja Ognjevito čara sok.
Dalje, dalje I . • . Reka bistra Po dolini se vali... Še korak — ah, morje sinje Ko zrcalo se blešči.
Hiše bele po obronkih In pri trgu pisan trg! Tamkaj mesto me pozdravlja, Tu stoji samotna vas .. .
O Pavliha, o Pavliha! Glej, ko ti bi pevec bil, Tu zapel bi in zavriskal: ,Raj je ta-le divni kraji"
Raj ? . . . Ob cesti tu počivam, V lipe senci se hladim; Hodi ljudstvo mimo mene, Jaz pa gledam ljudstvo to.
Kje sem, kje sem? Kam sem zašel Čudne šege, čuden kraj I Kogar vidim, nosi spone, Vsak verige nosi tod!
Vsakdo ne! O, nekateri Hodijo svobodni vmes, Brez verig, brez spon sramotnih. Kdo !i srečniki so ti?
Pa sem res že radoveden! Starčka tam-le vprašam zdaj. S turbanom na glavi sivi Bliža mi se domačin.
Težko tudi ti verigo Vlečeš z nogoj za seboj ? Sedi k meni, očka, v senco! Naj te vprašam to in to!
Čuj, povej mi, kaka šega Čudna je med vami tod ? Vsak verigo nosi s saboj, Kakor suženj ž njoj rožlja.
Ne boli vas to železje? Vas ne žuli, ne teži? Spone niso vam na poti In prav nič vas ni jih sram ?
Naj ti snamem te okove, Naj te, naj osvobodim! Ne le tebe — vse rad rešil Jaz bi sužnjih vas vezi I. •.
To pogledal me osuplo Stari mož je od strani! Nezaupno se približal, Odgovoril mi tak6:
„Kaj — verige?! Kdo jih nosi? Jaz ne vidim jih nikjer 1 Ne razumem te, popotnik 1 Star sem, slab spomin je moj.
Stoj!" — ozrl se je krog sebe, Tiše spregovoril mož — „Praviš, videl si verige? No, mogoče, da je res I
Mi sami, veš — čudno je-li? — Več ne vidimo verigi" Mi sami pa tudi skoro Že ne čutimo jih več.
To je pač pri nas navada, Stara šega že je to! Stara, staral .. . Kar jaz pomnim, Zmerom bilo je takć.
Porodil sem se v verigah, Ž njimi skoro ležem v grob. In zato mi jih ne snemaj t Vajen sem jih z mladih dni.
Tisti pa, ki brez železja Prosti hodijo okrog, To so gospodarji naši In sinovi njihovi.. .
Čudne res so šege naše. Kaj drugače je drugod? Morda, morda .. • Svet je velik! Allah s taboj, srečno poti"
Ko pa hotel sem še druge Oprostiti sužnjih spon: To so bili hudi name! Rekli so, da sem brezverec . • . Komaj, komaj sem ušel.
ZANIMIV SLUČAJ.
To je bilo blizu Ispahana.
Šel po cesti prašni sem za rana.
Nad menoj škrjanček je vesel Pesem jutranjo visoko pel.
Solnčece nad goroj že gorelo-Prav pošteno v hrbet me je grelo.
V se zamišljen sem korakal sam .. . Čuj 1 kdo tarna, kliče, vpije tam ?
Ha! Razbojnik kak tam koga davi? Preiskuje žepe mu, ga gnjavi!
„Na pomoč!"... Spet!... Pospešim korak. Gledam, slušam... Najdem te! Ni vragl
Tukaj! V cestnem jarku vznak leži mi, Mož neznan pa kislo se drži mi! . . .
„Tu ležim, oh, oh, že ure tri! O, pomagaj mi sedaj vsaj ti!
Allaha sem klical in svetnike! Rešite iz stiske me velike!
Vsi so gluhi! Klical sem zaman . . . Glej, Pavliha, živ sem pokopan !
Klical brate svoje in krajane In sosede že sem in vaščane,
Naj iz jame kdo bi spravil me Ter na noge bi postavil me:
Nič! ... Ah nihče se me ne usmili, Ne pomaga nihče v hudi sili" . ..
Revež res si — rečem — bratec moj! Kritičen je položaj ta tvoj.
Kaj pa ... Sam si že poskušal vstati Ter iz jarka sam se izkopati'? .. .
„Sam?l ... Kaj praviš? Meniš da bi šlo Nisem mislil še dozdaj na to 1"
Glej — in vzpel se, vzdignil se od tal je In pokoncu že na nogah stal je!
PORTRET.
Ti zver, ti zver 1... Je-li mogoče ? ! In to dandanes!... Zblaznel bi!... Lasje mi vstajejo po koncu .. • S človeškim licem divja zver!
Krvi sledovi, strah in groza, Kjerkoli hodil sem te dni; Poklanih moških videl trupla In žen oskrunjenih povsod!
Otrok nedolžnih dal si tudi, Herod ti novi, pomorit! Tako po tratah kosa ostra Cvetlicam glave pokosi.
O zver, o zver, ti kan tartarski! O Džingiskan, o ti krvniki Stotisoč si poklal kristjanov V par dneh minulih — pa zakaj ?
Ljudi stotisoč in nedolžnih 1 Zakaj? .. . Zat6 da od gladu Ne treba jim sedaj umreti In tresti več se pred teboj ?!
Poznaš me, starega Pavliho, In veš, da se te ne bojim I .. . Tako govoril Džingiskanu, Levite takšne sem mu bral...
Debelo, jezno me je gledal, Iskrile so se mu oči, Napenjale po lici žile, In tresle so se mu roke.
Zdaj plane na-me! — sem si mislil — Zadavi me! .. . a glej, a glej! Ironski samo nasmehlja se Na tronu stari grešnik ta!
Smehlja se, pod kaftan poseže . ., „Tu glej" — ponosno reče kan — „Podobo to v okviru zlatem ln v diamantih, to poglej 1
„Poznaš ?... ln to je kralj krščanski! In danes poslal mi ga je Portret ta svoj s podpisom svojim! In pa prisrčni svoj pozdrav 1
„Prijatelj zvest" — mi piše v pismu — „Ostane moj on še poslej!" . . . Premehkega srca si menda — Kaj ne, Pavliha? — Hahaha!"
IZ „ZLATOROGA". HIMNA SUNCA.
ZELENI LOVEC (ZROČ V GOREČO SOLČNO KROGLO>
O solnce, solnce sveto, čudovito! Svetilo večno, krasno, ponosito, Spet vzhajaš veličastno pred menoj! Moleč te v prah poklekam pred teboj. Pozdravljam te, veliki dnevni bog!
Kako leskeče zlata se ti krona! Z visokega nadzemeljskega trona Oziraš zmagoslavno se okrog Ko Gospodar nebeški vsemogoč! Boječa skriva pred teboj se noč . ..
Hej, kakšna to je triumfalna pot Okrog sveta! Kaj vidiš vse povsod! Peneče oceane gledaš sinje, Peščene in razbeljene pustinje; Ravnine vidiš pod seboj široke In črez planine voziš se visoke ... Telesa gledaš se objemajoča, Rudeča ustna se poljubujoča, Strasti zreš plamen v blaženih očeh, Ljubezni zmagovite sladki smeh; Veselja slišiš tikanje in spev Pa godb pogrebnih žalostnih odmev ... In meče gole gledaš se iskreče In borce hrabre padle, krvaveče, Nesrečnih sužnjev dolge temne roje, Ki težke vlačijo verige svoje, Po hrbtih pa jim žvižga ostri bič. Glej, na osveto stiskajo pesti, Preklinjajo in škripljejo z zobmi. Ne smilijo se, solnce, tebi nič? Za vozom tvojim zlatim, se bleščečim Ozirajo s pogledom koprnečim Se, kdaj zasveti jim svobode žar, Kdaj nade jim izpolniš, solnčni car ... In dan na dan skoz veke, dan na dan To ista pot je tvoja, velikan!...
