List   3.
Kaj imajo naši kmetje noviga za-
četi, in kaj stariga obderžati?
Ostopite se okoli mene, ljubi moji! in poslušajte me, kar vam bom povedal, ne kakor svojiga učenika , ampak kakor svojima prijatla.
Časi so se spremenili, ljubi moji! silno so se spremenili, — naš ljubi Estrajh je postal svobodna dežela, in z Božjo pomočjo in če njegovih sovražnikov nobeden več poslušal ne bo, bo  kmalo tudi srečna, prav srečna dežela.
Ker se je tedej vse spremenilo, se morate tudi vi, ljubi moji! na marsikteri plati etimaio spreoberniti; na drugi plati pa — to je na dobri plati, ktero ste dozdej očitno pokazali — morate pri starim ostati. Poslušajte me kot svojiga prijatla; prevdarite dobro, kar Vam bom povedal, in svest sim si, de boste na zadnje rekli: Novice nam še zmirej resnico povedo.
Časi so zginili, v kterih so večidel le bogatini, mogočniki in ljudje tako imenovaniga žlahtniga stanu perve pravice imeli do visocih služb in visocih časti, in v kterih jo človek nizkiga in revniga stanu ni lahko mogel delječ prinesti, če je bil še tako priden in prebrisan.   Zdej smo vsi enaki pred postavo.   Vender ena
prednost bo ostala in mora ostati, in ta prednost je: de tisti, ki kej več zna in ki se je kej več naučil, mora prednost pred tem imeti, ki menj zna in seje menj naučil. Zatorej, ljubi moji! ne bodite prihodnjič tako zanikerni pri izreji svojih otrok, pošiljajte jih raji, kakor do-zdej , v šolo, in imejte raji eniga hlapca več, kakor de bi otroke doma obderževali za domače in poljsko delo. Verjemite mi, de se vam bo to dobro splačalo. Med vašimi otroci, ljubi moji! je veliko bistrih glavic, ktere je treba le s podukam zbuditi, de se odpro, in vam in sebi in celi deželi veliko dobička prinese. Morate pa tudi vediti, de tudi šole bojo prihodnjič drugači napravljene, kakor dozdej, kjer se je marsiktera reč učila, ktera ni bila piškoviga oreha vredna, — kjer so si vaši otroci glave lomili in na zadnje veuder niso nič od tega imeli, kakor to, de ste jih zmerjali, rekoč : „si dva in še več let v šolo hodil in si še bolj neumen iz šole prišel, kakor si v šolo šel."
Vidite, ljubi moji! poprej naš domači jezik ničlo nič veljal — v šoli in kanclijah so ga zaničevali, samo pri pridigah   v   cerkvi   so ga nam še pustili — pa Bog ve, kako dolgo bi bilo še to terpelo, ker je moglo vse po ptujim nemškim kopitu biti.    Tako bi nas bila nemčija v nekterih letih popolnama zadušila. Mili Cesar Ferdinand so nas rešili tesužnosti; Oni so dali vsim narodam njih pravice, in perva pravica vsaciga naroda je njegov jezik , ali — kakor ponemčani  Slovenci pravijo — njih špraha.   Nas sedanji Cesar so poterdili s svojo cesarsko besedo   vse   od Cesarja Ferdinanda zagotovljene pravice svojim ljudstvam, in sedanji ministri so slovesno   obljubili,   de bojo skerbeli, de  se bo vse to tudi   k m al o   v  resnici zgodilo.    Tako bo prišel naš jezik k tisti veljavi, kakor drugi jeziki v svoji do-mačii,   tedej bo treba,   de se v šolah na tanjko uči in v mnogih vednostih omikuje in otesuje ; zakaj sram nas je, de moramo reči: ^Slovenci   smo, in ne znamo slovensko!   Kaj   se   posmehujete  temu,   kakor de bi hotii reci, de to ni res? Res je, res je, ljubi moji, in de bi tako  res   ne   bilo!   Vam  hočem le ob kratkim to spričati.    Vaš Tone  je hodil 3 leta v šolo in je potem doma ostal; Vi mu rečete:  naj v domačim jeziku (v drugim mu tako ni mogoče)   piše pismo svojimu bratu, ki je vojak na Laškim — kako težko ga to stane, kako se boji pero v roko vzeti, kako meša vso sodergo sku-pej,   kakošen je pravopis!   