POZDRAV IZ 2050 Kako živimo v trajnostni družbi? Dokument Pozdrav iz 2050: Kako živimo v trajnostni družbi? je izdala Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj. Uredništvo: Nika Tavčar, Gaja Brecelj, Jonas Sonnenschein (Umanotera) Pri strokovnem pregledu besedil so po posameznih vsebinskih področjih sodelovali: Bunker, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj Društvo Humanitas – Center za globalno učenje in sodelovanje Društvo novinarjev Slovenije Društvo Parada ponosa Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) Focus, društvo za sonaraven razvoj Greenpeace Slovenija Inštitut za zdravje in okolje Integralna Zelena Slovenija IPoP – Inštitut za politike prostora Sindikat Mladi plus Slovenska filantropija – Združenje za promocijo prostovoljstva PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj Zadruga Zadrugator Lektura: Tadej Turnšek Oblikovanje in ilustracija: Vesna Messec Ljubljana, april 2024 Dokument Pozdrav iz 2050. Kako živimo v trajnostni družbi? je objavljen na spletnem mestu www.umanotera.org. V dokumentu uporabljeni izrazi, zapisani v slovnični obliki moškega spola, so uporabljeni kot nevtralni in veljajo enakovredno za vse spole. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 192377859 ISBN 978-961-6450-41-6 (PDF) VSEBINA Pogled v leto 2050 .......................................................... 4 1. Naravne dobrine ......................................................... 6 2. Oskrba s hrano ............................................................ 8 3. Bivanje .......................................................................10 4. Oskrba z energijo ......................................................12 5. Mobilnost ...................................................................14 6. Gospodarstvo.............................................................16 7. Delo ............................................................................18 8. Javne finance ............................................................ 20 9. Nematerialne javne dobrine ....................................22 9.1 Zdravstvo ..............................................................22 9.2 Izobraževanje ......................................................23 9.3 Kultura ................................................................ 24 10. Odprta družba ........................................................ 26 10.1 Participatorna demokracija ............................. 26 10.2 Starejši in ostale ranljive skupine .....................27 10.3 Enakost spolov .................................................. 28 10.4 Migracije ........................................................... 28 10.5 Mediji ................................................................ 29 POGLED V LETO 2050 V Umanoteri smo si v luči Družba leta 2050, kot jo opisujemo na naslednjih straneh, ni družba oddaljene utopične prihodnosti. Če danes pričnemo s naraščajočega nasprotovanja pravičnim prehodom – izvajanjem ukrepov, o katerih že leta politikam zelenega prehoda komunicirajo strokovna javnost, civilnodružbene organizacije ter ter hkratne nujnosti njegove vse številčnejši kritični posamezniki – je takšna ljudem in naravi izvedbe zadali daljnosežno prijazna družba še kako dosegljiva. Prav tako izbrano leto, 2050, ni tako zelo oddaljeno, kot se morda zdi na prvi pogled – kar le še nalogo – pripraviti dokument, podkrepi nujnost čim hitrejšega sprejemanja potrebnih podnebnih ki bo jasno pokazal, da je in družbenih ukrepov. Ciljnega leta si nismo izbrali po naključju, saj še kako smiselno stremeti si je Evropa – in z njo Slovenija – že leta 2019 zadala cilj, da bo do k podnebno in družbeno sredine stoletja dosegla podnebno nevtralnost oz. ničelno stopnjo pravičnejši družbi. Tokrat neto emisij toplogrednih plinov. Pri tem na eni strani govorimo o formalnih ciljih, na drugi strani pa o konkretnih spremembah, smo ubrali drugo pot, saj smo v katere se ti prevedejo. Navsezadnje bo namreč življenje v taki si namesto vprašanja, kako družbi, poleg občutno nižjih okoljskih pritiskov, prineslo tudi višjo do takšne družbe, zastavili kakovost bivanja za vse. preprosto vprašanje, kaj sploh Na začetku velja izpostaviti nekaj ključnih konceptov, ki so nam je takšna družba oziroma kako bili v pomoč pri zamišljanju družbe, o kateri boste brali v spodnjih naj bi izgledala. poglavjih. Naše izhodišče, ki je v strokovni literaturi že ustrezno utemeljeno, je bilo skupno zavedanje o netrajnostni naravi trenutnega sistema – tako z okoljskih kot z družbenih vidikov. Že zato so spremembe neizogibne. Izbranih deset področij smo določili skozi prizmo ekonomije krofa, ki jasno opredeljuje planetarne in družbene meje, znotraj katerih lahko človeštvo uspeva. Ob tem smo tudi predpostavili, da so v postekstraktivistični prihodnosti jasno pripoznane in tudi ustrezno obravnavane krivice, ki so se dogajale v zadnjih stoletjih. Dolgovi so odpisani, najranljivejši med nami pa so v procesu zelenega prehoda ter pri soočanju s posledicami podnebne krize ves čas ustrezno podprti. Temelji družbe leta 2050 so bili ustvarjeni tudi v skupnostih, katerih zametke lahko že danes opazujemo po vsem svetu. Njihove raznolike pojavne oblike, od bivanjskih do prostočasnih, omogočajo boljše življenje za vse, hkrati pa zadovoljujejo vse življenjske potrebe brez lastnega in okoljskega izčrpavanja. Naše vsakdane bogatijo s prepotrebno povezanostjo ter krepijo kritičnost glasov, tudi s skupnim odločanjem o sedanjosti in prihodnosti. V družbi ne tako oddaljene prihodnosti sta v ospredju javno razkošje in zasebna zadostnost, kar pomeni, da je vsega – za vse – ravno dovolj. V skupnostih ustvarjani prostori omogočajo, 4 da se posamezniki in družine lahko samostojno preživljamo, hkrati pa uživamo v skupnih dobrinah in storitvah, ki prispevajo k razkošnemu javnemu okolju. Prebivalci si pravično delimo prostor ter naravne vire, zaradi česar lahko do luksuznih izkušenj in dobrin dostopamo vsi, s tem pa je celostna skupnostna izkušnja še dodatno obogatena. Na drugi strani imamo še vedno zagotovljeno tudi zasebnost – s pomembno razliko od današnje družbe, da je zasebna zadostnost omejena na ravno dovolj. To pomeni, da je vsakemu med nami še vedno zagotovljen kotiček, kamor se lahko umaknemo pred »ponorelim svetom« (verjetno bo tudi v bolj trajnostni družbi včasih vsega enostavno preveč), le da ta kotiček ne posega v skupno dobro in si ne prisvaja prekomernega dela skupnega prostora in skupnih naravnih virov. Namen tega dokumenta ni opisovanje poti, ki bi nas lahko vodile do končne točke. Prav tako v njem ne analiziramo današnje družbe ter ne iščemo vzvodov, s katerimi bi jo lahko izboljšali. Zametki zanj so nastali v Umanoteri, kjer smo na podlagi Manifesta civilne družbe za razvoj Slovenije pripravili vizijo družbe za leto 2050, v kateri bo glavno vodilo vseh političnih odločitev skupno dobro. Dokument, pripravljen po posameznih področjih, je s strokovnim pogledom dodatno obogatilo 15 civilnodružbenih organizacij. Upamo, da vas bodo zapisi v naslednjih desetih poglavjih navdihnili in vas prepričali o tem, da je kakovost življenja leta 2050 nekaj, k čemur želimo stremeti vsi. Hkrati se nadejamo, da bodo naslednje strani dodale svoj košček v mozaik grajenja bolj okoljsko, podnebno ter družbeno trajnostne družbe. Predvsem pa si želimo, da bi dokument služil kot opomnik na to, da je takšna družba še vedno dosegljiva. Nika Tavčar, Umanotera P. S.: Bolj leposlovne duše pa lahko to družbo prihodnosti spoznajo v prigodah mladega Jonatana in babi Zolde. 