ObzorZdrN 1996; 30: 13-9 13 KOMUNIKACIJA - KOMUNIKACIJA V TIMU, Z VAROVANCI IN KOMUNIKACIJA S STAROSTNIKI COMMUNICATION - COMMUNICATION IN TEAM WORK, WITH CLIENTS AND WITH THE ELDERLY Radojka Kobenta,, Brane Kogovšek, Ladi Škerbinek UDK/UDC 616-083 DESKRIPTORJI: nega bolnika, tim; komunikacija Izvleček - Pomen komunikacije je v osebnem, predvsem pa v poklicnem življenju !judi vedno bo!j v ospredju. Pomembnott učenja komunikacije se je neveljetno okrepila. V pričujočem članku razmišljamo o medosebni komunikaci,i, komunikaciji v timu in z varovanci in opišemo nekaj specifičnosti komunikacije s starejšimi. Poklic medicinske sestre in zdravstvenega tehnika je zaradi svoje usmeljenosti k de/u z !judmi zahteva, znanje in obvladanje terapevtske komunikacije, sicer ne more zagotoviti kvalitetne zdravstvene nege, medicinski sestri in zdravstvenemu tehniku pa ne zadovoljstva v poklicu. Učenje komunikacije je torej dejstvo, ki ga moramo upoštevaii tudiv zdravstveni šoli, ko se pripravljamo za poklic, kat v svoji poklicni karier.. Nikoii še nismo toliko govorili in pisali o komunkaciji ter izvajaii različnih treningov komuniciranja. Beseda komunikacija izhaja iz latinske besede com-municare, ki pomeni narediti nekaj skupaj ali deliti kaj s kom. Danes s komunikacijo mislimo predvsem na izmenjavo mnenj in stališč in nastajanee skupinskhh ali skupnih mnenj in stališč (narediti nekaj skupaj) ter posredovanje obvestil (deliti kaj s kom). Komuniciramo prek sredstev javnega obveščanaa (tisk, radio, televizija), prek različnih umetnosti, vsakodnevno pa smo skoraj vsi vključeni v medoseboo komunikacijo »iz oči v oči«. V pričujočem prispevku se posvečamo le medosebii komunikaciji, ki je najpomembnejša, najzahtevnejša in se je ne moremo nikoli do konca naučiti. Medosebna komunikacija Podobno kot o komunikaciji zadnja leta veliko govorimo o družini, imeli smo celo leto družine. Komunikacija je z njo v najtesnejši povezavi, saj seje v največii meri naučimo prav tam. DESCRIPTOR:: nursing, team; communication Abstract - The signijicanee oj communication in interpersonal, and especially in professional environment is gaining importanee, as well as the importanee oflearning how to communicate. The present article brings some reflections upon interpersonal eommunication, eommunication in a team, with clients. and stresses the specific Jeatures oj the eommunication with the elderly. The work oj nurses and nursing assistanss is primarlly people oriented, therefore the knowled?e and mastering oJtherapeutic eommunication is absolutely necessary; without it, qualitaiive nursing care, as well as proJessional satisfaction. cannot be achieved. The necesstty oJlearning how to communicaee is aJact that has to be taken intoaccount during the education process and at work. Človek je otrok pogovora, in to od spočetja do smrti. O otroku se starši pogovarjajo že pred spočetjem in je tako že prisoten v njihovih razmišljanjih. Na svoj način se z njim pogovarjajo, še ko je v maternici, od trenutka, ko se ga zavedo. Brez komunkacije se človek ne bi nikoii razvil v človeka. Ne bi se razviii možgan,, zavest o samem sebi, ... V družinah, kjer je komunikacija intenzivna in kvalitetna, sta starša boljša in bolj zadovoljaa partnerja in s tem boljša vzgojitelja svojih otrok, ker v veliki meri vpliva na psihomotorični razvoj, nagnjenott k obolevanuu in celo na smrtnost. Ne nameravamo trditi, daje vse odvisno od družine in da se komuniciranja ne moremo naučiii kasneje v življenju ali da je to učenje nepotrebno. Nasprotno, seveda pa je to učenje lažje in uspešnejše, če so osnove razvite že v otroštvu. Kot vsako drugo učenje tudi to zahteva določen zavesten napoL. Cilj učenja komunikacije je stalno izpopolnjevanje svoje lastne komunikacije. Znati komunicirati pomeni svojo lastno komunikacijo prilagoditi konkretni situaciji, konkretnemu partnerj,, konkretnim ciljem, vse to seveda v kontekstu temeljnih etičnih načel. Radojka Kobentar, VMS, proť. deť., Psihiatrična klinika Ljubljana Brane Kogovšek, VMS, prof. def., Psihiatrična klinika Ljubljana Ladi Škerbinek, VMS, prof. ped., Psihiatrična klinika Ljubljana 14 ObzorZdrN1996;30 Pri učenju komunikacije moramo najprej spoznati nekaj osnov komunikacije, prepoznati svojo 1astno komunikacijo in se