Veste   zakaj Toneta pisanje tako tare,   zato  ker  ga niso v   šoli poprej tega   popolnama vadili. Naše šole tudi po deželi so zmirej le po nemškim cikale ; tako se je učilo  enmalo po slovensko , enmalo pa po nemško — in konec tega je bil, de se vaši otroci niso clo nič popolnama naučili in de vi, kmetje! niste nič zaupanja do svojih šol imeli. Nikar! de bi hotel nemškiga jezika zaničevati, ki je toliko ljudem potreben — govorjenje je tukej le od šol po kmetih, ktere morajo čisto slovenske biti, če hočejo kej prida biti; sej žalostna   skušnja   toliko   let uči,   de   ravno mešan ca je tega kriva, de vi zabavljate čez šole, ker praviga prida niste   vidili. —   De   slovensko   Slovenci ne   znamo,   se očitno kaže tudi iz tega, ker že vi, kmetje! se pritožite, de ne razumete ene ali druge reči,   če ravno je čisto po slovensko pisana, in če nič nemške ali laške soderge v sebi nima.    Tako se pritožujejo nekteri, de ne razumejo   oznanil,   ki jih  deželno  poglavarstvo  razglasuje. Nočemo sicer terditi, de ena ali druga reč bi se ne dala bolj po domače  reči —  ali  večidel ni prestavljavec tega kriv,   če   ga   bravci ne razumejo,   ampak  bravci gami,   kteri   dobro   slovensko   ne znajo,   in   pa tudi od teh reči nobeniga zapopadka nimajo, odkterih je v teh oznanilih govorjenje,   zato  ker jim mnogih vednost manjka. Kakor se vam v slovenskim jeziku godi, se godi prostim   nemškim   bravcam  tudi   v nemškim.    Potrebnih vednost vsim skupej manjka, ktere se dajo le v šoli in
potem z lastnim branjem doma pridobiti. — De slovensko Slovenci ne znamo, se nadalje očitno kaže v tem, kako silno se veliko učeni kov slovenšine boji, ker spoznajo , de je ne znajo, so pa preleni, de bi se je z sveto ljubeznijo poprijeli, in zato raji pravijo: „de nam s slovenšino ni nič pomagano , in de le v nemšini je izveličanje." Tako si taki učeniki na, vso moč prizadevajo, de bi stara Vodnikova pravlica od nemškima in slovenskima konja QPesmi V. Vodnika na 20. strani) tudi prihodnjič svojo resnico obderžala. Imamo sicer po slovenskim marsikteriga učenika, ki spozna, de enakopravnost narodov v tem obstoji, de — brez de bi sovražniki bili druzih jezikov—popolno izučenje v domačim jeziku v pervo versto gre, in sicer tako izučenje, de se nihče ne vstraši, eno ali drugo reč v slovenskim jeziku ravno tako pisati in izdelati, kakor v nemškim. De pa v ta stan pridemo, so nam v domorodnim duhu osnovane šole nar bolj potrebne.— De slovensko Slovenci ne znamo, se tudi očitno kaže v tem, de se veliko vradnikov po kancelijah boji slovenskima jezika in de se ga branijo kakor nar večiga sovražnika , in de nekteri vradniki še zmirej mislijo, de slovenske dežele morajo vedno ostati pohlevne služabnice nemškiga ravnanja. So sicer nekteri vradniki, ki so zapodadii ministerski ukaz, de narodovnost je nar svetej si blago vsaciga naroda in se radi ravnajo po tem , pa veliko jih je, ki tega zapopadka nimajo — zato ker slovenskiga jezika ne znajo in se ga učiti boje'. Ce bi bili že od nekdej jezik slovenskiga naroda obrajtali in se ga v šolah učili kakor druge jezike, bi ne imeli zdej vradniki toliko težav, v kancelijah vse v tistim jeziku pisati, kteriga naše ljudstvo razume, in ta je slovenski. — Lejte, ljubi moji! iz vsiga tega gotovo spričanje, de slovenskiga jezika ne znamo; kamor pogledate, vidite žive priče. Zato nas je ustava, ktero so nam mili Cesar dali, zale'zla v slabosti in nemoči, de si moramo zdej na vso moč prizadevati, de bomo dohiteli, kar smo zamudili v poprejšnjih časih. Tedej ubogajte moj svet, priganjajte svoje otroke v mladosti k učenju, in spoštujte učenike, ki imajo velik poklic, iz nevednih ljudi brihtne in umne deželane iz-tesati.