In više, više plavaš nad obzorje, In svete luči neizmjerno morje
Razliva se iz tebe plameneč, Na sve strani po svetu se bleščeč . . Čuj, od veselja uka vsa narava In vriska ti stotisočglasno „slava"! O solnce, ti skrivnostni čarovnik, Ti njen spasitelj si in njen vodnik! In kjer dotakne zemlje tvoj se žar, Na dan prikaže se krasote čar, In barv cvetličnih pestra simfonija In blesk in lesk rumenega zlata, Človeškega obličja poezija In moč duha in pa krepost srca — Vse, solnce, je iz tebe prikipelo; Vse, kar živi in diha, tvoje delo! Vse skrite na te čakajo kali, Da ogenj tvoj vzbudi jih, oplodi. In kamor sega tvoja moč vsesilna, Porajajo se bitja brezštevilna. Po volji tvoji giblje se vsemir, Življenja si vesoljnega pravir... Ti luč prižigaš po sveta daljavah In misli netiš po človeških glavah, Oplojaš z Žarki svojimi duhove, Ideje ti v človeštvu vzbujaš nove, Po žilah goniš in razgrevaš kri; In ti usodo vodiš vseh ljudi... Po svetu razpošiljaš luč iz sebe, A kdo prižgal je, večno solnce, tebe In če nekoč ugasne ogenj tvoj In če utrne se ti beli soj. Življenja nov razplameni se žari Jaz vidim le neskončen kolobar, Začetka ni, pa tudi konca ni. Vse okrog svoje se vrti osi.
In mimo mene dere burna reka — izvira kje in se li kani izteka? Iz večnosti vali se v večnost tok, Kjer vzroku si podaje roko vzrok, Kjer spajata se večno moč in snov Ustvarjajoč vsak hip nebroj svetov... Iz solne se solnca nova krešejo; Po tirih nepremičnih plešejo; Zahajajo, iznova vzhajajo .. . Izginjajo in zopet vstajajo . ..
Ti solnce si svetlobe svete sin, A demon jaz sem črni sin temin. Jaz mrak sem temen — ti si svetli dan. Umikati se moram ti, titan. Ne, sloge ni med dnevom in nočj6, Premirja ni med lučjo in temo. Nikoli ne sprijazni naju čas, Kar ti ustvarjaš, to sovražim jaz. Četudi sem upornik tvoj zaklet, Dokler se sukal bo ta divni svet; Čeprav med nami ne prestane boj In jaz nasprotnik ljut ostanem tvoj, Spoštujem moč nepremagljivo tvojo, Priznavam tvojo nad seboj oblast. Glej, pred teboj priklanjam glavo svojo. O, sveto solnce, slava ti in čast! Popenjaj se v višave sinje, dvigaj! Svetovje razsvetljuj, življenje vžigaj! Bodočnost tvoja je, o svetli dan ! Hosana ti, goreči velikan!...
SAMOVAR.
Moskvi.
Po prstih prišel k nam je večer, Zavil nas vse v svoj tihi čar . . . Na mizi ti kipiš in vreješ, Trebušni, svetli samovar!
Hej, samovar, tvoj topli nektar! Le daj nam, brate, ga še, daj! Telo in dušo nam ogreva Dišeči tvoj in sladki čaj.
Čim več izpijemo jih čašic, Tem ljubši si nam, samovar! Saj ti posoda nisi mrtva, Ti živa si, čuteča stvar!
Ko star prijatelj se usmevaš, Šepečeš nam in nam šumiš; Poslušam rad te s čašoj v roki, Ko dobrodušno govoriš:
„Le pijte, bratje dragi, pijte! Jaz tu sem hišni gospodar; Jaz dobri duh sem ruske hiše, Jaz, vaš gostitelj samovar I
„1 dete ljubi me i starček, I kmet me ljubi in gospod; Kjer govori se jezik ruski, Ljudje me čislajo povsod.
„In kadar delavec utrujen Zvečer počiti si želi, Jaz okrepčam ga, potolažim In vlijem novih mu moči.
„ln kjer sestane se na tihem Ljubeč se mladi, srečni par, Tam vedno tretji je med njima Molčeč zaupnik — samovar.
„ln učenjaku, ki premišlja Sveta uganke v pozno noč, Tovariš resen sem in moder, Ki mu prihajam na pomoč.
„Poetje me imajo radi. In komur sem družabnik tih, Izpod peresa teče gladko Navdušen mu za stihom stih ...
„Le pijte čaj moj, bratje dragi, Saj jaz sem hišni gospodar, Jaz dobri duh sem ruske hiše, Duševni jaz sem ruski car..."
V CERKVI „KRISTA SPASITELJA".
Moskva.
Sred morja luči, sred kadil oblakov Vzdiguje zlati se ikonostas- — „Gospodi, pomiluj! ..," zapel slovesno In sveto himno je globoki bas.
„Gospod. .." in zdaj tiše, zdaj glasneje Oglaša pevcev se številni zbor; Pod kupolo visoko plava pesem, ln s pesmijo se vzpenja v raj sabor.
Odkod so grla ta in ti glasovi? Mar kerubini pred menoj poj6 ? Zakaj tako objemajo mi dušo ? Zakaj začarali so mi uh6?
16T
Ko strun srebrnih mehka melodija Zdaj boža mi in ziblje srce spev, A zdaj narašča kakor slap mogočni, In kakor groma ori se odmev.
n duša koplje mi se v teh glasovih, Očiščena je grehov vseh mi spet; Veruje, upa, ljubi, moli z vami, Koral veliki peva z vami vred . ..
A ti, mužik, ki klanjaš se in križaš, Veš-li, kdo pevci so pobožni ti? Ti pevci tvoji zapodili z mečem Tatarja so iz Kremlja njega dni.
Pred pevci temi bežal z vaših stepi Ponižani je smeli Korsičan; In v Sipki krvaveli tf so pevci — In rešen bil balkanski je Slovan .. .
„Gospodi, pomiluj!..." Koral se ori, Močneje in močneje peva bas ... Sred morja luči, sred kadil oblakov Leskeče zlati se ikonostas-
KRALJEVIĆ MARKO.
Kdo me kliče iz gomile temne, Iz gomile moje petstoletne ?
„Jaz sem, Marko, majka tvoja stara! Toži se mi, sinko moj, po tebi. Vstani, pridi zopet k meni, Marko, Pojdiva na Prilip, grad domači! Tam živela bova srečno skupaj; Stregla bom ti kakor prejšnje čase."
Mrtev sem! Ne morem vstati, majka! Pusti me, naj spavam in počivam, Naj počivam v sveti zemlji srbski, Sanje sanjam naj junaške svoje! Ako pak še ljubiš me, o majka, Pa poklekni na gomili moji, Moli zame in za dušo mojo 1. . .
Kdo me kliče iz gomile temne, Iz gomile moje petstoletne?
„Jaz sem, Marko, ljubica sem tvoja t Jelica te zove k tebi zvesta. Vstani, vstani, da te spet objamem, Da objamem te in te poljubim! Moč ljubezni spet me vleče k tebi, Moč ljubezni vroče, hrepeneče; Pozabiti te ne morem, Marko!"
Srce moje, ljubica, je mrtvo, Hladno je in trdo kakor kamen; Ah, ljubezni več ne čuti ženske! Ako pak je, Jelica prekrasna, Srce tvoje zopet oživelo, Od ljubezni silne se ti vnelo, Da živeti več brez nje ne moreš, Ljubi rajša živega junaka, A ne drami mene v grobu tihem!. •.
Kdo me kliče zopet iz gomile, Iz gomile temne petstoletne?
„Jaz sem, Marko, jaz, tvoj verni Šareči Vstani hitro mi iz groba, vstani! Ko vihar te, gospodar, ponesem
Na bojišče Kosovo nesrečno! Turek divji tam, sovražnik najin! Kri preliva bratov tvojih zopet!"
Ti si, Šareč, ti si ? Gromska strela! Dobrodošel, moj konjiček bojni! Kopiji, kopiji na gomili moji Pa s kopiti me čimbrž izkoplji, Da ti vstanem in iz jame planem, Da se popnem nate, moj tovariš, In odjašem na mejdan junaški Na Turčine, stare dušmanine!