je zavedati. Nato 1ahko pridemo na naslednjo stopnjo. To je učenje učenja svojega lastnega komuniciranja. Najbolj učinkovit in hvaležen medij za to je delo v skupini, in to v dolgem časovnem obdobju. Kratkotrajno, tudi kadar je intenzivno, delo v skupini ima le površinski in hitro bledeč učinek. Medosebna komunikacija je sestavljena iz besednega in nebesednega dela (obnašanje, mimika, očesni stik, zvok glasu, kretnje, dotik, obleka...). Watzla-wick, verjetno najpogosteje citiram komunikolog trdi, daje ob prisotnosti drugih Ijudi nemogoče ne komunicirati, ker se vsaj nebesednemu delu ne moremo izogniti. Komunikacija je popolna, če je tisto, kar govorimo, in tisto, kar sporočamo z nebesednim vedenjem, usklajeno, če izogovorjena vsebina potrjuje naš odnos do nje in sprejemnika sporočila. Takrat lahko govorimo, da komuniciramo usklajeno in iskereno. Velika utvara je prepričanje, da lahko sogovornika dlje časa varamo in da je pomemben le verbalni del komunkacije, saj vsako izgovorjeno besedo spremlja več hkratnih nebesednih sporočil. Še največ možnosti, da sogovornike varamo je v telefonskih pogovorih, ko odpade velik dej neverbalnih sporočil. Ko se odločimo, da bomo sogovorniku nekaj sporočili, misel oblikujemo v besede in tako postane misel sporočilo. Usoda poslanega sporočila je odvisna od sprejemnika, ki sporočilo sprejme in spreminja v svoje simbole, sprejeto sporočilo lahko ustreza poslanemu ali ne. Zato je nujno, da preverjamo usodo poslanega sporočila, kar je možno le z medsebojno izmenjavo povratnih informacij. Cela vrsta vzrokov je, ki pogojujejo motnje v medsebojnem komuniciranju. So na strani tistega, ki nekaj sporoča, in na strani tistega, ki sproročilo sprejme. Sporočilo je lahko narobe razumljeno zaradi nerazločnega govorjenja, ropota... ali pa ga napačno razumemo, ker je preveč zapleteno. Medicinske sestre in zdravstveni tehniki so pri svojem delu z bolniki in varovanci največkrat vključeni v negovalne in širše zdravstvene tirne. Torej so pri svojem poklicnem življenju vpleteni tako v komunikacijo, ki se odvija v timu, kot v komunikacijo z bolniki oziroma varovanci. povezanosti. Da je tim učinkovit, mora torej vsak posameznik imeti in jasno prepoznati svojo lastno poklicno identiteto in biti mora pripravljen na soočanje mnenj z drugimi. Pri takšnem soočanju morajo biti člani tirna pripravljeni na reševanje konfliktov, ki se v tirnih nujno pojavijo, ne pa na izogibanje. V tirnih po Brajši (Brajša 1993) obstajata dve resničnosti. To je eksplicitna in implicitna resničnost. Eksplicitna resničnost formalni cilji delo, tehnike dela sposobnost, spretnost finančna in proizvodna sredstva kompetentnost delitve obveznosti tržišča in planiranje, proračun kontrola projekti metode reševanja problemov in odločanja napisana pravila vedenja smeri razvo]a odredbe, sheme, podatki Implicitna resničnost čustva, interakcija stališča skupinske norme in vrednote vodstveni stil in praksa spontane, vsakodnevne odločitve etika, morala stališča do organizacije, proizvoda tržišča in dela angažma medsebojno vedenje nepisana pravila vedenja klima, razpoloženje, ozračje apriorna mnenja, uhojene ideje, rituali nasprotovanja, konflikti priljubljene ideje, teorije, ideologije »Človeški dejavnik« je implicitna resničnost 1. Čustva, stališča, skupinske norme in vrednote 2. Medsebojni odnosi in vedenje 3. Etika, morala 4. Nenapisna pravila vedenja 5. Vsakodnevne, spontane odločitve 6. Klima, razpoloženje, ozračje 7. Apriorizem, ideje, ideologija 8. Vsakodnevna nasprotja in konflikti Tim in komunikacija v timu Oglejmo si najprej tim in komunikacijo v timu. Timsko delo je opredeljeno kot skupinsko delo razmeroma samostojnih posameznikov, ki imajo opraviti s kompleksnimi problemi, ki presegajo okvire ene znanstvene discipline ali stroke in je zato potrebno sodelovanje strokovnjakov različnih poklicev. V timu se torej prepletata dve težko združljivi sestavini. Prva je relativna samostojnost in individualna odgovornost vsakega člana, druga pa je potreba po skupinski Gre za neizrekljivi del medsebojnih odnosov in komunikacije. Gre za tisto človeško resničnost, navzočo v vsaki človeški organizaciji in skupini. Kadar želimo izboljšati delo v timu moramo vedno spremeniti implicitno resničnost. V tirnih se vedno