Stev. 6. Y Maribora 6. februarja 1879. Tečaj XIII.
izhaja vsak četrtek
i velja s poštnino vred m v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3gld. — kr. , pol leta I 60 ., , četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja epravništvu v dijaškem semenišču (Knaben-seminar.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez p>>-selme naročnine
List ljudstvu v poduk.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. —
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne en-nrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Francoske republike novi predsednik.
Francozi so najnemirnejši ljudje na svetu. Nobeno se obstoječe vlade in vladarjev tako bitro ne naveliča, kakor ravno francosko. Premembe jim je večno treba, kakor ribi vode. Kedar jim kdo predolgo vladari, pa ga ubijejo, preženejo, odstavijo ali k odstopu prisilijo. Kralja Ludvika XVI. so zakiali, Karola X. in Ludvika-Filipa iz-ti.ali, cesarja Napoleona I. in III. odstavili, predsednika Tbiersa in sedaj Mak-Mabona tako žnja-viii, da sta sama se odpovedala predsedništvu. Slednji je to storil v četrtek 30. januarja t. 1. in zbornica poslancev se je takoj združila s starešinstvom in skupno izvolila novega predsednika, advokata po imenu: Grevy, ki je rojen 1. 1813. tedaj uže 66 let star.
Liberalci vseh dežel, narodov in jezikov se tega močno veselijo. Pravijo: sedaj je repubiika na Francoskem za vselej utrjena, noben kralj, noben cesar ne bo kedaj več Francozem ukaževal, za naprej bode Francija uživala mirno in brez strahu pred kakim samovladarskim prevratom — zlato r-svobodo pri vsestranskem napredovanju! Mogoče, a verjetno to nikakor ni. Kajti po odstopu Mak-Mabona ni prišlo ljudstvo sploh do veljave, ampak le enaj to pa liberalna, stranka. Ta stranka pa se je povsod in vselej pokazala kot najiskrenejša zatirovalka verske svobode in najplodniša mati svobodam, ki so celemu ljudstvu, državi, rodbini, zasebnikom, zlasti ubožnejšim ljudem in delavcem na škodot n. pr. svobodno oderuštvo ild. Liberalci povsod, kder zavladajo, izmislijo neizrečeno veliko novih uradov in tako sebi in svojim pristašem pomagajo do mastnih služeb brez ozira na ljudstvo, ktijemu dače in bremena povekšavajo, dokler pod nj mi ne sklekne ali se pa v krvavej revoluciji ne vzdigne zoper svoje tlačitelje. Tako je zadnjo stotino let bilo in bo sedaj tudi ter prišlo do revolucije, to pa tako strašne, kakoršne še menda svet videl ni. Bati se je socialistične revolucije blizu take, kakoršuo so zanetili divjaki in divjakinje, ki so 1. 1871 nadškofa v Parizu zaklali in mesto poži-
gali. Takrat je vojska še storila svojo dolžnost in upor v Parizu zatrla. Ali sedaj, ko je Mak-Mahon odstopil, začeli bodo vojsko pridobivati za socijalistične nauke, dali njej bodo freimaurerskih in socialističnih generalov in oficirjev in potem je predren poslednji jez, socijalistična revolucija lehko poplavi celo Francijo, tem bolj ker je uže videti, da bodo sedanji liberalni mogotci ondi začeli „kulturno borbo", t. j. preganjanje in zatiro-vanje katoličanstva!
Mak-Mahon bil je od konservativnih poslancev izvoljen za predsednika. Ali iz strahu pred Bismarkom, ki je liberalce podpiral, dal je tem tako slobodno po deželi rovati, da so konservativci večino zgubili, najprej v zbornici poslancev in nedavno tudi v zbornici starešinstva. Vedno dalje ; so porivali sedaj Mak-Maliona in naposled tirjali, naj odstavi 4 pridne generale. To mu je bilo i preveč in je rajše odložil predsedništvo. Konservativci so zgubili slednjo zaslombo, liberalni frei-! mavrerji pa sedaj lehko začnejo razkristijanjenje ; Francozev in nadelovanje pota socijalizmu in ko-nečno socijalističnej revoluciji, ki bo se ve tudi francoskej republiki naredila — konec!
Papeževo pismo proti socijalistom.
III. On namreč, ki je vse ustvaril in vlada, je v svojej modrej previdnosti uravnal tako, da to, kar je najspodnjega po srednjem, in kar je, srednjega, po najgoinjem — vsako k svojemu namenu pride. Kdor tedaj je hotel, da celó v nebeškem kraljestvu naj bodo vrste angeljev, med seboj razločne, in eni drugim podložni, kakor je tudi postavil razne stopnje redov in različnost služb, ter niso vsi učniki, ne vsi pastirji (1. Kor. 12), enako je v državljanskem družbinstvu uravnal več stanov, ki so v časti, pravicah in moči med seboj različni ter da je država — kakor Cerkev — eno telo, ki obsega več udov, — eni imenitniši mimo drugih, pa | vsi med seboj potrebni in skrbni za občinski bla-; gor. Da pa bi vodniki narodov sebi podeljeno oblast rabili v spodbudo in ne v razdjanje, Cerkev
silno primerno spominja, da tudi poglavarja čaka ostrost najvišjega Sodnika in z besedami božje Modrosti v božjem imenu kliče vsem: Nastavite ušesa vi, ki črez množice gospodujete in si dopadate v trumah narodov; ker Gospod vam je dal oblast, in mogočnost Najvikši, kteri bo vaša dela preiskoval, in vaše misli pregledoval. . . Zakaj naj ostrejši sodba se godi njim, ki so predpostavljeni . . . Ker Bog ne bo nikomur gledal na obraz, in ne bo se bal mogočnosti nobenega, zakaj on je nizkega in mogočnega ustvaril, in za vse enako skrbi; mogočnejših pamočnejše trpljenje čaka. (Modr. 6.) ako pa bi vendar kterikrat knezi oblast rabili predrzno in črez mero, nauk katoliške Cerkve ne pusti samovoljno zoper nje se vzdigo-vati, da se mir in red še hujše ne razdira in druž-binstvo še večje škode ne trpi. Ako bi prišlo do tega, da se nobeno drugo upanje ne kaže več, uči ona, da naj se z zaslugami krščanske potrpežljivosti in z živimi prošnjami k Bogu pomoč pospešuje. Ako sklepi postavodajavcev in knezov kaj zapovejo, kar božjej ali natornej postavi nasprotuje, opominja čast krščanskega imena, dolžnost in apostolski nauk, da moramo bolj Bogu kakor pa ljudem pokorni biti. (Dj. ap. 5. 29.) Cerkve blaženo moč pa, ktera meri na najbolje uravnanje in ohranjenje občinske družbe, mota čutiti in^skušati tudi domača rodbinska diužba, ki je podlaga vsakej državi in vsakemu pravu. Veste namreč, častitljivi bratje, da prava razmera tega družbinstva se po tirjatvi natornega prava v prvo opira na nerazrešljivo zvezo moža in žene, in se spolnuje z medsebojnimi dolžnostmi in pravicami med starši in otroci, med gospodarji in služebniki. Veste tudi, da po zahtevah socijalizma se ta /veza skorej čisto razreši; in ako se nam zgubi trdnost, ktero (ta zveza) iz verskega zakona zajema, nij drugače mogoče, kakor da odjenjuje cel6 oblast staršev do otrok, in dolžnosti otrok do staršev.
