Bogočastje

st. kalolške cerfeve.

Sploh koristno podučenje

č c z

cerkvene čase, kraje, sprave, opravila
ino osebe po njihovem bogoslužnem po¬
menu i namenu.

Spisal in založil

Dr. Jož. Muršee,

učitelj verozakona v st. mestjanski učilnici v Gradcu.

Velja lepo zvezano :;';. 1

v usnjenem robu s srebernim ni
v platnenem robu

.I ? 1  **•*$ O  kr* ■ sr.

■fid t

£ V


V Gradcu 1850.

Papir i natis od Lajkamovih naslednikov.

Nazočo knigo: ,.Bogočastje sv. katolške cerk¬
ve, 14  ktera cerkveni obred prikladno uči in razlaga
v pobožno obudenje mladine ino ljudstva, poterdi ino
odobri

Sekovsko knezovladiško veče v Gradcu 4. ma¬
lega travna 1850.

Jož. Kramer s/r

stolni prost.

Ognjoslav Weinhandl s/r

tajnik.

Ul adam se, da tota sicer drobna pak
sitno nadeta knižica veliki potreboči v okom
pride, ino mnogim vstreže, ker reči razjasuuje,
ktere prav razumeti je vsakemu vsikdar do¬
bro ino koristno, v sedajnili časih pak
silno potrebno.

(HooMro

Ut o  d

A) Zvunajna služba božja je človeku prirojena
potreba.

Prigovor že pravi: „Kar je v sercu skrito, bode
vse oč/to.” To je terda istina. Človek je tako st var¬
jen, da pride vse nazoči, kar se znotri v njem zbudi
in godi. Duša in telo, iz kterih obstoji, ste si v tako
tesni zavezi, da vse, kar jedno zadene, tudi drugo
dolet/, ino se na njoj razvidno pokazuje — če se člo¬
vek navlaže ne potaji.  To nam potcrduje dovolilo
vsakdanjih prikazov. Postavim, če kaj dušo razve¬
seli, se svčti človeku veselje iz jasnega obličja ino
iskrečih oči; pobije mu kaka žalost serce, je tudi
ves pogled, glas ino obraz otožen ino turoben; po¬
let/ nas jeza, se lice mahoma porudcči ali pobledi;
popade nas strah ali groza, strepeče vse telo, vlasjo
se verhoče ino so včasi naglo vsi seri i. t. d. u
vsaki reči ino povsodi.

Postavim, če se nam dober prijatel bliža, se mu
že od daleč milo nasmejimo ino se s njim serčno
rokujemo; srečamo visoko spoštovanega gospoda ali
dobrotnika, se odkrijemo, ponižno naklonimo ino
še mu clo roko poljubimo. Ino vender ne obstoji pri—

1

2

jatelstvo v rokovanju, ne spoštovanje ino hvala v
naklonu, temoč v serčnih občutkih. Pa kakor od sa¬
mega sebe ino skoro nevedoma pridajamo ta zvu-
najna znamenja.

Kakor vidimo, je tedaj telo, tako rekoč, ogle¬
dalo duše; zvunajno obnašanje razkriva znotrajno
življenje, nevidne občutke. Tako pa tudi na opak.
Terpi telo bolezen, glad ino druge težave, je občuti
tudi duša. Njena jasnost, radost ino živahnost pre¬
mine; duša je očividno pobita.

Kar pak je v posvetnem ino vsakdanjem pri¬
rojena potrčba, je ino velja tudi v duhovnem ino
cerkvenem.

Človek, kteri k obilni zasfopnosti pride , spozna
ino občuti skoro, da se ni je mogel ne od samega sebe
spočeti, ino da bi se ne mogel ne od samega sebe
preživih. Od vsili strani vidi svojo moč preslabo,
čuti svojo vsestrano odvisnost. To spoznavši se
zave, da mora nad njim kdo višji, vsegamogočni
in dobrotljivi kraljevati, kteri ga je stvaril, kteri ga
živi ino ohrani; čigav tedaj je ino čigav tedaj tudi
biti mora; t. j. človek, kteri samega sebe prav spozna,
mora neobhodno v Boga verjeti, njegovo vsegamo-
gočnost, milost ino preveno pomoč proti sebi čutiti,
njega ponižno ko svojega gospoda moliti ino mu vse
češčenje, hvalo ino ljubezen iz globočine svojega
serca dopernašati. Zraven mu vest sv. božjo voljo
razodeva in pravi, da mora Bogu pokoren biti. Zapo-
padek vseh teh resnic ino občutkov se pravi vera,

3

ino sicer znotraj na včra, ki je tedaj vsakemu
prirojena in sv. dolžnost.

Vemo pa, da je človeku (ko duhovnopočutneinu
bistvu) prirojeno, da pride nazoči, kar je znotri, ino
da na jezik gre, kar v sercu je. Za tega voljo mika
človeka ino on si tudi prizadeva svojo znotrajno vero
razvidno razodevati na telu (da naj tudi ono svojemu
gospodu služi); kar na mnogoversine načine stori.

Tako postavim, če si čudovitni svet pregleduje¬
mo, se nam serce zavzerae nad božjoj vsegamogoč-
nostjoj, modrostjoj ino dobrotoj, ino veseli mu zapo¬
jemo čast ino hvalo. — Premišlujemo same sebe,
spoznamo svojo slabost ino nemoč, sprevidimo, da
nas le božja dobrota živi ino redi, ter se pred več¬
nim Bogom pohlevno ponižamo ino tomu v očiten
dokaz kleknemo, povzdignemo pobožno oči proti sv.
nebesom ino premilega Boga lepo hvalimo ino pro¬
simo. — Si pomislimo, da smo se proti Bogu, od
kterega nam vse dobrote prihajajo, nedostojno, ne¬
hvaležno ino nepokorno obnašali ino tako našega
premilega očeta dostakrat razžalili, nas obleti stid,
kes ino bridka žalost, ino mi pobesimo oči, klukamo
na persi ino molimo za odpušenje ino smilenje, ka¬
kor mimik (čolnar) v templu.

Na takošne ino podobne načine razodeva člo¬
vek razvidno, kar znotri čuti. Nazočevanje znotrajne
vere se pravi bogočastje ali zvunajna vera,
zvunajna služba božja,  ktera pa le takrat kaj
velja, kader resnično iz znotrajne izvira t. j. iz žive

1 »

4

vere, upanja, ljubavi, ponižnosti, častljivosti, pokor¬
nosti, zahvalnosti i. t. d.

Takso zvunajno službo božjo najdemo od per-
vih starišev skozi vse veke ino kraje ino pri vseh,
tudi naj bolj sirovih narodih, kar je nezavdarljivo
svedočtvo , da je človeku prirojena potreba,
inače nebi vsi bili v tem složnih misli.

B) Zvunajna služba božja je nam tudi za¬
povedana.

Kar nas Bog po prirodi uči, uči nas tudi i zgled
ino zapoved  našega presvetega zveličala ino sv.
cerkve. Ino sicer

1. Jezus spolnuje sam mnoge judovske običaje;
postavim, se posti 40 dni; hodi k navadnim obhajilom
v Jeruzalem; se da od Ivana kerstiti; ne uči pred
svojim tridesetim letom i. t. d.

2 .  mnogi običaji so mu po volji; postavim, da
mu Magdiča s dragim mazilom noge pomazili; da mu
ljudstvo na pot vejic natrosi ino oblačil razgerne i. t. d.

3. vpelja Jezus mnoge običaje v svojo sv. vero;
postavim, izročivši svojim učencem oblast verne gre¬
hov odvezovati dihne  nad nje; veli tiste kerstiti,
kteri bodo v njega verovali; prida vsakemu svetstvu
(sakramcntu) sv. običaje; ne ozdravi skoro nikogar
brez zvunajnih znamenj. Tako p. naredi testo iz
praha ino slin ino namaže slepemu trepavnice; si
oslini perst ino se dotekne ušes ino ustnic mutoglu-

5

hega, da začuje ino pregovori; na druge položi svojo
sveto roko i. t. d. S ednoj besedoj, Jezus vpelja pri
svoji veri takso službo božjo, ktera, kakor ima biti,
celega človeka (duhovno občutnega) obseže ino mu
pomaga svoje znotrajue pobožne občutke dostojno
nazočiti ino nje skozi to še bolj oživiti ino okrepiti
— pri sebi ino pri drugih.

Zvunajna znamenja ino sv. običaji so tedaj Je¬
zusu celo po volji; ino če on terja „Boga v duhu ino
resnici moliti” ino če Jude graja rekoč: „To ljudstvo
me časti samo s jezikom, serce ne ve nič za me,”
jih ne graja zato, da Boga tudi s jezikom ino sv.
običaji častijo, temoč zato, da v sercu in duhu ne
občutijo i ne iščejo, kar zvunač razodevajo — krivo
misle, kakor da bi že zvunajšina sama Bogu dopad¬
ljiva bila, tudi brez serčne pobožnosti.

Takoršna služba božja je prazno hinavstvo ino sve¬
tohlinstvo, ktero bi Jezus na kerstjanih ravno tak
zavergel, če bi jo brez žive včre opravljali.

Po izgledu ino zapovedi svojega nebeškega spo-
četnika Jezu Krista se je vseli ravnala sveta mati
katolška cerkva! Iz ene strani je zvesto ohranila vse
sv. običaje, ktere je on sam vpeljal; iz druge je po
oblasti od njega sprejeti ino v njegovem duhu nove
vpeljala ino po takem lepo doveršila sv. cerkveno-
letni venec katolške službe božje, kteremu je Jezus
sam spočetnik.

Cerkva t. j. apostoli ino njih nasledniki, vladiki
so nektere teh običajev, ki so primerni bili, jemali

6

od Judov ino paganov (malikovavcev). Zakaj oboji
niso zato imeli zvunajne službe božje, da ker Judje
ino pagani biii, kakor jih mi nimamo za tega del, ker
smo kerstjani, temoč zato, ker smo mi ino oni ljudje,
kterim je prirojena potreba znotrajne misli v vidnih
občutljivih znamenjih nazočevati.

C) Korist zvunajne službe božje.

Kar Bog človeku vstvari, kar Jezus ino mati
cerkva veli, mora za nas koristno biti.

Korist je dvoja, edna. za nas, druga za bližne.

1. vidno nazočenje znotrajne pobožnosti jo po¬
vzdigne ino okrčpi pri nas samih.

Toga se hitro prepričamo, če na sam se pazko
imamo. Mi ne občutimo samo, da nas prav serčna
pobožnost ino hvaležnost skoro sili si pokleknuti ino
roke ino oči proti milemu Bogu povzdignuti, temuč
to storivši občutimo, da bolj  živo, serčno ino po¬
božno molimo, hvalimo ino prosimo.

2, nas očitni izgied obudi v drugih  pobožnost
ali jo pomnoži  ino  o krč  p i. P. vidi kdor koga
drugega prav serčno moliti, se občutljivo tudi v njemu
neka pobožnost vname ali bolj oživi. — Taka jc tudi
povsodi v posvetnih rečeh. P. kdor veliko bolečino
ali žalost občuti, se začne jokati. Joč razodene ža¬
lost. Ali bolj so joče, teže ga iz pervega stane, po¬
časi pa lože. Zato rečejo: Naj se le izjoče. Kdor
pa ga vidi, ima v smilenje s njim, mu pomaga, ali mu
nečimeren joč zameri.

7

v-

C) Dolžnost k zvu naj ni službi božji.

Ker nam je ali od Boga prirojeno, od Jezu
Krista ino cerkve naročeno, nam ino drugim koristno,
če svoje znotrajue občutke, svojo znotrajno vero
očitno razodevamo, lehko vsaki spozna, da je tudi
sv. dolžnost svojo vero razvidno nazočevati pred
seboj samim ino pred drugimi, kakor Jezus zapove:
,,Dajte svojo luč svetiti pred ljudmi, naj vaša dobra
dela vidijo ino nebeškega Očeta hvalijo.”

Bi se zdaj kdor znajšel ino terdil, da mu zvu-
najšeine ni treba, se slobodno sumi, da tudi nima zno-
trajne vere.

D) Sredstva za zvunajno službo božjo.

Sredstva ali pripomoči, s kterimi lehko sv. vžro
razodevamo, so različne ino ninogoverstne:

1. beseda. Ona nam služi, če Boga molimo,
ali druge učimo, kar nam samim svetega v sercu
gon' ino živi.

2. telesno obnašanje.  Ono podpira besedo,
ali razodeva samo za se, kar je v sercu. P. če kdo
celo tiho oči ino sklenjene roke proti nebu povzdigne,
vidimo očitno, da Boga moli ino prosi; če pa zraven
svojo prošnjo glasno moli, še to bolj razločno vemo.

3. zala, čedna oprava (obleka) v službi
božji.  Ona razodeva veliko spoštljivost, ktero do
Boga zuotrah čutimo.

8

4. umetnost v službi božji. Ona nam vtelesi
nebeške reči v dostojnih skoro rajskih slikah, ktere
dušo in serce k nebesom povzdigujo.

o. vsa narava ali priroda.  Ona nam da iz
edne strani orodje ino kraje (torišča) za službo božjo;
p. cerkve, sveče, križe i. t. d.; iz druge pak ob¬
čutljiva znamenja v očitni izraz sv. vere; p. vodo,
sol, kadilo, pepel i. t. d.

6. čas v službi božji.  Živi v nas sv. vera,
nam posvečuje tudi čas, v kterem mi živimo. Ona
nas namreč vabi ino priklanja, da si izvolimo ino od¬
ločimo svete čase ino dneve (praznike, svetke), o
katerih pobožno obhajamo nebeške resnice ino spo¬
mine s. prigodeb.

Tako n. p. nam nazočuje cerkveno leto v svo¬
jih sv. časih ino Svetkih — kakor v prehajočih
šlikah — od konca do kraja našo odrešitvo, ino ni
vere, ktera nebi imela sv. časov. Judi, Gerki, Rim-
lani i. t. d. so je imeli.

7. sv. s vet s tv a, od Jesu Krista postavljena
ino s milostjo božjo obdarjena. Njih vidljiva znamenja
govorijo ino odkrivajo velike resnice naše vere. Pra¬
vi nam 1. sv. kerst,  da moramo grehov očiščeni
biti ino se v trojno jedinem Bogu preroditi; pravi
nam 2. sv. po ter da, da se moramo v Božjem
Duhu vterditi; če bi pak po naši slabosti zagrešili,
nam pravi 3. sv. pokora,  da se moramo spet s
Bogom spraviti; se 4. bolj zvesto s njim sediniti ino
okrepiti s nebeškim kruhom v sv. obredi. 5. mesni

9

* v. red ino 6. sv. zakon nas učita, da moramo v
božjem imenu  mesni ino zakonski stan začeti ino
preživeti; v njegovem imenu tudi vse bolečine prc-
terpeti ino smertne bridkosti, veli 7. posledno
o 1 j e. Ino kaj sv. svetstva tak očitno govore, k tomu
podelijo po preblagi volji Jezusovi skrivoma tudi
primerno pomoč ino milost ino so za nas prava lest¬
vica Jakopova, po kteri človek k Bogu gor ino Bog
k človeku dol vhaja.

8. sv, blagoslovi ino posveti  pravijo,
da je dobro ino zveličavno tudi inda Boga mi¬
losti prositi, se njemu priporočati ino vse v njegovo
čast posvečevati.

9. sv. daritva ali sv. aldov.  Daritva je res¬
nična podoba znotrajne ino živo oserčje zvunajne
službe božje, ino je tak stara ko vera sama, toraj
tak stara, ko človečki rod. Zakaj berž ko Človek
spozna (str. 2), da je ves ino s vsim od premilega
Boga , občuti tudi, da mora ves njegov biti, ino da
je dolžen se vsega Bogu, svojemu gospodu izročiti.
Tak je bil pervi človek prostovolno, s dušoj i telom
tako rekoč sam rad dar božji. To sv. dolžnost, ves
božji biti, še je tudi po nesrečni pregrehi spoznal,
pa vred bridko čutil, da je zdaj pred naj svetejšim
in naj pravičuejim Bogom, kteregaje zatajil, nevred¬
na , zaveržena stvar na duši in telu, ktero še le
božja milostivost živo zderži in redi. Ojstri glas
božji: Adam, kaj si storil ? mu v vesti zakriči; groza,
kes, žalost ga prešine, pa tudi ponižna, iskrena želja

10

se zopet,s premilim Bogom spraviti — in milostivi
Bog mu da in oživi upanje na odrešenika, nasrednika
in vseja tak blago seme pri hodne cerkve.  Med
tem pa se Adam ne podstopi v svoji nevrednosti k
Bogu pogledati ali se njemu približati in rad bi zdaj
samega sebe vničil, prestvaril in potem novo živlenje
začel po sv. volji božji. Ker pa tudi toga ne premo¬
re tako, ko bi rad, vzeme ktero drugo reč ali stvar
božjo ino jo mesto sebe gospodu Bogu daruje s po¬
nižnim, skesanim, spokorjenim, zahvalnim in ljubez¬
ni vnetim sercem. Ti dar pak vkonča, bodi si, da
ga vmori, sežge, raztori ali razlije, zato, da s tim
očividno pokaže; a) kar je bil sam pred pravičnim,
svetim Bogom zadolžil za svojih pregreh voljo; b)
da ga le božja milostivost zderži in c) da ga le
nedolžna in sv. daritva s Bogom zopet spraviti
zamore.

Očivestno je tedaj, da je človeku po storjenem
grehu namestna daritva prirojena potreba in gotovo
že je Adam daroval, dasiravno to le od njegovih
sinov Abelua in Kajna beremo.

Ravno to beremo od Noa, Abrahama, Jakopa
od Izraelskega ljudstva in clo od malikovavskih na¬
rodov , kteri so že bili prišli ob vero v pravega
Boga.

Dokler je cerkva le edno rodbino ali pleme ob¬
segala ali tudi več pa v edno sedinjenih rodbin, j«;
po prirojenem redu, pravici in dolžnosti njeni go¬
spodar ali starešina v imenu vsih daroval, s njimi

11

molil, je Boga učil in po takem po volji božji priro¬
jeni srednik bil med njimi ino Bogom; komur je Bog
tudi naj preje govoril in svojo voljo oznanoval. Tak
je Noe pred potopom vse ljudstvo k pokori klical,
po potopu pa za se in vse svoje otcte zahvalen dar
dopernesel in zraven gotovo prosil, da premili Bog
nebi več ljudi tak strašno kaznoval,

Ali skoro se ta starešinska čast in sv. dolžnost
bolj uzviša in razširi. Melhizedek  se v sv. pis¬
mu že očitno imenuje: m e sni k naj Višjega
(Boga). Abraham sam se mu nakloni, da ga bla¬
goslovi, in mu desetino odrajta. Tudi njegovo darilo:
kruh in vino je znamovilo, ker sv. mešno daritvo
nazočuje. Mojzes, izvoljeni služebnik božji in voj¬
voda Izraelskega ljudstva postava žo vlastnega viš¬
jega m eš n ika,  Aro  n a,  svojega brata, njegove
s i n e p a m e š n i k e, odloči vesolno pleme Levi za du¬
hovno službo in prepovč drugim pod smertjo se
službe božje podstopiti Nuni. 3. Vso službo božjo in
zlasti daritvo, ki je njeno oserčje, pa zavkaže sve-
eeno obhajati in jo obdari s različnimi sv. običaji v
očitni izraz znotrajnih resnic. Tak je moral doperne-
šen dar biti nedolžen in bez madeža, p. jagne belo
ko sneg, kar kaže, da jepresvetemu, naj pravičnejše¬
mu Bogu le čisti, pohleven, nedolžen dar primeren , ker
se mu le takoršno serdce dopade.

Pri nas katolških kerstjanih je sv. meša ino v
njoj daritva samega Sina božjega oserčje službe
božje, je njena nebeška danica, ktera naj lepše go-

12

vori, sveti, greje, ino oživlja. Je tudi obilno ino ve¬
likansko oskerbljena od kraja do konca s prekrasni¬
mi običaji, kteri peljajo serce ino dušo gor ino dol
kakor po stopnicah na oljsko goro ino pred obličje
živega Boga, kteremu se Sin človeški  alduje'

S tim več mora tudi pri nas biti in je vlasten du¬
hoven stan s raznimi razredi, ki jo dostojno opravlja.

E) Sv. običaji.

Ta devetera sredstva lehko na različen način
rabimo ino tedaj lehko tudi vero na zelo različen
način razodevamo. — Ze u vsakdanjem živlenju vi¬
dimo, da se črez tisto  reč jeden čisto inače ve¬
seli, čudi, serdi, straši i. t. d. kakor kteri drugi;
inače izobraženi, inače sirovi; inače Azianci, inače
Evropejci; ja clo tisti človek čuti ino nazoči drugo-
krat ali pozneje črez tisto reč dosta drugače svoje
veselje, zavzetje, žalost — kakor pervikrat.

Po takem se lehko vera po sto ino stoteri raz¬
ličnosti razodeva. Bi pak to vsaki po svojem  sto¬
ril, bi delala ta bezbroj na različnost v občni službi
božji  veliko zmešnjavo, zmoto ino smeh.

To pomotno ino zaderžno različnost odvernuti
so cerkveni predstojniki, sv. vladiki ali škofi po ob¬
lasti sprejeti od Jezu Krista tiste znamenja ino na¬
čine (šege) odločili, kterih se imamo vsi poslužiti
pri občni službi  božji v nazočenje svoje vere.
Takoršne imenujemo cerkvene ali sv. o bičaj  o.
P. znamenje sv. križa, poškrapljanje s posvečenoj

13

vodoj, okajanje s kadilom i. t. d. Katere običaje pak
cerkva varnim na zvoijo pusti, imenujemo pobožne
običaje.  P, si pokieknuti, na perse terkati, oči i
roke kviško povzdignuti i. t. d.

Posamesne od cerkve določene znamenja ino
šege, ktere k enemu ino tistemu cerkvenemu opra¬
vilu ali činu slišijo, p. k sv. kerstu, se imenujo nje¬
govi sv. običaji, vsi vkup pak njegov obred.  P. ob¬
red sv. kersta, obred sv. zakona, obred sv. meše i. t. d.

Vsi sv. običaji pak, kterih se cerkva pri vseh
svojih opravilih posluži, se imenujo bogočastje,
ali zvunajna služba  b o žj  a. Kdor obrede opravlja
je obrednik, nauk črez nje je obredoslovje.

Pri odločevanju ali vstanovljanju sv. običajev
so zraven posamesni vladiki gledali in skerb imeli
na sosebne potrebe ino navade raznih krajev. To je
vzrok, da so po raznih škofijah nekteri sveti obredi
nekaj različni. Vender gre vsem jednaka čast — ino
tudi tu velja, kar drugod prigovor veli: „Živi v Rimu
po Rimskem načinu, v drugih krajih po njih običajih.“

Nekteri sv. običaji imajo dvoji pomen; jedenje
bolj očiten, drugi bolj skriven. Tako pomeni prižgana
sveča luč sv. vere, v skrivnem pomenu pak Jezu
Krista , kteri je prava luč naše duše. Pepel (na pe¬
pelnico) pomeni naj preje smert ino strohljivost, bolj
skrivno pak pokoro. Pastirska palica v škofovski roki
pomeni njihovo oblast črez včrne, bolj skrivno pa
oblast Jezu Krista, kteri je naš pravi pastir i. t. d.

Na to je dobro paziti, da se kaj krivo ne razumi.

14

F) Cerkveni način govoriti.

Sv. pismo ino cerkva rabi tudi besede mesto v
naravnem rada v sličnem pomenu, t. j. ona upotre-
buje besede, ktere kaj posvetnega ino telesnega
pomenijo, za nebeške ino duševne reči —* ino govori
po takem s nami po človeško-otroški šegi.

Tako p. pomenijo besede : Bog vidi, Bog čuje,
govori, se serdi i. t. d. nekaj čisto drugega ko v
slabem naravnem ali posvetnem pomenu.

„Bog se je shajal s ljudmi ko dober oče 44  t. j.
on se je jim dal spoznati. „Bog jim naredi obleko 44
t. j. jim da zastopnost si jo napravljati. „!Vebe£ko
kraljestvo 44  „kraljestvo božje 44  pomeni večkrat nauk
ino cerkvo Jezusovo, večkrat večno zveličanje. „Je
vaše oko svetlo, bode vse vaše telo svetlo 44  t. j. če
vaš razum vse dobro spozna, leliko vete vse prav
storiti. „Dajte svojo luč svetiti 44  t. j. pokažite svojo
vero — namreč v krepostih ino dobrem djanju. ,,Kdor
v mene verje, ne bode vmerl vekoma 44  t. j. na duš¬
nem živlenju ali milosti božji i. t. d. i. t. d.

Dostakrat se povč vzrok mesto posledka ino na
opak P. „delajte si prijatele s krivičnim bogastvom 44
t. j. s bogastvom, ktero rado v krivico zapelja.
Prirojeno zlo se imenuje prirojen greh, ker iz greha
po rodu izvira ino spet k grehu draži.

Silno treba je toraj dobro razumeti pravi pomen
cerkvenih besed, da se duhovno, nebeško ino nes¬
končno ne zmeša s telesnimi, posvetnimi ino tesno

15

obmejašenimi rečmi ino smisli. Zakaj to bi čiste
resnice sv. vere pogerdilo ino v krivo vero prerodilo.

Jednake razsodnosti je treba pri tolmačenju slik
in podob, keriar duhovno nazočujejo.

G) Dogodbina sv. običajev.

Iz pervega je bilo v službi božji malo sv. obi¬
čajev, nekaj zato, ker je cerkva še le v početku
bila, nekaj pa za voljo silnih pregonov, kteri so nad
njo vihrali. Vbogi kerstjani so morali, da bi jih grozo-
vitneži ne zvedili, se skrivoma k službi božji shajati
v kaki kleti, hosti, votlini ino to še po noei. V ti
hudi stiski ni bilo mogoče vsake velike resnice
svečeno obhajati ino službe božje sploh tak obilno
okinčati, kakor si pobožno serce to poželi.

Od kar pak so rimski cesarji se k keršanski
veri spreobernuii; kar je ona malikovavstvo premagala;
kar so pregoni vtihnuli ino kerstjani ljubi mir dobili,
so radostni svojo sv. vero pred celim svetom razo¬
devali ino jo ko rajske cvetlice u vse živlenje vple¬
tali. Odsihmal je obilna krasota ino dragocena ličnost
kinčala ino lepotila zvunajno službo božjo.

Cc pak so ravno svikdar vse sv. običaje, ktere
so apostoli sami ali apostolski možje vredili, iz spošt¬
ljivosti do njih povsodi  sprejeli, so vender perve
veke pri raznih cerkvah v večih rečeh različni obredi
bili. Okoli desetega stoletja so pak vsi zahodni kerst¬
jani iz vekšine bogočastje rimske cerkve sprejeli,

16

rekoč, naj bi tisti, kteri so složni v ednoj veri v
ednega  Boga in vsih očeta, tudi iz vekšine složni
bili v bogočastju.

V bogočastju ali v službi božjoj sv. katolske
cerkve podučiti, je namen te knige. Ona tedaj razlaga:

1. cerkvene  čase.

2. cerkvene k r a j e.

3. cerkvene sprave.

4. cerkvena opravila in zmes v njih

5. cerkvene osebe.


17

Pervo poglavje.

Cerkveni časi.

Kiakor kerstjan k dvojemu svetu spada po telu k
vidnemu, po duši k nevidnemu, tako tudi svoje skerbi
ino opravila po dvojem letu ravna, posvetne po po¬
svetnem ali sončnem, duhovne po cerkvenem letu.

Posvetno leto ima sonce za svoje središče, ktero
zemlja obteka, ino po veči ali manjši dalini od njega
razdeli svoj obtek v štiri letne čase, kterih vsaki njoj
svoje posebne dare prinaša.

Cerkveno leto ima za svoje sonce trojnojedinega
Boga, kteri nas je stvari), odrešil ino posvetil, ino
razpade v tri sv. dobe, ktere nam vedno božje
dobrote razodevajo. Perva, namreč advenska doba
nam oznanuje ljubezen Boga Očeta, druga, t. j. vuz-
mena (velikonočna) ljubezen Boga Sina, tretja, t. j.
binkoštna ljubezen Boga sv. Duha. — One nam s
svojimi prazniki vsako leto vse prigodbe naše po
Jezu Kristu spočete odrešitve poredoma pred oči
stavljajo, da je lehko pregledavamo, kakor de bi je
v pisani knigi preberali.

Tri pa so temelne ino naglavne prigodbe našega
odrešenja; 1. včlovečenje Božje besede v Jezu

2

18

Kristu; 2 .  njegovo vstanjenje od mertvih; 3. po¬
svečenje od sv. Duha. Veseli ino hvaležni obhajamo
pervo o božiču,  drugo o veliki  noči (vuzmu, let¬
nicah), tretjo na d ulio  v o. One nas preveno več¬
nih resnic  učijo, iz kterih naše zveličanje izhaja,
ino glasno opominjajo, kar se po duhovnem načinu
v nas zgoditi mora, ako hočemo odrešenja deležni
biti ino zveličanje doseči; opominjajo nas namreč, da
se Božja beseda  Kristus Jezus tudi v nas kakti
včlovečiti, nas iz grešnega živlenja k novemu obu¬
diti ino preroditi  ino s sv. Duhom razsvetiti
ino navdati mora.

Sončno leto se začne 1. prosenca, zato ker po
zimi skrito sonce odsihmal spet lepo prisija. Cerkveno
leto, ktero ima Boga za svojo dušno sonce, se začne
s adventom, t. j. s časom došasti ali prihoda Jezusa Kri¬
stusa, zato ker seje  trojnojedini Bog še le po prihodu
Jezusa Kristusa obilneje razodel ino svet veselo raz-
svčtil s nebeškoj lučjo večne resnice. Za tega del
naj bo v pregledu cerkvenega leta tudi začetek na¬
šega premišljevanja:

I. Advenska doba.

Advent se začne s pcrvoj advenskoj nedeloj v
tisti dobi sončnega leta, kader je v naravi (prirodi)
vse pomerlo, ker hudi mraz ino mračne megle zemljo
sploh pokrivajo. Ravno taka se je ljudem na duši
godila, dokler jih nije Kristus Jezus odrešil. Smertna
tema nevere, zmote i pregrehe je ljudi obdajala,

19

redki pravični pa so milo zdihovali po odrešeniku.
Bil je sicer odrešenik že pervim starišem mahom po
storjenem grehu obečan, ali vendar je štiri jezer let
pred njegovim prihodom na zemlji preminulo, ino ti
čas še pravi mesianski ali sta ro zakonski ad¬
vent,  v katerem je svet pričakoval ino se priprav¬
ljal na včlovečenje, na prihod obljubljenega zveličara
na zemljo,

V spomin temu 4000 let terpelemu adventu ob¬
hajamo katolški kerstjani cerkveni advent  skoz
4 tjedne ino se v njemu pripravljamo na presveto
božično obhajilo ino na duhovni prihod milega odre¬
šenika, na njegov porod v naši duši. Zraven zmisli-
mo na pobožne žele ino mile zdihleje starovernih sv.
očakov, prerokov ino vsih Bogu zvestih duš, ino s
njimi vred prosimo: „Rosi nebo, da pravičen i. t. d.”

Mati cerkva sleče ti čas ves svoj kinč in lišp,
ogerne svoje služebnike ino oltare v modro pokorno
bojo (barvo)(str. 72. d), prepove veselo petje, napove
post ino so vsim, kar tukaj vravna, opominja verne k
ponižnosti, ožalki, esu, pokori, ino obuja s. poželjenje
po duhovnem prihodu Jezu Krista.

Posebno lepe so cerkvene molitve v advenskih
nedelah. Cerkva prosi za blag prihod J. K. ino nje¬
gov milostivi porod v našem sercu. Bliže je ti pri¬
hod, tim serčnejše so njene molitve; naj milejše so
zadnji tjeden pred Jezusovim rojstvom.

Ali v duhu glede na obljubljenega sina božjega se
cerkva pred vsem častno spomni njegove s. matere in

2 *

20

njenega začetka. Verjetno nji je, da bode Bog tisto
preblago, cisto devico, ktero je iz vseh devic mater svo¬
jega naj svetejšega sina izvolil, že od pervega začetka
v svojo milost sprejel ino jo madeža prirojenega
greha (zla) oprostil, kar se tudi iz pozdrava arhanj-
gclovega kaže: „Milosti si polna, Gospod je s te¬
boj.” Luk. 1. 18. In toto svoje pobožno mnenje ob¬
haja cerkva 8. grudna s Svetkom čistega spo¬
četja Blažene Device Marije.

18. grudna pa se obhaja spomin pri čakanj a
Marijinega poroda  ino sv. poželjenja, v katerem
so se Jožef, Elizabeta ino drugi obveščeni njega
veselili, ino ravno od tega dne so njene prošnje
polne prcserčnih želj ino sv. zdihlejev po zveličaru,
ktere milo izreče v tako zvanih sedmerih O:

17. decembra.

O ti Modrost, ki si se zvila
Iz ust Boga naj vikšega,

Po svetu celem se razlila,

Ki močno, milo vladaš ga:

O pridi, pridi le beržčas,

In uči pot modrosti nas.

18. decembra.

O Bog! ti vižar Izraela
Si k Mojzu z ognja govoril,

No tvoja moč je zagromela,

Kdar on zapovdi je dobil:

21

O pridi, pridi le beržčas,

In s roko rčši močno nas,

19. decembra.

O koren Jese ti, ki dani
Narodom sveta v z nam nje si,
Molili bodo te pagani,

Pred teboj kralji vmolknuli:

O pridi, pridi le beržcas,

In skoro reši grehov nas,

20. decembra.

O Kluč Davida! kar odpiraš,
Kdo more drugi to zapret’ ?
Kar Izraelski kralj zapiraš,
Kdo more drugi to odpret’?

O pridi rešit le beržcas
Iz ječe, smertne teme nas.

21. decembra.

O ti Jzhod, kater razlijaš

Z nebes svetlobe večne žar,
Kak sončna luč po sveti sijaš,
Pravico daš za božji dar:

O prid’, razsveti le beržčas
Sedeče v smertni temi nas.

22. decembra.

O Kralj Hebrajev i paganov!
Vse tebe čaka, vse želi,

22

Z obujh postaviš hram Kristjanov
Na se, ki vogeln kamen si:

O prid’ človeka rešit ti,

Ki ga iz ila stvaril si.

23. decembra.

O Kralj, naš zapovčdnik večni!

Narodi na te čakajo,

Zveličar v tebi vsi so srečni,

Ki na te verno upajo:

O pridi izveličat nas,

Ker Bog ino Gospod si naš.

Advent ima tudi svojo posebno službo božjo,
namreč zorenice ali svitnice;  to so rane raeše
pred zoroj ali svitom na čast blažene device Marije.
Pri zorenicah pojejo verni lepe pesmi: „Rosi nebo,
da pravičen” ino „Češena si Devica” — si ponavljajo
ino obudujejo sv. poželjenje starozakonskih očakov ino
prerokov po zveličam ino se veseli radujejo velike
časti, na ktero je večni Bog B. D. M. povzdignul,
ker jo je mater svojega nebeškega Sina izvolil.

24. gruden, den pred Božičem, se veli sv. na-
večer  ino je bila t. j. zapovedan post, zato de bi
v adventu začeto pokoro, s kteroj smo se na prihod
Jezusov pripravljali, dostojno sklenuli ino juteršnega
presvetega obhajila vredni bili. Prav pametno je ti
dan spominu pcrvih starišev sporočen na očivestno
skazo, kakor je ravno za njihove pregrehe voljo
zveličara potrebno.

23

V dosti krajih razširne Slovenie še sluje lepa
šega, da na sv. navečer proti rnraku pobožni mla-
denči, složno na štiri gerla sbrani, sveceno oblečeni,
s krasnimi cimeri za klobuki za kak mali dar koled¬
nic popevat pridejo, t. j. sv. pesem, v katerih vse
razlagajo, kar se angelskega pozdravljenja, Jezuso¬
vega spočetja, rojstva ino detinstvadotiče. Takse sv.
pesmi ponovljajo večer pred Štefanovim ino pred
sv. 3 kralji. Za pervimi koledniki še pridejo radi
drugi ino tretji, dokler zvon ne zapoje ino vernih
kakor mili nebeški glas v cerkvo ne povabi k pol¬
nočnici, t. j. k peti meši, kder mati cerkva hvaležno
obhaja'tisto preblago noč ino uro, ktera nam je v
Betlehemu zveličara rodila.

Dan po toti sv. noči, 25. gruden, je božič,
prevelik svetek, tako zvani v čast Boga včlovečo-
nega v novorojenemu detetu Jezusu. Od kolednic se
temu prazniku tudi veli, da so kol e d a.

Posebnost božičnega obhajila obstoji v tem, da
mati cerkva ti svetek slednemu mešniku tri sv. meše
Bogu sporočiti ino vernim trojo službo božjo služiti
da: polnočnico, rano ino pozno,  nam v podu-
čenje ino premišljenje trojega rojstva Kristusovega:
večnega iz Boga Očeta, časnega  iz B. D. M. v
Betlehemu, ino dušnega,  po kterem se Jezus v
duši vsakega kerstjana včlovečiti želi. To trojo sv.
opravilo tudi spominja, kakor bi za preveliko dobroto
ino skrivnost včlovečenega Sina Božjega nepreneho-

24

ma hvalili, kakor bi brez prestanka za njegovo včlo-
Večenje v naši duši moliti ino skerbeti morali.

Kder je več mašnikov, pojejo pred polnočnicoj
duhovno molitev, ki se nji pravi j ut er niča ino
hvale (matutinum et laudes), kar je pripodoba, ka¬
kor so pobožni pastirje na Betlehemskih pašah to
sv. noč prebudili. — Po mnogih deželah vlada ve¬
sela šega na sv. navečer hiše znotra s beršelnom
ali smerečjem olišpati ino otrokom božičnico  t. j.
božično drevesce okinčati s lučicami, traki, pozlače¬
nim sadjem i. t. d. naj bi njim v naliki (kipu) kazalo,
da je novorojen Jezus, ki je za nas na drevesu sv.
križa vmerl, naša dušna luč, vzrok ino začin pre¬
blagih, presvetlih nebeških daril.

Zaporedoma po božiču se obhaja častiti spomin
trojih svetnikov: 1. sv. Štefana,  pervega mučen¬
ca; 2. deviškega apostola Ivana,  med apostoli
izvoljenega ljubljenca Jezusovega; 3. nedolžnih, za
Jezusa voljo pomorjenih otrok — ali pametva.

Oni so primeri vsih redov keršanskih svetnikov,
namreč: 1. mučencev, 2. apostolov, 3. nedolžnih
devic ino spovednikov; so trojo svedočtvo, kako se
gospodu Jezusu verna zvestoba obvarje: namreč
1. s voljoj ino kervjoj; 2. s voljoj brez kervi; 3. s
kervjoj bez volje. Svetijo se tikoma za božičem na
poterdo Jezusove obljube: „Kder sem jas, bodo tudi
moji služebniki.” Iv. 12. 26.

Ko je 8 dni preteklo, so Jezusa po zapovedi
postave obrezali. Luk. 2. 21. Ako je ravno ta za-

25

poved Sina božjega ne obvezovala, se joj je ven¬
dar pohlevno podvergel. Obhajilo pa tote njegove
perve pokoršine pade ravno v začetek posvet¬
nega leta,  na 1. den mesca prosenca; zato je ti
den praznik. Zaupljivo se pri kraju leta v sv. božje
roke priporočamo ino Boga serčno za milo pomoč
ino blagoslov prosimo, kakor smo ga včeraj na koncu
preteklega leta za vse nam podeljene dobrote lepo
zahvalili.

Endrugom veselo, srečno novo leto željeti ino
kakšo reč podariti, že je bila pred Kristusovem rodu
stara navada. Kerstjani so se nji ne odrekli, toda so
uzajemne dare v milodare za vboge premenili. #a
tega voljo je zdajna mestna sega si oprostnice rešiti
ino rešene denarje med vboge razdeliti ljubezni per-
vih kerstjanov prav primerna.

6. prosenca obhajamo praznik sv. treh kra¬
ljev,  v slavni spomin, kakor so, kar še Jezus s
svojimi stariši v Betlehemu bival, modri možje, naj
beržej učeni mešniki iz nektere sosedne juterne
dežele, od presvetle zvezde sprevedeni prišli no¬
vorojenega Jezusa častit, molit, in po tedajni šegi
s dragimi darili darovat. Ker so po starodavni povesti
mendc trije bili, se ti svetek veli svetek sv. 3 kraljev.

Stara je pobožna šega si njihova imena na dveri
zapisati dati, naj bi vsaki pogled na nje v našem
sercu željo ino prošnjo obudil, da bi tudi nas ne¬
beška luč svete vere po vsem potu našega živlenja
tako milo k Jezusu ravnala, kakor sv. 3 kralje.

26

Po sv. 3 kraljih se štejejo ino imenujejo nedele,
ktere še k advenskemu času spadajo: 1. 2. 3. 4. 5. 6.
nedela po sv. 3 kraljih.

40. dan po Jezusovem rojstvu se je Marija v
Jerusalem podala, da bi svojega nebeškega sina v
templu Bogu sporočila ino za se porodnicam za¬
povedan dar očiščenja dopernesla, če je ravno pre-
čiste deviške matere zapoved ne zadevala. Praznik,

0 katerem to prigodbo obhajamo, se imenuje praznik
očiščenja  blažene device Marije. Veli pa se tudi
svečnica,  zato, ker se pri božji službi sveče po-
svečujo v spomin, da je pri ti prigodbi seri Simeon
v detetu Jezusu obljubljenega zveličara spoznal, ga
radovaje luč svčta pozdravil ino vesel ljudstvu ozna¬
nil. S prižganimi svečami v rokah se mešniki ino
verni vrede v vesel obhod ino hvalijo Boga za nc-
skončano milost, ker se je Kristus narodil, luč svčta
ino nam pot skoz živlenje razsvetil ino poravnal.

