Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo................L	3.500
Poštno čekovni račun : štev. 24/12410
'"'k
J
Leto XX. - Štev. 35 (1015)
Gorica - četrtek, 5. septembra 1968 - Trst
Posamezna številka L 50
CeškBSInaška znova brez svobode
mi'
■en-
1SV
isld
ze-
1.45
mi'
gaj'
ilj»
sks-
>tn^
Ra-
Go-
5av-
ja
tu
je
>d
3)
pC»; : 8^
črtit
Slovenski socialni delavci v Argentini 80 pripravili letos že svoj 16. socialni dan. V'ršil se je v nedeljo 11. avgusta v predavalnici Slovenske hiše v Buenos Airesu.
Pred zborovanjem je bila v kapeli Slovenske hiše sv. maša, ki jo je daroval direktor msgr. Anton Orehar, ki je po evangeliju v svojem govoru označil pomen dela in sklepov drugega vatikanskega zbo-ra in s tem v zvezi poudaril dolžnosti vseh — tudi slovenskih — katoličanov.
Po končani sv. maši je v predavalnici Slovenske hiše začel zborovanje predsed-% Stalnega odbora, ki prireja vsako leto socialne dneve, g. Avgust Horvat, ki je Pozdravil navzoče predstavnike slovenskega javnega življenja v Argentini in ostale rojake in naglasil, da je potrebno, da *Udi slovenski katoličani iščemo in najdejo svoj pravi odnos do vseh modernih Pojavov življenja, zlasti do velikih tehničnih in socialnih sprememb na svetu.
TEHNIKA IN NAŠ ČAS
P. Alojzij Kukoviča S. J. je bil prvi referent. Govoril je o etičnih problemih katoličana ob sodobnih tehničnih in socialnih spremembah na svetu. Med drugim je na-Slasil, da je danes tehnika poleg politike v-središču vsega svetovnega dogajanja in le naša doba v resnici tehnična doba. Tehnika in znanost spreminjata obličje Etnije.
Ljudje zavzemajo različno stališče do khnike. Nekateri ostajajo ravnodušni in Ne vidijo problemov, ki jih ta prinaša. &ruge preveva strah, ker vidijo napredek tehnike predvsem v orožju (atomska bomba) in v avtomatizaciji, ki naj bi prinašala brezposelnost. Zopet drugi pa so veliki občudovalci vsega tehničnega napredka.
Iz etničnega vidika mora biti naša sod-*>a o tehniki pozitivna. Tehnični napredek ie izvrševanje božjega naročila (»Podvrzita si zemljo!«), je napredek luči in svetlobe, le pomoč človeštvu, je skratka velik božji ^ar. Od človeka pa je odvisno, kako bo ’a božji dar uporabil. Nekaterim odkriva božjo vsemogočnost in jih vodi k ponižno-sti, druge pa omamlja, da izgubljajo smisel za nadnaravno. Tehnični duh, tehnokracija — so negativni učinki tehnike, Povzročajo duhovno slepoto, zanikujejo Nadnaravne ideale, tudi smisel za kulturo.
Kristjan mora zavzeti do tehnike pozitivno stališče. Tehnika ni nekaj slabega. Nasprotno, prihaja od Boga in vodi k liogu. Nekateri slabi učinki tehnike nastopajo samo zaradi zlorabe tehnike. Kristjanu naj bo tehnika sredstvo za izpopolnitev človeka in za pomoč vsemu člo-Veštvu.
TEHNIKA V SOCIALNEM NAUKU CERKVE
G. Milan Magister je bil drugi referent; °n je govoril o tehničnem in socialnem Napredku v socialnem nauku Cerkve. Poudaril je, da je učeniška služba bistvena *a Cerkev; vse presoja po zadnjem člo-vekovem namenu. Zato prav iz tega vidika govori o vseh človeških problemih: Socialnih, gospodarskih, političnih itd. Zlasti se je Cerkev vedno zanimala za sočutno vprašanje in izdala mnogo odločb pred okrožnico Rerum novarum, ki je Vrh socialnega učenja Cerkve, in po njej do najnovejših znanih socialnih okrožnic (Mati in učiteljica, Mir na zemlji, Razvoj Narodov in Človeško življenje). Zadnji kon-c'l je mnogo razpravljal o socialnem vpra-Sa»ju in koncilski dokumenti so polni na-v°dil za ureditev družbenega življenja.
Tehnika je prinesla velike spremembe Na socialnem področju. Delo kristjanov "tora biti, da te spremembe usmerjajo v smislu krščanskega socialnega nauka, da zmanjšujejo negativne vplive industrijske revolucije in Iščejo za nove razmere ‘Udi nove rešitve. Pri tem pa je treba *Nieti pred očinl načela, ki so vedno ve-'iavna: načelo človekove svobode, njego-Vega dostojanstva, ljubezni In pravičnosti, ''ačelo zasebne lastnine, ki jamči človekovo samostojnost in svobodo, pri čemer
pa se seveda ne sme pozabiti, da so z lastnino združene socialne funkcije.
Kristjani moramo čutiti odgovornost za reševanje problemov modeme družbe in moramo povsod aktivno posegati v družbeno življenje v duhu socialnih okrožnic in smernic drugega vatikanskega koncila.
Poslušalci so z velikim zanimanjem sledili izvajanjem govornikov in jih nagradili s ploskanjem. O vprašanjih, ki sta jih govornika razvijala, se je razvil daljši razgovor, v katerega je poseglo precej navzočih rojakov. Soglasno so bile nato sprejete
RESOLUCIJE 16. SLOVENSKEGA SOCIALNEGA DNE
1. Znanost in tehnika stojita danes v ospredju človeškega zanimanja. Sta na svoji zmagoslavni poti in prinašata človeštvu velik tehnični napredek. Posledice tega napredka so velike spremembe na vseh področjih človeškega udejstvovanja, posebej še na duhovnem in socialnem področju.
2. Človeštvo te spremembe sprejema in vrednoti zelo različno. Nekateri se jih veselijo, drugi jih sprejemajo s strahom in negotovostjo. Sprejeti jih moramo kot dar božji in jih kot take pravilno vrednotiti. Znanost in tehnika nam odkrivata velike možnosti tvamega in duhovnega napredka, a nam vernim istočasno pokažeta našo majhnost pred Bogom in odvisnost od njega.
3. Znanstvena dogajanja moramo uporabljati in vrednotiti tako, da nam bodo služila kot sredstvo za tvamo blaginjo in pomoč pri duhovni rasti. Posebej še kristjani si moramo prizadevati, da bomo z delom svojega duha in rok ustvarjali znanost in tehniko v slavo božjo. Sodobnemu tehničnemu svetu moramo dati krščansko obličje.
4. Spremembe v družbenem življenju moramo usmerjati v smislu krščanskega socialnega nauka. Le z aktivnim delom katoličanov bo to življenje resnično krščansko in vredno človeka.
5. Katoličani moramo izvrševati to nalogo z velikim čutom odgovornosti in moramo praktično dokazati svetu, da smo sposobni rešiti — kot je to človeško mogoče — vse probleme novo nastajajoče družbe. Zato je nujno, da ta vprašanja proučujemo v duhu papeških socialnih okrožnic in smernic drugega vatikanskega cerkvenega zbora.
Rudolf Smersu
Prebivalstvo Češke in Slovaške se počasi vživlja v nove razmere. Pamet začenja prevladovati nad čustvi. Kaj naj stori narod, ki ga čez noč napade in v nekaj dneh zasede 650.000 tujih vojakov in nad tisoč tankov. Vsako upiranje z orožjem bi pomenilo narodni samomor. Ostane ena sama možna pot: strniti se okrog svojih voditeljev in jih podpirati v njih naporih, da se bodo posledice okupacije čim bolj ublažile. In voditelji to .podporo potrebujejo ter zaslužijo. Pokazali so, da so najprej domoljubi, potem šele komunisti, da jim dobro naroda pomeni več kot interesi stranke.
Vzemimo le primer predsednika države, generala Svobode! Na vsak način so ga hoteli prisiliti, da bi podpisal dekret za novo vlado, ki bi ji načelovala Drahomir Kolder in Slovak Vasil Bilak, oba velika pristaša odstranjenega stalinista Novotnyja. Pa je Svoboda svoj podpis odklonil. Da bi pridobil na času, je zaprosil, da ga prepeljejo v Moskvo. Sovjetski voditelji so šli na limanice in mu ustregli. Toda enkrat v Moskvi, je Svoboda odločno zahteval: »Ne bom razpravljal, če ne bodo zraven Dubček, Černik, Smrkowsky, Kriegel in Simon.« Ti so se že nahajali v Moskvi v rokah sovjetske tajne policije in so bili na tem, da jih ustrelijo. S svojo nepopustljivostjo jim je Svoboda rešil življenje.
Niso pa mogli vsi skupaj rešiti svoje države pred sovjetsko zasedbo in težkimi pogoji. »Kakšna jamstva imamo — je vzkliknil Smrkowsky pred parlamentom v Pragi — da bo sporazum v Moskvi tudi izveden? Nobenih! Ostaneta nam le naša enotnost in preudarnost.«
Uradni sporazum predvideva ne vmešavanje okupacijskih čet v notranje razmere, svoboda obveščanja se bo nadomestila s kontrolo nad novicami, tuje čete pa bodo deželo izpraznile polagoma v kolikor socialistična ureditev države ne bo več v nevarnosti. Prav ta pristanek »v kolikor« daje Čehom in Slovakom le malo upanja, da bodo v bližnji bodočnosti zopet gospodarji svoje usode.
Toda ni sam sporazum v Moskvi tisti, ki vznemirja češkoslovaško javno mnenje. Prebivalstvo je prepričano, da so morali češkoslovaški predstavniki sprejeti veliko hujše pogoje, ki pa seveda niso bili objavljeni. Nemška obveščevalna agencija DPA je že objavila te točke tajnega protokola, ki naj bi bile naslednje:
1.	Partija mora biti nad parlamentom in češkoslovaško vlado; partiji morata omenjena ljudska organa polagati račun,
Scelba ima prav
Med govorniki, ki so v italijanskem senatu posegli v razpravo o dogodkih na Češkoslovaškem, je bil tudi predsednik narodnega odbora italijanske krščanske demokracije Mario Scelba. Njegov govor je povzročil proteste mod navzočimi komunističnimi senatorji: znamenje, da je zadel v živo.
Scelba je zlasti poudaril imperialistični značaj sovjetske poEtike: že pred zadnjo vojno je Sovjetska zveza napadla Finsko, si nato priključila tri baltske države (Litvo, Latvijo in Estonijo), krvavo zadušila krik po svobodi na Madžarskem in se sedaj žalostno proslavila z nasilno zasedbo češkoslovaške. Ne da in ne sme se ostati brezbrižen pred zadnjimi dogodki, saj spravljajo v nevarnost svetovni mir in sožitje narodov. Znova se je pokazalo, da je komunizem nezdružljiv s svobodo. Treba je zato utrditi atlantsko vojaško zvezo in delati na povezavi Evrope, ne pusteč se zapeljati od nekega uspavajočega in brezplodnega ter praznega dialoga, temveč graiditi le na resničnih in obojestranskih jamstvih. Pohvalil je italijansko komunistično partijo, ki je obsodila sovjetsko napadalnost, a obenem dodal, da taka obsodba ne izbriše še zgodovine zadnjih dvajsetih let, ko so italijanski komunisti odobravali vsako potezo Sovjetske zveze, pa naj je bila še tako zločinska.
