Globoko presunjeni smo pred zaključkom redak-cije sprejeli žalostno vest, da nas je v 83. letu zapustil Andraš Čabai, dolgoletni zborovodja z Gornjega Senika.
Uredništvo časopisa izreka vsem žalujočim iskreno sožalje!
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 2. junija 1994. Leto IV, št. 11
porabskidnevi 94 "VERA, LJUBEZEN, MIR"
Tako je pisalo na odru v središču Sakalovec 29. maja. Letošnja osrednja prireditev Porabskih dne-vov je bila povezana s 100. obletnico tamkajšnjega gasilskega društva. Po povorki domačih ter gostujočih gasilskih društev iz Slovenije in Avstrije se je začela dvojezična maša na prostem. Mašoje daroval domači župnik Štefan Toth ob somaševanju rektorja ljubljanskega semenišča Franca Šuštarja. Po dolgem času so torej v Sakalovcih spet hvalili Gospoda v slovenskem jeziku, in to večinoma v lepi domači govorici.Organizatorji se gospodu župniku zahvalujejo za priprave in trud, s tem dejanjem pa je dokazal, da je sposoben opravljati božjo službo v slovenščini.
Maši je sledilo slavje ob častitljivi obletnici gasilskega društva. "Našo društvo je letos stau lejt staro. Če bi naša stara bizekanca vejdla prpovej-dati, bi gviišno dostakaj tapovedala. Tau, kakšni so bili tisti, steri so si pred stau lejti zmislili, ka bi trbelo v vesi gasilce meti. Tau to, ka je v vesi nigdar nej bijo veški odjen, pa tau to, ka je pred bojnovdugo lejt vodo gasilce Peter Novak, po bojni pa Štefan Schrei i Jožef Nemeš" je med drugim povedal poveljnik društva Stefan Nemeš.
Osrednji dogodek proslave je bil vsekakor predaja in prevzem gasilskega
vozila in motorne brizgalne, ki ju je ob tej priliki podarilo Sakalovčanom gasilsko društvo iz Dobrne. Gasilci se tudi preko našega časopisa zahvaljujejo za lepo in predvsem koristno darilo ter obljubljajo, da bodo vozilo spoštovali in skrbeli zanj.
Proslave so se udeležili tudi gasilci iz Škofje vasi, ki bodo v bližnji prihodnosti podarili gasilsko vozilo gasilcen na Gornjem Seniku.
Popoldne je bilo namenjeno nastopu ljubiteljskih skupin iz Porabja ter Slovenije. Čeprav vreme ni bilo naklonjeno nastopajočim, je bilo razpoloženje v pretesni dvorani kulturnega doma enkratno. Za to so poskrbele tako domače kot skupine iz Slovenije, najbolj folkloristi iz Mengša ter njihov "mali-veliki" harmonikar.
"Nasvidenje naslednje leto v kakšnem drugem kraju slovenskega Porabja" seje poslovila od občinstva in Porabskih dnevov povezovalka kulturnega programa.
In še toliko. Slovenska zveza se zahvaljuje vsem ljujiteljskim skupinam, gasilcem, občanom, vaščanom, ki ste s svojim delom pripomogli, da so letošnje prireditve Porabskih dnevov uspele.
Marjana Sukič
2
Po vsej verjetnosti bo Gyula Horn bodoči ministrski predsednik Republike Madžarske.
V zadnjih štirih letih sem občudoval tega človeka. Ne toliko zavoljo njegovih resničnih ali dozdevnih človeških, strokovnih ali političnih kvalitet, ampak zaradi tolikšnih napadov nanj. Težko si predstavljam, da je nek človek zmožen prenesti toliko hudega. Zlasti, ker je v večini primerov šlo za krivične stvari.
Gyula Horn je bil človek, ki je svoj čas kot madžarski zunanji minister veliko prispeval k temu, da je berlinski zid bil podrt. Z njegovo privolitvijo so spustili preko Avstrije v Nemčijo na stotine vzhodnonemških ubežnikov, ki se niso želeli vrniti z madžarskih begunskih centrov v Vzhodno Nemčijo. Kljub temu, da je Honecker in njegova kompanija to izrecno zahtevala. Horn in njegova kompanija pa - vključno s premierom Nemethom in drugimi - jih je neko noč spustila preko madžar-sko-avstrijske meje. Seveda v največji tajnosti, da za dejanje slučajno ne bi zvedeli Rusi, ker bi potem beg vzhodnih Nemcev v zahodno Nemčijo prav gotovo preprečili. To Hornovo hrabrost so tedaj povsod po svetu zelo cenili.
