Mm

'K ji?. »4^3

/3

Pisatelj dr. Jakob Šket.

Rojen dne 2. maja 1852 v Mestinjah pri Sladki gori na Štajerskem,
umrl dne 11. aprila 1912 v Celovcu.

Miklova Zala

Povest iz turških časov.

Spisal

dr. Jakob Šket.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

Slovenskih Večernic 38. zvezek.

1912 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

_ eyG )( cp\f>

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

^Q)(cy^

Prvo poglavje.

je dan sv. Petra in Pavla leta 1478.

Kakor dandanes, so častili Slovenci že pred
več nego štirimi sto leti ta god s posebnim praznikom.
Ni bilo na Slovenskem cerkvice, posvečene sv. Petru in
Pavlu, kjer ne bi bili tega dneva obhajali slovesno. Tudi
podružnica sv. Petra v šentjakobski župniji, v zgornji Rožni
dolini na Koroškem, je bila ta dan lepo okrašena.

Iz vse šentjakobske župnije so se ondi zbrali pobožni
župljani. Tudi iz obližja, kakor iz Sv. Martina, iz Rožeka,
iz Sv. lija, iz Bilčovsa, iz Sveč, iz Podgorja in še iz več
drugih župnij in vasi je bilo došlo mnogo vernega ljud¬
stva. Celo z visokih gor, kakor z Golice, Rožčice in Huma
so prišli pastirji k božji službi v cerkev sv. Petra.

V tistih časih so živeli ljudje kaj pobožno. Molili so
radi in ni bilo nedelje, ne praznika, da ne bi bil šel vsak
župljan, moški ali ženska, k sv. maši. Tudi na ta dan je
pri podružnici sv. Petra vse kar vrelo ljudstva.

Sivolase starčke z odkrito glavo si videl korakati
proti cerkvi. In z njimi so šli mlajši moški in fantje tiho in
mirno,- kakor da bi si ne upali govoriti vpričo starejših mož.

Tam pri cerkvi so bile zbrane stare ženice in skrbne
matere. V njih sredi so stala mlada, cvetoča dekleta s po¬
vešenimi očmi, molek ali podobo sv. Petra v rokah držeč.

4

Lepe, visoke ženske postave si mogel občudovati.
Dekletom sta viseli dve dolgi kiti po ramah, žene pa so
nosile lase umetno zložene. Jopa jim je bila bogato s sre¬
brom in zlatom obšita, krilo pa modre barve in iz dragega
sukna. Okoli pasu so bogatejše žene imele srebrn pas, na
glavi pa z zlatom obrobljeno „avbo“, dekleta pa šapelj.

Kaj lepo se jim je podajala ta obleka. Zlasti pa se
jim je vse prav dobro prilegalo, ker so bila dekleta kakor
žene ličnega obraza in lepe rasti. Ni pa bilo tukaj tistega
namežikovanja in šaljivega pogovarjanja med fanti in de¬
kleti, kakor ga dandanes tolikokrat opazujemo na takih
shodih. Ampak ženske in moški so stali strogo ločeni in
tudi po svetem opravilu se niso pajdaših v krčmah pri
vinu in žganju.

Taki cerkveni shodi so imeli takrat mimo velike du¬
ševne koristi še posebno važnost za družbinsko življenje.
Bili so takorekoč pravi ljudski zbori. Prijatelji, znanci in
sorodniki so se shajali ob takih prilikah. Moški iz raznih
krajev in župnij so se na tak dan pogovorili med seboj o
gospodarskih stvareh. Sklepali so kupčije, posvetovali se
o kmetskih potrebah.

Taki dnevi so imeli torej velik pomen za kmeta v
onih starih časih, ko si je moral sam, z lastno roko braniti
posest in življenje. Zakaj grajščaki so takrat terjali od
kmeta ne le desetine in drugih davkov, temveč on jim je
moral tudi brez ugovora opravljati vsa dela. Zahtevali so,
da jim obdeluje zemljo, pomaga zidati gradove in povrh
se je še moral vojskovati za nje.

A kadar je prišla velika nevarnost za grajščaka in
njegovo družino, tedaj se je zaklenil v svoj dobro utrjeni
grad, kmeta pa je pustil brez pomoči zunaj — v njegovi
borni koči. In če je došel potem sovražnik, moral je ubogi-
kmet zapustiti dvor in dom; pobegnil je visoko gori v pla¬
nine in pečine, da si reši življenje. Sovražnik mu je pa
požgal brez ovire in usmiljenja hišo in skedenj, vzel mu

5

vse, kar je našel, in odpeljal s seboj, česar ni mogel kar
na mestu uničiti.

Tako se je godilo v 15. in 16. stoletju našim pred¬
nikom na Slovenskem. Tedaj je namreč razsajal, požigal in
klal krvoločni Turek po deželi. Stalne vojske ni bilo te¬
daj, deželne brambe tudi ne, grajščaki pa so skrbeli rajši
zase, ne pa za ubogega kmeta . . .

Župljani šentjakobske župnije so imeli ta dan važne
pomenke med seboj. Takoj po glavnem opravilu in po
poldanski službi božji so šepetali starci nekaj skrivnost¬
nega drug drugemu na uho. Nato so se začele zbirati po¬
samezne gruče ljudi. Bili so le odlični možje iz bližnjih
župnij in vasi, ki so se pogovarjali med seboj.

Mlajši možje, fantje in ženske so se bili že davno
razšli na vse strani. Le posameznih moških gruč ni bilo
skrb iti domov. Še le proti večeru so se jeli pomikati od
cerkve, a ne proti domu, temveč napotili so se skupaj
gori v hrib na Gradišče.

Pri cerkvi sv. Petra in sv. Jakoba se začenja nizko
pogorje. To nas vodi do visokih Karavank, ki mejijo de¬
želo koroško od kranjske. Preko teh gor so morali v starih
časih, ko še ni bilo dobrih deželnih in državnih cest, niti
železnic, hoditi koroški kmetje na Kranjsko.

Dobro četrt ure od podružnice sv. Petra in od cerkve
sv. Jakoba se vzdiguje hribček, blizu 200 metrov visok.
V onem starem času, ko se vrši naša povest, so bile na
tem hribu velike razvaline. Močno zidovje je obdajalo ves
grič. Sredi njega so stali visoki stolpi in se razprostirale
dolge dvorane. Pod njimi pa so bile globoke kleti. Ši¬
roki hodniki so vodili iz stolpa v stolp in vezali dvorane
z dvorano.

Vse je kazalo, da je bil to nekdaj velik in močen grad.
In res, tu so gospodovali v 12. in 13. stoletju mogočni vitezi
Rasi,  po katerih je krasna Rožna dolina dobila svoje ime.

V začetku 14. stoletja je bila ta plemenita rodbina že
izumrla. Grad je jel razpadati. Pred štirimi stoletji so ga

6

bile še velike razvaline. Pozneje pa se je zidovje popol¬
noma razrušilo in kamenje razneslo na vse strani. Dan¬
danes rastd na njegovem mestu — visoki bori in smreke.
Sedaj ni o grajskem zidovju ne duha, ne sluha več. Le
spomin na njegov obstanek še živi v slovenskem narodu;
ljudstvo v Rožni dolini pravi temu hribu še dandanes
„Gradišče“.  In dva kmeta, ki bivata ob vznožju griča,
spominjata še s svojim imenom na nekdanji grad; enega
imenujejo Strelca,  drugemu pa pravijo Knez.

Na lepi trati, pod visokimi stolpi na Gradišču, so se
proti večeru zbrali naši kmetje. Bilo jih je blizu 30, prav
odličnih zastopnikov iz raznih vasi daleč na okrog po
Rožni dolini.

Solnce je ravno jelo zlatiti sivo zidovje zastarelega
gradu. Enkrat je še pozdravilo bele glave kmetskih oča¬
kov in potem zatonilo za gorami. Od cerkve sv. Jakoba
je zazvonilo v tem trenutku „angeljsko češčenj  e“.
Ta glas pa je bil v tedanjih časih znamenje, da si naj
vsi kristjani v goreči molitvi izprosijo od Boga pomoči in
sreče proti brezvernemu Turku. Že sv. oče Kalikst III.
so bili leta 1455. ukazali, da se naj po vseh cerkvah opol¬
dne in zvečer zvoni k angeljskemu češčenju; češ, tedaj
naj prosijo kristjani za blagoslov in srečo proti sovraž¬
niku svete vere.

Tudi naši možje so popadali na kolena in jeli iskreno
moliti, ko je zadonel mili glas zvonov. Prosili so, gledaje
z rosnimi očmi proti nebu, naj jih Bog reši turške nadloge
in sužnosti; naj jim odvrne kugo in lakoto; če jim je pa
usojena nagla smrt, tedaj jim naj podeli večno življenje
na onem svetu!

Tako so molili zbrani možje.

Po molitvi je nastala čarobna tihota. Zvonovi so utih¬
nili. Mrak se je vlegel polagoma na utrujeno zemljo, in
vsa priroda se je spravljala k mirnemu počitku. Tudi ptički
v logu so bili že odpeli svojo večerno molitev in si po¬
iskali nočno bivališče. Le ubogi človek še ni miroval...

7

Po kratkem molku so se jeli možje zopet pogovarjati
med seboj. Prvi izmed njih je izpregovoril kmet Strelec.

»Glejte, sosedje ! 11  reče svojim tovarišem. „Kako krasen
je razgled s tega hriba na vse strani! Po Rožni dolini se
vije mogočna Drava, ki nam rodoviti žitna polja. Letos
kaže vse, hvala Bogu, tako lepo in dobro ! Ako ne pride
uima, bomo imeli po zimi kaj prigrizniti . 11

„Tudi pri nas v Svečah kaže letos na polju prav
dobro , 11  pritrjuje kmet Žalnik, iz Sveč doma.

In tako se oglašajo drug za drugim; vsi so bili z
letino zadovoljni.

„Kaj nam bo le oče Serajnik  povedal nocoj ? 11  po¬
vzame zopet Strelec po daljšem molku. „Pri cerkvi mi ni
hotel drugega reči, kakor da naj pridem zvečer semkaj na
Gradišče; in to naj naznanim tudi drugim zaupnim možem.
Ko sem bil popoldne pri njem, mi je pravil z žalostnim
glasom, da pridejo nad nas hudi časi. Boji se Turka
kakor mi vedno zatrjuje . 11

Zadnjih besed pa ni nihče prav slišal; zakaj oče Se¬
rajnik je bil ravnokar stopil med sosede, in vsi so mu
jeli podajati roke v pozdrav.

Serajnik je bil sivolas mož. Štel je blizu osemdeset
let, bil pa je še precej krepak in čvrst. Izkusil je se¬
veda mnogo hudega na svetu. Bil je večkrat v krvavih
bojih proti Ogrom in Turkom ter se je mnogokrat voj¬
skoval za domače koroške viteze. Pa tudi v gospodarstvu
je bil dobro izkušen. Njegova kmetija je bila največja in
najboljša v Rožni dolini. Svoje izkušnje v gospodarstvu
pa je rad obračal na korist svojim vaščanom in daljnim
sosedom. Pri njem so iskali vsi dobrega sveta. Mnogo¬
krat je trdil svojim tovarišem: „Tako so me učili moj oče,
in tako delam tudi sam. In to je najboljše. Le verjemite
mi in ubogajte me!“

In res, ubogali so ga daleč na okrog in ravnali tako,
kakor jim je svetoval. Le ena beseda iz ust očeta Se-


8

rajnika, in bilo je dovolj. Brez pomisleka so se vdali nje¬
govim nasvetom.

Tako je bil tudi na dan sv. Petra in Pavla pri cerkvi
naznanil Serajnik, naj se odličnejši možje iz vse okolice
snidejo zvečer na Gradišču. In ne da bi popraševali, za¬
kaj, prišli so vsi na Serajnikovo besedo.

Vse je v zboru utihnilo, ko je stopil sivolasi mož med
svoje sosede. Po stari slovenski navadi je podal vsakemu
desnico v pozdrav in nato govoril tako-le:

„Dobro, da ste prišli v obilnem številu. Hudi časi
so nastopili za nas uboge kmete. Kuga in lakota, vojske
umor in požiganje: to vse nam preti. Do danes še, hvala
Bogu, ne vemo, kaj te besede pomenijo, a bojim se, da
izkusimo to v kratkem.

Na Kranjskem že Turki dolgo časa razsajajo, morijo
in požigajo. Deset let je preteklo, odkar so bili prvič pri-
hruli v to deželo. Od tedaj prihajajo vsako leto znova
požigat in pustošit kranjsko zemljo, a nihče jih ne more
ugnati. Tudi na Koroškem, kakor sami dobro veste, so že
pred petimi leti ropali in požigali ti krvoločniki po Pod¬
junski dolini. Pred dvema letoma pa so opustošili ves
kraj od Trbiža do Velikovca. Niti ene hiše ni ostalo cele
razen močno utrjenih gradov. Le naše lepe Rožne doline
še niso obiskali. Le mi smo bili tako srečni, da še nismo
čutili turške sablje in kopita.

Ali nesreča ne miruje več. Že lansko leto so se bile
kobilice iz jutrovih dežel spustile kakor črni oblak na
naša polja ter nam uničile mnogo pridelkov. Kaj pa še
pride letos, to pa sam Bog ve. Vse je v božjih rokah!“

Globoko so vzdihnili pri zadnjih besedah navzoči
kmetje. V božjem strahu so šepetali drug drugemu:

„Hudi časi so zdaj, hudi časi. Bog nam pomagaj 1“

A Serajnik nadaljuje skrivnostno: „Kakor sem izvedel,
prihrujejo letos, in to v kratkem, Turki v našo deželo-
Prišlo jih bo neki kakor listja in trave. Vse bodo po¬
morili ali pa odpeljali s seboj v sužnost. Ničesar nam ne

9

ostane, kakor to, kar bomo zakopali globoko pod zemljo.
Le kdor se v nepristopne pečine poskrije, se bo rešil tur¬
škega nasilstva. Žitno polje bodo konjska kopita tako po¬
teptala, da ne bo več let rastla niti bilka na njem. Kuga
in lakota nastane. Človeški rod bo jako redek. Le kdor
uživa božjo milost, sme upati rešitve.

Tako so mi prorokovali ranjka mati na smrtni postelji.
Zdaj je že petdeset let preteklo od tega, ali jaz še pomnim
njihove besede, kakor da bi mi jih bili včeraj pravili.
Govorili so tako-le:

„Velika šiba božja zadene vašo deželo, predno preide
pol stoletja. Tvojo glavo bodo krili tedaj že sivi lasje.
Rožna dolina je rodovitna in ostane tudi plodovita, dokler
še krava od jutra tuli. A kadar začenja vol ‘rjuti od ve¬
čera, tedaj bo huda. Krava, ki jo najdeš takrat med Ce¬
lovcem in Beljakom, bo nosila zlat zvonec na vratu!“

Tako so govorili mati, in dobro sem si zapomnil nji¬
hove besede. Zdi se mi, da se njih prorokovanje letos
izpolni. Sovražnik pride tretjič v našo deželo in zdaj bo
rjul od večera. Opustošil bo vso deželo. Živina postane
redka in tako draga, kakor da bi nosila zlat zvonec na
vratu.“

Kmetje so osupli poslušali Serajnika. Majali so z
glavami in mu niso hoteli verjeti. Zdaj pa pokaže starec
na svojega sina Mirka,  rekoč, naj ta dalje govori.

Mirko je bil mož, star kakih trideset let, visoke, krepke
postave. Na glavi je imel širok klobuk z velikim peresom
od divjega petelina. Iz žameti mu je bil kratek „pruštof“.
Rdeč oprsnik z debelimi srebrnimi gumbi mu je pokrival
široke, močne prsi. Kakor vsi drugi, je nosil tudi on kratke
irhaste hlače in črevlje z visokimi golenicami.

Mirko je še edini živel izmed štirih Serajnikovih
sinov. Sestre ni imel nobene, in tedaj je bil sam tolažba
in pomoč svojemu očetu na stara leta. Mirko ni bil lasten
gospodar in tudi ne oženjen. Oče Serajnik je še sam go¬
spodaril na veliki kmetiji v Svetnah, majhni vasi na južnem

10

obronku prej omenjenega Gradišča. Sin pa je očetu pridno
pomagal pri gospodarstvu, dobro vedoč, da ima v kratkem
prevzeti kmetijo.

Ker je bil stari Serajnik daleč v okolici na dobrem
glasu, je spoštovala in čislala vsa soseščina tudi njegovega
sina. Opazovali so na Mirku očetove lastnosti ter ga sma¬
trali za vrednega naslednika svojemu očetu. Vpliv Seraj¬
nikov med sosedi je bil tedaj sinu pridobil marsikatero
prednost pred drugimi fanti. Tako je smel z očetom za¬
hajati tudi v družbo veljavnih mož in starcev, kar ni bilo
drugim mladeničem dovoljeno.

Tudi ta dan je bil Mirko prišel s svojim očetom v
kmetski zbor, v katerem je bil on edini, ki še ni bil svoj
lastni gospodar. Na današnjem shodu pa je imel Mirko
važno besedo. Zatorej je na očetovo opomnjo krepko po¬
vzdignil glas in govoril takd-le:

„Včeraj sem došel pozno v noči iz Beljaka. Bil sem
tam po živinski kupčiji. Prišlo je bilo mnogo kupcev od
vseh strani. Največ jih je bilo seveda z Laškega. Živino
sem drago prodal, in nikdar še ni bilo take kupčije pri
nas. Prišel sem v družbo laških kupcev. Med njimi jih je
bilo nekaj iz Benetek — in ti so mnogo govorili o vojski.

Pripovedovali so si, da imajo Benečanje močno utrjen
tabor pri Gradiški ob Soči. Turki jih oblegajo. Prišli so
baje semkaj iz Dalmacije in z Albanskega. Pri reki Soči
so krenili proti goram. Njenemu toku sledeč, so šli na¬
vzgor po Soški dolini, dokler niso prišli do Gradiške. Tu
so se ustavili in oblegajo tam vojsko benečansko. Na daleč
okrog so že vse požgali in oropali, tako da njim samim
primanjkuje živeža.

Tudi utaborjeni Benečanje so v velikih stiskah; pa
laški kupci trdijo, da jim Turki ne morejo do živega. Za¬
tegadelj bo moral sovražnik v kratkem ustaviti obleganje
in zapustiti oni kraj; saj se ne more tam njegova vojska
več preživiti. Šli pa bodo Turki dalje proti Korminu in
Kobaridu na Trbiž. Če so pa enkrat tako blizu, pridejo

11

gotovo tudi k nam. Nekateri kupci iz Kanalske doline
pravijo celo, da se prvi turški oddelki pomičejo že proti
koroški zemlji."

Dolgo so se posvetovali nato kmetje med seboj. Skle¬
nili so, da hitro popravijo vse zidovje okoli Gradišča.
Stolpi, kleti in dvorane se naj spravijo v dober red in iz-
premenijo v močno trdnjavo. Tudi podzemeljski hodnik, ki
vodi iz globoke grajske kleti doli v vas Svetne, se mora
izčistiti in dobro zavarovati. Cerkev sv. Jakoba v Podgradu
se naj močno utabori. V gorskih pečinah pa se mora po¬
iskati več skrivališč, da najdejo v njih ženske in otroci
varno zavetje. Zlasti pod goro Roščico, kjer je prelaz na
Kranjsko, je bilo več votlin in jam v pečevju. Še dandanes
imenujejo prebivalci v Rožni dolini jame v pečinah pod
Rožčico „Tabor“ in pripovedujejo, da so se tam v turških
časih skrivali kristjani.

Pozno v noči se je končalo posvetovanje. Hude slut¬
nje so pretresale kmetom srce in glavo. Z majhnim upom
so gledali v negotovo bodočnost.

Drugo poglavje.

Tiho in pobitega srca so zapuščali kmetje Gradišče.
Krasno zvezdnato nebo je razsvetljevalo sivo zidovje. Stolpi
so kakor nočne pošasti skrivnostno moleli v nebo. Divna
tihota je zavladala na Gradišču. Le sova se je oglašala
sovi in netopirji so frfrali, iskaje si nočne hrane. Zdaj pa
zdaj se je odkrušil kamenček od starih razvalin in se za-
točil, votlo doneč, globoko doli v klet ali dvorano ; člo¬
veškemu srcu se je dozdevalo, kakor da raznašajo duhovi
grajsko zidovje . . .

Pod Gradiščem pa so stopale med visoko strnjo moške
prikazni. Sprva jih je hodilo več skupaj. Po malem pa
so se ločili drug od drugega; vsak jo je zavil po stran¬
skem potu proti svojemu domu. Slednjič je ostal oče Se-

12

rajnik sam s svojim sinom in kreni! naravnost preko polja
proti Svetnam.

Med Gradiščem in sosednjimi južnimi hribi in gorami
se razprostira lepa, majhna ravnina z bogatimi travniki,
gozdi in pašniki. Tu raste tudi bujno žito, pšenica, rž,
ječmen in prosb. Na tem polju so stale tedaj, kakor še
stoje dandanes, Svetne, sredi med bogatim sadnim drevjem.
V tej vasi je bil dom najbogatejšega kmeta v šentjakobski
župniji, očeta Serajnika.

Veselje je navdajalo starega moža, ko je stopal med
žitnim poljem. Strn je bila tako visoka, da je videl komaj
iz nje. Dospevši do vasi, pa se je Serajnik ustavil. Z
bistrim očesom je pogledal na Gradišče in rekel svojemu
spremljevalcu:

„Ali slišiš, Mirko, kako skovikajo sove gori na raz¬
valinah? Tam, kjer gnezdijo ujede, bo v kratkem naš
dom. Tam gori se bomo branili, da ne poginemo pod
kruto pestjo krvoločnega Turka.

In to zlato žitno polje! Glej, kako vzdiguje glavice!
Kako veselo in ponosno se maje polno klasje!“

Pri teh besedah prime starec za klas in ga tehta v
roki. Potem nadaljuje:

„Veselje mi vzbuja ta pogled v srcu. A zopet se mi
radost izpreminja v žalost, če pomislim, da bo vse, kar
smo si pridelali s krvavimi žulji, poteptalo konjsko kopito
in požrlo nenasitno žrelo turško. Mi sami pa bomo, ako
nas še kaj ostane živih, umirali lakote . . .

Že lansko leto je bila huda pri nas; kobilice so nam
bile napravile mnogo uime. In pri nas ni nikjer žitnih
zakladnic za slaba leta. Saj se še za denar, za gotovi
denar težko kaj dobi, ker laški kupci vse pokupijo in ubo¬
gega kmeta ogoljufajo za njegovo blago.“

Pri teh besedah je starec globoko vzdihnil, spomnivši
se, koliko ima človek prebiti hudega na svetu in še nekaj
drugega mu je težilo srce. Davno je že namreč nameraval,

13

s sinom govoriti na samem. Najlepša priložnost se mu je
nudila zdaj, tu na polju; zatorej je nadaljeval:

„Za naš kraj je pač oni tujec na Knezovem posestvu
prava nesreča. Prišel je pred nekimi leti v našo župnijo
in privedel s seboj, kakor veš, staro žensko in mlado, za-
črnelo deklino.

Najprej je kramaril v Podgradu ob nedeljah pri cerkvi.
Nato je jel kmetom posojevati denar na velike obresti. Ker
mu pa niso mogli dolgov plačevati v gotovini, je od njih
namesto denarja jemal žitnih pridelkov, a sevčda po naj¬
nižji ceni. Mojega mejaša in prijatelja Kneza je spravil
ob hišo in kmetijo. Tako je postal naš sosed, o katerem
pa ne vemo, ali je žid, ali kristjan. V cerkev ne hodi
nikdar; pa tudi njegovo hčer in njeno mater vidimo malo¬
kdaj pri službi božji.“

Starec umolkne in pogleda Mirka s pomenljivim oče¬
som. A ta se obrne pri teh besedah nagloma v stran.
Rdečica je zalila sinu lice, srce mu je jelo hitreje biti;
hud strah ga je obšel, meneč, da oče že vedd za njegove
srčne skrivnosti. Da se ne izda, molči, oče pa nadaljuje
mirno in razločno:

„Ko je ta tujec dospel v Podgrad, ni nihče vedel,
kako se piše in odkod je. Prideli so mu ime Tresoglav.
To znači pač njegovo kretanje pri kupčiji; potresa namreč
vedno z glavo in zasluži res tak priimek.

Pravo svoje ime je zamolčal. Gotovo se boji, da bi
mi po njem ne spoznali njegove vere in rodu. Le toliko
sem mogel zvedeti, da je prišel iz Benetek in da baje ni
naše vere. Iz kramarja je postal včliki kupec. Zdaj kup¬
čuje sicer večjidel z doma, a naselil se je vendar v našem
kraju. Jaz sem se sicer protivil temu, ali gosposki ni bilo
mar mojih besed. In kakor se vidi, se že kesajo, da so
mu dali pravico, naseliti se med nami.

Mi sosedje smo živeli sprva z njim, kakor da ne bi
poznali drug drugega. Pozneje se nam je jel približevati.
Jako prijazen mož je, ali odkritosrčen ni. Govori sice-

14

veliko in zaupno, toda v srcu misli drugače. Zdaj se nma
dela jako prijaznega, a to je le gola hlimba. Koristil nam
ne bo nikdar, naj še tako lepo govori. Navidezno nas ljubi,
v resnici pa goji njegova duša le sovraštvo do nas.

Tudi tebi, moj Mirko, se je že prikupil ta Lah. Zdi
se mi, da kaj rad zahajaš pod njegovo streho. Bojim se
celo, da te v njegovo hišo bolj vlečeta dekle in mati,
kakor pa on sam. Vse to že dalje časa opazujem. A nocoj
te moram posvariti, da se mi izogiblješ, kolikor mogoče,
te družbe, osobito A1 m i r e !“

Kakor okamenel je stal Mirko pred očetom. Vedel je,
da imajo oče prav; sam je dobro čutil, da ga je tuje dekle
malo da ne že ujelo v nastavljene mreže . . .

Sin se je začel natd opravičevati, ali ni mu bilo več
mogoče, utajiti svojega občevanja z Almiro. Saj je videl
danes oče sam, kako se je Mirko poslovil od deklice, predno
je šel na Gradišče. Pa tudi poprej je bil Serajnik že več¬
krat opazil, kako pogleduje Almira za njegovim sinom.

„Ne taji, Mirko, tega, kar že dolgo opazujem,“ odvrne
oče na sinovo opravičevanje. „Ti poznaš mojo željo in veš
tudi, kaj nameravam. Zdaj nastopijo hudi časi. Treba je
krepke roke pri gospodarstvu. Jaz ti mislim kmalu svoje
posestvo izročiti. Ali poiskati si moraš družico, ki je tvo¬
jega stanu in naše vere. Ne denar, temveč pridne roke
in zvesto srce so najboljša dota vsakemu dekletu.

Dalje je treba tudi pomisliti, Mirko, na bodoče čase.
Kdo naj podeduje našo kmetijo, če bi ubili Turki mene
ali tebe? Kdo naj gospodari na zemlji, katero so od ne¬
kdaj že obdelovale žuljave roke naših slovenskih pra¬
dedov in kjer še zdaj orjejo in sejejo roke kristjanske?
Misliš li, da bi naj prišla ta zemlja tujcem in nekrščan-
skim ljudem v roke?!

Le tega ne, Mirko! Bog ne daj, da bi se šopirila kdaj
laška glava pod mojo streho in rodili nekristjanski otroci!
Ne mogel bi mirno počivati v hladnem grobu, dokler bi
ne izumrl zadnji tvoj rod.“

15

Globoko ganjen, utihne sivolasi oče; notranja žalost
ga je hudo prevzela. Svetla solza se mu utrne iz rosnega
očesa. Nato se ozre proseče proti neb in potoži v glo¬
bokem vzdihljaju svoj žalostni stan Bogu v nebesih. Vse¬
mogočni v višavah je uslišal molitev bogaboječega starca;
zakaj sina so ganile očetove besede. Ko je namreč videl,
kako je oče milo in zaupno gledal proti nebu, pristopil je
k njemu, ga prijel za vele roke in rekel:

„Oče, moj dobri oče ! Vaša želja mi je bila in mi bo
vedno sveta. Nikdar ne pozabim, kar sem dolžen vam in
svojim pradedom in vsej okolici. Prišli so zarčs trenutki,
ko sem omahoval in so me preslepili nasmehljaji Almirini.
Ali nocoj, oče, vam prisegam, da se vdam za vselej vaši
želji in — Miki  o vi  Zali.“

Mirno se ozre sedaj oče na sina; težek kamen se mu
je odvalil od srca. Nato položi roke na njegovo glavo
in prosi pod milim nebom blagoslova zanj in za njegovo
nevesto.

Lahkega srca sta korakala potčm oče in sin proti domu.
Hitro sta prišla skozi sadni vrt do hleva. Tu kreneta proti
hiši, in glej, luč je še svetila v materini sobi. Zdaj pospe¬
šita korake, a na enkrat ju ustavi velik, črn pes, ki zalaja
hudo nad njima. Ko ga pa pokliče Mirko po imenu, umolkne
takoj in se jima začne dobrikati in skakati okoli njiju, kakor
da mu je žal, da ni že od daleč spoznal prišlecev.

V tem trenutku se odpro hišne duri. Na prag pride
z lučjo v roki — Miklova Zala. Vsi troji se prijazno po¬
zdravijo in stopijo skupaj v hišo.

Tretje poglavje.

Oče Serajnik ni pričakoval družbe na svojem domu.
Mislil si je, da bodo že vsi spali, ko dojde domov. Imel
je namreč dobro kmetsko navado, da so šli v njegovi hiši
zvečer hitro spat, v jutro pa so s svitom vred vstajali.
Zatorej je bila zvečer malokdaj družba pri njem.

16

Tudi to noč ne bi bilo Miklove tete in njene Žalike
pri Serajniku, ko ju ne bi bila Serajnikova mamica po¬
vabila k sebi na večer, da ji sami doma ne bode pre¬
dolg čas.

Žalika je bila hči Serajnikovega soseda Mikla. Mi-
klovo posestvo ni bilo veliko. Mikla so prištevali sred¬
njim kmetom. Bil pa je svoboden gospodar. In to je bilo
velike važnosti v tedanjem času, ko niso vsi kmetje imeli
še lastne pravice nad svojim posestvom.

Lepa, belo zidana hiša Miklova je bila le par streljajev
od Serajnika oddaljena; visoko, sadno drevje jo je obdajalo.

Žalika je bila edini otrok pri Miklovih. Oče je imel
veliko veselje s svojo hčerko. Ali te radosti ni dolgo
užival. Dve leti po njenem rojstvu je gnalo njega in nje¬
govega brata Marka blago navdušenje za krščansko vero
v boj proti Turkom, a nobenega ni bilo več nazaj. Le
Serajnik, Mirkov oče, ki je bil tudi šel z njima, je prišel
srečno domov, prinesel pa s seboj žalostno novico o ne¬
sreči svojih dveh tovarišev.

Miklova žena je ostala vdova. Njena edina sreča in
veselje je bila odslej Žalika. Njo je redila in odgojevala,
kakorkoli je mogla in znala. Serajnik, njen sosed, je bil
odslej takorekoč desna roka in edina podpora Miklovi hiši.
Pomagal je svoji sosedi s svetom in dejanjem. Bil je tudi
Žaliki krstni kum (boter) in njen varuh. Zaraditega se je
še bolj poganjal za Miklovo gospodarstvo. Rekli bi torej
lahko, da je Serajnik gospodaril na dveh kmetijah, doma
in na Miklovem.

Tako so leta hitro potekala. Posebno veselje je bilo
gledati, kako sta rastla Serajnikov Mirko in Miklova Zala.
Veliko radost je imel Serajnik s svojim sinom, a še večjo
s svojo varovanko, Zaliko. Dekletce se je lepo razvijalo
in postalo pravi biser za vso župnijo. Devet župnij ni
baje premoglo tako brhkega dekleta. Zategadelj so jo
imenovali Zalo ali Zaliko, ne pa Roziko, kakor so klicali
druga dekleta istega imena.

17

Zalina lepota je zaslula daleč na okrog po Rožni do¬
lini. Prešla je celo v pregovor. Kdor je namreč hotel lepo
žensko postavo označiti z besedami, rekel je le: Lepa je
kakor Miklova Zala, in to je bilo največje priznanje.

Spomin na njeno lepoto živi še dandanes v Rožni
dolini. Milo se stori človeku, ko sliši, kako sivolasi možje
ognjevito opisujejo Zalino lepoto in ti pripovedujejo o njeni
žalostni usodi.