V evangelju 1. nedele po sv. 3 kraljih se še
edina prigodba razlaga, ktero od Jezusove mladosti
vemo; namreč, ki je 12 let star v templu med uče¬
niki zaostal, kder se vsi nad nj ego voj zastopnostjo

1 odgovori čudijo.

2. nedela po sv. 3 kraljih je obhajilu njegovega
imena posvečena, tega presvetega imena, kteremu se
vsa kolena vklanjajo na nebu, na zemlji ino pod
zemljoj; tega preblagega imena, po kterem nam zve¬
ličanje prihaja.

27

Ino tako nam sv. advenska doba vse, kar se pri—
čakanja, rojstva, dčtinstva ino mladosti Jezusove do-
tiče, kakor v jasnih kipih izrisano pred oči stavlja,
k blagoslovnemu, osrečnemu podučenju ino obudenju
slednemu, kteri vse verno ino skerbno obhaja.

Sem se spada, da je višji angel Gabriel Devici
Mariji pozdravljenje prinesel in joj spočetje Kristusovo
od sv. Duha oznanil. Spomin toga se sicer preje
obhaja, namreč že 25. sušca, na svetek obveš-
cenja ali oznančnja  B. D. M. Škof in strežni du¬
hovniki kleknejo pri veliki mesi na naj nižjo oltarno
stopnico, kader so v veri moli: „in je človek postal,”
da preponižno molijo veliko skrivnost včlovečenja
Jezu Krista.

Prav pametna ino pobožna je navada, vse pri-
godbe advenskih obhajil v tako zvanih božjih jasli¬
cah,  lepo lično vpodobljene, otrokom v en razgled
sdružiti. Veseli nje premišlujejo ino so zelo radi sv.
Frančišku Asiškemu, kije  pervi jaslice  omislil. Na
ravno tiste prigodbe spominja tudi veseli del rožne
molitve  (roženkranca), kteri se v adventu moli.

II. Vuzmena (velikonočna) doba.

Kakor cerkva v advenskoj dobi vse obhaja, kar
se Jezusovega dočakanja, rojstva, detinstva ino mla¬
dosti dotiče, tako nam razlaga v obhajilih vuzmene
dobe vse prigodbe njegovega očitnega živlenja, nje¬
gove nebeške nauke ino dela, njegovo terplenje ino
smert, njegov pokop, vstanitvo in vnebohod.

28

Vuzmena doba se v cerkvi začne že pervo pred-
pepelnično nedelo, kteri se po latinskem septuage-
z ima  pravi, t. j. se d e m d e s e t n i ca, kakor se drugoj
ino tretjoj predpelničnoj pravi seksagezima ino kvin-
kvagezima, t. j. šestdesetnica ino petdeset¬
in c a,  zato ker je še odtihdob sk o r o toliko dni do vuz-
ma. Vnekih krajih so se namreč nekda ne zaporedoma
40 dni postili, temoč nektere dni zmesne, za tega voljo
so post toliko preje začeli, da bi vendar število izpol¬
nili. Mi se začnemo na pepelnično sredo postiti, kar
do velike noči ravno 40 dni znese.

Akoravno še pri nas med predpepelničnicami
nije posta, ino si svet veselo pusta ino pustnih raz-
košenj vživa, že vonder cerkva v svojoj službi vse
veselje ino veselo petje opusti, ino oltare ino meš-
nike v modro pokorno bojo ogerne; zakaj že nji na
misel prihaja Jezusovo očitno živlenje, kakor so mu
hudo pregovarjali, ga grajali, nedolžno krivili, so¬
vražili, preganjali. V duhu že vidi Jezusa terpeti
ino vmirati; zato že veli na pustno nedelo v sv.
evangelju Jezusovo preročitvo od njegovega ter-
plenja ino smerti prebrati ino nad velikim oltarjem
britko razpetje božje razgerniti, naj bi verne opo¬
minjalo, prebližavši postni čas v pobožnem premiš¬
ljevanju njegovega terplenja ino v pravičnoj pokori
preživeti.

Postni čas se pri nas ravno 40. den pred vuz-
mom začne, namreč vseli pepelnično sredo. Na pe¬
pelnico posvetijo mešnik pri sv. meši pepel iz preš-

29

nečovega lesa ino s njim verne na čelu pokrižajo,
rekoč: „Spomni se človek, da si prah in prah bodeš.”
Od tega opepeljenja ima ta sreda ime pepelnica.
Ker opepeljenje misli na smert ravna,je pri začetku
posta močen opomin k pohlevnosti, ponižnosti ino
pravoj pokori.

V postu je zapovedano se samo enkrat na den
nasititi ino se mesenega ogibati, kakor tudi vsega
hrumečega veselja, gostovanja, plesa i. t. d. V naših
krajih so vendar škofi meseno dovolili razun po pet¬
kih ino sabotah, na pepelnico, po treh suhih dneh v
kvatrah (letnih čvetertih) ino zadnje 3 dni velikega
tjedna. Tim zvesteje se morajo verni te dni postiti.

Razun navadne božje službe ima postni čas tudi
vlastne sv. opravila ino molitve, n.p. premišljeva¬
nje križovega pota, žalostni del rožne mo¬
litve,  po mestih tudi tako zvane pokorne nago¬
vore  (ali postne predi  g e); je tedaj, kakor vi¬
dimo, čas molitve, zderžnosti ino pokore, vpeljan v
spomin ino posnemo 40danskega Jezusovega posta
v puščavi, k premišljevanju njegovega težavnega živ-
lenja, britkega terplenja ino grenke smerti, ino k pri¬
pravi na sv. veliko noč ali vuzem.

Ze  mahom pervo postno nedelo nam sv. evan-
gelj pripoveduje, kako se Jezus v puščavo poda ino
skušnjave premaga. Evangelji ostalih postnih nedel
razlagajo njegove sv. nauke ino čudovitna dela ino
nam kažejo, kako dosta ljudi v njega verje, dosta
ga pa zaničuje ino sovraži. Na tiho  (četno) nedelo

30

že slišimo, kako ga hočejo vmoriti, on pa se njim
skrije, ino tiho odide. Tomu v spomin zakrije cerkva
na tiho nedelo vse sv. križe v modre ogernila.

Na zadnjo postno nedelo beremo, kako se g.
Jezus 6 dni pred svojim terplenjem veličastno v Je¬
ruzalem poda, spremljen od množine ljudstva, ktero
mu v slavo ino čast pot s vejami natrosi in veselo
kliče: „Hosana! blagoslovljen, ki pride vimenu Go¬
spodovem.” Mat. 21.

V nazočenjc te prigodbe posvečuje cerkva vsa¬
ko leto cveteee presnece na toto nedelo, ktera se
zato cvetna  nedela imenuje. Mešniki ino verni,
cveteee veje v rokah , se v vesel obhod (procesjo)
uverstijo; pevci začnejo: Hosana  prepevati ino
procesja gre iz cerkve. Zdaj se cerkvena vrata za¬
prejo ino se le na tretje poklukanjes sv. križem spet
odprejo, v spomin, kakor nam je le križani Jezus
zopet nebesa odperl, kteraje pervih starišev pregre¬
ha bila zaperla.

Po obhodu se sv. meša bere ino terplenje
Jezusovo. Tičas mešniki ino ljudstvo posvečene veje
sploh v rokah deržijo, kar kaže, da nočejo Jezusu
skazane časti več odtegnuti, kakor nekdaj Judovsko
ljudstvo v Jeruzalemu, ktero mu je iz pervega ho¬
sana  preklicovalo, črez šest dni pa že kričalo:
„Križaj ga.”

Pri prebiranju Jezusovega bridkega terplenja se
na oltarju sveče pogasnejo, ker se vesela luč ne
slaga s žalostnim prem šljevanjem.

31

Kakor pak se je v zadnjih dneh ino urah Je¬
zusovega živlenja vse sedinilo, kar je žalostnega
ino za nas prevelikega pomena, tako nam mati cerk¬
va tudi vse to zadnje dni velikega tjedna  v ža¬
lostnih obhajilih skupno ponavlja, naj bi vernim živo
nazočeno v mili žalosti serca ganilo ino nje k zvesti
pokori obudilo.

Veliki cetertek  obhaja cerkva pri sv. mesi,
kakor nam je mili Jezus pri zadnjoj večerji presveto
svetstvo (zakrament) resnega Telesa vstanovil. Ali
žalost nji ogreni veseli spomin, ker joj zraven na
misel sili, kako on pobitega serca v sredi svojih ža¬
lostnih, prestrašenih učencev od izdajstva, od svoje mu¬
ke ino smerti govori, jim noge vrniva ino po dokon¬
čanem sv. opravilu samsvoje perve daritve pod
krušnoj ino viuskoj podoboj, v svoj ino svoje smerti
večni spomin, v naj velkši bridkosti ino žalosti na
Oljskoj gori premilo moli ino kervavi put puti.

V znamenje te žalosti vtihne že ti dan zvonov
veselo petje ino lesena derdra turobno zaderdrajo.
V zagernilo ovito se prenese presveto resno Telo
na stranski kraj. Ne več zvončekov ugodni glasi,
temoč klepetcev črčpeče klepetanje ga spremi. Ol¬
tarji se razgernejo ino vse lepote slečejo.

V stolnih ali škofovskih cerkvah še škof pri sv.
meši olja posvetijo, 12 sčrim možem noge vmijejo
ino je s presvetim resnim Telom obredijo, kar na
Jezusa ino sv. dolžnost opominja njega v ponižnosti
ino ljubezni nasledovati tudi do naj nižišjih ino pro-

32

stejših. Po sv. opravilu postrežejo škof serim apo¬
stolskim namestnikom s veselim obedom.

Po poldne se prepeva genljivo otožovanje t. j.
otožne pesmi preroka Jeremia. Na trojniku t. j. tro-
voglatem svečjaku pred oltarjem se 13 sveč prižge,
ktere se med prepevom za endrugom pogašujo, dokler
samo zgornja ostane, ktero zadnjič med hrupom ino
ropotom pred oltar postavijo. Ta šega opominja na
pobeg 12 apostolov pri vjetju gospoda Jezusa ino
na tisto uro, ki od vsih zapuščen sam pred svojimi
sodniki stoji, kteri ga kriče obsodijo.

Ravno ta popoldnevna žalostna svečenost se tudi
poprejšno sredo ino nasledni petek obslužuje.

Polna prebridke žalosti pa je cerkvena obhaja
veliki petek,  ki je pametva grenke smerti našega
zveličara. Le turobno, muklo ropotanje lesenihropotač
kliče v cerkvo, kder je vse za velike žalosti del černo
ovilo ino tiho (str. 72. e). Mešniki se po stopnicah go¬
lega oltarja na obličje veržejo, nemilo smert Jezusovo
močno ožalujejo ino preponižno molijo njegovo ne¬
skončno ljubezen, iz katere se je za nas žertvoval
(daroval). Po tem stanejo, prepevajo terplenje Go¬
spodovo ino na glas molitve premolijo za papeža, za
škofa ino za vso duhovšino, za deželskega pogla¬
varja ino vse ljudstvo, za krivoverce ino razkolnike,
za Jude ino nevernike po vzgledu milega odrešenika,
kteri je pred svojim terplenjem za apostole ino vse
verne, na križu pa celo za svoje sovražnike ino
vmorivce prosil. Ino kakor je on za vse kervavel

33

ino želel vse rešit, naj bi nijeden v zgubo ne prišel,
tako pomiluje tudi cerkva grešnike ino zmočene , je
želi rešit ino zaverže samo greh ino zmoto.

Tedaj primejo mešnik ogernjeno božje razpetje,
ga nesejo pred oltar, ga počasi razkrijejo, v spomin ka¬
kor so Jezusa oblačil slekli, ino ga vernim poka¬
žejo, prepevaje trikrat iz vedno tenšega glasa: „Glejte
križno drevo, na kterem je zveličanje sveta viselo.”
Na to pevci s odpevom: „Pojte molimo ga” k poča-
stenju sv. križa povabijo. Vsi nazoči duhovniki ino
verni padnejo na kolena; sv. razpetje se na tla po¬
loži; vsi mu kleče sv. rane poljubajo ino tako čast
ino hvalo skazujejo.

Ti dan ni nobene sv. meše; zakaj kader je ker-
vava žertva (daritva) vsem očivestno na misli, ni
treba nekervave, ino mešnik povžijejo včeraj posve¬
čeno sv. hostijo.

Na koncu sv. opravila se obhaja pokop križane¬
ga zveličara. V žalostnem obhodu se prenese sv,
rešno Telo, v zagernilo ali kopreno zavito, na zlasti
pripravljen, skalnemu grobu prijednačen, lepo razsve-
cen ino dično okinčan kraj, kder se s naj velkšoj
poštljivostjo časti ino moli. Marljivo ga verni dnešni
ino juteršni dan tukaj obiskujejo, kar nazoči pohode
pobožnih žen ino apostolov pri grobu Jezusovem.

Veliko soboto  začne službo božjo posvečenje
ognja zvunej cerkve. Pomen mu razodeva prošnja:
„Da bi Bog vse tiste, kterim bo na tem ognju priž¬
gana luč v cerkvi svetila, s žari svoje milosti tudi

3

34

znofra razsvetoval ino v ljubezni segreval.” Na no¬
vo posvečenemu ognju, ki pomeni J. Kristusa, se
po redi 3 sveče užgejo, ino na trojenko nasadijo,
ktero mesnik pred oltar nesejo. Pojdoč trikrat klek-
riuv.ši milo zapojejo: ,,Glejte luč Kristusovo.” Ta sega
pomeni, kakor nas je luč sv. vere, ki jo je Jezus
oznanil, k spoznavi presvete Trojice pripeljala. Na
to sledi posvečenje peterih kadilnih grudic (zern),
katere vuzmenoj sveči pritisnjene pomenijo rane Je¬
zusove, vuzmena sveča pa Jezusa, premagavca smerti
ino peklenske moči. Zdaj se preberajo naj važnejše
prigodbe ino preročitva starega zakona, ktere se no¬
vega dotičejo, ter se kerstna voda posveti, kar se
na binkoštno soboto ponovi, zato, ker so perve čase
samo ta dva dni kerščevali. Mesnik molijo, de bi
vsi, ki bodo v tej vodi keršeeni, popolnoma vse mi¬
losti tega sakramenta prejeli; vodo križema razdelijo
ino vuzmeno svečo v njo vtonijo, kar naznamna, da
kerstna moč od križanega Jezusa izhaja; nje vlijejo
na vse štiri Strane sveta, kar kaže, da so vsi ljudje
k veri ino kerstu pozvani, ino prilijejo končki sv.
olja ino križme v pomen nevidne moči ino kreposti,
ktero sv. Duh v keršcencih oživljuje. Na to se pre¬
molijo litanije vsih svetnikov, ko vseli pri vsaki dru¬
gi važnejši priložnosti, kder je svetnikov pomožne
priprošnje tako potrebno. Zadnjič se služi sv. meša,
pri kateri se spet sliši serčni prepev: „HvaIa Bogu
na višinah.” (Gloria in excelsis Deo), ino vsih zvo¬
nov jamo petje ino vesela aleluja  (.kar reče: hva-

35

lite Gospoda), oznanuje milo resnico, ki je Kristus
ne v grobu ostal, temoč, kakor je bil pred povedal,
veličastno od mertvih vstal.

To se je zicer prihoduo jutro pred zoroj sgodilo,
ali vstanitva se že nicoj obhaja, da se bolj utegne.
Sveeeno oblečeni se podajo mešniki, pevci ino verno
ljudstvo k tihemu grobu. Presveto resno telo se ko¬
prene lisi, s vencem okinča, ino po veselem prepevu:
„Zveličarje ustal” se med petjem, godboj ino zvo-
netijem v veličastnem obhodu k olepšanemu oltarju
prenese, Vstavšemu v čast ino preserčno zahvalo
za srečno doveršeno odrešitvo.

Juteršna, velikonočna nedela je jedro vuzme-
nega časa, pravi vuzmeni svetek, naj velkši vsih
svetkov ino, kakor ga sv. Gregor imenuje, kralj vsih
dnevov. Zakaj ti dan pred svitom je zveličar od mert¬
vih vstal ino tako nezavdarljivo svet uveril, da je
pismo ino njegova beseda božja resnica; da je on
od Boga poslan; da bomo tudi mi od mertvih vstali.
Za tega del je ti dan v cerkvi vse polno radosti ino
veselja. V naj krasnejši praznički obleki opravljajo
mešniki božjo službo; vesela aleluja  se večkrat
hvaležno zapoje; vuzmene sveče jasni plamen svetlo
šviga; nad oltarjem se sveti okinčana izdolba vsta¬
lega zveličara, kakor premagavca smerti ino gro¬
ba , s slavodobitnoj banderoj v roki. Prav primerno
pak je, ki se cerkveni vuzem lepo slaga s vunajnim
v prirodi, kder se po zimskem spanju ravno vse
vnovič oživlja, preraja, iuo k novemu živlenju vstaja

3 *

36

vun ali iz zime, vun ali iz zemlje; od tod ime
vuzem.

Nekdaj so vuzmeni svetek vsi verni k sv. ob¬
redi šli, po tem vbogim dostojni obed pripravili ino
njim s blagoslovljenim mesom, kruhom, jajcami i. t. d.
postregli. Tomu v spomin še se zdaj vuzmeni pres-
nec blagoslovi ino prosi, naj bi vsem, kteri si ga vži-
vajo, veselo teknul.

Vuzmena radost se drugi den ponovi ino tihoma
celo osmino terpi, ja celo do Jezusovega vnebo¬
hoda ali do Križovega,  kteri praznik še k vu-
zmenoj dobi spada. Zakaj še 40 dni po svojoj vsfanitvi
je Gospod Jezus na zemlji bival, se ti čas svojim
učencem vseskozi prikazoval, apostole v mnogih
rečeh bolj podučeval, sv. svetstva (sakramente) po¬
stavil, marsiktero glede svoje cerkve zapovedal ino
se 40. dan nazoči vsih vernih veličastno v ne¬
besa vzdignul, irjo iz pred njih oči preminul, kar
nam praznik vnebohoda ali križevo  obhaja. V
spomin, da od tega hipa Jezusa ni več vidno na
zemlji, se vgasne na križevo pri velikoj meši po
sv. evangelju, kteri njegov odhod oznanuje, vuzmena
sveča, ki mu je slika.

Križev tjeden so trije dni očitnim molitvam odlo¬
čeni. Verni, sebrani v nabožne obhode, prosijo ponižno
za odpušanje grehov, odrešenje od vsega zla na
duši in telu, za dušne ino telesne dobrote, za božjo
pomoč ino milost ino še posebno za blagoslov ino
srečen dorasek ljubih setev, ktere že pred križovem

37

tako veselo zelenijo. Vse te ponižne prošnje damo
ino izročimo Jezusu (pri odhodu) kakor na pot, naj
bi nje s seboj vzel k Očetu ino nam oslišanje spro-
sil, ko je obljubil, da če pri Bogu za nas prositi, i
pri Očetu nam srednik ino zagovornik biti. Za tega
vzroka voljo so obhodi ravno pred njegovim odho¬
dom. Na pervo so je počeli sv. Mamert, škof fran¬
coskega mesta Viene v 1. 469 p. K., za velikih
nedlog del, ktere so bile na mesto pritisnule. Zdaj
so po celi katoliki cerkvi zapovedane, kakor obhod
na Markovo, kterega so sv. oče Gregor Veliki v
I. 590 p. K. vpeljali zavoljo pomora, ki je tistikrat v
Rimu strašno razsajal.

Pritisne kakša silna reva, boj, bolezen, občna suša
ali mokrota, lakota i. t. d. se poprejnim jednaki po-
samesni obhodi obslužujo.

Tako nam ali cerkvena obhajila vuzmene do¬
be, kakor v lični versti umetno izrisanih slik prav
na tenko ino lepo po redu vse razlagajo, kar se očit¬
nega živlenja, terplenja, smerti, vstanitve ino vne¬
bohoda Jezusovega dotiče, ino nam zraven kažejo,
kar se na duši tudi s nami zgoditi mora, ako si pri
njemu enkrat nebeške veličesti ino sreče vživati
željujemo.

III. Duhova ali binkostua doba.

Duhovo  velimo tudi binkošta ali finkošta, katera
beseda od nemške fiinfzig, kakor ta od gerške pen-
tekoste izhaja mo pomeni petdeseti dan po vuzmu,

38

o katerem je sv. Duh Jezusove učence razsvetil ino
s nebeškimi dari napolnil. Duhovo je tedaj spervence
praznik sv. Duha. Ker pak se je tisti dan na predge
sv. apostolov v Jeruzalemu perva keršanska občina
spočela, je tudi obhajilo začetka ali poroda keršanske
cerkve. Duhovo so že apostoli obhajali, ko se v
apostolskem djanju 20, 18. bere.

Po vnebohodu Jezusovem so se njegovi učenci
v Jerusalem vernili ino v straheh pred sovražnimi
Judovi se v edni hiši terdno zaklepali. Zaupljivo so
tamkaj deset dni čakali obljubljenega sv. Duha ino
se s molitvami na njegov prihod pripravljali. Za tega
voljo se tih deset dni po velikem križovem že k du-
hovemu računi. — Se na to veliko obhajilo prav pri¬
praviti je saboto popred zapovedan post, ino kakor
na veliko saboto, se sv. preročitva prebirajo, kerstna
voda posveti in pri sv. maši po glorii  s vsemi
zvoni pozvanja.

Božja služba na duhovo nima nič posebnega,
razun da se v stolnih cerkvah sakrament sv. poterde
(birme) obslužuje, kar pa se tudi lehko druge čase
zgodi.

So pa se dotlej v obhajilih advenskega, vuzme-
nega ino duhovega časa premile dobrote trojnoedine-
ga Boga posamesno premišlovale ino sicer o božiču
ljubezen Očeta, kteri je svetu svojega Sina podaril;
o vuzmu ljubezen Sina, kteri je za nas bridko smert
storil; ob duhovom ljubezen sv. Duha, kteri je ver¬
nim tolažnik ino učenik prišel: sklene zadnjič cerkva

39

dozdajno trojo svečenost v cdno ino slavi ino sveti
skup presveto Trojico, po duhovem pervo nedelo,
ki se zato imenuje Trojička. Tako nam ali tudi du¬
hovi čas vse nazoči, kar se sv. Duha dotiče: namreč
apostolov serčne želje po sv. Duhu, njegov prihod,
perve predge apostolov', začetek sv. cerkve ino
njeno razsiranje med Judi ino neverniki. Trojička
nedela je tudi začetnica mnogih poduhovili (pobin-
košfnih) nedel. Njihova dolga versta, ki do konca
cerkvenega leta teče, uči, da cerkve ne bode konce
do konca časnosti, ino opominja božje dobrote ne¬
prenehoma premišljevati ino se njih hvaležnega serca
veseliti ino deržati.

V ti namen so v poduhovera času celo do konca
cerkvenega leta mnogoteri prazniki vpeljani, o kate¬
rih še mati cerkva druge imenitneje božje dobrote
radostno premišlava ino neskončno dobrotljivemu Bo¬
gu slavo ino hvalo dopernaša. Ti prazniki so:

1. Telovo,  četertek po sv. Trojici. Za pravo
bi se imelo veliki četertek obhajati, ker je Jezus sv.
resno telo ti dan vstanovil; ali globoka žalost veli¬
kega tjedna čez Jezusovo terpleuje ino smert nedo-
pušea cerkvi veselega obhajila, zato ga je v poznejo
ino sicer ravno v tisto dobo preložila, kder se v
omlajeni naravi nova radost ino krasota oživi, ino
verti ino boste pisanih cvetlic ino zelenih dreves do¬
volj ponudijo, veličestno obhajilo dostojno okinčati.

V krasnem obhodu, med radostnimi spevi, god-
boj ino strelboj se po polju ino olepšanih ulicah pre-

40

naša presveto resno Telo. Na 4 krajih so oltari na¬
pravljeni, kamur se postavi, po prebranem sv. evan-
gelju ponižno moli, ino s njim sv. blagoslov podeli.
Ta vesela procesja je očitna spoved naše vere, na
vsigdarno svestveno nazočnost J. Kristusa v presve¬
tem resnem Telesu.

2. 29, rožnega cveta je praznik sv. apostolov
Petra ino Pavla,  ker sta oba tisto leto, tisti den,
ino v tistem mestu, namreč v Rimu, sv. Peter na opak
na križu, sv. Pavel pod mečem za Jezusa živlenje
dala, ino po tem takem, kakor sta se v živlenju lju¬
bila, se tudi v smerti sdružila, in ob enem v nebeško
čast ino zveličanje podala.

3. O veliki gosp  od  ni  ci,  15, velikega ser-
pana se spomnimo mile smerti B. D. Marije ino ob¬
hajamo veselega serca njeno častitljivo preselenje v
nebeško kraljestvo, kder je svetnikov kraljica, ver¬
nih smilečna mati ino premorna prošnica.

4. Na anjgelsko nedelo,  pervo meseca ki-
movca ponavljamo večnemu Bogu serčno čast in
hvalo, ki nam je svoje anjgele dal prijatele, varuhe i
prošnikc; se njihovi zvesti branbi ino priprošnji po¬
nižno ino zaupljivo priporočujemo, nje veseli ino hva¬
ležni častimo, ino vnovič obljubimo se verno ino po¬
slušno po njihovi prijazni vodbi ravnati.

5. Mala gospodnica,  8. kimovca je god roj¬
stva B. D. M., ino nasledna nedela god njenega sv
imena. Obuj se radujemo ino Boga prelepo hvalimo,

41

ker nam je v Marii, materi Jezusovi, začetnico zve¬
ličanja ino milostivno pomočnico dal.

6. Perva nedela meseca vinotoka je posvečeva¬
nju rožne molitve  odločena. Ponižna hvala se
milostivnemu Bogu dopernaša za vse dobrote, ktere
je po totoj molitvi vernemu ljudstvu daroval.

7. God cerkvenega posvečenja  (žegnanja),
3. ali 4. nedelo meseca vinotoka, je veselo, zahvalno
obhajilo. Zakaj velika, vse hvale vredna je neprece-
njena sreča, vlastno hišo božjo imeti ino v njoj ne-
zrečljive nebeške dare ino milosti prejemati. Ban-
dere, ki za tega obhajila se iz turnov majajo,
oznanujo veselje čez nazočnost Jezusa v posve¬
čenih cerkvah, ino vabijo verno občino, naj bi ga
vsikdar rada tu pohajala.

8. Razločno od cerkvenega posvečenja je ob¬
hajanje cerkvenega varuha,  bodi si božja oseba
ali anjgel, svetnica ali svetnik, komur v čast mo
varstvo je cerkva posvečena ino kogar ime nosi.

9. Od obuj se loči svetek deželskega var¬
il a,  v kogar posebno branbo se je cela dežela spo¬
ročila, ino si ga za zmožnega priprošnika pri Bogu
zvolila. Naj raji si varha zvoli svetnika iz domorodne
dogodbine, bodi si škof ali mešnik, vladar ali vlada¬
rica i. t. d., kteri je domovini velik dobrotnik bil ino
verstnikom ino potomcem lep izgled sv. vere, lju¬
bezni ino bogaboječosti. Tako častijo Moravci sv.
Cirila ino Metuda, Cehi sv. kralja Vaclava ino
Ivana (Janeza) Nepomucenskega, Polaki sv. Sta-

42

nislava, Žlezianci sv. Jadvigo, Hrovati sv. Štipana,
Korošci sv. Ha, Štajerci ino Krajnci sv. Jožefa i. t. d.
Spominu premnogih svetnikov pa so posebni dnevi
odločeni, ino to je vzrok, zakaj se god cerkvenih
ino deželskih varhov povsodi drugej obslužava.

10. O prazniku vsih svetcev, 1. listopada na
koncu cerkvenega leta, obhajamo naše cerkveno ob¬
činstvo so vsimi svetniki vsih časov ino krajev', ino
povzdigujemo serce ino oči proti sv. nebesom, tej
presrečnoj domovini svetih služevnikov božjih, ktera
je tudi konec našega živlenja, blažena dežela dušne¬
ga poželjenja; se njihove nebeške časti ino izveli-
čanske sreče serčno veselimo; se s njihovimi pre¬
lepimi izgledi k jednaki kreposti ino zvestobi pod-
badujemo; se njih milim prošnjam zaupljivo priporo¬
čamo; nje verno častimo ino ljubeznivemu Bogu
preserčne hvale dopernašamo za vse njim podeljene
milosti, ki so njim k kreposti ino v nebesa pomagale
ino ga ponižno molimo, milostivno tudi nas po bla-
ženoj poti stalne kreposti v svoje nebeško kraljestvo
vpeljati.

11. Deu po vsih svetcih obhajamo dušno.  Za¬
kaj cerkveno občinstvo obseže tudi tiste verne duše,
ktere so zicer v božjoj milosti iz časnosti v večnost
preminule, pa še ne pred obličje božje prišle, temoč
še v stanu očiščenja terpijo ino si mile pomoči pro¬
sijo. Toraj jo mati cerkva v verni ljubezni, ktera
grob ino smert prešine, vlasten den odločila, ki se
njih milo spominja, za je moli, k molitvam primarja,

43

za je sv. meso opravlja, ino na pokopališče se
podavša serčno prosi, naj bi nje Bog skoro rešil
ino v nebeško zveličanje poklical. Lučiče, ktere
verni po grobih semtertja prižigajo, plamenijo go¬
rečo prošnjo: Gospod! daj vsem pomerlim vernim

večni' mir ino pokoj, ino večna luč njim naj sveti.”

Tako je tedaj, kakor smo že v začetku slišali,
katolško cerkveno leto s trojimi sv. dobami ino
zmesnimi prazniki ne kaj druga, ko prevena predga
črez sv. prigodbe ino resnice keršanske vere, veselo
ogledalo lepih kreposti božjih svetnikov, ali prijazna
kniga, v kateri lahko vsako leto znovič pregledujemo,
kar je trojnojedini Bog za nas storil, pa tudi, kar
mi storiti moramo, ako želimo srečo ino blagor Je¬
zusovega odrešenja doseči. Na skerbi nam mora
biti, obhajila sv. cerkve vsikdar prav obsiuževati,
naše misli, želje ino prošnje s cerkvenimi po raznih
dobah primerno sedinovati ino sv. opravilom ni na
nikaki način blaznega upliva braniti, te se bodo vera,
upanje ino ljubezen gotevov nas pomnožile, nas okre¬
pilo ino v našem živlenju vesel sad za nebesa rodile.

Kadar se tedaj koli k sv. obhajilu podajamo, si
moramo vsikdar popred dobro premisliti ino k sercu
vzeti besede kralja Davida, kteri praša: „Kdo sme
hoditi na breg Gospodov? kdo stati na sv. mestu?
Ps. 23, 3. Tisti, kteri ima nedolžne roke ino čisto
serce; kteri svoje duše ne vesi na prazne reči, ino
ne vkani (golufa) svojega bližnika,” — kteri saj od¬
sihmal vse to verno spolnovati sklene; — „tisti bo

44

dobil blagoslov Gospodov ino milostivnost od Boga,
svojega zveličara.” Ps. 23, 4 — 5.

To nam poterdi kratka starodavna pripovest. Kar še je v
Aleksandrii, imenitnem mestu na Egiptovskem, keršanska vera
slovela, je tam živel posten mestjan , črevlar svoje meštrije.
Dober možek je imel dosta otrok, dela v sredmo, ino vendar
sploh vsega dovolj. Njegov pervi sosed, tudi čevlar, ali bez
otrok ino vedno ves v delu, pa si nemore zmoči, temoč čim
dalje, tim bolj oboža. To ga pritisne enkrat pri srečnežu po-
zvediti, s čim si ve pomagati, da mu vse tako lepo zdaja? Sosed
ničesa ne zataji, temuč mu radovolno svojo skrivnost razo¬
dene. Najšel sem, mu reče, velik zaklad, k kteremu smem
vsakden pristopiti ino si vzeti, kolikor mi dojde. Ni se toraj
čuditi, ako se moje gospodarstvo boljša. Ta pripovest ga je
do živega zadela ino silno poželjenje obudila, tisti presrečni
kraj berž zvediti. Dober sosed tudi temu ne odreče. Najde
se tam, tako poterduje, zadosta blaga za naše celo mesto,
ino reče hrepenečemu zjutra priti. Kako pa zjutra pride, ima
marsiktero kredi za odložiti, ve zabavlati ino ga s lepim po¬
tolažiti. Dnes, pre končki, hočeva k sv. meši itiino najni posel
juter opraviti, Ko pa sledno novo jutro ravno tako odlaga, se
srečeželni tovarž naveliča ino mu ves serdit preseka: „k meši
lehko grem, kader hočem, ino pot do cerkve vem sam najti.
Kako dolgo še me meniš s praznimi besedami kermiti ? So¬
sed, ki je le na ti oponos čakal, je imel odgovor že kredi:
„Ne jezi se, mu reče; večkrat sem ti že kraj pokazal, kder
se skrivno bogastvo shranuje, od kod si vsak den toliko bla¬
goslova prinesem, da srečno zhajam ; stori tudi tako, ino si
pred vsem k sercu vzemi Gospodovo besedo: „Jište naj po-
pred božje kraljestvo ino njegovo pravico, ino vse drugo vam
bode pridano.”


45

Drugo poglavje.

Cerkveni kraji.

-A-ko ravno jc vera v Boga ino njeno zvunajno na-
zočenje, pred vsem pa daritva, že tako stara, kakor
človečki rod, je vender več tisuč let preteklo, da
se niso imeli vlastnega kraja za s. daritvo in služ¬
bo božjo t. j. niso imeli lirama božjega. Sina per-
vih starišev, potem Noe, Abraham, Jakop i. t. d. so
darovali ili žertvovali na ravnem polju ali na kakem
hribu nad oltarjem postavljenim iz nevdelanega ka¬
menja, in tamle Boga molili in častili. Še le Mojzes
je (16sto let pred K.) po zapovedi božji v puščavi
postavil sv. sat or in ga s kožami pokril, da se je
dal lehko razložiti in na potovanju v druge kraje
prenašati; in še le Salomon je (tisuč let pred K.)
na Zionskem hribu, kder je zadnjič sv. šator stal,
postavil oni prekrasni tempel,  kterega je imenoval
stanovišče ili hram božji, ne sicer, kakor da bi to
delo človeških rok nameravalo ali zamoglo bezkonč-
nega Boga objeti, ko to v svoji molitvi pri posveče¬
nju očitno izreče, temoč le da bi on svoje otroke,
kadar na ti sv. kraj pridejo ino na njega kličejo, tam
rad uslišal. Ino zares je Bog po svojem preroku ob¬
ljubil: „Posvetil sim hram, kterega si meni postavil;

46

na veke hočem svoje ime tja postaviti, ino moje oči
ino moje serce si naj bojo tam vsikdar. 3. kralj . 9, 3.

Bolj obilno podučeni ko stari svet, spoznamo in
čutimo mi tudi bolj popolnoma našo presveto dolž¬
nost Bogu zvesto služiti; za tega voljo mora on tudi
med nami svoj posvečeni hram imeti, kder se sha¬
jamo ga molit, slavit, si njegovih milosti prosit; kder
Jezus naš srednik pri Bogu v presvetem resnem
telil svetstveno med nami prebiva; kder se velika
daritva ponavlja, kfero je v spomin svoje smerti na
križu postavil in zapovedal dopernašati do konca sveta.

Apostoli in pervi kerstjani še ven niso imeli tak-
šega posebnega hrama božjega, temoe iz pervega
so se k molitvi ob 9. uri v templu shajali, po¬
tem pa v navadnih hišah in so tam molili i sv. ve¬
čerjo obhajali. V Jeruzalemu so imeli svoje bogo-
častne skupčine ili shode v tistoj velikoj dvorani ili
izbani, v kateroj je Jezus zadnjo večerjo obhajal in
u kateroj so apostoli sv. Duha sprejeli. Je pozneje
edna premala bila, so se po večih razdčlili, (ap. dja-
nje 2, 46.). Ko pa so se grozni pregoni začeli in
za nje na dosedajnih krajih ni več varnosti bilo, so
se pogostoma sišli v podzemelskih votlinah, kletih,
ja clo v mertvaških grobnicah. Na pobegu so sv. ve¬
čerjo obhajali mahom pod milim Bogom, kder koli na
polju ali v kakem lesu, ali na barki, ja tudi v ječi,
dokler nije cesar Konstantin Veliki (300 let p. K.) ker-
šanske vere sprijel, jo za deržavno oznanil in ne
samo kerstjanom dopustil si povsem rimskem ce-

47

sarstvu hrame božje staviti, teraoč jih je več tudi
na svoje troske sozidati dal.

Imenovali so je: shodnice,  ker so se verni
tam shajali; spomenike i mu čenišca,  ker so je
v spomin mučencev in na njihove grobe stavili; ba¬
zilike  t. j. po gerčki: kraljevske palače, ker so
tak krasne bile in kralju vsili kraljev posvečene. Se
le pozneje so jim dali pri Judih in paganih navadno
ime temnel,  ker so se iz pervega vsega njihovega
in clo imena skerbno ogibali. Mi imenujemo naše
hrame božje cerkve,  kar je gerčko in reče po
našem: hram Gospodov ali dom (božji), ko še zdaj
vladiškim ali škofovskim cerkvam rečemo, ktere pa
tudi za stolne cerkve  imamo, ker so blizo se¬
deža ali stolice škofovske.

Kakor so pobožni očaki radi na hribih in viša¬
vah žertvovali in molili, kakor je sv. šator in potem
tempel v Jeruzalemu na Zionski gomili stal, ko je
Jezus sam rad na bregih k svojemu nebeškemu
očetu molil ino tudi na gori Golgati svojo odrešno
daritvo dokončal; ravno tak so v prestarih dobah
radi cerkve po bregih in višinah stavili, kder dalje
proč od posvetnega hrupa in bliže nebesom se duh
lahše k Bogu povzdigne. — Pa tudi to je lepega po¬
mena, ako stoji cerkva sred keršanskih občin in
hiš ko iz vekšine zdaj, kder je Jezus v sv. rešnem
telu noč in dan nazoč in tedaj sred svojih ovčic ko
dober skerben pastir. Verne ovčice se ga med se¬
boj vesele, se rade po njem ozirajo, ga rade poha-

48

jajo ali v poslih mimogredoč ga saj s zunajnim znam-
njem hvaležno počaste in svojo ljubezen zkaže. To¬
da bi hiše ne smele preblizo in tikoma cerkve biti,
da ne bi kde svetni hrup i glas žalil in odegnal s.
tišine, ki naj vseli hram božji obdaja. Zvesti tej
skerbi so toraj naši predstarši navadoma svoje cer¬
kve objeli s ograjenim pokojnim prostorom, kamur
so tudi svoje umerle pokapali (g.  str. 65), da so tam v
miru in pokoju spali; za to je imamo tudi za pokojne.

Cerkve so različne podobe  po ukusu dobe,
ktere so se stavile, ino po strožkih, ktere so zmogli.
Pa že za prestarih dob so je zidali ali v križni ali
v okrogli  podobi. Križna podoba kaže, da so veri
križanega Jezusa posvečene, okrogla pa, da si več¬
ni venec pridobi, ki to vero zvesto spolnuje.

Katolške cerkve razlikuje od vsakdanjih poslo-
penj tudi jeden, dvoje ali še več stolpov,  ktere
so verjetno še le te staviti začeli, kadar so zvonove
v cerkveno službo sprejeli namreč v 7.  stoletju.

Zvoni  so sicer že starodavna reč. Zvončeke
ah’ škrebetce  (kregulce) so že Judovski višji
mešniki imeli obleki prišite, da je ljudstvo čulo, ka¬
dar so v presvetišcu za zagernilom aldovali. V skup-
štine in k službi božji pa so Judove vabili s trom¬
bami in trobentami, v ktere so leviti trobili. Pervi
kerstjani so toga ne smeli, zlasti v pregonih ne, da
se nebi biričem ovadili. Toraj so na tihem razpo¬
šiljali pote, ki so kraj in čas službe božje napove¬
dovali, — Za cesarja Konstantina i še dolgo potem

49

so po vlastnih deskah s macleki klepetali, kar je da¬
leč hrumelo. Se le v 7. stoletju, ko je cerkva že
premožnejše vernike imela, ino nji umetnost rada
stregla, so zvone v cerkveno službo vpeljali, kteri
nas pri veselih in žalostnih prigodbah iz svoje vi¬
šine milo nagovarjajo, podobni glasu nebeškemu, ki
v radosti in bridkosti prijazno opominja serce, oči
in roke k tistemu povzdignuti, od kterega vsaki do¬
ber dar pride, pa tudi pomoč v nedlogi, komur tedaj
vselej in vsikdar vsa čast in hvala gre v besedi in
delu. Perve so v mestu Noli niže Rimskega slih,
kdor se naj bolša ruda za zvone koplje. Od tlej so
se tak veselo pomnožili, da ima sedaj vsaka, naj
siromašneja občina, ktera ima svojo cerkvo, tudi po¬
svečene zvonove. Po stari besedi zvon svojo služ¬
bo tak prepeva:

„Boga hvalim, ljudstvo vabim, duhovnike kličem,

„Svetke slavim, ure pravim, žal klenkam merličem.”

Ve se, da so za zvonov voljo potrebni stolpi iz
pervega še mali in nizoki bili in le počasu, s pov-
zdigom zidarstva, taksi nebotični velikani narasli, či-
jih višine in krasote se zavzememo. Podobni so per-
stu, ki v nebesa kaže, in kviški mole nam prave:
,,Iščite, kar je zgori, kder je Kristus v veličasti svo¬
jega Očeta.” Kol. 3. Ura, kije  rada na stolpih, nam
preklicuje: „Ravnaj modro s časom ; zakaj ko ure,
pretečejo tudi pobožna leta in ti potuješ po cesti, na
kteri se ne bodeš povernul.” Job. 16, 23. Križ  na
verhuncu stolpa nas uči, da moramo križanega Je-

4

50

zusa in njegov sv. evangelj naj više ceniti in ga
očitno pred celim svetom spoznavati in častiti, ker
od nikogar, ko le od njega naše zveličanje pričaku¬
jemo. Petelin,  ki se včasi nad cerkvoj verti, spo¬
minja na s. Petra, pervenca apostolov, in na besede
Jezusove, ktere je na oljski gori njim ino tudi nam
naročil: ,,Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo.”
Mark. 14, 38.

