N aše izhodišče je bilo mesto Agadir, ki leži ob izlivu reke Souss v Atlantski ocean. To je sodobno, dinamično in hitro rastoče 
mesto, ki je v zadnjem desetletju skoraj podvojilo 
število prebivalcev. Danes jih šteje več kot 600.000. 
Med 17. in 19. stoletjem je bil Agadir, v Evropi znan 
kot Santa Cruz de Berbera, eno najpomembnejših 
pristanišč v tem delu Afrike. Trgovino so obvlado-
vali najprej Francozi, nato pa Nizozemci in Angleži. 
Glavno uvozno blago je bilo orožje in tkanine, 
izvozno pa sladkor, vosek, baker, koža in usnje. Iz 
ORINTOLOŠKI POTOPIS
DOLINA REKE SOUSS 
V OSREDNJEM 
MAROKU 
// Franc Janžekovič, Cătălin-Răzvan Stanciu, Boris Kryštufek
Polpuščavsko in gosto poseljeno pokrajino smo obiskali 
septembra 2016 z namenom preveriti pojavljanje in 
razširjenost ščetinaste veverice (Euxerus erythropus). Na 
severozahodu Afrike v dolini reke Souss med Agadirjem in 
Taroudantom živi edina palearktična populacija te veverice, 
ki je v podsaharski Afriki sicer pogosta in splošno razširjena. 
Življenjsko okolje veverice je omejeno na peščena tla in prst, 
kjer izkoplje rove s premerom okrog 10 cm. V Maroku živi 
tudi sorodna vrsta, atlaška veverica (Atlantoxerus getulus), 
ki naseljuje skalnato podlago, zavetje pa najde med skalami. 
Ob intenzivnem popisovanju, ki je trajalo sedem delovnih 
dni, smo poleg obeh vrst veveric popisali tudi ptičjo favno.
Površina: 710.850 km2
Št. prebivalcev: 33,8 milijona
Št. ptic: 454 vrst,  
okrog 300 vrst gnezdilcev
Št. narodnih parkov: 11
Agadirja so v evropske menažerije in muzeje po-
tovale tudi eksotične živali. Nekatere izmed njih, 
vključno z atlaško veverico, je flamski slikar Jan 
Brueghel starejši (1568–1625) videl v menažeriji 
nadvojvode Alberta Avstrijskega in njegove žene 
Isabelle v Bruslju. Upodobil jo je na sliki »Vstop 
živali v Noetovo barko«. Agadir je tako tipsko naha-
jališče atlaške veverice.
POLJEDELSTVO IN ARGAN
Dolina reke Souss je polpuščavska, vendar rodo-
vitna pokrajina, kjer v ogromnih rastlinjakih gojijo 
banane, jabolka, korenje, čebulo in drugo sadje in 
vrtnine. Poljedelstvo je seveda mogoče ob izdat-
nem namakanju. Svojevrsten pečat krajini dajejo 
arganova drevesa (Argania spinosa). Vrsta je ende-
mična na prepereli apnenčasti podlagi v tej dolini, 
kultivirana pa je tudi v drugih območjih Maroka. 
Prenese temperature do 50 oC. Čeprav drevesa 
rastejo daleč drugo od drugega in ne oblikujejo 
strnjenih drevesnih krošenj, Marokanci govorijo o 
arganovem gozdu. Iz semen stiskajo arganovo olje, 
ki je priznano v kulinariki in kozmetiki.
Polpuščavsko podeželje v dolini Souss
foto: Cătălin-Răzvan Stanciu
OAZNA GRLICA (Streptopelia senegalensis)
foto: Cătălin-Răzvan Stanciu
Severni 
atlantski 
ocean
Mediteransko m.
Zah. Sahara
Alžirija
G
O
R
O
VJ
E 
A
TL
A
S
Španija
Svet ptic 01, april 201710
Dolina reke Souss v osrednjem Maroku povezuje Atlantik s Saharo. 