Žalika pa se ni ponašala s svojim zakladom. Dobro
je vedela, da je zunanja lepota minljiva in da lahko ško¬
duje človeku. Le kadar se čednost druži z lepoto, zadobi
ta svojo pravo vrednost. To je znala tudi naša Žalika.
In če ji je katera tovarišica zavidala njeno zunanjost, je
vselej odgovorila: ženska lepota je podobna cvetoči, nežni
rožici, katero lahko slana črez noč pogubi.

Žalika je bila ponižno dekle in je živela le za dom
in za svojo mater. Nikdar se ni laskala ljudem. Ka¬
zala se je bolj trdega kakor mehkega srca. Mladeniči
so jo vsi častili in spoštovali; marsikateri je tudi gojil
tajno prijateljstvo do nje. Približevati pa se ji ni upal
nobeden izmed njih, ker so dobro vedeli, da jo je oče
Serajnik izvolil svojemu sinu za ženo. A z Mirkom, naj¬
bogatejšim mladeničem v vsej okolici, ni mogel nobeden
tekmovati.

In to bi bilo tudi zastonj; Žalika je od nekdaj že rada
videla Mirka, svojega tovariša in prijatelja v mladosti.
Z njim je vzrastla, z njim igrala, z njim se učila, z njim
pretrpela dobre in hude čase. Serajnika pa je imela za
svojega, kakor za njegovega očeta. Sploh se je smatrala
za njegovo lastno hčer. A tudi Mirko je rad videl svojo
tovarišico. Njegova otročja vdanost do nje pa se je iz-
premenila pozneje v mladeniško in moško ljubezen. In
ta je ostala dolgo časa trdna kakor železo. Iskro nje¬
gove ljubezni je netila in vzdrževala Zalina lepota in
njena deviška čednost.

Prišel pa je dan izkušnjave za Mirka.

Miklova Zala.

2

18

Pred petimi leti se je bil v šentjakobski župniji na¬
selil neki tujec, kakor je že prej omenil oče Serajnik. Pri
sebi je imel precej starikavo žensko in mlado, štirinajst¬
letno deklico. Imenovali so ga Laha, pozneje mu pa še
prideli priimek Tresoglav.

V tedanjem času so bili tuji, osobito laški in židovski
trgovci in kramarji v naših krajih zelo nepriljubljeni. To
so bile namreč prave pijavke za naše ljudstvo. Sprav¬
ljali so ubogega kmeta ob vsak pridelani in prihranjeni
vinar. Sreča je bila za tisto župnijo in vas, kjer ni bilo
take kmetske nadloge.

Tudi denar so ti tujci radi izposojevali, a seveda le
na visoke obresti. Po 25 do 50 odstotkov (procentov) so
zahtevali židovski in laški oderuhi. Naš kmet pa si tedaj
ni mogel tako lahko pomagati kakor dandanes. Hranilnic
še takrat niso poznali, niti deželnih, niti mestnih, niti ob¬
činskih. Denarja nisi mogel dobiti od žive duše. V stiskah
je bil torej laški in židovski kramar kmetu edini pomočnik.
Toda pri tem se je tisti, ki je izposojeval, bogatil ob kme¬
tovih žuljih.

Vsled tega se taki tujci niso mogli našim kmetom pri¬
ljubiti. Bili so jim trn v peti. Čestokrat se je celb pri-
godilo, da so kmetje take pijavke iztirali iz svojega kraja.
In gosposka sama se ni protivila temu, dobro vedoč, kako
ti oderuhi na nič spravljajo ubogega kmeta. Da, v po¬
znejših letih je prišel celo od deželne gosposke ukaz, da
se morajo vsi Židovi in tuji kramarji, ki nimajo domovin¬
ske pravice, pobrati iz dežele.

Te težkoče in neprijetnosti je poznal tudi Lah Treso¬
glav. Slutil je, kaj se mu utegne pripetiti, ako si ne pridobi
v kratkem domovinske pravice. Zatorej si je prilastil Kne¬
zovo kmetijo v Svetnah. Kot lastnik nepremičnega posestva
pa je lahko dobil od gosposke pravico, stalno se naseliti,
če se je tudi oče Serajnik na vso moč protivil temu.

Naravno je torej, da Serajnik in Tresoglav nista živela
v prijateljstvu. Vidnega sovraštva ni bilo sicer med njima,

19

ali po hladnem in redkem njunem občevanju so sklepali
vsi, da si soseda nista na roko.

Še le tekoče leto se je jel Tresoglav očetu Serajniku
bolj približevati; pa tudi Tresoglavka se je izkušala pri¬
kupiti svoji sosedi. Večkrat sta prišla obadva k Serajniku
v vas. Ali ta ni bil tega vesel. Ugibal in premišljal je
večkrat, kaj pomenja njuna nenavadna prijaznost; ali iz
vsega tega si ni mogel obetati nič dobrega.

In res,Tresoglavovo prijateljstvo je imelo poseben namen.

V zadnjih letih se je bila Tresoglavova hči Almira
lepo razvila. Dekletu je kaj dobro ugajalo življenje v zdravi
Rožni dolini. Kakor roža je rastla in se razcvetala. Ka¬
zala pa se je v njej prava Italijanka.

Med tem ko je bila Žalika velike postave, šibke rasti
in ravna kakor sveča, je bila Almira manjša, a vendar
tako primerna svoji rasti, da nisi pogrešal skladnosti na
njej. Bila je gibčna, šaljiva in šegava; Žalika pa bolj
resna, častitljiva in dostojna. Žaliki je dajalo visoko čelo
nekaj vzvišenega in moškega. Njeno veliko modro oko
je gledalo mirno in zaupno. S svojim nežnim pogledom
je očaralo Miklovo dekle človeka. Z glave sta ji viseli
dve dolgi, zlatolasi kiti, in vse se je čudilo njenim, kakor
svila tankim in lepim lasem. Če je Žalika v nedeljo ali
praznik oblekla narodno slovensko nošo: lepe čevljice, bele
nogavice, kratko modro krilo, črno jopico s srebrom in
zlatom obšito, na glavi pa dragocen šapelj, izpod katerega
so gledale njene velike modre oči: tedaj je bila zarčs kras
vseh deklet v Rožni dolini.

Posebno vrednost pa je dajala Zalini lepoti njena de¬
kliška čednost in pobožnost; zakaj naše slovensko dekle
si ni bilo v svesti svoje lepote. Tembolj pa jo je kazala
Almira in se ob vsaki priliki ponašala z njo. Almirine ve¬
like obrvi, globoke oči, črni lasje so sicer kaj lepo pristo-
jali bolj črnikastemu obrazu, ali v vsem se je kazala neka
lahkoživost in raztresenost. Na Zalinem obličju in v njenih
očeh pa je kraljeval mir, nedolžnost in dekliška resnoba.

20

Sladek nasmehljaj okoli Almirinih rdečih ustnic in
njeni pogledi so marsikoga presenetili. Prevzel te je prvi
pogled v njeno črno, veliko oko. Iz njega je iskrila laška
ognjevitost. Če si pa dalje gledal v njene goreče oči, si
moral odmakniti svoj pogled. Strah te je obšel in stresel
si se pred njenim živim ognjem. Nič zaupnega, nič mir¬
nega, nič blagega nisi videl v Almirinih očeh, a ravno to
je blažilo in povzdigovalo lepoto ponižne Žalike.

Kakor laška dekleta sploh, vedela se je tudi Almira
mnogim prikupiti. Preslepila je enega za drugim. Videl
jo je sicer marsikateri rad, a ob enem se je nje tudi bal.
Za ženo pa si je ni hotel noben mladenič v vsej Rožni
dolini.

Tudi Mirku ni ostalo to dekle neznano, in Almira
sama je najbolj prežala nanj. Pa tudi Almirin oče je želel
to zvezo; zakaj Mirko je bil sin bogatega gospodarja.
Tresoglav si je namreč domišljal, da mu pride po tej zvezi
v roke največja kmetija na daleč okrog. In potčm mu bo
tudi mogoče, nakupiti vse druge manjše kmetije v okolici.
Naposled si je še mislil sezidati grad na Gradišču ter
postati mogočen grajščak in gospod podložnim kmetom v
Rožni dolini.

To so bili njegovi visokoleteči načrti. To je bil tudi
vzrok njegovi prijaznosti do Serajnika, najbolj pa do nje¬
govega sina Mirka.

Almira je izkušala s sladkimi besedami pridobiti Mirka
zdse. Ob vsaki priliki so ga vabili na svoj dom ter mu
kaj radi tudi postregli.

Mirko ni seveda slutil nič hudega. Stopil je torej rad
k Almiri na vrt ali v hišo.

Mili pogledi Almirini niso s prva našli nikakega od¬
meva v Mirkovem srcu, kar je tudi deklica hitro spoznala.
Vedela je, da ljubi Zaliko in da mu jo je oče že odločil
za ženo. Zategadelj je sovražila svojo sosedo; češ, le
ona ji zastavlja pot do njene sreče.


21

Almira ni dolgo mogla omajati trdne ljubezni do Ža¬
like v Mirkovem srcu. Ali znano je, da se človek -prej
nagiblje k hudemu, kakor k dobremu. Tej obče člo¬
veški slabosti je bil tudi Mirko podvržen. Tudi njemu
se je naposled bolj priljubila sladka govorica lahkožive
in vesele Almire, nego resnobno in tiho življenje ponižne
Žalike.

Mirko je jel tedaj Zalikino hladno obnašanje pripi¬
sovati njeni mrzli ljubezni. Domišljal si je, da Žalika ne
ljubi iskreno, ker ne kaže, kakor Almira, očito prijateljstva
do njega. Zdelo se mu je celo, da se Žalika le nalašč
dela prijazno proti njemu, zatd da postane žena bogatega
posestnika.

Povrh jo je Almira še obrekovala, češ, Žalika se kaj
rada ozira po drugih in njeno pobožno obnašanje je le
navidezno ter ne izvira iz dna njenega srca.

Take besede so seveda ugašale ogenj prve ljubezni
v Mirkovem srcu. Nehotč je jel dvomiti nad Zalikino čed¬
nostjo in njeno zvesto vdanostjo. Večkrat je sam svojo
prijateljico poprašal o tem. Terjal je od nje, naj se opraviči.
Ali Žalika mu ni na taka vprašanja odgovarjala na dolgo
in široko, temveč rekla mu je kar kratko, da izpričuje
njeno življenje dovolj, da jo sodi krivo in napačno. Pri
tem je milo in zaupno pogledala Mirka; svetla solza se
ji je utrnila iz nedolžnega očesa in v solzeh je zagotav¬
ljala zvestobo svojega srca.

Mirko je rad verjel njenim nedolžnim pogledom in be¬
sedam. Ko pa je prišel v Almirino druščino, se mu je
zopet vzbujal prejšnji dvom in sum. Zapeljivi pogledi so
ga prevzeli — iskra njegove ljubezni do Žalike je jela
umirati.

Te izpremembe na Mirku je Žalika že dolgo časa opa¬
zovala. Tudi oče Serajnik sam je že zasledil, da zahaja
njegov sin v zadnjem času kaj rad k Tresoglavu v vas.
Večkrat je celd videl, da se Mirko prav ljubeznivo pogo¬
varja z Almiro na vrtu. In Serajnik je kmalu vse spletke

22


izpregledal ter spoznal dekličino zapeljivost in nakane nje¬
nega očeta.

Zatorej se mu je zdelo potrebno, da svojemu sinu v
kratkem izroči posestvo in ga oženi z Zaliko. Osobito zdaj,
ko pretijo hudi časi in utegne priti krvoločni Turek v deželo,
je moral skrbeti za to, da se prej ko mogoče Mirko oženi.

„Če umrem jaz, ali me ubijejo Turki,“ si je mislil
večkrat Serajnik, „potem bo sin delal po svoje. Almira,
zapeljivo laško dekle, ga bo popolnoma omamilo in pre¬
slepilo. Tuja sneha bi prišla v hišo, hči nekrščanskega
očeta. A nato gorje stari materi in Miklovi Žaliki! Ne¬
izbrisna sramota bi bila to za mojo hišo in za vso Rožno
dolino.“

Zatorej se je bi! Serajnik še bolj zbal poročila, da pri¬
dejo Turki v deželo, in zategadelj je takoj nocoj, prišedši
z Gradišča, govoril s sinom resno besedo.

Četrto poglavje.

Hitro potem, ko sta stopila oče Serajnik in Mirko v
sobo, se je hotela Žalika z materjo posloviti; saj ne bi
mogla mirno govoriti z Mirkom in mu pogledati v oči.
Pregloboko ji je rezalo v srce neljubo spoznanje, da po¬
gleduje mladenič čimbolj od dne do dne po Almiri. Tudi
danes je videla, kako se je nežno in ljubko poslavljal od
nje. Pri tem pogledu je krvavelo Žaliki srce.

Serajnik je spoznal dekličino dušno stanje in precej
uganil, kaj jo žene tako hitro od hiše. Zatorej ustavi de¬
klico, rekoč:

„Zakaj tako hitro domov, Žalika? Ali se me bojiš, da
nočeš zdaj, ko sem prišel jaz, dalje ostati pri nas? Po¬
sedimo še malo in zmenimo se kaj!

Hudi časi se bližajo, dragi moji. Treba je, da se po¬
govorimo, kaj bo potem, ko nas starišev več ne bo.“

Pri zadnjih besedah vzdihne Serajnik globoko in po¬
gleda dekletu v obraz. Ali Žalika zre nepremično v tla.

23

Skrivala je svoje lice pred Serajnikovim bistrim pogledom.
Žali spomini na umrlega očeta in pogled na staro mater
ji privabijo solze v oči. A ko se še natb spomni, kako
se je danes Mirko šalil z Almiro na vrtu, kako ji je pri
slovesu stiskal roko in se odhajaje oziral po njej, tedaj
pa se hudo razjoče.

V srce se je smililo ubogo dekle Serajniku; saj je
vedel, zakaj žaluje, in poznal njeno bolečino. Z lepimi
besedami jo je izkušal potolažiti, a zastonj. Deklica mu
žalostno odgovori:

»Dokler še živite vi, boter in varuh moj, ni mi sile
jokati se. Ako pa enkrat vas zakrije hladni grob in odene
črna zemlja, tedaj pa joj meni, siroti! In če mi potčm
umrjejo še mati, nimam žive duše več na svetu, ki bi imela
usmiljenje z menoj. Sama, zapuščena od vseh, bom go¬
spodarila na Miklovem domu. Ali ondi ne bom imela člo¬
veka,. ki bi mu potožila svoje gorje in na čigar prsih bi
si ohladila in potolažila žalujoče srce.“

Tako govoreč si briše solze iz oči, ki so ji zakrivale
pogled. Zatorej ni opazila, da se ji je bil med tem pri¬
bližal Mirko. Še le ko jo prime za desnico, povzdigne
Žalika glavo in spozna svojega prijatelja. A takoj mu od¬
tegne roko ter ga resno in mirno pogleda rekoč:

„Zakaj me držiš, Mirko? Saj itak vem, da ne maraš
več zame. Edino upanje, katero sem gojila do danes v
svojem srcu, me je jelo zapuščati. Izgubila sem vse, kar
sem imela. Zakaj vidim, da se me izogiblje prijatelj,
kateremu sem obljubila svoje življenje. Neskončna žalost
prešinja mojo dušo, če pomislim, da se mi odteguje človek,
kateremu sem bila vdana z vso močjo človeškega srca.“

Te besede je govorila Žalika milo in nežno, da bi bile
lahko omečile trdo skalo. In res, ganile so mladeniču srce,
Zalikina žalost je pretresla Mirka. V njegovi duši je za¬
svetila iskra prejšnje ljubezni, in Mirko ji je odgovoril:

„Ali mi še moreš, Žalika, biti tako vdana, kakor
nekdaj ?“

24

Deklica upre vanj svoj milo proseči pogled. Solze v
očeh so govorile, kaj je Mirko .njenemu srcu. V tem tre¬
nutku prime mladenič deklico za roke, ji pogleda živo v
solzne oči in pristavi:

„Zalika, v slabih urah svojega življenja sem res dvo¬
mil nad tvojo iskreno vdanostjo, ali zdaj sem prepričan,
da me ljubiš iz vsega srca. Zdaj včm, da ni zame bolj¬
šega dekleta od tebe in da ni zvestejše deklice na svetu,
kakor si ti. Zatorej ti vpričo tvoje matere in svojih sta-
rišev prisežem, da bodem tvoj na veke.“

Pri teh besedah se izbistri deklici oko. Veselje in
radost zasveti na njenem licu. V tej sreči se oklene Mirka
in od samega veselja se razjoče na njegovih prsih. Oče
Serajnik in obe materi pa prosijo Boga, naj blagoslovi
zvezo njunih otrok.

Žalika se kar hitro odtrga Mirkovemu objemu in pri¬
stopi k očetu Serajniku. Goreče poljubi svojega dobrot¬
nika in se mu zahvali za veliko srečo, da se sme ime¬
novati njegova hči; starčku pa se zasvetijo pri tem od
same radosti in veselja solze v očeh.

„Danes je zame najsrečnejši dan v mojem življenju,“
jame po kratkem molku Serajnik. „Zdaj vem, da bo moj
sin srečen mož in gospodar. Prepričan sem, da mu bo
pomagala Žalika v vseh stiskah in nadlogah, kakor je po¬
magala in še pomaga meni moja žena. Povedati vam pa
tudi moram, da se je izpolnila danes prisega, ki sem jo
bil storil pred dvajsetimi leti.“

Nato vstane sivolasi mož in gre rnolčč v drugo sobo,
kjer je imel v omari zaklenjene svoje dragocenosti. Tu
poišče nekaj dobro ovitega, potčm pa prisede zopet k naši
družbi.

„Tu imaš, Žalika, srebrno svetinjo s podobo Matere
božje. To svetinjo že shranjujem dvajset let, a zdaj jo
dam tebi v roke. Od tvojega očeta je. Velika moč je
skrita v tej podobi. Hrani in čuvaj jo kot največji svoj
zaklad! Kadarkoli boš v stiskah in nadlogah, vzemi sveto

25

podobico v roke in moli k Materi božji! Iskrena in go¬
reča molitev ti bo pomagala."

Žalika prejme svetinjo iz starčevih rok in jo pobožno
poljublja. Pri pogledu na njo se zmisli zopet svojega rajn¬
kega očeta ter prosi Serajnika, naj ji pove, kedaj in kje je
dobil* ta sveti zaklad iz njegovih rok. Nato vsi utihnejo,
in starček jame pripovedovati tako-le:

„Bilo je spomladi leta 1456. V naš kraj je bil prišel
pobožen in sivolas mož, menih Kapistran.  V Podgradu
pri cerkvi sv. Jakoba je pridigoval. Tako ognjevito in go¬
reče je govoril sveti mož, da bi ga bili vedno poslušali.
Navduševal nas je za boj proti Turkom.

Tedaj sem bil še močen in čil mož. Tako tudi tvoj
oče, Žalika, in njegov brat, tvoj stric Marko.  Sveta beseda
meniha Kapistrana nas je bila tako navdušila za boj proti
nekristjanom, da smo sklenili pridružiti se njegovi vojski.

Zlasti jaz sem hrepenel po vencu slavne zmage nad
krvoločnim Turkom. Pregovoril sem bil tudi tvojega očeta
n strica in še marsikaterega drugega moža v Rožni dolini.
In tako smo zapustili svoj dom, ženo in otroke. Tvoj oče
se je poslovil od svoje Žalike v zibeli, jaz pa od majh¬
nega, desetletnega Mirka. Tvoja mati je žalovala, moja žena
točila grenke solze, a vse zastonj. Šli smo z menihom
Kapistranom globoko doli v deželo Ogrsko in v Slavonijo,
meneč, da pridemo v kratkem vsi zdravi in venčani domov.
Mislili smo, da ne more nihče nas kristjanov vzeti konec
v boju za sveto vero.

Ali čuj, Žalika, kaj se je zgodilo!

Turki so oblegali mesto Beli grad. Bilo jih je kakor
listja in trave. Kristjani so se branili hrabro in vztrajno,
kolikor so mogli. Nevarnost pa je prihajala zanje vedno
večja. Vse je kazalo, da vzame mesto v kratkem sovražnik.
A tedaj bi morali vsi kristjani, kolikor jih je bilo v njem,
storiti strašno smrt.

To je zvedel tudi naš vodja in menih Kapistran. Bilo
nas je črez tisoč. Vsi navdušeni se pridružimo ogrskemu

26

junaku Hunjadu, očetu znanega kralja Matjaža. Z zdru¬
ženimi močmi uničimo nekaj turških ladij in pridemo po
reki Donavi in Savi v mesto Beli grad.

Vriskaje so nas oblegani kristjani sprejeli v svoje vrste.
In res, skrajni čas je bil, da smo prišli na pomoč. Turki
so že bili vzeli spodnje mesto; janičarji so razvijali‘svoje
zastave na nasipih in po zidovju pred trdnjavo ; vsako
minuto smo že mislili, da se polasti Turek naskokoma
naše posadke. Ali glej, menih Kapistran vzame iz cerkve
sveto razpelo, stopi z njim pred nas, govori nekaj navdu¬
šenih besed ... in natd se zaženemo kakor ljuti levi nad
sovražnika.

In božja moč nam je pomagala. S čudovito hrabrostjo
smo zagnali Turka z zidovja, ga vrgli raz nasipe in iz
spodnjega mesta, a potem ga gonili razvneti v tabor. Tu
pa se sovražnik ustavi, in zdaj se jame mesarsko klanje.

Tvoj oče, stric Marko in jaz smo stali drug zraven
drugega blizu meniha Kapistrana. Kakor da bi bila me¬
nihova svetost panala svinčenke, ni zadela nobena krogla
niti njega, niti nas. Na enkrat pa pridrvi v najljutejšem
begu četa janičarjev mimo nas. Kakor bi trenil, udari neki
Turčin sivolasega meniha po glavi, a v tistem trenutku
odbije k 'sreči tvoj oče, Žalika, namenjeni udarec ter pre¬
bode sovražnika, da se zgrudi na tla. Tako je rešil tvoj
oče pobožnemu možu življenje.

Za to rešitev je podal menih kar na mestu, vpričo
nas, to srebrno svetinjo, ki jo imaš zdaj ti v rokah, tvo¬
jemu očetu v dar. Dobil pa jo je menih, kakor je pravil,
v Rimu — od sv. očeta samega.

Mi pa, zdaj še bolj navdušeni, uderemo za bežečimi
Turki; še le nočna tmina nas je ustavila.

Pozno v noči smo se zbirali v taboru. Mnogo jih je
manjkalo. Tudi našega tovariša Marka, tvojega strica, ni
bilo žalibože nikjer. Drugi dan smo vse preiskali in pre¬
hodili, ali nikjer nismo našli sledu o njem. In glej, še
dandanes nimamo ne sluha ne duha o Marku.

27

Gotovo je zašel po noči, ko smo dirjali za sovraž¬
nikom, med turške čete in te so ga menda ujetega odvedle
v sužnost. Zakaj tudi med ubitimi in ranjenimi ni bilo
nikjer zaslediti njegovega trupla."

Serajnik umolkne in si briše solze iz oči. Globoko v
srce mu je segal spomin na nekdanjega prijatelja. Po
kratkem molku pa ga Žalika poprosi, naj ji pove, kaj se
je zgodilo potem z njenim očetom.

„Tvoj oče ni dolgo užival hvale in slave, da je bil
otel pobožnemu menihu življenje. Črez nekaj dni je nastal
hud legar v našem taboru. Mnogo jih je ta nesrečna kuga
pobrala. Umrl je slavni junak Hunjadi v naročju meniha
Kapistrana, a tvojemu očetu, Žalika, sem zatisnil jaz na
veke oči.

V teh-le rokah, s katerimi sem ravnokar združil tvojo
desnico z Mirkovo, je umrl tvoj oče. Strašno težka je bila
smrt njegova. Ni se mogel ločiti od sveta. Želel je še,
videti prej tvojo mater in tebe, Zaliko. Strašno kesanje
se je polotilo njegove duše. Obžaloval je, da se je bil
vdal mojim besedam in šel v boj proti Turkom.

Le ti, le ti, Žalika, si mu bila vedno na jeziku; le o
tebi je govoril. Hotel sem mu olajšati smrt. Čutil sem,
da sem bil zares jaz kriv njegove nesreče in vaše siroščine.
Zatorej sem mu v smrtni uri prisegel, da hočem skrbeti
za njegovo dete in ubogo mater. Obljubil sem mu, da
postane njegova Žalika moja hči, t. j. žena mojega Mirka.

Po tej obljubi mi je podal tvoj oče to-le svetinjo, proseč
me, naj ti jo izročim tedaj, ko se združiš z mojim Mirkom
v zakonu. To izgovorivši, je mirno v Gospodu zaspal."

Smrtna tišina je nastala po teh besedah v sobi. Vsem
so tekle svetle solze po licih; le globoki vzdihljaji so mo¬
tili skrivnostno tihoto.

Ko pa vidi Serajnik vse do srca ganjene, jih izkuša
potolažiti, rekoč:

„Kaj bodete zdaj žalovali! Moj prijatelj, tvoj oče, je
gotovo v nebesih in prosi tam pri Bogu za nas. Z menoj

82

vred se veseli, da sem izpolnil storjeno obljubo in izvršil
svojo prisego. Velika radost navdaja mojo dušo, da sem
še ob pravem času t spravil Mirka na dober pot in mu pri¬
dobil srečno bodočnost. Danes sem dovršil svojo nalogo;
odslej pričakujem z lahkim srcem zadnjo uro.“

V znamenje svojega veselja in zadovoljnosti prime oče
Mirka za roko in ga iskreno poljubi. Solza, ki se mu je
zasvetila v očeh, je bila solza očetove sreče in ljubezni.

Dolgo so se še pogovarjali v naši družbi. Med drugim
je Serajnik tudi pripovedoval, kako se je vračal z Ogr¬
skega v svojo domovino.

„Po dolgih in težavnih potih sem bil srečno prišel iz
Belega grada domov,“ je sklenil naposled starec. Kmalu
smo se morali namreč ločiti od svojega vodje, pobožnega
meniha Kapistrana. On namreč ni dolgo preživel tvojega
očeta, Žalika. Saj pa tudi ni več imel one srebrne sve¬
tinje, ki ga je, kakor so sploh trdili, varovala smrti. Nekaj
dni po Miklovem pogrebu se je lotila tudi njega taborska
bolezen. In on, sedemdesetleten starček, ves utrujen in
pobit, ji je hitro podlegel. Njegove čete so žalovale na
grobu svojega vodje in točile solze, kakor otroci ob smrti
očetovi. Naposled smo se vsi razšli. Slovenske svoje to¬
variše s Kranjskega, Štajerskega in Koroškega pa sem bil jaz
združil v majhen oddelek ter jih privedel srečno domov."

Peto poglavje.

Pozno je že bilo, ko sta se Žalika in njena mati po¬
slovili od Serajnikovih. Veselega srca je želela nevesta
tastu in tašči: Lahko noč!

Tudi Mirko je bil ves izpremenjen. Hvalil je Boga, da
se je vse tako dobro razrešilo zanj in odločila pot za bo¬
doče življenje. Osobito pa mu je bilo lahko pri srcu, ker
je vedel, da je s to zvezo odvzel veliko skrb svojemu
očetu; zakaj izpolnil mu je najsrčnejšo željo, ki jo je go¬
jila njegova duša.

29

Z najboljšo nado in največjim upanjem je gledal Mirko
v svojo bodočnost in zakonsko srečo. Kakor jelen čil in
vesel, je stopil nato k deklici, se oklenil njene desnice in
jo spremljal domov.

Pot do Miklove hiše je vodila mimo Almirinega doma.
Nobeden naših nočnih potnikov, niti Mirko, niti Žalika, niti
njena mati, se ni ozrl nocoj na to poslopje. Njih oko ni
poželelo videti mesta, na katerem je izkušala Almira uni¬
čiti srečo dveh src in zaprečiti izvršitev starčeve prisege.
Le Kastor,  Zalikin varuh in vedni spremljevalec, ni mogel
tiho iti mimo tujčeve hiše; prav na glas in jezno je za¬
lajal. . Morda je izpodil mačko iz bližnjega grmovja ali pa
je v vrtnem zatišju zapazil bodljivega ježa, svojega znanega
sovražnika. Še le na Zalikino klicanje je priletel pes za
družbo, ki je korakala vesela domov.

Kastorjev glas je bil vzdramil Almiro. Deklica ni
mogla mirno počivati. Mislila je zmeraj le na Mirka. Pre¬
udarjala je, kako bi ga mogla popolnoma prevariti in ujeti
v svoje mreže. Osobito danes je bila za njo kar nemirna
noč. Domišljala si je po današnjem pogovoru z Mirkom,
da si jo izvoli za ženo. Menila je, da si je že mladeniča
s trdnimi okovi priklenila nase. In v teh srečnih mislih
je vzkipela na novo njena kri.

Kakor plamen, ki bruhne hipoma skozi streho in ob¬
jame nato s svojim ognjenim žrelom vse poslopje in ne
miruje prej, dokler se ne zruši do tal v razvaline: s tako
močjo se je vzbudila strast v Almirinem srcu in kri je sto¬
pila deklici v glavo. To ni bila tista blaga ljubezen, ki
blaži srce in povzdiguje dušo, temveč ona strast, ki ne
pozna drugega kakor svojo žrtev. Ta čut pa je kakor
divji plamteči ogenj, ki ne ugasne prej, dokler se sam v
sebi ne uniči.

Almira se ni mogla nocoj vzdržati v postelji. Vstala
je, se zavila v črno haljo in šla ven v prosto prirodo. Tu
se je izprehajala nekaj časa po vrtu, natd pa sedla na
klopico za rožnim grmičjem.

30

Dolgo je zrla deklica v zvezdnato nebo, iskaje zvezdo
svoje sreče. Slikala si je v domišljiji bodoče srečno živ¬
ljenje na Serajnikovem domu. V mislih si je že izra¬
čunala, kako bo s svojim očetom nakupila vsa posestva
v okolici in si napdsled postavila mogočen grad na Gra¬
dišču. Tu bo vladala kakor kraljica nad svojimi pod¬
ložniki. In tudi Mirko jo bo moral ubogati, da, ubogati
kakor hlapec.

V take sanje o bodoči sreči je zazibala Almiro pod
milim nebom razburjena domišljija. A kar na enkrat jo je
vzdramil pasji glas. Spoznala je Miklovega Kastorja. Kakor
da bi strele grom zadel na njeno uho, odskoči kvišku in
pogleda z vrta skozi grmičje na piano ... In glej, tam-le
mimo nje korakata Mirko in — Žalika. Zdaj je videla, da
spremlja mladenič deklico, držeč jo za roko; zdaj je zopet
čula, kako navdušeno govori Žalika o svoji neskončni
sreči in zvesti ljubezni do Mirka.

Ta prizor je razburil Almiro. Vsa zdivjana je hotela
že skočiti za njima, iztrgati Mirka iz Zalinih rok, njej sami
pa z ostrimi nohti razpraskati lice, a v tem trenutku jo
zapustijo moči . . . deklica omahne na klop.

Ali kmalu ji pomaga notranja strast zopet na noge.
Almira vstane in zapusti vrt. A ne da bi šla v hišo po¬
čivat, napravi se na pot proti Miklu. Streljaj daleč od vrta
postoji pod košato lipo. Ondi se nasloni ob deblo in pri¬
čakuje Mirka, ki se mora tod mimo vračati domov.

V kratkem je prižvižgal od Miklovih sem po polju
vesel mladenič. Bil je Mirko. Almirine bistre oči so ga
zagledale že od daleč. In ko je prišel blizu lipe, je sto¬
pila deklica pogumno kraj pota.

Mirko ni spoznal nočne, v črno haljo zavite prikazni.
Pozdravi jo v prvo, a ker ni odgovora, v drugo. Pa tudi
na drugi pozdrav ne odgovori Almira. Še v tretje reče
mladenič: Dober večer! a ker mu mirno stoječa prikazen
tudi sedaj nič ne odgovori, stopi k njej, zgrabi jo močno
za roke in vzklikne:

t

31

„Kdo si, ki tako pozno tukaj pohajaš in ne odgovoriš
na moj pozdrav ?“

V tem trenutku zdrsne deklici halja raz lice, mesec
zasveti — in Mirko, ves prestrašen, spozna Almirin obraz.
Kakor da bi ga piknil gad in mu globoko v srce zasadil
strupene zobe, tako je v tem hipu odskočil mladenič, iz-
pustivši Almirine roke. Kri mu je zastala, srce nehalo biti,
glas mu je obtičal v grlu.

