AÑO (LETO) XXIX (23) No. (štev.) 8
Vet ritij in homunizem
Nad pol leta že traja gonja proti Mohorjevi družbi v Celovcu. V prejšnjih številkah smo poročali o pisanju avstrijskega tiska. Tu povzemimo na kratko položaj. Avgusta meseca 1909 je sklenil odbor Mohorjeve družbe, da kupi vetrinjski samostan. Dve leti sem se nihče ni več zanimal za starodavno poslopje, v katerem so bivali nekdaj redovniki cistercijani. Vendar samostan — Nemci ga imenujejo grad — v Vetrinju že dolgo ni več služil nekdanjemu namenu. Do nedavnega jo bil lastnik poslopja tovarnar sukna Reich-mann, ki je zašel v velikanske dolgove. Del konkurzne mase predstavlja grad Vetrinj. Ker tega gradu od Nemcev nihče ni hotel kupiti, ga je želela pridobiti v namene dijaškega doma za fante Mohorjeva družba. Odkod bi dobila denar za odkup tega gradu? Prodati je hotela poslopje Haim-linger na Velikovški cesti, ker je tamkajšnja hiša v obupnem stanju. Za to poslopje bi dobila 3 milijone šilingov. 1 milijon in pol bi prispeval celovški ordinariat. Ker bi potrebovala za odkup Mohorjeva 5 milijonov in 900.000 šilingov, bi morala Mohorjeva poskrbeti še za kredit. Ta kredit v višini enega milijona in 400.000 šilingov bi mogla Mohorjeva brez nadaljnjega odplačati, ker bi lahko prodala del zemljišč, ki bi jih pridobila z odkupom vetrinjskega gradu. Vendar do odkupa gradu ni prišlo, ker so to preprečile vse politične stranke v deželi.
Nemci so zagnali parolo, da je ,nemški“ Vetrinj po Slovencih narodnostno ogrožen, da namerava ustanoviti Mo -horjeva družba v Vetrinju nacionalni kulturni center, ker pa bi cdkup omogočili slovenski emigrantje, bi nastalo v Vetrinju emigrantsko središče, to pa bi bila velika nevarnost za dobro-sosedne odnose z Jugoslavijo. Koroški deželni glavar Sima se je obrnil zaradi tega na dunajsko vlado s pismom, v katerem podtikava Mohorjevi družbi — kakor posnemamo po glasilu- Narodnega sveta „Našem tedniku“ — glede na slovensko emigracijo sumničenja, ki so vzbudila med koroškimi Slovenci hv.do ogorčenje. Zadeva so je močno zaostrila ter postala nov pred-med gonje proti koroškim Slovencem. Mdtcm je sicer dunajska vlada sklenila, da odkupi vetrinjski grad, deželna vlada ga bo sprejela ob praznovanju 50-letnice glasovanja kot plebiscitno darilo, vendar pod pogojem, da bo dodelila dunajska vlada poleg tega južnokoroškim občinam še 30 milijonov šilingov, ki jih je zahteval od dunajske vlade za deželo tudi koroški deželni zbor.
Bolj važno pa je za nas vprašanje, kako to, da so se 'Nemci zagnali s takim srdom proti Mohorjevi družbi, ki je že leta 1945 stala stoodstotno na avstrijskem stališču kot edina slovenska organizacija med koroškimi Slovenci? Številna poročila, ki smo jih prejeli iz Koroške, jasno kažejo sledeč položaj. Meja med Avstrijo in Jugoslavijo je popolnoma odprta. Med socialisti tostran meje in marksisti onstran meje obstajajo tesni politični stiki. Ideološko gledano gre tu za enotno fronto, ki je utrjena na Koroškem še po slovenski levici, katera podpira pri volitvah že od leta 1953 dalje dosledno Socialistično stranko Avstrije. Jugoslavija poleg tega ne vpliva ideološko in z denarnimi sredstvi le na levičarsko Usmerjeni del koroških Slovencev, temveč tudi na marsikoga med slovenskimi visokošolci na Dunaju in srednješolci v Celovcu. Tudi levičarji imajo za slovensko študirajočo mladino svoj študentovski dom.
Na Dunaju je marksistom uspel ideološki in politični vdor v visokošolski dom „Korotan“ z bojkotom, torej v toliko, da je danes v tem domu le majhno število slovenskih študentov. So v raznih domovih in privatnih stanovanjih na Dunaju ter s tem podvrženi močnemu vplivu jugoslovanskih in levičarskih krogov na Dunaju.
Drugi vdor v katoliške vrste se je marksistom posrečil leta 1968, ko je Prišlo v vodstvu Narodnega sveta ko-
ESLQVENIA LIBRE!
• BUENOS AIRE» 26. februarja 1970
POMPIDŒU ¥ IMA
URADNEGA POROČILA O RAZGOVORIH NE BO
Francoski predsednik Pompidou je minuli ponedeljek priletel na devetdnevni obisk v ZDA.
V Parizu so objavili, da bo imel „popolnoma odkrite“ razgovore z ameriškim predsednikom Nixonom „o vseh svetovnih problemih, vključno o francoski politiki, na Bližnjem vzhodu v zvezi z njeno prodajo reakcijskih letal Libiji.“
Pompidou je šele tretji francoski držjvvni predsednik, ki je prišel v povojni zgodovini francosko-ameriških odnosov v ZDA.
Bivši franc, predsednik de Gaulle je bil v ZDA dvakrat, 1. 1945 kot predsednik francoske začasne vlade po drugi svetovni vojni, ko se je sestal s tedanjim severnoameriškim predsednikom Trumanom, in znova 1. 1960, ko je bil gost pokojnega ameriškega predsednika grala. Einsenhowerja.
Vincent Auriol, prvi predsednik tkim.l četrte republike, je bil tudi Trumanov gost leta 1951.
De Gaulle je napravil tudi dve kratki potovanji v ZDA — na pogreb ubitega ameriškega predsednika Kennedv-ja leta 1963 in lanskega aprila, pred
svojim odstopom, na Eisenhowerjev pogreb.
Pompidou je imel prvo konferenco z Nixonom minuli torek, naslednja pa je bila predvidena za četrtek, 26. t. m„ obakrat v Beli hiši.
Obe vladi, ameriška in francoska, sta se sporazumeli, da o razgovorih nc bosta dali javnosti nobenega uradnega poročila.
Pompidou in Nixon bosta razpravljala predvsem o francoskih odnosih do NATO, o mednarodni denarni politiki in o odnosih med ZDA in naraščajočo gospodarsko enotnostjo šestih članic Skupnega evropskega trga.
Pompidou se je pripravil tudi na morebitne protifrancoske demonstracije' v ZDA, ki jih nameravajo prirediti proti njemu predvsem judovske skupine ameriških državljanov. Pompidou namerava prepotovati ZDA od Washingtona, mimo rtiča Kennedy do San Francisca in nazaj v Chicago in New York.
. V načrtu je Pompidou imel za minulo sredo tudi govor v ameriškem kongresu, kjer so pričakovali, da bo pojasnil ozadje francoske prodaje reakcijskih lovcev Mirage severnoafriški arabski državi Libiji.
AralsSki gverilski terarijem
Tovorni letalski promet v Izrael ustavljen
Izraelska predsednica Golda Meir je minuli teden ponovila ponudbo o prenehanju sovražnosti Egiptu, toda Nasser jo ponudbo znova odklonil. Izraelsko letalstvo je nato spet bombardiralo industrijske fn vojaške objekte v neposredni bližini Kaira.
z rimskega letališča ter ga prisilili, da je pristalo v Alžiru.
Dvajset ne-izraelskih potnikov je bilo izpuščenih še isti dan, medtem ko so jo mednarodnemu posredovanju posrečilo osvoboditi izraelske potnike in posadko šele čez pet mesecev.
El comino del desarrollo
Robert McNamara, presidente del Banco Mundial, habló el pasado 21. del corriente en la Universidad de Columbia en Nueva York durante una conferencia sobre el desarrollo económico internacional. En esa oportunidad, advirtió que las repercusiones sociales de los cambios económicos que ocurran en escala global durante la próxima década, podrían precipitar una revuelta de las masas empobrecidas. Esa revuelta podría evitarse, según McNamara, si el idealismo de las generaciones jóvenes, “de esos jóvenes hombres y mujeres, que buscan metas más allá de su propia prosperidad personal”, corrige a tiempo la disparidad- de los niveles de vida.
Nos preguntamos: ¿Con qué autoridad moral pide MriNamara el idealismo de las nuevas generaciones, cuando él, en su gira por Latinoamérica, ha propagado como única solución al problema del hambre el control de la natalidad; cuando para superar el subdesarrollo propone el avasallamiento económico, y ofrece como paliativo tendenciosos préstamos de su banco, cuyas actividades no son precisamente de las más desinteresadas y humanitarias?
Ni con limosnas internacionales ni con acciones aisladas de una minoría idealista, se resuelven los actuales problemas de la humanidad, sino con una verdadera acción de justicia por parte de los gobiernos y pueblos desarrollados en favor de sus hermanos pobres. Respondiendo todos al llamado del Santo Padre, pidiendo el desarrollo como condición de la paz, se garantizará el bienestar y la justicia para todos.
Pot razvoja
Robert McNamara, predsednik Svetovne Banke, je preteklega 21. t. a govoril na Kolumbijski univerzi v New Yorku, med konferenco o mednarodnem gospodarskem razvoju. Ob tej priliki je opozoril na nevarnost, da bi socialni odziv na globalne ekonomske spremembe, izvajane v bodočem desetletju, lahko pospešil uper osirotelih mas. Ta upor bi se lahko preprečil, je dejal McNamara, če bi idealizem mlajših generacij, „tistih mladih mož in žena, ki iščejo daljnih ciljev prej kot lasten napredek“ o pravem času popravil razlika med življenjskimi nivoji.
Sprašujemo so: S kakšno moralno avtoriteto zahteva McNamara idealizma od mladih rodov, če je sam, ob priliki obiska Latinske Amerike oznanjal omejitev rojstev kot edino rešitev za problem lakote; ko za rešitev zaostalosti predlaga gospodarsko podvrženje in ponuja kot ublažitev tendenciozna ekonomska posojila svojo banke, katere dejanja niso najbolj desinteresirana in človekoljubna.
Ne mednarodna miloščina, ne posamezne akcije idealistične elite ne bodo rešile sedanjih svetovnih problemov, temveč le resnično delo pravice od strani vlad in narodov razvitih dežel v prid svojim revnim bratom. Lo v odgovoru na ' poziv papeža -Pavla VI., ki prosi razvoj kot predpogoj za mir, bo zagotovljena blagostanje in pravica za vse.
Istočasno je arabsko gverilsko poveljstvo, ki deluje s svojimi terorističnimi edinicami po vsem Bližnjem vzhodu, povečalo svojo teroristično delavnost tudi v Zahodni Evropi. Tako jo minula soboto zgrmelo m tla blizu Zuricha potniško letalo švicarske letalske družbe -Sviss Air ter je pri tem izgubilo življenje 47 ljudi. Med njimi je bilo 13 Izraelcev, ki so se vračali iz Švice v Izrael.
Arabska gverila jo svoje teroristične akcije proti Izraelu zanesla v. Zahodno Evropo pred 21 meseci. Od takrat so se njeni napadi na letala, letališča in izraelska podjetja neprestano množili ter je bilo njihovo največje teroristično dejanje izven Izraela, če se izkaže kot tako, prej omenjeno uničenje švicarskega potniškega letala.
Prvi napad arabske gverile v Zahodni Evropi je bil 23. maja 1968. Arabski gverilci so napadli izraelsko letalo družbe El Al, z 38 potniki in 10 člani posadke, takoj po njegovem odletu
Drugo letalo družbe El Al so arabski gverilci napadli na atenskem letališču 26. decembra 1963. Streljali sc nanj z brzostrelkami ter je bil en izraelski potnik ubit.
Izrael so je maščeval dva dni pozneje, 28. decembra 1968: izraelski komandosi so se iz" helikopterjev v bliskoviti akciji izkrcali na bcirutskem letališču in uničili več . arabskih potni ških letal.
Štirje arabski gverilci so nato 13. februarja 1969 z brzostrelkami in ročnimi granatami napadli letalo družbe El Al na letališču v Zurichu. Drugi pilot letala je umrl za zadobljenimi ranami.
Izraelski policijski agent na letalu Mordechal Rachamin je skočil iz letala in ustrelil enega od gverilcev. Na sodnem procesu je bil Rachamin oproščen obtožbe uboja. Trije preživeli arabski gverilci so bili obsojeni na 20 let ječe.
V pisarne izraelske družbe El Al v belgijski prestolnici Bruselj so arabski
gverilci 9. septembra 1969. vrgli dve ročni granati ter sta bila pri tem ra-' njena en uradnik in en potnik.
Dva meseca pozneje, 27. novembra 1969 je bil pri arabskem gverilskem bombnem napadu na pisarno El Al v Atenah ubit dve in pol leti star grški deček. Sodni proces proti dvema ujetima arabskima gverilcema se je pričel minulo sredo, toda je bil preložen za en mesec.
Prvi letošnji arabski gverilski napad je bil izvršen 10. februarja na letališču pri Miinchenu, kjer so trije arab-
ski gverilci, oboroženi š pištolami in ročnimi granatami, napadli potnike in. posadko izraelskega letala El Al. En Izraelec jo bil ubit, pet drugih Izraelcev in osem potnikov , pa je bilo ranjenih. Vse tri arabske gverilce je nemška policija ujela in so obtoženi uboja.
Skoro vse letalske družbe so po sobotni letalski nesreči pri Zurichu do nadaljnjega ustavile sprejemanje pošte in paketov za Izrael, ker so ugotovili, da je ponesrečeno letalo bilo poškodovano vsled eksplozije v tovornem oddelku.
I Z
TEDNA
roških Slovencev do nepričakovanih sprememb. Propagandistično so pripravili za to spremembo tla tisti 'študentje, ki so ideološko in politično po.1 vplivom Jugoslavije. Ker se je Mohorjeva družba zavedala vseh idejnih ozadij v zvezi s sporom med študenti in vodstvom „Korotana“, je temu primerno reagirala. Želela je rešitev spora izključno le ob sodelovanju s patrom Tomažičem. Isto stališče je zagovarjalo prejšnje vodstvo Narodnega sveta. Ravnatelj Mohorjeve družbe, msgr. dr. Homboeck, je odločno zagovarjal na občnem zboru NSKS zaradi tega linijo Narodnega sveta, vendar je kljub temu z rahlo večino prodrla lista, za katero so stale sile, ki so se ideološko želele polastiti tudi visokošolskega doma na Dunaju.