Ako tedaj katolško cerkvo le od zvuna pregle¬
dujemo, nas njeni pogled že živo gene in obuja sv.
nebeške misli. — Mirna tilioča, ki cerkvo obdaja;
njena podoba, različna od vsake posvetne; pomemb¬
ne slike po njoj in nad njoj ; stolp v višino moleči,
ki v nebesa kaže; široka vrata, vsem odperta; od-
jgtranost vsega, kar bi k posvetnemu služilo: vse to
nam glasno pravi: ,,Tu gospoduje višji duh, tu je
dom za nadzemelske nebeške reči.” In ako še znad
stolpov zvoni zapojejo, jednaki mogočnemu glasu iz
drugega sveta; in če od vsakod okoli včrni urno
prihajajo, brez razločka možje ino žene, otroci in
serci, bogatci in siromaki, visoki in nizoki; in če se
nobenemu uhod ne zabrani: se tudi tistemu, ki še
nikoli ni cerkve vidil, misel vsili: Ti hram je ne sa¬
mo jednega; vsi tu uhajajo ko v svoj občni očetov
dom;  vsi morajo v tistem namenu sem priti, in kar
tu iščejo, mora vsem potrebno biti. In istina! vsi
hodimo tja k našemu občnemu Gospodu, Očetu in
Bogu, in njegova sv. beseda, ki jo tu slišimo, in nje-

51

gove sv. milosti, ki se tu delujo, so nam vsim ne-
obhodno potrebne.

Ustopivši pa zdaj v ti hram, čiga zvunajšina že
tak močno povzdiguje in svete misli budi, se raz-
gerne pred nami svet, poštljiv in s rajskimi podoba¬
mi in kipi okinčan prostor. Alj ko je k Mojzu, ka¬
dar se mu je Bog na goriHorebu v plamtečem ger-
mu razodel, govorilo: ,,Izzuj popredsvoječevle, za¬
kaj mesto, na kterem stoj is, je sveto” 2. Moj z. 3,5.
tako se tudi nam pri ustopu govori: „Izzuj svoje
čevle, t. j. odpoloži vseposvetno, prazno in grešno, in
pridi s čistim ali barem s skesanim in spokorjenim
sercem, ako hočeš božjo besedo uspešno poslušati,
obhajilu sv. skrivnosti dostojno pribivati in prijetno
k Bogu moliti.” To nam govori škropilnica pri uhodu
znad strani. — Šega s vodoj. se poškropiti v zna¬
menje grešnega očiščenja, se najde že v starem za¬
konu. Višji mešnik in drugi strežniki so se morali
na urok mivati, preden so v sv. šator stopili. 2. Mojz.
40, 29. Mi se samo prekrižaje čelo poškropimo, mo¬
leč s Davidom: „Poškropi me s šipantom, in bom
očiščen; vmij me in od snega bom belejši.

Prostoru, v klerega se zdaj pride, se pravi cer¬
kveni čolen,  nekaj za voljo njegove dolgaste po¬
dobe, nekaj zato, ker so nekda sv. cerkvo Jezusovo
in toraj tudi hram božji radi onemu čolnu ali brodu
primerjali, iz kterega je Jezus na beregu stoječe
ljudstvo učil. Luk. 5, 3. Tu so kre obuj strani klopi
s sedeži in pokleknicami, in sicer po stari šegi, prave

4*

52

za možki, leve za ženski spol. Mladenči so pred
moži, dekliči pred ženami; ljubi otročiči pa naj bolj
predi v nazočju vsih.

Kern ali prednji del cerkvenega čolna je nava-
doma pregrajen za duhovnike. Reče se mu duhov-
nišee. V njemu stoji oltar  ali žertvenik, ki je naj
imenitneja reč v cerkvi.

Apostoli in pervi kerstjani niso imeli vlastnih
hramov božjih, toraj tudi ne vlastnih oltarjev, temoč
so presveto daritvo dopernašali na kakši mizi, ki se
je dala premeknuti in v pregonih s seboj nesti. V
Rimu v Lateranski cerkvi se danešni den edno kažejo,
na kteri bi, pre sv. Peter bil meso služil. Ko pa je
cerkva mir zadobila, si je vlastne cerkve in v njih
nepremakljive oltarje sozidala in to ravno nad grobi
mučencev, ker so nad njimi obletnico njihove smerti
s sv. mešnoj daritvoj obhajali. Za tega voljo se
imajo danešni oltari podobo mertveških trug  (rakj
in na vsakem je po stari šegi posvečen kamen
v kterem so ostanjki svetnikov  zapečatani. S
tim običajem razodeva mati cerkva svojo vero, da
še je sedinjena s umerlimi v Kristusi, kteri se tu
daruje, spoveduje tedaj svojo vero v občinstvo vsih
svetnikov ino nas po svojem izgledu podbada svet¬
nike in njih ostanjke častiti, ld še so ostali od nji¬
hovih teles, ali od njih Vlastine, ali od mučnega
orodja, ktero je nje vmorilo.

In gotovo! če že ljudi, ki se le za posvetno
lepo obnašajo, če vladarje, vojvode, postavodavce,

53

umetnike po njihovi smerti se visoko častimo, in jim
spomenike in stebre stavimo; če spomin svojih umer-
lih starišev, bratov, sester, dobrotnikov i. t. d. zmi-
rom častimo in lepo hranimo: smo tim več dolžni
svetnike, ki so za dušno in večno toliko koristnega
dopornesli, v naj vekši časti imeti in njihove ostanjke
poštljivo in skerbno hraniti, ker nas zraven na nji¬
hove prelepe izglede in kreposti opominjajo in je
nasledovati primarjajo.

Kakor je križ, na kterem je Jezus veliko odrešno
daritvo sklenil, na višini stal, tako stoji tudi oltar,
na kterem se ta daritva nekervavo ponavlja, nekaj
više pred vernimi, da lehko vsi mešnika pri sv. ob¬
hajilu vide in ga od dela do dela pobožno slede.
Stopnice pa, po kterih se k oltarju prihaja, lehko
nazočijo, da se le po čednostih Jezusu približamo,
posebno po ponižnosti, veri in sv. ljubezni.

Po starih cerkvenih predpisih se naj oltar proti
solčnemu vzhodu  postavi in to po misli sv. Ata-
nazija zato: 1. da moleči pred oltarjem že s svojoj
stajoj izpovemo, da nam vse dušno razsveeenjc ravno
tak od Boga prihaja, ko zemlji luč od izhodnega
solnca; 2. da je oljska gora, na kteri seje Jezusovo
terplenje začelo, od Jeruzalema proti vzhodu.

Iz pervega je u vsaki cerkvi leedenjedini oltar
bil, na kterem se je na den le ena sv. meša brala,
pri kteri so vseli vsi verni nazoči bili in k sv. obredi
šli. Na koncu 4. stoletja so verni tak narasli, da jih
cerkva na enkrat ni prijela; za torej je vsaki den

54

več mešnikov mešovalo. Ker pa ni dopuščeno bilo
na den po večkrat na tistem oltarju mešovati, so jih
več postavili, kteri so po svojem namenu ali drugih
vzrokih razna imena imeli, namreč: veliki oltar, ob¬
redni oltar, križev oltar, oltar B. D. M. i. t. d. Po¬
potni ali polni oltarje pašo prenesljivi. Takse
imajo kre se vojaški duhovniki in oznanovavci vere
med divjaki, da lehko tudi tam sv. mešo bero, kder
ni blizo nobene cerkve.

Na sred oltarja je tabernakul, (tabornica) kije naj
svetejši kraj in sedež v presvetem rešncm telu na-
zočega Sina božjega, kteri tu resnično in bistveno rav¬
no tak ko v nebesih prebiva po svoji obljubi: Glejte jas
sem vsak den pri vas do konca sveta.” Mat. 20, 20.
Ker pa že je pri Judih sv. šator in skrinja božjega
mira, če je ravno Bog tam pod kadilnim oblakom le
na videž stanoval, tak prekrasno s zlatom, srebrom
žlahtnim kamenjem in drugoj dragotinoj okinčan bil,
da je bilo milo gledati, želi mati cerkva tim več, da
bi se naši tabernakuli rajske lepote svetili. ,,Naj so,
reče Ajski cerkveni sbor, če mogoče, iz čistega
zlata, s dragim kamenjem nanisani, cerkvenoj podobi
primerni, znotri s sviloj povlečeni, zvuni pa olepšani
s podobami zadnje večerje ali Jezusovega terplenja.
Dno, kder presv. resno telo stoji, mora biti s sna-
žnoj telesnicoj pogernjeno.” S tim priča cerkva svojo
spoštljivost do presv. resnega telesa in svojo terdno
vero v bistveno nazočnost Jezusovo.

55

Ven je dosla vbogih cerkev, ki si ne možejo
tak krasnega tabernakula spraviti, ko predpis in po¬
božno serce želi; ali snažen je vonder lehko povso-
di, in je in vseli bode naj svetejši kraj vsake cer¬
kve, kakor značajno znamenje, po kterem se ka-
tolške cerkve od drugih kerstjanskih ločijo, pri kte-
rih ni vere v vsikdaruo, svetstveno nazočnost Je¬
zusovo, kterim toraj tudi ne treba tabernakulov.

Nad tabernakulom se uavadoma svčte sončno-
žarne obsterti,  pred ktere se presv. resno telo
k očitni molitvi stavi. Tam stoje spominja na besede
skrivnega razodenja 1.: ,,Vidilsem ednega, jednakega
človeškemu sinu, čije persi je zlat pas prepasal: in
pogledavši ga sem pred njim kleknul. — On pa reče :
„Sem pervi in zadnji in živi; mertev sem bil in glej,
na vse veke živim in imam kluče do smerti in pekla.”

Kraj tabernakula od obuj strani klečita, ko že
nekda pri Judih v sv. šatoru kre zavezne skrinje,
dva kerubina,  s obličjem endrugom priklonjena,
roke križema na persih, vsa naj serčneje nabožnosti
navzeta. Opominjata presv. rešno telo dostojno mo¬
liti in sta vred veseli priči časti in hvale, ktero
mu verni dajajo. — V prevelikih cerkvah so na ve¬
likem oltarju rade četiri lepe podobe, ktere vero,
upanje, ljubav in nabožnost predstavljajo. Edna derži
križ s desnicoj, s levicoj kupo, in gleda terdno gor
vsv. nebesa; ona nazočuje vero. Druga ima v ednoj
roki palmovko, s drngoj se nazidro opira, in se ozira po
včri; ona nazočuje upanje. Tretja je bliščeeega

56

obličja in sklučenih rok, vsa vtopljena v primi,sije-
vanju večne lepote; ona nazočuje ljubav. Sterta švi¬
ga kadilnico, in nazočuje nabožnost. Vera stoji na
pravem stranu velikega oltarja, upanje na levem. Lju¬
bav in nabožnost klečite med njima; le tabernakul
ju loči, pred kterim molite.

Na vsakem oltarju, kder se sme mešovati, mora
biti predi omenjeni posvečeni kamen s sv. ostanjki.
Pokrit ima biti s snažnoj beloj ruhoj, ki se joj reče
oltarnica. Ona spominja na belo tenčico, v ktero sta
Jožef Arimatejski in Nikedem iz križa vzeto telo
Jezusovo zavila in pokopala. Tudi nam kaže, kakor
čisto in nedolžno mora naše serce biti, da zamoremo
vredno Jezusa sprejeti. Nekda so premožnejše cer¬
kve svoje oltare še s jako dragimi, zlato in sreberno
pretkanimi ogernili pokrivale, na kaj še sedajne sem
ter tja močno krasne predoltarnice spominjajo. Zra¬
ven še mora vsikdar križ  na oltarju biti.

Sv. križ,  zdaj tak imenitno in častito zna¬
menje, je bil pri Rimlanih vsmertilo naj nižjih hu-
dodelnikov, sužnikov in ptujcev in tak zaničovan,
da niso nobenega rimskega gradjana na križ obso¬
dili, ako je ravno bil naj gerša hudoba. Alj križ
po samemu sebi nije nikako tak zaničljiv, ko so Rim-
lani mislili; zakaj Bog ga je po celi naravi razširil,
ko že sv. mučenec Justin pravi; človek ga ima v
svojem telu, kadar roke k molitvi širi; drevje v
steblu in razrašenih zverših; rokodelec v svojem
orodju, v kladivu, v kleščah i. t. d.; križ so vse ne-

57

dolžne tiče, kadar po zraku plavajo. Kar pa je naš
odrešenik na njem svoje sv. živlenjc sklenul in nas
s njim k večnemu Žitku prerodil, kar je križ osobito
znamenje Sina božjega, s kterim bode v nebeški
časti prišel sodit živih in mertvih; odtihmal je naj
svetejše in častitnejše znamenje, in mora tudi naša
edina in naj vekša čast biti, ako želimo sv. apostola
Pavla nasledovati, ki reče: „Bog me varji, da bi se
s čim drugim ponašal, ko edino s križem našega
gospoda Jezu Krista.” Gal. 6, 14. Zc  v pervih ve¬
kih je za tega voljo vesolna cerkva sv. križu naj
velkšo čast dajala, in ga s naj slajšimi imeni slavila.
Kolike časti mu nije skazal sv. Peter, pervi zmed
apostolov! K križu obsojen se nije imel za vred¬
nega na tem sv. znamenju ravno tako viseti ko Je¬
zus in je toraj terjal, da bi ga stglavoj proti zemlji
križali. — In ko veliko spoštljivost in ljubezen do
sv. križa je tudi sv. apostol Andraž občutil! Zagle-
davši to sv. znamenje, na ktero so ga k smerti ob¬
sodili, ga pozdravi s timi lepimi besedami: ,,0 ti lju¬
beznivi predragi križ, ki se mi v rajski lepoti svetiš,
kar je moj gospod in odrešenik ria tebi terpel; sprej¬
mi me v svoje krilo in me izroči mojemu gospodu,
da iz tvojega naročja temu v naročje pridem, ki me
je na tebi odrešil.”

Kar pa je Konštantin Veliki vtem sv. znamenju
in v keršanskoj veri, k kteri je on pervi iz med
rimskih cesarjev pristopil (v 1.312), pomoč in zmago
soper grozovitnega Maksencia dobil; in ko jopo tem

58

(v letu 326) njegova mati Helena srečno po svoji
sv. želji križ Gospodov pod mališkim templom naj-
šla *), kterega so pagani na gori Kalvarii sozidali;
je prepovedal koga več k križu obsoditi, in skoro
je bil križ povsodi viditi, nad in u cerkvah in hišah;
kcrstjanski kralje in vladarje so si s njim kinčali
svoje krone; pri vsakem pobožnem obhodu se na-

Poprečno bervno najdenega križa je Helena svojemu sinu
podarila. Alj on ga nazaj pošle rekoč, da se ne sme lo¬
čiti , kar je Jezusova smert skup posvetila in veli na
mestu, ker se je sv. križ najšel, naj lepšo cerkvo posta¬
viti, in ga tam hraniti. V sreberno škrinjo zaklenjen in
od samega vladika zapečaten je tam bil včrnirn na po-
češdenje od 326. do 614. leta. To leto so privihrali zma-
gavci Parzi, so mesto požgali in tudi sv. križ odpeljali.
Alj v 1. 628 od Rimlanov premagani, morajo pred vsem
križ nazaj dati, kteri še bil pri miru v svoji škrinji zape¬
čaten. Drugo leto ga cesar Heraklej v Jeruzalem nazaj
pripelja inv preveselem obhodu spet vKalvarsko cerkvo
postavi. Temu v spomin se vsako leto Malo križevo
obhaja 14. kimovca; 3. velkega travna pa Velko kri¬
ževo  v spomin najdenega sv. križa. Tudi nad Jezuso¬
vim grobom je cesar Konstantin dal prelepo cerkvo po¬
staviti. Spomenjeni Parzi so jo požgali pervokrat. jSpct
sezidano so Muhamedanci v 1. 1009 razdjali drugokrat.
Gcrčki cesar Mihal Paflagonec jo je vnovič postavil in v
1. 1808 je pogorela tretjokrat. V njoj je bila posebno
sezidana grobna kapela, v kteroj vedno 44 svetil gori.
Ona je bila pri tem požaru čudovitno obvarvana. Ko jo
izpod razbeljenega zasipa odkoplejo, niso neti lesene
dveri prežgane. Zdaj je cerkva pa nova in menihi Fran¬
čiškani so njeni oskerbniki in varhi.

59

prej nese; cerkva se ga pri vsakem svetstvu poslu-
ži. Naj bolj se tedaj ne sme zgrešati na oltarju, kder
se ravno križna daritva nekervavo ponavlja. Pravi¬
loma je nad tabernakulom, pa tudi na njegovih dve-
ricah in opominja duhovnike in ljudstvo per sv. mesi
na križanega Jezusa misliti.

Kraj tabernakula po levoj in pravoj strani sto¬
jijo svečjaki  s čistimi vosenimi svečami, ki se pri
službi božji prižgejo. Te luči spominjajo na perve
keršanske čase, sosebno na hujde pregone, za kte-
rih so se kerstjani s služboj božjoj morali skrivali
v temne in podzemelske kraje, ali jo po noči obha¬
jati, pri čem jim je tedaj luči treba bilo. Pa tudi za
lepote voljo užgemo luči, in da v sercu nabožnost
budijo in vnemajo. Zakaj luč sploh, pred vsem pa
večna  luč  pred sv. resnim telom, ktera bi, ko že
njeno ime kaže, nikol vgasniti ne smela, nazočuje
nam Jezusa, kteri se sam imenuje luč tega sveta,
ki razsveli grešno neverno slepoto. Plamteče luči
pa nam tudi pravijo zvesto skerbeti, da tudi naša
vera vseli tak lepo gori, Ijubesen tak živo tli, po¬
božnost tak milo in jasno k Bogu plamti; ino kakor
so cerkvene sveče iz čistega voska, bodi tudi naše
serce čisto ali v pravi pokori očiščeno, da bomo
vredni enkrat Boga gledati. Zraven tega so svetle
luči tudi znamenje veselja, ker sv. pismo veselje in
izveličanje rado imenuje večno luč, rajsko svetlobo;
žalost in pogublenje pa temo, terdo temo. Nad vsa¬
kim oltarjem, sosebno nad velikim, se tudi sveti ve-

60

lika slikana ali izdolbljena podoba  ktere božje oso-
be, ali presvete Device, ali kterega anjgela ali svet¬
nika in svetnice, komur v čast je cerkva ali oltar
postavljen ali posebnemu varstvu priporočen. To pa,
da stavi cerkva sv. podobe, slike ali kipe na naj
očitnejši kraj pred oči cele verne občine, nas uči, da
ni zoper pervo zapoved božjo, temoč marveč dobro
in koristno si kipe oskerbeti in je v časti imeti, ker
k pobožnosti obujajo in tudi tiste, kteri ne vejo brati,
prav umevno podučevajo v prigodbah in resnicah
naše odrešitve in v lepih izgledih in krepostih svet¬
nikov božjih. Za tega voljo je cerkva tudi umetnost
v svojo službo sprejela ino okinča hrame božje s
slikami, kipi, kakor tudi s brunastimi, kamnatimi, le¬
senimi i drugdčišnimi podobami, Bogu, svetnikom
in službi božji v čast, vernim pa v podučenje in po¬
božno obudenje.

Pred oltarjem je v katolških cerkvah tudi ob¬
redna  (božja) miza,  pri kteroj Jezus, ki se na
oltarju daruje, verne s samim seboj obreduje. Po
navadi je na pregraji, ki duhovnišce od ostale cer¬
kve loči. Ogernjena je s snažnoj beloj ruhoj, da
ne bi kde presv. resno telo na tla padlo, ako bi se
vtegnulo komur iz ust popeljati. Ob ednem opominja
to čisto ogrinjalo si popred tudi serce grehov lepo
očistiti, da ne bi po nevrednem presv. telesa sprejeli.

Del mesne daritve je sv. nagovor,  nekdaj
tak terdno snjoj sedinjen, daje  bil vseli zmed me-
šoj. V ti namen je stala iz konca blizo oltarja ne-

61

koliko višja stolica, ktero so na stran oltarja potegnuli
in iz nje božje besede oznanovali. Ko pa so se verni
zelo pomnožili in cerkve tako povekšale, da ne bi
več vsi nazoči mogli nagovornika od oltarja razu¬
meti, so napravili bolj sred cerkve terdne leče ali
prižnice.  Prižnica ima streho, da se glas v višave
ne zgubi. Pod njoj nad govornikom se vidi bel golo-
bek,  podoba sv. Duha,  kterega mešnik in verni
pred predgoj za razsvečenje prosijo. Mešniku na
desni je božje razpetje,  ktero govornika opominja,
da naj ne uči kaj druzega, ko križanega Jezusa.
Polek gori sveča, podoba vere, čije luč bi naj go¬
vornika in poslušavce razsvetila.

Tudi k c rs tir na t. j kerstni kamen ili studenec
in spovednica,  ki stekkerstu in pokori potrebni,
kder se človek k bolšemu živlenju prerodi in ponovi,
ste nekdaj bile blizo oltarja in to za toga voljo, ker
izvira vse bolše živlenjc od daritve in neskončnih
zaslug Jezusovih, kakor od prevenega ponavljanja
te daritve in tih zaslug, tedaj od oltarja. Pozneje
so ju bolj nazaj na tiheje in mirnejše kraje presta¬
vah in semtertja vlastne kerstilnice  sozidali. —
Kolikokrat se po njih ogledamo, spomnimo se in po¬
novimo sv. kcrsfne obljube: terdno v Boga verjeti,
zvesto jegovo voljo spolnovati in se skerbno vsega
hudega in vse gizdosti ogibati. Ino bi nam smertni
greh vest tlačil, vbogajmo spovednico, ki nas pri¬
jazno vabi hitro pristopiti in se s Bogom pomiriti,
preden sonce zatone. — Ker imajo le župniki (far-

62

meštri) in jih namestniki pravico keršoevati, se ker-
stirua ali kerstni studenec le v župnih (farnih) cerk¬
vah znajde ; spovednice pa so tudi v poddružnicah.
V starših cerkvah jih je kam več bilo, ker so naši
predniki zelo pridno za svoje nevmerljive duše sker-
beli in nam tudi v tem lep vzgled zapustili.

Kakor nekda v Jeruzalemskem templu tako sto¬
jijo tudi v katolških cerkvah daril niče,  v katere
se pobožni dari pobirajo, ali za cerkvene potrebe
ali milodari za vboge. Po navadi nje cerkovnik v
škrebelco ali silno pobira. K tako lepim namenom
dober kerstjan rad pomaga, koliko premože ; in ako
le samo vinar zmore, naj se spomni vboge vdove v
evangclju in prelepe hvale Jezusove: ,,Povem vam,
ona je vee dala, ko farizeji pri svojih bogatih darili;
zakaj oni lehko dajo od svoje preobilnosti; ona pa
je dala od svojega siromaštva in ne za človeške
hvale voljo, temoč iz ljubezni do Boga.“ Luk., 21.1.

Se orgel  na shodeh moramo spomenuti. One
spremljajo pri službi božji vernih petje in drugo
godbo (muziko). Gotovo je, da petje in godba, če
iz pobožno nadušenega serca izvira in se prav ob¬
naša, tudi v drugih pobožnost budi i s njoj nadu-
šuje. Tak pripoveduje sv. Augustin v svojoj spove¬
di 9. knig. 4. glav. od cerkvenega petja v Milani:
,,Kar so se tisti glasi po mojem uhu razlegali, je
ros la resnica v moje serce, iz nje so se vneli ob¬
čutki sv. pobožnosti, in slojze so me oblile, in dobro
mi je bilo.”

63

Za te petne blagomilosti voljo reče sv. pismo,
da clo anjgeli in svetniki Bogu hvalo prepevajo; in
petje in sv. pesme so že v starem zakonu v službo
božjo sprejete, čemur so psalme Davidove in druge
himne dovolen dokaz. Po vzgledu Jezusovem, ki
je po pervem obhajilu mesne daritve s svojimi učen¬
ci hvalno pesem zgovoril, Mark. 14, 26., so tudi apo¬
stoli in pervi kerstjani, kakor njihovi nasledniki vsik-
dar petje visoko cenili, se ga radi pri službi božji
poslužili in tak spolnili, kar že staro sv. pismo veli:
Pejte Gospodu, slavite Gospoda, zapejfe Gospodu
novo pesem” i. t. d. K petju so že v starodavnosti
godbo ali muziko pridjali. Že od Jubala, ki je pred
Noevim potopom živel, se bere, I. Mojz. 4, 21., da
si je citre in harfe napravil in s njimi petje sprem¬
ljal. Tak je pozneje Mojzes zraven petja tudi godbo
v službo božjo vpeljal, in jo s tim olepotil. Ravno
tak so tudi kerstjani, berž ko so mir dobili, pri službi
božji se raznega orodja poslužili, dokler se niso
orgle znnjsle, čijih počasni, veličastni glasi so sve-
čenosti službe božje naj bolj primerni, in k pobož¬
nosti naj bolj obudni. Perve so se v devetem stoletju
v Poreči (Ahen) postavile. Imenitni godbeniki, goreči
po veličastni službi božji, so potem složili tiste pre¬
krasne mese, zadušnice, himne i. t. d., ktere serce
močno vnemajo, se nikol ne vstarajo in kterih se
premila roka božja mnogokrat posluži, da krivover-
nikc in grešnike k pravi veri in pobožnemu živlenju
preoberne. Zakaj prava cerkvena godba, ki včasi

64

milo veselja kipi ko radostno petje anjgelsko, včasi
pa zagromi in zavrišči ko sodni grom in stok obso¬
jenih, prešine človeško serce do naj skrivnejše zgi¬
be, da se zbudi in ponovi.

Cerkve se derži žagreb  t. j. dovolj prostorna
hiša, v kateri se cerkvena sprava hrani, mešniki ob-
lačujo in k sv. mesi pripravljajo. Za tega voljo mora
v nji vse tiho in mirno biti.

Od vlastnih cerkev (župnih, redovnih in pod-
družnic) se loče dvoje kapele,  ki se tudi k cer¬
kvenim krajem štejejo. Edne so po gradeh in hra-
meh. V njih se bere sv. meša ali včasi le ob izre¬
čenih dneh in urah in za zlasti imenovane osebe, s
tim, da drugi ne bi cerkveni zapovedi zadostili, ako
bi tam in ne v svoji farni cerkvi po nedelah in Svet¬
kih pri službi božji bili. Ce cerkva iz veljavnih vzro¬
kov nekterim meso v domačoj kapeli dovoli, jo dru¬
gim odreče, da ne bi ovčice svojega vlastnega pa¬
stirja zapuščale, ne predge zamudile, ne sv. svetstev
pogrešale. —Druge kapele, ki se jim tudi reče kri¬
ži, so pod milim nebom. V njih se nikoli ali le redko
sv. meša bere, temoč tam se le rožni venec moli
ali ktere druge molitve in litanije. Naj raji so po
vaseh, ktere so daleč od cerkve. Manje še stoje sem-
tertja po hribih, humili, ravninah, po raz- in križo-
potju, kraj cest, mostov, bervi in brodov. Iz vekšine
so je pobožni verni postavili v spomin kake posebne
prigodbe, kake velike nesreče ali srečno odvernjene
smertne nevarnosti. Navadoma je božje razpetje no-

65

tri, ali ktera druga podoba ili slika. Včasi jih stoji
več zaporedoma, ki štirnajstere prigodbe iz Jezuso¬
vega terplenja nazočujejo in se sv. križev pot ime¬
nujejo. Milo je takših pobožnih spomenikov gledati
tu po višinah in dolinah, tam po hostah ali planjavah.
Pobožno serce se jih razveseli, ker mu misli in
želje k ljubeznivemu Bogu ravnajo. Ako delavec za
rano na svoje delo gre ali se večer mimo domu
verne, obstoji eno malo, se odkrije, povzdigne oči
in roke in priporoči svoje delo in njegovo rast pre¬
milemu Bogu, od kterega samega vsaki dober dar
pride. Tudi ptuji popotnik se nekaj vstavi, si pre¬
gleda in premisli sv. podobe, si milo izdihne, in pri-
poročivši se Bogu koraka naprej bolših misli.

Nikder pa ni toliko belih snažnih cerkev in cer¬
kvic, ko po naših prelepih Slovenskih krajih. Skoro
iz vsakega verhunca in naj višjega stermca molijo
gor v sv. nebesa, podobne čistim devicam, ki za nas
prose. Ptujim popotnikom zaigra začudjeno serce, in
komaj se te lepote nagledajo.

K cerkvenim krajem spadajo tudi pokopališča,
ker nje cerkva posveti za počitek svojih otrok. Ali
zmislivši na ti kraj bi vsaki groze ostermel, ako bi
ga mila vera ne tolažila, da vstanejo spet vsi k več¬
nemu živlenju, ki tu v Gospodu zaspijo. Pervi kerst-
jani so svoje merliče pokapali kraj cest, po polju
ali v grobnicah (žarvih), ko je takrat sploh šega
bila, pozneje pa okoli cerkev ali pod njimi, kar je
živim in mertvim prav kazalo. Živi so si večkrat na

5

66

svojo smert zmislili in se bolj skerbno pregreh bra¬
nili; za mertve pašo bolj pogosto molili, ker so črez
njihove grobe v cerkvo stapali. — Mertvih ne v po¬
koju, pokopališč ne pri miru pustiti ali je oskruniti,
se je že paganom naj gerša hujdobija zdčla. Tim
več morajo naša posvečena pokopališča per miru in
v časti biti; zakaj tu počivajo človeška trupla, bivši
templi sv. Duha, ktera bode Bog enkrat spet prebu¬
dil in preobrazil. Za tega voljo že zavkažejo grad-
janske postave, da naj so pokopališča obzidana ali
drugače dobro ograjena in zaperta, da jih nič ne os¬
kruni in jihovega mira ne moti. Cerkva pa tam po¬
sadi drevo sv. križa, naj bi vsi v njegovi senci mirno
počivali, ki so v Gospodu zaspali, dokler jih njegov
glas ne prebudi in prerojenih v večno zveličanje ne
pokliče. Tudi škropilnico s posvečenoj vodoj pristavi,
ki opominja ljubeznivo za tiste pokojne moliti, ki še
menda v očiščenju terpijo; na dušno pa naravna verne,
da v cerkvenem obhodu sem pridejo pomerlim bož¬
jega smilenja prosit. ((Slej dušno str. 42. št. 11.)

Po grobih so tudi križi in križeci  nastav¬
ljeni, prosti leseni za proste in siromačke ljudi, ali iz
kamna umetno izdelani krasni spomeniki  velika-
šev in bogatcev, kteri pa vsi edno in tisto besedo
govore: da ta gomila kerstjana zakriva. Ob mertveč-
kih spomenikih se pogostoma bero in vide razne na-
grobnice in pomenita nazočila, ktere ali ojstre in
grozne ali tolažne in vesele resnice naše vere oz-
nanujo. Smerčjak  s kosoj kaže smert, ki brez

67

razločka stare in mlade podira. Iztekla vodena
ur a, pr el o ml j ena sveča in zve rnj ena bakla
kaže, daje živilenje izteklo, da je sterto in da je živlenja
prijazna luč vgasnula. Zidro  je podoba upanja;
sporočeni roki  ste znamenje ne preterganega
prijatelstva, ki bode ločene duše na veke tam sedi-
nilo. Anj gel s tromb  oj  oznanuje vstanitvo in
sodbo, žitni ali cvetni venec  pa rajsko žetvo
in čast zveličanih. — Tak se tedaj cIo pokopališče,
ki je nevernikom naj strašnejše mesto, prikaže ver¬
nim ko svet, častiten, ker od cerkve posvečen kraj,
ko kraj pokoja, molitve in poduka, kder vse, kar
nas tam obdaja, našo neobstojnost in preminljivost
glasno oznanuje, pa tudi naše vekovečno upanje v
nebeško domovino, da po takem pokopališče živo
budi in primarja iz hudega k dobremu živlenju.

Cerkveni kraji, in vse, kar se nam tam nazo-
čuje, je tedaj po tem takem prav prilično, da nam
sv. misli in želje vnema, voljo v dobrih sklepih krepi,
in serce in dušo od zemlje v nebesa ravna. Ali
kdor se nikoli ni potrudil visoke pomembe katolških
cerkev in njihove cele zvunajne in znotrajne sprave
prav spoznati, ve se, da ne bode razumel, kar duh
bošji iz teh reči govori in one ga bodo marveč mo¬
tile ko v pobožnosti podpirale. Komur pa nje luč sv,
vere obsija, da vidi nebeške žare, kteri se iz njih
svetijo, da zastopi božje nauke, kteremubrez glasa
pravijo, bode gotovo občutil, kar nekda prebujen
očak Jakop in bode s njim vred spoznal: „Resnično!

5 «

68

tuje hram božji, tu so vrata nebeška.“ 1. Mojz 28.17.
In kolikokrat pride skesanega ponižnega serca v ti
sveti hram, ga bode nebeška milost oživljala in bla¬
goslov božji spremljal.

Tretje poglavje.

Cerkvena sprava.

(Cerkvena sprava se reče vse, cesarje treba za
očitno službo božjo in za sv. svetstva, tedaj za bo-
gočastna opravila. Razun docod premišlenih cerkve¬
nih reči še spadajo k cerkvenoj spravi: 1. cerkvena
obleka; 2. cerkvena posodba; 3 cerkvene knige.

I. Cerkvena obleka.

Da se očitna služba božja s dostojno lepotoj
okinča in tudi od drugih, prostih in posvetnih opra¬
vil loči, je Mojzes že v starem zakonu po božji volji
lastno obleko za bogačastna opravila predpisal. Ko¬
likor imenitnejše pa je meštvo, in kolikor svetejša
je novo zakonska služba božja, toliko bolj pristoji
tudi novemu zakonu vlastna, odločena cerkvena ob¬
leka. — Iz naj starše keršanske dobe beremo sicer
le od sv. apostola Jakopa, pervega vladika Jeruza¬
lemskega, da je imel za službo božjo, če ravno na-

69

vadno, pa vendar posebno obleko, ktcre se je nikder
indi ne poslužil. Znabiti da so tudi drugi apostoli
za službo božjo vlastno, sveteno obleko imeli. Za
pervih siromaških in pregonskih časov pa so kerst-
janitudi morali neko reč popustiti, ako ravno so glo¬
boko čutili, da je potrebna, koristna ali dostojna. Da
pa je v drugem stoletju vlastna cerkvena obleka
občno vpeljana bila, spričajo tistočasni vkazi, kteri
mešnikom zapovejo se cerkvene obleke le pri službi
božji poslužiti, ne pa tudi zvuni cerkve pri vsakdeni
opravi.

Duhovščini lastovito oblačilo, ktero jo od vsih
drugih stanov loči, ktero pri službi božji in zvun nje
nosi, je dopetna hala ali talar.  On seže do pet, je
brez vse posvetne lepotije, pri vladikih rudeče ali
violčnaste, pri svetnih duhovnikih Černe, pri redov¬
nikih v redu predpisane Černe, rujave ali bele boje
in različno prikrožen. Njegova edina, po nobeni šegi
ne premenljiva oblika (podoba) in boja opominja meš-
nika, da naj ne gleda premenijivcmu svetu dopasti,
ker bi sicer ne bil služevnik nepremcnljivega Krista,
in njegova zvunajna čalitnost naj duhovnika primorja
si prizadevati, da bode tudi vse njegovo obnašanje
častivredno pred Bogom >,p ljudmi. Dalje še je du¬
hovnikom lastovita ovratnica  ali kolar in naglav¬
ni ca ali kvadrat,  čije štirje konci križema sežejo.

Vlastna oblačila za službo božjo so:

1. poramnica,  ktera tudi vrat ogerne, ki je
nekdaj gol bil; celo črez glavo so j w  nekdaj pote-

70

govali. Ona nazočuje čeljado zveličanja in za tega
voljo mole tudi mešniki, kadar si jo obdajo: ,,Posa-
di o gospod! na mojo glavo čeljado zveličanja, da
premagam vražje skušnjave.”

2. dopetnica ali alba,  t.j. bela platnena mesna
srajca do pet. Njena belina nazočuje čistost ino
nedolžnost. Zato mole mešniki pri oblačenju: ,,Vmij
me, o Gospod in očisti moje serce, da v kervi Ja-
gneta očiščen si večnega veselja zavžijem.” Iz po-
krajšane dolge srajce je pozneje postala

3. kratka srajca ali roheta,  v kteri mešniki
svetstva obslužujejo, predgajo i. t. d. Ima s dopet-
nicoj ednak pomen.

4. pas iz svile (Žide) ali dvojerta, da se dopet¬
nica nad ledovjem podpaše. On opominja mešnike
k treznosti, zderžnosti in čistosti, za ktere si pri
prepasanju prosijo, rekoč: „Prepaši me, o Gospod!
s pasom čistosti in vgasni v meni vso nasladno po-
želčnost, da v meni ostane krepost zderžnosti in
čistosti.”

5. naročnica  na levici ne je po pravem ob¬
lačilo, temoč je bila nekdaj platnen robec za obrisanje
puta; tedaj opominja mešnike se pridno truditi v Go¬
spodovem vinogradu. Za to tudi prosijo, kadar si jo
nateknejo: „Bi vemdar vredno nosil naročnico slojz in
težave, in tudi s veseljem sprejel plačilo za delo.”

6. nadramnica ali štola,  mešniku iz ram
čres perse viseča, pri mesi nad njimi križema pre-
prežena, je bila nekda beloplatnena in za snage voljo

71

vpeljana. Pomenila je po Jezu Kristu dobljeno očiš¬
čenje in posvečenje. Zato še mešnik zdaj molijo:
„Podaj mi Gospod! obleko nevmerljivosti, ktero sem
zgubil v pregrehi pervega stariša, in če ravno ne¬
vreden pristopim k svetim skrivnostim tvojim, naj
vendar si večnega zavživam veselja.” Zdaj je ozka
in iz druge robe, je znamenje duhovne oblasti, in
zato le škofom in mešnikom pristojna. Ker pa v
škofiji vsa duhovna oblast od škofa izvira, se tudi
mešniki vpričo njih še le nadramnice poslužiti smejo,
kadar jo škof njim podajo.

7. mešno oblačilo  ali kazula, v kteri škof
ali mešnik mešujejo. Ona pomeni vse dolžnosti, ktere
mešni stan naloži, ali po besedi Jezusovi, njegov
jarem, in njegovo breme. Zato molijo tudi mešniki
pri oblačenju: „Gospod, ki si rekel: Breme moje je
lehko in jarem moj sladek, pomagaj mi nju tak no¬
siti, da dobim tvojo milost. Amen.”

8. p 1 a j š, s vekoj po herbtu, ki na bivšo kuku-
Ijico spominja. Nekda so se ga v dežu in hudem
vremenu poslužili, zdaj pa pri imenitnejših obhajilih,
pri večernicah, obhodih, sprevodih, i. t. d.

9. služnice ali dalmatike,  vkterih duhov¬
niki škofu ali drugemn mešniku pri veliki meši, pri
obhodih itd. strežejo. One imajo kratke rokave, ko
da bi bili podsukani, kakor pri pridnih delavcih, kar
strežnike, če še niso mešniki, k pridnosti v nižjih
cerkvenih službah opominja, da bodo vredni visoke
časti sv. meštva.

72

Mesno oblačilo, plajš, sluznice, nadramnica, na¬
ročnica, in kupično ogernilo so s zlatom, srebrom
in s sviloj pretkane in po raznih cerkvenih časih in
duhovnih opravilih tudi različne boje ali barve in si¬
cer a) bele  ob  vsih velikih Svetkih Gospodovih, za
voljo veselja nad njegovoj veličastjo in po njemu
zadobljenimi dobrotami; potem ob Svetkih blažene
device Marije, anjgelov božjih in ti'stih svetnikov,
ki niso mučenci, za voljo njihovega nedolžnega,
čistega živlenja; b) rudeče,  (ki pomeni ljubezen),
na duhovo , ker je sv. Duh darovnik prave serčne
ljubesni; in po Svetkih sv. mučencev, ki so iz prave
ljubezni svojo kerv za vero prelili; c) zelene,
(ki pomeni up), po nedalah in delavnikih od perve
nedele po sv. treh kraljih do nedele sedemdesetnice
in od tretje po duhovem do perve advens c, ako
na te dni ne pridejo nobeni svetki, za voljo veselega
upanja do nebeškega kraljestva, ktero nam ravno ro¬
jen izveličar oživi in potem ko naš srednik pri Bogu
s svojoj milostjo vedno oživlja; d) violčnate ali
modre, višnjave,  (ki je podoba zvestobe), v
adventu, v postu, na pametvo, križeve dni,  pri po¬
kornih obhodih, ker je znamenje ponižnosti in pokore,
ktera k Bogu obljubljeni zvestobi nazaj pelja; e)
Černe  pri pokopih, zadušuicah, bilah in na velki
petek v znamenje otožnosti in žalosti. Rumena
boja je zmes bele in rudeče in velja za obe. Tak
že nas tedaj boje cerkvene obleke učijo, kake misli,
kaki občutki da nas naj sprehajajo pri vsakterem
cerkvenem opravilu. "

73

Zraven imenovanih oblačil še imajo vladika po¬
sebna oblačila in znamenja, a) je: štihar ali tu ni¬
čel a t. j. svilnata služnica, ktero noše služniki in
podslužniki. Ker pa vladika vse mesne rede v sebi
sedinijo in delijo, jo tudi oni nosijo in sicer pod
mesnim oblekoj; b) cip el e, (šolnji) s s v. kri¬
žem kinčane,  zlato-in sreberno pretkane, in svil¬
nate nogavice,  čijih boja (barva) se po dopet-
noj hali ravna, kar kaže na opomen apostolov: „Stojte
tedaj obuti in kredi za blagovest ali evangelj mira.‘ £
Efes. 6., 15.; c) rokavice  v spomin, da si pred
Bogom roke vsega hudega čiste obvarjejo; d) belo
krilo,  ktero se sedečemu pod nebom v ednak po¬
men ogerne; e) p er stanj,  ki je nazočilo bez-
končne večnosti, opominja škofa, da po svoji obljubi
cerkvi, sebi sporočeni nevesti vsikdar zvesti osta¬
nejo ; f) zlati persnik s pod oboj  Kr  is  tu  s o-
voj  naj imenitnejši kinč škofov, ki vedno opominja
Jezu Krista, naj višjega dušnega pastirja tak zvesto
v sercu nositi, ko njegovo podobo očitno nad persami;
g) mitra ali škofova kapa,  čije gori razplatjena
in spodi sedinjena konca lehko vpodobita ternovo
krono (spletenik) in tedaj terplenje Jezusovo, kakor
tudi Zidove in pagane po Jezusu v edno vero se-
dinjene, čije nestrašljivi varhi imajo škofi biti; h)
pastirska palica,  čigave krivina iz škofove roke
črez verne gleda v znamenje njihove duhovne ob¬
lasti in duhovnega sodnijstva nad vernimi. Nadškofje
še imalo cerveno-rudeč krezelc  ali plajšec

74

čez rame, ki je iz naj nježnejše ovčje volne , i s
križi pretkan. Sam papež ga posvetijo in nadškofom
poslej o v znamenje njihove duhovne preoblasti. Ravno
v ti pomen ima tudi jihova pastirska palica mesto
krivine po dvojni križ.