5 1.NARAVNE DOBRINE Pripoznane so pravice narave Na svetovni ravni in tudi v posameznih državah so prepoznane pravice narave same po sebi – pravica obstajati in se obnavljati. in Zemlje, okrepljeno pa Posledično so v vse zakonodaje držav umeščene pravice narave in je tudi zavedanje, da ima Zemlje. narava intrinzično vrednost Splošno je pripoznano, da smo življenjsko odvisni od delujočih (vrednost sama po sebi). Poleg ekosistemov, zato se je popolnoma spremenilo njihovo tega okolje pravno ni več obravnavanje – tako na osebni kot na sistemski ravni. Če smo bili obravnavano kot nekaj zunaj nekoč še priča množičnemu izumiranju živalskih in rastlinskih človeka in le njemu v korist, vrst, danes ni več tako. Življenjska okolja so dobro ohranjena ter se pospešeno obnavljajo. temveč zakonodaja temelji na razumevanju vpetosti našega Mestna območja so postala prostor zelenih in modrih površin – bivanja v naravni življenjski gozdov, parkov, vrtov ter odprtih potokov, rek, ribnikov in jezer. Večina teh območij je tudi zakonsko zaščitenih in predstavljajo sistem na tem planetu. osrednje javne prostore v mestih. Drevesa, tudi tista, ki rastejo Obnovljeni ekosistemi so na zasebnih zemljiščih, so zavarovana kot javno dobro. Nekoč žarišča biotske raznovrstnosti. degradirana urbana območja so postala prostor bujne biotske Velik del kopenskih in vodnih raznovrstnosti, zato so razglašena za varovana območja narave. ekosistemov spada pod Države so zavezane k povečanju strukturne pestrosti gozdov zaščitena območja. in številčnosti gozdnih vrst. Znaten del gozdov je prepuščen naravnemu razvoju in zavarovan kot gozdni rezervati. Zaradi sprejetih ukrepov so se povečale tudi sposobnosti gozdov, da vzdržujejo mikroklimo z nižjimi temperaturami v primerjavi s tistimi zunaj gozda ter opravljajo varovalno vlogo, zaradi česar se je povečala funkcionalnost gozdnih ekosistemov. Premišljeni projekti pogozdovanja po vsem svetu so pokazali, kako lahko s pogozdovanjem blažimo posledice podnebnih sprememb, izboljšamo vodne vire ter povečamo prihodke v ruralnih skupnostih. Poleg gozdov ter kmetijskih tal so bila revitalizirana tudi številna mokrišča in šotišča, ki so danes pomembni naravni ponori ogljika ter predstavljajo bistven sestavni del zaščite in obnove biotske raznovrstnosti. 6 Zaradi podnebju in okolju prijaznejšega načina pridelave hrane in spremenjenih prehranjevalnih navad je pridelavi hrane namenjenih manj površin, na katerih pridelamo zadostno količino hrane za vse. Tako so kmetijska območja ponovno postala prostori biotske raznovrstnosti; krajinski elementi, kot so drevesa, cvetlični pasovi, ribniki in žive meje, pa predstavljajo dom in zagotavljajo hrano žuželkam, pticam in drugim živalim. Varujejo ali celo povečujejo produktivnost kmetijskih zemljišč z zagotavljanjem dragocenih okoljskih »storitev«, kot so opraševanje, zatiranje škodljivcev ter zaščita tal in vode. Večina rečnih ovir je odstranjenih, reke pa večinoma ponovno prosto tečejo in s svojo naravno dinamiko ustvarjajo pestrost habitatov nekdaj ogroženih vodnih in obvodnih vrst. Obnovljeni rečni ekosistemi zagotavljajo večjo zaščito pred poplavami in blažijo poletne suše. Pomembno vlogo imajo tudi številni naravni rezervati, ki so središča kakovostnega prikazovanja narave, promocije naravovarstva in trajnostne rabe naravnih virov, preživljanja prostega časa ter zdravega načina življenja. Z vključevanjem lokalnega prebivalstva v različne vidike upravljanja in trženja domačih proizvodov so pripoznani kot pomembni nosilci lokalnega razvoja in lokalnega gospodarstva. Morski ekosistemi so obnovljeni in so ponovno postali žarišča biotske raznovrstnosti. Zaradi izboljšanja mednarodne zakonodaje je prišlo do sprememb tudi v habitatih ribjih vrst, ki so bili prej v kritičnem stanju. Živopisni koralni grebeni so spet polni življenja. 7 2. OSKRBA S HRANO Vsem je zagotovljena Prehranjevalne navade so trajnostne in upoštevajo načela podnebnega menija: na vsakodnevni ravni uživamo večinoma zanesljiva oskrba s kakovostno hrano rastlinskega izvora, ki je pridelana na ekološki ali in varno hrano po dostopnih biodinamični način, ki je lokalna in sezonska, ki je čim manj cenah, ki ima hkrati najmanjši predelana in čim manj zapakirana. Užitne hrane ni med odpadki, možen vpliv na podnebje in neužitni ostanki pristanejo na kompostnikih ali so kako drugače koristno porabljeni. okolje. Struktura pridelave hrane je usklajena s prehranskimi potrebami prebivalcev, pri čemer so slednje v največji meri prilagojene lokalnim naravnim pogojem in s tem možni ponudbi ekološko oziroma biodinamično pridelane hrane. Kmetijske površine so v največji možni meri namenjene pridelavi raznolike rastlinske hrane za neposredno prehrano ljudi. Pridelava hrane ima absolutno prednost pred pridelavo energetskih rastlin. Živinoreja se v večjem obsegu izvaja samo na območjih, ki so za poljedelstvo manj primerna (hribovit, gričevnat svet ter območja zaraščanja). Ekološko kmetijstvo je prevladujoča kmetijska praksa in pogoj za pridobitev kmetijskih subvencij. Prioritete strokovno-raziskovalnih institucij so zagotavljanje lokalne oskrbe z ekološkim avtohtonim oz. lokalno prilagojenim semenskim in genskim materialom, razvijanje na naravi temelječih rešitev v pridelavi, ki omogočajo varovanje okolja, ter prilagajanje kmetijstva podnebnim spremembam. Dosledno sta varovana kakovost in obseg kmetijskih zemljišč, kar je vodilo v večjo prehransko samooskrbo. Oskrbovalne verige s hrano so kratke, pri čemer so vsi, ki sodelujejo v verigi oskrbe s hrano, za svoje delo pravično plačani. S pridelki se večinoma oskrbujemo neposredno od lokalnih pridelovalcev ali na lokalnih tržnicah. Zaradi vse večje priljubljenosti vrtnarjenja kot rekreativne dejavnosti so se povečale pridelavi hrane namenjene zelene površine v mestih. Vse več ljudi se odloča za lastne vrtičke pred stanovanjskimi hišami ali pa v sklopu skupnostnih vrtov, ki postajajo prostori druženja ter skupnostnega delovanja. K povečanju samooskrbe s hrano so pripomogle tudi podpore za krajšanje oskrbovalnih verig (kmečke tržnice, zelena 8 javna naročila ipd.) in za povečanje konkurenčnosti manjših pridelovalcev (npr. združevanje v zadruge). Razvite so tudi druge oblike kratkih oskrbnih verig s hrano, kot so partnersko in naročniško