NAŠI ZAPISKI.
SOCIALNA REVIJA.
Št. 6. (Junij)
LETO IX.
VSEBINA:
UVODNIK. — DR. H. TUMA: SEKSUELNI PROBLEM.
— ŠTEBI ALOJZIJA: SOCIALIZEM IN MODERNO ŽENSKO GIBANJE. — DR. V. ADLER: RAZMERJE NEMŠKE SOCIALNE DEMOKRACIJE NAPRAM BRATSKIM STRANKAM V AVSTRIJI. — DR. M.: INTELIGENČNI PROBLEM. — PREGLED: IZ ČASO-
- - - PISOV IN REVIJ. — LITERARNI. - - -
UREDNIK IN IZDAJATELJ: Dr. ANT.-DERMOTA V GORICI. -	-	-	LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. -	-	-
V	GORICI 1912.
TISKA : »GORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK.
Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu.
Naročnina: Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno ; za Nemčijo 5 K 80 v., za ostale države 6 K 40 v. — Posamezna številka 42 v.
Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici.
^itatdjen) „^Jašib ^apisl^o^“
uljudiio priporočam svojo knjigoveznico za vsakovrstna naročila v mojo stroko spadajočih del. — Izdelujem tudi vsakemu ukusu ujjajajoče okvirje za podobe i. t. d., ter jamčim za solidno in točno ...... postrežbo po zmernih cenah.........-	-
/\ntoq Zupančič,
knjigovez, Ljubljana, Slomškoua ul. 31.
V	Gorici 17. V. 1912.
Ali naj citiramo znani rek o denunciantih ? Kalkor bi bil citat umesten, netpriliiSen Ibi slovenski politični gospodi ne bil; te gospode se namreč ne prime nič več, če ji očitate kaj hudega. Zakaj bi ji torej očitali?
Nehote se človek ozira po slovenski domovini in oko išče mož, ki smo svoje čase vendarle imelii o njih dobro mnenje. Možje, ki so' imeli veljavno besedo v svoji stranki, ker so imeli močno misel, — kje so danes? Ali njihova beseda nič več ne zaleže, ali so se povsakdanjilii? Ali je ideja res prišla talko ob veljavo in moč, da morajo inteligentni ljudje tekmovati s političnimi kričači in- se posluževati v svojem (političnem delu najpodlejšilh in najiumazamejših sredstev ?
'Nič ne rečemo — ne podcenjujemo tega vsakdanjega kri-čaštva in demagoštva; priznavamo mu celo, da ima nenavadne duševne zmožnosti, s 'kakršnimi Ibi se moglo uvdljaviti celo pri večjem: narodu1, nego je slovenski. Vemo dobro, da svojo duševno potenco izrablja jako spretno, tako da svojega nasprotnika kar najbolj v živo zadene im rani. Toda zaraditega še me cenimo takega političnega dela in nam tudi ne imponira. Nasprotno, z gnusom in: studom se obračamo iproč!
Pa resnično — kje so tisti močni posamezniki, ki so ustvarili organizacijo gospodujoče stranke, ki so ji dali živi jensko silo? V deželi kranjski goslpodarijo Lampe, Pegan, Zajec. Radi bi nas prepričali, da je to gospodarstvo vzorno, — saj1 je tudi — po slabi strani, vsaj v političnem oziru. Človek pa, ki se spominja bol j šili časov in boljšUh mož, vprašuje, Ikaj je z dr. Krekom ? Da bi se bil njegov vpliv v stranki skrčil, ne verujemo. Torej se je le mož sam1 izpremanill, če dopušča — m agar i le molče — da se tako godi v kranjski deželi. Ali »pa se ni niti izpremenil, marveč se je šele
— pokazal? Človeška natura je komplicirana — zakaj naj bi bilo to izključeno? Dejstva, ki' jih vidimo na Slovenskem, se ne dajo utajiti; dr. Krek je še vedno gonilna sila v gospodujoči stranki
— torej mora vedeti za to, kar se godi, in mora tudi za to odgovarjati.
11
Hit
Usodno 'bi ibilo zanj in za stranko, če se je ponižal in stopil na nivo Pegana im Zajca. Ta nivo spravlja stranko ob ugled, ,iz-podkopuje ji pa tudi moč — prav pri korenini. iNam za to ni žal! Priznavamo pa naravnost, da je bila takrat, ko se je stranka borila za politično moč v dežeili, njena politika zasnovana v resnici na široko in na globoko: za naše razmere je bila to velikopotezna politika. Za to je govorilo vztrajno delo in trpljenje, s katerim so premagovali vse ovire, dokler ni prišel »veliki moment« in dokler niso dosegli cilja. A kakšna je ta politika sedaj? Vse kaže, da je veliki moment našel majhne ljudi! Vsaj njilh dela so taka, da jih ne moremo ceniti visoko. Preje so snovalli in izvrševali akcije, sedaj se pa njih politika izčrpava v sekaturah in šikanaih, 'Malenkostni so postali. Maščevalnost jiih je prevzela — strast, ki je le v majlhnih ljudeh. Ideja jim ne zbira in ne združuje veič pristašev — sedaj jiih le še s silo idržijo skupaj. Moč, nasilje so postavili na mesto ideje. Koliko časa more to trajati? Vsaka veriga se obrabi; tudi duševne vezi ne držijo večno. Tiransko je pa geslo : »Oderint, dum metuamt!« A vsem- tiranom so bili še izjpodmaknjeni stoki
—	niti papeži niso mogli delati izjeme.
Moč imajo v deželi, do dna jo 'hočejo izrabiti; že prav. Drugo vprašanje je pa, če je pametno — da ne govorimo po nepotrebnem o pravičnosti pri' klerikalcih — da se hoče ta oblast izkoristiti in utrditi na način, ki se vsem1 poštenim lljudem zdi umazan in nehoneten, in če se v to svrho izrablja tudi prilika, struja, oseba, ki vsled svoje Ibrezpomembnosti in neznatnosti ne bi mogla in smela pri politikih dobiti take važnosti. Konkretno povedano: ali se je bilo vredno mazati z ovaduštvom zaradi sep-temberskih dogodkov iz 1. 1908? Sedaj po štirih letih? Ni bilo, b ogrne!
Najsilbo sodba o teh dogodkih kakršnakoli, mi smo jili obžalovali in ocenili po pravem pomenu že 1. 1908. Takoj takrat smo povedali, da se borno še vsi kesali izaradi tistih demonstracij. In v resnici so bili najbolj zadeti oni, ki so jim pripisovali največji »narodni« pomen. .Mal'o je dogodkov v slovenski politični zgodovini, ki bi bili rodili tako slabe posledice, kakor ti izgredi.
Najsibo pravi namen, ki ga ihočejo klerikalci s to naj novejšo denunciacijo doseči, kakršenkoli, po našem mnenju pač ni bilo vredno da bi se pozabljenemu, odpravljenemu prestanemu narodnemu radikalizmu iznova dajal nekakšen pomen. Politično to gotovo ni bilo! Narodni' radikalizem je bil že utonil v liberalizmu; naj bi bil zgnil ondi! Ravno septemberski dogodki il. 1908. so ti struji največ škodovali: pokazali so, kako je postala prazna in
IM
puhla, nesposobna! Stara stvar je, da demonstracije najbolj škodijo demonstrantom. In človek, ki mu je resne politike mar, izkuša, da se čimpreje povzpne preko takih pojavov.
iNe ibi se spotikali nad najnovejšo klerikalno denunciacijo, če bi mislili, da z njo klerikalci škodujejo. le sami sebi. Talka škoda bi' za nas bite ikorist! Toda ta denunciaeija bo podila slabe posledice za vse javno 'življenje na slovenskem juigu. in ga še bolj zastrupite. Pokazala bo, odkod in kam vodijo tajne niti, po ika-teriih se je uprizoril in dirigiral že marsikakšen dogodek v političnem življenju na avstrijskem' jugu. Naj ibi že bilo, če bi bila v tej motanici stranka cilj; toda stranka je le sredstvo,‘cilj je pa daleč na tujem in nam tuj. A mi sami silimo pod tujčevo peto!
Ali naj bo to smisel slovenske, jugoslovanske politike?
DR. H. TUMA:
Seksuelni problem.
.rv rfN<?r,"
iv.
it-
Ne creator ne creatura mai fu senza amore o naturale o d’ animo.
Dante.
Ljubezen je spolni nagon osredotočen v velikih možganali.
Dr. Forel.
Dr. Forel, ki je spolni problem do sedaj 'najpreglednejše obdelal, nam razvoj seksualnosti s stališča filozofije razvršča tako: 1. Spolni nagon je temeljni nagon vsega živega in ni drugega nego stremljenje prirode, rasti v neizmenno. Zato je človeški spolni nagon neskončno jaičji, nego bi bilo potrebno za narod. Priroda povsod v rastlinstvu in živalstvu trosi semena v neštetih miljar-dah. 2. Zarajanje se pokaže v prirodi v najnižjih vrstah kot spolni nagon brez vsakega simpatičnega čustva, brez vsake ljubezni.
3.	Stopnjujoča vrsta kaže spolno ljubezen, t. j. simpatična čustva, ki so kavzalno nastalla vsled spolne naslade, ter rodbinsko ljubezen, t. j. simpatična čustva materine in otroške ljubezni', ki so se vsled podedovanja prenesla na centralno živčevje obeh soprog.
11*	163
4.	Človeška vrsta v svojem končnem razvoju je prišla do socialne ljubezni, do altruizma.
Biologija nas uči, Ida se spolna razlika pričenja globoko doli pri prvem življenskem gibanju protoplazime. Razvoj življenskih moči je oddelil pri človeku dva spolla, moža in ženo. Oba biolo-gično različna, s svojimi posebnimi funkcijami, katera združena skupaj predstavljata šele polnega človeka. Ako sežemo nazaj, kakor daleč moremo zaslediti nastop spolnega nagona, t. j. stremljenja rasti in množitve, najdemo prvi spolni mik v detume-scenici. Bistvo detumeseence je nabreklost stanic, pri človeku spolnih udov vsled napolnitve semenjaka in jajčnika z mrsjo, s semenom in jajčki .in izločitev teh vsleld mehaničnega trenja nabreklih udov. Vsa sila detumescence je sprva ona, ki nastopa pri izpraznenju žleze. Vsako izpraznenje žleze vzibuja kolikor toliko občutkov sle. Ker je bilo glavno izločanje pri prvotnih živih (bitjih cčredki (ekskrementi) in plodi spolnega organa, zato ste prvotno imeli obe iztočni ni eno in isto izhodišče, 'je imata pri nižjih živalih še danes, pri višjih pa sta se vzp o redila 'drug poleg drugega. Edina sla nižje organiziranih bitij je v detumescenci ter ima svoj višek v trenotku, ko se žleze izpraznijo. Detumescenea nastopi že pri zarajanji potom delitve. S top n uje se pri zarajanju po ločenih spolih v kontrektacijo t. j. spoilmi nagon po tikanju spolnih stanih ali organov. Z diferenciran jem organov, s pomnožitvijo občutkov, razvojem čustev in vzajemnostjo istih potom razpletenega živčevja s svojim središčem v možganih se komtrelktacijo [neizmerno zviša in okrepi. Človek začuti erogene (t. j. burljive) snovi takoj, !ko zapoljejo v krvi. Iiz hrane se že v želodcu jame pripravljati del vsebine za spolne žleze. Die Intensitat der Erregung der kortikalen 5exua>!centren geht in erster Linie von der Einwirkung gewisser ehemischer im Blute kreisender Stoffe aus, idiese sind Urslprung der 'libido. Diese ist beim Ku'ltur-menschen ein allgemeniner Trieib zur Erlangung sexueller 'VVofestgefuhle (Lowenifeld. Muller.)
