HIDROGRAFSKE ZNAČILNOSTI POPLAV NA LJUBLJANSKEM BARJU (S 5 TABELAMI, 1 KARTO IN 10 SLIKAMI MED BESEDILOM TER 1 KARTO V PRILOGI) H Y D R O G R A P H I C A L CHARACTERISTICS OF LJUBLJANSKO BARJE (THE LJUBLJANA MOOR) FLOODS (WITH 5 TABLES, 1 MAP AND 10 FIGURES IN TEXT AND 1 MAP IN ANNEX) MARKO KOLBEZEN SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA NARAVOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 6. DECEMBRA 1984 Uredniški odbor Svetozar Ilešič (predsednik), Ivan Gams (namestnik predsednika), Drago Meze, Milan Orožen Adamič in Milan Šifrer UREDILA IVAN GAMS in DRAGO MEZE IZVLEČEK UDK 556.166 (497.12-191.2) Hidrografske značilnosti poplav na Ljubljanskem barju Študija obravnava hidrografske značilnosti in zasnovanost poplav na Barju ter hidrosistem odvod- nih jarkov. ABSTRACT UDC 556.166 (497.12-191.2) Hydrographical Characteristics of Ljubljansko barje (the Ljubljana Moor) Floods The study deals with hydrographie characteristics and causes of the Ljubljana Moor floods and the hydrosystem of the drainage ditches. Naslov — Address Marko Kolbezen, prof. geografije Hidrometeorološki zavod SR Slovenije Vojkova l b 61000 Ljubljana Jugoslavija 1. OBSEG POPLAV NA BARJU Pred prikazom današnjega obsega poplavnih površin naj omenimo, da moderni osuše- valni posegi in delne lokalne preusmeritve vodnih tokov na Barju po letu 1980 niso prive- dli do večjih sprememb v obsegu poplavnih površin. Izjemo v tem predstavlja le jugovzho- dno območje Barja, kjer so bili osuševalni posegi s preureditvijo vodnega omrežja najus- pešnejši. Tudi poznejši vodnogospodarski posegi v Barje pred in v našem stoletju so zaradi svojih lokalnih značajev in ciljev vplivali le na zmanjšanje zamočvirjenosti obrobnih povr- šin Barja. Postopno so te površine vključevali v kmetijsko proizvodnjo, naseljevanje in iz- gradnjo komunikacij. Ostale pretežno centralne površine pa zaradi nerešenih vodnogospo- darskih vprašanj niso doživele večjih sprememb. Med še danes nerešenimi vprašanji izsto- pajo zlasti stalna ogroženost visokih voda in visoke talne vode v tleh, vodnogospodarski problemi na vodoprispevnem območju Barja in odvajanja visokih voda z Barja (M e 1 i k, 1946). Zato zajema poplavni svet Barja kljub večjim osuševalnim akcijam še vedno velik obseg. V osredju Barja so osuševalni ukrepi v glavnem le zmanjšali pogostost in trajanje poplav. V osredju Ljubljanskega barja zajemajo pogoste poplave 2364 ha ali 14,8% od okrog 16000 ha celokupne barjanske površine.1 Glavno poplavno področje se razprostira na obeh straneh Ljubljanice (glej priloženo karto)2, kjer se poplavni svet od Vrhnike proti Ljubljani zožuje. Več ali manj enotno površino med Notranjimi goricami in Ljubljanico prekinja nasip proge Ljubljana—Postojna. Največji obseg dosežejo poplave zahodno od omenjenega nasipa med barjanskimi osamelci od Sinje gorice mimo Blatne Brezovice, Brda, Medvednice, Plešivice do Notranjih goric s površino 725 ha. Poplavne vode segajo med Sinjo gorico in Blatno Brezovico proti severu vse do Rečjih mlak in preplavijo cesto, ki povezuje omenjeni naselji. Poplavijo tudi lokalno cesto med Blatno Brezovico in Bev- kami ter dosežejo prve najnižje ležeče hiše omenjenih naselij. Drnico in Pekov graben spremlja poplavna voda okoli 2 km in sega tako vse do Malega mahu. To dolžino dosežejo poplavne vode tudi vzdolž Bevškega jarka med Bevkami in Plešivico, kjer se razlivajo še iz Kušljanovega grabna. Poplavni svet med Sinjo gorico, Plešivico in Ljubljanico predstavlja najnižji del Ljub- ljanskega barja. To je področje nekdanjih najglobljih kotanj, ki se od Notranjih goric raz- tezajo še dalje proti vzhodu. Poplavni svet doseže tu največji obseg ob potoku Drobentin- ki. Od tod dalje pa se vedno bolj zožuje na okoli 250 m široki pas, ki sega vzdolž Ljublja- nice vse do Rakove jelše. Vzrok zožitvi je v postopnem zviševanju površja od Ljubljanice proti severnemu obrobju Barja zaradi nekdaj intenzivnega odlaganja proda predvsem po- 1. Obseg izjemno velikih poplav pa zajema okrog 8034 ha ali dobro polovico Barja. 