PETEK
Dogodil se je zgodovinski trenutek in se je mama začela učiti voziti avto. Zgodovinski se reče zato, ker je sicer ata venomer popenil, čim je zaslišal kakšno besedo na to temo, pa tudi zato, ker je armija ljubljanskih vozni-ških aberveznikov dobila še enega podporne-ga člana.
Torej, je imela naša mama prvo vožnjo in sem jaz ateta nahecal, da sva z našo lastno škodo vozariia v približno tistem rajonu, kjer naj bi kamikazila z L tablico tudi naša dru-žinska predpostavljena. Nekaj časa sva to po-čela dokaj zaman, nakar pa sva izza avinka zagledala zaripel inštruktorjev obraz, nato pa še mamo. Vse okoliščine so govorile v prid domnevi, da sta ravnokar jemala zavijanje okoli ovinkov. Pridrsala sta tik ob pločniku, kot to (tako je z režečim obrazam razložil ata) zapovedujejo predpisi, se po ovinku od-rinila od ploonika in zavozila na srednji pas. Meni se je zdelo vse skupaj jako smešno in brez zveze, ata se je pa le srnejal, ko so ostali vozniki hupali in pljuvali v šipe, ker so to pač predpisi, lijubljanski promet je pa ljubljan-ski promet ter so hipoma ugotovifi, da ravno-kar vzgajajo novo perspektivno prometno coklo.
Potem sva se smejala tudi na križišču, 'ko je naša mama po nalogu predpostavljenega inštruktorja vljudno čakala, da se je iz vseh strani odzibala tudi zadnja ciza. Ata je z vid-nim nasmeškom pripomnil, da bo verjetno sedaj steikla za vogal in vprašata prisotne, če misli še katori zapeljati v križišče, ker bo sicer to z rvso odločnostjo storila ona, nakar je začelo tristopetinpetdeset šoferjev za ma-mo nekoliko nevljudno huipati in se ta atova damneva niti malo ni uresničila.
Tako sva se družna z atetam skratka hah-ljala celo učno uro.
SkraUka, da ne bo kdo narobe razumel to-kratnih misli iz mojega dnevnik-a: naša ma-ma res ni bila rojena za Nikija Laudo, so pa naši avtošolniki tudi svojega denarja vredni. Če ne vorjamete, se pa zapeljite enkrat paz-ljivo in skrbno po ljubljanskih ulicah!
SREČKO