kmetijstvo, v središču katerih so družinske kmetije, ki pridelujejo večinoma za lokalno oskrbo. Delovanje trgovskih verig je regulirano z zakonodajo, ki zagotavlja pravične odnose v celotni oskrbni verigi (pravične odkupne cene za kmetijske pridelke, pravično plačilo zaposlenih v trgovski dejavnosti in vzdržne cene za potrošnike). Poklic kmeta je cenjen. Zanj se odloča vse več (mladih) aktivnih posameznikov, saj poleg ugodnega dohodkovnega položaja omogoča tudi visoko kakovost zasebnega življenja vseh članov kmečke družine (možnost dopusta, odločanje naslednjih generacij glede prevzema ipd.), kar je dodatno spodbujano s solidarnostnimi in drugimi mehanizmi (pomoč v času viškov dela oz. prevzem v času dopusta, »novi« kmetje). Zato je starostna struktura vseh vpetih v pridelavo hrano pomlajena, kar nadalje prispeva k samooskrbi. Številne javne spodbude mladim prevzemnikom omogočajo lažji začetek. Izognili smo se propadanju malih kmetij in odkupovanju njihove zemlje ter tako naslovili problem prilaščanja zemljišč. Z javnimi sredstvi so podprte samo tiste storitve sistema oskrbe s hrano, ki so v javnem interesu. To so na primer nadstandardni, zdravju in okolju prijazni načini pridelave, obnova ekosistemov, ohranjanje zdravih tal in njihove sposobnosti zadrževanja vode in ogljika, visok standard dobrobiti živali … Kmetje in upravljavci zemljišč, ki zagotavljajo ekosistemske storitve in druge javne dobrine, so ustrezno nagrajeni, medtem ko so tisti, ki povzročajo onesnaženje ali zmanjšujejo kakovost naravnih virov, kaznovani in ne prejemajo več javnega denarja. Na območjih, kjer je nekoč prevladovalo okolju škodljivo kmetijstvo, danes prevladujejo dostojna zelena delovna mesta. 9 3. BIVANJE Zagotovljena so kakovostna Država je s primerno zemljiško politiko, finančnimi viri in ustvarjanjem stimulativnega okolja okrepila gradnjo najemnih stanovanja na primernih stanovanj, ki se oddajajo po neprofitni najemnini ter omogočajo lokacijah in po dostopnih varen in dolgoročen najem. Najemniki imajo večjo besedo pri cenah. načrtovanju in upravljanju neprofitnih stanovanj, kar zagotavlja višjo kakovost bivalnega okolja in bivanja. To neposredno vodi v bolj demokratične modele upravljanja, v okviru katerih se učimo sodelovanja in soodločanja, hkrati pa je spodbujan družbeni angažma tudi onkraj stanovanjskih stavb oz. sosesk. Vzpostavljen je pravičen progresivni nepremičninski davek, ki je omejil kopičenje lastništva v rokah nekaj bogatih posameznikov, zmanjšal obseg špekuliranja s stanovanji ter spodbudil aktivacijo praznih stanovanj. S takšnimi ukrepi se je povečala cenovna dostopnost stanovanj, mladi pa se lažje osamosvojijo. Manjši je tudi pritisk izseljevanja iz mest, ki je nekoč vodil v odvisnost od avtomobila. Stanovanjske zadruge so močno razvite in prispevajo h kakovostnemu, varnemu in dostopnemu bivanju v skupnosti. Gradijo močan skupnostni stanovanjski fond, ki je odporen na tržna nihanja in špekulacije, in hkrati presegajo zgolj stanovanjsko vprašanje – omogočajo tudi trajnostne oblike bivanja ter krepijo solidarnost in medsosedsko pomoč. Omogočajo skupno organizacijo gradnje, ki je tako cenejša in bolj trajnostna, saj spodbujajo delitev prostorov, predmetov in storitev. Država s finančno pomočjo (ugodna posojila, poroštva, nepovratna sredstva, oprostitev davčnih obveznosti) in zemljiško politiko (stavbna pravica, zemljišče kot vložek javnega partnerja, ugoden najem ali odkup zemljišča ali stavb, primernih za prenovo) spodbuja razvoj zadružništva ter ga razvija kot enega izmed temeljev stanovanjskega področja. Po uspešni izpeljavi pilotnega projekta najemne stanovanjske zadruge s politično podporo, zagonskimi sredstvi in drugimi oblikami podpore so bile vzpostavljene tudi druge raznolike zadruge (medgeneracijske, namenjene starejšim, študentske) na zelo različnih lokacijah, tako v urbanem kot v ruralnem okolju, ki so danes že pomemben akter na stanovanjskem področju. Stanovanjski preskrbi je namenjenih dovolj sredstev (država zagotavlja trajne, stabilne in dovolj visoke vire financiranja). 10 Ta sredstva so namenjena neposrednim naložbam v gradnjo javnih najemnih stanovanj, hkrati pa tudi za podporo neprofitnih stanovanjskih praks, kot sta prenova stavb ali gradnja s strani stanovanjskih zadrug. Zaradi stroge regulacije cen in kakovosti na najemnem trgu, učinkovitega progresivnega nepremičninskega davka ter dovoljšnega števila dostopnih in kakovostnih zadružnih in neprofitnih stanovanj se je najemni trg znatno skrčil. Stanovanjsko področje je kontinuirano spremljano in raziskovano, zaradi česar so bolje razumljene dejanske potrebe ljudi, ki so nato z dolgoročnimi načrti, podprtimi s primernimi sredstvi, tudi naslavljane. Na tak način se stanovanjska politika uresničuje skladno s potrebami in vzdržnimi vzorci poselitve, ki jim sledita razvit javni promet ter mreža javnih storitev. Glede na načrt poselitve država kakovostna zemljišča kupuje, namesto da bi jih prodajala (kot nekoč), s čimer se krepi javni sklad zemljišč, v katerem imajo pomembno besedo predstavniki lokalnih skupnosti. Dostop do kakovostnih, komunalno urejenih in cenovno dostopnih zemljišč je namreč nujen pogoj za stabilno in cenovno dostopno preskrbo s stanovanji. 11 4. OSKRBA Z ENERGIJO Energijo, ki jo potrebujemo, Najčistejša energija je tista, ki je ne porabimo; vse ostale oblike energije pomenijo večji ali manjši pritisk na naravo in prostor. dobivamo skoraj izključno Zato trajnostna oskrba z energijo temelji na učinkoviti in iz hitro obnovljivih virov premišljeni rabi energije. V takem sistemu se uporabljajo energije (OVE). V ospredju učinkovite tehnologije za zagotavljanje ključnih energetskih sta manjša in učinkovitejša storitev (ogrevanje, mobilnost, osvetlitev, potrebe digitalizacije itd.). Uvajanje energetsko najučinkovitejših tehnologij je raba energije. Razširjena je potekalo skladno z družbenimi spremembami. Kot družba smo uporaba učinkovitih tehnologij prevrednotili odnos do energije in ozavestili njeno celotno ceno za zagotavljanje ključnih za družbo. energetskih storitev in za Fosilne vire (premog, nafto, zemeljski plin) in jedrsko energijo shranjevanje oz. sprostitev smo nadomestili z OVE, predvsem s sončno in vetrno energijo. energije ob njenem presežku Zaradi zmerne porabe elektriko iz OVE proizvajamo na območjih, oz. pomanjkanju. Celoten kjer je konflikt z obstoječim naravnim okoljem minimalen, energetski sistem v veliki meri prispevek k podnebnim, okoljskim in drugim družbenim ciljem pa čim večji. temelji na električni energiji, ki se proizvaja v razpršenem Sončne elektrarne je moč najti na strehah (vseh) javnih stavb, sistemu. Vanj je vključen velik na parkiriščih za električna vozila, na strehah lokalnih tržnic in proizvodnih obratov in drugod. del prebivalstva, bodisi prek lastništva sončnih elektrarn Uporaba obnovljivih virov energije je podprta z ustrezno ali članstva v energetskih infrastrukturo. Vsi energetski projekti so skrbno umeščeni v prostor, pri čemer so upoštevani njihovi vplivi na naravo. Javnost skupnostih. in predvsem lokalno prebivalstvo so v procese pravočasno vključeni. V razpravah o primernosti določenih obnovljivih virov so upoštevane preference tako širše javnosti kot lokalnega prebivalstva, podatki pa temeljijo na znanstvenih dokazih. 