KRST IN ZDRK VELIKE TORPEDOVKE JOS. WESTNER Naša kraljevska vojna mornarica, ki se smotrno po načrtu veča in izpopolnjuje, je nedavno pridobila dve novi veliki torpiljarki: lani v jeseni so spustili v Nantesu v morje »Beograd«, letos pomladi pa v »Jadranskih brodogradiliščih« v Splitu drugo torpe- dovko »Zagreb«. In tretjo torpedovko istega tipa, na- zvano z imenom tretje naše prestolnice in zgrajeno v isti domači ladjedelnici, so spustili v mokri element letos na Vidovo, dne 28. junija. Svečanosti »porinuča«1 »Ljubljane« so se na po vabilo uprave »Jadranskih brodogradilišč d. d.« ude ležili predsednik mestne občine ljubljanske g. dr. Ju ro Adlešič kot kum z gospo soprogo, člani mestnega sveta gg. Josip Bahovec (z gospo soprogo), Viktor Kozamernik, Pavel Masič in Josip Wester ter mestni komisar Andrej Grasselli. Delegacijo so na splitskem kolodvoru ob prihodu brzovlaka dne 27. junija okoli 9. ure sprejeli zastopnika Jadranskih brodogradilišč gg. generalni direktor Jaques Boux in podpredsednik ing. Mihovil Kargotič, v imenu komandanta kr. mor narice pa g. kapetan fregate Metod C. Pire. Še istega dne dopoldne je g. predsednik dr. Adlešič opravil obiske pri najvišjih predstavnikih Splita, tako pri banu primorske banovine g. dr. Jos. Jablanoviču, pri Škofu dr. Kvir. Bonefačiču, pri predsedniku mestne občine dr. Mirku Buiču (sedaj ministru za telesno vzgojo), pri predstavnikih Jadr. brodogradilišč gg. Rouxu in ing. Kargotiču. Na admiralski jahti je po- setil v družbi gospe soproge kraljevega odposlanca, načelnika generalnega štaba g. armadnega generala Milutina Nediča in njegovo gospo soprogo, kumico »Ljubljane«, ter komandanta kr. mornarice g. admi rala Marijana Poliča. Na predvečer slavnostnega dne je mornariška godba pod vodstvom višjega kapclnika gosp. Maksa Un- gerja izvajala na Narodnem trgu v osrčju Splitu pro- 1 Namesto sh. izraza »porinuče« (nem. Stapellauf) ra bim izraz splovitev ali zdrk, ki bolje označuje dejstvo, da ladja s svojega podstavka sama zdrkne, ne da bi jo v morje porinili. —- W. menadni koncert, ki mu je prisostvovala gosta mno žica domačega prebivalstva in tujcev. Na Vidov dan točno ob 6. uri je admiralska jahta »Vila«, na katero so bili povabljeni vsi člani ljubljan ske deputacije, z g. armadnim generalom Nedičem in gospo soprogo Jeleno odplula v vedrem jutru iz split skega pristana v Kaštelanski zaliv. Tu je pričakovala kraljevega odposlanca eskadra vojne mornarice, raz vrščena v dve redi, na čelu ji poveljniški brod eskadre »Zmaj« z godbo in šolska ladja »Dalmacija« z go jenci mornariške akademije. Spalir je dalje tvorilo šest malih torpiljark, štirje minonosci, tri podmor nice in dva bojna čolna. S teh edinic je na palubi postrojeno moštvo v snežnobelih uniformah izkazalo čast odposlancu Nj. Vel. kralja. Točno ob 7. uri je »Vila« pristala ob gatu ladjedelnice v Supavelski uvali. Tu so pričakovali kraljevega odposlanca pred stavniki vojaških in civilnih oblasti, med njimi g. admiral Polič in funkcionarji Jadranskih brodogra dilišč. V njih spremstvu je g. armadni general Nedič obšel častno četo, na kar je vsa odlična družba za vzela mesta na vzvišeni tribuni, okrašeni z zastavami in zelenjem, postavljeni tik pred pramcem »Ljub ljane«, ki je še počivala na poševnem ogrodju, pod prta ob obeh bokih z močnimi lesenimi oporniki. V ospredje tribune sta poleg kraljevega odposlanca sto pila kumica gospa Jelena generala Nediča in kum g. predsednik dr. Adlešič. Ob četrt na osem se je pričel slavnostni obred. Na povelje »Mirno!« je godba zaigrala uvodni komad in »molitev«, na kar je vojni svečenik g. prota Ser gije Urukalo, stoječ ob desnem boku pramca, zaprosil gospo kumico: »Molim gospodu kimui, da mi izvoli saopštiti, ko jim imenom treba po najvišjem nare- (tenju krstiti ovaj brod.