(Dalje sledi.)
   -   12   -
—   16   —
Kaj imajo naši kmetje noviga za-
četi, in kaj stariga obderžati?
(Dalje.)
Na dalje vam moram tudi živo priporočiti, de se skušate, prihodnjič enmalo bolj v novih rečeh iznajti. Vem, de se večidel terdovratno stariga deržite , de so vam nove znajdbe večidel zoperne. Skorej bi stavil, de, ko bi kdo novo drevo (plug) znajdel, ki samo od sebe orje , bi ga marsikteri še vredniga ne deržal, de bi ga poskusil. ;?E kaj! sej tudi moj oče niso nič taciga imeli, pa so si vunder dovelj žita pridelali", bi marsikteri rekel. Verjemite mi, to je terdovratnost, ki vam nar bolj škodje. Ni vse dobro, kar je staro, pa tudi ni vse slabo, kar je novo. Vse se s časam spreoberne, zatorej se mora tudi človek enmalo spreoberniti, de ga ljudje ne grajajo ^stariga kopitneža".
Pred vsim pa morate pazljivo na to gledati, de vse natanjko razumete, kar so nam novi časi lanjskiga sušca prinesli. Odkritoserčno vam povem in brez vsih ovinkov , de jih je malo, ki od teh reči kej praviga vedo. Vi sicer niste tega krivi, de se marsikterimu zdej glava meša, in de ne razloči kar je prav od tega kar ni prav, ker v poprejšnjih časih smo vsi bolj po tminah tavali , — vender je bilo še skorej boljši, de nismo poprej od marsiktere reči clo nič vedili, kakor de zdej laži za resnico deržimo. Sej veste, de se je zdej povsod toliko šuntarjev in podpihovavcov prikazalo, kakor gosenc spomladi. Brezvestni zakotni pisači razlagajo in podpihujejo, kar le morejo, ker to lačnim mavho polni. Kako se da clo celo mesto v take mreže vjeti, vam je pokazalo Dunaj s k o mesto. Ogerski denar je posebno vnel punt mesca kozoperska na Dunaji — Dunajčanje so se dali za p tuj o — Madžarsko reč zapeljati in so tolikošno škodo čez-se pripravili! Dunajčanje so se dali moriti in so se bojevali za Madžare, ki so se poprej i)anali, kako se bojo v Budi inPeštu bili za pravično (!f) reč — naša armada pride čez te dve poglavitni mesti, in kaj se zgodi ? Ne eden n i s s a b 1 j o m a h n i 1, in obe mesti ste bile v rokah naše armade. Lejte! uboge Dunajčane so ti bahači tako zapeljali — sami pa zdej bežijo, kakor boječ zajic pred strelcam! — Pa to je že navada šuntarjev, de podpihujejo ljudi zoper Cesarja , zoper gosposko, en stan zoper druziga — in kader se v zapeljanih puntarski oginj užge, pa beže', kakor de bi od tega nič ne vedili, in če jih tožiš , de so to in to govorili, ti na ravnost vse odreko, de ni res, de bi bili tako govorili. — Nej mi kdo skaže, de ni taka!
De še ljudje' v mestih, kteri mislijo, de vse ve-d6,  nobeniga praviga razuma nimajo od ustave (kon-
stitucfje) in od svobode, tega se je že vsak lahko prepričal. Če se taka v mestih godi, kdo se bo čudil, če je po kmetih še hujši? Če krive preroke, to je, pod-pihače poslušate, ki vam razlagajo: kaj de je svoboda, boste slišali, de vam bojo rekli: svoboda ali frajo s t je to, de vsak zna storiti, kar koli hoče, in pa tudi opustiti, kar mu ni po volji. Tako razlaganje sicer marsikterimu dopade — pametni človek pa z glavo kima in pravi: kam bi to peljajo! Ko bi sosedu moja njiva dopadla. bi jo vzel, rekoč: zdej je vse fraj! Ko bi mu moja žena dopadla, bi jo tudi vzel, rekoč: zdej je vse fraj! Ko bi oče za svoje otroke ne maral, bi jih pahnil iz hiše, rekoč: meni so nadležni, nej jih kdo drug vzame! Vidite, ljubi moji! tako bi postali spet divjaki — in huda huda bi se nam godila.
(Dalje sledi.)