pojavljajo težave, problemi in konflikti. Težave so nezaželjena resničnost, ki so rešljive z zdravo pametjo, če pa so nerešljive, se jim moramo prilagoditi in sprejeti. Problemi pa so specifične igre brez konca, slepe ulice, ki nastajajo in se ohranjajo zaradi napačnih poskusov reševanja. V poklicih, kjer delamo z ljudmi in jim skušamo po- Kobentar R, Kogovšek B, Škerbinek L. Komunikacija - komunikacija v timu, z varovanci in s starostniki 15 magati, bi se morali odpovedati vsevednosti, da bi lahko preživeli v svojem poklicu. Zavedati se moramo, da se ne srečujemo samo z rešljivimi problemi ampak tudi z nerešljivimi težavami. Problemi in konflikti se rešujejo s komunikacijo. Komunikacija je edini inštrument reševanja problemov. Reševanje problemov je medosebni komunikacijski pojav, pri katerem nista pomembna samo vsebina problema in njegova analiza, ampak tudi to, kaj se dogaja med tistimi, ki rešujejo problem. Zaznavanje problemov Prepoznavanje problemov opisovanje pojasnjevanje definiranje razumevanje Reševanje problemov govor delovanje Vedno moramo problem najprej zaznati in prepoznati. Načini reševanja problemov so različni: - Agresivno reševanje problemov Udeleženca drug drugega napadata, problema se ne dotakneta, kaj šele rešita, na koncu niti ne vesta, zakaj sta se sprla. - Naredimo vse, da problem prikrijemo Vedemo se kot da problema sploh ni, na zunaj je vse v redu, obenem smo nezadovoljni s seboj, kar se kaže v različnih težavah. - Uspešno reševanje problemov Zanj je pomembnih osem osnovnih postavk. O problemih je potrebno sanjariti - to je svobodno in sproščeno razmišljati, treba jih je hoteti reševati, upati reševati, začeti reševati, verjeti v možnost rešitve, zaznavati prve uspehe in biti potrpežljiv, včasih pa se je potrebno sprijazniti z nerešljivo situacijo. Problem ni nekaj, kar se dogaja samo meni, je del vsakdanjosti. Od našega odnosa do problemov je v veliki meri odvisno, kako se problema lotimo. Če mislimo, da se nekaj dogaja samo nam, bomo veliko koristne energi je potrošili, ko se bomo jezili, češ zakaj se je to zgodilo ravno meni, namesto da bi to energijo usmerili v reševanje problema. Faze reševanja problema: 1. Odnos do problema Problem je del vsakdanjega življenja 2. Opredelitev - definicija problema Problem je potrebno izluščiti, ga opredeliti v čimbolj meni jasnih izrazih 3. Iskanje možnih rešitev Skoraj ni problema, ki bi imel samo eno rešitev. Poiščimo jih čim več, da bomo imeli boljšo možnost izbrati najboljšo. 4. Izbira najboljše rešitve Na tej fazi skrbno pretehtamo vse pozltIvne in negativne posledice izbrane rešitve in se na podlagi tega odločimo. 5. Izvajane določene rešitve Odločitev, ki smo jo sprejeli, izvedemo dosledno in ustrezno. 6. Ovrednotenje Ali sem problem z izbrano rešitvijo rešil? Če ne, potem se vrnem na fazo definicije problema in nadaljujem po naslednjih fazah in preverim vsako posebej. Reševanje konfliktov V timskem delu se pojavljajo tudi konflikti. Konflikt opredeljujemo kot spopad nezdružljivih teženj in učinkov, nestrinjanje, spor ali boj, zlasti še dolgotrajnejši boj. Beseda konflikt vsebuje neko resnost, napetost, so neprijetni in razdiralni. Čeprav konflikti ne morejo biti povsem zatrti v medčloveških odnosih, nekatere lahko preprečimo, še zlasti, če poznamo veščine in metode za to. Te veščine so: - veščina aktivnega poslušanja, - veščina konfrotiranja, - preventivna sporočila »jaz«, - odkrivajoča sporočila »jaz«. Odsotnost konfliktov ni znak zdravja tirna. Vzroki konfliktov so različni. Ti so v prvi vrsti napačne ocene resničnosti, nerealna interpretacija resničnosti, izkrivljanje resničnosti. Do konfliktov lahko pride zaradi osebnih vzrokov. Osebni razloki konfliktnosti so nenadzorovana čustva, tesnoba, strah, napetost, predsodki, netolerantnost do drugačnega mišljenja, vedenja in stališč. Konflikti imajo tudi svoje komunikacijske vzroke. Pomembno je, da konflikte rešujemo. Nekateri ljudje se konfliktov bojijo. Počutijo se nelagodno, utesnjeno in najrajši zavzamejo stališče »mir za vsako ceno«. S tem nezadovoljstvo raste, nato čez nekaj časa, ko se pojavi kak manjši problem, vse eksplodira, ponavadi nesorazmerno s tem problemom. Lahko se občutki nezadovoljstva prenesejo na druge ljudi izven tirna (doma - mož se jezi na