AHASVERJEV TEMPELJ.
Preromal ves sem svet v stoletjih dolgih In molil v tempeljih sem vseh bogov, A zadovoljen nisem bil v nobenem; Zato postavil sem si tempelj nov.
Visoko boči kupola se zlata, Oblita z žarki solčnimi gori: Simbol poguma, borbe in pobede Na vrhu meč ji zlat se moj iskri.
Stopite z mano skoz velika vrata! Objel nas sveti mistični je čar; V gozd marmornatih stebrov dragocenih Skoz okna sije dneva beli žar.
In na svetišča sredo sem postavil, Nov žrtvenik iz samega zlata, ln nanj posadil danes sem slovesno Vam novega velikega boga.
Ti boStvo novo nisi, večni Brahma, Ki v raju načloveškem sam živiš, Ki nikdar ne spreminjaš se, ne motiš, Ki nikdar ne kesaš se, ne grešiš.
Ne I Kakor jaz si Ahasver nestalen. Skoz veke goni te nevidna moč Naprej po svetu črez puščave divje, Skoz črni mrak in skoz viharno noč'.
Nemirnež in nezadovoljnež večen, Upornik smel si ti moj novi bog! Kar danes zgradiš, jutri že podiraš In zasmehuješ delo svojih rok.
In kar ti danes krasno je in sveto, Z nogami jutri v blato poteptaš; ln kar častil si danes za resnico, To zmota ti je jutri, smešna laž.
Naprej v neznano daljo proti solncu Korakaš, zmagoviti Prometej! Kaj mar ti, če se z žrtvami pokriva Pot za teboj! Ti greš naprej, naprej!
Verujem, nadejam se trdno vate, Razuma ti svetovnega izraz, Moči vsemirne logos ti najvišji, Božanstva najpopolnejši obrazi
Zato posvetil jaz sem danes tebi Ta krasni tempelj, delo svojih rok! Ti, ki se v zmotah sam izpopolnjuješ, Ti duh človeški, v njem si novi bog!
PESEM IZGNANCEV.
Pa zbogom, ljuba domovina, Ti stari naš slovenski kraj 1 Pozdrav naš zadnji sprejmi danes Ne bo nas nikdar več nazaj.
Od vas, planine ve visoke, S solzami se posljavljamo; Doline, žitna polja naša, Vas zadnjič blagoslavljamo.
Zdravstvujte, reke in potoki, In zbogom, jezer naših kras! Zdravstvujte, vi gozdovi temni, Sedaj se ločimo od vas!
Zdravstvuje, ceste ve domače, Po kterih kdaj hodili smo; Zdravstvujte, cerkve bele naše, Po kterih kdaj molili smo!
Prijatelji, vi bratje, sestre, V slovo nam sezite v rok6! Ločiti se od vas na veke — Kako je bridko in težko!
Kak6 je to hudo, če vrže Sovražnik te črez rojstni prag! Če moraš izpod svoje strehe Na tuje daleč siromak!
In zbogom, rajniki predragi, Ki tam gomil vas čuva vrt. O, blagor vam! Vas pač od doma Izgnati več ne more črt.
Ukaz tiranov krutosrčni
Po svetu tira nas od tod.
Za nami vse, kar nam je drago,
Pred nami je neznana pot.
Pod nami trda tla, brezčutna. Odmeva tužno vsak korak .. . Nad nami je nebo neskončno, Po njem podi se siv oblak.
Okoli nas samota gluha ■ . . Kako vse pusto za oko! Le veter spremlja nas in tuli Nam straSno pesem na uho:
Zločinci smo in krivoverci, Ker nismo svojega vratu Vkloniti hteli v jarem sužnji; Zato ne dajo nam minil
Zato pa moramo bežati Na tuje ko izselniki, Ko ožigosani izgnanci, Ko kužni hudodelniki 1
Begunci smol Nam tuli veter In vsakdo nas se ogne rad; Na čelo naše pa udarjen Zaničevanja je pečat.
Ogibljite se nas od daleč! Oh, mi opasni smo ljudje ! Če kdo pove, da ste prijazni Na poti z nami — vam gorje I
14
173
Vse, vse so vzeli nam 1 In zemlj
ln hišo nam prodali so,
Pa iz dežele naše drage
Nas v mrak in mraz izgnali so.
Še bukve vzeli so nam svete, Slovenske bukve, božji dar; Tolažbo našo v temnih dnevih Grmad uničil je požar - . .
Berači s praznimi rokami Ostavljamo dom ljubi svoj. Zaklad najdražji še* imamo; Na pot ga nesemo s seboj.
Zaklad najdražji — o svoboda, Srca svoboda in vesti, Svoboda misli in besede — Le ti še naša last si, ti!
In tebe nam ne vzame nihče ln ne upleni te tiran! Mi čuvali te bomo zvesto V dnu prsi svojih noč in dan!
Oj, zbogom, domovina zlata! Kaj bo s teboj, kaj bo s teboj ? Mrak, črni mrak že pada nate, Ovija v plašč te črni svoj . ..
LUTERANA KREMENJAKA TESTAMENT.
Sin moj, umiram . . . Kmalu, kmalu Zatisneš trudne mi oči. Poslušaj, kaj tvoj stari oče V spomin nocoj ti govori!
Sin moj! Veliko sem izkusil, Pretrpel mnogo v teku let-Veliko videl sem in mislil. Visoka šola ta je svet.
Spoštuj, prebiraj evangelje, Zaklad naš, tudi posihdob! Iz stare pa zaveze pomni načelo tisto: „Zob za zob!"
Življenje boj je brezobziren. S človekom človek bije boj .. Da ne premaga te tvoj bližnjik, Ti čuvaj se, na straži stoj!
Kdor ljubi tebe, ti ga ljubi! Življenja to uči modrost. Kdor črti te, še ti ga črti! Vse drugo, sin moj, je norost!
In kdor udari tebe enkrat
Po licu levem, njega ti
Po licu desnem mahni dvakrat —
ln še pripravljen stoj s pestmi!
#
175
NA PALUBI.
Na sredozemskem mor:
Sam na palubi. Beli parobrod Peneče brazde reže svojo pot
In kamorkoli gledam črez obzorje, Pred mano z nebom se poljublja morje.
In vso neskončno sinjemodro plan Obseva solčnojasni vesne dan.
In duša moja se pogreza v sanje Čimdalje globlje se potaplja vanje . . .
Kaj smo? Kaj ves je svet? In naša pot Je skoz vsemir ko tak-le paroprod?
Kam plavamo? V pristan li kam neznani? Povejte, modrijani kapitani 1
Pa gledam to brezbrižno modro plan. In globlje duša se pogreza v san.
„Semiramis" pa dalje, dalje plove, Šumeče brazde orje skoz valove.
KAVARNA ,PR1 ARABSKEM KONJU'
ARABSKA PARABOLA.
Kavo pije stari Osman Ali,
Kavo pije, dolgi čibuk puši
Pred kavarnoj „pri arabskem konju".
Mrak je padel na Kahiro pestro,
Ulica je hrupna zažarela
V belih lučih na visokih drogih.
Puši starec čibuk svoj dišeči, Dim ovija se mu v kolobarjih Sivih okrog lepe bele brade.
„Mir s teboj, moj ljubi Osman Alil" Mladi znanec Tevfik sede k njemu. „„Allah s tabo!"" reče Osman Ali ln dotakne se z dlanjo široko Čela, ust in prsi svojih rekši: „„Dolgo nisem te že videl, Tevfik, Dolgo! Kakšno tvoje je še zdravje?""