Nasproti pa Cerkev uči, da po vsem častitljivi zakou (Hebr. 13), ki ga je Bog sam uže v začetku sveta za razširjanje in ohranjenje človeškega rodil postavil in za neločljivega določil, je postal še trdnejši in svetejši po Kristusu, ki mu ie podelil vrednost zakramenta in je hotel, da bodi podoba njegove zveze s Cerkvijo. Tako tedaj, kakor je Kristus po nauku apostolovem (Ei. 5) glava Cerkve, tako je mož glava žene, in kakor je Cerkev podvržena Kristusu, ki jo z najčistejšo in vedno ljubeznijo obsega, tako naj bodo žene svojim možem podložne in le ti nasproti naj jih z zvesto in stanovitno ljubeznijo ljubijo. Enako Cerkev uravnava očetovsko in gospodarsko oblast, da otroke in služebnike more v strahu ohraniti, pa vendar mere ne presega. Zakaj po katoliških pismih se v starše in gospodarje izteka nebeškega Očeta in Gospoda oblast, ktera torej od njega jemlje ne le svoj začetek iu muči, ampak tudi
svojo natoro in lastnijo. Torej apostol opominja otroke, da naj bodo pokorni staršem svojim v Gospodu ter naj spoštujejo očeta in mater, ktera je prva zapoved v obljubi. (Ef. 6.) Staršem pa zapoveduje: In vi očetje, nikar ne dražite svojih otrok k jezi, temuč redite jih v podučevanju in svarjeujn Gospodovem. (Ef. 6). Dalje pa pred služebnike in gospodarje ravno ta apostol stavi božjo zapoved, da m o-rajo pokorni biti telesnim gospodarjem kakor Kristusu, da jim morajo služiti z dobro voljo, kakor Gospodu; uni pa morajo opustiti žuga nje, vedoč <Ja je on Gospod vseh v nebesih', in da pri Bogu nij zunanje veljave ljudi. (Ef. 6). Ako bi vse to po božji volji spolnovali vsi posamezni, ktere tiče, bi v resnici bila vsaka družina nekaka podoba neb eške hiše, in prelepe od tod izhajajoče dobrote bi ne ostale le znotraj med domačimi stenami, temuč obilno na države bi se izlivale.
(Konec prih.)
Gospodarske stvari.
Kako ravnati pri nakupovanju mladih sadnih dreves, da se kupec škode obvaruje.
M. Prvi pogoj dobre in vspešne rasti mladih nasajenih saduih dreves so zdrava, lepo raščena sadna drevesa sama, ki imajo primerno lepo krono, krepko, gladko deblo, in primerno košate iu obilne korenine. Kdor si toraj sadna drevesa sam prireja, kar je vsakemu umnemu kmetovavcu kar najvročejše priporočati, naj toraj gleda, da imajo njegovi lejeučeki gori navedene lastnosti. Kdor si jih pa kupuje, ta naj si jih le v takih drevesnicah naroča, ki so zanesljive iu imajo tudi dober sloves po deželi. Od takih prodajačev, ki drevesa na sejem na prodaj nosijo, drevesa kupovati celo ne kaže, zlasti, če prihajajo taki možaki iz ptujih neznanih krajev. Drevesa takih prodajačev sa včasih po tri do štiri nedelje že iz zemlje vzeta in posebno tanke koreninice tako imenovane vlaknate koreniue, ki naibolj pri pomorejo, da se drevo prime in vspešno raste, so se skoraj že večidel na zraku posušile. Če taka drevesca v poskušnjo na korenini nekoliko narežeš ali skorje na deblu z nohtom nekoliko razšoipneš, se ti bode oboje, korenina in deblo, lepo zeleno in sočno pokazalo. Vendar pa taka znamenja niso zanesljiva, kajti prodajač postavlja drevesca pred tržnim dnevom vsakokrat v vodo in tako drevesa nekakšno zeleno frišnost ohrani jo, ki pa je prav za prav že brez moči in življenja. Pa tudi, kar se drevesnih sort tiče, se na take prodajače ne gre čisto nič zanašati. Večidel imajo le bolj take sorte, ki hitro rastejo in močno deblo narejajo. To pa je ravno, kar naj bolj kupce moti in pa še nizka cena. Ko pa taka drevesa pridejo enkrat v nošnje, je večidel cel sadovnjak poln malovrednega sadu, ki je k večemu
le za pijačo, namesto pričakovanega žlahtnega sadja, za ktero bi lahko lep denar skapil. Včasih so pa drevesca, od potujočih prodajačev kupljena, popolnoma divjaki in Še požlahtnjeni ne. Na spodnjem koncu se vidi nekakošna klobasa, ki je podobna zarezu, kakoršen se dela pri požlabtnje-vanju, ki pa ne izvira od pozlahtnovanja, ampak le od neke zareze, ki seje nalašč v deblo divjakom vrezala. Svetovati je tudi kupljena sadna drevesa rajši za nekaj krajcerjev dražje plačati in ne toliko gledati na nizko ceno, ampak na lepo in krepko raščena drevesca. Drevesa, ki so slabega debla, bolj podobna tankemu naglo raščemu protu kakor pa močnemu drevescu, drevesa, ki imajo raz-trgauo ali razpokano skorjo, lišaje ali mah zaraščen po deblu, kar je vsakokrat znamenje, da so drevesca predolgo časa v drevesnici stala, drevesa, ki so zakrivljena, pohabljena ali kriva in imajo le par debelih krevljastih korenin brez vlaknatih, t. j. tenkih korenin, dalje drevesa, ki imaje le kratke, in slabotne mladike v kroni, sem ter tje se pokaže na njih že rodoviten les, taka drevesa niso za sajenje sposobna. Ko bi se komu iz kake drevesnice