Tako je bila Mirka iznenadila ta čudna, nočna po¬
doba. Lasje so ji vihrali okoli žarečega lica, oči so se
svetile, kakor iskre v temni noči, in roke je vila, kakor
v smrtnem boju, od same jeze in strasti. In zdaj prime,
trepetajoča na vsem životu, z vso silo Mirkovo roko
in reče:

„Ali me ne poznaš več, Mirko? — Jaz sem, jaz, tvoja
Almira! Ona Almira, kateri si še danes obetal zvestobo
in srečo!“

Mladnič je molčal, kakor da bi bil nem. Spomnil se
je, da je rčs govoril ta dan z Almiro o svoji in njeni zve¬
stobi. Čutil se je krivega in — molčal.

Ona pa nadaljuje strastno:

„ln zdaj ne poznaš več svoje Almire, one Almire, ki
žrtvuje tebi vse, srce in življenje? — Ti molčiš! Ali ti je
res začarala oči ona svetohlinka, da ne vidiš zdaj več
svoje prave prijateljice?"

Te besede so bile mladeniču preveč. Kakor ljut lev,
se zdaj vzdrami. Krčevito in z vso močjo zgrabi deklico
za roke in reče s tresočim glasom:

„Govori, Almira! Kdo je ona svetohlinka? Kdo! —
Ti sama, ti sama si tista hinavka, ki zapeljuje mladeniče
in obrekuje poštene deklice.

Vedi, da je od danes Žalika — moja nevesta in da
postane — moja žena. Tako mi je velelo srce, in to je
bila tudi najsrčnejša želja mojega sivolasega očeta."

Pri teh besedah se Almira strese, kakor da bi jo groza
izpreletela, in odvrne vsa razburjena:

32

„To ni res, to ni mogoče, Mirko! In če tudi misliš,
da si zdaj govoril resnico, se motiš. Almira je močnejša
— od tvoje neveste."

Izgovorivši se oklene mladeniča z obema rokama. A
Mirko se iztrga hipoma iz njenih rok in izgine v nočni
tmini. Almira pa se zgrudi nezavestna na tla in obleži
na hladni zemlji.

Med tem se je pokrilo karavanško pogorje s črnimi
oblaki. Zvezde so izginile z neba, in mesec ni več raz¬
lival svoje blede svetlobe po valovitem žitnem polju. Sivo
zidovje na Gradišču je bilo zavito v grozno temoto. Po
vsej prirodi je vladala smrtna tišina. Niti sove, niti druge
nočne ptice ni bilo več slišati. Le tam pod lipo, na trdih
tleh je vzdihovala Almira in govorila nerazumljivo sama
s seboj, od šentjakobske cerkve sem pa se je razlegal za¬
molklo doneč zvonov glas in naznanjal polnoči.

In zdaj, ob polnočni uri, ko se shajajo duhovi, je pri¬
segla Almira pod milim nebom, da se hoče maščevati nad
Mirkom in Zaliko. Na zemlji kleče je storila strašno ob¬
ljubo v svoji črni duši: „Uničiti hočem Mirka, ako si več
ne pridobim njegovega srca. Če ga ne morem sama ime¬
novati svojega moža, naj ga tudi nobena druga ne imenuje
svojega!"

Strašna tema zakrije nato zemljo in nebo. Debel dež
jame padati. Huda ploha se ulije. Še le ta vzdrami besno
Almiro iz njenih zlobnih misli in jo žene pod varno streho
domov.

Šesto poglavje.

Drugi dan po kmetskem zborovanju na Gradišču so
začeli vsi pridno gibati roke. Starci in mladeniči, žene in
otroci so pomagali donašati, kar je bilo potrebno pri zgradbi.
Od vseh krajev so dovažali kmetje kamenje in pesek, žene
in otroci pa so stregli zidarjem. Najpoprej so popravili
zidovje, natb pa so še zazidali nepotrebne vhode in raz-

33

poke. Gradišče je bilo v kratkem toliko utrjeno, da bi v
največji sili dobro služilo v bran, in tudi cerkev sv. Jakoba
je obdajal močen zid.

Med tem so od dne do dne prihajala razna poročila o
Turkih. Nekateri so trdili, da so prvi njihovi oddelki že
ob meji koroški; drugi so pripovedovali, da se Rožanom
ni treba bati ničesar. Zakaj pri Kobaridu na Goriškem
se jim je postavilo mnogo kristjanov v bran; tudi nihče
ne more misliti, da bi mogli Turki priti na Koroško preko
tako visokih gor, kakor so Julijske planine.

Med vsemi poročili je kmete v Rožni dolini najbolj
tolažila vest, da so se blizu Trbiža pri Kokovem združili
kmetje iz vse gornje Koroške.

Istega leta (1478) so se bili namreč kmetje iz gornje
Koroške združili med seboj. To je ona glasovita „kmet-
ska zveza", ki si je hotela z lastno močjo in silo pri¬
svojiti vse stare pravice, katere je nekdaj užival naš kmet
na Koroškem.

Toda človek obrača, Bog pa obrne. Kakor božja šiba,
so prišle nenadoma turške čete nad koroško deželo. Zdaj
pa se kmetje niso mogli poganjati za svoje pravice, t. j.
za staro pravdo, temveč so morali gledati, kako si bodo
rešili posest in življenje pred turškimi krvoločniki. Za¬
torej so se vsi zavezniki utaborili pri Kokovem blizu Trbiža,
pričakujoč ondi krutega sovražnika.

Zbranih je bilo okoli tri tisoč kmetov. Njih vodja se
je imenoval Matjaž.

Ta vest je prebivalcem v Rožni dolini dajala veliko
poguma in upanja. Mnogo jih je že hotelo opustiti do¬
sedanje delo na Gradišču in v Podgradu, zlasti ker so
imeli veliko opravila na polju. Ali oče Serajnik jih je pre¬
govoril, in Rožanje niso prenehali z delom, dokler ni bilo
vse pripravljeno v bran.

Na treh mestih so se imeli kmetje utaboriti in bra¬
niti. Sklenili so, da spravijo na Gradišče in v tabor pri
cerkvi sv. Jakoba hrano in živež in vse, kar je bilo treba

3

Miklova Zala.

34

skriti pred sovražnikom, kakor vozove, najpotrebnejšo hišno
opravo in obleko. Tudi živino so spravili v varnost. Vole
in teleta so pognali na visoke planine, za krave pa so pri¬
pravili hleve v taborih. Te jim naj dajajo mleka, ako bi
Turki dalje časa oblegali njih tabore. Dragocenosti in denar,
kar ga še kdo ima, pa naj vzame vsakdo sam s seboj ali
pa ga naj zakoplje v zemljo in nasiplje kamenja nanj.

Najboljše skrivališče je bilo v karavanskih gorah pod
Roščico, ondi, kjer hodijo preko nje na Kranjsko. Tu je
izdolbena v pečino velika votlina. Prihod je strm in
samo od ene strani, pa tako ozek, da morejo ljudje le po¬
samezno drug za drugim priti do nje. Kdor se je ondi
skrival, temu niso mogli Turki do živega. Treba je bilo
le pri votlini sprožiti veliko skalo in jo zagnati na pot,
ki je vodil navzgor. Ta bi pobila gotovo vsakega, kdor
bi se približeval. Tu bi se bili lahko vsi Rožanje ubra¬
nili turškega napada, a žalibože, prostora je bilo k večjemu
za sto ljudi.

Kmetje so torej odločili, da spravijo v njo največji
svoj zaklad, t. j. žene in otroke, sivolase starčke in bolnike.
Vse drugo mora na Gradišče ali v tabor pri cerkvi sv.
Jakoba.

To so bile določbe za vso okolico.

Pri živahnem in trudapolnem delu je prvih štirinajst
dni kaj hitro preteklo. Vsak, bodi si mlad ali star, moški
ali ženska, je pomagal po svoje pri tem delu za občni
blagor vse Rožne doline.

Na tretjo nedeljo je povabil zopet oče Serajnik naj¬
odličnejše kmete na posvetovanje. Kakor prvikrat, so došli
tudi ta dan v obilnem številu. Tudi Mirko je prišel s svo¬
jim očetom. Najpoprej si skupno ogledajo utrjeno Gradišče.
Natb odločijo, katera mesta se morajo najbolj stražiti, in
napbsled si izvolijo več vodij za posamezne oddelke in
stolpe na Gradišču.

„Zdaj nam je pa še treba glavnega poveljnika, Ro¬
žanje," se oglasi po volitvi Strelec. „Kar je človeško telo

35

brez glave, to bi bila tudi naša posadka brez poveljnika.
Posamezne vasi imajo svoje vodje, kakor naše truplo razne
ude. Ali glava je in ostane vedno najimenitnejši del, ki
določuje s svojo pametjo, kaj naj počenjajo razni udje člo¬
veškega trupla."

„Oče Serajnik je in bo naš vodja, naš glavni po¬
veljnik," zakličejo vsi kmetje in obstopijo sivolasega moža.

V imenu mnogih drugih pa izpregovori stari Žalnik,
iz Sveč doma:

„V vsem našem številu in še daleč na okrog po Ko¬
roškem ni tako prebrisanega moža, kakor je naš starosta
Serajnik. On je izkušen v gospodarstvu in v bojih, on nas
bo vodil najbolje. Njemu bomo vsi v vsem in v vsakem
pokorni. Naj živi tedaj naš vodja, oče Serajnik!"

Tem besedam sledijo navdušeni klici. Ob enem vzdig¬
nejo Serajnika štirje možje na rame in ga pokažejo vsem
zbranim kmetom na Gradišču. Veselje je lesketalo možu
na licu, videčemu, da ga vsi sosedje in okoličani tako pre-
srčno ljubijo in spoštujejo. Ves ganjen se zahvali za to
zaupanje, končno pa pristavi:

„Bil sem nekdaj res hraber in pogumen borilec. Šel
sem bil s sosedom in prijateljem Miklom in njegovim
bratom Markom doli v globoko deželo ogrsko za pobožnim
menihom Kapistranom. Tam smo se navdušeno vojskovali
za našo sveto vero in pobijali ljutega sovražnika, krvo¬
ločnega Turka. Ali danes, moji dragi sosedje, kje so dne
mladeniške moči, kje je dni mladostni ogenj? ... Ni je
več v mojih udih dne čilosti kakor nekdaj, niti dne gibč¬
nosti, ki je potrebna vodji.

Zatorej izročim tudi gospodarstvo svojemu sinu. Moj
Mirko prevzame na dan svoje poroke z Zaliko mojo in
Miklovo kmetijo. Jaz, oče njegov, pa vas prosim, ljubi
sosedje, darujte tudi mojemu nasledniku tisto ljubezen in
tisto vdanost, ki ste jo ves čas darovali meni! Če vas
veže do mojega sina tisto zaupanje, kakor do njegovega
očeta, pa si izberite njega, mladega in čilega moža, na-

36

mesto mene, sivolasega starčka, za svojega voditeljla! Bodite
prepričani, moj Mirko bo ravno tako delal za blagor vaš
in vaših otrok, kakor jaz sam. Učiti ga hočem, da po¬
stane vreden vaše ljubezni in vašega zaupanja."

Rožanje so v vsem zaupali očetu Serajniku. Njegove
besede so bile tudi danes odločilne, in kmetje so kar na
mestu izvolili Mirka za svojega glavnega poveljnika.

Ta čast in tako zaupanje je navdušilo mladeniča. Danes
je še le postal pravi mož. Čutil se je novorojenega. Z
bistrim pogledom in povzdignjenim glasom je govoril nato
kmetom, kako jih bo branil in se zanje vojskoval. A ne
samo zanje, tudi za njihove otroke in žene hoče darovati
vse svoje moči in, če bo treba, tudi svoje življenje.

Nato so prisegli kmetje zvestobo in pokorščino svo¬
jemu voditelju, ta pa se jim je zaklel in zarotil, da jih ne
zapusti tudi v največji nevarnosti.

Zdaj je zazvonilo sem od cerkve sv. Jakoba, „angelj-
sko češčenje" in kmetje so končali v pobožni molitvi
zborovanje.

Sedmo poglavje.

Mirno je tekel potem dan za dnevom. O Turkih ni
bilo nič več slišati. Tudi ogleduhi, katere je odposlal Mirko
na prežo, niso poročali ničesar. Vendar pa je vse prebi¬
valce tlačila neka notranja slutnja. Bilo jim je, kakor če
se pridrevijo hudourni oblaki: Vsa priroda potihne, ptice
se poskrijejo v svoja zatišja, domača žival se potuhne v
hlev, človek sam pa se zapre v božjem strahu v varni
hram. Trenotek še, in po črnem nebu švigne blisk kakor
goreča kača, grom zabobni, hiše se stresejo in ledene kaplje
se vsujejo na bogato zemljo ter pokončajo v malo tre-
notkih ves up in nado ubogemu kmetu.

Tako je bilo pri srcu našim seljanom. Slutili so nekaj
hudega, a nihče ni vedel, kaj bi bilo to.

Le Almira se je veselila nevihte, ki je pretila Rožni
dolini. Težko in nemirno je pričakovala trenotka, ko si bo

37

mogla ohladiti strastno srce. Od zadnjega, za njo in Mirka
usodepolnega večera je vedno premišljala, kako bi ures¬
ničila svojo grožnjo in maščevanje.

„Ali kaj mi pomaga", si je mislila dostikrat v svojih
strastnih borbah, „če ugonobim Mirka? Njo, le njo, le Zalo
moram spraviti s pota, če hočem sama uživati njeno srečo."

Ta misel pa je bila kaj nevarna. Kako bi naj uničila
Zaliko, da bi nihče ne vedel za njeno morilko? Tu ni
mogla vsa ženska bistroumnost pomagati Almiri.

S krvavečim srcem je gledala deklica, kako so se
vršile na Miklovem in Serajnikovem domu priprave za
ženitev. Od same jeze in strasti se je izogibala po dnevu
ljudi, da ne zagleda kje Mirka in njegove neveste. V noči
pa je posedala na vrtu, premišljala svojo usodo in ugibala,
kako bi mogla preprečiti zvezo dveh ljubečih src.

V tem kratkem času jame deklica hujšati. Noči brez
spanja in strašna slutnja, da je za vselej uničena njena
sreča: vse to je Alimiro tako potrlo, da je v kratkem ove¬
nela, kakor nežna rožica, če jo popali slana črez noč.
Rdečica z njenega lica se je umaknila mrtvaški bledobi.
Oči so se udrle v globino ter zrle iz nje grozno in obupno,
kakor da bi deklica, plavajoča na neizmernem morju, v
hudem boju s strašnimi valovi iskala rešilne roke.

In ta rešilna roka se ji je tudi prikazala. Dva dni pred
Mirkovo poroko je došel Almirin oče Tresoglav. Štirinajst
dni ga ni bilo domov. Šel je bil po kupčiji na gornje
Koroško. Zatorej ni vedel, kako hude boje je med tem bo¬
jevala njegova Almira. Osupnil je Tresoglav in strepetal,
ko je zagledal hčerko. Skoro bi je ne bil spoznal. Tako se je
bilo dekle v kratkem času izpremenilo. Vso prejšnjo čilost
in čvrstost so ji vzeli notranji dušni boji. Neukročene strasti
so zdelale mlado deklico huje nego dolgotrajna bolezen.

„Kaj ti je, Almira, da tako blediš?" jo vpraša oče,
prišedši v soboto večer domov. „Nehaj žalovati! Saj
vidiš, da ne moreš s solzami izpolniti niti svojih, niti
mojih želj."

38

„A z dejanjem hočem doseči, kar sem prisegla tisto
strašno noč pod milim nebom. Pa ne Mirko, ta ne, ampak
ona, njegova nevesta, mora s pota in napraviti meni —
prostor. Strašen črv podjeda korenine mojemu mlademu
življenju. Ako se ne uresniči moja želja, moram usahniti
kakor mlado drevesce na vrtu, če mu črv izpodgrize
sočne koreninice.

Tu, oče, tu v prsih me peče; tu gori v mojem srcu,
kakor v peklu. Znoreti moram, ako ne najdem hladilnega
leka svojim bolečinam."

Tako govoreč je stiskala Almira krčevito svoje roke
na razburjene prsi, kakor da bi hotela zadušiti notranjo
bolest. Hipoma pa ji je oko zažarelo, dekle je vstalo in
vzkliknilo kakor besno:

„Oče, pomagajte mi! Rešite svojo Almiro strašne muke,
ki trpi v svoji bolesti! ... Zakaj majate z glavo? Ali no¬
čete ustanoviti moje in svoje sreče?"

„Kako ti naj pomagam, Almira!" ji odgovori oče pre¬
mišljujoč.

„Zala mora umreti. Potem je Mirko zopet — moj!"

Skrivnostna tišina je nastala v sobi po teh strašnih
besedah. Kakor da bi višja moč zadušila glas, tako sta
molčala oba. Tresoglava so prestrašili hčerini morilni na¬
klepi. Groza ga je izpreletela na vsem životu. Po dolgem
molku je odvrnil s tresočim glasom:

„Tega ne, Almira! Kri, nedolžna kri prelita ne more
nikdar ustanoviti stalne sreče."

„Tedaj pa izgubite lastnega otroka, svojo Almiro!"
odgovori dekle odločno. „Zakaj ste me privedli sem med
tuje ljudi, kjer me nihče ne ljubi in vas nihče ne spoštuje?
Zakaj niste ostali tam na Laškem, kjer sem se rodila?
Zakaj ste me dali krstiti in me vzgojiti v drugi veri, nego
je vaša in vaših očetov?

To vse ste storili zatb, da priborite svojemu otroku
boljše življenje, kakor je vaše. Izbrisati ste hoteli s tem svoji
hčerki tisto sramoto, ki jo trpi povsod vaš — židovski rod.

39

To vse ste izvršili, a sedaj, v odločilnem trenotku,
nočete storiti ničesar za svojo Almiro ?“

Oče ni odgovoril na te besede. V tla je.zrl, glavo z
dlanjo podpirajoč. Kaj je tudi hotel odgovoriti hčeri, ki ni
pomislila na nasledke svojega maščevanja. Saj.je dobro
vedel, da ne more brez nevarnosti zase uničiti Žalike.
Najmanjši sum bi spravil njega in Almiro ob premoženje
in dobro ime, da, celd ob življenje.

Po daljšem premišljanju je še le odvrnil Tresoglav:

„Sam ti ne morem pomagati; toda vem za pomoč.
V nekih dneh pridejo Turki v našo deželo. Ne znam sicer,
ali obiščejo tudi Rožno dolino, ali to vem, da se utaborijo
pri mestu Beljaku."

Nov up prešine pri tem naznanilu Almiri srce. Nje
oko zažari; v njeni glavi se poraja misel za mislijo.

„Da, oče, idite in pripeljite Turke v naš kraj! Tu bo
mnogo plena in tudi krasnih deklet za sužnost. Med njimi
bo sevčda najlepša — Žalika. Ta jim bo ugajala. Vse
naj odvedejo s seboj v Turčijo! Le Mirka mi morajo pu¬
stiti, za drugega nikogar ne maram!"

To je bil lek za Almirino dušo. Že sama misel, da ji
bo mogoče, izdati Turkom Mirkovo nevesto, jo je potolažila.

Dolgo sta se še pogovarjala oče in hči. Sklenila sta,
da gre Tresoglav drugo jutro v Beljak. Ondi misli pričakati
sovražnika, podati se v turški tabor in poveljniku nazna¬
niti, da ga hoče peljati v bogato Rožno dolino na plen.

„ln če bi se tudi Mirko med tem poročil z Zalo, to
nič ne dč,“ nadaljuje oče. „Turki in jaz se bomo potru¬
dili, da ujamemo vse moške in najlepše ženske. Tebe,
mater, Mirka in še nekaj drugih tvojih prijateljev pa si
izgovorim za plačilo.

Tako rešim Mirka iz sužnosti. V zahvalo mi vzame
potčm tebe za ženo, izgubivši sedanjo nevesto. Tedaj pa
je ob enem uresničen tudi moj tajni načrt . . .“

Mesec je bil že priplaval visoko na nebo, ko sta kon¬
čala Almira in oče svoje izdajalsko posvetovanje. Ura je

40

odbila polnoči. Nato sta se ogrnila v črna plašča in šla
na prosto. Zvezde so svetlo lesketale na nebu in luna je
razlivala bledo luč po mirni prirodi. Pazno sta se ozirala
naša znanca na okoli, ali ju nihče ne vidi ; potčm pa sta
krenila tiho, kakor nočna tatova, proti Gradišču.

Divna tišina je kraljevala nad spečo zemljo. Le listje
in trava je včasi zašumela pod nogami nočnih potnikov
in dramila tiho spanje trudne prirode.

Kmalu sta bila Almira in njen oče na Gradišču. Tu sta si
ogledala vse zidovje, dvorane in kleti pri mesečni svetlobi.

„Tukaj-le bo najlažje priti Turkom na Gradišče,“ pristavi
Tresoglav. „Tla so ilovnata in zidovje se lahko izpodkoplje. 11

„To ne bo šlo,“ odvrne naglo Almira. „Mirko je ve¬
sten vodja in bo vse dobro čuval. Ali jaz včm za — pod¬
zemeljski hodnik. 11

Izgovorivši, potegne očeta za roko ter ga pelje oprezno
in molčč v globoko klet. Ondi mu pokaže železna vrata,
ki so zapirala vhod.

„Kdo ti je pokazal to tajno pot?“ vpraša tiho in za¬
čudeno Tresoglav.

„To skrivnost mi je razodel Mirko sam!“

„Kdo? Mirko?!“ odgovori neverjetno Tresoglav.

Almira poskuša nato odpreti skrivna vrata. Ključ za¬
škriplje v ključavnici, v tistem trenutku pa zakliče iz pod¬
zemeljskega hodnika moški glas: „Ali si ti, Mirko ?“

Samega strahu bi se bila oče in Almira skoro zgrudila
na tla. Ali maščevalna strast in up sta jima dajala moči
in poguma. Almira je potegnila nagloma ključ iz vrat, in
obadva sta odbežala, predno je čuvaj, kmet Strelec, prišel
gledat, kdo v kleti govori in odpira vrata.

Osmo poglavje.

Drugi dan, bila je nedelja, je potrkal na vse zgodaj
utrujen jezdec na Serajnikova vrata v Svetnah. Ravno se
je začelo daniti. Od vzhoda sem je že zlatila jutrnja zora

41

z zlatimi žarki najvišje vrhove južnih gora. Priroda se je
jela vzbujati. Ptiči so peli jutrnjo pesem. Domača pe-
rotnina, petelinčki in kokoši so vstajali s svojega ležišča.
Na Serajnikovem dvoru so si že iskali prve hrane.

Hlapca ali drugega domačina še ni bilo po koncu, ko
je došel jezdec do hiše Serajnikove. Gosta, siva megla
je krila Rožno dolino in še odvračala od nje dnevno svet¬
lobo. Zdelo se je, kakor da se ne more izdaniti.

V drugo potrka prišlec na vrata. Zdaj pride Mirko
sam odpirat.

„Ali si ti, Štefan ? Dobro jutro !“

Natd poda tovarišu roko in ga povabi v hišo. Obadva
vstopita v Mirkovo sobo.

Štefan je bil sin kmeta Mačka, premožnega posestnika
v Podgradu. Bil je pogumen in čvrst mladenič. Njega in še
druge tri tovariše si je bil izbral Mirko, da opazujejo prete¬
čega sovražnika. Poslal jih je bi! na prežo proti Turkom.

„Kaj mi poročaš dobrega, Štefan ?“ vpraša nagloma
Mirko. „Kaj si videl in zapazil na preži? Govori, prijatelj!“

„Mnogo ne vem. Ali kar znam, to ni nič dobrega:
sicer bi ne bil vso noč jezdil. Sapo mi je jemalo. Tako
me je nesel moj vranec."

Izgovorivši, nagne utrujeni tovariš čašico pelinovca,
da se malo okrepča, nato pa jame takč-le pripovedovati:

„Vsi štirje, ki si nas bil odposlal na prežo, smo jahali
proti Beljaku. Ali tam nismo mogli ničesar zvedeti o Turkih.
Zatorej smo jezdili naprej, in sicer proti Rokovemu in Trbižu.
Ondi je bilo zbranih kakih tri tisoč kmetskih zaveznikov.
Saj veš, to je tista „kmetska zveza", ki jo je letos oživil
znani Peter Vunderlih na gornjem Koroškem. Med njimi
sem bil v taboru. Toda poslušaj, Mirko!

Včeraj popoldne so se jim približale turške čete. So¬
vražnik se je ustavil pred kmetskim taborom. Videlo se je,
da se hoče danes, v nedeljo, sprijeti s svojim nasprotnikom.
Tega so se pa naši kmetje zbali. Pogum jim je začel
upadati, da, celd njih vodja, Matjaž po imenu, je postal

42

figamož. Ni se ustavljal strahopetcem. Vdal se jim je in
vsi kmetje so — pobegnili.

Od treh tisoč jih je ostalo komaj štiri sto. Ti so se
potem utaborili na bližnjem griču. Zaprisegli so si, da se
hočejo s Turki bojevati do zadnjega vzdiha. 1 '

„Kaj bo pa zdaj," odvrne Mirko ves prestrašen. Jaz
in vsi drugi smo se še najbolj zanašali na kmetsko zvezo.
Zdaj pa so ti plašljivci pobegnili in se poskrili, kakor zajci
.pred lovcem . . . Kje pa so tvoji tovariši, Andrej, Vinko in
Davorin ?“

„Takoj ko so kmetje zapustili svoj tabor, treba je bilo
tudi nam odločiti svoje dejanje. Sklenili smo, da se ustavi
Knezov Andrej blizu tistih štirih sto mož, ki so še na
mestu ostali v bran. Ondi naj opazuje in poizvedava,
kdaj in kod gredo Turki naprej. Žalnikov Vinko in ju¬
naški Davorin sta se pa postavila pri Podkloštru blizu
Beljaka na prežo.

Sam sem sinoči zapustil kmetski tabor. Vso noč sem
jezdil, da vam prej ko mogoče naznanim žalostno novico,
da so jo pobrisali iz tabora naši kmetski zavezniki."

Dolgo sta se pogovarjala potem še naša tovariša, kako
bi se mogli braniti z najboljšim uspehom. Obadva sta pa
bila prepričana, da se bodo Rožanje hrabro in vztrajno
bojevali s Turki, brančč si življenje in posest.

Napdsled napelje Štefan govorico na druge stvari:

„No, Mirko! Kaj pa je s tvojo ženitvijo? Predno sem
odšel na prežo, si mi obljubil, da me hočeš imeti za druga.
Ali je že bila gostija, ali pa bo še le jutri, v ponedeljek,
kakor se je bilo to sprva določilo?"

Jutri bomo imeli gostijo, ako nas Turki prej ne na¬
padejo. Ti moraš sevčda biti moj drug. Tako brhkega in
pogumnega mladeniča ne sme manjkati pri moji ženitvi.
Tvoj oče bodo starejšina in svatov je črez trideset. Pripravili
smo tudi že vse. Treba je le, da nas sovražnik ne moti."

„Ne boj se, Mirko!" odvrne Štefan. „Turki ne pridejo
tako hitro. Jutri, v ponedeljek jih gotovo še ne bo.

43

Kaj pa je s tistim — dekletom, Mirko? Ti že včš,
koga mislim. Ali se ni nič protivila in zoperstavljala, ko
si se na enkrat odločil za Zaliko?“

„Zakaj bi se ustavljala moji ženitvi? Saj ji nisem
ničesar obetal! To pa vendar ne more imeti globljega po¬
mena, ako človek z dekletom nekekrati prijazno govori."

„To je res, Mirko. Ali jaz se bojim te strastne ženske
Almira je laške krvi. Bog ve, kaj zna v svoji jezi in razbur¬
jenosti vse storiti! Ali ne govori nič več s teboj in Zaliko?"

„Ne; zdaj se nas vseh izogiblje. Celih štirinajst dni
nisem videl niti nje, niti njenega očeta. Dekle ne pride več
na svetlo, Tresoglav pa je odšel po kupčiji."

„Ali ni bilo včeraj Tresoglava doma?" vpraša Štefan
radovedno svojega tovariša, ki je očito kazal, da mu ni
ljubo govoriti o tem.

Jaz ga nisem videl in tudi nihče drug," odvrne Mirko.
„Zakaj pa poprašuješ po njem? Mar ti je toliko ležeče na
tem tujcu!"

„Ne zaupam mu, kakor tudi Almiri ne,“ odgovori od¬
ločno Štefan. „Ali to pa vem, da je bil ta žid sinoči ali
včeraj doma. Srečal sem namreč danes pred svitanjem
nekega voznika na potu proti Beljaku, Sedel je v haljo
zavit na ličnem vozu. V obraz mu sicer nisem mogel na¬
tanko videti, ker si je bil lice zakril, mimo mene se vozeč,
toda konji so bili Tresoglavovi; te dobro poznam."

Z ramami je pomajal Mirko; saj ni mogel verjeti to¬
variševim besedam. Zatorej mu je še enkrat zagotovil, da
ni bilo niti ta, niti pretekli teden Tresoglava doma; Štefana
je najbrž zmotil pogled v nočni temi in zato ni niti voz¬
nika, niti konj prav spoznal.

Naš znanec je svojega prijatelja še dalje izpraševal o
Almiri. Ali Mirko mu ni govoril resnice. Tajil je, da bi
mu bila zažugala s prstom, ko je zadnjič govoril z njo,
vendar pa se je bal deklice. Neka notranja slutnja ga je
vedno mučila. Mirko se ni mogel popolnoma iznebiti strahu
pred njenim maščevanjem.

44

„Almiro moramo pač dobro opazovati in jo vestno ču¬
vati, če se utaborimo pred Turki,“ opomni naposled Štefan.
„Z nami ne sme biti skupaj v enem in istem taboru; sicer
bi utegnila koga preslepiti in ta bi potčm za njene sladke
besede nas in sebe izdal. Osobito pa se bojim, da bi se
znala tuja deklica nad teboj in nad drugimi mladeniči, ki
smo se včasi pošalili z njo, maščevati ali nam sploh sit¬
nobe delati v taboru!“

Med temi besedami se je Mirko globoko zamislil. Bil je
prepričan, da utegne Almira njemu, kakor vsem Rožanom ško¬
dovati. Te skrivne slutnje si ni mogel izbiti iz glave; vendar
pa je- hotel zagovarjati tujko in njenega očeta pred takim
sumničenjem. Toda v tem hipu je stopil oče Serajnik v sobo.

„Zdaj pa le kar na delo!“ reče izkušeni starček, ko mu
je bil naznanil Štefan vse, kar je videl in vedel. „Odlagati
ne smemo. Po sv. maši začnemo nositi na Gradišče, karkoli
ima kdo skriti in zavarovati. Že danes moramo biti na vse
pripravljeni; jutri bomo imeli z ženitvijo mnogo opravka."

Ta dan je bil sicer praznik, ali delo v sili je dovo¬
ljeno. Od blizu in daleč so znašali kmetje svoje stvari v
dvorane in globoke kleti na Gradišču in v dobro zavaro¬
vani tabor pri cerkvi sv. Jakoba. Tudi živino, kolikor je
še ni bilo na planini, so gnali pastirji na gore. Marsikatera
babica je zakopala na vrtu ali na njivi svoj skrivni denarni
zaklad, da ga reši pred grabljivimi Turki. Vsaka hiša v
Svetnah je spravila, bodi si hrano, ali obleko, ali drugo
hišno orodje na Gradišče.

Tudi Almira in njena mati sta zaupali svoje drago¬
cenosti varstvu bližnjih sosedov. Zakaj le tako je moglo
dekle odvrniti vsak sum od sebe in svojega očeta. Almira
si je pač mislila: „Vse dragocenosti rada žrtvujem turškim
rokam, ako se mi le uresniči moj tajni namen. Saj se mi
vse deseterno poplača!"

Rožanje so kaj pridno gibali roke. Vse je delalo, ko¬
likor je moglo. Na večer pa so se zbrali možje, žene in
otroci na Gradišču in pri cerkvi sv. Jakoba.

45

Bali so se iti na svoj dom. Sklenili so, da ostanejo
rajši v varnem taboru, nego da bi šli domov v nezavaro¬
vane svoje hiše in koče. Cerkev sv. Jakoba je bila polna
ljudi. Vso noč so molile žene in otroci, naj jih reši Bog
smrti in turške sužnosti.

Nemirna je bila ta noč. Vse se je plašilo, če so tudi
vedeli, da še ni blizu sovražnika. Le bližnji sosedje so šli
na večer z otroki in ženami domov. Tudi oče Serajnik se
je spravil na svoj dom, in v njegovi hiši je prenočila tudi
Žalika z materjo vred. Mirko pa je ostal na Gradišču, da
tolaži ljudi, ki so bili vsi preplašeni.