„Zdrav sem kakor sočna palma v polju Toda nekaj mi leži na srcu. Modrijan si, znan po našem mestu Čisla tvoja se beseda tehtna. Pa povej mi in svetuj mi, starec, Kaj storim naj s svojimi sovragi? Vsak dan skoro več jih štejem ljutih 1"
V tla je gledal stari Osman Ali, Krepko vlekel iz cevi je dolge Dim dišeči, pa molče poslušal, Kar mu tožil je prijatelj mladi. Jantar žolti svoj iz ust potegne, Pljune v stran pa reče mu smehljaje:
„„Kaj pomeni, če imaš sovraga? To pomeni, da si jim na potil A če si na poti jim, si nekaj! In čimbolj se veča broj sovragov, Večji si in si močnejši, kajpak! Tolik si, da jeden sam sovražnik Ni ti kos, pa se še več jih zbira,
Ki bi radi te na tla podrli. . . Kjer ni nič, tam tudi ni nasprotstva. Kdor ni ni nič, na poti ni nikomur 1 Zadovoljen si, kar sem ti rekel?""
„Zadovoljen! Hvala lepa, starček!"
In sedela sta še dolgo skupaj,
Do noči sta pozne govorila,
Pila kavo in tabak kadila
Pred kavarnoj „pri arabskem konju",
GIZEJSKA SFINGA.
Glze.
Jaz gledam solnce, ki poljublja z žarki Gorečimi kamniti moj obraz; Jaz gledam zlate zvezde v jasni noči-Nebeškega azurja gledam kras.
Puščave mrtve gledam veličanstvo, Svečano nje tihoto in poko-j; Oblake peska žolte, ki jih goni Vihar saharski, gledam nad seboj.
Jaz gledam Nila svetega valove, Ki mimo se svetlikajo šumeč. Po domovini moji izobilje ln blagoslov na vse strani deleč.
Jaz gledam polje ravno, plodovito, Cvetoči vrt, zeleni palmov gaj; Jaz gledam mesta in fellahov sela — Ves svoj egiptovski veliki raj.
Jaz gledani tisočletja, ki minula Mi pred obličjem so ko kratek dan: Jaz gledam, kak vali se mimo mene Čas v večnosti brezdanji ocean . . .
Jaz gledam slavne svoje kralje. Ko živi mi stojijo pred očmi . .. Jaz gledam žrece, ki na žrtvenike Bogovom v čast polagajo dari.
Jaz gledani, kak armade tisočglave Sovražne zbirajo se pred menoj .. . Jaz gledam ljuto borbo za svobodo, Krvavi in poslednji gledam boj.
Jaz gledam, kak oskrunjajo barbari Svetišča stara naša kroginkrog . . . Pozabljena sta lzis in Oziris . . . In na oltarjih nov se moli bog , . •
Jaz gledam mir in boj, spremembo večno. Jaz gledem temno noč in svetli dan . . . Sveta uganko gledam tajnovito — Razrešiti jo trudim se zaman.
Svet!.. • Kaj je svet ? Povej mi, zlato solnce ! Povejte, večne zvezde, kaj je svet? Kaj pravzaprav, vsemir si neizmerni? Kaj gledani jaz že tisoč, tisoč let?
Svet!... Gledam li izvirnik veličastni? Al vse to bilo je že kdaj poprej ? Vse to je bilo že? ln le ponavlja Se vse iz sebe večno in brez mej ?
179
Vse je že bilo? Pomiritev večna Je vse? Le povrnitev prasveta? Iz sebe same li se preporaja V oblikah vedno istih snov ta vsa?
O, sveto solnce, in ve zlate zvezde, Molčite? Ni odgovora od vas? Le svojo luč iz dalje tam neskončne Mi neprestano lijete v obraz?
ln človek ti pritlikavec, kaj hočeš? Pokaj po svetu se mi trudiš tod, Pred mojimi očmi se ugonabljaš? Kam vodi zagonetna tvoja pot?
Odkod, o človek, duh je tvoj demonski? In kaj je misel tvoja, mi povej! Kaj hočeš, večni puntar in razbojnik? Kam dereš le naprej, naprej, naprej?
Tak gledam, gledam v daljo in vprašujem. . ln mimo se vali za vekom vek ... Odgovora ne  slišim od nikoder..: Kam vprašanj mojih se izgublja jek ?
Jaz gledam z mirnimi očmi življenje, Jaz gledam smrt — in hladno svet motrim. Sedim v puščavi, premišljujem, sanjam ... Ko modrijan smehljam se in — molčim.
VELIKA NOČ NA AKROPOLI.
Aten
Zvonovi zvonijo veliko noč ... Halelujal
Vzbudila iz groba že višja je moč
Spasitelja mrtvega in učenika, Svetnika slovitega in mučenika . . . Haleluja!
Zvonovi zvonijo s cerkvenih lin . .. Haleluja!
Živ vstal iz gomile že božji je sin! Premagal je smrt in podzemsko trohnobo In svojih sovražnikov žrecev hudobo Haleluja!
Zvonovi zvnijo .. . Pomladnji dan Se razpenja
Črez bele Atene, črez hrib in črez plan . . . Oj, koliko solnca in oplojujoče Toplote, moči vse kali vzbujajoče! Dan življenja!
Na vrhu Akropole sam sedim, Premišljujem,
Otožen oziram se pa jih motrim Teh krasnih svetišč razvaline, Te svete fragmente velike davnine Občudujem.
Zvonovi zvonijo veliko noč ln vstajenje ...
Saj marmor ta tudi začutil je moč, Začutil že novo veliko je vesno, Začutil je svoje vstajenje, slovesno Prerojenje.
Zvonite, zvonovi z visokih lin, Le zvonite!
Že vstajajo, vstajajo iz razvalin,
Akropolski templji pomlajeni, novi,
V vsem svojem nekdanjem sijaju! Zvonovi, Le zvonite.
Veličasten stoji Parthenon pred menoj
V stari slavi. . .
Erehtejon sijaj dobil prejšnji je svoj. Propileje se dvigajo spet ponosite
V modrino neba tako bele, častite Na višavi!
Lepota helenska že gre iz grobov Prerojena
In vstaja, oteta iz sužnjih okovov! Premagala smrt in vekov je temoto, Premagala črt in barbarov slepoto, Pomlajena.
Le vstajaj, lepota helenska, na plan, Ti paganska!
Le vri, vri, antike vir sveži, na dan I Po tebi že naša je žejala duša; Predolgo morila je, mučila suša Nas krščanska . ..
Že minul je dolgi, veliki naš posti Haleluja!
Pokore, askeze hinavske je dosti Ne maramo biti več anahoreti! Zdaj hočemo zopet s Heleni živeti! Haleluja 1
Zvonovi zvonijo veliko noč . .. Haleluja!
Helenske kreposti spet vstala je noč
Vstal vzor je helenski od mrtvih prirodni, Vstal duh zmagoviti antični svobodni! Haleluja.
V OL1MP1JI.
Že zbran je v stadiju ves grški svet. . . Mladeničev helenskih gledam cvet.
V Olimpiji sem torej zdaj častiti, Gost danes sem v Olimpiji sloviti!
Na marmornih stopnicah tu sedim
Pa gledam v stadij ... Gledam in motrim.
Tekače in borilce, telovadce Izurjene, pogumne, čile mladce.
Kak krasna so telesa naga ta! Po njih leskeče solnce se z neba.
Ne morem se nadiviti njih moči In vztrajnosti v umetni borbi vroči.
Le jeden cilj vsak vidi pred seboj, Vsak misli le na zmage venec svoj.
Kako veselo je to tekmovanje!
Z napetostjo največjo gledam nanje.
Naprej, prekrasni sokoli, naprej! Že čakajo sodniki, da čimprej
Zmagalce svoje obdarijo slavne! Po zakonih navade starodavne
Sedim in gledam plemeniti boj Za čast očine, naroda razvoj.
V telesa lepem bivaj lepa duša 1 Ta vzor Helen dokazati tu skuša,
Zato sestal se ves je grški svet, Zato bori mladeničev se cvet
O, krasna ti helenska harmonija Duha s telesom!... Kallokagathija
Soglasju vzvišenemu je ime. In kje živi soglasje to drugje
Ko v Palade Atene domovini,
V Apolovi sveti pokrajini!. ■
Predramim se iz sanj • . . Ej, kruti čas, Skazil Olimpiji si ves obrazi
Olimpije ni več I Le razvaline Še vidim tukaj tužne iz davnine.