taka drevesa poslala, brž naj jih pošlje nazaj. Iz tako slabih rejenčekov ne postane uikdar dobro kaj vredno drevo, nikdar ne bode sad nje gov lastniku posebno veselje delal. Poglavitno pazko bodemo morali pa obračati na to, da bodo kup ljene drevesne sorte tudi take, da našim željam ustrezajo, pa da so tadi našim razmeram primerne. Kdor do kake drevesnice, iz ktere si drevesc na-naroči, nima zaupanja, da mu je res tudi taka drevesca poslala, kakoršna je zahteval in kakoršna bi po zagotovilu drevesničuem tudi res biti morala, ta bode najbolje storil, ako posajena drevesa drugo leto zopet s takimi sortami prevžlahtni, kterih si želi. Tako ravnanje je pa mudno in vspeh negotov. Pa tudi zanesljivih cepičev, kdor jih nima sam na vrtu, je težko dobiti. Kdor si faisli drevesca za sajenje naročiti, si jih ne sme V še le tik pred posajaujem spomladi kupiti, ampak o pravem času; najboljše je jib že jeseni naročiti, da so potem spomladi o potrebi brž pri rokah. Jih že jeseni iz drevesnice podreti in čez zimo v prst dobro zakopati je tudi sem ter tje navada, ali nevarna je in ne priporočati. Kolikor prej si kdo drevesc iz ktere drevesnice naroči, toliko močnejša, boljša, izbranejša in večidel tudi po želji jih bode dobil; kolikor delj kdo z naročbo odlaga in se mudi, toliko mauj jih bode drevesnica imela na izbiranje in po tol;ko slabejših, ki so že večidel drugim ostala, bode morala seči, da naročevavčevi žeiji vstreže. Navadno so tudi vse boljše soite o tem času pokupljene.
Brž ko naročena drevesca pridejo na namenjeno mesto, se morajo iz zavitkov vzeti in do časa, ko se imajo saditi, v prst dobro zagrebsti. Ko bi se bila drevesca vsled dolgotrajna vožnje nekoliko posušila, se cela drevesca koienine in deblo gori do krone v vlažno prstjo zagrebejo. Ko bi
bila drevesca med vožnjo nekoliko omrznila, se ne smejo, brž ko pridejo iz zavitkov vzeti, ampak pustiti se imajo, dokler se nekoliko otajajo in sicer na takem kraju, v kterem ni mraza. Seveda se taka drevesca ne smejo v zakurjene izbe ali zelo tople kleti zanesti, ker ni mraz vzrok, da se zmrznjena rastliua pogubi, ampak prenaglo otajanje zmrznjene rastline. Kdor se bode pri nakupovanju mladih sadunosnih drevesc in pri njihovem posajanju povedanih ravnil spomnil in se jih držal, ne bode se pritoževal o slabo kupljenih in nevspešno rastočih sadunosnih drevesih.
Čas je si žlahtne cepiče rezati.
M. Čas je prišel, ko si mora sadjerejec za spomladansko požlabtnovanje, za zimsko je itak že večidel preke^no, narezati cepičev. Letošnja zima je bila za to delo do sedaj še popolnoma nasposobna. Ali je snežilo, ali deževalo, ali je zmrzovalo, da je drevje pokalo ali pa je pokrivala gosta megla hribe in doline tako, ko bi bil nož v njo vteknien lahko v nji obtičal. Naj boljši čas za to delo je meseca novembra noter do konca februarja, ako ni že v zadnjem mesecu pretoplo vreme tako, da sokovi že začn6 po drevju po času krožiti. Dan mora biti solnčnat, lep, miren brez vsega sreža po drevju. Vzame se za to opravilo oster nož ali pa dobre škarje. Rezati se morajo cepiči bolj na solnčni strani ne pa na severni. Vreže se cepič tako, da na njem še jedno ali dve oki na starem lesu ostanete. Pogosto se še nahaja med seljskimi sadjerejci dandanašnji kriva misel, da se potiebni cepiči ne smejo iz drevesa rezati, ampak le lomiti in sicer, da še vedno nekaj starega lesa na njem ostane. Ali s takim lomljenjem cepičev se drevesu velika škoda nareja. Prelomljeno mesto na mladiki se ne zaceli in ne zaraste. Iz tega izvira cel kup drevesnih bolezni, ki vzročnjejo, da se cela krona drevesu spridi, ali pa še celo drevo konec vzame. Če se odrezan cepič v zemljo vtakne, tak cepič delj časa črstev ostane, ko pa odlotnljeni, ker gladko prirezana stran lagljeje vlago v se vsisava ko pa louiljena. Poslednja začne rada gnjiti. Star les se ne more za cepljenje porabiti, če tudi še starouavaduiki cepiče s starim lesom vred v divjake počepajo. Za požlahtnjenje najbolj sposobni cepeče so tisti, ki so za gosje pero debeli. Preslabi se ne primejo radi. Od črešenj se morajo cepiči imeti, če le mogoče od krepkih mladih dreves, ker so na starejših drevesih mlad.ke prekratke in včasih vse polne cvetnih popkov. Varovati se je tudi cepičev od rakovih in bolenih dreves ali od takih, ki so polna krvnih uši. Kdor jih pa mora od takih jemati, naj jih pa ne zamudi z vinskim cvetom, špiritom, lepo oprati. Hranujejo se najbolje na senčnatem mestu v vrtu ali v kleti v zmerno vlažuetn pesku.
Sejmo vi. 10. febr. Konjice, Pilštanj, Radgona; 12. febr. Gomilica ; 13. febr. Gradec (Lager-
gasse); 14. febr. Rače, Sevnica, Ponkva, Brežice, Žavec, Wettmanstiitten.
Dopisi.