2. Pri izdelavi karte poplavnega sveta na Ljubljanskem barju smo se opirali na njegove značilne morfološke, talne in vegetacijske poteze, - na proučitev nekaterih srednjevelikih pa tudi prav obsežnih poplav in na številna opažanja domačinov, ki so nas opozorila tudi na ne- katere najnovejše spremembe njegovega obsega. Ker so le spremembe tesno povezane s človekovimi posegi v hidrografsko zaledje Ljubljanice in na samo Ljubljansko barje in ker postajajo le ti čedalje radikalnejši, lahko pričakujemo še novih sprememb njegovega obsega (Milan S i f r e r) . HIDROGRAFSKO ZALEDJE LJUBLJANSKEGA BARJA Hidrographic Hinterland of Ljubljana Moor r - - 1 OMEJITEV LJUBLJANSKEGA BARJA L j Area of Ljubljana Moor OMEJITEV OZEMLJA OD KODER SE VODE ODTEKAJO V BARSKO KOTLINO Water Drainage Area of Ljubljana Moor OBMOČJE NEPOSREDNEGA ODTEKANJA V BARJE Area of Surface Drainage to Ljubljana Moor = j OBMOČJE KRAŠKEGA ODMAKANJA M. Kolbezen, M. Šifrer, M. Orožen AdamiC =1 Karst Drainage Area GIAM 1985 toka Gradaščice. Ob tem je omeniti, da je meja poplavnega sveta vzdolž Ljubljanice zara- di dvignjenih brežin odmaknjena od nje mestoma celo do 500 m. Tudi na južni strani poplavni svet ne sega do same Ljubljanice. Poplavne površine se razprostirajo vse od potoka Ljubije na zahodu do Črne vasi na vzhodu v dolžini okoli 15 km. Sklenjena poplavna površina je tu razdrobljena na manjša področja, ki jih ločujejo prirodne ali umetno zgrajene ovire. Prvo področje pogostih poplav je omejeno na najnižji travniški predel med kraškima vodama Ljubijo in Bistro. Imenuje se Juh in zajema le 0,63 ha. Drugo, obsežnejše področje s 336 ha, se razteza v trikotniku med Ljubljanico, Borovniščico in cesto Podpeč—Borovni- ca. Po izgradnji železnice je prekinjeno. Sicer bi sklenjeno segalo do Podpeči. Od Podpeči pa do Črne vasi, točneje do Zidarjevega grabna, je obsežnejši poplavni svet na obeh straneh ceste Podpeč—Črna vas s površino 360 ha. Omenjena cesta je pred- vsem od Kozlerja do Podpeči večkrat preplavljena in neprevozna. Na jugovzhodnem območju Ljubljanskega barja, kjer so bile preureditve vodnega omrežja v času modernih osušitev največje (M e 1 i k, 1946), so pogoste poplave le še na manjšem območju. Prvo se navezuje na ožji pas ob prekopu Izer, ki so ga izkopali v le- tih 1851—1855, da so vanj napeljali vode Škofeljščice v Iščico (M e 1 i k, 1946). Poplavne vode se razlivajo v ožjem pasu ob kanalu vse od Babne gorice do Iščice v dolžini okoli 2,8 km s površino 129 ha. Drugo območje je med Škofljico in Igom v predelu, imenovanem Mostišče, kjer so med najstarejšimi osuševanji preuredili važno sovodenj. Pred tem so bile tu velike in dolgotrajne poplave (M e 1 i k, 1946). Danes pa zajemajo le še 161 ha na obeh straneh ceste Ig—Škofljica. Poleg teh dveh področij so pogoste poplave delno še v ozkem stičnem pasu iškega vršaja z barjansko ravnino na obeh straneh ceste Ljubljana—Ig južno od Kožuha v obsegu 0,91 ha. Moramo ponovno poudariti, da so poplave vezane na osredje nekdanjega »mostiščarskega jezera«, kjer je najnižji in najbolj ravni del barjanske ravnine. Pri tem je poplavni svet z dolgo in neenako široko progo osredotočen na glavni vodni odtok Ljubljanice, katere strmec je skoraj brez nagnjenosti, kar je eden od glavnih vzrokov za nastanek poplav (M e 1 i k, 1946). Ob izjemno velikih poplavah, od katerih je zadnja nastopila 24. 9. 1933, se poplavni svet močno poveča na južni barjanski ravnini. Iz priložene karte vidimo, da segajo izjemno velike poplave vse do južnega obrobja barjanske ravnine in še globoko po aluvialnih rav- nicah njenih pritokov. Tako sega ob Borovniščici do Borovnice, ob Iški do Strahomera, obide iški vršaj in sega po dolini potoka Želimeljščica do Želimelj, dalje do podvznožja Pi- jave gorice in ob potoku Škofeljščica do pod Malega vrha. Proti Ljubljani se meja razširi do Trnovega. V smeri proti Rudniku in Lavrici se približa Dolenjski cesti na razdaljo oko- li 800 m. Na severnem delu barjanske ravnine pa ekstremne poplave ne zajemajo dosti več sveta kot pogoste poplave. Vzrok je iskati v že omenjenem močnejšem zviševanju ravnine proti severu zaradi nekdaj intenzivnejšega nasipanja površinsko tekočih voda, predvsem Gradaščice. Gradaščica in Iška sta odlagali obilo proda in peska ter škriljavih sedimentov v obliki vršaja. V znatno manjši meri so odlagali ostali površinski potoki iz obrobnega za- ledja od Brezovice do Drenovega griča. To ocedno in sušno obrobje so že pred modernimi osuševalnimi deli obdelovali (M e 1 i k, 1946). 