SIMBOLIZEM KRVI, SPREMENJENA STANJA IN PLODNOST Marija Mojca Tercelj IZVLEEEK V prieujoeem prispevku skuša avtorica poiskati kompleksnejšo razlago poljedelskega simbolizma Indijancev Soke na podlagi primerjalne analize koncepta eloveškega telesa, zlasti krvi in njene magieno-terapevtske vloge, obreda plodnosti “treh Devic iz Copoye” in mita o •enski “Vulkanu”. Elanek se opira na dve razlieni raziskavi med Sokeji iz Chiapasa, ki ju je avtorica opravila med letoma 1990 in 1997 v vaseh Pantepec in Copoya ter mestu Tuxtli Gutiérrezu. KLJUENE BESEDE: etnologija, antropologija, medicina, Mehika, Indijanci, Sokeji, eloveško telo, kri, magieno zdravljenje, obredi plodnosti ABSTRACT The article searches for a more complex explanation of the agricultural symbolism of the Zoque Indians, based on a comparative analysis of the concept of human body, especially of its blood and its magical therapeutic function, the fertility ritual of the “Three Virgins of Copoya” and the myth about the “Volcano” woman. The article is based on two separate researches among the Zoques of Chiapas, which the author carried out in the villages of Pantepec and Copoya, and in the town of Tuxtla Gutiérrez between 1990 and in 1997. KEY WORDS: ethnology, anthropology, medicine, Mexico, Indians, Zoques, human body, blood, magical healing, fertility rituals Kri in njena terapevtska vloga Kri ( no’bin) ali “drevesni sok” cloveškega telesa ima v anatomiji in medicini Indijancev Soke1 posebno vlogo. Sokeji jo imenujejo tudi “moc” in jo dojemajo kot fizicno in duhovno silo. Kri je sedež duše (vseh trinajstih duš) in osebnega znacaja ter vir posameznikovega obnašanja v družbi. 1 Sokeji so edina nemajevska etnicna skupina v Chiapasu. Lingvisticno pripadajo družini Mihe-Soke- Popoluka, ki je po najsodobnejših etnolingvisticnih in arheoloških dognanjih osnovala kulturo Olmekov in je bila ena prvih poljedelskih civilizacij v Mezoameriki. Zdaj naseljujejo ozemlje severozahodnega Chiapasa, ožino Veracruza in južni del gorske kordiljere v Oaxaci. V zgodovini so bili izpostavljeni, še zlasti Sokeji iz Osrednjega chiapaškega nižavja, precejšnjim ekonomskim, politicnim in kulturnim spremembam ob vdoru in zasedbi Chiapov, Aztekov, Špancev in mesticev. Medtem ko so Pantepec, Ocotepec in Tapalapa, odrocne vasi v severnem Marija Mojca Tercelj Komumub. p.t ali cloveško telo pomeni v sokejskem jeziku cloveka v celoti (Reyes Gómez, 1988: 205), v integriteti vidnega fizicnega telesa in nevidnega duhovnega. Ta integriteta ni preprosta psiho-somatska kompleksnost v zahodnjaškem pomenu besede, temvec je poln prostor, kjer se skladno stikajo naravni, duhovni in družbeni svet. Cloveška struktura je neposredno povezana s kozmicnim prostorom. Leva polovica telesa je analogna severu, desna jugu. Deli se v zgornji (glava), osrednji (srce in pljuca) in spodnji del (od abdominalne votline navzdol).2 Srce ( tsokoy) – “vlažni paradižnik” ali “rdeci zajec” – je osrednji organ, ki vlada in upravlja. Pojmujejo ga tudi kot majhno vesolje (Reyes Gómez, 1988: 291). Iz srca izvirajo vse moci in sile posameznika in se po krvnem obtoku razporedijo po vsem telesu. Sokeji pravijo, da srce “misli, se joce, smehlja” in podobno. ”Glede na njegovo fizicno strukturo pojmujejo srce kot skupek ‘žil’ in ‘krvnih caš’; verjamejo pa tudi, da ga sestavljajo ‘mišice-jame’ ali ‘votle mišice’, kjer ‘gnezdi’ trinajst ton, ki jih ima vsak posameznik” (Reyes-Gómez, 1988: 292).3 Kri kot organska substanca s pomocjo kroženja (energija – pot) ne raznaša le hranljivih snovi po telesu (fizicna moc – energija – vidno), ampak prenaša tudi miselne in custvene ukaze (moc – duhovna energija ali kojama, nevidno). Clovek misli in se obnaša glede na znacaj krvi, ki ga ima: “dobra kri”, “slaba kri”, “vroca kri”, “hladna kri”, “žalostna kri” in tako naprej. V krvi so fizicne in psihicne sposobnosti, znacaj in temperament posameznika. Tisti, ki imajo “mocno kri”, so hrabri, oni s “šibko” so plahi. Hrabrost pa ni nujno pozitivna. Podobno kot ugotavlja Villas Rojas (1985: 190) za majevske skupine na Yucatánu, sem tudi sama zaznala, da je najbolj cenjena osebnost med Sokeji iz Chiapasa tista, ki ima ponižen in toleranten znacaj: “Dober clovek je ponižen”. “Mocna kri” ni vedno tudi dobra. Ljudje s tako krvjo so lahko bolj zapleteni, vihravi in nedružabni, pogorju, zelo pocasi spreminjale avtohtono kulturno izrocilo, so se morali prebivalci Tuxtle Gutiérreza, Copoye in Berriozabala hitreje prilagajati spremembam naglega razvoja, zlasti po vdoru kapitalizma. Tuxtla Gutiérrez, ki je bila do konca 18. stoletja indijansko vaško naselje, je zacela v 19. stoletju rasti v upravno politicno središce in v zacetku 20. stoletja postala glavno mesto najjužnejše mehiške zvezne države Chiapas. Demografski in urbanizacijski razvoj je povzrocil upad indijanskega prebivalstva in njegovo hitro akulturacijo, vendar pa ni popolnoma izbrisal kulturnega izrocila. Prav tradicionalna