12 Elektroenergetski sektor je demokratiziran in decentraliziran. Velika energetska podjetja ne obvladujejo več trga, vpliv majhnih proizvajalcev (predvsem) električne energije, porabnikov in civilne družbe pa se je povečal. Obnovljivi viri energije omogočajo prebivalcem, da so pomemben akter v energetskem sistemu, ne le kot porabniki, temveč tudi kot proizvajalci. Kot »energetski državljani« so povezani v kolektivne združbe, npr. zadruge. Pomembni so tudi skupnostni energetski projekti, ki vodijo do več samozadostnosti in neodvisnosti tako posameznikov kot skupnosti. 13 5. MOBILNOST Potrebe vseh ljudi po V ospredju je izvajanje celostnih prometnih strategij, ki so na lokalni in regijski ravni zagotovile premik k celovitejšemu mobilnosti so zadovoljene, razmisleku o prometu in mobilnosti nasploh ter odmik od obenem pa se je zmanjšal tradicionalnega prometnega načrtovanja, osredotočenega na promet, s tem pa tudi avtomobile. Z ukrepi, kot so zapiranje cest in središč za motorni onesnaževanje, emisije promet, gradnja povezane in ustrezne infrastrukture za aktivno mobilnost, združevanje šolskih avtobusov z rednimi linijami, toplogrednih plinov in poraba prevozi na klic za ranljivejše skupine ter spodbujanje kolesarjenja, energije. Mesta in manjša hoje in rabe javnega prevoza na poti v službo ali šolo se je naselja so prilagojena pešcem, pomembno izboljšalo stanje na področju mobilnosti. Na ravni kolesarjem in potnikom v države je prišlo do kadrovske in organizacijske krepitve ter javnemu potniškem prometu. večjih vlaganj na področju javnega potniškega prometa (JPP), ki je hiter, visoko frekventen in cenovno dostopen ter ponuja Preostali motorizirani javni kakovostno storitev, njegova »hrbtenica« pa je sodobna železniška in zasebni promet poganja infrastruktura. elektrika. Ponudba javnega potniškega prometa je zadostna, da lahko večina ljudi živi kakovostno brez lastnega osebnega avtomobila. JPP je je hitrejša, cenejša, varnejša in udobnejša alternativa avtomobilu, kar je s seboj prineslo vrsto okoljskih, zdravstvenih, ekonomskih in socialnih koristi za prebivalce. Čeprav je krepitev JPP terjala znatna vlaganja v infrastrukturo, vozila in organizacijo sistema, pa so se takšna vlaganja že srednjeročno več kot povrnila s prihranki na račun prenehanja gradnje novih cest; dolgoročno pa med drugim z manjšimi zdravstvenimi izdatki in v splošnem višjo kakovostjo življenja. Stroški mobilnosti za gospodinjstva so veliko nižji, saj slednja ne namenjajo več toliko denarja za lastništvo in vzdrževanje avtomobilov. Kolesarjenje je postalo eden glavnih načinov opravljanja vsakdanjih poti. Kolesar je prepoznan kot enakopraven udeleženec v urbanih središčih, kar se kaže v prometnih režimih ter prilagoditvah prometne infrastrukture, ki kolesarjem omogočajo čim bolj neposredne, neprekinjene, varne, udobne in zanimive povezave do ključnih javnih institucij in storitev ter zagotavljajo parkirišča za sorazmerno varno parkiranje koles blizu vhodov. Tovorna kolesa so postala dobra alternativa dostavnim vozilom v središčih mest. V razcvetu je sopotništvo, ki je uporabniku, okolju in družbi prijaznejša oblika motorizirane mobilnosti, saj omogoča tkanje 14 družbenih vezi (in tako zmanjšuje škodljivo individualizacijo družbe) in delitev stroškov, hkrati pa je snovno manj potratno ter tako okolju prijaznejše. Sopotništvo omogoča mobilnost tudi socialnim skupinam, ki ne vozijo (starejši, mladi, gibalno ovirani), in deluje na območjih, kjer je javni potniški promet še vedno »podhranjen«. Prevoz na klic je sistemsko urejena rešitev za podeželsko okolje in je integrirana v sistem JPP. Na območjih, kjer klasičen JPP z avtobusi in vlaki ni smiseln, so prevozi na klic odlična dopolnitev sistema JPP, hkrati pa zadovoljujejo mobilnost ranljivih skupin (starejših, otrok, oseb z oviranostmi), ki ne vozijo osebnega avtomobila. Dobra hodljivost mest, kot poimenujemo primernost mestnega okolja za pešačenje, je spodbudila tudi razvoj lokalnega gospodarstva, kot so lokalne trgovine in storitvene dejavnosti, ter omogočila gradnjo bolj raznolikih družbenih vezi. Za vse sta bili koristni ureditev novih peš povezav in širitev javnega nemotoriziranega prostora, s čimer so bile zagotovljene krajše, varnejše in prijetnejše poti za hojo. Za spodbujanje aktivne poti v šolo in vrtec so učinkovite organizirane aktivnosti, kot na primer spremljana pot v šolo. Ker je delež prihodov z avtomobili v šolo nizek, otroci in mladostniki v okolici vrtcev in šol dihajo čist zrak. 15 6. GOSPODARSTVO Gospodarski razvoj ni viden Ker je pripoznano, da gospodarska rast ni tista, ki največ prispeva k blaginji, so namesto bruto domačega proizvoda (BDP) kot ključna kot cilj, temveč kot sredstvo za merila razvoja v ospredju drugi (tudi lokalni) kazalniki, ki merijo doseganje blaginje, ključno dejansko blagostanje ljudi in planeta. merilo pa je blagostanje ljudi Priča smo bili prestrukturiranju gospodarstva, v okviru katerega so in planeta. V prestrukturiranem bile poleg preoblikovanja in ozelenitve industrije in gradbeništva gospodarskem sistemu smo vzpostavljene številne lokalne ekonomske prakse, kot so vsi bolj vključeni v odločanje, ekoskupnosti, prehranske, stanovanjske in proizvodnopotrošniške gospodarska dejavnost pa zadruge, skupnostni vrtovi, lokalne valute, časovne banke, zveze za varstvo otrok, neposredne menjave, souporaba stvari itd., ki so sledi načelu zadostnosti, in namenjene predvsem proizvodnji uporabne vrednosti in ki nimajo ne maksimizacije. Okolje je vgrajene potrebe po akumulaciji bogastva ter gospodarski rasti. spodbudno za razvoj lokalnih Posledično se je zmanjšalo plačano delo in povečalo kroženje ekonomskih praks, socialne dobrin, v ospredju pa so projekti trajnostnega upravljanja ekonomije ter krožnega z viri skupnosti, pri katerih imajo ključno vlogo prebivalci posameznih območij, predstavniki lokalnega gospodarstva in gospodarstva (izmenjava, lokalne civilnodružbene organizacije. Princip soupravljanja souporaba). krepi solidarnost in družbeno povezanost prebivalstva, lokalnim skupnostim pa prinaša številne finančne in nefinančne prihranke. Stvari so videne kot skupne dobrine, odnosi pa temeljijo na nematerialnih vrednotah, kar je botrovalo razvoju socialne ekonomije in krožnega gospodarstva (izmenjava, deljenje). Nove družbene institucije so pripomogle k ločitvi dela od gospodarske rasti in blagostanja. Univerzalni temeljni dohodek se pojavlja v denarni in nedenarni obliki, pri čemer ne nadomešča sistemov socialne varnosti, temveč jih pomembno dopolnjuje. Del tega predstavljajo tudi univerzalne temeljne storitve (javno zdravstvo, potniški promet, skrbstvo, šolstvo, stanovanja itd.), ki so zagotovljene vsem. Delovni čas je bil skrajšan, pri čemer je bilo delo razdeljeno med več ljudi, kar je vplivalo na zmanjšanje brezposelnosti in prerazporeditev bogastva, obenem pa smo dobili več prostega časa. Lokalne ekonomske prakse in nove družbene institucije so komplementarne: varstvo, izobraževanje, varstvo okolja, zdravje, kultura itn. imajo visoko družbeno vrednost, na drugi strani pa zagotavljajo izpolnjujoča delovna mesta. 