Iz Maribora. (Proračun okrajnega zastopa — razpor pri učiteljstvu.) Proračun za 1. 1879. je nov dokaz, da bodo okrajne doklade zmiraj večje postajale, dokler bodo liberalni nemškutarji v njem lepo sami komandirali in drug drugemu roke umivali. Kajti od leta do leta rastejo okrajne doklade, lani bilo je 9 °/0 dosti, letos pa 10 % premalo. Kajti laui so na 222.004 fl. predpisane direktno dače vrgli okrajne doklade 19963 fl., kar je z doneski dežele za okrajne ceste vred itd. znašalo 25.557 fl. tako, da še je v okrajnej bla-gajnici ostati imelo 17 fl. Letos pa okrajni zastop, kder imajo veljavno besedo Seidl-Wretzl-Girstma-jerjevci itd. tirja mnogo več, namreč 29.704 fl. II kr. ter hoče 10 °/o doklade naložiti na direktno dačo tako, da še bo 207 fl. zmaujkalo. Gospodjej'Seidl-Wretzl-Girstmajerjevci hočejo tedaj letos okrajne doklade in torej dače pomnožiti za celih 4147 fl, Ali ti možje ne vedó, da so uže dosedanji davki presiini? Ali jim ne pride na pamet, da je skrajni cas varčno gospodariti, stroške krčiti, dače manjšati, bremena davkeplačilcem polajšati ! No, in če tega še ne vedó, tedaj pa sami kažejo, da za zastopnike ne sodijo; naj se ne štulijo in ne porivajo več tako hlastno v zadeve, katerim niso kos; naj se rajši poskrijejo in dajejo prostor možem, ki se bodo ubogih davkeplačilcev vendar uže enkrat usmilili in gospodarili tako, kakor mošnja kaže ! Čestite bralce „Slov. Gosp." v mariborskem okraju pa prosimo, naj sledeče številke drobno pregledajo, ž njim znanimi razmerami zvesto primerjajo in nam poročajo, če se jim kde kaj predrago ali celó nepotreb no zdi. Okrajni potroški so tako nastavljeni: plača okrajnemu pisarju 500 fl., plača okrajnemu cestnikarju (Strassenmeister) 360 fl., voznina ogledovalcu cest [kdo je ta?] 500 fl., plača za okrajno uradnico 432 fl. 13 kr. [Stanovanje precej drago pa hišni gospodar g. Geisteiger ne najde krajcerjev, da bi polomljene šipe dal nadomestiti z novimi], plača za nekov magazin 40 fl. za pisarijske potrebe 200 fl. [Ali tu z zlatom pišejo?], pet štipendij (120 fl. vsaka) za učence na vinorejskej šoli 600 fl. štiri štipendije (150 fl. vsaka) za učiteljske pripravnike v Mariboru 600 fl. za razne (?) šolske stroške 100 fl. okrajnim siromakom [kdo so ti ?] 200 fl. Jako drage so nam ceste namreč: sv. Juri 2567 fl., Langenthal 3701 sv. Lenart 4310 fl. potem Plač 476 fl. Svičina 351 fl. do železniške postaje Pesničke 43 fl., Jarenina 937 fl. sv. Jakob 730 fl. Wurmberg-Ciglence 1851 fl. Ptuj 413 fl. Frauheim-Slivnica 624 fl. Ruše 1988 fl. Seluica-Ruše 102 fl., Gersdorf 105 fl.. Jodlberg 888 fl. sv. Lovrenc 4003 fl. Velka 1416 fl. Melje-sv. Peter 942 fl. Konečno še pa zopet opomnimo, da iz objavljenega proračuna v „Marburg-Zeitung"
ni razvidno, zakaj in kako se je lani potrošilo 3000 fl. iz hranilnice izposojenih, tudi ni jasno, kam gre denar 1600 fl., ki ga na leto daje poslopje in vrt „stari Kreissamt"? Kajti med raznimi dohodki (Verschiedenes) je samo 100 fl. napovedanih? — Veliko hrupa naiedil je v Mariboru razpor med g. dr. Elšuikom, ravnateljem na pri-pravnišču, in med g.jHabjaničem, ravnateljem mestne dekliške šole. Prvi je prišel v pisamico slednjega in tirjal kot inšpektor predioženje dnevnika, česar drugi ni storil. Nastane prepir in naposled seje, kakor pripovedujejo, še s stoli udrihalo. Ropot je bil tolik, da so deklice in učiteljice iz šole pribežale gledat. Ko je mestni župan to izvedel, je takoj dr. Elšnika odstavil od inšpektorata. Ker je pa dr. Elš-nik od miuisterstva postavljen za inšpektorja, se bo dr. Reiser bržčas tu tako opekel, kakor pri Slomšekovej svečanosti, ko je hotel pridganje v stolnej cerkvi prepovedati. To je menda sam čutil, ker je svoje djauje baje opravičeval (motiviral): „als Polizeibehörde, um einer nochmaligen Prügelei vorzubeugen", t. j. zdelo se mu je potrebno dr. Elšnika odstaviti brez odloga, da bi opetni tepež zabrauil. G. Habjanič se pa zagovarja s tem, „ker učiteljica, hčerka Elšnikova, v šolo dohajati opušča, češ, da je bolena, a med tem pa ua ledu drska!" Vsa nevkretna reč je sedaj pred višjimi gosposiiami.