Olimpije nekdanje tu več ni . . . Ves svet Olimpija je naše dni l
O, MORJE . . - !
Devin pri Trstu.
O morje 1 ... Ko neskončno hrepenenje Razlivaš se v daljavo pred menoj Nemirno, vekovito ko življenje. Zamaknjen v čar sem tajnoviti tvoj-
Kako slovesno nad teboj leskeče Se in bahantsko uka jasni dan! Pod solčnimi poljubi vsa trepeče Zrcalnosvetla, valovita plan.
O morje! Poezijo čudovito
Jaz tvojo pijem z žejnimi očmi;
Opojen s silo tvojo bajevito
Moj duh ko čoln črez sinjo plan leti.
Z razpetim jadrom plava, plava, plava, Vse dalje, dalje plava, v nedogled . . .
V brezbrežnost širi se pred njim daljava,
V neznane kraje tja, v pravljični svet...
Kje sem? Kod plovem ! Kam si me zanesla, Ti čarovita, svetla morska plan ? Gnan od vetrov letim, letim bez vesla • •. Je li resnica ali diven san?
Tako bi gledal te, o morje moje, ln gledal te in gledal dan na dan, Zamaknjen v čare in lepote tvoje, Zamišljen v tvojo sinjevito plan.
Tako poslušal tvoje bi valovje. Ki pljuska in se peni in šumi, Zaganja se in buta ob skalovje, Poljublja ga, objemlje in ječi.
In ne nagledal bi se te nikoli, Pa naj bi gledal te do konca dni! In ne naslušalo uho po volji Nikoli bi se tvojih melodij!
AHASVER OZNANJA NOVO VERO.
Jaz Ahasver, popotnik večni,
Jaz stari modrijan nesrečni,
Ki premišljujem svet
Že tisoč let,
Ki gledam bliskoviti čas
S preroškimi očmi
ln vidim vse, karkoli se godi;
Heretik trdovratni jaz
Oznanjam vam izmučenim ljudem
Blodečim v mraku po planetu tem
Nov nauk danes, novo vero.
PosluSajte me, kakšno in katero!
Verujte samo v svojega boga,
Ki ne kraljuje vrh neba 1
Ta bog se ni rodil iz fantazij
Preteklih dni.
Ta bog edino pravi,
Resnični, zdravi,
Neumrjoči
In vsemogoči —
To vaš je duh in vaš razum
In vaša moč in vaš pogum
In vaša vest
In vaša pest
ln vaša dlan,
Ki delate ž njo dan na dan — To bog je vaš! Le vanj verujte, Pred drugim pa ne poklekujte t V vas samih le živi vaš bogi Ni drugega nikjer okrog! Verujte v svojega boga,
186
Verujte v svojega duha! Le v prsih vaših bog živi ln v duši vaši plameni; Po žilah vaših bog vaš polje. Vaš bog — moć vaše to je volje! Ta bog je naše dobe veličastni sin, Ki vladaj s solčnih vas višin! Verujte v sebe! To je Ahasvera Nemirnega velika nova vera ...
Verujte v sebe in pa v zemljo t6!
Tu vaše sveto je nebo,
Tu blaženi vaš raj
ln tu vaš pekel je na vekomaj!
O, ljubite mi zemljo, to edino,
Resnično svojo domovino !
Iz zemlje matere se plodovite
Vi porodite.
Na njej prebivate,
Po njej prelivate
Svoj vroči znoj
In tu uživate
Življenja delež svoj. . .
Na zemlji se končava,
V gomili se nehava
Vaš trudoviti pot —
Drugje nikod!
Kdor z „onim" svetom vas tolaži,
Ta kaže raj vam v lepi laži!
Kdor z „onim" svetom straši vas
In plaši vas,
On vas slepari!
O, ne verjemite prevari!
Kdo videl kdaj je „oni" svet?
Pa vendar vam že tisoč let O njem pripovedujejo In pridigujejo .. .
Ne, ne! Posmrtni mistični nagradi, Ki vam obetajo jo po navadi, Vi ne verujte
In po fantomih rok ne iztegujte! Posmrtne kazni,
Ki ž njo grozijo vam preroki razni,
Ne bojte se poslej!
Ne, ne 1 Na zemlji tej
Se mora poravnati
Veliki obračun! In tukaj greh
Se mora kaznovati 1
Že v svojega življenja dneh
Zahtevajte plačilo
In povračilo
Za trud pošteni svoj
ln za preliti znoj!
Tako borite se,
Tako potite se
Nesoči s sabo svojega boga
Na dnu srca —
In vi ustanovite si raj sami 1
To novo svojo vero vas uči
Vaš stari modrijan nesrečni,
Vas Ahasver, popotnik večni.
SLOVENSKI PESNIK.
O, tudi v moje bil je vdihnil grudi Apolo poezije božji dar, In v duše moje globočini tudi Gori njegov ustvarjajoči žar.
O, tudi jaz jih gledam žive slike Pred svojimi duševnimi očmi; In drame vidim pisane, velike, Kjer merijo sovražne se moči . . •
In tudi v mojem srcu zazvenijo Srebrne strune, če na njih igra Življenje svojo večno melodijo O gorju in o radosti sveta . . .
Pa kaj! Naj še tako zanosno peva Ubrana iira moja — sveti zvok Njen v milijonov dušah ne odmeva. Ah, ozek je slušalcev mojih krog!
Moj jezik na prestolih ne kraljuje,
V velikem svetu se ne govori: Nikjer ne vlada in ne gospoduje, Živi le skromno izza starih dni.
Svobode žejne, vroče pesmi moje Svoboden narod ne posluša vnet. . . Ponižnim sužnjem moja lira poje . •. Potlačenega ljudstva sem poet!
Ne pojem narodu, ki hrabro rine
V ospredje se s pogumnim laktmi, Ki brezobzirno brani čast očine, Za svojo moč na svetu se bori.
Slabičem pojem, ki sami nesložni Brez boja drugim se umičejo, Ki v sužnosti le molijo pobožni In na pomoč svetnike kličejo . ..
Ah, narod moj poetu kril ne dviga, S svinčeno težo jih le vleče k tlom ; ln srca ne bodri mu in ne vžiga Ubogi moj, podjarmljeni moj dom .. •
ln moja pesem, dasi ognjevita, Zvenela, žal, ne bo iz veka v vek! Širokemu ostane svetu skrita, Dosegel ni ga njen čarobni jek.
In pride čas — in ljuba pesem moja Bo v hladni knjižnici samevala Pa sladki raj uživala pokoja; Nikogar več ne bo ogrevala.
Pač 1 Neki solnčni dan jo vzame v roko Vso prašno pesem mojo učenjak, Pogrezne skoz naočnike globoko Se v njen prelepi jezik poštenjak.
In majal bode glavo svojo sivo In čudile se bodo mu oči: „Hm, filologu čtivo zanimivo . . . Pa jezik ta se več ne govori . . ."
ŠAH NASREDD1N POTUJE.
„V stran, ljudje, v stran s cest in ulic!
Skrijte v hiše se berači
In vsi drugi postopači!
Kdor obleke nima pražnje,
Kar izogni se, izgini
Tiho kam za voglom temnim!
Kajti danes tod potuje
S premstvom svetlim dvorskim svojim
Nasreddin, naš šahi"
hi glasnik se peha, teka Gor in dol po cesti prašni, Da mu kaplje znoj z obličja; Razpostavlja goste straže S puškami in jatagani, Koder bode jahal sivca Skozi mesto šah . . .
Zagrmeli so topovi ln zapeli so rogovi 1 Šah prihaja. Jezdi konja lskrega Ves z zlatom, s srebro Plašč obšit mu je dopetui, A na beli ovčji šapki Demant mu žari.
Jaha šah po mestu belem, ln med golih mečev dvema Stenama se vije sprevod Pestri, dolgi, preslavnostni. Strogo čuva dvorska straža Šaha, da bi ne približal Kak zarotnik se predrzen Pa napadel ga.