Oglasi se cepet e c t. j. nemir udov, notranji nemir, islkainje in poželjenje po drugem spolu. Pri srečanju se stopnjuje spolni nagon z otipavanjem, oibjemanjem. Šla tanje, stiskanje je najnižja vrsta konkrektacije. (Pavlina v Školjki začuti na Maksu nizki kon-trektacijski nagon, ko mu božanje nje gole roke vzbudi poželjenje. Dokler jo je z besedo zavračal, ne more mu verjeti, da je ne ijubi. Ko pa se ga oklene in mehanično dotakne, zlburi Maksa, takrat izpozna, da Maks nima ljubezni, ampak le libido, spolno poželjenje takrat nastopi v njej reakcija.) Tudi pri najfculturnejšem človeku
je ostalo šlatanje sredstvo kontrektacije v obliki božanja in preneslo se je kot izraz nespolne ljubezni na mater, deteta in učitelja, Mati boža lasce svojega otroka, učitelj in duhovnik glavico svojega učenca. Tudi živali poznajo celo nežno božanje. Vidimo torej, da je čutni tip v razlličnih svojih oblikah in različno diferenciran bil 'im je še temeljno orodje Ikontrektacije v svrho vzbujanja spolnega poželjenija (libido). Kadar se libido izprositi, preneha kontrektalcijia, da tem silnejše nastopa detumeseenca spolnih organov. Ta je še danes zadnji izvor spolne naslade tudi pri normalnem kulturnem 'človeku, le da jo je pestri razvoj kontrektacije neizmerno poostril. D er Fortptflanzungstrielb beim kultur el len Memsehein ist das Resultat von Oberiegung, Nvabrend der Begattunigstrielb sidh vom Gesehleohtstrieb als Wolluststrieb ablost. Lowenfe!d.
Za tipom stepi v službo kontrektacije vid. Še danes se vname pri mladeniču iin mladenki ljubezen Ob prvem, pogledu. Transce-dentna '.moč pogleda nam tolmači izrek Shakespeara: W;ho ever lov’d tlhat lov’id not at first sigtht? (Kdor je ljubil, ni sploh ljubil ob prvem pogledu?) Seligkeit 'liegt im blossen Anblicke der Ge-liebten. Der Blick ist die Gewisslheit der Liebe. Feuerbach.
Vid je vzbudil močnejši mik spola k spolu. Teloi normalno zgrajeno, ki je kazalo vse značaje vrste, je vabilo nase. To je bila prva lepota, lepote vrste (Gattungsschonheit.) Thomson: Das Gescblecht bestimmt die Plhysiollolgie des garažen Menschen. Das sdhonste Individuum ist jenes, (bei< welc'hem der Gattungs-ka rak ter am reinsten ausigepraigt ist. Lepo je bilo prvemu človeku to, kar je bilo zgrajeno pravilno kakor om, vse drugo je bi lo grdo. Tako je bilo dobro, kar je delal on, in slabo, česar ni znal. Pleme Bakairi ,v Južni Ameriki še danes 'nima izraza za pojem: dobro in slabo, ampalk rabi iza prvo:	»mi«, za drugo »ne mi«.
Nekulturna plemena in tudi še nižji sloji kulturnih narodov mrzijo, česar ne poznajo.
Vid potegne v službo kontrektacije najprej’ razvita spolovi/la in sekundarne organe: ženske grudi, možka brada. Der Begriff der Schonheit bat eiine gesclhlechtiiiche iGrundlage urad fallt zu-sammen mit der Auspragung der sekundaren Geschlechtsmerk-male. R. Miller.
Ta doiba se da zasledovati še na starejših (kulturnih izkop-ninah, ko možev kip kaže izavestno prijemanje spolovila z roko. Še danes je v nižjih slojih ali pri strastnem človeku kontrektacija po tej poti najnavadnejša. V daljšem razvoju postane sredstvo kontrektacije že estetično čustvo harmonije telesnega stasa in
delov telesa, posebno obraza, glave. Pri Ikulturnem človeku normalna kontrektacija obstoja v precenitvi te lepote potoni vida. Sredstvo Ikontrektacije je postalo vse, kar je pristopno čutom' ali kar potom prikrivanja vzbuja fantazijo. Barve, okraski, obleka, nagost, sramežljivost, ljubosumnost, koketerija stopijo- v službo vzbujanja spolnega poiželjenja. Ker fantazija olepša in dviiga podobe, zato je kontrektacija vzbujena po fantaziji češče silnejša od direktnega vida in sredstvo prikrivanja izdatnejše nego razgaljanja.
Doeim je oblika človeškega telesa, stas, zdravje in barva polti in las neposredno ustvaritev prirode, so okraski, obleka tvori prve človeške fantazije in intelekta.
Nagost na selbi, pri neizprijenem človeku ne budi pohotnosti. Lepota je zinak zdravega, porodno razvitega telesa in v zdravem telesu biva zdrav duh. Nagost na sebi ni nič drugega nego- predstava lepega telesa. Resnična lepota vpliva čutno in je od prirode ustvarjena, da vzlbudi v človeku normalno spolno poželjenje. Nago lepo telo mora torej na normalnega človeka vplivati čutno, estetično in ne pehotno. »Die Nacktheit weckt die Begierde nicht, regt nidbt auf, sle ist niicMenn.« Leute. Šele pokrivanje nagosti vsled oblelke, poselbno delno prikrivanje života nagost postavi v intenzivnejšo službo kontrektacijskega nagona.
Prvo stopnjevanje kontrektacijskega nagona preko telesne lepote se javlja pri divjakih kot ibarva in potem okrasek. Ti okraski naj večajo telesne znake in to večanje postane pretiravanje. »iMan adimires and oftem tries to exaggerate whatever eharaeters nature may ha v e given him. In the fashion oi our GAvai dress are see exactly tihe same prineipile and the same de-sire to carry every poimt to an extreme.« (Človek občuduje in često poskuša pretiravati znalke, katere mu je dala priroda ...
V	kroju maše obleke vidimo natančno isto načelo in isto željo, vse tirati do skrajnosti). Danvin, Man. Divjak si veča brado, lase, grudi, zobe itd. Za tem si okrasi lase ali spolovila. Pri mnogih plemenih ženska nima drugega okraska nego okrašeno vrčieo okoli dimelj' in gaz (Hinterbaclken). Poselbno tu se vidi, da je prvo pokrivanje spolnega dela telesa postanek obleke. Obleka je torej čisto erotičnega izvora. Šele pozno v zgodovini k obleki pristopajo tudi utilitarni- interesi kot bran proti vročini in mrazu, sdneu in dežju. »Die Kleidung gieng aus dem Sdhmucke hervor und' hatte urspriinglidh den Zweck, das andere Gesdhledht anzuziehen. (Obleka jc izšla iz okrasja ter je imela prvotno smoter, privlačevati drugi spol.) Reitzenstein. »Allmahilich ist der Sohmudk von
IfiG
dem Korper auf das Kleid iibergegangen. Zuerst bei:m' Mann als Ausdruck seiner Madht unid v on diesem bis heute autf die Firau ... von ilhr auf die Wohriung.« ((Polagoma je prišlo okrasje od telesa na obleko, najprej pri možu kot iizraz njegove moči in od njega na iženo ... od nje na stanovanje.) Wiundt. Etlhik.
Po drugi strani je olblelka nastala vsled sramežljivosti. Obleka sramežljivost povišuje. Sramežljivost prvotno ni nič druzega nego čustvo bojazni in nagon žene (braniti se preld napadom moža, je torej predvsem žensko čustvo ter je prešlo na moža šele potom pcdedovalnosti. Sramežljivost je najvažnejša sekundarna spolna ilastnost žene. Sestavlja se iiz dveh čustev: iz bojazni, vzbujati stud moža in iiz bojazni pred spolnim napadom moža. Kar se ženi zdi grdo in ne vabi moža, pokriva. Pokriva pa tudi iz bojazni pred možem zato, Ikar ga privlačuje. »Soiange sdelh die Frau otae Unterseheidung gab, \var eine Auswabl der Liebe ničht moglidi. Erst nachdem die Sdiamhaftigkeit entstanden war, war diese Auswaihl moglidi urid gereichte der Gattung zium Vorteil.« (Dokler se je žena udajala brez razločevanja, je bila izbera ljubezni nemogoča. Šele ko je nastala sramežljivost, je bila ta izbera mogoča in je pridila vrsti.) Ellen IKey.
Mož s posestjo žene in vsled tekmovanja istega spoiia postane ljubosumen. Čustvo žene, Ida je v moževi (Masti, pod ljubosumnostjo in tekmovanjem moškiih, je tretji izvor olblelke: žena se tujemu možu prikriva. »Eifersuidht entspringt aus dem Kamipf ium Besitz und AusseMiesung des Dritten. Sie entspringt dem: person-lichen Maohtgeifuhl, anldererseits ist sie ein maehtiges Reizmittel fiir das Begelhren und Unheberin der Kleidung.« (Ljubosumnost vznikne ilz boja za posest in izključevanja tretjega, vznilkne iz osebnega čustva moči, po drugi strani pa je mogočno dražilo za poželjenje in ustvariteiljiča obleke.) Reitzenstein.
Ravno na dbleki kot kontrelktacijskem sredstvu se vidi prepletenost vnanje tvarilne in psiihiičnih lastnosti. Kako' je eno brez druzega nemisleno in kalko je eno izvor druzega. Razvoj obleke gre v zgodovini vedno* v smeri erotičnega momenta. Svetska dama se še danes ne 'loči toliko po dragosti njene obleke kakor po načinu in kroju izdelka. Oblači se tako, kar je bolj erotično.. Posebno se vidi erotičen postanelk obleke danes na ženski spodnji obleki. Spodnja obleka praktično pomeni snago života. Pri svet-ski dami pa je spodnja obleka često enako ali bolj razkošna tz vrlino obleko, pri. kateri je vrhna obleka postranska stvar, in vsa erotična privlačnost se osredotočuje na perilo, ki krije grudi in spolovila, na nogavicah in obutali. »Sciftiicke Kleidung, verbunden
mit kokettem Sdhaimgetiihl, ist also die hauptsacbliche Veranlas-sung der phy si sch -s e xn dl 1 e n Liebe.« (Brthka obleka v zvezi s koketno sramežljivostjo je največkrat povod tetesno-spofaii ljubezni.) Reitzenstein. Erotičen moment je ustvaril tudi modo. Želja po premembi in posebnosti je glavni' moment mode na obleki in mode sploh. »Die plotzilich aufsteigende, rasah vorubergehende Art der Gebraudhe aUs absichtlicihe Sdhopfung mit dem weitesrten Spi e l -raum der individuellen Wi'likur ist die Mode.« (Hipno nastopajoč in nagio minevajoč način običajev kot namerjene ustvaritve z najširšim prostoriščem za individluelno samovolje je moda.) Tracht ist die Konstanz der Kleidumg. (Noša je konstantna obleka. Wundt, Ethik. »L’ envie ide p>laire plus que les autres etablit les panures et 1’ envie de plaire plus que soi-mene dtalblit les imodes.« (Želja, dopasti bolj nego drugi ustanavlja okrasje, želja, dopasti bolj kakor lastni život (Ustanavlja mode.) Montesquieu. Zgodovina nam kaže, da je bila ena najtrajnejših načinov obleke, mode, rokoko. Bila je to, iker je izražala Ibdlj nego vsaka druga moda erotičen moment, dvigala je ženske grudi in razpostavljala žensko nogo. Rokoko s svojimi 'lasuljami in ilepotičjem (Sdhminke) je napravil iz žene, mlade in stare, skoraj enake erotične objekte. Vsa (priredba rokokoobleke je vzbujala pohotnost moževo in dvigala spolno vabljivost žene. Z rokoko Ibila je vezana galanterija, katero opisuje iMontesquieu: Le desir generale de .plaire produ it la galanterie qui nest point 1’ amour mais le deliicat, mais le leger, proizvaja galanterijo, ki ni ljubezen, ampak nežna lalhlka vedna mais le peripetuel mensonge de 1’ amour. (Splošna želja dopadati proizvaja galanterijo, ki ni ljubezen, ampalk nežna lahka vedna (laž ljubezni.)
Daši je moda v zadnjem, bistvu produkt kontrektacije, je v svojem poznejšem1 razvoju, v svoji dotiki in zvezi o ostalimi pojavi sožitja izraz civilizacije. Moda stremi zjednačiti po vnanji obliki. La moda e fenomeno umano, e quindi universale, partendo da un gruppo urfbano, tendendo di unifieare ovunque la vita moderna. To je, moda postane splošen isocialen pojav ter prevzema nalogo noše med civiliziranim svetom. (Ferrari.)
iKoketerija ni nič druzega nego obnašanje, ki meri na vzbujanje sjpolnosti. Koketna je lahko obleka, moda, posebno pa kretnje in gibanje telesa. Ker je človeški stas vedno bil kontrektacij-sko sredstvo, radi tega je tudi vsaka žena več ali manj koketna. Tako se izraža očitna koketnost v postavi mediicejske Venere. Koketnost je prirodna ženska lastnost spolne vabljivosti, dasi imenujemo koketnost navadno le nje pretiravanje. Koketerija se
izraža tudi kot potvorjena sramežljivost. Ker ima sramežljivost seksualen pomen, t. j. vabi moža, radi tega se je koketerija tudi nje polastila. Nikdo bolj ne zna kazati ljubke sramežljivosti nego koketka. M-ladina morda nikdar hitreje ne podleže nego pred tako lahnimi sredstvi. Ker ima koketerija fiziologične učinke, t. j. vzbuja in viša spolno naslado, koketerija ostane, 'dokler bodo žene. Kokete rij o najdemo tudi pri divjakih ter celo pri živalih v vabljivem izogibanju samcev. Glavna podlaga kokete rije pa ostane vedno nošnja obleke, ki vzbuja radovednost in pozornost nasprotnega spola.