Tudi vodja združenih socialistov Pietro Nenni je v parlamentu povedal isto kot Scelba: dokler italijanska komunistična partija obsoja le zadnje dogodke, ne spremeni pa svojega mišljenja v uporabi oblasti, ko jo ima v rokah, ni mogoče govoriti o kaki novi usmeritvi. Sporazum v Moskvi je za češkoslovaški narod brez koristi in pomena, saj ne pomaga k normalizaciji razmer. Do teh lahko pride le v primeru, če se bodo vdorne in okupacijske čete umaknile. Nova cenzura, ki so jo sovjetski voditelji znova vsilili češkim oblastem, pomeni uničenje vseh demokratičnih svoboščin, ki si jih je narod z muko v zadnjem času pridobil.
Proslave 1900-letnice smrti sv. Tomaža
Letos slovesno proslavljajo v Madrasu v Indiji 1900-letnico smrti sv. Tomaža apostola, ki je pokristjanil Indijo. Po ustnem izročilu jo sv. Tomaž prispel v Južno Indijo v času od 52 do 68 leta. Ubili so ga bramani, ko je molil pred križem, ki ga je sam izklesal iz kamna. Sv. Tomaž je baje tam zgradil cerkev in samostan. Po mnenju nekaterih beseda Madras pomeni okrajšavo od madrassa, kar ravno pomeni samostan.
ne pa nasprotno, kot se je sedaj poskušalo;
2. Iz vlade je treba izločiti vse Sovjetski zvezi nenaklonjene ministre.
3. češkoslovaška ne sme iskati nobenega gospodarskega posojila v kapitalističnih državah niti pri Svetovni banki, temveč vse finančne operacije vršiti potom CO-MECON-a, t. j. gospodarske konfederacije vzhodnih komunističnih držav.
4. Čehi in Slovaki, ki so se postavili na stran Sovjetske zveze, ne smejo trpeti nobenega zapostavljanja.
5. Poleg uvedbe cenzure je treba izvesti temeljito čistko med češkimi časnikarji in v vrstah inozemskih dopisnikov v Pragi; nje je treba strogo in nenehno nadzorovati.
6. Vstopni in izstopni vizum se smeta dovoliti le pod zelo važnimi vidiki.
7. Vsako zbliževanje z nemško vlado v Bonnu se sme izvajati le v soglasju z vzhodnonemško vlado v Pankowu.
8. O takem zbliževanju morajo biti vedno predhodno obveščene tudi vse države varšavskega pakta.
9. Zmanjšati je treba vezi z Bukarešto in Beogradom.
10. Češkoslovaška vojska se mora direktno podrediti vrhovnemu poveljstvu varšavskega pakta.
Z drugo besedo: Sovjetska zveza ne dopušča, da bi Češkoslovaška vodila samostojno zunanjo politiko, postala gospodarsko in vojaško neodvisna ter se notranje demokratizirala. Za Sovjetsko zvezo pomeni zavezništvo isto kot biti kolonija. Ves britanski, severnoameriški, portugalski ali francoski kolonializem, toliko ožigosan od komunistične propagande, je le bleda senca tega, kar je sovjetski.
Da tajni protokol resnično obstaja, je prvi dokaz objava ministrstva za zunanje zadeve v Pragi, v kateri naroča vsem veleposlaništvom v tujini, naj ne izdajajo več vstopnih viz. Izrečno je še rečeno, da se ne sme dati viz časnikarjem, ostalim uslužbencem sredstev javnega obveščanja, tujemu vojaškemu osebju ter turistom. V bodoče bodo vize izdajali le iz poslovnih in drugih nujnih razlogov, ipri čemer je poleg vize potrebno tudi posebno potrdilo, ki dokazuje razlog obiska.
Sovjetska tajna policija nadaljuje z aretacijami ne oziraje se na sporazum. Pravijo, da je na seznamu najmanj 40.000 za sovjetske voditelje »nesprejemljivih« in »do socializma sovražno usmerjenih« oseb. »Morilci naših ljudi morajo biti najdeni in kaznovani,« vzklika list »Pravda« iz Moskve. Pravijo, da sq dali Rusi Dubčeku deset dni na razpolago, da izvede njihov »diktat«. Kriegel, predsednik češkoslovaške Ljudske fronite, po rodu Jud, je oblastnikom v Moskvi še posebej antipatičen, ker edini ni hotel podpisati moskovskega sporazuma. Ko so ga z Dubčekom odpeljali v sovjetsko glavno mesto, ni smel prisostvovali pogajanjem, češ da je sionističen agent. Odstranjena sta že bila Pelikan in Hejzier, ravnatelja praške televizije in radia. V smislu točke 2 tajnega protokola je moral odstopiti notranji minister. Sovjetski komunisti so mu zamerili, da je češko policijo očistil sovjetskih tajnih elementov. Poročajo da je odstopil Oto Šik, podpredsednik češkoslovaške vlade, saj je bil on početnik gospodarske liberalizacije v državi. Iti bo moral tudi zunanji minister Hajek, katerega Rusi obtožujejo, da je hotel organizirati vlado v begunstvu. Sicer pa, kdo je sploh še varen pred maščevanjem azijatskega boljševizma? Ostali bodo le tisti, ki se bodo potuhnili ali se spremenili v poslušne lakaje.
Tako se začenja v smislu tega tajnega protokola počasi spuščati železna zavesa na meje češkoslovaške. Za nekaj mesecev večje svobode so Čehi in Slovaki te dni plačali težko ceno: samo v Pragi je bilo ubitih 25 oseb, ranjenih pa 431; po vsej državi pa je zgubilo življenje 122 ljudi. Okupacija države je že v enem tednu povzročila 9,3 milijona dolarjev škode. A za obrambo in ponovno vzpostavitev svobode ni nobena žrtev prevelika; tudi češkoslovaški narod bo enkrat od teh žrtev požel trajne sadove.
Praga, Bratislava in Ljubljana
V začetku julija sem iz Washingtona odpotoval na Češkoslovaško, da en mesec opazujem in preučujem tamkajšnja gospodarska in druga spreminjanja ter re-jorme, ki so se pospešeno vršile po januarski zamenjavi državnega in političnega vodstva. V Pragi in Bratislavi sem bil gost češkega in slovaškega gospodarskega inštituta pri akademiji znanosti.
Ker je čas mojega bivanja na Češkoslovaškem po naključju sovpadel z naglim zorenjem politične krize po zaključenih vojaških manevrih varšavskih sil koncem junija, sem poleg prvotnega namena mojega obiska doživel in spoznal tudi edinstveno politično preobrazbo Čehov in Slovakov, ki je tako začudila ves svet v novih načinih in oblikah enotnega in pasivnega odpora vsega ljudstva nenadni sovjetski vojaški invaziji in okupaciji.
Po tolikih ključnih spoznanjih na Češkoslovaškem sem se ob vračanju v Ameriko želel za nekaj dni ustaviti v Ljubljani, da primerjam silnice, stopnje in oblike razvoja na Češkem in Slovaškem z onimi v Sloveniji in Jugoslaviji.
V Ljubljani sem imel priložnost za strokovne razgovore z izvedenci pri slovenskem Inštitutu za gospodarska raziskava-nja. Razgovori so se tikali sedanjega stanja slovenskega gospodarstva in poteka gospodarskih reform ter pripravljanja dolgoročnega programa za razvoj Slovenije.
Poleg omenjenih strokovnih razgovorov sem v Ljubljani obiskal bolnega očeta svoje žene, prižgal svečo na grobnici dr. Korošca in dr. Kulovca na Navju ter na grobu Franceta Časarja v Šmarjah pri Grosupljem. Poromal sem tudi na Brezje, da se spomnim tudi vseh tistih, katerih grobov nisem našel, in prosim za lepšo bodočnost slovenskega naroda.
Primerjava razvoja in dogajanj na Češkem, Slovaškem in v Sloveniji mi je odkrila zanimive podobnosti in različnosti, o katerih bom obširneje pisal v bližnji bodočnosti.
Dr. CIRIL ŽEBOT, profesor gospodarskih ved na univerzi v Georgetown, Wash., USA.
Sv. oče ponovno obsodil nasilje
Ob priliki nedeljskega nagovora na zbrane množice v Castelgandodfu je sv. oče ponovno omenil sovjetski vdor na Češkoslovaško in z zagrenjenostjo ugotovil: »Mislili smo, da se take stvari ne morejo več dogoditi. Spet se je orožje uveljavilo za urejanje odnosov med državami, in tuja volja je bila vsiljena civilnemu življenju nekega naroda. Kar je pri tem pozitivnega je pa solidarnost drugih za tistega, ki trpi in ki je v teh dneh prišla do tako mogočnega izraza. Za kristjane postane v luči teh dogodkov še bolj logično zateči se k molitvi. Bog ni tuj dogajanjem na zemlji. On, ki bo enkrat pravični sodnik, je sedaj dalilec rešilnih razsvetljenj za voditelje narodov in okrepčujoča moč za slabotne. Bog nas more rešiti v vsakem trenutku, zato se združimo v molitvi za Češkoslovaško in za ostala ljudstva, ki so žrtev neusmiljenih borb.«
Brazilski škofje ne molčijo
Na zadnji škofovski konferenci so zbrani brazilski škofje izdali poseben dokument, v katerem zahtevajo, naj se v deželi uvede pravičnost za vse in naj se ustvarijo taki pogoji, da bodo lahko vsi prebivalci aktivno sodelovali pri vsestranski obnovi dežele.
Škofje so izdali še drug dokument, v katerem kritizirajo vladno ideologijo o narodni varnosti. Pod to pretvezo izdaja vlada, ki jo sestavljajo skoro sami generali, zakone, ki so v nasprotju s krščanskim prepričanjem. Škofje primerjajo ideologijo narodne varnosti z nacizmom v Nemčiji. Končno pravijo škofje, da je v Braziliji ostalo od prave demokracije samo še ime, ki naj krije vojaško diktaturo.
Cemu k maši?
V šoli sem vprašal malega fanta, ali je bil v nedeljo pri maši. Odgovoril je kratko: »Nisem šel k maši, ker sem šel v Ljubljano.« Na moje vprašanje, ali ni bilo med Trstom in Ljubljano nobene maše, me je debelo pogledal in ni odgovoril. Da bi šel kje drugje k maši, mu še na misel ni prišlo. Ne njemu in ne njegovim staršem.
Na to sem v poletnem času večkrat mislil, še posebno ko sem ob nedeljah šel v eno ali drugo cerkev za mašo. če ljudje ob nedeljah vidijo duhovnika na cesti, se jim kar nerodno zdi. Mislijo, da jih duhovnik hoče vprašati, zakaj ne gredo k maši ali zakaj delajo. Večina bi seveda na vprašanje odgovorila kakor prej omenjeni fant: »Gremo po svetu; nimamo časa.«
»Nimamo časa!« Koliko neiskrenosti je v tem izgovoru.
Mnogo je ljudi, ki ob nedeljah morajo res delati in zato res ne morejo v cerkev; drugi gredo na potreben izlet; tretje popolnoma zaposli šport. In tako se zgodi, da so taki mesece in mesece brez nedeljske maše. In če take vprašate, ali gredo kdaj k maši na delavnik, vam bodo morda odgovorili, da maša ob delavnikih ni zapovedana.