Pokrajina je polpuščavska, v njej pa so našli zadnje varno gnezdišče 
klavžarji (Geronticus eremita), kritično ogrožena vrsta ptice na robu 
izumrtja. Zaradi prehoda oceanskega k puščavskemu podnebju je vrstni 
obrat ptičev hiter, morske vrste ptic hitro zamenjajo puščavske.
STIK PALEARKTISA  
IN AFROTROPISA
Po zoogeografski delitvi sveta sodi območje 
severne Afrike v Palearktično regijo, preostali 
del celine pa v Afrotropsko območje. V Maroku 
se prepletata ornitofavni obeh regij, saj je precej 
vrst afrotropskega izvora. Najpogostejši vrsti 
v dolini Souss sta čopasti (Galerida cristata) in 
španski škrjanec (G. theklae), ki smo ju srečevali 
na vsakem koraku. Prav tako smo povsod slišali 
ščebetanje čebelarjev (Merops apiaster). Prlivk 
(Burhinus oedicnemus) v puščavskem okolju nismo 
pričakovali. Tega pobrežnika smo v Evropi vajeni 
opazovati ob vodi, v dolini Souss pa smo pogosto 
videvali skupine več živali v senci arganovih 
dreves v polpuščavskem okolju.
Ob naseljih z značilnimi hišami z ravnimi stre-
hami v obliki kock in obdanimi z visokimi zida-
nimi ograjami, ki se nadaljujejo v neprehodne 
žive meje iz opuncije in bodičastega grmovja, 
smo opazovali dve vrsti lastovk: kmečko 
(Hirundo rustica) in rdečo lastovko (Cecropis 
EVRAZIJSKA PRLIVKA  
(Burhinus oedicnemus)
foto: Cătălin-Răzvan Stanciu
Svet ptic 01, april 2017 11
daurica), pa tudi domače vrabce (Passer dome-
sticus), zelence (Chloris chloris) in divje grlice 
(Streptopelia turtur). Pogoste so bile tudi vrste, ki 
jih pri nas ne poznamo, npr. bulbul (Pycnonotus 
barbatus), oazna grlica (Streptopelia senegalensis) 
in črni škorec (Sturnus unicolor). Reka Souss, ki 
oblikuje rodovitno istoimensko dolino, izvira v 
Atlasu in se izliva v Atlantik. Tako predstavlja 
postopnost klimatskih razmer od puščavskih 
na vzhodu do oceanskih na zahodu doline, 
posledica česar je hiter vrstni obrat ptičje 
favne. Na majhnem območju smo opazovali 
vrste, značilne za morsko obalo, npr. vranjeka 
(Phalacrocorax aristotelis) ter rumenonoge (Larus 
michahellis) in rjave galebe (Larus fuscus), vrste 
grmišč, npr. bulbula in žametno penico (Sylvia 
melanocephala), in puščavske vrste, kot sta sa-
harski strnad (Emberiza sahari) in oazna grlica.
ZANIMIVE VRSTE PTIC
afriška kotorna  
(Alectoris barbara),
španski škrjanec  
(Galerida theklae),
rjavoglavi srakoper  
(Lanius senator),
beloglavi kupčar  
(Oenanthe leucopyga), 
žametna penica  
(Sylvia melanocephala),
mali hudournik  
(Apus affinis),
saharski drozgač  
(Turdoides fulva),
mejačica  
(Cercotrichas galactotes),
maroški pogorelček 
(Phoenicurus moussieri),
maghrebška sraka  
(Pica pica mauritanica)
ZADNJE ZATOČIŠČE ZA KLAVŽARJE
V zahodnem Maroku sta ob atlantski obali 
dve zavarovani območji. V Narodnem parku 
Souss-Massa, južno od Agadirja, gnezdi ogrožena 
vrsta ptice – klavžar. Zunaj gnezditvenega obdobja 
se klavžarji včasih premaknejo nekaj deset kilome-
trov severneje v Narodni rezervat Tamri. Na poti 
po obalni cesti od Agadirja do Essaouiri, ki vodi 
skozi ta rezervat, smo imeli izjemno srečo. Prelete-
la nas je jata klavžarjev in pristala pred nami. Ptiči 
so se razkropili in pričeli z intenzivnim iskanjem 
hrane. Z dolgimi kljuni so stikali po razpokah v 
skalnatih tleh in grmičkih ter pobirali in požirali 
manjše grižljaje, med drugim tudi polžje hišice. 