Horn in njegovi pristaši so bili tisti, ki so se znotraj enopartijskega sistema spuntali in privedli do tega, da je praktično bila ukinjena 800 tisoč članska hobotnica, imenovana Madžarska socialistična delavska partija. Bolj po domače povedano, ortodoksna komunistična stranka. Reformatorjev je ostalo približno 30 tisoč, stranko pa so preimenovali v Madžarsko socialistično
HORN IN NJEGOVA SREČA V NESREČI
stranko, ki je v prvem krogu parlamentarnih volitev dobila 32 odstotkov vseh glasov. Njen predsednik je Horn. Drugo najboljšo uvrstitev so dosegli svobodni demokrati, vendar so dobili "komaj" 20 odstotkov.
Kot rečeno, glavni sovražnik vseh je bila v zadnjih štirih letih socialistična stranka, zlasti pa njen predsednik. Po njih ni udrihala samo vladna koalicija - krščansko-kon-servativo - narodna -, ampak tudi ostale opozicijske stranke. Toliko blata in gnoja na cestah verjetno ni niti tedaj, ko kmetje gnoj prevažajo na njive, kot so ju stresli nekateri na Horna. Pri tem se je najbolj izkazala provladna televizija, ki si je dovolila prav gnusne stvari. Seveda s privolitvijo oblasti. Na koncu so najemali celo ljudi, ki so bili zavoljo kriminalnih dejanj večkrat zaprti, samo da bi pričali proti Hornu, češ da je zagrešil to ali ono. Napr. da je kot redni vojak 1.1956 streljal na Madžare, ki so bežali preko avstrijske meje na Zahod. Kot se je izkazalo, je Horn v zahodnem predelu Madžarske hodil šele I. 1957. Imenovali so ga fašista, ubijalca in še marsikaj, kar se da izmisliti.
Samo da bi mu škodili. In ta človek je vse umazane insinuacije dostojanstveno prenašal. Kot se je pošalil ob neki priložnoti, zdaj manjka le še to, da prizna, da je za časa turških in tatarskih vpadov on osebno "vpoklical" Turke in Tatare... Ker da je Ruse tako ali tako. Kot rečeno, I. 56 je bil navaden vojak.
Neposredno pred prvim krogom volitev se je peljal domov z Miskolca v Budimpešto, ko seje hudo ponesrečil. Verjetno je nekaj glasov pridobil tudi zaradi tega. Namreč zavoljo simpatij. Kakor so jih socialisti ogromno dobili zaradi prav gnusne kampanje proti njim.
Ko se je po nesreči Horn prvič udeležil tiskovne konference, je imel na glavi neko čudno bolniško napravo. Najbolj je bil podoben nekemu marsovcu ali pa Vikingu z rogovi. Tudi njegov priimek v nemščini in angleščini pomeni: rog.
Upajmo, da kljub temu ne bo dobil rogov, in bo tudi oblast prenašal s takim dostojanstvom kot štiri leta pečat glavnega sovražnika in narodnega izdajalca. Vsaj taka je trenutna želja volilcev...
Franček Mukič
POSLOVNA BORZA V VESZPREMU
KAKO BI POROČILI ČIMVEČ PODJETNIKOV IN PODJETIJ
Območna gospodarska zbornica za Pomurje v Murski Soboti in njen direktor Koloman Cigiit vztrajata: slovenski in madžarski poslovneži morajo spoznati, kako pomembno je gospodarsko sodelovanje med dvema sosedama, Slovenijo in Madžarsko. Zato tudi poslovna borza in druga srečanja gospodarstvenikov, od Radencev, Murske Sobote, Gyora, Pečuja do Vesz-prema doslej, in v bodoče še v drugih krajih, tudi v Budimpešti. Navzlic vsem prizadevanjem, kljub novim in novim poslovnim zvezam, je blagovna menjava med državama še zmeraj visoka le statistično, medtem ko je v resnici nizka in je bila lani v obe smeri le 252 milijonov dolarjev.
V Veszprem je prišlo okoli štirideset predstavnikov podjetij in podjetnikov. Za koliko poslov so se dogovorili, še ni mogoče vedeti, velja pa neko prepričanje, da okoli deset odstotkov zbranih najde pot za sodelovanje. Enako oceno smo slišali tudi za tokratno srečanje, na katerem so bili poslovneži iz vse Slovenije in dveh madžarskih županij: gyorske in veszpremske, poslovno borzo pa je pozdravil tudi Ferenc Hajos, veleposlanik Republike Slovenije na Mad-
RAD BI SANJAL V DVEH
JEZIKIH
l*a*4m*l I I
Župnijska knjižnica Daniel Berzsenyi objavlja natečaj z naslovom "Rad bi sanjal v dveh jezikih" za narodnosti, ki živijo v Železni županiji, da bi predstavili vrednote narodnostne književnosti.
