62
Tihe želje in še en nadležen svet za nameček
družtvu sv. Mohora.
Perva iskrena želja moja in gotovo vsih rodoljubov je, da bi družtveui odbor svojim udom živo na serce položil: naj bi ljudstvo prav pridno sozoanjali s knjigami, ki jih si. družtvo izdaja, da bi se tako njegov blagi namen čedalje bolj in obširniše spolnoval v korist in blagor naroda slovenskega.
Druga želja — pa skoraj si je na glas ne upam povedati, pa vendar, ker ni samo iz moje domišlije, se manj pa iz elabega namena, jo bom izustil — druga želja vsih, e kterimi sem imel priložnost o tem govoriti, pa je, da bi bile vse družtvine knjige v čistejši slovenščini pisane, da bi je namreč ne zavijal vsak pisatelj po narečji svojega kraja. Večkrat so mi bile že knjige naj lepšega zapopadka ravno zavolj tega neprebrane nazaj prinesene. Ko sem nekoga enkrat prašal: je U bo mu bile všeč? mi brez ovinkov reče, da zunaj njega jih nobeden njegovih ni mogel brati #), in smehljaje še pristavi: lepe so sicer, samo preveč „oj-ov" in ,.koj-ov" je noter.
Spremen na priliko: a v e, M v o itd. res včasih stavek prav neumeven dela, zlasti za priprostega kmetica. Pa tudi meni se je že naključilo, da sem mogel dvakrat stavek brati. Tako ni zdavnej kar sem nekje bral: „koje a o grozno močili" in se nisem prec spomnil, da pomeni: „ktere so grozno mučili". Močiti in mučiti, odmakniti in odmekniti itd. pri nas vse kaj druzega pomenja. Obljubim, da bi priprost čitatelj „mo-č en i k" brez pomislika 5?močuika bral. Tudi kar lepoglasje zadeva, bi jez mislil (pa nikomur nočem svojih misel siliti), da veliko prijetniše je slišati: „Jezus je šel s svojo božjo materjo Marijo v Jeruzalem", kakor: „ Jezus je šel a svojoj božjoj materjoj Marijoj ...."
Edinost povsod lepa čednost bi tudi tukaj ne bila od več. Prav neprijetno je dostikrat slišati: wTe bukve ni«o za nas pisane"; pa zraven je tudi škodljivo, ker se (kar iz skušnje govorim) dostikrat naj lepše knjige edino s tem izgovorom na stran devajo. V bukvah, ki so v občni prid namenjene, gotovo ne more in ne sme vsak svojega narečja iskati; če pa v vsaki nahajamo edinega, kteri se po vsih knjigah, ko vez ljubezni vije, se menda tudi nobeden ne more in ne sme pritožiti. Naj bi tedaj slovenskim pisateljem za občnost in prihodnost enmalo bolj mar bilo,— naj bi se ne poznalo prec na pervi strani, da so bukve v Ljubljani, Celovcu ali Gorici tiskane. Pri Nemcih so knjige vse edine pisave, naj pridejo na svetlo na Dunaji, vMonakovemaliBerolinu, dasiravno ima tudi po Nemškem vsaka deželica svoje narečje, kakor so ?)Novfce" enkrat v izgledih prav jasno do-
*) Dosti dosti pa imamo tudi tacih čitateljev, ki čistega slovenskega jezika ne razumejo in le hočejo , naj se jim „bukve drukajo v njih sprani".    Indicit in Scvllam ,   qui  vult   evitare Charvbidim.
Vred.
63
kazale. Se ve, da slovenščina se ni tako olikana, ko nemški ali francozki jezik; pa če bomo vsak svojo trobili, jo bomo le še čedalje bolj razdvojili. Ko bi iz vsakega kraja pisatelj vstal in jo po svoje zavijal, bi na zadnje eden družeča ne razumel, zakaj tudi pri nas na Krajnskem boš težko 3, 4 fare prehodil, da bi je saj drugače ne zavijali, če tudi ravuo tiste besede rabijo. Tako, na pr., pri nas ne pravijo samo „jedoa, „gredoa ... ampak do rabijo skoraj povsod namest jo: ,5pijedoa, 53pridedo", 5,spido", j,go-vorido", „pijančvadoa, „pišedoa itd. In ko bi hotel natanko tako pisati, kakor sem že slišal govoriti semtertje, bi mi po pravici rekli: wta človek še ni slovenske knjige čital". Kakor so pa tu in tam razno govorili, sem vendar povsod enako pridigo val, pa povsod so me razumeli, in če sem v domačem govorjenji, ko oni, zavijal, jim se celo nič ustregel nisem, ker so djali, da se ž njimi šalim.
Zdaj pa še obljubljeni nasvet. Poglaviten namen družtva bi imel biti, in je tudi, izobraženje ljudstva na vikšo stopnjo povzdigniti in ga slabih, pohujšijivih kujig varovati. Ta blagi namen doseči, se smemo toliko bolj nadjati, kolikor več se dobrih bukev med ljudstvo spravi. Koliko se je pa že družtvenih bukev zunej udov med ljadstvo razprodalo, so že enkrat „Novicea vprašale? Ne vem — prav veliko težko, ker dasiravno so nizke cene, so za ljudstvo še zmiraj predrage.
