MAKS FURIJAN (7)
Moška vprašanja
Po Furijanovi pripovedi piše BOGIPRETNAR
Še huje se mi je pisalo, ko smo - sicer dosti pozneje, z ljubljansko Dramo - s »Ce\j-skimi grofi« gostovali v Celju. Zastor se dvigne, pridem na oder, začeti bi moral z uvod-nim govorom. Kar zagledam Bojana Pečka, ki je vedno rad s smehom izzival soigralca na odru. Nalašč, ne po nesreči, kot naž Pavle Kovič. Vidim, da se Peček smeji... in vsi drugi se že smejijo z njim vred, da se vse trese. A njim je bilo lahko - proti občinstvu so bili obr-njeni s hrbti. Le jaz z obrazom! Vroče mi je postalo, besede ni-sem spravil iz sebe, tudi mene je začel siliti smeh. Kaj zdaj? Naj prekinem predstavo, ko je še dobro začeli nismo? Globo-ko vzdihnem, zberem se... in že glasno rohnim na ubogega Aleksandra Valiča, ki je bil te-daj menda najmlajši med nami.
»Kaj pa je tukaj smešnega, pek? Govoril!«
Histerični smeh je v trenut-ku ugasnil, kot bi ga bil polil z vodo. Dejai\je smo srečno spejali do konca, predstavo tu-di, čeprav je bil Valič potem jezen name, češ, pa ravno na-me si se spravil.
Mladenič kot starec
Hermana Celjskega sem v Kreftovih »Celjskih grofih« igral že v Mariboru. Osemde-setletnega starca, čeprav sem se komajda bližal tridesetim. In ravno ta vloga me je afirmi-rala, bi lahko danes trdil. Do-končno pa je že v Mariboru o moji življenjski usmeritvi v igralskem poklicu odločila vloga Dimitrija Karamazova v »Bratih Karamazovih«. Reži-ral jih je Joško Kovič.
Bila je jesen, prav pusta in zelo mrzla. Vaje smo imeli na nezakuijenem, prepišnem odru. Dosti sem moral kričati ' in naprezati glasilke in nena-doma sem skoraj onemel. No-benega glasu ni bilo iz mojih ust. Pareza glasilk - taka je bila neusmiljena zdravnikova diagnoza. Mi pa tik pred pre-miero!
»Premiera mora biti, naj vam zdravnik pomaga, kakor ve in zna!« je ukazal intendant.
Šel sem spet k zdravniku, mu potožil, kako in kaj, in dal mi je jodovo tinkturo. Z njo mi je razkuževal grlo, temu so re-kli »penzlanje«, neusmiljeno drezanje v goltanec.
Glas se mi je vrnil, premiera je bila in minila, a meni je hri-pavost ostala za vse živ\jerye. Nikdar več nisem imel čistega glasu. Si predstavljate hripave-ga romantičnega \jubimca? Nekoč me je v takšni vlogi za-sedel režiser Peter Malec, pa je bila prava polomija. Zato sem se odločil:
Ljubimcev mi ne dajajte! Dajte mi karakterne vloge - pijance, negativce, tipe, karšnih je dosti v dramski lite-raturi...
KJjub temu, da sem od mla-dih nog sovražil pijance in se ogibal pijanskih družb in da znam biti še dandanes zelo ve-sel in razigran, ne da bi pogle-
dal globoko v kozarec, sem na odru odigral dolgo vrsto vsa-kršnih »pijancev«. Včasih tako dobro, da so Jjudje po mestu šušljali, češ, Furijan po včeraj ni nič igral in je bil zares pošte-no nadelan na odru.
Vprašanje potence
V »Karamazovih« sem spoz-nal tudi Staneta Severja. V Ma-riboru je na učiteljišču opravil maturo, pa je prišel statirat v gledališče ravno h »Karama-zovim«. Tako se je namazal s šminko, da je bil kot zemlje-vid Evrope! Pa sem mu popra-vil masko in mu pokazal, kako se tej reči streže. Potem sva prijateljevala, on maturant, jaz že deset let v teatru.
Ob žtudiju na odru in med opazovanjem Ijudi sem prišel do spoznanja, ki ga zagovar-jam še danes: brez krepkega zdravja, se pravi potence, ne na odru ne v muziki ne v umet-nosti sploh ni prave ustvarjal-ne moči, pa najsi gre za žensko ali za moškega. Človekova živ-Ijeivjska potenca je nekakšna gonilna sila v našem poklicu. Clovek, ki je bil hladen do dru-gega spola. tudi na odru ne bo imel pravega stika. Za umetni-ško ustvarjanje je potrebna življenjska gonila sila, dana od narave. Elementarna sila! Kdor tega mma v sebi, mu no-ben študij ne bo pomagal do vidnega uspeha.
Kako res je to, sem se prepri-čal že leta 1925 ali 1926, ko so v Mariboru gostovali Rusi, skupina hudožestvenikov pod vodstvom Džermanove. Bili so v skupini tudi veliki igralci, kot Križanovskaja pa Vera Greč, ki je tudi režirala, in Vi-rubov, Tokarska, Krasnopol-skaja, Pavlov, Masalitinov... Pozneje sem nekatere pobliže spoznal v Skopju.