Nobena stvar talko ne moti fantazije nego sramežljivost. Zato je obleka v zvezi s sramežljivostjo še danes pri kulturnem človeku najmogočnejše kontrektacijsko sredstvo. »Das erotische Scbamgefuhl in seiner Verbindung mit dem Bedecken der Leibes-nacktheit, oder gar nur der engeren erotischen Korperteile, ist das erste spezifische imenschliidhe Phanem en des gesamten Lie-benslelbens in der Natur.« (Ljubezenska sramežljivost, v izvezi s pokrivanjem telesne n a gosti, ali vsaj le spolnih delov, je prvi specifično človeški pojav v celotnem ljubezensikem življenju prirode.) Bolsehe.
Parfumerija je od nekdaj služila kot kontrektacijsko sredstvo in še danes vonj kurtbišč najbolj označuje temeljno funkcijo dišav. Tako mira in kadilo tudi v cerkvi mora služiti za vizburenje čustev in s fiziologične strani tudi dejansko vpliva v erotični smeri na pobožnost. Zgodovinsko raba kadila in dišav v templjih nasto-* pila je takrat, ko je bogoslužba imela erotičen značaj.
Tako imata ples in igra deloma spolni izvor deloma spolne primeske. Ple'S ima namen vsled močnega telesnega gibanja proizvajati ekstatično stanje, katero nastopi iz krvnega nemira pod spalnim nagonom. Pri Grkih in Rimljanih, kakor še danes pri divjakih, ples nastopa ali pri bogočastju ali naravnost pri ljubezenski snubitvi ter služi liki dišava kot kontrektacijsko sredstvo. Pri divjakih često dobimo, da nam ples ne predstavlja nič druzega, nego snubitev, t. j. napadanje moža in 'Odbijanje žene. V bistvu tudi mažarski čardaš in poljski mazur predstavljata isto.
Daši je človeški glas po moči in ritmu vzbujal pozornost in v zvezi z gibanjem teflesa v plesu združno služil kontrektacijskim namenom, je šele glasba ,pri kulturnem človeku postala najglobje najvišje estetično kontrektacijsko sredstvo. Ples in godba največkrat zaneti ljubezen med kmečkim fantom in dekletom. Ves kras in lesk plesnih dvoran pod .zvoki šumeče godbe je le sredstvo spolno združiti mladino meščansko. Nagost, sramežljivost,
.parfumerija, koketerija, moda in ekstaza, ki prihaja od telesnega gibanja po plesu in notranje razburjenosti po godbi — vse to je razloženo v blestečih velikomestnih dvoranah v službi Venere.
A tudi gilasba v tišini vzbuja najblažje 'ljubezenska čustva pri neiizprijeni 'devi, ki po njeni moči začuti v selbi prvič gib!jaj spola.
Neznansko moč glasbe kot kontrektaeijsko sredstvo v smeri spolne pohotnosti nam je pretirano slikal Tolstoj v Kreutzerjevi sonati.
Smemo trditi, da je naslada pri modernem človeku mnogo višja od one pri divjaku. Seksualni biolog R. Miiller pravi :Der seksiuelie Aparat gewinnt in der kulturen Entv/icklung des Men-schen immer mehr au Ausdehnung. (SeksueJni aparat v kulturnem razvoju človeka se vedno bo'Ij razteza). Je mehr wir in der Leiter der Kul tur volk er aufsteigen, des to mehr unterseheiden sioh beide Oesdhlechter, desto ausgepragter tret en die seksuellen Merkmale vor und desto mehr wird dureh die Kleidumg das ero-tisdhe Moment hervorgehoben. Reitzenstein. (Višje ko stopamo po lestvi kulturnilh narodov, bolj se razločujeta oba spola, bolj izrazito stopijo seksuelni znaki na dan, bolj se povdarja po obleki erotični moment.)
Tako vidimo v današnji civilizaciji združena vsa sredstva kontrektacije od prvega poeetka surovega šlatanja pa do' božanja in poljuba, koketerije, galanterije, profumerije, plesa, glasbe in mode v službi spolne1 ljubezni. Skoraj prav pravi starec Tolstoj: »Ako stopimo pred razsvetljena izložišča velikomestnih prodajal-nic, ko vidimo visoke dimnike tvornic, globoke jame rudnikov, že lahko sodimo, da gre vse to vrvenje in trud za ženskim razkošjem. Vse razkošje življenja vzdržujejo ženske. One drže kakor carice v suženjstvu težkega telesnega truda 9/10 'človeškega rodu.« Dejanski se danes pri obleki malo vpraša, kako naj služi našemu telesu, glavno vprašanje je, kako naj dopade našim čutom. Povsodi odloča vprašanje razkošja in velik del truda industrije služi konktrektacijskemu nagonu kulturnega človeka.
Dejanski gre ves človeški trud' na proizvajanje 'hrane, obleke in stanovanja. Ker je hrana predpogoj obstanku človeka, mora človeški trud najprej od prirode zajemati potrebna živila. Hrana presnavlja človeški prot opla zrna in daje erogene snovi, ki povzročajo detumescemco. Znak življenja je rast in množitev, ki se v najnižji živi jenski organizaciji javi kot detumescenca. Obleka, pobišje, predmeti razkošja pa so potrebščine kontrektaicijskega nagona. Drugi del človeškega truda je obrnjen na proizvajanje
predmetov, ki imajo služiti zadoščenju tega nagona v svojem daljšem stopnjevanju. Je torej ves človeški trud od poljedelca do tvorniškega delavca in tehnika odvisen od spolnega življenja človeškega istemu namenjen. Tolstoj ima torej prav, ako trdi, da je ženska ona, ki povzroča velik del truda obrti in industrije, a nima prav z biologičnega stališča, ker je mož pravi vzrok vsega koutrektacijskega pOželjenja žene. Žena se krasi in dela valbljiva radi moža, olba z namenom, ,ohraniti človeško vrsto. Prav bi imel Tolstoj le, ako bi trdil, da je spolno življenje moralo vstvariti industrijo, kateri silužijo miljoni rok delavca, ki komaj s svojim trudom prisluži toliko, da si vzdržuje indivMiuelno življenje.
Kontrektacija se razvija v smeri na gori, t. j. predmet kon-trektacije ni 'le telesna lepota in kar jo povišuje, ni le okolica ženske in moža, katero njegovo lepoto in mičnost veča; iz kon-trektacije nižjih stopenj sledi ona, ki ima smer na enotnost, moč in lastnosti, ki ima končno estetično in etično podlago. Kontrek-tacijski nagon v prirodi ima svrho višati spolno naslado, a ž njo pospešuje psihičen razvoj na človeka. Nikjer nego na sredstvih zadoščevanja kontrektaeijskega nagona se ne da opravičiti bolj oni materializem, ;ki se tolikanj očita socializmu. Ves industrielni trud s!'iu:ži kontrektaeijskim namenom. Na proizvodih industrije se da torej tudi dognati stopnja razvoja kontrektacijskih nagonov. Na tem se da tudi dognati, je h narod prestopil iz poldivjaštva v civilizacijo in visoko kulturno stanje. Ako gre kontrektacija v smeri estetike im etike, smemo iz materialnega stanja sklepati, ali se ta najvišja kulturna smer vzdržuje, ali ne. Kaže nam takrat, ko je smer ošilbnila, da je narod, na poti n izd ofli, na poti propadanja. Razvoj kontrektacijskih nagonov daje torej tudi smer psihičnim stremljenjem človeka, in to se da konstatirati na poti industrije in tehnike. Nikjer ni tako globoko v zvezi materialno življenje z duhovnim, nikjer ni tako za človeške čute in človeški intelekt ta zveiza vidna.
Ako še enkrat pregledamo vrsto kontrektacijskih sredstev, se razgrne pred nami vse vrvenje Industrije iin trgovine v službi kontrektacijskih nagonov človeka, dvigati spolno naslado in dvigati' po njej moči' in lastnosti človeškega rodh.
ŠTEBI ALOJZIJA:
Socializem in moderno žensko gibanje.
Moderno žamsfco giban&e se ne 'bori več za zgolj feministične zahteve, temveč pričelo ije svoje delo orgamiičino uvrščati v delo za splošni človeški napreldelk. O.telo se 'je iz omega ‘kaosa, v 'katerem je bredlo ob začetku, (ko je zahtevalo absolutno1 enake pravice za ženo in moža in je bila zahteva one voditeljice absurdna, ampak .logična, Iki je čiisto resno 'klicala po vojaški idol-žnoslti tuldi za žemstvo. Dandanes zahtevata proletarsko din meščansko žeinslko' gibanje, ki ise Ikrijeta popolnoma v političnih rim socialnih zahtevah', talke pravice za ženo, iki odgovarjajo njenim fizičnim im duševnimi zmožnostim, Iki ®o različne od moških zmožnosti, različne ne v kvaliteti, pač pa /v (kvantiteti. Zahteva :sicer povsod svobodna pota, ikliiče po Odstranjertjiu zaprek, iki se stavijo individualnim nagnenjiem, hfcratu zahteva prepoved ženskega Idiela v neikaterilh panogalh1 'industrije, zahteva varstvo materinstva .dojenčkov in mladoletnih. Isto zalbteva tuldi socializem, ker le stroge postavne določbe varujejo ženo kot nosiiteljiioo bodoče ljudske moči in svežosti preld brezmejnim izkoriščanjem kapitalizma. Obstoječi državni sistemi pa ovirajo v razvoju 'socializem' in žensko gilbanjie, izato ibo treba popolno:ma prevsitirOjiiti sedanje družabno .im državno življenje. Ali bo prišel ta prevstroj z Vilharjem revolucije ali pa mirmo, potom evolucije, o tem se danes ne more izreči mič določnega; vsekakor pa bo zahteval ljudi ;z vilšjim povprečnim kulturnim nivojem, kakoir pa ga .nahajamo danes. Vzgojiti ljudi, Iki bodo stavili nove 'temelje razvitku posameznika, družimo, družbe in; države, je ddo, pri katerem se strneta v skupno gigantsko boreinje isocialilzem in- moderno žensko gibanje.
Socialistično gibanje se izkazuje 'kot pravi Ikultunmi faktor s tem, da ne kliče v svoje vrste le odrastlih delavcev, 'ki pridejo morda v poštev (kot volillai, aimipaik dviga diz duševne in telesne otepelosti celo proletarsko ldruži:no na ta mačiin, da odpira možu, ženi in otrdku zaklade, 'k.i vzibude šele človeka v človelkui: 'Odprla so :se (jiiim pota v književnost lin umetnost, v prirodo. Ker so po socializmu zaznali proletarci, da so tuldi orni sposobni za duševne užitke, ako se jim da le prilika za izobrazbo, je padlla zadnja zapreka, ki je ovirala spozmanje enakovrednosti med ljudmi. Talko
se je v proletarcih vzbudila nezadovoljnost z obstoječimi razmerami, vsled 'katerih se ijiimi kratijo pravice živeti v solincu kulture. Nezadovoljnost jači' voljo v tooijiu za pravice. Moderno žensko gibanje pa je vzbudilo v ženskah ponos in' samozavest, želijo po plodniam delu, spoznanju, da liima le delavni človek pravico do življertja;. Izbrisalo1 je bajko, da je mož njen zapovadovallec. Neposredno je ravno socializem moderno žensko 'gibanje postavil na .tndlna tla, ker je socializem razkril gospodarski preobrat kot gonilno moč, (ki izpraminja življenske razmere in. žiivljensko na-ziranje vseh slojev, im vslled katerega je bilo prisiljeno tudi ženstvo bollijie situiranii!h krogov zalmenijati delovanje v družini z oniim v javnosti'. In socialist Bebel 'je bil, ,ki je prvi sistematično obdelal žensko vprašanje, razkril izvir njelgov in pokazal pot.