medicinska praksa in obredno življenje poljedelskih Sokejev sta v mestu še vedno živi. 2 O tem vec v “Medicina in magija med Sokeji v Chiapasu (Mehika)”. Magistrska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta 1992 in “Zdravje in bolezen pri Sokejih (Zoque) v Chiapasu”. Etnolog 3 (LIV), Ljubljana 1993 istoimenske avtorice. Predstava o cloveškem telesu kot kozmicni preslikavi je zelo znacilna za vse indijanske etnicne skupine Mezoamerike; glej avtorje: Guiteras-Holmes (1961), López-Austin (1984), Villa Rojas (1985), Holland (1989), Reyes-Gómez (1988), etc. 3 Sokeji poznajo trinajst duševnih enot, ki jih imenujejo kojama. Te enote niso ekvivalentne kršcanski duši, ceprav današnji Sokeji mešajo pojem “duša” in kojama. Laureano Reyes Gómez (1988: 246) enaci oziroma primerja sokejsko kojamo s tonalli, duševnim stanjem starih Mehikov. Samostalniška oblika tonalli glagola tona (“sevati”, “dajati toploto”) ima v jeziku nahuatl naslednje pomene: sevanje, soncna toplota, poletje, dan, usoda osebe glede na dan rojstva, duša, duh in usojena stvar ali stvar, ki je lastna doloceni osebi. López Austin (1984) v analizi koncepta duševnosti pri starih Mehikih govori o treh najvažnejših enotah duševnosti: tonalli, yolia in ihiyotl. Vse tri enote so razporejene po vsem telesu, s tem da ima tonalli sedež v glavi, yolia v srcu, ihiyotl pa v jetrih. Simbolizem krvi, spremenjena stanja in plodnost celo nevarni, a so fizicno mocnejši in odpornejši na bolezni, zato imajo zdraviteljske sposobnosti.4 Tako kot opozicijska para “dobro-slabo” in “mocno-šibko” nimata sinonimne vrednosti, jima tudi opozicija “vroce-hladno” ni ekvivalentna. V primeru krvi se prvi binom nanaša zlasti na kulturne, družbene in pridobljene vrednote, drugi na prirojeno in podedovano; prvi na znacaj cloveka, drugi na temperament in fiziologijo. Opozicijska pojma “vroce” in “hladno” se kot elementarni kodi sokejske klasifikacijske strukture misli ne nanašata na le termodinamicni lastnosti, ampak oznacujeta veliko kompleksnejše polje, sta univerzalni klasifikacijski in interpretacijski kategoriji. “Vroca” je lahko jed v smislu mocne in iritantne hrane, bolezen glede na vzroke in simptome; “vroc” pa je lahko tudi pogled glede na namero in custva.5 Videli smo, da je pomembno, kakšno kri ima zdravitelj. Kri pa je kljucnega pomena tudi pri terapevtski diagnostiki, saj indicira (kaže na) stanje bolezni. “Branje krvi” (maka beni’si ali “la pulseada”) je poleg terapevtovega pogovora s pacientom in terapevtovih sanj ena najosnovnejših metod dolocanja vzroka, znacaja in zdravljenja bolezni. V skladu z osnovnim pojmovanjem zdravje-bolezen6 delijo Sokeji bolezni glede na njihov vzrok v “majhne” (te so naravnega vzroka in nenevarne) in “velike” (so nadnaravnega ali družbenega vzroka in so nevarne) ter glede na znacaj v “vroce” in “hladne”. Prvi znak bolezni je “temperaturna” sprememba krvi, ki jo terapevt zazna z dotikom žile. S pritiskom palca na žilo v višini podlakti lahko “odcita” ali “prebere kri”. Pravi, da “se z njo pogovarja”. Kri je lahko “hladna” ali “vroca”, “lena” ali “hitra”, “poskocna”, lahko “preskakuje”, “vre” in podobno. Kri postane prevec “hladna” zaradi nenadne spremembe klime, diareje, strahu pred vodo in podobno ter obratno, prevec “vroca” zaradi izpostavljenosti visoki temperaturi, fizicnega napora, parazitov, gripe, custvenega razburjenja, jeze, nadnaravnega strahu pred ognjem, pretiranega razmišljanja, zlih sil, imenovanih “aires”, caranja in podobno. “Vroce” bolezni so nevarnejše, razen v izjemnih primerih, kot je “mrzel strah” pred vodo.7 “Vroca kri” V nadaljevanju se bomo posvetili analizi specificnih bolezni, ki jih povzročajo osebe z “vročo krvjo”. Osebe, ki se rodijo z “vroco krvjo”, so zelo redke. Pojmujejo jih 4 “Mocna kri” je le eden od pogojev, da si oseba izbere pot terapevta ali je izbrana za terapevtsko delo, zato seveda niso vse osebe s tako krvjo hkrati tudi zdraviteljice. 5 “Vroce-hladno” kot univerzalni klasifikacijski in interpretacijski kategoriji poznajo vse indijanske etnicne skupine v Mezoameriki, pa tudi v Južni Ameriki. Ostale fundamentalne univerzalne klasifikacijske kategorije so še: moško-žensko, zgoraj-spodaj, nebo-zemlja, suho-vlažno, ogenj-voda, dan-noc, veliko-majhno. Za primerjavo glej López-Austin, 1983: 58–59. 6 Izhajajoc iz pojmovanja integritete cloveka je zdravje stanje psiho-fizicnega ravnotežja posameznika, njegovega družbenega okolja in transcendentalnega sveta. Ce se to ravnotežje poruši, nastanejo bolezni. 