« In gospa kumica mu je od govorila s sonornim glasom: »Po najvišem naredenju Nj. Vel. kralja da se zove Ljubljana!« Nato so se od- grnili zastori, ki so krili ime ladje in v jutranjem soncu so zablestele na obeh bokih svetle črke LJUB LJANA. Obenem so mornarji na ladji razpeli veliko KRONIKA 177 »LJUBLJANE« V SPLITU NA VIDOV DAN 1938. zastavno galo. Medtem sta rimsko-katoliški svečenik don Žižka in pravoslavni prota Sergije Urukalo opra vila obredne molitve, ladjedelniški delavci so posto poma odstranjevali oporne stebre ob obeh bokih ladje. V zraku so se pojavile eskadrile hidroavionov, ki so krožile nad ladjedelnico, noseč prvi pozdrav novi ladji vojne mornarice. Ko so bili oporniki odstranjeni, je na mizici pred obema kumoma zažarela signalna žarnica, ki je dala znak, da se bliža trenutek splovitve. Dva mehanika sta vsak s svoje strani z razžarjenim črtalom rezala železno pločo, ki je še zadrževala ladjo na njenem le- žaju. Tedaj je gospa kumica z jasnim glasom izrekla slovesne besede: »Ljubljano, podi sretno u tvoj element, plovi na čast i slavu Kralju i otadžbini, uz tvoju zastavu neka je slava i pobeda, blagoslov božji neka te prati!« S pritiskom na električni gumb je razrešila steklenko šampanjca, da je tresnila ob kljun ladje, da se je tekočina zapenila ob boku, in prerezala je trobojni trak, ki je kot simbolična vez še držal ladjo na kopnem. Krst »Ljubljane« je bil s tem po membnim obredom srečno opravljen. Vojaška muzika je zasvirala narodno himno, »Ljubljana« je polagoma zapolzela po gladkem tiru in v pičli minuti je s po spešeno naglico zdrknila v morje, ki je kakor vzra- doščeno zašumelo v belih valovih, ki so se visoko pe nili ob krmi in bokih nove vojne ladje. Vse vojne edi- nice so dvignile veliko zastavno galo in prožile po zdravne strele; moštvo, postrojeno na krovih, pa je pozdravljalo novo tovarišico s trikratnimi ura-klici, medtem ko so v sinjem zraku krožile jate avionov. Bili so to nad vse svečani trenutki, ki gotovo ostanejo vsem, ki so jih doživeli, v neizbrisnem spominu, tre nutki, ki so zlasti nas, zastopnike bele Ljubljane, na vdali s ponosno zavestjo, da je poslej tudi slovenska prestolnica s svojim imenom trajno povezana z našo čilo vojno mornarico. Vsa množica večtisočglavega občinstva, ki je od blizu in daleč prisostvovala tej lepi slavnosti, oddelki vojaštva in skupine delavstva, vse je bilo ob tem sve čanem prizoru prazniško razigrano. Saj so bili priča izrednemu dogodku, ki se je odigral v vzornem redu, z vojaško točnostjo in strumnostjo, in dela čast vsem činiteljem, ki so imeli posla pri gradnji in zdrku nove torpiljarke ter daje jamstvo za nadaljnji razmah naše mlade vojne mornarice. Po isti poti, po kateri so visoki predstavniki in častni gostje dospeli na slavnostni prostor, so se tudi Zdrk »Ljubljane" v morje vračali. Tako je tudi admiralska jahta »Vila« odplula mimo »Ljubljane«, prvikrat zasidrane v svojem ele mentu, ter se, ponovno pozdravljana od edinic vojne mornarice, vrnila v splitski pristan. — Uprava Jadranskih brodogradilišč je ob 13. uri pri redila v velikem salonu novega udobnega hotela »Am basador« slavnostni obed, h kateremu je bilo povab ljenih sto oseb. Vrsto napitnic je pričel predstavnik ladjedelnice g. ing. Kargotič, ki je toplo pozdravil vse navzoče goste, zlasti kraljevega odposlanca g. armad- nega generala Nediča in gospo kumico, ter je po udaril, da zlasti njegova navzočnost na tej slavnosti priča o globokem pojmovanju in zanimanju visokih vojaških krogov za razvoj in napredek domače ladje- delne industrije. Dalje je nazdravil kumu dr. Adle- šiču kot predsedniku bele Ljubljane, »straže našeg gordog severa, čije ponosnim