2. POGOSTOST POPLAV Zaradi karakterističnih reliefnih in hidroloških razmer na Barju so poplave razmero- ma zelo pogoste. Za proučitev pogostosti poplav smo uporabili hidrološke podatke o vo- dni višini Ljubljanice na merski postaji Špica in Komin. Prva je postavljena na desnem bregu Ljubljanice nasproti izliva Malega grabna v Ljubljanico na km 16.595 od izliva Lju- bljanice v Savo (SI. 1) in druga na levem bregu pri km 33.080, kjer se izliva v Ljubljanico Pekov graben. Za sklenjeno 20-letno dobo (1975—1976) je bilo predhodno potrebno ugotoviti višino oziroma koto vodne gladine, pri kateri pride do poplav. Pri tem smo se naslonili na lastna opažanja ob poplavi 27. 9. 1978 in 30. 12. 1978, in na pripovedovanje opazovalke na merski postaji Komin in tov. Žitnika iz Lip, ki je zadol- žen za manipuliranje zapornice na Ljubljanici pri Krekovem trgu in na Grubarjevem kana- lu. Po pripovedovanju tov. Žitnika nastopi kritična višina vode za nastanek poplav (pri od- prtih zapornicah) na merski postaji Špica pri višini 300 cm (n. v. 285.831), kar odgovarja pretoku okrog 170 m3/s. Pri tej višini so odvodni kanali in grabni na Barju, predvsem med Notranjimi goricami in Špico, polni in vode iz njih že začnejo zalivati poplavne površine. Na merski postaji Komin pa doseže Ljubljanica kritično višino vode pri višini 360 cm (n. v. 288.220). Lastna opažanja so te kritične višine potrdila. V ilustracijo naj bo poplava 30. 12. 1978. Konec tega leta so izdatnejše padavine mo- čno povečale pretok predvsem Gradaščice in Iške. Prejšnji dan je ob 93 0 beležil limnigraf na merski postaji Špica višino 300 cm, v Kominu pa 358 cm. Med Črno vasjo in Notranji- mi goricami so vode iz kanalov in jarkov na nekaterih mestih že pričele zalivati poplavne površine, ne pa zahodno od Notranjih goric. Naslednji dan je voda dosegla na Špici 338 SI. 1. Izliv Malega grabna v Ljubljanico. Na desnem bregu Ljubljanice merilna letev. Višina vode 30. 12. 1978 H=338 cm. cm in v Kominu 414 cm, z maksimumom 436 cm ob 16. uri. Poplavile so predvsem Iška, Šalčkov in Kušlanov graben, Bovškov graben in Pekov jarek ter spodnji tok Borovniščice. Pot med Bevkami in Kominom je bila poplavljena in neprevozna, poplavna voda pa je od- tekala ob Pekovem grabnu nazaj proti severu ter zalivala svet med Blatno Brezovico in Bevkami proti koti 289,2. Poplavna voda Bevškega in Kapeš jarka je zalila svet, imenovan Zamedvednica med kotami 288,5, 288,2 in 288,7. Obseg poplave so tu stopnjevale še vo- de Kušljanovega grabna, ki so skupno z Drobentinko preplavile tudi ravnico vzhodno od Notranjih goric med Gmajno, Grmežem in Križnico. V Podpeči je Ljubljanica dosegla višino terena in se le mestoma pričela prelivati iz struge, medtem ko so vode iz Dolgega kanala, Malega Kozlerja in Šalčkovega grabna že povzročile poplavo na ravninskem območju, imenovanem Bistre Loke in Kozlerjev morost ter se združile s poplavnimi vodami Iške (SI. 2, 3, 4, 5). Proti večeru 31. 12. 1978 in v noči na 1. 1. 1979 sta Gradaščica in Iška naglo upadali in je prišlo do odtekanja poplavne vode, Iška pa je bila opoldne 1. 1. 1979 ponovno v strugi. Poplavni svet zahodno od Notranjih goric in Podpeči je bil še vedno pod vodo, ki je že začela odtekati proti odvodnim kanalom. Po dveh dneh so poplavne vode tudi tu popol- noma odtekle. Na merski postaji Špica so v dvajsetletnem obdobju vode prekoračile za nastanek po- plav omenjeno kritično višino: trikrat v enem letu, šestkrat v štirih letih, sedemkrat v enem letu, devetkrat v treh letih, desetkrat v enem letu, dvanajstkrat v dveh letih, trinajst- krat v treh letih, štirinajstkrat v dveh letih, šestnajstkrat prav tako v dveh letih in v enem letu celo šestindvajsetkrat (leto 1976). V celotnem obdobju 1957—1976 je tu voda prese- gla kritično višino 300 cm kar 220-krat ali povprečno 11-krat letno. Na merski postaji Ko- min je do prekoračenja kritične višine 360 cm prišlo znatno manjkrat in to: dvakrat v SI. 3. Poplava Pekovega grabna južno od ceste, ki povezuje naselji Bevke in Blatno Brezovico. SI. 4. Pogled na poplavo Iške s ceste Črna vas-Podpeč. SI. 5. Poplava Iške je zajela svet vzhodno proti Zidarjevemu grabnu. enem letu, trikrat v dveh letih, štirikrat v štirih letih, petkrat v