7 Vec glej v “Medicina in magija med Sokeji v Chiapasu (Mehika)”. Magistrska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta 1992. Marija Mojca Tercelj kot silno nevarne, saj se njihova vrocina širi na okolico in povzroca hude bolezni, še zlasti pri šibkejših osebah. Velikokrat se ljudje z “vroco krvjo” ne zavedajo svojega posebnega stanja, ce pa se, potem so bolezenske posledice škodljivejše, saj na ta nacin lahko manipulirajo z okolico. Ce oseba z “vroco krvjo” mocno in prodorno gleda nekoga, ki ji je všec, mu povzroci ojiaduro ali “pogled” . Žrtev zacuti utrujenost in hud glavobol. Poviša se ji telesna temperatura in pojavijo se prebavne motnje v obliki diareje ali bruhanja. Somatske spremembe spremljajo emocionalne motnje: nemir, nespecnost, napetost ali pa popolna ravnodušnost. Ce je povzrocitelj “pogleda” oseba, ki se zaveda svojega pocetja, so simptomi mocnejši in zdravljenje kompleksnejše: zelišcno kuro dopolnjuje obredna terapija. Obcasna “vroca” stanja Poleg permanentnega “vrocega” stanja krvi poznajo Sokeji tudi spremenjena stanja krvi (obcasna “vroca” stanja krvi), ki prav tako povzrocajo nevarne bolezni. Ta stanja so: menstruacija, nosečnost, porodin poporodno stanje ter spolni odnos. “Vrocina” osebe, ki je v spremenjenem stanju, je nalezljiva, kužna. Ce se prenese na slabotno starejšo osebo, bolnika ali majhnega otroka, povzroci naslednje simptome: povišanje telesne temperature, utrujenost, glavobol, diarejo in bruhanje. Somatske simptome spremljajo custvene spremembe: nespecnost, mora, nemir, nervoza ali apatija. To bolezen imenujejo carga (“obremenitev”). Pojmujejo jo kot težjo, nevarno bolezen, ki mora biti zaradi svoje nadnaravne etiologije in psihosomatske simptomatike terapevtsko posebej obravnavana. Za zdravljenje poskrbi poseben specialist – terapevt, ki s pomocjo tradicionalnih zelišcnih in obrednih metod kompleksno8 zdravi bolnika. Zaradi hudega “vrocega” stanja bolnika morajo biti zdravila “hladnega” znacaja. Ce bolnik ni pravilno negovan, se lahko “posuši” (ker mu “zavre” kri) in umre. Za “obremenitvijo” ali cargo zbolijo najpogosteje majhni otroci do petega leta starosti. Še zlasti so obcutljivi dojencki v prvih tednih življenja. Zato velja med Sokinjami pravilo, da nosecnice in ženske z menstruacijo9 ne smejo obiskati hiše porodnice vsaj dva tedna po njenem porodu. Sokinje prepoved strogo upoštevajo; ce pa pride do nenapovedanega obiska in ce obiskovalka ne ve, da je pri hiši dojencek, potem ga mati takoj skrije. “Ce pride v hišo, kjer je dojencek, nosecnica, ga ‘omami’ in dete se onesvesti; glavica mu pade vznak in nohti mu pomodrijo”. Nekateri Sokeji 8 Kompleksno zdravljenje sestavljajo zelišcne kure v obliki kopeli, cajev, masaž in tako imenovanih limpias, ki jih dopolnijo z magicno obrednim zdravljenjem. Tovrstna zdravljenja potrebujejo dobro znanje tradicionalne sokejske medicine. 9 Moja prva informatorka v vasi Pantepec, pri kateri sem živela, v casu menstruacije ni hodila na obiske. Ves cas svojega cikla se je “hladila” z naslednjimi zdravilnimi zelišci: listi tobaka (Nicotiana tabacum), “hoja de zorro” (Petiveria alliacea), in “caracol”. Vse tri rastline imajo “hladen” zdravilni znacaj, torej jih uporabljajo za blažitev “vrocine”. Simbolizem krvi, spremenjena stanja in plodnost imenujejo ta pojav tudi alfarecía.10 Sokinje so prepricane, da materina kri dojencku ne škoduje, lahko pa škoduje možu. Ženina “vrocina” mu povzroca glavobol in utrujenost, ce pa ima moški rano od kacjega pika, ga ženina “vroca kri” lahko usmrti. Menstrualne krvine pojmujejo le kot “vroco”, ampak tudi kot “pokvarjeno” . Ce ima mož odnose s svojo ženo, ko je ona v casu menstruacije, mu “zgnije” spolni ud ali pa se mu “posuši” in odpade. Zašcita Za zašcito pred nevarnostjo “vroce” krvi in preprecitev bolezenskih posledic pozna sokejska skupnost veliko naravnih in magicnih preventivnih ukrepov, tabujev 129 in eticnih norm, ki zašcitijo tako povzrocitelje “obremenitve” (tiste, ki obremenijo z “vroco” krvjo) kot morebitne žrtve bolezni (one, ki postanejo obremenjeni z njo). Osebe, ki imajo “vroco” kri (ženske v prvih treh dneh menstruacije, nosecnice, zlasti nekaj dni pred porodom in petnajst dni po njem, ter moški in ženske med in takoj po spolnem odnosu) se morajo obvarovati neposrednega kontakta z vodo. Ce se ženska med menstruacijo umiva, lahko oslabi, shujša in zboli. Ženske med menstruacijo, nosecnice in porodnice se morajo izogibati neposrednega stika s slabotnimi, ker lahko nanje prenesejo svojo “vrocino”. Ženske morajo v stanju “vroce” krvi uživati “hladne”, a mocne in hranljive obroke. Priporocajo jim hrano, ki je po barvi in konsistenci podobna krvi. Medtem ko se dve “vroci” stanji, kot sta menstruacija in spolni odnos, izkljucujeta zaradi “pokvarjenosti” krvi, se nosecnost in spolni odnos ne izkljucujeta. Spolni odnosi med nosecnostjo niso prepovedani, prepovedani pa so, ce eden od partnerjev preboleva hujšo bolezen nadnaravnega znacaja, v obdobju družbenih iniciacij (ko eden od partnerjev ali oba sprejemata nalogo “svetniškega varuha”) ter sedem dni pred setvijo koruze in po njej. Ceprav imajo spremenjena stanja pri ženskah (menstruacija, nosecnost, porod in spolni odnos) in moških (spolni odnos) prvotno biološko vlogo in njej relevantno medicinsko razlago, skušamo v pricujoci razpravi razkriti in razložiti njihov kulturni pomen, ki se