Vzgojna področja
Hrepeneče Jakopičevo sočutje
Rihard Jakopič: Slepec, 1926
& Milček Komelj
Pred 90-imi leti je nastala ena Jakopičevih najznačilnejših in najmogočnejših figuralnih umetnin: vizija o človeku kot slepcu na življenjski poti. Upodobljenemu ubožcu okrog vznemirjeno iztegnjene roke vihra cunjasto razcefrana srajca kot antična draperija na mitičnih figurah, medtem ko se razgaljeno poprsje heroičnega protagonista z družbenega dna nebogljeno, a neustrašno nastavlja žgočim žarkom neusmiljene človeške usode.
Podobo oživlja ognjena luč in slikovito in dinamično razžarjena je na njej sleherna poteza, kar kaže na dotedanje izročilo umetnika, ki je bil kot naš osrednji slikar svetlobe in sonca utemeljitelj t. i. slovenskega impresionizma. Vendar je njegovo umetnost iz časa po prvi svetovni vojni v dvajsetih letih 20. stoletja že Izidor Cankar (čigar 130-letnice rojstva se letos spominjamo) dojel kot v bistvu ekspresionistično, ker ne stremi več za atmosferskimi učinki in le subtilnimi razpoloženji, marveč z barvno intenzivnostjo stopnjuje predvsem krčevito ponotranjeni čustveno duhovni izraz. Postava brezupno iščočega in hrepene-čega, a tudi energično hotečega, ne le trpeče vdanega moža z gibi in palico lovi zanesljiv korak v negotovem 'plesnem' ritmu, navzgor uprt pogled v njegovem spačenem obrazu pa zgroženo strmi v prazno in si z izproženo desnico, nad katero brezskrbno leti svobodna ptica (ali morda v resnici zlovešč krokar), nemočno utira pot
skozi temine zvrtinčenega življenja. V naravo okrog njega zasajena kozolec in nabožno znamenje kot emblema slovenske pokrajine vibrirata v značilno slovenskem koloritu. Kontrast rdeče (oziroma ognjeno oranžne) in modre barve, ki v razpenjenem zamahu do-minira tudi v 'zelenečih' predelih slike, je že Marijan Tršar razbiral kot izraz slovenskega poduhovljenega zrenja na življenje. V slepčevem vzviharjenem zanosu in krčevitih kretnjah pa živi tudi umetnikov spomin na baročno umetnost, ki je bila slikarju očitno zelo blizu, če že ne tudi na El Grecove postave. (Umetnikov častilec, slikar France Mihelič, mi je Jakopiča pogosto imenoval kar baročnega slikarja.)
Prav sled baročnega izročila, impresionistične slikovitosti, v katere tkivu zaznavamo tudi prvine abstraktno koncipiranega slikarstva, in izstopajoči ekstatično ekspresivni izraz so Jakopiču vtisnili pečat zelo svojevrstnega, hkrati modernega in starinsko občutenega ter zato že kar brezčasnega slikarja. V umetnikovi baročno vehementni ustvarjalni gesti pa je zajet tudi njegov vse bolj poudarjeni duhovni patos. Ta dinamični zanos se danes zdi nekaterim presojevalcem že vse preveč retorično teatralen, a je v svoji čustveni avtentičnosti predvsem za Jakopičevo poznejšo ustvarjalnost več kot bistven.
Umetnik je ob svoji šestdesetletnici v prav tako patetičnem, že kar miche-langelovsko-mojzesovskem ustvarjalnem zagonu, v katerem sta združeni veličina in tragika, narisal s čopiči in z mogočno paleto v rokah tudi samega sebe. Njegov slepec, v katerem lahko zaslutimo Jakopičev duhovni avtoportret s soncem obsijane resničnosti, skozi katero hrepeneče tiplje, v resnici ne vidi, četudi je radodarno, a hkrati neusmiljeno oblit z njeno
lučjo. A - vztrajajoč na taki tragični poti - kot človečanski glasnik iščočega človeštva po luči neizprosno hrepeni in tako postaja simbolna podoba človeka, ki hlepi po odrešitvi, a mu ni dano, da bi oživljajoča svetloba segla v njegov omrtveli pogled, da bi tako lahko uzrl večnostno resnico. Iz svoje človeške nezadoščenosti koprni po svetlobi podobno intenzivno, kot stremi Oton Župančič iz "temine črne" k prebujenju ali v pesmi Meni se hoče ... po polnejšem življenju, ko si želi, da bi predal "svoje črne strasti" viharjem "in v morje bi potopil bolesti, / da mi duša očiščena v soncu živi, / polna jasne, ponosne zavesti!".