Še le o polnoči je potihnil šum in nemir med mno¬
žico v taboru. Ravno so se menjavale straže na zidovju
in v stolpih, kar se zasliši iz najvišjega stolpa stražnikov
glas, da gori.

In rčs, nebo je bilo rdeče, kakor žareč plamen. Proti
večeru je bilo videti, kakor da bi vzhajala jutrnja zora.

„Kaj je to?“ vzkliknejo vsi. „Turki gredo, Turki so
že tu !“

Žene in otroci so popadali na kolena ter jeli kričati
in moliti. Otroci so se skrivali za materami, žene pa okle¬
pale svojih mož. Vse je bilo obupano.

Le Mirko in njegovi prvi tovariši, med njimi sevčda
tudi Mačkov Štefan, so ostali mirni. Vedeli so, da je to
le znamenje, da Turki požigajo trge in vasi po gornjem
Koroškem; ali sovražnika še ni blizu. Sicer bi bili Mir¬
kovi opazovalci že sporočili o turškem prihodu.

Vse pomirljive besede pa niso nič pomagale. Mno¬
žica se je čim dalje tem bolj plašila, videč, da nebo vedno
bolj in bolj žari.

Na enkrat potihne krik in stokanje. Stražnik na ozidju
je namreč naznanil, da se nekdo približuje. Ko se oglasi
raz konja znani glas junaškega mladeniča Andreja, ki je
bil prejšnje dni s Štefanom skupaj na preži, se mu odprd
vrata. Vse umolkne, ko stopi jezdec v sredo oboroženih
kmetov na Gradišču.

46

„Pomirite se, dragi tovariši! Nocoj ni nobene nevar¬
nosti. Žene in otroci naj gredo mirno spat. Vam pa dragi,
možje, poročam sledeče:

Po Štefanovem odhodu sem se bil pridružil tistim
kmetom, ki so se postavili Turkom v bran. Bilo jih je
končno še blizu šest sto. Po noči sem bival v njihovem
taboru. Videč pa, da se približujejo Turki, sem hotel
takoj odjahati, da vam to izporočim. A vendar sem še
počakal. Radoveden sem bil, ali utaborjeni kmetje usta¬
vijo Turka ali ne.

Dolgo so se branili kmetski zavezniki. Vse naskoke
ljutega sovražnika so krepko odbijali. Mislil sem že, da
Turki ne morejo več naprej. Ali glejte, proti poldne se
zasliši strašen krik in vrišč. Turki so prišli po ovinkih
od obeh strani in so napadli kmete za hrbtom. Hipoma
se je polastil sovražnik kmetskega tabora in tu so po¬
morili vse, kar se jim ni drage volje vdalo. Le nekaj
kmetov se je rešilo. Mnogo so jih ujeli, največ pa se jih
je borilo do zadnjega vzdiha.

Zdaj so imeli Turki prosto pot in cesto. Jeli so ple¬
niti in požigati na vse strani. Trgi in vasi, hiše in koče
so se izpreminjale hitro v prah in pepel. Še zdaj gorijo
po dolinah in brdih posamezna poslopja in rdečijo ne¬
besni obok. Ljudje vijejo roke in vpijejo na pomoč. Ži¬
vina rjuje, kakor da bi čutila nesrečo svojih gospodarjev.
Le kruti sovražnik nima čuta, ne srca; pustoši in uničuje,
kar mu pride pod roko.

Napdsled se je utaboril Turek v dolini pri Podkloštru.
Ondi počiva tudi nocoj. Jutri utegne korakati naprej, a
kvečjemu more priti le do Beljaka. Tam sta pa Žalnikov
Vinko in junaški Davorin na preži, ki nam bodeta hitro
izporočila, kam se od ondod napoti sovražnik. A meni
se močno dozdeva, da Turki ne pridejo v Rožno dolino.
Ta okraj je preveč oddaljen od glavne ceste in zelo od¬
ročen turški vojski.“

47

Zadnje besede so potolažile preplašene duhove. Ker
je pa bilo prepozno, da bi šli še nocoj otroci in žene
domov, so polegli na trdo zemljo, da se odpočijejo od sil¬
nega truda.

Nad njimi pa je čuvalo nebo in neštevilne zvezdice.
Mesečna krogla je plavala po širnem nebesnem oboku in
obsevala temno zidovje. Zdaj pa zdaj se skrije za oblake,
katere je gonil lahen vetrič, a kmalu pokaže zopet svoje
bledo lice in razsvetli spečo množico. Izmed nje se vzdi¬
guje tu pa tam kodrava glavica. Sanjavo in skrivnostno
gleda okoli po spečih sosedih, a hitro se zopet nagne in
leže na tla. Najbrž je sanjala, da se bliža kruti sovražnik;
ko pa je videla vse mirno okoli sebe, se je zazibala znova
v blagodejno spanje.

Le Mirko ni mogel najti miru in počitka. Šel je v stolp.
Ondi je gledal iz line na svoj in Miklov dom v Svetnah.
Mislil je na svojo nevesto Zaliko, ki jo popelje že v ne¬
katerih urah pred oltar. Zaupno je zrl v svojo bodočnost
in si v duši slikal prihodnjo zakonsko srečo.

A v istem trenotku mu nehotč stopi Almirina podoba
pred oči. Bila je ravno taka, kakor tisti večer, ko se je
pozno v noči zaklela proti njemu. Te neljube slike se dolgo
ni mogel iznebiti; še le proti jutru je rahlo zaspal.

Deveto poglavje.

Ko se je jelo daniti, vstajala je že množica in za¬
puščala svoje trdo ležišče. Tedaj že ni bilo več človeka
na Gradišču, ko so začeli prvi žarki jutranjega solnca zla¬
titi vrhove koroških gord. Le Mirko je še spal. Odha¬
jajoči tovariši ga niso hoteli vzbuditi iz sladkega spanja,
dobro vedoč, da je njih vodja utrujen. Še le, ko je pri-
sijalo solnce skozi lino na njegovo lice, se je vzdramil naš
prijatelj. Začudil se je, da je tako pozno vstal, a kesal
se tega ni. Saj je bilo to sladko spanje, ki ga je še le
proti jutru zazibalo v blažene sanje.

48

Sanje, ki jih ima človek v ponedeljek zjutraj, so pa
resnične, kakor mislijo ljudje.

Mirko je sanjal o svojem življenju, o svoji sreči in
nesreči, o Žaliki in — Almiri. A vse, kar se mu je sanjalo,
je bilo res. Le škoda, da je bil zjutraj potegnil roke po
licu in si je mel oči, predno se je umil. Zakaj s tem je
izbrisal tudi sanje iz glave. Nič ni vedel o njih, kakor ta-le
konec:. .. Neznana podoba v beraški, raztrgani obleki se
mu približa. Pogleda ji ostro v oči, da jo spozna. A hi¬
poma ga potegne na-se lepo okrašena nevesta . . .!

V tem trenutku pa so zadeli zlati solnčni žarki Mirku
v lice in ta se je v sanjah prebudil.

Na Serajnikovem domu so bili že vsi po koncu, ko
je došel Mirko z Gradišča. Praznično so bili oprav¬
ljeni domačini, kakor posli. Od blizu in daleč so priha¬
jali v Svetne ljudje, da vidijo lepo nevesto Zaliko in bo¬
gatega ženina.

Mirko stopi v sobo. Tu najde Zaliko, sedečo zraven
očeta in matere. Presrčno pozdravi ženin svojo nevesto in
jo vpraša, rekoč:

„Kako si kaj prvikrat počivala pod našo streho? Go¬
tovo se ti je sanjalo kaj neljubega, da si tako zamišljena.
Govori, Žalika!"

„Bog ne daj, da bi vse sanje bile resnične! Vse de¬
janje in nehanje človeško je sicer v božjih rokah, ali svo¬
jim nocojšnjim sanjam le ne verjamem," odgovori plaho
nevesta svojemu ženinu. Na licu se ji bere nekak notranji
strah, a deklica se hitro ohrabri in nadaljuje:

„Sanjalo se mi je, da sem se poročila s svojim že¬
ninom. A pot od cerkve do ženinovega doma je bila tako
dolga in trnjeva, da sem hodila sedem let, predno sem
prišla do njega. Po sedmih žalostnih in tužnih letih sem
jela še le uživati zakonsko srečo."

Te besede so pretresle Mirkovo dušo, ali on se je
premagoval. Še enkrat je prisegel nevesti ljubezen in
zvestobo.

49

Med tem so jeli prihajati svatje in družice. Ni še pre¬
tekla ura, in zbrani so bili vsi od blizu in daleč. Tudi okoli
cerkve sv. Jakoba se je trlo sila radovednega ljudstva.

Vse je gledalo, moški in ženske, deklice in mladeniči,
zalo nevesto in lepega ženina, ko sta prihajala k poroki
sredi svojih svatov. Vse se je veselilo nad novima zakon¬
cema in ju blagrovalo, ko sta se vračala kot mož in žena
domov. Med gledalci ni bilo niti enega sovražnika, niti
zavidljivega očesa.

V Svetnah je kraljevalo ta dan zgolj veselje in sama
radost. Obhajala se je velika gostija pri Serajniku, naj-
premožnejšem kmetu v Rožni dolini. Mnogo ljudi je bilo
iz okolice. Še prostora niso imeli po hišah. Celd na
prostem so se gostili in veselili.

Človek bi bil lahko mislil, da nikogar ne manjka.
Vendar pa so pogrešali sosedje nekoga med gledalci pri
cerkvi, kakor tudi doma med gosti. Zlasti fantje so se
ozirali po znanem dekletu, a nikjer ni bilo videti — Al¬
mire, niti njenega očeta.

Da ni bilo Tresoglava med gosti, se ni,zdelo čudno
nikomur. Vedeli so vsi, da je z doma po kupčiji že več
nego štirinajst dni. A zakaj ni bilo Almire, to je znal le
Mirko in slutila tudi — njegova nevesta.

Ves dan ni bilo deklice na izpregled. A ko so proti
večeru fantje, radostni in veseli, pripeli k Almirinemu domu,
jim je rekla njena mati, da je Almira bolna; naj ji tedaj
ne zamerijo, da ne more priti v njih družbo ....

Med tem ko so pri Serajniku obhajali gostijo in se
radovali ženin in nevesta, svatje in družice, se je utaboril
na ravnem polju pred mestom Beljakom glavni stan turške
vojske. Tu so imele počivati sovražne čete in pleniti
daleč na okrog.

Na vse strani je bil poveljnik odposlal svoje oddelke,
da plenijo in ropajo. Njegov namen je bil, da si vojska
pridobi mnogo blaga in bogastva ter veliko kristjanov od¬
vede v sužnost. Vse drugo, česar čete ne morejo vzeti s

Miklova Zala.

50

seboj, pa se naj pokonča z ognjem in mečem. Največ mu
je biio seveda do srebrnih in zlatih dragocenosti in do
mladih kristjanskih deklet.

Vsak turški poveljnik si je pridobil pri cesarju naj¬
višjo naklonjenost in največ zaslug s tem, da mu je pri-
šedši z ropa in plena, podaril lepih kristjanskih devic.
Najlepše izmed vseh si je vzel sultan v svojo last kot
sužnice, manj zale pa je daroval dvornikom v znamenje
svoje vdanosti.

Naravno je torej, da je turški poveljnik, prišedši do
Beljaka, takoj na vse strani razposlal svoje čete na plen
in rop. Le v Rožno dolino ni bil noben oddelek namenjen.
Zakaj naravnost tja še ni tedaj vodila nobena širja cesta,
in sovražnik je tudi mislil, da ni mnogo plena pričakovati
v takih odročnih krajih.

Le tako si moremo razlagati, zakaj niso bili Turki že
v prejšnjih letih došli v Rožno dolino. Saj so ropali pred
petimi leti (1473) po podjunski in celovški ravnini ter
so došli celd do Vetrinja in Žihpolja. Tri leta pozneje
(1476) so bili prišli skozi Kranjsko, sledeč reki Savi, na
Koroško pri Trbižu. Odtod so se bili vsuli takrat, kakor
to leto, proti Beljaku. Ondi so vse požgali in opustošili.
V pepel se je tistikrat izpremenil Podklošter, kjer so se
menihi hrabro in vstrajno branili v samostanu. Do tal so
pogorele vse vasi, hiše in koče od Trbiža do Velikovca.
Vsa ravnina pri Beljaku, vse polje v celovški okolici in
Podjunski dolini je bilo pokončano in steptano. Le Rožna
dolina je ostala nedotaknjena. Ondotni prebivalci so bili
tako srečni, da še niso videli krvoločnega Turka, niti čutili
njegovega handžara.

Tako srečni bi bili menda Rožanje tudi to leto, ko ne
bi bilo Almire in njenega nekrščanskega očeta.

Pozno zvečer, ko je bilo v turškem taboru že vse po¬
tihnilo, se je pritihotapila moška podoba, v črno haljo za¬
vita, k turškemu taborišču. Straže so ujele nočnega ogle¬
duha in ga odvedle k poveljniku v glavni stan.

51

Bil je Tresoglav. Dal se je nalašč ujeti ter zahteval
potem, naj ga peljejo h glavnemu poveljniku, češ, da mu
ima nekaj važnega izporočiti. Zlasti so mu bili vojaki za¬
voljo tega prizanesli, ker je znal malo po turško, dobro pa
laški govoriti. Vse to je kazalo, da je tujec v tem kraju
in kot tak najbrž vdan tudi Turkom.

Prišedši v glavni stan, se ponudi Tresoglav turški četi
za voditelja in kažipota v Rožno dolino. Svojo glavo za¬
stavi in življenje, ako ne govori resnice. Mnogo plena in
ropa obeta Turkom v tej rodovitni dolinici. Tudi drugih
dragocenosti je veliko po katoliških cerkvah in hišah. Da,
celo več zalih kristjanskih devic je ondi, kamor jih misli
peljati. Njih lepota slovi daleč okrog. Pri teh besedah
je Tresoglav sevčda mislil na lepo Zaliko.

Pri zadnjem obetu zaiskrijo poveljniku oči. Najljubše
bi mu bilo, ako se mu posreči ujeti nekaj lepih kristjanskih
deklet. Nje bi vendar mogel, vrnivši se v Carigrad, po¬
kloniti svojemu gospodarju sultanu.

„Ako je vse to istina, kar govoriš," pristavi naposled
turški poveljnik, Iskender po imenu, „tedaj si moj zaveznik.
Plačilo ti bode veliko in moja prijateljska roka ti ne od¬
reče nobene prošnje.

Ako si pa ogleduh in hočeš našo četo spraviti le
v pogubo in nevarnost, tedaj joj tebi! Glavo tvegaš in
življenje!"

Oprezni poveljnik Iskender ni hotel sprva verjeti
Tresoglavu. Še le ko mu je ta zastavil glavo za vse ne-
prilike in nezgode, ki bi utegnile zadeti turško četo v
Rožni dolini, ga je vzel za kažipota. Ali svojim četnikom
je ostro zaukazal, da ne smejo tujca izpustiti iz tabora in
izpred svojih oči. Vselej in povsod naj ravnajo oprezno
in premišljeno!

Ura je odbila polnoči. Vse je počivalo v taboru, kar
ni odšlo na plen. Mrtva tišina je vladala med spečimi
vojaki. Le včasi je tu pa tam zahrzal turški konj ali pa
zarožljala sablja ponočnega stražnika.

52

Ob Dravi doli pa so jahale nočne prikazni. Zdaj pa
zdaj se je zasvetilo orožje v bledi mesečini. Bila je turška
četa, katero je vodil Tresoglav na plen v Rožno dolino.

Deseto poglavje.

Pri Serajniku ni niti najmanjša neprilika kalila sva¬
tovskega veselja in radosti. Vse je bilo Židane volje od
jutra do večera. Pravo veselje pa se je še le začelo pozno
v noči. Tedaj so se razvedrile svatom glave. Staro ru¬
meno vince iz Serajnikove kleti jim je ogrevalo srce.

V tej radosti ni nihče mislil na hude čase, ki so pre¬
tili Rožanom. Nikomur niso kalili veselja žali spomini na
vojsko. V vinu so pozabili na vsakdanje skrbi in človeške
nezgode. Pozabili so, da je Turek že na gornjem Koroškem,
meneč sevčda, da tudi sedaj kakor prejšnja leta, ne obišče
Rožne doline.

Le Mirko ni kazal tiste radosti, ki navdaja ženina,
sedečega poleg nežne neveste. Le on si je zdaj pa zdaj
pogladil nagubano čelo. Če ga je pa Žalika vprašala, kaj
takd premišlja, se je nalašč izognil njenim besedam, ji po¬
božal rdeče lice, natd pa se zavrtel z njo v kolobarju med
gibčnimi plesalci. Tako je izkušal zadušiti svojo notranjo
slutnjo in strah pred Almirinim maščevanjem.

Še ob polnoči so veselo peli in vriskali. Mladina je
plesala, godci pa godli. Daleč tja po Svetnah se je raz¬
legal trušč in hrušč iz Serajnikove hiše.

Tudi na Almirino uho so udarjali mični glasovi sre¬
brnih strun in radostni smeh mladeničev in deklic.

Na klopici v vrtu je sedela Almira. Nepremično je
zrla na nebo, ki je bilo posuto z zlatimi zvezdami. Noč je
bila krasna. Luna in zvezde so obsevale zemljo.

Čaroben je bil ta pogled v nočno prirodo. Toda Al¬
mira ni čutila te krasote; ona ni občudovala lune, niti
migljajočih zvezdic na nebu. Tako jo je bila prevzela
strast in maščevanje.

53

Njena duša se je tem bolj razburjala, čim dalje je tra¬
jala radost in ples pri Serajniku. Šla bi bila tja in za-
palila hišo in skedenj, da skali ženitovanjsko veselje. Ali
ta misel ji ne ugaja; češ, tako se ne maščuje dovolj nad
Mirkom in njegovo nevesto.

Iz teh in drugih sličnih misli jo vzdrami hipoma klepet
konjskih kopit. Almira skoči po koncu. Mimo njenega
vrta zdirja, kakor besna pošast, nočni jezdec.

Skrbno se ozira dekle za njim. Ali kakor bi trenil, ji
izgine v vasi za košatim drevjem. Nekaj trenotkov stoji
Almira vsa začudena in kakor priklenjena na mestu, gle¬
dajoč za jezdecem ... A kar na enkrat utihne godba in
vrisk, petje in ples. Strašen jok in stok udari v hipu Al¬
miri na uho. Vsa svatovska družba zbeži kakor brez¬
upna iz hiše pod milo nebo. Ženske vpijejo in molijo,
otroci jočejo, moški pa tekajo sem ter tja, kričeč: „Bežimo,
bežimo! Turki so tu!“

Almiri se je odvalil v tem trenutku težek kamen od
srca. Kar je škodoželjno pričakovala, to je bilo sedaj rčs.
Vsa vesela in zadovoljna se je odpravila natb v hišo, da
je nihče ne zapazi na vrtu. Zakaj vsa vas je bila na en¬
krat polna ljudi.

Le najhrabrejši so še ostali za mizo pri Serajniku,
med njimi tudi ženin in nevesta. Radovedni so obstopili
nočnega prišleca, Žalnikovega Vinka.

Ves zasopihan in obnemogel je pridirjal mladenič do
Serajnikove hiše. Sapo mu je jemalo od hitre ježe. Za¬
torej ni mogel sprva nič drugega reči, kakor: „Bežite, be¬
žite! Turki gredb!“

Po teh besedah je stopil v sobo, a tu se je zgrudil na
tla. Lice njegovo je bilo krvavo. Huda rana mu je zevala
na glavi.

Žalika vzame hitro vina in vode, mu izpere rano in
hladi z namočeno ruto sence in glavo. Ranjenec se kmalu
zavč: Nato izpije čašo vina in, naslanjaje se ob zid, jame
polagoma govoriti:

54

„Štefan je pustil mene in Davorina na preži pri Be¬
ljaku. Tam sva bila, dokler niso prišli Turki in se ondi
utaborili.

Proti večeru je sovražnik na vse strani razposlal svoje
čete, le v Rožno dolino nobene. Bila sva brez skrbi, toda
na preži sva vendar ostala. Ob cestnem grmovju sva pri¬
vezala vsak svojega konja in se vlegla v rov, ne daleč
drug od drugega.

Bilo je pozno v noči. Malo me je že posilil spanec,
a kar na enkrat me vzdrami Davorinov krik in klic. Tedaj
skočim na konja ter hitim tovarišu na pomoč. Pa v tistem
trenotku mi prijezdi turški konjik naproti in me udari s
sabljo po glavi.

Devet solne mi je pri tem udarcu zasvetilo v očeh. Vse
se mi je zavrtelo v glavi. Le toliko včm, da sem zagnal
svojo sulico sovražniku v prsi, in ta se je zgrudil na tla.

Kakor bi trenil, prijaha več Turkov nad mene. Tedaj
pa se obrnem, zbodem konja, in le on, le on, moj pram,
me je rešil nagle smrti.

Za seboj nisem čul ne krika ne stokanja. Le konjska
kopita so neprenehoma udarjala za menoj, naposled pa so
utihnila tudi ta. Tako sem svojim preganjalcem srečno
ušel, da vam naznanim pretečo nevarnost. Le eno ali dve
uri še — in Turki so tukaj!“

Izgovorivši, omahne mladenič na klop in umolkne.
Navzoče izpreleti strah in groza. Kakor da bi švignil žareč
plamen iz strehe in pretil vse poslopje s prebivalci vred
uničiti, tako so planili moški in ženske iz hiše in klicali
na pomoč. Njih tužni glasovi so se razlegali daleč tja
po dolini.

Žalika se je oklenila svojega ženina. Kakor z želez¬
nimi verigami se je držala mlada žena svojege moža. Vsa
v solzah ga je milo prosila:

„Moj Mirko, moj ljubi Mirko, ostani pri meni! Ti ne
smeš od mene, jaz te ne pustim. S teboj hočem iti, s
teboj hočem umreti. Bog mi pomagaj!"

55

To izgovorivši, se zgrudi na tla, oklepajoč se Mir¬
kovih kolen, in omedli.

Oče Serajnik privzdigne Zaliko in jo vzame v svoje
naročje, Mirku pa reče:

„Moj ljubi sin, idi, kamor moraš iti! Ti si vodja vseh
Rožanov. Tvoja dolžnost je, da greš in pomagaš rešiti —
sužnosti in smrti — nas in vso okolico.

Tvojo ženo in nevesto pa hočem čuvati jaz kakor
lastno oko. Iz tčh-le starih in velih rok dobiš nazaj svojo
Zaliko.“

Nesrečna žena ni slišala teh besed. Še le ko jih je
bil sivolasi oče izgovoril, se je zavedla uboga nevesta.

Mirko je milo pogledal svoji ženi v solzne oči. Kakor
da bi mu z žarečimi kleščami trgali srce iz trupla, tako ga
je peklo in bolelo v prsih, ko je pomislil, da mora za¬
pustiti svojo nevesto. Zdelo se mu je, da se loči na veke
od svoje Zale. Solze se mu ulijejo v oči, srce se mu ža¬
losti krči. Še enkrat se z vso močjo goreče ljubezni oklene
svoje mlade žene in neveste ....  ali takoj ga iztrgajo nje¬
govi tovariši šiloma iz njenih rok. In ko je potem z dru¬
gimi moži vred stopal na Gradišče, se mu je zdelo, kakor
da so mu izruvali srce iz prsi in da je izgubil v teh tre-
notkih ves svoj up in srečo . . .

Kmalu nato so goreli kresovi na hribih in gričih. Na¬
znanjali so prebivalcem v Rožni dolini, da se naj poskrijejo
pred krvoločnimi Turki.

Zdaj pa je vrelo ljudstvo vkup od vseh strani. Vsak
je pograbil, kar je mogel, in šel na Gradišče ali v tabor
pri cerkvi sv. Jakoba.

Vse je bilo v tej strašni noči na nogah ter skrivalo
sebe in svoje. Tudi Serajnik ni miroval, odkar ga je Mirko
zapustil. Kar je še imel dragocenosti v hiši, je vzel s
seboj. S svojo ženo in nevesto Zaliko se je napotil v pe¬
čine pod goro Rožčico, kjer se je bilo med tem tudi že
nabralo mnogo ljudi.

56

Grede mimo Tresoglavovega doma pa se je starček
zmislil še Almire in njene matere. Tudi njiju je hotel vzeti
s seboj. Pozabil je v tej nesreči ono notranje sovraštvo,
katero je gojil do te brezbožne, nekrščanske rodbine.

„Kdo bo le rešil Almiro in njeno mater ?“ vpraša Se¬
rajnik Zaliko, prišedši do sosedove hiše. „Tresoglava ni
doma. Kaj le bodeta zdaj počeli zapuščeni ženski ?!“
„Pokličite, oče, ubogo deklico!“ odvrne Žalika v krščan¬
ski ljubezni. „Ta gotovo nič ne ve o preteči nevarnosti/
Serajnik pokliče Almiro in jo povabi, naj se njim pri¬
druži ter reši v tabor pod Rožčico.

Almira in njena mati pristopita natd k svojemu so¬
sedu in korakata z Zaliko vred v varno skrivališče: Zala
žalostna in pobita, Almira pa vesela in zadovoljnega srca.

Ednajsto poglavje.

Žalostno je drugo jutro vzhajalo solnce. Megla se je
bila ob reki Dravi vlegla na Rožno dolino. Zavila je tudi
Gradišče in Podgrad v sivi plašč. Jutro je bilo vlažno in
temno. Marsikdo je še mogel tedaj ob prvem svitu rešiti
sebe in svoje domačine na Gradišče ali pa v tabor pri
cerkvi sv. Jakoba. Kresovi so že bili ugasnili in skriv¬
nostna tihota je vladala po dolini.

Mirko je noter do jutra s svojimi tovariši čuval vhod
na Gradišče. Hotel je sam videti, kdo vse pride pod nje¬
govo varstvo in povelje v tabor. Vestno je pogledal vsa¬
kemu v obraz, kdor se je približal vratom. Le zanesljive
ljudi je spuščal v tabor.

„Hva!a Bogu, da je jutro megleno, „izpregovori Mirko,
ko se jame daniti. „Sedaj se bo mogel še marsikdo rešiti.
Glej, Štefan, tam-le jih prihaja še cela kopa, moških in
žensk. Ti ljudje so iz Sveč. Imajo pač daleč sem do
Gradišča, zatorej prihajajo tako pozno/

Izgovorivši, da prihajajočim znamenje, naj se podvizajo.
Zakaj takoj, ko dojde poročilo, da se bliža sovražnik, misli
zapreti vrata in potčm ne more nihče več v tabor.

57

„Almire in Tresoglava pa ne bo,“ zašepeta skrivnostno
Štefan prijatelju na uhd.

Mirko pomaja z ramama in huda slutnja mu prešine
srce. Še le ko sosed Strelec naznani, da je šla Almira z
očetom Serajnikom in nevesto Zaliko pod Rožčico, se po¬
mirita Mirko in Štefan.

„Ali je Tresoglav tudi v taboru na Rožčici? vpraša
nagloma Mirko svojega soseda.

Jaz ga nisem videl, a zanj me tudi malo skrbi,“ od¬
vrne odločno Strelec. „Tedaj, ko sem očetu Serajniku od¬
dal ključ od skrivnih vrat, ki vodijo v Svetnah v pod¬
zemeljski hodnik na Gradišče, sta bili samo Zala in Almira
pri njem. Natd sem odšel na svoj dom in tu sem iskal
oni ključ, ki zapira in odpira železna vrata na Gradišču.
A našel ga nisem in tudi Serajnik ga nima.

V soboto večer je še bil v ključavnici. Ali nisi bil ti,
Mirko, tisto noč na gradu in nisi li ti potegnil onega ključa
iz vrat? Čul sem o polnoči govoriti v kleti in nekdo je
imenoval celd tvoje ime.“

„Tega ključa nimam in tudi na gradu nisem bil v
soboto večer,“ odgovori Mirko začuden. „Ali to nič ne
dč, ako manjka ključa. Saj imamo kovačev v taboru. Daj
ga napraviti!"

V tem trenotku pribeži četa, ki je bila na straži ob
cesti, proti Gradišču in zdirja v tabor. Vrata se natd zapro
in zavarujejo. Močne straže se razpostavijo in vse se pri¬
pravi na krvav boj z ljutim sovražnikom.

Pol ure pozneje so turške čete že naskakovale trdno
zidovje od vseh strani. A ves njih trud je bil zastonj.
Rožanje so bili hrabri in vstrajni. Vsak napad so kruto
odbijali. Mnogo Turkov se je smrtno zadetih zgrudilo
na tla.

Tudi po noči ni bilo miru. Sovražnik je izkušal na
vso moč polastiti se v kratkem Gradišča. Pobiti je hotel
posadko ter si prisvojiti ves plen v taboru. Po lestvicah
so skušali priti preko zidovja na grad. Toda na vseh

58

krajih je bilo toliko oboroženih kmetov razpostavljenih, da
so krepko odbili vsak poskus in napad.

Zdaj so kakor skale veliko kamenje valili na približu¬
jočega se sovražnika. Tam so zatočili dolgo in debelo
tramovje na Turka, da je zlomilo mnogim roke in po¬
trgalo noge. Tu so zopet vlivali vrelo smolo in krop na
krvoločnike, ko so jeli podkopavati zidovje.

Tri dni in tri noči so se neprenehoma branili Rožanje.
Turki niso imeli nikakega uspeha niti na Gradišču, niti
pri cerkvi sv. Jakoba. Izgubili so že bili mnogo ljudi. Ob¬
upavali so celo, da bi se mogli v kratkem polastiti krist-
janskih taborov.

Pobito in žalostno je hodil poveljnik turške čete zvečer
po taboru. Hudoval se je nad Tresoglavom, da ga je
zvodil v Rožno dolino. Zatorej ga ukaže privesti k sebi
ter mu reče:

„Ti si mi obljubil velik plen in bogato žetev za mo¬
jega carja, zame in moje vojake v tej dolini. Ali o tem ni
sluha, ne duha. Ljudstvo se je zavarovalo v močne tabore
in poskrilo vse, kar je za plen. Da, še celo živine in druge
hrane ni dobiti tu za moje ljudi. Ako ne poskrbiš, da nam
pridejo kristjanski tabori z blagom in ljudmi vred v kratkem
v pest, si ob glavo!“

„Vse pride v vaše roke. Le nekoliko časa še potrpite,
mogočni gospodar in poveljnik!“ odgovori prestrašen Tre-
soglav. „Še to noč bomo imeli vsega dovolj. Jaz vem za
tajno skrivališče v gorah. Dajte mi majhen oddelek svojih
vojakov! Še nocoj hočem iti z njimi tja in se polastiti
kristjanov in blaga, kar se ga shranjuje ondi. Dohod je
sicer težek, ali tabor ni zavarovan. Stražijo ga le bolehni,
sivolasi starci in matere z nedorastlimi otroki. Moj načrt
se dd o polnoči lahko izvesti. Uspeh je gotov . . . .“

Viharnemu dnevu je sledila temna noč. Črni oblaki
so zakrivali nebo. Niti zvezde ni bilo videti na njem. Ve¬
lika tema se je vlegla na kristjanski in turški tabor ter je
pozno v noči končala boj s sovražnikom. Tišina je za-

59

vladala daleč na okrog. Proti polnoči je začel blagodejni,
toliko potrebni dež padati in natd je deževalo vso noč in
ves naslednji dan. Božja previdnost sama je poslala dežja
ubogim kristjanom na Gradišču, ki so že malo da ne umi¬
rali od žeje v vročih dnevih.

V temi in plohi je zapustila četa, ki je štela blizu

petdeset turških vojakov, svoje šatorišče o polnoči. Mirno
in tiho se je pomikala proti Rožčici.-

V taboru pod Rožčico je vodil in urejeval vse oče
Serajnik. Bil je glavni steber ondotnim kristjanom. Vsako
noč je določeval straže, ki so imele paziti, da se nihče po
ozkem in strmem potu ne prikrade do skrivališča. Stražila
sta vselej po dva, in sicer kak izkušen starec in z njim še
kaka mlada žena ali deklica. Z očetom Serajnikom je bila
navadno njegova sneha Zala na straži, ali včasi tudi —
Almira.