izraža v vrsti družbenih dogovorov, pravil in norm. Zanima nas razlaga bioloških stanj cloveškega telesa in psihološke posledice, ki jih ta nosi, zlasti strah. Da bomo našli kljuc k razlagi kompleksnega sistema naravnih in magicnih simbolov, medicinskih razlag in izvajanj ter njihovih 10 Simptomi: nenadno povišanje telesne temperature, mišicni krci, obracanje oci navznoter, nekontrolirano premikanje glave, mocan jok, onesvešcenje in pomodrenje nohtov po klinicni medicinski diagnostiki kažejo na vrocinske krce (convulsiones febriles), obliko otroške epilepsije, ki se pojavlja pri 15% otrok do petega leta starosti. Klinicna medicina jo zdravi z antipiretiki, ki znižujejo vrocinska stanja, podobno kot zdravilna zelišca, ki jih uporabljajo sokejske babice: kamilica (Matricaria Chomomilla), tobak (Nicotiana tabacum), tzitz ali “hoja de tinta” (Hapmatorylon campechianum), cesen (Allium satium), cebula (Allium cepal), “alucema” in rožmarin (Rosmarinus officinalis). Z vejami in listi naštetih rastlin babica dojencka nežno zmasira (limpia), v zelišcnem prevrelku pa ga nato še okopa. Marija Mojca Tercelj družbenih konsekvenc, bomo poiskali pomoc v analizi sokejskega poljedelskega obreda, v katerem je prisotna simbolna razlaga plodnosti, ki je skupni imenovalec vseh štirih spremenjenih stanj krvi. Poljedelski obred Sokejev iz Tuxtle Gutiérreza in Copoye ali tzuni mequé 11 Praznovanje treh Marij iz Copoye (Rožnovenske Matere božje, Marije Svecnice in Tereze Olaecheae) je ciklicno obredje, ki temelji na predšpanskih obredih plodnosti in ima še zdaj agrarni znacaj. Praznovanje se odvija dvakrat na leto, pred setvijo in pred žetvijo; obakrat z enakimi obredi rodovitnosti. 130 Temelji na ustnem izrocilu, po katerem naj bi se tri gospe, Marije Device ali “Lunice” prikazale trem Sokejem iz Copoye (poya=luna) na kraju, ki se imenuje Zanate. Ta kraj leži ob vznožju svete gore Moctumatzá (“Enajst zvezd”). Prišle naj bi iz kraja Huczá (kjer izvira voda) in prosile Indijance, naj jih prenocijo. Ker pa niso želele spati v prostoru, kjer spijo ljudje, so zahtevale, naj jim zgradijo svetišce. Zanate je po ustnem izrocilu tudi kraj, kjer naj bi še pred prihodom Špancev velikanski bik s štirimi rogovi oplodil telico. Skotila naj bi številno govedo, ki je v izobilju zadovoljevalo prehrambene potrebe Indijancev. Sokeji so trem “Lunicam” zgradili svetišce (zdaj cerkev v Copoyi), kjer so trije kipi: kip Rožnovenske Matere božje, Marije Svecnice in Tereze Olaecheae. Dvakrat na leto, štiri dni pred svecnico (2. februar) in dan pred sv. Terezijo (15. oktober) jih v procesiji ponesejo iz vasi Copoya v mesto Tuxtla Gutiérrez (10 km), kjer jih vsak dan sprejme drug gospodar, najprej majordomi in svetniški “varuhi”, potem še ostali, ki so vkljuceni v obredno strukturo, dokler jih ne odnesejo nazaj v Copoyo.12 Praznovanje “treh Devic Marij” iz Copoye je zelo kompleksnega znacaja. Temelji na družbeno-religiozni instituciji indijanskih bratovšcin, ki so v kolonijalnem obdobju nadomestile sokejsko predšpansko patrilokalno in patrilinearno ter obredno sorodstvo cowina.13 Izognili se bomo razlagi družbeno-religiozne institucije obrednega sorodstva. Kar nas v danem kontekstu zanima, so magicno-obredni elementi obredja, ki odkrivajo simbolno vlogo ženskev sokejski družbi. Skoraj vsi elementi obredja “treh Marij” oznacujejo in “vzpodbujajo” rodovitnost, plodnost in izobilje pridelkov. Celotno obredje je simbolna preslikava poljedelskega kroga (navsezadnje se tudi ciklicno ponavlja): priprava some14 , obrednega cvetnega okrasja 11 Mequé pomeni “obred”, tzuni pa “ljudje tega kraja” . 12 O tem podrobneje v “Sokejska kozmologija kot interpretacijski model in kot predmet etnološke (antropološke) razlage”. Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta 1999, str. 112–135. 13 Ibidem., str. 86–111. 14 Somé je okrašeni obok, ki ga postavijo cez hišni oltar. Naredijo ga tako, da dve navpicni debli povežejo z vodoravnim in to okrasijo z zelenjem, s cvetjem in sadjem ter zemeljskimi plodovi. Na sredino oboka privežejo okrogle obredne kruhke in dve figuri (moškega in ženske) iz slanega testa. Simbolizem krvi, spremenjena stanja in plodnost j ¶ yo naqué in j ¶ yo sok toc15 , priprava hrane v izobilju in podobno. Hrana in pijaca, ki ju pri tem uživajo, je “od Devick” in je nihce ne sme zavrniti. Vse, kar se na praznovanju dogaja, je povezano s plodnostjo, prisotne so celo eroticne opazke. Eden od osrednjih dogodkov obredja je ženski ples llomo etzé. Plešejo ga v obratni smeri urinega kazalca, stopicljaje po ritmu bobnov okoli obrednega vrtička, ki ga krasijo koruzni storži, cebula, peteršilj, paprika in podobno. V trenutku, ko nastopi trinajsti son (plesno glasbo sestavlja 13 razlicnih ritmov), zacnejo plesalke in drugi prisotni grabiti po poljšcinah. To imenujejo “kraja pridelka” in pomeni izobilje tiste poljšcine, ki si jo vsak posameznik utegne ukrasti. Ukradene poljšcine so sredstvo