Na natečaj se lahko prijavijo učenci in dijaki od 10-18 let starosti iz posameznih narodnostno jezikovnih območij.
Natečaja se lahko udeležite® pisnim deiom o narod nostni knj iževnosti (pesem, pravljica, povest, roman, drama), ne glede na zvrst in vrsto.
Spis naj obsega minimalno 2, maksimalno 4 tipkane strani, vsebovati mora doživetja izbranega dela in osebno sporočilo.
Natečaj je treba poslati do 25. oktobra 1994, na
naslednji	naslov:
Berz$enyi Dšniet Megyei Konyvtar, 9700 Szomba-thely, Petofl Sandor u. 43-
Na prijavnico prosimo napišite:
1.	ime, priimek kandidata
2.	naziv in naslov šole ter ime mentorja
3.	bibliografske podatke o uporabljeni literaturi
žarskem.
Uvodni del srečanja je bil namenjen splošnemu seznanjanju z zakonskim urejanjem sodelovanja, zlasti pa ustanavljanja mešanih podjetij in tujih naložb. Madžarska Stranje tudi tokrat poudarila, da predpisi omogočajo in zagotavljajo tujim vlagateljem, da pridejo z denarjem, znanjem in dobro voljo in poiščejo svoj poslovni interes. To hkrati pomeni, da si madžarska stran želi pritegniti čimveč tujega kapitala, medtem ko je manj zainteresirana za čisto blagovno menjavo oziroma trgovino.
Slovenski problem pa je znan: podjetij, ki bi imela kapital za naložbe v tujini, je vsaj za zdaj malo. Zato se lahko zgodi, da bo slovenski delež v pripravah na svetovno razstavo EXPO 96, ki bo v Budimpešti, bolj obrobnega značaja, kot bi bil, če bi imeli denar. Zlasti velja to za gradbeništvo, pa tudi za nekatere druge dejavnosti, tako v zvezi s svetovno razstavo, kakor sicer. Morda bi lahko bila uspešna pot, ki jo ubirajo, denimo Avstrijci, ko za naložbo oziroma vlaganje zagotovi kapital banka ali več bank skupaj, podjetje pa izpelje posel.
Na srečanju so ocenili, da bo pred nedavnim podpisani Sporazum o svobodni trgovini med Slovenijo in Madžarsko vzpodbujal sodelovanje.
Prav je tudi, da omenimo, da se je srečanja poslovnežev v Veszpremu udeležil tudi Laci Domiter iz Monoštra, na nek način edini poslovni mož iz vrst porabskih Slovencev. Največ se je pogovarjal s predstavnikom LIV-a iz Postojne Viktorjem Vildom, s katerim sodeluje že nekaj let. Gre za uspešno sodelovanje pri izdelavi mešalnikov za beton in pri nekaterih drugih proizvodih.
eR
Porabje, 2. junija 1994
3
SIBILSKE KNJIGE (8)
ZAČETEK DRUGE KNJIGE
PISMO IZ SOBOTE
KA SE VSE ZGODI
Naslednji dan je začela Šibila svoje pripovedovanje o rimskem kraljestvu, prakrščanstvu in križarskih vojnah.
"Zacsetek Drugyi knig. Tak sze je zgodilo, da je Šibila na driigyi den Salamon krali prišla, i on nyou pijta, nai ona nyemi povej, ka sze z driigyimi Orszagami zgodi prvle kak Pijtani den boude.
Šibila odgovori, zsivi o krao eske dugo. Pod tvojim ladanyom de liisztvi eske dobro slo. Gda de Targuinis Priszkus, szeidmi in szlejdnyi krao etoga imena kraliivao, teda bode liisztvo vu zacsetki nyegovoga ladanya Boga bojecse i szveto zsivelo. Teda sze pa od Boga odverne i eden cait pride vu sterom Rim od nepri-atelov opaszani i vuzsgani bode."
Tarkvinij Priscus je bil peti rimski kralj. Zadnji, sedmi je bil Tarkvinij Su-perbus (534-510 pr.n.št.), ki so ga pregnali in ustanovili republiko. Rim je bil v 1. st. n. št. središče zahodne civilizacije. Za časa vladanja Nerona, leta 64., je požar uničil večji del mesta. V istem, 1. stoletju je nastalo krščanstvo kot versko, socialno in kulturno upiranje krivičnosti poznoantične družbe. Že v prakrščanstvu 1. stoletja se je razvila svetovna cerlo/ena skupnost. Med
škofi je imel največji vpliv škof v Rimu, kot glavnem mestu cesarstva. To prvenstvo naj bi mu pripadali kot nasledniku apostola Petra. V srednjem veku je kot prestolnica ‘papežev ohranil pomen glavnega mesta sveta.