Nemška javnost je takoj spoznala, da je napočil čas, ko je treba podmi-nirati tako gospodarsko kot idejno najbolj trdno in solidno ustanovo v deželi, namreč Mohorjevo družbo. Prilika se je „ponudila“ z vetrinjskim gradom. Da bi ne bila preočitna povezava med koroškimi socialisti in komunisti v Slo-, veniji, ki so s slovensko levico na Koroškem „informirali“ glede emigrantov koroškega deželnega glavarja in1 njegove tovariše, je prišlo pri tiskovni'
konferenci deželnega glavarja v Celovcu do zanimivih izjav. Povedano je bilo, da so Angleži izročili v Vetrinju leta 1945 Jugoslovanom hrvatske ustaše — ne slovenske domobrance — vrnjeni pa da so bili tudi vlasovci, torej ruski bojevniki v nemških vrstah. Ako bi Mohorjeva kupila vetrinjski samostan,- bi prišlo, tako je izjavil koroški deželni glavar, do zunanjepolitičnih zapletljajev z Jugoslavijo ter bi tako trpeli s tem dobrososedni odnosi. Ponovno je bila tudi ob tej priliki poudarjena tesna povezava Mohorjeve družbe s slovensko emigracijo v svetu. Ni čuda, da je zapelo ljubljansko „Delo“ z dne 31. januarja 1970 deželnemu glavarju hvalnico ter udarilo istočasno po slovenski katoliški ustanovi z besedami, ki da jih je deželni glavar Sima izgovoril na tiskovni konferenci v Celovcu. „Delo“, piše, „da je v zvezi s tiskanjem in razpečavanjem neobelogar-distične literature in s stiki med emigranti v ZDA v primeru Mohorjeve družbe obstajal upravičen sum, da bodo vetrinjski grad uporabljali tudi kot emigrantski, Jugoslaviji sovražen center. Dodal je, da se proti takšni literaturi tudi sam ograjuje in poudaril, da nikakor ni pripravljen dati tako na preizkušnjo mir v lastni deželi in dobre
čile je bila prva južnoameriška država, ki je prelomila šestletni gospo • darski bojkot Castrove Kube, katerega je Medameriška obrambna organizacija sklenila leta 1964. čile bo letos prodal Kubi za 11 milijonov dolarjev česna,
sosedske odnose s Slovenijo oziroma Jugoslavijo.“
Deželni glavar je izrekel priznanje „Slovenskemu vestniku“ (levičarsko glasilo na Koroškem, prip. ured.) za objektivno poročanje o tej koroški a-feri.“
Prihajamo torej upravičeno do sledečih zaključkov: Slovenska desnica na Koroškem je po študentovskih izgredih leta 1968 in zadnjem občnem zboru Narodnega sveta ideološko močno oslabljena. Sedanje vodstvo NSKS se je odpovedalo pred kratkim na deželni ravni pri deželnozborskih volitvah lastni slovenski listi. Levica in Jugoslavija vidita v /Narodnem svetu sedaj predvsem strankarsko-političnega nasprotnika, s katerim je treba povezave le še iz taktičnih razlogov, Mohorjevo pa je treba razvpiti kot emigrantsko ustanovo. Kulturni delavci-begunci bi se morali tako zaradi političnega pritiska prej ali slej umakniti iz javnega življenja, vpliv levice bi se večal, pravtako pa bi naraščal vpliv socialistov na Južnem Koroškem. iDa obstaja na Koroškem enotna rdeča fronta, naperjena proti slovenskim katoliškim ustanovam, o tem ni več dvoma. Ni torej še konca „Vetrinjske tragedije“.
v TEDEN
fižola in čebule, prihodnje leto pa istih produktov za 8 milijonov dolarjev, čile se izgovarja, da ZDA tudi trgujejo z rdečo Kitajsko.
Guyana, britanski dominion na južnoameriškem kontinentu, ki meji na Venezuelo, je postala v ponedeljek, 23. t. m. samostojna republika. Ima 700.009 prebivalcev. Venezuela si lasti ok. 53.00D kvadratnih milj njenega ozemlja. Guyana je bila britanska kolonija 156 let. Njeno glavno mesto je Georgetown.
Dr. Jiki Mladeb, član češkoslovaške delegacije pri Z(N, je skupno s svojo ženo in 20-letnim sinom zaprosil ameriške oblasti za politično zaščito. Mla-dek je tretji češkoslovaški diplomat, ki je po sovjetski invaziji češkoslovaške leta 1968 zaprosil ZDA za politični azil. Že 15. februarja bi se moral vrniti r Prago.	*
Willy Brandt je sprejel vabilo WiHf Stopha, vzhodnonemškega državnega predsednika v Vzhodnem Berlinu na sestanek. Pripravljalne razgovore bosta obe Nemčiji imeli 2. marca t. L, nakar se bosta na kratko konferenco sestala šefa obeh držav.
Nixon je v svoji zunanjepolitičnem govoru v ameriškem kongresu izjavil, da ZDA ne bodo več angažirale svojih vojaških oddelkov na raznih delih sveta, „da bi bile kakor gasilci, ki hitijp gasit nastajajoče požare“. Nixon je Izjavil, da bodo ZDA „vojaško in gospodarsko pomagale samo tam, kjer bo ta resnično treba in kjer bo te v naSom interesu.“
Socialni dan
Hrvatski emigrant (doma je bil sodnik), ki dobro pozna slovenske razmere, je pred kratkim v razgovoru rekel tole: ,,Vi slovenski emigranti imate nekaj, česar nima nobena druga e-imigrantska skupina. Imate organizacijo, ki se bavi izključno samo s proučevanjem gospodarskega in socialnega vprašanja, imate list, ki je posvečen samo tem problemom in imate socialne dneve, na katerih obravnavate ta vprašanja. Tega ne zmorejo emigranti večjih narodov. Vi Slovenci se ne bavite samo s preteklostjo, kot to delamo mi Hrvati, ampak se pripravljate za prihodnost, pripravljate nov družbeni red, ki bo moral zamenjati komunističnega, ki se bo prej ali slej zrušil.“
To pohvalo hrvatskega izobraženca smo zapisali kot uvod in vabilo na letošnji slovenski socialni dan, ki bo v nedeljo, 8. marca dopoldne v Slovenski hiši v Buenos Airesa in bo obravnaval vprašanje naše gospodarske osamosvojitve. S tem vprašanjem so jo ba-vil že drugi socialni dan pred osemnajstimi leti'in pijav je, da danes pregledamo, kako so slovenski emigranti izpolnili navodila in naročila tistega so-
cialnega dne, in da napravimo primerne zaključke za prihodnost.
Treba je namreč vedeti, da je samo gospodarsko močna emigracija lahko tudi politično in kulturno ustvarjajoča. Zelo redki so tisti idealisti, ki javno delujejo, izdajajo knjige in časopise ali, ki slovenske knjige in časopise kupujejo kljub lakoti in revščini. Kos je sicer, da se marsikateri rojak potem, ko je prišel do premoženja, ne zmeni več za slovensko skupnost in no podpira njenih naporov. Toda to so izjeme, V splošnem le velja pravilo, da je le gospodarsko močna emigracija tudi politično in kulturno uspešna.
Letošnji socialni dan hoče pregledati gospodarski položaj slovenskih e-migrantov, ugotoviti napredek njihove gospodarske osamosvojitve, pa tudi po -iskati činiiolje, l:i negativno vplivajo pri tej osamosvojitvi oz. sploh pri gospodarskem napredku.
Vabimo vso rojake in rojakinje, posebej pa še slovensko mladino, ki prq-vzema od svojih očetov tudi gospodarsko področje emigrantskega življenja, da sc udeleže letošnjega socialnega dne.
R,	Smersu
Oseirai dohodki v Jugo« slovanskih republikah,
Kakor leta 1964 tako je tudi leta 1968 slovensko gospodarstvo kljub temu, da je njegova industrijska oprema najbolj zastarela, doseglo najvišjo stopnja produktivnosti v Jugoslaviji, tako v pogledu akumulacije finančnih fondov kakor družbene proizvodnje posameznika.
Leta 1964 je imela Slovenija najbolj zastarelo industrijsko opremo, ker je koeficient njene izrabljenosti znašal 54% , kar je 43% nad stopnjo izrabljenosti strojev in orodja npr. v Mace-doniji. In leta 1968 je bila Slovenija kar tiče zastarelosti industrijske opremo na prvem mestu v Jugoslaviji, medtem ko je industrijska oprema najmanj izrabljena v črni gori.
V letih 1964 in 1968 sta imeli Ma-
cedcnija in črna gora največji delež gospodarskih investicij v družbeni proizvodnji, najnižjega pa Slovenija in Hrvatska. Leta 1964 je bila ta razlika skoraj trikratna, leta 1968 pa nekaj več kot dvakratna. Konkretno: leta 1964 je
„VSE, KAR JE LEPO, PA BODI KAKORKOLI, JE SAMO PO S£Bi LEPO, V SAMEM SEBI POPOLNO. Hvala mu ni bistven priznak. Po hvai
torej stvar ni ne slabša nc boljša... MAR SMARAGD NI VEČ SMARAGfo ČE GA NE HVALIŠ? Pomisli, koliko jih je, ki niti za tvoje ime ne v«^ koliko, ki ga bodo hitro pozabili, koliko, ki ti danes morda hvalo pojo, Pa n bodo jutri a klevetami obsuli!“
Mark Avrelij, rimski cesar in filozof, Dnevnik IV, 20; IX, 35
bil delež gospodarskih investicij v družbeni proizvodnji v Macedoniji 67%, v Sloveniji samo 23%; leta 1968 v Macedoniji 40%, v Sloveniji in Hrvatski pa 17%.
Leta 1964 je bila višina akumulacije finančnih fondov na posameznika v Sloveniji takšna, kakršna so Macedonija, Črna gora ter Bosna in Hercegovina skupaj dosegla šele leta 1968. Od 1961 do 1968 so finančni fc-ndi v Sloveniji narasli za 102%, v Hrvatski za 97%, medtem ko v Macedoniji za 56% in v črni gori samo za 10 %.
Daši produktivnost Slovenije in Hr-vatske ustvarja za približno enkim višje finančne fonde na posameznika, kakor npr. črna gora, kjer jo bil njen delež v letu 1968 najnižji, pa so raz-
like v osebnih dohodkih posamezni^ med posameznimi republikami raznic-roma majhne — največ 50%.
V letih 1964 in 1968 je imela naj. višje osebne dohodke posameznika Slo-venija, najnižje, se pravi za polovico manjše pa v obeh omenjenih letih, tj ju primerjamo, Macedonija.
Popolnoma enak odnos kakor osebne dohodke velja tudi za družbeno proizvodnjo posameznika. Ta je bilo tako leta 1964 kakor leta 1968 najvišja v Sloveniji, najnižja pa v Macedoniji. V obeh letih je bila razlika med Slo-voniio in Maccdonijo 51 odn. 50%. Družbena proizvodnja posameznika jt bila leta 1968 v Sloveniji 34.000 novih dinarjev, v Macedoniji pa samo 23.000 novih dinarjev.
Tiskarska orgija saaaoapraTfčevasiJa hi»©s samokritik©
Priprave na proslave Leninove stoletnice
Po vsem komunističnem imperija, od evropskih sovjetskih satelitov čez Sovjetsko zvezo tja do rdeče Kitajske in satelitov v Aziji, kakor tudi v ko -munističnih partijah v svobodnem svetu so v polnem teku priprave za proslavo 100 letnice rojstva začetnika in vodje komunistične revolucijo leta 1917 v Rusiji, Vladimirja Iljiča-Lenina.
Titova Jugoslavija z jugoslovansko KP in posamezne republiške partije, med njimi tudi slovenska komunistična partija, niso izvzete. Tudi v Jugoslaviji na sploh in v Sloveniji posebej je partijski propagandni stroj že sprožil poplavo člankov o Leninu, reproduciranje njegovih slik, citiranje njegovih dei itd.
Ljubljansko Delo v eni svojih februarskih nedeljskih prilog objavlja dolgovezno razpravo o Leninu, ki ji je dalo bombastičen naslov: „Gigant revolucije, misli in akcije — ob stoletnici rojstva Vladimirja Iljiča-Lenina.“
Toda propagande po komunističnih satelitih ni mogoče primerjati s propagando, ki .jo je razvila sovjetska KP.
Kot .del proslave Leninove rojstne stoletnice je sovjetski partijski Centralni komite izdal publikacijo, v kateri trdi, da „se je Lenin odločno boril proti
ve in Engelsove nauke v zamrznjeno in mrtvo dogmo“.
Nato pa današnja sovjetska partija v dolgoveznih straneh sama sprevrača v zamrznjene komunistične dogme Leninove nauke, da lahko z njimi opravičuje in blagoslavlja akcije sedanjih veljakov v Kremlju.
Z Leninovimi citati je namreč raož-no napraviti kar koli: treba jih je sam dobro izbirati. Okupacijo češkoslovaške je npr. možno razlagati kot počastite/ tega 'komunističnega ideologa in stratega ob njegovi rojstni stoletnici, n vzgledom, ki ga je sam dal, ko je pod njegovim poveljstvom Rdeča armada pokorila Ukrajino med revolucijo 1917.
Prav tako pa je z Leninovim citatom mogoče okupacijo češkoslovaške obsoditi, če izberemo tisto njegovo trditev, da socializem ni možen v državi, ki stiska svoje ,sosede.
’ Zadnja uradna izdaja Leninovih spisov obsega 55 knjig: praktično je nemogoče, če jih na drobno prebiramo, ne najti v' njih odstavka, s katerim id mogoče opravičiti ali pa dati teoretično podlago .kakršni koli politiki.
* Naj že gre za novo gospodarsko politiko ali za svetovno revolucijo, za trdnjavo revolucije ali za. mirno sožitje, za koloniziranje celih, dežel ali za enotnost v socialističnem bloku, od Stalina do Hruščeva in do Brežnjeva, proti Trockiju in Titu in Maocetungu in Dub-čeku — komunistična partija Sovjetske •zveze ima vedno prav. In še: med vsakima dvema korakoma naprej in enim korakom nazaj (ki naj jih po Leninovo v svoji taktiki dela komunistična partija) ostaja še vedno veliko prostora za manevre s premiki na levo ali na desno.
Manifestacije za proslavljanje Leninove rojstne stoletnice pa ne ostajajo
samo pri tej tiskarski orgiji samo-opravičevanja brez samo-kritike. V pripravo za proslavo 22. aprila t. 1. so vključene stotine komunističnih biografij tega revolucionarja, odrskih prikazov, novel, televizijskih nastopov, dalje postavljanje neštetih spomenikov, slik in serijska reprodukcija njegovih doprsnih kipov.
Toda v bronu ali v kamnu je Lenin svojim dedičem, ki danes vladajo v
Na vseh univerzah v Titovi Jugoslaviji, od ljubljanske, zagrebške pa do beograjske, imajo študenti in profesorji, ki jim v resnici gre za znanost, velike težave v boju s partijskim poseganjem v univerzitetno življenje. Partija se na vse načine trudi, da bi do zadnjih malenkosti kontrolirala delovanje univerz in da bi ohranila svojo kontrolo, kjer jo ima odn. da bi si pridobila kontrolo, kjer je še nima, nad slehernim študentom in profesorjem. To partiji seveda ne uspeva in prihaja zato od časa do časa do spopadov med partijo in vod-
fakultet.
Eden takih spopadov med partijo in univerzitetnimi profesorji, ki se no čejo pokoravati partijski kontroli in partijski „znanosti“, se je pred tremi tedni odigral na beograjski filozofski in filološki fakulteti. Spor je zavzel tak obseg in prišel toliko v javnost, da sta bila o njem prisiljena razpravljati celo republiški in kultumo-prosvetni zbor skupščine SR Srbije.
Tema razprave v srbski, skupščini so bile „idejnovzgojne implikacije politično nesprejemljivih stališč in aktivnosti nosilcev vzgojnoizobraževalnega procesa, zlasti posameznih predavateljev nekaterih visokošolskih ustanov in. o vlogi ter nalogah organov samoupravljanja in družbene skupnosti v zvezi z vprašanjem skupine poslancev in danih odgovorov“.