16 Pomemben korak k zmanjšanju pritiskov na okolje in družbo je predstavljala zelena reindustrializacija ekonomsko razvitih držav. Ključna vodila zelene reindustrializacije so bila odgovornost do okolja, spodbujanje enakosti in enakopravnosti v družbi ter (samo)zadostnost. Slednja je temeljila na spodbujanju decentralizirane proizvodnje in mrež mikrotovarn, drugačnih oblikah upravljanja in lastništva ter vključevanju nedenarnih načinov proizvodnje. Ena ključnih koristi zelene reindustrializacije pa so bila nova zelena delovna mesta. Vse spremembe na področju gospodarstva so vodile v odrast gospodarstva oz. krčenje proizvodnje in potrošnje, kar je povečalo blagostanje človeka, izboljšalo ekološke pogoje ter povečalo enakost na planetu. Odrast gospodarstva je prispevala k temu, da naše družbe živijo v okviru okoljskih zmožnosti, z odprtimi lokalnimi gospodarstvi in bolj enakopravno porazdeljenimi viri v okviru novih oblik demokratičnih institucij. Gospodarstvo je sicer neločljivo povezano s številnimi drugimi družbenimi vidiki, ki so podrobneje razdelani v ostalih poglavjih dokumenta (delo, kakovostna dostopnost do nematerialnih javnih dobrin, oskrba z energijo …). 17 7. DELO Osnovno vodilo na področju Nekdaj zasebno lastninjena podjetja so zdaj v skupnostni lasti delavcev ali pa organizirana kot zadruge. Skupnost in delavci dela in zaposlovanja je so tisti, ki odločajo, kaj se bo proizvajalo in v kakšnih količinah zagotavljanje dostojnega ter katere storitve in v kakšnem obsegu bodo na voljo vsem življenja in zadovoljevanje prebivalcem. Te odločitve temeljijo na družbenih potrebah dejanskih družbenih potreb v in stremijo k njihovemu zadovoljevanju, seveda znotraj planetarnih omejitev, in ne več na ustvarjanju dobičkov. okviru planetarnih omejitev. Sprejemajo se čim bolj neposredno demokratično, »od spodaj Uveljavljene so različne oblike navzgor«, in ne več z diktatom zasebnih lastnikov, katerih motiv za skupnostnega lastništva ustvarjanje je bil kovanje zasebnih dobičkov. produkcijskih sredstev in Takšna preusmeritev je prinesla veliko pozitivnih posledic tako za delavske participacije pri ljudi kot okolje. Fleksibilizacijo delovnih mest in nestabilnost na upravljanju z njimi. trgu dela je nadomestil koncept dostojnega dela, ki je temeljil na že izborjenih in nadgrajenih delavskih pravicah. Zaposlitve so varne in stabilne ter zagotavljajo dostojno plačilo in socialno varnost. Naša življenja so manj stresna, svojo prihodnost lahko varno načrtujemo in sami vplivamo na kakovost delovnega procesa, v katerega smo vključeni. Kršitev ni več, saj tudi ni več motivacije za nižanje stroškov dela za namene višanja dobičkov. Polni delovni čas je skrajšan, delamo največ do 30 ur na teden, saj so učinki avtomatizacije in robotizacije uporabljeni za zmanjševanje skupne delovne obremenitve in izboljšanje delovnih pogojev. Posamezniki smo motivirani za delo, saj v njem prepoznavamo širši smisel zagotavljanja skupnega dobrega, hkrati pa imamo dovolj časa za kakovostno preživljanje prostega časa. Zaradi zmanjšanja pritiskov na okolje in na infrastrukturo je tam, kjer je to možno in hkrati bolj smotrno z vidika okolja in delovnih procesov, uveljavljeno delo od doma, zanj pa so vzpostavljeni primerni pogoji (primeren prostor, infrastruktura, prejemanje nadomestila za delo do doma). Prekarne oblike dela (podjemna pogodba, delo na črno, prisilno samozaposlovanje ipd.) so stvar preteklosti. Namesto delovnih mest, ki so sama sebi namen (t. i. bullshit jobs) ali uničujejo planet in s tem pogoje za preživetje človeške civilizacije (t. i. batshit jobs), je v ospredju smiselnost dela, 18 ki ga posamezniki opravljajo z namenom zadovoljenja potreb skupnosti. Ne proizvajamo več velikih viškov hrane, ki bi jih potem zavrgli, »hitra moda« je stvar preteklosti, izdelke za enkratno uporabo so v veliki meri nadomestili trajnostni proizvodi. Stabilnost družbe temelji na solidarnosti in sodelovanju, ne pa na medsebojnem tekmovanju in konkurenčnosti. Delo in delavci niso več »strošek«, ampak v sodelovanju s skupnostjo nosilci proizvodnje in nudenja storitev, ter uživajo vse rezultate svojega dela, hkrati pa je vsem zagotovljeno dostojno življenje. 19 8. JAVNE FINANCE Poraba javnih sredstev je Procesi razvojnega načrtovanja, ki so podlaga za identifikacijo potreb in razvojnih ciljev družbe (da lahko javne finance sploh odgovorna in usmerjena v služijo družbi), so pregledni, strokovno vodeni in vključujoči. Tudi trajnostni razvoj. Proračuni zato je poraba sredstev odgovorna, transparentna in usmerjena države, lokalnih skupnosti in k strateškim ciljem. podjetij v javni lasti podpirajo Okolju in družbi škodljivih projektov ni mogoče financirati iz varovanje in obnavljanje javnih virov, saj so vzpostavljene proračunske varovalke, na naravnih virov in biotske primer načelo DNSH (angl. do no significant harm principle, načelo, raznovrstnosti, socialno varnost da se ne škoduje bistveno). Trajnostni regulativni okvir že sam po sebi v veliki meri preprečuje projekte, ki porabijo preveč virov in dobrobit posameznika (zemlje, materiala, vode) ali onesnažujejo zrak, vodo in tla. Javne in skupnosti ter spodbujajo finance so ciljno usmerjane v kritično potrebne naložbe, kot je ekonomsko pravičnost. npr. blaženje in prilagajanje na posledice podnebnih sprememb ali spodbujanje skupnostnih ekonomskih praks, ki so že vodile do zmanjšanja dohodkovnih neenakosti. Trajnostni regulativni okvir pomeni tudi, da so portfelji zasebnih finančnih akterjev omejeni na sektorje in dejavnosti z majhnim vplivom na okolje, ker so novi projekti z velikim vplivom preprosto prepovedani. Poleg tega je špekulativno vedenje velikih finančnih vlagateljev močno regulirano, naložbe pa so se iz finančne ekonomije preusmerile v realno ekonomijo. Na prihodkovni strani javnih proračunov se stabilni prihodki ustvarjajo z visoko dodano vrednostjo v inovativnih trajnostnih poslovnih sektorjih. Poleg tega so uveljavljene različne oblike progresivne obdavčitve, kot so obdavčitev nepremičnin in premoženja, dobičkov ter luksuzne potrošnje, zagotovljena pa so tudi sredstva za naložbe v zeleno infrastrukturo in za prilagajanje podnebnim spremembam. Na drugi strani pa takšna progresivna obdavčitev prispeva k manjšim vplivom na okolje in nenazadnje k zmanjšanju socialnih neenakosti. 