Maša ob delavnikih res ni zapovedana, a je včasih prav potrebna, čeprav sem ob nedeljah razrešen obveznosti za mašo, bo prav, če kdaj v tednu stopim v cerkev in sem pri maši.
če veš, da ne boš mogel k maši v nedeljo, zakaj ne greš v soboto, ponedeljek? Bodimo iskreni tudi pred Bogom in dajmo mu, kar mu pripada.
L. šk.
Po obisku v Sveti deželi m*™*«mm
Pariz po majskih dogodkih
(PARIŠKO PISMO)
Nikakor ne mislim seveda omalovaževati tudi resne plati majskih dogodkov, ki so silile francoske študente h glasnemu protestu (reforma univerze itd.), a le pokazati, kam lahko privede neodgovorno šču-vanje ekstremistov ter izven akademskih elementov, ki so imeli svoje sedeže bolj v Pekingu kot na univerzi. Pri vsem tem naj pogledamo še na nekatere druge razloge, ki so morda pognale francosko mladino v protest. S tem v zvezi je zelo stvarna in vsaj delno razčiščujoča serija člankov, ki jo je pripravil znani časnikar Raymond Aron za pariški dnevnik «Le Figaro». Tako beremo v njegovi izdaji z dne 12. avgusta povzetek bistvenih tez, ki jih bo avtor izdal v knjigi pod naslovom «La Revolution introuvable». Aron priznava, da večina tujcev ne more razumeti, kako lahko študentski upor rodi kar državno krizo, ne da bi pri tem celo nobena revolucionarna stranka v resnici hotela polastiti se oblasti (kar se je videlo, saj so sami komunisti obsodili tedanje nemire). Potem ko avtor na kratko analizira notranje stanje univerze same, prihaja do zaključka, da je sicer težko dognati, kakšno vlogo je imel spontan odziv in «nalezljivost» tega pojava med mladino in kakšno vlogo je igrala organizirana akcija neke manjšine (katera je bila gotovo odločilna v licejih). Tudi Aron si postavlja vprašanje, ali niso v različnih fazah prevzele iniciative kitajske celice.
Posamezne pojave si avtor članka razlaga še z nekaterimi posebnostmi francoske mentalitete. Kot eno glavnih navaja prilagodljivost spremembam režimov, neko odtehtano sprejetje novih gospodarjev, splošen razpad hierarhije in družbenih vezi, medtem ko se birokracija, hrb-
tenica moderne Francije, sesipa. V nobeni drugi moderni državi — nadaljuje Aron — ni družba tako nesposobna preživeti se brez države. Ko analizira podobne revolucionarne pojave v drugih državah, pravi, da seveda revolucionarni virus preži povsod. Toda kar se drugod (Italija, Nemčija) javlja le kot neznaten mrzličen napad, izgleda v Franciji resno ogrožanje bolnikovega življenja (kar se je tudi takrat res izkazalo!).
Vse to teženje po novem a končno povratek k redu si pisec tolmači še na en način. Francozi še vedno na političnem in socialnem področju ljubijo bolj abstraktne ideje kot pa dejanja. Prav s svojimi enakostnimi ter anarhističnimi sanjami si namreč skušajo lajšati nezlomljivost lastnega organizacijskega ustroja. S tem še po svoji stari navadi mahajo z listinami za preosnovo celotne družbe in si v hrupu in trušču obetajo reform, ki se ne morejo uresničiti drugače kakor z zmernostjo in v teku časa. Po Aronovem mnenju naj bi se končno v teh konfliktih pokazalo, da je šla Francija do dna skrajnosti v sporu med generacijama, boju, ki je bolj oster v buržuaziji kakor v ljudskih razredih.
* * *
Naj bo tako ali drugače, videti je, da je zaenkrat Francija prebolela svojo krizo. Na vsak način ne gre pri tem podcenjevati hujskanja najskrajnejše in anarhistične levice, ki bi hotela privesti državo v kaos. Senca pekinške in hanojske propagande pa daje misliti. Saj prav odkar ima pekinška Kitajska v Parizu svojo ambasado, je začela tudi preplavljati «knjiž-ni» trg s svojimi «pravovernimi» proizvodi. Koliko koristi pa so od tega imeli Francozi, smo lahko že razumeli! a. b.
Pisatelj Mauser — petdesetletnik
Pisatelj Karel Mauser, ki živi v Clevelandu v Sev. Ameriki, je dobro znan tudi goriškim in tržaškim Slovencem, saj je marsikdo od njih prebral njegov obširni roman v treh delih, zajet iz časov zadnje revolucije, »Ljudje pod bičem«. V Gorici so v Katoliškem domu predvajali tudi njegovo dramatizirano povest »Kaplan Klemen«, ki je visoka pesem na duhovniško poslanstvo. Knjiga je prevedena tudi v nemščino in španščino. Mauser je edini od slovenskih pisateljev, ki ga prevajajo v tuje jezike, pa obenem najbolj priljubljen slovenski zamejski pisatelj, ki je leta 1966 dobil najvišjo slovensko literarno nagrado v zamejstvu »Vstajenje«, katero podeljujejo v Trstu.
Sam pravi, da je začel pisati v Kranju kot sedmošolec. Tekom trideset let pisateljevanja je poklonil našemu ljudstvu obilno žetev — 25 knjig. Samo pri Mohorjevi družbi v Celovcu je izšlo enajst njegovih del. Trenutno prevaja Mauser v slovenščino roman Francoza Werfla »Bernardka« o nastanku božje poti v Lurdu.
Pisatelj Mauser se je rodil 11. avgusta 1918 v Zagoricah na Bledu tik pred koncem prve svetovne vojne. Oče je bil orožnik. Kasneje se je družina preselila v Podbrezje in nato v Kranj. Podbrezje mu je ostalo najbolj v spominu in v srcu. Tu se godi tudi večina njegovih povesti. Po maturi je stopil v ljubljansko bogoslovje, kjer se je zelo zanimal za reveže v predmestju, imenovanem »Sibirija«. Po treznem premisleku se je odločil vrniti se v
Skupina slovenskih romarjev, ki je obiskala Sveto deželo, se je v petek, 30. avgusta srečno vrnila domov. Devet dni je bila na potovanju in ves ta čas zbirala nepozabne vtise, ki jih človeku more nuditi edinole Palestina. Udeleženec, ki je praromal in prepotoval že vso zapadno Evropo in Balkan, je ob vrnitvi iz Palestine zaključil: »Brez dvoma je bilo to potovanje najbolj pestro in na vtisih najbolj bogato.« Kaj bi zato lahko povedali tistim, ki niso bili z nami?
VOJAŠKO-POLITIČNI POLOŽAJ V PALESTINI
Gospod Stanko Zorko, ki je bil glavni organizator tega romanja, je povedal, kako velike težave je imel z zbiranjem udeležencev, kako so se številni že prijavili pa zopet odjavili, kako so se mu mnogi oglašali: Ali gremo ali ne gremo v Palestino, ker tam streljajo, nastavljajo bombe, se vršijo atentati? Časopisna in radijska poročila so zato mnoge prestrašila, da niso šli. Tem povemo, da je zelo škoda, ker niso imeli več poguma. Položaj v Sv. deželi vendar ni takšen, kot bi mogli sklepati iz -raznih poročil.
Predvsem je danes obisk svetih krajev zelo olajšam, ker je vsa dežela pod enotno upravo. Nič več niso potrebni prestopi iz ene države v drugo, mimo si romar ogleduje v Palestini vse kraje, ki so povezani z življenjem našega Gospoda Jezusa, pa naj. bodo v Galileji ali v Judeji, v Jeruzalemu ali ob Mrtvem morju. Samo dostop do Jordana je v spodnjem teku prepovedan, ker ob njem teče nova razmejitvena črta med Izraelom in Jordanijo. Vsi ostali kraji so vsem dostopni brez težav. Tako si je naša skupina ogledala prav vse 'kraje, ki so bili na sporedu, od Acre (San Giovanni d'Acri), ki je na meji z Libanonom, do Tiberijskega in Mrtvega morja, pa do Ashdoda, ki meji na Gazo.
S tem pa ni rečeno, da je v Palestini mir v običajnem pomenu besede. Saj po lanski šestdnevni vojni ni bilo sklenjeno niti premirje, temveč samo prenehanje bojev. To se pozna v nekaterih ukrepih izraelske uprave: patrulje vojaške policije se vozijo po cestah nekdanjega jordanskega ozemlja in vsako toliko kontrolirajo
domača vozila in potnike. Pravili so tudi, da domači Arabci ne smejo iz mesta v mesto brez prepustnice. Tudi drugače imajo Izraelci pod nadzorstvom vse, kar se dogaja v zasedenem ozemlju. To smo spoznali tudi sami. Na poti iz Nazareta preko Samarije v Jeruzalem se nam je blizu mesta Ramallah pokvaril avtobus. Bilo je okrog poldne. Ustavili smo se sredi polja in ni šlo več naprej. Jeruzalem je bil pred naimi, a vanj nismo mogli. Tedaj se prikaže nad nami helikopter, nekaj minut nato je že bil pri našem avtomobilu džip vojaške policije. Naš vodnik je pojasnil, zakaj ne moremo naprej. Ponudili so se, da nam pomagajo iskati pomoč v bližnji vasi pri kakem mehaniku. Mi smo se medtem utaborili v senci figovega drevesa. Toda predno je minilo pol ure, se je ob našem avtobusu ustavil nov džip z izvidnico, ki nas ni več zapustila, dokler nismo čez kako uro dobili nov avtobus, ki nas je prepeljal v Jeruzalem. Vojaki so bili sami mladi fantje, oboroženi s kratkimi brzostrelkami in opremljeni s prenosljivim radijskim oddajnikom in sprejemnikom, s katerim so bili v neprestani zvezi s helikopterjem in poveljstvom. Bili so pa tudi prijazni fantje, ki so nam najprej postregli z vodo, pozneje pa še s sadnimi sokovi. Iz tega in drugih srečanj smo dobili vtis, da je to sijajno opremljena in izvežbana vojska, nemško disciplinirana, po ameriško pa motorizirana.
Še večja je kontrola ob Jordanu in Mrtvem morju, to je v krajih ob novi razmejitveni črti. Tu je še vedno v veljavi policijska ura. Ko smo se v ponedeljek, 26. avgusta popoldne peljali k Mrtvemu morju in nazaj grede še v Jeriho, je bil šofer zaskrbljen zaradi pozne ure, kajti po sončnem zahodu je promet po cestah v tistih krajih prepovedan. Vendar, ponavljam, turist nima vtisa, da poteka življenje kaj drugače kot pri nas v Evropi, saj ste prav tiste dni bili v Evropi bolj zaskrbljeni zaradi ruskega vdora na Češkoslovaško kakor mi zaradi incidentov v Palestini. Spopadi, kadar so, so tako daleč v puščavi, da človek izve zanje šele iz časopisov.
(r+r)
(Se nadaljuje)
Kogar zanese te dni pot v Boljunec, t* naletel na kaj nenavaden prizor: mc&P žene in otroci hite v svoje vinograde i® njive, od koder odnašajo vse, kar je * mogoče:	posekana drevesa, nedozorel®
grozdje, kole itd. Kaj žalosten prizor j! to! Skoraj neverjeten in vendar — žali' bog — resničen! Niti ne mesec dni ptd trgatvijo so se namreč buldožerji zagnal1 v boljunške vinograde in zdaj uničuje]8 vse, kar jim pride »pod roko«, da ura'1 najo tla, kjer bo v bližnji bodočnosti D8' stala velika tovarna.