treh letih, šestkrat v štirih letih, sedemkrat v dveh letih, osemkrat v enem letu, enajstkrat v enem letu, štirinajstkrat v enem letu in šestnajstkrat v enem letu. Skupno je to le 126-krat ali v povprečku 6,3-krat letno, kar je skoraj za polovico manjkrat kot pri Špici. Vzrok razlikam je iskati v hidrološki zasriovanosti poplav, predvsem v kratkotrajni odtočni zajezitvi Ljubljanice po Gradaščici oziroma Malem grabnu. Podatki za mersko po- stajo Špica vključujejo namreč v svojem številu tudi kratkotrajne poplave, ki običajno tra- jajo dan ali dva, katerih obseg ne zajame vseh površin, prikazanih pod pogostimi poplava- mi. Glede na to so podatki o pogostosti poplav, ki jih podajamo za mersko postajo Komin, glede na obseg pogostih poplav merodajnejši. Ker pa so za medsebojno primerjavo in za- snovanost poplav tako eni kot drugi zanimivi, jih prikazujemo. Razporeditev poplav po posameznih mesecih v obdobju 1957—1976 nam dobro ilu- strira tabela 1, iz katere je razvidno, da nastopajo poplave v posameznih mesecih pogoste- je, kar opozarja na njihovo klimatsko zasnovanost. Tabela 1. Pogostost poplav po mesecih Table 1. Monthly floods frequence Merski profil I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII Skupaj Spica 27 21 20 16 11 12 7 7 16 16 31 36 220 Komin 8 9 12 8 6 8 5 3 10 15 23 19 126 Poplave so najpogostejše jeseni in pozimi. Poleti jih je manj, nižek je julija in avgusta. Jesenskim in zimskim viškom sledi drugi spomladanski višek, ki pa je znatno manjši od prvega. Iz tabele 2 je razvidno, da odpade v obravnavanem obdobju glede na merski profil Komin kar 38,1% od vseh nastopajočih poplav na jesenske mesece in 28,6% na zimske mesece. Tabela 2. Sezonska porazdelitev poplav Table 2. Seasonal distribute oj jloods I I I - V VI — VIII I X - XI XII - II KOMIN Pogostost 26 16 48 36 % 20,6 12,7 38,1 28,6 ŠPICA Pogostost 47 26 63 84 % 21,4 11,8 28,6 38,2 V tem obdobju doseže Ljubljanica tudi svojo najvišjo vodo in največji pretok z maksi- m u m o m v novembru (tabela 3). Verjetnost absolutnih ekstremov vodnega stanja je s tem tudi največja. Tabela 3. Srednji mesečni in sezonski pretoki Ljubljanice (m3/s) merski projil Komin Table 3. Average monthly and seasonal discharges oj the Ljubljanica river water gange station Komin Obdobje III IV V VI VII VIII IX X XI XII I II 1926-1965 30,1 27,8 22,4 19 12,8 10,3 17,1 29,2 45,8 35,4 26,0 22,5 26,7 14,0 30,7 27,9 O b primerjavi s Špico so tu poplave pogostejše v zimskih kot v jesenskih mesecih, kar se u jema s pre tokom Gradaščice (tabela 4). Tabela 4. Srednje mesečni in sezonski pretoki Gradaščice (m3/s) Merski projil Razori Table 4. Average monthly and seasonal discharges oj the Gradaščica Water gange station Razori Obdobje III IV V VI VII VIII IX X XI XII I II 1960-1972 4,49 4,23 3,17 2,48 1,88 2,05 2,73 2,87 4,69 4,09 3,78 4,28 3,96 2,13 3,43 4,05 Zimski maksimum pogostih poplav na Špici je tolmačiti z že omenjenim vplivom pri- toka Malega grabna. Kratkotrajni nalivi, predvsem pa močnejše otoplitve in taljenje snega v zaledju Gradaščice povzročajo hitre poraste vode na Ljubljanici in poplave predvsem med Špico in Notranj imi goricami. 3. TRAJANJE POPLAV Tudi pri t ra janju poplav so razlike med merskima postajama Špica in Komin (tabela 5). Pri Špici je poplav, ki so trajale le en dan, kar 76 ali 34,5%. Pri Kominu je to število znatno manjše, le 12 ali 9,5% od celokupnega števila poplav. Prikazane razlike navedene vzroke samo še podkrepijo. Pri tem moramo poudariti, da ob porastu vode nad 300 cm na Špici dvignejo zapornice na Ljubljanici in Grubarjevem kanalu, s katerimi zadržujejo nivo Ljubljanice na višini okrog 285 m. S tem zagotavljajo po t rebno višino vode v strugi Ljubljanice in v barjanskih kanalih za potrebe ribjega življa in preprečuje jo posedanja brežin ter prekomerno znižanje talne vode ob nizkem vodnem stanju. Z dviganjem zapornic se poveča odtok, kar vsekakor vpliva na zmanjšanje kritične situacije za nastanek poplav, predvsem tistih, katerih vzrok bi bil le v kratkotrajni zajezitvi Ljubljanice po Gradaščici. Tabela 5. Trajanje poplav Table 5. Duration o) Jloods Trajanje Dni Merska postaja Število ŠPICA % Merska postaja Število KOMIN % 1 76 34,5 12 9,5 2 48 21,8 19 15,1 3 29 13,2 30 23,8 4 21 9,5 14 11,1 