20 Javne investicije, ne varčevanja, omogočajo socialno pravično zeleno gospodarstvo in družbo. Med nujne javne izdatke med drugim sodijo naložbe v javni potniški promet, obnovljive vire energije, trajnostno oskrbo z hrano, javno zdravstvo in skrbstvo, trajnostna stanovanja ter obnovo narave. 21 9. NEMATERIALNE JAVNE DOBRINE 9.1 ZDRAVSTVO Javno zdravstvo je dostopno Priča smo celostnem vlaganju v razvoj javnega zdravja in zdravje prebivalcev, zaradi univerzalnega dostopa do kakovostne in vsem. Najlažja izbira je tudi pravočasne zdravstvene oskrbe pa se je zmanjšala neenakost v najbolj zdrava. Vsi so deležni zdravju. oskrbe in zdravljenja, ki ju Delež sredstev, namenjen preprečevanju kroničnih nenalezljivih potrebujejo, takrat, ko ju bolezni (tudi bolezni sodobnega življenjskega sloga), danes potrebujejo. dosega zadosten delež državnega proračuna in je sistemsko povezan s porabo izdelkov, ki temu najbolj škodujejo (npr. davek na sladkor). Zmanjšani so bistveni dejavniki tveganja, spodbujani pa so varovalni dejavniki za preprečevanje razvoja kroničnih nenalezljivih bolezni, predvsem na področju kajenja, rabe alkohola in prepovedanih drog, gibanja, debelosti ter neuravnotežene prehrane in stresa. Razvit je sistem zgodnjega odkrivanja in zdravljenja kroničnih nenalezljivih bolezni ter duševnih motenj in stanj; s pomočjo namenskih trošarin (npr. na tobačne in alkoholne izdelke, na sladkor ipd.) pa je preusmerjena osredotočenost iz kurative (zdravljenje bolezni) v preventivo (preprečevanje bolezni). Duševno zdravje prebivalcev je okrepljeno s konkretnimi ukrepi na področju promocije duševnega zdravja, preventivne aktivnosti, destigmatizacije in deinstitucionalizacijo. Psihoterapevtska dejavnost je strokovno umeščena v sistem javnega zdravstva in omogoča dostopnost ter primerno strokovno raven storitev, pri čemer je poseben pomen pripisan zgodnjemu prepoznavanju težav in hitremu ukrepanju. Vzpostavljen je sistem preverjanja preventivnih programov, ki deluje v skladu z mednarodno sprejetimi smernicami kakovostne in učinkovite preventive. Nevladni sektor in predstavniki civilne družbe so usposobljeni za učinkovito vključevanje v dejavnosti javnega zdravja. Dostop do šolskega okolja, lokalnih skupnosti, delovnih mest in ogroženih ciljnih skupin je sistematiziran. Zdravstveni sistem je močno vpet v reševanje okoljskih problemov, kot so onesnaženost zraka in posledice podnebnih 22 sprememb, ter se nanje proaktivno odziva. V sodelovanju z drugimi sektorji aktivno izvaja preventivne ukrepe, ki med drugim povečujejo odpornost na vročinske valove in ostale ekstremne vremenske dogodke. Sodeluje tudi pri razvoju opozorilnih sistemov in pomoči ranljivim skupinam prebivalstva. Zdravstveni sistem ter izvajalci javnih storitev in organizacije v javnem interesu so povezani z deležniki izven javnozdravstvenega sektorja – s šolami, delovnimi organizacijami, lokalnimi skupnostmi, nevladnimi organizacijami, civilnodružbenimi gibanji. Zagotovljeno je zdravo in varno delovno okolje, ki vključuje kakovostno zaščito prijaviteljev oz. žvižgačev, s katero sta bila odpravljena prezentizem in absentizem na delovnem mestu, ki sta negativno vplivala na naše zdravje. Nadomestila za bolniško odsotnost in invalidska nadomestila so nad pragom revščine, zato nam ni treba ostajati na delovnem mestu, ko bi to škodovalo našemu zdravju. Spodbujano je zagovorništvo ter komuniciranje civilne družbe in predstavnikov nevladnega sektorja na področju javnega zdravja z različnimi javnostmi, vključno s področjem okolja in zdravja, okrepljene pa so tudi raziskovalne dejavnosti na področju javnega zdravja, predvsem s povezovanjem z različnimi uveljavljenimi ustanovami in organizacijami iz tujine. Vzpostavljene so povezave med podatki o okolju (pitna voda, zemlja, zrak) in zdravju. 9.2 IZOBRAŽEVANJE S kakovostnim in Znanje je (ponovno) prepoznano kot vrednota, znanost pa vseživljenjskim formalnim in kot metoda razumevanja in osmišljanja sveta (utemeljena neformalnim izobraževanjem, na empirično preverljivih dokazih) ter družbenega napredka. Ponotranjili smo temeljne vrednote trajnostnega razvoja, od ki je brezplačno za vse podpiranja enakopravnosti in pravičnosti do spoštovanja potreb prebivalce in ki spodbuja razvoj ter pravic drugih živih bitij in narave same. trajnostnih kompetenc, smo Na področju znanja in izobraževanja je v ospredju razvijanje postali sistemski in kritični avtonomnega, kritičnega in kompleksnega sistemskega misleci, ki se zavedamo, da mišljenja posameznika ter njegovega širokega in poglobljenega smo ljudje del narave, se razumevanja fizičnega, naravnega in družbenega sveta. angažiramo in soustvarjamo Spodbujamo ustvarjalnost, transformativno učenje, sistemsko ter nadgrajujemo znanje razmišljanje, empatijo, solidarnost in odprtost. Izobraževalni sistem v ospredje postavlja posameznikov razvoj ter prevzemanje in sprejemamo odgovorne osebne in družbene odgovornosti za sobivanje in delovanje odločitve v smeri trajnostnega vseh posameznikov, tako na lokalni kot tudi na globalni ravni. razvoja na lokalni in globalni Za zagotavljanje socialne pravičnosti v vzgoji in izobraževanju ravni. ter krepitev senzibilnosti učiteljev za različnosti (socialne, kulturne, spolne, individualne, etnične) razvijamo in vpeljujemo vključevalne pristope in pedagoško-didaktične metode. Pomen neformalnih učnih okolij ter institucij, ki jih zagotavljajo, je pripoznan tudi na sistemski ravni. Akterji, ki jih vzpostavljajo, igrajo pomembno vlogo tudi pri zagotavljanju vseživljenjskega učenja, ki je pomembno za ohranjanje vitalnosti države in družbe. 23 Na vseh stopnjah formalnega in neformalnega izobraževanja so vzpostavljena vključujoča učna okolja. Vse izobraževalne ustanove delujejo na odprt način ter sodelujejo in se povezujejo z različnimi deležniki in skupinami v lokalnem okolju. Aktivno podpiramo ustvarjanje javnih prostorov, ki omogočajo aktivno participacijo vseh prebivalcev pri skupnem učenju, ustvarjanju in delovanju ter spodbujajo neformalna učna okolja. Spodbujamo krepitev medosebnih odnosov in čustvenega delovanja na področju izobraževanja in pridobivanje znanja. Učenje poteka na treh medsebojno prepletenih ravneh: znanje (glava) – vrednote (srce) – akcija (roke). V šolah se ne ukvarjamo več zgolj s tem, kako dobro znajo učenci brati, pisati, šteti in ponavljati informacije, temveč v ospredje postavljamo tudi to, da se učenci dobro počutijo v svoji koži, da razumejo in znajo izražati svoja čustva, da se dobro razumejo z drugimi ter da imajo radi svoje življenje in se veselijo prihodnosti. Upoštevani so različni pogledi in izkušnje strokovnjakov ter praktikov z različnih področij pri spreminjanju in oblikovanju izobraževalnega sistema, obenem pa je zagotovljena skladnost izobraževalne politike z drugimi državnimi politikami. V formalnih in neformalnih izobraževalnih okoljih je uveljavljen pristop globalnega učenja, ki z vključevanjem globalne dimenzije pripomore k razumevanju kompleksnosti skupnih izzivov človeštva. Tako na individualni kot na kolektivni ravni smo izvrstno opolnomočeni za trajnostno delovanje. Z individualno iniciativo in kolektivnim ravnanjem sprejemamo vsakodnevne odločitve, ki vplivajo na trajnostnost – kot učeči se, potrošniki, proizvajalci, zaposleni, oblikovalci politik ali predstavniki organizacij oz. skupnosti. Poleg tega smo družbeno-politično angažirani: znamo krmariti po političnem sistemu, opredeliti politično odgovornost za netrajnostno vedenje in zahtevati učinkovite politike za trajnostnost, torej ukrepanje tistih, ki imajo moč uvesti spremembe. 