Pa se vendarle prerine Derviš star in ves razcapan S snežnobelo dolgo brado, Skozi ljudstva šumne gneče, Med vojaki se izmuzne Suh ko trska, pa naravnost Stopi smelo pred vladarja Kakor duh, pa ga pozdravi, Reče mu tako:
„Šah! Ta straža, ki po poti Z meči čuva ti življenje, Zanesljiva ni nikoli 1 Ako hočeš potovati Po deželi svoji varno, Vladaj Perze svoje modro, Nepristrano in pravično! Narod sam te bode stražil S srcem zvestim in ljubečim, A s ponosom moškim boljše Nego ti-le sužnji tvoji Plačani in neodkriti Z meči golimi!"
In poslušal šah je starca, Nagnil k njemu se je s konja, Milostno se nasmehlja! mu Pa mu stisnil v velo roko Vbogajme cekin.
KARNEVALSKA PAROBOLA.
Šumi, razsaja karneval. Kaj maškor prišlo je na bal! Hej, godci godejo poskočno Mazurko za zabavo nočno! Z veseljem je nasičen zrak. Lestenci svetli po dvorani Žarijo kakor razuzdani. Nocoj je dobre volje vsak . . .
A tam v samotnem, tihem kotu Pristopi „domino" k „pierrotu" ; „No, kaj pa si, moj kum pierrol,
V ta mrtvi kot se skril tako? Ko na otoku tu se kujaš!
In okrog tebe val na val Peneči pljuska karneval! In ti nocoj vse to zamujaš ?! Mar jesiha si se napil Namesto sekta? Pokoril Pozneje bodeš se še dosti Lahko v velikem svetem posti! Nocoj tu vendar greh se dela! Potem naj pride dan pepela!.. . Tako si lep! Tvoj nos rudeči
V obrazu belem mi povšeči Je resi Tvoj šiljasti škrljak In pa ohlapne tvoje hlače — Kako naj rečem ti drugače? — Najlepši pustni si junak! "
Iz sanj predrami se pierrot ln razkorači se, obe Zatakne v žepe si roke Pa reče dominu: „Kako? Ti vidiš tukaj pred seboj Navaden karneval nocoj?! Le karneval?... Ti pustni tič, Mar višjega ne vidiš nič? Jaz vidim več! Jaz vidim svet! Zares prezanimiv pogled! Svet sam je takšen karneval, Le maškorada je življenje . .. Pa glej to gnečo, to vrvenje, Različnih maškor bujni bal! Študiraj te ljudi! Poznaš Katerega po pravem lici ?
In veš li, kakšen je v resnici?
Ni vsak obraz očitna laž?
In misliš, le na karnevalu,
Na pisanem predpustnem balu
Da so okrinkani ljudje?
Moj domino! V življenju tudi —
Nikdar se preveč mi ne čudi! —
Vsak nosi krinko, to seve,
Da skriva mu obraz vsakdanji
In pa njegov značaj notranji,
Njegove prave misli, da,
Ki čuva jih na dnu srca .. •
Tako je, domino! Zato
Ušel sem na oazo to.
Stojim, sam norec, rajši v kotu
In norcem drugim ne na potu
Pa ti primerjam maškor bal,
Nocojšnji pustni karneval
Z življenjem samim in modrujem
In smejem se, filozofujem . ..
SREČA.
Solnce sije na Stambul ponosni, Solnce sije jutrno po ljudstvu, Ki se žuri pisano po mostu Galatskem za kruhom gor in doli. Solnce sije tudi Rizi v usta, Ki se zleknil je po trgu prašnem Len, razcapan, neumit in lačen. Gleda Riza mladi, kak valijo Mimo njega pešci se po cesti, Gleda, puši tanko cigareto.
Pa približa se mu znanec Mehmed: „He, prijatelj! Kaj si tu si postlal Navsezgodaj?! Solnčen dan je, Riza! Vstani, pojdi z mano iskat sreče!"
„„Sreče?l Tukaj je počakam rajši!
Morebiti najdem v prahu piaster;
Morebiti kdo kaj podari mi;
Morebiti pa odkod prikaže
Sreča sama se mi iznenada!
Ako pak ti, Mehmed, najdeš srečo —
Allah s tabo! — pridi mi povedat!""
V usta solnce je sijalo Rizi, Mehmedu pa v hrbet, ko je tekal ln potil se ves dan po Stambulu-In ko zadnji lesketali žarki Po visokih so se minaretih, In ko večer padal je na mesto, Pride mimo Rize, ki še zmerom Je lenaril tam na trgu prašnem, Znanec Mehmed, truden ves in spehan: „No, kako je, Riza, ali našel Srečo si na trdem tem ležišču ?"
„„Slaba kaže, Mehmed, slaba kaže!
Allah noče mi poslati sreče.
Ves dan čakal tu zaman sem nanjo 1""
„Veš li, Riza dragi, kaj je sreča? Sreča — to ti zver je brzonoga, Plaha, ki ne pride k tebi sama, Nego treba ti jo je loviti! Sreča — to pogum je, to je vztrajnost; Sreča — roke delavne so, krepke,
Žuljave, ki ne boje se dela. Sreča, to so vroče potne srage, Ki teko ti po obličju zdravem . . . Sreča, sreča, ljubi bratec Riza, To možgani v glavi so napeti, To skrbi so za svoj kruh vsakdanji, To skrbi so mučne za življenje, Sreča — to je borba neprestana, Sreča, to za trud je tvoj plačilo 1 Delal sem, ves ljubi dan sem delal In prenašal sem tovore težke, Da šibila že so se mi pleča — Zdaj imam vse žepe polne piastrovl Ulovil sem srečo brzonogo 1 Pojdi je še ti lovit po mestu!"
SADRŽAJ.
Strana
0 A. Aškercu kao misliocu  .  . III
IZABRANE PJESME.
Moja Muza......... 3
Brodnik .......... 5
Svetopolkova oporoka  .... 6
Anka........... 9
Pevčev brod........ ti
Tri ptice.......... 13
Svetinja.......... 16
Celjska romanca...... 17
Balada o potresu...... 20
Čaša nesmrtnosti...... 21
Zimska romanca...... 25
Kristus in Peter....... 27
Boj pri Pirotu........ 29
Na sedmini......... 31
Dvorski norec....... 35
Mejnik........... 37
List iz kronike Zajčke   .... 38
Prva Mučenica....... 42
Tabor .......         .  . 45
Stava........... 47
Kronanje v Zagrebu..... 55
Večna luč......... 59
Vesni........... 59
Mi vstajamo........ 60
Jaz........... 60
V svet........... 63
1 o železni cesti....... 64
Sopotnik.....■  .  .  .  . 65
V Husrev-Begov džamiji  ... 66
Strana
Na Kale-Mejdanu...... 67
Brat Slovak........ 68
Pod Vavelom........ 69
Na Velegradu........ 69
Šumi, Marica........ 70
Pokaj.......... 71
Delavčeva hči ....... 71
Božična pesem siromakova  ■  . 72
Večerna molitev širomakova .  . 73
Fidruzi in Derviš...... 74
Skala v Savini......                       . 77
Najlepši dan........ 78
Iškarjot......•  .  .  . 79
Mutec osojski ....... 81
Mea Kulpa........ 83
Herkulov kip........ 85
Perunov žrec........ 86
Poslednja straža....... 88
Ponočna potnica...... 90
Bazarska parabola...... 92
Afanasij Sjemjonovič..... 93
Pegaz in Osel........ 96
Istorija o miru....... 98
Krišna........... 102
Buddhova čudesa ...... 103
Caligulove igraće...... 106
Sveti ogenj......... 109
Pramloča......... 111
Satanova smrt....... 113
Kaznovani paša....... 120
Bajramska legenda    .... 123
Grešnik.......... 125
197
Strana
Čuj, veter piše razdivjan   .  •  • 128
Iz dnevnika starega pesimista   . 128
Luč iz neskončnosti..... t JO
Ahasvcrjcvn himna noči    •  . 132
Ahasver pod križem..... 134
Delavčeva pesem o premogu. . 137
Bnddhn v Rrahminski knjižnici . t4i
Fakir........... 143
List iz kronike Jurjevega kloštra 146
Pesnik Selim........ 152
Šejhova kočija....... 154
Čudna dežela........ 156
Zanimiv slučaj....... 159
Portret.......... t6t
/- „Zlatoroga". Himna Sunca  . 162
Samovar......... 166
Sirana
V cerkvi „Krista spasitelja"   .  . 167
Kraljevič Marko....... 168
Ahasverjev tempelj    .   .  . 170
Pesem izgnancev...... 172
Luterana kremenjaka testament (75
Na palubi......... 176
Kavama „pri arabskem konju - . 176
Oizejska sfinga....... i"S
Velika noč na Akropoli    .  .  . 180
V Olimpiji......... 183
O, morje...!........ 1S4
Ahasver oznanja novo vero .  • 186
Slovenski pesnik ...... 1S8
Šah Nasredin potuje..... 190
Karnevalska parabola    .... 192
Sreča.........                                 . 194
198
Založništvo
(nakladništvo) Ig. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg
v Ljubljani, Kongresni trg 2.
priporoča naslednje knjige in muzikalije:
Zbrani spisi.