"Teda liisztvo Navuk Mesiasa gori jemalo, te bode glava toga Navuka vu Rimi prebivala i za toga volo do kralovje od szuncsevnoga zahoda gori sztanyiivali ino de fszaki steo Rimszki cas-zar biti. Za toga volo de Rim dosztakrat od nepri-atelov neganyani."
V 5. in 6. stoletju so Rim oropala germanska plemena, v 16. stoletju pa ga je oropala vojska cesarja Karla Velikega.
"Potom doszta bode trpo vsze za navuk Mesiasa volo, od naro-djenya Mesiasa 1200 let mine, teda krali gori sztanejo, tak da doszta let nikse mirofcsine vu Eorupi nede. Tak da eden drugoga od nye-govoga orszaga szpravi. Nede szamo vu Eorupi, nego po vsze krajih szveta, vszaki merje csi je caszar ali zmozsen krao. Nyihove lagoje dela do tak velika vsze povszedi, med veliki tak, kak med sziromaki bode, da eden driigomi nede voustyo, csi de eden kai meo, teda de szi driigi miszlo, kak
jo etoga szpravi. Taksa nevoskjenoszt i druge navole bodo na szveti kidale, tak da Bog szvojo roko znoszno nazai potegne i nede dezsji. Sze za greha volo, steri do vu caiti med liisztvom ladali. Ka sze drugi orszagov doszta ja. tiszti do meli veliko zburkanye morja. Dosztakrat sze zemla sztrauszi, doszta ognya, ka nyim sze zgorij. Doszta falatov Orszaga sze nyim ftopi. Teda de liisztvo zaisztina vidilo, ka je Baug kastiga ino sze dondk ne pobog-sao, nego do vszigdar bole i bole grešili i vu grehi vecs iszkali."
V 3. stoletju se je začel boj med državo in krščanstvom ter so se začeli nemiri prezadolženih kolonov. V 4. stoletju je Konstantin (325-337) priznal krščanstvo, Teodozij I. (379-95) pa ga je I. 391 razglasil za državno religijo, oporo obstoječega reda. Upiranje taki vlogi krščanstva spremlja vso zgodovino do danes.
Križarske vojne je organiziral zahodni krščanski svet za osvojitev Palestine (1096-1291). Vseh sedem vojn za osvoboditev Svete dežele z Jeruzalemom je bilo brezuspešnih. Človek človeka ni premagal, a ljudi je za njihove grehe zadela božja kazen.
Marija Kozar
Porabske kulturne skupine so 21. in 22. maja gostovale s programom Iz življenja na oder na Goričkem in po Porabju. Nastopile so pri Gradu, na Gornjem Seniku in v Števanovcih. Vse skupine so požele veliko aplavza, gledalcem je pa bila najbolj všeč zgodba o petih pijanih babah.
Indasvejta je živo človek, steri je za svojoga žitka biu najboukši na svejti. Najboukše je znau dresejrati lejve (oroszláne). Niške je nej znau takše stvari s tejmi velkimi pa nevarnimi živalimi delati, kak je tou znau tej človek, dajmo njemi ime Alberto.
Alberto je biu, kak Povejdano, majster v svojom posli. Živali je meu rad in zato so ga bougale in delale tak, kak je un škeu. Sikši cirkus, ka je v tiston cajti kaj valau, ga je škeu meti pod svojo strejov. Tak je Alberto obodo cejli svejt in vseposejdi so ga poznali in glejdali njegove meštrije z zaprejtimi očami tö, ka je znau pokazati marsištero stvar, ka so človeki šli vlasovi vüška. Najvekšin lejvon je glavou davo v goubec, püjsto sé je, ka so ga lijzali po cejlon tejli, ojdli so po njen, skakali prejk njega, Albertoji sé je nigdar nikaj nevarnoga nej Zgodilo. Tak je vövidlo, kak če bi biu un den od njih.
Tej dni pred skoro stou lejtami, je biu Alberto s svojin cirkuson negi v Italiji. Po večernom nastopi si je dojlejgo ali nikak je nej mogo zaspati. Takšo sé njemi že Večkrat Zgodilo. Gda je tak nej mogou spati, je najrajši oblejko cirkuško uniformo in šou k svojin lejvon.
Tou je napravo tou nouč tö. Samo tou nouč je osto pri živalaj za veke. Zazranka so najšli v klejtki z lejvami samo njegovo lipou zloženo uniformo in nakli krvavo žaganco. Lejvi so bili merni, kak če sé čista nikaj ne bi Zgodilo tou nouč in kak če bi bilou vse po staron. Ali, nieden živ človek z njimi nej več mogo delati tou, ka je z njimi znau delati majster Alberto.