   -   24   -
 Kaj imajo naši kmetje noviga za-
četi, in kaj stariga obderžati?
(Dalje.) Človek, ki ne zna brati, je revež. On verjame, kar mu drugi povedo. Ce je previden človek in ima poštene ljudi okoli sebe, se še spravi pošteno po svetu; — če pa naleti na slabo drušino, in če sam praviga razuma od nobene reči nima, gorje mu, posebno v sedanjih časih! Ali ni nobeniga pomočka zoper to? boste vprašali. Je, je pomoček—in ta obstoji v časopisih ali caj-tingah, s kterimi smo tudi Slovenci zdej obilno pre-videni. Kdor zna brati, nej jih bere sam — kdor pa se branja ni naučil, nej si jih da od drugih brati. V časopisih boste zvedili vse, kar vam je zdej potreba vediti v posvetnih in duhovskih rečeh. „Naši očetje se sicer niso nič pečali s časopisi — pa so vender živeli" — bo ta ali uni rekel. To je res, ljubi moji! Ali — vaši očetje so desetino odrajtovali in na tlako hodili, in so tudi živeli — ali hočete tedej tudi Vi v tem pri starim ostati? Mislim dene. Lejte, taka je zdej tudi s časopisi, kteri se zato časopisi imenujejo, ker popisujejo čas in njegove prigodbe. Ce hočete potrebno vednost od sedanjiga časa zadobiti, morate časopise in bukve brati. Vdolzih večerih pozimi, ob nedeljah in praznikih berite časopise,— v kerčmah (oslarijah) primorajte kerčmarja, nej naroči kak časopis; sej mu že toliko dobička daste, de si ga lahko omisli. V kerčmi se vsedite vkupej : eden nej bere, drugi poslušajte — in kadar je zbral, se začnite pomenkovati čez eno in drugo reč. Tako vam bo čas prijetno minul in zraven tega boste še menj zapili. Morebiti boste spoznali, de je kakošna reč napčna v časopisu, — zapišite popravek in pošljite ga vred/iiku , ki vam bo še hvaležen za to. Lejte, tako bo iz naših kerčem zginil prepir in vsi hudi nasledki, ki dostikrat iz njega izvirajo!
Tako ne bo treba krivih prerokov in podpihačev poslušati. — Vi sami boste vse vedili. Pa — ^cajtinge so lažnjive" bo morebiti ta ali uni rekel in jih zavreči hotel. Takimu ne moremo nič druziga odgovoriti, kakor de govori kot slepec od barv! De clo vsaka reč med tavžent in tavžent rečmi ne more gotova biti, to vsak lahko sam previdi — ali je tudi vsako jabolko na vsaki jablani dobro? in ker ni, ali hočete za to celo jablano zavreči?! De ni vsaka reč resnica, ktero natisnjeno berete, to je gotovo, in tudi vsak časopis ni hvale vreden. To nam je pokazal marsikteri nemški časopis v poslednjim času , iz kterih so podpihači strup sesali in ga med ljudstvo trobili. To pa se kmalo spozna in vrednost časopisa je kmalo presojena.
Lejte , dragi moji! branje časopisov je vam sicer nova, tode potrebna reč, ktere se morate prav z veseljem poprijeti.