Tudi letno plačilo 3 fl. je za prosto ljudstvo previsoko. Mi bote znabiti rekli, da marsikteri čez leto ne le 3 L1., ampak 10, 20 fl. povidoma potrati? Tudi jez to vem, in rečem, da bi družtvo kaj terdno stalo, ako bi se mu vsi tisti pridružiii, kteri vsako leto čez 3 fl. nepotrebno potrosijo ; toda teh in vsih takih bo težko kadaj v družtvo, ako bi bilo tudi le 1 fl. odrajtovati. Jih je pa, verjemite mi, ¦veliko varčnih in dobre volje, ktere edino plačilo odganja. — Ali bi se ne mogla za kmetiške in rokodelske družbinike cena znižati na 1 fl. 30 ki., kakor se je znižala za učitelje in učence? Naj bi duhovniki ^od kte-rih bi bilo le želeti, da bi bili sami bolj uneti za to koristno reč) naročila sprejemali in po svoji vesti in vednosti od ubožnih le 1 fl. 30 kr. jemali, od premožniših pa polno plačilo 3 fl. Res! da bi hotli potem vsi revni biti in bi se semtertje kak skopuh vmes vrinil, pa — nobena reč ni brez napak. Boljše pa je kakega nevredneža terpeti, kakor 2, 3 vredne pa ubožne s preveliko ceno odganjati. Za bukve bi se vendar 1 fl. 30 kr. dobilo, ki znabiti zdaj v kakem kotu plesnijo. Kaj pa da bi družtvu od ene strani precej velika škoda žugala, al od druge strani bi se nekoliko zboljšalo, ker bi se smelo upati, da bi se jih več upi-salo. Nar veči dobiček bi pa gotov bil — omika ljudstva. Kar bi dobička odšlo, bi se znalo z radovoljnimidarovi poravnati; gotovo bi se lahko, ko bi bilo uneme za vsako dobro reč le pol toliko, kakor je oterpnjene nemarnosti; vendar pa menim, da bi se najdel semtertje kak blagoda-ren dobrotnik. Ce bi celo drugači biti ne moglo, naj bi se iz začetka knjižice bolj kratke obširnosti, kakor so „No-vice" že nasvetovale, na svetlo spravljale — saj se počasi tudi deleč pride — da bi bile le toliko ali tudi kak belič več vredne, kakor se po navadni poti pri bukvarjih dobivajo, ker človek, večina ljudstva, samopridoost težko popolnoma v sercu zatare.
Al pa, če vse to ni mogoče, imam še eno tako pod pazduho. Kako bi pa bilo, ako bi se zraven druzega razreda za učitelje še tretji z letno plačo od 1—2 fl. napravil? V ta razred naj bi stopil, kdor bi hotel, bi pa nekaj bukev manj dobival, ko uni po 3 fl. Kolikor bi jih dobil, bi bilo njemu in njegovim v dušni prid in omiko. Postavimo, ako bi se letno odrajtvilo na 1 fl. 30 kr. odločilo in ako zamorete tiskano polo po 2 kr. dajati, bi dobil tak ud 45 tiskanih pol, ali če tudi lepogrošu, bi jih vendar dobil 30 pol. To znese v osmirki 480 strani; če se v kake 4 knjižice razdeli, bi bile „Blagomiru" podobne. Tu noter se pa že da  marsikteri nauk in poduk shraniti.
V 5 letih bi imel 15 takih knjižic — za kmeta lepa bu-kvarnica — zlata ruda!
Znabiti, da bi šle obmrniši dela, kakor sv. pismo itd. bolj počasno od ro'c, pa nič ne de! Kcrsanska ljubezen si zavolj blagostanja bližnjega rada kaj odreče. Mi zamo-remo poduk tudi v bukvah drugih jezikov iskati in dobiti, ki ga kmet ne more. Boljši, da ga mi malo počakamo, da za nami prisopiha, kakor če bi mi hitro nastopali, oa pa zmiraj v zibeli tičati in spoznati mogel: „Jurček mi je ime!" Saj bi tudi nam kaj ne pomagalo, ako bi ne imeli svoje učenosti komu prodajati. Se nam ne godi tudi zdaj tako? Al ne ve vsak, kteri ima z ljudstvom kaj opraviti, kako težavno, dostikrat celo nemogoče je, se do slabih, pičlih zaumenov ljudstva ponižati in mu po njegovem reč prav umevno navistovati?
Se eno, pa brez zamere: saj veste, da neumnež eno uro lahko več vpraša, ko pameteo celi dan odgovoriti zamore ! Družtvo ne more vsega koristnega po vsih razmerah obseči, saj ne tako naglo. Marsikaj lepega je že izdanega, ktero diužtveniki že imajo; česar si pa še enkrat prejeti ne bodo želeli itd. Ali bi ne moglo biti, da bi udje — se ve — kteri bi želeli, tudi druge že izdane bukve z na tretjino ali polovico znižano ceno pri kakem knjigarju dobivali, kakor dela na Nemškem družtvo sv. Karola Boromea?
Tedaj prevdarite, kako bi se dalo več bukev med ljudstvo spraviti* ker to je pervo potrebno. Vem sicer, da ima moj nasvet mnogo zoperstav, in da se lože piše kakor izpeljuje, — pa zato sem svoje misli razodel. Omnia probate, quod bonurn, tenetel Z Bogom!                  J. J.