Ali ste razumeli? Ne? Seveda, ker komunisti pri nas doma, kakor v katerem koli sovjetskem satelitu ali v ZSSR sami, govorijo svoj „znanstveni“ jezik, ki ga tudi sami ne razumejo. V običajnem tisočletnem slovenskem jeziku je bila v srbski skupščini razprava o -proti komunističnemu režimu nastrojenih univerzitetnih profesorjih in njihovem vplivu na študente, ki je za komuniste seveda poguben.
Obe fakulteti je partija poklicala na odgovor, toda komunistični poslanci „z odgovori svetov filozofske in filološke fakultete niso bili zadovoljni.“ Zato je prišlo do razprave v skupščini.
Glavni komunistični poslanski govornik je bil neki Rade I&ončar, ki se je trudil, da bi prikril prepad, ki loči partijo pd znanosti in partijo od družbe, pa mu ni uspelo. Iz njegovih izvajanj je razvidno, da prihaja do vedno večje „konfrontacije med univerzo in (komunistično) družbo“, čeprav je ho-
Kremlju, bolj všeč, kakor pa če bi bii živ. Ker je mrtev in njegovo doktrino uradni ideologi partijo sproti prilagajajo razmeram, jim služi kot orožje v boju proti desviacionistom na desno a!i na levo, proti revizionistom in pustolovcem, proti Kitajcem in Romunom ali proti zahodnim komunističnim partijam, ki porajajo iz sebe svoje partijske in doktrinarno ideologe.
Sto let po njegovem rojstvu razvoj v komunističnih državah in predvsem v središču svetovnega komunizma, v Moskvr sami, znova dokazuj-e, da usoda Vladimirja Iljiča-Lenina ni prav nič drugačna od usode slehernega mrtvega revolucionarja: spremeni se v propagandni letak.
tel „univerzo“ skrčiti na „posamezne profesorje“. Tem očita, da so „znanost zlorabili proti družbi kot fasado za svoje politikantstvo“.
Drugi poslanec, 'Mirko Popovič, je nato napadel obtožene profesorje, da so „zašli v javnih razpravah daleč izven znanosti“ in vedel povedati zanimivo ugotovitev, da „je bilo med diskutanti na filozofskem društvu precej takšnih, ki nimajo nobene zveze z znanostjo“.
V	skupščini so tudi „ugotovili, da to, kar se je zgodilo v razpravah filozofskega društva Srbije, ni začetek, temveč nadaljevanje premišljenega delovanja nasprotnikov Zveze komunistov .ki jo „iz zasede napadajo“.
Iz beograjske filozofske fakultete hoče partija odstraniti nekomunistično profesorje, ker so v skupščini tudi „ugotovili, da prizadeti profesorji in ostali vzgojitelji niso na pozicijah materializma oziroma marksizma niti na platformi ZK, temveč se potegujejo za nekaj, kar ne ustreza ideologiji socializma.“
V	beograjski javnosti se je tudi razširila novica o partijski zaplembi vrste literarnih in drugih publikacij, ki niso joisale v skladu z jugoslovanskim marksizmom. Na razpravi v skupščini je bilo govora o 40 zaplenjenih publikacijah, za katere pa so ugotovili, da „podatek ni točen, ker je bilo prepovedanih samo sedem.“ (!)
Ker je v beograjskih razumniških krogih tudi završalo zaradi vedno hujšega uvajanja cenzure v državi, tega problema tudi v skupščini niso mogli obiti. Zanikati ga niso upali, ker je preveč očiten, „ugotovili (pa) so, da ni točno, da se družba loteva cenzure neposredno ali preko upravljanja posameznih ustanov“.
Cenzuro so definirali takole: „Odnos. dražbe do idejnih stališč, ki se javljajo, kar predpostavlja idejno borbo in razčiščevanje.“ * 1 2 3 4
Puščica o samoupravljanju
Kot samoupravljavci so se doma delavci zbrali na zborovanju in plodno razvijali svoje ideje ob naslednjem dnevnem redu:
1.	Razlaga direktorjevega predloga.
2.	Diskusijo o direktorjevem predlogu.
3.	Sprejem direktorjevega predloga.
4.	Razno (razen nasprotnih mnenj).
tistim, ki so poskušali sprevreči Manco- | Rtvi univerz ali njihovih posamezni!!
Konfrontacija med univerzo in družbo
Partijska kontrola jugoslovanskih univerz
Tli® fia Msisser spet sknpsej
Raztrgan blok ‘nevezanih’ držav
Jugoslovanski komunistični diktator Tito jo na svojem potovanju po osmih-afriških državah minuli ponedeljek prispel iz Sudana v Aswan, kjer se ja dvaindvajsetič sestal z egipčanskim diktatorjem Nasserjem.	-
Tito je imel v načrtu dvodnevni obis’. Egipta. Nasser je priletel iz Kaira v Aswan, kjer bo kmalu dograjen velik jez čez reko (Nil, ki ga financirajo Sovjeti, in sta oba diktatorja razpravljala o bližnjevzhodni krizi, katero Egipt-preživlja z velikimi materialnimi izgubami.
Tito se je v svojem zunanjepolitičnem življenju doslej samo dvakrat zase politično pametno odločil: ko je med vojno v domači revoluciji kolaboriral z nemškimi nacisti in z Angloamerikanci obenem, ter leta 1948, ko se je iztrgal iz Stalinovih klešč in se naslonil na Zahod.
Vse druge zunanjepolitične Titove poteze pa so bile v materialno škodo njegovi Jugoslaviji, predvsem povezava s tkim. blokom neopredeljenih držav, v katerega so se vključile same nerazvite afriške in azijske države. Stebri tega bloka so pred leti bili egipčanski diktator Nasser, pokojni indijski predsednik (Nehru in jugoslovanski komunistični diktator Tito. On je seveda povezoval ta blok ‘tretjega sveta’ v skup-
nost, ki naj bi koristila svetovnemu komunizmu. Teda blok se je vdled mate rialne in idejne revščine kmalu po Ne hrujevi smrti začel krhati in dan praktično ne obstoja, morda samo v tovi in Nasserjevi iluziji.
V ta sklop iluzij tudi spada sedanje Titovo potovanje po Afriki, kjer jc obiskal tudi ostarelega abesinskega ces ja Haile Selasija.
Najbolj je Titovo potovanje koris Nasserju, ker je lahko od Tita dob poročilo o vsaj nekaterih ameriških menih na Bližnjem Vzhodu v zvezi arabsko-izraelskim sporom. Nasser s z Amerikanci ne more direktno razgo-varjati, ker je v svojem orientalskem zanosu leta 1967, po porazu v šestdnevni vojni z Izraelom nepremišljeno prekinil diplomatske stike z Washingto-nom. Tito se je v Addis Abebi sestal na kratek razgovor z ameriškim zunanjim ministrom Rogersom, ki' se je tudi takrat mudil v Abesiniji.
Tito je na svojem potovanju tudi izkoristil priliko in znova pozval tkim. nevezane države na sklicanje vrhunske konference, ki bi služila predvsem kot propagandni forum za mednarodne komunistične načrte. To vrhunsko konferenco bi Tito rad imel pred letošnjim zasedanjem Glavne skupščine ZN, ko bo slavila svoj srebrni jubilej.
Strah pred nacionalizmi v Jugoslaviji
Na drugem mestu v današnji številki našega tednika objavljamo izvleček iz pisma iz domovine o razmerah v slovenski in drugih republiških partijah, med njimi o odnosih med Beogradom m Zagrebom. Zakulisje teh odnosov je v pismu jasno nakazano, iz ljdbljanskega Dela z dne 18. januarja t. 1. pa našim bravcem povzemamo nelcaj odstavkov poročila o zasedanju hrvatskega Centralnega komiteja v Zagrebu, ki se je končalo 17. januarja t. 1.
Uradno poročilo, čeprav močno prirejeno za javnost, ni moglo skriti hudih trenj, ki se pojavljajo med hrvat-sko partijo v Zagrebu in zveznim partijskim vodstvom, katerega sedež je v Beogradu.
V tem zveznem partijskem vodstvu je bil do nedavno hrvatski delegat dr. Miloš žariko, ki je v glasilu jugoslovanske partije, „Borbi“, objavil več člankov, v katerih je napadel zagrebški „partijski nacionalizem“. Žanlco v svojih člankih, katerim je dal naslov „V tej (nacionalistični) norosti — je sistem“, opozarja jugoslovanski Centralni partijski komite, da nacionalistični pojavi na Hrvatskem ali kjer koli drugje v državi niso slučajnostni, temveč so po njegovem mnenju sistematično pripravljeni in vodeni’— od domačih faktorjev in iz tujine.
Žanlco je v svojih člankih med drugim zapisal, da „so'emigracija in razne obveščevalne službe financirale sovražne revije v tujini, tukaj pri nas v državi pa financirajo proustaške liste. Val tega nacionalizma je tale, da nam grozi, da nas bo pravzaprav potegnil vase in je popolnoma javen. Zato je treba preiti od besed k dejanjem,“
Proti Žanku je nastopil hrvatski centralni komite na svojem zasedanju v
Zagrebu ter je linijo hrvatske partije vehementno zagovarjala zlasti hrvatska partijka dr. Savka Dabčevič-Kučarjeva-Med drugim je odgovarjala:
„Ti članki objektivno podajajo kritiko centralnega komiteja Hrvatske ’.n njegove politike. Iz njegovega besedila logično sledi ugotovitev, da to sedanje vodstvo Hrvatske oz. Zveze komunistov Hrvatske no more preprečiti krepitve nacionalizma, bodisi zato, ker je politično nezrelo, ali zato, ker tega noče, pač ker je bojda tudi samo nacionalistično.“
Savica Dabčevič-Kučarjeva jc nato opozorila Žanka in svoje hrvatske pat' tijske tovariše na neizogibno dejstvo, da „vsi vemo, da se nacionalisti v Srbiji in nacionalisti na Hrvatskem zelo hitro sporazumejo, kadar je treba iti v skupni boj proti izhodišču Zveze komunistov. Nacionalizem se vzajemno bedri in spodbuja... konfrontacija postaja v vsej- socialistični samoupravni Jngosla-viji ostrejša in brezobzirnejša...“
Argentina
Če študentje ne študirajo
Zanimiva je primera, ki je krožil zadnje dni v Argentini, študent. z B°r' jačo v roki pravi: „Jaz protestiram zato, da pridem na univerzo, kjer bom lab p protestiral.“ študent s knjigo pa pravd „Jaz študiram zato, da bom lahko Prl" šel na univerzo, kjer bom lahko študiral.“
Prispodoba se . nanaša na položaj ? -'¿-•-lUbi. iner je rektor univerze uvedel sprejemni izpit. Proti temu so štu-'eni: e ostro protestirali Med izgJ'8" di s študenti se je enemu izmed straž" likov sprožilo orožje. Krogla je smrtn0 ranila njegovega tovariša.
BODOČNOST SOVJETSKE LITERATURE SPET V MEGLI
Ob odstranitvi Tvardovskega
V	prejšnji številki našega tednika smo v kasteljanskefi' tekstu poročali odstopu urednika moskovske literarne revije Novi Mir (Novi svet), Aleksan dra Tvardovskega.
V	zvezi s tem dogodkom, ki meče spet novo luč na odnose sedanjega ruskega razumništva do sovjetske komu mistične partije, je zanimiv zakulisni boj, ki se je odigral v sovjetskih li teramih in političnih krogih pred odstopom Tvardovskega.
Njegov odhod iz sovjetskega liter-nega življenja ni v Moskvi presenetil praktično nikogar, toda sovjetsko razumništvo preživlja nov močan potres, ki se še ni polegel.
Nad bodočnostjo sovjetske literature leži sedaj gosta megla, ki zastira pogled in upanje na kakršen koli učinkovit napredek v novo smer, v katero je bila pred odstopom Tvardovskega napeljana.
Odstop, odn. odstranitev Tvardovskega, kakor ta dogodek nekateri pravilno označujejo, je nesreča, iz katere se sovjetska literatura dolgo dobo ne bo mogla izmotati. Prvi in najhujši udarec je dobil Novi mir, ki se je s tem spremenil v drugovrstno literarno revijo.
la „Kaj je tisto, kar hočete?“ je povzročila veliko zanimanja, ker se v njej Kočetov zavzema za obnovo stalinizma v državi. Tokrat se -je prvič zgodilo, da je sovjetski tisk prelomil molk o tej noveli.
Toda kritika je bila v resnici mila in pisec prav za prav ne kritizira vsebine novele, odnosno njenega namena. Enostavno samo ugotavlja, da Kočetov novele ni dobro napisal. Vsa kritika gre za dokazovanjem, da novela „ne izhaja iz partijske vodilne in organizacijske vloge življenja sovjetske družbe.*' To je bila prikrita omemba Kočetove kritike sedanjih sovjetskih veljakov.
Tudi to je bilo zavajanje bravcev na napačni tir. (Namen je bil dati videz, da z novimi in starimi literati v Sovjetski zvezi postopajo enako. Dejansko pa je bila že nakazana zaostritev partijske linije proti novim literarnim strujam in za obnovo komformiz-ma v sovjetski kulturi. Kočetov ostaja v svojem uredniškem stolu varen. Tvar-dovski ga je izgubil.
Kočetovo novelo, dasi kritizirano, bodo izdali v lepi izdaji v Minsku, si -sicer daleč od Moskve, toda to zato, da ne bo preveč vidna.
Odhod Tvardovskega je višek trdo-
Kaj pišejo?
Partijske zakulisne spletke
Tokrat smo dobili kratko, toda vse bine polno pismo od prijatelja in brav ca našega tednika v -Sloveniji, iz katerega posnemamo naslednje zanimivosti o sedanjih razmerah v slovenski ko munistični partiji in v ostalih repu-kah. Datirano je prve dni februarja.
„...Pri nas doma se godijo zanimive stvari. Kardelj je bil, kakor kaže, v najvišjem partijskem krogu imenovan za Titovega prestolonaslednika Drugače si ne znamo razlagati češčenja, ki ga je bil deležen ob svoji 60-letnici, ki jo je nedavno praznoval. Partija ga je obsula z vrsto odlikovanj: dobil je najvišje jugoslovansko odlikovanje, dalje je bil imenovan za častnega občana občine Beograd, nato pa še za častnega občana vseh slovenskih občin...
Vsi znaki kažejo, da je Tito Kardelja izbral za svojega najintimnejšega svetovalca in sta v resnici postala prava prijatelja. Tito vodi politiko, kakci* mu jo narekuje Kardelj, zlasti notranjo. Istočasno porablja Kardelja za vse važne akcije znotraj partije. Lansko leto mu je poveril čistko v slovenski KP...
Te dni je prišlo do hudih prerivanj
tudi v Zagrebu v hrvatski KP. -Kakor morda veste, je bil doslej predstavnik Hrvatov v Centralnem komiteju jugoslovanske KP v Beogradu Žanko. Ta je bil pravzaprav glavni hrvatski podrepnik v Beogradu ter se je Beograd pripravljal, da „pobeogradi“ tudi hrvat-sko partijo. V Zagrebu so reagirali tem, da so odstavili Zanka kot svojega predstavnika v beograjskem Centralnem komiteju.
Centralni komite hrvatske KP se je na odstranitev Zanka dobro pripravil. Potipal je pri vseh mogočih hrvatskih partijskih in nepartijskih organizacijah, lahko bi rekli: izvedel je pravo anketo hrvatskega javnega mnenja. Od tistih organizacij, ki jih direktno vodi hrvat-ska partija, pa je enostavno zahteval in seveda tudi dobil prisego zvestobe, naj pride, kar hoče.