poljedelske napovedi in so relikvija, ki služi v hudi uri. Ob vecjih vremenskih nevšecnostih jih vržejo v ogenj. Medtem ko cvetno okrasje izdelujejo lahko le moški (ki nimajo “vroce krvi”), so 131 plesalke okoli obrednega vrticka izkljucno ženske. Moški in ženske so enakovredno vkljuceni v obredje “treh devic”. Službo svetniških “varuhov” morajo prevzeti v paru. Pri organizaciji praznovanja sodelujejo vsi, vendar pa so obredno sejanje, vzgoja poljšcin in priprava hrane ženska dela. Ti obredno magicni elementi kažejo na univerzalno vlogo ženske v plodnosti. Poleg obredja “treh devic” poznajo Sokeji tudi druge obrede za rodovitnost, ki si sledijo skozi leto. Omenimo dva: obred setve (Devica brezmadežnega spocetja, 8. december) in tizate, imenovan tudi “ples hriba” ali “ples bele zemlje” (na telovo). Obreda potekata ob kršcanskih praznikih, vendar imata predšpanski izvor. Za obred setve postavijo v vrtu majordoma (cuvaja) Device brezmadežnega spocetja iz Tuxtle Gutiérreza in Copoye hišico iz suhih koruznih stebel in listov. Vanjo dajo votlo deblo, napolnjeno z zemljo. V prvi polovici debla je zemlja z ravninskega obmocja, v drugi z višinskih predelov. Ženske, ki v rokah nosijo košarice s koruznimi semeni, vstopijo v hišico; moški cakajo na strehi. Ob spremljavi bobnov in pišcali zacnejo ženske sejati, moški pa jih medtem s strehe polivajo z vodo. Vode mora biti veliko. Za božic prerokujejo iz mladih stebelc, kakšna in kolikšna bo letina: ce so stebelca visoka, bo letina slaba, koruza bo hitro rasla, a malo rodila; ce so stebelca nizka in gosta, bo letina dobra. Osem dni po telovem (corpus cristi) plešejo moški iz Tuxtle Gutiérreza “ples bele zemlje”. Plesalci se zberejo ob treh zjutraj. Preoblecejo se v mestice (oblecejo hlace in suknjic) in se po obrazu namažejo z belo ilovico, pomešano z vodo in mastjo. Potem gredo na ulice in ob spremljavi glasbenikov plešejo od hiše do hiše (samo hiše, kjer prebivajo Sokeji). Vsak plesalec ima na ramenih divjo žival (živo ali nagaceno): 15 J¶yo naqué ali “sešito” cvetje omenja že Sahagún v “Historia General de las Cosas de Nueva Espana”. V Stari Mehiki so z njim krasili podobe Tlaloca in Tezcatlipoca. Cvetno okrasje je bilo namenjeno izkljucno bogovom, “ljudje so lahko vonjali le njegove robove” (1989: 280). Sokeji tudi zdaj z njim krasijo le podobe pomembnejših svetnikov in Devic. Izdejujejo ga posveceni mojstri, samo moški, ki imajo posebne zaobljube. Eden od pogojev cvetnega mojstra je, da nima “vroce krvi”. “Sešito cvetje” naredijo tako, da med zvite zelene liste mangovca vtaknejo bele, rumene ali rdece cvetove flor de mayo, ovijejo z belim palenque in vijolicnimi listi tzit. Vse skupaj sešijejo v krog, da se v sredini pojavijo podobe sonca, lune, zvezd, orla, dvoglavega orla, petelina, keliha, jame in podobno. J¶yo sok toc ni šivano cvetje, ampak “sestavljeno” in manjše. Marija Mojca Tercelj pasavca, krokodila, gozdno podgano in podobno. Ko vstopijo v hišo, jih mora sprejeti gospodinja, ki nosi v narocju lutko ženskega spola. Ko gostje popijejo žganjico, se zacne “ponujanje”: vsak ponuja svojo žival lutki in vpraša gospodinjo: “Se bo pasavec (krokodil, podgana) porocil s to deklico?” Vrnimo se k pojmu “vroce krvi”, ki – kakor smo videli – ni termodinamicna kategorija, ampak simbolna kategorija, ki oznacuje kulturni koncept specificnega naravnega stanja; v danem primeru plodnosti. Menstruacija, oploditev, nosecnost in porod so štiri stopnje (stadiji) plodnega kroga, štirje elementi iste strukture, v kateri je moški prisoten enkrat, ženska štirikrat. Zaradi eminentne funkcije plodnosti je ženska simbol rodovitnosti par excellence. Pri Sokejih vsaka ženska pooseblja boginjo plodnosti, ki jo pod razlicnimi imeni in poosebitvami (glede na stopnjo poljedelskega kroga) poznajo vse mezoameriške kulture. Iz simbolizma obredja “treh Devic” ali “Lunic” je razvidno, da so kršcanske Device Marije (Marija Svecnica, Rožnovenska Mati božja in sv. Terezija) nadomestile ali substituirale prvotno sokejsko žensko božanstvo plodnosti.16 Obredi, ki se ponavljajo ob razlicnih datumih in poimenovanjih katoliških Devic, kažejo na podobno obredno prakso ob razlicnih poimenovanjih enovite predšpanske ženske božanske entitete. Na podlagi primerjalne analize pisanih zgodovinskih virov in zdajšnjega religioznega sinkretizma dokazuje mehiška etno-zgodovinarka Dolores Aramoni (1992: 310–362), da razlicna poimenovanja in poosebitve mezoameriških ženskih božanstev kažejo na eno telurično božanstvo, ki spreminja zunanje podobe glede na menjavo letnih casov: “Krožno obredno ponavljanje, posveceno ‘Materi Zemlji in bogovom’ po mojem mnenju ne prica o razlicnih boginjah, ampak o enem božanstvu z razlicnimi poimenovanji, ki predstavljajo razlicne letne case in obdobja letnega poljedelskega kroga, kar je razvidno iz dejstva, da je starost ženskih žrtev v obredju kazala življenjska obdobja od mladosti do pozne zrelosti – analogno letnemu