»Alternativa« v Trnovem
Napiši krajšo reportažo za novoletno številko. Mi je rekla urednica Naše komune, predlagala sem ji zapis o alternativni kulturi, ki naj bi poganjala svoje mlade korenine v društvu Fran-ce Prešeren. Pa se je takoj strinjala.
Tdrej sem v soboto zvečer korakala čez trnov-ski most in obujala spomine. Na čase, ko sem redno ob sobotah in nedeljah zmrzovala v kul-turnih domovih po občini, ko sem si ogledovala takšne in drugačne kulturne dosežke. V KUDU France Prešeren je bilo zmeraj malo drugače: prisrčno, gostoljubno, po domače. Takrat je bil tatn še živ Alfonz Tomat, sicer tajnik, drugače pa prava »duša« tega društva, ki je znal pridobiti sodelavce, tiste najbolj imenitno profesionalne, pa druge, take, požrtvovalne - kot je bil na primer večno mladi sošolec Srečka Kosovela pianist Lovrenčič, ki je še pri devetdesetih letih igral klavir v društvu, da so male balerine plesa-le tam v živo. V društvu so se zbirali predvsem gledališki zanesenjaki vseh poklicev in starosti, predvsem taki, ki so igrali s srcem. Po mnehju nekaterih kar s prevročim srcem, saj je bilo »Lectovo srce« eden njihovih hitov. Občinski, posebej še republiški komisiji, so šli kar lasje pokonci, amaterska kultura naj bi se vendar zgledovala pri naprednem delavskoprosvetnem odru Delakovega kova - oni pa so trmasto hoteli igrati operete, na primer tisto »O belem konjičku«. Časi so se spremenili. Zdaj o dobri opereti ne razmišljamo več kot o bav-bavu ma-lomeščanskega kiča, spremenili so se tudi kraji. Desna stran Karunove ulice mi je bila še čisto
domača. Leve pa sploh nisem več spoznala, saj je društvo po Tomatovi smrti takorekoč stagni-ralo. Nove stolpnice so pričale, da se je čas čisto spremenjl, da ta del Ljubljane ni več Alfonzovo Trnovo in so vsi tisti devetdesetletni krajani, ki so se v društvu zbiraii kot primorski begunci, s Tomatom in še s kom, zapustili naše nove čase. Ampakokrogkulturnegadomasenidosti spremenilo. Široka stara hiša, ki sili na cesto, je bila razsvetljena. Pred domom je nekdo grabil. Predsednica je na pladnju nesla skodelice s ka-vo. »Fantje belijo«, je rekla. »Vse vikende pre-živijo pri prenavljanju doma«. V majhni pisarni, ki jo je simbolično grel gašperček še iz Tomato-vih časov so bili zbrani samozavestni fantje in dekleta. Eden mi je povedal, da prijateljuje s starejšo Kosovelovo sestro, kajti v Dutbvljah poučuje kitaro (naključje?). Zdaj se je zaradi doma odpovedal vikendom na Krasu. Govorili so živo in s prepričanjem. Seveda so povedali, da jim primanjkuje sredstev, da bi radi dobili sponzorje in se želijo z urednico Naše komune pogovoriti, da bi sponzorje objavljali v Naši komuni. Zaenkrat si bodo služili za osnovna sredstva z dedkom Mrazom. Imajo pripravljene risanke, igrali bodo tudi v živo, za spremstvo bodo priljubljene živali iz bogatega gledališkega fundusa. Trinajst jih je v ožjem odboru, pa niso prav nič vraževerni. Doma ne bodo odpirali s fanfarami, ampak delovno. Medtem so se v sobo hodili gret belo popleskani fantje, ki so malali atelje. Bradati fant je dobil naročilo naj pospravi manekene, ki so zmrzovali brez nog in
rok, z golimi zadnjicami pred domom. Izkazalo se je. da niso kakšna alternativna scena, ampak manekeni iz Maksimarketa. Začudila sem se nad prostovoljno vnemo za delo; pa so me stro-go, nekako strogo zavrnili: »delajo iz interesa, hočejo imeti prostor, to je način socializiranja, to je društvo« so rekli. Vsak je povedal nekaj. O povezovanju s šolo, o povezovanju s starejši-mi člani, o posojilih oblek, o zbiranju starih razglednic Trnovega, o videosekciji (potrebuje-jo samo še opremo) - in tista, najlepša novica - premiera Georgea Dandina je pred vrati. Že pred novim letom. Mene je začelo zebsti v noge. Kdo bi se menil o allernativi, ko pa pušča strop in je treba urediti elektriko in vodo. Poslovila sem se. Ena od deklet mi je za sIqvo rekla: »Ne poslušajte, kaj govorijo, važno je, kaj delajo«. Predsednica pa mije le še navrgla nekaj o alter-nativi, rekla je: »Ce govorimo o alternativi pri kulturnoumetniškem delovanju v društvih, po-meni v bistvu to samo posodobitev, pomeni iti v korak s časom. V društvih naj torej ne bi delovale le folklorne skupine, dramske itd. am-pak tako društvo naj bi pokrivalo tudi druge interese: oblikovanje, modo, sodobne oblike plesa, videofilm, arhitekturo, pa še klubski na-čin delovanja. Zato društvo lahko vključuje veli-ko število ljudi, ne le neposredno aktivne, am-pak tudi take, ki imajo le ideje in načrte za izvedbo.«
Kaj mi preostane. Pismo dedku Mrazu: Pošlji na račun Kuda France Prešeren malo denarja, da bodo fantje in dekleta, ki jih je okrog sto, lahko ustvarjali za JUTRI, ki bo moral biti za mlade ljudi prijaznejši kot je DANES.
JASNA ŠKRINJAR