Domačini upravičeno tožijo: »Mar ne ^ počakali vsaj še dvajset dni, da bi lahi® potrgali?!« In hite s sekanjem dreves 111 trganjem še nezrelega grozdja, češ da b® »vsaj za ocet«. Spustimo se z njimi v raJ' govor, v katerem nam pojasnijo, da 50 prišli istrokovnjaki in sešteli trte in oblF bili zadostno odškodnino za nepotrgafl® sadje; vendar, da ne vejo, kdaj bodo Pr‘' šli do odškodnine.
S tem razlaščen jem in pripravljalnih deli v zvezi je deželni svetovalec Slovenk skupnosti dr. Štoka vložil na deželi10 upravo interpelacijo, v kateri ugotavlj«1 da je uravnavanje zemljišč v polnem ku, čeprav bi se jih dalo odložiti za krat^ čas, da bi medtem kmetje pospravili ^ tošnji pridelek. Z buldožerji se zdaj 1 pridelki brezobzirno uničujejo. Dr. Stot’ poziva deželno upravo, naj posreduje, d* bi se omenjena škoda preprečila, oziroD18 da bi kmetovalci takoj prejeli praviS1® odškodnino za letošnji pridelek, ako & se dela za planiranje ne dala vsaj za M* tek čas prekiniti.
Poleg te intervencije je naš deželni tovaiec imel 3. t. m. daljši razgovor vladnim komisarjem dr. Cappellinijer Dr. Štoka je vladnemu komisarju izra^ obžalovanje, da se ni z deli počakalo vs*l še dvajset dni, da bi lahko ljudje potrgal'1 ker pa je že tako stanje, je deželni s',f tovaiec naprosil vladnega komisarja, napravi vse, kar je v njegovi moči, da se kmetom čimprej izplača pravična odško1*' nina za nepatrgano sadje. Dr. Cappelli1*1 je svetovalcu rekel, da je bilo nemogoč odložiti začeta dela; zagotovil je, da bo$ kmetovalci čimprej, skoraj gotovo še P1^ koncem tega meseca, prišli do odškodnin*
lllllllllllllltltlllllllllllllttlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIlIllIltllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllltlllllllllltlltllllllllllllllllllllllllllllllllllltllllltllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllitlllllllllllllllllllllltlllllllllll^
Praznik zborovske glasbe vArezzii
ifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiii!iiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiifiiirrr(f[[ff(r(!iii[((!(r(fiiii!iii!iiiiii!iiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!ii
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
svet. Tak korak je vedno težak, a Mauser je ostal zvest svojim idealom. Komunisti so ga že jeseni leta 1945 z mlado družino pognali čez mejo. Po petih letih begunstva v Avstriji mu je uspelo priti v ZDA. Zaposlil se je v tovarni svedrov, kjer je usluž-ben še danes. Pri tem je prišel do tega, da je naš najlepši poklic — živeti. Res je sioer, da se moramo iz dneva v dan mu-
Vsaiko leto lahko naredimo ob koncu tradicionalnega polifonskega tekmovanja v starem toskanskem mestu neke vrste bilanco, ki presega navadno naštevanje izidov in potek te že šestnajste glasbene prireditve. Mislim, da to pevsko tekmovanje ne pomeni več samo gole primerjave posameznih pevskih zborov, ampak že zaradi vneme, navdušenja in doživljanja vseh prisotnih — pevcev, publike, tiska, mestne javnosti — zasluži oznako resničnega praznika. In prav ta praznik zborovske glasbe daje vsako leto nove pobude na glasbenem področju, istočasno pa nudi predmet za razmišljanja o vlogi ki jo ima dandanes polifonska glasba.
Če hočemo malo pregledati glasbeno panoramo, ki se nam tu nudi, si oglejmo najprej sporede posameznih tekmovalnih nastopov. S tem v zvezi bi želeli poudariti pestrost in raznolikost v sestavi programov, ki ga zbori sami pripravljajo. Ne mislim pri tem obveznih pesmi, ampak skladbe proste izbire. Zanimivo je namreč dejstvo, da zlasti zadnjih nekaj let (letos morda še posebej) zbori zelo radi segajo po modemi polifonski literaturi. To
čiti, a kaj dobrega se brez muke rodi? iiiiiii     milnim  .  n....milnimi
NOVICE IZ SLOVENIJE
Veliko romanje v Lurd
Skoro tisoč vernikov iz Slovenije se je v zadnji tretjini avgusta udeležilo romanja v Lurd. Zraven je bil tudi ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič. Romarji so dosegli Lurd v dveh skupinah: eni z vlakom drugi pa z avtobusom. Ti zadnji so potovali preko Einsiadelna v Švici in Arsa v Franciji. V Lurdu so se jim pridružili tudi slovenski izseljenci, ki živijo v Franciji, okrog dvesto oseb. To romanje Slovencev iz domovine je bilo eno največjih dosedanjih lurških romanj. Še vedno pa nosi prvenstvo romanje zamejskih Slovencev v jubilejnem letu 1958. Tedaj jih je prišlo 1400, poseben pečat pa je še dala navzočnost škofa-begunca dr. Gregorija Rožmana.
Kartuzija Pleterje razpuščena
Iz Slovenije je prišla kaj nenavadna vest: vodstvo kartuzijanskega reda je razpustilo starodavno in edino preostalo kar-
tuzijo v Sloveniji, Pleterje pri Šentjerneju na Dolenjskem. Posestva, pripadajoča samostanu, bodo prevzele družbene organizacije, sam samostan pa ljubljanska nadškofija. Sedanjim menihom je dana možnost, da se vključijo v kako drugo kartuzijansko naselbino, prestopijo med svetno duhovščino ali pa ostanejo v samostanu, razrešeni redovnih zaobljub.
Uradno se odlok o razpustitvi sklicuje na premalo število redovnikov, ki so zadnje čase živeli v Pleterjah; ozadje razpusta pa je bolj tragično: bivši prior samostana Hrvat dr. Edgar Leopold je med vojno in po njej tesno sodeloval najprej s partizani, potem pa s sedanjimi oblastniki. Ni bilo skoro dneva, da se ne bi samozvano povabili partijski funkcionarji in oznovci v goste v samostan. S svojimi obiski so vnašali obilje nereda v življenje patrov in posredno s tem tudi vplivali na rahljanje rodovniške discipline. Sedaj se je ta idila tudi zanje zaključila.
se letos sicer kaže že v obveznih delih, ko smo lahko srečali pri mešanih zborih poleg renesančnega mojstra Gesualde da Venose še sodobnika Luigija Dallapiccola ali pri ženski zasedbi skladbo Madžara Sandorja Veressa (člana žirije) poleg Pa-lestrine. Če si še natančneje ogledamo spored, lahko zabeležimo zraven klasikov polifonije kot so Da Victoria, Lassus, Gallus, Monteverdi, Wilbye, Schiitz, Des Pres še imena Poulenc, Martinon, Ghedini, Bar-dosz, Šivic, Hindemith, Novak, Pizzetti, Petrassi, da omenjam samo nekaj najbolj značilnih iz modeme in sodobne glasbene ustvarjalnosti. To velja skoraj za vse udeležene zbore, ki so tako hoteli pokazati, da poznajo poleg klasične polifonije tudi sodobne smeri. Prav te so že dale mnogo dobrih umetniških del, ki bodo gotovo imele trajno veljavo v glasbeni zgodovini, čeprav je tudi mnogo takih, ki so morda bolj eksperimentalnega značaja.
Udeležba posameznih zborov je bila zelo pestra, na splošno pa je bila tudi umetniška raven zalo zadovoljiva. Tega seveda ne moremo trditi o vseh udeleženih skupinah, katerim se mnogokrat pozna še velik diletantizem in iskanje pravih prij > mov. Gotovo pa pomeni tudi tem areški nastop koristno šolo, od katere bodo lahko marsikaj odnesli. Ni slučaj, da se prav po tekmovanju že drugo leto vrši v Arezzu poseben tečaj za polifonsko glasbo, ki je predvsem namenjen dirigentom. Letošnjo raven je gotovo dvignila tudi prisotnost nekaterih elitnih zborov iz inozemstva, ki so samo še potrdili sloves pevske tradicije svojih narodov.
Kot smo že poročali, so bili prav Čehi ietošnji absolutni zmagovalci. »Kiihniv Smišeny Sbor« iz Prage, ki ga dobro poznamo tudi v Gorici, je res s polnostjo zaslužil pridobljeni dve prvi nagradi. Njegovo izvajanje razodeva popolno obvladanje pevsike tehnike in visoko interpretativno stopnjo, kot jo zmorejo doseči le redki. Ker je našim bralcem že dovolj znan po recenzijah z nastopov v Gorici, se ne bom podrobneje ustavljal ob njem. Omenil bi samo, kako je v dnevniku »La Nazione« iz Firenc napisal kritik Leonardo Pinzauti (tudi član žirije), da je namreč odlični praški zbor zmagal ne zaradi kake politične ganjenosti, temveč samo zato, ker se je
v njegovih izvedbah kot v zrcalu odraža^ vsa zborovska kultura, ki je ne težir teatralne oz. operistične primesi. Pomeni je tudi pravo odkritje nekega tipično janskega bogastva, ki pa je pri nas 'li zamrlo — zaključuje omenjeni kritik.
Zanimal nas bo igotovo tudi nastop venskega zbora iz Celja, ki je bil letoi tudi edini zbor iz Jugoslavije. Komo^1 moški zbor se je predstavil tako v P0'* fonski kot v folklorni skupini. V prvi & ni uvrstil v finale, čeprav je zelo dogna®0 odpel npr. težko Genzmejerjevo »Ro®11’ sche Weinspruehe«. (Za finale je imel Pfl pravljeno Pavla Šivica »Pa da bi znal')' V folklorni kategoriji pa so Celjani od®*' sli šesto mesto. S tem v zvezi pa mora1’1 pripomniti, kako se mi zdi nepojmljiv da kot slovenski zbor v nastopih za rodno petje ni predstavil niti ene slov«1’’ ske pesmi! Namesto teh smo lahko sli^1 Makedonsko oro, Pjesme od kola, PonU^ dragoga in Pjesme iz južne Srbije... ^ vsem tem je bila slovenska narodna n< skoraj odveč...!
Kot Goričane nas bo zanimal tudi nast^ moškega zbora »Seghizzi«, ki se je letoi prvič udeležil areškega tekmovanja. dobno kot marsikateri zbor se ob svoje*1' prvem nastopu ni uvrstil v finalno tokit10. Kljub temu pa je pokazal vestno pripra^ in umerjenost v podajanju. Kot pes^ proste izbire so goriški pevci zapeli ^ lusovo »Ecce quomodo«. V folklorni goriji pa so predstavili dela C. A. & ghizzija.
u
V primerjavi s prejšnjimi leti lahko " ugotovimo, da so bili mladi madžar^1 pevci iz Budimpešte sicer temeljito Pfl pravljenj, a nekoliko manj dovršeni svojih rojakov iz Veszproma leta 1965. ^ gentinci iz mesta Resistencia so pa zali veliko smisla tudi za sodobno foni jo in so v tem prekosili svoje roja*1! iz Rosaria od lanskega leta. Tudi Špa1^ in Grki so bili kar dobro udeleženi, čep1^ niso še dosegli one zavidljive ravni, ki ^ npr. kažejo srednjeevropski zbori.