Levstikovi zbrani spisi. Pet zvezkov broš. K 21'—, v platno vez. K 27—, v polfrancoski vezbi K 29—.
Levstik je vreden ožji rojak Rašičana Trubarja in Stritarja. Tudi on se je globoko zarisal v zgodovino našega slovstva. S trpko besedo je bičal nedostatke v našem literarnem in političnem življenju; neumorno je pilil naš jezik in mnogo pripomogel k njegovi sedanji popolnosti. Toda ni se zadovoljil z mrzlo kritiko, ampak je v pesmih, polnih čuta, in povestih, polnih jedrnatega humorja, pokazal svojo resnično pesniško silo ter se postavil v vrsto naših klasikov. Kateri Slovenec ne pozna njegovih pesmi za otroke, ali njegovega „Ubežnega kralja", ali njegovega tipičnega „Martina Krpana"?
Stritarjevi zbrani spisi. Sedem zvezkov poezij, pripovednih, estetičnih in kritičnih spisov. Prvi in drugi zvezek razprodana (nova izdaja se pripravlja). V platno vez. K 32-25.
Josip Stritar je naš Lessing. On nas je učil estetike in je svoje dovršene nauke podprl z mojstrskimi zgledi. Koliko časti zasluži, pokazala je Ljubljana in pokazal ves slovenski narod ob njegovi sedemdesetletnici.
Tavčar Iv., dr., Povesti. 1. zv.: Ivan Slavelj, Med gorami in dr. 2. zv.: Otok in Struga, Soror Pia i. dr. 3. zv.; Ivan Solnce, Grajski pisar. 4. zv.: Tiberius Pannonicus, Vita vitae meae in dr. 5. zv.: Mrtva srca, 4000. Vsak zvezek broš K 2'70, v platno vez. K 3'30, v polfrancoski vezbi 4 "50.
Pesmi i. dr.
Anton Aškerc, Balade in romance. II. izd. Vez. K 4-—. Lirske in epske poezije. Vez. K 4'—. Nove poezije. Vez. K 4-—. Četrti zbornik. Vez,K450. Izmajlov. Broš.K2'—. Primož Trubar. Vez. K 3—. Poslednji Celjan. Broš. K 3-—, vezano K 4 50.
199
Anton Aškerc je znani po svoji neupogljivi značajnosti. In prav ta možatost odseva iz vseh njegovih pesnitev. Polotil se je v njih vseh znamenitih dogodkov slovenske zgodovine in najtežjih duševnih problemov človeštva. Izza svojih potovanj širom prostrane Rusije, aktualnega Balkana, slikovitega Orienta in starodavnega Egipta nam je podal pesniško in resnično sliko teh dežel.
R. Baumbach, Zlatorog. Planinska pravljica. Poslovenil A. Funtek Vez. K 4p—.
Nemški pesnik Baumbach, ki je rad pohajal naše lepe planine, se je navdušil za narodno pripovedko iz Triglavskega pogorja o „Zlatorogu" ter o nji podal svojim rojakom knjigo polno krasot, ki je med njimi doživela vsled svoje nenavadne priljubljenosti nebroj izdaj. Anton Funtek je dal temu prelepemu vencu balad in romanc dovršeno slovensko obliko.
Funtek Anton, Godec. Epska pesem poleg narodne pravljice o Vrbskem jezeru. 100 str. Vez. K 2'50.
Golar Cvetko, Pisano polje. Broš. K 1 80, vez. 280.
R. Maister, Poezije. Broš. K 2—. Vez. K 3'—.
Ma ister-Vojanov je v svojih „Poezijah" zbral svoje pesniške proizvode, ki so beli dan zagledali v „Zvonu". To zbirko prištevamo lahko med najboljša dela naše moderne lirike. Odlikujejo jo mnoge lepe nove misli, značilne poante, zdrav humor in bistri belokranjski jezik. Berejo se te pesmi kakor prave narodne pesmi — lepše hvale ni za nje.
Molž Vojeslav, Ko so cvele rože. Broš. K 2 -, vez, K 320., vez. z zlato obrezo 3 60.
Dr. France Prešeren, Poezije. Priredil prof. Luka Pintar. Za stoletnico pesnikovega rojstva je najina tvrdka priredila dve izdaji „Poezij," eno okrašeno z res lepimi podobami, ki nam predočujejo najznamenitnejše momente iz pesmi, balad in „Krsta pri Savici", broš. K 5'—, v platno vez. K 6'40, elegantno v usnje K 10'—, drugo pa preprosto, toda zelo lično, za navadno rabo, broš. K F—, vez. K P40.
France Prešeren, naš in sploh jugoslovanski prvi lirski pesnik, le znan po vsem svetu. Poznavajo ga pa iz dobrih prevodov tudi Nemci, Italijani in Švedi. Tem bolj je vsakega Slovenca dolžnost, da ga dobro pozna, in vsak izobraženec naj bi znal večino njegovih pesmi na spomin. Zato bi morale biti Prešernove pesmi v vsaki slovenski hiši.
Scheinigg J., Narodne pesmi koroških Slovencev. 16° 463 str. Broš. K 2"-. vez. K 330.
200
Pripovedni spisi.
Cankar. Ob zori. S podobami (izdelal Mat. Jama). Broš. K 3 —
F. M. Dostojevskij, Zločin in kazen. Roman v šestih delih z epilogom. Prevel Vladimir Levstik. 3 zvezki, skupaj vez. K 13'—.
Govčkarjeva Mjnka, Ruska moderna: Gorkij, Andrejev, Skitalec, Bunin, Čirikov. Novele in črtice. Broš K 4'— vez. K 6—.
Slavoj Klepec, Aforizmi in citati. Broš. K 2^0, vez. K 350.
Z dobrim okusom je Slavoj Klepec v tej knjigi zbral 1086 aforizmov in citatov iz slovenske književnosti ter jih uredil po abecednem redu. V knjigi se zrcali mišljenje in čuvstvovanje odličnih slovenskih pisateljev, mislecev in pesnikov. „Aforizmi in citati" niso, da bi jih čitatelj prebiral zdržema; ali pomalem uživani, podajajo čvrsto duševno hrano, zlasti ker odpirajo širok pogled v veliki razvoj slovenske književnosti od Prešernovih časov do današnjih dni. Tukaj so zbrane raznotere dragocenosti, ki bi bile na čast tudi vsakemu velikemu narodu.
Dr. V. Korun, Spake. Satire, humoreske i. dr., 8°, 182. strani. Broš. K 160, vez. K 2-40.
S tako žgočim sarkazmom, ironijo in samopersiflažo še ni kmalu kdo osvetil smešnosti našega dejanja in nehaja kakor dr. Korun v svojih Spakah. Kar pa njih čitanje na-pravlja velezabavno, je poleg duhovitosti poant in izrazitosti jezika zlasti blagodejen humor, ki — z eno edino izjemo — veje iz njih. In ravno zato, ker se zna pisatelj našim navadam tako presrčno smejati, je videti, kakor da bi hotel reči: „Takile smo vsi, ki smo krvavi pod kožo! In naravno, da smo; ker sicer bi ne bili ljudje".