9.3 KULTURA Država in lokalne skupnosti Umetnost je enakovreden podsistem družbe in ima eno ustvarjajo spodbudne pogoje ključnih dialoških vlog v družbi, zato jo prebivalci in odločevalci za delovanje vseh segmentov prepoznavajo kot prioriteto razvojnega preboja. Oblikovanje kulturnih politik temelji na vključevanju civilne družbe, zato umetnosti in kulture, hkrati so v njih prepoznana stališča in vizije (dejanskih) deležnikov ter pa je zagotovljena sistemska, upoštevani ključni predlogi stroke. finančna, organizacijska in Zagotovljeno je sistemsko financiranje vseh segmentov programska neodvisnost obeh umetnosti in kulture; od samozaposlenih do javnih institucij, področij. od ljubiteljske dejavnosti do poklicnih ustvarjalcev, od kulturno-umetnostne vzgoje do posebnih programov za starejše. 24 Zagotovljeni so stabilnejši načini podpore za samozaposlene in nevladne organizacije na področju kulture, kulturna infrastruktura je zadostna, dobro vzdrževana in skladna z zahtevami časa (avtonomni, nekomercialni prostori ustvarjanja in druženja so ključni za živo kulturo, zato so ustrezno zaščiteni, vzpostavljanje novih pa je podprto tudi na sistemski ravni), urejena so infrastrukturna vprašanja ter sofinanciranje evropskih projektov, okrepljeno je medresorsko povezovanje (kultura je vključena v strategije in akcije zdravja, mentalnega zdravja, socialnega vključevanja, zelenega prehoda, izobraževanja, znanosti …). Področje kulturno-umetnostne vzgoje je razumljeno kot priložnost za medsektorsko povezovanje in je zato ustrezno podprto ter razvito, sistemsko sta močno podprta promocija in uveljavljanje slovenske kulture in umetnosti v mednarodnem prostoru, pa tudi rezidenčne politike in razvoj kulturnega turizma. Prizadevanja za dostopnost kulture so stalen proces, v katerem kultura postaja vse širše dostopna: življenje izven mest in manjši kulturni kapital staršev nista več ovira za participacijo in uživanje v kulturi mladih, vse skupine ljudi s posebnimi potrebami in zmanjšano dostopnostjo poznajo in uporabljajo programe, ki jim olajšajo dostop. Umetnost in kultura sta prepoznani kot ključni za kakovost življenja ter kot pravica vseh skupin ljudi. 25 10. ODPRTA DRUŽBA 10.1 PARTICIPATORNA DEMOKRACIJA Uveljavljena je neposredna Okrepljeni so zaupanje v delovanje države in lokalne samouprave, občutek pripadnosti skupnosti ter privrženost demokratičnim demokracija. Politična načelom in odgovornemu sodelovanju v demokratičnih participacija je visoka, saj se procesih. Vzpostavljena je kultura javnega dialoga in posvetov, prebivalci Slovenije dosledno ki temeljijo na argumentih in na skupnem razumevanju ter vključujemo v državljanske v katere so enakopravno vključeni vsi deležniki (prebivalci, gospodarski in drugi subjekti …). Država aktivno sodeluje pri procese. graditvi in spodbujanju informiranega in odgovornega odnosa ljudi do skupnih zadev, vključno z negovanjem kulture pravic ter demokratičnih načel. Posebna pozornost je namenjena dostopnosti, sistematičnemu opolnomočenju in zagotavljanju vključenosti pripadnikov odrinjenih družbenih skupin v procese odločanja. Participatorna demokracija je postala realnost, tako na nacionalni kot na lokalnih ravneh. Prebivalci Slovenije s soodločanjem soustvarjajo rešitve in gradijo kolektivno zavest o skupnih družbenih problemih ter potrebi po njihovem sodelovalnem in ustvarjalnem reševanju. Država proaktivno zagotavlja učinkovito izvajanje demokratičnih zakonodajnih in načrtovalskih procesov. Razvita je uporaba novih sodelovalnih modelov, metod ter platform javnih razprav. Na dane pripombe v postopkih priprave, pa tudi izvajanja predpisov se javne oblasti na vseh ravneh odzivajo ažurno in s smiselnimi obrazložitvami, vsebine razprav pa so znane vsem. Participativni proračun je kot del neposredne demokracije uveljavljen kot učinkovit način upravljanja na lokalnih in na nacionalni ravni. Z njim lahko prebivalci občin, mestnih četrti ali krajevnih skupnosti sami prepoznajo probleme ali možnosti izboljšav, predlagajo rešitve in nato med podanimi predlogi tudi izbirajo z zavezujočim glasovanjem. Vzgoja spodbuja aktivno, kritično in odgovorno držo ter sodelovanje za skupno dobro. 26 10.2 STAREJŠI IN OSTALE RANLJIVE SKUPINE Prioriteta je dobrobit Starejši ljudje živijo zdravo, varno in aktivno, njihovo življenje vseh družbenih skupin pa je izpopolnjujoče. Javni prostori, sistem javnega potniškega in posameznikov, zaradi prometa in infrastruktura so vzdrževani ter prilagojeni in dostopni starejšim. Oblikovan je dobro razvejan in česar živimo dostojno in decentraliziran sistem digitalnega izobraževanja za starejše, izpolnjujoče življenje, v da lahko ti nemoteno participirajo v digitalizirani družbi. katerem je upoštevana naša Starejše osebe bivajo varno in niso izolirane. Starejši, ki so telesna avtonomija. Prav sposobni samostojnega bivanja in ki si to želijo, čim dlje ostajajo v tako so vse družbene skupine domačem okolju ter se po potrebi poslužujejo brezplačne pomoči enakovredno vključene v javno na domu. Obenem so razvite alternativne oblike varnega bivanja življenje. starejših, kot so varovana stanovanja in bivanjske skupnosti izven institucionalnega okvira, v katerih si bivajoči delijo gospodinjske odgovornosti. Domovi starejših občanov nudijo kreativno in stimulativno okolje, na prvem mestu pa so dobrobit, samostojnost in vključenost uporabnikov. Dostopni so vsem, ki jih potrebujejo oziroma si v njih želijo stanovati. Izkoreninjeno je nasilje nad starejšimi tako v zasebni sferi kot na institucionalni ravni. Uspešno je odpravljena revščina starejših. Vsem starejšim so zagotovljene dostojna starostna pokojnina in brezplačne zdravstvene storitve v sklopu javnega zdravstva. Vključeni so v oblikovanje politik na področju staranja in socialne varnosti. Vzpostavljeni so različni medgeneracijski programi, s katerimi se različne generacije uspešno povezujejo ter se učijo, si pomagajo in skrbijo drug za drugega. Zunanji svet je varen in udoben tudi za vse ostale ranljive skupine (vse, ki imajo kakršnekoli motnje v razvoju, invalide, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, duševno prizadete).1 Slednje so enakovredno vključene v izobraževalni sistem in trg dela, kjer imajo enake možnosti oziroma so deležne ustreznih prilagoditev. Tako so npr. javni prostori in prevoz opremljeni s klančinami, dvigali, dostopnimi stranišči in parkirnimi mesti. Dostopni so tudi digitalni prostori, spletne strani, programi in vsebine, ki jih lahko uporabljajo vsi, ne glede na omejitve. 