Molitev za očeta (Spisal —e) olnce je vže davno zatonilo in tihi mrak se je spuščal polagoma na zeraljo. Na obzorji pokazala se je luna in njene sritle spremljevalke — blesteee se zvezdice. JVlir in tišina je nastala po vsej zemlji. Tudi v malem trgu je bilo vže vse mirno in tiho; jedni so vže pospali, drugi so še večerjali, le redko kdo jo še korakal po raajhnih ozkih ulieah. ,i Pred hišico smo. Borna, nizka hišica je to; štiri okna od ,'spredaj, uhod od strani, a od zadej obdana od majhenega vrta, v katerem raste nekaj zelenjave in drugih povrtnih rastliu. Prijateljček moj, stopiva v hišico! Ubožno, vender čedno pohižtvo, povsod lepa snažnost in vsaka stvarca je na svojem mestn. Tam v kuhinji pa sedi mlada žena, in poleg nje kleči kakih osein let staro dekletce. Žena se sklone k hčerki, na lepem mladein lieu jej poeiva neka britka otožnost, in z rokama sklene nežne prsteke svoje hčerke, ki je glavico pripognila kakor angeljček in /,& z raaterjo utopila v pobožno molitev. Vže dolgo časa molita jedno molitevco za drugo. Ko izmolita, reče mati z otožnim glasom svojej hčerki: nMolive še za očeta!" — in mati in hčerka molita za srečo onega, kateri je obema tako blizu in tako drag. In ko sta tudi za ljubega očeta izmolili pobožno moliteveo, povzdigne čruolaso dekletce svojo okroglo glavico k materi in reče: »Povejte mi vender mamica, kaj res našega ateja nikdar vee ne bove videle?" — — Le v Boga zaupaj, dete moje, atej se zopet povrne, ker ni mogoče, da bi se naji ne spomnil ter ne prišel k naraa nazaj. Zaupajve na Boga in molive za njega! — — Ali vender ne umejera, kje more tako dolgo ostati, ko vender ve, da bi ga medve tako rade videle, ko vender ve, kako ga pričakujeve. Koliko je vže, odkar je naju zapustil? — — Sedem let bode vže kmalu; ti si bila takrat ravno jedno leto stara, ko je odšeJ tvoj oče v dalnji svet. Eekel je, da se skoraj vrne, ko si le kaj pridobi, a do takrat bode nama večkrat kaj pisal in za naju skrbel. A pisal je samo je-denkrat in od takrat nisem dobila več nobenega poročila o njem. Zdaj ne vem, ali je še živ ali je mrtev! — — Živ je, živ, jaz si ne raorem drugače misliti, ker dobri Bog ne dopusti, da bi ostale same na svetu. Oj da bi se le vže skoraj povrnil! — Se nekaj časa se tako pogovarjate mati in hčerka, dokler jima blagi sen ne zatisne utrujenih oci in ju zaziblje v sladko spanje. * * * Minulo je nekaj meseeev. Sneg je pokril goro in plan in mraz je pritisnil, da je kar škripalo pod nogami. Ljudje so se stiskali okolo gorkih peči in blagor onemu, kdor je imel kaj v peč naložiti. ----~K 91 >¦•---- V bornej hišici, kjer je stanovala mlada žena s svojo heerko pa ni bilo tako; tam bi se zaman stiskal k peči, da bi te ogrela, ker ga ni bilo polenca pri hiši. V kotu na postelji leži bolna žena, a poleg nje se ihti njena dobra hčerka. Na materinem licu se poznajo sledovi bolezni: bleda barva, npadle oči, suh obraz kažejo narn, da siroto vže dolgo časa bolezen muči. — Toniea, ali bi ne poiskala kje kako polence, da se vsaj malo pogrejevi. — — Oj maraiea, vi ne veste, kako rada bi vam ustregla, ali vse zaman! ne dobive ga več polena, s katerim bi peč ogrele. Pa kaj za mene, meni je le za vas, mamica; — zdaj ste vže štirinajst dni v postelji, a poraoči od nikoder. Drva so nama pošla, kruha nimave, denarja vže davno nisve videle, a oni skopuh nama