Vrvlite mi, ka sé tou rejsan Zgodilo in ka jetej človek rejsan živo. Tou vse san čüu, gda san biu eno desejt lejt star in sé mi je vse vküper fejst zapijsalo v Spomin. Nigdar pa san si nej mogo raztumačiti, ka sé je zaistino Zgodilo tisto nouč. Mogouče je škeu mrejti pa sije pravo, čeže moran mrejti, naj mrgen od mojih pajdašov. Mogouče je gor prišo, ka je s tem, ka je živali dresejro, njin delo slabo in sé je püsto njihovin zoban, naj sé njemi maščüvlejo. Mogouče je škeu gratati vküper z njimi edno in sé je zatou püjsto, ka ga pogejo. Takša pitanja sé mi sigdar motajo po glavej, kda sé spumnim na Albertoja in njegove lejve. Odgovora na tou nemo najšo nigdar in tou je mogouče celou dobro, zato ka, Zakoj pa bi mogli na vsakšo stvar najti odgovor. Mislin, ka je tak celou lepše. Ka sé vse zgodi na ton našon svejti pa ostane našoj pameti neraztumačeno. Ravno takše stvari, ka jih ne vejmo sami sebi dopovedati, nas ženejo v našon razmišlanji dale in dale, mogouče mo pa li Prišli do istine.
Svojoj tašči Regini, trno čednoj ženski, tej zgodbe o Albertoji nešken povedati in tak je una nigdar nede čiijla. Tou pa zatou, ka že za naprej znan, ka bi una na vse tou prajla: "Tak njemi pa trbej, ka je pa isko tan notri pri tej lejvaj. Boukše bi bilou, če bi spau, kak vsikši pošteni človek."
MIKI
Spremijajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije Naslednja oddaja bo 4. junija 1994
Porabje, 2. junija 1994
Kacin v Bruslju
Slovenski obrambni minister Jelko Kacin se je v Bruslju'udeležil ministrskega sestanka osemnajstih partnerk za mir in šestnajstih rednih članic Nata, vzporedno pa je imel tudi vrsto dvostranskih srečanj, vključno s sestankom z ruskim obrambnim ministrom Pavlom Gračovom, novim italijanskim obrambnim ministrom Previttijem in nemškim ministrom Riie-hejem. Prvi nastop slovenskega ministra na sestanku obrambnih ministrov Nata s predstavniki partnerk za mir je v večji meri izzvenel v znamenju predstavitve Slovenije kot samostojne suverene države in poudarjanja potrebe, da se za Slovenijo odpravi embargo za uvoz orožja in vojaške opreme, ki so ga Združeni narodi pred časom uvedli za celotno območje bivše Jugoslavije.
Poslej le avtomobili s katalizatorjem
Pred dnevi je v Sloveniji začela veljati odredba, ki prepoveduje uvoz novih in starih bencinskih avtomobilov brez katalizatorja. Do 1. julija jih bodo lahko registrirali le še tisti lastniki, ki so jeklene konjičke že naročili. V Sloveniji se vsako leto zamenja okoli 60 tisoč vozil, kar pomeni, da bi lahko v približno desetih letih po slovenskih cestah večinoma vozili samo še avtomobili s katalizatorjem.
Devizne rezerve
Slovenske devizne rezerve so marca znašale milijardo in 784 milijonov ameriških dolarjev in so bile za 71,2 milijona dolarjev višje kot februarja.
NOV PRISPEVEK K ZGODOVINI SLOVENCEV V PORABJU
(Ferenc Stipkovits, Porabski Slovenci, Celldomolk 1994)
Za tiste, ki ne samo s strokovnega vidika temveč tudi s srcem spremljajo dogajanja v Porabju, predstavlja pojav vsake nove knjige o Porabju praznik.
Vzdušje prazničnosti ob knjigi dr. F. Stipkovitša (profesorja Visoke učiteljske šole v Sombotelu), ki je bila predstavljena 27. aprila v Monoštru (v organizaciji Zveze Slovencev na Madžarskem) je utemeljeno vsaj iz treh razlogov.
1.	) Knjiga obravnava nezadostno raziskano prelomno obdobje (1945-49) v življenju Slovencev v Porabju.
2.	) Avtor publikacije dosledno uporablja termin Slovenci v Porabju, kar v primeru madžarskih avtorjev ni vedno samo po sebi razumljiva opredelitev.