Vsak praznik enkrat mine. Za njim ostanejo lepi spomini, ki jih vsakdo krat rad obuja. In »Arezzo 1968« bo ^
F
doi v j
I
zar
kil
je
kai
ma
f
po:
V I
Ka
Pr:
ka
nji
ski
du
i
Pa
ok
m«
ka
ok
tal
ro
Po
sv
ko
du
Pr
st;
in
ta
st:
20
»>
Va
če
di
tič
a
st
svetal mozaik še dolgo hranil prijetne se letošnjega glasbenega poletja.
Andrej Bra1
V
ici i m m
u
stop leto* P >jei>' a# ra v« ise^
G^1'
c#
S?
o*
LrsK'
p; . Ar oK* prf' j®1
Počitniški, čas je čas novih srečanj ali doživetij. Lepo bi bilo, ko bi vsa zapustila v nas dobre in blage spomine.
Praznik Karmelske Matere božje me je zanesel v malo, skrito vasico Juršiči, kakih 8 km vstran od Vodnjana (Pulj). Tu je bil pred dobrimi tremi leti ustanovljen karmelski samostan sv. Terezije D. J. kot majhna oaza sredi brezkončne puščave.
Ni mi bilo žal dolge, zaprašene poti, Polne kotanj in kamenja, da je avtobus v oblakih prahu kar pošteno odskakoval. Karmel sv. Terezije se je tisti dan pripravljal na izredno slavje: preobleka nove kandidatke. V sprejemni sobici so se zbrali njeni starši, nekaj ožjih sorodnikov, puljski škof dr. Dragutin Nežič ter lepo število duhovnikov.
V spremstvu sestre priorice, zakrite s Pajčolanom, se nam je pred rešetkastim oknom predstavila srečna izvoljenka Karmela: Branka Fabjanič. Devetnajstletna kandidatinja je nosila čisto moderno, a okusno dolgo belo obleko, na glavi prav tako moderen bel pajčolan z venčkom, v rokah z belimi rokavicami pa je držala Poročni šopek belih nageljnov, okrašen s svilenimi trakovi. Pogled nanjo nas je tako očaral, da smo skoraj onemeli. Koliko duhovne energije je skrival v sebi ta Pristni dekliški biser!
Branka Fabjanič je visoke, močne postave, iz velikih, modrih oči sije odločnost in nebeška vedrina, na polnem obrazu rahlo orlovski nos, deviška usta pa v bistrem nasmehu kažejo dve vrsti bisernih Zob. Ni dvoma, Bog ima zelo dober okus: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem Vas izvolil!« Skrijejo naj se vse izumetničene lepotice pred to čudovito skladnostjo duhovnosti v telesnem! Tudi najbolj skeptičen opazovalec je moral preprosto priznati: »Sezuj si čevlje, zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!«
Ko nam je predstavila svoje starše in sorodnike, smo jo še vprašali:
»Kdaj ste prvikrat začutili željo po Karmelu?« — »Ko sem imela približno deset let.« — »Kaj vas je nagibalo, da ste si izbrali tako strogo redovno življenje?« — »Prebirala sem življenjepis sv. Male Terezike.« — »Ali ste morda prosili £a tprtijem že kdaj poprej, pred tem vstopom?« — »Da, ko sem imela 14 let.« — •živeli ste blizu Zagreba, to se pravi, da ste tam videli marsikaj vabljivega za mlade ljudi. Ali vas to ni nič privlačevalo?« — »Ne. Moj edini življenjski problem je bil Postati karmeličanka.«
Res, vsa njena osebnost je dihala tako izključno in celostno pripadnost Karmelu, da so vse besede in ugibanja izzvenele Plehko, brez pomena.
»Kaj pa študij, ali si niste želeli nadaljevati šole?« — »Ne.«
Tudi brez tega lakoničnega »ne« nam je bilo jasno, da so božje antene že davno Prej usmerile to dušo v tisti klasični klic duhovnega zorenja izvoljenih.
»Ali smem vedeti, kaj je bila vaša najbolj intimna žedja-prošnja, ko ste ležali na tleh pred oltarjem?« — »Na listku sem nosila napisano prošnjo, naj raje umrem, kot da bi kdaj zapustila Karmel.«
Z obredom preobleke in spremembo imena je škof to sveto, morda že ob rojstvu Podarjeno zavezništvo, dokončno zapečatil. Sestra Dragoslava od Kraljice Karmela, tako se sedaj imenuje, je v devetnajstih letih domačega življenja pri starših gojila samo eno željo — Karmel! Sedaj, °b slovesni dopolnitvi želje, je vsa njena bit izžarevala svoj daritveni — AMEN! ALELUJA!
V
pf*1'
ci i4
tP3
v<£
Jjo'
, #
atlli
s
ŠTUDIJSKI DNEVI
slovenskih izobražencev v Dragi
G. Štuhec se je preselil v Slovenijo
Zamejski Slovenci na Tržaškem in Goriškem smo te dni zgubili odličnega organizatorja in vnetega duhovnika g. Franca Štuheca. Njegovi redovni predstojniki — gospod je salezijanec — so mu poverili faro Rudnik ob Dolenjski cesti, ki že spada pod mesto Ljubljano. Še naprej pa bo sodeloval pri »Knjižicah«, katerih obno-viitelj je bil v povojnem času prav on in ki sedaj izhajajo v Ljubljani.
G. Štuheca se bomo na Primorskem še dolgo spominjali. Kamor je prišel, je s svojim dinamizmom razgibal farno in prosvetno življenje. Iz Doline pri Trstu ga je pot vodila na Opčine, kjer mu je uspelo kot ravnatelju Marij anišča zavod modernizirati in razširiti v sedanji obseg. Večkrat je bil predsednik Duhovniške zveze slovenskih duhovnikov na Tržaškem. Zlasti pa se je proslavil z organiziranjem številnih množičnih romanj, v čemer je bil dejansko neprekosljiv. Nepozabna bodo ostala romanja, ki jih je on vodil, npr. dvakrat v Lurd, v Einsiedeln, Maria Zeli, Oropo in nazadnje še v Fatimo.
Sedaj se je vrnil v domovino, ki ga nam je dala. Ko se mu zahvaljujemo za vse opravljeno delo v korist našega ljudstva, iz srca želimo, da bi tudi na novem delovnem mestu lahko storil čim več za duhovni napredek zaupanih mu duš.
Spremembe v tržaški škofiji
Msgr. Franc Drius se je odpovedal župniji sv. Justa v Trstu. Za novega župnika je bil imenovan dosedanji ravnatelj semenišča msgr. Libero Cattaruzza, ki bo tudi škofijski delegat za italijansko Katoliško akcijo. Za novega ravnatelja tržaškega semenišča je g. nadškof imenoval dr. Evgenija Ravignanija.
Smrt dveh zavednih Slovencev
Na Opčinah je pretekli teden umrl dr. Edvard Križnič, po poklicu živinozdravnik. Na Krasu je bil zelo poznan kot veščak v svoji stroki pa tudi po svoji pripravljenosti, rad pomagati vsakomur, ki se je nanj obrnil po nasvet ali pomoč. Zaradi svojega slovenskega prepričanja je pod fašizmom nemalo trpel.
Na svojem domu v Trnovici pri Šempo-laju pa je v visoki starosti 82 let umrl Josip škerk, eden izmed ustanoviteljev Kmečke zveze na Tržaškem in zadnjih petnajst let nje predsednik. Ob odprtem grobu mu je spregovoril besede slovesa deželni svetovalec dr. Drago Štoka, ki se je spomnil pokojnika kot zvestega in pogumnega borca proti fašizmu in za slovenske narodne pravice ter ga postavil mlademu rodu za vzgled. Pokojni je bil oče bivšega deželnega svetovalca dr. Jožeta Škerka.
Pri obeh pogrebih je šlo za krsto zelo veliko število ljudi. Družinama izrekamo globoko sožalje.
Tabor Slovenske prosvete
Ob priliki dograditve novega prosvetnega doma pri Sv. Ivanu v Trstu bo tabor Slovenske prosvete, kakor smo že javili. Novi dom se nam zdi tako pomemben dosežek v slovenski skupnosti na Tržaškem, da se moramo tisti dan vsi Slovenci strniti ob njem. Mislili smo, da bo to tretjo nedeljo v septembru, toda v delih je nekoliko zastoja, tako da na noben način ne bo mogoče Doma odpreti 15. septembra.
Zato tudi tabor za nekaj nedelj odložimo. Točni datum bomo javili, ko bomo imeli zagotovilo, da bodo dela končana. Prosimo tedaj, da vsi to spremembo blagohotno vzamete na znanje.
Rojan
Zadnjega avgusta je bila v naši cerkvi dvojna poroka. Zvestobo so si obljubili Diomira Pirc in Tine Franceschi ter njegova sestra Martina in Franko Volpi. Obe nevesti sta bili zvesti članici pevskega zbora, vsi štirje pa so pridno sodelovali pri vseh naših prireditvah. V cerkvi je bilo mnogo prijateljev dn znancev, pevski zbor pa je z ubranim petjem spremljal poročni obred. Novoporočencem želimo veliko sreče in božjega blagoslova v skupnem življenju.
Skedenj
Kot smo že omenili, bo v nedeljo 15. t. m. prvi »ex tempore« v Skednju. Naslov umetniškega srečanja je »ščedenske kreh«. S tem naslovom zajamemo vso preteklost in sedanjost Skednja. Vabljeni so vsi slikarji, ne glede na slogovno pripadnost in na kraj stalnega bivanja. Člani žirije bodo svetovno znani in priznani umetniki Lojze Spacal, Marcello Masche-rini, ravnatelj mestnega muzeja dr. Mon-teneri ter tajnik livarne Italsider Claudio Barin. Za nagrajevanje so prispevale razne mestne ustanove, v častnem odboru so zastopane razne osebnosti. Točnejše podatke bomo objavili v posebni izdaji. Za natečaj vlada med škedenjci veliko zanimanje, zato ponovno vabimo k sodelovanju.
Novo središče za ekumenske sestanke
V Rimu grade novo središče za ekumenske sestanke. Pobudo je izvedla skupina znanstvenikov, ki drugače pripadajo različnim veroizpovedim. Središče se bo imenovalo »Synapsis Oikoumenika«. Njegov namen je zbuditi stike in utrditi enotnost o temeljnih točkah Kristusovega nauka. Poglobiti želi študij različnih teženj mišljenja in pospeševati redne tečaje ter študijske sestanke. Društvo bo objavljalo tudi svojo mesečno revijo.
Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta že tri -leta zapored organizira študijske dneve v Dragi pri Trstu. Letos je na njih predvečer povabilo v Finžgarjev dom na Opčine delegate slovenskih katoliških organizacij s Tržaškega, Goriškega in Koroške, da bi razpravljali o povezavi javnega delovanja zamejskih Slovencev na različnih področjih javnega udejstvovanja, škoda, da se razgovorov niso udeležili koroški delegati. Med diskutanti je bil tudi deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka.