Največjo pogumnost in odločnost med vsemi je kazala
nesrečna Žalika. Bila je očetu Serajniku in vsem velika
pomočnica. Sprva ni spavala v skalnati votlini, temveč
pred vhodom pri straži. Po cele noči ni sirota zatisnila
očesa. Objokavala je vedno svojo žalostno usodo. Molila
je k Bogu, naj pomaga revnim kristjanom iz te velike stiske
in nadloge; zlasti ga je prosila, da obvaruje njenega že¬
nina Mirka nesrečne pogube.

Z resnimi očmi se je Žalika ozirala tja na Gradišče,
kjer se je bojeval njen mož. Nobenega poročila še ni imela
o njem. Ali še živi, ali je že mrtev? Kdo ji more odgo¬
voriti na to vprašanje! Morda so ga že ujeli Turki, ga
neusmiljeno mučili in napbsled nečloveški usmrtili?! . . .
V takih žalostnih mislih je začela nesrečna žena tiho in
goreče moliti za njegovo dušo.

Dež, ki je jel proti polnoči padati, je vzdramil Zaliko
iz njene iskrene molitve. Zdaj se je obrnila protj očetu
Serajniku in mu rekla:

„Deževati je jelo. Idite pod streho v pečino, oče, in
zaspite! Ne bojte se ničesar! Sama bom vestno stražila.* 1

60

„Same te ne pustim na straži," odvrne odločno Serajnik.
„Človek lahko zadremlje ali tudi od slabosti omedli. Tedaj
pa ima sovražnik prost in varen pot. Prositi hočem Almiro,
naj se ti pridruži namesto mene na straži. Jaz sem upehan
in truden. Mislim pa, da ne bo v tako strašni temi in
deževni noči sovražnika blizu. Saj se nič ne vidi; celd z
roko sežem dalje, nego vidim z očmi pred seboj."

Almira je z veseljem ustregla Serajnikovi prošnji.
Težko je namreč že čakala priložnosti, da bi bila sama
z Zaliko.

„Nocoj, v temni noči se mi izpolni moja vroča želja."
misli nato dekle samo pri sebi. „Nocoj moram izvršiti
svoj načrt, ali nikdar!"

Almira prisede k svoji tovarišici na straži. Deklica
molči, ali v njenih prsih razgraja strastno maščevanje, srd
in sovraštvo.

Najprej je izpregovorila Zala, rekoč:

„Kje so le tvoj oče, Almira? Ali nimaš nič poročila
o njih?"

„Nič ne vem, kje so," je srdito odgovorila deklica na
neljubo ji vprašanje. Almirin život je obšla pri tem mrzla
groza. Vsa se je stresla. Treba ji je bilo zakrivati no¬
tranjo nemirnost, zatorej je molčala.

„Ali se ne bojiš, da bi ti Turki ujeli očeta in ga ubili?"
nadaljuje zopet Zala. Smilila bi se mi, Almira, ako bi po¬
stala sirota, kakor sem jaz. Glej, tudi mojega očeta je
ugrabila smrt v vojaškem taboru daleč doli v globoki Tur¬
čiji. Od tiste dobe je že dvajset let, a vendar ne morem
pozabiti te izgube. Ne preteče ura dneva, da ne bi mis¬
lila na svojega nesrečnega očeta.

Najtežje pa pogrešam njegove skrbne roke v sedanjih
hudih časih. Grenke solze me vselej oblijejo, ko zmislim,
da sem sama brez očeta. Osobito zdaj se čutim nesrečno
in zapuščeno, ko me je odtrgala ta nesrečna vojska še od
mojega ljubega Mirka. Zdelo se mi je, da me ne more
nihče več ločiti od mojega ženina in moža; ali glej, vsa

61

človeška sreča, vse človeško življenje je v božjih rokah.
V jutro sem bila srečna nevesta, a zvečer sem postala —
najnesrečnejša žena.“

Solze se ulijejo ubogi Zali po bledem licu. Glavo na¬
sloni v dlani in jame zopet moliti, da ji Bog ohrani nje¬
nega moža ...

Almira pa ni poslušala Zalinih besed. Njeno srce se
ni usmililo nesrečne žene, temveč radovala se je nad njeno
nemilo usodo.

„Nocoj ali nikdar, moram izvesti svoj namen,“ šepeta
sama s seboj. Nato vstane in gre polagoma kakih trideset
korakov proč od vhoda na skalnat rob. Ondi postoji in
premišlja o svojem načrtu, gledajoč v temno brezdno pod
seboj:

„Tu je najgloblji prepad. Semkaj jo zvabim. Odtod
ji pokažem tja na Gradišče, kjer je njen — ne — moj
Mirko. In gledala bo tja in vzdihovala po mojem, da,
mojem ženinu. Tedaj pa se oklenem njenega vratu, kakor
da bi jo pomilovala kot prijateljica. Natd jo izpustim,
sunem malo od sebe, ona se zvrne — v globoki prepad
. ... in Mirkove žene ne bo več.

Očetu Serajniku in vsem pa naznanim, da je hotela
Zala v temni noči iti sama k Mirku na Gradišče. Branila
sem ji sicer, porečem nato, in jo opozorila na nevarno in
težavno pot o polnoči, a vse zastonj. Zala je šla, bom
rekla, izpodrsnila je na vlažni, kamenih poti ter — strmo¬
glavila v prepad.

Tako brez hrupa in šuma, nagloma in na tihem bo
storila konec moja sovražnica. In tedaj bo Mirko zopet
moj, le moj!“

Pri teh mislih se je zlajšalo Almiri srce. Sklep in
načrt je bil srečno storjen. Oči so ji zažarele. Iz njih je
odsevala krviželjnost in umor. Zdaj se močno zabliska,
blisk razsvetli skale in gore, Almira pogleda v globoki
prepad, kjer misli pokopati nedolžno žrtev. Med gorami
bobni grom in njegov glas odmeva zamolklo od skale do

62

skale, dokler se ne izgubi v votlih pečinah in vneboštrlečih
vrhovih.

Deklica je zavalila nato težek kamen na tisti kraj,
kjer je ravno stala, zat6 da ne izgubi pravega mesta v
temoti.

Med tem je Žalika, sedeč pri vhodu na skali, vedno
molila. V strahu božjem se je vsakokrat prekrižala, ko je
zablisknilo in jelo grmeti po gorah. V molitvi je našlo
njeno srce sladko tolažbo. Čutila se je za nekaj trenotkov
zopet zadovoljno in potolaženo. Saj ji je notranja slutnja
pravila, da bo Bog, ki skrbi za vse, obvaroval tudi nje¬
nega moža vsake nezgode.

Iz teh misli je vzdramila nesrečno ženo Almira, ki se
ji je zopet približala.

„Kje si, Zala? Ali spiš, da si tako tiha? — Pojdiva
tja na rob! Meni se dozdeva, kakor da sem čula šum in
ropot globoko doli v prepadu, odkoder vodi pot navzgor
po strmini."

Zala in Almira sta šli na rob. Ondi sta pazno poslu¬
šali, ali se rčs sliši kak hrup in šum, ki bi naznanjal pri¬
hod nočnega sovražnika. A le dež je škropil na skale in
glasno se je čulo njegovo padanje. Iz globočine je odme¬
valo šumenje hudournika, ki je bil ob nočni plohi mogočno
narastel ter si je bobneč delal pot med ostrimi skalami.

Žalika pogleda proti Gradišču in jame zopet tožiti po
svojem Mirku. Zdaj se ji približa Almira, stopi naglo proti
tovarišici, hoče jo objeti okoli vratu, a v tem hipu ji izpod-
drsne noga. Dekle zadene ob skalo ... in namesto Žalike
se zvali ob rob postavljeni kamen v strmo globočino.

V tistem trenotku se začuje iz prepada strašen krik:

Joj meni, moja glava, moja glava!"

Znan se je zdel Almiri in Zali ta glas. Poslušali sta
nato, prestrašeni in začudeni, a vse je zopet utihnilo. Blisk
je razsvetljeval temno noč in vrtoglavi prepad. Grom je
bobnel zamolklo med pečinami in vrhovi, da se je tresla
zemlja in so se skale majale.

63

Zalo in Almiro obide groza in strah. Mrzli znoj jima
priteče na čelo. Obedve zbežita, zbegani kakor srni, proti
vhodu, ki vodi v skalnati dom.

Tu pa ustavi obe in prikuje k zemlji strašen prizor.
Blisk razsvetli znova strmino in gori po njej se vidijo pla¬
zeče črne pošasti ....  Bil je sovražnik, ljuti Turek. Prvi
med njimi je že klical: „Le za menoj, le gori, gori! Jaz
sem že na vrhu.“

V tem hipu zavali pogumna Zala rtasto skalo doli v
strmo ožino. Skalina zadene dobro, in prvi vojaki strmo¬
glavijo v globoki prepad ....

Krik in klic je vzdramil očeta Serajnika in druge to¬
variše v skalnati votlini. Vsi so začeli metati skalovje v
globočino in tako so se srečno rešili nočnega napada in
turške krvoločnosti.

Proti jutru so se šele spravljali starci in žene pod
skalnati krov. Zdaj so se čutili zopet varne in vsi so po-
veličavali Zaliko; saj so videli v njej svojo rešiteljico.

Almira ni iskala pred hudim dežjem zavetja. Šla je
tja na rob, kjer ji je bil izpodletel strašni načrt. Tu je
slonela vsa obupana. Gledala je, zbegana kakor morilka,
v prepad. V srcu jo je peklo. Prsi so se ji stiskale. Zdelo
se ji je, kakor da bi ji kdo z žarečimi kleščami trgal dro¬
bovino. Preklinjala je neobčutni kamen, ki je zaprečil
njen namen. Rotila se je proti mrtvi prirodi, da ni po¬
speševala njenega morilnega načrta.

Iz tega mučnega stanja vzdrami deklico zamolkli glas,
ki je tužno udarjal iz prepada na njeno uho:

„Almira, Almira! Moja glava! Bog mi pomagaj! 1 '

Tak klic in stok se je slišal iz globočine. Deklici
zastane sapa, začuvši svoje ime. Nepremično zre v temni
prepad. Iz njega odmeva zopet jok in stok, in drugič se
sliši ime: Almira!

Deklici stopijo lasje po koncu. Groze in strahu tre¬
peče na vsem životu. Glas ji je bil znan, a vedela ni,

64

kdo jo kliče. Naposled se opogumi. Polagoma zleze po
strmini navzdol v prepad.

Tu so stokali ranjeni Turki in klicali na pomoč. Temu
je bila skala odbila nogo, onemu roko. Ta je imel pre¬
bito glavo, drugi zopet prsi vdrte. Tukaj je eden ravno¬
kar dušo izdihnil, tam so se drugi borili s smrtjo. Huda
je bila žetev, katero je kosila kamenita kosa, a to je bila
šiba božja za krutega nevernika.

Med ranjenci pa je najbolj eden vzdihoval. Ta je
klical neprenehoma po Almiri, naj se ga usmili, naj mu
pride na pomoč.

Deklica se je trepetaje približevala mestu, odkoder je
prihajal obupni klic. Prišedši do njega, pa se je zgrudila
na prsi — svojemu očetu.

Kakor da bi ji kdo porinil oster nož v srce, jo je
speklo v duši. Pomislivši, da je bil prvi tužni glas iz
njegovega grla, je spoznala, da je sama s kamenom pre¬
bila glavo — lastnemu očetu.

„Glej, Almira, to je plačilo mojemu početju!“ jame z
zamolklim glasom Tresoglav. Nazaj ne smem, ker sem
kristjane izdal, a k Turkom si zopet ne upam, ker jim ne
morem izpolniti svojih obljub.

Mislil sem, da vzamemo nocoj ta nepristopni tabor,
ali zastonj. Sreča mi ni naklonjena. Prvi kamen, ki je
priletel s strmine, je zadel mene, in mnogim drugim je
odbila nocoj zadnja ura. Povsod okoli se razlega jok in
stok. Kdor ni ranjen ali ubit, pa je zbežal v turški tabor,
pustivši mene in druge brez pomoči na mestu.

Hči izpere očetu rano in mu jo obveže s krilom svoje
obleke. Tako je vsaj ustavila kri, da ni mogla curkoma
teči iz glave.

„Predno se stori dan, oče, morate iti odtod,“ povzame
natb Almira. „Tudi jaz moram še pred svitom priti v
svoje skrivališče. Nihče ne sme vedeti, kje sem bila in
da sem govorila nocoj z vami. Sicer je vse izgubljeno,
jaz in vi.“

65

„Vse je izgubljeno, ako mi ti ne moreš pomagati,“
odvrne Tresoglav. „Tri dni in tri noči se že bijejo Turki
z Rožani na Gradišču, ali tabora se niso polastili. Po¬
veljnik in jaz sva iskala tudi skrivni podzemeljski vhod,
ki vodi iz Svčten v globoko klet na gradu, a nisva ga
mogla najti nikjer. Ako mi tedaj ti ne veš pomagati,
moram bežati v gore, da si rešim življenje, sicer sem ob
glavo. Tako mi je zažugal turški poveljnik .* 1

„Ne bojte se, oče! Začeto delo morava in hočeva do¬
vršiti. Jaz vem za skrivni podzemeljski vhod v Svetnah.
Vse mi je povedal in pokazal Mirko takrat, ko mi je še
bil vdan. Njegove lastne besede mi d.add moč in oblast
nad njim in njegovo nevesto .* 1

Izgovorivši, zasliši od daleč peket konjskih kopit in
prestrašena umolkne.

„Beži, beži! 1 * ji reče naglo Tresoglav. „Turški konjiki
jahajo, da ugrabijo mene in spravijo ranjence v varno
šatorišče .* 1

„Prihodnjo noč ob tej uri me pričakujte, oče, v tčm-le
rovu! Povedati vam hočem vse tajnosti o vhodu in vam
dati ključ za tajna vrata . 11

Po teh besedah je zapustila Almira naglo očeta. Za
skalo skrita, je še opazovala, kaj počenjajo turški vojaki.
Njenega očeta in druge ranjence so položili na nosila ter
jih odnesli proti turškemu taboru.

Sama pa je splezala skrivši na oni rob, kjer je prej se¬
dela, in se je zopet vtopila v svoje grešne misli in naklepe.

Ko se je storil dan, jo je našla Zala še na tistem mestu
slonečo ob skalo. Ali ta se je prestrašila te čudne pri¬
kazni: Almira je bila bleda kakor stena; tresla se je na
vsem životu, kakor šiba na vodi. Globoke črne oči so ji
bile napete, ustne in roke okrvavljene, mršavi lasje so ji
divje padali po licu. Almira je bila kakor človek, kate¬
remu pretresajo morilne misli dušo in srce.

Žalika poprime nesrečno deklico in jo odvede v skal¬
nati dom k svojim tovarišicam.

Miklova Zala.

5

66

Dvanajsto poglavje.

Turškega poveljnika je razljutilo poročilo, da mu je
izpodletel nočni napad na tabor pod Rožčico. Na mestu
ukaže, naj poiščejo Tresoglava in ga pripeljejo k njemu v
šator. Ob glavo ga hoče dejati, ako se obotavlja izpolniti
mu svojo obljubo.

„Poslušaj me, mogočni gospod!“ jame pred povelj¬
nikom govoriti Tresoglav, z dlanjo si glavo podpirajoč.
„Giej, moj poveljnik, ni nesreče brez sreče! Mnogo tvojih
vojakov je res ubitih in ranjenih. Tudi jaz sem skoro prišel
ob življenje. Toda to je bil pot, katerega nam je vaš prorok
Mohamed sam pokazal. Ta pot vodi edina do zmage in
plena. Že prihodnjo noč pride Gradišče v naše roke. Za¬
upaj mi, visoki poveljnik!"

Turški četnik se je zavzel nad tako odločnimi be¬
sedami. Zatorej se je pomiril in rekel:

„Govori, žid, kje in kako! Ako lažeš, si ob glavo."

„Poglej mojo obvezo na glavi! To je kos ženskega
krila. Moja hči Almira je v onem nepristopnem taboru.
Slišala je moj klic, prišla do mene ter mi izprala in obve¬
zala rano. In glej čudo! Ona ve za tajni podzemeljski
vhod, ki vodi iz vasi na Gradišče. Prihodnjo noč mi raz¬
odene vse in izroči tudi ključ od skrivnih vrat.

Za vse to pa izpolni moji hčeri le eno prošnjo: Pri
življenju ohrani poveljnika na Gradišču, katerega ona ljubi.
Mirko se je sicer že oženil na dan vašega prihoda, ali nje¬
gova Zala, najkrasnejša ženska v vsej okolici, bo najpri-
pravnejši dar tvojemu velikemu carju in gospodu."

„Ugodim njeni želji, ako se uresniči tvoj obet; sicer ne
boš videl drugega dneva."

Ves dan so se potčm turški vojaki pripravljali na boj.
Prihodnjo noč so imeli zopet na vseh krajih naskočiti
ozidje na Gradišču.

To neumorno delovanje so seveda opazili kmetje v
kristjanskem taboru. Mirko je tedaj premišljeno razpo-

67

stavljal straže in navduševal svoje tovariše, rekoč, da
bodo Turki ta kraj gotovo hitro zapustili, ako še to noč
ne vzamejo Gradišča; le nekaj dni še moramo vztrajati,
in vse je rešeno.

Kar je bilo krepkih in za boj odraslih mladeničev in
mož, vse se je moralo za prihodnjo noč pripraviti. Tudi
straže, ki so varovale podzemeljski vhod, je postavil Mirko
za ozidje na gradu. Le nekaj starih mož je pustil v kleti,
da varujejo železna vrata.

Ta podzemeljski izhod na Gradišču je bil obleganim
kristjanom zadnje pribežališče in rešitev. Ako bi namreč
Turki prodrli skozi zidovje na grad, tedaj se še utegnejo
ženske in starci rešiti skozi podzemeljski hodnik v Svetne
na prosto. A tudi moški, ki še ostanejo pri življenju, bi
ušli lahko tod turški sužnosti. Ta tajni pot je bil torej
našim kmetom zadnji up, zadnja rešitev.

Proti večeru je bilo na obeh straneh vse na krvav boj
pripravljeno. Kristjani so pazno gledali, kedaj Turki nanje
udarijo, a sovražnik je zopet vestno čakal na pravo pri¬
ložnost in ukaz svojega poveljnika. —-

Pod Rožčico sta bili v tem času zopet Žalika in Al¬
mira na straži. Obedve sta molčali zamišljeni. Naposled
je vzdramila Almira svojo tovarišico, rekoč:

„Za Mirka se bojim. Meni se dozdeva, da bodo do¬
bili Turki Gradišče v svojo oblast. Tedaj pa so kristjani
izgubljeni; vsi se nikakor ne morejo rešiti skozi podze¬
meljski izhod.“

Zala je globoko vzdihnila pri teh besedah. Verjetno
se ji je zdelo, kar je trdila Almira. A vendar se je to¬
lažila, rekoč:

„Bog bo pomagal kristjanom. Ako so vsi hrabri in
jih nihče ne izdA, se bodo vzdržali na Gradišču. Ozidje je
močno in visoko. Možje so pogumni in vztrajni. Z božjo
pomočjo bodo oteli sebe in potem tudi nas.“

Zaline besede so pretresle Almiro. Kri ji je šinila v
bledo lice, a mrak je tovarišici zakrival to izpremembo.

68

„Tudi jaz menim,“ odvrne Almira, „da ne more priti
sovražnik preko ozidja na grad. Ali bojim se, da bi našel
Turek podzemeljski vhod v Svetnah, o katerem mi je
čestokrat pravil — Mirko.

„Tega se ni bati," odgovori naglo Zala. „Železna
vrata so tako skrita, da jih nihče ne najde. Ona so zazi¬
dana. Ako pa hoče kdo priti do njih, mora prekopati
steno v Strelčevi kleti. A še potem ne pride do vhoda.
Zakaj duri se ne morejo zlahka prebiti. Tako so močne
in debele.

Mislim tedaj, da so naši sosedje z Mirkom vred varni.
In celo, če bi sovražnik prišel preko zidovja na Gradišče,
se morejo kristjani vendar rešiti skozi tajni izhod".

Natd se je storila trda noč. Na stražo je prišel oče
Serajnik, ženski pa sta se podali v votlo pečino k za-
željenemu počitku.

Almira ni našla nocoj miru. Težko je pričakovala
polnoči. Opolnoči pa se je ukradla tajno iz skrivališča,
ne da bi jo bil dremajoči stražnik opazil, in se je splazila
po strmini doli v globočino.

Ravno v tem času pa je tudi korakala majhna straža
proti Rožčici. Z njo je bil Tresoglav. Prišedši do zazna¬
movanega mesta, seje ustavilo oboroženo spremstvo. Treso¬
glav je šel k rovu in pričakoval ondi svojo hčer.

Kmalu je prilezla Almira do njega. Dolgo sta se po¬
govarjala oče in hči. Napdsled je še pristavila deklica:

„Ta-le ključ je od tajnih vrat v Strelčevi kleti. Skri¬
val ga je oče Serajnik. Žalika mi je, nič hudega sluteč,
naznanila mesto, kjer je bi! skrit.

Ali glejte, oče, da dobite Mirka in najodličnejše kmete
žive v svojo oblast. Z žuganjem jih lahko prisilite, da
vam sami izročijo Mirkovo nevesto. A on je potem moj,
in vse je v naših rokah!" —

Pol ure pozneje se je vnel po vseh krajih okoli ozidja
na Gradišču hud boj. Turki so z vso močjo naskakovali
zidovje. Nekateri so metali zastrupljene (otrovljene) puščice

69

na kristjane v tabor. Drugi so prislanjali lestvice ob zid,
da spležejo v grad, ali so pa podkopavali zidovje, da si
napravijo vhod.

A ves trud in napor ni mogel pridobiti sovražniku Gra¬
dišča; zakaj kristjani so se hrabro in vztrajno branili.

Mirko in njegov prijatelj Štefan sta bila na najnevar¬
nejšem kraju. Bojevala sta se kakor ljuta leva. Puščice so
švigale mimo njiju, toda nista se brigala za turško orodje.
Zaupala sta sredi smrtne nevarnosti — božji milosti.

Marsikateri kristjan se je že, smrtno zadet, zgrudil
blizu njiju na tla. Bati sta se jela, da proderejo Turki
kmalu skozi zidovje na Gradišče. Zakaj na več krajih so
ga že bili podkopali in tam pa tam se je jelo udirati. A
veliki pogum in neustrašljiva hrabrost Mirkova je pognala
zopet sovražnika iz predora nazaj v šatorišče.

A kakor bi trenil, nastane na gradu, po dvoranah in
kleteh krik in klic, jok in stok. Strašen bojni hrup se
vzdigne vzadi za Mirkom. V istem trenotku prileti Strelec
ves brez sape k naši četi ter vzklikne obupno proti Mirku
in tovarišem:

„Izdani smo. Sovražnik je prodrl skozi podzemeljski
hodnik na Gradišče. Železna vrata so se kar sama od¬
prla. Prve straže so posekali, a potem se je moralo vdati
vse. Grad je v turških rokah. Pojdite na pomoč! Re¬
šite nas!“

Mirka izpreleti groza in strah. Hoče k svojim, a v
tem hipu ga napade od vzadi velika turška četa. Zdaj se
vname hud boj, mesarsko klanje. Ali kristjani so bili kmalu
premagani; zakaj od vseh strani je prihrul zdaj sovražnik
tudi preko zidovja na Gradišče. Za našega kmeta ni bilo
več rešitve. Kdor se ni hotel vdati, je moral umreti takoj
na mestu.

Mirko se je sprva ljuto branil s svojimi tovariši. Ali
v kratkem jih je mnogo popadalo pod krutimi meči in
naposled se je zgrudil tudi Mirko, naš poveljnik, brez-
zavesten na tla. Hud udarec po glavi ga je omamil. Ko

70

pa vidijo kristjanski boritelji, da je njih poveljnik zadet,
jim upade pogum in hrabrost. Vdali so se ... Na Gra¬
dišču je bil sedaj Turek gospodar.

Predno je jela jutrnja zora žareti, je bila usoda kri¬
stjanov določena. Vse bogastvo na Gradišču je prišlo
Turkom v pest. Ves živež in hrano, težko prihranjeni
denar in druge dragocenosti, ki so bile skrite in zakopane
po kletčh, je vzel sovražnik premaganim kmetom. Plen je
bil velik.

Ljudje so prišli vsi brez izjeme, kar jih je še ostalo
živih, pod turško oblast in sužnost. Žene in otroke so spra¬
vili Turki v svoje šatore in jih tam stražili. Strašno so
vpile in jokale uboge, nesrečne ženske. Vile so roke, ruvale
si lase, trgale si obupane in zbegane obleko raz prsi, a
Turek je ostal kamenitega, nečloveškega srca. Prej bi se
bilo trdo jeklo omečilo pod gorkimi solzami ubogih krist¬
janov, nego bi se ganilo srce krvoločnega sovražnika.

Može in mladeniče pa so zaprli v globoke kleti na
Gradišču. Kdor se je le količkaj upiral stražnikom, je
storil brez milosti konec. Turški meči so ga kar na mestu
posekali.

Vsi so bili obsojeni v temno sužnost. Le Mirka in
odličnejše njegove tovariše je odločil poveljnik boljši usodi.
Le njim je še od daleč svetila zvezda zlate svobode.

Trinajsto poglavje.

Tisti dan popoldne so praznovali Turki svojo zmago
nad nesrečnimi kristjani. Mastili so se, kolikor so mogli.
Pili in jedli so, kar jim je dopuščal želodec. Vinjeni so si
dali privajati ujeta kristjanska dekleta; plesali so okoli njih
ter jih nečloveško zasmehovali pred seboj. Zverinsko je
bilo to ravnanje. A Turek ni ime! usmiljenja in ni poznal
milosti s kristjanskimi dušami.

Najbolj pa se je radoval poveljnik sam in nečloveški
— Tresoglav.

„Izvrstno si izpolnil svojo obljubo,“ jame poveljnik
proti njemu. „Tretjino bogastva, kolikor smo ga danes na¬
plenili, dobiš za plačilo. Zaslužil si ga. Tvoja hči Almira
pa dobi svojega ženina Mirka in kogar še povrh želi, v dar.

Le nekaj mi še manjka. In to je ona krasotica, o
kateri si trdil, da pristoja kot darilo mojemu sultanu. To
žensko še hočem imeti, prej se ne ločim odtod. Mnogo
je sicer mladih deklet in žen sedaj v moji oblasti, ali tako
vrlih ne nahajam med njimi, da bi jih mogel pokloniti
svojemu gospodarju v Carigradu."

„Težko bode res, polastiti se lepe Žalike," odvrne
Tresoglav. „Tabor pod Koščico je nepristopen. To smo
izkusili predzadnjo noč. AH jaz vem za drugi pot. Mi mo¬
ramo Mirka in njegove tovariše žugaje prisiliti, da nam
sami izročč Zaliko. Pretiti jim moramo s strašno smrtjo.
Ako treba, naj jih trpinčijo in mučijo! Prepričan sem, da
dobimo na tak način Mirkovo nevesto in ženo v svoje roke.“

„Naj se zgodi, kar nasvetuješ. Dajte prinesti, častniki
moji, ujetega Mirka in njegove tovariše sem v moj stani"

Ukaz se izvrši. Tresoglav pa stopi za platneni zastor
v šatoru, tako da sliši pogovor, njega pa nihče ne vidi.

Dovedejo Mirka s tovariši, vklenjenega v železne verige,
pred turškega poveljnika. Glavo po koncu držeč, gleda
nesrečni mož nepremično in brez strahu poveljniku v oči.
Še strepetal ni Mirko, ko mu ta z grmečim glasom zaukaže,
naj se prikloni svojemu gospodu in zmagovalcu.

Poveljnik je govoril v bosenskem, t. j. hrvatsko-srbskem
jeziku. Bil je iz Bosne doma. Mirko in drugi so tedaj
dobro razumeli strašne besede njegove:

„Ti in vsi tvoji ste zdaj v moji oblasti. Jaz odločujem
o vašem življenju in smrti. Dekleta in žene, mladeniče in
starčke odvedem s seboj v sužnost. Tebe in tvoje tovariše,
ki ste se najbolj ustavljali našim četam, hočem pa takoj
umoriti tu na Gradišču."

Izgovorivši, udari z zakrivljeno sabljo po tleh, častniki
in vojaki v šatoru pa zarožljajo s svojim orožjem.

72

Strah in groza je obšla Mirkove tovariše. Vsi so tre¬
petali in se tresli kakor listje na košatem drevesu, če vihar
privrši. Le Mirko je ostal neustrašen. Le njega ni ganilo
rožljanje sabelj, niti grmeči glas krutega poveljnika. Za¬
kaj Mirko je mislil le na svojo mlado ženo Zaliko in sivo¬
lasega očeta. V svojih prsih je čutil le ljubezen do svoje
neveste in starišev, a strahu in groze pred smrtjo naš
junak ni poznal.

Zavzel se je turški poveljnik nad pogumnim in neustra¬
šenim možem. Občudoval je njegovo mirnost in odločnost.

„Le nekaj vas more rešiti strašne smrti,“ nadaljuje
počasi poveljnik. Le eno bitje ima še v sebi moč, da
utegne predrugačiti vašo usodo. Le nevesta in žena tvoja,
Mirko, ki jo varuješ v taboru pod Rožčico, more vas in
tebe rešiti gotove smrti.“

Skrivnostna tihota nastane po teh besedah v šatoru.
Tovariši Mirkovi se začudeni spogledajo, ne vedoč si raz¬
jasniti pomena teh besed. Mirko povesi oči in zre ne¬
premično v tla. Zdelo se mu je, kakor da se ves svet vrti
okrog njega. Tema se mu je delala pred očmi. Groza
ga je obhajala, kakor da bi videl kačje pošasti sikati iz
brezdna proti sebi. Pri tem pa je postal bled kakor smrt.
Tedaj so spoznali njegovi tovariši, da so mu vsekale po¬
veljnikove besede globljo rano v srce, nego more to storiti
brušen meč.

Dolgo ni Mirko izpregovoril besedice. Tudi pogledal
ni nikomur v oči, ne v obraz. Le tresel se je na vsem
životu in vzdihoval. Zdaj pa zdaj se mu je tudi svetla
solza potočila po licu.

Strašna bolečina je prešinjala njegovo srce. Prsi so se
mu vzdigovale, kakor se ob viharju ladja ziblje na morju.

„Poslušajte!“ izpregovori zopet poveljnik. „Zdaj veste,
od koga zavisi vaše življenje in smrt. Odločite se! V
tvojih rokah, Mirko, je usoda tvoja in tvojih tovarišev. Ti
si Zalin mož. Ti nam lahko sam izročiš svojo ženo in
nevesto. Le njena lepota vas vse reši.

73

Mirko še vedno molči. A mrzle potne srage mu sto¬
pajo na čelo in lice. Tako se je boril sam s seboj —
nesrečni mož.

Štefan, njegov mladostni tovariš in prijatelj, je prvi
spoznal Mirkovo srčno borbo in izpregovori takb-le:

„V imenu vseh tovarišev ti naznanjam, mogočni turški
poveljnik, da smo prisegli svojemu voditelju večno zvestobo.
Kar odloči on, to storimo tudi mi, vsi brez izjeme. A nik¬
dar bi se mu ne vdali, ako bi hotel žrtvovati za nas —
nedolžno nevesto."

Z milim očesom je pogledal Mirko svojega prijatetja.
Ta pogled je izražal najsrčnejšo zahvalo za njegove blage
besede. Še le zdaj se Mirko opogumi, zravna svoj život,
povzdigne oči proti nebu in stoji zopet neupogljiv in ne-
prestrašen pred turškim poveljnikom kakor poprej.

„Česar najljutejša zver ne terja od zveri, to zahtevaš
ti od mene, nečloveški človek," odvrne Mirko poveljniku.
„Najkrutejši divjak bi ne silil na kaj takega, a ti hočeš od
mene, ki sem človek in kristjan, naj ti izročim svojo ženo,
da rešim sebe in svoje tovariše!

Zemlja bi se pogreznila pod menoj, ko bi se drznil
teptati božje zapovedi. Sam Bog me je združil z mojo
ženo. A kar Bog tu na zemlji zveže, ne sme odvezati —
človek. Le smrt razruši najino vez. Le božja vsemogočna
roka more presekati najino zakonsko vez.

Rad bi vam rešil, dragi tovariši, življenje. A to, kar
zahteva kruti sovražnik od mene, to ni v moji oblasti.
Zalino življenje je v božjih rokah.

Vedi torej, nečloveški poveljnik: Kar zahtevaš ti, ne
morem in ne smem storiti. A tudi, ko bi smel in mogel,
ne bi storil tako nečloveškega nikdar.