ženo). Konflikti zaradi komunikacijskih vzrokov 1. nejasna komunikacijska raven 2. prikriti boj za moč in pozicijo 3. anksiozna komunikacija 4. komunikacija ob nepravem času 5. različni interesi 6. različni čustveni pomeni 7. nesposobnost enoznačnega izražanja čustev 8. nerazumljive sociolingvistične kode 16 ObzorZdrN 1996; 30 Včasih pride zaradi nerazrešenih konfliktov do splošnega nezadovoljstva in kritizerstva v timu. Za reševanee konfliktov imamo tri različne metode, in sicer: jaz zmagam - ti zgubiš ti zmagaš-jaz zgubim in metoda brez poraženaa - vsi dobijo. Prvi dve metodi bi lahko imenovali ravnanee s konflikti po načelu »zmaga - poraz«. Tako ravnanee izziva vedno večje nerazumevanje, sovraštvo in vedno manjšo verjetnott kompromisa. Pri tretji metodi gre za skupno iskanje rešitve. Omogoča obojestransko zadovoljstvo. Obe strani sodelujeta pri uresničevanju rešitve. Tirni, v katerih konflikte uspešno rešujejo, so tisti, kjer se člani aktivno poslušao,, sporočila prenašajo svobodno in skladno, medsebojno spoštujeoo potrebe, med njimi vlada vzajemno zaupanee in so pripravljeni sprejeii novo in drugačno. Na področuu komunikacije v timu bi radi opozorili na problem,, ki so specifični za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Delo, ki je osrediščeno na varovanca, zahteva sodelovanje več strokovnjakov, ki težijo k istemu cilju, delajo skupaj, vsak pa je v svojih poklicnhh pristojnostih samostojen in za to odgovoren. Težave se začnejo zaradi tega, ker se imajo nekateii zdravniki še vedno za največjo in edino avtoriteto za presojo vseh zdravstvenih problemvv varovanca. Medicinska sestra je pri tem potisnjena samo v vlogo pomočnika zdravniku, in v svoji profesionalnosti ni samostojna in odgovorna za načrtovanje in izvajanee zdravstvene nege. Vedno pa se tak položaj medicinske sestre in posledično taka komunikacija odraža v odnosih z varovanci. Medicinska sestra mora zato: - imeti objekiivne in jasne cilje svojega ravnana;; - znati komunicirati in sodelovati; - imeti svojo vlogo in odgovornost jasno definiran;; - biti sposobna razviii alternative v katerih vsi udeleženci zadovoee svoje osnovne potrebe; - znati razosebiti konfliktno situacijo; - upoštevati spoštovanee v odnosih; Terapevtska komunikacija Komunikacija medicinske sestre in zdravstvenih tehnikov z bolniki oziroma varovanii je najizrazitejša in najzahtevnejša v najbolj kompleksni komponenti poklica medicinske sestre - to je v zagovorništvu bolnika oziroma varovanca. Lahko jo definiramo kot aktivnosti, usmerjene v zagotavljanje najvišje kvalitete zdravstvene nege. Medicinska sestra je s svojo aktivnottjo vpletena v osebnostno rast in razvoj bolnika in ne sme biti samo nekdo, ki obravnava bolni organ. V tej vlogi mora ta medicinska sestra in zdravstveni tehnik uporabljati terapevtsko komunikacijo. Komunkkacija med medicinsko sestro in varovancem je veliko več kot zgolj prenos sporočila od oddajnika do sprejemnika, je srečanje enega človeka z drugim. Vzpostavljanje terapevtskega odnosa je proces, ki zahteva čas, skrbno vodenje medicinske sestre in sloni na zaupanju. Oblikovanje vzdušja zaupanja se začne že s tem, da ponudimo svojo pomoč, kar pomeni samega sebe. Včasih to storimo z besedo, lahko pa tudi samo s svojo prisotnostjo. Pomembnn korak pri vzpostavljanju komunikacije je razjasnitev, kdo je kdo, kakšne so posamezne vloge in pričakovanja. To, da varovanuu povemo, kakšno vlogo imamo in kaj bomo zanj storil,, omogoča jasna pričakovanja, ki zmanjaajo strah pri varovancu, nas obvarueejo pred nesporazumi, varovanuu pa omogočimo lažjo prilagoditev na novo okolje. Zaupanee v odnosu gradi tudi doslednott v vedenju medicinske sestre. Varovanuu vedno obljubimo samo tisto, kar lahko izpolnimo. Terapevtski odnos temelji na spoštovanju. Spoštovanje pomen,, da sprejmemo in cenimo osebnott varovanca, spoznamo njegove potrebe in problem.. Spoštovanee pomen,, da gledamo na stvari iz njegovega zornega kota. Za zaupen odnos je prav tako pomembaa poštenost. Varovancc naj bi verjel v tisto, kar medicinska sestra reče, in sicer na podlagi pozitivnhh izkušen.. V terapevtsko - komunikacijski proces sta vključena varovancc in medicinska sestra. Vsak od njiju predstavlja celoto. Vsak od njiju ee prinesel v ta odnos svoje