Iz celjskega okraja. Ti nesrečni „Gospodar" ti! Zakaj si povedal, da je baronovka teharskega beriča zapodila ? Ko bi bil še povedal, zakaj ga je nagnala? Pa bodi ta novica sama zadosti. Kdo bi si bil mislil, da bi berič teharski tako prideu dopisnik „SI. Gospodarja" postal?! Zadnji dopis o njem ga je tako razdražil, da so se mu mustači čisto oščetinili, župan bi bil skoraj ob pamet, ob-streljenemu lovcu so se pa začeli „šreteljni" zeleneti. Teharski berič, njegov župan in vsi njegovi podložniki, so prebrisane glave ter hočejo dopisnika izvohati, da bi se nad njim maščevali. In res najšli so ga, ali pravega ne. Sumničijo namreč tamošnjega g. nadučitelja. Lepo prosim, g. urednik, blagovolite naznaniti, da g. Gašpar Vrečar nij bil nikoli Vaš dopisnik o teharskih zmešnjavah beričevega županovanja. [Res, g. Vrečar nij bil naš dopisnik. Ured.] Zastopniki žl. Te-harja se v srenjskej hiši zberejo ter naprosijo kr. š. svet, naj bi ta pri okr. š. svetu prestavo g. učitelja poskrbel. Brez prič pa nobeden zatoženec obsojen in brez uzroka nobeden učitelj prestavljen biti ne more. Prva priča zoper učitelja tedaj tako izpovč: „Mojemu sinu je bilo v šoli slabo, neka omotica ga je obšla, pa ne pred kratkim, ampak pred enim letom, — in g. učitelj ga je domu poslal!" (Škoda, da nij kočije najel in ga dal domu peljati — pa v Teharjih nje menda nimajo). — Druga priča toži tako: „Učitelj je mojega pa glavega „poba" po prstih nakrhal; po postavi pa tepsti ne smeje — tedaj mora proč". Tretji tožnik : „Učitelj je mojega sineka v šoli zaprl, to pa
vendar ni prav". Iskali še so dragih prič, celo stari, srenjski pisač je otroke izpraševal, je li g. učitelj v šoli res pretepaval. To pa se nij vse! Na to tožbo pride okrajni šolski nadzornik preiskavah In koga je izpraševal o resničnosti tožbe? Šolarje! Eni so povedali, da je šiba v šoli pela, drugi, da ne; eni da je bil kteri kazni vreden, drugi, da ne. Odgovarjali so, kakor otroci. Kaj bo konec tej tožbi, se še ne ve; eno pa je že dognano: učiteljem v novej dobi pšenica ne cveti; kdorbodi se uže v nje zaletava in jim dela ne-prijetnostij! Po zdajnem odgojevanju le prepogosto zori sad malopridnosti in kljubovanja. — Vi slavni Lembeižani pa bodite potolaženi; dokler v Teharjih srenjski berič županuje, vas bodo Teharčani vgnali.
Iz Rogača. (Lutrov, pogreb — preme-ščenje so d nij e, — razne reči.) Dvoje dopisov je zadnje dni iz Slatine menda iz različnih peres doslo graškej „Tagespošti", listu sovražnemu katoličanom in Siavjanom I Prvi dopis govori o nekem lutrovskem pogrebu, drugi o prošnji Slatin-čanov za rogačko »odnijo. Slatinčanoiu na čast se sme reči, da je dopisnik le svoje osebno mnenje izustil, katerega mu drugi ne podpišejo. Kajti popolnem krivo je, da bi ondi ljudje hrepeneli po lutrovskej veri, kakor bi dopisnik rad dal svetu verjeti. Celo smešno pa je, ako se v svet trobi, da še ondi, kar svet stoji, ni bilo tako sijajnega pogreba, kakor takrat, ko je lutrovski pastor svojega mrtveca pokapal in mu na grobu pridgal tako, da je vse v soizah plavalo. Naših ljudij je le nekoliko nenavadne prikazni zijat priletelo in če sta 2 luterana potoke solz preliia, ganjena od pastorjevega govora, bodi njima! Ali druga je, kako to, da si luterauski pastor upa na katoliškem in tedaj blagoslovljenem pokopališču pridgati ?
Druga reč pa zadeva premeščenje rogačke sodnije na Slatiuo, za kar se Slatinčani potegujejo in kar je občno uevoljo Rogač:mov pouzro čilo. Slatinčani so v občinskej seji sklenoli za premeščenje prositi. Piedstojnik g. Ažgan se posebno za to zanima. Reč bi imela kako važnost, ako bi celi okrajni zastop premeščenje tirjal in dalje, ako bi deželni odbor, oskrbnik Slatinskih toplic, se za sodnijo potegoval, kar pa se ni zgodilo. Uzrok zavolj stauovauja je prazen. Sicer pa je prizadevanje Slatinčanov starodavno: uže pred 10. leti so rogački tržaui, biirgermeister Badl in drugi, prejšnjega c. k. namestnika v Gradcu prosili, naj se ne jemlje ozir na prošnjo Slatinčanov, na kar je c. k. namestnik Rogačanom rekel: „Idite, gospoda, mirno domov. Uraduije je treba od toplic odpravljati pa ne tje porivati". Menda bo tako tudi zdaj obveljalo. — Pri nas se kmeti močno pečajo s podpisovanjem in oddajanjem menjic (Wechsel), sebi in svojemu gospodarstvu na največjo škodo. Kajti podpisujejo neizmerno lehkomiš-Ijeno, dajejo grozno velikih procentov, da le nekaj denarja na roko dobijo. Ali ko obrok menjici do- I
' teče, so zgubljeni. Prisiljeni so dovoliti še večjih precentov za podaljšanje menjice, ali pa pridejo na boben. Mnogo škodijo kmetom tudi zakotni pisači, pisma so za nič, denar za štempel in pisarijo pa kmetu iz žepa potegnen. Čudno je tudi to, da se pri nas med kmetskimi ljudmi potep-lje mnogo nemških novin [Katerih? Ured.], kojih vendar dobro ne razumevajo, čeravno jim je ena ali druga nemška besedica znana! Veliko boljše bi storili, ako bi si naročili „Slov. Gosp.", kije med vsemi slovenskimi novinami najcenejši list!
Politični ogled.
Avstrijske dežele. V soboto 8. febr. bode sedanje ministerstvo odstopilo in imena novih ministrov proglašena; državni zbor neče dalje zborovati in sklepati proračun za 1. 1879 brez pravih ministrov. V tej hitrici bode pre grof Taaffe sestavil začasno ministerstvo, ki bo vodilo nove volitve za državni zbor iu pot nadelalo pravemu ministerstvu pod grofom Hoheuwartom. Tako poročajo dunajski listi; res pa je, da so se cesar dolgo pogovarjali s Taaffejem in Hohemvartom, ta pa s grofom Andrassyjem, ki je rekel: „meni je treba novih ministrov, novih poslancev, da bo Avstrija spomladi mogla dalje prodirati v Turško". Vsled takih pogovorov drgeče vse strahu po nem-ško-liberalnem tabor ju iu uže debele solze točijo, zakaj so se zavolj Bosne in Hercegovine tako neumno iu brezuspešno zaletavali v Andrassyja. Nekatere ustavoverne noviue kar poklekavajo pred njim in prosijo, naj jim še le enkrat pri volitvah z uradniki k zmagi pomaga ! Ali ni to nesramno beraštvo? Če liberalci mislijo, da imajo oni prav, zakaj pa tedaj vzdihujejo po brgljah vladine podpore pri volitvah ? Ne, nimajo prav, liberalni nauki so krivi in ljudstvo naj pri volitvah otrese vso liberalno jerobstvo! — Celovška zbornica kupčij-ska prosi, naj bi se Dalmacija, Bosna iu Hercegovina sprejela v colninsko zvezo cele Avstrije, da bi ne bilo treba plačevati posebne colnme za blago, ki odhaja od nas v Bosno iu prihaja od ondot k nam. Na Kranjskem hočejo srenjske pašnike razdeliti, kakik 303.000 oralov zemljišča. — Italijauski rovarji v Trstu pošiljajo gospam gro-zivnih pisem, v kterih jim žugajo z dinamitnimi bombami, če bi hodile v nemški „teater" ali „ka-sino". Glas se je raznesel, da bodo cesar meseca aprila slovesno sklenoli zborovanje državnega zbora ogerskega, ki bo tedaj moral mirovati do jeseni, med tem pa utegnejo naši vojaki mahnoti proti Solunu. Ogerska zlata renta je grozno propala, bati se je pograbljenja cerkveuega premoženja in še — kride! — Zagreba nov župan je izbran Mrazovi č.