1 Položaj migrantov in oseb LGBTIQ+ [kot dveh izmed takšnih ranljivih skupin] je podrobneje predstavljen v podpoglavjih Migracije in Enakost spolov. 27 10.3 ENAKOST SPOLOV Vsi posamezniki, ne glede Odpravljena je plačna vrzel med spoli, zato so ti enakovredno plačani za enako opravljeno delo. Očetovski in materinski na spolno identiteto ali dopust sta koriščena v enaki meri, prav tako odsotnost za usmerjenost, so v družbi nego otrok, zaradi česar so skrbstvene odgovornosti v okviru obravnavani enakovredno zaposlitve pravično razporejene med starši. Dosežena je spolna in imajo tako v javni kot uravnoteženost na vodilnih in odločevalskih položajih, dostojno plačilo in delovni pogoji pa so zagotovljeni vsem, ne glede na zasebni sferi enake priložnosti spolno identiteto, rasno pripadnost, družbeni razred, migrantski in odgovornosti, ki ne status ipd. temeljijo na stereotipnih ali Posamezniki, ki so del skupnosti LGBTIQ+, imajo enake esencialističnih predstavah o pravice ter pravno in institucionalno zaščito. Vzpostavljene spolu. Posamezniki svobodno so stroge politike proti diskriminaciji na delovnem mestu ter in brez diskriminacije odločajo v zdravstvenem in šolskem sistemu. Izenačene so pravice do o svojem telesu, te odločitve pa sklenitve zakonske zveze, posvojitve otrok in dostopa do oploditve so spoštovane na vseh ravneh. z biomedicinsko pomočjo za ustvarjanje družine. Transspolne osebe dostopajo do storitev, povezanih s tranzicijo, na podlagi samoidentifikacije. Svobodno odločanje o lastnem telesu je prepoznano kot temeljna pravica za doseganje enakosti med spoli. Država zagotavlja dostopen, brezplačen, varen in zakonit splav ter dostopno kontracepcijo. Izobraževanje o varni spolnosti in dostopu do medicinskih storitev na tem področju je brez ideoloških konotacij integrirano v izobraževalni sistem. Na področju spolnega nasilja in posilstva zakonodaja temelji na modelu afirmativnega soglasja – za konsenzualni odnos ni dovolj manko odklonitve, temveč je nujna izrecna privolitev. Nasilje v družini družba obravnava izredno resno, žrtve so nemudoma zaščitene, storilci nasilnih dejanj pa so obravnavani v ustreznih postopkih. 10.4 MIGRACIJE Migrantom je omogočena Vzpostavljene so varne in zakonite migracijske poti iz držav varna pot v ciljne države, izvora v ciljne države, migranti pa so v ciljnih državah ustrezno tam pa so sprejeti, pravno sprejeti in obravnavani. Azilni postopki so pravični, učinkoviti in humani in ne puščajo ljudi po nepotrebnem v negotovosti in prepoznani in uspešno predolgem čakanju. Migranti so nameščeni v dostojno urejene integrirani v družbo. azilne domove z ustreznimi kapacitetami, dokler države ne zapustijo ali si v njej ne zagotovijo drugega prebivališča. Ob prihodu sta jim na voljo brezplačni pravna in psihosocialna pomoč. Zagotovljeni sta ustrezna zaščita in oskrba ranljivih posameznikov, med njimi otrok (tudi brez spremstva) in starejših, žrtev nasilja in trgovanja z ljudmi ter travmatiziranih posameznikov. Obstajajo namenske storitve in namestitve za prosilce za mednarodno zaščito, ki pripadajo skupnosti LGBTIQ+. 28 Vzpostavljeni so učinkoviti integracijski programi z brezplačnimi jezikovnimi tečaji in podpornimi storitvami, ki omogočajo boljše vključevanje beguncev. Učinkoviti ukrepi jim omogočajo dejanski dostop do zaposlitve. Postali so funkcionalen člen družbe, enakopravno sodelujejo pri njenem razvoju in imajo možnost za samostojno življenje. Vključeni so v vse sfere družbenega življenja. Ljudje sprejemajo kulturne razlike, država pa spodbuja ustvarjanje skupnosti Pripoznani in aktivno naslavljani so vzroki za prisilne migracije: nevzdržno trošenje ekonomsko bogatejših držav globalnega severa, vojne, prekomerno izkoriščanje naravnih virov, podnebne spremembe, politična in verska prepričanja, spolna usmerjenost … Ekonomsko bogatejše države sprejemajo in nudijo zaščito pravičnim deležem beguncev, hkrati pa finančno in tehnološko podpirajo najranljivejše države pri krepitvi odpornosti na ekstremne vremenske razmere. Ljudje niso več primorani zapuščati lastnih držav, če tega ne želijo. 10.5 MEDIJI Javni mediji delujejo v Na voljo je kakovosten nabor novinarskih in drugih medijskih javnem interesu ter ponujajo vsebin v slovenskem jeziku. Ponudba je vsebinsko raznolika kakovostne in raznolike in zadovoljuje tudi potrebe manjšin, ranljivih skupin in drugih specifičnih javnosti. Čeprav so se spremenili načini, na katere vsebine za najrazličnejša (tudi občinstvo konzumira medijske vsebine, pa so se ohranila močna, nišna) občinstva. Zagotovljeno avtonomna in neodvisna uredništva, ki pri ustvarjanju vsebin imajo stabilno sistemsko spoštujejo etične in profesionalne norme. Na lokalni in regionalni financiranje v zadostnem ravni je zagotovljen dostop do lokalnih informacij. obsegu ter institucionalno Razvito je konstruktivno novinarstvo, kar pomeni, da so neodvisnost od vsakokratne posamezni dogodki postavljeni v kontekst in da so poleg politike. Zasebni mediji imajo problemov predstavljene tudi rešitve. odgovorne in strateške lastnike. Mediji in novinarji spodbujajo javno razpravo, ki zmanjšuje Javnost medijem in novinarjem polarizacijo in radikalizacijo nasprotij. Izogibajo se zaupa, ti pa spoštujejo poklicne senzacionalizmu ter spoštujejo zasebnost in človeško dostojanstvo ljudi, o katerih poročajo. Informacije so preverjene in temeljijo na in etične standarde. dejstvih in znanstvenih dognanjih. Temeljno načelo medijske zakonodaje je zagotavljanje pravice do celovite obveščenosti ter ohranjanje in spodbujanje medijske raznolikosti (pluralizma), kar je hkrati javni interes na področju medijev. To načelo država uresničuje z robustnimi shemami državnih pomoči pri produkciji medijskih vsebin. Gre za sistematično, nediskriminatorno, neprojektno in dolgoročno financiranje medijske produkcije. Javna sredstva so porabljena namensko in se ne prelivajo k lastnikom medijev. Država podpira tako večja in bolj tradicionalna uredništva kot tudi manjše 29 študentske, lokalne, preiskovalne, nepridobitne, nišne, skupnostne in zagonske projekte. Javni mediji imajo zagotovljeno institucionalno neodvisnost, kar pomeni, da so varni pred političnimi pritiski. Mediji, novinarji in drugi ustvarjalci medijskih vsebin uživajo zaupanje prebivalcev. V primeru porušenega zaupanja je mogoče to z mehanizmi samoregulacije hitro ponovno vzpostaviti. 30 Document Outline Pogled v leto 2050 1. Naravne dobrine 2. Oskrba s hrano 3. Bivanje 4. Oskrba z energijo 5. Mobilnost 6. Gospodarstvo 7. Delo 8. Javne finance 9. Nematerialne javne dobrine 9.1 Zdravstvo 9.2 Izobraževanje 9.3 Kultura 10. Odprta družba 10.1 Participatorna demokracija 10.2 Starejši in ostale ranljive skupine 10.3 Enakost spolov 10.4 Migracije 10.5 Mediji