Tudi fantje, ki pri sv mesi strežejo, imajo lastno,
pomenito trobojno obleko; modro  suknjo, črez njo
belo  kratko srajco, nad njoj rudeč  krezelc, ktere
boje jim pravijo, da Bogu le služba tistih dopade,
ki so mu zvesti, nedolžni, ljubeznivi, ali vsaj v pravi
pokori mu spet sedinjeni.

Lepa, krasna cerkvena obleka je tedaj dvoje
koristi. Iz edne strani pripomaga očitno k dostojni
veličasti, ktera službi božji pristoji; iz druge obuja
in uči služebnike božje in verno ljudstvo. Škofe in
mešnike opominja sv. dolžnosti in potrebnih kreposti,
včrne pa dolžne časti do Boga in njegovih služeb-
nikov. Za tega voljo so pobožni kerstjani vsikdar
lepo cerkveno obleko kaj cenili in k njoj po svoji
moči radi pripomogli bodi si s umetnostjo vlastnih
rok ah s kakim darom ali sporočilom.

II. Cerkvene posode.

Cerkvene posode se imenujo tiste, ktere so k
bogočastnim opravilom potrebne in v ti namen od
cerkve posvečene. Judi so pri svoji službi božji
močno krasno in drago posodo imeli, ko v sv. pismu
beremo, in tudi od nje je veljala beseda Davidova:
„Gospod! jas ljubim krasoto tvojega hrama.” Ps.25,8.

75

Ednako vneti za čast božjo in lepoto njegove službe
so tudi pervi kerstjani bili, in berž ko so premož¬
nejše med seboj imeli, so lesene, perstene ali stek¬
lene posode, s kterimi so se od začetka morali za-
dovoliti, hitro premenili s zlatimi, srebernimi, umetno
kinčanimi. Takse so:

a) kupa.  Ime in podoba te posodbe je od presele-
ga limbara v spomin, da se v njoj prečista sv. kri
Jezusova daruje. Že on je svojo presveto kerv
apostolom v kupi podal, in ravno tak so tudi oni
pri mesni daritvi se kupe poslužili, ko to izrečno
popričajo besede sv. apostola Pavla 1. Kor. 10,
16.: „Kupa, ktero blagoslovljamo, alj ni je delež
kervi Kristusove?” Pa naj beržeje so te kupe
le lesene, steklene ali glinaste bile za njihovega
siromaštva voljo. Ali kar so pozneji kerstjani iz
globoke časti do tega presvetega svetstva sami
radi storili, je cerkva tudi predpisala, namreč da
ima, če ne vsa, vsaj gorji del t. j. kupa sama zlata
ali sreberna in pozlačena biti.

b) p lit vic a, t. j. tista zlata, ali sreberna in po¬
zlačena sledica za sv. hostio. Po navadi je na
njoj vdolbljen križ, jagne, ali ktera druga podo¬
ba, ki na sv. daritvo kaže.

c) kazalnica  ali moštranca, s polmescem v sredi,
kam se sv. rešno telo djene, da se k molitvi iz¬
postavi in v obhodih obnaša. Se le pri nas ka¬
tolikih najde, ker le pri nas vera na vsikdarno
svetstveno nazočnost Kristusovo živi.

76

d) obredilniča, podobna kupi, s pokrivalom, v
kteri se manše hostije hranijo za obrcdovanje vernih.

e) mi o Ikiči  za vodo in vino, zlati ali sreberni, za
vsakdeno rabo stekleni.

f) mivnica,  za mivanje rok po daritvi, nekda po¬
trebna, ker so si škof ali mešnik pri razlocenju
darovanih darov roke znesnažili; zdajno mivanje
spominja nato  in pomeni, da ima čistega serca
biti, kdor presveto obhajilo obhaja.

g) s o d i č i za sv. olje in križmo, ki se rabi pri
sv. kerstu, sv. poterdi, pri poslednem olju, pri
mcšnikovem redu in nekterih cerkvenih posve¬
titvah. Za spoved bolenikov služi p o hrani  ca,
ki ima dva predelca. Gornji je za sv. resno telo,
spodnji za sv. olje bolenikov.

h) kadilnica in čolnck  za pokajanje pri raz¬
ličnih cerkvenih opravilih. S kadilom pri službi
božji kaditi je že staro starodavna navada, in se
clo pri paganskih narodih najde, kteri so svojim
malikom kadilo aldovali. Dragoceno kadilo so tudi
Judi pri svoji službi božji vžigali in kralj David
je imel v nebo plavajoči dim za podobo Bogu
prijetne molitve, proseči: ,,Gospod! naj vhaja
moja molitva ko kadilo pred tvoje obličje.“ Ps.
140., 2. Kadilo so tudi modri iz jutrovega novo¬
rojenemu Jezusu podarili, in s njim po razlaganju
sv. očakov njegovo božjo dostojnost naznamnali.
V skrivnem razodenju se molitve anjgelov in
svetnikov izrečno imenujejo kadilo v zlatih sle-

77

dicah. 5., 8. Pervi kerstjani so dišeče kadilo za
to prižigali, da so si v votlinah in kleteh, kjer so
za pregonov skrivoma službo božjo opravljali, si
hudi sopuh in čad nekaj zlajšali; in tak še se
tudi pri naši službi božji s kadilom okaja: v spo¬
min na perve žalostne čase; v izraz Bogu dolžne
časti in molitve ; in v nazočenje kokor naša mo-
litva k Bogu vhaja.

i) od kerstirne in škropilnice  s škropilom smo
že predi govorili, str. 61 i 51.

III. Cerkvene knige.

Cerkvene knige se rečejo tiste, ktere zaderžijo
molitve in običaje, ki so pri sv. meši, sv. svetstvih
in pri cerkvenih posvetih in blagoslovih predpisani.

Naj pervejše so :

a) mesne bukve ali knige.  One zapopadejo krat¬
ko podučenje črez običaje pri meši zapovedane;
po tem mešo na vsaki den cerkvenega leta, in
še naj bolj navadne posvete in blagoslove. Za
zadušnice ali Černe meše so vlastne knige, ki jim
rečemo Černe mesne knige.

b)  obred niča ali običajnica  zapopade molitve in
posamesne obrede za sv. svetstva, posvete, bla¬
goslove in pokope. V njoj so molitve in predpisani
običaji, kako se imajo sv. svestva, posveti in
blagoslovi obsluževati, in pokopi opravljati.

c) škofovska običajnica  kaže, kako škofi svoja
cerkvena opravila opravljajo.

78

d) evangeljšce. V njih so evangelji in listi za
svetke in nedele cerkvenega leta v maternem
jeziku, izebrani iz sv. pisma.

e) časoslovnica  duhovna. Iz nje molijo tisti, ki
so že v višjih duhovnih redovih, doma samotež
ali špogajo (hekajo) skupno na shodih cerkveno
časoslovje, ktero obseže duhovne pesmi, psalme,
berila iz sv. pisma in cerkvenih učiteljev, po-
krajšano živlenje svetnikov in prav jedernaste
molitvice.

f) cerkvena pratika  ali kolendar. Ona kaže mesce
in dni sončnega leta, vse cerkvene svetke in
osvetke; predpiše, ktera meša je kter den brati;
ktere boje mora mesna obleka biti, kako se ča-
soslovje moliti i. t. d.

Vse te knige, razun evangeljšc so spisane v
latinskem jeziku, ki je po vesolni cerkvi, razun ne-
kterih južno slavjanskih krajev, za celo službo božjo
vpeljan, razun keršanskega nauka, očitnih molitev in
nekterih besed pri sv. svetstvih. Nad tim ptujim ne¬
razumnim in cIo mertvim jezikom se tisti potikajo,
kteri ne vejo, da je pri razširanju vere po celem za¬
hodu latinski jezik živ, naj bolj izobražen in za tega
voljo za cerkveni jezik naj bolj prikladen bil. In ko
je ljudstvo pomerlo, ktero ga je govorilo, je ti jezik
živel in še živi' pri vsih učenih različnih jezikov in
narodov, kterim streže k medsebojni porazumnosti.
Za tega voljo ga je cerkva obderžala in še zato,
a) da bi edini cerkveni jezik kazal edinost vere;

79

b) da se sv. vera v jeziku, kteri je mertev in brez
preraenbe, naj Iahše čista i brez pomot obvarje; c) da
čast službe božje in cerkvenih opravil očivestno po¬
vzdigne, če se ne obhajajo v vsakdenem, temuč bolj
skrivnem in kakti svetenem jeziku; d) da druge knige
in poduk v domačem jeziku tak vse na tenko razla¬
gajo in vsakemu razumno, kteri se le hoče po svoji
dolžnosti za dušno potruditi.

Vsa cerkvena oblačila, posodbe in knige, po¬
sebno tiste, ki so za cerkvena opravila zlasti
posvečene, se morajo v časti imeti in se ne
smejo nikoli več za posvetno rabiti. Je Bog že v
starem zakonu kralja Baltazara se ravno tistega dne
ob kraljestvo in živlenja djal, kterega je velel zlate
in sreberne od tretjega svojih sprednikov iz Jeruza¬
lemskega templa odnesene posodbe k gostiji prinesti
in se prederznil s svojimi gosti iz njih piti (Dan. 5.);
se tim manje sme novozakonska cerkvena sprava
proti njenemu sv. namenu rabiti, ker je za dosti ime-
nitnejšo službo posvečena. Ce tedaj cerkva prepove
cerkveni spravi čast kratiti, hoče s tim zabranit, da
se sami službi božji neti od zdaleč njena veličast in
svetost ne omrači. Ino tak se sv. cerkva, ko vsakod,
tudi tukaj obnaša ko zvesta, skerbna nevesta za čast
svojega nebeškega ženiha Jezu Krista, ko ljubezniva,
za obujenje in zveličanje svojih otrok vneta mati.


80

Sterto poglavje.

Cerkvena opravila.

0/erkvena opravila so vse liste oprave, klere
je Jezus sam zapovedal ali njegova od sv. Duha
razsveeena cerkva, ino po kterih se Bogu ino nje¬
govim svetnikom čast ino hvala daja, vernim pa božja
milost podeluje. Takse so: I. sv. meša; II. sv.
svetstva;  III. keršanski nauk; IV. cerkveni
posveti ino blagoslovi; V.katolške molitve
ino pobožnosti; VI. cerkveni obhodi ino
božji poti.

I. Sv. mesa.

Če že je ravno vera v Boga ino njeno zvunajno
nazočenje, posebno pa daritva, tak stara, kakor člo¬
večki narod, je vender več tisuč (jezer) let preteklo,
da še niso prave, Bogu resnično dopadljive daritve
dopernašali, ino ne tak dostojno ko se sliši. Sinovje
pervih starišev, Noa, Abraham, Jakop i. t. d. so da¬
rovali kakšo žival, sadovje ali ktero drugo reč ino
še to celo prosto, brez vsake priprave. Mojzes, zvesti
služebnik božji je sicer prav lepo ino pobožno sker-
bel za velkšo čast božje službe ino je naj bolj da¬
ritev s prelepimi, pomenitimi ino veličastnimi obi¬
čaji okinčal; ali dari za daritvo so ostali poprejšni

81

namreč kakša neumna žival ali klera druga nečutna
reč. Pravo ino večnemu Bogu primerno daritvo se
je le naš presveti izvcliear J. K. dopernesel ino do-
pcrnašati učil. On edinorojeni Sin božji je svojemu
nebeškemu očetu v neizmerni ljubezni, zahvalnosti
ino pošfljivosti sam se doprinesel (daroval), mu po¬
koren  do smei ti, do smerti na britkem križu, da bi
nas odrešil.

V večni spomin ino v večno ponavljanje tote
prave sam svoje daritve je Jezus sv. meso postavil,
da bi v njegovi cerkvi ino pri njegovih vernih bila
prava, resnična ino bistvena daritva. Zakaj vsi po¬
prej šni dari so bili komaj slabe podobe ali tenje pra¬
ve daritve; zato je po zadnji večerji, ktero je večer
pred svojim terplenjem s svojimi apostoli v Jeruza¬
lemu vžival, ped krušnoj ino vinskoj podoboj njim sa¬
mega sebe  podal s tistim telesom ino s tistoj kervjo,
ktero je drugi den na križu daroval ino pristavil:
,,To storite meni v spomin.”  S temi besedami
njim je dal oblast ino zapoved prihodnič to storjati,
kar je on nazoči njih storil: namreč pod krušnoj ino
vinskoj podoboj njega s mesom ino kervjo njegovemu
nebeškemu očetu darovati ino s njim sam se ino
druge verne obredovati. Tota nekervava daritva, ktero
je Jezus v večen spomin ino večno ponavljanje svoje
kervave daritve na križu postavil, je presveta
mesna daritva.

Ta daritva sv. meše se od daritve na križu v
ničem ne razloči. Ravno ko na križu dopernaša Je¬
ti

82

zus v bezkončni ljubezni ino pokornosti tu samega se¬
be nebeškemu očetu v večno čast ino zahvalo, ver¬
nim pa v pomoč ino odrešenje, za žive ino mertve.
Sv. meša  je tedaj nekarvava daritva novega za¬
kona,  preveni spomin ino ponavljanje kervave da¬
ritve, ktero je J. K. pri zadnji večerji pod krušnoj
ino vinskoj podoboj postavil ino ktero on (naš večni
veliki mešnik) vsikdar nevidno dopernaša po svojih
vidnih mešnikih.

Veliko skrivnost sv. meše je tedaj na pervo ob¬
hajal J. K. sam nazoče svojih apostolov v Jeruzalemu
ino potem vpričo učenca Kleofa ino njegovega to-
varša v Emau. Luk. 24, 30. Za njim so apostoli, pervi
škofi ino vsi njihovi nasledniki po naročilu ino oblasti,
ktero jim je J. K. dal, do dnešnega dne verno, vsik¬
dar ino povsodi ti sv. spomin njegove smerti s ver¬
nimi obsluževali. V apostolskem djanju 2, 42. beremo
od takratnih kerstjanov: „Ostali so v apostolskem
nauku, v priobčenju vlomljenega kruha t. j. v obhajilu
presvete meše ino obredi, ino v molitvi.” Od naslednih
časov pa cerkvena dogodbina to dovolno spriča.

Kakor pa je Jezus k pervemu obhajilu te pre¬
svete skrivnosti vse skerbno pripravil, namreč: da
je vlastno dvorano ali hišo za njo izvolil, svojim jo-
grom popred noge vrnil, ino sveceno molitvo opravil,
ino kakor se je on nekakših običajev poslužil, nam¬
reč: da je kruh ino vino blagoslovil, oči k nebesom
povzdignil ino potler zahvalno pesem zgovoril; tak
je tudi po njegovem izgledu cerkva sv. mešo s pre-

83

častnim kinčem obdala ino s mnogimi sv. običaji prav
lepega pomena. Nekteri so že v apostolskem času
v navadi bili; n. p. da seje pri mesi sv. pismo bralo;
da so psalme ino Očenaš molili; da so se v spomin
mira poljubili i. t. d. Sv. apostol Jakop že je imel
vlastno obleko ino papež Sikst, sedmi naslednik sv.
Petra, že posebne mesnike, ki so mu pri sv. mcši
služili. V poznejih vekih, posebno odkler je cerkva
ljubi mir vživala, je sv. daritvo vedno s velkšoj lepotoj
ino svečcnostjo obdajala, dokler je vse tak veselo
doveršeno, ko je sedaj sv. meša. Ino če ravno v
začetku ino pri koncu sv. meše ni vse neobhodno po¬
trebno, je vendar vse koristno, podučno, ino podbudno,

Razjasnjenje mesnih običajev.

Nastop.

So mešnik juternico, hvale ino tudi pripravno
molitvo k sv. mesi izmolili, si v žagrebu mesno ob¬
leklo oblečejo. Potem prejmejo pripravljeno kupo.
Strežnik vzeme bukve, pozvoni ino gre pred njimi k
žertveniku ali oltaru, oni pa še gor po stopnicah, razger-
nejo belo telesnico (korporalc) ino postavijo na njo
kupo. •—• Nekaj sevstavši sklenejo roke ino siv tihi
pobožnosti misli seberajo, prej ko veliko sv. opravilo
začnejo. Ali mislečemu na presveto mesno daritvo
ob enem jihova nevrednost ino grešnost na pamet
pride,, ino vest jim veh' Boga za odpušoenje ino mi¬
lost prositi. Pohlevno se toraj ponižajoč se podajo

6  *

84

nazaj dol k naj nižji stopnici pred oltar, se globoko
priklonijo ino prckrižijo v imenu Očeta ino Sina
in o sv. Buha.  S tim sv znamenjem spovejo, da
le od trojoedinega Boga vse dobro zaupamo, pro¬
simo, dobimo, imamo; da le v jegovem imenu kaj
dobrega ino zaslužnega storiti zamoremo. Za tega
voljo tudi sv. meso ino vsako drugo imenitno opra¬
vilo ino reč s sv. križem začnemo ino končamo.
Potem premolijo uzajemno s strežnikom, ki verne na-
mestuje ino mesto njih odgovarja, tako imenovano na¬
stopno molitvo.  Ta molitva obstoji iz očitne
spovedi (konfiteora) ino nekih manših molitvic, ki se
vse s besedo amen  sklepajo *'). — V njih se izreče
ino prosi: a) serčno veselje nad bližnim sv. obha¬
jilom; b) strah pred sv. Bogom za voljo nase člo¬
veške nevrednosti; c) prošnja za odpušeenje; d) za¬
upanje na božjo miloslivnost; i e) iskreno poželjenje
po sv. obhajilu.

Na to me.šnik spet gor pred oltar grejo ino še
pojdoč enkrat molijo za odpušeenje grehov, k čemu
so tudi verne povabili rekoč: Oremus t. j.: molimo.
Priv.ši k sredi oltara glavo globoko vklonijo, mulijo
svetnike za prošnjo, kterih ostanki so tu hranjeni,

*) Amen je hebrejska beseda, ki ima dvoji pomen. Na
koncu molitve ali prošnje pomeni: {Si se tak zgo¬
dilo,  ali: bo se tak zgodilo,  ino pravi, da si od
Ho;>a zaupamo, kar ga prosimo. N T a koncu vere  ali
prisege i. t. d pa pomeni: gotovo je tak,  ali: res¬
nično je tak,  ioo poterdi zgovorjenc besede.

85

ino poljubijo blizo nad njimi oltar, da skažejo
svojo čast ino poštljivost svetnikom ino njihovemu
spočetniku J. Kristu.

Tedaj se podajo mesnik na levi  stran ali levi
rog oltara, t. j. na tisti, proti kterernu je jihova levi¬
ca, če sok ljudstvu obernjeni; imenuje se tudi listni;
drugi je pravi  stran ali evangelski. Na levem stranu
berejo iz mesnih knig vhod  sv. meše, ki se vseli
sklene s pesroo : Čast bodi Bogu Očetu, Sinu
i. t. d. Nekda so ga pevci ino verni peli, kader so
mesnik k ollaru šli ali vhajali. Odtod mu je ime:
vhod. Po pervi vhodni besedi rada cerkva celo meso
imenuje.

Po vhodu se mesnik vnovič spomnijo človeške
slabosti ino reve ino pojdoč pred sred oltara prosijo
ponižno uznjemno s strežnikom za božjo milostivnost,
trikrat rekoč trojno Kirie elejson, trojno Kriste elej-
son, spet trojno Kirie elejson t. j. Go sp o d pomiluj,
Kristus pomiluj, Gospod pomiluj;  pervo, kak
nekteri kažejo, k Očetu, drugo k Sinu, tretjo k sv.
Duhu, v katerih milo pomoč oni i ljudstvo terdno zaupajo.

Pridejo mesnik v pred sred oltara ino zagledajo
na tamošnem božjem razpelu (nad tabernaklom)
preveliko ljubezen nebeškega Očeta, kteri je svo¬
jega edinorojeniga sina dal, da ne bi nobeden v zgu¬
bo ne prišel, ki v njega verje, vidijo svojo prošnjo
že tudi miiostivno oslišano ino preveseli te neizmerne,
preobilne dobrote ino ljubezni zapojejo iz globočine
zahvalnega serca: Gloria in ekscelsis Deo, t. j. Slava

86

Bogu na višavah i. t. d., v kteri pesmi presveti
Trojici preserčno čast ino hvalo dopernašajo za vse
podeljene milosti. Na koncu se s sv. križem prekri-
žijo, da še s tim zvunajnim znamenjem poterdijo,
kar so usta govorila. — V adventu, v postu ali ko-
rizmi, križne dni, ino pri mešah za pokojne vmolkne
gloria, ker se taka vesela pesem ne primerja k po¬
kori ino žalosti.

Na to poljubijo mešnik oltar ino vernuvši se k
ljudstvu, ga pozdravijo rekoč: Dominus vobiskum
t. j. Gospod  (bodi) s vami,  na kar strežnik od¬
govori: Et kum špiritu tuo t. j. i s duhom tvojim.
Ti mešnikov pozdrav je zlo stari ino prelepi. Ze v
starem zakonu je anjgel božji Gedeona, Sod. 6, 12.
ino višji anjgel Gabriel je prečisto D. M. tako po¬
zdravil. In resnično, kar boljšega se vernim ne more
želeti, ko da bi Gospod Bog s njimi bil! pa tudi svo¬
jemu mešniku ne morejo verni kar boljšega želeti,
ko da bi Gospod Bog s jegovim duhom bil, ga raz-
svetoval ino krepil! Tak si ali mešnik ino verni uza-
jemno naj boljše nebeške dare želijo.

Po tem blagem pozdravu stopijo mešnik spet
na levo stran ino povabijo s besedoj : Oremus t. j.
molimo  vse nazoče k molitvi ino premolijo (pri
peti mesi pa prepejejo), cerkvene molitve,  ki
so za ti den vkazane, kterim se tudi pravi: skupne
molitve,  da se skupno za vse verne opravljajo.
Njih perva se vsikdar ozira na cerkveni čas ali
dnevno obhajilo; ostale se opravljajo na čast svet-

87

nika, kterega se cerkva ti den obhaja, ali za kakšo
posebno potrebo. Po takem jih je nekokrat več, ne-
kokrat m a nje; posebnost pa je to: velkši je svetek;
manje jih je, naj velkše praznike se le samo edna
moli, zato ker takse dni, kador obhajamo veseli
spomin preobilnih milosti božjih, tudi le en občutek
naše serce zavnema, namreč hvala, ktera se tudi v
e d ni molitvi izreče. Kaj posebnega je tudi to, da
so zelo kratke, ali vendar polne visokega zapopadka.
Sklenejo se vse s besedami: „P o n a š e m gospodu
Jezu Kristu, kteri s teboj živiino kra¬
ljuje vjedinosti sv.Duha Bog od vekoma
d o vekoma. 11

Po tem sklepu nas cerkva uči, kako moramo
moliti, namreč v imenu Jezusovem t. j. po jegovem
nauku ino njegovih zaslužbah, kakor on sam veli:
Vse, kar bote Očeta v mojem  imenu prosili, bo
Vam dal. Ivan 16., 23. Strežnik odgovori: Amen!
(t. j. bi se tak zgodilo, kakor smo molili!)

Po skupnih molitvah preberejo mešnik sv. b e-
rilo ali pismo, kije  kaki del iz apostolskih pi¬
sem, ali iz drugih staro-ali novozakonskih sv. knig. —
Tu nas apostoli ino preroki učijo , kar je sv. božja
volja, dajo zamoremo spolnovati s njegovoj pomoč¬
jo, ktero smo si v skupni molitvi sprosili. Iz sv.
pisma pri službi božji kaj brati, je stara šega, ktera
v apostolske čase seže ino že je tudi pri Judih na¬
vadna bila. Sv. evangelist Lukaž 4 16. piše, da

88

je Jezus sam v Nacarejski sinagogi nekaj iz pre¬
roka Izaja bral ino razložil.

Na koncu se strežnik v imenu vernih za oz¬
nanjeni nauk lepo zalivali rekoč : Deo gracias t. j.
bodi Bog zahvaljen.

Da bi verni vtegnuli slišane nauke bolj premis¬
liti, so v pervih časih pevci psalme peli. Danes be¬
rejo mešnik mesto njih samo nektere verstice po
kterih sledi: Aleluja t. j.: hvalite Gospoda.
Tistokrat ino iz tistega vzroka ko g ! oria-vmo!kne
tudi aleluja. Mesto nje se moli molitva žalostnega
pokornega pomena; nekda se je počasoma pela.

5 meš pa je, pri kterih še se tu posebno lepe
sv. pesmi berejo, ki se jim pravi: sekvencia t. j. na¬
sledile.  Zelo so stare. Ne ve se več, kdo je nje
složil, ali da so spisavci od božjega duha obilno na-
dušeni bili, spriča to, ki sv. glasi tih pesem globoko
v serce sežejo ino pobožnost vnemajo. Zato ostanejo
vekoma nove. So nasledne:

I. Na cvetni petek.

(Stabat Mater dolorosa.)

Matije pod križem stala,

Jokala no žalavala,

Njeni Sin tam visel je.

Kaka to je bolečina,

Mati vidi vmreti Sina,

Meč prebode njoj serce.

89

Kaka žalost ino sila
Je v Marij’nem sercu bila,
Vidla sina v mukah je.
Sina, ker ima razbito,

S ranami telo pokrito,

JKer za greh daruje se.

Kdo bo gledal brez vsmilenja,
Kelko Mati ’ma terplenja
V smerti Sina svojega?

Ah! kdo ne bi v solzah plaval,
Če bo težo prcmišlaval,

Ktera njoj je k sercu sla.

Grehe ljudstva na se vzeti,
Vidi Jezusa terpeti,

Vdati šibam se voljno.

Gleda svoga Sina milo,

Ki ga vse je zapustilo,

Kadar nagnul je glavo.

O ljubezni polna Mati!

Daj mi s teboj žalovati,

J z ljubezni jokati.

Da bi taka v men’ gorela,
Kako ti si v sercu ’mela
Proti tvomu Jezusi.

v martrah.

90

Vtisni tvoga Sina rane

V moje serce, da ostane

V njem vsikdar od njih spomin.
Naj da vem, kar v sodni hiši,

V temni ječi no na križi
Terpel je za me tvoj Sin.

Daj, da s teboj solze stačem,
No si s njimi lice zmačem,
Dokler tukaj še živim.

S teboj polek križa stati,

No tam milo žalovati
Z celega serca želim.

Tvojo žalost, o Divica!
Mučencev ti vsili kraljica!

Tudi v mojo serce vlij.
Kristusovo smert, terplenje
Skoz prihodno vse živlenje
Daj mi premišlavati.

Daj , da tvoga Sina rane
Bodo v mojo serce vžgane,
Njega kri očisti me?

Da se pekla nimam bati,

Varji ti me ljuba Mati,

Kadar s menoj v sodbo gre,

Kdar mi svet bo zapustiti,
Jezus daj skoz Mater priti
K tebi, da premagam vse.

91

Daj, kdar telo bode vmerlo,

Da se duši bo odperlo
Večno iz veli Čanje. Amen.

II. O vuzrnu.

(Victimae Paschali.)

Iagnetu velikonočnem
Hvalo dajo naj Kristjani.

Rešilo je Jagne ovce:

Kristus je nedolžen spravil
Vboge grešnike s Očetom.

Smert ino živlenje čudno
Sta med soboj se borila:

Vojvoda živlenja vmorjen
Smert premagal, živ zdaj vlada.

Nam povej, povej Maria,

Kaj si vidla ti na stezi?

Grob sem vidla Krista živ’ga:

Slavo vstavsega od smerti:

Angelce no potno ruho.

Vstal je Kristus, v njega lipam:

Gre pred vami v Galileo.

Res je Kristus vstal od mertvih:

Kralj, zmagavec nas se vsmili.

Amen. Aleluja.

92

III. Na diihovo.

(Veni sancte Spiritus.)

Pridi sveti Duh ti dnes,

In razlij čez nas z nebes
Tvoje svete luči žar.

Pridi Oče vbogih ti,

Tvojo luč nam v serca vlij,
Pridi, daj nam vsak tvoj dar.

Ti naj vekša si milost,

Nase duše sladki gost,

Sladki naš oblahkotnik.

V trudi si počitek naš,

U vročini hlad nam daš,

V joku si naš tolažnik.

O ti luč izvoljena,

Da bi le napolnila
Tvojih včrnib serca vsa.

Nič brez tve svete moči
Dobrega v človeku ni,

Nič ni neškodljivega.

Vmivaj, kar je gerdega,
Zmakaj, kar je suhega,

Vrači, kar je bolnega.

Vgibaj, kar je terdega,

Vžari, kar je merzlega,

Vižaj, kar je spačnega.

93

Daj, ki na te verjemo,

In na te zaupamo,

Tvojih darov sedmerost.

Kreposti zaslužljive,

Za dni č pa zveličanje,

Daj veselo nam večnost.

Amen. Aleluja.

IV. Na telovo.

(Lauda Sion Salvatorcm.)

Hvali Sion **) Zveličarja,

Hval’ pastirja no vižarja
S pesmami zahvalnimi.

Bi se Mu vse časti dale,

On je vekši, ko vse hvale,

Ga ne znaš prehvaliti.

Živi kruh, ker nas oživlja,

Dnes posebno čast dobivlja,

Po vsem svetu moli se.

On pri jedi je večerni
Dan bil družbi dvanajsterni
Prej, ko Jezus terpel je.

Da bi se mu polna hvala,

Glasna no vesela dala,

Serce poskakovalo!

Keršanska cerkva.

94

Dnes se spomnimo veselo,

Kak je sveto Resno telo
Pervič blo postavljeno.

Pri ti mizi nova dala
Se daritva novga Kralja,

Stari aldov konc ima.

Staro je od novega,

Senca od resnice vsa,

Noč skoz dcn premagana.

Kar pri mizi Kristus storil,

Krez vino in kruh govoril,

V svoj spomin On djat’ veli.

Sveto skoz besedo dano
Berž se v zveličansko hrano
Kruh in vino spremeni.

Nauk se Kristjanom dava,

Da pri mesi spremenjava
Kruh se v meso, vino v kri.

Kdcr pa um, oko omaga,

Živa vera tam pomaga
Zoper znanih red reči'.

V totih le podobah raznih,

V rečih ne, le v znamnjih praznih,
Imenitne reči so.

Meso, kri — znaš jesti, piti:
Vunder Kristus ves je skriti
Pod podobo vsaktero.

*) Ofer.

95

Kleri koli Njega vživa,

Vsaki celega dobiva,

On ne da se razdelit’.

Eden vživa, alj stoteri,

Vsaki po ednaki meri: **)
Vunder vživan ni povžit.

Vživa dober, vživa hudi:

Alj v tem najdeš uzrok tudi
Smerti alj zveličanja.

Hudim smert, dobrim zdravilo:
Glej ednako obhajilo
Kak razločen konc ima.

Cc se hostia razlomi,

Ino dade troha komi:

Telko on dobi, ne dvomi,

Kclko v celi hostji je.

Reč nobena se ne loči,

Le podoba se razkroči,

V kteri Kristus ves nazoči
Nikdar ne pomenša se.

Glejte angelska je hrana,

Za popotnike je dana,

Kruh otročji imen’vana,

Psom ne sme se davati.

V znamnjih Bog to htel je dati,
Kdar dal Izaka zaklati:

*) Kelko eden, telko vsakteri.

96

Jagne velkonočno ofrati:

S Mano je nasititi.

Dober ti pastir, kruh pravi,

Vsmilen Jezus nas ozdravi:

Ti nas pasi, nas obvari:

Nas z zveličanjem obdari
Tam v nebeškem kraljestvi.

Ti, ker vse Ti je mogoče,

Ker nas paseš tu vmerjoče:

Daj nam tam pri mizi biti,

Vselj sc s Teboj veseliti
V tovaršiji zvoljenih.

Amen. Aleluja.

V. Na dušno.

(Sodni den — Dies irae.)

Zadnje sodbe strašna sila
Bode svet v pepel skadila,

David pravi no Zibila.

Kaki strah bo nas stiskaval,

Kdar sodnik se perbližaval,

Ojstro vse bo razsodaval!

Tromba bode glas te dala,

Grobe čudno razorala,

Vse nas k božjem tronu gnala.

Smeri, natvora bo stermela,

Kdar bo stvar se oživela,

No račun s Sodnikom ’mela,

97

Kniga bo naprej se dala
fno v njoj reč vsaka stala..
Ki bo v sodbo se jemala..

Kdar se bode to godilo,

Bo vse skrito se odkrilo,

Nič bez kazni se pustilo.

Kaj sirota hčem začeti,

Koga za prošnika vzeti,

Kdar pravičen bo v trepeti!

Kralj prestrašile veličasti!
Miloserčnost ti je v lasti;
Reši grešne me oblasti!

Spomni Jezus se ljubljeni!
Da si bil zveličar meni;

V pogubljenje me ne ženi!

Iskal si me, si počival,
Križan kerv za me prelival;
Da bi trud zabstonj ne bival.
Greha sodnik strahoviti!

Hoti preje odpustiti,

Ko račun če ojster priti!
Vbogi grešnik jas zdihujem,
Velki krivec obledujem;
Prosim, naj da milost čujcm!
Ker si Magdaleno zvišal,

In razbojnika oslišal,

Boš še moje zdihe vtišal!

7

98

Ni kaj vredna prošnja moja;

Naj pak reši milost tvoja
Večnega me nepokoja.

Le med ovce me postavi,

In od krivih proč tam spravi
Tja na srečni kraj, na pravi!

Bi me htel v nebesa vzeti,

Kadar grešnik bo prekleti

V živem ognju že pripeti;

Jas te prosim zaupljivo,

Glej serce mi malo živo;

V skerb me vzemi milostljivo.

Den bo joka ino straha,

Kdar se zemlja strosi raha,

Kdar bo grešnik vstal iz praha!

Bodi Bog mu milostivi,

Ti moj Jezus ljubeznivi

Daj vsem dušam večni pokoj. Amen.

Je to vse prebrano, grejo mešnik v sredo ol¬
tarja, ino prosijo ponižno priklonjeni ino s sklenje¬
nimi rokami za milost božjo, da bi vredno ino dostojna
oznanovali njegov sv. evangelj. Zinez prenese strež¬
nik mešne knige na pravo  ali evangeljsko stran,
nekda zato, ker je prostora trebalo za dare, ktere
so verni darovali ino na levo stran polagali; zdaj
pomeni ta prenošja evangeljšc, kako se mora sv.
evangelj od ednega kraja do drugega oznanovati.

99

Sedaj prekričijo mešnik evangeljšce i sebe ino
berejo na ti den odločeni evangelj.  Tudi verni se
prekrižajo ino ga stoje  poslušajo, zato da svojo
poštljivost do besede božje nazočijo ino pripravnost,
jo skerbno spolnovati. Vojaki ino duhovni križniki
premejo za orodje, kar kaže, da hočejo sv. včro
tudi s mečem braniti. Na koncu poljubijo mešnik
evangeljšce ino strežnik se zahvali v imenu vernih
za oznanjene sv. nauke, rekoč: Laus tibi Kriste!
t. j. hvala Tebi Kristus!

V starših časih so mešnik zdaj stopili na lečo
(prižnico, predganco), kije tik oltarja nekaj malo višiša
stala, so evangelj tudi v domačem jeziku prebrali ino
ga razlagali ali primerno predigo (nagovor) imeli, ko
še je zdaj v nekih krajih navada, kder nije cerkva
prevelika, daje mogoče na ravnost od oltarja povsodi
predgara razumeti. — Očivestno je bila ta šega prav
primerna. Predga kratko pred sv. obhajilom kaže božjo
besedo ino milost v neločljivi zavezi; verni ravno podu¬
čeni še vnetega serca presveto skrivnost obsluža-
vajo, ino nikdo, ki hoče pri celi sv. meši biti, ne more
predge zamuditi. To je vzrok, zakaj cerkva v drugi
zapovedi samo sv. mešo pobožno poslušati veli, od
predge panič  ne govori, ker je tak zmez meše bila.

Od začetka meše do konca predge seže pervi
del sv. meše, ali pripravna meša, ki so ji nekdaj
tudi rekli: meša nevčrnih, meša podučencev,
da so docod tudi podučenci ino neverni smeli na-
zoči biti, ino pokorniki.

7 *

100

To jim je cerkva dopustila, naj bi nje molitve
včrnih ino slišana božja beseda k veri ino pravi po¬
kori obudila. Po predgi so morali se iz cerkve po¬
dati, ino zdaj se je počela v la st na meša, kteri je
bilo ime: meša vernih.

Mesa vernih.

Začetek lastno prave meše je kredo, t.j. vera.
Po dokončani predgi premolijo namreč mešnik ino
ljudstvo vero ino potcrdijo s toj molitvoj, da oznan¬
jeno besedo božjo verjejo, ino obujajo ino oživljajo
s njoj svojo vero, prej ko skrivnosti polno obhajilo
obhajajo. Ta vera ali to priznanje sv. vere, je N i-
c e j s k o-Š tamb ul ska, ki se od apostolske
vere le po tem razloči, da so neki členi bolj na
tenko razloženi, zato je tudi nekaj dolgša. Mešnik
jo molijo stoje s sklenjenimi rokami; le pri besedah:
„Ino seje  vč love čil”  i. t. d. vklonijo koleno, na
koncu pa se s sv. križem prekrižijo. Pri mešah za
mertve ino nekterih drugih se tudi vera  ne moli.

Po izmoljeni veri poljubijo mešnik oltar ino ver-
nuvši se k ljudstvu ga pozdravijo.

Veseli svoje premoljene ino vnovič posvedočene
vere (ali slišane božje besede) se mešnik i verni
spet ljubeznivo pozdravijo, uzajemno si rekoč: „Go-
spod s vami,” „1 s duhom tvojim.” Mešnik se spet na¬
prej obernejo, zapojejo: Oremus t. j. molimo,  ino
povabijo s toj besedoj k verni molitvi pri započetku
daritve. Ofertorium ali daritvaje  zdaj tiha kratka

101

molitva, ki samo iz edne ali nekterih verstic ali kak-
šega sv. pregovora obstoji. V pervi cerkvi so cel
psalm prepevali, dokler so verni obhod (ali ofer)
okoli oltarja imeli ino svoje dare darovali: kruh, vino
ino drugi živež. Od tih darov se je naj popred ode-
bralo, kar je potrebno bilo za sv. obhajilo ino za sv.
obred vernih; kar je več bilo, je ostalo škofu ali
mešniku v prevžitek ino za vboge. V poznejdi ča¬
sih so mesto tih darov kakši denar mešniku podarili
ino prosili, da bi se njih ino tistih pri sv. mesi po¬
sebno spomnili, ktere so njihovi molitvi priporočili.
Ino od tod ima začetek še sedajna navada, da se
mešniku na sv. mešo da, t. j. za poseben spomin
pri sv. mesi, ktera pa se vsikdar za vse verne bere, za
žive ino mertve. Krivo pa je rečti: sv. mešo pla¬
čati. Vsaka meša je za vse, pri vsaki se za vse
verne moli, nikdo si je ne more za sam se osvojiti,
nikdo ne plačati. Krivo se zato tudi reče: meša je
plačana ali meša bode se brala za I. I., mesto: pri
tej sv. meši bode poseben spomin za 1.1. Kar se tako
rekoč na mešo da, je le pripomoček mešniku, da se
lahše preživijo, lahše vbogim pomagajo. Ino za tega
voljo so premožnejši verni vsikdar radi svojim pa¬
stirjem pripomagali, se ravnaje po besedah Jezuso¬
vih: „Delavec je svojega plačila vreden” Luk. 10,7.
ino po besedah sv. Pavla 1. Kor. 9, 13. „Kteri ol¬
tarju služijo, naj tudi od oltarja živijo.”

Po stari cerkveni šegi še so dnešni den sem-
tertja pri nekterih mešah med daritvoj obhodi, pri

102

kterih verni darila darujejo. Postavim pri pervi mesi
novoposveeenega mešnika, ob božiču ali vuzmu za vbo-
ge, pri mešah, ktere rokodelci vsako četert leta imajo.

So mešnik molitev k daritvi prebrali, razgernejo
kupo, primejo zlato plitvico (pateno), darujo serčno
moleč na njo položeno hostio vsemogočnemu Bogu,
ino napravijo zadnič s njima križ nad telesnicoj. Ti
križ, kakor križ s kupoj ino pogosti križi,  ktere
mešnik s rok oj napravijo, pomene, da jim je pri
nekervavi daritvi vedno kervava daritev na sv. križu
na misli. Hostia je presen kruh iz samega pšenič¬
nega cveta (t. j. naj lepše moke), da je Jezus naj
beržej v presnem kruhu pri zadnji večerji sv. meso
postavil, ker je kvašeni kruh že velki četertek Judom
prepovedan bil. Tak tudi k vinu neke kaple ali kance
vode perlijejo, zato da je naj beržej tudi Jezus po
Judovski navadi nekaj vode perlil, ga Bogu v da-
ritvo priporočijo, glavo vklonijo ino pohlevno prosijo,
da bi blagovolil oboje milo sprejeti ino je blagoslo¬
vijo s znamenjem sv. križa.