Skupnost socializma iin ženskega gibanja ne gre le iz sedanjosti v bodočnost, obe gibanji je rodili kapitalizem. Kapitalizem je izgradil prvo »ihišo groze« — tvorrniico, v kateri: je bi prisiljen mož, vsled delitve dela, opravljati enolično, dhhomorno1 delo. »In llappischan Teilverriclhtiumigen, die ein Affe igut ganug \vare aiuszufuhren, erschdpift sich vnelleicht sein Tagewe*rk«. (Sombart). Zasllmžek pa je Ibil tako skromen, da je morala pot v tvornico nastopiti' kimata tudi žena in slednjič še otroci. Nehalo je ono idilično družinsko življenje iz rokodelske dobe. Kapitalizem -jie razdrl temelj delavskih družim, pahnil jih je v ono mračno igflobel, v kateri se utope stariši v alkoholizem, 'kjer se pogrezajo otroci v močvirje prostitucije in zločinstva. Rešitelja teh v nižini živečih bodeta socializem ‘in žensko gibanje, ker prinašata spoznanje med delavstvo in ženstvo, ki sta bila do srede 19. stoletja v razvoju človežtva »quaintit6 ineigligeable«. Obe gibanji pa sc tudi borita proti površnosti, egoizma in socialni nezavednosti, ki še neomejeno vladata v vrstah izobražencev. V teh Ijiudah hočeta vzbuditi socialno odgovornost posameznika napralm družbi. Res je, da so pota, po katerih hodita socializem in moderno žanskj gibanje, mnogokrat različna, včasih potekata paralelno, dostikrat pa sta sobojevnika proti okameneli tvorbi1 današnje družbe in njanih nazorov, ali prav 'gotovo bo združitev ob cilju, ki je skupen obema, ker »vse reke se zlivajo v morje«.
I)R. V. ADLER:
Razmerje nemške socialne demokracije napram bratskim strankam v Avstriji.
(Govor dr. Adlerja na ziboru nemške soc. dem. stranke v Inomostu 1. 1911.)
Sodrugi in sodružiee! Nič Vam ne prikrivam, da mi je nekoliko tesno pri srcu, ko se lotevam referata. Pozdravni članek našega 'strankarskega lista »die Gevverksohaft« pravi:	»Saj	je
vendar žalostno, da moramo Oib času, ko avstrijski proletariat stoji v najhujših političnih in gospodarskih 'bojih; v času, ko vsak izmed nas ve, da nas čakajo še budi iboji, razpravljati o rečeh kot sta nacionalizem in separatizem, in kar je z njima v zvezi.« iRes je, da je težko, odiločati sredi bojev o najvažnejših notranjih zadevah, ki so za proletariat življenskega vprašanja. Toda to ni nič novega. Dejstvo, da v Avstriji igra poleg ekonomskih razlik vlogo tudi nacionalna; dejstvo, da je ekzistenea narodov drugega poleg drugega v Avstriji ,za vse naše življenje in za življenje vseh razredov in tudi za delavstvo največje važnosti; to dejstvo nam ne da miru in nam daje opraviti, odkar imamo v Avstriji socialno demokracijo. Gotovo, če se ozremo nazaj na početek naše stranke, se nam vpliv teh nacionalnih razlik ne 3x> zdel tako jasen in razločen. Toda <Le zato ne, ker razvoj proletariata ni bil ob tistem času še tako napredoval, zlasti ne pri nene,inskih proletariatih. Prav nič pa ne dvomim, da je, kakor se je industrializacija razširila preko nemških jezikovnih meja in se polotila slovanskih pokrajin, vprašanje nacionalne raizlike v proletariatu vedno bolj tvorilo za nas največjo težavo. Danes se nahajamo pred težko krizo. Danes smo na tem, da je enota celokupne stranke oškodovana, in sicer v takšni meri, da je njena akcija ohromljena, njena -funkcija skoro onemogočena:	oškoduje	jo
razvoj separatizma v češko-slovanski stranki. To dejstvo pa ni izolirano, in oni med nami, ki pravijo, in to dokazujejo z veliko bistroumnostjo, da se je napaka napravila na zboru v Wimbergu, kjer se je dopustilo, da se je socialna demokracija nacionalno razčlenila, in da se separatizem začenja odtod, in da se dosledno razvija, kar da je (bila taktična in organizatorična napaka, — oni med nami, ki tako pravijo, so po mojem mnenju slalbi marksisti, ker uporabljajo tisto napačno metodo površne zgodovinske raz-
iskave, 'ki dejansko meni. da so veliki historični dogodki in razvoji odvisni od dobrih ali slabih idej posameznih oseb. Da se je avstrijska socialna demokracija morala nacionalno' razčleniti, je posledica dejstva, ki si la!hko želimo, da bi ga ne bilo — tudi jaz bi rad, da bi ga ti e bilo — ki pa je tu, dejstvo namreč, da imamo v Avstriji narode drugega poleg drugega, ki stoje na zgodovinskih tleh v zgodovinskilh bojih, da imamo na avstrijskih tleh premikanja ljudstev, katerih posledicam se tudi proletariat ne more odtegniti. Ta dejstva so, ki se jim je takrat socialno demokratična organizacija morala prilagoditi. Mislim, da lahko mirno rečem, da, če bi se 1. 1897. ta razčlenitev ne bila izvršila, bi bilo stranko že takrat razneslo. Enoto socialne demokracije, enoto akcije stranke združiti s samostojnostjo nacionalnih organizacij stranke, naj višjo stopnjo praktične enote in pripravljenosti skupno razviti in hkratu najvišjo stopnjo prostosti gibanja, ki jo potrebuje vsak nacionalni proletariat zase, to je problem, s katerim se ukvarjamo že dvajset let in ki se bomo menda še nekaj časa 'morali' z njim ukvarjati. Mendnarodno sklenjeni in nacionalno samostojni — to je biilo načelo, ki nam' je bi-lo pred očmi izpočetka, in ne zdi se mi odveč, spomniti Vas na sklep, ki je sledil neposredno preosnovi organizacije in ki določa nacionalno razčlenitev, hkratu pa tudi internacionalno združitev nacionalnih strank. Takrat smo soglasno sklenili:
»Organizacija avstrijske sociallne demokracije, ki jo je pripravil praški zibor in izvršil šesti strankin zbor po samostojnih nacionalnih skupinah, ima namen, da nudi za delo praktične pogoje in premaga praktične tažkcče jezikovne razlike. .Priznavajoč torej koristnost popolne samostojnosti v organizaciji socialne demokracije vsakega jezika in upoštevajoč jo, vstvarjamo hkratu v skupnem strank i n e m iz boru in s k up u i e k s e-k uti vi naprave, ki so sposobne, da še boilj nego doslej združi j o krepko vse posamezne organizacije in jih pripravijo .za skupni ib oj. Nacionalna samostojnost i n i n t e r n a e i o n a 1 n a s k 1 e n j e n1 o st sta temeljno načelo naše organizacije.
'Pri tej priliki z vso odločnostjo zavračamo že v naprej vsako solidarnost v interesih z nacionalnim in šovinističnim strankar-jenjem in boji posedujočih raizredov. Zavedamo se, da razredna nasprotja ločijo močneje in g II o bije nego nacionalna razlika, in izjavljamo, da ima ta organizacija zgolj namen, da ustvari najbolj učinkovito obliko, v kateri se borijo internacionalno združeni in bratsko-zvezani so-
cialni demokrat je vseh narodov proti razredu izkoriščevalcev v svojem lastnem narodu in proti razredu izkoriščevalcev vseh narodov.
Ne da 'bi podpirala nacionalna šovinistična 'Stremljenja posedujočih razredov, je ta naša organizacija ustvarjena, marveč njen cilj je, da jih tem ostreje, brezobzirneje in uspešneje lahko pobija.
To je bila misel, to je 'bil duh, v katerem smo takrat sklenili svojo organizacijo in jo pojmi li. Sodrugi! Ravno danes si moramo reči: Celokupna stranka, ki o nji sedaj radi pravijo, da je mrtva
—	kar pa ni moje mnenje — celokupna stranka je k o t združenje vseh n a c io n a1 n i h strank v A v s t r i j i proletariatu v Avstriji prav mnogo kor is t Ji il a. Blili so časi, ko so divjali težki boji vseh ljudstev proti vsem, ko smo bili mi v začetkih, mi 'Nemci, in še bolj pa drugi. Naše združenje, dejstvo, da tvorimo eno stranko, nam je dalo moč, nam Nemcem kakor tudi Čehom, Poljakom in Slovencem, da smo se upirali šovinistični demagogiji, zlasti nam je da*lo moč, da smo vplivali v proletariatu, pomagalo nam je, da smo proletariatu internacionalni idead izpremenili v prepričanje in idejo, ki zavedno učinkuje. Poleg tega nam je pa celokupna stranka še pripomogla, da smo lahko s ponosom kazali na to, da je, dočim meščanstvo nobene svojih nalog ne more zaradi nacionalne razdrobljenosti izvršiti, socialna demokracija edina stranka, ki more zmagati svoje notranje težave, ki izvirajo iz nacionalne različnosti, in ki zato lahko nastopa z največjo močjo v parlamentu in izven parlamenta.
Da smo imeli nacionalne težave, imeli vedno, o tem ni prav nobenega dvoma. Tega nismo nikdar skrivali, nikoili tajili. Seveda so imele ob raznih časih razne ofolike. Jaz se prav dobro spominjam dobe — in starejši med vami se je bodo tudi spominjali — kako se je to pokazalo v vsaki diskusiji; in tu je šlo samo za Čehe in Nemce, ne ker so Nemci slabši ali Čehi slabši kot drugi, ampak ker sta ta proletariata najboilj razvita, ker imata največ stikov in iprilik za nesporazumljenje; mi veliko bolje shajamo s Pol j a k i in 11 a 1 i j a ni, ne radi njih dobrih lastnosti, o katerih pač ne dvomim, marveč predvsem zato, ker smo od njih t e-r i t o r i a 1 n o ločeni tako, da se ne pojavljajo nobene tehnične težkoče. Če bi (bilo tako tudi s Čehi, Ibi se v kratkem pokazala ona v resnici jasna internacionalna solidarnost in prijateljstvo, kakor obstoja danes — recimo — med nami in Francozi. Stvar je pa drugačna. Mi nimamo le skupnih načel in programov — skupnosti programa ni nihče tajdh in zanikal — marveč
mi imamo skupno organizacijo, skupno praktično delo, itn tu so se seveda vedno pojavljale prilike za nesporazumljenje. Politične težkoče pa so morale biti, iker splošna politična načela, ki jih vsebuje program, ne zadoščajo' za konkretne 'potrebščine dneva, ker gre tu za praktično izobražen j e v jako nepomeniljivih vprašanjih, ki pa so lokalno ali časovno jako velikega pomena. Sedaj prehajam k temu, na kar (bi rad spomnil starejše sodruge.
Kadarkoli smo takšna vprašanja reševali, so nam, ki smo že po naturi ne iz gos p o ds tv až e 1 j n os t i, marveč iiz funkcije nemškega delavstva za to, da sta vodstvo in organizacija enotna, Čehi govorili: »Praktična potreba« naj odločuje. iPod geslom praktične potrebe se je zahtevala i v politični i v strokovni organizaciji vedno večja obzirnost, potem federalizem in končno neka višja vrsta avtonomije. Vedno pa praktična potreba za organizacijo, praktična potreba za posameznega proletarca in vso proletarsko skupino. Vprašam Vas pa, kako dolgo je že od onih idiličnih časov, ko so praktične potrebe proletariata in proletarskega boja sploh kaj pomenile v nacionalnih zadevah? Pa še več. Mi smo že tako daleč, da je odločilna osebnost v češkoslovanski stranki dejala:
O,	saj ne gre samo ali pa predvsem za praktične stvari, ne gre morda le zato, v kakšnem jeziku izhajajo časopisi, se vodijo liste itd,, marveč gre za prinoipielno stvar: da se prilagodi ne le politična, marveč tudi strokovna organizacija ideji, telesu češkega naroda. Praktična potreba, ki je stala ob zibelki vseh teh teženj, je danes v največjem konfliktu s tem, kar se zahteva, za kar si prizadevajo z vsemi sredstvi,. Šli smo z njimi, dokler je 'bilo mogoče, in ni se dal poiskati tudi le en primer, da ibi bili odrekli kakšni praktični potrebi v politični organizaciji izpolnitev in še manj v strokovni organizaciji. Tej miselni smeri pa ni zadoščala ta izpolnitev, marveč je pognala preko tega okvirja, da bi prišla do čisto drugih stvari.