spomine, občutke, strahove, pričakovanja, vrednote, sposobnosti, svoje napake in omejitve. Poleg besednih sporočll so pomembaa v odnosu in komunikaciji tudi nebesedna sporočila, varovanaa in medicinske sestre. Značilnosti terapevtske komunikacije Usmerjenost v varovanca Terapevtska komunikacija je na varovanaa usmerjen proces, katerega cilj je zadovoljevanje njegovih potreb po zdravstveni negi. V tem se ta komunikacija razlikuee od vsakdanje, ki zadovoljuje potrebe obeh udeležencev. Medicinska sestra bi naj imela to pomembno dejstvo vedno pred očmi, da ne bi morda nezavedno uporabljala interakcije za zadovoljevanje svojih lastnih potreb. Usmerjenost k cilju Vsaka interakcija je usmerjena k potrebam varovanca. Na začetku je cilj vzpostavitev odnosa, nato terapevtski dogovor in razjasnitev ciljev in pričakovanj obeh. Empatija Empatija pomeni spoštljivo nepristransko zavzetost. Medicinska sestra razume, kaj varovancc do- Kobentar R, Kogovšek B, Škerbinek L. Komunikacija - komunikacija v timu, z varovanii in s starostniki 17 življa, vendar ne podoživlja z njim čustev. Simpatija pa pomeni poistovetenje z varovaneem in doživljanee čustev z njim. To pa pomen,, da medicinska sestra ne obvladuee več situacjje in ima tudi za bolnika omejeno terapevtsko vrednost. Spoštovanje Spoštovanje pomeni poznavanje pravice, daje 1ahko drug človek drugačen, tako tudi varovanec. Večkrat mora medicinska sestra skrbeti za varovanca, katerega vrednoee in življenjski cilj so drugačn,, včasih celo moten.. Če se varovancc in medicinska sestra ne strinjata glede ciljev, vendar je njun odnos spoštljiv, imata možnott spoznaii raz1ike, hkrati pa jima daje svobodo in pravico do lastnega mnenja. Sprejemanje Značllnott terapevtske komunikacije je sprejemnje varovanaa in njegove sedanje ravni funkcionranja. Medicinska sestra mora delati z njim, pa čeprav je njeno vedenje napadalno, bizarno ali neprijetno. Najpomembnejšji pri tem je čustveni dejavnik. Medicinska sestra, ki ne obsoja ampak samo sporoča, kar vidi, ima veliko več možnosti, da pomaga varovanuu z neprimernim vedenjem, da se tega zave in se nauči primernejšega vedenja. Zaupnost Vse interakcije z varovaneem morajo biti zaupne narave, razen določenhh informacij, ki so pomembee za ostale zdravstvene delavce, vendar nameneene v dobro varovanca. Samorazkrivanje Tudi v tem se terapevtska komunikacija loči od vsakdanje, kjer se običajno razkrivata oba udeleženca. V terapevtski komunikaciji je samorazkrivanje varovanca nameneeno doseganuu uvida v njegove prob1eme, občutke in vedenje. Samorazkrivanje medicinske sestre ni primerno, ker lahko varovanuu povzroči dodaten stres. Posebnosii komunikacije S starostniki Starostniki so in bodo vse bolj prisotni v vseh ravneh zdravstva in življenaa na sploh. Futurologi predvidevajo, da se bo na začetku naslednjega tisočletja število starih prebivalcev podvojilo s 25 na 30 % vsega prebivalstva. Kaj predstavlja ta podatek in kako v prihodnje, je zadeva celotne družbe in vseh nas, ki smo v vsakodnevnem stiku s starejšimi. Potrebno bo vzpostaviti komunikacijo, osvetliti potrebe in spremeniii odnos do starostnikov. Problem,, s katerimi se srečujem,, nas silijo v razmišljanje in postavljajo nove dimenzije našega delovanja. Kaj je posebnott komunikacije pri starostniku in kako jo uporabljati v praksi? Mogoče bo težko brez določenhh pojasnll in teorije, a vendar ta mora imeti srce. Starostnik se pogosto umika pred zahtevami sodobnega sveta, se varuje pred stresi in oblikuje svoje okolje tako, da je varen in se v njem dobro počuti. Ti dve zahtevi sta osnovni in želja vsakega starostnika je, da ostane čim dlje neodvisen in nikomur v breme, tudi če se njegovi življenjski pogoji bistveno spremenijo. Vedeii moramo, da so stari ljudje del nas samih in del naše kulture, zato smo jim dolžni pomagati pri zagotavljanju njihovih, pogosto skromnih potreb. Dobro počutje je odvisno predvsem od ohranjanaa in vzpostavljanja stikov ter komunikacije v svojem neposrednem okolju. Tako starejšim veliko pomeni stalnost odnosov, ki z leti pridobivajo predvsem na čustvenem področju. Omogočimo starejšim, da svoje dneve preživjjo kar se da mirno in brez občutkov zavrženosti, brezkoristnosti in izoliranosti. Zato starostnik ne sme biti izven komunikacije z okoljem in samim