Beograd je Slovence pohodil s tem, da jih je obsodil revizionizma. Hrvata pa hoče pritisniti ob tla z obtožbami nacionalizma in šovinizma. Prej omenjeni hrvatski predstavnik v beograjskem centralnem komiteju jugoslovanske KP žanko, ki je bil za Hrvate to,
kar sta za -Slovence tam Kardelj in Ri-bičič, je v Splitu v Dalmaciji že pripravljal „reformo“ hrvatske partijo, prav tako v Liki, kjer še vedno obstaja sovraštvo med Srbi in Hrvati, ker se prvi še vedno spominjajo ustaških grozodejstev izpred skoro trideset let. Toda Zagreb je Zanka zaenkrat prehitel, dasi ta igra še vedno ni končana.
O Kavčiču že dolgo ni bilo nič slišati. Tudi v slovenskih časopisih ga skoraj ni več na spregled. Le pred nekaj dnevi je bila spet njegova slika objavljena v „Delu“. V Ljubljani se nekateri sprašujejo, ali ga bo morda rešila hrvatska revolta ? ' Toda vse je kazalo, da se Beograd pripravlja, da ga bo dokončno odrezal...
še to: Kljub vedno bolj naraščajočemu partijskemu pritisku na razmere, ki ga trenutno še zadržuje v polnem razmahu predvidevani in željeni Titov obisk v Rimu in v Vatikanu, se v Sloveniji še vedno lahko marsikaj reče in celo piše. Toda, vsi smo že opazili, da je „Pavliha“, ki je termometer odjuge ali zmrzali pri nas, kljub temu da je v partijskih rokah, zadnje čase že malo otopil svojo ost. V Ljubljani so namreč tudi slišali Tita, ko je bil napadel beo-graj skega „Ježa“... * v
Dasi je partija imela svoje orožje	lvaraovsKC*a Je visele trdo
lerienn na	vratl3e Spanje proti liberalnim ter.
naperjeno na Tvardovskega že dolgo časa, pa so se znaki njenega obstreljevanja pokazali šele pretekli teden.
Skoro neopazen oglas v reviji je naznanjal bravcem, da so bili štirje od Tvardovskijevih zaupnih sourednikov: Vinogradov, Kondratovič, Laskin in Sats odstranjeni s svojih položa • jev in na njihova mesta postavljeni relativno neznani, toda konzervativni pomočniki.
Sklep o tem je bil storjen v Upravnem svetu sovjetske Pisateljske zveze. Tvardovski, kot član tega odbora, je bil na tisti seji prisoten, toda značilno je, da več članov, ki podpirajo Tvardovskega, za sejo ni bilo obveščenih.
Med njimi je Boris Polevni, urednik Junosti in Konstantin Simonov, bivši urednik Novega miru. Simonov uživa velik ugled tako med novimi kakor med starimi sovjetskimi literarnimi krogi.
V	nastali krizi je Tvardovski protestiral in podal ostavko. To so njegovi nasprotniki pričakovali ter so takoj izkoristili priliko.
Za novega urednika je bil postavljen V. Kosolapov. Pred tem je bil Kosolapov sourednik Literatumaje Ga-zete, ki jo je vodil prej omenjeni Simonov, pozneje pa ravnatelj neke založbe, ki se je specializirala na izdajanje umetnostnih knjig.
Medtem, ko se je bila bitka za Novi mir, je sovjetska partija uporabila več trikov, da bravci niso opazili, kaj se okoli revije dogaja. Objavljeno je bilo pismo Tvardovskega, v katerem protestira proti nedovoljeni objavi na Zahodu ene svojih pesmi. Tako je iz-gledalo, kakor da je na varnem, dasi so mu že začeli izpodkopavati temelje.
V	isti številki Literatumaje Gaze-te je bil objavljen tudi dolg kritičen članek o nedavni noveli Vscvoloda Ko-četova, urednika revije Oktjabr in ideološkega nasprotnika Tvardovskega.
Tudi to je bil na prvi pogled dober znak za Tvardovskega, kajti nove-
dencam med ruskimi pisatelji, ki so zadnjih letih postajale vedno močnejše ter so se zlasti močno razvile od sovjetske invazije v češkoslovaško leta 1968.
Novi mir je bil trn v peti tistim sovjetskim pisateljem, ki so bili v svojih delih po kakovosti daleč od višin, ki so jih zavzemali v literarni hierarhiji, konformistom, ki so sovražili tiste, kateri so uspeli tam, kjer so oni propadli.
Tvardovski je bil dvakrat urednik Novega mira, prvič med 1954 in 1953, ko ga je odstranil Hruščev, ker je dovolil objavo nekaterih za Hruščeva dvomljivih del Ehrenburga in drugih. Istega leta 1958 je bil nato znova imenovan za urednika ter je od takrat naprej dvignil in ohranjal na višini revijo Novi mir.
Pod njegovim nadzorstvom je bila v reviji objavljena Aleksandra Solžem-cina novela „En dan v življenju Ivana Denisoviča“. Poleg te je še mnogo drugih večjih del sovjetske literature zagledalo beli dan v Novem miru pod uredništvom Tvardovskega.
Srečno je preživel več ostrih kritik in se boril z neprestanim nasprotova njem, dokler ga končno sovjetski konservativci niso dobili v klešče.
Vsled pritiska, ki so ga nad njim izvajali, je močno živčno trpel. Toda zgodovinarji bodo označili desetletje njegovega urejanja Novega miru kot enega najbolj plodnih v sovjetski literaturi.
Aleksander Tvardovski se je rodil kmečkim staršem leta 1910 blizu Smo-lenska. V mladosti je bil časnikarski dopisnik. Poleg odličnega urednika je bil tudi sam pisatelj Tn pesnik ter je več najboljših literarnih del v postaii-novski dobi v Sovjetski zvezi izšlo prav izpod njegovega peresa. Njegova morda najznamenitejša pesem je je „Va-sili Tjorkin“, katere junak je komičen vojak, povsem nova osebnost v sovjetski literaturi.
DR. VINKO VOLK-UMRL
Koristen dosežek ali škoda?
Čeprav nas je Slovencev obupno malo, če se primerjamo z nekaterimi drugimi narodi, vendar v marsičem, tako skupilo kot posamezno, mnogokrat zavzemamo prva mesta na svetovnem prizorišču, če je to v športnem udejstvovanju, osebnem uveljavljanju, ali raznih drugih dosežkih, je to razveseljivo dejstvo. Spremeni se pa lice, kadar zavzemamo vodilna mesta tudi v stvareh, ki so le žalostna dej stva in narodu v škodo, kot npr. v odstotku mladostnih samomorov.
Ob tem se nam je pred kratkim predstavilo novo torišče, kjer smo Slovenci med prvimi. V št. 10 leta 1969 revije „Teorija in Praksa“, ki jo izdaja Visoka šola za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani smo zasledili v članku Ermina Kržičnika „Poskusi projekcije dolgoročnega razvoja SRS“ sledeč zanimiv podatek: Delež žensk pri zaposlitvi, ki je v Sloveniji leta 1968 znašal 40,3% je med najvišjimi na svetu; pred Slovenijo je le še Japonska z 44%. če pogledamo v statistikah razvoj tekom let, vidimo, da je leta 1938 procent zna-
šal 30,6%. že deset let kasneje (1948) je bilo zaposlenih 34% žensk; leta 1958 se je ta zvišal na 34,8% ter dosegel višek lansko leto z že omenjenim 40,3%.
Ob tem kar Ermin Kržičnik nakazuje kot pozitiven pojav, se nam vsiljuje misel, da je nova klonitev zdravega duha pod pritiskom materializma. Višanje odstotkov ženske zaposlenosti, predstavlja res višanje dohodkov in produktivnosti, je pa tudi znak razbitega 'družinskega življenja, kjer fo maloštevilni otroci (koliko je že v Sloveniji zakonov brez otrok!) prepuščeni preveč sami sebi, in je njihova vzgoja v rokah sorodnikov, ali javnih ustanov. Kakšna bo duhovna posledica tega, si je lahko predstavljati. Morda ni tako brezsmiselna primerjava, cin je rast ženske zaposlitve tudi eden vzrokov mladinske kriminalnosti, pa tudi mladostnih samomorov. A tega dialektični materializem komunistična oblastnikov, ki že četrt stoletja ugo -nabijajo naš narod, ne upošteva. Otipljivi dosežki so mu prvo in zanje žrtvuje vse, tudi narodovo bodočnost.
V soboto, 31. januarja smo pokopali v Clevelandu dr. Miha Vovka, pr vega ravnatelja slovenske gimnazije v Trstu. Rajni Vinko je bil mož na mestu, kamorkoli ga je privedla usoda. Vendar njegovo najvažneje delo za Slo vence je bilo tisto, ki ga je opravil v Trstu. Tamkaj je v najtežjih časih po drugi svetovni vojni prevzel ustano vitev in vodstvo prve slovenske višje gimnazije in liceja.. Že v normalnih razmerah bi to zahtevalo celega človeka, toda razmere v Trstu so bile vse prej kot normalne.
To je bil čas, ko so zapadni zavezniki zahtevali, da maršal Tito umakne svoje čete zapadno od Morganove črte. Tako so morali vojaki četrte jugoslovanske armade in partizanskih enot slovenskega IX. korpusa zapustiti zapadni del Slovenskega primorja in seveda tudi Trst. Vendar Jugoslovani in tržaški komunisti so še vedno skušali doseči, da bi Anglo-Amerikanci priznali vsaj obstoječo partizansko civilno oblast, ki so jo komunisti vzpostavili v času „štiridesetih dni“, ko so imeli zasedeno vse Slovensko primorje. Zavezniki so to odklonili, bili pa so pripravljeni sprejeti partizanske zastopnike v mestno in provincialno u-pravo, kjer bi delili oblast s predstavniki italijanskih demokratskih strank organiziranih v CLN (Comitato di Li-berazione Nazionale). Ker so slovenski in italijanski komunisti zavrnili ta predlog, so zavezniki vzpostavili svojo lastno upravo, v kateri so bili zastopani le italijanski predstavniki. Slovenski in italijanski komunisti in njihove pomožne organizacije pa so proglasili popoln bojkot vsega, kar je bilo v zvezi z na novo organizirano Zavezniško vojaško upravo (ZVU).
Da bi bili v svoji borbi proti ZVU čim bolj uspešni, so komunisti združili vse svoje sile v skupno organizacijo UAIS-SIAU (Unione Antifascista Ita-lo Slava — Slovansko italijanska protifašistična unija), ki je proglasila vsakogar, ki bi sodeloval z ZVU za izdajalca, kolaboracionista ali celo fašista. Ta kratkovidna partizanska politika gotovo ni bila v korist slovenskim interesom v Trstu. Nasprotno, na dolgi rok, je koristila le italijanskemu nacionalizmu,- Ironično, toda resnično; nekaj časa je izgledalo, kot da imata slovenski komunizem in italijanski nacionalizem isti cilj: oba sta skušala preprečiti organizacijo slovenske uprave in slovenskega šolstva v Slovenskem primorju pod ZVU, seveda iz različnih razlogov.
Radi slovensko-italijanskega komunističnega bojkota vsega, kar je bilo v zvezi z zavezniki, se je le neznaten del tržaških Slovencev odločil, da bo sodeloval. z ZVU in rešil za Slovence, kar se je še dalo rešiti. Ta mali krog ! rzačanov se je posvečal s prihodom slovenskih političnih beguncev, ki so pomagali pri organiziranju slovenskih šol, slovenskega radia in pri urejevanju dnevnika Glas Zaveznikov, ki ga je izdajala ZVU.
Organizacijo slovenskega šolstva je prevzel profesor Srečko Baraga za vse
i slovensko ozemlje, ki je bilo zasedeno od zaveznikov. Pokojni profesor Vovk se mu je med prvimi pridružil čeprav še zelo mlad je prevzel važno in zelo odgovorno mesto ravnatelja sl >-venske višje gimnazije in liceja v Trstu. Kmalu si je pridobil zaupanje svojih poklicnih tovarišev. S poštenim delom in jasnim programom si je s časom pridobil spoštovanje tudi pri partizanskih študentih in njihovih starših, čeprav tega takrat ali niso hoteli ali pa niso smeli javno izraziti.
Ko je bil imenovan za ravnatelja, je moral rajni dr. Vovk začeti iz nič Treba je bilo najti šolsko poslopje in šolsko opremo, dobiti usposobljene uč ne moči ter privabiti učence vkljub partizanskemu bojkotu. Vse to je zahtevalo mnogo intervencij in mnogo dela Posebno težko je bilo najti slovenske profesorje. Nekaj jih je dobil med domačini, nekaj jih je prišlo iz Slovenije, precej mest pa so zasedli sloven ski begunci. Končno je bilo vse pripravljeno. Stanovanjska hiša je bila predelana v učilnice, laboratorije, kon ferenčno sobo in različne pisarne. Vse je bilo zelo skromno, vendar ravnatelj Vovk je imel šolske prostore in svoj profesorski zbor. šola se je lahko pričela, bilo pa še ni slovenskih učnih knjig. In zopet je bilo treba na delo. Določiti je bilo treba osebe, ki so bile pripravljene in kvalificirane, da napišejo .nove učne knjige, in organizirati misijo, ki bo nadzorovala pisanje in izdajo knjig. Pri vsem tem je igra! ravnatelj Vovk zopet važno vlogo.
Sredi vsega tega dela pa napadi niso prihajali le od tržaških komuniste/ in njihovih glasil, Primorskega dnevnika in II Lavoratore-a. Kot že omenjeno italijanski nacionalisti in neo-fašisti so ravno tako nasprotovali u-stanovitvi in mirnemu razvoju sloven ske gimnazije v Trstu. Res je, da so že pod Avstrijo obstojale v Trstu slovenske šole, toda to so bile privatne šole, ki so bile financirane z denarjem Družbe sv. Cirila in Metoda, šele pod Zavezniki so bile organizirane v Trstu, slovenske javnopravne (državne) šole ki so bile financirane iz javnega proračuna. To je bilo preveč za italijanske nestrpneže, ki so mnogokrat grozili in nekajkrat tudi izvršili dejanski napade na slovenska .šolska poslopja ali na profesorje, ki so tam poučevali. Tudi rajni dr. Vovk je bil deležen teh „dobrot“.
Iz vsega tega lahko razvidimo, da pokojnikov položaj ni bil lahek. Izpostavljen je bil tako- napadom tržaških komunistov kakor tudi napadom italijanske desnice. Vendar dr. Vovk je vztrajal na svojem položaju in ni klonil. B tem pa je rajni Vinko doprinesel svoj delež k temu, da je bil upo-stavljen važen precedens, kar se tiče slovenskega šolstva na tržaškem. Ko je namreč Italija prevzela upravo Trsta v skladu z Londonskim sporazumom leta 1945, je morala prevzeti tudi vse slovenske šole na Tržaškem, ki so s tem postale italijanske državne šole s slovenskim učnim jezikom.
morajo biti hvaležni dr. Vovku za vlogo, ki jo je odigral pri organiziranju slovenskega šolstva v Trstu. Sebi pa si je postavil s tem trajni spomenik v slovenski zgodovini. Danes mu bodo to vlogo priznali tudi oni slovenski redoljubi, ki so mu iz strankarskih vidikov nasprotovali ali ga celo napadali v Primorskem dnevniku. Saj danes vsi, tudi slovenski komunisti in demokratski Italijani, cenijo slovensko šolstvo
v Trstu. Prvi, ker uvidevajo, da smo le vsi Slovenci, drugi, ker je tudi Italijanom in njihovi demokraciji v ponos, da ima slovenska manjšina svoje priznano šolstvo v slovenskem jeziku.