imenom danas je okr- štena nova ratna ladja«, in zastopnikom mestnega sveta, ki so prišli, »da svojim prisutstvom dadu vidan dokaz patriotskih osečaja slovenačke brače za razvi- tak kr. ratne mornarice, čuvarice našeg Jadrana«. Kot drugi govornik je povzel besedo g. dr. Adlešič, ki je s poudarnim glasom izvajal tehtne misli v na slednjem govoru: Spoštovane dame in gospodje! Z velikim veseljem je sprejelo prebivalstvo mesta Ljubljane vest, da je nova vojna edinica dobila ime Ljubljane, ki ga bo nosila sirom morja. Globoko se zavedam zgodovinskega pomena tega trenutka, ki je osrečil vse Slovence, predvsem naše glavno mesto, belo Ljubljano. Zato izrekam v prvi vrsti globoko za hvalo v imenu Ljubljane Njegovemu Veličanstvu kra lju Petru II. za visoko odlikovanje, ki ga je s tem od lokom izkazal našemu mestu. Naše mesto in sleherni prebivalec naše ožje domo vine čuti radost in ponos, da se bo svetil na trupu tega lepega broda grb slovenske prestolnice in njeno ime »Ljubljana«. Izpričujeta naj vsem lukam in ob morskim mestom te naše krasne jadranske obale, vsem vasem na obronkih teh kršnih gora, vsem oto kom sinjega Jadrana, da je mesto, ki je dalo tej po nosni torpiljarki svoje ime, z ljubeznijo in zvestobo povezano z našim morjem, povezano pa tudi z ljud stvom, ki ob tem morju prebiva. Od pradavnine je Ljubljana povezana s pomor stvom, že mitologija imenuje kraljeviča Jazona in njegove Argonavte, ki so z zlatim runom na ladji »Argo« pripluli po črnem morju in Donavi, Savi in Ljubljanici do naših krajev in sezidali Emono, da našnjo Ljubljano, potem pa spravili ladjo »Argo« po kopnem do Timave in na Jadran. Slovenski mitos pa je postavil lepo Vido, simbol večnega sonca, kot Vašo »lipo Mare« ob sončni Jadran. Tudi v poznejši zgodovinski dobi smo bili Slovenci in naše mesto ponovno ožje povezani z našim morjem, ko so bile pomorske pokrajine od Senja tja preko Trsta do Devina združene z upravnim centrom Slo vencev, z našo belo Ljubljano. Ljubezen do morja in pomorskega življenja je tudi pri nas cvetela in vzgo jila v našem narodu mnogo vnetih in drznih pomorcev. Nesmrtni Napoleon je razširil vpliv Ljubljane kot centra svoje Ilirije tja do južnih mej kršne Dalma cije in še bolj povezal usodo našega mesta in našega naroda z morjem in poglobil njegovo ljubezen do pomorstva. 178 KRONIKA Krstni kumi velike kr. torpedovke »Ljubljane". Od leve na desno: načelnik generalnega štaba arm. gen. Nedič, kumica ga. Neditfeva, kum ljubljanski župan dr. J. Adlešič in odposlanec kralja gen. Mihailović Ta ljubezen do našega Jadrana pa v našem narodu ni izumrla niti kasneje. Hrepenenje po morju je ostalo še v duši našega naroda in privrelo kot otožna, pa mogočna pesem »Buči, buči, morje adrijansko«, ki je odmevala v našem mestu in med našim naro dom od Triglava naprej proti jugu kot himna našega sinjega Jadrana. To hrepenenje po našem morju je bilo udejstveno šele v naši novi državi, ko je postal naš sinji Jadran prav tja do mej Albanije res naše narodno, jugoslo vansko morje, ko so se odprla našemu narodu ta ši roka pomorska vrata v širni svet, do svetovnega raz voja, do velikega blagostanja, naši državi pot do ve lesile ! Od kod naj še pride po »lipo Mare črni moro«, od kod naj se še pripelje po lepo Vido črni zamorec? Naša je Vida in naša je Mare, naša je kopnina in naša je pučina, naša bo velevlast Jugoslavija! Kako mi cenimo pomen morja, spoznavate lahko skoro vsak dan, ko slišite o prizadevanjih in naporih za čim tesnejše zveze Ljubljane z morjem, zveze z železnico, zveze z avtomobilsko cesto; bili smo tudi zgodnji, ki smo povezali zaledje z morjem z zračno zvezo. Kako živo planiti ta ljubezen do našega morja v na šem slovenskem ljudstvu, zlasti pa v naši