5 12 5,4 18 14,3 6 15 6,8 7 5,6 7 5 2,2 10 7,9 8 7 3,2 2 1,6 9 2 0,9 5 3,9 10 1 0,5 1 0,8 11 — — 2 1,6 12 1 0,5 2 1,6 13 1 0,5 — — 14 1 0,5 3 2,4 15 16 1 "7 1 0,5 — — 1 / 18 19 20 — 1 0,8 Skupaj 220 100% 126 100% Če od skupnih poplav (220) na Špici odštejemo enodnevne (76), dobimo število 144, kar bistveno ne presega števila v Kominu. Enodnevni porasti vodne višine nad kritično vi- šino na Špici torej ne predstavljajo poplav v pravem smislu besede. Podatki o t ra janju poplav pa nam osvetlijo še vrsto drugih hidroloških karakteristik Bar ja , značilnih za nastanek in trajanja poplav. Tako vidimo, da trajajo pogoste poplave na jvečkra t po tri dni. Pa tudi po nekaj dni dlje trajajoče poplave niso redke. Iz podatkov z a merski profil Komin je razvidno, da je bilo štiridnevnih poplav štirinajst, petdnevnih osemnajs t , sedemdnevnih deset itd., medtem ko je poplava, ki je nastopila 8. 4. 1970, tra- ja la celo 19 dni. Pri tem je ves čas limnigraf na Kominu beležil višino med 366 cm in 360 cm, z maksimumom 460 cm. Na Špici je bila kritična višina vode prekoračena le od 8. 4. do 17. 4. in od 21. 4. do 24. 4. To in pretoki Gradaščice ter ostalih voda nam kažejo na vpliv dotoka zalednih voda na Barje in s tem na trajanje poplav. Ko je Gradaščica po 11. 4. pričela upadati, je v spodnjem toku barjanske Ljubljanice prišlo do močnejšega odteka- nja poplavne vode, kar je vplivalo, da je 21. 4. vodna gladina Ljubljanice na Špici že upa- dla pod kritično višino, medtem ko jo je na merskem profilu Komin zaradi počasnega od- tekanja še presegala. Že manjši porast vodnih množin Gradaščice in drugih vodotokov 21. 4. in 22. 4. (pretoki na merskem profilu Razori 20. 4. 5,23 m3/s, 21. 4. 5,81 m3/s, 22. 4. 6,99 m3 /s) pa je vplival, da je prišlo do ponovnega dviga vodne gladine Ljubljanice na Špici in s tem do podaljšanja poplave. Ob proučitvi omenjene poplave in številnih drugih lahko ugotovimo, da nam že neko- liko nad normalo povečani dotoki na Barje vplivajo, da se poplave, ki so bile sicer že v upadanju, ponovno razširijo, zaradi počasnega odtoka poplavnih voda tudi občutno po- daljšajo. Nadalje sta trajanje in obseg poplav močno odvisna od tega, kateri vodotoki in njihovi pritoki prevladujejo. Pri tem mislimo predvsem na kraške in nekraške vodotoke, med katerimi obstojajo velike razlike z ozirom na karakteristiko vodnega pritoka. V tem je iskati tudi vzroke obstoječim razlikam glede na trajanje poplav med podatki, prikazani- mi za obravnavana merska profila (tabela 5). 4. GLOBINA POPLAVNE VODE Višina poplavne vode se da marsikje ugotavljati po različnih predmetih, ki jih odnaša- jo poplavne vode, a se zapletejo ob ovire in obtiče na ograjah, hišah in zidovih, kakor tudi na mlinih, mostovih itd. Že na podlagi takih zaznamb si je mogoče ustvariti pregledno sli- ko o poplavni višini posameznih predelov. Na Barju pa teh sledov poplav ni, ker je večina komunikacij in naselij izven poplavnega sveta. Ljubljanica sama pa se ob poplavah z izje- mo pri Podpeči ne prelije preko bregov. Kljub temu smo pri ogledu poplav ugotovili, da obstojajo med posameznimi deli poplavnega sveta razlike v višini poplav. Te se najbolj po- kažejo med zahodnimi in vzhodnimi poplavnimi površinami, ki jih loči železniški nasip med Notranjimi goricami in Preserjem. Poplavne vode na zahodu so globlje od vzhodnih, z izjemo poplavnega sveta ob potoku Drobentinka, kjer je globina podobna zahodnemu delu. Najgloblje so poplavne vode sredi poplavnega sveta med Sinjo gorico in Notranjimi goricami. Najgloblja voda zajema hkrati tudi najnižjo ravnino, ki je povečini pokrita z mo- čvirsko travo in mahovjem. Od osrednjih predelov pa se globina postopoma znižuje, kjer se površje tako proti severu kot proti jugu Ljubljanice polagoma dviga. Sodeč po višini nasipa ceste, ki povezuje Sinjo gorico, Blatno Brezovico in Bevke in po doseženi višini, poplavne vode običajno dosežejo globine od 0,50 m do 0,70 m. Podobno lahko ugotavljamo tudi ob poljski poti, ki je speljana od južnega roba naselja Bevke vzdolž Pekovega grabna do do- mačije pri Ljubljanici, kjer je postavljena merska postaja Komin na Ljubljanici. Ob Bov- škem jarku so poplavne vode običajno še nekoliko globlje, predvsem v predelu Zamedve- dnice in Zabreznice. Poplavna