3.	) Publikacija je dvojezična. S tem izdajatelji nadaljujejo že pred leti uveljavljeno prakso dvojezičnih knjižnih izdaj v Porabju. Dvojezično zasnovana publikacija zagotavlja širši krog bralcev. Zlasti bo dobrodošlo, da se bodo tudi madžarski bralci seznanili s položajem Slovencev v Porabju v prvih povojnih letih, kar bo prispevalo k boljšemu razumevanju porabskih posebnosti današnjega časa.
Dvojezična izdaja prispeva tudi k bogatitvi jezikovne kulture bralcev. Ob strokovnem prevodu prof. Elizabete Bernjak lahko bralci preverjajo svoje znanje iz madžarskega in slovenskega jezika. Nenazadnje pa dvojezična izdaja navaja na medsebojno razumevanje in sožitje prebivalcev na narodnostno mešanih območjih.
O vsebini Zgodovine Slovencev v Porabju
V	kratkem uvodnem preseku zgodovine Slovencev v Porabju avtor upošteva dela slovenskih avtorjev, ki so pomembno prispevali k raziskovanju Porabja (t.j. Vilka Novaka, Ivana Zelka kakor tudi raziskovalko iz Porabja M. Kozar Mukič).
V	prvem poglavju (zaključek vojne in dogajanja v letu 1945) avtor okarakterizira Slovence v Porabju kot
globoko verno ljudstvo, "ki se ni zanimalo za politiko in je živelo samo zase". Zaradi stoletja trajajočih težkih življenjskih razmer so se Slovenci zaprli vase, ostajali brez lastnih političnih organizacij in tudi brez inteligence. Osvoboditev so leta 1945 pričakali v Porabju brez posebnih bojev, vendar polni negotovosti ob rojevanju nove oblasti na Madžarskem in v sosednji Jugoslaviji. Leto 1945 je na Madžarskem obdobje levičarskih agitacij, nastajanja narodnih odborov, izvajanja obvezne oddaje pridelkov in priprav na agrarno reformo. Kmetje v Porabju so zaradi širjenja glasov o delitvi zemlje ponovno upali (enako kot v času revolucije 1918-19), da se bo njihov položaj z dodelitvijo zemlje izboljšal. Njihova upanja se niso izpolnila, obdelovalnih površin za delitev je bilo komaj kaj, zato so ostali mnogi razočarani in iskali možnosti za preživetje ponovno v sezonskem delu (in drugem dopolnilnem delu) vse do 60. let, ko se je pričel industrijski razvoj Monoštra.
Razpoloženje prebivalcev slovenskih vasi je prišlo do izraza v prvih demokratičnih volitvah leta 1945. Volilci so se množično opredelili za Neodvisno stranko malih kmetov (ki jo je podpirala tudi duhovščina). Volilni rezultati so močno odstopali od županijskih in državnih volilnih izidov. Zaradi teh rezultatov so nestrpni strankarski funkcionarji smatrali podeželje in ljudstvo za reakcionarnega.
Osrednji del knjige zavzema poglavje o "Ključnih narodnostnih vprašanjih do volitev leta 1947". Avtor ugotavlja, da so vse politične deklaracije tistega časa poudarjale izničitev zatiralskih in difencirajočih ukrepov bivšega političnega sistema in se zavzemale za možnosti udeležbe vsakega državljana (torej tudi Nemadžarov) pri izgradnji nove Madžarske.
Najpomembnejši dogodek v letu 1946 je bil popis narodnostnega prebivalstva v okviru splošnega popisa
prebivalcev Madžarske. Popis v letu 1946 je imel dolgoročne posledice za Slovence (in njihovo narodnostno identiteto) v Porabju. Pred popisom prebivalstva je v Porabju zavladalo vznemirljivo vzdušje, negotovost pri ljudeh so poglobile vznemirljive novice, ki so postavljale Slovence v Porabju pred usodno dilemo, ali se izreči za Slovenca in s tem tvegati nasilno izselitev v Jugoslavijo ali pa se izreči za Madžara in se dokončno madžarizirati. Dilemo so razrešili na ta način, da so se vsi izrekli za madžarsko narodnost, hkrati pa za slovenski materni jezik. Izrekanje pri popisu leta 1946 se je razlikovalo od prejšnjih (1930-1941), ker je bilo močno pod vplivom posledic popisa iz leta 1940, na podlagi katerega so leta 1945 izselili Nemce in zamenjavali slovaško in madžarsko prebivalstvo.
Avtor ugotavlja, da popis leta 1946 ni prinesel bistvenih sprememb v številčnih podatkih, le po svoji vsebini je postal izvor vseh problemov.