casu” (Aramoni, 1992: 320). S pomocjo primerjave opisov boginj starih Mehikov in Majev in njihovega obredja z ustnim izrocilom in obrednim življenjem zdajšnjih Sokejev je Aramonijevi uspelo sestaviti razlicne poosebitve sokejske boginje stvarnice Jantepusi llame, prekrite z Devicami iz Copoye. Hipoteza o razlicnih poosebitvah istega teluricnega principa najde potrditev tako v krožnem letnem ponavljanju istih obredov kot v ustnem izrocilu o Piowa-chiu’e, mitološki ženski, ki se zjutraj pojavlja kot deklica, opoldnekot mladenka in zvečerkot starka. Piowa-chiu’e pooseblja teluricni ženski princip kreacije in destrukcije. Ta princip je “vroc” in ljudem nevaren, ceprav omogoca nastanek in obstoj življenja; povzroca pa tudi njegov konec. Ustno izrocilo Sokejev o ženski, ki privlaci, a s svojo vrocino tudi ožge, o “ženski 16 O tem, kako so španski misijonarji nacrtno vpeljevali kršcanska praznovanja v nadomestilo predkršcanskih, glej vec v: “Sokejska kozmologija kot interpretacijski model in kot predmet etnološke (antropološke) razlage”. Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta 1999, str. 119–140. Simbolizem krvi, spremenjena stanja in plodnost vulkanu”, je prisotno med vsemi gorskimi Sokeji, zlasti v okolici vulkana Chichonal.17 Ce se povrnemo na tri Device iz Copoye: razlicna poimenovanja in poosebitve istega božanstva nam pomagajo pojasniti koncept iste strukture z razlicnimi stanji “vroce krvi” kot identifikacijskimi kategorijami pojma plodnosti. Božanstvo /svetnik/ življenjsko obdobje plodnost Marija Svecnica mlada ženska menstruacija Rožnovenska M. božja zrela ženska nosecnost božic mati-otrok porod telovo moški oploditev 133 Kozmologije mezoameriških Indijancev poznajo ambivalenten značaj boginje stvarnice, teluricne matere zemlje, ki življenje da in ga tudi vzame. V nekaterih primerih nastopa kot “zemeljska pošast”. Maji z Yucatana pojmujejo “Luno” kot zašcitnico žensk, nosecnosti in poroda, pa tudi jezer in podvodnih voda, ki povzrocajo hude bolezni (Aramoni, 1992: 329). Piowa’chiu’e je privlacna in zapeljiva ženska, ki išce ženine, da jih popelje na vulkansko goro. Tam jih usmrti njena “vrocina”. Sokeji iz Tecpatana pravijo, da je žena gospodarja gore in vulkan sam. Je ženska, ki ožge. Moškim škoduje tudi s svojo “vagino dentato”. Ona je princip erupcije, zacetka in konca življenja. Splošno pojmovanje stvarstva, ki ga poznajo vse etnicne skupine Mezoamerike, temelji na klasifikacijski strukturi nasprotnih kategorij: moški-ženska, mocno-šibko, vrocina-mraz, suho-vlažno, dan-noc, sonce-luna in podobno. V njej je mezoameriška misel oblikovala paradigmaticne in sintagmaticne modele. Po analogiji je pojem ženske povezan z naslednjimi kategorijami: “šibko”, “hladno”, “vlažno”, “voda”, “luna”, “noc” in podobno. Medtem ko so te kategorije lahko primerljive in identicne, so si nasprotne kategorije lahko le dopolnjujoce. Po dialektiki dualizma ženski princip ne more biti enak moškemu, lahko ga le dopolnjuje. Po primerjavi in enacenju ženskega principa s šibkostjo nobena ženska ne more biti močnejša od moškega, razen v obdobju posebnih spremenjenih stanj, ko je ravno obratno. Sokeji menijo, da je ženska v svojih stanjih plodnosti bolj “vroca” kot moški in zato močnejša. Fiziološka dominacija ženske v plodnem obdobju ji daje legitimno dominantnost tudi na kulturnem (družbenem in simbolnem) nivoju, seveda z obcasnim znacajem in dolocenimi omejitvami. V poljedelski družbi Sokejev, kjer sta rodovitnost zemlje in plodnost ženske osnovni pogoj za preživetje skupnosti, je moški veliko manj povezan s temeljnim zemeljskim principom in je prav zato razvil svojo dominantnost na družbenem nivoju, kjer si je z vrsto normativnih predpisov zašcitil prostor svoje moci. 17 Zadnji izbruh Chichonala je bil leta 1982, ko je pod lavo izginilo vec sokejskih naselij. Sokeji iz Tecpatana so mi pripovedovali, da se je nekaj dni pred izbruhom vulkana ljudem prikazovala Piowa-chiu’e z zeleno vejico v rokah in vabila moške na goro. Marija Mojca Tercelj LITERATURA ARAMONI CALDERON, Dolores, 1992: Los refugios de lo sagrado. Religiosidad, conflicto y resistencia entre los zoques de Chiapas. México: Consejo Nacional para la Cultura y las Artes. GUITERAS HOLMES, Calixta, 1961: Perils of the Soul. The World View of a Tzotzil Indians. New York: Free Press. HOLLAND, William R., 1989: Medicina Maya en los Altos de Chiapas. Un estudio del cambio sociocultural. México: Consejo Nacional para la Cultura y las Artes. LOPEZ AUSTIN, Alfredo, 1983: “La polémica de la dicotomía frío-calor”. V: Xavier Lozoya y Carlos Zolla eds., La Medicina Invisible. Introducción al estudio de la medicina tradicional de México. México, D.F. LOPEZ AUSTIN, Alfredo, 1984: Cuerpo Humano e Ideología. Las concepciones de los antiguos nahuas. México: Instituto de Investigaciones Antropológicas, UNAM: Serie Antropológica 39, 2 vols. REYES GOMEZ, Laureano, 1988: “Introducción a la medicina zoque, una aproximación Etno-lingüística”, V: Estudios recientes en el área zoque. San Cristóbal de las Casas: Centro de Estudios Indígenas de la UNACH. SAHAGUN, Fr. Bernardino de, 1988: Historía General de las Cosas de Nueva Espana. México: Editorial Porrúa, S.A. (Izvirnik: 1569–1582). TERCELJ, Marija Mojca, 1992: Medicina in magija med Sokeji v Chiapasu (Mehika). Magistrska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta. TERCELJ, Marija Mojca, 1999: Sokejska kozmologija kot interpretacijski model in kot predmet etnološke (antropološke) razlage. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. BESEDA O AVTORICI Marija Mojca Tercelj, dr., etnologinja in filozofinja, od leta 1996 kustodinja za stike Slovencev z neevropskimi kultirami v Slovenskem etnografskem muzeju. Med letoma 1988 in 1994 je v presledkih raziskovala kozmologijo, medicino in obredja rodovitnosti med Indijanci Zoque v Mehiki. Je avtorica razstav Baragova zbirka predmetov iz Severne Amerike in Iz dežele soncnega sijaja in mesecevih senc, Beblerjeva indonezijska zbirka. Naslov njene doktorske disertacije je Sokejska kozmologija kot interpretacijski model in kot predmet etnološke (antropološke) razlage. Objavila je knjigo Obcina Sevnica (1989) in številne clanke doma in v tujini. ABOUT THE AUTHOR Marija Mojca Tercelj, Ph. D., is an ethnologist and philosopher, from 1996 curator for non- European Cultures and Relations between the Slovene and Foreign Cultures. Between 1988 and 1997 she researched with intervals the cosmology, medicine, and fertility rituals of the Zoque Indians in Mexico. Author of the exhibitions “The Baraga Collection of Objects from North America” and “From the Land of Shining Sun and Moon Shadows” of the Bebler Indonesian Collection. Her doctoral thesis was entitled “The Zoque cosmology as an interpretation model and as the subject of ethnological (anthropological) explanation”. She has published a book on the municipality of Sevnica, Obcina Sevnica (1989), and numerous articles in Slovenia and abroad. SUMMARY THE SYMBOLISM OF BLOOD, ALTERED STATES AND FERTILITY Blood (no’bin) or the “tree liquid” of the human body has a special role in the anatomy and medicine of the Zoque Indians. The Zoques also call it “power” and perceive it as a physical and spiritual force. Komumub¶p¶t or the human body means man as a whole, the whole of the visible physical and invisible spiritual body. This whole is a fully occupied space, in which the natural, spiritual and social planes meet in harmony. Man Simbolizem krvi, spremenjena stanja in plodnost thinks and behaves according to the nature of his blood, which may be “good blood”, “bad blood”, “hot blood”, “cold blood”, “sad blood”, etc. An individual’s blood contains his physical and psychic potentials, character, and temperament. People with “strong blood” may be more complex, vehement, asocial, and even dangerous, but, on the other hand, they are physically stronger and have a stronger resistance to diseases and therefore have healing capacities. Blood is of crucial significance in therapeutic diagnostics since it indicates the state of the disease. Blood can be “cold” or “hot”, “lazy” or “fast”, “lively”, it may “jump about”, “boil”, etc. “Hot blood” has a special symbolic meaning. People with “hot blood” are dangerous because they spread heat and cause diseases. Besides a permanently “hot” state of the blood, the Zoques also distinguish “altered states of the blood” (temporary “hot” states of the blood), which may also cause serious diseases. Such states are: menstruation, pregnancy, delivery 135 and post delivery period as well as sexual intercourse. The “heat” of a person who is in an altered state, is contagious, infectious. If transmitted to an infirm elder person, a patient or a little child, it causes the following symptoms: increased body temperature, tiredness, headache, diarrhoea and vomiting. These somatic changes are accompanied by emotional changes. Zoque community uses a multitude of natural and magical preventive measures, taboos and ethical norms for protection against the danger of “hot” blood and as a prevention of the effects of diseases. The protection applies to those causing the “burden” (those who burden with “hot” blood) as well as the possible victims of a disease (those who become burdened with it). Women during their menstruation periods, pregnant women and women in labour must avoid direct contact with the infirm people because they may transmit their “heat” to them. While altered states in women (menstruation, pregnancy, giving birth and sexual intercourse) and in men (sexual intercourse) have a primary biological function, and although there is a relevant medical explanation for them, the article searches an explanation of their cultural meaning, which is expressed in a series of social agreements, rules and norms. What we are interested in is above all an explanation of the biological