voda odteka tu le skozi ozko grlo cestnega propusta v No- tranjih goricah, ki predstavlja lokalno oviro. Zaradi tega znaša tu denivelacija tudi več decimetrov, kar vpliva celo na spremembo smeri toka poplavne vode nad omenjenim pro- pustom. Že nekoliko močnejše poplave dosežejo zgornji rob cestnega propusta ali celo ce- stišča, ki ga vode občasno tudi preplavijo. Tokrat je preplavljena tudi cesta proti Podpeči, na nekaterih mestih celo v globini enega decimetra. Da bi za poplavni svet med Blatno Brežovico in Notranjimi goricami dobili podatke o globini poplavne vode, smo uporabili podatke o višini vode Ljubljanice v Kominu in njim ustrezne nadmorske višine terena, prikazane na specialki 1 : 25000. V dvajsetletnem obdobju je dosegla maksimalna voda na merskem profilu Komin vi- šino 520 cm, kar ustreza nadmorski višini 289,82 m. Pri tej višini doseže poplavna voda ob cesti med Bevkami in Notranjimi goricami denivelacijo 90 cm. Severno od ceste proti Ma- lemu mahu in Ljubljanici na jugu globina poplavne vode z dviganjem ravninskega dna po- časi upada. Podobno globino doseže poplavna voda tudi na poplavnem svetu med Bevka- mi in Notranjimi goricami. Povprečna globina poplavne vode v obravnavanem obdobju se od omenjene maksimalne razlikuje za 20 cm in doseže globino okrog 70 cm, kar se ujema z ugotovitvami ob ogledu poplav na terenu. Na vzhodnem območju poplavnega sveta, predvsem med Črno vasjo in Podpečjo, do- sežejo poplavne vode običajno nekoliko manjše globine in to od 30—50 cm. Vendar že te dosegajo na določenih mestih cesto med Podpečjo in Črno vasjo, jo celo preplavijo, zaradi česar je večkrat neprevozna. Najbolj pogosto je preplavljena pri mostu Dolgega kanala pri koti 288,3. Ob večjih poplavah pa se poplave na cesti raztegnejo celo do posestva Kozler na vzhodu in Lovrenškega potoka na zahodu. Med Kozlerjem in Črno vasjo segajo popla- ve vse do roba ceste in pri tem preplavijo dvorišča nekaterih hiš ob cesti, predvsem v oko- lici Šalčkovega grabna. Podobne višine dosežejo poplavne vode tudi na območju Podpeškega mahu, zlasti še ob spodnjem robu Vošcevega kanala, kakor tudi na poplavnem svetu jugovzhodnega ob- močja Barja. Končno moramo poudariti, da na višino poplavne vode po dolgem deževju ne vplivajo samo dotoki površinskih voda, ampak tudi zastajajoča voda na slabo propustnih zgornjih plasteh in v širših depresijskih območjih. Depresijski sta predvsem območje južno od Črne vasi med Zidarjevim in Kozlerjevim grabnom in območje jugovzhodno od Vnanjih goric, oziroma od spodnjega toka Radne in med Pekovim in Kušljanovim grabnom. Na teh ob- močjih znašajo padci spodnje nepropustne plasti ilovice, nad katero je plast barjanske črnice, šote in slabega humusa komaj do 0,5 m debela, od 0,3%c do 0,5%< in manj. Zato nastane vprašanje, ali se podtalnica, ki se nahaja v infiRriranem stanju v zgornjih plasteh nad nepropustno ilovico, dejansko tudi odteka ( H i d r o l o š k i e l a b o r a t . . . ) . Tako podtalnico izključno napajajo samo padavine, razen ob poplavah, na katere ima, kot smo videli, direkten vpliv. 5. ZASNOVANOST POPLAV Ni naš namen, da bi se sistematično spuščali v genezo in položaj Barja ter poplavnega sveta, kar je obširno prikazal že Melik (M e 1 i k, 1946; 1963). Z ozirom na to bomo pri našem proučevanju odgovorili le na vprašanje, kje so pravzaprav poglavitni vzroki nastan- ka današnjim poplavam. Ob tem se ne moremo docela izogniti nekaterim osnovnim geo- grafskim pogledom na Barje in njegove morfološke in hidrološke poteze, ki tesno pogoju- jejo nastanek poplav. Eden od prvih vzrokov za poplave je različno vodozbirno zaledje Barja. Na Barje pri- tekajo vodotoki s kraškega in nekraškega sveta. Padavinsko področje Ljubljanice obsega na merskem profilu Moste 1814,7 km2, od katerega odpade kar 1108,78 km2 ali 61,1% na kras s podzemnim odtokom in 705,92 km2 ali 38,9% na nekraško območje s površin- sko tekočimi vodami ( H i d r o l o š k i e l a b o r a t . . . ) . SI. 6. Jez na Gradaščici z zapornicami za odtok vode v kanal. Celo tno povodje na severu in severozahodu Barja pripada površinskim vodam, od ka- terih je za nastanek povodnji najpomembnejša Gradaščica oziroma Mali graben, kot so jo imenovali po zgraditvi jezu pri Kožarjih (SI. 6). Z zgraditvijo