ne da niti krajcarja več na posodo. S čim mu tudi dolg poplačave, saj se nama vedno grozi, da naraa proda hišico, če dolga ne poravnave. Kaj bo, kaj bo, ma-mica zlata? — — Molči hčerka, molči in nikar preveč ne toži; dobri Bog naju ne bode zapustil. Huda je, huda, ali Bog se bode naju vže usmilil, če bodeve zaslužile! — — Oj ko bi nas sedaj oče videl! vzdihnila je zopet hčerka — izvestno bi k riama prihitel in nama pomagal. Oj zakaj se neki ne vrne iz ptujih dežel! — — Le upajve, Tonica, in udajve se v voljo božjo — končala je mati, sklenila roki in začela moliti. Hčerka je mater posneraala in obe sta pobožno molili. In zopet je dejala mati: nTonica, raolive še za očeta, da se skoraj k naraa povrne" -— in zopet sta se utopili v pobožno molitev, dokler ju ni zazibala tiha zimska noč v sladke sanje, * * * Solnee je tako ljubeznivo obsevalo beli. sneženi prt tistega predpoludne. V solnenih žarkih je odsevalo tisoč in tisoc kristalnih biserov, kateri so bili posuti po malo zamrzlem snegu. Pred hišieo siroraašne matere, zbralo se je precejšnje število ljudi. Bil je mej drugimi tudi sodnik, berič, več tržanov in nek odličen ptujee, kakor bi sodil po obleki. Tam na strani pa ste jokali v tenkej obnošenej obleki bleda, suha žena in ubožno črnolaso dekletce. — Kam bodeve zdaj šle, mamica ljuba? — vprašala je hčerka svojo mater tako milo in otožno, da jej mati ni mogla ničesar odgovoriti, le glavo je povesila in solze so jo še bolj oblile. — Hišico nam prodado, kam hočeve raedve siroti! — vzkliknila je zopet čez nekaj časa hčerka. — Ne plakaj, dete drago, ne plakaj, dobri Bog naju ne bode zapustil. Saj sve dosti prosile oderuha, da naju še počaka, ali kaj, mož nima srea. Do zdaj sve imele vsaj streho, od zdaj pa — — — Eopotanje bobna ju je zbudilo iz njunih pogovorov. Začela se je dražba. Ljudje so se začeli zelo pogajati za hišo, saj je bila prijazna in na lepera kraji, če tudi majhena in ubožna.. Aha! Zdaj so pa malo prenehali. Samo dva se še pogajata. čegava bode? Prvič — — — drugič — — — drugič — — — ne bode dal nobeden več?-----------tretjic in — hišica je bila ptujčeva, onega ptujca v bogatej, ptujej obleki. To je bila žalost za ubogi siroti! Zdaj sredi zime sta bili brez strehe, brez denarjev uboga, bolna žena in slabo dekletce. 6* —•*< 92 >¦•— Povzdignila je zdaj žena oči, da vidi kdo je kupil hišo, saj poprej se v globokej žalosti še ozrla ni. Stresla se je, ko je ugledala ptujca, poteze lica, glas, vsa po-stava — — — vsg, vse njegovo, le bolj okrogel obraz in bogata obleka — to ni bilo njegovo. In zopet ga je pogledala — a ni hotela verojeti svojim oeem. Zagledal jo je tudi on, piišel do sirote, podal ženi roko in jej dejal: — Oprosti, da se nisem nikoli nič oglasil! — — Toniea, to je tvoj atej! ¦— dejala je čez dolgo časa srečna žena svojej hčerki. katera je ves ta prizor čudeč se gledala. SreSna Tonica! — * * * In sedeli so tist veeer v dobro zakurjenej sobi. Miza je bila bogato obložena, in vsi trije so veselo mej seboj kramljali. Saj so si tudi iraeli kaj povedati. Oez sedem dolgih Iet so se zopet našli. In ko so si povedali to in ono, zahvalili so se dobremu nebeškemu Očetu, kateri tako za svoje skrbi. Končno je dejala mati: BMolimo še za očeta, kateri se je srečno povrnil!" in raolili so, in vsem trem so zalesketale v ožeh svetle solze — solze radosti in veselja.