seboj. Komunikacija je osnovni predpogjj za uspešno delo s starimi in ta v tem obdobju potreba preko katere se starostnik v socialni sredini integrira in znotraj te rešuje svoje egsistenčne problem,, kot so: kdo sem, kaj sem, koliko sem še zmožen, ali imam še možnott za uspeh, komu pripadam, me imajo radi, ali bom upoštevan, mi bodo verjeii ipd. Komunikacija med ljudmi in med starejšimi je socialna kategorija, kar je treba pri delu z njimi še posebej upoštevati. Pogosto se umakneoo pred ljudmi zaradi lastnih občutkov, osebnostnih lastnosti, posebnih navad, čustvenih motenj ali zaradi druge patologije. Poznavanje specifičnosti problema komunikacije nam olajša delo in vsakodnevne kontakee s starosnikom. Za razumevanje njegovega vedenja moramo biti strpni in odprti za drugačnost. Posebno pozorni moramo biti pri starostnikih z dementnim procesom. Značllnosti le-teh pogosto predstavljajo vzrok konfliktov. Bistvena naloga zdravstvenega delavca pri delu s starejšimi je pozitiven odnos, usmerjen k ustvarja1nemu reševanju težav in problemov. Zdravstvena nega starostnikov je usmerjena v vsestransko pomoč pri opravjjanuu življenjskih aktivnosti z ohranitvijo največje možne mere samostojnosti in neodvisnosti. Na teh temeljih je potrebno gradiii komunikacijo in brez nje bi bilo nemogoee zagotavljati osnovne pogoje za neodvisnost, samostojnost in dobro počutje. Sporočllo povezuee enoti sprejemanja in oddajanaa ter je del izhoda reakcije, ki je obenem že del vhoda, dražljaj za naslovnika. Pri starih je sporočilo pogosto potrebno »prevesti« v njemu razumljiv jezik, v verbalne ali neverbalne simbole, ki mu omogočijo razumevanje vsebine sporočila. Vsako sporočllo ima svojo čustveno noto, ki poudari vsebino in poveže v doživjjanje. Pogosto opažamo, daje doživjjanee starih povezano z izgubami in od tod depresivno razumevanje sporočil. Naša sporočila morajo biti jasna, kratka, vsebinsko bogata, raz- 18 ObzorZdrN1996;30 umljiva in osebna, s poudarkom na notranjem doživ1janju in empatiji do starostnika. Pri starostnikih se zelo zgodaj pokažejo motnje v komunikacijskem sistemu. Starostnik v bolnišnici se izogiba kontaktom, poišče si kotiček, kjer je lahko sam, ne kaže interesa za dogajanje okoli sebe, ne želi družbe, celo osebje mu je odveč, sorodnike hitro odpravi in jim nima kaj povedati, krog znancev in prijateljev je zelo majhen. Kadar se znajde v skupini, nima za druge nobenega sporočila, je tiho, mo1či, se distancira od skupine in se potegne vase in šele čez čas spregovori tudi samo Takrat nam zaupa svoje težave in razgrne konfliktne situacije, ki jih je doživljal zaradi motenih odnosov znotraj komunikacijskega sistema. Duševni procesi so že nekoliko upočasnjeni in tako starostnik varčuje z energijo. Besedni zak1ad, poznavanje in razumevanje simbolov sporočanja ostanejo dolgo ohranjena tudi pri spominskih motnjah, kjer ni zapomnitve (Korsakow). Pri starejših moramo zaznati spremembe in motnje na čutilih in korigirati okvare perceptivnih organov, sluha, vida, gibov ipd. Kadar je motena integracija vtisov iz okolja v zaznavne in miselne celote, je potrebno poiskati druge načine povezovanja in sprejemanja. Vse te spremembe so lahko prehodnega značaja in jih z ustreznim in načrtovanim delom v procesu zdravstvene nege lahko premagamo prek doživljanja, pozitivnega čustvovanja. Osebnostna struktura je ena pomembnih smernic, ki nam je lahko vodilo pri uspešni komunikaciji s starostnikom. Funkcijo ega je potrebno stimulirati v tem smislu, da lahko sprejema, selekcionira, analizira in integrira sporočila iz okolja in se nanja ustrezno odzove in jih prestrukturira oziroma oddaja naprej. Primer Bolnica P. R. je priš1a na kliniko v zelo težkem stanju. Bila je nepokretna, odklanjala je hrano, čustve-/ no je bila popolnoma otopela, tresla se je, tiha in zelo i zadržana. Takoj smo začeli s procesom zdravstvene nege: okrepitev telesnih moči, prehrana, hidratacija, fizioterapija, pogovor in informacije ovsem potrebnem, intenzivno vključevanje v dnevne aktivnosti, vključitev v skupino bolnic, sestanki terapevtske skupnosti, povpraševanje po počutju in doživljanju, poslušanje, stimulacija pogovora ob aktivnostih, vključevanje svojcev, skrb za varnost, vodenje od " ideje do izvedbe, ponavljanje osvojenih vzorcev, pohvala ob uspehu