Rultura in klerikalci. + Ni dolgo temu, kar se je vršil v Ljubljani občni zbor »Glasbene Matice". — Kaj pomeni nGlasbena Matica" za Slovence, je vsakomur znano. Ona je kulturni zavod prve vrste, ki vzdržuje glasbeno šolo in goji najčistejšo glasbeno umetnost. Koncerti »Glasbeue Matice" so uraetniške prireditve, ki bi delale čast vsakemu narodu. »Glasbena Matica" zalaga in izdaja slovenske muzikalije, rjjen pevski zbor je ponesel čast slovenske pesmi preko meja naše domovine ter ji je z zmagovitim nastopom hipoma priboril ugled in veljavo pred tujim, Slovencem sieer neprijaznira svetom. BGlasbena Matica" goji posvetno in nabožuo glasbo z enako ljubeznijo, ker stremi zgolj za umetniškirai smotri. Kdor išče politike in strankarstva v takem delovanju tega našega kulturnega zavoda, išče dlake v jajcu. Ta je neskončno zloben in od politiške strasti tako zaslepljen, da je izgubil vsak smisel za naša kulturna prizadevanja. *? Da iraamo Slovenci — žal — tudi take ljudi, se je pokazalo takoj po letošnjem občnem zboru BGlasbene Matice". Zborovalci so izvolili tudi nov odbor. Poklieali so vanj može, ki so prepričani o njih, da bodo po svojih najboljših močeh delovali za procvit in napredek tega kulturnega zavoda. Toda zborovalci, ki so ravnali po svojem najboljšem prepričanju, so zakrivili velik greh, ker niso več poverili odborništva nekemu Eavniharju, zagrizenemu pristašu S. L. S., ki je v navadoem življenju c. kr. poštar v Ljubljani. Oe se ne motimo, smo imeli mi že prijetno zabavo, da smo se morali z ravnotem Eavniharjem baviti v svojem listu. Ob zadnjem katoliškem shodu v Ljubljani je namreč ta politiški poštar zajahal pedagoškega koDJička in reševal tamkaj — šolsko vprašanje. Toda mož s svojim politikovanjem nima sreče. Mi smo mu takrat povedali, da je za neveščaka molčanje najboljši del modrosti, pri »Glasbeni Matiei" pa so rekli udeleženci občnega zbora, da klerikalno - politiško prepričanje še ni dokaz uspo- sobljenosti za odbornika ,,Glasbene Matice". Tako je univerzalni ta pedagoško-muzikalni poštar z naglico prejadral pedagoško in glasbeno polje ter dobil mirno zavetje za svojo uradno pisalno mizo, kjer naj počiva v miru božjem! To je popolnoma naravno, iu vsak razsoden človek mora reči, da je prav tako, kakor se je zgodilo. A drugače sodijo klerikalci in njih glasilo — BSlovenec". Ker je odletel Eavnihar iz odbora BGlasbene Matice", je nastal v BSIovencu" vihar, češ, v nGlasbeni Matiei" uganjajo umazano liberalno politiko. Zato je treba nGlasbeno Matico" kratkomalo uničiti! To se pravi: kulturni pomen tega zavoda mora stopiti v ozadje, in zastava S. L. S. — vsa zakrpana in umazana — mora zaplapolati tudi na hiši »Glasbene Matice". Ubijmo kulturo, da živi strankarstvo! Seveda je ta zahteva grda in ostudna. A tudi nova ni. Ponavlja se vedno in povsod v raznih variac$h, kadar se zbudi v klerikalcih hijenska natura, ki hoče uničiti kulturna naša prizadevanja, da bi sebi podaljšala življenje in vrgla Slovence — če mogoče — še za korak globlje v temo in neuranost nazaj. Vrhutega pa še tisto bahaštvo, ki karakterizuje nadutost in ošabnost klerikalnih žurnalistov: BOd nas nobenega krajcarja več! Mi že poskrbimo, da ne pride od nikoder nobena podpora, nobena pomoč!" Vsako dete ve, da ni bolj skopih in samopašnih ljudi kakor so klerikalci. Kaj pa darujejo v narodne in kulturne namene ? Nič! Potem se pa bijejo po prsih, kakor bi bili bogve kaki meceni in dobrotniki našim kulturnim zavodom. Pa so samo intriganti in razdirači, ki ne iščejo nikjer nič drugega nego svojo strankarsko korist. To klerikalno početje je nam učiteljem predobro znano. Z brezprimerno predrznostjo naskokujejo klerikalci naše šolstvo in učiteljstvo, ker so smrtni sovražniki kulturni povzdigi našega ljudstva. Mi smo jim že neštetokrat dokazali njihove umazane namene, klieoč jib na odgovor in na obrambo časti in poštenja; toda klerikalci molče že p e t 1 e t in ne vedo ničesar povedati v obrambo svoje časti ia svojega poštenja! Tako so se obsodili sami, tako so z molkom priznali, da je res namen njihovemu stremljenju: Ubijmo kulturo, da živi strankarstvo! Na eni strani je pa to vendarle dobro. Polagoma prihaja čas, ko vsak slepec spozna, kam hiti klerikalizem in kaj so njegove želje. Ko pride tisti čas, tedaj zapoje smrtni zvon svojo pesem. čim besnejše hiti klerikalizem za svojimi nameni, tem hitreje beži svoji pogubi naproti. In to je edino veselo čuvstvo, ki nas navdaja v sedanjih časih klerikalae besnosti. Zato pa: Zivi naj kultura, da se ubije strankarstvo! Pa še nekaj označuje klerikalce. V omotici ki se jih polašča v divji gonji proti našim kulturnim napravam, kriče s hripavimi grli: Vera je' v nevarnosti! — Uboga taka vera, ki raora služiti klerikalnim namenom! Zato se nam zdi potrebno, da pokličemo klerikalcem v spomin besede, ki jih je zapisal leta 1875. ljubljanski škof dr. Janez Pogačar: nV naših časih se od vseh strani sliši klic: Vera je v nevarnosti! Dobro! Odkod pa prihaja nevarnost? Spominjam se evangeljske politike: nKo so delavci spali (v našem primeru: politikovali), je prišel sovažnik in je ljuliko prisejal med pšenico." — Prej ko kamen na druge vržemo, sami sebe vprašajmo: Ni li vera okrog naszatovnevarnost prišla, ker smospali ali — karje ravnoisto — nepristojno po6 e 1 i ?"