V soboto, 31. avgusta je v Dragi odprl študijske dneve predsednik društva prof. Jože Peterlin, nakar je sledila razprava Združena Evropa in Slovenci, ki jo je prispeval dr. Janez Pleterski, višji znanstveni -sodelavec za narodnostno vprašanje v Ljubljani. Koreferenti pa so bili dr. Ludvik Vrtačič z univerze v Freiburgu (Kako gleda na Združeno Evropo Slovenec, ki živi zunaj Slovenije), Feliks J. Bister z Dunaja (Slovenec med vzhodom in zahodom) in dr. Lojze Tul iz Trsta (Združena Evropa in narodna manjšina). Po predavanjih se je razvila debata, ki jo je v imenu društva vodil prof. dr. Maks šah, iz katere je bilo razbrati, da si Slovenci v položaju, v kakršnem se nahajamo danes, nikakor ne smemo delati kakih iluzij. Neki diskutant je pravilno ugotovil, da so partnerji pri vsakršnih pogajanjih države in ne narodi, iz česar jasno sledi, da si moramo Slovenci najprej ostvariti lastno državo ter se šeie potem navduševati in pogajati za združitev Evrope. (Na misel mi prihaja, kar smo že pred desetimi leti kot mladi akademiki oz. srednješolci ugotovili v debatah v Slovenskem kulturnem klubu, da v Združeno Evropo hočemo iti kot Slovenci, ne pa kot Jugoslovani, Italijani, Avstrijci, Madžari ali karsibodi).
V nedeljo zjutraj je za izobražence daroval na prostem sv. mašo mariborski pomožni škof univ. prof. idr. Vekoslav Grmič, ki je v izklesanih besedah podal nedeljsko pridigo. Dopoldne je g. škof najprej predaval o dialogu Cerkve s svetom in nato še o genezi sodobnega ateizma, škofove misli so bile na izredni višini ter so bili nakazani problemi izpeljani do dna. Mladi in tako sposobni slovenski škof, pri tem pa po človeško skromen, je pustil pri slovenskih izobražencih neizbrisen vtis.
Popoldansko razglabljanje o problemu izseljeništva pri malem narodu je začel
direktor geografskega inštituta univerze v Ljubljani prof. dr. Vladimir Klemenčič. O izseljevanju v zamejstvu pa so podali koreferate prof. dr. Valentin Inzko za Koroško, Izidor Predan za Beneško Slovenijo, prof. dr. Rado Bednarik za Goriško, Bogo Samsa za Tržaško in Franc Mljač za Kanalsko dolino. Tako referat kot koreferati so bili zanimivi, vendar so včasih slednji prešli okvir problema.
Kot zadnji je nastopil na letošnjih študijskih dneh prof. dr. Alojz Rebula, ki je svoje predavanje Slovenec med domom in svetom posvetil spominu nedavno umrlega prof. Jakoba šolarja. Rebulovo predavanje je upravičeno navdušilo občinstvo.
Letošnji študijski dnevi, ki se jih je udeležilo zelo veliko slovenskih izobražencev iz najrazličnejših krajev in držav, so povsem uspeli. Organizatorjem vse priznanje! Upamo, da bo Društvu slovenskih izobražencev uspelo izdati predavanja in tehtnejše posege tudi v tiskani besedi.
Knjižica »Upanje, ki je v nas“
Kot smo poročali v eni izmed številk našega lista, je Tajništvo za nekristjane v Vatikanu pripravilo posebno knjižico, v kateri je lepo podana vsa vsebina naše vere. Knjižica je prevedena v že nad dvajset jezikov in žanje povsod pohvalo in priznanje, ker je zelo primerna za vse ljudi. Letošnje poletje je izšel tudi slovenski prevod te knjižice z naslovom »Upanje, ki je v nas«. Založilo ga je Katoliško tiskovno društvo v Gorici; prevod pa je oskrbel Roman Rus, uradnik na Tajništvu za nekristjane.
En izvod knjižice je bil poslan v dar sv. očetu, ki se je po namestniku msgr. Benelli-ju takole zahvalil:
Sv. oče je prejel izvod knjižice »Upanje, ki je v nas« v slovenskem jeziku, ki ste mu ga poslali v dar.
Pooblaščen sem, da izrazim globoko hvaležnost sv. očeta, ki v tem vidi znova do-
kaz zvestobe in ljubezni do svete Cerkve in njenega poglavarja.
S prošnjo k Bogu za bogate milosti, pošilja sv. oče vsem sodelavcem pri slovenskem prevodu te knjižice apostolski blagoslov.
Knjižica je izšla v lični obliki in jo dobite v Katoliški knjigami v Gorici ter v knjigarni Fortunat v Trstu in jo lahko naročite pri svojih dušnih pastirjih.
Sto let misijonske družbe
Beli očetje ali kakor jih tudi imenujejo afriški misijonarji so bili ustanovljeni leta 1868 in so mnogo prispevali k pokristjanjenju Afrike. Letos slavi red 100-let-nico svojega obstoja. Lani je imela kongregacija v Rimu svoj generalni kapitelj, na katerem je bila izdelana nova konstitucija reda v skladu s koncilskimi predpisi.
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 8. do 14. septembra 1968
Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Do-kumentarij. 21.00 Smrt prihaja z vzhoda, film. — Drugi: 21.15 Poslednji boj, tv film.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Zima te bo prisilila k vrnitvi, film H. Colpija. — Drugi:
21.15 Aktualnosti. 22.15 Koncert.
Torek: Prvi: 21.00 Marija Stuard, drama,
I. del. — Drugi: 21.15 Mlada Evropa, reportaža.
Sreda: Prvi: 21.00 Odkrivanje Indije, II. nadalj. 22.00 šport ob sredah. — Drugi:
21.15 Dokler traja nevihta, film.
Četrtek: Prvi: 21.00 Poklic zmagovanja
22.00 Serijska oddaja. — Drugi: 21.15 Starati se je treba znati. 22.00 Pestra oddaja.
Petek: Prvi: 21.00 Aktualnosti. 22.00 Igre brez meja. — Drugi: 21.15 Tartarin na Alpah, nadalj.
Sobota: Prvi: 19.35 Verska misel za nedeljo. 21.00 Glasbena oddaja. — Drugi:
21.15 Recital. 22.35 Luisa Samfelice, ponov.
★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 8. do 14. septembra 1968
Nedelja: 9.30 Dobro nedeljo voščino z ansamblom J. Krežeta in Henčkovim ansamblom. 10.45 Disneyev svet - serijski film. 11.35 »Cirkus« - angleški film za otroke. 17.55 Folklorni festival v Kopru -
II. del. 19.10 Saga o Forsytih - angleški serijski film.
Ponedeljek: 17.30 Poljudno znanstveni film »S poti po Mehiki«. 17.55 Po Sloveniji. 18.25 Slovenščina: Velika začetnica. 19.20 Plošča poletje VII. 20.35 Mati iz Torina -tv drama (RAI). 21.35 Koncert resne glasbe.
Torek: 17.50 Kljukčeve dogodivščine -lutkovna serija. 18.20 Obrežje. 18.45 Filmski mozaik. 19.15 Svet na zaslonu. 20.40 Celovečerni film »Podstrešna soba«. 22.45 Jazz festival.
Sreda: 18.00 Pisani trak. 21.35 Serijski film P. Mason - zadnji.
Četrtek: 17.15 Tiktak: Muca copatarica. 18.00 Po Sloveniji. 18.45 Po sledeh napredka. 20.35 »Pritlikavci«, roman v nadalj.
Petek: 17.55 Buffalo Bill. 18.20 Koncert med slikami. 19.35 Portret pisatelja Franceta Bevka. 20.50 Celoveč. film »Tistega lepega dne«.
Sobota: 15.00 Atletska tekmovanja (prenos iz Nove Gorice (do 17.40). 18.30 Disne-yev svet. 21.40 Osvajalci.
'iimiiniiiiiiiiiimiiiiimiiimniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiimiH
  mn iiiiiimiiiiimiiiiiiiii     umni        ...............................................................................................................................................................................................................................................................................................................................
Spomini na težke čase
Nekega dne pa je taboriščnikom mera Potrpljenja prišla do konca; zbrali so se Pred kuhinjo, začeli razbijati šipe in prevračati kotle s hrano, tako da so se kuharji in kuharice naglo razbežali na vse strani. Nato pa so vsi demonstranti odšli Pred barako, kjer je stanoval njih župnik Jožef Kos. Ta se je k sreči pravočasno umaknil v drugo barako. Ce bi ga bili razjarjeni vaščani tedaj dobili v svoje roke, bi ga menda s kamenjem končali kot Judje sv. Štefana. Tako pa so si dali duška s tem, da so vpili zoper njega, razbijali so po vratih barake in mu grozili s smrtjo.
Kako je moglo priti do tega nekulturnega izbruha sovraštva do lastnega dušnega pastirja? Opravičiti se ga da težko, razumeti pa kar, saj je bil župnik Kos dejansko tisti, ki je naše ljudi, seveda z dobrim namenom, pripeljal v taborišče Steinklamm.
Začelo se je takole. Kot sem že omenila,
so oblasti naše ljudi, ko smo prišli v Avstrijo, najprej razmestile po kmetih v okolici mesta St. Polten 60 km zahodno od Dunaja. Kmetje so nas toplo sprejeli in s hrano smo bili dobro preskrbljeni. Edina neprijetna zadeva je bila, da so bile naše družine močno razbite. Ljudje sami so to večkrat potožili župniku Kosu, ko jih je po kmetih obiskoval. Tako je prišla župniku misel, da bi svoje farane zopet združil vse na enem kraju. Matere so njegovo zamisel z navdušenjem podprle, češ spet bomo imeli skupno sveto mašo pa tudi šolo v svojem jeziku. Oblasti so nato na župnikovo prošnjo določile za brestovske vaščane taborišče Steinklamm. Seveda se župniku še sanjalo ni, kakšne razmere vladajo v tem taborišču. Ce bi bil vedel zanje, bi bil on gotovo prvi, ki bi se tej nastanitvi uprl. Tako pa se mu je zgodijo kakor Mojzesu, ko je izpeljal svoje ljudstvo iz Egipta: Judom sc je tožilo po loncih polnih čebule in mesu in so zato sredi puščave zoper svojega vodnika godrnjali, naši ljudje pa so se sredi bede v Steinklammu spominjali prijetnih dni na kmetih okrog St. Poltma in
ponavljali venomer: »Le zakaj nas je speljal z dobrega na slabo?«
Seveda je župnik Kos ob vsem tem sam neizmerno trpel. V čast mu je treba šteti, da svojih ovčic ni pustil samih, temveč jih je ves čas spremljal na njihovem križevem potu, ki jim ga je nehote in dobronamerno povzročil. V tistih dneh taboriščnega upora in protesta zoper župnika je nastala pesnitev, ki je imela 24 kitic in od katerih tri so se nanašale tudi na nesrečnega župnika.
Pesem je sestavil mož iz naše vasi, ki je imel nekaj študija za seboj in bil precej nadarjen. Tudi njemu je umrlo več otrok v taborišču. Svojemu ogorčenju je dal duška z verzi, v katerih je opisal vso trnjevo begunsko pot naših ljudi. Pokojnega župnika Kosa je ovekovečil takole :
Vlada z nami dobra bila, vse na kmete razdelila, nam podporo je poslala, srca so se vzradovala!
A raztrgane družine rade združene bi bile;
žene so na glas prosile, da bi rade skup molile.
Uslišane so prošnje bile; pa je bilo škoda take sile.
Prišel je župnik Kos, med nas vtaknil je svoj nos, in spet spravil nas na voz.