Čeravno je ideja slike s simboliko hrepenečega slepega človeka lahko videti navzven preprosta in je v naši umetnosti razmeroma pogosta, v sli-karjevi eruptivni ustvarjalni uresničitvi nikakor ni le enoznačna, zato je Jakopičev Slepec, ki je sodil med umetniku posebej ljuba dela, s svojo izrazno močjo lahko govoril tudi mlajšim umetnikom in ustvarjalcem poznejših časov. Zaradi svojega izpostavljenega eksistencialnega položaja pa je bil v pogovorih o slovenski umetnosti povzdignjen na piedestal tudi še med "eksistencialnimi" slovenskimi pesniki iz kroga Nove revije in ostaja s svojo pomensko prvinskostjo vedno na novo vznemirljiv.
Motiviko, posvečeno trpljenju razbolenega človeštva in človeškim strastnim prizadevanjem, je umetnik vključil še v številne ustvarjalne cikle, zlasti v prizore baročno dinamičnih ljudi pri gradnji in poljedelskem delu, posebno sejalcev in brezdomcev. Ti so v podobno vznemirjenih figurah dominirali na njegovi kmalu po nastanku uničeni stenski poslikavi v veži mestne stanovanjske hiše na današnji ljubljanski Njegoševi cesti.
40 | marec 16 | VZGOJA 69
Vzgojna področja
Tudi v njih tako sunkovito izstopa zanosen napon, ki kaže zaupanje v dejavno življenjsko moč in sočutje z ubožci, kakršno je umetnik izpričal že v mladosti s sliko alkoholika in pozneje dramatičneje stopnjeval s Slepcem. V tridesetih letih je na figural-
nih slikah človeško bedo zgostil zlasti na upodobitvah Kristusa tolažnika, na katerih se nesrečniki s predanim zaupanjem zatekajo k usmiljenemu Odrešeniku, sicer pa je nazadnje raje kot ljudi slikal rože, cvetoče in veneče kot čuteča bitja, potopljena v pogosto
zamračeno, a hkrati mistično občuteno duhovno atmosfero.
Rihard Jakopič je vse življenje sočustvoval s trpečimi (že zaradi epilep-tičnih napadov je bil tudi sam velik trpin), hkrati pa je bil zaradi družbene nepravičnosti, pohlepnosti in nekulturnosti pa tudi človeških nravi, ki jih je v življenju spoznaval, vse bolj razočaran nad človeštvom, kar je strastno izpričeval tudi z zapisano besedo. Vsakomur je rad pomagal in odpuščal dolgove celo tistim, ki (kot se je izrazil) ne poznajo "ne sramu ne časti ne usmiljenja", in se, kot pričuje Anton Podbevšek, vselej "ravnal po Kristusovi zapovedi: 'Kdor te prosi, daj mu!'". Bil je čuteč tudi do živali, celo do miši, ki jih ni preganjal, ampak hranil, v življenju pa so ga radi obdajali zvesti berači, in prav ti so bili poleg kulturniških odličnikov na veliki petek leta 1943 tudi med njegovimi posebej opaznimi pogrebci. (Podbevšku je izjavil, da ima berače najrajši, ker je sam berač.) Kot usmiljenega dobrotnika ga predstavljajo celo nekatera (očitana mu) dejanja, v katerih je trezno razumnost nadvladalo nesebično sočutje. Do nesoglasja med njim in Sternenom je prišlo tudi zato, ker je v svoj razstavljalski krog usmiljeno vključeval in moralno podpiral slikarja Žmitka, četudi ta kolegom impresionistom ustvarjalno ni bil ravno dorasel; po izročilu pa naj bi pomagal slikarju Inkiostriju, nekakšnemu bohemsko umetniškemu 'klošarju' tistega časa celo tako, da se je podpisoval na njegove slike.
V letu usmiljenja se zato lahko Ri-harda Jakopiča spominjamo tudi kot dobrotnega humanista, kot življenjsko preizkušanega sočutnega ustvarjalca in kot duhovno zamaknjenega iskalca odrešilne luči. Iz življenjske bede in zemeljske zamejenosti, ki mu jo simbolizira človeška ujetost v tegobo in slepoto, je v svoji podu-hovljeni umetnosti z do kraja pono-tranjenim ustvarjalnim pogledom in ognjevitostjo ustvarjalne kretnje vse bolj zmagovito prodiral v nevidno in nedosegljivo in v vizije svojih umetnin kot "sled sence zarje onstranske glorje" vdihoval žarečo nebeško luč, prižgano z milostjo slepčevsko koprnečih ustvarjalnih sanj. ■
VZGOJA 69 | marec 16 | 41