mladini, vidite po številu članstva naše mladine v Podmladku Jadranske Straže. Dasi smo med tremi brati naj manjši po številu, smo največji po članstvu našega Podmladka v Jadranski Straži. Tej ljubezni do našega morja bo naša nova torpi- Ijarka »Ljubljana« dala novega razmaha za še krep- kejši in še zmagoviteljši polet našega ljudstva za po morstvo. Saj nam vsa naša zgodovina nudi toliko svetlih vzorov, kako je baš pomorstvo služilo vsem narodom kot najboljši temelj za razvoj države in blagostanja naroda. Ti svetli vzori se vrstijo pred našim pogledom tja do Feničanov in Egipčanov preko Benečanov in preko našega slavnega Dubrovnika do najnovejših dni. Naj bi bila v vrsti teh mogočnih j)rednikov tudi naša država s tem širokim, odprtim in prekrasnim morjem, ki nudi najboljše temelje, da se razvijemo do velesile in tekmujemo uspešno kot mogočna po morska država z vsemi ostalimi narodi Evrope. Imamo tem večji vzgon za to tudi v dejstvu, da je velik, velik del našega naroda izven meja naše do movine, kjer si je ustvaril novo bodočnost. Zato naj bo naše morje in naše brodovje tista pot in vez, ki bo družila vse naše sirom sveta razkropljene dele na roda v enoto in mogočno celoto. — Vojna mornarica je najmočnejša in najtrdnejša opora vsega našega pomorskega življenja, trgovskega napredka in blagostanja našega naroda in najmoč nejši varuh našega miru. Zato jo je naše ljudstvo vzljubilo in jo bo vedno bolj ljubilo in z njo vred tudi branilo naš sinji Jadran, vsak kamen naše obale kot svoj biser, kot zibelko velevlasti Jugoslavije. KRONIKA 179 Stoletja hi stoletja to zibelko porajajoče se naše velesile blagoslavlja Vaša in naša priprošnjica Majka božja na Frankopanovem Trsatu. Ta vedno vam in nam enako milostljiva »Stella maris« naj razsvetljuje in gladi morja široke ceste, da bo mlada torpiljarka s častitljivim grbom mesta Ljubljane iz vseh viharjev zmagovito priplula v domači pristan, kakor je mitična Argo celo čez kamenito morje Krasa varno prinesla zlato runo v domovino svojega kraljevskega krmarja in gospodarja! — Vam, spoštovana gospa Jelena generala Nediča, iz rekam prisrčno zahvalo mesta Ljubljane in njenega prebivalstva, da ste izvršili danes ta svečani in po membni akt in kumovali novi vojni edinici z imenom našega mesta in simbolično povezali naše mesto z našo hrabro in slavno vojno mornarico. Zahvaljujem se in čestitam Jadranskim brodogra- diliščem na tako uspelem delu, ki so ga dosegli s to novo gradnjo; porabim pa to priliko, da se zahvalim tudi za njih topli in gostoljubni sprejem. Čestitati pa moram predvsem kraljevski vojni mor narici, njenemu komandantu gospodu admiralu Mari- janu Poliču, njenim odličnim oficirjem in junaškemu moštvu, ki s ponosom zre na svoj novi brod. V imenu spoštovane gospe kumice, v imenu mesta Ljubljane in v svojem imenu dvigam to čašo ter napi jam na srečo in procvit naše kraljevske vojne mornarice! Naposled je načelnik generalnega štaba g. armadni general Nedič v svojem klenem govoru dejal med dru gim, da se raduje tudi »tome, što novi brod nosi ime bele Ljubljane, ponositog glavnog grada naše slove- načke brače, koju kao kura tako dostojno pretstavlja njegov uvaženi pretsednik g. dr. Adlešič«. Vsi trije govorniki so bili za svoja v patriotičnem zanosu in vzorni obliki podana izvajanja deležni iskre nega odobravanja vseh udeležencev. Po končanem banketu so člani ljubljanske delega cije posetili vojno ladjo »Dalmacijo« in podmornico »Nebojša«, kjer so jim častniki najljubezniveje raz- kazali notranjo uredbo te vrste mornariških edinic. Ob 17. uri so se na splitskem kolodvoru poslovili od funkcionarjev Jadr. brodogradilišč in kr. vojne mor narice, na kar so se z brzini vlakom odpeljali proti Ljubljani. 180 KRONIKA