STVARI SE OBRAČAJO NA BOLJE
Po tistih hudih dneh množičnega umiranja naših otrok in temu sledečemu uporu brestovskih vaščanov so se oblasti le zdrznile in spoznale, da se z ljudmi ne more ravnati kot z brezumno živino. Hrana je postala nekoliko boljša, a kar je bilo glavno, smeli smo zapuščati taborišče ter obiskovati bližnja naselja. Nekaj malo moških, ki simo jih imeli med seboj, je celo večkrat šlo čez dan na Dunaj; taboriščna pravila so zahtevala le, da so bili na noč spet doma. Svoboda gibanja, čeprav omejena, je na nas zelo dobro in pomirjevalno vplivala. Postali smo bolj veseli in bodočnost se nam ni zdela več tako temna.
Kdor je imel kaj denarja, je večkrat
skočil v mestece Kirohenberg in si tam kaj kupil ali privoščil. V kraju je bil tudi ženski samostan, katerega prednica je razumela slovensko. Večkrat sem se s tremi sovrstnicami (vse smo bile stare od 14 do 18 let) ustavila na teh samostanskih vratih. Prednica nas je vedno prijazno sprejela, se zanimala za naše potrebe in tolažila. Ohranila sem jo v hvaležnem spominu.
V samem taborišču pa se kar nismo mogli privaditi bivanju. Barake so bile umazane, v njih pa strpanih po deset do petnajst družin. Vsaka baraka je imela po enega starešino, ki je skrbel za red in držal zvezo s taboriščnim vodstvom. On je hodil po hrano v kuhinjo in jo nato delil družinam.
Celih devet mesecev smo preživeli v tem kraju. Veselja smo doživeli malo, gorja premnogo. Končno je prišla vest, da je tudi za nas Slovence nared bolj udobno taborišče v Brucku. Spet je bilo treba pripraviti prtljago in spet iti na pot, tudi tokrat skozi Dunaj.
(Prihodnjič naprej)
K
Goriški občinski svet obsodil
■v
vojaško zasedbo Češkoslovaške
V ponedeljek zvečer 26. avgusta je gori-ški občinski svet razpravljal tudi o zadevi 'vdora sovjetskih, ogrskih, bolgarskih, poljskih in vzhodnonemških vojaških sil na Češkoslovaško.
Slovenski izvoljeni predstavniki (dr. Sfiligoj, prof. Bratuž in prof. B-ratina) so se že vnaprej sporazumeli glede stališča, ki naj ga pri stvari zavzamejo in tako Je dr. Sfiligoj kot načelnik skupine odločno obsodil vsako vmešavanje komunističnih članic varšavskega pakta v notranje zadeve samostojne češkoslovaške socialistične republike, zlasti še celo z vojaškim posegom, ki nima primera v zgodovini. Pripomnil je, da so nacifašisti napadali samostojne države pod pretvezo iskanja življenjskega prostora, zdaj pa sile sovjetskega sklopa napadajo miroljubne države in jim z orožjem vsiljujejo vlado, življenje in mišljenje trdega komunističnega režima, kar pomeni kršitev suverenosti samostojne socialistične države, katere vodilni organi so pod pritiskom razmer, težkih izkušenj in splošne stoodstotne ljudske volje začrtali novo pot v življenje na temelju in podlagi humanizacije preostrih nečloveških pogojev komunističnega kolektivističnega režimskega sistema. V polemiki s komunističnim svetovalcem je dr. Sfiligoj dejal, da ni res, da so komunisti opustili totalitaristični sistem vladanja, kajti po-
SLOVENSKO KAT. PROSV. DRUŠTVO »FRANČIŠEK B. SEDEJ« ŠTEVERJAN
vabi na gostovanje dramske skupine iz Češnjice v Bohinju, ki bo v soboto, dne 7. septembra ob 21. uri v Kat. domu v Gorici. Gori omenjena dramska skupina nam bo predstavila dramo Arthurja Miillerja
VSI MOJI SINOVI
Med odmori bo igral ansambel štever-janskega katoliškega prosvetnega društva »Jana«, ki bo izvajal narodne slovenske ter modeme pesmi. Vsi toplo vabljeni.
Spomenik na grobu pokojnega duhovnika J. Vidmarja na Otlici
V nedeljo, 15. septembra popoldne ob treh bo blagoslov Marijinega kipa na grobu pok. g. Vidmarja; sledi skupni obisk rojstne hiše; vpišite se v knjigarni Fortu-nato v Trstu do 9. septembra zvečer; stroški za vožnjo 1.300 lir; odhod avtobusov s trga Coroneo-Ulpiani ob 12.30; vzemite s seboj osebne dokumente. V Trstu se lahko vpišete tudi udeleženci iz raznih vasi; glavno je, da ne zamudite odhoda (Openci odpotujejo že zjutraj); za vse prijavljene v Trstu odhod ob 12.30; skupino iz Trsta spremlja več duhovnikov. Vabimo, vpišite se pravočasno. Doslej se je že prijavilo okrog 300 udeležencev.
Vpisovanje v slovenske osnovne šole v Gorici se bo vršilo od 23. do 28. septembra.
Urad Slovenskega ljudskega gibanja v ul. Donizetti 3/1. nadstropje v Trstu
je odprt za najrazličnejše informacije vsak dan, razen sobote in nedelje, od 8. do 12. ure
vsod, kjer vlada ena sama stranka, tam je doma totalitaristična vlada.
Sovjeti pa so že tik po jaltskih dogovorih pokazali, da se danih obljub ne bodo držali. Tako so Poljakom spretno in nasilno vsilili vlado komunističnih elementov. Ravno tako so v Romuniji nasilno razpustili koalicijsko vlado in jo nadomestili s čisto komunistično.
Dr. Sfiligoj je izvajal nadalje, da po nekdanjih nacionalističnih vojnah uvajajo zdaj kremeljski mogotci ideološko vojno. V obeh primerih gre za nasilje, ki ga je človeštvo več kot sito. In ker se je komunistični svetovalec skliceval na dvajset milijonov ruskih žrtev v drugi svetovni vojni, je dr. Sfiligoj dejal, da bi ravno spomin na te žrtve moral svetovati sovjetskim mogotcem spoštovanje Češkoslovaške, ki je bila prva žrtev nacifašističnega nasilja.
Sovjetski mogotci opravičujejo svoj nastop z izgovorom, da bi sicer novi red, ki so si ga čehoslovaki zamislili, ogrožal vse države varšavskega pakta. V resnici gre za udušitev dobre vodje vsega češkoslovaškega ljudstva, da vlada odpravi stalinizem, strah in teroristično preganjanje ter uvede demokratični sistem življenja, ne da bi izstopila iz varšavskega pakta in opustila socialistično gospodarsko im socialno politiko.
Če bi morale ravnati, kakor ravnajo sile sovjetskega sklopa, bi zdaj lahko nastopile tudi članice NATO zahodno-vojaške zveze in to z izgovorom, da položaj, ki ga je zasedba Češkoslovaške ustvarila, ogroža njihovo varnost in obstoj.
Govornik je še izrazil občudovanje in priznanje vsemu češkoslovaškemu ljudstvu, ki se enodušno odločno upira oboroženi zasedbi svoje domovine, ne da bi pri tem rabilo orožja.
Ves svet občuduje to visoko omiko češkoslovaškega ljudstva, ki ustavlja tanke z besedo in prepričuje sovjetske vojake, da jih ni bilo treba. Z glasnim enodušnim izpričevanjem ljubezni do svoje domovine se to ljudstvo bori proti tujcu, ki ga ni klicalo in ki ga ne -mara.
Vojaška zasedba češkoslovaške torej ni bila potrebna, je dejal dr. Sfiligoj in pripomnil, da bi bili morali vsaj vzhodnonemške vojake pustiti doma, saj gre vsekakor za potomce napadalcev iz leta 1939. Ravmo tako bi se strašne napake tega vojaškega pohoda morali zavedati Poljaki in tudi raje ostati doma.
Pred zaključkom seje so skupine leve sredine, torej tudi naši svetovalci, predložili skupno resolucijo, ki obsoja zasedbo češkoslovaške, zahteva umik zasedbenih sil, izraža občudovanje in solidarnost s češkoslovaškim ljudstvom in željo, da bi v Evropi zavladal mir. To resolucijo je svet potrdil z večino glasov.
Ob gostovanju Bohinjcev v Gorici
Kakor je bilo napovedano, bodo v soboto prišli gostovat v Katoliški dom v Gorico Bohinjci iz Češnjice na povabilo katoliškega prosvetnega društva »Sedej« iz Šte-verjana. čeprav to zadeva končno le dve slovenski vasi kot sta Števerjan (saj se bo gostovanje vršilo v Gorici, ker nimamo v Števerjanu primernega prostora) in Češnjico v Bohinju, iz katere je dramska skupina, vendar je to gostovanje vsem Slovencem na Goriškem zelo drago. Prav je, da naša društva navezujejo prijateljske stike z društvi iz matične domovine, da se tako bolje spoznamo in da domovina začuti, da tu še žive Slovenci, ki taki hočejo tudi ostati. Ko smo mi gostovali v Sloveniji, smo dostikrat naleteli na izredno začudenje, odkod da smo, ko tako lepo govorimo slovensko. Marsikdo nas miti doma ne pozna. Upamo torej, da bo tudi občinstvo razumelo pomen tega obiska in podprlo naše prizadevanje v tem smislu ter da se bo v soboto polnoštevilno odzvalo vabilu števarjanskega društva.
20. Marijanski sliod na Opčinah
V NEDELJO, 8. SEPTEMBRA 1968
Zberimo se vsi ljudje, ki smo lačni in žejni dobrote, miru, ljubezni in pravičnosti, pri najmilejšem človeku — Mariji, da si od Nje izprosimo vseh teh dobrot zase, za naše družine, za ves svet, zlasti še za lačne, bolne in trpeče, preganjane in razdvojene.
SPORED
Ob 15.30 Marijine pesmi - Darovanje okrog oltarja za stroške procesije
Ob 16.— Odhod procesije iz cerkve s kipom fatimske Matere božje; vodi tržaški g. nadškof nato Sveta maša na prostem ( »Brdina«); mašuje gospod nadškofov vikar; govori znani misijonar in pridigar P. Edi Boehrn D. J. iz Borovnice Po procesiji: Prenos kipa v cerkev - Darovanje (za zamudnike) - Koncert godbe na pihala s Proseka.
Red v procesiji: križ, otroci in šolska mladina, Marijine družbe, dekleta, fantje, skavtinje, skavti, godba, možje, narodne noše (dekleta in fantje), strežniki, duhovniki, Marijin kip, kanoniki, g. nadškof s spremstvom, cerkveni pevci, žene in drugi.
Navodila in prošnje: Deklice, dekleta in žene, prinesite s seboj v procesijo šopek cvetja! Med sv. mašo bomo vsii molili in peli iz knjižice »Naša daritev«, ki jo prinesite s seboj. Matere, pripeljite s seboj svoje otročiče!
MOLITEV — POKORA — MEDSEBOJNA LJUBEZEN naj nas vedno bolj združujejo v eno krščansko družino!
Pridi tudi Ti in še druge povabi. Na gotovo svidenje!
SLOVENSKI DUHOVNIKI
DAROVI:
Msgr. L. Salvadori, Trst: za Katoliški glas 5.000; za Marijanišče na Opčinah 5.000; za Slomškov dom 5.000; za Katoliški dom v Škednju 5.000; za rojanski Marijin dom 5.000; za svetoivanski Marijin dom 5.000. Zlatomašniku msgr. Salva-doriju se vsi toplo zahvaljujejo in mu želijo še mnogo plodovitih let v vinogradu Gospodovem.