Že današnji dan se prepričate, ljubi moji, in od dne do dne se boste bolj prepričali, kako dobro in potrebno je, de zraven tega, de znate terto obrezovati, rež in oves sejati, turšico okopovati, sadje cepiti, tudi kaj veste in zastopite od družin reči, ki se omikanimu človeku spodobijo. Ni treba, de bi vi mogli zato gosposko suknjo obleči in svoje navadne opravila zapustiti — Bog obvari! tudi kmečko delo in kmečka jopa ste visoke časti vredne, če jo priden, pošten in omikan človek nosi. Ke'r pa je Bog človeku um dal, on tega božjiga daru ne sme samo v njivo zakopovati, marveč ga mora brihtiti na mnoge strani. To vam hočem nekoliko spričati. Po ustavi smo vsi deželani pravice zadobili,   de  zamoremo  v eni in drugi reči govoriti, v
ktere se poprej nismo smeli clo nič vtikovati. Deržavni zbor, ki nam ustavne postave daje, in svobodnost prihodnjih srenj ali sosesk, ki se bojo po ustavnih postavah same vladale, vam že dovelj očitno kaže, de bo zdej druga, kakor je nekdaj bila, brez de bi treba bilo , vam še več druzih dokazkov v izgled postavljati. Vi boste svojo srenjsko premoženje sami oskerbovali; vi boste sami svoje policijo po vaseh imeli; pravde se bojo očitno in ustno peljale, in prisežni možje boste pri sodbi sedeli in po svoji vesti sodili: „ta je kriv, ta pa ni kriv", ta ima kaznovan (jštrafan) biti, ta pa ne." Lejte imenitnost tudi vašiga, kakor vsaciga druziga stanu! De se pa človek v vsih teh okolišinah zamore vesti in obnašati, kakor je treba, mora kej več znati, kakor hruške peči. Boste že vidili, kako se bojo tisti možje izmed vas kmaio pokazali, ki že zdej kej več razumejo od druzih, ki še morebiti brati ne znajo. Boste vidili, kako boste vf sami tiste bolj počastili, ki bojo znali pametno od ene in druge reči govoriti in pisati. Zakaj če hoče kdo govoriti, mora pametno govoriti, sicer več škodje, kakor dobriga stori, sam pa na sramnoti ostane. Kdor pa hoče pametno govoriti, ta se mora kej učiti in reči razumeti, od kterih govori. Učenje nej vas pa nikar ne straši, zakaj v vašim maternim jeziku se bojo vse te reči govorile in pisale — in zato vam bo vse to veliko polaj-šano. Vladarstvo bo zato skerbelo, de se vam bojo poduki v vašim jeziku dajali, kteriga razumete; šole bojo zato slovenske, de vam ne bo treba čez nemški graben skakati, se kaj naučiti, kar bi vam veliko truda prizadjalo, brez de hI se kaj popolniga naučili; — domače družtva si bojo prizadevale, vam dobrih bukev v vašim jeziku v roke podati, de se boste lahko vsiga naučili, kar je za domače reči potreba.
Vaša bo tedej , le pomočkov se z veseljem posluževati, ktere vam bo vladarstvo, in ktere vam bojo vaši prijatli, ki vas in svojo slovensko domovino v resnici ljubijo, v roke podajali.
Poslušajte tedej moj svet, ljubi moji! in zbudite se iz zaspanosti, v kteri ste dosihmal dremali in vse zaničevali, kar je v bukvah ali časopisih zapisaniga stalo. Ne poslušajte vsiga, kar vam kak ;?urlaubar" v gostiv-taici ali kak viačugar pripoveduje; ne verjemite zakot-nikam , ki vam marsikako reč pripovedujejo, kakor de bi bila evangeli; če že nočete vsiga verjeti, kar vam kak gosposk pripoveduje, vunder tudi nimate pravice, vsiga zaničevati, kar iz gosposkih ust pride; povsod in v v s i h stanovih so pošteni in p r a v i č n i ljudje! Berite sami, kaj se po svetu godi in lahko boste spoznali resnico od krivice.
(Konec  sledi.)
Kaj imajo naši kmetje noviga za-
četi, in kaj stariga obderžati?
(Dalje.)
Priporočevali smo vam , ljubi prijatli! de vam je potreba časopise (j;ajtinge)in pa bukve brati, sicer ne boste mogli naprej. Kakor riba na suhim se boste sami sebi zdeli, če ne boste znali brati in pisati. Okoli vas bo šumelo in vse se bo gibalo, vi pa boste prašali: kaj je neki to? če ne boste znali brati in pisati in s easam naprej iti.
Novi časi pa so rodili veliko veliko novih besed, od kterih vam vaša babica, pa tudi vaš dešček nič povedati ne moreta. Za nove reči se morete tedej novih besed naučiti, in nikar ne zabavljajte, če kakošne besede ne razumete, ko p er vi krat v kak časopis pogledate. Stari pregovor ne velja tukaj, kteri pravi: „Kar se Anžek ne nauči, Anže ne zna." Tudi Anže se zna še kaj naučiti, če ni len, — in verjemite mi, de se mu bo trud tudi poplačal, če se bo še kaj naučil. Z učenjem in omikanjem sami sebe boste pokazali, de ste svobode (frajosti) vredni, ktero boste dobili, in kmečki stan bo po ti poti zmirej veči čast zadobival, ktera le tistim gre, ki so umne glave. Naj zgine tudi ves razloček med stanovi iz sveta, e n razloček bo zmirej in vedno ostal, in tarazloček je: de tisti, ki bo kaj več znal, kakor kak drug, bo tudi zmirej več veljal. Dobro je sicer veliko gruntov imeti, ali hleve polne živine, ali mošnjo »tolarji napolnjeno — tode prave veljavnosti tak človek nikdar ne bo vžival med svojimi sosedi, ako v glavi nič nima. Nekteri ljudje se mu sicer na videz prilizujejo, posebno taki, ki od njega kaj pričakujejo — za herbtam mu pa osle kažejo, in pravijo: ko bi petič ne imel, bi ne bil za nobeno rabo.