brez dramatizacije neuspeha, pestrost zaznavanja prek tehnik delovne terapije, preusmerjanje pozornosti izven sebe ipd. lzid tegaje, da bolnica govori, je prijetna, v skupini jo imajo radi, kaže razumevanje za težave drugih. Rada pomaga in opazuje svoje okolje, kaže interes za dogajanje, je spontana in se ponovno ukvarja s svojim konjičkom (plete). Ob vikendih odhaja domov in bo kmalu od- puščena. Večje tažave, ki jih je imela zaradi motnje socialne integracije, motenj v komunikaciji, so izginile in z doslednim delom osebja postale del njene preteklosti. Tako smo prek komunikacije, kije v procesu zdravljenja nujna, dosegli, da je naša bolnica po treh mesecih okrevala, kar pomeni, da tudi pri starem človeku ni nič dokončnega in je vedno treba računati na reverzibilno možnost. Sporočilo je šlo od nas k bolnici, ta ga je sprejela, razumela včasih manj, drugič bolj in nam posredovala odgovor kot povratno informacijo. Poleg interakcije obeh udeležencev v dinamičnem procesu komunikacije mora obstajati skupno polje razumevanja oziroma izkušnje, kjer se odvija transakcija in razrešujejo problemi. Osnova komunikacije je v povezavi s funkcijo jaza, kjer je naše čustvovanje, fizične posebnosti, intelekt, prepričanja, vrednote, predsodki in stereotipi. Tako se notranja komunikacija jaza odraža na interperso-nalni komunikaciji. Na notranje procese vplivajo tudi obrambni mehanizmi, s katerimi rešujemo konflikte, strese, stiske, poraze in neuspehe. Pridemo do zaključka, da je jaz starih 1judi zelo aktiven in poudarja stil komuniciranja ter vključuje lastni odnos. Za uspešno komunikacijo je potrebno poznavanje teorije o komunikaciji, dobro poznavanje starejših z upoštevanjem individualnih razlik in zmožnost vzpostavljanja pristnih odnosov. Do sedaj smo vedno poudarjali besedno, govorno, pisno komunikacijo, vendar moramo pri starostniku vsestransko uporabiti nebesedno obliko komuniciranja. Tako prek glasu sporočamo svoja čustva, jezo, naklonjenost, empatijo. Starostnik že po glasu spozna medicinsko sestro, ki zahteva, ki poboža, ki razume. Sintaksa je pomembna za točnost razumevanja pomena sporočila, zlasti če želimo pokazati naklonjenost in bolnika pokličemo po imenu. Parajezik so vzdih-ljaji, kriki, stok, jok, smeh, ki so pogosto edino izrazno sredstvo pri starejših in jih ne smemo spregledati. Bolečina je pogosto spremljevalka starosti in jo moramo upoštevati. Naša sporočila morajo biti jasna, konkretna, nedvoumna, ker je točnost prenosa informacij zlasti v zdravstveni negi zelo pomembna. Z dajanjem navodil starostnika vzgajamo, informiramo, osveščamo in mu posredno dajemo vedeti, da smo resnično zavzeti za njegove probleme. Tako starostnik dobi občutek varnosti in sprejetosti, kar poveča njegovo sproščenost, ta pa omogoči lažjo integracijo v novo okolje, tako postane dojemljiv za druge oblike zdravstveno vzgojnega dela in učenja zdravih navad ter ustvarjanja odnosov prek komunikacije. Z nebesedno komunikacijo se v novejšem času ukvarja vse več terapevtov; le-ta poudarja pomen kretenj, gibov, govorice telesa, mimike. Gib je najstarejša oblika komuniciranja (ples, pantomima, balet). Pri vsakodnevnem govoru uporabljamo 50 vrst Kobentar R, Kogovšek B, Škerbinek L. Komunikacija - komunikacija v timu, z varovanci in s starostniki 19 gibov. Prek mimike, ki spremlja besedno komunikacijo, lahko dopolnimo ali prek nje sporočamo strinjanje, razumevanje, potrjevanje, zanikanje. Na obrazu je pomemben pogled, ki nam veliko pove o tistem, ki nas posluša in iz pogleda preberemo njegovo pripravljenost, reagiranje. Starejši nas pogosto prestrežejo s pogledom, preden spregovorijo, in ugotovimo lahko, kako se počutijo. Proksemična komunikacija uporablja prostor kot medij pri komuniciranju. Prostor zavzemajo vsa živa bitja in zahtevajo svoj življenjski teritorij. Prostor in čas sta dve pomembni dimenziji življenja. Naša komunikacija naj bo poleg tega še vljudna kulturna, prijazna in naj odraža stopnjo osebne zrelosti. Glede na našo socialno kulturo je pomembno še izkazovanje pozornosti, izražanje dobrodošlice, predstavljanje, upoštevanje pomembnosti imena, pozorno poslušanje, izogibanje konfliktom, optimističen pogled na življenje, upoštevanje osebne pristnosti, sposobnost za pohvalo. Starostnik pogosto potrebuje