Nova Avstrija. Kristijani so nezadovoljni, ker ne dobijo zeml je v svojo last, ampak morajo, kakor prej, mohamedancem „tretjino" dajati. Sploh močna roka Filipovičeva se uže pogreša. Od papeža je
pa slavni Filipovič za osvobodenje kristijanov prejel veliki križec reda sv. Gregorija. Pisma vojakom v Bosni pošilja redna pošta in se mora kolek plačati. General Jovanovič se je nad Zagreb, Reko in Mostar vrnil v Sarajevo.
Vnanje države. Kuga na Ruskem je znatno prenehala, veudar so povsod v bližnjih mestih ob Volgi potrebnih pomočkov priredili, vas Vetljanko do tal požgali, okoli drugih zakuženih vasnic in celo posameznih hramov kordon kozakov potegnili. Bismark hoče z veiiko colnino angleškemu železju pot v Nemčijo zapreti. Francoski novi predsednik, advokat Grevy, dobil je od 713 glasov 563 in je izvoljen na 7 let. Prejšnji predsednik general Mak Mahon je Pariz zapustil in se podal na svojo gra;ščino. Gambetta je postal predsednik zbornici poslancev! — Italijani vzeli so 90 milijonov na posodo za nakup orožja. V Milanu so uže 80 mrtvecev zažgali namesto pokopali. Kardinal Antonucci je umrl, papež pa bodo baje 21. febr. oklicali sveto leto. Črnogorci bodo 8 febr. zaseli Spuž, Zabljak in Podgorico, če si Turki ne bodo premislili. Slovenec Hubmajer in drugi zbirajo Bolgare na planinah v Macedoniji, da mahnejo zmadletka nad Turka. Sultan je zbolel. Angležem v Afganistanu se je začelo slabo goditi. Oddelek generala Browna bil je naglo obkoljen tako, da so Angleži morali mesto Kost zapustiti, živež sožgati in se hitro pomeknoti nazaj. Jakub-Kban je mirovne ponudbe angleške strogo odbil. Sir-Ali, oče njegov, je pa baje umrl. Zoper Zulu-Kafre v Afriki so Angleži pričeli boj in 8000 mož je 12. jan. vdrlo v Centivojevo kraljestvo.
Za poduk in kratek čas.
Iz Gradca do Sarajeva.'
(Dogodki iz življenja vojaškega duhovnika v|bosenski vojski 1. 1878.)
IX. Od turškega Broda do Dervente je bila cesta še koj lepa, gladka, ravna; le pred Dervento pelje dobro uro na v/gor in navzdol, da so se nam na vozovih skoro rebra polomila. Vročina je bila sila huda. Solnce je pripekalo, da smo zevali kakor gavrani, kterih je bilo povsodi dosta. Po njivah, zagrajenih s plotovi od suhega protja, je večjidel le kuruza rasla; drugega žita smo redko kje opazili. Bosansko polje je plodovito in rodo-vito, ali hudo zanemarjeno. Da bi bilo razumno obdelovano, prinašalo bi gotovo 2krat, 3krat toliko, kolikor donaša sedaj. Imeli še menda nijsmo večje polovice dnešnjega marša za seboj, ko nas uže zasači noč. Bila pa je jasna in prijazna. Smel bi reči s bosanskim pesnikom Ljubomirom: Tiha nočca, sjajna mjesečina; — Mjesec žarkom odgovara suncu, — Vedra nočca danu bielomu; Slavulj pjeva, žuberkaše; — Svak uživa krasne n<'či dare . . . Semo tamo je brlela v kakej bajtici in se vedno utrinjala slaba lučica. Za cestoj pa so še krnili pastirji, ter pekli mlečnato kuruzo. Nočno tihoto so najbolj kvarile žabe:
kreketuše in blebetuše. Vbirale so in se zbirale na vse pretege, pa se njim nij obneslo. Kedar so uže bile blizu skupaj, vzela je kje tam za grmom kaka razposajenka edno terzo više, ali pa je zakvakala v generalbasu : rag—reg—reg—rag, da nam je pogled in posluh jemalo. — Po prestanih velikih težavah prišumetali smo v Dervento ob 1. po pol noči. Petelini so uže popevali juternico, sekundirali pa so njim psi, ščurki in drugi nemirni ponočnjaki. V sredi mesta smo ostali, ker nij bilo boljega prostora najti. Od dnevne vročine hudo zdelani in utrujeni, polegli smo tam, kder je kteri raz voza stopil. Jaz sem koj na vozu zadremal s nekterimi tovarši. Ob 4. pa sem se moral iz voza skobacati, ker mi je vsled tesnobe ves život vtrnol. Zato se vzležem za cestni graben, da še počivam ostali čas. Tega ne smem zabiti, da je to noč ravno luna mrknila, ktero lepo prikazen smo dolgo opazovali, da si zaspani in gondravi. O tem mrk-njenju še bode pozneje pri Sarajevu zanimiv govor. Ko zjutra za rano vstanem, zapazim še le, kako lepo sosedstvo sem imel to nepozabljivo noč. Kakih 20 korakov od mene je ležala v plitvi jami krava, sivka z junčkom in teličko. V Derventi, kakor v obče v Bosni, prenočuje živina ob toplem vremenu zunaj na prostem, na ulicah, pred hišami ali v bližnjej šumi. Za kožo, za mleko, za gnoj, sploh za vse, kar gre pri tem v zgubo, ne porajta z malim zadovoljeni Bosnijak. Po Derventi se je zjutraj živad po ulicah sprehajala, dokler nij došel razcapani pastir in jo pognal na pašnike. Iz globokega sladkega spanja me je prebudilo ob petih nevbrano vikanje mohamedanskega duhovnika — hodže — iz minareta majhne ždamije, tik ktere so stali naši vozovi. Na to čuduo jutrno vabljenje mohamedancev k molitvi podam se k vratam dža-mijskim. Prišli so 3 moževi, izuli „cipele" ali „papuče" pred pragom ter resno vstopili v mošejo, ki je bila uže na stežaj odprta. Sedli so na pete in jeli goreče moliti, t. j.: vsi 3 so drug proti drugemu kimali in nekaj meni nerazumljivega brbljali, Razsodil sem le toliko, da so večkrat isto molitev ponavljali. Ker nij bilo ne konca ne kraja, napotim se po mestu, da dobim kak grižljej na prazni želodec. Na vprašanje po „me-hani" ali oštaiiji, pelje me mlad Turčin skozi prav ozke, neprijazne skoro sumljive ulice v razdrapano, okajeno, sila borno „kučo". In znotraj še le ta pogled! Vse je bilo v najgršem neredu, kakor v kakšnej drvarnici. Posodva je ležala neomita po kotih, in je kazala, kaj so prebivalci sinoči večerjali. Trije Bosnijaki so še smičali na golih klopeh, da se je odmev po vsej sobi razlegal. Osupnile so me le mize in stoli, kterih nij bilo kder bodi v Bosni najti. Gospodar mi je rekel, da si je to pohištvo še le pri dohodu naše vojske oskrbel, in da so za temi „t^rpezami" (mizami) uže sedeli imenitni gospodje kakor: dopisniki angležki, francoski in italijanski. Popil sem „findžan" ali šalico bele kave, ktera se je le v tej kavarni za
došle Avstrijance pripravljala, Bosnijaki pijejo le črno. Ce obiščeš prijatelja, spekel ti bode črne kave in ti postregel s finimi cigaretami. Povrnivši se iz „kafeožaka" ogledam gredoč še drugo džamijo, okoli ktere je bilo mohamedansko pokopališče, zagrajeno z debelimi plankami. Hodža je ravno kar molil iz majhne knjižice na frišnem grobu. Prav za prav nimajo mohamedanci skupnih grobelj, nego večjidel pokoplje vsakdo svoje, kjer mu drago. Na gomile (turbe) postavita se 2 kamena, pri zglavju in pri znožju in sicer za odraščene večja, za otroke manjša. Nagrobnih napisov malo najdeš. Le pri odličnejših osebah kinčajo spomenik primerni izreki koranovi. Mrlič se ne pušča, kakor pri nas, nekaj časa v hiši, nego se takoj zanese na pokopališče. Možkega spremlja hodža, žensko pa njegova žena. Ko se zakrije grob, vrnejo se spremljevalci ritanski od nja. Ne vem, je li resnica ali laž, pa čul sem večkrat, da pri pogrebu duhovnik to le moiitvo proti izhodi opravi: „Korkma, šašina', banabakma — Orda balvar, orda jakvar — Orda džaverlarvar — džauer vur šamar — džih ičeri", t. j. „Ne boj se, ne plaši se, ne gledaj v mene, tam (v raju) ima meda, tam ima tudi masla. Tam je tudi džauer (kristi-jan); pritisni kristijauu zaušnico, pa skoči v raj". Pod džaurom razumi Turek kristijana, ali v tej kitici misli sv. Petra, ki je čuvar nebeških vrat. To bi svedočilo, da še po smrti ne bode moha-medanec kristijana pri miru puščal, se ve po njegovem mnenju. Koliko je istine na tej prečudnej molitvi, naj razsodijo bolji prijatelji mohamedan-skih ceremonij, jaz le toliko za gotovo vem, da hodža pri pogrebu vedno ponavlja: korkma — korkmago — ne boj se, ne plaši se, (ali pred kom naj ne bodi mrtveca strah, nijsem mogel zvedeti).
Ogledavši si tempel in groblje mohamedansko stopim s potoma v nizko, leseno kočico, kjer je na sredi sobe ogenj gorel in se kava pekla. Okoli ognjišča je čepelo 6 mohamedancev ali kakor se radi zovejo „turčinov", ki so pušili čibuk in sre-lali ko oglinje črno kavo. V tej več nego prostej kavarni sredi Dervente popili so tudi drugi naši gospodje po več šalic Mokkine pijače ali kave. Priznavati se mora, da je turška črna kava močna, dobra pa zdrava. Posrebal sem je na dan po 5, 6 in še više šalic; in morebiti ravno to je mnogo pripomoglo, da sem na dolgem in težavnem potovanju skozi Bosno ohranil kolikor toliko povoljno zdravje. Derventa je majhno mesto z revnimi poslopji. Le semtrtje najdeš kako lepšo po novem slogu sezidano hišo. Katoličanov bode v Dervent-skej župniji okoli 1500. Oni imajo prav siromašno majhno kapelico za cerkvo. Župnija je še le 1. 1872. samostalna postala; prej je bila samo „ekspozitura." Vse hvalevredna je dekliška šola, ktero vodijo usmiljene sestre — 1. 1870 po prizadevanju sedanjega apostolskega vikarija Paš-kala Vujčiča vpeljane — na veliko korist in spod-
budo krščanskim Bosnijakom. Fantiče podučuje župnik. Mohamedanov v tem okraju nij posebno ogromno število, več je neki grčko-iztočnih kristi-| janov. Od Dervente smo se poslovili ob 7 uri.
(Dalje prihod.
Smešničar 6. Pridnej deklici je pri pisanju iz peresa kanilo. Deklica vsa prestrašena zakriči: joj, svinja, svinja! Učnik: „Tako ne rečeš prav; reci madež sem naredila." Dva tedna pozneje reče učnik: Nežica! kje si pa včeraj bila? Nežica odgovori: Odpustite gospod! sem bila doma. Oče so madež zaklali.	BI. Tominc.
Razne stvari.
(Svitli cesar) so 500 fl. darovali za stavljenje nove šole v Račah maribor. okraja.
(Birmovanje) bo letos v breškej, gornjegraškej, št. lenartskej in ptujskej dekaniji. Tako vsaj beremo v „Slov. Narodu" in „Danici".