Ker so mešnik poprej sami dopernešena darila
razločili ino odbrali, so si pri tem roke zamazali, ino
treba je bilo po daritvi si nje očistiti ino vrniti. Se-
dajno mivanje rok pa je samo cerkveni običaj, kteri
mešnika opominja na znotrajno čistost, ker le čisti na
duši ino sercu dostojno stoji pred oltarjem ino pred
sv. obličjem božjim. Zato tudi pri vmivanju molijo:
V nedolžnosti si želim roke vrniti i. t. d.

Privši v pred sred oltarja še mešnik enkrat
dopernešene dare večnemu Bogu ponižno priporo-

103

čijo iao vernuvši se k vernim spomenijo tudi nje za
to  prositi, rekoč: Orate fratres i. t. d., t. j. ,,Molite
bratje,  da bode moja ino vaša žertva-posvetnica-
prijetna vsemogočnemu Bogu. u  na kar jim strežnik
odgovori: „Bi sprejel Gospod žertvo iz rok tvojih v
slavo ino čast imena svojega, tudi v našo korist
ino vesolne sv. cerkve svoje.”

Tak blizo že presvetemu obhajilu kipi mešniku
serce sv. pobožnosti, ktera jim skoro pregovoriti
ne da. Iskreno ino vroče, pa tiho molijo toraj na-
sledne molitve, ktere se zato tudi imenujo: tajne
ali tihe molitve.  One so skupnim čisto podobne,
samo da že bolj očitno od sv. obhajila govorijo.
Se tudi končajo, ko skupne — ali kakor da bi po¬
božnosti vneto serce prekipelo, začnejo mešnik jihov
konec glasno prepevati ino v nasledni slavni ino
hvalni pesmi, ki se ji pravi prefacion ali predgo¬
vor,  verne očitno primarjati, da bi tudi hvaležni
svoja serca povzdignuli ino sdruženi s nebeškimi
trumami večnemu Bogu čast ino hvalo dajali.

Zapopadek te hvalne pesmi se ravna po raznih
cerkvenih časih ino Svetkih, ali njeni konec je vsik-
dar trojni sanktus, t.j. sveti, sveti, sveti  i.t.d.
kterega je nekda ljudstvo pelo ino še ga zdaj tam
poje, kder se sv. meša v domačem jeziku služi,
kakor je to iz vekšine pri Slavjanih. V znamenje
začetka se zvončekom pozvanja. — Pa tudi zato se
pozvanja ali posebna sveča prižge, ali še več bakel,
da vžrne opomeni serčno ino pobožno moliti, kolikor

104

naj bolj zamorejo , ker se zdaj naj imenitnejši del
sv. meše začne, namreč mesni kanon t. j. mesno
vodilo  — čiga jedro je presveto obhajilo.
Verni si za voljo tega ponižno pokleknejo ino sv.
tihota se razlije po vesolni cerkvi. Mesnik sami po¬
tolažijo svoj glas ino molijo bolj počasno ino tak
raho, da se le sami čujejo, nasledne molitve, v kte-
rih vroče prosijo, da bi Bog nazoča darila milo spre¬
jel ino nebeški blagor ino blagoslov podelil naj po¬
prej svoji sv. katolški cerkvi, svojemu hlapcu pa¬
pežu , škofu, vladarju ino vsem katolškim kerstja-
nom. Tako moleč želijo spolniti, kar sv. apostol Pa¬
vel opominja, rekoč: „Prosim vas, da naj poprej
prošnje, molitve, priprošnje ino zahvale dopernašate
za vse ljudi, za kralje ino vse gosposke, da mirno
ino tiho živlenje vživamo lepo pobožno ino pošteno;
zakaj tak je prav ino dopadljivo pred Bogom, našim
izveličarjem. u  1. Tim. 2., 1. — 3.

Pri tem spominu za žive  se spomnijo tistih
posebno, ki so se jihovi prošnji priporočili, ka¬
kor nazoeih vernih ino vsih, za ktere so sosebe
moliti namenili. Ino da bi jihova molitva bolj krepka
bila, nazivajo poštljivo prečisto D. M., vse blažene
apostole ino mnoge mučence po imenu ino vse svet¬
nike sploh, da bi jim pomagali božjo milost ino po¬
moč sprositi po našem gospodu Jezu Kristu. Amen.
V starem zakonu so roke na glavo tistih žival pola¬
gali, ktere so mesto sebe Bogu darovali ino žertvo-
vali. S tim so nazočili, da bi radi vse svoje grehe

105

ino dolge na nje prenesli (položili), naj bi je s nji-
hovoj preliloj kervjo pred Bogom vrnile. V ravno
tem smislu položijo zdaj mesnik svoje roke na sv.
darila, je s sv. križem blagoslovijo, iuo prosijo, da
bi Bogu prijetne bile, nas s njim pomirile ino nam
k zveličanju pripomogle v Jezu Kristu.

Strežnik zdaj spet pozvoni, ker se naj svetejše
opravilo začne. Mesnik pobožno premižlujejo, kar je
Jezus v Jeruzalemu po zadnji večerji storil, kader
je to presv. daritvo vstanovil ino pervekrat sam obhajal
ino oni vse ponovijo in storijo, kar je on tam storil: vze-
mejo kruh, povzdignejo oči k sv.nebesom, zahvalijo, po-
križaje blagoslovijo ino rečejo prav razločno ino pošt-
Ijivo: ,,To je moje  telo.” Kleknuvsi počastijo zdaj
presveto telo pod krušnoj podoboj ino vstavši ga
tudi ljudstvu povzdignejo v počešcenje. Strežnik da
s zvončekom znamenje. — Ravno tako primejo kupa
s vinom, zahvalijo, ga blagoslovijo ino izgovorijo be¬
sede Jezusove: ,,Tojekupa mojekervi, nove¬
ga in večnega zakona, skrivnost vere, ki se
prelije za vas ino za mnoge v odpušeenje
grehov. Kolikokrat koli to storite, storite
to v moj spomin.  Ko poprej telo, tako počastijo
ino molijo mesnik in verni tudi kerv Gospodovo. Tudi
iz zvonikov se ob svetkih pozvanja, ino nenazoče
vabi k molitvi presvete skrivnosti, nekervave daritve
sina božjega, ki se ponavlja na oltarju božjem.

Od sihmal, po izgovorjenih besedah Jezusovih,
je nam on sam pod vidnoj krušnoj ino vinskoj po-

106

doboj čisto tak nazoč, kakor nekda na križu, sam
se za nas nevidoma darujoč s telesom, kervjo ino
dušoj v naj velkši pokornosti ino ljubezni, svojemu
nebeškemu očetu v daritvo slavno, častno, pomirno,
zahvalno, prošivno, na nekervavi način, po svojem
vidnem namestniku, mešniku.

Na vse to mislijo živo po sv. obhajilu mešnik
ino včrni; zato molijo iskreno ino preponižno, da bi
Bog to ponovljeno, nemadeno, čisto, posvečeno da¬
ritvo blagovolil tak milostivo sprejeti, kakor je mi-
lostivo sprejel dar pravičnega Abla, ino očaka
Abrahama ino svojega visokega mešnika Melhizedeka,
ino da bi vsem, ki se nje dostojno vdeležijo, svojo
božjo milost podaril ino blagoslov nebeški po Jezu
Kristu. Amen.

Ljubeznivo molijo zdaj tudi za tiste, ki so že
iz časnosti v večnost preminuli, pa še si ne vživajo
obličja božjega, namreč za vse verne duše v očiš¬
čenju, da bi se Bog črez nje smilil ino jim dal večni
mir ino večno izveličanje po Jezu Kristu. Zakaj pra¬
va ljubesen seže črez grob; ljubezniva daritva Kri¬
stusova obseže žive ino mertve.

Pri tem spominu za mertve  se mešnik tudi
tistih posebno spomnijo, ki so jim posebno priporočeni.

Po tem še mešnik enkrat v pričo ponovljene da¬
ritve za nazoče žive molijo, ino spomenuvši se člo¬
veške nevrednosti vdarijo, na pol k vernim obernjeni,
skrušeno na perse rekoč: „Tudi nam grešnikom,
tvojim služebnikom, ki na obilno tvojo milostivnost

107

zaupamo, daj delež s tvojimi sv. apostoli, mučenci i s
vsemi svetniki po Jezu Kristu, po katerem, s katerim
ino v katerem ti vsikdar vse dobro stvariš, posvetiš,
oživiš, blagosloviš ino podeliš, sebi i sv. Duhu v vso
čast ino hvalo. Amen.”

Med toj molitvoj prekrižajo mešnik v znamenje
živega spomina na križno daritvo s krušnoj podoboj
večkrat vinsko, povzdignejo potem obe eno malo,
kakor da bi ju vnovič darovali, ino sklenejo tak ka¬
non, naj imenitneji del sv. meše.

Ali v živi nazočnosti ponovljene presvete daritve
Kristusove, iz ktere nam tak obilno božje milosti
prihajajo, molijo še zdaj mesnik zaupljivo ino s serč-
nim glasom Oče naš, ktero molitev nas je Jezus
sam učil ino v njoj naučil si v njegovem imenu vse
prositi, kar je dušiitelu koristno ino potrebno. Zad¬
njo prošnjo izreče strežnik vimenu vernih ino meš¬
nik jo sklenejo s besedoj amen, kar očitno kaže,
da mešnik ino včrni skupno pri sv. mesi molijo ino
darujejo.

Primši s desnicoj zlato plitvico, molijo mešnik
po Očenašu, ko da bi zadnjo prošnjo nastavljali:
da bi nas Bog rešil od vsega zlega preteklega, zdaj-
nega ino prihodnega ino nam milostivo mir podelil,
da bi brez greha ino straha srečno živeli, se s plit—
vicoj prekrižijo ino sv. hoslio na njo položijo. Od-
krivši kupo ino poštljivo kleknuvši razlomijo nad
njoj hostio na dvoje; oil ene polovice vlomijo spet
košček, ino ga v kupo spustijo. To je bilo nekdaj za

108

njihovo obred. Ostalo položijo na plitvico; to je bilo
poprej za obred vernih. Slično pa ti razlom sv. Jio-
stie lehko pomeni silno smert Jezusovo, kteri nas
je s Bogom pomiril; zato želijo tudi mešnik vernim
pri lamanju sv. hostie mir Gospodov.

Po tem molijo ino počastijo Jezu Krista, skri¬
voma nazočega v sv. resnem telesu, ino se pobožno
pripravljajo k sv. obredi.  Zato bijejo mešnik
trikrat ponižno na perse rekoč: „0 jagne božje, ki
odjemleš grehe sveta, smili se črez nas.“ Tretjokrat
pristavijo: „daruj nam mir. u  Se tri podobne molitve
premolijo.

Tedaj kleknuvši primejo mešnik s levicoj pre¬
sveto rešno telo, se na pol obernejo ino zmes na
perse bijoč izgovorijo trikrat pobožno ino pohlevno
besede paganskega stotnika: „0 Gospod, jas ni-
sim vreden, da greš pod mojo streho, te-
moč rečisamo eno besedo ino zdravabode
m o j a duš a.“

Ino obred  o vaj  e se molijo ponižno: „Te!o
(kerv) Gospoda našega J, Krista ohrani
mojo duš o v večno živlenje. Amen. u  Ino
vživaje presveto rešno telo ino kerv hvalijo ljubezni
vnetega serca Boga za to preveliko milost, ki jih
v tem presvetem svetstvu  skrivoma edini s
Kristusom ino vdeleži njegove smertne daritve.

Kar mešnik-molijo tudi verni na tihem. Nekda
so tudi s njimi vred k vs. obredi pristopili, kar še
se zdaj sem no tja pri nekakih posebnih obhajilih

109

zgodi. Barem morajo na duhoven način  Kristusa
vživati t. j. sv. poželjenje obuditi, da bi vredni bili,
ga sprejeti.

Med obredovanjem vernih so v starih časih
psalme peli, komur v spomin zdaj mešnik po obredi
ino spravljeni kupi samo eno verstico iz na levi
stran spet prenesenih mesnih knig molijo. Zato se
tudi ta molitvica veli komunio t. j, obredna  mo¬
lit  v a.

Po sv. obredi, kder so se s Kristusom sedinili
na svetstven ali samo duhoven način, si mešnik ino
verni ponovijo bolj milo ino zaupljivo uzajemni blagi
pozdrav: Gospod s vami , 44  — „ I s duhom tvojimi 4

Potem stopijo mešnik spet od srede na levo stran
oltarja ino molijo poobredne molitve,  ktere so
po obliki ino broju skupnim ino tihim molitvam celo
jednake, zapopadejo pa bolj hvalo za sprejete milosti
ino milo prošnjo, da bije nam Bog blagoslovil. Zdaj
je konec meše. Mešnik še hitro enkrat verne po¬
zdravijo s blagim pozdravom: Gospod s vami,
ino potem njim konec meše  oznanijo rekoč: Ite
misa est t. j. ite meša jeste  (sporočena.)

V poprejših časih so po mesi več molitev mo¬
lili, za to so mešnik vernim ne rekli oditi, temuc so
nje povabili še s njimi moliti rekoč: Benedikamus
Domino t. j. hvalimo Gospoda.  Za toga voljo
še se zdaj v adventu, v postu ino ob drugih pokor¬
nih dnevih reče: Benedikamus Domino, mesto : Ite
missa est.

110

Ali sv. materi katolški cerkvi bi se nemilo zdelo,
če bi svoje otroke brez božjega blagoslova odpustila.

Zato še se mešnik spet naprej obernejo, globoko
vklonjeni še enkrat serčno prosijo, da bi 'sečni Bog
presveto darilvo milostivno sprejel ino nam svoj
blagor ino blagoslov podelil ino se vernuvši bla¬
goslovijo  verno občino s sv. križem rekoč : N a j
vas blagoslovi vsemogočni Bog Oče, ino
Sin, ino sv. Duh.  Amen.

Poslednič še preberejo začetek Ivanovega sv.
evangelja, kteri oznanuje večno bitje sina božjega
v Bogu ino njegov prihod v človečtvo skoz svoj
porod v mesu ino opominja mešnika ino verne, to
previsoko skrivnost globoko ino živo si v serce
vtisnuti ino hvaležno ino zvesto po sv. veri živeti. *
— Samo po tistih nedelah, križevnih in pokornih
dnevih, na ktere kakši svetek pride, da se toraj pri
sv. mesi sveteni evangelj bere, se na koncu meše
mesto Ivanovega evangelja prebira evangelj nedelni
ali križevni ali pokornega dne,  ino to je vzrok, da
se ob tih dnevih mešne knige spet na pravo stran
preneso.

Pohlevno ino pobožno, kakor so k oltarju pristo¬
pili, se podajo mešnik zdaj spet nazaj v žagreb,
slečejo cerkveno obleko, ino zahvalijo Boga serčno
za blagoslov nebeški, ki so ga po sv. daritvi prijeli.

Ako zdaj na koncu celo sv. mešo pregledamo,
nam dozdajno, če ravno kratko razjasnenje sv.
mešnih običajev ino molitev dovoljno kaže, da je

111

vse visokega, pobožnega pomena, lepo podučno ino
obudno, da vse nebeške resnice sv. vere očitno na-
zočuje ino obilno sv. misli ino občutke v sercu obu-
duje. Tu si kerstjan lehko zgledne, kak se ima s
Kristom vred večnemu Bogu darovati s dušoj ino
telom, mu pobožno vdan, ponižno zahvalen, poln lju¬
bezni, zvesti ino pokoren v vsaki reci do smertne
ure. (Glej str. 9. št. 9.) — Za istino ! kdor sv. meso
po njenem visokem pomenu v vsili njenih delih pre-
štima (razumi) , ino ve iz njih brati, kar umu ino
sercu pravijo, bo v njih lehko spoznal ino začutil
milo luč sv. Duha, kteri je cerkvo razsvetil vse tak
modro vravnati, kakor je božji časti ino izveličanju
vernih naj bolj primerno.—In kdor sv. meso vredno
posluša ino vse pobožno premi.šluje, dobi gotovo bla¬
goslov, kteri iz nje tak obilno rosi'. Vera, upanje
ino ljubezen se mu bode oživela, da iskreno ožali
ino čerti svoje grehe; da sv, obljube stori ino se
popolnoma poda v sv. božjo voljo, s ednoj besedoj :
obdarjen s milostjo božjoj bode hišo Gospodovo za¬
pustil ino blagoslov nebeški ga bode domo sprem¬
ljal k vsakemu opravilu. Pobožni kerstjani se za tega
voljo ne zadovolijo samo po nedelah ino Svetkih sv.
mešo poslušati, temoč tudi po delavnikih, kader le
vtegnejo, ino vidoma rasejo v kreposti, srečni zado-
volnosti ino dobrih delih za nebesa.

112

II. Sveta svetstva.

Da bi človek zamogel se vredno vdeležiti odrešne
daritve Kristove, ktera se v sv. mesi ponavlja, ino
po bezkončnih zaslugah presvetega odrešenika spet
otrok božji ino njemu prijeten dar postati, nas J. K.
nije samo učil, česar je za to treba, temoč je tudi
sedmera svetstva (sakramente) postavil, v kterih
nam oznanjene in k tomu potrebne milosti daruje
pod takšim vidnim znamenjem, ktero nevidno milost
očivestno nazočuje.

Svetstvo je tedaj taka narcdba Jezu Krista,
ktera dušo posveti.  To že pove ime. Bolj očitno
ino razločno še to pove latinsko ino laško ime: sakra-
ment, (sakra mente) t. j. sveta misel, namreč taksa
naredba, takse opravilo, ki napravi misel sveto; ki
posveti.

Svetstva pa posvetijo  na troji način: a) ali
znovič svetost podelijo, ali b) podeljeno povišajo,
ali c) zgubljeno spet pridobijo. (Sbor Trid. 7. sed.)
(Kakšo nevidno milost pa ktero svetstvo podeluje,
nazoči očivestno zvunajno vidno  znamenje; za
voljo tega spadajo svetstva tudi k zvunajni službi
božji.) (Glej str. 8. št. 7.).

Svetstva so sedmera: 1. sv. kerst; 2. sv. po-
terda; 3. presveto resno telo; 4. sv. pokora; 5. sv.
posledno olje; 6. sv. mesni red; 7. sv. zakon. —
Ravno sedem jih je, da so v našem živlenju sed¬
mere glavne okolnosti, kder božje pomoči posebno

113

potrebujemo, 1. kader iz prirojenega grešnega stana
v cerkvo iuo kraljestvo Božje prestopimo, po J. Kri¬
stli prerojeni na duhu kakor v nove stvari (kerst);
2. kader s letmi skušnjave priraso ino vojska s njimi,
da nas ne obladajo (poterda v veri) ; 3. kader nebeš¬
ke dušne hrane potrebujemo ino se s Kristusom po¬
polnoma sediniti ino okrepiti želimo (rešno telo , sv.
obred); 4. kader slabi zagrešimo ino ločeni od Boga
si razjokani in skesanega serca odpušeenje grehov
prosimo ino spravo s njim (pokora} ; 5. kader kdo
v duhovni stan — v dušno službo stopi (mesni red);
ali 6. kader kdo v zakon stopi ino za časno ino več¬
no srečo sebi sporočenih nevmerljivih duš skerbeti
ima (sv.  zakon); 7. kader hude bolečine, smertne
brhkosti ino groze prihajajo (po,sledno olje).

Razun presvetega resnega telesa, ktero je Jezus
po zadnji večerji pred svojim terplenjem vstaiiovil,
je on vsa ta svetstva oskerbel po svoji vstanitvi,
ko se je večkrat svojim učencem prikazal ino nje
kakor nam apost. djanje 1, 3. pravi, bolj na tenko
črez kraljestvo božje podučeval.

V starem zakonu so že tudi (nekakša) svetstva
imeli, ali kakor druga služba božja so tudi ona bila
nepopolna, ker je čas dopolnjenja šele v Jezu Kristu
prišel; so bila bolj podoba pomoči, ko prava pomoč.

I. Sv. kerst.

Vsih pervo ino naj bolj potrebno svetstvo je
kerst. On je kluč, kteri dveri odpre v cerkvo ino

8

114

kraljestvo Jezusovo vsim, ki hočejo v trojnoedinega
Boga verjeti, se greha odpovedati ino po sv. božji
volji živeti: „Pojdite po vsem svetu, ino učite vse
narode ino je kerstite v imenu Očeta ino Sina ino
sv. Duha “ Mat. 28, 19. „Resnično, resnično ti po¬
vem, reče Jezus k Nikodemu , kdor se ne prerodi
iz vode in sv. Duha, ne pride v kraljestvo božje.“
Jv. 3, 5.

Nek kerst so že Judje imeli. Ce je namreč kter
pagan k njihovi veri prestopil, so ga s vodoj polili
v znamenje, da se ima odzdaj vsih paganskih vraž,
grehov, hudobij ino krivic čistega ovarvati. Tudi Ivan
kerstnik je tiste, ki so hoteli v carstvo Mesijevo
priti, s vodoj poli! ino kakti grehov vrnil, njim rekoč,
da se naj spokorijo.

Po zapovedi Jezusovi so apostoli hitro po spre¬
jetju sv. Duha učiti začeli ino so v Jeruzalemu blizo
tri tisuči Judov kerstili, ki so njim verjeli, nje spre-
vodivši k potoku ali reki, kder so je s vodoj po¬
škropili ali polili. Tako so tudi oni ino ostali vere
oznanovavci drugod storili, ko nam n. p. apost. dja-
nje 8, 38. od učenca Filipa pravi, kteri je denarni-
čara Etiopijske kraljice Kandace pojdoč podučil, ino
kader sta se do vode perpeljala, ga tam kerstil.

Kader so kerstjani mir ino cerkve dobili, so po
navadi le v cerkvi kerstili, ino sicer den pred velkih
Svetkih, posebno v saboto pred vuzmom ino duho-
vim, zato še se zdaj na velko ino duhovo saboto
kerstna voda blagoslavlja. Zmes od enega do druge-

115

ga kerstnega časa so nove keršence skerbno v veri
ličili, opominjali ino na kerst pripravljali. Počasi so
začeli v vsakem času kerstiti ino tudi male otroke
ino novorojeno deco, 1. zato, ker je potrebno ino
koristno, da se grehu ko naj bcrž huda moč od¬
vzeme ino prereže, 2. zato, ker nije dvomiti, da bo
vsaki dorašeni gotovo zelo rad, da je hitro od mladih
nog k Jezusu prišel ino si njegovih posvečujočih
milosti ino naukov vžival; 3. da že so tudi od za¬
četka včasi tako storili. Ireneus f 253 piše: „Od apo¬
stolov je cerkev šego sprejela tudi otroke kerstiti.”
Ino Gregor Nazianski piše: „Naj ti ne utegne greh
tvojega otroka pogubiti; že od zibele ga naj Duh
čisti.”

Po starih zapovedih se v cerkvi kersti; le zelo
slabo ino bolehno dete se sme tudi doma ali drugod
kerstiti.

Ičerstni običaji pa imajo sledeči red ino pomen:

Kerščenec pride k cerkvenim vratam ino čaka
tam; zakaj stopiti v sv. hišo Gospodovo še nima
pravice, ker še mu nije posvečen. On ne pride sam,
temučs botrom i sbotroj, ki sta priči sv. zaveze, ktero
zdaj keršenec s Bogom stori. Pri malih otrokih tudi
mesto njih govorita, ino sv. obljubo storita.

Mešnik pristopijo, obdani s modroj nadramnicoj
ino dajo pred vsem ksrščencu ime nekega svet¬
nika,  zato da bi mu svetnik bil prošnik pri Bogu,
lep izgled nasledovanja ino spomin, da zdaj v občino
svetnikov pride ino ima sveto živeti.

8 *

116

Po lem prašajo mešnik keršcenca: J. „Kaj si
želiš od cerkve božje ?” ino on sam ali boter ali bo¬
tra odgovori: „Vero.” „Kaj ti da vera?” Odgov.
„Večno živlenje.” Na to mu rečejo: „Če hočeš v
živlenje priti, derži zapovedi, ljubi gospoda, Boga
svojega iz celega svojega serca, iz cele svoje duše,
ino iz cele svoje misli; ino bližnega kakor samega
sebe.”

Po tem vdihnejo mesnik kerščencu v obraz mo¬
le , da naj nečisti duh iz njega izide ino prostor da
sv. Duhu rszsvetniku; ga na čelu ino persah pre-
križijo ino opomenijo verno nebeške zapovedi spol-
novati ino se tak zaderžati, da zamore stanišče Božje
biti; Boga pa prosijo, da bi ga posvoji veliki milosti
razsvetil, greha očistil ino obvaroval ino mu k obilni
pobožnosti pomagal. — Tomu v očividen spomin
vtorijo keršeencu trohico blagoslovljene soli v usta,
kar pomeni: Kakor sol jedi' gnilobe obvarje, nje
zdrave ohrani ino požlahti, tako se naj keršeenec
ovarje s kerstnoj milostjo dušne gnilobe, grežne po-
želčnosti, naj samega sebe zalaja ino čerstvo rase v
žlahtni keršanski modrosti. Sol je tedaj podoba ker-
šanske modrosti, ktera bo odzdaj v keršeencu živela
ino gospodarila. — Za toga voljo zarote zdaj meš-
nik nečistega duha, mu kakti zapovedavši s iztegnje-
noj rokoj, da naj pobegne, ino da nima nobene ob¬
lasti več do tega služevnika ali do te služevnice
božje, ki se Kristusu posveti ino s njegovim zna¬
menjem, s svetim križem zaznamna.

117

Na to položijo mešnik na kerščenca nadram-
nico, (štolo) ki pomeni opravičenje, ino ga peljajo
v cerkev, kder pred oltarjem Božjim ali per kerstirni
fkerstnem kamnu) na glas Apostolsko vero ino
Očenaš  zmoli, ki vse zapopadeta, kar hoče ino
ima v prihod verovati ino si prositi. Nekda niso ni-
koga kerstili, ki ni tih 2 molitev razumel ino na pa¬
met znal. Ino v očividen spomin, da bi svoje uho
popolnoma keršanski resnici odperl ino njeni blagi
duh občutil kakor prijetno dišilo, se mu mesnik ušes
ino nosnic s slinoj doteknejo, rekoč: „Efeta to je,
odpri se. u  ,,K prijetnemu dišilu.“ To spomni kakor
je Jezus Čudovitno ozdravil gluhonemca. Mark. 7, 31.

Zdaj sledi kerstna obljuba.  Keršeenec mora
terdno ino zvesto obljubiti, kar Bog od njega terja.
Za to ga mesnik resno prašajo: „Se odpoveš hu¬
diču ?“ ino on sam ali boter odgovori: „Odpovem
se.“ „Ino vsemu njegovemu djanju?“ — Odpovem
se.“ „Ino vsoj njegovoj gizdosti? — Odpovem se.‘ c
„Verješ v Jezu Krista, sina njegovega, edinega,
Gospoda našega, kije  rojen bil ino je terpel? —
Verjem. u  ,,Vcrješ v sv. Duha, edno, sveto, ka-
tolško, keršansko cerkev, občinstvo svetnikov, od¬
puščanje grehov; vstajanje mesa ino večno živlenjc?
— Verjem. u

Ali to obljubo deržati nije lahka reč; zakaj duš¬
nih sovražnikov je dosta ino boj s njimi terpi do
smertne ure. Zato je nebeške pomoči ino milosti
treba, kteroBog tudi kerščencu milostivo podeli, kar

118

pomeni ino nazoči sv. olje, s ktetim ga mešnik po-
mazile rekoč: „Poinazilim te s oljem izveličanskim
v Jezu Kristu, gospodu našemu, da imaš večno
živlenje. 44  ,,Amcn.“

Na persah  ga pomazilijo, naj bi okrepljen
skoz milost božjo serčno se vojskoval proti znotrajnim
sovražnikom t. j. proti vlastnoj lmdoj poželčnosti;
ino na plečih,  naj bi svoj križ voljno nosil ino
zvunajne sovražnike srečno premagal, t. j. svet ino
njegove skušnjave. Za srečno zmago mu Bog obe-
ča za plačilo večno živlenje;’ ino ta uzajemna ob¬
ljuba med Bogom ino človekom se veli sv. kerstna
zavez  a.

Ker pa v duhovni reči sila ne velja: ker vsako
svetstvo ino vsaka milost božja le tistemu blago po¬
maga, kteri jo serčno želi, ino prostovoljno prime,
prašajo kerstnik trikrat keršeenca: ,,J. hočeš kerš-
čen biti ?“ ino ako on to vseli poterdi, rekoč: „Ho-
čem“ ga kerstijo. (Za voljo dece glej predi.)

Pri kerstu ga trikrat s naravnoj vodoj križema
po glavi poidejo, rekoč: ,,J. kerstim te v imenu
Očeta j- ino Sina -j- ino sv. Duha -j- Amen, 11  t. j.
prerodim  te skoz neskončno milost trojnoedinega
Boga, da si 1. grehov očiščen; 2. jih kazen rešen;
3. božje milosti deležen; 4. opravičen ino posvečen
otrok božji; 5. sprejet med občino svetnikov (v cerkvo);
6. dedič nebeškega kraljestva.

Nckda seje  kerščene celo pod vodo vtonil, kar
je naznamnalo, da je stari človek pokopan ino da
novorojen v Jezu Kristu vstane.

119

<r

Po kerstu pomazilijo mešnik keršenca s sv.
križmoj na temenu v znamenje zadobljene okrepe
ino imenitnosti, da je odslej pomaziljenec Gospodov,
njemu posvečen za vsikdar. Zraven molijo: „Bog
vsemogočni, Oče Gospoda našega Jezu Krista, kteri
te je prerodil iz vode ino Duha svetega, ino kteri
ti je dal odpuščenje vsili grehov, On te naj poma-
zili s izveličanskoj križmoj f v tistem Kristu Jezu
Gospodu našemu v večno živlenje.“ „Amen. “ :? Mir
ti bodi. a

Tak si Kristus s kerstom dušo zazna  mn  a za
svojo vlastino, za svojo odrešenko. Nikdo nji ne more
več tega znamenja odvzeti; s seboj ga bode prinesla
v večnost pred sodnika sebi v slavo ali obsojo.

Naj pa bi keršcenec nikoli ne pozabil ne svoje
imenitnosti, ne velikih milosti, kterc je sprejel, ne
presvetih dolžnosti, ktere je prevzel, mu kerstnik
podajo: 1. križevnik  (belo oblačilo), kije  podo¬
ba kerstne nedolžnosti ino dopadljivosti božje, rekoč;
„Prejmi belo obleko in jo prinesi neoskrunjeno pred
sodnico našega Gospoda Jesu Krista, da imaš več¬
no živlenje. Amen.“ Pervo nedelo po vuzmu so pc
božji službi to oblačilo zopet izslekli, zato še sc zdaj
veli: bela nedela.  2. podajo kerščencu gorečo
svečo  — podobo žive vere, ktera mu odsihmal naj
sveti, ino svete ljubesni, ktera mu naj serce segreva, re¬
koč : „Prejmi gorečo svečo ino brez zagrešenja (nepo-
svarljiv) hrani svoj kerst; derži zapovedi božje, da bodeš

120

zamogel, kader Gospod na svatbo pride, njemu naproti
iti s vsemi svetniki vnebeškoj domovini, da imaš več¬
no živlenje ino živiš od vek do vek. Amen.“

Zadnič keršeenea poslovijo s ljubeznivim po¬
zdravom: „J. pojdi v miru ino Gospod bodi s teboj.
Amen. w  V siii,  če bi preslabo dete lahko naglo
vmerlo, se naravnost kersti v imenu Očeta, ino Si¬
nu, ino sv. Duha, ino vsi drugi običaji se popuste.
Tak sme v sili razun mešnika tudi vsak kerstjan,
vsaka kersfjanka kerstiti, ino taksi kerst za silo
velja ino je resnično svetstvo.

Sv. kerst pa včasi nadomesti serčna žela
po njem, ali prelita kri za Kristusa. Ce namreč kdo
iskreno želi keršeen biti ali če ima kdo tak močno
vero ino ljubezen do Jezusa, da clo kerv ino živ¬
lenje za njega daruje, te velja želja ali kerv za
kerst. Zakaj Bog, ki serce ino obisti pregledava,
vidi da taksi že čisto Jezusu sliši. — Ce je kateri
tistih, ki so se dali k kerstu pripravljati vmerl pred
kerstom, so ga že kerstjana računili, keršcenega po
sv. želji, ali po kervi, če je pred kerstom za Kri¬
stusa silno smert storil, ko n. p. sv. Emerenciana.

Navada je, da botri keršeenea darujejo. Poker-
šanski šegi mora darilo biti pobožnega pomena, da
še doraščenega keršeenea spominja na sv. kerstno
obljubo, na prevzete velike dolžnosti ino na čast ino
ljubezen, ktera botrom gre. Bolj primerno kerstno
spomenilo ko denar, ali ktera posvetna dragotina je
zato n. p. slika kerstnega svetnika, sv. križ, škro¬
pilnica za posvečeno vodo i. t. d.

121

Obletni kerstni den, kakor tudi god kerstnega
svetnika mora vsakemu kerstjanu blag vesel den
biti, kterega bolj serčno ino častno obhaja, ko den
rojstva, zato ker rod le kratko pozemeljsko živlenje
da, kerst pa v večno ino nebeško prerod/. Naj lepše
ga obhajamo, če pred živim Bogom sv. kersfno
obljubo vseli včrno ponovimo, ga za vse sprejete
milosti serčno ino ponižno zahvalimo ino svojo vero
ino zahvalo od leta do leta bolj obilno v dobrih delih
zkazujemo.

II. Sv. poterda.

Obljuba Jezusova: ,,Prositi hočem Očeta, ino
On bode vam dal drugega tolažnika, da vekoma pri
vas ostane, duha resnice.” Jv. 14., 16. ,,Nečem vas
zapustiti, ko sirote.” Jv. 14,, 17. ta vesela obljuba
se je nad njegovimi učenci srečno spolnila 50. dan
po njegovem vnebohodu, t. j. na duhovo ali na bin-
kištno nedelo. Sv. Duhje namreč nje prešinil, kakor
ognjeni plamen ino poprej nevedni, slabi, dvojeei,
boječi ino sebični učenci so na enkrat razsvečeni,
močni, stanovitni, serčni ino polni sv. ljubezni. Tako
so sv. Duha ino skoz njega poterdo v veri vsi verni
sprejeli, črez ktere so apostoli po zapovedi Jezusovi
molili ino svoje roke polagali, kakor nam to poterdi
Apost. djanje 8. 14. Ko so namreč apostoli v Jeru¬
zalemu zvedili, da je učene Filip v Samariji njih
dosta k veri v Jezusa obernil ino kerstil, so tja
poslali Petra in Ivana, ki sta črez uje molila, ino

122

njim roke polagala ino tak so sprejeli sv. Duha. Ravno
tak novokeršenci v Efesu, ko njim je apostol Pavel
roke vpoložil. 19., 6. Katere iz med jih pa je Bog
k posebnemu poslu izvolil, tisti se so tudi dobili
posebne čudovitne dare od sv. Duha. 10., 44 — 46;
redoma  pa vse v veri poterdi, da jo zamorejo sta¬
novitno spoznavati inoz vesto po njoj živeti. — Kar so
apostoli storjali, storjajo tudi njih nasledniki, škofi.
Moleč vpolagajo vernim roke ino njim tako podelijo
sv. Duha. Ino to opravilo je svetstvo sv. birme ali
sv. poterde v veri. Zakaj Jezus je sv. Duha vsim
svojim vernim obečal in poslal ino njegova poterda
v veri še je zdaj vsim ravno tako potrebna proti
skušnjavam ino hudobijam sveta ko nekda.

Sv. poterdo  so spervega, dokler so same
doraščene keršcevali, hitro po kerstu delili, ko smo
slišali. Zdaj pa, ker se mahom novorojeno dete kersti,
ktero še nobene posebne poterde ne potrebuje, se
deli mladencem ino mladenkam ravno v tistoj dobi,
kader njim je višje pomoči ino poterde naj bolj treba,
namreč kader njim s letmi skušnjave priraso ino
dolžnost svojo s vero že s besedoj ino djanjem zka-
zati. Redoma delijo škofi sv. poterdo ino le v sili,
če bi nobenega škofa blizo ne bilo, pooblastijo sv.
oče kterega drugega mešnika. Po navadi se birma
deli na diihovo, pa tudi vsak drugi čas, kader škof
svojo škofijo obhajajo, ino sicer v cerkvi ali v
kterem bližnem pristojnem kraju. — Ker je sv. birma
poterda v veri, se ve, da mora poterdenec že v

123

včri dobro podučen biti, ino ker ona božjo milost
pomnoži, jo mora v božji milosti sprejeti ino se tedaj
grehov v pokori očistiti, ino si preserčno želeti ino
prositi od sv. Duha tistih milosti, ktere so mu k iz-
veličanju tak močno koristne, če ravno ne neobhodno
potrebne, kterih pak si sam dati ne more.

Običaji pri sv. poterdi so sledečega reda ino
pomena :

Poterdenci pridejo v cerkvo ali v drugi odločen
kraj s svojimi botri, poterdenke s botrami ino imajo
pri sebi svedočtbo svojega dušnega pastirja, na kte-
rem je zapisano ime si izvoljenega poterdnega svet¬
nika varuha ino da so dostojno pripravljeni. Tu se
po spoli v dve versti postavijo, botri ravno za svojemi
poterdenci, si vsi pokleknejo ino en mešnik zmolijo
s njimi ino njim pomagajo obuditi tri božje kreposti,
ktere bi pri vsakem sprejetju kterega koli svetstva
morale vseli v nas prav žive biti. — Zdaj stopijo
škof, v beli plajš oblečeni, s strežnimi duhovniki
pred oltar ino skienuvši roke molijo črez klečeče po-
terdence, da bi sv. Duh črez nje prišel ino njim
Bog milostivno za njegovo sprejetje serca pripravil
ino posvetil.

Potem iztegnejo siroma roke črez poterdence
ino molijo, naj bi nje večni Bog napolnil s sedmeroj
milostjo sv. Duha namreč s darom 1. modrosti, 2.
razumnosti, 3. soveta, 4. moči, 5. vednosti, 6. bogo-
blažnosti, 7. straha božjega, ino vse s sv. križem
blagoslovijo.

124

Zdaj vsi stanejo, vsaki boter položi odzaja svojo
desnicona desno ramo svoj ega poterdenca, karpomeni,
da hoče pomočnik ino varuh mladega vojaka Jezu-
vega biti, ino škofprivšipo redu k vsakemu, mu položi¬
jo roke na glavo, ino ga na čelu križema s sv. križmoj
pomazilijo davši mu novo ime rekoč: ,,J. naznamnam
te s znamnjcm sv. križa ino poterdim te s križmoj
blagora v imenu Očeta j- ino Sina -j- ino sv. Duha -j*.
Amen.” Potem ga eno malo po licu vdarijo, rekoč:
„Mir s teboj!”

Poklada škofovskih rok pomeni varstvo ino
brambo božjo v vojski za dušno zveličanje. Križ
na čelu pomeni, da mora vero križanega Je¬
zusa očitno pred celim svetom spoznavati. Vdarec
po licu pomeni, da mora kakor učene Jezu Kristov
krotko ino voljno za sv. vero tudi preganjanje ino
krivico terpeti ino zvesto samega sebe zatajati, da
najde mir tu ino tam.

So vsi nazoči poterdjeni ali birmani, si vmijejo
škof roke, strežni duhovni pa tečas molijo za obilne
dare keršencom podeljenega sv. duha ino da bi Bog
milostivo spolnil, kar so škof nad njimi storili. Potem
tudi škof za to prosijo 5 zadnič pa nje blagoslovijo.
Poierdenci se serčno sv. duhu zahvalijo ino odidejo
pošteno iz sv. mesta.

Po takem že tedaj obred izreče, da: Sv. poterda
je svetstvo, kder lserstjan, kader mu škof roke po¬
ložijo, ga s križmoj pomazilijo inočrez njega molijo,
dobi milost duha, kateri ga v veri poterdi iuo okrepi,
dajo zamere stanovitno spoznavati inoponjoj živeti.

125

Križma, ktero škof, (kakor tudi olje za keršcence
ino bolenike), vsako leto na veliki četertek posveču-
jo, obstoji iz posvečenega olja ino palzama, ktera
dela prav očivestno naznamnata, kar to svetstvo po¬
maga. Olje okrepi namreč telo ino mu naredi ude
gibke ino plivke. Za tega voljo so si nekdajni bo-
rivci s njim ves život oljili (mazali). Palzam pa pre¬
blago diši ino še ima vlastnost rane ovarvati gnilobe.
Križma tedaj pomeni, kakor sv. poterda ali birma
človeka okrepi ino vkreti za duhoven boj, ino kakor
mu sv. Duh pomaga se grešne gnilobe ovarvati, da
bo po besedi sv. apostola Pavla skoz svoje kreposti
ino pobožna dela dobro dišilo Kristovo.

Da se sv. križma ne oskruni, so nekda vsakemu
poterdencu pomaziljeno čelo s trakom obvezali in
tak dolgo obvezano pustili, dokler se križma ni vsu-
šila. Zdaj jo strežen mešnik hitro s soljo ino pamu-
kom čisto zbrišejo, ki se potem v cerkveno svetišče
deneta.

Od kraja je sv, Duh svoje dare večkrat očividno
delil, kakor je to k razširanju sv. včre tudi bolj po¬
trebno bilo (ap. djanj. 10., 46.); pozneje pa ino zdaj
deli svoji milosti na tihem ino skritem v notrajnem
človeku. On opominja v pravem hipu na pravo res¬
nico ; razsveti; primat ja; svari; krepča; tolaži; raz-
veseluje ; hvali; kaznuje—vse, kakor je komu treba,
vseli ino vsikdar.