Za Katoliški dom: N. N. 1.000; N. N. 1.000;	N. N.	1.000;	N.	N.	1.000;	N.	N.
2.000;	N. N.	1.000;	N.	N.	1.000;	N.	N.
1.000; N. N. 2.000; Bremec Štefanija; 2.000 Mar. družba	20.000;	N.	N.	2.000;	N.	N.
10.000; B. Š. 1.000; V. J. 5.000; N. N. 5.000; N. N. 5.000;	N. N.	20.000;	U. Z.	3.000;
N. N. 10.000 lir.
Za Katoliški glas: Bogataj Luigia-Came-rino, v spomin pokojnega Mirka 5.000 lir.
Za škedenjski dom v avgustu: Skupni prispevki 40.450; družina Hlača 2.000; N. N. 2.000; N. N. 5.500; Ota Marija 5.000; družina Ciacchi 2.000; N. N. 10.000; gospa Giorgia Sancin ob obletnici smrti pokojnega moža Libera namesto cvetja na grob 10.000; vsaka po 1.000 lir so darovale Šuman, Miklavčič, Gulič, Opara, Šuman.
Za Finžgarjev dom na Opčinah: v počastitev spomina dr. Edvarda Križniča družina Podobnik-Marotti 10.000; Vremec Guido in Francka 3.000; Tavčar Riko 1.500; družina Sosič Nusdorfer 10.000; Angel in Emilija Vremec, Opčine, 5.000 lir.
Za Marijanišče: Inž. Sosič iz Opčin ob priliki pogreba dr. Križniča namesto cvetja 10.000 lir; Milči Origoni in Albin namesto cvetja na grob dr. Križniču 10.000 lir; družina Sosič-Repinc iz Opčin namesto cvetja na grob dr. Edku Križniču 10.000 lir; N. N. iz Trsta 2.000 lir.
Za Marijin dom v ul. Risorta, Trst: v blag spomin na pokojno sestro Matildj daruje brat Karel Trošt 50.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, pokojnim pa daj večni pokoj!
ZA KMETOVALCE
OBVESTILA
Kvatrnica na Mirenskem Gradu
V soboto, 21. septembra (po jugoslovanskem času): ob 19.30 sveta maša, procesija z lučkami, spovedovanje romarjev.
V nedeljo, 22. septembra. Sv. maše: ob 6. uri tiha, ob 7. uri z govorom, ob 8. uri tiha, ob 10. uri slovesna z govorom, ob 16. uri s petjem združenih pevskih zborov, govor in sveti blagoslov.
Pri sv. mašah z govorom darovanje okrog oltarja za cerkev.
Vpisovanje na državno učiteljišče »Anton Martin Slomšek« v Trstu se je začelo. Trajalo ibo do 25. septembra. Uradne ure so vsak dan od 9. do 12.
RADIČ
TRST A
Kritika socialnih razmer še ni komunizem
»Razrrtere v naših predmestnih četrtih so slabše kot v nekdanjih koncentracijskih taboriščih,« je nedavno dejal nadškof mesta Bolivar v Venezueli msgr. Cri-santo Mata Cova. Mesto ima 270.000 prebivalcev, a večina delavstva živi v človeka nevrednih razmerah. Opozarjati na socialne krivice še ni noben komunizem kot bi nekateri radi tako ravnanje označili.
Še za napredek kmetijstva
Razvoj sodobnega kmetijstva zahteva od kmeta vedno več strokovnega znanja. Pojavljajo se novi stroji, kemična sredstva, oprema in orodja in treba je vedeti, kako se jih uporablja. Vsak kmet stremi za tem, da poveča dohodke svojega posestva in zagotovi svoji družini višjo življenjsko raven. Na žalost pa se pogosto zgodi, da kmečki človek ne zna izrabiti novih možnosti, ker ni dovolj strokovno podkovan. Izkušnje očeta in deda ne zadostujejo več. Potrebno je novo znanje. Kmetijske šole, tečaji in predavanja skušajo nekako izpolniti to vrzel. Vendar njih trud ne zadostuje. Vilada je nedavno sprejela ukrep, ki prinaša kmetom zanimivo novost v pogledu hitrejšega prilagajanja novim razmeram. Določila je podpore tistim kmetom, ki bi združeni hoteli zaupati vodstvo svojega posestva kmetijskemu strokovnjaku. Tako si npr. skupina kmetovalcev lahko vzame strokovnjaka s srednjo ali višjo kmetijsko šolo, ki naj hi vodil upravo njihovih posestev in jim pomagal tudi v tehničnem delu. V takem primeru bo država krila potrebne stroške do 75 % za največ tri leta.
Poleg tega je vlada namenila posebne študijske podpore v znesku enega milijona lir na leto diplomiranim agronomom ali kmetijskim izvedencem s končano srednjo šolo, če se želijo izpopolniti v svoji stroki in predvsem v upravljanju kmečkih posestev. Razpisano je 150 podpor na leto za dobo 1968-69-70. Podpora velja samo za eno leto, lahko pa je obnovljena tudi za drugo leto. Ta ugodnost velja le za mlajše strokovnjake in sicer v dobi prvih 'treh let po končani diplomi. Praktično se bodo štipendisti izpopolnjevali na primernih javnih ali zasebnih posestvih. Prošnje za omenjeno podporo sprejemajo pristojna kmetijska nadzomištva.
Isti zakon dovoljuje podelitev posojila z 1 % obrestmi in odplačilom v 40 letih tistim diplomiranim agronomom in kmetijskim izvedencem, ki bi hoteli nakupiti zemljišča za ustanovitev vzornega kmetijskega posestva. Kmetijsko nadzomištva lahko v takem primeru zahteva, da bo posestvo služilo tudi v poskusne namene, za praktično prikazovanje in strokovni pouk tamkajšnjih kmetovalcev pod vodstvom kmetijskega nadzomištva.
Inž. Janko Košir
Spored od 8. do 14. septembra 1968
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih). 8 13
11.30 (samo ob delavnikih). 13 15. 14.15.
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob de
lavnikih)
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerlcvč v Rojanu. 10.00 Faithov godalni orkester.
11.15 »Okno v svet narave«, niz dramatičnih zgodb. (4) »Blatno jezero«. 12.00 Nabožn® glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Za vs2’ kogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 14.45 Glasba iz vsega sveta. 15.55 Viola: »Okoli sveta«. Drama v treh dejanjih. 17.30 Vfr bilo na ples. 18.30 Iz pesniških gajev: Jeza: »Sedar Senghor«. 18,45 Orkester pripove duje. 19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Mošk' zbor »Slava Klavora« iz Maribora. 21-® Operetne melodije. 21.35 Sodobna glasba-
Ponedeljek: 11.35 Šopek slovenskih p? smi. 12.10 »Poletna srečanja«. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 18.00 Pesmi v G* gliardovi predelavi. 18.30 Iz Dvorakoveg* in Casellovega opusa. 19.30 Vodeb: S Pl#' nikom po Italiji (11) »O Prusih in Micltf langelu«. 20.50 Zgodbe prve svetovne voj' ne: Meško: »Zadnja ura Matije Prosena'1 21.55 Tamburaški ansambli.
Torek: 11.35 šopek slovenskih pesirf’
12.00 Iz slovenske folklore: Rehar: »Krst bomuo jemeli«. 12.30 Za vsakogar nekaj'
13.30 Glasba po željah. 17.20 Jež: »Ital*' janščina po radiu«. 19.10 Lovrečič: »Ploš& za vas«. 20.30 Verdi: »Don Carlos«, opel* v petih dejanjih.
Sreda: 11.35 Šopek slovenskih pesi#
12.00 Trobentač Candoli. 12.10 Kalan: »B menek s poslušavkami«. 12.20 Za vsakogi* nekaj. 18.30 Kumer: »Ljudske pesmi«. 19.® Lupine: »Higiena in zdravje«. 19.20 Ra* kuštrane pesmi. 20.30 Simfonični koncert
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pes it"'
13.30 Glasba po željah. 17.20 Jež: »ItalH janščina po radiu«. 18.00 Zbor »M. File j« 12 Gorice. 19.10 Otroci na počitnicah. 19.3® Priljubljene melodije. 20.30 Hey: »Poročil0
0 poroki«. Radijska igra. 21.50 Renesančn® kompozicije izvaja Cappella Monacensi5'
Petek: 11.35 Šopek slovenskih pes n11, 12.10 Penko: »Gospodinja nakupuje«. 12'-Za vsakogar nekaj. 18.00 »Beri, beri rof marin zeleni«. 18.30 Skladbe za pihol^ kvintet. 19.20 Priljubljene melodije. 20fi Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesfl11
12.00 Na električne orgle igra Gregor. 12-1® »Iz beležnice fotoreporterja Magajne«. 12-2® Za vsakogar nekaj. 17.40 Otrokov prar
1 j ioni svet: H. C. Andersen: »Poslednje sa-nje starega hrasta«. 18.00 Ljudske pesmi \ Pregljevi priredbi. 19.10 »Poletna srečanja*'
20.30 Tene v Italiji. 20.45 Gogolj: Tara5 Bulba (7) »Bulbova smrt«. 21.15 Za p1* jeten konec tedna.
Le
II
F
No
Pri
vst
Uri
6o<
tez
nili
Tit
ten
o
Pol
J
lac
Pri
stv
dil
stv
194
•ju
Ob
cei
#o
str
sk:
!r;
Mi
v
bil
Zle
trgovski L. 70, osmrtnice L. 100, več davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močfl^ Tiska tiskarna Budin v Gorici
tzdaia Katoliško tiskovno društvo
V vzgojnem zavodu
MARIJANIŠČE
na Opčinah - Tel. 22 11 13
se vzgajajo in pripravljajo na življenje slovenski fantje, ki obiskujejo slovenske šole na Opčinah in v Trstu. Dobrn. krščanska vzgoja je najboljša dota, «■> jo starši morejo dati otrokom. Zato pohitite z vpisom!
Življenje in vera
V založbi ljubljanskih »Knjižic« je izšla večja knjiga z naslovom »ŽIVLJENJE IN VERA«, spisal Fr. Mihelčič SDB. Splošna sodba je: v vsem pokoncilskem času je to najboljši modemi pripomoček za splošno znanje histvenih koncilskih navodil in nasvetov. Knjiga je namenjena vsem vzgojiteljem in dijaštvu višjih šol. Vzemi, beri! V Trstu je na razpolago v knjigarni Fortunato, v Gorici v Katoliški knjigarni. Cena 600 lir. Zelo priporočamo.
NAZNANILO IN ZAHVALA
Z žalostjo v srcu naznanjam, da je dne 25. avgusta 1968 umrla moja mama
MARJETA SIMERDELJ
v starosti 86 let. Rojena je bila 13. julija 1882 v Knežaku pri Ilirski Bistrici. V Kanado je prišla leta 1954. Pokopana je bila 28. avgusta 1968 iz slovenske cerkve sv. Vladimirja v Montrealu na pokopališče Mount Royal.
Hvala vsem tistim, ki ste jo spremili na zadnji poti in darovali za cvetje in sv. maše. Posebna zahvala g. župniku za tolažilne besede in molitve v pogrebnem zavodu.
Pokojna zapušča sina Stanka v Montrealu, nečake v Torontu in domovini.
Oh usoda zagoneta, kak zaklad si mi ugrabila, kar bilo mi je najdražje, si v temni grob zakrila.
Žalujoči sin Stanko
Montreal, 30. avgusta 1968