jezu so del njenih voda pre- usmerili po kanalu kot mlinski potok — Gradaščica skozi Trnovo v Ljubljanico (P o d- h a g s k y, 1882). Vodozbirno območje Gradaščice obsega pri izlivu Malega grabna v Ljubljanico 146,5 km 2 in pr ipada Polhograjskim hribom, kjer so slabo odporni karbonski, permski in wer- fenski skrilavci, peščenjaki in dolomiti. Strma pobočja, velike relativne višinske razlike in obilne padavine, ki imajo večkrat značaj nalivov, vplivajo, da so vode Gradaščice izrazito hudourniške . Narasla Gradaščica zajezuje Ljubljanico pri Špici. Po podatkih doseže konica stoletnega visokovodnega vala Gradaščice 244 m3 /s , medtem ko znaša povprečni srednji letni pretok okrog 5.50 m3 /s (pri Bokalcah). Kakšen obseg poplave bi tak pretok povzro- čil, ni mogoče določiti, gotovo pa bi poplava samo ob Gradaščici segala strnjeno od Do- brave mimo Kozarij, Vrhovcev, Murgelj do Trnovega in pri tem povzročila ogromno ma- terialno škodo. Južno stran, ki zajema največji del barjanskega povodja, zavzema kras in površinska porečja . Iška je z& Gradaščico drugi najpomembnejši vodotok barjanskega vodnega omre- žja. Povod je Iške, s 85,7 km2 , je, podobno kot pri Gradaščici, močno razgibano in bogato s padavinami , ki so najbolj izdatne v okolici Krima in Mokrca. Učinke poplav stopnjuje tod relief, posebno nagel prehod z visokega, strmega in bolj namočenega povirja v nizko pod- nožje . T o da je Iški hudourniški značaj, podobno kot ga ima Gradaščica, kjer vode naglo naras te jo in se razlivajo v povodnji ter pri tem zajezijo Ljubljanico. O d povrhn je tekočih vodotokov na Barju sta večja še Želimeljščica s povodjem 58,3 km2 in Borovniščica s 60,1 km2 , vendar je njihov pomen na razvoj poplav danes znatno manjši od nekdanjega. Na razvoj poplav na Barju imajo, v nasprotju z Gradaščico in Iško, povsem drugačno in pomembno vlogo vode, ki pritekajo iz kraškega zaledja, predvsem iz bližnjih kraških področij, kot so Rovt, Logaščice in Hotedrščice (M e I i k, 1946). Ko začno poplavne vo- de Gradaščice in Iške upadati, prihaja poglavitna voda iz velikih kraških virov, ki polago- ma narašča v višek. Tako dosežejo povodnji svoj višek običajno kasneje kot ga dosežejo površinske vode in tudi počasneje upadajo, kar je posledica požiralne zmogljivosti na kra- škem področju. Po ugotovitvah dosežejo vsi kraški izviri na področju Vrhnike največji pre- tok le okrog 165 m3 /s. Prav zaradi tega in zaradi zadrževanja visokih vod na poplavnem Barju ima Ljubljanica sorazmerno majhne pretočne viške. Za ilustracijo navedemo pretok zadnje največje visoke vode Ljubljanice leta 1933, ki je dosegel na merski postaji Moste le 372 m3 /s , dotok vseh voda na Barje pa je dosegel 659,3 m3 /s (24. 9.). Visoka voda Save pri Medvodah pa doseže pretok 1400 m3/s pri skoraj enaki velikosti vodozbirnega zaledja kot znaša to za reko Ljubljanico do merskega profila Moste ( H i d r o l o š k i e l a b o - r a t ...). Velja podčrtati, da poplave na Barju modificirata načina vodnega dotoka in odtoka. Površinsko tekoči pritoki hitro dvignejo Ljubljanico. Na višek povodnji pa vplivajo kraški dotoki. Ko začno poplavne vode površinskih potokov že upadati, prihaja poglavitna voda iz velikih kraških virov. Ta narašča v višek šele polagoma. Denivelacija gladine poplavne vode torej odvisi od tega, kateri od pritokov Ljubljanice trenutno prevladujejo. To pa ima svoj vpliv tudi na trajanje povodnji. Drugi vzrok za poplave Barja je minimalni strmec, tako Ljubljanice kot osrednje rav- nine, ki je pogosto poplavljena. V glavnem so to površine med izohipsama 288 in 289 m, katerima lahko sledimo na obeh straneh Ljubljanice od Blatne Brezovice na zahodu do Črne vasi na vzhodu. Skoraj popolna ravnina ima le približno 0,01 promila strmca. Mikro- reliefno pa so te površine le rahlo vegaste z manjšimi vzpetinami in ulegninami, v katerih se voda, kot bi bila ujeta, zadržuje še potem, ko je z bolj napetega sveta že odtekla. O b Ljubljanici so do 2 m višje brežine z višinami 289—291 m, kot učinek regulacije v rimski dobi. Te preprečujejo poplavnim vodam prelivanje v reko. Po podatkih postaj Komin in Špica se dno struge Ljubljanice na dolžini 16.465 km zniža le za 1,79 m, kar predstavlja strmec 0,01 promile, toliko kot na najnižjih poplavnih