Sodrugi! Mi smo našo celokupno stranko uredili, in ona je dokaj' časa funkcionirala1 na zunaj prav dobro, na znotraj pa malo težje. Jaz bi pa rad konštatiral, da do zadnjega časa razlike v na-zoriih in težkoče, ki so obstajale med posameznimi nacionalnimi skupinami' v Avstriji, niso ibile večje od razlik, ki samoposebi umevno neprestano obstojajo v organizacijski skupini enega in istega naroda. Brez spora in brez diskusije, 'hvala bogu, ne more biti nikjer.
Nikoli pa do zadnjega časa ni prišlo do resničnega, resnega, življenju nevarnega konflikta. To se je izpremenilo — počasi — izpremenilo z naraščanjem zlasti češkoslovanske stranke. Nočem
se s psihologičnimi in historičnimi vzroki te miselne smeri, iki jo na kratko imenujemo separatistično, tu pečati, ker imamo dovolj opraviti s tem, da tečejo naše misli v pravih tirih, in ker ni treba historično raziskavati, kako so nastale miselne smeri drugih. Gotovo tudi češkega separatizma -ni iznašel en človek, gotovo se da utemeljiti v historičnem razvoju in razložiti ekonomično, politično in kulturno. Toda vsega, ikar se da razložiti in kar razumevamo, ne odobravamo, in vprašanje ni, če umevamo separatizem, marveč če njegove pojave še lahko uvrščamo med pojave socialno deomkratične politike.
O razmerju med bratskimi strankami v Avstriji naij govorim. Opravim 'hitro z vsemi bratskimi strankami, izjavljajoč — in ne mislim, da bi mi kdo izmed sodrugov ugovarjal — 'da so naši od-nošaji nap ram poljski, italijanski, slovenski, rusinsiki stranki naravnost vzorni. To se nikakor ne pravi da se v vseh posameznostih njihove taktike z njimi strinjamo, kakor tudi ne, da so one z nami v vseh posameznostih istih misli. To pa ni kalilo ne pri njih ne pri nas zavesti naše solidarnosti, zavesti potrebe enotne akcije :in zavesti pripadnosti k avstrijski celokupni stranki. Načelno vprašanje, za katero tu gre, se glasi: ali smo mi nemški socialni demokratje nemška sekcija v socialno demokratični internacionali, ali smo socialno demokratična sekcija med nemškimi strankami? To vprašanje velja tudi za druge narode. Za češke sodruge je že danes postalo akutno in utegne postati, oe bodo te tendence napredovale, za vsak drugi nacionalni proletariat akutno. Vprašanje pa je: Ali se čutijo češki socialni demokratje danes za češko skupino internacionale ali so socialno demokratična skupina med češkimi strankami?
Sodrugi! Če to vprašanje postavljam na čelo svojih razmo-trivanj, si ne zakrivam, kako težko je tako razlikovanje takore-koč za zeleno mizo, take stvari odpraviti z eno formuikh Že vemo, da je vse polno prehodov, in bogato oblikovano življenje, ki žali-bog ni nikjer tako bogato oblikovano 'kakor v Avstriji, se da težko zmečkati v formule, odločati po formulah. Vem, da zavest nacionalnega separatizma v češkem proletariatu ni nastala po teoretičnem sklepu, vem, kako je rastla, kakšne pogoje ima. Toda, sodrugi, mi stojimo danes pred dejstvom, o 'katerem si moramo napraviti sodlbo in storiti svoje sklepe, pred dejstvom, ki ni več stvar samo Čehov, marveč stvar avstrijskega proletariata sploh.
Dovolite mi, da izrazim svoje obžalovanje, da nismo v stanu videti tu ofieielnih 'zastopnikov češkoslovanske stranke. Zato obžalujem, ker nam to nalaga neke obzire, katerih ne bi tako občutil,
če bi ibili ti zastopniki navzoči. To nas pa ne more oprostiti obveznosti, da .govorimo odkrito. Saj ne govorimo saimo za to skupino, za ta dan sam, marveč za vso javnost, tudi za češkoslovan-sko stranko, ki je, naj si je tu zastopana ali ne, v položaju izvedeti to, kar smo tu govorili.
Kako so se izza tiste razčlenitve socialne demokracije ustvarile posamezne stranke, Vam je znano. Saj je bilo takrat strokovno gibanje ravno tako v svojem začetku kakor stranka. Sedaj pa nastaja vprašanje, ki je pravzaprav problem: kako je moglo v nacionalni razčlenitvi stranke ustrezati centralno strokovno gibanje? V Avstriji, kjer smo tako srečni, da sta stranka in strokov-ništvo v tako tesni zvezi, je baje dvakrat potrebno in naravno, da ima vsaka narodna stranka tudi svoje strokovno gibanje in gospodarske organizacije. Na to se mora odgovoriti: nacionalno razčlenjeni stranki ne Odgovarja nacionalno razčlenjeno strokovništvo in ne more odgovarjati. Združeni celokupni stranki odgovarja združeno internacionalno .strokovništvo.
To je edina rešitev, in če bi vselh drugih razlogov, ki govore zato, da se strokovne organizacije internacionalno sklenejo, ne bilo, že ta edina nujnost, da se mora gospodarski boj vršiti internacionalno in skupno, sili, da se strokovništvo združi.
Pa saj v prvih časih v tem oziru ni bilo niti tako hudo. Ne moremo reči, da bi bili imeli kdaj talko zložno življenje kot v drugih deželah. Toda irni nismo imeli resnejših konfliktov. Že davno pred zadnjim skupnim strankinim zborom so bile zahteve čeških sodrugov na strokovnem polju bolj precizirane. Postale so .konkretnejše in zatorej neizpolnjive. Na strokovnem po'lju že takrat ni -šlo samo za priznanje praške strokovne komisije in za priklopitev vseh strokovnih društev s češkimi delavci, ampak že takrat je šlo zato, da se opusti enotno vodstvo st r o k o v n i š k e g a boj a. Spominjate se, da je L 1905., ko smo imeli zadnji svoj skupni strankin zbor, to vprašanje postalo tako akutno, da je češka delegacija na strankinem zboru, kakor se je nazivala — opozarjam Vas, da se mi- nismo nikoli imenovali nemška delegacija — izjavila, da le zato ne vstraja na zahtevi, da se rešijo njene strokovniške terjatve na tem strankinem zboru, ker se nahajamo sredi boja za volilno pravico, kateri je pač ires med strankinim zborom doselej svoj višek. Kmalu potem se je sestal strokovniški kongres, kjer se je prvič pokazalo razmerje moči med centralističnim strokovništvom in ono skupino, ki je podpirala češke predloge. Velika večina je bila na centralističnem stališču.
Popolnoma napačno bi pa seveda bilo, če bi mislili, da so bila samo strokovniška vprašanja, ki so nam delala težave. V Avstriji se moramo lotevati problemov, ki jih sami ne moremo rešiti. Na brnskeim strankinem' zboru smo sprejeli narodnostni program, ki riše splošne temelje ki si jih mislimo za Avstrijo, stoječo na demokratični podlagi, za Avstrijo na podlagi nacionalne avtonomije. Znano Vam je, da so ta program priznaile vse nacionalne skupine, da je 'bil izboren okvir za našo politično dejavnost in da je še dandanes. Toda v okvirju tega programa so seveda kaj različna pojmovanja. Do tega nisimo prišli, da bi posamezne točke tega programa konkretno izdelali. Ta nedostatek smo občutili v naši praksi, in mi Nemci smo ga občutili naposled na liberškem strankinem zboru; na praškem strankinem ziboru so ga občutili češki sodrugi, dala so se naročila, naj se te pomanjkljivosti odpravijo' z obravnavami. Te obravnave so se začele, niso pa imele nobenega rezultata. Niso ga mogle imeti, ker nismo več v razpoloženju, da bi skupno prišli do skupnega rezultata, ki bi ga billi branili proti vsem. Ravno takrat — in to je ena poglavitnih pritožb proti češkoslovanski stranki — nisimo bili več tiste volje, da bi, neodvisno od razpoloženja meščanskih strank in brez vpliva od nacionalnih struj izven naše stranke, skupno prišli do skupnega programa, ki bi določal več nego splošna načela.
Toda, sodrugi, s tem po mojem prepričanju ni tangirana enotnost stranke. Ne smemo pozabiti, da se diferenciranje stranke ne omejuje na Avstrijo, imarveč da je diferenciranje političnih poslov sociaflne demokracije naravna posledica njenega razvoja tudi v na-cionalno enotnih deželah. To vidimo — da ne govorim o Franciji in Angliji — tudi v deželii najmočnejše enotne stranke, v Nemčiji, in razlike v nazorih, iki obstajajo o posameznih vprašanjih in ki ne izvirajo iz samovoljnosti posameznikov, marveč predstavljajo razne razvojne stadije posameznih delov stranke v posameznih delih Nemčije, nikakor ne morejo; nujno voditi do odtujitve ali celo k razkolu stranke. Socialni demokraciji se je v najtežavnejših razmerah vedno zopet posrečilo, ko smo v parlamentu delovali kot socialno-demokratična zveza, da smo nastopali enotno v vseh odločilnih vprašanjih, in jaz mislim, da ta enotnost s tem nikakor ni ogrožena, da pri vprašanjih podrejene vrste glasujemo drug proti drugemu, pri vprašanjih, ki jih bode smatral za principieilna, kdor pač vsako nacionalno pritožbo in vsao nacionalno frazo tako kolosalno precenjuje. Izvzemši socialno demokracijo v Nemčiji ni nobene dežele, kjer bi bili socialni demokratje vedno enot n o g 1 a sova 1 i. Avstrijska bolezen je le, da
smatramo napije na postajah za principielno vprašanje prvega reda. V odločilnih1 političnih in tudi nacionalnih vprašanjih smo vedno lahko skupno glasovali, dokler ni separatizem našega razmerja in vzajemnega zaupanja izpodkopal in težko zmotil.
Na političnem polju pač lahko gremo precej daleč v samostojnem pokretu, ne da ibi ogrožali enotnosti. V tistem hipu, ko se dotaknemo enotnosti strok ovništva, pa spravljamo v nevarnost živ-Ijensko moč političnega boja, in učinek tega je, da se je tudi med političnim i o- r ig a n i z a c i j a m i mahoma izobrazilo drugo razpoloženje, drugačno razmerje. Okoli česa se suče vsa polit i/k a? Bistveno gre le za nazore, za katere se bojuje. Doseže se kompromis ali pa ne. Toda v vseh važnih stvareh smo prišli do kompromisa. Izključeno -ni, da privedejo te razlike v nazorih — če ne danes, pa jutri — do soglasja. Zakaj pa gre v s t r o k o v n i š t v u ? Tu ne gre samo za razliko v naziranju, ki tvori razloček le v možganih, pri strokovništvu se separatistična miselna smer ne izraža le v naziranju, ampak se takoj dotakne organizacije same, stvarja dejstva v lastnem življenju p r o 1 e t a r i a t a.
Že samo radi tega je razlika tako velikanska ... Temu pa se pridružuje še nekaj' drugega. Če je že pri nacionalnih nasprotjih težavno— in čimdalje gre naprej, tem težavneje postaja — priti na političnem polju do skupne organizacije in jo ohraniti, tedaj ie to na strokovniškem polju naravnost ekzistenčni minimum. Tudi če bi politično ne mogli doseči nobene skupnosti, bi bila strokov-niško železna nujnost. Zato tisti, ki se tega načela dotika — mirno to pravim — napoveduje v o j s k o vsem onim, ki mislijo resno s političnimi bojem v Avstriji. Rekel sem1 preje, da razvoj politične organizacije v vseh deželah povzroča samposebi, da se organizacije diferencirajo. Čiim 'bolj1 se socialna demokracija po-lašča političnega dela, tem več nalog ji nastaja. Te naloge so odvisne od lokalnih, nacionalnih, regionalnih pojavov. Naravna pot razvoja politične stranke je, da se, če tudi se drži enotnosti, vedno bolj diferencirajo m individualizirajo njene posamezne naloge in njena lokalna in regionalna organizacija. To je naravna pot razvoja, ki je dana po njenih problemih. Naravna pot razvoja stro-kovništva v vseh deželah je pa čisto nasprotna: povsod se vedno bolj centralizira, vedno bolj združuje, kar je nujno ne v sled naše volje, marveč radi toka gospodar, razvoja in oblike, ki jo ima razredni boj povsod in v vseh deželah. Češki separatisti vedno pravijo:	«Kaj hočete? Saj so tudi v drugih deželah razcepljene
stranke in različne strokovniške organizacije! Enotnosti
stranke in strokovniške organizacije, ki jo zahtevate za Avstrijo, na Angleškem ni in na Francoskem tudi ne!« Toda ne to, da obstojajo te samostojne organizacije, ubija življenje našega pokreta, marveč da se uničujejo in trgajo obstoječe enotne organizacije. Dočim je v vselh dežellah naravna pot razvoja ta, da se ločene strokovne organizacije, ki so nastale, prilagojajoč se lokalnim in državnim razlikam, zdr uži jo, dočim1 celo na Angleškem, kjer imajo fanatičen smisel za diferenciranje in avtonomijo in individualiziranje, razvoj' vedno- bolj gre k Centralizaciji, smo tu mi, ki imamo centralne organizacije, pred pokretom, ki je naza-dovalen, v pravem pomenu reakcionaren, ki se odreka z d r už e n j u. To se ne da več razumeti iz zapovedi praktične potrebe. Jaz sem pohabljenec, ne znam češčine, in si moram pomagati z bergljarmi prestav, kakor pač morem. Toda če pregledam dotično literaturo, so se pritožbe Cehov proti našim centralnim organizacijam skrčile na to, da kakšen urednik kakšnega češkega strokovnega lista ne piše pravilne češčine. To je mogoče; a mi imamo jako dobre urednike strokovnih listov, ki rie pišejo nemški brez napak in — da ničesar ne zagrešim- proti našim političnim urednikom — moram reči, da se tudi na političnem polju kaj takega dogaja. Iz takih očitkov, ki se v obtožnicah hudo in glasno povdarjajo, obstojajo obtožbe, ne morem Vam pa navesti nobenega stvarnega razloga.