Po tem se ravnaj! Stori z menoj, kar hočeš. Moje
življenje je v tvojih rokah."

Z zobmi je škripal turški poveljnik. Oči so mu žarele
same togote in tresel se je od jeze nad Mirkovimi od¬
ločnimi besedami.

74

„Vrzite njega, predrzneža, in njegove tovariše, častniki
moji, v najglobljo ječo! Stražite dobro to kačjo zalego!
Jutri pa hočemo živo kožo rezati raz nje in enega za
drugim peči na žarečem železu, dokler ne izpolnijo moje
želje. Strašno, mučeniško smrt moramo pripraviti drznim
kristjanskim psom.

Mirka in tovariše so odvedli v ječo. Tresoglav pa je
odgrnil platneni zastor in rekel poveljniku:

„Ne bi bil mislil, da se bo ta mladič obnašal tako
predrzno. Smrt vidi pred seboj, a nič ga ne gane.“

„Razljutil me je ta pes s svojo predrznostjo, Zato pa
hočem njega in njegove tovariše jutri dejati ob glavo. Naj
spozna, kako ravna „nečloveški“ sovražnik s kristjani.

Tvoji Almiri ne morem pomagati. Naj si izbere dru¬
gega moža za svoje plačilo! Le Zala edina more rešiti
svojega ženina gotove smrti. Le za njo samo dam Mirka
živega iz rok!“ —

Na Gradišču so med tem plesali Turki veseli in za¬
dovoljni. Vsak si je ta dan sam poplačal svoj trud in tri¬
dnevno pomanjkanje. Naravno je tedaj, da so turški vojaki,
preveseli svoje zmage, pozabili na strogo vojno službo.
Kako pa tudi ne? Saj je bila kristjanska posadka na Gra¬
dišču premagana in vsi moški kot ujetniki zaprti v kleteh.

Kmalu se je približal večer, prišla je temna noč, in na
Gradišču se je vlegel trudni sovražnik k počitku.

Nocoj je bila prva noč, ko so Turki mirovali brez
strahu. Zatorej je tudi marsikateri stražnik zatisnil trudne
oči, da si malo odpočije.

To vse je opazil junaški mladenič Davorin, katerega
so bili Turki, jahaje v Rožno dolino, ujeli na preži. Žal-
nikov Vinko jim je bil srečno odnesel pete, a Davorina so
odvedli ujetega s seboj v tabor pred Gradišče.

Nocojšno priložnost se je odločil naš ujetnik porabiti,
da reši sebe in ako mogoče, tudi svoje tovariše, zlasti Mirka.

Davorin se obleče tedaj skrivši v turško obleko. Opaše
si sabljo in vzame orožje, kakoršno so nosili turški vo-

75

jaki. Tak se pridruži nepoznan stražam. Tu posluša po¬
govore med stražniki, ki so govorili njemu razumljiv bo¬
senski jezik, in tako izve vse, kar se je godilo v turškem
taboru.

Groza je izpreletela mladeniču život, ko je čul, da
hoče poveljnik drugi dan zjutraj pomoriti vse kristjanske
glavne voditelje. Slišal je tudi govoriti o prijatelju Mirku
in o njegovi lepi nevesti Žaliki.

Ko tedaj junaški mladenič spozna, kakšna nevarnost
preti Mirku, če ne izroči Turkom svoje žene, se zavzame
in sklene, še tisto noč naznaniti Mirkovo usodo nesrečni
Zali in očetu Serajniku.

Štirinajsto poglavje.

Predno je dotekla ura polnoči, je že klical Davorin iz
prepada pod Rožčico očeta Serajnika. Ta ga je po glasu
spoznal in mu dovolil, da se približa skalnati votlini.

Prestrašil se je sprva sivolasi mož turško oblečenega
in oboroženega mladeniča. Ko pa vidi, da je zarčs tisti
Davorin, ki so o njem že vsi mislili, da je mrtev, se ga
oklene okoli vratu ter ga poljublja od samega veselja.

„Bog te sprimi, Davorin!“ ga nagovori starček radost¬
nega srca. „Ti prideš gotovo iz turškega tabora, ker si po
turško oblečen. Kaj nam boš povedal novega? Kako se godi
kristjanom, kako gre Mirku? Govori, moj mladi prijatelj!"

Mladenič se je komaj iztrgal iz starčevih objemov in
odgovoril ves pobit:

„Vse je izgubljeno, vse je proč. Gradišče je v turških
rokah. Kje je Žalika, Mirkova nevesta in žena ? Pokličite jo!“

Oče Serajnik ni mogel razumeti pomena teh strašnih
besed. Hotel je govoriti in vprašati po svojem sinu, ali
beseda mu je zastala v grlu. Omahnil je na tla. Davorin
ga je ujel in položil v svoje naročje.

V skalnati votlini je začula Žalika znane glasove.
Prišedši k izhodu, je spoznala Davorinov glas. Težkega

76

srca se je pribižala mestu, kjer sta bila miadenič in
starček. A ko je zagledala Serajnika, omedlelega v Davo¬
rinovem naročju, se je zgrudila nanj, objela svojega tasta
in se razjokala na njegovih prsih. Slutila je nesrečo ter
že čutila v svoji duši, kako strašno novico je prinesel
nočni prišlec.

Kakor zblaznela, skoči Zala naenkrat po koncu, prime
mladeniča za roko in ga vpraša s tresočim glasom:

„Je li Mirko mrtev? Ali še živi? Govori, človek! Usmili
se nesrečne žene!“

„Umiri se, Zalika!“ jo tolaži Davorin. Tvoj Mirko, tvoj
ženin in mož še živi, ali jutri mora umreti s tovariši vred.“

Pri teh besedah zažari nesrečni ženi oko in nov up
prešine njeno dušo. Krčevito prime očeta Serajnika za
roke ter vzklikne radostno:

„Oče, moj Mirko še živi!“

Starček se vzdrami, pogleda z milim očesom svojo
sneho in ponavlja s tihim glasom:

„Moj Mirko, tvoj Mirko še živi. Tisočkrat bodi večni
Bog zahvaljen za to neskončno dobroto, ki si jo izkazal
meni, ubogemu grešniku!"

In starec je skleni! roke in molil k Vsemogočnemu v
zahvalo, da mu je rešil edinega sina.

Hrup in šum pred skalnato votlino je hitro privabil
Mirkovo in Zalino mater in druge tovarišice pod milo nebo.
Tudi Almira se je približala, radovedno od strani poslu¬
šajoč, kaj pripoveduje znani ji mladenič Davorin.

Naznanilo Davorinovo je kar pretresalo Mirkovo ženo.
Strah in obup se je boril v njenem srcu. V duhu je že
videla pred seboj Mirka — mrtvega. Nesrečna Zala je bila
vsa obupana in zbegana. A naposled se je ohrabrila in
opogumila. Pamet se ji je vrnila zopet v glavo. Njeno
srce se je pomirilo.

Ta strašna nezgoda Mirkova je storila Zaliko neob-
čutno za vsako drugo nesrečo. Ni več plakala, ni vzdi¬
hovala. Z mirnimi očmi je pogledala proseče proti nebu

77

in vzela iz nedrij podobo Matere božje, katero je bil po¬
božni menih Kapistran podaril njenemu rajnkemu očetu.
Nat6 je pokleknila na tla in molila goreče, v sklenjenih
rokah sveto podobo držeč. Iskrena molitev pa ji je vdah¬
nila nov pogum in odločnost v srce. V njeni duši je bil
sklep storjen.

Po molitvi je rekla tedaj Zala mirno in odločno:

„Ako je torej rčs mogoče, da morem jaz s svojim
življenjem rešiti Mirka in njegove tovariše strašne smrti,
se ne obotavljam trenutek ne. Še nocoj grem tja v turški
tabor in hočem žrtvovati lastno življenje za svojega že¬
nina. Lahko noč, oče, z Bogom, mati!"

Igovorivši, se hoče Žalika iztrgati od svojih starišev
ter iti naravnost na Gradišče, toda oče Serajnik jo ustavi,
rekoč:

„Stoj, Žalika! Ti si ravno tako moj otrok, kakor Mirko,
Boljše je, da eden živi, kakor pa da sta mrtva obd.“

Zala pogleda začudena Serajnika v oči in odvrne po
kratkem molku, pomišljujoč:

„Vi imate prav, oče. Kdo ve, ali bi prizanesli Turki
Mirku, če bi imeli tudi mene v svojih rokah? Kdo nam

je porok za to?! Boljše je res, da eden živi, kakor da

umrjeva oba."

„Ti ostaneš pri meni, Žalika," pristavi Serajnik. „Ne
pustim te od sebe. Ako mi ubijejo Turki Mirka, imam še
vsaj v tebi enega otroka, ki mi zatisne oči na smrtni po¬
stelji. Za Mirkovo dušo pa molimo, da bode zveličana.

V nebesih se v kratkem snidemo!"

Po teh besedah se spusti sivolasi mož na kolena in
moli na glas, vsi drugi pa spremljajo tiho šepetaje nje¬
govo molitev. Kmalu umolkne starček in natd utihne tudi
ostala množica.

A nenadoma se oglasi Almira, stopivši pred Zalo in
Serajnika, rekoč:

„Ako se obotavljate tedaj vi žrtvovati svoje življenje
za Mirka, storim to jaz. Pokazati hočem, da sem ljubila

78

Mirka in ga še ljubim bolj, nego nevesta njegova. Živa
duša me ne more zadržati v mojem sklepu. Jaz se hočem
žrtvovati za tistega, kateremu sem poklonila svoje srce.
Almira daruje lastno življenje — za svojega  Mirka!“
Smrtna tišina je nastala po teh odločnih, nepričako¬
vanih besedah. Vse se je kar strme spogledovalo.

Oče Serajnik ni jnikdar mislil, niti verjel, da Almira res
čuti pravo ljubezen do njegovega sina; ali zdaj je moral vero¬
vati njenim besedam, saj hoče žrtvovati zanj svoje življenje.

Zala je kar okamenela na mestu. Osramočena pred
vsemi, je stala kakor neobčutna mramorna podoba sredi
svojih sosedinj. Najblažji njen čut je bil razžaljen. Ona,
nevesta in žena, bi naj manj ljubila svojega moža, nego
ga ljubi Almira! O njeni goreči in iskreni ljubezni do
Mirka hoče še kdo dvomiti?!

In pri teh mislih se ji je dozdevalo, da že dvomi ves
svet, tudi oče Serajnik, tudi Mirko, njen lastni ženin in
mož sam, nad njeno pravo, srčno ljubeznijo!

Kakor da bi ji gad zasadil strupene zobe v telo, tako
so jo pekle Almirine besede, tako jo je bolelo v srcu njeno
sumničenje. Vsa potrta se je naslonila svoji materi na
prsi in jela ihteti, jokaje pa je tožila tiho:

„Tukaj v srcu me boli, mati. Meni je, kakor da bi
mi trgal kdo srce iz prsi. Bog mi pomagaj!"

„Tolaži se, ljuba moja Žalika! Pomiri se!“

„Nikdar bi ne bila mislila, da to človeka v srcu tako
žge in peče, če kdo ženi in nevesti očita, da ne ljubi svo¬
jega moža. Ali to ni res, mati. Jaz ljubim Mirka nad vse.
Sam Bog je naju združil."

»Pokaži v dejanju svojo ljubezen, Zala!" pristavi osorno
Almira. »Daruj življenje svoje za Mirka, kakor ga hočem
žrtvovati jaz. Še to noč bodemo videli, katera naju je
vrednejša roke Mirkove — ti ali jaz!“

To je bilo občutljivi in nežni ženi preveč. Zalino srce
je vzkipelo do vrhunca. Obrnila se je proti Almiri in rekla
s povzdignjenim prstom:

79

„Naj velja, nesrečno dekle, kar govoriš. Še to noč
hočemo videti, katera ljubezen je močnejša, tvoja ali moja.
V dejanju naj se pokaže, kolika je ljubezen zakonske žene!“

Z mirnim, prav proroškim glasom pa nadaljuje:

„Posvariti te moram, nesrečna Almira: Ne izkušaj
Boga, ne želi razrušiti zakonske vezi med Mirkom in menoj!
Le sam večni Bog more odvezati v nebesih, kar je zvezal
tu na zemlji. 1 '

In obrnjena proti očetu Serajniku in svoji materi
govori:

„Z Bogom, oče in mati! Zdaj grem od vas. Rešiti
hočem Mirka in njegove tovariše sužnosti in gotove smrti.
Božja pomoč bodi z menoj!"

Izgovorivši, prime mladeniča Davorina za roko ter ga
odvede v skalnati dom.

Kmalu potem sta stopili dve nočni prikazni v gosti
temi iz skalnate votline. Bila sta Žalika in Davorin. Prva,
zavita v dolgo turško haljo, z ostro sabljo opasana, Da¬
vorin pa v turški obleki, oborožen kot stražnik. Polagoma
sta splezala po strmini v globoki prepad in se napotila
proti Gradišču.

Nočna potnika je opazovala, na skalnatem robu sedeč,
nesrečna Almira, zavita v temno haljo. Govorila je sama
s seboj:

„Zdaj je v mojih rokah. Ravno je došla v globoki
prepad. Dobro se slišijo semkaj trdni koraki. Sedaj sta
že v rovu in korakata proti taboru. Tudi zame je čas,
da grem."

In šla je. Oprezno se je splazila po strmini v globino
ter sledila v temni noči svojima znancema proti Gradišču.
Bila je od njiju vedno kakih petdeset korakov oddaljena. Sta
li postala Zala in Davorin, počakala je tudi Almira; če sta
se pa onadva napotila naprej, šla je tudi Almira za njima.

Četrt ure pred Gradiščem se ustavita nočna potnika
in jameta šepetaje govoriti. Almira se prikrade blizu njiju
ter posluša njun pogovor, skrita za grmovjem.

80

„Vse se nama bode posrečilo, Zala,“ ohrabruje svojo
spremljevalko Davorin. „Stražniki niso pazljivi nocoj. Vsi
so utrujeni in povrh še vinjeni. Naju ne bodo spoznali.
Jaz sem itak kot stražnik oblečen, ti pa si v turški halji
videti kakor turški častnik. V največji sili pa primeva tudi
lahko za orožje!"

Jaz se ne bojim ničesar, Davorin! Zanašaj se na
moj pogum! Vse hočem storiti in prestati, ako le rešim
Mirka."

„To lahko storiš, ali uživala ne boš nikdar z njim za¬
konske sreče," šepeče tiho za-se Almira v bližnjem grmovju
in posluša dalje.

„Kod pa prideva na Gradišče, Davorin?" vpraša po-
tčm radovedno Žalika. „Mi smo shranjevali ključ, ki od¬
pira v Strelčevi hiši vhod na grad. Očetu ga je bil izročil
Strelec sam, da ga čuvamo v svojem zatišju. Na ta ključ
sem stavila vse svoje upanje. A nocoj ga nisem mogla
najti nikjer, in tudi oče ne vedo, kje je. Zatorej ne vem,
kako prideva na Gradišče."

„Ne skrbi za to!" odvrne spremljevalec. Ko sem bil
zvečer med turškimi stražniki, sem zvedel za ključe, ki za¬
pirajo podzemeljsko pot. Natihoma sem si jih prisvojil,
predno sem šel pod Rožčico. Brez njih bi pač ne mogla
priti na grad, kajti vrata so močno zapahnjena."

Natd stopata tiho dalje in Žalika je med potem stiskala
majhno podobico Matere božje na prsi ter prosila v duhu
Boga pomoči.

Srečno sta došla do Strelčevega doma, njima pa je
sledila oprezno Almira, kolikor toliko oddaljena. V hiši
ni bilo nikogar. Vse je bilo mrtvo in zapuščeno. Potčm
sta se spravila po stopnicah v klet, a tu je bil tisti zid
razkopan, ki je prej zakrival železna vrata.

„Bog vč, kako so našli Turki ta skrivna vrata!" opomni
tiho Zala.

Almira se pri teh besedah strese in srce ji jame
močno plati.

81

Davorin vzame ključ ter odklene počasi in tiho vrata.
Ko pa stopi v podzemeljski hodnik, se spotakne nad člo¬
veškim truplom in pade črezenj. V tem trenotku se vzbudi
stražnik iz spanja in zakliče na pomoč, ali Davorin mu
zasadi ostro sabljo globoko v prsi in turški stražnik iz¬
dihne svojo dušo.

Zaliko je seveda obšla groza pri tem prizoru, toda
kmalu se je opogumila ter korakala z Davorinom dalje po
podzemeljskem hodniku na grad. A na enkrat se je zopet
ustavila, rekoč:

„Ali ni zaškripalo v vratih? Zdi se mi, kakor da bi
jih bil kdo zaklenil."

Davorin posluša, a vse je bilo tiho kakor v grobu.

Almiri pa zaiskre v tem hipu oči od same radosti.

„Zdaj je vse v mojih rokah," si misli nesrečno dekle.
„Mirko je moj. Zala je v kletki kakor ptiček."

Nato sledi zopet pazno za njima.

Srečno prispo vsi trije do izhoda na Gradišču. Vrata
se odprd. Zala in Davorin stopita v klet, iz kleti pa pri¬
deta brez vsake zapreke na prosto. Za njima prikoraka
skrivši tudi Almira. Veselje in radost sije vsem trem iz
oči, ker so tako srečno dospeli na Gradišče.

Nato se približata Davorin in Zala nagloma turški
straži, ki je čuvala ječo, kjer so bili Mirko in njegovi to¬
variši zaprti. Davorin je že mislil odpreti vrata, toda zdaj
se ni mogla Almira več brzdati v svoji hudobiji in strasti.
Zlobno dekle ni moglo trpeti, da bi Žalika objela, če tudi
v ječi, svojega ženina Mirka ter mu še enkrat srečna po¬
gledala v drago obličje.

„Tega ne!" si misli dekle in v tistem trenotku zakriči
brezupno na ves glas. Hipoma nastane hrup in šum. Straža
se vzdrami in v trenotku ugrabijo turški vojaki ponočne
vsiljence. Davorin se zgrudi ranjen na tla, Zali odpade
sablja in vsi trije se vdajo potčm mirno stražnikom v roke.

V jutro na vse zgodaj so jih privedli v glavni stan.
Davorin in Žalika sta pisano gledala svojo izdajalko, za-

6

Miklova Zala.

82

kaj spoznala sta natanko njene namere. Ali to ni pre¬
sedalo Almiri. Zmagovito je nosila glavo po koncu. Ne-
prestrašeno je zrla stražnikom v oči.

Kmalu je stopil tudi poveljnik turške čete v šator. A
kako se je zavzel nad lepoto mlade Mirkove žene! Kar
obstal je pred njeno veliko, častito postavo. Dolgo ji je
gledal v oči in obraz, kakor da bi se ne mogel ločiti od
njenega milega pogleda.

Žalika zre nepremično v tla. Rdečica oblije njeno lice.
Nedolžnost odseva z njenega obličja. Neka vzvišenost in
blagi mir ji sije z visokega čela.

Globok vtis je delala ta izredna prikazen na po¬
veljnikovo dušo. Prej ljut in divji, je postal sedaj krotek
in miren. Blagi Zalin pogled ga je očaral; ona je ukrotila
neusmiljenega Turka.

»Resnico je govoril Tresoglav,“ si je mislil poveljnik,
„To je zlato darilo za mojega gospodarja. ; Nisem še videl
take žene in tudi car sam nima med svojimi sužnicami
lepše, kakor je ta-le pred menoj.“

»Odkod si prišla, žena?“ jo nagovori poveljnik v bo¬
senskem jeziku.

Ali Zala molči, kakor da ne bi imela jezika. Njeno
srce je okamenelo. Zala je že videla v duhu vso svojo
nesrečo, slutila je že v srcu strašno svojo usodo. Vedela
je, da je postala sužnja turškega poveljnika ter izgubila
na veke — svojega Mirka.

Še v drugo jo popraša poveljnik. Ali Zala molči,
kakor da bi bila mrtva, brezčutna stvar.

Na tretje vprašanje pa odgovori Almira namesto Žalike:

„To je žena Mirkova, katero želiš, da jo daruješ svo¬
jemu gospodu. Mirko in njegovi tovariši so ti včeraj od¬
rekli to ženo. Rajši umrjejo, kakor da ti izročč kras cele
Rožne doline. Ali jaz sama sem ti jo spravila v tvojo
oblast, zatd da rešim Mirka, svojega ženina.

Ta-le ključ v moji roki priča dovolj, da bi brez mene
ne bila prišla ta žena v tvoje roke. Ako bi ne bilo mene,

83

prost bi bil Mirko, prosti bi bili njegovi tovariši in prosta
tudi — Zala!

Ta-le mladenič, ki si ga vjel na potu v našo dolino,
je vzel skrivši tvojim stražam ključe od podzemeljskega
vhoda. Z njimi je otvoril Zali in sebi vhod in ondi je
ubil tudi tvojega stražnika. V svoji zbeganosti pa je pustil
ključ v vratih in jaz sem ga vzela s seboj, da ti izpričam
svojo vdanost in uslugo.

A ravno ko sta mislila obadva stopiti v ječo k Mirku
in njegovim tovarišem, sem zbudila stražo ....  in zdaj
smo vsi trije tu pred teboj. Usmili se me! Jaz sem Almira,
hči Tresoglavova.“

Togote se je tresel Davorin, ko je čul to strašno obtožbo.

Poveljnik pa ji je odgovoril mirno in krotko:

„Veliko hvalo sem ti dolžen, Almira. Izberi si svoje
plačilo!“

„Ako mi dovoljuje tvoja milost, te prosim, da mi rešiš
Mirka in njegove tovariše smrti in temne sužnosti."

Nato odvedejo stražniki Davorina v zaduhlo ječo. Za-
liko in Almiro pa pelje poveljnik sam v stranski oddelek
svojega šatora.

Kmalu potem so privedle straže Mirka in njegove to¬
variše iz temne ječe v glavni šator turškega poveljnika.
Ujetniki so že mislili, da jim sedaj naznanijo smrt. Pri¬
čakovali so najstrašnejših muk.

Strah in groza jih torej obide, ko stopi poveljnik, s
sabljo rožljaje, v šator. A ko privzdignejo glave in se
ozrejo nanj, zdrgečejo vsi na celem životu: Zraven njega
je stala Almira, v črno haljo zavita.

Kakor pogleduje gad zmagonosno in s pisanim očesom
ptička, katerega je zavratno ugrabil v travi pevajočega,
tako zmagovito in ponosno je zrla zdaj Almira na vklenje¬
nega Mirka.

In on se je zares zbal tega pogleda. Strašna slutnja
mu je pretresla dušo. Nehote mu je prišla na misel tista
usodepolna noč, ko se mu je bilo dekle zaklelo v strašno

84

maščevanje. Mirko je spoznal, da se je sedaj uresničilo
Almirino žuganje. Uvidel je, da je izdala njega in vse
njegove tovariše nekdanja njegova — prijateljica! Ves
žalosten in potrt je povesil tedaj glavo in oči ter se vdal
nemili usodi.

Nov up in nada pa prešine njegovo dušo, oživi nje¬
govo srce, ko jame poveljnik tako-le govoriti:

„Včeraj sem vam bil zaradi predrznega govora zažugal
s strašno smrtjo. Danes sem hotel izvršiti svojo grožnjo.
Pokazati sem vam hotel, kako ravna s kristjani nečlo¬
veški  poveljnik, kakor ste mene včeraj vi imenovali.

Toda moje srce se je danes omečilo, moja želja iz¬
polnila. Vi ste sužnosti in smrti — rešeni.

Otela vas je ta-le deklica, znana vam Almira. 1 '

Vsi jo kar začudeni pogledajo in vsak jo v duhu že
zahvaljuje za njeno veliko dobroto. Tudi Mirko se zdaj,
ves oživljen in radosten, ozre na nekdanjo svojo prija¬
teljico. Milo in hvaležno jo pogleda, rekoč:

„Presrčna ti hvala, draga Almira!"

V tem trenotku pa se zasliši iz stranskega šatora ob¬
upen krik: „Mirko, Mirko, to ni rčs, ni res!"

Mladeniču se zdi ta glas znan. V srce ga zbode, kakor
da bi mu kdo z ostrim nožem vse žile prerezal. Ljut, kakor
ranjen Sev, hoče skočiti tja, odkoder je prišel ta klic, ali
straža ga hipoma zgrabi ter odvede s tovariši vred iz šatora.

Zala pa se zgrudi omedlela in obleži kakor mrtva na
tleh. Bila je izdana in uničena.

Petnajsto poglavje.

Še tistega dne popoldne je došlo iz glavnega turškega
tabora pri Beljaku povelje, naj se naša četa v gornji Rožni
dolini hitro pomakne naprej. Združiti se ima z glavno
vojsko v Podjunski dolini.

Zatorej se je v turškem šatorišču jelo takoj vse pri¬
pravljati na odhod. Prej pa se je še hotel poveljnik po-

85

lastiti kristjanskega tabora pri cerkvi sv. Jakoba v Pod¬
gradu.

Zdaj ko je bilo Gradišče v njegovih rokah, je imel
Turek več vojakov na razpolaganje. Z vso močjo se je
odločil tedaj napasti dobro utrjeno cerkev. Toda vsak po¬
izkus je bil zaman. Tudi tu so se naši vrli Rožanje tako
krepko in hrabro branili, kakor na Gradišču.

Vendar pa jim jame upadati pogum, ko so izvedeli, da
je prišlo močno zavarovano Gradišče sovražnikom v roke in
vsa njegova posadka pod meč ali v sužnost. Zatorej je
bilo našim kmetom kaj po godu, ko jim turški poveljnik
ponudi mir. Vsakemu kristjanu je obljubil prostost in
življenje. Le svoje imetje, ves živež, hrano in druge drago¬
cenosti naj prepuste mogočnemu zmagovalcu.

Pogoji so se sprejeli, pogodba sklenila. Ali kakor
je Turek teptal božje zapovedi in moril ljudi, kakor divjo
zverino, tako je prelomil tudi to pogodbo.

Mirno dospevši v tabor, ni namreč prizanesel sovražnik
kristjanom, temveč je dal vse pomoriti, kar mu je prišlo
v pest. Kdor pa ni izdihnil duše pod njegovim bridkim
mečem, je prišel v sužnost. Naposled so poplenili vse
imetje, oropali cerkev zlatnine in srebrnine, razdrli zidovje,
vas pa požgali do tal.

Dan pozneje so Turki zapuščali Gradišče in Podgrad.
V spomin so uničili vse, kar so našli, pa ne mogli odvesti
in odnesti s seboj. Upepelili so vse vasi na daleč okrog
in nebo je krvavo žarelo noč in dan. Tudi Svetne so po¬
žgali. Ali na občno začudenje sta ostali dve hiši po ognju
nedotaknjeni, in sicer poslopji, kjer sta bivali Almira in
Mirko, to je hiša Serajnikova in Tresoglavova.

Z bogatim plenom obloženi so se pomikali Turki dalje
po Rožni dolini. S seboj so peljali z Gradišča in iz Pod¬
grada nad tri sto ujetih kristjanov, žen in otrok, moških
in deklet. Kdor pa je bil preslab, da ni mogel z njimi,
tega so umorili brez usmiljenja, tako sivolase starčke,
kakor majhne, nedolžne otročiče.

86

Na potu so puščali povsod očita znamenja svoje krvo¬
ločnosti in krutosti. Žito na polju so poteptali, vasi in hiše
požigali, ljudi pa odvajali v sužnost.

V Podgorju so hoteli cerkev Matere božje upepeliti.
Ali glej čudo! Cerkev ni hotela goreti. Tedaj pa so Turki,
razljučeni in razjarjeni, razsekavali svete podobe in svet¬
nike na oltarjih. In še ne davno so kazali tam ljudje na
svetih podobah vsekana znamenja turške nečlovečnosti.

To je bila najhujša turška vojska, katero so doživeli
nesrečni Slovenci na Koroškem. V kamen vsekane in na
popir popisane so strašne dogodbe tistih časov; pa tudi med
preprostim ljudstvom slovenskim še živijo dandanes žalostni
spomini, ki nas živo spominjajo na nesrečno leto 1478.

Ali Bog ki je vsem pravičen sodnik, je poplačal tudi
Turkom njih krvoločnost.

Sredi meseca velikega srpana imenovanega leta je
dospela glavna turška vojska od Beljaka po celovški do¬
lini do reke Drave. Pri vasi Mohljiče se ji je pridružila
še četa, ki je plenila po Rožni dolini. Ne manj, nego nad
deset tisoč kristjanskih ujetnikov je bilo sedaj v turški
vojski. Kakor neumno živino so gonili s seboj nesrečne
kristjane. Med njimi sta bila tudi Zala in Davorin. Tu je
bil jok in stok, vpitje in krik!

Vsled hudega dežja je bila takrat Drava visoko na-
rastla. Težko je bilo priti preko globoke reke. V naglici
so si stesali Turki iz desek in brun mnogo ladij in brodov.
Na nje so naložili svoj plen, v nje pognali ujete kristjane
in vanje stopili tudi sami.

A teža je bila prevelika. Deroča voda je preplavila
nekaj ladij in brodov. Velika množica Turkov je utonila,
a še več kristjanov je našlo hladni grob v penečih va¬
lovih domače reke. Le majhno število ujetnikov se je re¬
šilo iz mogočne vode. Med njimi je bil tudi Davorin.

Ali nesrečne Žalike ni otela smrt v hladnih valovih
turške sužnosti. Bila je v spremstvu glavnega poveljnika,
in ta je čuval mlado ženo, kakor zenico lastnega očesa.

87

Junaški mladenič Davorin se je dolgo boril z ljutimi
valovi peneče reke Drave. Naposled ga je vrgla voda ži¬
vega na suho.

Ves pobit in potrt, uničen in omamljen, se je napotil
naš junak polagoma po Rožni dolini proti domu. Noge so
ga komaj nosile. Tako je bila oslabljena njegova telesna
moč. Zakaj vklenjen v železne verige, je moral stradati v
turški ječi. Še nekaj dni in Davorin bi bil lakote umrl.

Tudi duh njegov je bil otemnel in meglen. Vsak dan
so ga strašili kruti turški vojaki, ko je bil ujet, z mučno
smrtjo. Trpinčili so ga, kakor so ga mogli in znali. V teh
mukah in bolestih pa je bil, čemur se ni čuditi, nesrečni
mladenič izgubil svoj spomin.

Le nekako temno se je še pozneje spominjal, da je
hotel z Zaliko vred rešiti Mirka in njegove tovariše, a da
je bila vse to preprečila — Almira. Toda na kakšen način
in kje, tega pa siromak sedaj ni vedel več. Ali kadarkoli
je zagledal Almiro, se je vselej stresel na vsem životu.
Strah in groza ga je obhajala pred njo. Nje se je izogibal
kakor hudodelke, ki ima strašno pregreho na duši.

Na potu domov je prišla Davorinu majhna četa ob¬
oroženih kmetov naproti. Bil je Mirko s svojimi tovariši
in sosednjimi kmeti z Gorenjskega.

Tisti dan namreč, ko so zapustili Turki Gradišče, so
oprostili tudi Mirka in njegove tovariše. Ves obupan je
hitel mladi mož potem v tabor pod Rožčico, menčč, da še
najde ondi svojo drago ženo in nevesto Zaliko. Ali žali-
bože, tu je moral prehitro spoznati, da je bil to rčs Zalin
glas, katerega je slišal ono strašno jutro v turškem šatoru.

Sosedje so sedaj povzdigovali in slavili pogumno de¬
klico Almiro, češ, ona sama je rešila Mirka in najodlič¬
nejše može v vsej okolici. Ona je tvegala zžnje svoje
življenje. Vse se je čudilo, ko je Almira pripovedovala,
kako je šla tisto usodepolno noč naravnost k turškemu
poveljniku v šator; kako ga je ondi klečč prosila, naj reši
Mirka in njegove tovariše temne sužnosli. A ravno tedaj,

88

ko je bila pri njem, je privedla ponočna straža Zaliko v
šator. Ujeli so jo nekje v podzemeljskem hodniku, kamor
jo je zvabil nesrečni in predrzni mladenič Davorin. Po¬
veljnik je nato njeno iskreno prošnjo uslišal, Zalo pa kot
nočno pohajalko odvedel v sužnost.

Tako je govorila izdajalka Almira svojim lahkovernim
sosedom. Ljudje so res verjeli lažnivim besedam in ob¬
čudovali njen pogum. Le oče Serajnik je majal z glavo,
toda rekel ni ničesar. Mirko pa malo da ni zblaznel, ko
je izvedel, da je ujeta njegova Žalika. Hipoma je sklenil,
da jo mora rešiti. Zatorej se je napotil preko Rožčice na
Gorenjsko. Ondi je prosil pri kmetih pomoči, in rčs, marsi¬
kdo mu je sledil na Koroško.