Če se boste tedej po časopisih in bukvah od dne do dne bolj brihtali v mnogih vednostih, boste na marsi-ktero novo besedo zadeli, ktere še nikdar slišali niste, zato ker tudi tiste reči Še ne poznate, ktero ena ali druga reč pomeni. Presvitli Cesar so nam— kakor veste — novo vlado (Vegirengo) dali, ktero ustavo imenujemo po izgledu drugih narodov, ki jo konstitucion imenujejo. Cesar so nam narodno ali narodsko stražo dovolili, ktero zat6 tako imenujemo, ke'r jo drugi narodi Nationalgarde imenujejo. Železnica (Eisenbahn), hI a p on (Xocomo-tiv) , kolodvor (Bahnhof) , telegraf i. t. d. so vse nove besede za nove reči. Potreba nam je tedej novih besed kovati, če jih že pri svojih bratih Slovanih nenajdemo—in teh besed se moramo potem tudi naučiti. Ce boste, ljubi moji, z nami vred pridno brali in premišljevali, kako bi se ta ali una reč zamogla boljši imenovati, boste morebiti marsikako besedo znajdli, ktera bo bolj pripravna od naše — in če nam jo boste oznanili , Vam bomo prav hvaležni za-njo. Tako si bomo eden druzimu pomagali, ker štiri očesa več vidijo kot dve, in štiri roke več premorejo, kot dve.
(Konec sledi.)
—   32   —
List 10.
Kaj imajo naši kmetje noviga za-
četi, in kaj stariga obderžati?
(Konec.) Vsi skupej smo bili že stariga kopita siti. Marsi-kteri pisar v kancelii se je že šopiril, kakor de bi bil Bog oče, in gorje človeku, ki ni ponižno od delječ stal, dokler ga ni tak Bog oče poklical. Marsiktera kancelija se je lani še v tem času tako mogočno štela, de je mislila, de je celo človeštvo zavoljo kancelij na svetu, ne pa kancelije zavoljo ljudi. To pa se bo zdej vse spreober-nilo. Mili Cesar Ferdinand so lani svojim ljudstvam vstavo ali konstitucijo dali in z vstavo so razdelili svojo oblast, in sedanji presvitli Cesar Franc Jožef so poterdili vse, kar so nam Cesar Ferdinand dodelili. Ljudstva, v deržavni zbor po poslancih poklicane, imajo
oblast, sebi postave dajati, in Cesar so si v tem le to oblast ohranili, de morajo te postave od Njih poter-jene biti, predin veljavnost zadobe.
S tem tedej, ko so Cesar toliko pravic, ki so jih poprej sami imeli, prostovoljno iz rok spustili in jih svojim ljudstvam dali, se je spremenil tudi stan cesarskih gosposk. Tista vsigamogočnost, ki je napihovala že nar manjšiga pisarja, je zginila — in gosposke so zvedile, de niso ljudstva zavoljo njih, ampak de so one zavoljo ljudstva tukej. Marsiktero oblast bojo gosposke popolna-ma zgubile, in same soseske ali srenje (Gemeinden) bojo to opravilo prevzele.
Kaj ne , ljubi moji, de so to lepe pravice , vesele reči, za ktere moramo Cesarju serčno hvaležni biti, ki so nas rešili poprejšnje sužnosti!
Ali staro pohištvo je kmalo razderto, novo se pa ne more tako hitro sozidati. Zidarji noviga pohištva — naši poslanci v Kromerižu — že dolgo zidajo in zidajo, pa še ni njih delo — naše novo pohištvo — dokončano , po kterim že vse ljudstva tako silno hrepene. Težko delo je, s kterim imajo opraviti, zatorej nismo ravno nejevoljni, de ga nam še niso dokončali — ven-der nam tudi oni ne morejo za zlo vzeti, če že komej pričakujemo, de se stariga pohištva znebimo, in novo prebivališe dobimo.