površinah. Ob kritični višini za pričetek poplav ima vodna gladina Ljubljanice med Komi- nom in Špico strmec 0,014 promile. Iz slike 10, ki nam prikazuje povprečne strmce vodne gladine ob visokih vodah Ljubljanice mea Vrhniko do Spice pri Ljubljani, vidimo, da so tudi pri visokih poplavnih vodah strmci minimalni in odločilni za nastanek poplav. Ljublja- nica s svojim minimalnim strmcem počasni odtok ter zajezuje pritoke iz najnižjega poplav- nega sveta. Ob zajezitvi se te vode v odvodnih grabnih in kanalih ali strugah manjših poto- kov zelo hitro dvignejo in spremenijo celo smer svojega toka tako, da tečejo nazaj po od- vodnikih, se iz njih prelivajo in povzročajo povodnji. Na najnižjem poplavnem svetu stop- njujejo povodnji še vode potokov iz obrobja. Reka Ljubljanica, ki je osnovni odvodnik vseh voda z Barja, bistveno vpliva na celotni režim voda na Barju. Če smo ugotovili, da poplavne vode barjanske Ljubljanice preprečujejo ali celo zajezijo pritoke, pa ne moremo tega vedno trditi za njena glavna dotoka Gradaščico in Iško. Obe namreč, kot že rečeno, s svojimi hudourniškimi vodami zajezujeta celo Ljubljanico, ki zaradi svojega minimalnega strmca za kratek čas spremeni smer toka in teče v obratno smer. Kako velikega pomena za poplave na Barju ima minimalni strmec Ljubljanice in po- plavnega sveta, nam zgovorno dokazujejo številni projekti in posegi v Barje vse od časa r = Povprečni strmci vodne gladine ob visokih vodah Ljubljanice na odseku v. p, Šp ica - v.p. Vrhnika Average water level s l a p e s at high waters of the L jubl janica river on the Špica - Vrhnika section tri 5. A • i •O.OB ri • o,o§*itr—' — "̂ fi9Sa K.X. I • 0,06 11967 7.1 . kilomeUaza od izliva SI. 10. Povprečni strmci vodne gladine ob visokih vodah Ljubljanice na odseku v. p. Špica — v. p. Vrhnika. velikih osuševalnih del, s katerimi so skušali pospešiti vodni odtok Ljubljanice in odtok s poplavnih površin. Eden največjih je bil projekt Podhagskyja, po katerem bi se morala Ljubljanica in Grubar jev kanal poglobiti za toliko, da bi povodnji dosegle pri Ljubljani največjo višino 287,04 m, pri Vrhniki pa 289,04 m ( P o d h a g s k y , 1882). Različni po- gledi domačih in tujih strokovnjakov na projekt in njegove posledice na Barju, predvsem na pirekomerno znižanje talne vode, so projekt zavrnili (M e 1 i k, 1946). Zato je vpraša- nje vodnogospodarske ureditve Barja še odprto, čeprav so bila kasneje v tej smeri izvršena nekatera osuševalna dela in zgrajeni nekateri vodni objekti (jezovne zapornice). Kot tretj i pomembni vzrok za nastanek poplav je prisotnost talne vode na Barju. Po hidroloških raziskavah Hidrometeorološkega zavoda 1. 1959 ( H i d r o l o š k i e l a b o - r a t . . . ) , je razvidno, da lahko na celotnem področju Ljubljanskega barja zasledimo pod- talnico s sklenjenim Horizontom vodne gladine le na manjših obrobnih območjih. To je v aluvialni prodni naplavini v območju med Iško in Iščico, ob Gradaščici in Šujici ter delno ob Borovniščici. V manjšem obsegu jo zasledimo še ob Dolenjski cesti in cesti Ljubljana— Vrhnika, prav tako pa tudi na območju Tunjice in Podlipščice do nasipa nekdanje proge, kjer so rudninska tla s peščenim podtaljem. Povsod tu podtalnico direktno napajajo pada- vine ter infiltracija površinskih vodotokov, predvsem Iške in Iščice. Iška se ob nizkem vo- dnem stanju že kmalu pod krajem Iška vas izgubi v prodnem vršaju. Po strugi Iške tečejo dal je le visoke vode. Kjer podtalnica zapusti aluvialni vršaj med Iško in Iščico, se v nepropustnih ilovicah pojavijo izdatnejši izviri kot so Lukčev, Zidarjev, Zalarjev, Farjevec in številni manjši pri Iški Loki. Ker so se njihove vode razlivale po okolici, so jih v času največjih osuševalnih akcij zajeli in napeljali po prekopih direktno v Ljubljanico. Največja med njimi sta Zidar- jev graben in prekop Farjevec. S tem in širšo hidrografsko preureditvijo površinsko teko- čih voda so tod poplave skoraj popolnoma odstranili (M e 1 i k, 1946). Na preostalem Barju , ki je izrazito slabo prepustno, je talna voda le v zgornjih plasteh bar janske črnice, šote in slabega humusa, ki ponekod ne doseže niti 0,5 m globine. V teh plasteh se talna voda zadržuje v infiltriranem stanju. Zaradi strmca spodnjih nepropustnih plasti, med 0,3 do 0,57