Po popisu prebivalstva so na Madžarskem pristopili k organizaciji šolstva. Iz priložene tabele je razvidno, da slovenski oddelki (t.j. oddelki s slovenskim učnim jezikom) zaradi nizkega števila prijavljenih (učencev) v Porabju niso zaživeli. Uveljavila se je praksa, da so se učenci vpisali v madžarske oddelke, v katerih se je slovenski jezik poučeval kot tuj jezik. Vendar so tudi pouk slovenskega jezika (kot učnega predmeta) spremljale nenehne kadrovske težave, pomanjkanje učbenikov, priročnikov, itd. Posledice takratne organizacije narodnostnega šolstva so očitne v Porabju tudi še danes.
Renata Mejak
(se nadaljuje)
Predstavitev Porabja
11. maja sta v okviru splošnega seminarja za IV. letnike in podiplomce na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubfani Katarina Munda Hirnok in Jože Hirnok predstavila problematiko, s katero se V praksi srečuje etnolog v slovenski skupnosti v Porabju.
Jože Hirnčk je predstavil Zvezo Slovencev na Madžarskem, Katarina M. Hirnok pa je govorila o medijih in slovenski manjšini na Madžarskem. Po predavanjih je bilo predvajanje dokumentarrio-igranega filma Porabje (Kak riejga zelendga konja, fak nejga čednoga Slovenca). Po ogledu filma se je razvila zanimiva diskusija, katera je obsegala tematske sklope: povezanost porabskih Slovencev z zamejskimi organizacijami v Italiji in Avstriji, vloga Cerkve pri ohranjevanju slovenskega jezika, pouk slovenščine na porabskih šolah ter možnosti srednješolskega in visokošolskega izobraževanja na Madžarskem in v Sloveniji. S strani študentov in mentorja Rajka Muršiča so bili podani zanimivi in predvsem koristni predlogi za ohranitev kulturne dediščine v Porabju (zaščita etnoloških spomenikov, možnosti za predstavitev etnoloških predmetov na terenu v izvirnem okolju, npr. hiša na prostem, organiziranje etnološkega raziskovalnega tabora za mlade Porabce s pomočjo mentofjev iz Slovenije).
Srečanje z etnologi je potekalo v prijateljskem vzdušju. Potrebno bo proučiti možnosti za uresničitev njihovih predlogov glede ohranjanja kulturne dediščine porabskih Slovencev.
Katarina M. Hirnok
Porabje, 2. junija 1994
L
5
STO JE SKAUZ VÖRVO, DA GA PAVARSTVO LEKO GOR DRŽI
Po cejlom rosagi sé čüje, ka nistarni, steri so nigdar nej pavri bili, Zdaj zemlo küpüjejo, škejo na zemli gazdüvati. Tisti, steri že znajo, kak sé pavarsko dela, sé tak malo pod nausom smejejo. Če pa po pravom vzemamo, te je tau nej samo za smej, malo je Žalostno pa navarno tü. Zakoj?
Tau je nej žmetno vönajdti. Kakoli, ka Večkrat pravijo, ka nauri pavar pa zabit pavar, pravica je tau, ka če bi pavra nej bilau, gospod bi nej djo. Zatok je pa pavar ranč tak potrejben pa more biti poštüvani tü, kak vsakši drugi človek, lekojemajster, Profesor ali kakoli. Vejpa pavar je ranč takši majster. Sploj pa gnesden, gda že more čedno delati pa gazdüvati, aj sé leko gordrži. K tome pa trbej razmenje tü. Etak leko razmej mo, če sé pavri pod nausom smejejo, če sé gnesden vsakšefele človek podava za pavarsko. Kak po pavarskom šagau majo prajti: "Vsakši žibak je nej za travo."
Etak filozofejra Ferenc Lončar, pavar z Dolenjoga Senika. Od njega že naprej telko moremo vedati, ka je v svojom živlenji napona na gazdiji delo, furt je iz pavarstva živo.
Franci, ti si Zdaj 64 lejt star. V tvojoj živlenji Kelkokrat si delo indrik, nej doma na gazdiji?
"Vsevküp sam samo dvakart odo za par mejsecov delat. Ovak sam skauz doma biu kak pavar. Tistoga reda, gda sam mali biu, te je eške cejla ves griint delala, iz toga so lüdje živeli."
Malo mi prpovejdaj, kak je bilau, povejmo, pred 45-50 lejtami? Znam, ka si ti iz nemške familije. Gde si odo v šaulo?
"Na Dolenjon Seniki sam odo v šaulo. Že tistoga reda smo sé včili nemški gezik tü. Tak je bilau napelano, ka so sé nemški mlajši nemški gezik včili,
de so sé pa slovenski gezik tü mogli včiti, če rejsan nej telko vör na keden kak nemški. Naaupak je tü tak bilau."