Dokler pa noviga nimamo, moramo s starim po-terpeti, zakaj postave moramo imeti, sicer gre vse navskriž, in nobedin ni varen svojiga premoženja, svojih pravic, in še clo svojiga življenja ne.
Dokler tedej nimamo nove vlade, ki se vstava ali konstitucija imenuje, veljajo še vse stare postave, ki niso bile očitno preklicane, kar vse iz cesarskih oznanil zveste, ki so v dokladiNovic natisnjene, in ki se vam tudi po drugi poti na znanje dajejo.
Upamo, de bomo kmalo nove vstavne postave dobili, ker bo 15. dan tega mesca že obletnica, kar so nam Cesar Ferdinand vstavo zagotovili.
Kadar bojo Cesar dodelano novo vstavo svojim ljudstvam oznanili, takrat bomo obhajali velik praznik in od tistiga časa se bo še le začela nova vlada!
Do tistiga časa moramo starim postavam pokornost skazovati.
Kakor pa smo Slovenci dosihmal vseskozi postavam cesarskim pokorni bili, tako bomo pokorni ostali tudi prihodnjim postavam. Postave morajo biti v vsaki deželi, in postave se morajo spoštovati v vsaki deželi.
Dokler bo tedej svet stal, mora to pri starim ostati, de se postave spoštujejo, in ž njimi tudi gosposke, ki so postavljene, de čujejo za red in varnost, za pokoj in edinost, za zdravje, življenje in premoženje ljudi, ki živijo skupej. Neizrečeno hudo bi bilo na svetu, in tolovajsko življenje bi bilo, ko bi postav ne imeli, in ko bi jih spodobno ne spoštovali! Gorje takim deželam, kjer bi postav ne bilo! kjer bi razvujzdanost kraljevala, de bi si človek ne svojiga premoženja, ne svojiga življenja svest ne bil!
Po novi vladi nam bo pa tudi veliko lože in z večim veseljem postave spoštovati, zato ker smo sami deležni bili danih postav po svojih poslancih v deržavnim zboru, — zato, ker bomo vse bolj na tanjko vedili, kaj se godi in zakaj se godi.
Zavoljo tega bojo tudi naše gosposke prihodnjič bolj priljudne, ke'r vejo, de — kakor so Cesar svojo oblast s svojimi ljudstvi delili — tudi one ne bojo več samooblastnice, kakor so dozidaj bile.
Ker se bojo prihodnjič soseske ali srenj e LGe-meinden) veliko prostejši gibale in se v marsikteri reči same sebe vladale, bo pa tudi treba, de se veliko noviga poprimemo , in to je, de se nihče ne odteguje opravila m, ki ga bojo v prid soseske zadele. Dozidaj je ie malo tacih mož bilo,   ki so  se radi pečali s
tacimi opravili ali s tako službo, ki jim ni nič nesla, marveč jim je še clo veliko sitnosti ali nadleževanja pri-zadjala. Veci del vsak se je rad odtegnil takim opravilam.
Tako pa ne bo moglo prihodnjič več biti. Cesar so nas osvobodili; vstava bo vzela veliko reči iz rok do-zdanjih gosposk, in jih bo dala v roke soseskam, zaupnim in prisežnim možem i. t. d. Tu ne bo veljal več stari ne-čimerni izgovor: ?5E! kaj meni to a m gre" — ampak vsak, kteri ima zaupanje v svoji soseski in kterimu bo soseska kako opravilo izročila, ga bo mogel radovoljno in z veseljem prevzeti in marljivo oskerbovati, če ne , se nevredne skažemo svobode, in smo otrokam enaki, kteri se ne morejo sami vižati. Soseskine zadeve f An-gelegenheiten) bojo zadele tudi vsaciga izmed nas po-samesno.
Postave nam bojo že cilj in konec kazale, zakaj de se ima ena in druga reč zgoditi; kako pa imamo delati, de bo k našima pridu in v prid cele deržave , ktere udje smo, to bo mogla naša skerb biti.
Pripravimo se tedej k tem novim občinskim delam, — verzimo staro nečimernost preč, — stopimo v kolo svobodnih deržavnikov, — deržimo se povsod postavnih pot, in lahko se bomo navadili noviga življenja, ktero bo tudi v nar manjši vas seglo, kadar bo oklicana nova vlada, kar naj bi se, Bog daj! kmalo zgodilo.
4
  -   40   -