Bi le vsi njegov sv. glas vseli radi zvesto po¬
slušali! za njega lepo prosili ino molili! Dan pa, o

126

katerem so sv. poterdo prejeli, njim naj bode vsik-
dar imeniten ino sveti. Naj tedaj botri pazijo, da
njih od blagega dušnega obhajila ne peljajo k posvet¬
nemu, raztrošnemu veselju ali nezmernosti i. t. d. kar
bi mahom sv. duha razžalilo ino omajalo ali zadu¬
šilo sv. sklepe bolšega živlenja. Bi za to stariši otro¬
kom take botre zvolili, kterim so sv. reči po pra¬
vici svete; kteri so sami pobožni, da njim zamorejo
v resnici izgled ino podpora biti vse žive dni!

Glede navadnih daril ali spomenil ino obletnega
spomina velja tudi tukaj, kar je na koncu kersta re¬
čeno. Str. 120. 121.

Jezus, kteri je dušo k bolšemu živlenju prero¬
dil ino jo v njem s sv. duhom poterdil, hoče tudi
njeni živež ino rednik biti, da na potu zveličanja ne
peša, ne medli, ne omaga, ko nam (o zagotovi, re¬
koč: „Jaz sem kruh živlenja. Kdor k meni pride,
ne bode gladal, ino kdor v mene verje, ne bode
žejal.” Iv. 6, 35.

Za tega voljo je tudi tolažno obljubo storil, vsik-
dar pri nas ostati, rekoč: „Glejte! jas sem pri vas
vse dni do konca sveta.” Mat. 28, 20.

Vekoma nazoči med nami nas On, naš rednik,
navdaja, redi ino krepča s vsoj blagodarnoj milostjo,
ktera izvira iz njegovega včlovečenja, živlenja, uče¬
nja , terplenja, vmiranja, vstanja, poslanega duha
ino iz njegovega večnega srednikovanja.

III. . resno telo.

127

Za vidlj ivo znamnj e svoje večne  oži  v ne
na  z o eno  st  i pa je izvolil kruh ino vino. Namreč
pri zadnji „večerji vzeme Jezus kruli, ga blagoslovi,
prelomi, ga da svojim učencom ino reče: Vzemite
ino jete. To je moje telo, ktero bode za vas dano.
Ravno tak je po večerji vzel kupo, je zahvalil, jo
njim dal ino rekel: Pite vsi iz nje. To je moja kerv
v novem zakonu, lttera se bode za mnoge prelila v
odpuseenje grehov.” Ino je pristavil: „To storjajte
v moj spomin.” Mat. 26, 26. Mark. 14, 22. Luk. 22,
16. I. Kor. 11, 24. Ino to svetstvo se veli: pre¬
sveto resno telo.

Krušno ino vinsko podobo pa je Jezus zato za
vidljivo znamenje svoje večne, bistvene, oživne na-
zočnosti v tem presvetem svetstvu resnega telesa
izvolil, ker naj bolj očividno pokažeta, kako je on
rednik vernih duš. Kruh ino vino sta namreč naj
bolj občni ino navadni živež ino okrepa. Kakor se
zavžiti kruh ino vino celo v naše meso ino kri pre¬
meni ino nas živi, tako se Jezus s nami popolnoma
sedini ino nas živi' ino krepča k večnemu živlenju,”
kar spet očitno pove: „Kdor moje meso je, ino mojo
kerv pije, ima večno živlenje.” Iv. 6, 55.

Ko pak je Jezus zadnjo večerjo vžival, so ravno
bili presni dnevi,  za kterih je pri Jud.h kvaše¬
nega kruha najnč ne smelo pri hiši biti, tim manje
še ga jesti. Naj beržeje se je Jezus tedaj tudi
presmeca, (opresnjaka) t. j. opresnega, nekvašenega
kruha poslušil ino v njemu presveto resno telo po-

128

stavil. Za tega voljo pa je kruh, v kterem mi la¬
tinski katoličani presveto resno telo obhajamo, tudi
op resen  ali nekvašen iz čistega pčeničnega cveta
ino vode, iuo nas po besedah sv. ap. Pavla (I. Ko-
rinth. 5, 7) opominja, da očiščeni starega, grešnega
kvasa moramo s sv. sercem Jezusa sprejeti.

Krušna podoba pri sv. resnem telesu je od nek-
da že tenek okrogel kolač, okinčan s raznimi slika¬
mi, ki na Jezusa spominjajo, namreč: božje razpelo,
njegovo sv. ime, vuzmeno jagne, pšenično klasovje,
grozdje i. t. d. Ti kruh se imenuje hostia ali žert-
vina t. j. darilo sa daritvo. Iz pervega je hostia dosta
velkša bila, zato, ker so od nje tudi verne obredo-
vali ino jo za tega voljo na kosčekc lamali.

Druga podoba tega presvetega svetstva je vino
naravno ino iz grozdja vinskega tersa stišjeno; ali
obe podobi ste le k obhajilu sv. daritve potrebni, k
obredi dojde tudi edna. Zakaj Kristus, naš rednik,
kteri na veke živi, je pod enoj ino drugoj ravno tak
ves nazoč, kakor pod nju naj manšoj drobtincoj ali
kaploj. Le podobi se date razdeliti, nikoli pak večno-
živi Kristus. Takse vere je cerkva vsikdar bila. Ka¬
kor Jezus je tudi cerkva posvečeni kruh ali hostio
lamala ino s kosčeki verne obredovala. Ino če je
ravno od kraja po redi pod obima podobama obredo¬
vala, je vender dostakrat to tudi pod samo ednoj
podoboj storila. Tak je namreč bolenikom ino vjet-
uikom presveto svetstvo le pod krušnoj podoboj po¬
šiljala, mali deci pa ga je le pod nekimi kaplicami

129

vinske podobe delila. V pregonih so sv. resno telo
le pod krušnoj podoboj sprejimali, da bi jih vinski
duh iz ust Zadravcem ne ovadil. Ino vender so vsik-
dar terdne vere bili, da pod ednoj ko pod drugoj
podoboj celega živega Kristusa zavživajo. Slobodno
je tedaj cerkva pozneje zapovedala tako verne ko
duhovnike (zvun meše) samo pod krušnoj podoboj
obredovati, tim več, ker so jo silno važni vzroki k
tomu primarjali, namreč : a) da se mnogim vina hudo
gabi ; b) da se drugim strašno hreti s mnogimi iz
tiste kupe piti; c) da se vino pri obredovanju pre-
lehko razlije ino oskruni; d) da se skoro skisa ino
zavžito zdravju škodi; e) posebno pa, da ne obvelja
kriva vera tistih, kteri so obe podobi za neobhodno
potrebni oznanovali i. t. d.

V pervih časih so verni tolikokrat k obredi šli,
kolikokrat so opostoli sv. meso obhajali. Polni sv.
poželjenja so vsak den k nebeški mizi pristopili. Ino
da ne bi za grozovitnih pregonov, kader so se le
redko mogli sniti, s Jezu Ivristom razkrušeni bili, so
si sv. resno telo za vee dni s seboj vzeli ali diakoni
so ga njim domo prinašali.

Ko pa so v naslednih mirnih časih marsikteri
v zavživanju presv. resnega telesa, k zgubi nev-
merljive dušo, bolj vnemar ino mlačni postali, je sv.
mati cerkva zapoved dala, da ima vsaki pravi kerst-
jan vsako leto naj manj e enkrat  sv. resno telo
sprejeti, ino sicer ob velikonočnem času (vuzmu,
uzkersu), zato te, da po svojem začetku ino pomenu

9

130

na to naj bolj živo opominja, kar mi v ravno tem
času obhajamo, namreč terplenje, smcrt ino vstanitvo
Kristusovo.

Besede: nar m a nje enkrat,  že jasno kažejo,
da cerkva sv. obred večkrat  želi; saj enkrat jo
terja v zvunajni dokaz, da še je kdo Kristusov ino
da še hoče š njim biti. Kdor te priče ne da, saj en¬
krat v letu, tistemu se pogrozi cerkva s raznimi kaz¬
nimi, p. ga iz svoje cerkvene občine izobčiti (izkle-
nuti), mu cerkveni pokop odrečti i. t. d.

Starodaven že je tudi predpis, da mora vsaki,
razun bolenih, sv. rešno telo na tešče (teš) prejeti
ino v pristojni čednosti. To terja serčna spoštljivost
ino zahvala, ktero smo tej presveti skrivnosti dolžni.
Čistejši ko na telesu pa še moramo na duši biti,
„zakaj kdor nevreden je ali pije, si je ino pije k
sodbi, a  nas uči sv. ap. Pavel I. Kor. 11. 28.

Na dostojno pripravo ino vrednost opominjajo
za tega voljo tudi vsi običaji, ki so pri obredovanju
navadni.

Strežnik začne v imenu vsih konfiteor t. j.
očitno spoved  moliti ino opomeni s tem obredence
svoje grehe še enkrat serčno ožaliti. Po tem se
mešnik k njim obernejo ino zgovorijo čez nje dve
molitvici, v kterima njim za odpušcenje grehov ino
milost božjo prosijo, ino nje medzadnoj blagoslovijo.
Na to vzamejo malo hostijo, ino jo derže nekaj nad
kupo, rečejo: „GIejte jagne božjo, ktero odjemle
grehe sveta.“ S temi besedami hočejo obuditi živo

131

vero ino lerdno zaupanje na skrivno nazočega odre-
senika ino srednika Jezu Krista.

Ker pa je le tisti vreden sina božjega v se spre¬
jeti, kterega Bog sam vrednega stori, prosijo milo
trikrat, ino obredenci za njimi, zraven ponižno na
perse bijoč: ,,0 Gospod! nisim vreden, da greš pod
,,mojo streho, temoe reči le edno besedo, ino zdrava
„bode moja duša.“ Ter napravijo nad vsakim obre¬
denemu križ s presvetoj hostijoj ino ga s njoj obredijo,
serčno moleč: ,,Telo Gospoda našega Jezu Krista

naj obvarje tvojo dušo k večnemu živlenju. Amen. a

Polni naj serčnejše hvale za premili prihod Je¬
zusov ga obredenci ponižno molijo ino se popolnoma
s dušoj ino telom v njegovo sv. voljo sporočijo.

Po obredi še mešnik enkrat vse blagoslovijo v
imenu trojnoedinega milostivega Boga.

Kristus pa pod posvečenima podobama ni samo
v hipu nazoč, kadar se črez nju njegove posvecne
besede izrečejo ali kadar se ravno vživate, temoe
po svoji sv. volji enkrat pod njima nazoč, ostane
nazoč, dokler oni nepremenjeni ostanete. Ni vzroka,
zakaj bi preje minul ali se samo te prikazal, kadar
usta po njemu zinejo, ino ne tudi te, kader se mu
inda verno serce odpre, da sc mu izroči, ga časti
ino moli.

Za tega voljo se tudi posvečena krušna podoba
hrani v tabernakulu, se v moštranci izpostavi k mo¬
lenju, sc v očitnih pobožnih obhodih ali precesjah
prenaša, sc časti s prižganimi lučmi ino kadilom, ino

9 *

132

so š njoj sv. blagoslov deli, kterega pomen pove
zraven izgovorjena prošnja: „BIagoslov vsemogoč¬
nega Boga Očeta, Sina ino sv. Duha naj črez vas
ino vse vaše prihaja ino vekoma ostaja!” Amen.

IV. Sv. pokora.

Človek, kterega Jezus v sv. kerstu k zveličanskemu
živlenju prerodi, ga v njemu s sv. Duhom poterdi,
ino s seboj samim zmirom redi ino krepča, bi gotovo
zamogel se vsikdar zvesto prave poti deržati, ki v
nebesa polja. Ako pa vedoma ino prostovoljno ktero
spoznano božjo zapoved prelomi, zajde iz te srečne
poti v grešno, se loči od Boga ino Jezu Krista, brez
kterega ni zveličanja, temoč le večno pogubljenje.
Ali presmilečni Jezus, „ki ne hoče smerti t. j po¬
gubljenja grešnikovega, temoe da bi se spokoril ino
živel,“ mu v ti dušni zmoti ino pogubni slepoti poda
svojo milo roko ino nebeško pomoč.

Po svoji vstanitvi se namreč prikaže apostolom,
vdihne v nje ino reče: „Prejmite sv. Duha: kterim
grehe odpustite, tistim so odpuščeni; kterim pa je
zaderžite, tistim so zaderžani. a  Jv. 20., 23

S temi besedami je jim podal-ino tak v svoji
cerkvi vstanovil-oblast grehe odpuščati ino sicer tak
popolnoma, da velja tudi v nebesih, kar na zemlji
storijo, kakor spet sam reče: ,,Kar na zemlji zave¬
žete, bode tudi v nebesih zavezano, ino kar na
zemlji odvežete, bode tudi v nebesih odvezano.”
Mat. 18., 18.

133

To oblast so apostoli po njegovem povelju;
„Kakor je mene moj oče poslal, tako jas pošlem
vas.” Jv. 17., 18. na svoje naslednike prenesli s
jednakim naročilom, ino po takšem je ona v sv. občni
cerkvi od vek do vek.

Po tej sv. oblasti se zamorejo vsi grehi odpu¬
stiti vsim, ki se jih prav spokorijo, če bi ravno bili
rudeči ko kerv; ino če Jezus reče: da se grehi proti
sv. Duhu ne odpustijo, ni tu, ni tam, se ne zgodi
to za voljo težkoče ino hudobije grehov, temoe zato,
da je pri takih pokora silno težka ino zelo redka.
Zraven pak je vendar cerkva vredila, da od nekših
hujših ino strašnejših grehov le papež ali škof ali
nekter vlastno pooblasten mešnik odvežejo, razun
grešnik bi bil v smertni nevarnosti, kder se ta oblast
nikomu ne krati. Takše grehe imenujemo: zader-
šane.  To zapove cerkva zato, da bi človek hudo¬
bijo svoje strahovitne pregrehe bolj spoznal, ino da
hi ji bolj skušen ino izurjen spovednik bolj uspešno
v okom prišli.

To pa se ve, da spovedniki v tak imenitni reči,
v kteri so namestniki ino pooblastenci večnega Boga,
ne možejo ino ne smejo kako hte, po prazni volji ali
na sam svoj van ednim grehe odpušavati, drugim je
zaderžavati, temoč le po vrednosti ino sv. Duhu, ko
Jezus očitno reče: „Prejmite sv. Duha: komur hote,
namreč po preštimanju tega sv. Duha, grehe odpu¬
stili i. t. d. Te vrednosti pa ne morajo spoznati, če
jim spokorjenec ne razodene svojega serca ino svoje

134

znotrajšine, ker niso vsevedoei, ne za to posebno
razsvečeni. Treba je tedaj se njim izpovedati, kakor
se to tudi godi od začetka sv. cerkve do sih dob.

Ne dojde pa ino ne more zadosta biti, svojo
pregrešnost le p op rek izpovedati ino samo rečti:
sim vbog grešnik, sim vboga grešnica, ravno ko
vračniku nije zadosta, če se mu samo v občnem
reče: sim bolen, sim bolena, rana pa ne pokaže ino
ne pove, kar da boli. Za tega voljo mora tudi vse
grehe p oseb  e spovedati po njih versti ino številu.

Po sv. volji Jezusovi morajo izpovedniki pokor-
nikom biti: vračniki, učeniki ino sodniki.

Ne morejo pa vračiti, če se jim skrite rane neod-
krijo; ne s navuki v okom priti zmoti ino nevednosti,
če ne vejo, v čem da je; ne soditi ali je kdo odveze
vreden ali ne, če jim dušnega stana opertoserčno ne
razodene! Zraven je tu premnogim poduka treba,
da velikočo svoje pregrehe in krivice bolj spoznajo,
prav ožalijo, primerno zadostijo ino se v dobrem na¬
prej vze tj u dramijo ino podpirajo. Premnogim je
potrebno, da nje v dušoslovju zveden mož poduči
ino svari pred krivimi ovinki ino zajnkami zaleznega
greha ino pred oslepnoj sebičnostjo. Zato je treba
svoje oserčje na tenko razodeti.

Ker pak se pri takšni posebni spovedi marsi-
ktero razodene, kar bi bilo drugim k pohujšanju ino
zapeljanju, grešniku pa k bezkoristni preočitni sra¬
moti, zato se samo spovedniku na tihem  izpove-
dava; taksi izpovedi rečemo: skrivna ali ušesna
izpoved.

135

Po opravljeni skrivni izpovedi se je nekdaj v
pervejih časih zlasti tistim grešnikom, ki so očitno
pohujšanje dali, naložila očitna spoved že vseh ali
le nekterih grehov, ko so to škof koristno spoznali
ino to zato, da bi se po taksi očitni spovedi, sam
svoji tožbi, očividni ožali ino naloženi kazni pred
celoj občinoj dano pohujšanje vsaj nekaj popravilo
ali zadušilo. Ino to je bila očitna izpoved,  ki se
je pozneje začela ino sicer iz skrivne, ino tudi samo
do osmega veka terpela, med tem ki je skrivna tak
stara ino občna ko svetstvo pokore.

Kar se v skrivni izpovedi izpove, ostane pred
svetom na večne čase zakrito. Spovedniki imajo sv.
dolžnost ne nikoli nikomu iz spovedi ne edne same
trohice razodeti, ne je za sam se v kteri drugi za¬
devi znati. Ta dolžnost se veli spovedna skriv¬
nost.  Da jo ohrani, je Ivan Nepomucenski voljno
preterpel muko, ječo ino clo smert v reki Moldavi,
ino s božjo pomočjo se vsikdar zvesto v cirkvi
ohrannje.

Običaji pri sv. pokori so:

Ko je pokornik s milostjo sv. Duha, za čiga
razsveeenje je milo molil, svojo vest dobro pregle¬
dal, svoje grehe prav spoznal, je serčno ožalil ino
zaupljivo ino terdno sklenul se k Bogu s njegovoj
pomočjo spet nazaj podati, poklekne k spovednici,
v kteri ga spovednik čakajo v cerkveni beli srajci
ino višnjevi štoli, ino se pobožno prekriži. Spoved¬
nik mu dajo sv. blagoslov, moleč: „Bodi Gospod v

136

tvojem sercu i v tvojih ustih, da se vredno ino do¬
stojno spoveš svojih grehov,” za kteriga se zahvali
rekoč: „Zahvalim vas častivredni! za sv. blagoslov,
s čiga pomočjo tcrdno zaupam se svojih grehov prav
ino popolnoma spovedati.” Po tem moli tako imeno¬
vano očitno izpoved :

„Jas vbogi grešnik (vboga grešnica) se spovem
Bogu vsemogočnemu, B. D. M., vsem svetnikom i
svetnicam ino vam namestnik božji! da sem od svoje
zadnje spovedi, ki je bila pred . . ., dosta pregrešil
(pregrešila) s mišlenjem, govorenjem ino djanjem,
posebno pa sim sledečih grehov kriv (kriva) . . .

Zdaj se izpoveduje vsih svojih grehov po njih
baži ino številu, s poštenimi besedami, ne pre raho,
ne pre terdno ino se varje kedaj kterega sokrivca
imenovati ali druge sumničiti, ker je izpoved le po¬
nižna tožba samega sebe. Kar pa je spovedniku
treba ga prašati, na to odgovori resnično ino razum¬
no. Spoved pa sklene tako:

,,Ti ino vsi moji grehi, znani ino neznani, ktere
sim sam storil (a), ali kriv bil (kriva bila), da so je
drugi storili, so mi iz serca žal, da sim s njimi Boga,
mojo naj večo dobroto razžalil. Terdno si naprej
vzemem s njegovoj milostjo svoje živlenje pobolšati
ino ne več grešiti. — Vas namestnik božji pa pro¬
sim za odvezo grehov ino koristno pokoro.’’

Na to obljubo ino prošnjo mu spovednik vse
prigovarjajo, kar pripomore, da svojo grešnost bolj
spozna, bolj ožali ino ga v dobrih sklepih poterdi.

137

Ino to storijo s prav očetovsko ljubeznjo, ktera zdaj
opominja, zdaj svari, zdaj prosi, zdaj preti, zdaj
pomiluje, zdaj ojstro pokrega, zmirom pak skerbno
želi, da bi rešila ino pomagala. Zadnič pak mu na¬
ložijo ko vračnik ino sodnik k pokori potrebna dela:
molitvo, post, milodare ino še druga njegovemu duš¬
nemu stanu primerna opravila. — Marsiktero še si
spokorenec sam prostovoljno naloži ino oboje je
zato: da se grešnik za svojo nemarnost kazni, da
za njo zadosti, barem kolikor mogoče, pohujšanje
odpravi, krivico popravi, zamujeno dostavi, se k do¬
bremu napeljuje ino so tak vrednega stori zadostenja
Kristusovega. Zakaj kdor sam ne stori, kar zamore,
ne bode njega deležen.

Nekda, ko nam stare pokorne postave  ka¬
žejo, so jako ojstra dela za pokoro nalagali, ki so
včasi več let terpela. Prevzeme grešnik zvesto ino
voljno mu naloženo pokoro ino če se skaže po svoji
celi znotrajnosti odveze vrednega, mu jo mešnik po¬
delijo rekoč:

„IVaj te odveže naš gospod Jezu Krist, ino jas
te po njegovi oblasti odvežem od vsake zaveze
izobčenja ino prepovedi, do kod zamorem ino ti
potrebuješ; po tem te odvežem od grehov tvojih v
imenu f Očeta ino Sina ino sv. Duha. Amen. a

Če  ne po vsaki, barem na koncu vsih spovedi
še zmolijo mešnik:

„Terplenje gospoda našega J. K., zaslužbe B.
D. M. ino vsih svetnikov i svetnic ino kar si dobrega

138

storil ino hudega preterpel, ti naj bo v odpušeenje
grehov, pomnoženje milosti ino nagrado večnega
živlenja. Amen. u

Za resno ino pomirno odvezo se spokorenec
lepo zahvali, spovedniku roko ponižno poljubivši,
ino če je le spoved prav opravil, odide od očistne
spovednice poln vesele tolažbe ino mira, ki ju svet
dati ne premore.

Kolikokrat je kdo dolžen k spovedi iti, se ne
da na tenko vkazati. Potrebe so razne. Cc cerkva
zapovč, da na leto vsaj enkrat,  že zadosta jasno
povč, da to večkrat želi, posebno če kdo v smerfen
greh pade ali v težko bolezen ino smertno nevarnost.
Gotovo pak je, de se pri tistem, kteri svojo vest
redko pregleduje ino čist/, že nevedoma dosta hudega
v serce vtepe, ki ga preje ali pozneje v greh za¬
plete. Pobožni kerstjani gredo za tega voljo večkrat
k spovedi, da se srečno grehov ovarjejo in v dobrem
krepčajo. —če je velkim grešnikom sv. pokora neob-
hodno potrebna, je drugim močno koristna. Za vsakega
je dobro, če od časa do časa s svojoj dušoj račun
ima, vtepene zablodke pred Bogom ožali, svoje dobre
sklepe ponovi, ino znovič božjo milostivnost ino du¬
hovno podbudo k bolšemu živlenju zadobi. Kdo sine
zraven brez skerbi rečti, da ni Boga s ničim težko
razžalil?

Občna izpoved,  ktera celo poprejše živlenje
ali neko dolgšo dobo obseže, je neobhodno potrebna
tistemu, kteri bi poprejsnih spoved ne bil prav opra-

139

vil; kleri pa nad njih veljavnostjo dvomijo, ali v nov
stan stopijo, p. v duhovni ali zakonski, tim je zlo
koristna, da bolj spoznajo, kar je v njih, ino da jim
je pri velkših dolžnostih velkše zvestobe treba.

K pokori spadajo tudi odpustki.

Je spokorjenec mu po spovedi ino odvezi gre¬
hov naloženo pokoro, ktera je spervence zelo težka
bila ino včasih več let terpela, zmirom skerbno
opravljal ino pravo pobolžanje  kazal, so mu se
ostala pokorna dela odpustili, ali že vsa, ali jih
nekaj, ali na nek čas. Ino to so bili odpustki, pervi
popolni,  drugi nepopolni.  Oni niso tedaj kaj
druga, ko odpuščenje časnih kazen, ktere bi priden
spokorenec po odvezi grehov ino odpusčenju večnih
kazen se imel terpeti.

Odpustke dajati je dobila cerkva oblast od Jezu
Krista po besedah: „Kar bote na zemlji odvezali,
bo tudi v nebesih odvezano.” Mat. 16., 19. Ze  sv.
apostol Pavel je odpustke podelil II. Kor. 2., 5.;
pozneje pa se je cirkva preveno te oblasti posluževala.

Da so odpustki k zveličanju koristni, lahko vsaki
spozna, kteri ve, da se le tistim  podelujo, ki
skerbno ino resnično pravo pokoro  delajo.
Zakaj a) da jih brez prave pokore dobiti nemore,
priganjajo k pravi pokori; b) so nagrada za resnič¬
no pokoro ino boječim tolažba, ker dostavijo, kar
slabi človek dovoljno poravnati ne može; c) vdele-
žijo prave pokorence tistih poprav njihovih krivic,
ki iz zaslug Jezu Krista ino njegovih svetnikov zvi-

140

rajo; d) so podboden spomin na ojstro pokoro stare
cerkve.

Za tega voljo je tudi med vsemi rečmi, ki je
cerkva k vrednemu sprijetju odpustkov terja, prava
pokora  vselej pervi ino neobhodno  potrebni
Pogoj.

Zdaj dajajo odpustke papež ino vladiki (škofje),
pervi za celo cerkvo, zadnji za svoje škofije. Od¬
pustki, ki se dajo za nektere dni, mesce ali
leta,  pomenijo, da se toliko časnih kazen odpusti,
kolikor bi jih spokorjenec po stari ojstri pokori za
te dni, mesce ali leta imel opravljati. Pride sveto
leto,  ktero je nekda, ko pri Judih, vsako 50. potem
vsako 33. leto bilo ino sadaj je vsako 25. leto, podelijo
sv. oče papež popolne odpustke za vesolno katoli-
čanstvo, ki se prav sveeeno opravljajo; v posebnih
potrebah ino zadevah je podelijo tudi za posamesne
dežele ali cerkve.

V tem obstoji vesolna keršanska pokora , ko jo
je Jezus sam postavil ino sv. mati cerkva vsikdar
zvesto obvarvala. Njeno zveličansko korist clo cerk¬
veni protivniki spoznajo, ino samo tisti ne, čijih krat¬
ke misli ne morejo presoditi obilnega blagoslova,
srečnega mira ino mile tolažbe, ki nje sv. pokora,
ta srednica človeškega naroda, tak ljubeznivo razli¬
va od konca do kraja, ko črez posamesne, tako črez
celo človeštvo.

141

V. Sv. p o sle dno olje.

Kakor je srailečni Jezus svojim vernim vse
jihove zdrave ino žive dni s odrešnoj milostjo vseli
na pomoč , tak jim hoče tudi mil pomočnik ino to-
lažnik biti v bolezni ino britki smertni uri. V toga
očivesten dokaz je vlastno svetstvo postavil, sv.
posledno olje, čiga pomen sv. apostol Jakop tak
popise: ,,Zboleni kdor med vami, naj pozove mešni-
ke sv. cerkve k sebi, da nad njim molijo, ino ga v
Gospodovem imenu s oljem pomazilijo; verna moli¬
tev bode boleniku pomagala, Gospod mu bode olajšal,
ino če ima grehe na sebi, se mu odpustijo.“
Jak. 5, 14—15.

Vse tedaj, česar je boleniku v njegovi nadlogi
naj bolj potrebno, mu Jezus tu daruje; namreč a)
pomoč, da svojo bolečino ino smertno grenkost zvesto
preterpi; h) odpušeenje grehov (kterih se namreč iz
dušne ali telesne slaboče ne more spovedati) ino
s tim serčni mir ino sv. zaupanje na milostivnega
sodnika ; c) večkrat tudi olajšanje ino ozdravljenje,
če Božja previdnost ni inače sklenula.

Ino resen kaže pogosta skušnja, da znotrajni mir,
ki ga po tem svetstvu duša s Bogom dobi, večkrat
tudi telo tak očividno krepča, da si skoro omore ino
srečno ozdravi. — Marsikteri vračnik da Bogu čast
ino spozna ponižno ino spoštljivo: Tu je Božja roka
pomagala! — V Božjo roko pa se podati in v po¬
moč Jezusovo je vzakemu vselej dobro.

142

Imenuje pa se to svefstvo: sv. posiedno olje,
ker se človeku v velki ali težki bolezni podeli, ki
je morebiti za njega poslednja ali zadnja. Deli se
le bolenikom , drugim ne, naj so v kakši koli smertni
nevarnosti ali blizo smerti, p. vojšaki pred bitvoj,
brodnari v burji, zločinci, ki so na smert obsojeni
i. t. d.

Delijo ga mešniki i zlasti dušni pastirje, ali
malokda samo, temoč navadoma složno s sv. poko-
roj ino resnim telesom. Te rečemo, da na spoved,
da bolenika obhajat grejo;  da ga sprevidijo.

Tukaj navadni sv. običaji so :

Če je na spoved , se da s zvonom znamenje,
bližni verni se hitro sidejo v cerkvi ino spremijo
mešnika s presv. resnim telesom; cerkevnik ali drugi
vernik nese pred njimi luč ino pojdoč cengetaje s
zvončekom opominja skrivoma nazočemu odrešeniku
čast ino hvalo dajati, za vbogega bolenika pa mo¬
liti. Ino ponižno pokleknejo verni ino molijo večnega
Boga. Po naših slovenskih krajih pa vlada lepa šega,
da se hitro po dva, trije ali več vernih sdruži blizo
ino daleč ino s pobožnim glasom sv. pesem zapoje:
,,Častimo Te! — ali: Sveti! sveti! sveti! . . . Meš-
nik, trohico se vsfaši povzdignejo presv. resno telo
ino s njim blagoslovijo verne častivce.

Privši v stanico bolenikovo ga pozdravijo ino
vse nazoče s blagoslovom, ki ga je sam Jezus na¬
ročil, rekoč: „Mir hodi ti hiši: 44  Mat. 10, 12. na
kar strežnik odgovori: „Ino vsem, ki vnjojprebiva-

143

jo. a  Po tem postavijo sv. resno telo s posvečenim
oljem pred razpelo božje, ki na pripravni, belo po-
gernjeni mizi med dvema vošenima, gorečima sveča¬
ma stoji. Zraven še ima biti 7 povesnih ali pamuč-
nih sučkov na krožecu, nekaj soli ino čiste vode, snaž¬
na obrisača ino škropilnica pesvečene vode, ki s
njoj bolenika poškropijo. Tedaj prosijo s kratkoj roo-
litvoj boleniku ino vsim hišnim stanovavcem za mir
ino blagoslov, izpovejo betežnika, ga grehov odve-
vežejo, ino ravno tako obredijo, ko zdrave v cerkvi,
to da rekoč: „Premi brat! (sestra!) potico našega

gospoda Jezu Krista; naj te hudiga sovražnika ob-
varje ino k večnemu živlenju sprevede. Amen. u

Po obredi se začno pripravne molitve k sv. po-
slednemu olju, namreč: sedmeri pokorni psalmi ali
vsaj 50.: „SmiIi se mene o Gospod i. t. d.,” kratke
pa lepe litanije, ino še nekše molitvice, v kterih meš-
nik prosijo ne samo za dušno zveličanje, temuč tudi
za telesno zdravje.

Na to blagoslovijo bolenika s sv. križem, mu
nazivajo svetnike za njih prošnjo, ino mu razne telesne
ude s sv. oljem, v ktero si palec namakajo, križema
mazilijo, zraven za endrugom mole: „Po ti sv. ma-
zilitvi ino svoji ljubeznivi smilečnosti ti naj odpusti
Bog grehe, ki si nje dopcrnašal s očmi, ušcsmi,
rokami i. t. d.”

Telesni čuti ino udje ja stranema k grehu pri—
marjajo, stranoma njemu služijo. Oči so dosta dosta-
krat okna, skozi ktera greh v dušo sleze; ušesa so

144

pogostoma vrata, ktera se nečistemu, sovražnemu,
zavistnemu duhu’ i. t. d. [odpirajo; usta ino njihov
jezik so tolikokrat, ko sv. ap. Jakop piše 3, 6. svet
poln krivice; roke so tolikokrat ročne, noge hitre
k hudodelstvu.

Za tega voljo mesnik te ude pomazilijo ino mo¬
lijo, da bi po sv. olju očiščeni prihodnič samo po¬
kori, pravici ino dobrim delom služili. Pri svetnih
vernih se dlani  mazilite, pri duhovnikih pa, kterim
so ju že vladika pri posvečenju pomazilili, iz časti
do te mazilitve, le ročji (nazerti) zunajšini.

Je velika sila, se betežniku samo en telesen
del pomazili — navadoma čelo. Potem si mesnik
s soljo ino vodoj perste umijejo, ino oboje kakor
pooljeni sučki se na ogenj veržejo, da se inače
ne oskrunijo. Tedaj stopijo mesnik spet k boleniku,
mu v pomen božjega varstva vpoložijo desnico,
molijo za njega, mu podajo božje razpelo, da ga
poljubi, ga tolažijo ino opomenjajo po izgledu križa¬
nega zveličarja ino s njogovoj pomočjo se zauplji¬
vo v sv. voljo božjo podati ino ga zadnič blago¬
slovijo.

Vmirajočim dajo tako zvane smertne odpust¬
ke,  to da le po odvezanju grehov; ali Če se bole-
nik ni mogel spovedati, mora svoje grehe vsaj po¬
polnoma ožaliti, skesati ino nekako očividno pokazati,
da želi spravo s večnim Bogom.

Se pripeti, da mešnik sv. rešno telo nazaj v
cerkvo neso, se mu ednaka čast zkazujc , ko na

145

potu k boleniku, za verno dušo pokojnega pa se
prosi harem s želoj ali mislijo , da bi nji Bog mf-
lostiv bil!

Po takem vidimo iz tih svetstev, zlasti pa iz sv.
poslednega olja, da je Jezus še zmirom ljubeznivi
prijatel bolenikov ino vmirajočih, ko nekda; vse rad
pohaja, naj stanujo v prekrasni palači ali v revni
bajti; vsim rad prinaša svojo tolažbo i sv. mir. Po¬
haja pa je po svojih mešnikih, ki imajo sv. dolžnost
o vsaki uri, prilični ali ne, na pervi sklic slednemu
boleniku bcz vsakega razločka pomirne tolažbe sv.
vere prinesti ino njegovo dušo na pot v vekovečnost
pripravljati. Ravno v tej službi se katolški mešniki
zkažejo prave angele božjega mira, ki tako rekoč
na se pozabivži same se radovolno žertvujo, da
le verni duši vstrežejo. Ce bi v kužni, ustrupni bolez¬
ni vse boleni a zapustilo, Jezusi njegov mešnik mu
vendar vseli na pomoč prideta.

VI. Sv. mesni red.

Sv. delo človeškega odrešenja ino zveličanja,
ktero je Jezus na zemlji vstanovil, je litel za vsik-
dar vstanovili. Za tega voljo si je med svojimi ver¬
nimi postavil namestnike, da bi vseli  i vsa  ko  d
a) njegove odrešne ino zveličanske nauke ozna-
novali, b) njegove milosti delili, c) njegovo cerkvo
ravnali ino vse zavkazali, kar se njim k zveličanju
vernih potrebno zdi, kar njegove vlastne besede očit¬
no povejo : „Mcni je vsa oblast dana na nebu in

10

146

zemlji. Pojte in učite  vse narode, in kerstite  nje
v imenu Očeta in Sina in sv. Duha in zavkažite
jim vse deržati, kar sim vam zapovedal. “ Mat. 28,
19. 20. „Resnično vam povem, kar bodete na zem¬
lji zavezali, bode tudi v nebesih zavezano, in kar
bodete na zemlji odvezali, bode tudi v nebesih od¬
vezano.^ Mat. 18, 17. 18. Ti njegovi pervi namest¬
niki so bili apostoli. Njim je svoje sv. delo naro¬
čil, rekoč: „Ivakor  je mene Oče poslal, tako poš¬
lem jas vasnje  je za to pooblastil i obdaril deh-
nuvši v nje rekoč: „Sprejmite sv. Duha. Kojim od¬
pustite grehe, tistim se odpuste, kterim je zaderžite,
tistim se zaderže.“ Jov. 20, 21. 22.

Po ti zapovedi ino oblasti so apostoli postavili
od vernih njim priporočene pobožne ino prikladne
može sebi za namestnike ino naslednike ino tudi
njim ravno tisto naročilo ino oblast izročili, kakso so
obojno od Gospoda Jezusa sprijeli, da bi ju oni spet
na druge prenesli i. t. d., naj bi potem takem v cerkvi
božji vsikdar vlasten stan bil, ki svojo sv. dolžnost
in oblast od apostolov ino po njih od samega Jezu
Krista izpeljuje ino zlasti božjo ino dušno službo
oskerbluje. Ino ti stan je duhovni stan.

Na pervo so apostoli domestili selo Judaževo,
kteri se je obesil ino so na mesto njega postavili
Matia apostola; potem so postavili Pavla ino Barnaba;
so postavili 7 diakonov; Pavel je postavil škofa Tita
i Timotea i. t, d. Ktere pak so za kakšo cerkveno
službo postavili, tistim so mole roke vpoložili (Luk.

147

24., 49 — 51.), ino tedaj ravno to storili, kar J.
Krist nad njimi, ki je pred svojim vnebohodom roke
čez nje raztegnili ino nje blagoslovil. (Ap. djanje

13., 2. 3. — 14., 22.) Ino pod tem od gospoda spre¬
jetim zvunajnim vidljivim znamenjem so prenašali
duhovno oblast ino božjo milost tistim, koje so za
cerkveno službo priporočene zvolili ino tako posve¬
tili. Ino to je: svetstvo posvečenja, kise  take
veli: polaganje ali pokladanje rok.

Iz sv. pisma ino cerkvene dogodbine pa vi¬
dimo, da so bile mahom od začetka v cerkvi mno¬
gotere službe endrugom podložne. Naj višjo službo,
namreč poglavarstvo ali pervenstvo cele cerkve, je
imel sv. Peter ino vsak njegov naslednik na ško¬
fovskem (vladiškcm) sedežu v Rimu. Pod njim so
bili apostoli ino njihovi nasledniki škofi (vladiki). Za
njimi pride dva ino sedem deset ueencov Gospodo¬
vih, katerih nasledniki so mešniki. Potem so služ-
niki (diakoni^, kterc so apostoli postavili. Pozneje
še so druge službe vpeljali, ali glede sv. meše je
le sedmero posvečenje, po kterem se od stopnje
do stopnje do naj višjega prihaja t. j. do sv. mesne¬
ga reda.

V znamenje, da se kdo v duhoven stan poda
ino za njega pripravlja, mu vladika urežejo kavko
t. j. na temenu mu lase do kože porežejo, da ima
golo okroglo plošo; zraven mu oblečejo belo cerk¬
veno srajco čez duhovno halo. To ga opominja

10  *

148

(gl. str. 69.) , da se svetni gizdi odreče ino služeb-
nik tistega kralja postaja^ kterega so s ternjem uvenčali.

Se zdi mladi duhovnik zvoljenega duhovnega
stana vreden, da se zamore nadati, ki hoče Bogu
na čast ino vernim k zveličanju v njem živeti, ga
k vlastni cerkveni službi sprimejo ino posvetijo po
čveterih nižjih redovih,  po kterih dobiva po¬
trebno duhovno oblast i milost, da zamore mu na¬
ročene službe prav ino sveto opravljati. Ti štirje
nižji redovi so:

a) vratarstvo.  Cerkveni vratar je u starših ča¬
sih, sosebno v pregonih napovedoval kraj ino
uro božje službe, je tam vrata odklepal ino za¬
klepal ino pred vsim čuval, da se ne ukradejo
izobčeni (t. j. iz cerkvene občine izklenjeni) ali
hudobni Judovje ino pagani, kteri bi vtegnuli
nemir delati. Da si ravno sedaj te službe ni
več treba, se vendar mladi duhovni za njo po-
svečujo, ino še sedaj ko nekdaj, se njim pri tej
posvetitvi podajo cerkveni kluči ino zvonček v
pomen te službe.

b) brav stvo ali čitavstvo.  Cerkveni bravec je
moral nekda vernim sv. pismo ino vladiške zav-
kaze naprej brati, tudi naprej moliti ino peti, ka¬
kor tudi neke reči blagosloviti, p. presnec o
vuzmu. Za tega voljo se mu v spomin te službe
še zdaj pri posvečenju knige podajo.

c) z aro tis tv o. Zarotniki so skerbeli, da se v
cerkvi nije blagoslovljena voda pogrešala ino

149

so nad obsedjenimi molili v imenu Jezusovem.
Ker je pred Jezusovim imenom hudi duh zbeg-
nil od njega zmagan, nam to kaže ino da po-
ročtvo, da tim več vso hudobno i grešno
moč preoblada. Pri posvečenju se zarotniku
poda knižica s zarotnimi molitvami,
d} strežništvo.  Cerkveni strežniki so luči uža-
gali, kadilnico, čolncc s kadilom in svecjake pred
oltar nesli, vino ino vodo k sv. daritvi pripravili
i. t. d. s ednoj besedoj, oni so vse tisto oprav¬
ljali, kar danešni Cerkveniki ino strežniki. Za
voljo tega njim vladika pri posvečenju podajo
svečjak, kadilnico i miolkici za vino ino vodo.
Ti četirje redovi se velijo nižji,  ker le za
bolj nizoke cerkvene službe pooblastijo, k posvcč-
nemu svetstvu le kakti pripravljajo, ino še ne zave¬
žejo za vse žive dni s duhovnim stanom; alj nazo-
čijo nam verno skerb matere cerkve, ktera je tudi
za nižje cerkvene službe le pobožne može sprejimala.