Vsi 'Slovenci, posebno pa Tržačani,
Pokojni Vinko se je rodil pred desetimi leti v št. Jurju ob južni železnici na štajerskem. Gimnazijo je dovršil v Celju in se nato vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1943 diplomiral iz matematike in fizike. Kmalu zatem je odpotoval v južno Italijo, da bi preje prišel v stik z zahodnimi zavezniki. Po anglo-ame-riškem izkrcanju in zasedbi južne Italije je pokojni Vinko tam poučeval na italijanski gimnaziji in se tudi vpisal na komercialno fakulteto, študij, s katerim si je pridobil doktorski naslov, je končal šele pozneje, ko je bil že v Trstu. Ko so zavezniške čete zasedle Trst leta 1945, se je tudi rajni Vinko preselil tja in postal ravnatelj slovenske gimnazije. Po italijanski zasedbi se je dr. Vovk preselil leta 1955 v Združene države, kjer je imel službo kot matematik na raziskovalnem oddelku General Electric Company v Clevelandu, Ohio. še ko je bil v' Trstu, si je pokojni Vinko želel, da bi nekoč imel svoje podjetje. V Clevelandu se mu je ta želja uresničila. Imel je svojo gradbeno podjetje.
Pred kakimi šestimi leti se je Vinko težko ponesrečil z avtom. Nikoli ni prav okreval. Pridružil se mu je še revmatizem. Letos za novo leto je sklenil, da se mora pozdraviti. Poleti je nameraval v Slovenijo. „Ležal bom na krmi in pil domače mleko. To me bo ozdravilo.“ še preden pa bi odšel v staro domovine, si je hotel pozdraviti svoj revmatizem. .Sredi januarja sta odpotovala z ženo Edo v toplo Arizono. Vendar zdravje se mu ni povrnilo. V sredo, 28. januarja je umrl v Tos-conu. Njegovo truplo je bilo prepeljano v Cleveland, kjer je imel slovesen pogreb v soboto,, 31. januarja. Krsto so nosili, ali pa tvorili častno spremstvo, njegovi poklicni tovariši, profesorji dr. Jože Felicijan, g. Vinko Lipovec, dr. Bogdan Novak, dr. Vlado Rus, g. Janez Sever, dr. Jože Suhadolc, ter Vinkovi prijatelji iz Clevelanda, gg. Stane Ferkul, Pavle Košir, Matija Lončar, inž. Bogo Sluga, dr. Martin ščan-čar in Franček Toplak. Fantje in dekleta folklorne skupine Kres, oblečeni v narodne noše, so imeli častno stražo ob krsti. Profesor Vinko Lipovec se je ob grobu poslovil v kratkih in jedrnatih besedah od pokojnega dr.. Vovka.
Prerano umrli Vinko zapušča soprogo Edo in dva sinčka, Marka in Leona.
Vinko, naj ti bo lahka ameriška zemlja, ki so vzljubil, kakor si ljubil svojo rodno štajersko in bučeči Trst.
I I '
B.	Novak
Na gričku sredi naše vasi stoji le-5 Joža Vovk: pa bela cerkev. Na severni strani grička tudi o veliki noči še vedno leže umazane in zdrsane krpe snega, kajti nad potočkom, kjer ves teden perejo žene in kamor iz vse vasi gonijo napajat živino, smo vselej imeli najbolj gladko in najbolj strmo dri-čo.
Postnih dni smo se veselili najbolj zato, ker smo vsako nedeljo imeli v cerkvi na gričku križev pot.
Ob štirih, največkrat pa že ob treh je-zazvonilo z ubitim zvonom. Zvon je bil res ubit.in čisto majhen in ga danes ni več. Imeli smo celo dva, pa so nekoč prišli vojaki in so tistega, ki je bil večji in čistejšega glasu, vrgli skozi line in vsega ovenčanega odpeljali Bog ve kam. Od takrat je pa v zvoniku sameval samo mali in še ta revež je bil do srede počen. Pa je bil dovolj glasen, da smo ga slišali na obeh straneh vasi, na kme-tarski in kajžarski, kakor pravimo pri nas.
Kadar je bil križev pot, smo bili seveda otroci prvi zraven. Navadno smo se zagnali v cerkev in prosili cerkovnika, da nam je odprl zakristijo. Po pet in šest se nas je pulilo za vrv, vsi bi radi zvonili, zvon se je opotekal in navadno bil samo j po eni strani. Končno je vselej posegel vmes cerkovnik in naredil konec našemu zvonjenju, razdelil je po nekaj zaušnic, da smo sfrčali iz zakristije in se zapodili po cerkvi ven.
Včasih je bilo s tem vse opravljeno, največkrat smo se pa potem še zunaj stepli; kajti, če kdo ni prišel do vrvi, je bil pač oškodovan, in te ni mogoče kar tako potrpeti. Brž smo se razdelili na dvoje: kmečki > osebe j, kajžarski posebej, in smo se udarili.
Tako je šlo vse postne nedelje tja do velike noči.
Počasi so začeli prihajati ljudje.
Od vseh strani so prišli. Nekateri so šli takoj v cerkev in molili, drugi pa so čakali začetka in sedeli na cerkvenem obzidku, ki je še danes ves zaraščen z rušo in mehko travo. S tega zidu se tudi najlepše vidi na kmetije in tja čez polje proti belim goram. Potem je pridrsal čez most Boštarjev oča, najstarejši vaščan, ki je veliko skusil v življenju in vedel veliko kmečkih modrosti. S palico je drobil, sklonjen naprej, in čisto majhne korake je delal. Otroci smo ime-pred njim veliko spoštovanje in ko je mož lezel po bregu, je v hipu nehal naš prepir in vsi smo se zakadili v cerkev. Najmlajši in tisti, ki so bili doma bolj v trdih pesteh, so morali v prve klopi ali pa še celo pred oltar, drugi pa smo se potegnili ob zidu in se splazili na kor. Vse lepše se nam je zdelo na koru, ljudje te ne gledajo, bolj prost si in glava ti ni tako trdo privita, da bi je ne mogel zasukati zdaj sem zdaj tja, in vse imaš pred seboj. Na koru tudi lahko ves čas stojiš in ti ni treba poklekovati in spet vstajati in končno je vseeno, ali kaj moliš ali nič, kdo se meni za to...
Duhovnika za naš križev pot nismo imeli. Čemu tudi, saj je bil
KRIŽEV POT
Boštarjev oča za to boljši kot vsak duhovnik.
Boštarjev oča' — zdaj že precej postov moli križev pot v nebesih — je šel do oltarja, potem se je obrnil in pogledal, če so vsi že v cerkvi. Nadel si je naočnike, poiskal veliko knjigo z rdečo obrezo in pokleknil
Začel se je križev pot. Oča je šel od postaje do postaje in kadar je knjigo zaprl in molil očenaš, se je držal močno naprej. Ljudje so odgovarjali, pobožno molili, in se ozirali po starih podobah na steni. Pa je bilo spet vse tiho, še otrok ni zaka-šijal, le starikav glas Boštarjevega očeta jo votlo donel po cerkvi. Ljudje so gledali pred seboj trpečega Kristusa, kesali so se svojih grehov, in vsak zase delali obljube ,da pojdejo prihodnjo nedeljo na Brezje k spovedi, kajti doma ne gre nihče, na Brezjah je bolj pripravno, ko ni daleč.
Tisti čas smo fantini na koru — naj nam trpeči Bog odpusti — imeli čisto svoj križev pot. Natepli smo se v kot pod levi obok. Nekaj časa smo bili čisto mirni, potem smo začeli najprej samo šepetati, nekdo je prvi dregnil, drugi vščipnil, potem smo bili kmalu vsi zaposleni. Tako smo sredi križevega pota, ko so bili vsi ljudje zatopljeni v svojo pobožnost, fantini nadaljevali, kar se je začelo pri zvonjenju in potem zunaj cerkve. Ljubi Bog, kaj smo vse počeli. Tam pri deveti, deseti postaji smo se že zlasali in v trenutku, ko so ljudje pokleknili in je zaropotalo po vsej cerkvi, je marsikdo dobil brco v stegno, da se je začel kremžiti; seveda je pa takrat, ko so ljudje spet vstali, brco pošteno vrnil. Zakaj smo se spoprijeli. Sami največkrat nismo vedeli. Pri zvonjenju se je začelo, med križevim potom se je nadalje.-valo, končalo pa se je šele zunaj cerkve, ko so se drugi ljudje že zdavnaj razšli po vasi.
Bilo je tretjo nedeljo v postu. Spet smo šli h križevemu potu. Ljudje v cerkvi po svoje, mi na koru v levem kotu pod obokom spet po svoje. Tisto nedeljo smo bili kmečki nekako v manjšini in kajžarski so nas že pri zvonjenju grdo izpodrinili. To nam ni šlo v račune in menili smo, da danes pač moramo nastopiti zares, čeprav nas je nekoliko manj. „Naši1“ so namreč tisto nedeljo po večini odšli na Tabor v Podbrezje in so jih nemara številne stojnice premotile, da se niso pravočasno vrnili.
Spoprijeli smo se takoj v začetku križevega pota. Trdo je šlo in kmalu me je neki kajžar frcnil v uho. Nisem mu hotel ostati dolžan in sem naglo potegnil iz klobuka zaponko s podobo Matere božje brezjanske, ki smo jih nosili za klobuki. Z ostro konico sem mu dal močan sunek v hrbet, da se je kajžar kar zvil in na glas zakričal. Ljudje
Kajžarji so pihali od jeze in sramote, „naši“ pa so se škodoželjno smejali. Boštnarjev oča pa je molil naprej, mirno in pobožno, kakor da se ni nič zgodilo.
Pa to je trajalo le malo časa. Ne nadoma me je zagrabila močna moška roka — videl nisem nič samo ču til -— dvignila z enim samim prije mom v zrak in v naslednjem trenutku sem že žalostno čepel v nasprotnem kotu ob stopnicah.
„Jud!“ mi je rekel nekdo, pa še danes ne vem, kdo me jo tako lepo postavil v kot k stopnicam. Cepci sem in nepremično držal v roki podobo brezjanske Matere božje z o-siro konico.
„Jud!“ Gledal sem nagnjeno glavo Matere božje in še vedno mi je zvenela po ušesih tista beseda: .Jud — in mislil sem da je to najgrša psovka, ki jo moremo dati človeku. Jud, Jud! Počasi sem zaslišal spet Boštnarjevega oča, a razumel sem samo eno besedo: Judje. In če sem dvignil glavo in pogledal po cerkvi, sem spet videl na steni vse polno podob in na vsaki so trije Judje trpinčili Jezusa. Jud! Jud! Jud!
Podobico Matere božje sem spravil počasi v žep in priprl oči. Nisem si upal, da bi jo še naprej gledal, in tudi po cerkvi nisem smel pogledati, povsod so bili sami bradati Judje... Ušesa bi bil najrajši s prsti zagatil, da ne bi prav nič slišal. Saj sem prav za prav res cel Jud, ko se tako grdo vedem. Tako sem začel misliti in obenem me je spreletel velik strah, ko sem se domislil, da se bo ta judovska zgodba doma žalostno dokončala. Moj Bog, kaj se bo zgodilo? Jud!
Od desete postaje dalje sem spet molil, pa tiho in sam zase. Jezus se mi je smilil in Judje so se mi vedno bolj grdi zdeli. Pri štirinajsti postaji, ko so Jezusa v grob položili, me je spreletela spet grenka misel: Ven
bo treba, vsi ljudje se mi bodo smejali, kajžarji bodo pokali od škodoželjnosti in kako bova z materjo opravila? Na to nisem smel misliti.
Završalo je po cerkvi in ljudje so se vsuli proti vratom; šum je počasi ponehal, slišal sem samo še govorjenje in smeh pred cerkvijo. O meni so govorili, toliko sem razumel. Nazadnje sta šla ven še Boštnarjev oča in cerkovnik. Slišal sem samo še lastno, počasno dihanje. Vstal sem počasi in se pomaknil neslišno po stopnicah. Stekel bom, vso pot do doma bom tekel, nihče mi ne bo mogel nič reči. Kajžar jem bom po že pokazal, se bomo že še srečali!
Tedaj pa je v vratih zaškrtal ključ, votlo je zapel po cerkvi in bil sem zaklenjen. Ali naj kriknem, da me je cerkovnik zaprl? Nisem mogel, pre hitro in preveč nepričakovano je vse prišlo. O, ta cerkovnik, pred nosom mi vrata zaklene! Pa se morda namerava samo pošaliti z menoj, saj mora vedeti, da sem ostal v cerkvi. Poslušal sem in prav do vrat sem prišel, a vse je bilo tiho. Cez čas sem pritisnil na kljuko, če je morda !e odprto. Pa ni bilo. Tako sem bil torej zaprt v cerkvi in Judje na' stenah so se mi v mraku zdeli še vse boli divji in strah me je postalo. Pokleknil sem in sem molil, ne toliko iz pobožnosti, ampak bolj iz strahu pred groznimi Judi. Vzel sem iz žepa podobo Matere božje in jo spet zataknil za klobuk. Kadarkoli sem dvignil oči, sem videl pred seboj Jude in že se mi je zdelo, da se premikajo in da so oživeli.
Čez dolgo, dolgo časa šele je spet zaškrtal ključ v vratih in spet sem se prestrašil. Zdrknil sem v klop in ko je šel cerkovnik mimo, sem planil kakor zajec iz grma in stekel skozi na pol odprta vrata. Še preden je cerkovnik prvikrat premolknil z velikim zvonom, ko je zvonil avemarijo, sem bil že doma.
Od tiste postne nedelje dalje nisem več let videl kora. Nc v sprednjo klop, vselej sem moral pred oltar. Jude sem pa odslej gledal z velikim strahom in spoštovanjem. Pomagalo mi je:

Slovar slovenske^® knjižnega jezite®
Slovenska akademija znanosti in umetnosti je pred časom sklenila pripraviti in izdati veq: kot potrebni Slovar slovenskega knjižnega jezika. Delo je obsežno; v petih knjigah bo izšlo pri Državni založbi Slovenije. Vsaka knjiga bo imela okoli 800 strani leksikonskega •formata. V 110,000 geslih in podgeslih bo zajeto celotno besedišče sodobnega slovenskega jezika nekako od leta 1900 do danes. Upoštevali bodo prav tako tudi besedišče slovenskih klasikov iz prejšnjega stoletja in splošno rabljeno terminologijo.
Slovar je namenjen za praktično in znanstveno rabo. Zato bo mogoče najti v njem odgovor na vsako konkretno, pa tudi okvirno, teoretično vprašanje, ki zadeva slovenski knjižni jezik. Razložen bo pomen besede, kako se pra-
pa pokonci. Vsi so se obrnili na kor. vilno veže z drugimi besedami, kakšno
stilno funkcijo ima, kako se izgovarja in piše ter v kakšnem odnosu je do drugih sorodnih besed. Slovar bo prikazal celotno bogastvo slovenskega knjižnega jezika in njegov razvoj.