Nagloma je bil nabral Mirko tudi v Rožni dolini ne¬
kaj mož in mladeničev. Nato so šli vsi, oboroženi s se¬
kirami, vilami, kosami, železnimi verigami in hlodi, za
turško četo v spodnjo Rožno dolino. Upali so, da jo še
dojdejo ter ji odvzamejo plen in ujetnike.

Ali namesto turške čete so dohiteli le Davorina, ki pa
je bi! že na potu proti domu. In ta jim je povedal, da se
je turška četa združila že z ostalo vojsko ter odšla skozi
Podjunsko dolino črez Štajersko in Kranjsko domov v glo¬
boko Turčijo. — —

Žalostno je bilo odslej naprej življenje našega kmeta
v Svetnah in v Podgradu. Vse hiše so bile požgane, vsi
poljski pridelki uničeni. Kmet ni imel ničesar, s čimer bi
preživil sebe in svoje. Pa tudi ljudi je manjkalo za delo.
Vse je bilo v Rožni dolini kakor izumrlo. Marsikatera rod¬
bina je celb izginila. Pri drugih so bile zopet le po ena,-
dve, ali k večjemu po tri osebe ostale pri življenju.

Najsrečnejši so bili sevčda oni, ki so se skrivali pod
Rožčico. Zato so ti sosedje tudi s kristjansko ljubeznijo
kolikor mogoče pomagali svojim bližnjim. Oče Serajnik
in Mirko sta vzela mnogo ubogih mater in otrok pod streho.
Tudi nesrečni Davorin je zahajal k njima. Onadva sta
kupovala tudi živež za vso sosesko, da ni črez zimo umi-

r

89

rala gladu. Sploh sta Serajnik in Mirko po očetovsko
skrbela za svojo okolico.

V prvi sili in za prvo potrebo so si bili kmetje za
prihodnjo zimo pripravili skupno stanovanje na Gradišču.
Tu so si zamašili dvorane, tam zadelali zidovje, ondi zopet
zazidali raztrgana okna.

Nekega dne so popravljali globoko klet, da bi shranili
v njej nekaj slabih poljskih pridelkov. Zid se je bil udrl.
Treba je bilo razkopati grobljo in izvoziti kamenje na
prosto. Dodobra so že bili razgrebli kup na vse strani.
A kar na enkrat zavpijejo delavci vsi prestrašeni. Glejte
čudo, izkopali so mrtvega človeka. Bil je — Tresoglav.

Vsi so se zavzeli in strmeli nad njegovo smrtjo. Toda
nihče ni vedel, kako je prišel ta človek na Gradišče v klet;
saj ga ni bilo prej v njihovem taboru.

Še bolj pa so se čudili sosedje nad mrtvecem in se
spogledovali, ko so našli v njegovi suknji ključa od že¬
leznih vrat, ki vodijo v podzemski hodnik. Tu je bil se¬
daj tisti ključ, ki je izginil takrat iz vrat, ko je čuval Strelec
vhod na Gradišču. To je bilo dokaza dovolj, da je bil
Tresoglav tedaj v kleti in da je on potegnil ključ iz vrat.
Pa tudi oni ključ so našli pri njem, o katerem je prej trdil
Serajnik, da'ga je izgubil v taboru pod Rožčico.

Strašen sum je izpreletel sedaj očeta Serajnika in
Mirka. Grozna slutnja jima je polnila dušo. Toda molčala
sta. Plašč krščanske ljubezni sta pogrnila črezenj, češ, o
mrtvih ne govori nič žalega! Ali kakor pravi slovenski
pregovor: „Smrt pokoplje vse sovraštvo. 1 ' Prekrižali so se
vsi ter molili kleče za njegovo grešno dušo.

Grozno smrt je storil Tresoglav. Bil je žrtva svoje
lakomnosti in izdajstva.

Tresoglav je imel za plačilo prejeti tretji del vsega
plena od Turkov. S tem se je delal na videz zadovolj¬
nega. A v svoji lakomni duši se je kesal, da ni zahteval
polovice od vsega. Saj je le on sam spravil Gradišče so¬
vražniku v roke.

90

Zatorej je izkušal skrivši si prisvojiti več plena, nego
so mu ga odločili Turki. Natihoma je znašal po noči v
globoko klet na gradu najbolj dragocene stvari. Hotel se
je dobro okoristiti. A v njegovo nesrečo so ga zalezli
stražniki. Opravičeval se je sicer pred poveljnikom, ali
tajno v kleti nakopičene dragocenosti so jasno pričale o
njegovi krivdi. Nato so mu odvzeli Turki ves delež od
plena in povrh so mu še celd žugali s smrtjo.

Ves obupan in potrt je taval potem Tresoglav po
taboru. A židovska lakomnost mu ni dala mirovati. Vtiho¬
tapil se je nekega dne do turškega plena in vrgel gorečo
bakljo vanj, da ga zažge. Pa le majhen del je zgorel,
vse drugo so rešili iz ognja vojaki. Njega samega so ujeli
in za kazen spustili v globoko klet, kamor ni prihajala
solčna svetloba, češ, tu naj umrje gladu zaradi svoje po¬
žrešnosti.

Sovražnik je bil odšel z Gradišča, Tresoglav pa je
umiral v temni kleti. Glad je hud gospod. Nenasitni iz¬
dajalec je lizal sedaj mokro kamenje in jedel prst, da si
gasi žejo in polni želodec.

Z njegovega telesa je izginjalo mesd. Postal je kost
in koža. Napdsled ga je bila sama okostnica. Zadnje svoje
moči je še hotel uporabiti v to, da se reši.

V kleti je ležalo več brun in hlodov. Z njimi je začel
suvati in tolči v razpokano zidovje, ki je ločilo klet od
kleti. Mislil in upal je, da ga bo kdo slišal. A vse za¬
stonj. Le mrtvo zidovje se je usmililo njegove muke.

Ko je namreč zid prodrl, se je udrla vsa stena in po¬
kopala Tresoglava na veke.

Tako je Bog kaznoval požrešnika in izdajalca kristjanov.

Almira je po turškem odhodu vsak dan željno priča¬
kovala svojega očeta. Menila je, da dojde domov, obložen
z bogastvom, zdrav in vesel. V svoji domišljiji si je že
slikala bodoče življenje v sreči in zadovoljnosti.

A kakor bi trenil, je bila ta nada uničena. Na dom
so ji prinesli očeta — mrtvega.

91

Vsa obupana in zbegana, se je vrgla Almira mrliču
na prsi in se ni ganila od očeta, dokler ga niso sosedje
položili v hladni grob.

Od tistega časa je glodal na Almirinem srcu strašen
črv kesa in vesti; češ, ona sama je kriva grozne smrti
očetove. Iz njene duše je izginilo veselje in radost. Al¬
mira ni mogla več najti miru in tolažbe. Pred njenimi
očmi je v nočnih sanjah vstajala podoba nesrečne Žalike
in — mrtvega očeta.

Šestnajsto poglavje.

Tri leta so potem mirno pretekla za Rožno dolino.
Turške in druge vojske so sicer tudi še v poznejših letih
razsajale po Koroškem, ali prebivalci v Svetnah in v Pod¬
gradu niso močno občutili teh bojev v deželi. Do Gra¬
dišča ni bil več prihrul niti ogrski kralj Matjaž, niti ljuti
Turek. Saj bi pa tudi sovražnik ne bil našel mnogo plena
v tem kraju, zakaj ljudstvo je bilo odslej precej siromašno.
Kmetje so živeli po teh nezgodah skromno, a vendar so
bili zadovoljni s tem, kar jim je Bog dal. Bili so pohlevni
in bogoslužni; nesreča jih je storila še bolj ponižne in po-
božnej nego so bili poprej.

Pri Serajnikovih je gospodaril zdaj Mirko sam. Zakaj
oče Serajnik je bil začel vsled nesrečnih udarcev v zadnji
turški vojski kaj hudo bolehati. Neskončno ga je pekla
v srcu nesreča Zalina. A bolelo ga je tudi, videčega, da hira
i njegov sin, odkar je izgubil svojo nevesto in ženo Zaliko.

Mirko je bil odslej nenavadno tih in pobit. Govoril
je malo. Izogibal se je ljudi, najbolj Almire. Da, nje se
je cel<5 bal, kakor pregrešne čarovnice.

Nehotč se mu je vsiljevala slutnja, da je le Almira
kriva vse njegove nesreče. V tem mnenju ga je podpiral
tudi njegov oče. Serajnik je namreč vedno trdil, da iz¬
pričujeta Tresoglavovo izdajstvo ključa, ki so ju našli
pri njem.

92

Toda več se ni dalo dokazati. Zatorej sta obadva o
tej kočljivi stvari molčala, zlasti pa Mirko. Saj si je moral
naposled sam priznati, da je i on, to je njegovo nepre¬
mišljeno prijateljstvo do Almire, krivo njegove in Zaline
nesreče.

Pa tudi mladenič Davorin je čestokrat trdil proti Mirku,
da je Almira kriva Zaline sužnosti ali smrti. A njemu Mirko
ni veroval, meneč, da je njegov spomin vedno še temen
in meglen. Toda Davorinova pamet je bila sedaj že čista
in jasna. Zopet se je vsega dobro zavedal, kar se je
godilo na Gradišču, ali verjeti mu ni hotel tega nihče.

Tri leta ni bilo o Zali ne duha, ne sluha. Vsi so
mislili, da je mrtva. Osobito Davorin je trdil, da je naj¬
brž v penečih dravskih valovih našla svoj grob. Ali nje¬
nega trupla niso zasledili nikjer, če je bila tudi Drava
mnogo mrličev vrgla na suho.

Preteklo je četrto in peto leto. Tudi šesto se je že
bližalo h koncu, ali o Miklovi Zali še ni bilo niti sedaj
ne sluha, ne duha. Vsi so jo imeli za mrtvo in Mirka so
smatrali za vdovca.

Čestokrat so molili sosedje v Serajnikovi hiši za njeno
dušo. Priporočali so jo Bogu in Materi božji. Zlasti pa
sta oče Serajnik in Zalina mati molila vsak dan za njeno
srečo na tem ali onem svetu ....

V dolgih letih se pa marsikaj pozabi in izpremeni.
Tudi Mirko je pozabil na svojo nevesto in ženo. Imel jo
je za mrtvo, ali groba njenega ni poznal, niti vedel za de¬
želo, kjer počivajo njeni telesni ostanki. •

Tekom časa se je izbrisala iz Mirkove duše tudi ne¬
ljuba slutnja in sum o Almirini osveti in izdajstvu. Mirko
se ni več izogibal deklice, in dekle je zopet iskalo nje¬
govo družbo. Razmerje med njima je postajalo tem ožje
od dne do dne. Večkrat sta govorila med seboj in se tudi
kakor nekdaj shajala na vrtu.

Nekateri so že menili, da bosta lep par. Drugi so
zopet trdili, da ne more nikdar nič dobrega priti od take

93

zveze. Osobito Davorin in Mirkov prijatelj Štefan se nista
mogla sprijazniti z mislijo, da bi postala kdaj Almira —
Mirkova žena.

Najbolj pa se je tej zvezi protivil oče Serajnik sam.

„Dokler živim jaz,“ je rekel starec dostikrat, „ne pride
mi Almira, židovsko dekle, za sneho v hišo.“

A sivolasemu možu so bili dnevi že šteti. Vedno je
bolj in bolj bolehal in slabel. Naposled se ga je lotila
bolezen in ta ga je tudi hitro položila v grob.

Z očetom Serajnikom se je podrl zadnji zid, ki je še
edini, tako so mislili vsaj ljudje, branil Almiri v Mir¬
kovo hišo.

Toda temu ni bilo tako; zakaj Mirkova žena in ne¬
vesta, Miklova Zala, je še živela. Ali živela je nesrečno,
fužno življenje globoko doli v Turčiji, v stolici turškega
cesarstva, v glavnem mestu Carigradu.

Turški poveljnik iskender je bil po mnogih težavah,
po raznih bojih in velikih zaprekah srečno privedel Mir¬
kovo ženo do svojega carja. Z majhno četo, a še manjšim
številom ujetnikov, brez plena in ropa, je bil došel v ce¬
sarsko mesto. Podariti je imel le eno lepo sužnico svo¬
jemu sultanu v dokaz in znamenje velike pokornosti.

In res, sultan je bil vesel tega daru. Zala, njegova
nova služabnica, je bila najlepša med vsemi. Turški car
ji je odločil posebne, z zlatom in srebrom ozaljšane sobane
in dvorane. Oblačiti jo je dal v najlepšo svilnato obleko,
kakor so jo nosile najbogatejše žene v velikem turškem
mestu. Zala je imela vsega dovolj. Deklice so ji stregle,
strežaji doprinašali, kar je hotela. Bila je bogata in čislana.

Ali pa mislite, da je bila naša Žalika v tem bogastvu
in v tej krasoti tudi srečna in vesela?

Ne! Temveč Zala je bila sedaj nesrečna, kakor še
nikdar ne poprej v svojem življenju. Kakor ti umira naj¬
lepša cvetlica, če jo iz domače zemlje izruješ in presadiš
v tujo, še tako rodovitno zemljo, in ti naposled celd usahne
in ovene: tako je hirala in venela tudi Zaiika, odkar je

94

živela kot nesrečna sužnica na Turškem ter morala sleči
preprosto domačo, slovensko obleko.

Cele noči je pomilovalna žena kleče prejokala in pre¬
molila. S solzami je močila svilnato in z zlatom obšito
obleko. Ni preteklo dneva, ne noči, ne ure, niti minute,
da bi ne bila nesrečna Žalika mislila na svojega Mirka,
na očeta Serajnika in na ubogo mater. Na glas je molila
in govorila sama s seboj, da ne bi pozabila svojega ma¬
terinega jezika. In podoba Matere božje, ki jo je vedno
nosila na prsih pri sebi, ji je bila ob enem cerkev in oltar,
kamor je poklekala po noči in kjer je klicala na glas bla¬
ženo Marijo Devico na pomoč.

Ta tuga in žalost je sevčda razjedala Žaliki zdravje.
Postala je bleda in slaba. Vidno so pojemale njene moči

Tako je teklo leto za letom. Bili so to tužni in ža¬
lostni časi. Od vsega sveta ločena, je vzdihovala Zala
vedno sama v svoji sobici. Edina tolažba ji je bila le mo¬
litev in pogled na sliko Matere božje, katero ji je bil dal
oče Serajnik v spomin njene zaroke.

Prišlo je bilo že sedmo leto Zaline sužnosti. A v vsem
tem času ni mogla nesrečna žena okrevati in pozabiti na
svojo vero, na svoj dom in na svojega dragega Mirka in
očeta Serajnika. Ker je pa videla, da ji nikdar več ne za¬
svetijo žarki zlate svobode, je postajala še otožnejša in
napdsled je celo nevarno zbolela. A grenka kupa našega
življenja ni nikdar tako polna, da bi se ji ne mogla več
priliti še kapljica grenkejšega trpljenja. In tako je bilo
tudi z nesrečno Zaliko.

Ni še bilo dovolj, da je umiralo njeno življenje v suž¬
nosti od dne do dne; ni še bilo dovolj, da je živela nesrečna
žena zapuščena od vsega sveta, ločena od kristjanov, sredi
med neverniki; to vse je še bilo premalo trpljenja za ne¬
srečnico. Naposled so jo začeli zavidati zavoljo njene vere.
Zahtevali so od nje, da mora javno prestopiti k turški veri.
Nikdar več ne sme moliti k edino pravemu Bogu, nikdar
več se priporočiti Materi božji. Tudi svetinjo, ki jo je shra-

95

njevala in čuvala kot največji zaklad na svetu, naj bi iz¬
ročila neusmiljenim rokam turškim!

Strašna je bila ta zapoved, ali neovržna. Kdor se sul¬
tanovemu povelju zoperstavlja, tistega zadene huda smrt,
polna muk in groze.

Žalika se je kar stresla na životu, ko so ji sporočili
strašno zapoved. Ali bila je dobra in stanovitna kristjanka.
Ni se strašila grozne smrti, niti bolečih muk. Odločno je
odvrnila sultanovim služabnikom, da pretrpi rajše silno
smrt, nego da bi odstopila od svoje vere.

Ta odločnost je razsrdila turškega carja. Tri dni ji je
dal še pomisleka; potčm življenje — ali smrt. S štirimi
konji jo hoče dati živo raztrgati na drobne kosce, ako ne
izpolni njegove želje. Toda Žalika je bila trdna v svoji
veri, neomahljiva v svojih sklepih. Niti ene minute ni
premišljala, kaj naj stori, temveč prvi njen sklep je bil in
ostal odločilen.

Pri vsem tem si je bila Zala še zmeraj svesta pre¬
govora: Pomagaj si sam in Bog ti pomore! Dostikrat je
tedaj v zadnjem času premišljala, ali bi ji bilo še mogoče
uiti iz sužnosti. Toda vsak poizkus se ji je zdel brez
uspeha. Okna so bila trdno zamrežena. Po hodnikih in
mostovžih so vedno hodile straže po dne in po noči.

Na rešitev ni bilo tedaj misliti pri njej. Zatorej seje
pripravljala na gotovo smrt. Iskreno je molila vsako noč
in klicala v svojem ljubem materinem jeziku Marijo Devico
na pomoč: Ona se je naj usmili! Reši jo naj strašne suž¬
nosti, ali pa ji naj podeli dno stanovitnost in krepost, da more
mirno, kakor mučeniki, prenašati grozno smrt za svojo vero.

V teh ponočnih molitvah jo je vselej še le proti jutru
prevzel trud in spanec. Obnemogla je zaspala Žalika klečč
na tleh, sliko Matere božje v rbkah držeč. Zlasti jutranji
žarki so tužno obsevali bledo lice nesrečne kristjanke, ki
je edino v blagodejnem spanju nahajala mir in pokoj.

Med tem pa so enakomerno hodile turške straže po
hodnikih. Marsikateri stražnik je obstal pri sobi, kjer je

96

molila nesrečna žena. Njen glas in ihtenje je odmevalo v
tihi noči po visokem mostovžu. Radovedno so poslušali
sivolasi stražniki ženske mile prošnje, toda molitve njene
niso razumeli. Culi so le glasove, a njih pomen jim je
bil neumeven.

Le enemu izmed stražnikov so bili mili ti glasovi. Le
eden izmed vseh je razumel njih globoki pomen. Srce mu
je radosti vzkipelo. Samega veselja se je jel tresti na
životu, začuvši te glasove. Padel je na kolena in molil
tiho k svojemu krščanskemu Bogu in Materi božji.

Spomini na svojo vero, na svoj materin jezik, na svojo
daljno domovino so ga zopet oživili, okrepili in povzdignili.
Vsa muka blizu tridesetletne sužnosti mu je stopila znova
pred oči. Živo se je še spominjal, kako se je nekdaj voj¬
skoval s Serajnikom in svojim bratom v Kapistranovi vojski
proti Turkom pri Belem gradu. A tam se je moral tudi
ločiti od njih. V najhujši bitki z janičarji so ga ranili in
ujeli. Nato je prišel v Carigrad, kjer je ozdravel in na¬
posled postal služabnik na turškem dvoru.

Ko pa je slišal to noč prvikrat v tridesetih letih znano
molitev, ki jo je tudi sam molil z materjo doma v svoji
mladosti, in ko je čul glasove, ki so ga spominjali na do¬
movino slovensko daleč tam v Avstriji: tedaj se je vzdramil
nesrečni mož k novemu življenju. Vzbudilo se mu je ne¬
skončno hrepenenje po svojih prijateljih in znancih. Ob¬
novila se mu je v njegovih prsih presrčna želja, videti
zopet svojo domovino ter počivati v zemlji domači.

Globoko v srce se mu je usmilila usoda neznane, a
nesrečne žene. Čutil je njeno trpljenje, poznal težo njene
sužnosti. Tolažiti jo hoče in govoriti z njo v domačih,
slovenskih glasovih.

Skrivši napiše majhen'listič in ga vtakne zvitega skozi
ključavnico v sobo, odkoder je slišal prošnje in jok.

Solnce je že zlatilo visoke kupole carigrajskih mošej,
ko se je Zala prebudila iz spanja. Sliko Matere božje je
še držala v roki. Vsa omamljena se je ozirala po sobi.

97

Mislila je, da je še noč. Ali njena soba je bila svetla,
kakor beli dan.

„Kaj pa je to?“ vzklikne na enkrat začudena in po¬
bere beli listič, ki je ležal na tleh.

„Ta jezik mi je znan. Ali ni to slovenski? Da, to je
moj jezik, kakor ga govorijo ljudje v Rožni dolini na Ko¬
roškem. Sam Bog mi je poslal to pisemce. Sam Bog in
Marija Devica me hočeta rešiti iz grozne sužnosti."

In Žalika jame radostno poljubovati pismo. Samega
veselja se joče, videč, da je Bog uslišal njeno molitev.

Več nego stokrat je prebrala žena te vrstice. Ves dan
je premišljala o skrivnostnem pomenu tega, od Boga ji
poslanega pisma. Čuvala ga je, kakor zlat zaklad, na svojih
prsih; saj ji je bil z njimi prisvetil prvi žarek svobode v
grozno temo strašne sužnosti.

Sedemnajsto poglavje.

Težko je Žalika pričakovala večera. O polnoči, si je
mislila, bo potrkal nekdo na njena vrata in ona mu naj
odpre; zakaj človek, ki je poslal pismo, pride k njej. Tako
je vsaj čitala na listu.

Polna upa in strahu, je sedela Zala zvečer v svoji so¬
bani. Zdaj je dvomila nad besedami v pismu, zdaj jim
zopet verjela in zaupala.

„Kaj naj storim ?“ je govorila sama s seboj. „Ali bo
rčs kdo o polnoči potrkal na moja vrata? In — ali ga
naj potčm spustim sama v sobo! Bog vč, kdo je? Bog vč,
kaj mi hoče storiti?! — Toda on piše v mojem jeziku, on
govori moj materin jezik; kot tak mi gotovo ne stori nič
žalega!“

O polnoči potrka rčs nekdo na vrata. Žalika se strese
od samega strahu. Trepeče, kakor šiba na vodi. Kaj naj
stori? — Nov žarek upa ji zasveti v glavi; opogumi se
in — odpre.

Miklova Zala.

7

98

V sobo stopi upognjen, sivolas mož z dolgo sulico v
roki. Žalika se te prikazni prestraši in stopi nazaj. Od
samega strahu se potisne v kotič svoje slabo razsvetljene
sobane.

A starček, vidčč ženo vso prestrašeno, jame govoriti
v slovenskem jeziku:

„Ne boj se me, nesrečna žena! Slišal sem sinoči tvojo
gorko molitev. Spoznal sem znane mi glasove iz svoje
domovine ter razumel njih pomen.

Zatorej pridem, da te tolažim. Vedi, tudi mene tlači
dolga sužnost; tudi jaz sem tuj v tem mestu. Z nikomer
ne molim skupaj rožnega venca, z nikomer ne govorim
svojega jezika, z nikomer ne hodim k sv. maši in v cerkev.
S teboj delim vso tugo in žalost.

Zatorej govori, nesrečna žena: Odkod si in kdo si!
Svetuj mi, kako ti morem pomagati. Storiti hočem vse, da
ti olajšam pezo tvojega življenja. 1 '

Te besede so opogumile ubogo Zaliko. Ona jame pri¬
povedovati, koliko mora trpeti v svoji sužnosti. Naposled
mu naznani, da so šteti dnevi njenega življenja; zakaj ona
rajši umre, nego da se odreče svoji veri.

„Rešite me, blagi mož ! 11  konča svojo pripovest. „Vas
je poslal moj rešilni angelj. Bog je uslišal mojo molitev.
Vi, le vi me še utegnete oteti grozne smrti, le vi rešiti
muke in trpljenja, ki mi je namenjeno . 11

Solza se utrne starčku iz oči. V srce se mu zasmili
nesrečna žena. Ali rešiti jo, to je bila drzna misel, a drz¬
nejša še nje izvršitev. Zatorej se starček obotavlja, rekoč:

„Rešiti te pač ne bo mogoče, uboga žena. Jaz po¬
znam strogosti naših zapovedi. Ako bi hotel rešiti tebe,
uiti bi moral sam s teboj. Ali kam naj grem jaz, sivolasi
mož?! Le kratki so še dnevi mojega življenja . 11

„Vi pojdete z menoj v Avstrijo. Tam visoko gori v
planinah, ob deroči Dravi in Savi stanuje moj rod, ki go¬
vori jezik slovenski. Tja gori na Koroško greva skupaj
obči. Tam v Rožni dolini je moj dom. Tam je tekla moja

99

zibel. Tam so moja mati, tam moj ženin in mož, tam je
moj — Mirko doma!"

Tu Zala umolkne. Solze se ji ulijejo v oči. Ihtela
je kakor dete, ki je izgubilo v nepoznani deželi očeta
in mater.

Starček pa strmi in se čudi. Neverjetne se mu do¬
zdevajo govorjene besede. Vstane, same radosti se trese,
kolena se mu šibe. Čuti se srečnega, presrečnega. Tedaj
pa raztegne roke, pade pred nesrečno ženo in objame
njena kolena, govoreč s tresočim glasom:

„Ali si ti, zlati biser moj, iz Rožne doline, iz moje
domovine? Ali poznaš mojega brata Mikla, ali včš za
Serajnika? Ali še živita? Govori, mila žena!“

Začudena pogleda Zala nemirnega starčka, ki kleči
pred njo. Nerazumljive se ji zdč njegove besede. A v
trenotku ji zasvita v glavi. Še enkrat se ozre ostro v nje¬
gove oči ter vzklikne:

„Kdo ste vi, nesrečni mož? Ali ste — ali ste —“

Jaz sem — Marko, Miklov brat," ji odgovori žalostno
starček.

„Vi ste brat — mojega — nesrečnega očeta?! Vi ste
moj stric, stric še bolj nesrečne Miklove Zale!"

Govoreč, se oklene sivolasega moža ter ga goreče po¬
ljublja v lice. Uganila je, da je on njen stric Marko, o
katerem ji je mnogokrat pripovedoval oče Serajnik. Mislila
je vedno, da se njegova duša že veseli v nebesih, ali glej,
zdaj je prišel na enkrat tu pred njo, kakor da bi bil vstal
od mrtvih.

Dolgo sta govorila potem Zala in Marko o nezgodah
svojega življenja. Z živimi barvami je slikal sivolasi mož
krvave boje s Turki pred Belim gradom. Opisoval je po¬
gumnost svojega brata Mikla in prijatelja Serajnika. Iskreno
je govoril o pobožnem menihu Kapistranu in o čudotvorni
njegovi podobi Matere božje.

Sedaj je pokazala Žalika svojemu stricu Kapistranovo
svetinjo. On jo je spoznal za tisto, katero je nosil sveti

7 *

Miklova Zala.

100

mož v boju in jo pozneje podaril njegovemu bratu Miklu,
zato ker mu je bil rešil življenje.

Marko se ni mogel prečuditi nad tem, kako Bog vodi
pota človeška. Z navdušenostjo je prijel za znano sliko
in jo pritisnil v božjem strahu na gorke prsi.

Zdaj je bil ves oživljen, navdušen in ognjen. Novo
življenje mu je vdahnila ta slika v ovenelo truplo. Nov
up in nada mu je prešinila dušo in srce. V temni suž-
nosti se je bil postaral, bil osivel. Njegovo življenje je
bilo podobno cvetlici, ki usahne in ovene, ako ji odvzameš
luč in gorkoto blaženega solnca.

A zdaj se je starček zopet pomladil, njegove žile
so postajale krepke. V sebi je čutil novo moč, novo živ¬
ljenje. Mislil se je čvrstega in čilega mladeniča, kakor je
bil takrat, ko je še pestoval nežno Zaliko doma v Rožni
dolini.

„S solzami v očeh sva se ločila tvoj nesrečni oče in
jaz od tebe v zibelki in od tvoje uboge matere. Tedaj sva
šla neustrašena gotovi smrti naproti.

S solzami v očeh pa te najdem zopet, draga Žalika,
ali sam brez tvojega očeta, in povrh še v tuji, nepoznani
deželi. Sedaj grem k novemu, boljšemu življenju.

Na teh-le rokah sem te pestoval mlado dete. Ljubil
sem te, kakor svojo kri, kakor svoje teld.

A ta ljubezen še ni zamrla v mojem srcu, ni se za¬
dušila v temni sužnosti. Ne, ona še živi, a tem močneje,
čim dalje te gledam, ljuba moja Žalika. Rešiti te moram,
moje dete. Zate hočem žrtvovati svojo kri. Poskusiti ho¬
čem, da te spravim iz teh zaduhlih zidin. Iztrgati te hočem
iz mehkužnih, poželjivih rok nečloveških Turkov. Privesti
te hočem v naročje tvojemu dragemu Mirku!“

Žalika se je čudila nad to izpremembo sivolasega moža.
Ali zaupala mu je. Iz njegovih oči je žarela goreča lju¬
bezen, pogum in mladostna navdušenost. Njegovo naj¬
večje hrepenenje, njegova največja želja je bila sedaj, da
reši svojo ljubo Zaliko sužnosti in mučeniške smrti.

101

Dolgo sta se pogovarjala naša prijatelja. Žalika je s
solzami v očeh tožila, kako jo je zvijačno izdala njena
nekdanja prijateljica Almira in da je to gotovo storila le
zaradi tega, da si prisvoji njenega ženina Mirka. A zdaj se
najbrž sama ponaša, da je le ona rešila Mirka in njegove
tovariše, in ljudje ji menda to tudi verjamejo.

Marsikaj sta si še povedala drug drugemu, a naposled
se tudi dogovorila, kako in kdaj hočeta poskusiti, da utečeta.

Čas Markove straže je dotekel in on se je ločil, na¬
vdušen in oživljen, od svoje drage bratične.

Drugi dan sta se skrivši, vsak po svoje, pripravljala
na tajni ponočni odhod. Marko sam je vse priskrbel, kar
je bilo potrebno, da se rešita.

Pozno v noči tistega dne je prišla zopet vrsta na Marka,
da je stražil po hodnikih in mostovžu. Mrtva tišina je
kraljevala v starem zidovju sultanove palače. Le njegove
stopinje so skrivnostno odmevale, naznanjajoč, da vestno
čuva stražnikovo ok6. Ali naenkrat se je ustavil čuvaj in
potrkal tiho na vrata Zaline sobane.

„Hitro se obleci v td-le preprosto obleko!" reče Marko,
stopivši oprezno v Zalino sobo. Jaz imam sedaj stražiti
do ene ure po noči. Imava torej malo časa. Lice si po¬
barvaj s črno barvo! Mislili bodo, da si zamorska Afri¬
čanka in nizka služabnica na dvoru . . .

Tako je dobro, kakor si zdaj.

Na, sedaj si še opaši ostro sabljo pod gornjo haljo!
V nesreči ti utegne koristiti. Svojo prejšnjo obleko pa po-
skrij bolje ko moreš, v roko pa vzemi ta-le zavitek! V
njem je zame obleka, kakoršno nosijo turški trgovci, in
tudi nekaj blaga za na prodaj.

Zdaj pa pojdi in zakleni sobo za seboj!"

In šla sta. Krepko in močno je stopal nočni stražnik
po zvenečem mostovžu, tiho in rahlo pa je korakala pred
njim — črna zamorska služabnica. V prsih ji je srce plalo,
kolena so se tresla. Le en krik in klic, in obadva sta iz¬
gubljena!

102

Sem po dolgem hodniku je prikorakala sedaj nova
straža. Zamolklo so doneli čuvajevi koraki po mostovžu,
skrivnostno je odmevalo rožljanje njegovega orožja ob
obokanih zidinah.

„Tu-le sem, pod ta-le obok stopi, Zala, in bodi mirna,
kakor mramoren kip! Sicer sva izgubljena. 1 '

Stražnika se natd pogovarjata. Marko zabiči svojemu
tovarišu, naj pridno in vestno čuva. Osobito na ono so¬
bano, iz katere se navadno čuje jok in stok, naj ostro
pazi! Češ, nocoj je zadnja noč, ko stražijo nesrečno žensko;
jutri se že preseli odtod — v boljše življenje.

Novi stražnik se je napotil naravnost k vratom one
sobe, kjer je mislil, da biva nesrečna žena.