Podslužništvo  (ali subdiakonat) je most k
višjim redom. Kdor ga dobi, prevzeme že dolžnost
vse svoje žive dni v duhovnem stanu ostati, bez
zakona živeti, t. j. ne oženjen, ino časoslovje moliti.
Podslužnik ali subdiakon mora vladiku ali mešniku pri
oltaru strežti, sv. posodbo, ki je k daritvi potrebna,
pripraviti in spet očistiti, pri sv. mesi pismo brati,
ino pri darovanju vino i vodo v kupo vlivati. Vladika
ga tedaj pred posvečenjem pitajo, če si je pristop,

150

kteri ne dopusti več odstopa (ki do smerti s duhov-
stvom sporoči,) dobro premislil; mu razlože dolžnosti,
koje s tem prevzeme, ino mu vele se enkrat to reč
na drobno prevdariti. Potem mole s nazočimi meš-
niki litanije vsili svetnikov, da tudi zveličani duhi za
pristoplega duhovnika prose, ki cele litanije prepo-
nižno pred Bogom na svojem obličju leži. Tedaj mu
škof oblečejo temu redu pristojno sv. obleko , sluz¬
nico ali dalmatiko ino naročnico ali manipl ino mu
podajo v pomen njegove službe, kupo i listno knigo,
ino ga po večih molitvah blagoslove.

Drugi višji red je služništvo ali diakonat.
Ko je namreč pri vedno vekši množini vernih raz-
deljenje milodarov med vboge ino skerb za njihov
obed apostolom toliko časa odvzela, da bi skoro več
ne vtegnuli Jezusovega nauka oznanovati, so posta¬
vili i posvetili sedem od verne občine njim priporo¬
čenih pobožnih možev, kterim so naročili za vboge
skerbeti ino še nektere druge cerkvene službe oprav¬
ljati, p. apostolom pri sv. mesi strežti, božjo besedo
učiti, kerstiti, verne obredovati, zlasti zvun cerkve
bolenike ali vjetnike i. t. d. Ino to so bili služniki
ali diakoni.  Vse te službe še dnešni den oprav¬
ljajo s vedenjem škofa ali mešnika. Imenice njim
podajo pri peti sv. mesi kruh i vino ino pejejo sv.
evangelj.

Pri njihovem posvečenju prašajo vladika naj
poprej, če so glede svojega obnašanja sv. reda
vredni? Tako se tudi praša pri mesnem ino škofov-

151

skem posvečenju. Na to prašanje je v starih časih
ljudstvo odgovor dalo, ki je pri volitvi cerkvenih
predstojnikov velik upliv imelo. Sedaj, ki verni pri¬
stopne duhovnike malokda poznajo, odgovori jeden
iz med nazočih mešnikov, navadno seminiški vodja,
ter je vladika ravno tak opominjajo, ko pri podsluž-
ništvu, molijo s njimi litanije vsili svetnikov, njim
obdajo v pomen dobljene oblasti nadramnico, njim
izroče kupo s plitvicoj ino evangelšce ino je po
nekterih molitvah blagoslovivši odpuste.

Tretji višji ali sedmi in zadnji posvečni red je
sv. mesni red,  ino kakti njegov cvet ino dover-
šen kinč je posvečenje višjega mešnika ali
vladika  (vladičenje). Mešniki perve cerkve so bili
po vsikdajnem uku oni dva ino sedemdeseteri učenci,
koje je Jezus sam izvolil ino apostolom podložil.
Luk. 10., 1. Da so sv. mesno daritvo dopernašali
ino grehe odpuščali, to jasno starodavne vesti spri-
čujo. Da pa so zraven apostolom podložni bili ino
da je tedaj vladiška dostojnost verhunec meštva, se
na tem zvidi, ker je Jezus apostolom očividno vekšo
oblast dal, usled katere so se tudi povsodi obnašali
ko vikši vodji njegove cerkve, ko višji pastirje ver¬
nih ovčic ino so s svojim poglavarjem sv. Petrom
bili posebno družtvo, ali tovaršija, ktero sedaj do¬
stavlja družtvo škofov, ki imajo tudi višjo oblast
ino na cerkvenih sborih razsoden glas ino se zato
pred vsem veli učeča cerkva.

152

Sv. mesni red podeli tedaj oblast presveto mesno
daritvo dopernašati, grehov odvezovati, v posledno
olje polagati, sporokovati in vse one blagoslove de¬
liti, za ktere še ni noben poprejšen red pooblastil.
Po zvedeni vrednosti ino premoljenih litanijah polože
škof posveeencu nadramnico, ktero so diakonu le čez
eno ramo djali, čez obe rami ino sicer križema nad
persami, kar naznamna, da dobi posvečeni popolno
mešno oblast ino dolžnost jarem ino breme križane¬
ga Kristusa vernim v izgled skerbno ino serčno no¬
siti. Po tem mu vladika oblečejo mešno oblačilo ino
berejo s njim sv. mešo, ter mu pomazilijo palca ino
kazavca, s kterimi se sv. rešno telo prime, na obe¬
ma rokama , kteri sklene ino s traki zvezani derži,
da se sv. križma vsuši; ter mu podajo kupo i plit-
vico rekoč: „Sprejmi oblast sv. mešno daritvo Go¬
spodu dopernasati, kakor za žive tako za mertve;”
ino vpoloživši mu roke ino v njega dehnuvši mu iz-
roče oblast grehov odvezovati, rekoč: „Sprejmi sv.
Duha; kterim grehe odpustiš, onim se odpuste; kojim
pa nje zaderžiš, onim se tudi zaderže.” Na koncu
tirjajo, da posvečenec svečeno njim ino njihovim na¬
slednikom cerkveno pokoršino obeča, še mu dajo
nekterc opomene ino ga poslove s sv. blagoslovom.

Perva sv. meša ali mešna daritva, ktero novo-
posvečen mešnik obhaja, se obslužuje s velkoj sve-
čenostjo , kar je iz edne strani lepa priča serčne
radosti, da je cerkva spet novega služebnika dobila,
iz druge pa veselo počasteuje mcšne dostojnosti v
novoposveeencu.

153

Novoposvečeni mešnik delijo tudi sv. blagoslov,
ki je vernim jako mil, kar bodemo skoro bolj na
tenko slušali.

Doveršcnost ali obilnost mesne oblasti, namreč
oblast posvečovati, svetstvo poterde ino vsaktere
blagoslove deliti, poda vladiski red — za to se vla¬
dika tudi višji mešnik  veli. Če pak je ravno vla-
diško posvečenje, sosebcn posvečen red in sicer naj
vikši, ne dobe vender vladika glede sv. mešnega
obhajila nobene nove oblasti, ktere niso že ko meš¬
nik imeli, ino za tega voljo je glede sv. meše le 7
posveenih redov, čijih peteri pervi so bolj priprav¬
ljajoče posvetitve, diakonski, mešni ino vladiški red
pak so pravo resnično svetstvo po božji vsfanovitvi
ali pravici, ktero duši nezbrišljivo oblast podeli, ki
na veke ino še te ostane, če se posvečenemu mešno
opravilo tudi prepove.

Vse rečeno kaže jasno, da je cerkva zelo skerb-
na ino previdna za čast božjo i za blagor vernih
tudi pri sprejimanju ino posvečenju duhovnikov. Da
ja neki ne bi kter nevreden sv. službe podlezil, je
postavila toliko redov, po kterih lahko od stopnje do
stopnje posvečivnega skušajo ino on samega sebe,
alj je takse sv. službe vreden in zmožen. Se ven¬
der zraven toga kaki nevreden ukrade, ali pozneje
izpridi, ni cerkva tega kriva ino to ne zamore črez
sobrate sramote širiti , ko ni apostolov posra-
motilo, da se je med njimi izdajec Judaž snajšel.
Marveč se mora nevredna oseba od stana ločiti, ino

154

če si ona čast zapravi, se mora v njoj saj duhovni
stan častiti ino njoj sporočene svete oblasti.

Ce že so dobri svetni predstojniki velika sreča,
so dobri duhovniki se vekši blagodar. To popolnoma
spoznavši so se v stari cerkvi vseli pred posveče¬
njem, ki je navadno štirikrat na leto bilo, vladika i
verni v terdnem postu in serčni molitvi sedinili, da
bi si od Boga, ki serca ravna, pobožne vladike in
mešnike sprosili. Ravno zato, ino tomu v spomin še
so zdaj vsake letne četerti ali kvatre posti
ino molitve,  kder cerkva ino verni skerbno prose,
da bi mili Bog dobre delavce v svoj vinograd poslal.
Ali tudi zraven tega naj včrni pogosto Boga prosijo
za svoje mešnike, da je razsveti ino krepča, ki sami
pobožno žive ino sebi sporočene po pravi poti v
večno zveličanje vedejo!

VII. Sv. zakon.

Zakonski stan, kakor ga je Bog v raju postavil,
je bil nerazvezljiva zaveza, za vse žive dni pod
njegovim blagoslovom sklenjena med možem ino že-
noj, endrugom v pomoč in podporo ino v zarodenje
človeškega roda. Alj ko se je človeški rod pohnjšal,
se je tudi zakonski stan soper svoj pervotni sv. na¬
men mnogoversfno oskrunil ino pohujšal. Zakonski
so začeli se endruga ločiti, ino po več možev ali
žen imeti; žene niso bile zakonske tovaršice za vse
žive dni ino ednakih pravic, temoč kakor najete de¬
kle, kterih so se lahko svojvolno odrekli ino se spet

155

s drugimi ženili. Ni dušni blagor, le posvetni do¬
bički so je edinili. Ino če so otroke dobili, so iz vek-
šine kakor hte s njimi ravnali, je clo zavergli ali
prodali, ko kako blago, ni pak jih častili, ko nevmer-
Ijive sebi v izrejo sporočene duše, za kferih časno
ino večno srečo bode pred Bogom natanki račun.

Nektere teh napak so se tudi ugnezdile pri
Židovskem ljudstvu, kije vendar v pravega Boga ver¬
jelo, ino zlasti se je svojvolna ločitva tako močno
vkorenila, da Mojzes ni mogel nje izkerčiti, temoč
le s tem nekaj zavračati, da je ločituo pismo zapo¬
vedal, ktero je mož ženi še le po večih predpisanih
opravilih ino potih dati zmel, kar je več časaterpelo,
zmes pervo naglo jezo ohladilo, ino tako pripomagalo,
da so se dostakrat zakonski spet pogodili ino po¬
mirili.

Jezus privši na zemljo, da bi človeštvo omladšl
ino posvetil, je tedaj pred vsem skerbel zakon, ki
je rodišee ino zibela človeškega roda, popraviti ino
spet v njegov pervi stan postaviti. Zato je učil, da
se pravi zakon le med cdnim možem ino med ednoj
ženoj sklene, kterega ne more nič druga ko le smert
ednega iz med zakonskih tovaršev razvezati, ino
ga je na čast sv svetstva povzdignul. Ino ko sv.
apostol Pavel piše Efes. 5, 32. je zakon veliko
svetstvo vKristusu  ino v c e r k vi. (Glej st.159);
podoba njegove blagodarne posvečne zaveze s cerk-
voj. Po tem svetstvu jim deli Gospod svojo milost,
da zamorejo v zakonskem stanu pobožno do smerti
živeti ino dobljene otroke lepo po keršansko zrediti.

156

Zakon pak, ki človeški rod mladi ino odgaja, je
jako imeniten in važen stan. Od njega zavisi sreča
ino blagor ne samo zakonskih tovaršev, temoč tudi
njihovih dobro ali slabo odgojenih otrok ino po tem
takem tudi deržavne ino cerkvene občine, katerih
soudi bodo; zraven je zakon tudi sv. svetstvo. Za
tega voljo ne sme ino ne može neti deržava, neti
cerkva dopustiti, da kaj bodi ljudje v zakon stopijo,
ker tu ne gre za srečo posamesnih temuč za občno.
Toraj je kakor cerkva, tako deržava nektere reči
predpisala, brez kojih se ne da veljaven zakon skle-
nuti. Pripetki pa, u kterih ne bi zakon veljal za
tega ali onega,  ali med tim  ino ono  j,  se ime-
nujo zakonske zapreke ili overe,  od kterih pa
se nekokrat da odvezati.

Da se zve, če ni takse zapreke med ženihom
in nevestoj, morata pred svojega župnika ali far-
meštra priti k tako rečenemu zaročil iškemu iz¬
praševanju,  kder ju v tem in v s. veri izpitavajo
ino v sv. dolžnostih do endruga ino do bodočih
otrok podučevajo. Na to se se v farni cerkvi nju¬
nega prcbivališa tri svečene dni pri navadni službi
božji ino pred nazočoj občinoj okličeta,  s pristav¬
kom, da je vsaki dolžen mu znano zapreko razodeti,
ktera bi ti zakon overala. Pred poroko pa še greta
k sv. spovedi ino obredi, da s čistoj vestjo ino vred¬
no prejmeta svetstvo sv. zakona.

Pred porokoj poslušata, ko bi to po cerkvenem
predpisu vseli naj bilo, s vsemi svati sv. meso za

157

zaročenca in zaročenko, v kterih ju mešnik sosebno
Bogu priporoče. Po mesi stopila pred oltar, Ženih na
desno, nevesta na levo, njuni priči za njima. Mešnik,
obdani s bcioj nadramnicoj, začno zakonska per-
stanja  blagosloviti ino vernivši se razlagajo s krat¬
kimi ino razločnimi besedami novima zaročencema
kako svet je zakon, kak pomenljiva je zaveza, ki
jo menita sklenuti; kak velike so dolžnosti, ktere
zakon naloži. Ino še enkrat nazoče prašaje, če nije
nobene zakonske zapreke, pitajo trikrat ženiha i za
njim nevesto, če je gotovo njuna svobodna, resnična
volja s endrugom v sv. zakon .stopiti ? kar trikrat s ra¬
zumnim : da (ja) popričata, V poterdo te sv. oblju¬
be ju opomene mešnik si uzajemno zakonske perstanje
nateknufi ino si v roke segnuti, obenem rekoč:

Perstanj, (čiji bezkončni kolobar je podoba
večnosti) spominja na zakonsko ljubezen ino zvesto¬
bo, ktero si morata vsikdar ohraniti. Sedinjeni roki
pa pomenite, da kaliti prisegneta se nikol zapustiti,
temuč vkup ostati, dokler vaj smert ne loči.

Po tem ovijejo njuni sedinjeni roki s štoloj re¬
koč : „Zavežem vaj s vezilom sv. zakona, kterega
si endrugom obljubita v obličju sv. cerkve , ino ga
blagoslovim v imenu f Očeta ino f Sina in f sv.
Duha. Amen! 11  Zdaj si poklekneta, mešnik vernjem
k oltarju spet prosijo, da bi večni Bog novosklenjen
zakon milostivo varoval, ino blagoslovijo sporočena.

Zakon med katoličani je tedaj ne gola, svetna
ali samo za nek čas sklenjena pogodba, temuč sv.

158

svetstvo, ki zakonske sveti i veže, dokler ju srnert
ne razveže. Tako imenovana ločitva  zakonskih ni
zakonska razveza, temuč le začasno razkrušenje in
razpostlanje zakonskih, ktero cerkva dopusti, da
velkšo pohujšanje odverne, ino k pokori pripomore
in k spetnemusedinjenju po nauku apostolovem: „Ce
je žena ločena, se ne moži več, temuč se naj spravi
s svojim možem. I. Kor. 7, 11. Ino Sin božji reče:
Kdor ženo odpusti in drugo vzeme, prelomi zakon.
Mark. 10, 2—12.

Ker tedaj zakon do smerti terpi, ne sporoče v
novič zakonskih pri tako rečeni zlati ali sreberni
svatbi,  kterih pervo obhajata, po petdesetih, drugo
po pet in dvadesetih s endrugom preživljenih letih,
temuč v ccrkvo privša dajata iz globline serca pre¬
milemu Bogu čast ino hvalo za vse v svojem dol¬
gem zakonu sprejete dobrote in milosti ino se na
dalej v njegove ljubeznive roke priporočita. Te po¬
božne in sveeene zahvalnosti se cerkva vdeleži, in
podeli serim zakonskim svoj sv. blagoslov.

Zakon, kolikor je sv. svetstvo, bi se gotovo
mogel u vsakem času cerkvenega leta sklenuti. Ker
pa se ženitvi navadoma pridruži gostuvanje, razkošja
i ples, ki moti pokorno tihoto sv. časov, je cerkva
svatbe prepovedala od perve advenske nedele do
sv. treh kraljev in od pepelnice do bele t. j. perve
nedele po vuzmu ali uskersu, ker so to sv. časi,
odločeni za bolj skerbno dušno premišljevanje, za
pokoro i molitvo. Le kadar so važni vzroki i se vse

159

hrupeče veselje opusti, dovole vladika sporoko tudi
u ovih prepovedanih časih.

Lepo je tedaj mili Jezus oskerbel zakonski stan!
Kakor že s svojoj blagoj veroj i s njenimi svet-
slvi od mladih nog mladenče i mladenke opravičuje
i sveti, da bodo vredni zakonskega stanu, tako nje
u svetstvu sv. zakona vnovič krepi, da zamorejo
sporočeni svoje velike, uspešne ali mnogokrat jako
težke sv. dolžnosti zvesto spolnovati; do smerti
verno s cndrugom živeti, se ljubeznivo podpirati,
milo prenašati, k dobremu vnemati, bolšati svetiti,
svoje otročiče pobožno odgajati in cerkvi in deržavi
dober zarod izrediti za lastno i za svojih verstnikov
i naslednikov časno i večno srečo.

III. Kersanski poduk.

Dalje i jako imenitno cerkveno opravilo je ker-
šanski poduk, kojega oskerblujo k tomu postavljene
cerkvene osebe. On ne uči samo večnih resnic sv.
vere i naših dolžnosti, temuč nas take upotuje u ve-
solno cerkveno živlenje, t. j. nam kaže, s kakimi
občutki i mislimi moramo sv. skrivnosti obsluževati
i u vsakem času božjo službo i dotične pobožnosti
obhajati, da nam bodo blagodarne.

Pri keršanskem poduku, ki duh i serce oživlja,
pak se cerkva obnaša podobno pametni materi, koja
vsakemu svojih otrok tisti živež daja, kteri njegove¬
mu zdravju ljubi i sc dorašenosti primerja; mleko
dalde, kojim je treba mleka, drugim močnejše jedi. Za

160

toga voljo se keršanski poduk, ki zmirom tiste večne
resnice oznanuje, tudi raznoverstno ravna, kakor je
učencom potrebno i njihovi razumnosti primerno.
Sem tedaj spada:

1 . keršanski nauk v šoli i cerkvi za mla¬
dež. Ti nauk nije kaki umetno i na tenko po pra¬
vilih složen nagovor, nego bolj prijazen pogovor
mešnika s učenci. Cisto prosto i lahko razumljivo njim
sv. resnice razlaga i duhovnik se dela tako rekoč sam
priprostega otroka , da vse Jezusu pridobi. Kdor
ga gleda, kakor pohlevno i skerbno njim sv. nauke
božjega kraljestva oznanuje i ljube otročiče k sebi
vabi kličejoč s Jezusom: ,,Recite malim k meni priti.”
Mat. 19, 14 . 5  kdor še premisli, koliko na dobrem iz-
rejenju leži; kako pervi, v mlado serce vsejani božji
nauki še u poznejih letih človeka opominjajo i kre-
pe, kadar že zna biti tisti u černi zemljici perlmi,
ki jih je učil; kdor to premisli, bo gotovo učitelja
keršanskega nauka visoko cenil, rad mladež k nje¬
mu pošiljal i ga po mogočnosti v njegovem pobož¬
nem trudu podpiral.

Keršanski nauk v cerkvi pa ni samo za otroke,
nego tudi za odraščene, posebno za one, kteri še so
u veri preslabo podučeni, da bi za tega voljo sv. na¬
govorov prav ne razumeli.

2 .  Odrašcenim se keršanska vera oznanuje v sv.
nagovorih ili predgah, v ranih i poznih.  Mešnik
nastope lečo ili prižnico, povejo Boga, se s vernimi
vred prekriže, izrečejo nekše slovje,  primerno

161

svojemu govoru, i prosivši s poslušavci vred sv. Du¬
ha za božjo razsvečenje berejo sv. evangelj, kije
za nedelo ali praznik odločen. Potem začnejo sv,
nagovor, kteremu se reče: evangeljska razkla¬
da,  če celi evangelj razlagajo, ali on je lasten
nagovor,  če kako posamesno versko resnico ili
dolžnost razjasnujejo, dokazujejo i tako bolje sercu
utisnejo.

Ker nije človeška beseda, kar cerkveni nago-
vornik oznanujejo nego božja, se ve, da je pravi
kerstjan dolžen tudi čisto prost nagovor zvesto i
verno poslušati in jedino na to paziti, kakor po njem
svoje živlenje popravi. Da Jezus zraven bez raz¬
ločka reče: „Kdor je iz Boga, naj posluša besedo
božjo” Jov. 8, 47. i da druga cerkvena zapoved bez
razločka veli: „Ti moraš sv. meso (k kteri pa še
je tistokrat tudi sv. nagovor spadal, gl. str. 60)
po nedelali i svetkih pobožno poslušati,” se ne sme
nikdo tej dolžnosti odtegnuti, tudi naj višji in uče-
neji ne, i še zato ne, ker tudi naj prostejši nagovor
u veri tcrdi i krepča i k dobremu podbada in ker
lep izgled imenitnejšega nevedne i prostejše uspešno
k skerbnemu posluševanju božje besede primarja.

3. U veri se Iterstjani tudi pri raznih drugih pri¬
likah podučevajo po krajših ogovorih,  potem
v izpovednici, pri bolenih, pri izpitavanju (zaročenih)
ženiha i neveste i. t. d., zlasti kadar ktero sr.
svetstvo prejmejo i to zato, da bi se k sv. sprejetju
vredno pripravili, čez božje milosti sv. svetstev i

11

162

njihovih običajev bolj podučili i si je globoko k sercu
vzeli.

Kakor v začetnih, tako uče tudi po srednjih i
višjih učilnicah cerkveni učeniki sv. vero, učeni pak
jo v knigah razširilo razlagajo. Ino po takem se sv.
vera vsikdar ravno tak uči in širi, kak sojo apostoli
oznanovali namreč ustno in pismeno.

Knige, ktere so apostoli in njih neposredni učen¬
ci spisali, imenujemo sv. pismo  ali pisano besedo
božjo, njihov ne spisani nauk pa ustno izročenje
ali ne pisano besedo božjo. Kar so drugi in pozneji
cerkveni učeniki pisali imenujemo cerkvena pis¬
ma,  ki se razloče v knige: a) cerkvenih naučni-
kov, b) očakov in, c) spisateljev  in se štejo k
ustnemu izročenju.

Da se v čisto vero Jezusovo zmote ne vtepejo
neti v sv. pismo, neti v ustno izročenje, je Jezus
sam poskerbel in zato obljubil in poslal sv. Duha, re¬
koč : „HočemOčeta prositi in On vam bode
drugega tolažnika dal, da na veke pri vas
ostane — Duha  resnice. 11  In „Kadar tisti
duh resnice pride, bode vas vso resnico
učil.“  Iv. 14, 18. 16, 13. 17. Na duhovo s timDu-
hom božji vsaki za se razsvečeni so apostoli bez
zmote učili ustno in pismeno. Alj tudi pozneje se
zmote niso mogle in se ne morejo pri celi cerkvi
vplesti, a) zatone, ker ti Duh božje resnice po oblju¬
bi Jezusovi pri njegovih vernih na veke  ostane,
(če ravno, ne več pri vsakem sosebe, vender pri

163

celi cerkvi vkup) ; b) ker katolika cerkva, t. j. vsi
katoliki kerstjani, kamur koli po sveti raztrošeni, v
rečeh sv. vere vsikdar vkup deržijo, in slož¬
no  ino v p or  azu  mno  s ti  ravnajo, kar se na dvoji
način zgodi:

1. pastirje posamesnih cerkev t. j. škofi se
v njihovem imenu s naučniki bogoslovja in drugimi
učenimi duhovniki na enem mestu sberejo pod
predsednistvom papeževim ali njegovih poslancev in
tu skupno s pomočjo sv. Duha pretresujejo
in razsodijo  zadeve sv. vere in cerkve. Taksa
skupstina se veli cerkveni s bor.  Pcrvi taki sbor
so že apostoli sami v Jeruzalemu imeli (Apost. dj.
15.) Zadnji je bil v Tridentu v 1. 1545. Kar tu cela
cerkva po svojih namestnikih v veri sklene, je bez
vse zmote, ker pomočnik sv. Duh nikoli ne dopusti,
da bi' cela cerkva v večni resnici zablodila.

Zraven sc sv. pismo vseli, povsodi in pri
vseh  cerkvah skerbno hranuje, preveno in vedno v
pervem pravem smislu zastopi in tolmači,
in ravno tak tudi ustno izročenje. Ne mogoče je
bilo in ne mogoče je toraj vsem in povsodi  sv.
knige popačiti in krive nauke vtepsti. In bi se tudi
tu ali tam, po primeri ali na znic, pri prepisu, nati¬
su ali uku kaka zmota in kriva misel vtepla, na
cerkvenem sboru, kder se sve na tenko pregleduje,
se to hitro zkaže, ko kaj posebnega in novega, kar
ni bilo v cerkvi vseli, pri vseh in povsodi
in zmota se očitno zatore in zaverže. — Tak si

11 *

164

obvarje cerkva v r seli svojo vero čisto, in posamcsni
verniki se smejo bez skerbi zanašati , da njihova
vera terduo stoji na nepremeknjeni pečini božje
resnice.

2. ako pa ravno ni zbora , in če se kak dvom
ali prepir v sv. veri prikaže, se poprašajo papež, oni
pa popitajo posamesne škofe, kaj seje v ti reči vseli,
povsodi in pri vsili vernih verovalo in razsodijo po
tih dogovorili. Toše veli: razsod po dogovoru s
raz tros enoj cerkvoj  in je drugi način uzajemne
vsesfrane porazumnosti.

Navadoma pa sv. oče papež sami razsodijo, pod¬
učijo in zavkažejo, kar je vseli in povsodi veljalo
glede vere, obnašanja (čudorednosti) in bogočastja
v vesolni cerkvi. Zakaj oni so pervi vodja, varuh
in oblastnik cele cerkve, med škofi pervi, ko je med
apostoli bil sv. Peter pervi, čiga naslednik so papež.
Za to tudi za jih velja, kar je Jezus edino k sv.
Petru rekel: „Ti si Peter (pečina) in na to pečino
postavim svojo ccrkvo in vrata peklenska (hudobna
moč) nje ne bodo premagala. Ino tebi dam kluče
nebeškega kraljestva (oblast v cerkvi); kar bodeš
na zemlji zavezal, bode tudi v nebesih zavezano, in
kar boš na zemlji odvezal, bo tudi v nebesih odve¬
zano. u  Matli. 16. Samo njemu je naročil: „Pasimoja
jagneta, pasi moje ovce.“ Jv. 21. Samo k njemu je
djal: ,,Peter! molil sim za te, da tvoja vera ne
peša, in kdar boš se preobernil, poterdi tudi svoje
brate . u  Luk. 22, 32. Sedajni papež Pij IX. so dve
sto sedem in petdeseti, zvoljen 16. junia 1846.

165

Po takem so v cerkvi božji edni učeniki, drugi
učenci ali poslušavci. Pervim se tudi reče: poduč-
na cerkva,  drugim: poslušna cerkva.  Poslu¬
šavci pa imajo sv. dolžnost svoje dušne pastirje,
višje i nižje ko poslance Jezusove pristojno častiti
inslušati: „Kdor vas posluša, posluša mene ; kdor vas
zaničuje, zaničuje mene; kdor pa mene zaničuje, za¬
ničuje tistega, ki je mene poslal, reče Jezus.“
Luk. 10, 16.

Iz tega vidimo, da imajoukaželni krstjani dovolj-
no priložnosti s nebeškim semenom božjih naukov
svoje serce posejati. Da bi le vsako serce podobno
bilo dobri njivi, u kteri zamore Jezusova beseda
koreniti, cimiti i veseli sad roditi. Ker pa sve do¬
bro le od ljubega Boga pridi, ga mešnik i verni po
keršanskem poduku ponižno molijo, da bi slišane
nauke blagoslovil i njiin svojo dobro rast dal; zakaj
tako piše sv. apostol Pavel: ,,Ne poslušavci postave
so pravični pred Bogom, temuč spolnovavci postave
se opraviče. Rim 2, 13.

IV. Cerkveni posveti i blagoslovi.

S sedmerimi sv. svetstvi je mili Jezus posker-
bel, da nam v sedmerih naglavnih razmerah našega
živlenja božjo milost podeluje, po kteri nas, kakor
pri kerstu in sv. pokori grehov očisti i s Bogom pomiri
ili nas, kakor v ostalih svetstvih, ljubeznivo podpira
i krepča, da zamoremo svoje dolžnosti srečno spol¬
njevati. (Glej str. 112 i 113)

168

Zraven tih naglavnih razmer, za ktere je Jezus
sam poskerbel, še nas pa cesto zadenejo nektere
druge okolnosti i priložnosti, u kterih bi nain višja
posebna pomoč tudi prav mila bila. Po oblasti, ktero
je cerkva od Jezusa dobila, je ona za tote prilož¬
nosti poskerbcla in za nje vpeljala bogočastna opra¬
vila, u katerih s lepimi pomenbnimi običaji sveeeno
in izkreno za svoje otroke moli t. j. nje blago¬
slovi,  ili po kterih kakše reči iz med običnih po¬
svetnih loči ino nje v službo božjo ali v pobožno
rabo svojih otrok sporoči t. j. nje posveti.  Taksa
bogočastna opravila imenujemo : cerkvena svetila
(sakramentalia) , ki so toraj dvoje verste, namreč:
a) blagoslovi,  pri kterih se Bog pod znamoviti-
mi običaji prosi, da bi komu pri ti ali oni pri¬
liki svojo pomoč ino milost podelil;
h) posveti,  po kterih sc kakše osebe ili stvari v
posebno božje varstvo priporoče ali od posvet¬
nih ločene v njegovo posebno službo sporoče
t. j. posvete, toda se božja milost i bramba ni¬
koli ne prosi za same reči, temoč vsikdar za
tiste, ki jih vživajo ili rabijo; p. pri blagoslovlje¬
nem preznecu ili vodi, zastavi, hiši, cerkvi i. t. d.
Cerkvene posvete delijo vladiki i mešniki, in
le tiste, pri kterih se mazili, jedino vladiki.

Tem od cerkve vpeljanim svetilom nije božja mi¬
lost sicer tak očividno obljubljena kako sv. svetstvom,
ali bez dvoma se smemo zanašati, da nikako ne
bode zastonj i neuslišana verna molitva, ktera se

167

pri njih opravlja, ker Jezus cerkvi terdno obeča,
da bode tudi v nebesih vse veljalo i prijelno, kar
ona na zemlji k božji časti i k zveličanju svojih
vernih zapove i vpelja. Ino ako že si sami po verni
molitvi od Boga dosta sprosimo, namreč: odpuščanje
manjih grehov i časnih kazen, pomoč v skušnjavah i
nevoljah, poterpljivost i tolažbo v bolezni i žalosti, nje¬
gov blagoslov pri svojem spočetju i delu i. t. d., smemo
gotovo se bolj zaupljivo vse to i se vekšo milost
od njega pričakati, če sv. mati cerkva pri svetilvah
i blagoslovih s našoj molitvoj tudi svojo sedini. Že
vsaki pobožni i izobraženi spozna i čuti, da pred
Bogom ne zastonj, ako stariši svoje otroke blago¬
slove , zaista bode Bog blagoslovilo molitvo svoje
cerkve, ktero je v našo pomoč i zveličanje postavil,
še bolj porajtal i milostivo uslišal. Kdor je žive vere
u Boga, v tem živi tudi to tolažno zaupanje.

Naj imenitneje cerkvene posvetitve i blagoslovi
so naslcdni:

A. Posvetitve.

1. posvečenje cerkev.  Da mora vse, kar
k službi večnega, veličanskega Boga sliši njemu po¬
sebno sporočeno ino posvečeno biti, i toraj tudi hiša,
ki se za njegov dom i službo božjo odloči, so od
nekda vsi pobožni živo spoznali i občutili. Za voljo
tega so tudi Zidovi svoj tempel, kterega so živemu
Bogu postavili, s velikoj častjo, mnogimi daritvami
(žerfvami) i molitvami posvetili, ko nam priča sv.

168

pismo 3. kralj 8. i 1. Ezdr. 6. ino so tomu v spomin
vsako leto veličastno obhajali templovo posvečenje.
Svetejši dom božji, ko židovski tempel, pa so gotovo
katolške cerkve. Zakaj v njih ne je samo nazoč
vseobsežni Bog, temue pod presvetim resnim telesom
je tudi J. Kristus resnično i bistveno nazoč.

Veličastno, ko naj bolj mogoče, so za tega voljo
tudi kerstjani svoje cerkve posvečovali, ko berž so
je smeli staviti.

Naj važnejši običaji pri cerkvenem posvečenju
so sledeči:

Da bi se k tako svetemu opravilu prav pripravili
i si božji blagoslov sprosili, se vladika i verni den
(ali navečer) pred cerkvenim posvečenjem ponižno
postijo i v pobožnih molitvah večnemu Bogu pripo-
račajo. Na dostojnem, lepo razsvetjenem i okinča-
nem kraju so k očitnemu vernemu častenju sv. ostan¬
ki izpostavljeni, ki se v novi oltar položijo. Drugi
dan, pred ko se posvečenje sačne, se prižge 12 lu-
č i okoli cerkve, ki pomene 12 apostolov. Cerkvena
vrata se zapro ino vladika mole pred njimi litanije
vsili svetnikov. Po tem grej o trikrat okoli cerkve,
jo s blagoslovljenoj vodoj poškropljajo i vseli s pa-
stirskoj palicoj na vrata poklukajo, ki še se le k tret¬
jemu odpro. To pomeni, da se cerkva i kraljestvo
božje le onemu odpre, ki v trojnojedinega Boga verje
i s cerkvenim višjim pastirjem v občinstvu živi. Tudi
križ naprave s pastirskoj palicoj nad vrata v nazo-
čenje, da so uhod za verne v križanega Jezusa, ino

169

ustopivši s strežnimi mešniki u cerkvo jo počaste s
blagoslovom Kristusovim: „Mir bodi tej hiši.” Privsi u
sredino pokleknejo i zapojejo: ,,Pridi sv. Duh!” po¬
nižno proseč za božjo pomoč i milost, kakor je to
pri vsakem bolj važnem početju potrebno. Tu so tla
s pepelom potrošene. V njega zapišejo križema s
pastirskoj palicoj latinsko i gerčko abecedo ili asbu-
ko, kar pravi, da se cerkva za ono vero posvečuje,
kojo so latinski i gerčki  cerkveni očaki uzajemno
verovali i učili. Po tem blagoslove vladika vodo,  ki
pomeni očiščenje grehov; vino,  ki pomeni božjo
pomoč i milost; pepel,  ki spominja na našo pre-
minljivost i potrebno pokoro; i še sol,  ki pomeni ker-
šansko modrost, ktera nas grešne gnilobe obvarje (ka¬
kor sol druge reči): zdaj zmešajo vse skupa i po-
škrope s tim cerkvo i oltare (žertvenike). Je po
takem vse očiščeno i posvečeno, prineso u veselem
obhodu sv. ostanke, je na oltarju v kamen polože
(glej str. 52) i oltar pomazilijo, okadijo ino na njem
več križev iz sveč i kadila sestavljenih prižgejo, kar
nazočuje, kako tu ponovljena križna daritva dopad¬
ljivo k Bogu dohaja i kakor raz oltarja vernim
prava luč, milost i pomoč božja prihaja. Zadnič še
12 po steni naslikanih križev pomazilijo, kteri ravno
tak, ko luči zvuni cerkve, na 12apostolov spominjajo,
ki so vero v Jezusa po vsem svetu oznanovali. Na kon¬
cu služe škof sami ali drugi mešnik pervo sv. meso
v novoposvečenoj cerkvi, in navadoma se obhaja ve¬
sela svečanost celih 8 dni (celo osmino), s petimi

170

mešami, s sv. nagovori i tudi s odpustki. Ako vladika
hitro ne vtegnejo ili nemorejo nove cerkve posvetiti,
pooblaste nekega drugega mešnika, da jo tičas samo
blagoslove. Samo blagoslovljena cerkva  se
na tem spozna, da nima dvanajsternih križev, ker
oblast pomaziliti jedino vladikom gre.

2. posvečenje oltarov.  Oltari se skoro ravno
tak posvecujo, ko pri novi cerkvi, to da nekaj krajše,
ker se vse popusti, kar se cerkve dotiče; le po¬
kropijo, pokadijo, pomazilijo se i sv. ostanki se vpo-
ložijo.

3. kapele, ostaj e križevih potov, križi  i. t.
d. se pri posvečenju s blagoslovljenoj vodoj poškroplajo
i okajajo. Vladika poljube sv. križ i za njimi nazoči
mešniki i verniki na čast temu sv. znamenju i Bogu
v slavo ino hvalo za odrešitvo na njem dokončano.

4. posvečenje pokopališč.  Cerkva časti
človečko truplo še tudi po smerti zato, ker je živo
bilo dom nevmerljivega duha i veža božja. Za tega
voljo posvee'uje tudi pokopališča, u kterih umerlo
truplo počiva, in nje prišteva svetim krajem. Posve¬
čuje pak pokopališče s molitvami i blagoslovljenoj
vodoj, postavi križi v sredini i v štirih koteh pet man-
ših križev ili pet soh, na ktere se po tri sveče po-
sade, ktere pa še ne gorijo, temuč se popreje na križ
priteknejo i potem užgejo, kar kaže, kakor še je le
križani i od mertvih oživeli Jesus smertne (grobne)
strahote premagal, ino vsem , ki so v njega verjeli,
večno luč prižgal. Tudi se litanije vsili svetnikov

171

molijo , naj bi zveličani prijatelji božji nam oslišanje
naših prošenj sprosili. Na takem pokopališču se sme¬
jo toraj le tisti pokapati, ki v cerkvenem občinstvu
živijo, v Jezusa verjejo in mater ccrkvo bogajo.
Barem blagoslovlja ona le takse.

5. posvečenje k e r s t n e vode.  Kerstna voda
se redoma posvečuje na veliko i duhovo soboto, ker sou
stari cerkvi ti soboti svečenokerščevali, in ju zato kerst-
nici imenovali. Posvečujoči mesnik mole, da bi vsi,
ki se u tej vodi kerstijo, vse milosti tega sv. svet-
stva obilno vživali, razdele vodo križema i potone
v njo vuzmeno svečo (ki je podoba Kristusova), kar
pomeni, da kerst svojo milostivo moč od križanega
Jezusa ima, razlijo od te vode na vse štiri strani
sveta v nazočenje, da so vsi ljudje k veri i kerstu
pozvani i prilijejo zadnič olja i križme v spomin po¬
moči sv. Duha, ki keršence krepča in Bogu dopad¬
ljive stori.

6. posvečenje ognja  na veliko soboto s
prošnjoj: naj bi Bog vse tiste, kterim na tem ognju
prižgane luči v cerkvi svetijo, znotra s žari svoje
milosti razsvetil i segreval.

7. posvečenje sv. olja.  Olje posvečujo
vladika na veliki četertek svečeno moleč, da bi več¬
ni Bog tistim, ki se bodo s tem oljem mazilili pri sv.
kerstu, pri poterdi, mesnem redu i poslednem olju,
vse milosti teh svetstev obilno podelil. Po tem klek-
nuvši na eno koleno počastijo i pozdravijo vladika i
nazoči duhovniki ta olja, ktera k tak velikim svet-

172

stvom služijo, i poljube posode, u ktere so na¬
lita.

8. blagoslovljena voda  se posvečuje mo¬
le : da bi po božji milosti bila vsem, ki se s njoj
poškropijo, živi spomin k pravi pokori i pobolšanju
živlenja, i močna bramba zoper skušnjave; ter se
soli primeša, ki je podoba prave Bogu mile modrosti,
ktera grešne gnilobe varje. Bolj svečeno se posve¬
čuje o bili ili navečeru s. 3 kraljev.

9. janžovec se posvečuje  na Janžovo,
drugi den po Božiču. Ker je vino podoba božje
ljubezni i milosti, jo cerkva vsem, ki od njega pijejo,
tak obilno želi, ko jo je sv. Ivan imel, rekoč pri po¬
svečenju : „Pijte ljubezen sv. Ivana. u

10. sprava,  k službi božji potrebna, kakor
kupa, plitvica, cerkvena obleka, i. t. d. se
posvečuje  s molitvami i blagoslovljenoj vodoj.
Kupa i plitvica se tudi s križmoj pomazili. Cerkva
svojo spravo posvečuje, da jo verni bolj dostojno
cene, i bolj spoznajo visoko vrednost službe božje,
za ktero mora vse posebno sporočeno , čisto i sve¬
to biti.

11. posvečenje zvonov.  Zvon se zvuni i
znotri s blagoslovljenoj vodoj vmije v spomin, naj bi
tudi tisti, ktere v cerkvo kliče, čisti i prosti bili vse¬
ga, kar molitvo i pobožnost moti; potem se pomazili
od zvuna s boleniškim oljem , od znotra s križmoj,
kar pomeni prošnjo za vernih telesno i duhovno po¬
moč ; na to se pod njim kadilo prižge, da vsega dim

173

napolni v nazočenjc , kako bi naj kerstjanom, ktere
njegov glas k službi božji vabi, serce kipelo Bogu prijet¬
nih kreposti, sv. vere, upanja, ljubezni i pobožnosti.
Zadnič se prebere sv. evangelj, v kterem Jezus do¬
ma pri Lacaru k Marti reče: „Lejedno je potrebno.“
Luk. lO, 42., ker ja zvon, ki nas pred oltar božji
kliče, ravno to oznanuje. Zvonu se pri posvečenju
da ime nekega svetnika, kteri se prosi, naj bi mu
posebni varuh bil i mili proseč za tisto verno občino,
kteri zvon sliši. Tudi priče so nazoče v svedočtvo
storjene posvetitve.