(Dalje.
DR. M.:
Inteligenčni problem.
Problem inteligence je stopil >v poslednjem času s prav posebno intenzivnostjo v ospredje vsega po!li;ti(5neiga in socialnega življenja. Članki, predavanja, brošure s sličnimi naslovi so postali nekako modni v revijah in emuneiaoijah strank in struj, ki hočejo biti aktualne. Aktualen je postali problem tudi za socialistične stranke, tudi za delavstvo. Zakaj vsak val, porojen ali iz nezadovoljnosti nad sedanjimi socialnimi razmerami, ali pa tudi iz direktne bede in gospodarskega izkoriščanja, jim pripravlja večje ali manjše število inteligentov. Ceilo bojazen se je že izražala ponekod, da bi utegnili ti novi elementi vzeti delavstvu njegov razredni značaj in njegov revolucionarni razmah.
Kaj je pravzaprav inteligenca?
Ruski literarni 'in kulturni zgodovinar O v -s j a n i k -K u 1 i k o v s k i j 'definira na st. 192 zbornika »llntelligencija v Rossiji« inteligenco, kakor sam pravi — : »v najbolj širokem in najbolj opredeljenem zmislu: Inteligenca — to je vsa izobražena družba, v njen sestav spadajo vsi, ki se udeležujejo tako ali drugače, neposredno ali 'posredno, aktivno aili pasivno umstvenega življenja narodovega.«
Ta definicija se mi ne izidi' dovolj 'Opredeljena, zlasti ne po subjektivni strani, 'ker meša, kakor bomo videli spodaj, dvoje popolnoma različnih kategorij: inteligence in intelektuelnih. Sicer je pa tudi preširoka, da bi mogli z njo kaj 'začeti v praktičnem življenju, ki rabi na zunaj 'in na znotraj opredeljenih pojmov.
Točnejša je A d I e r j e v a*) definicija:
»Pod i n tele k t u e 1 n i m i razumem pripadnike vseh
vrst umstvenih poklicev, ki so si moralli pridobiti za izvrševanje svojega poklica večjo šolsko izobrazbo, nego jo nudi 'ljudska ali meščanska šola — oziroma temi enakovredne 'šole in ki so dobili vsled tega vsaj možnost, priti v ožje stike z umstvenimi interesi, čeprav v resnici teh- interesov 'dostikrat ne negujejo.«
V	objektivnem pogledu se mi izdi ta definicija pravilna. V subjektivnem oziru pa je treba pripomniti, da rabi Adler za svojo vsestransko opredeljujočo definicijo presplošen izraz. Če se torej nočemo oddaljiti od: predmeta, moramo po tej strani izpopolniti Adlerjevo definicijo s točnejšim izrazom Kulikovskega: inteligenca.**) Videli bodemo precej, zakaj je to treba.
Izraz intelektualen označuje nekoga, ki je dosegel višjo stopnjo spoznanja — inteligenfca določa njegova relativno višja (for-melna) izobrazba, ki miu je zaeno sredstvo, s katerim si služi kruh. Zato je dobiti intelektuelne v vseh slojih— inteligenca sama že predstavlja gotov socialni sloj, ki ga je krstila praktična potreba, sicer nekoliko nerodno, kot stan duševnih delavcev. Intelektualni človek je vsaj v nekaterem oziru raztrgal vezi svojega stanu ali razreda, intdliigent je v tem oziru lahko prav tesnosrčen. Intelektualni se (udeležujejo narodovega in ljudskega kulturnega življenja večinoma aktivno — inteligent zopet ponajveč samo sprejema, je pasiven. Inteligent je »duševni« delavec«, označuje torej pred vsem ekonomično — intelektuelni zopet v prvi vrsti sociaJnoetično in ekonomično kategorijo. Ne kaže torej mešati
*) Der Sozialismus und die Intellektuellen. Wien 1910, str. 5.
**) Slovenska analogna izraza za intelektuelne in inteligenco bi bila : razumništvo in izobraženstvo.
pojma, ki ju je ločilo življenje in potreba, čeprav po drugi stran': ne gre tajiti, da je stik Ibaš med intelektuelnim 'in inteligentom zelo tesen, da je prehodna črta med njima zelo nejasna.
Tem bolj Se mi zdi potrebno povedati to razliko, ker se v dosedanji literaturi, vsaj kdlilkor je bila meni dostopna, pojma »inteligenca« in »intelektueM« skoro redno zamenjujeta, ali pravzaprav istovetita. Ni dvoma, 'da Ije prav ta teoretična neopredeljenost precej povečala zmedo, ki odlikuje inteligenčni problem. Kajti teoretična jasnost im določnost je vsekako pogoj vsakemu uspešnemu praktiSnetou 'delu.
Inteligenca sicer 'ni popolnoma nov pojav. Vendar ni imela še nikoli in nikjer pomena, kakor ga je zadobila sedaj. To pa iz več in tehtnih razlogov.
Z naraščajočo kulturo, zlasti s kapitalistično kulturo preteklega iti tega stoletja, lz njeno čimdalje večjo potreibo po izobraženem delavstvu je namreč število inteligence rapidno narastlo. Postala je gospodarski, postala je vstal tega nujno političen in socialen faktor. Vse to, zlasti pa v gotovem oziru nemajhni moralni vpliv inteligence na druge stanove in irazrede nam razloži, da in izakaj so se izalčele zlasti politične stranke bolj in bolj zanimati za ta novi problem in ga Obenem tudi tolmačiti — kajpada vsaka v svojem pravcu.
Socialistične stranke se za ta »novi srednji stan«, kakor ga imenuje Bernstein*), doslej niso dosti zanimale. Zakaj, si je lahko razložiti. Preveč je bila inteligenca doslej po svoji zgodovini, po svojem proiiz-hodu in razvoju prepojena z duhom proletariatu nenaklonjenega meščanstva.
Vendar pa vse to socialistov ne more in ne sme ovirati, da ne bi motrili tega problema z vso objektivnostjo, 'z večjo nego se je to sem in tja dosedaj godilo. Ta -objektivnost mora že rezul-• tirati z njihovega stališča; raziskovati in preučevati vsako stvar s strogo zinanstvenega stališča. A tudi subjektivnega razloga ni, !da bi zanemarjali inteligenčni problem. Zakaj gospodarski razvoj vodi neizogibno inteligenco v smeri, kjer ibo hočeš nočeš morala stopiti z vsem ostalim proletariatom v čim ožje stike. »Z vsem ostalim«, pravim. Kajti razvoj jo vodi v smeri popolne pro-letarizacije.
Da pa razumemo inteligenco, kakršna je, si jie treba ogile-'dati pred vsem1 njeno gospodarsko in socialno strukturo, razmo-triti je treba psihologicne osnove čisto izjemnega stališča, ki ga
*) „Die Intellektuellen und die Reichstagswahlen‘, Soz. Monats-hefte J. 1911 str. 1589.
zavzema ta stan v sedanji družbi, in proučiti .razloge, zakaj se 'inteligenca v sedanjem ostrem boju razredov skoro vseskozi pusti voditi od druigih, zakaj vedno le omahuje in se ne more odločiti na nobeno stran, ali kratko — razloge njene indiferentnosti.
Tako lahek se je zdel problem osvoboditve, zenačenja in bratstva človeštva še pred nekaj desetletji. (Nič druzega ne bi bilo treba po mnenju tedanjih ineteligentov, ki jim je buržoazija drage volje prepustila vodstvo v boju proti fevdalni državi, nego pametnih, liberalnih državnih osnovnih zakonov, da 'zasije solnce svobode in razlije blagostanje vsepovsod. Prišli' so res zastopniki ljudstva, izrekali so teoretične principe francoske revolucije in so jih uzakonjali. Zdelo se je, da je hrepenenje utešeno, svoboda dosežena.
Tu pa je posegel vmes nov činitelj — kapitalizem, čigar ek-zistenco je sicer človeštvo vidello in čutilo že prej, čigar pravi in dalekosežni pomen je pa razumelo1 samo nekaj izvoljencev človeškega spoznanja i.n mislli Stopil je vmes z železno nogo i,n tako temeljito je porušil vse iluzije o svolbodi in bratstvu, tako energično je začrtal .zakonom, ki so mu bili po .besedilu protivni, one ozke meje, v katerih životarijo še dandanes, da je odmaknil svobodo in enakost dalje, nego se je zdela odmaknjena kedaj poprej. Toda d očim so drugi stanovi in razredi novi položaj takoj razumeli in mu prilagodili svoje dejanje in nehanje, strmi inteligenca se dandanes vanj, kakor v nekakšno novo, nerazumljivo čudo. in iz tega hipnotičnega strmenja, !ki je moralo imeti tekom časa za posledice popolno politično indiferentnost, se še do danes ni popolnoma zdramila.
Čudno je to tem bolj, ker je resnični položaj inteligence dandanes skoro popolnoma sličen položaju delavstva. Včasih mu je celo do pičice enak ali pa je celo slabejši. Zlasti velja to za nižje kategorije uradništva, ki je notorično nraterielno dostikrat slabše situirano, nego kvalificirano delavstvo.
Silni' na vpliv na inteligenčne poklice, izvirajoč, kakor bomo videli, deloma iz socialne potrebe, deloma in razredne politike, je namreč provzročil, da so ponekod inteligenčni poklici že zdavnaj prenapolnjeni*), a'li pa bodo vsaj prenapolnjeni v najkrajšem
*) Razume se samoobsebi, da je izraz ^prenapolnjen11 treba umevati v kar najbolj relativnem zmislu, namreč s stališča sodobne družbe, kakor vobče vse pojme socialnih ved. Če je naprimer zdravniški poklic »prenapolnjen1*, mislimo s tem, da mu ustroj te družbe ne daje dovolj dela in zaslužka, in s tem dovolj podlage za njegovo ekzistenco. To‘pa iz enostavnega razloga, ker mora siromak hirati in umirati brez zdravnikove pomoči, zakaj vsled pomanjkanja sredstev ne more plačati niti
času. In bolj ko raste število, bolj raste tudi njena beda im njena proletarizacija, »raste z vsako maturo«*). Povsod lahko opažamo, kako se pulijo na primer zdravniki, odvetniki in dr. za vsled konkurence bolj in bolj se zmanjšujočo kliente!©, koliko je kompe-tentov za vsako še tako sdabo plačano uradniško mesto.
Vse to — na eni strani pomanjkanje kapitala, na drugi pa polagoma, a tem bolj 'gotovo se mainjšujoiči dohodek vsled’ konkurence — pa je moralo imeti za neizogibno posledico' popolno pro-letarizacijo inteligenčnih poklicev**). Inženir, elektrotehnik, knjigovodja, ki vsled tega ali onega razloga ne prija svojemu delodajalcu, je lahko jutri prav tako postavljen na cesto, kakor 'zadnji težak. Toda če ta še razmeroma lahko dobi delo drugje — pri prvem to že ni več tako gotovo. Spominjam le na v tem pogledu značilni dogovor nemških kemičnih tovaren, po katerem ne smejo sprejeti v službo nobenega inženirja, ki je bil odslovljen vsled »renitemtnosti« iz privatne službe. Buržoazna čuti instinktivno, da bi ta sloj, ki tvori sedaj navidezen most med njo in proletariatom1 in tako nekako zakriva in izbris uje ostro mejo, ki jo loči od njega, postal zelo nevaren, kakor hitro bi bil zrevolucioniran. Zato ji je tem več ležeče na tem, da se vsak tak pojav zaduši v kali.