Marko pa je odvedel Zalo po neznanih, tajnih vežah
in hodnikih. Tu odpre vrata in jih zopet zaklene. Tam
spleza preko nizkega zidu in potegne Zalo za seboj. Ondi
se zopet oglaša straži ter ji naznani stražniško geslo za
nocojšnjo noč. Naposled prideta na veliki, z zidom za¬
grajeni cesarski vrt. Ondi splezata oba na visoko drevo
in privežeta na močno vejo dolgo vrv. Po njej se spra¬
vita po mnogih težkočah in velikem trudu na bližnje ozidje,
odtod pa ven na prosto zemljo.

Bila sta v mestnih ulicah. Sedaj se preobleče Marko
v trgovsko obleko, da bi nihče v njem ne spoznal sulta¬
novega služabnika.

Rumeno jutranje solnce je jelo ravno zlatiti visoko
kupolo Sofijske cerkve v Carigradu, ko dojdeta naša znanca
srečno izven turške stolice na prosto. Še enkrat se ozreta
po mestu dolgoletne svoje sužnosti in trpljenja. Nat6 pa
jo zavijeta preko dolge, v gosto meglo zavite planjave
proti severu v balkanske gore ....

V cesarski palači so strežaji tisto jutro dolgo čakali,
da vstane lepa služabnica sultanova. Vsi so ji zavidali
tako mirno in trdno spanje. Ali njih čakanje je bilo za¬
man. Žena se ni zbudila, niti ganila se ni.

103

Vsi so že mislili, da je menda umrla po noči, ali si
storila kaj žalega. Zatorej ulomijo vrata. A kako se za -
vzemč, ko ji ni nikjer ne sledu, ne tiru! Obupani so tekali
stražniki in strežaji po vsem poslopju, ali lepe kristjanke
ni bilo zaslediti nikjer.

Sultan je dal takoj vse stražnike vreči v temno ječo,
le enega ne; zakaj Marka ni bilo nikjer. Proti večeru so
še le zapazili na cesarskem vrtu vrv, ob zidu visečo. In
zdaj je bilo jasno kakor beli dan, da je s stražnikom vred
ušla iz sužnosti lepa kristjanka.

Še tisti dan je poslal sultan jezdece za kristjansko
sužnico na vse strani svojega velikega cesarstva. Imeli so
ukaz in povelje, obadva živa ujeti. Zatorej so po cele noči
jahali na brzih turških konjih ter iskali ubegla kristjana.

Zaline zasledovalce in vohune imenuje slovenska na¬
rodna pravljica „pesjane“. O njih se pripoveduje, da so
bili ljudje, ki imajo eno nogo in sredi čela le eno okd, in
da so največji sovražniki kristjanske krvi. Od daleč že
ovohajo kristjana. Zasledujejo ga, kakor zajca psi, dokler
ga ne dobe v svojo pest. Njim ubežati, je bilo torej za
kristjana nemogoče.

Tako strašne ljudi je, kakor pripoveduje pravljica,
poslal turški car za lepo Zaliko, da jo ugrabijo.

Večkrat so jo že bili jezdeci zasledili. Ali Žalika in
Marko sta se jim vselej srečno umaknila. Zvedela sta
namreč skrivnost, kako je edino mogoče, uiti pesjanom.

V temni noči sta došla v velik gozd v deželi bolgarski
Tu sta se hotela skriti. A počivati nista mogla nikjer,
kajti divje zveri so ju preganjale povsod.

Šla sta torej dalje in dalje po gosti šumi, sama ne
vedoč, kam prideta. Na enkrat zagledata majhno luč. Kre¬
neta proti njej in prideta do samotne koče sredi gozda.

V hišo stopivša, jo najdeta prazno. A hitro prikrevsa
šantava, sivolasa babica, rekoč:

„Kaj iščeta tukaj o polnoči, nesrečna človeka? Bežita;
tu so tolovaji doma. Ravnokar so šli na lov. Ako pridejo

104

domov, vaju ovohajo ker sta kristjana, in raztrgajo na
drobne kosce.

Tudi jaz sem bila nekdaj vajine vere. Ali zdaj sem
že skoro pozabila na Boga in molitev. Le kako dobro
dejanje še storim v zveličanje svoje grešne duše. Zatorej
se mi smilita, ker vaju zasledujejo pesjani. Ako jim ho¬
četa uteči, morata t6-le storiti: Po noči bežita naprej, kakor
hitro moreta. Po dnevu pa počivajta, stoječa v vodi, pod
drevesnimi koreninami, ki rastd ob rekah ali potokih. Glavo
imejta pokrito z zeleno celino!

Ako hočeta priti domov, hodita vedno proti severu!
Tam prideta do velike, velike reke. Ob njej idita proti
tistim deželam, odkoder teče voda! Nato prideta do manjše
reke, po imenu Sava. Hodeč proti njenemu izviru, dospeta
v svojo domovino!“

S srebrom in zlatom je poplačal Marko sivolasi ženi
prorokovanje. Ob pravem času sta se še ločila od starke
ter ušla tolovajski druhali.

Po cele noči sta tavala potem naša potnika po gozdih
in gorah puste dežele bolgarske. Povsod so ju zasledovali
pesjani. Le kadar sta stopila v potok ali reko in se skrila
pod drevesne korenine, so izgubili pesjani njiju sled. Često¬
krat je tedaj slišala Žalika, kakor pripoveduje koroška na¬
rodna pesem, da so govorili pesjani:

„Tu je bla, tu je ni . . .
krščanski duh diši.“

Strašno težavna in nevarna je bila za Zaliko in Marka
pot po nepoznanih deželah. Naposled sta srečno došla v
deželo srbsko ob globoki Donavi, ali pesjani so jima bili
še vedno za petami.

Moči so ju že zapuščale. Zdvojila bi bila skoro in
obupala nad svojo rešitvijo. A v vseh nezgodah in nevar¬
nostih je zaupala Zala še zmeraj v božjo pomoč. Kadar¬
koli je pogledala na sliko Matere božje in iskreno molila,
rodil se je nov up in nada. Srčno hrepenenje po Mirku
se ji je vzbujalo z novo silo v njeni duši. Vse bi rada in

105

voljno pretrpela, ako bi le še enkrat videla blago lice
svojega moža in ženina.

Ta misel in up sta dajala zvesti ženi novo moč in
pogum. Ali Marku, Zalinemu zvestemu spremljevalcu in
rešitelju, so tem bolj od dne do dne pojemale moči. -Na¬
posled se ni mogel več od same slabosti vzdrževati po
koncu.

Neko jutro je stopil iz vode in se vlegel tja pod ko¬
šato drevo, da bi po dolgem času zopet zatisnil oči. A

takoj ga ovohajo pesjani. Jezdeci turški pridejo ter ugra¬
bijo nesrečnega moža.

Žalika, to videč, jame vpiti in klicati na pomoč. A
vse zastonj. Marko je sicer pogumno in junaško branil
sebe in svojo spremljevalko, ali pesjani ga ubijejo in raz¬
trgajo na kosce. Potem plane divja pesjanska druhal tudi
za nesrečno ženo in dere za njo do reke Donave.

Zala se vrže vsa obupana v peneče valove, srečno

preplava široko reko, njeni vohuni pa najdejo grob v
hladnem vodovju.

Osemnajsto poglavje.

V Svetnah v Rožni dolini so delali med tem velike
priprave za imenitno ženitovanje. Ženila sta se Mirko,
gospodar na velikem Serajnikovem domu, in Almira, bo¬
gata hči Tresoglavova.

Odkar je sivolasi oče Serajnik zatisnil oči, se ni nihče
več protivil tej poroki in zvezi. Zaliko so že davno imeli
za mrtvo. Almira je pa vedela tudi skrbeti za to, da ni
prišlo njeno izdajstvo v zadjem turškem boju na svetlo.
Vsem se je znala prikupiti. Mladeničem se je dobrikala
kakor poprej, starim jezičnim babicam pa je zavezala jezike
s tem, da jim je pri vsaki priliki poklanjala majhnih darov.

Le nesrečni mladenič Davorin se ni dal ukrotiti Al¬
miri. Le on je vedno hudo govoril o njej, naštevajoč ji
čestokrat njene pregrehe. Toda na Davorina se niso ozi¬
rali, njemu ni nihče veroval.

106

V zadnjem času ga je bila spravila Almira celo izpod
Serajnikove strehe. Davorin je živel nato kot berač; raz¬
trgan in razcapan je prosil miloščine od hiše do hiše, da
se je preživih

•Prišel je dan poroke. Bogate priprave so se bile na¬
pravile za to gostijo. Še večja bogatija in potrata se je
videla sedaj, kakor takrat, ko se je ženil Mirko z Miklovo
Zaliko. Vsi sosedje od blizu in daleč so došli kot svatje
na gostovanje. Tudi radovednih gledalcev in prežarjev ni
manjkalo, in samo ob sebi se razumeva, da se je zbralo
ob tej priliki tudi mnogo beračev v Svetnah.

Ob pot in cesto, ki vodi v cerkev, so se postavljali
ubožci, da bi prejeli kak milodar od bogate neveste in
srečnega ženina. Tudi pri peči v hiši in pri vratih v veži
so posedali, željno pričakujoč dobrega grižljaja.

Miklov pes Kastor je imel ta dan mnogo jeze in
opravkov. Vedno je lajal in se ljuto zaganjal v raztrgane
berače. Nobenemu ni prizanesel, kdor se je le od daleč
bližal Serajnikovi hiši.

Na Mirkovem domu je bilo že v jutro na poroke dan
vse veselo in radostno. Ženin, nevesta in svatje so sedeli
za bogato obloženo mizo. Napivali so drug drugemu. Sta-
rejšina je ravnokar začel jemati slovd za nevesto Almiro;
zakaj bližala se je ura, da gredo v cerkev k poroki.

Vsem se je iskrila radost v očeh. Le ženin Mirko ni
kazal pravega veselja. Vselej ga je izpreletela nekaka
groza ter obšel neprijeten in tesen notranji čut, kadar¬
koli je pogledal na berače, sedčče pri peči. Njegovo oko
se je srečalo s pogledom nesrečnega Davorina. Tedaj
pa se je nehote vzbudila Mirku nekdanja misel v glavi:
Almira, njegova nevesta, je izdala njega in rajnko njegovo
Zaliko ....

Okoli cerkve sv. Jakoba je čakalo že mnogo rado¬
vednega ljudstva na svate. V cerkvi ni bilo nikogar. Le
tam pri velikem oltarju je klečala neznana žena v raz¬
trgani, tuji obleki. Ko pa je domolila, se je napotila tudi

107

ona iz cerkve. Začudena se je ozirala po zbrani množici
misleč: Kaj le pomeni toliko čakajočega ljudstva?

Nat6 je ubožica pazno poslušala, kaj govorijo ljudje
med seboj. In oj čudo! Pomenkovali so se o bogatem
ženinu Mirku in o srečni nevesti Almiri; tu pa tam je tudi
še slišala ime nesrečne Žalike.

Začuvši to govorico, zavre tujki kri v glavi. Vsa iz-
begana in obupana, se napoti z naglim korakom proti
Svetnam. Ljudje so radovedni pogledavali za njo, a spoznal
je ni nihče; saj je bila po beraško oblečena in začrnelega
lica, kakor zamorci.

Kmalu je došla v Svetne. Ondi postoji ter posluša.
Na uho ji udarjajo mični glasovi srebrnih strun, vrisk in
petje doni iz Serajnikove hiše. Vse je bilo veselo in Ži¬
dane volje.

Naposled se hoče tudi ona spraviti v veselo hišo, ali
pes Kastor ustavi tujo beračico. Ne pusti je dalje.

Zdaj pokliče žena psa po imenu. Ko pa začuje pes
mili glas, ga spozna: začne se dobrikati tujki ter cvili in
skače okoli nje od samega veselja. Hitro se vzpne po
beračici, kakor da bi jo hotel poljubiti v lice; natb ji po¬
liže roko, potem zdirja v hišo h gospodarju Mirku, a zopet
nazaj ven k svoji znanki.

Večkrat je ponavljala to igro zvesta žival ter lajajoč
naznanjala svojo radost.

Svatje se zavzamejo nad takim vedenjem in gredb
gledat, kaj pes ima. Niso se mogli dovolj načuditi, videč,
da liže Kastor bližajoči se beračici roke in prste.

Tujka je stopila mirno in samozavestno v hišo in pri¬
sedla za peč k drugim beračem. Nihče je ni spoznal, ne
njena mati, ne Mirko. Le zvesti pes Kastor je ostal pri
njej. Na tla je legel in položil glavo na njeno nogo.

Beračica ni prosila ne kruha, ne pijače. Nepremično
je zrla tja na mizo na ženina in nevesto. Tam je videla
svojega Mirka, tam je gledala svojo — izdajalko.

108

Zdaj se je poloti strašen srčni boj. Veliko je že pre¬
stala na svetu, mnogo je izkusila, ali sedanji pogled ji je
jemal vid in posluh. Njeno srce je hotelo počiti in raz¬
trgati prsi na dvoje. Ob pamet in um jo je spravljala ta
čudna gostija.

Za trenotek se še premaga. Ko pa je končal starejšina
svoj govor v slovb in sta vstala ženin in nevesta, da gresta
v cerkev k poroki, tedaj se zravnd upognjena beračica in
stopi odločno sredi sobe pred nevesto in ženina, z do¬
nečim, zapovedujočim glasom veleč:

»Stojte, svatje! Stoj, starejšina in ženin!“

Vsi se spogledajo in začudijo nad drznimi besedami.
Mirko se ustraši zvenečega glasu in spusti iz roke ne¬
vesto. Bilo mu je, kakor da bi mu donel glas njegove
mrtve žene na uh6.

Tudi Almira se strese na vsem životu. Strah in grozna
slutnja se poloti njene krivične duše. A vendar se opo¬
gumi in reče na glas:

„Kaj se obotavljate, ženin in svatje! Kaj poslušate
besede neumne beračice! Pojdimo v cerkev!“

Pri teh besedah potegne ženina za roko in ga hoče
odvesti iz sobe.

V tistem trenutku pa zadoni zopet glas neznane tujke:

„Vi svatje hočete peljati svojega ženina k drugi po¬
roki! Ali pa veste tudi, da je mrtva njegova prva žena? ...
Dokažite mi to!“

Nihče ni seveda mogel tega dokazati. Toda Almira
se ni ustrašila teh besed in je odvrnila:

„Kdo ti daje pravico, zahtevati kaj takega od mojih
svatov? Govori ti, ako veš za prvo ženo mojega ženina!"

»Govoriti hočem, predrzno dekle," odvrne z vzvišenim
glasom beračica. »Jaz vem za nesrečno ženo Zalo. Ona
še živi, če si jo tudi ti, nesrečnica, izdala — Turkom!"

Vsi so se kar strmč prestrašili takih besed in ne¬
nadne obtožbe. Almira je hotela drzno tujko že udariti
za tako obrekovanje po ustih, da bi se ji kri ulila po licih,

109

a v tem hipu je priskočil berač Davorin in v sveti jezi
zgrabil predrzno nevesto ter jo porinil na stran, rekoč:

„Da, rčs je, kar govori beračica. Ti, ti sama si izdala
mene, Zaliko in nas vse.“

Omamljeni so stali Mirko in svatje v sobi. Vsi so
mislili, da se vname hud prepir. Nekateri so bili že prijeli
Davorina in ga vrgli na tla, suvajoč ga z nogami in pestmi,
drugi pa so pograbili tujko, hoteč jo iztepsti od hiše.

V tem hipu se ohrabri Mirko in reče odločno:

„Stojte, možje! Pustite na miru beračico in Davorina!
Nihče naj se ju ne dotakne, tudi ti ne, Almira! Tu sem
jaz gospodar! 1 '

Te zapovedujoče besede so še le napravile mir v hiši.
Vse je potihnilo in strmelo, kaj bode iz tega. Ženin Mirko
pa nadaljuje:

„Tebe neznana tujka, pa prosim, povej mi kaj o moji
dragi ženi Žaliki! Bogato te hočem obdarovati, ako mi veš
povedati, kje je grob moje prve neveste. Dam ti, kar po¬
želiš, dam ti polovico svojega gospodarstva, ako mi znaš
povedati, ali še živi in kje da živi — moja Zala. Šel bi
za njo na konec sveta, da bi le našel — svojo nesrečno
prvo nevesto."

Solze se ulijejo Mirku pri tem spominu po licu. V
sobi nastane skrivnostna tišina. Vse zre sedaj nepremično
v tujko, radovedno pričakujoč njene izpovedi.

Beračica pa jame govoriti tako-le:

„Preteklo je že sedem let, odkar se je poročila Žalika.
Na dan njene poroke je prihrul ljuti Turek, in nevesta se
je morala še tisti dan ločiti od svojega ženina. Njega so
ujeli. Zala ga je sicer poskušala rešiti s pomočjo junaškega
mladeniča iz turške ječe, a pri tem početju jo je nekdo
— izdal.

Žalika je prišla v sužnost. S seboj je imela edin
viden spomin na svojo zakonsko zvezo, namreč sliko
Matere božje, katero ji je bil oče Serajnik izročil na dan
njene zaroke.

110

Ta podoba je bila odslej edina tolažba nesrečni ženi
v globoki Turčiji v glavnem mestu Carigradu, in ta slika
ji je rešila življenje!“

Tu je prenehala beračica. Vsi so kar strmeli nad tujo
ženo, ki je govorila resnico. Mirko je kar radosti trepetal,
začuvši take besede. Almira pa je postala hipoma bleda
kakor smrt in kri ji je zastajala v žilah. A Davorinu so
iskrile od same jeze in togote oči, zakaj novi spomini so
mu sekali skeleče rane v srcu.

Tuja žena je odvila nato z glave turški robec in haljo
ter nadaljevala z izpremenjenim milim glasom:

„Tukaj podaja tebi, Mirko, ono znano sliko tvoja —
Zala!“

Mirko je spoznal mili glas svoje žene in njeno obličje
ter se jokaje oklenil njenega života.

Vsi so jo kar strmč obstopili. Zdaj so ji poljubovali
roke, zdaj raztrgano obleko. Vsak bi rad govoril z njo,
vsak bi ji rad pogledal v lice.

Tudi Davorin se ji je napdsled približal. Ali ko ga
zagleda Zala, ostrmi vsa začudena nad nesrečnim človekom.
Objame ga in poljubi s solznimi očmi v čelo; češ, on ji je
bil edini pomočnik, edini rešitelj njenega moža, a sedaj
je zatd — berač in nesrečen ubožec!

Vsi so se neizrečeno veselili Zaline rešitve in blagro¬
vali njen prihod. Le Almira se je tresla strahu in groze
pred njo. V kot se je potuhnila. Tam je slonela pozab¬
ljena in uničena, zakrivajoč si oči, da ne vidi svoje zmago¬
valke. Pričakovala je obtožbo svojih strašnih pregreh.

Vesela novica o Zalini rešitvi se je raznesla hitro kakor
ogenj daleč na okrog. Od vseh krajev je prihrula velika
množica ljudstva gledat došlo Zaliko. Tudi od cerkve sv.
Jakoba so privreli sedaj vsi gledalci v Svetne k Serajniku.
Pred ogromno množico vseh kmetov iz Rožne doline pa so
sodili potčm pod milim nebom nesrečno izdajalko — Almiro.

Zala in Davorin sta dokazala pregrešno izdajstvo nje
same in njenega očeta Tresoglava. Na dan je prišlo vse

111

njuno početje: njun ponočni pot na Gradišče in njuno tajno
shajanje pod Rožčico.

Dolgo je tajila Almira, kar sta trdila njena tožitelja
ter izpričevala ključa, najdena pri mrtvem Tresoglavu. Na¬
posled je priznala vse in razjarjeni kmetje so jo takoj ob¬
sodili. Živo so hoteli pokopati izdajalko. Ali dobrosrčna
in usmiljena Zala je prosila za nesrečno deklico. Na njeno
prošnjo so ji odpustili smrtno kazen ter jo obsodili z ma¬
terjo vred v prognanstvo. Še tisti dan je tiralo razlju-
čeno ljudstvo Almiro iz Rožne doline, in od tega dneva
ni bilo več med Rožani ne duha ne sluha o nesrečnem
dekletu.

Izdajstvo in lakomnost Žida Tresoglava in njegove
hčere Almire je imelo važne nasledke za vso deželo. Go¬
sposka je nekaj let pozneje vsled cesarskega ukaza izgnala
vse Židove, naseljene na Koroškem. Tako je rešila sebe
in ubogega kmeta brezvestnih oderuhov za sedaj in tudi
za prihodnje čase. Ljudje pa so bili prepričani o resnici,
da se vsako pregrešno dejanje kaznuje, bodi si na tem ali
na onem svetu.

V Svetnah pri Serajniku niso ta dan obhajali druge
poroke, temveč praznovali so prihod in rešitev pogumne
in zveste žene Žalike.

*

* *

To je povest o Miklovi Zali. Spomin na njo še živi
dandanes v Rožni dolini na Koroškem. Ako prideš, dragi
čitatelj, kedaj v tisti kraj, oglasi se pri Miklovih! Z ve¬
seljem ti bo sivolasi mož pripovedoval o Miklovi Zali. Z
navdušenjem ti bo imenoval njeno ime in te prosil, da ji
ohraniš tudi ti — blag spomin.

Zgodovinski dodatek.

S predstoječi povesti sem izkušal naslikati črtico iz
najžalostnejše zgodovinske dobe slovenskega na¬
roda. To je slika iz onih časov, ko je neverni
Turek požigaje in ropaje razsajal po zemlji slovenski. Ve¬
liko so trpeli naši očaki pod turškim mečem, njih žene in
otroci so mnogo prestali pod tujim nasilstvom. Napisale
bi se lahko debele knjige samih žalostnih spominov na
turške napade, pripovedovale bi se lahko vsak zimski večer
razne pripovedke o krvoločnem turškem ropanju in po¬
žiganju po naši zemlji, a vse to, smem reči, bi še ne bilo
dovolj. Toliko je namreč število grozovitosti in vnebo-
vpijojočih krivic, ki so jih storili Turki našemu ljudstvu.

Več nego dve sto let je trepetal naš narod pred azij¬
skim sovražnikom, in turški konji so teptali rodovitna polja
našega ubogega kmeta. Ni skoro večjega kraja na Sloven¬
skem, kamor bi tekom XV. in XVI. stoletja ne bil prihrul
krvoločni in požrešni nevernik, požgal tam cerkev in hiš
ter uničil nesrečnemu poljedelcu, česar ni mogel pojesti ali
kot plen odnesti s seboj. Ljudi pa je lovil, kakor lovci
divjo zverino, ter jih odvajal v sužnost. Najbolj so Turki
segali po otrocih in ženskah. Brez naropanih krščanskih
otrok in lepih deklet se ni smel skoro noben turški poveljnik
vrniti iz naših dežel k svojemu sultanu. Ženske so bile
potem sužnice na cesarskem dvoru ali v palačah visokih
turških gospodov, kakor se je bilo to zgodilo tudi z „Miklovo
Zalo“. Dečke pa so dejali v poseben vojaški zavod. In tu

113

je krščanska deca pozabila na svojo vero in domovino ter
se popolnoma poturčila. Iz teh, nekdaj krščanskih in slo¬
vanskih mladeničev, so vzgajali hrabre in pogumne vojake.
Iz njih je nastala ona glasovita „janičarska  četa", ki
je bila strah in trepet vsaki krščanski vojski. Janičarji so
bili nepremagljivi in pravo jedro vsake turške vojne. Z njimi
so sultani užugali krščanske narode, pred njimi je trepetala
tudi zemlja slovenska. Neverjetno je skoro to, ali gola res¬
nica, da so naropani krščanski otroci, slovenski mladeniči,
sevčda sedaj poturčeni, napadali svojo lastno domovino
in morili lastne svoje rojake. Ali to je mogel storiti le
krvoločni Turek. Spoznal je prirojeno hrabrost in pogum¬
nost slovenskega naroda in na povedani način se je tudi
sam okoristil z dobrimi lastnostmi naših očakov.

Prvikrat je Turek prihrul na slovensko zemljo 1. 1396.,
zadnjikrat pa so se bili Slovenci z njim 1. 1596. pri Pe¬
trinji ob reki Kulpi. Dolga doba dveh stoletij zavzema
torej oni čas, ko se je borilo naše ljudstvo proti ljutemu
neverniku. Poglejmo si v sledečem najhujše navale kru¬
tega sovražnika v našo zemljo!

Prvi večji turški napad je bil 1. 1418. Tedaj je privrelo,
kakor zgodopisec Megiser (umrl 1. 1616.) in drugi za njim
pripovedujejo, blizu 20.000 nevernikov nad ogrske in štajer¬
ske Slovence do Radgone.  Sovražnik je oblegal imeno¬
vano slovensko mesto. Ta strašna novica je vzdramila
vse sosednje pokrajine in v kratkem je prišlo baje okoli
12.000 hrabrih, dobro oboroženih mož s Štajerskega, Kranj¬
skega, Koroškega in Hrvatskega obleganim kristjanom na
pomoč. Vnel se je hud boj. Sreča junaška je bila mila
kristjanom. Turka so uničili, in mesto je bilo rešeno.

Trinajst let pozneje, t. j. leta 1431., je prilomastilo zopet
v našo deželo kakih 8000 nevercev. Sedaj so si pa po¬
iskali kračjo pot, skozi deželo hrvatsko, ter udarili, pre-
stopivši kranjsko mejo, na slabo utrjeno Metliko.  Iz le¬
senih hiš obstoječe mesto je kmalu premagal sovražnik,
pobil ondi zbrane kristjane, razrušil cerkve in hiše ter po-

114

ropal vse, kar mu je prišlo pod roko. Nato so se napo¬
tili proti Novemu mestu  in ga oblegali. Sedaj pa sta
zbrala kranjski in koroški deželni glavar blizu 4000 ko-
renjaških vojakov in udarila na sovražnika. Tudi tukaj je
čutil Turek trdo pest slovensko, in izgubivši več tisoč mož,
je pobegnil v Bosno.

Ta pogumnost je bila Turka za nekaj časa ostrašila.
Celih 40 let ni bilo več nobenega nevernika na zemljo slo¬
vensko. A kar na enkrat privre kruti sovražnik 1. 1469.
nad Slovence. Ljuta druhal požge mesto Kočevje  in
druge vasi, potem dirja na ižansko polje, v Mateno, v Šmarje
in celo do Ljubljane,  kjer so sežgali šenklavško cerkev.
Druga četa je med tem ropala in razsajala okoli Žum-
berka in Kostanjevice  ter si postavila tabor na šent-
jernejskem polju. Konec tistega leta je še prihrula velika
turška vojska na Ogrsko, v Slavonijo in na Štajersko do
Celja.  Ker se ji pa ni žalibog nihče hitro postavil v
bran, so neusmiljeno ropali po naših krajih. Okoli 20 do
30.000 kristjanov so pobili ali pa odvedli v sužnost, med
njimi baje tudi 500 deklic in dečkov. Pozneje se je bilo
res nekaj naših vojakov nabralo, ali Turek jim je s plenom
in ujetniki vred nekaznovan odnesel pete.

Bogati plen in počasnost naših vojakov sta sovražnika
tako opogumila, da je odslej naprej kaj pogostoma napadal
naše dežele. V bodočih letih je divjal na Dolenjskem,
kjer je razrušil Z ati čin o z lepim samostanom; raz¬
sajal je po Štajerskem, moril in požigal na Gorenjskem;
da, leta 1473. je udaril (prvikrat) celo skozi Kokrsko dolino
na Koroško  in turška povodenj se je razlila, vse pred
seboj uničujoč, po vsej Podjunski dolini do mesta Celovca
in Rožne doline.  Žalostni so bili ti časi za naše ljudstvo.
Do 6000 ljudi je bilo odvedenih v sužnost, mnogo in mnogo
pa umorjenih. A nesrečnemu kmetu ni prišel nihče na po¬
moč. Državna vojska je imela po drugod, zlasti na Nem¬
škem, mnogo opravka, domači deželni knezi pa so se za¬
varovali v lastnih trdnih gradovih. Tako je ostal naš kmet

115

osamljen in brez pomoči. Sam se je torej branil proti kru¬
temu sovražniku; toda kaj more kmet, oborožen le z vilami,
tolkačem in poratom, z dolgimi žreblji obitim, storiti uspeš¬
nega proti hitrim, dobro oboroženim turškim konjikom!

Vse to so Turki hitro spoznali in tedaj so tudi brez vsake
skrbi ropali in požigali po lepih naših deželah. Ni preteklo
skoro leto potčm, da ne bi bil prišel nevernik v naše kraje,
kjer je samolastno in brezskrbno ropal in plenil. Najhujše
so razsajali Turki 1. 1476., 1478. in 1480. med Slovenci.
Posebno zadnji dve leti sta med koroškimi Slovenci s krva¬
vimi pismenkami zapisani v spominski knjigi našega naroda.
Iz tega časa je tudi povest o Miklovi Zali, ki se je do¬
godila 1. 1478., ko je bil najgrozovitejši turški napad na
zemljo koroško. Kakor se po vseh drugih slovenskih okrajih
še dandanes nahaja mnogo spominov in pripovedek iz
turških časov, tako živi tudi med koroškim ljudstvom
mnogo takih pravljic, ki nam opisujejo tužno dobo naše
preteklosti. Najbolj v spominu in ustnem izročilu naro¬
dovem pa se je tu ohranil napad iz leta 1478.

Ta strašni naval nam natanko opisuje Jakob Unrest,
tedaj župnik v slovenski župniji Teholici nad Porečami ob
Vrbskem jezeru. Umrl je najbrž 1. 1493. Unrest je sam
doživel te boje in on nam obširno poroča o njih. Dne
26. malega srpana istega leta so došli Turki sem od Gra¬
diške na Koroško. Pri Kokovem  blizu Trbiža  so se jim
kmetje postavili v bran, ali ti so se deloma razšli od sa¬
mega strahu pred sovražnikom, deloma pa jih je potolkel
Turek. Sedaj mu je bila odprta steza in pot v srce ko¬
roško. Na več oddelkov so se razdelili, in vsaka četa je
potem z&se plenila, požigala in ropala po raznih dolinah
in krajih. Tudi v Rožno dolino so tedaj prihruli never¬
niki in tu so se takrat godile vse one nezgode in grozo¬
vitosti, ki so opisane v predstoječi povesti.

Poteklo je že od tistega časa nad 400 let, a v našem
ljudstvu na Koroškem še sedaj živijo spomini na ono ža¬
lostno dobo. Z veliko navdušenostjo se še dandanes pri-

116

poveduje med Rožani o hrabrosti Miklove Zale, o njeni
turški sužnosti, o njeni rešitvi in nevarnem potovanju domov
v svojo domovino. Dobro še znajo za hišo, kjer je pre¬
bivala hrabra deklica, in vsak ti vč za dom, kjer je go¬
spodarila s svojim možem Serajnikom, potčm ko se je
srečno vrnila iz globoke Turčije, iz mesta Carigrada.

Ta ljudska pravljica in poročilo Unrestovo je služilo v
podlago predstoječi povesti. Zdelo se mi je vredno, da
se seznani slovenski narod s to hrabro in znamenito ju¬
nakinjo in da se otme njen spomin pozabljivosti.

Velike nezgode in nesreče, ki so tolikokrat zadele naše
ljudstvo, so vzdramile vendar napdsled državo in posamezne
kneze. Vsestransko so se jeli sedaj pripravljati vsi narodi
skupaj na turške napade in tako se je po dolgem času
posrečilo kristjanom, da so večkrat Turka pobili do dobra.
Turški boji še seveda zavoljo tega niso prenehali. V sle¬
dečih sto letih, t. j. do leta 1596., so še prilomastili Turki
zdaj tu, zdaj tam v naše dežele, ali njihove grozovitosti
niso bile več tolike, kakor v prejšnjem stoletju; kajti zdru¬
žena moč kristjanska jih je vselej v kratkem zapodila črez
mejo nazaj v Turčijo. —

Čuditi se moramo žilavosti in vztrajnosti našega na¬
roda, da je mogel pretrpeti toliko nezgod in silovitosti.
Marsikateri drug narod bi že bil obupal in se vdal ne¬
verniku, odrekel se svoji veri in domovini; ali junaški slo¬
venski očetje so se borili vztrajno in pogumno za naj¬
svetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre
vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da
ste se, kakor neužugani vitezi, bojevali skupno in vztrajno
za našo vero in lepo našo domovino. Le vaša vztrajnost
v veri in vaše domoljubje, le vaš pogum in hrabra vaša
roka nas je obvarovala, da nismo postali žrtev turškega
nenasitnega žrela.

Slava vam in večen spomin!



c ''  ’

>' ’ - J • .

\

■

UNIVERZITETNA KNJIŽNICA MRRIBOR

307/38.4.izd