pomoč in naša pozornost mu olajša komunikacijo, sprosti napetosti in strah pred neznanim, nepozornost lahko pomeni obliko podrejanja, ponižanja in podcenjevanja in prizadeti starostnik to čuti, čeprav tega ne bo mogel pojasniti. Dobrodošlost lahko v še tako polni ambulanti pokažemo z nasmehom, stiskom roke, priklonom, očmi, bližino. Niso potrebne besede, ni potrebno izgubljanje časa, vendar mu damo vedeti, da smo ga opazili, da smo ga veseli, da mu bomo še posebej posvetili svojo pozornost. Prav pri starostnikih moramo upoštevati ta moment komunikacije, ker so tako hvaležni za vsak droben nasmeh in tako kritični do vsake odsotnosti človeškega odnosa. V vsakodnevnem hitenju in pomanjkanju časa pogosto pozabimo na osnovno: predstaviti se in povprašati sogovornika po imenu. Tako malo besed, vendar toliko pomenijo. Pri starostnikih povejmo in ponovimo svoje ime, če si ga ne more takoj zapomniti, mu ga napišemo. Pogosto je potrebno še povprašati, kako želi, da ga kličemo, po imenu, priimku ali z gospod, gospa. Opažam, da želijo starostniki biti kar Marija, Mici, Lojzka, ker je to del njih samih in ne družinske zgodovine. Za uspešno komunikacijo je potrebno poleg razumljivega sporočanja tudi pozorno poslušanje, kar se od zdravstvenega delavca pričakuje. Starostnik želi povedati zgodbo in svoje videnje, svoje probleme, kar mu moramo ponuditi, sicer se bo počutil nerazumljenega, kar povzroča konflikte in otežuje situacijo. Najprej poslušajmo, bodimo dobri in razumevajoči poslušalci in pokažimo to z neverbalnimi znaki. Mnogokrat je to prva priložnost za izpoved lastnih občutkov in težav, ker starostnik bodisi živi sam, ali pa ga doma nihče ne posluša in ne razume. V zdravstveni negi pričakujemo sodelovanje, zato ne ustvarjajmo konfliktom situacij, ki ovirajo dobro komunikacijo. Nikar ne uporabljajmo izrazov: ni res, ni tako, ipd. Dopustimo starostniku, da o svojih problemih sam presoja, razmišlja, mi ga le usmerjamo v pozitivno smer. Medicinske sestre moramo imeti po svoji poklicni usmerjenosti optimističen pogled na svet in dogajanja, še posebej, kadar komuniciramo s starimi. Znati moramo odgovoriti na vprašanja o prihodnosti: koliko časa bom živela, ali bom trpela, kako in kje bom umrla, ali bo bolečina prenehala, kdaj bom ozdravela. Starostnik niti ne želi preciznega in natančnega strokovnega odgovora, želi le optimističen odnos, odgovor, ki ga bo pomiril in mu vzbudil zaupanje. Osebna zavzetost in angažiranje ob starostniku pomenita, da mu posvetimo del svoje lastne osebnosti, iz katere črpamo energijo za delo. V komunikaciji je del nas samih, z njo ustvarjamo dobro in slabo, z njo lahko zdravimo in razdiramo, še zlasti kadar gre za komunikacijo s starostniki. Pohvala nam težko gre z jezika, a vemo, da tako blagodejno vpliva na nas in bolj kot smo nebogljeni, več nam pomeni. Naj nam pri delu s starimi ne manjka vzpodbudnih pohval, ki zvišajo stopnjo osebnega prizadevanja, čeprav le za komaj opazno stopničko. Bodimo pozorni na majhne uspehe in jih pohvalimo. ln še za konec: izogibajmo se strogemu redu in dopustimo si kdaj kakšno sprostitev s primerno šalo, smehom. ln namesto sklepa: kako naj uspešno komuniciramo s starimi? Imejmo jih radi in jim to dajmo vedeti, so del nas in mi smo del njih. Nekdo je zapisal: »Resnične besede potrebujejo veliko svetlobe. Zmerom so majhne reči tiste, ki razkrivajo in nikdar velike. Sreča, je pomislil. Modra obzorja mladosti! Zlato svetlo ravnovesje življenja, sreča! bogme, kje je ostalo vse to? No, to je minilo, ta kelih sem izpil in niso mi ga več natočili. Ali je tega škoda? Ničesar, kar je minilo ni škoda. Med tukaj in tam so ležala ovenela leta.« Literatura 1. Brajša P. Pedagogika komunikologije, Ljubljana: Glotta Nova 1993. 2. Brajša P. Rukovodenje kao meduljudski odnos. Varaždin: Nišro, 1984. 3. Brajša P. Splošna spihodinamika samoupravnega vedenja. Ljubljana: Delavska enotnos,, 1978. 4 Parmelee Rawlins R, Evans Heackok P. Clinical Manual of Psychiatrie Nursing, Mosby Year Book 1993. 5. Stritih B. Komunikacijski proces kot del procesa pomoč.. Psihoterapija šl. 12. Ljubljan:: Katedra za psihiatrijo MF v Ljubljan,, Univerzitetna psihiatrična klinika, 1984. 6. Trstenjak A. Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana: Slovenska matica, 1981.