To obsežno delo, ki ga pripravlja Slovenska akademija znanosti in umetnosti, bo zaradi obsežnosti izhajalo več let. Prva knjiga, ki bo vsebovala besede cd A do H, bo izšla v kratkem. Državna založba je določila ceno prvi knjigi v prednaročilu na 150.— Din; prednaročnino je mogoče poravnati tudi v petih mesečnih obrokih. Po izidu knjige bo cona višja. Naklada za Slovar je omejena, vendar ni v časopisju navedena. Prva knjiga Slovarja bo vezana v polusnje. Prednaročila sprejemajo vse slovenske knjigarne in zastopniki založbe.
Nujnost celibata za katoliško Cerkev
Vatikanski tednik Osservatore deli* Domenica je v eni svojih zadnjih števili v štiri strani dolgem članku, opremljenem s fotografijami, poudaril veličino in nujnost celibata za katoliško Cerkev.
V naslovu med drugim pravi: „Duhovnik ni ločen od božjega ljudstva, če je ločen od sveta.“
Pisec našteva osem argumentov, ki jih širijo nasprotniki celibata in te argumente istočasno zavrača z utemeljenimi odgovori. Zaradi aktualnosti tega vprašanja in v orientacijo našim bralcem, povzemamo glavne misli ij tega članka:
1.	Nasprotniki trdijo, da je celibat nenaraven, ker da zavira temeljna človeška nagnjenja, ki mu omogočajo popoln razvoj njegove osebnosti. Toda: kar človeku omogoča, da se razvije in dosega človeško popolnost, je tudi naravno in to človek more doseči, ne da bi se poročil. Eminentni zdravniki potrjujejo, da celibat ne povzroča nobene telesne ali duševne škode človeku, ki si je ta stan svobodno izbral.
2.	Spolni nagon ni nevzdržen in ga je mogoče premagovati z voljo. Nasprotno od hrane, pijače in spanja, spolni nagon ni nujen za obstoj posameznika, temveč le za obstoj člova-štva.
3.	Celibat ne preprečuje osebne zrelosti, kakor je zakon ne ustvarja.
4.	Celibat ne dehumanizira duhovnika. Nasprotno, bogati in globi njegovo krepost ljubezni.
5.	Celibat je lahko vzrok osamelosti, toda zakon zanjo ni rešitev, kajti duhovnik mora pripadati vsem in ne samo eni osebi.
G. Celibat izloča duhovnika iz navadne človeške družbe, toda to je ravno namen celibata, kajti duhovnik mora skrivnost Boga dajati ljudem.
7.	Celibat ne slabi Cerkve, ker da ji odtujuje ljudi, ki bi drugače postali duhovniki, kajti važna je kakovost ne pa količina duhovnikov.
8.	Zakon bi sicer mogel preprečiti takšno zlo, kakor jo npr. duhovniško skrivno prelamljanje samskih obljub, toda prav tako bi bil lahko razlog za prav takšno zlo zakonske nezvestoba.
Iz pisma iz domovine
17. januarja 1970
„Te dni smo vendar dobili tako zaželeni Zbornik .Svobodno Slovenije za leto 19G9, ki smo ga tako težko pričakovali. To je v resnici knjiga, za katero vsi uredniki zaslužite najvišje priznanje in zahvalo. V njej je toliko godovinsko, kulturno, narodno važnih člankov in podatkov, da je bo vsak vesel, ki jo dobi v roke, posebno pa pri nas v domovini, kjer naši ljudje, posebno mladina, komaj čakajo, da kaj takega dobe v roke...“
Otroški kotiček
Križ: nositi
Bilo je na postni petek pri Smrekarjevih. Pri kosilu so za mizo sedeli mamica, sedemletni Petrček, petletna Jelica in najmlajši Lojzek, ki mu je tri leta. Petrček se je že pri krompirjevi juhi nekaj „držal“, ko pa so potem prišli na vrsto makaroni s paradižnikovo omako, se mu je nosek zavihal in kar na glas je pogodrnjal. Petrček ima namreč nad vse rad mesne jedi. Seveda se je takoj vnel prepir:
„Nikar ne bodi tak zbirčnež," mu je oporekala Jelica.
„Res, res,“ je pritegnila mamica. „Malo premagovanja ti ne bo nič škodilo.“
„Pa Jezusu boš pomagal križ nositi,“ je še pribila Jelica, ki je nekaj takega ujela v nedeljo pri maši. Ko pa jo je Petrček vprašal, kaj je to „križ nositi,“ mu ni vedela odgovora. Le mama je na kratko omenila, da s svojimi žrtvami in premagovanji, lajšamo Jezusu trpljenje.
Razgovor se je nadaljeval zvečer, ko je prišel očka z dela. Seveda ga je Petrček takoj vprašal, zakaj ne smejo ob petkih jesti mesa, in še, kaj je to „križ nositi.“
„Stvar je taka.“ je razložil očka. „V postnem času se pripravljamo na velikonočne praznike, v spomin, ko je naš Odrešenik za nas trpel, umrl in končno zmagoslavno od mrtvih vstal. Kot pa se je Jezus štirideset dni s postom pripravljal na svoje javno delo, tako nam tudi Cerkev priporoča, da se mi v tem času postimo in žrtvujemo, da se tako najlepše pripravimo na velike praznike, in da bolje razumemo skrivnost Kristusovega trpljenja in vstajenja. A ne le s tem, da ob petkih ne jemo mesa, temveč zlasti z žrtvami, dobrimi deli, molitvijo in zatajevanjem. Da radi delamo, pridno ubogamo. S tem pa tudi vsaj nekoliko tolažimo trpečega Jezusa, kot je to
tako lepo opisal naš pesnik Silvin Sardenko v svoji pesmi „Glejte človek“. Takole se glasi:
Glejte, moji otročiči,	Spomnili se vsi ga bomo.
kaj so grehi, kaj so biči	Glejte človek — ecce homo
naredili z	Jezusom!	vabi solzo iz	oči.
Komu se	srce ne gane,	Vsem v srce	se bridko smili,
ako gleda	take rane —	vsi ga bomo	tolažili,
kdo bo plakal solzo vsaj?	križ nosili z	Jezusom.
Petrček, Jelica in celo najmlajši Lojzek, vsi so bili ganjeni, ko je očka končal. Mislim, da ni treba še posebej omeniti, kako so se potem vsi trudili, da bi bili bolj pridni, v veselje staršem in trpečemu Jezusu.
France Bevk:
Miš, ki se Je spremenila v ptiča
(Indijska pravljica)
Živela je stara, zelo stara miš, ki ni mogla več delati. Tedaj je razmislila in si dejala: „Tako stara sem in nadložna, ne morem več delati. Začarala se bom. Pa kaj naj postanem? Rada bi živela v temi, da bi sama ne bila vidna."
Tako je govorila. INato ji je prišla nova misel. Nadaljevala je: „Ali naj postanem mačka? Rajši ne. Kradla bi, pa bi me ubili. Ali naj postanem kača? Kača ne hodi v temi. Kaj naj tedaj postanem? Netopir postanem!“
Tako je govorila in se začela spreminjati v netopirja. Pri tem se je obrnila z glavo navzdol, da se ji je začelo kolcati.
Ko je slišal neki netopir, kako mi-
ška kolca, se je radoveden približal. Ko je zagledal miško, ji je dejal: „čemu visiš tu ? Ali se norčuješ iz mene ?“
„Ne norčujem se; netopir hočem postati,“ je odgovorila miška. Tedaj ji je odpadel rep, koža se ji je začela nabirati v krila.
Netopir je šel od nje in povedal drugim netopirjem: „Tam je miška, ki se je spremenila v netopirja. Z lastnimi očmi sem jo videl. Hoče se spremeniti, da bi z nami živela. Pustite jo v miru, da se spremeni!"
Tedaj so zaklicali netopirji: „Miš se spremeni v netopirja! Pojdimo, da jo vidimo!" In leteli so k miški.
Vsi netopirji so prihiteli in gledali miško, kako se spreminja v netopirja.
Miš pa je visela in se spreminjala dalje.
Vprašali so jo: „Kaj se še nisi spremenila, miška?" _
„Sem že spremenjena/ Rada bi letela po zraku, a se bojim,“ je odgovorila.
Netopirji so ji dejali: „Ne boj s* miška! Zleti! To je tako lepo!"
Miška bi rada zletela, toda se je bala, trepetala je in obvisela na mestu.
Tedaj ji je svetoval neki natopi« „Ne boj se leteti, miška! Jaz te bom naučil. Giblji, giblji s svojimi krilil Pa boš letela."
Miška je ubogala. Gibala je, gibal» s svojimi krili in se priučila. Letela je. Miška je letela! Privadila se je temu. „Kako je to lepo," je dejala in odletela.
Tega netopirja, v katerega se j® bila miška spremenila, vidimo tudi ml Leta v temi in j6 zrele banane. Žr* gozdne sadeže, kadar dozorijo. Imenuj« se tudi „pol tič pol miš".
Taka je zgodba o miški, ki se j« bila spremenila v netopirja.
UGANKA
Tečem, na mestu stojim, in neprestano brzim; bijem, pa nisem kovač, pa me je le za majhen kolač.

»»n

€>WIC€ S*
LJUBLJANA — Blaž Arnič, znani slovenski komponist in redni profesor na ljubljanski akademiji za glasbo, se je smrtno ponesrečil v nedeljo, 1. febr.
TREBNJE — V tem kraju je bila '24. januarja prva seja upravnega odbora slovenskih likovnih samorastnikov ali naivcev, kakor jih tudi imenujejo. Poleg domačinov so bili prisotni tudi gostje iz Zagreba, Bosne in Ljubljane. Odbor je pregledal delo ter sprejel načrt za leto 1970. V okviru trebanjskega tabora bo 6 razstav slikarjcv-naivcev iz Slovenije, Hrvatske in Bosne, avgusta bo delovno srečanje slikarjev, razen tega bodo začeli z deli za obnovo prostorov, namenjenih stalni galeriji v Trebnjem. ■
' LJUBLJANA — V Mestni galeriji so 26. januarja odprli razstavo štirih mladih slikarjev, ki so diplomirali na ljubljanski akademiji likovnih umetnosti Razstavljajo Kostja Gatnik, Metka Krašovec, Lojze Logar in Lojze Novinec, Pred odprtjem so imeli tiskovno konferenco, kjer so seznanili publiko s svojim delom.
POSTOJNA — Transportno podjetje iz Postojne je prevzelo v upravljanje železniško progo Koper—Prešnica; prej je upravljala progo Luka Koper. Sklenili so, da jo treba progo elektrificirati, kajti dosedanje zmogljivosti proge ni mogočo več povečati. Celoten program obsega novo investicijo v skupnem znesku 70 milijonov dinarjev. Po elektrifikaciji bodo skušali uvesti tudi reden potniški promet med Koprom in slovensko obalo.
LJUBLJANA — Slovenska narodna galerija je v Saint Avoldu ob Moseii v Loreni pripravila razstavo del baročnega slikarja Valentina Janeza Metzingerja, ki jo bil rojen 1. 1699 v tem mestu. čeprav Metzinger ni deloval doma. ampak je po šolanju v Italiji deloval ves čas pri nas, ga v Saint Avoldu štejejo za svojega velikega rojaka. Razstava tega umetnika, ki je od 1. 1729, dal pečat slovenskemu baročnemu slikarstvu, je vzbudila veliko zanimanje.
ŠEMPETER V SAV. (DOLINI — Šempeter je znan po štev. rimskih izkopaninah, vendar to ni edina šempe-terska zanimivost. Nekaj kilometrov severno je prostorni vhod v jamo Pekel, iz katere teče potok Peklenščica. Domačinom je bila jama znana, vendar so se je v loku izogibali. Leta 1868 pa so jo raziskovalci dodobra raziskali, vendar so pred nekaj meseci jamarji iz Prebolda našli nad Kapniško jamo še novo nad 120 metrov dolgo jamo. V stari jami so obiskovalci neusmiljeno uničevali kapnike, novoodkrita jama pa je polna kapnikov vseh kapniških obhk: stalagmiti, stalaktiti, zavese, ponvice, jezerca, vse se zvrsti v tej dvorani. Jamarji iz Ljubljane so premerili stari
in novi del, ki ima čez 500 m rovov in so povzeli potrebne korake za zaščito kraške jame v tem delu Slovenije.
LJUBLJANA — Ljubljanska Tobačna tovarna bo slavila 100-letnico obstoja. Tovarna ima sedaj tudi lastne obrate za pridelavo tobaka v Orašju in Senti; dvajset prodajnih skladišč, tri pomožna in 139 prodajaln.
SLOVENCI V ARGENTINI
Sv. maša za pok. Jožeta Vider, ki je umrl v Ljubljani, bo v sredo, 4. marca, ob 7 zvečer v cerkvi Santa Marta, Avcu. Vergara 999, Moron, kjer župnikuje g. dekan Ciril Milavec.
VELENJE — Največja tovarna gospodinjskih strojev in opreme je velenjsko „Gorenje“, ki si je zastavilo za letos ■ velik program. Zagotovljene imajo samo dobave iz uvoza iz Zahoda za okrog 3.500 ton in iz satelitskih držav 6.000 ton. Skopska Železarna bi morala dobaviti 10.000 ton.. Ker pa imajo s to tovarno slabe izkušnje o dobavnih rokih, jim to povzroča precej skrbi, še več pa, kje dobiti še ostalih 16.000 ton potrebne pločevine.
Umrli so: V Ljubljani: Rudolf Pr-šina, Marica Šega roj. Kodrič, Marica Dolinar roj. šipič, Frančiška Fon roj. Kromar (91), Vida Lesjak roj. Masič (66), dr. Ivan Vidmar, Rudolf Oman, Polonca Fatur, uč. v p. (97), Josipiha Čadež (85), Alojzija Šuštar roj. Rebolj, Franc Ulanec, Metka Kveder roj, Cof (86), Jože Pleteršek, Ana Plestenjak, Anton Jančar, Marija Stražišar, Mihael Bergoč (87), Roza Zor, Ivana škafar roj. Vidmar, Valentin Prebil, Janez Habič, Maks Trpin (88), Bogoljub Sfiligoj, Angela Fantin roj. Jesih, Mici Mlakar, Gustav Dvorak, Ivanka Veli-kanje roj. Kavčič (85)
V Mariboru: Filip Hartman (93), Engelbert Sicherl, Matilda Novak, Ana Bausteiner, Magda Patekar (83), Darko Miklavič, Franc Copf (69), Karolina Neubert (75), Marija Turjak (80), Marija Terstenjak, Fran Lešnik, Viktor Kosi, Emil Serap, Jakob Verlič (76), Alojz Breznik (76), Karel Gajšek, Ama. lija Fornezzi (78), Marija Kocbek (60), Marta Kralj (70), Leopold Zupančič (73), Alojz Menard (74)
Marija Jakoš, Dobrunje; Anica Ložar roj. Mercina, Zg. Kašelj; Marija Stariha roj. Kolbezen, Črnomelj; Angela Pečenki roj. Cimerman, Celje; Nežka Rugale (89), Kranj; Amalija Rojnik roj. Reberšak, Slovenjgradec; Frančiška Pogačnik roj. Lazar (89), Kamna gorica; Ivan Rus, šmarje-Sap; Marija Bohutnik roj. Gale (92), Slape; Štefan Jurjevčič, Vrhnika; Jože Umek, Stara Vrhnika;Ludvik Jug, Ločica ob Savinji; Viktorija Štravs roj. Tušar, Cerkno; Vinko Košir (84), Tržič; Alojzija Tanko, Žalec; Franc Holchaker, Kranj; Helena Rajh roj. Snoj, Celje; Ivana Beseničar roj. Peljhan, Dobrova; Emil Perdih, Laško; Marija Debevec roj. Nartnik, Brezovica; Cilka Lavre roj. Bevšek, Slovenj gradeč; Marija Bonač roj. Tušar, Zagorje; Frančiška Poljanec (84), Sebenje; Lovro Drešar (83), Medvode; Ernest Horvat (88), Celje.