(Od gorn. sv. Kungote) poizvemo, da je ta-mošnji mlinar na Pesmci, Janez Lopič, 27. jan. utonil, ko je jez zapiral, dva dni potem so pa tatovi v cerkvo skoz železjem pregrajeno okno vlezli ; pa odnesli niso nič, ker niso našli nobenih denarjev, katerih so bržčas iskali.
(Plaz zasul) je 28. jan. v Ivotičah na Koroškem 6 oseb in vse usmrtil.
(Konkurz) napovedal je g. J. Držič pri sv. Petru pod sv. goro in je 20. febr. dan upnikom določen pri sodniji v Kozjem.
(Zb'aznil) je g. Fr. Vaš, inženir in posestnik na Vranskem.
(Razstava) poljedelskih pridelkov bo letos na jesen v Lipnici.
(Vinorejska šola pri Mariboru) ima v četrtek 13. febr. javno skušnjo.
(Dete v Savo) vrgla je 181etna mati nezakonska v Brežicah.
(Delavec ubil) se je v Hrastniku A. Egger, ko je v jamo 24 metrov globoko pal.
(Luteranov) je v Mariboru bilo lani 114, v Konjicah 5, Račah 7, Ptuju 10, Radgoni 18, Slatini 4, Spielfeldu 5, Turnišu 4. Pastorju je ime g. Jož. Kliuianek.
(V odbor ljutomerske čitalnice) izvoljeni so gg. Kukovec, Mravljak, Stuhec, Kiyl, Baš, Pere in Sršen.
(Javno zahvalo) izrekata podpisana vsem obiskovalcem tombole, darovnikom dobitek in onim gg. Vrančanom, ki so nas podpirali 2. febr. t. 1. pri sv. Juriju pod Tabroin ter pripomagali, da se je 90 fl. nabralo za ubogo šolsko mladino. Bog plati vsem ! Fr. Novak, načelnik kr. šolskega sveta, F. Šorn učitelj.
(V Slivnici pri Mariboru) imajo sedaj v učilnici namesto učitelja in učencev v 3. razredu — c. kr. financerje.
(Mariborska čitalnica) napravi letošnji pust in post sledeče veselice : 15. febr. : veliki ples,
25. febr. mali ples v kostimah; 19. marca besedo s šaljivo loterijo; 30. marca besedo s tombolo. Velikonočni pondeljek popoldan skupno pot v Emaus (kam? se bode posebej naznanilo).
(Nov notar) pride v Gornjigrad, g. dr. Juri Deti ček.
(Šoštanjska posojilnica) ima v reservnem fondu 12.800 fl. vsega premoženja 23.300 fl.
(Župnik v Reihenbergu) je postal č. g. Franc Walter, č. g. Franc Kalin stopi 1. marca v pokoj.
(Dražbe) 10. febr. Jožef Ornik v Rogoznici 4496 fl. 11. febr. Juri Kosmajer v Lastomercih; 12. febr. Štefan Pušnik v Sp. Loznici; Lojza Koc-pek v Oseku 2510 fl. Tomaž Kurnik na Drvanji 7210 fl. Gregor Vrečko, Jožef Jakš in Urša Dro-fenik, vsi v Šmariji.
Tržna cena
preteklega tedna po hektolitrih.
Olja delal
3—3
Mesta
Maribor . Ptuj . . Varaždin Dunaj Pešt
§ *
tc
®
>
O
kr.
20 40 60 20 90
0H
2—3
Orgle
vabi Janez Cerne, po domačem Haba, v Framu (Frauheimu), ki je sedaj iz nova začel olje delati!
Xnjnovcjšl kurzi na Dunaju.
Papirna renta 6145 — Sreberna renta 62 72 — Zlata renta
74— — Akcije narodne banke —.--Kreditne akcije
213--20Napoleon 9 32. — Ces. kr. cekini 5.55 —
Srebro 100 —
IjOteriJne »tevllhe:
V Gradcu 1. februarja 1879: 46, 10, 67, 68, 64. Na Dunaju „ „ 65, 19, 11, 66, 51.
Prihodnje srečkanje: 15. februarja 1879.
Nadučiteljska služba
v Negovi s plačo od 550 gold. opravilno doklado od 50 gold. s prostim stanovanjem in s eventuel-nim poboljškom dohodkov službe orglarja se razpisuje do 1. marca t. 1.
Prosilci nemškega in slovenskega jezika zmožni naj ulože svoje prošnje po pravilnem potu. Okrajni šolski svet Zgorn. Radgone dne 28. prosinca 1879.
Prvosednik Premersteln.
Častitim gospodom župnikom!
Podpisani vljudno naznanujem, da izdelujem mesingaste in kositarske prav lične
cerkvene laterne ali stalnice
v različnem zlogu, tudi štirivoglate za razsvetljavo po cerkvi, obhajilne svetilnice, kljukaste svečnike za pod križeva pota, pušice za pobiranje miloščinje po cerkvi, predmašne umivalnice itd.
Vsake vrste železna ognjišča za vzidati ali iz železn. ploščaka, kositarske škafe, kakor vsakovrstno kuhinjsko orodje in razne vtisnjene ali gladke posode.
Tudi izdelujem razna železna vrata in omrežja za cerkve in pokopališča, kakor sicer vsakovrstne ključavničarske in kovarske reči.
Prevzamen vsakovrstno pokrivanje zvonikov, cerkev itd. z železnim, cinkastim, kosi-tarskim ali bakrenim ploščakom, izdelovanje strešnih žlebov in strelovodov, barvanje zvonikov, cerkvenih streh itd. popravljanje vseh sem spadajočih stvari itd.
K obilnemu naročevanju se najuljud-nejše z dobro napravo kot z nizko ceno pri-
poro6a	Jakob Belec,
stavbni klepar, ključavničar kovač in 2—3	posestnik v Šent-Vidu pri Ljubljani.
Na zahtevanjc se postreže z obrisi
I I I I
I I
OZNANILO.
2000 jabelkinih sadnih drevesc, pripravnih za cepljenje (divjakov), pa tudi nekoliko gruškinili, 1 — 2 im-tra visokih, po 5—10 kraje.; potem 1000, meter visokih, prav lepih, 31etnih lira stovili sadežev, po 5 kraje, se dobi pri
3-3
še dosti dobre so po ceni na prodaji pri farni cerkvi v Skalah. Pogodbe se zvejo pri cerkvenem predstojništvu.	3_3
Mart. Znidarju,
posestniku v Kušonci poleg Celja.
)
)