Ljudi so očitno vajeni in kljub naši radovednosti 
in fotografiranju niso kazali posebne previdnosti. 
Seveda nismo silili preblizu. V IUCN-ovem Rdečem 
seznamu ima klavžar zaskrbljujočo oznako kri-
SAHARSKI STRNAD (Emberiza sahari) v glavnem poseda 
po tleh. Zlahka ga prepoznamo po izraziti dvobarvnosti.
foto: Cătălin-Răzvan Stanciu
Seme, plod in vejica drevesa 
ARGAN (Argania spinosa)
foto: Franc Janžekovič
BULBUL  
(Pycnonotus barbatus) 
foto: Cătălin-Răzvan 
Stanciu
MAGHREBŠKA PODVRSTA SRAKE (Pica pica 
mauritanica) z značilno modro liso za očmi
foto: Cătălin-Răzvan Stanciu
ŽAMETNA PENICA  
(Sylvia melanocephala)
foto: Cătălin-Răzvan Stanciu
Svet ptic 01, april 201712
tično ogrožene vrste. Po podatkih organizacije 
BirdLife International je leta 2014 v Maroku gnez-
dilo 115 parov, celotna populacija pa je ocenjena na 
524 osebkov in je stabilna.
ENDEMIČNE VRSTE 
Na severozahodnem robu afriške celine živi 
več endemičnih ptičjih vrst. Najbolj vpadljiva je 
seveda maghrebška sraka (Pica pica mauritanica), 
dejansko podvrsta v Evropi splošno razširjene 
vrste. Podobno kot pri nas tudi maghrebške srake 
živijo skupaj z ljudmi v naseljih, velikanska gnezda 
pa gradijo na arganovih drevesih. Prepoznamo jo 
po kovinsko modri lisi takoj za očmi. Po gorovju 
Atlas sta dobili slovensko ime dve endemični vrsti, 
atlaška žolna (Picus vaillantii) in atlaška penica 
(Sylvia deserticola). Iz družine pogorelčkov ima 
maroški pogorelček (Phoenicurus moussieri), ki je 
prav tako endemična vrsta, podobno ekološko nišo 
kot naša šmarnica (P. ochruros); opazovali smo ga 
na podeželskih stavbah.
POPIS ŠČETINASTE VEVERICE
Preverjanje pojavljanja veveric in ocena velikosti 
njene populacije sta potekala na celotnem območju 
njene domnevne razširjenosti s površino okrog 
170  km2. Neposrednih opazovanj ščetinastih 
veveric nismo zabeležili veliko, saj so se zaradi ne-
zaupljivosti takoj umaknile v zavetje podzemnega 
rova, zato pa je popisovanje njihovih vhodov v 
brloge šlo toliko lažje. Ker je bil popis veveric zato 
dokaj enostaven, smo izkoristili ponujeno pri-
ložnost in opazovali, občudovali in fotografirali 
pester ptičji svet severozahoda afriške celine.
KLAVŽARJI  
(Geronticus eremita) 
med prehranjevanjem 
foto: Cătălin-Răzvan Stanciu
Cătălin Stanciu in Boris Kryštufek sprašujeta domačina, 
ali v njegovem domačem okolju živi ščetinasta veverica, 
ki jo poznajo pod imenom »sinjab«.
foto: Franc Janžekovič
ŠČETINASTA VEVERICA 
(Euxerus erythropus)
foto: Cătălin-Răzvan Stanciu
Svet ptic 01, april 2017 13