BUENOS AIRES
Obisk slovenske misijonarke
Med nami v Argentini se že nekaj tednov mudi misijonska zdravnica s. Janja žužek iz kongregacije medicin-škili, sester.
Obiski misijonarjev so v Argentini redkost. Semkaj pač pridejo le tisti, ki imajo tu svoje domače, in teh ni veliko, ali pa, ki jih naše misijonsko zaledje posebej povabi, kot je bilo to v primeru s. Ksaverije Pirc OSU pred nekaj meseci.
Je pa res doživetje izredne vrste srečanje s takimile misijonarji in misijonarkami, kot je žužkova Janja. To vemo vsi tisti, ki smo se zbrali v nedeljo, 22. t. m. v Slovenski hiši ob 8 zvečer, da jo pozdravimo.
Prireditve se je udeležilo več ljudi, kot smo pričakovali in je bila mala dvorana Slovenske hiše skoraj napol njena. Z misijonarko je prišla _ njena mama in štirje bratje. Po uvodnih besedah Ladislava Lenčka C. M., _ki je prireditev tudi sicer vodil, je s. žužkovo pozdravil v imenu slovenske duhovne skupnosti v Argentini msgr. Orehar Anton, ki jo misijonarko med drugim spomnil na nekaj toplih anekdot _ iz taboriščnega življenja. Za njim je pozdravil predsednik Zedinjene Slovenije Božo Stariha, ki je bil v italijanskih begunskih taboriščih njen sošolec. Nato je v imenu Slovenske misijonske zveze v Argentini namesto odsotnega predsednika nastopil Lojze Eezelj, njegovi štirje otročiči pa so poklonili misijonarki lep slovenski šopek,. enega pa tudi njeni mami. Končno je v imenu celotne Slovenske misijonske zveze v izseljenstvu in zamejstvu Lenček Ladislav izročil misijonarki bolj otipljiv pozdrav, kuverto s 100.000 pesi iz skupnega sklada 1969 vseh slovenskih rojakov za vse slovenske misijonarje. Misijonarka se je vsem za vse toplo zahvalila in je poudarila svoje veselje, da se nahaja med rojaki v Argentini, ki toliko store za slovenske misijonarje in misijonarke in s tem tudi druge ro-i jake po svetu spodbujajo k istemu ču-' tenju in sodelovanju z njimi,
Nato je Ladislav Lenček začel z misijonarko razgovor, v teku katerega smo zvedeli iz misijonarkinih ust vse glavne poteze njene življenjske in misijonske poti, silno pomembnost njene Družbe in zlasti tudi njenega delovanja, saj je strokovna voditeljica velike, edine misijonske bolnišnice v škofiji Fort Portal v Ugandi. Naravnost prevzelo nas je, ko je tako preprosto pripovedovala o svoji neizmerni sreči poklica misijonske zdravnice in o svoji veliki hvaležnosti do staršev in drugih domačih, da ji v najtežjih časih niso stavili nobene ovire na poti do te sreče.
Sledilo je misijonarkino skioptično predavanje s številnimi slikami iz obeh misijonov, Kenije in Ugande, kjer je ona doslej v Afriki delovala. Veliko novih pogledov življenja in nravi črncev nam je odkrila.
Še in še bi poslušali in gledali krasne slike, ki so se zaključile s prizori iz papeškega nedavnega obiska v Ugandi. A treba je bilo zaključiti in v zahvalo za lep večer nam je misijonarka zmolila v tamkajšnjem domačinskem jeziku očenaš, ki smo ga spremljali vsak zase po naše. Silen aplavz je misijonarki izrazil našo odu-ševlienost in hvaležnost za vse, kar smo z njo lepega misijonskega doživeli.
V’ nedeljo ima misijonarka najprej dopoldne sestanek z mladino v Sloven-1 ski hiši, zvečer ob osmih pa v Slom-
škovem domu. Vabimo vso rojake, ki še niso doživeli srečanja s s. Janjo žužek, da si to privoščijo, ker jim ne bo žal. Naslednjo sredo misijinarka predvidoma že odpotuje nazaj v Ugando.
CASTELAR
Zaključek počitniških dni na družinski nedelji na Pristavi
V soncu in mladostnem razpoloženju je mladina na Pristavi v družbi staršev in številnih prijateljev na družinski nedelji zaključila svoje počitniške dneve.
Letošnji — šesti — so se razlikovali od prejšnjih v tem, da so združili v ¡stodnevnem programu deklice in fantiče, s povprečjem 60 otrok.
V večernih urah se je pridružil tečaju dekliški odsek z ročnim delom, okroglo mizo in odbojko.
Posnetek dela in življenja teh dni sta bila razstava ročnih del in nastop udeležencev tečaja na igrišču. Oba sta se odlikovala po skrbni pripravi, urejenosti in originalnosti zamisli.
Nastop, ki je sledil maši, jo obsegal začetno predstavitev vseh otrok s pozdravnimi besedami in himno, folklorni ples mladenk, prizorček najmlajših „brzovjak“, vajo naraščajmo s palicami, telovadni nastop fantičev, vajo deklet z žogami in rajalni pohod
Ves zunanji uspeh in, upajmo, tudi notranji, je plod dela, ki je bil tudi letos pretežno v izvodili mladih vaditeljev. Tako so poleg duhovnega voditelja g. M. Lamovška, gospa M. češarek, M. Mam, M. Batagelj in gdč. M. Markež sodelovali v vodstvu pri dekletih Lučka Pavšer, Maruška (Tesar, Jožica Kopač, Maruška Batagelj, Lučka Cesar, Marica Medic in Angela Tominc; pri fantih pa Pavel Fajdiga, Gregor Batagelj, Jože Tominc in Tomaž Pavšer. Celodnevno bivanje na Pristavi so s požrtvovalnim gospodinjskim delom številni počitniški družini omogočile gospe M. Kopač, I. Golob, M. Tominc, M. Dolinšek, J. Esih, L. Rakovec in I. Pavšer.
Vsak teden ena
GAZELA Silvin Cardenko
Nekje še ure čakajo te mile — nikar, pr'ijatelj, se ne boj gomile!
Nekje še brate, sestre najdeš srečne — nikomur izmed mrtvih več ni sile.
Nikar koraku steze k njim ne brani, noge se bodo le vri njih spočile.
Očem ne brani gledati pokopa — resnice zarja sije kraj gomile.
Vsi mrtvi večno sanjajo resnico, skrivnostno v zemlji so speljane žile,
po vseh gomilah isti mir se zliva, čeprav različne rože z njih bi klile.
WAV.'.W.V.V.V.V.V.V.V.V.V
Zaključnemu slavju počitniških dni se je pridružilo tudi praznovanje godu dušnega pastirja Matije Lamovška. Po maši so mu najprej voščili šolski otroci in v imenu šolskega odbora g. R. Kinkelj, pri kosilu pa je spregovoril voščilne besede predsednik Pristave g. Franc Pernišek. Ker je bil navzoč na družinski nedelji mladinski pisatelj Mirko Kunčič, je govornik porabil priliko, da je 70-lotnému jubilantu ponovno čestital.
Popoldne so se odigrala zaključna tekmovanja v odbojki, košu in ping-pongu, v čemer sta dosegla prvi mesti Marta Kopač in Tomaž Rant.
MIRAMAR
Uspeh slovenskega športnika
G. Jože Žurga si je osvojil prvo mesto in odlikovanje v tekmovanju surfa v tem obalnem mestu. Turnir je organiziral „.Tamarisco surfing club“ s sodelovanjem mestne Komisije za turizem. Vršilo se je od 8. do 10. februarja in se ga je udeležilo 19 tekmovalcev. Našemu rojaku — odličnemu plavalcu in reševalcu — naše iskrene čestitke.
SLOVENCI PO S VETU
RIM	j |
Uveljavljenje Slovenca v rimskem javnem življenju
Gospod Vinko Levstik, slovenski hotelir v Rimu, je bil imenovan od Vikariata za predsednika komisije, ki je oce^ njevala najuspešnejše storitve udeležencev nagradnega natečaja „Natale a Roma“ — Božič v Rimu (božične jaslice in drevesca v javnih lokalih v Rimu). Natečaj je razpisal rimski Vikariat skupno s turistično ustanovo E. P. T. in z rimsko občino, da bi s tem pripomogel k čim lepšemu oživljanju božičnega vzdušja v večnem mestu. G. Levstik je kot predsednik komisije 25. januarja skupaj s predstavniki omenjenih ustanov podelil nagradna odlikovanja v dvorani „Proto-moteca“ na Oampidogliu.
CLEVELAND
Umrla je v februarju gospa Helena Dolenc roj šifrer v starosti 70 let. Doma je bila z Žabnici pri Kranju in je
RAZGOVORI Z MLADINO
Fantovska kolonija v Cordobskih gora la
Zadnji teden januarja pa do 10, februarja je bila številna kolonija fantov na počitnicah v kordobskih hribih v počitniškem domu pri dr. Hanželiču. Skupino je vodil g. Jože Škrbec, pri vodstvu pa so mu pomagali še Batagelj Gregor, Krivec Andrej in Mihael Stariha.
39 fantov, to ni tako malo. Organizirati počitnice, pripraviti program, vzdrževati red, skrbeti za nešteto de-taljev: to niso majhne stvari. Zanimalo nas je, kako so počitnice potekle. Zato smo na hitro pripravili razgovor z dve-iha izmed voditeljev. Prišla sta na mesečno „skupščino“ Mladinske vezi. Gregor Batagelj in Andrej Krivec sta kaj rada razkrila nekaj zanimivih podrobnosti in doživljajev iz te kolonije.
Poglavitno: veselo vzdušje
„Pravzaprav je nekoliko težavno 'ti na počitnice s tolikšno skupino fantov,“ je dejal Andrej. „Starostna razlika se opazi in precej vpliva na potek kolonije.“
1 Tudi Gregor je bil istega mnenja in doda: „So se fantje tekom kolonije kar sami razdelili v manjše skupine, kjer se jp videlo, da iščejo prijateljstva pri fantih enake starosti.“
Kakšno je bilo torej vzdušje kolonije?
„Veselo!“ sta soglasno odgovorila.
„Fantje so bili najboljše razpoloženi. Tudi v kolikor sva po vrnitvi govorila z nekaterimi, se vsi pohvalijo in so zadovoljni.“
Pa različni vtisi s kolonije?
Tu se odgovori kar vrstijo: „Kraj je res lep.“ — „Kljub temu da smo nekatere fante spoznali šele na vožnji, je bilo tovarištvo kar prijetno, Marsikateri se je v naravi sprostil, Teda! postane človek bolj iskren.“ „Dr. Hanžs-lič je imel skoro vsak dan vzgoine nagovore. Bili so res primerni in koristni.1" ..Taborjenje, ki smo ga imeli nekaj dni, je bilo zelo pozitivno, le zeblo nas j" nekoliko,“ ..Hrana zelo dobra.“ ...Postrežba: odlična.“ (Stregla so dekleta, op. p,). „Vreme kar dobro, le enkrat je šel dež in smo se pošteno namočili.“
Pa disciplina?
„To je ena šibkih točk,“ je dejal Gregor. „Z mlajšimi sicer skoraj ni bilo problemov, drugače pa je bilo s stareišimi.. .
„Nekateri niso imeli smisla za počitnice,“ nekoliko pojamra Andrej. „Drvijo v hrib.in s hriba. Kje Je tu užitek? V drvenju? Drug primer: ko smo šii
Andrej: „Če starejši ne bi dajali slabega zgleda, bi mlajši govorili slovensko, tako pa je večkrat bilo kaj narobe.“
In petje?
„Imeli smo več kresov s petjem. Pikoro same slovenske pesmi. Peli smo tudi na izletih, na kamionu. Takrat pa bolj mešano.“
Kako pa je bilo z dnevnim redom?
„V začetku se nismo takoj privadili-“ soglašata oba, „Potem pa se je vse uneslo. Tudi smo bili zvečer tako utrujeni, da smo še pred uro pospali.“
Je kraj primeren za kolonijo?
..že1 o. Prostora ie dovoli za vse: Jgranie, konanie, prostor za nogomet, odbojko; knjige na razpolago...“, za-triuieta.
„In dr. Hanžebč vedno pripravljen za vsak posvet tudi osebnega značaja,“ še pristavi Andrej.
Neformalna kronika
Orišita, prosim, malo zunanji potek kolonije,
„Prvi dan po prihodu smo šli peš v Capillo, cla smo se malo privadili hoji.
Naslednji dan pa smo se - že bolj
„Naslednje dni smo šli na Terrones. Nato na nek hrib preko La Cumbre (ime sta oba pozabila). Nato so se zvrstili dnevi kopanja in sprehodov, kot na Río Pintos, v Cosquín, La Falda, Paredones, itd. Na pustni torek pa smo se poslovili od Cordobe.“
Kakšna bi bila vajina končna sodba o koloniji?
„Vsekakor je kolonija uspela, in do -liro uspela. Bil je neke vrste poizkus, ki se je obnesel!“ soglašata.
„Malenkosti, ki niso bile v redu, -se pove, da se prihodnjič pomisli, da se vidi, da se drugi naučijo iz naše izkušnje,“ doda Andrej. ■
In za konec: kak povzetek!
Gregor: „Bilo mi je všeč, ker sem dobil mnogo stikov s fanti, jih spoznal, se vadil v vodstvu in medsebojnem sodelovanju.“ .
Andrej: „Všeč mi je bila neke vrste samostojnost. A dal se je tudi primer človeka kot člana enote. Nisi prvi ne edini. Ozirati Ee moraš na druge. Se navaditi skupnega življenja. Znova bi omenil, da so mi razlage dr. Hanželiču ostale globoko v spominu.“
Poslovili smo se. Odšla sta skupaj s svojimi spomini in idejami. Oba sta za
na „Zapato“, so nekateri, namesto da °P°£urniIi ™ odpešačili na. Mastil (tja trdila, da bi se ob kaki prihodnji pri-
bi ogledovali kraje, rajši šli na tobogan.“ Pa slovenščina?
Gregor: „Porazno."
in nazaj). Seveda smo nosili posledice.1 „še sedaj imam žulje.“ (Andrej) „Zmatralo nas je do konca.'1 (Gregor)
ložnosti rada vrnila s kolonijo v hribe. To je pač najlepši dokaz uspeha.
tm
prišla v Združene države leta 1949 iz taborišča v špittalu skupaj z možem Jožetom in otroki. Najprej so se naselili v Gilbertu, Minn., od koder so leta 1956 •prišli v Cleveland. Pokojna gospa je bila zavedna slovenska žena. Skupaj s svojim možem Jožetom sta redno obiskovala vse slovenske prireditve, predavanja in narodne proslave. Svoje otroke sta vzgojila v globokem verskem in narodnem duhu. Izredno veliko število prijateljev in znancev je prišlo pokropit in spremit na pokopališče dobro ženo, za katero žalujejo poleg moža Jožeta še sin Jože z družino ter hčerke Ivanka Sodnik, Marinka Skubic in Milena Strojnik, vse z družinami. Vsem izrekamo iskreno sožalje.