Vzpričo tega pa se je moralo pojaviti vprašanje, kako da bas inteligenca ne more spoznati svojega resničnega položaja, oziroma zakaj me izvaja iiz tega spoznanja posledic, zakaj ne stopi, kakor zahteva Clemenceau, to- ali onstran barikade. Odkod to, da je ravno inteligenca im skoro 'bi lahko reklli, edino inteligenca tako indiferentna in neaktivna, ko gre stvar za lastne življenske interese.
Vendar pa ni upravičeno, da vzpričo te navidezno majhne razvidnosti sklepamo roke, zakaj: prav ta stan z blestečim nanj ega, niti predpisanih zdravil. Da bi tega ne bilo, bi se prav tako lahko ali pa še lažje govorilo o pomanjkanju zdravnikov. Iz istih razlogov se naprimer v dijaških listih rado svari dijaštvo, naj ne študira tega ali onega predmeta, pa če ima še toliko zanimanja zanj, ker se mu sicer utegne pripetiti, da bo vsled prevelicega idealizma stradal kruha. Vzpriča tega pa še nadalje govoriti o idealizmu poklica in poklicu iz idealizma, je več kakor fraza.
*) Reimer, Die Stimme der Intellektuellen, „Kampf, 1911, str. 403.
**) Pred kratkim je bilo citati v listih, da so zahtevali dunajski odvetniški kandidatje kot ekzistenčni minimum mesečno plačo — sto kron. Ta plača gotovo ni sijajna. Da pa je bilo treba celo to zahtevati in jo vrhutega postulirati kot nekakšen minimalni zahtevek, priča, da so dejanske plače v resnici še slabše, najbrž mnogo slabše.
slovom inteligence noče ali ne more razumeti svojega položaja. Je marveč dovolj tehtnih razlogov, da je tako.
Pred vsem je v takih stvareh odločujoča gospodarska in razredna fiziognomija inteligence, vzlic vsem izravnujočim tendencam, veliko bolj nejasna in neenotna, kakor kateregakoli druzega stanu, zlasti stanu ročnih delavcev. Kajti ne samo, da imajo nekateri intdigenti komaj dohodek kvalificiranega delavca, med tem ko imajo zopet drugi — čeprav znatna manjšina — dohodek, ki mu omogočuje popolnoma meščansko socialno ekzistenco. Tudi razen tega je tisoč zelo različnih interesov, včasih namišljenih, včasih resničnih, ki vlečejo posamezne inteligente vsak v svojo stran.
Če hočemo torej .razumeti to neodločnost, ki je res včasih zelo podobna majhni intelektualni razboritosti, moramo analizirati in opredeliti te interese vsaj v glavnih točkah in poiskati rezultanto njihovih smeri. Proučiti nam je treba proizhod inteligence, socialni položaj njen v sedanji družbi ter njeno nehvaležno in slabo plačano nailogo, tvoriti most med buržoazijo in proletariatom..
Če torej1 premotrimo proizhod inteligence, opazimo pred vsem zanimivo dejstvo, da je proizhod teh »duševnih delavcev« precej drugačen, nego-li drugih delavskih stanov. Svoje vrste izpopolnuje namreč v znatni meri iz meščanskih krogov. Meščanstvo sili v ta stan iz več razlogov.
Mali in srednji meščan se poizkušata tem potom ubraniti grozeči proletarizaciji. Instinktivno čutita, da pritiska velikega kapitala, čegar razdirajočo tendenco čutita na svojem malem obratu, ne bosta prenesla in ne moreta prenesti, ali vsaj ne, če bi delila svoj imetek med količkaj številno potomstvo: Zato žrtvujeta če 'treba vse, da pripomoreta svojim otrokom do inteligenčnega poklica, ki naj jim1 pripomore vsaj navidezno do socialno enakovredne ekzistenco. Pa tudi tisti del meščanstva, ki ni ravno iz materielnih razlogov prisiljen, iskati si slabega zaslužka v teh poklicih, sili v inteligenco, bodisi vsled socialnega ugleda n vpliva, ki ga nuidi ta stan zlasti v nekaterih svojih panogah, bodisi tudi samo, da nekako 'Opraviči svojo na renti temelječo brezdelno ekzistenco.
Ne glede na vse to je pa tudi v interesu buržoazije kot vladajočega razreda, da zasede politično in socialno uplivna mesta, zlasti pri upravi, s svojimi pristaši.
V	konservatizmu človeške prirode je pa utemeljeno, da človek še dolgo potem, ko je bil vržen iz svojega prvotnega mi-
l.ieja, hrani v sebi kot nekaj najsvetejšega spomin na ta milje. Odtod dejstvo, da tisti, ki so prišli v katerikoli inteligenčni -poklic iz meščanstva, nikakor ne morejo in nočejo spoznati popolnoma novega položaja, v katerem se sedaj nahajajo. Kar najskrlbnejše goje marveč varljivo iluzijo, da pripadajo še vedno razredu, ki jih je že zdavnaj pahnil od sebe kot neenakovredne.
Iluzije so končno po ceni. Buržoaziji so take iluzije večinoma čisto všeč. Ne stanejo je nič, k večjemu utrjujejo na drugi strani njen vpliv. Zato celo po možnosti iskrbi, da ne izginejo.
Ta meščanski milje pa ni obdržali v obeležju svojega vpliva samo onih elementov, ki so izšli iiz njega. Njegov vpliv je bil marveč — kakor vsacega gospodujočega razreda — tako močan, da si je vedel in znal asimilirati in prilagoditi tuldi večino onih inteligentov, ki so prišli v tta poklic od drugod, iz proletariata.
(Konec.)
Pregled.
Iz časopisov in revij.
V	P f e h 1 e d u (1. X. št. 2. in 5.) razvija V. J. Hauner, češki žur-nalist, zanimljiv in za Čehe nov nazor o vnanji politiki Avstro-Ogrske. Ta nazor se bistveno razlikuje od onega, ki je doslej vladal v češki politiki. Doslej je bila vnanja politika za Čehe nekaj, kar jim ni bilo simpatično, čemur so baje morali nasprotovati a priori. Sicer pa je na sploh bilo zanimanje za vnanjo politiko neznatno in omejeno na ozek krog ljudi. Da bi se bil kdo izmed Čehov nekako po poklicu bavil z vnanjo politiko, se ni dalo opažati. Niti ne žumalistika. Vzrokov zato je več: parlament se ne peča z vnanjo politiko, marveč delegacije, kamor se voli le izbrano število poslancev — navadno vedno isti ljudje; narodnostni spori absorbirajo vse najboljše moči, v zadnjem desetletju jih je izčrpaval zlasti tudi boj za demokratizacijo parlamenta. Razven tega je doslej bila diplomacija domena najvišje aristokracije. In dualizem v monarhiji ne pospešuje zanimanja za vnanjo politiko, ker vsaka polovica
države ima svojo: Avstrija indus-trialno, Ogrska pa agrarno.
Stališče Čehov napram vnanji politiki je skoro vedno bilo nejasno ; zamenjavali so in v zmoti mislili, da morajo biti opozicionalci i glede vnanje politike, ker so jim bile nasprotne razne avstrijske vlade. In vendar je vodstvo vnanje politike v rokah, ki niso parlamentu odgovorne — vsaj ne direktno. Tako so Čehi oponirali državi, in nele vladi. To dvoje je pa bilo treba ločiti. Vnanja politika ne more biti drugačna kot državna. Na tem, da je država mogočna in njena politika smotrena in dobra, pa imajo Čehi velik interes. Za državnimi mejami Čehi niso več Čehi, ampak Avstrijci. To sledi iz aksioma, da bi mali narodi brez Avstrije ne mogli dolgo ubraniti svoje ekzistence.
Seveda je težko dognati, kaj je dobra vnanja politika. Za Nemce ona, ki bi jih priklopila k nemški državi, Jugoslovani bi radi tesnejšo zvezo s svojimi rojaki v inozemstvu, četudi si niso na jasnem, kako; Ogri imajo pa zopet svoje posebne
težnje. Le Čehi nimajo nobenega interesa na tem, da bi Avstrija bila oslabljena, Zato so uspehi ali neuspehi države v vnanji politiki v korist oz. v škodo Čehov. Zato se je pri presojanju vnanje politike treba postaviti na višje stališče, nego je ono vsakdanje notranje politike.
Vnanja politika je predvsem narodnogospodarska politika. Avstrijska ne more biti kolonialna, ker nimamo kolonij; zato mora biti trgovska; skrbeti mora zlasti zato, da, ker se iz Avstrije močno izseljuje prebivalstvo, se temu v tujini ne napravljajo nobene težkoče, Avstrija je industrialna; zato mora iskati prostora za eksport. Balkan in Rusija imata dosti prostora za naše industrialne izdelke. ^Največ industrije v Avstriji je na Češkem, v čeških rokah je čedalje, več. Odtod eminentni interes Čehov na vnanji politiki, ako naj bo dobra.
Češko vnanjo politiko delajo trije faktorji: tisk, poslanci in trgovci. Postopajo pa čisto neharmo-nično. Trgovci se pritožujejo, da se prva dva činitelja premalo brigata za češko vnanjo trgovino. Žurnalistika nima še smisla za podpiranje češke vnanje trgovine. Kako pa naj pišejo žurnalisti o stvari, ki je sami ne poznajo ? Vnanja politika časopisov se črpa iz nemških listov, in še tisto ni dosti vredno, ker ni objektivno in samostojno.
Enako slabi kot žurnalistika so tudi poslanci. Pravzaprav se izmed vseh čeških poslancev pečajo le dva trije z zunanjo politiko. Dr. Kramar, Klofač, Masaryk.
Da je vnanja politika močna, mora biti v notranjosti solidarnost. Treba je močne armade oz. marine. Položaj Avstrije se ne da primerjati z onim Švice, Belgije ali Holandske. Mora se opreti na krepko arkado in marino. Armada sama še n.e, pomenja vojske. Da se dosežejo ?>lji vnanje politike, ki so trgovski m gospodarski, je treba podpirati vse faktorje, ki so pri tem odločilni, *0rej tudi armado.
Za ta svoja izvajanja prevzema Hauner sam vso odgovornost. Koliko jih bo češka politika upoštevala, se bo že pokazalo.
Z bojišča nemško-danskega.
O razpravi „z bojišča ne raško - d a n s k e g a“ mažarskega sociologa Jaszija v slovaški reviji Prudy smo že v 1. št. „N. Z.“ začeli poročati, V nadaljnjem razpravljanju opisuje Jaszi stremljenja nemške birokracije, kako bi v čim-krajši dobi ponemčila provincijo, kjer prebivajo Danci. Ustavna kriza je celo situacijo poostrila. Dunajski mir leta 1864. je prebivalcem podvrženih provincij dovolil, da si skozi 6 let lahko izberejo, če hočejo biti nemški ali danski državljani; če bi se preselili, bi mogli svoje imetje prenesti na Dansko ali pa ga pustiti na starem kraju. To je „Optantenfrage“, ki je povzročila mnogo šikan in nasilja, To zmedo je povišal § 5. praškega miru iz 1866., ki je izrekal, da naj se severni okraji Šlezvika, ako bi z glasovanjem izrazili željo, da se priklopijo k Danskemu, vrnejo temu kraljestvu. S to odločbo je danski iredentizem dobil zakonit temelj in dansko ljudstvo v Šlezviku je do
1.	1878., ko je dunajski mir to dispozicijo preklical, mislilo, da je le začasno pripojeno k Prusiji in da se bo lahko na podlagi ljudskega glasovanja vrnilo k svoji rodni državi. To upanje je podpirala vsaka nerodnost pruske birokracije. Ko pa se je izkazalo, da je to upanje prazno, se del optantov ni izselil, marveč je ostal v Šlezviku kot danski državljani, drugi del se je pa vrnil kot danski državljani, in tako se je zgodilo, da ti niso bili ne nemški ne danski državljani po pozitivnem pravu. Leta 1898. je na Danskem živelo še okoli 4000 optantov z 12000 otrok, brez političnih pravic, in pruska policija jih je lahko izgnala, če bi pokazali svoje dansko mišljenje. Tega razmerja se je posluževala pruska oblast, kadar je hotela Dance kaznovati in kro-
titi. Birokratična rabulistika je to razmerje izrabljala tako, da je Dancem lahko kadarkoli jemala politične pravice; to se je godilo zlasti ob volitvah, da so se napravili volilni imeniki v korist Nemcev.