states of the human body and the psychological consequences this explanation carries. In order to explain the complex system of natural and magical symbols, medical explanations and practices as well as their social consequences, we refer to an analysis of the Zoque agricultural ritual, which contains a symbolic explanation of fertility – the common denominator of all four altered states of the blood. The worship of the Three Virgins of Copoya (Our Lady of the Rosary, Our Lady of the Purification, and St. Teresa Olaechea) is a cyclic ritual, based on pre-colonial fertility rituals that have preserved its agricultural nature. The celebrations are conducted twice a year, before sowing and before the harvest; and they both include the same fertility rituals on both occasions. These rituals have a complex nature and are based on the social and religious institution of the Indian confraternities, which in the colonial period replaced the pre-colonial patrilocal, patrilinear and ritual cowina kinship communities. Almost all the elements of the ritual of the “three Virgins” refer to and “stimulate” fertility and abundant crops. The entire ritual is a symbolic copy of the agricultural cycle (after all, it is repeated cyclically): the preparation of some, of ritual flower ornaments j¶yo naqué and j¶yo sok toc, the preparation of food in abundance and the like. Food Marija Mojca Tercelj and drinks that are consumed during the ritual are from the “Virgins” and nobody can refuse them. Everything that takes place during the celebrations is connected with fertility and erotic comments are common. One of the ritual’s central events is the women’s dance llomo etzé. It is performed by tripping on the spot to the rhythm of the drums and in that manner dancing anti-clockwise around the ritual garden which is embellished with corn cobs, onions, parsley, peppers and the like. While the flower ornaments are exclusively made by men (who do not have “hot blood”), the dancers around the ritual garden are exclusively women. Men and women are equally included in the ritual of the “Three Virgins”. The job of the custodians of the saints must be taken on in pairs. The organisation of the celebrations is the responsibility of all members, but the ritual sowing, growing of field crops, and the preparation of food are women’s jobs. 136 These ritual magical elements refer to the universal role of women in fertility. Menstruation, fertilisation, pregnancy and giving birth are the four stages of fertility, four elements of the same structure, in which the male is present only once, and the female four times. Owing to the eminent function of fertility the woman is the symbol of fertility par excellence. With the Zoques every woman personifies the goddess of fertility, known by different names and personifications (dependent on the stage of the agricultural cycle) in all Meso-American cultures. Based on a comparative analysis of written historical sources and contemporary religious syncretism the Mexican ethnohistorian Dolores Aramoni advances the thesis that the different names and personifications of Meso-American female deities refer to one telluric deity, which changes its appearance in accordance with the changing seasons. Comparing the descriptions of the goddesses of the ancient Mexica and Maya and their rituals with the oral traditions and ritual life of present-day Zoques, Mrs Aramoni discovered different personifications of the Zoque goddess of the Creation Jantepusi llame, masked by the Virgins of Copoya. This thesis is confirmed by the oral tradition about Piowa-chiu’e, a mythological woman, who in the morning appears as a little girl, at noon as a young woman, and in the evening as an old woman. Piowa-chiu’e personifies the telluric female principle of creation and destruction. This principle is “hot” and dangerous to people: it enables the origin and existence of life, but also causes its end. The cosmology of the Meso-American Indians is characterised by the ambivalent character of the goddess creator – the telluric Mother Earth. By comparing and identifying the female principle with weakness, no woman can be stronger than a man, except during a period of a special altered states, when things are vice versa. The Zoques hold that in her states of fertility a woman is “hotter” than a man and therefore stronger. The physiological domination of the woman in the fertile period also confers to her a legitimate dominance on the cultural (social and symbolic) level, albeit of a temporary nature and with certain limitations. In the agricultural society of the Zoques, in which the fertility of the earth and that of the women are the basic conditions for the survival of the community, the male is much less connected with the basic earthly principle and has therefore developed his dominance on the social level, where a number of normative rules protect his domain of power.