Pred dvajsetimi leti v „Svobodni Sloveniji“
23. februarja 1950 — št. 8 Iz uvodnika „Poštena kritika“
„Ljudje imajo pogostoma navado o vsakem človeku najprej nekaj slabega misliti in seveda takoj nato tudi govoriti... Zlasti nevarni so. takšni nepoklicani „kritiki“ in večni nezadovoljneži v našem javnem življenju.. .
Takšni godrnjači so bili v vseh dobah našega političnega življenja številni in jih seveda ne primanjkuje niti v našem begunstvu. (Nekaj čudovitega je, kako znajo z besedami graditi najlepše programe, zidati najveličastnejše stavbe, učiti vse in vsakogar, kaj je prav in česa ne bi smeli delati tisti, ki slučajno opravljajo nehvaležni posel dela za skupnost. Če pa pridejo na dejanja — in kako težko jih je do tega pripraviti! ,— se pokaže votla praznina. Ko jim potrdite, da želite kritiko, hočete slišati nove misli in videti njihove načrte, vam odgovarjajo s frazami in ponavljajo kritiko vsega in vseh, le tistega ne znajo razložiti, kako bi prišli do uspehov, ki si jih mi vsi skupaj želimo. ..
Prav pogostoma smo tudi videli, da takšni nezadovoljneži sploh niso razumeli smisla in nalog kritike, pač pa v vseh dobah doživljali brezmejno in večno godrnjanje: čim nesposobnejši je bil kdo za ustvarjanje, tem bolj je zabavljal. Izviren ni znal biti niti tam in ste ga večkrat zasačili, ko je zahajal v tuj zelnik po duševno hrano. Prav nič nenavadnega ni, če naletite pri teh godrnjačih na meglene misli, ki so jih v drugačnih oblikah svoj čas širili po svetu črni, rjavi ali celo rdeči propagandisti..."

PO ŠPORTNEM SVETO
Na svetovnem prvenstvu v alpskih disciplinah, ki so bile v Val. Gardeni 8. februarja, je v slalomu zmagal Francoz Augert, drugi je bil njegov rojak Russel, tretji pa Bill Kidd (ZDA). Veliki favorit Gustav Thoni (Italija) se je moral zadovoljiti šele s četrtim mestom. Slovenec Blaž Jakopič je zasedel odlično 17. mesto. Avstrijci, ki so bili vedno med prvimi, se to pot niso mogli uvrstiti med finaliste. Nastopilo je 50 tekmovalcev, v finale jih je prišlo 24.
V Cortini so na olimpijski skakalnici češkoslovaški skakalci odnesli prva štiri mesta v tekmovanju ,.Velika nagrada narodov“ in so osvojili v skupni klasifikaciji prvo mesto. Drugo mesto je zasedla, v ekipnem prvenstvu Jugoslavija, katere ekipo so sestavljali Slo venci Zajc, Mesec, Jurman, Štefančič in Bogataj. Zajc je zasedel v skupni klasifikaciji osmo mesto.
OBVESTILA
Za dobro voljo
Ni bil poročen
Nekega človeka je podrl avto. Prepeljali so ga v bolnišnico. Bolničarka ga za silo obveže.
„Ali ste poročeni?“ ga vpraša.
„Ne,“ odgovori s težavo ponesrečenec. „Avto me je podrl.“
SOBOTA, 28. februarja 1970:
V Slovenskem domu v Carapachayu
ob 20 prirede skavti majhno taborno prireditev, s čemer zaključijo preteklo poslovno leto. Obenem se vrši za starše skavtov sestanek skavtskega sveta.
NEDELJA, 1. marca 1970:
V Slovenski hiši na Ramón Falconu po mladinski sv. maši prvi zvezni sestanek iSDO in SFZ v letošnjem letu.
NEDELJA, 8. marca 1970:
V Slovenski hiši na Ramon Falconu ob 8.30 Socialni dan: „Naša gospodarska osamosvojitev leta 1970“. Najprej sv. maša nato predavanje univ. prof. dr. Milana Komarja in referat gg. Marjana Laboda in Staneta Mehleta.
Tombola na Pristavi v Castelarju.
SOBOTA, 14. marca 1970:
V Slovenski hiši na Ramón Falcon ob 20. Slovensko gledališče uprizori igro Triglavska roža, v počastitev mladinskega pisatelja in pesnika Mirka Kunčiča ob njegovi sedemdesetletnici.
DRUŠTVENI CK
Seja upravnega sveta Zedinjene Slovenije bo 26. t. m. ob 20 v Slov. hiši.
Komisija za 26-letnico se sestane 28. t. m. ob 18. Zaradi izredne važnosti programa prosimo vse, da se je udeleže.
Maša zadušnica za 5. obletnico smrti pokojnega ing. Mozetiča bo 15. marca v Slovenski hiši.
Občni zbor Zedinjene Slovenije bo
15. marca ob 10.30 v mali dvorani Slovenske hiše.
Seja voditeljskega sveta šolskega odseka Zedinjene Slovenije bo v sredo, 4. marca, ob 19.30 v Slovenski hiši. Na programu ie tudi razgovor, ki ga vodi ga. Vera Holosan o nčni snovi 7. in 8. razreda za prihodnje šolsko leto.
Otvoritev šolskega leta na slovenskih osnovnih šola bo v nedeljo, 15. marca ob 16 v Slovenski hiši s sv. mašo in z zanimivo igro Mirka Kunčiča „Triglavska roža“. Prosimo, da se vse šok udeleže otvoritve s svojimi zastavami.
V ječi
„Zakaj pa ti sediš?“
„Zaradi megle. Tako je bila gosta, da sem namesto v banko vdrl na policijo.“
OD. DOMA
Kako naj jim narod pove resnico v obraz, če so mu pa obrnili hrbet?
Obogatel je na račun privilegijev, tako da od njegove nekdanje revščine ni ostalo nič, razen duševne.
NEDELJA, 15. marca 1970:
V Slovenski hiši ob 16. začetna šolska sv. maša. Nato uprizoritev igre Triglavska roža.
Zveza slovenskih skavtov sporoča, da so vpisi k skavtom vsako soboto dopoldne in nedeljo popoldne v domu v Carapachayu in to za vse, ki dopolnijo devet let starosti do konca meseca aprila. Vsi, ki želite vstopiti k skavtom, se prijavite v mesecu marcu. Kasneje se vpisi ne bodo vršili. Tudi vse informacije ob' istem času.
Bereta obletnica Magoslovitve Slovenskega doma v San Martinu
bo v nedel}&, 12. apr.,
Soelelufe orkester “Planika”
Vsak je svoje sreče kovač — le da imajo nekateri lepše kovačnice in pomočnike.
Zanimivo bi bilo, če bi namesto delitve po dolu uvedli delo po delitvi.
Za začetek šolskega leta
15. marca
bodo otroci povabili medse mladinskega pesnika in pisatelja
iSS. Ksiffielea
sedemdesetletnika.
.m«r s , _
i?aal?m.í£§.
V Slovenski hiši ob 16 pričetek
s sveto maso
Nato bo
šola dr. Gregorija Rožmana uprizorila skupno s Slovenskim gledališčem njegovo veliko igro
TRIGLAVSKA
Režiser: Maks Borštnik Scenograf: Frido Beznik
Namesto vstopnine — prostovoljni prispevki.
Dvorana spodaj za otroke — balkon za starše.
8. maja 1970 v dftttsa
V CAKAPACHAYU
ves dan slovesnosti. Blagoslovljen bo obnovljeni dom, ki bo ta dan dopolnil 10 let obstoja. Na sporedu je tudi spominska obnova pro-klamacije slovenske samostojnosti in četrt stoletja našega zdomstva.
odb--
Vsi rojaki, posebno še tisti, ki se baviio z gospodarstvom lit m’ so vljudno vabljeni v nedeljo, 8. marca na
SOCIALNI DAN
“Naša gospodarska osamosvojitev leta 1970”
Spored:
Ob 8.30 V Slovenski hiši na Ramón Falcónu sv. maša
Po službi božji predavanje univ. prof. dr. Milana Komarja: Osebnostni in skupnostni elementi pri gospodarski osamosvojitvi.
Koreferata bosta imela gg. Marjan Loboda:
O praktičnem skupnostnem gospodarskem udejstvovanju in Stane Mehle: O praktičnem osebnostnem gospodarskem udejstvovanju. ’ Sleč Ja bo razprava in morebitne resolucije.
Družabna Pravda

1 Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
■
f Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271
Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12) Lujan, Ate. Brown 100 T. E. 105 ali 516 V petek in soboto od 9—13
!

UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
specialist za ortopedijo in
travmatologijo
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed. Zahtevajte določitev ure na telefonu 49—>'5855
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
Uraduje od 17.30 do 19.30 ure. Ponedeljek, sredo, petek.
Lavalle 2331, p. 5, of. 10 T. E. 47-4852
SREDNJEŠOLSKI TEČAJ “RAVNATELJA MAMKA BAJUKA”
Vcdstvo srednješolskega tečaja „Ravnatelja M. Bajuka“ sporoča, da bo potekalo delo v šolskem letu 1970 takole:
Ponavljalni izpiti: 14. marca ob 16.20.
Vpisovanje: 21. marca ob 16.30. Pogoji za vpis: za 1. letnik spričevalo o dokončani slovenski osnovni šoli in vpis v argentinsko srednjo šolo. Za ostale letnike predložitev spričevala o dokončanem niž. letniku. Vpisnina: $ 200. čc je v družini več dijakov srednješolskega tečaja, plača prvi $ 200.—, drugi $ 100.— ostali so oproščeni.
Začetek tečaja: 21. marca ob 18.30 s sveto mašo.
Začetek rednega pouka: 4. aprila ob 15.30.
Ker bo pouk redno vsakih 14 dni, sporočamo staršem, društvom in organizacijam
NAŠ KOLEDAR:
2., 16. in 30. maja; — 13. in 27, junija; — 8. in 22. avgusta; —	5. in 19. septembra;
3., 17. in 31. oktobra.
27. junija si bodo dijaki ogledali izbrana- dela slovenskih slikarjev in kiparjev. Vzporedno bo imel profesorski zbor sejo. — 25. julij pa bo posvečen reproducirani slovenski glasbi. Vzporedno bo roditeljski sestanek z razgovorom o vzgojnih in učnih vprašanjih.
Izpiti na koncu šolskega leta: 17. in 31. okt. Popravni: v marcu, v iSklepna seja: 7. novembra ob 18.
Zaključek tečaja: 14. nov. s sv. mašo in zaključno prireditvijo.
4. in 18. aprila; — 11. in 25. julija; —
POTOVALNA AGENCIJA
(EVGEN RUPNIK)
u iver S.R.L.
Paraná 230, 59, Buenos Aires
Tel. 46-6661
Organizira potovanja skupin Slovencev in drugih narodnosti v različne dežele Evrope tekom meseca junija t. 1.
Prosimo vse zainteresirane, ki se želijo prijaviti, da se pravočasno informirajo glede sestave različnih skupin (lahko se potuje posamično) kakor tudi glede dobave dokumentov in event. kredita.
Ker je popust pri voznih listkih odvisen od števila potnikov, priporočamo pritegniti v skupine čim večje število ljudi neglede na narodnost
in cilj potovanja.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE BUENOS AIRES
Otvoritev sezone
Počastitev
mladinskega pisatelja in pesnika sedemdesetletnika
MIRKA KUNČIČA
z njegovim delom
TRIGLAVSKA ROŽA
Pravljična igra v štirih dejanjih.
Nastopajo učenci slovenske šole dr. Gregorija Rožmana iz S. Martina.
V soboto, 14. marca 1970 ob 20
v dvorani Slovenske hiše, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires.
2 « * .C w	FRANQUEO PAGADO
is s U M R	Concesión N* 577S
	TARIFA REDUCIDA
*0	Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual No. 996.221	
Režija: Malis Borštnik •
Scena: Frido'Beznik
Vstopnice po $ 3.— in 2.— v predprodaji v Dušnopastirski pisarni.
ESLOVENA LIBRE
Editor responsable: Milos Stam Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Airai
T. E. 69-9503 Argentina
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1970: za Argentino $ 2.900.— Pri pošiljanju po pošti $ 3.000.—; ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 14 USA dolarjev za poši.ljanje z avionalea pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA del Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estad» Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7211
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 1642	Buenos Aires •
Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
XXIII. REDNI OBČNI ZBOR DRUŠTVA ZEDINJENA SLOVENIJA
Upravni svet društva Zedinjena Slovenija sklicuje XXIII. redni občni zbor za nedeljo, 15. marca 1970, ob 10.30 v prostorih Slovenske hiše, Ramón Falcón 4158, Buenos Aires.
Dnevni red:
1.	Izvolitev dveh overovateljev zapisnika.
2.	čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora.
3.	Poročilo upravnega sveta in nadzornega odbora tor sklepanje o njih.
4.	Slučajnosti.
Po 16. členu društvenih pravil bo občni zbor sklepčen ob vsaki udeležbi eno uro pozneje, kot je sklican.
Z vsemi pravicami se morejo med seboj zastopati zakonci, starši in otroci, Pooblaščence morejo imenovati tudi člani, ki bivajo izven Velikega Buenos Airesa ali jih ovira bolezen ali delo. Pooblaščenci' se morajo izkazati s pismenim pooblastilom.
Pred občnim zborom bo v kapeli Slovenske hiše. sv. maša za rajnega ing. Albina Mozetiča, bivšega dolgoletnega predsednika.
trs ravni svet
Ali mislite na novo jedilnico? Nikar je še ne kupujte! Gotovo, prav zanesljivo, jo boste zadeli na
TOMBOLI
na Pristavi	v nedeljo, 8. marca
o
Poleg tega:
nad 50 tombol praktične vrednosti tudi za opremo jedilnice; nad 100 činkvinov in nad 100 kvatern z lepimi in zelo uporabnimi dobitki.
Zato pa:
@ pridno kupujte tombolske tablice, ki so v prodaji po m$n. 100.— ali $ 1.— nove vrednosti;
O darujte praktične in porabne dobitke za tombolo ali pa v denarju.
Med tombolo Vas bomo postregli, kakor vedno, z dobro pijačo izbranimi jedili.
Odbor Pristave
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
Bartolomé Mitre 97	Ramos Mejia
T. E. 658-6574
Uradne ure: torek, četrtek, sobota od 16 do 20.
Sporočamo vlagateljem, da lahko dvignejo ali pripišejo h glavnici obresti za leto 1969 v zadružni pisarni v uradnih urah.
Kinta ,;Sloga“ v ulici Del Cielito 297, Villa Udaondo, je odprta vsak dan, razen ponedeljka za člane in njihove družine. Vstop s posebno izkaznico, katero dvignete v zadružni pisarni. Na kinti je na razpolago hrana in pijača po zmernih cenah.
Opozarjamo vse člane na življenjsko zavarovanje. Informacije v zadružni pisarni v uradnih urah.
Predno vzamete posojilo ali kupite na obroke, se oglasite pri nas. Če hočete denar varno in dobro naložiti, ga vložite v Slov. hranilnico.
PAKETE ZA VELIKO NOČ
kakor tudi denar pošilja najbolje in najceneje
JADRAN-PAK
ulica Monte 2049, višina Rivadavia 6.400 (Omnibus 132 in 133 do Carabobo 700)
Uradne ure od 15 do 19 med tednom, v sobodo pa od 10 do 12. pismena naročila kakor tudi giro je poslati na na naslov Zdenka Kalečak, Casilla Correo Central 340, Buenos Aires. Vse pošiljke so zavarovane