Pod starim cesarjem je bilo še dosti čedno; vsaj brutalnosti ni bilo. Novi cesar pa ni bil zadovoljen z dotedanjim tempom razširjanja nemške kulture in je vrgel enostavno iz šole danščino, ki je bila v dveh tretjinah vseh ur učni predmet in jezik. Še danes zastonj zahteva prebivalstvo, da bi se vsaj dve uri učila danska materinščina v šoli. To naredbo so Danci imenovali Jezikovni umor“. Ta jezikovna politika je otrovala šlezviške razmere na celi črti. Ljudstvo, zadeto v svoji starodavni kulturi, se je začelo organizirati, prebujati k zavesti, agitirati. Pruska junkerska pamet je to naravno reakcijo ljudske duše razumevala kot iredentizem. V resnici se je porodil ta čustveni iredentizem. Začelo se je izseljevanje duš“ na Dansko; kajti ljudstvo je iskalo zavetja v danskem književnem jeziku. Med ljudstvom in prusko oblastjo je nastal nepremostljiv prepad. Pruska gosposka si je hotela pomagati tako, da je pruska država nakupila za 8 miljonov mark zemljišč in napravila iz njih državne dominije, da je dobila vpliv z novimi veleposestvi na sestavo „Kreistagov“. (Dalje.)
Literarni.
Cavour. — Von Walter F r i e-d e n s b u r g. I. Bd. — Gotha 1911. Friedrich Andreas Perthes A.-G. — S sliko.
Prvi zvezek obširno zasnovanega dela. Zdi so nam, ^da je celo preobširno zasnovano. Če pa že to ne, pa so prav gotovo posamezna poglavja razpletena preveč na dolgo in široko. Osebnost, o kateri Friedenburg piše v ti knjigi, je tako pomenljiva v zgodovini moderne, mlade Italije, da je nemogoče, omejiti se strogo na osebno delovanje in uplivanje Cavourja v javnem in
privatnem življenju. Pravzaprav je tega strogo privatnega življenja pri Cavourju bore malo. Baš zato pa se ne da izbrisati utis, da so v knjigi preobširna poglavja, ki nam pripovedujejo o Cavourjevem po-kolenju, njega vzgoji in šolanju, njegovem potovanju po inozemstvu, njegovem kmetovanju, trgovini in gospodarstvu. Ne sodijo v okvir takšne študije, kot naj bo „Cavour“.
V	kolikor pa so neobhodno potrebni življenski podatki za razumevanje celotnega dela, bi morali biti obdelani vse drugače. To se osobito čuti ondi, kjer knjiga začenja opisovati Cavourjevo poseganje v politično življenje: iz žurnalista, nacionalno ekonomičnega pisatelja se polagoma razvija politični delavec, državnik in mislec — stvaritelj nove Italije. Nedvomno bi tudi bilo bolje, če bi bil pisatelj manj v ospredje postavil Cavourjevo osebo in nam raje točneje in natančneje orisal ves razvoj, kako se je začel in izvršil proces zedinjenja Italije pod vplivom in delom Cavourjevim. Prvi del obsega štiri knjige, v katerih so opisana Cavourjeva otroška in mladostna leta (1810—1834), leta priprave (1834—1847), politični pričetki (1847—1848) in Cavour poslanec (1848—1850) do vstopa v ministerstvo. Za naš čas in naše razmere, ker smo neposredni sosedje mlade Italije, je gotovo izredno za-nimljiva i doba i osebnost Cavourjeva, - če se že ne bi hoteli ozirati na analogna stremljenja, ki jih opažamo že več let na slovanskem jugu. Zato je knjiga vredna, da se čita in premišlja. Spisal je pa ni pisatelj, marveč učenjak. In to je škoda.
Dr. Ljudevit Pivko, Zgodovina Slovencev, 3. snopič, Ljubljana, 1911.
V„Poljudno znanstveni knjižnici1', ki jo izdaja „S 1 o-venska Šolska Matica“, je izšel 1911. zadnji del Pivkove Zgodovine Slovencev, ki obravnava devetnajsto stoletje. Knjiga obsega
sledeče odstavke:	1. Na pragu
19. stoletja. 2. Francoska Ilirija. 3. Predmarčna doba. 4. Leto 1848. 5. Bachova doba. 6. Za ustavnih bojev. 7. Pregled po najnovejši dobi. Literatura.
Kar se tiče literature, je navedena bibliografija, ki je deloma preširoka, deloma preozka. Ker je knjiga sestavljena — kakor naravno — na literarnih pripomočkih, naj bi se bili navedli ti pripomočki, ki bi došli prav vsakemu, kdor bi se hotel sam podrobneje poučiti o kakem predmetu. Tako pa nahajamo med objavljeno literaturo n. pr. Miillenhoffovo »Deutsche Altertumskunde", Palackega „Dejiny narodu českeho", Watten-b a c h a „Deutschlands Geschichts-quellen im Mittelalter", podrobne razprave o hrvaški zgodovini iz Rada jugoslavenske akademije, Srbovo »Šedesat let polit, zapasu o prava n&roda českeho" in mnogo drugih. Ne rečem, da se ne najdejo dotikališča, toda le pri zgodovini velikega stila, kar pa Pivkova že po svojem namenu ni hotela in ni mogla biti.
Nasprotno pogrešam v navedeni literaturi marsikako delo ali razpravo, ki bi res nudila vsakemu pouk v okvirju slovenske zgodovine, n. pr. Grudnove „Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stol. in ustanovitev ljublj. škofije", Trubarjev Zbornik, Kidričev „Epilog k Trubarjevemu Zborniku", j a g i č e v „Ein Kapitel aus der Geschichte der siidslavischen Spra-chen", Oblaka „Eine Bemerkung zur altesten siidslavischen Ge-schichte", Kronesova „Die deutsche Besiedlung der ostlichen Alpenlander", D o p s c h e v a „Die altere Sozial- und Wirtschaftsver-fassung der Alpenslaven", Rutarjevo „Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja11, Vrhov-č e v o „Grmanstvo in njega upliv na Slovanstvo v srednjem veku", Kaspretove »Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500“, Pa-rapatovi „Turški boji v XV. in XVI. veku s posebnim ozirom na
Slovence", Levčevi „Die Einfalle der Tiirken in Krain und Istrien", Parapatovo „0 kmečkih puntih sploh in o uporu leta 1573. posebej", „D i e Osterr. ung. M o-narchie in Wort und Bild“, Prijateljev „Janko Kersnik, njega delo in doba", »Sloven-s k i Staje r", »Časnikarstvo in naši časniki", Trdinovi „Bahovi huzarji in Iliri", Apihovi »Deželni stanovi kranjski od 1818— 1847“, Levčevi »Odlični pesniki in pisatelji slovenski'1, Tumovo »Jugoslovansko vprašanje in Slovenci" itd.
Taka in podobna dela bi se bila morala imenoma navesti, a ne spisi, ki imajo komaj kako zvezo s predmetom, ali pa niso tako važni za slovenskega človeka, ki ni zgodovinar strokovnjak po poklicu. Ne zadošča samo imenik pisateljev, katerih razprave uporabljamo, marveč je treba gledati na to, da trud in pridobljene izkušnje niso izgubljene za naslednike. Slovenski učitelj, ki mu je knjiga v prvi vrsti namenjena, bi moral dobiti jasen pregled temeljnih spisov o slovenski zgodovini. Tako pa bo moral kljub tej literaturi brskati po raznih časopisih, ako si bo hotel o tej ali oni dobi pridobiti podrobnejše znanje. Z ozirom na namen, ki naj ga ima knjiga, smatram omenjeno literaturo za izgrešeno.
Kar se tiče vsebine, omenjam naslednje podrobnosti:
Po Marmontovem načrtu bi dobila gimnazijo tudi Idrija poleg Ljubljane, Postojne, Kranja, Novega Mesta, Trsta, Gorice, Kopra, Beljaka in furlanskega Tržiča (str. 237).') — Opombe pod črto na strani 248.—251. bi boljše spadale v tekst nad črto. — Pri letu 1848. ne bi škodovalo, ako bi se bili navedli glavni slovenski možje, ki so takrat nastopali v javnosti. — Bleiweis ni izrabljal kot urednik »Novic" nekoliko svojega vpliva
’) Dr. Iv. Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda, 1911.
zoper leposlovna podjetja, ki jim ni stal na čelu sam (str. 267), marveč toliko, kolikor je le mogel1).
— Na strani 270. v 4. vrsti teksta od spodaj naj namesto „državin svet“ stoji „državni zbor". — Slovenski deželni in državni poslanec ie bil Herman, ne Hermann. — Praprotnik ni bil, če sem prav poučen, član kranjskega deželnega zbora (str. 280), ampak deželnega šolskega sveta. — Pri realki v Idriji (str. 282) naj bi se bilo omenilo, da je sedaj državna (od leta 1909.). — Izseljeniško vprašanje dela preglavice avstrijski vladi in parlamentu, Pivkova Zgodovina pa vidi v njem za Slovence še nekako relativno dobroto (str. 286).
— Tudi se ponavlja absolutna trditev, da našemu poljedelstvu škoduje uvoz žita in živil (str. 287).1)
V	celoti moram reči, da je ustavna doba obdelana patriarhalno. To se pravi: Knjiga nam, razen malih izjem, ne podaja gospodarskih, socialnih, političnih in kulturnih struj med Slovenci. V tem oziru je Pavla Poljanca brošura „Črtiče iz slovenskega političnega dela in boja" deloma boljša, dasi je sicer eks-cerpt iz Pivkove Zgodovine. Čitatelji ne smejo izvedeti, da imamo Slovenci troje političnih strank. Navajajo se imena slovstvenikov, glasbenikov, slikarjev, a pogrešamo seznamek politikov in znanstvenikov. O našem dijaškem pokretu ne slišimo ničesar, o delavskem gibanju seveda tudi ne. Ako se med izobraževalnimi društvi imenoma navajata „Prosveta“ in „Krščansko-socijalna zveza", bi bilo umestno, da se imenujejo še druga, recimo „Akademija“, „Ljudski Oder“, „Zve-za narodnih društev na Štajerskem in Koroškem" itd.	Dr.	L.
‘) Glej : Grafenauer, Zgodovina novejšega slovstva, II. 1911. — Žigon, Donesek o razmerju med Janežičem in Levstikom, Č Z N, 1907.
a) Primerjaj: Agneletto, Slovenske narodno gospodarske Črtice, N Z, 1910.
— V. K., Naša trgovska bilanca, zaščitna carina in drugo, Veda, 1912.
Popravek.
V	„Naših Zapiskih", mesec maj in april, 1912, sem na strani 113. pod naslovom „Iz literarne in politične korespondence dr. Josipa Vošnjaka", Vlil. priobčil dvoje pisem, ki sem jima označil za avtorja dr. Pavla Turnerja. Nato mi je sporočil dr. Pavel Turner z dne 22. aprila t. 1., da n i pisal omenjenih pisem: Levstika je vselej čislal za pravega našega klasika in bil ž njim v osebnih prijateljskih razmerah od leta 1869. do njegove smrti, a kar se tiče pisma iz Peterburga, tam še niti bil ni.
Po tem sporočilu sem si hotel razložiti nesporazumljenje, zato bi bil rad še enkrat pregledal Vošnjakovo korespondenco, ki sem jo imel prvič v rokah 1909. leta. A ravnateljstvo kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani mi je odgovorilo, da te korespondence v muzeju sedaj ni mogoče najti. Prejšnji kustos dr. W. Schmid mi je pisal, da je ni posodil po moji vrnitvi nikomur. In tako je iz vprašanja o pristnosti ali nepristnosti Turnerjevih pisem nastalo vprašanje: Kje je Vošnjakova korespondenca?
Dr. Dragotin Lončar.
Od uredništva. — Gospoda v uredništvu Vede nas je v zadnji številki počastila zopet z odgovorom. To pot zaradi naših „odgovorov" v prejšnji številki N. Z. Ne moremo pomagati ne sebi ne gospodom pri Ved i. Mi smo svoje povedali zadnjič, čeprav ne v tako strašno resni obliki, da bi bili gospodje pri Vedi razumeli, za kaj gre. Ne preostaja nam nič drugega, nego da jih poprosimo, naj še čitajo naše „odgovoie“. Tolikrat in tako dolgo, da jih bodo razumeli. Pa bo dobro.