Maupassan Guy de, Novele. Iz francoščine preložil dr. Ivo Šorli. Obsega: Debeluška — Oskrbnik — Vrvica — Morilec — Srečanje — Končano — Pijanec — Nekdaj — Pismo, ki so ga našli pri utopljencu — Poleno - Resnična dogodka — Razbita ladja. 220 srani. Broš- K 3—, vez. K 4—.
Fr. Ks. Meško, Mir božji. Povesti in črtice. Broš. K 250, vez K 350 Ob tihih večerih. Povesti. Broš. K 350, vez. K 5-—.
Iz povesti in črtic, ki jih je priljubljeni pripovedovalec Fr. Ks. Meško podal v tej lični knjižici, veje res „Mir božji".
201
Vse so zajete iz pravega narodnega življenja in spisane v pravem živem narodnem duhu in jeziku, in povsod so ne-usiljivo raztreseni zlati nauki, kakor dragoceno sadje med debtečim cvetjem.
Biblioteka pisateljev sedanje dobe:
I. i III. zv.: Anton Novačan, Naša vas, I. del. Broš. K 3—, vez. K 450. — II. del. Broš. K3—, vez. K 450.
A. Debeljak piše v št. 5 »Ljubljanskega Zvona" z dne 5. maja 1912:
Anton Novačan, Naša vas, I. del. Evo vam iskrene, sugestivne knjige, kakor je nisem že dolgo čital v domačem jeziku I Ni še epopeja naše vasi — take pričakujemo šele v tretjem zvezku — ampak muzivno zložena, bleščava plošča, v kateri ima vsak kamen svojo ceno v predočitvi vaškega značaja . . •
Delo tvori organsko celoto, najsi so posamezni predmeti jako pestrobojni. Tudi če ni vaša duša podobna klavirju, kjer se vsaka poedina struna odzove temu ali onemu sorodnemu zvoku, gotovo najdete pri raznovrstni izbiri nekaj zase. Osobito slovenskim mladenkam in dovzetnim nepostarancem raznih letnic bodo prijali filmi entuzijasta Novačana, posuti s cvetnim prahom prisrčnega simpatiziranja z rodno grudo in tlačenim rodom... Da smo v Franciji, bi jo dali našim malčkom v roke... Ali postane avtor „Naše vasi" kdaj naš Bartsch ? . . .
Nad vse prijazen sprejem, ki ga je bil mladi pisatelj vobče deležen o priliki izdaje I. dela njegovega ciklusa rNaša vas", naju navdaja z upanjem, da bo tudi II. del te zbirke, ki je baš izšel, prav tako ugajal.
II. zv.: Pugelj Milan, Ura z angeli. Broš. K 3—, vez. K 4-50.
Prav spretno je priljubljeni avtor Milan Pugelj zbral tu vrsto mičnih novel in pripovedk, ki se odlikujejo po izborni opazovalni zmožnosti ter lepem in gladkem jeziku. — Uver-jeni smo, da bo ta II. zvezek že priljubljene zbirke pisateljev sedanje dobe prav tako ugajal kakor Novačanov ciklus novel „Naša vas".
Milan Pugelj. Mali ljudje. Broš. K 3—, vez. K 4-- -. V tej knjigi je pisatelj zbral devet povesti, ki se odlikujejo z živo realistiko in  so psihološko  dovolj poglob-
202
Ijene. Majhni ljudje nastopajo v njih, razmere so vsakdanje, zapletkov ni posebnih, toda vse je ostro opazovano in očrtano, zategadelj pa tudi zanimivo do konca. Najbolj so se posrečile pisatelju slike iz preprostega kmetiškega življenja, med njimi zlasti „Zimska pot" in „Osat" s svojo pretresljivo tragiko. — Knjigo krasi naslovna slika polna ubranosti, izdelek slikarja M. Gasparija.
H. Sienkievvicz, Mali vitez. Roman iz poljske zgodovine (z mnogimi lepimi podobami). Razprod. — (Nova izdaja se pripravlja).
Rodbina Polaneških. Roman (z mnogimi lepimi podobami). Trije zvezki Broš. K 10'—. lično vez K 16'—, skupaj vez. K 13'—.
Ivo Šorli, Novele in črtice. Vsebina: Dobro jutro. Stric Ivan. Tolažnica. Ko mrejo mlada srca. Brez tragike. Iz teme v temo. Povest o neki drugi. Izlet na Visoko goro. Na ovinku. Zemljiškoknjižni izpisek. Literarna ljubezen. Vez. K 3'60.
Ivo Šorli, Pot za razpotjem. Roman, vez. K 3'—.
Dr. Ivo Šor lija „Novele in črtice" so slike iz vsakdanjega življenja, mnogovrstne po snovi, polne finega opazovanja, nikdar banalne. Kar jih posebno odlikuje, to je njih nedosežni zvabijivi dialog in zdravi neprisiljeni, kjer je na mestu, tudi buršikozni jezik. — „Pot za razpotjem" nas vodi v malo življenje ■— naše življenje — pravzaprav edino, ki ga dobro pozna devetindevetdeset odstotkov izmed nas. Milieu te povesti je zelo aktualen. Glavna junaka sta ji nadčlovek, idealni župnik Orel in njegov mladi kaplan, ki stoji kakor Herkul na razpotju, pa se srečno izvije iz mreže, ki mu jo je nastavila strast, ter najde pravo pot do svojega vzvišenega poklica.
Oton Zupančič, Samogovori. Broš. K 3— Vez. K 3 70. V svojih „Samogovorih" gleda znani poet na dno svoje duše, zatira pojave sentimentalnosti in mehkote, ki se mu bude, ter se bodri k »prebujenju". Pravo geslo tem pesmim je: Kuj me, življenje, kuj 1 Če sem kremen, se raziskrim, če jeklo, bom pel, če steklo, naj se zdrobim. Oblika je mnogovrstna, vedno pa dovršena in bujno slikovita. Najglobočje misli so v zadnjem domorodnem delu.
203
Spisi za mladino.
Brezovnik Anton, Zvončeki. Zbirka pesnij, lirskih in pripovednih, za Šolo in dom. Vez. K 150.
Dimnik Jak., Avstrijski junaki. Zgodovinske slike. S 17 podobami. Vez. K 1-80. Broš- K 1-50.
Kosi Anton, Zlate jagode. Zbirka basni za slovensko mladino in za preprosto ljudstvo. Vez. K l-—.
Majar-Campe Odkritje Amerike. 1- del.: Kolumbus II. del: Kortes 111. del: Pisaro- Ta znamenita, istotako zabavna kakor poučna knjiga slovečega pedagoga kaže, kako naj se vzorno združuje stvarni pouk z moralnim. Vsi trije zvezki trdo vez. K 2'—.
Dežela lenuhov. Pravljica s podobami. K —'20.
Pepelka. Pravljica s podobami. K —-20. Velika izdaja. K —-60.
Pritlikovec. Pravljica spodobami. K —-20.
Robinzon. Pravljica s podobami. K —-20.
Rdeča Kapica- Pravljica s podobami. K — 20.
Snegulčica. Pravljice s podobami. K — 20. Velika izdaja. K —60.
Trnjeva rožica. Pravljica s podobami. K —60.
Razno.
Franke Ivan, Umetno ribarstvo. S slikami. Broš. K 1—.
Havmerle, Dr. Fr. Životopisni obrazi iz obsega obrti, umetnosti in industrije. Preložil A. Funtek. Vez. K 1-.
Leveč Janez, Lepopisne vaje. Navodilo za pisanje brez lineature K 2-—
Ova je knjiga štampana dopuštenjem nakladne knjižare Ig. pl. Kleinmavra i Fed. Bamberga u Ljubljani, te privolom rodjaka i nasljednika pjesnikovih.
204

NARODNA IN UNIVERZITETNA KN.J I2NICA
A00000194927A