12. posvečenje melja  (kreše) na kraljevo,
s kterim se imena s. 3 kraljev na dveri zapišujo,
naj bi pogled nanje nas opominjal tudi tak skerbno
Jezusa iskati i njemu svoje serce darovati; posve¬
čenje sveč  na svečnico za božjo službo i v spo¬
min, da je ti den Simeon na pervo Jezusa imenoval
luč sveta, Luk. 2, 32.; posvečenje pepela,
s kterim se verni na pepelnično sredo po čelih po-
pelujo i na prcmenljivost i pokoro spominjajo; po¬
svečenje presneca  na cvetno nedelo v spomin
veličastnega Jezusovega uhoda u Jeruzalem, Mat. 21.
1—9; posvečenje pisank  ili pirhov na vuzrae-
no nedelo, s prošnjoj, naj bi vsem dobro teknule;
posvečenje hiš, šajk, brodov, zastav  i. t. d.
s prošnjoj, da bi Bog vse blagoslovil, ki se tih reči
posluže. Pri vsakem takem posvečenju se moli, s
blagoslovljenoj vodoj škropi i s kadilom okaja.

174

Mnogi posveti so tedaj le blagoslovi t. j. sve-
čene molitve, s kterimi mati cerkva nebeškega Očeta
ponižno prosi, da bi njenim otrokom milostiv bil.
Jednaka čast ko posvečenim rečem pa gre tudi vseli
sv. blagoslovom. Verni se varjejo posvečenih reči
oskruniti in si prizadevajo se sv. blagoslovov ino
jihove milosti prav vdeležiti.

B. Blagoslovi.

Blagoslov*)  ni kaj druga, ko pobožna proš¬
nja, da bi Bog tistim, črez ktere se zmoli, svojo lju¬
beznivo pomoč i smilečnost prikazal. V tem smislu
može tedaj tudi oče svoje otroke, učitelj svoje učen¬
ce, vladar svoje podložne i. t. d. blagosloviti. Po¬
sebno blagoslovno oblast pa dobe mešnik v svetstvu
sv. mesnega reda po besedah vladikovih: „Kar bla¬
gosloviš, bodi blagoslovljeno;” za toga voljo smejo
neke blagoslove le mešniki deliti. Naj imenitneji so:

1. blagoslov novoposvečenega meš¬
nik  a,  kterega zlasti za tega voljo tak visoko ceni¬
mo, ker se zaupljivo nadajamo, da bode blagoslovna
molitva tistega Bogu posebno prijetna , ki je kratko
preje pri njem veliko milost i visoko čast njegovega
sv. meštva zadobil. Požcljenje po tem blagoslovu
kaže tudi našo veselo zahvalnost, da je cerkva spet
novega služebnika za naše dušno zveličanje dobila.

*) Žcgen.

175

2. niešnikovblagoslovpos v. mesi, sv. na¬
govoru, ali drugem cerkvenem opravilu,
ko tudi blagoslov s posvečenoj vodoj. Mole
presveto Trojico prekrižijo mcžnik tukaj s desnicoj
verne, proseč: „Naj vas blagoslovi vsegamogočni
milostivi gospod Oče f , Sin i sv. Duh. Amen,
kar izreče, da bi večni Bog doveršenemu sv. opra¬
vilu u vernih srečno rast dal i nje po svoji neiz¬
merni milosti tudi zvuni cerkve vseli vse nesreče
varval na duši i telu.

3. blagoslov s presv. resnim telesom
v kazalnici ilimonštranci je poprejšnega pomena. Sv.
petje mu serca pripravlja, zvončekov nedolžno cin-
getanje ga spremlja, mešnik pa ga navadoma tiho
delijo; zakaj kder svestveno nazoči Jezus sam bla-
goslovlja, ni treba besed njegovemu služebniku.

4. blagoslov vpeljanke.  Nektere tjedne
po porodu pride žena s svojim detetom vred k vpe¬
ljevanju, da se večnemu Bogu zahvali. Mešnik vpe-
Ijavec jo v cerkvo vpeljajo, blagoslovijo i Bogu spo¬
ročijo proseč, da bi on mater i otroka milo varval i
k večnemu živlenju ravnal! Vpeljavek pa cerkva
za to na več tjednov po porodu (povitju) odloži, da
matere dolže pri miru doma obderži in njim nevar¬
nosti odverne, ktere bi njim prinesti vtegnilo prerano
izhajanje i delo ili nepremišlenost sirovejših tovaršev.
Pri Židovih je bila jednaka šega, ktera še je le na
štirdeseti den vpeljavanje i zahvalno daritvo zapo¬
vedala.

176

5. keršanski pokop (udi sera spada. Mer-
liče dostojno pokopati, je stara šega vsili narodov.
Mislili so s tem njim zadnjo ljubezen zkazati i duše
vpokojiti. Sosebno je stare Zidove strah in groza
sprehajala, mislece če bi nepokopani strohneli ali je
zveri snedle. Za tega voljo je tudi pobožni Tobia,
ne glede na serd kralja Zenaheriba i v nevarnosti
lastnega živlenja, svoje umorjene rodjake pokapal, in
kar je po dne ne mogel, je po noči dostavil. Job.
12 , 12 .

Ker nas kerstjane sv. vera uči, da je človeško
telo prebivališče sv. Duha, ktero bode Jezus enkrat
jednako svojemu preobrazil, imamo tim večo dolž¬
nost mu keršanski pokop oskerbeti, i pri njem za
ločeno dušo moliti, dajo  premilostivi Bog še ne spo¬
korjenih madežev očisti i skoro v večno živlenje
sprejme. Zvesti ti dolžnosti polože domačini merliča
na oder, verni se pridno pri merliču shajajo, mu za
očiščenje duše molijo i ga lomu v pomen s prista-
vljenoj posvečenoj vodoj poškropljajo. Ino pride ura
za pokop, se za božjim razpelom uverstijo i merliča
pobožno moleč do cerkve na nosilih prinesejo, kder
ga mešnik černo oblečeni zadnjokrat v cerkev vpel-
jajo, kako so ga pri kerstu pervokrat.

Kder je bliže, kakor po mestih i tergih, se
upote mešniki na merličev dom ino imajo spre¬
vod od domi. — Žalostno pojejo zvonovi. Naprej se
nese sv. razpelo križanega Jezusa, vkterega je umerli
veroval; manše se postavi narako (trugo); kraj nje

177

se sveti  s svečami ali baklami, ktere pomene prošnjo
„Daj mu, o Gospod! večni mir i pokoj in večna lue
mu naj sveti.“ Jlodbinci, sosedje, znanci lepo uver-
steni ga spremljajo i pobožno za njegovo dušo molijo.
V cerkvi obernejo pogrebci merliča s obličjem proti
oltarju, ker od ondot v sv. mešni daritvi tudi za
mertve milost i mir prihaja; umerlega mešnika pa
proti vernim,  kakor so živ se tudi od oltarja
k njim obračali. Tukaj prešpogajo mešnik uzajemno
s služebniki Davidov 50. nemilo tožni psalm, premole
nektere molitve i blagosloveč merliča ga poškropijo
okadijo, i s zemloj potrosijo i še zadnič s vsimi ver¬
nimi za njegovo dušo ponižno Boga prosijo.

Je merlič mali otrok,  kteri še ni k pravi pa¬
meti prišel i tedaj še tudi ne grešil, ne žaluje cerkva,
temue pošle svojega mešnika v belem oblačilu, ki
veseli psalm premole, ne proseč za umerlega, ki pri¬
prošenj ne potrebuje, temuč za žive , da bi enkrat
tudi tak srečno v svetli raj prišli, ko ta nedolžna
duša.

Hlapčiče i dekliči pokoplje cerkva s venci i
cvetlicami kinčane v čast njihove deviške čistosti i
kreposti.

To je tedaj cerkveni pokop i sprevod, prost
vsega nepotrebnega hrupa i praznega posvetnega
ponosa, ki duši nič ne pomaga. Marveč nas cerkva
napeljuje ljubeznivo za pokojne moliti, si vlastne,
zna biti bližne smerti zmisliti, preveliko, nespodob¬
no žalost pa si krotiti i tolažiti s zaupanjem, da se

12

178

bodemo v onem živlenju spet najšli, kder se nikol
več ne bodemo ločili.

V. Cerkvene molitve i pobožnosti.

Moliti  t. j. dušo i serce pobožno k svojemu
stvarniku povzdignuti, od kterega smo ju dobili, nam
je prirojena dolžnost,  ktero nam je Jezus s
svojim ukom in izgledom vnovič naročil, kakor tudi
v nekterih prilikah in pripodobah lastnosti  razlo¬
žil, katere store molitvo Bogu dopadljivo. Ponižnega
i skesanega serca moliti,  nas uči v pripodobi
od fariseja i mitničara Luk. 18. V duhu i resnici
moliti t. j. primerno božjemu duhu i s lastnim priza-
detjem, nas uči v pogovoru s Samarijankoj pri Ja-
kopovem studencu. Jv. 4. Iskreno i stanovitno
moliti nas uči v pripodobi od neodstoplega poklukača
pri prijatelju. Luk. 11. ino od krivičnega sodnika i
vboge vdove. Luk. 18. Podano v sv. b o žj o v o lj o i
nedokončljivo modrost  moliti nas uči njegov
vlastni izgled na olskoj gori, kder je trikrat premolil:
,,Oče! pa ne moja, temuč tvoja volja se naj zgodi!“

Se pri molitvi le na Jezusa,  na njegove
sv. besede i neizmerne zasluge zanašati  i ne na
samega sebe, nas On uči rekoč: „Vse, kar bodete
Očeta v mojem imenu prosili, bode vam dal.“ Jv.
16. 23.

S kterimi besedami pa da molimo in prosimo,
je nam iz vekšine na zvoljo, sosebno pri posamesni
molitvi.  Ker pak vsaki kerstjan ne ve vsega tak

179

izrečti, ko culi in bi rad, mu pridejo marsiktere mo¬
litvene in pobožne bukve  na pomoč, in pri
občni molitvi  tudi neke znamovite i visoko cenjene
molitve,  ktere je ali Jezus i njegova cerkva uči¬
la, ali ti ali oni pobožni kerstjan složil, cerkva odo¬
brila i za občno božjo službo posebno prikladne
spoznala.

Prednja tih molitev je Oče naš,  kterega nas
je Jezus , naš gospod sam učil, za tega voljo mu
tudi pravimo: Gospodova molitva.  Ko je nam¬
reč enkrat na samem molil i po tem vmed svoje
učence stopil, ga jeden iz med njih poprosi: »Go¬
spod ! uči tudi nas moliti, ko je Jvan svoje učence
moliti učil. 44  Jezus mu odgovori: ,,Kadar molite, rečite:
Oče naš, kteri si v nebesih i. t. d. Luk. 11. Mat. 6.
ino tak nje nauči tote naj lepše vsili molitev, ki čisto
prosto, kratko in v pravem redu vse pove, za kar
je nam treba moliti, ktero so že pervi kerstjani naj
bolj častili i pri sv. mesi i sprejetju sv. svestevvsik-
dar molili. Kratko molitvo nam je tedaj Jezus dal i
naročil, sam rekoč: „Ne govorite veliko, kadar mo¬
lite, kakor pagani, kteri misle, da bodo uslišani, ako
dosta besed store. 44  Mat. 6, 7. V šestih  prošnjah
nas uči za dušne i le v jed ni za telesne potrebe
moliti; tak treba je pred vsem božje kraljestvo i nje¬
govo pravico iskati. 44  Mat. 6, 33. Povsodi nas uči
prositi: pridi k nam, daj nam,  odpuščaj nam;

tak potrebno je i primerno pravi ljubesni, da vsi
za endruga  molimo i skerbimo.

12 '

180

K Očenašu se je sicer pozneje, pa že vendar
predavno, pridala molitva: Čcšena si Maria.  Ona
obstoji iz treh delov: a) iz pozdravljenja višjega
anjgela Gabriela: ,,Cešena si Maria, milosti si polna,
Gospodje s teboj; b) iz pozdravljenja Elizabetinega:
,,Ti si blažena med ženami, in blažen je sad tvojega
telesa; c) iz prošnje,ktero je cerkva pridala: Jezus,
sv. Maria mati božja! prosi za nas grešnike, zdaj
i našo smertno uro. Amen !“ S toj molitvoj častimo
visoko materstvo, do kterega je Bog preblaženo De¬
vico Mario povzdignul i se njenim prošnjam pripo¬
ročamo.

V apostolski veri  na kratkem vse spovemo,
kar verjemo. Ime že pove, da je ona od apostolov
ili vsaj od apostolskih časov. Verni so se nje na
pamet naučili, jo za vodilo prave vere imeli ino jo
po ustnem izročenju dalje predavali. Keršenci so
jo pred kerstora vpričo vladika ino verni v raznih
drugih prilikah molili i po nji svojo vero spovedovali.
Nicejski in carigradski  cerkveni sbor je to
spoved sv. vere nekaj pomnožil, kakor se zdaj pri sv.
mesi moli; iz drugih strani jo je sv. Atanaz  raz¬
jasnil, ko se zdaj v duhovnem časoslovju bere.

Prestaro je znamenje sv. križa.  Že v dru¬
gem stoletju keršanske cerkve ga spomenja sv. Kle-
mens (Milož). Se prekrižaje imenujemo tri božje
osobc, in spovemo tedaj s sv. križem svojo vero v
presveto Trojico in v križanega odrešenika. Prekrižaje
pa ravno čelo, usta ino perse, oblubimo ne ničesar

181

misliti, govoriti in želeti, kar bi trojno jedinemu Bo¬
gu ne bilo dopadljivo. Ino ker vse s znamenjem
sv. križa začnemo i sklenemo, spovemo svojo vero
v sv. resnico, da:

Kdor s Bogom začne, s Bogom henja,

Naj lepše zverši pot živlenja.

Tak stara je hvalna pesem: Čast bodi Bogu
Očetu in Sinu in sv. Duhu,  ko je bilo v začet¬
ku, zdaj i vseli in na vse veke. Amen. 1(  S njoj se
sklepajo psalmi i tudi druge molitve. Nekokrat se
začne s trojnim: Sveti, sveti i. t. d. ktero, kak pre¬
rok Izaiaz razodeva, anjgeli Serafini pred sedežem
božjim pojo, Iza. 6, 3. za to se ji tudi reče anj-
gelska hvalna pesem.

V jutro, o poldne i večer nas opominja zvon
,,Zdravo Mario  ali anjgelsko češenje“ moliti, se
v začetnih predgovorih hvaležno velike skrivnosti
Jezusovega včlovečenja spomnuti ino s primoljenoj
„Češenoj Marij oj a  njegovo sv. mater častiti. V večer
še po vekšem zvonu manji milo zapoje ino prosi, da
bi se tudi vernih duš v očiščenju s ljubeznivoj molit-
voj spomnili. Za njima se v četertek še velkši zvon
nemilo zglasi, kteri Jezusov kervavi pot obžaluje. V
petek ob devetih pa obžaluje njegovo britko smert
ino nas budi k zahvali in obžalovanju grehov, ki so
njegove smerti krivi.

Za jutro, večer ino obed  nimamo sicer ob¬
čno predpisanih molitev; alj vendar jih je več prav
lepih, kterih se verni posluže. Besede so nam na

182

zvoljo, ali jutcrna, večerna in obedna molitev je vsa¬
kemu očivestna dolžnost, ki le nekaj sam se spozna
ino svojo vrednost nad živinoj, ktera ne čuti potrebe
moliti, ino ne ve moliti.

Zelo koristno in potrebno je večkrat tri božje
kreposti  obujati in ožaljcnje grehov; zakaj to krep¬
ča v tih krepostih ino varje grehov. Za voljo tega
imamo tudi vlastne takse molitve. Verni se njih na
pamet nauče, da je imajo kredi, kadar je treba,
p. v kakši skušnjavi, pred sprejetjem sv. svetstcv,
pri večernem sprašovanju vesti, v smertni nevar¬
nosti i. t. d.

Posebna pobožnost so litanije,  ktere navadoma
jeden naprej moli, drugi pa odgovarjajo. So že jako
stare in veliko vredne. Zakaj dosta lepih resnic nam
ponavljajo in pri očitni službi božji povzdigujo našo
pobožnost. Naj bolj stare ino znane so litanije vsi h
svetnikov in Lauretanske.  Razun jih še je
več drugih, p. od sv. resnega telesa, od britkega
terplenja Jezusovega; za bolenike i. t. d.

Sem sliši tudi cerkveno petje, visoke
himne, cerkvene hvalne, slavne, prošne,
zahvalne, pokorne pesni  i. t. d. — Znotrajna
pobožnost se namreč ne zadovoli s samoj molitvoj,
temoč vneta veličanskega Boga, mu zapeje i prepe¬
va sv. pesni, kterih mili glasi še serce bolj vnemajo
in dušo zvišujejo, zlasti pri občni božji službi. Za to
petje so v starem zakonu imeli psalme, v novem pa
so himne ino iz vekšine iz njih prestavljene krepke

183

cerkvene pesni, da po takem še dnešni den skoro
ravno s tistimi besedami Boga častimo, s kterimi so
ga pred dosta sto letini naj svetejši možje častili.
Tak je po stari himni: ,,Te Deum laudamus u  naša
pesem: ,,Bog tebe hvalimo i, t. d. Po: „Veni sancte
spiritus,“ je : „Pridi sv. Duh ti dnes i. t. d. Po :
„Lauda Sion, u  je: „Hvali Sion zveličarja i. t. d.

Sv. križev  pot  imamo za premišlevanje Je¬
zusovega britkega terplenja, posebno na njego¬
vem težavnem in kervavem potu od zadnje ve¬
čerje na goro Kalvario. Za hvaležne kcrstjane
nije namreč nikoli bilo svetejših krajev od tistih,
na kterih se je ono godilo, ino ktcre je Jezus
s svojoj sv. nazočnostjo posvetil. Posamesni, kakor
v velikih trumah so se za tega voljo na božjo
pot podajali, posebno v Jeruzalem, da bi s spomi-
niki posajene predage kraje, na katerih je Jezus
terpel, vmerl in v grobu počival, preponižno po¬
častili, ino si vpričo njih naj globleje v serce vtisnuli,
kar je premili odrešenik za nas prestal, da bi po ta¬
kem živo vse grehe odurjavali in čertili ino pravo
pokoro zvesto dopernašali.

Za tiste pa, kteri ne možcjo sami tih sv. krajev
pohajati, je keršanska umetnost Jezusovo britko ter-
plenje v podobah in slikah nazočila, ino na štirnajst
postaj razdelila, ktere imenujemo sv. križev pot.
Pervega so zmislili Frančiškanari. Križev pot pa tak
obhajamo, da u vsaki postaji nazočeno tcrplenje nek
čas zvesto premišlujemo, dobro naprevzetje v sebi

184

obudujemo ino molitvo premolimo, ktero nam v ti na¬
men spisana knižica križovega pota  ponudi.

Da verno premišlevanje Jezusovega terplenja
vsikdar veliko pomaga, ker po besedi sv. Tomaža
Akvinskega vse kreposti oživlja i vse zločesti vmarja,
je očivestno velika korist križev pot pobožno obis¬
kovati in obhajati. Obhaja se sosebno v postu, ki je
spominu Jezusovega terplenja zlasti odločen.

Za duhovni in redovni stan je vlastna molitva,
namreč: časoslovje  ali brevir. V njemu so himni,
psalmi, berila iz sv. pisma in cerkvenih učiteljev,
pokrajšano živlenje svetnikov ino prav jedernaste
molitvice. Moli se sedemkrat na den, posamesno ali
skupno špogaje v koru ali na shodeh, namreč: 1. j li¬
ter niča,  s tremi nočnicami, preje trikrat na noč,
zdaj s hvalami  vred za ranega jutra; 2. pervni-
ca  *) rano ob šestih; 3. tretnica  ob devetih;
4. šestnica  ob dvanajstih; 5. d e vet ni ca ob treh
po poldne; 6. večernica  o sončnem zatonu; 7. do-
polnica  ali sklepnica na koncu dneva.

Vendar sme pervo tih molitev ravno pred mešoj,
nasledne četiri pa skup zmoliti, ako sc sosebe ne
vtegne. Cerkva je časoslovje zato tak od cndruga
razločila, da bi njenim služebnikom čas med molitvoj
in delom pretekal; da bi si nasledno prebiranje kras¬
nih psalmov, sv. pisma in cerkvenih učiteljev njihov

Stari so ponočne in podnevnc are sosebe računili; naša
šesta je bila njihova perva ura, naša deveta njihova
tretja i. t. d.; in odtod so imena tih molitev.

185

duh krepko oživljalo; da bi nazočeni izglcdi božjih
svetnikov nje k prav lepemu obnažanju živo podbujali
ino v njihovih sv. dolžnostih veselo podpirali.

Sv. rožni venec ali rožna molitva  je
vsih naj mlajša, začeta in priporočena v trinajstem
sloletju, prč po sv. Dominiku, v pomoč zoper neš-
tere krivoverce, ki so včlovečenje Jezusovo i viso¬
ko dostojnost B. D. M. tajili. Za tega voljo premišluje
ta molitva oboje ino ima v ti namen tri dele: vese¬
lega, žalostnega i častnega. Veseli  nam
nazočuje skrivnosti Jezusovega včlovečenja, rojstva
in mladosti. Žalostni  skrivnosti njegovega terplcnja
in smerti; častni  pa skrivnosti njegove in njegove
matere nebeške veličasti. Pervi se moli v advenski
dobi, drugi vu postni, tretji po vuzmu, ker se u
vsakem tih časov ravno te skrivnosti v cerkvi obha¬
jajo. Vsaki del ima tisti začetek, 10 Očenašov in 50

V  t

(Jesena si Marij, kterim se po sladkem imenu Jezus
pristojne skrivnosti pridajajo.

Zečetek je: apostolska vera, en Očenaš, trikrat
Češe n a si Marija, kterih pervoj se pristavi po sv. ime¬
nu Jezus: v kterega verjemo; drugoj: v kterega upa¬
mo; tretjoj: kterega ljubimo. Po tem se moli v vsa¬
kem delu en Očenaš i deset Cešena si Marij, petkrat.
Pervi deseterici se pri veselem delu pristavlja:
kterega je Maria od sv. Duha spočela; drugoj:
kterega je Maria k Elizabeti nosila; k tretjoj: kte¬
rega je Maria v Betlehemu rodila; k štertoj: ktere¬
ga je Maria v templu sporočila; k petoj: kterega je
Maria v templu najšla. V žalostnem delu:  kteri

186

je za nas kervavi pot potil; kteri je za nas bičovan
bil; kteri je s ternjem kronan bil; kteri je za nas
težki križ nesel; kteri je za nas križan bil. V čast¬
nem delu:  kteri je od inertnih vstal; kteri je ve¬
selo v nebesa šel; kteri je sv. Duha iz nebes po¬
slal; kteri je Mario v nebesa vzel; kteri je Mario
v nebesih venčal.

Ker se pri ti molitvi tiste misli večkrat ponav¬
ljajo. se resen duh lahše raztrosi, alj kdor količko
skerb ima, jo že more tudi pobožno moliti. Posebno
ugodna je ljudem, koji ne vejo brati, ino vbogim bo-
lenikom po dolgih nočeh; prav prilična je za občno
ino tudi za posamesno pobožnost; zraven je koristen
spomin velikih resnic.

Kakor s drugoj božjoj služboj, tak je tudi s mo-
litvoj več znamovitih in koristnih običajev sdruženih,
ki znotrajne pobožne občutke razkrivajo. Se namreč
ti občutki prav ožive (glej uvod str. 1. 2.), prešinejo
celega človeka ino ko besede, nje tudi očitno razo¬
deva celo obličje ino obnašanje. Tak p. sklenemo
mole terdno roke, kakti v pomen, da si serce znotri
želi sc terdno s Bogom sdružiti in se čisto njemu
izročiti; nje široma razpnemo, ker zaupljivo želimo
se milega Boga kakti oberoč poprijeti; oči povzdigne¬
mo gor k sv. nebesom, da je presveti Bog, če ravno
povsoden, vemdar vseli nad nami; glavo pohlevno
priklonimo, da znotrajno čast pokažemo; kleknemo,
da se pred njim ponižamo; na perse bijemo, ker
svojo krivico pred njim spoznavamo i. t. d. Ti obi-

187

čaji sicer cIo nič ne veljajo brez znofrajne pobož¬
nosti, ali oživljeni pobožnosti so prirojena potreba,
ino te koristni ino kaj vredni, ker pobožnost na nas
in na drugih zvisujo (glej uvod str. 6 .)

VI. Cerkveni obhodi in božji poti.

Ako verni s svojim vladikom ili mešnikom,
gredoč za božjim razpelom ali drugim cerkvenim
znamenjem, skupno molijo ali pejejo, bodi si znotri
ali zvuni cerkve, je to cerkven obhod.  On na-
zočuje resnico, da smo popotniki na zemlji, mešni-
ki naši vodji, nasledovanje križanega Jezusa in roo-
litvapa pripomoč srečno svoj pot dokončati; obenem
razodeva na očiten način našo vero v večnega Bo¬
ga , kterega glasno častimo in molimo. Posebno jc
obhod zvuna cerkve jarno svedočtvo živo vnete
pobožnosti,, ktera kakor da bi nji med stenami pre¬
tesno bilo, na prosto razsirno polje izide, da pred
celim svetom božjo čast in hvalo prepeva. Ja, taksi
obhod je veselo zahvalno obhajilo za srečno zmago
nekdajnih hudih pregonov.

Naj pervnejši obhodi so: l.nasvečnico,  str. 26;
2. na cvetno nedelo,  str. 30; 3. na veliki pe¬
tek, st. 33; 4. na veliko soboto, st. 35; 5. na
Markovo,  str. 37; 6. tri križeve dni,  str. 36;
7. na telovo,  str. 39, ino 8. pri kersanskem
pokopu,  str. 176,

Božji  pot  je, ako kdo v pobožnem namenu na
kteri dalji kraj gre, ki je za se ali za kakše sv. po-

188

dobe ali reci voljo v nekši posebni časti. V časi se
verni v cerkvenem obhodu na božji pot podajo.
Začetek takših potov seže v prestare čase, ino se
tudi pri mnogih narodih najde, ki so malikovavci
bili. Pri Judih pa je za možki spol od 12. leta clo
zapovedano bilo, vsako leto trikrat v sv. mesto Je¬
ruzalem potovati. Zenskemu spolu in mlajšim sinom
je zapoved tih težavnih potov ne naložila. Ali več¬
krat, ko to od Marie očitno beremo, so iz proste
volje krc drugih šli, kaj je že božji pot bil. Tak so
kerstjani tudi skoro začeli se na božje pote podajati
v Betlehem, Nacaret, Jeruzalem i. t. d. da bi oseb¬
no te kraje počastili, ktere je rojstvo, živlenje in
terplenje Jezusovo posvetilo. Ravno za tega voljo so
tudi šli obiskavat grobov sv. ap. Petra in Pavla v Rim,
sv. Jakopa v Kompostelo na Španskem, ko tudi dru¬
gih krajev, kten so se jim omilili za voljo kake sv.
prigodbe ali posebne milosti božje. V Rim jih je tak
dosta šlo, da so koj vse božje popotnike imenovali
Rimare ali Romare, in njihov hod romanje. Zato še
zdaj rečemo, da romari romajo v Lušarje, k majki
Bisterški, na Št. Mar’no goro, v Maria Cel i. t. d.

Pervi namen pravega romarstva pa je, se nek
čas čisto posvetnih skerbi rešiti ino lališe bolj po¬
polnoma za svojo dušo poskerbeti; toraj se na kon¬
cu božjega pota verno spovedati in stanovitno zve¬
stobo večnemu Bogu ponoviti, potne težave pa mu
ponižno sporočiti, ko prostovoljen dostavek naložene
pokore.

189

Božji poti, ako ravno ni zapovedani, so tedaj
po svojem pravem namenu duši koristni. Sosebno pa
pobožnost, ki na takih izvoljenih krajih, tako rekoč,
svoj dom ima ino božjo čast i hvalo ginjenega serca
jamo prepeva; tisučeri prelepi pobožni izgledi, kteri
se tam prikažejo; božja beseda, od drugega mešni-
ka nenavadno oznanjena; vse to in še več takega
užiga veselo svete misli in sklepe, se sercu globoko
vtisne in še s svojim spominom dolgčas k dobremu
podbuja. — Pa tudi napredek v posvetnem olajšajo
božji poti v dalše kraje. Mnogo se pojdoč vidi in
zve tu in tam bolj pametnega, bolj koristnega, bolj
lahkega v delu, v orodju, v vpregi, v reji, v redi,
v snagi i. t. d. i. t. d. To bistri razsod, množi in širi
znanosti in poduči tudi doma marsiktero lepše po¬
ravnati. Krivi nameni, kaj bodi vraže, razvade i. t. d.
ki se tukaj včasi namerijo, so tedaj od drugod sv.
reči vrinjene ino tistim greh, ki se jih okrivijo.

Pregledavši tedaj vsa cerkvena opravila vidimo,
da so blage pomočnice k našemu zveličanju. Sv.
mešna daritva ponavlja vedno med nami veliko da-
ritvo odrešne smerti Kristusove; sv. svetstva nam
podelujo pri začetku in na koncu živlenja, kakor v
vsakem važnejšem hipu vsikdar primerno milost bož¬
jo; keršanski poduk nam lamlje kruh nebeški; cerk¬
veni posveti in blagoslovi nam (udi v.sakdeno posvete
in počaste; cerkvene molitve ino pobožnosti nam pri-
pomožejo Boga častiti in hvaliti ino si njegove mi¬
losti sprositi; zadnič cerkveni obhodi in božji poti,

190

po kterih Boga tudi očitno pred celim svetom spo¬
znavamo, nas vdeleže obljube Kristusove, da bode
on tudi nas pred svoji anjgeli spoznal.

Cerkvena opravila so toraj ne prazni običaji,
temue kakor so iz edne strani jasno znamovito ob¬
ličje sv. vere, svetli odlesk duševni, tak so iz druge
resnični pripomočki  k božji milosti, ino po
takem prava služba božja, ki se je več tisuč let pri¬
pravljala. Naj se le vsaki varje, da sam njihove
blage moči ne zavira; naj se vsaki, ki je pri njih
nazoč, ki nje obhaja, skerbno derži tih besed Davi¬
dovih : „Kdo se sme podati na breg Gospodov ? Kdo
stati na njegovem svetišču? Psal. 23, 3. — ,,Tisti,
ki ima nedolžne roke in čisto serce; ki svoje duše
ne prilepi nečimernosti; ki ne ravna krivo s svojim
bližnim, (alj je vsaj vprihod v vsem zvesti) tisti bode
zadobil blagoslov od Gospoda in milostivnost (smi-
lenje) od Boga, svojega zveličarja.” Psal. 23, 4—5.

191

Azbučni imenik.

Advent str. 18.

Aldov 9.

Aleluja 88.

Amen 84.

Anjgelsko češenje gl.
Zdrava Maria 181.

]f$akla zvernjena 67. pri
pokopu 177.

Bandera 35. 41.

Barva gl. boja.

Bazilika 47.

Benedikamus Domino 109.

Berilo 87.

Bezzakonstvo 149.

Binkušta gl. duhovo.

Blagoslov 174-177.166.9.

B. D. Marie čisto spo¬
četje 20. očiščenje 26.
oznanenje27. pričakan-
je poroda 20.

Bogočastje 3. 13.

Boja (barva) cerkvene
obleke 72.

Boter pri kerstu 115. pri
poterdi 126.

Božic 23.

Božičnica 24.

Božji pot 187.

Bravstvo 148.

Cerkva 47. podučna, po¬
slušna, raztrošena 164.
učeča 151. nezmotljiva
163.

Cipele (šolji) 73.

(Jas v službi božji 8. čas
cerkveni 17. postni 28.

v  prepovedani 159.

Casoslovje 184.

> Casoslovnica 78.

Čast bodi Bogu i. t. d. 181.

Castenje svetnikov 52.

Cctertek veliki 31.

v'

Cifavstvo gl. bravstvo.

Colen cerkveni 51.

Čolnek 76.

Uarilnica 62.

Daritva 9.100. mesna 81.

Deo gracias 88.

Derdro 31.

Devetnica 184.

Doba cerkvena 17. ad-
venska 18. vuzmena ali
velikonočna 27. duhova
ali binku.štna 37.

Dom božji 47.

Dominus vobiskum (go¬
spod s vami) 86.

Dopclnica (alba) 70.

13

192

Dopolnica 184.
Duhovnišče 52.

Duhovo 37.

Dušno 42.

Ednota zakonska 155.

Et kum špiritu tuo (i s
duhom tvojim) 86.
Evangelj 99. zadnji 110.
Evangeljšce 78.

Oloria (slava) 85.
Godba cerkvena 62.
Golob nad lecoj 61.
Gospodnica velika, mala
40.

Govor cerkveni 14.

Grehi zaderžani 133.
Grob sv. 33. (58.)
Grobnica 65.

IMala (talar) 69.

Hostia 102.

Hram božji 45.

Hvale 184.

Ime Jezusovo 26. Ma¬
rie 40. cerkev 47. ol-
tarov 54.

Ite misa est 109.

Izpoved tiha ali ušesna 134.
,, očitna 135. 130. občna
138.

Izpovedna skrivnost 135.
Izpovcdnica 61.

Izpraševanje zaročencov
156.

Izročenje ustno 162.

Janžovec 172.

Jaslice 27.

Jezik cerkv. 78.

Juternica 184.

Kadilo 76.

Kadilnica 76.

Kadilne grudice 34.

Kamen posvečen 52.

Kanon 104.

Kapa škofova 73.

Kapele 64.

Kavka 147.

Kazalnica (monštranca)75.

Kerst 113. kerst dece 115.
kerstno ime 115. kerst-
na obljuba 117. k. za¬
veza 118. kerst v sili,
kerst po želji i skervjo,
kerstno darilo ali spo-
menilo 120.

Kerstilnica 61.

Kcrstirna (kerstni kamen)
61.

Kerubin 55.

Kipi (slike) 60.

Kirie elejson (Gospod po¬
miluj) 85.

Klepetec 31.

Knigc cerkv. 77. molit¬
vene 179.

193

Kolcda, kolednica, koled¬
nik 23.

Kolendar 78.

Kraji cerkv. 45.

Kralji 3 sv. 25.

Kreposti 3 kozje 182.

Krezelc 73.

Križ 180. pri mesi 102.
84. na grobih 66. na
oltarju 56. na stolpu 49.
na cerkv. steni 169. po¬
kopu 176. posvečenje
170.

Križevni 3 dni 36.

Križev pot 183. 65. kri¬
žev tj eden 36.

Križevnik 119.

Križevo 36. ma!o,veliko58.

Križma sv. 125.

Kupa 75.

Kvatre gl. letne četerti.

Sjaus tibi Kriste 99.

Leča 99. 61.

Leto cerkv.17.18. novo25.
sveto 140. letne četerti
154.

List pri mesi 87.

Litanije 182.

Luč, večna 59. na grobih
43. na leči 61.

Jfflarkovo 36.

Meša sv. 80. podučencev
99. včrnih 100. perva
152. na mešo dati 101.

Mešnik 11. 147.151. višji
11. 153.

Mesni red 145. nižji redovi
148. višji 149.

Mesno vodilo (kanon) 104.

Mioikici 76.

Mitra (škofova kapa) 73.

Mivnica 76.

Miza božja (obredna) 60.

Molimo (oremus) 84.

Molitva 178. Gospodova
179. nastopna 84. skup¬
na 86. obredna, poob-
redna 109. tajna 103.
rožna 185. žalosten del
29. veseli 27. nje last¬
nosti 178.

Mučenišče 47.

Madramnica (štola) 70.

Naglavnica (kvadrat) 69.

Nagovor (predga) 160.99.
60. postni 29.

Naročnica 70.

Nauk keršanski 160.

Navečer sv. 22.

Nazočnost vsikdarna Je¬
zusova 40. 133.

Nedela anjgelska 40. bela
119. cvetna 30. černa
ali tiha 29. rožna 41.
Trojička 39. velikonoč¬
na ali vuzmena 35. du¬
hova 37.

Nogavice 73.

13 ’

194

O sedmero 20.

Obed 32 36.

Obhajilo 105.

Obhod 187. i.t.d. i t.d.

Običaj 12. pri molitvi 186.
njih dogodbina 15.

Običajnica (obrednica);
škofovska 77.

Oblačilo mešno(kazula)71.

Obleka cerkvena 68. 7.

Obred 13. 108. duhov¬
na 109. pod ednoj podo-
boj 128,

Obredilnica 76.

Obrednica gl. običajnica.

Obrednik 13.

Obredna miza 60.

Obredoslovje 13.

Obsterti sončnožarne55.

Očenaš 179. primesi 107.

Odpustki 139. smertni 144.

Odveza grehov 137.

Ogenj 33.

Ogovori krajši 161.

Olje posledno 141. 171.

Oltar 52. 53. pernesljivi,
popotni 54. njegov pra¬
vi, levi stran 85. po¬
svečenje 170.

Oltarnica 56.

Op ravila cerkvena 80.

Oprostnicc ob novem letu
25.

Orate fratres (molite brat¬
je) 113.

Oremus (molimo) 84.

Orgle 62.

Ostanki sv. 51.

Otožne pesmi 32.

Ovratnica (kolar) 69.

JPalica pastirska 73.

Pametva 24.

Papež 164.

Pas 70.

Pepel 169. 29.

Pepelnica. 28.

Persnik 73.

Perstanj škofov 73. za¬
konski 157.

Pervnica 184.

Pesmi nasledile 88. na
cvetni petek 88 nadu-
hovo 92. na dušno 96.
na telovo 93. na vuzem
(veliko noč) 91. otož¬
ne 32.

Petek veliki 32.

Petelin 50.

Peter i Pavel sv. 40.

Petje cerkveno 182. 62.

Pismo sv. 162. pri mesi
87.

Plajš 71.

Plitvica 75.

Pobožnosti 178.

Podoba cerkvena 48. ol¬
tarjev 52. na oltarju 55.
nad oltarjem 60.

Podslužništvo 149.

195

Poduk keršanski 159.
Pohrauica 76-
Pokladanje rok 147. pri
poterdi 124.

Pokop 176. Kristusov 33.

malih 177.

Pokopališče 65.

Pokora sv. 132. naložena
137.

Poljubcc 85.

Polnočnica 23.

Poranmica 69.

Poroka 156.

Posoda cerkv. 74.

Post 29.

Posvečenje cerkev 167.
oltarov 170. križevi, d. t.
do 174.

Posveti 165. 9.

Posvetitve 167.

Pot božji 187.

Poterda sv. 121.

Pratika cerkv. 78.
Predgovor (prcfacion) 103.
Predoltarnica 56.
Prcdpepelničnica 28.
Preročitva 34. 38.
Presnec 30. 36. 127. 173.
Prižnica gl. leča.

Pust (fašenk) 28.

ff&azlom sv. hostie 108.
Razpelo, razpetje 33.
Redi svetnikov 24.

Resno telo 126. 31.

Rokavice 73.

Roki sporočeni 67. 157.

sklenjeni, razširjeni 186.
Ropotača 32.

Rožna molitva 185.41.27.

JSabota, sobota velika 33.
Sanktus (sveti) 103.

Sbor cerkveni 163.
Sedemdesetnica 28.
Sekvencia 88.

Shodnica 47.

Slike, kipi 60.

Služba božja 3. zvunajna
1.2. nje korist6. dolž¬
nost, sredstva 7.
Sluznica (dalmatika) 71.
Služništvo 150.

Smerčjak 66.

Sodič za olje 76.

Sodni den 96.

Sol 169.

Spočetje čisto B. D. M.

20 .

Spomenik 47. 66.
Spomenilo kerstno 120pri
poterdi 126.

Spomin za žive 104. za
mertve 106.

Spoved gl. izpoved
Spovednica gl. izpoved-
nica 61.

Sprava cerkvena 68.
Srajca kratka (rohet) 70.
Stan duhovni 146.

196


Stolp (turn) 48. 49.
Strežništvo 149.

Suhi 3 dnevi 29.

Svatba sreberna, zlatal58.
Sveča 13. 32. kerstna 119.
prelomljena 67. vuzme-
na 34. 36. na leči 61.
Svečnica 26.

Svečnjak 59.

Svetstva 112. 8.

Svitnice (zorenice) 22.

v ^

Sator sv. 45.

Šestnica 184.

Škofi (vladiki) 151. 164.
Skrebelca 62.

Škropilnica 51.

Solnji (cipele) 73.

Štihar (tuničela) 73.

Tabornica gl.

Tabernakul 54.

Talar (hala dopetna) 69.
Telesnica (korperale) 83.
Telo v o 39.

Tempel 45.

Terplenje Jezusovo 30.
Tj eden veliki 31.
Tretnica 184.

Trojenka 34.

Trojica 39.

Trojnik 32.

Tromba 67.

Tmetnost v službi božji 8.
Ura 49. vodena 67.

Ustno izročenje 162.

Vdarec po licu 124.
Varuh cerkveni, dežel¬
ski 41.

Večernica 184.

Velika noč 35.

Venec žitni 67.

Vera 3. apostolska 180.
100. nicejsko štamb.
100. znotrajna, zvunaj-
na 3.

Vhod 85.

Vino 169.

Vladičenje 151.

Vmivanje rok 112. nog 31.
Vnebohod 30.

Vpeljavanje 175.

Voda 169. blagoslovljena
172. kerstna 34.
Vratarstvo 148.

Vsi svetci 42.

Vstanitva 35.

Vuzem 36.

Sakon sv. 154.
Zakonska ločitva 158. por-
stanj 157. zapreke 156.
Zarotištvo 148.

Zdrava Maria 101.

Zidro 67.

Zorenica 22.

Zvon 48.

Zagreb 64.

Žarv 65.

Bolj potrebne poprave:

STa prodajo ima

v Ljublani knigovczcc Lavoslav Kreinžer, v Celju J. Jerctin,
v Mariboru A. Ferlinc, v Ptuju J. Špricaj, v Radgoni A. VVaj-
cinger, v Celovcu J. Leon, v Gradcu J. Majer.

V ' »

'