Kak so pa vam šle tiste žmetne lejte, na štere sé vsakši britko spominja?
"53. leta sam dojristo. Gda sam domau prišo, v tauj iži so te samo stari starištje bili. Oča pa mati sta sé mogla v vesi v edno drugo ižo znositi - tista je tü naša bila - zatok, ka smo velko gazdijo pelali, pa so tistoga reda takše držine tavö vozili v Dajčland. Etak so nas njali na meri. 54. leta so dejdek, 55. baba, 59. pa Oča mrli. Kak moški sam ostano sam, mogo sam prejkvzeti gazdijo."
sé pa te fejs smejali."
Franci, ka si pa ti te lejta skaus spravo? Vsefale je že bilau. Pavar je nej naj-lekejše biti. Istina?
"Tak je. Moreš vörno delati. Ge sam skaus vödržo. Kak moreva z že-nauv, tak delava. Do 78. leta so eške z nami bili mo-ja mati tü. Po tistom pa cejlak Sama. 75. leta sam notstaupo v zadrugo (szakszövetkezet). Tau sam, Baugi vala, dobro napravo, od tistec sam leko üšo v penzijo. Iz Slovenske vesi je biu človek, Štefan Pavlič, ki je Vodo tau zadrugo, pa nas je nagučo, aj not stanemo. Morem prajti, nej smo steli, nej smo vedli, ka de z gaz-
Ana, kak dugo ste vi že na Dolenjom Seniki? Gda sta sé ženil?
"Ge sam z Gorenjoga Senika prišla, sé oženila es, na Dolenji Senik 1960. leta. Doma smo nej velke gazdije meli, ge sam dosta ojdla po marofaj, kak drügi mladi. Gda sam pa prišla es, te sam tü stejla po marofaj ojdti. Mauž mi je pa tak pravo, ka so marofi tüj doma. Doma moremo delati pa si prslüžimo, ka nam trbej."
Kak je pa vama tau šlau? Eden nemški guči, drugi slovenski. Kak sta si zgučavala?
"Tau ranč nika ne gučite. Kiihar gospod so naja tü tau pitali. Müva sva pa včasin mejla odgovor. Tak sva prajla, ka va si gučala Vogrski, ka pa tak tü neva znala, va si kazala. Oni so
dijov, z zemlov. Kakoli je žmetno bilau, dobro smo naprajli zatok, ka Zdaj na starejša lejta nej smo brez vsega."
Gda je najbaukše bilau pavrom?
"Morem povedati, ka pred bojnov je dobro bilau. Vse smo meli, vrejdno je bilau delati. V nauvom režimi, v sterom smo do 90. leta živeli, so slaba pa težka lejta bila petdeseta lejta. Sledi je pa že baukše bilau. Morem povedati, ka tista 70-80-ta lejta so za pavre bila. Daubo si Vsefale podporo (támogatás), pavra so za čleka gledali. Ka si prpauvo, je cejno melo. Gnes? Strašno vcuj dé. Zbrodi si, da za naj-baukšo mlejko plačajo 16 forintov. Kak sam že čüjo, Zdaj mlejko pa podražijo, v bauta do odavali za 60
forintov. Sto te velki dobi-ček gorgemle?"
Ka pa vi mislite od toga, ka smo tüj pri avstrijski granici? Nej bi dobro bilau, če bi granico oprli pa bi leko taprejk ojdli?
"Pred bojnov je tü velki Žitek biu. Na Dolenjom Seniki v dvaujoj mesti - pri cintori pa pri mlini - so lüdje leko taprejk ojdli. Leko si taprejk prišo pri Sakalauvcaj tü, tam gde Raba pride vcuj k pauti. Tisti Avstrijci, steri so meli tüj grünt, so es ojdli delat, naši pa ta. Tistoga reda je vse živo bilau. Sodacke so skrb meli mejo, eden financ je pa tüj v vesi slüžo. Če si kaj prpelo, si sé tüj mogo zglasili pa plačati čedno."
Ge sam furt tak znala, ka je pred bojno ta ves bogata bila. Ka go je pa tak vtrgnilo, ka je po j bojna tak razmetana gratala?
"Največ je kriva bila politika. Nistarni, steri so sé držali za Nemce, so notstaupili v Volksbund. Po bojni so pa 18 najbole bogate pavarsko držine tavö odpelali v Nemčijo. Na njigvo mesto so pa prpelali drugo lüstvo. Tau je vesi škaudilo."
Ana, kak ste sé vcuj navčili na Dolenjom Seniki? Znate že malo nemški?
"Najoprvin mi je špajsno bilau. Nej je bilau vseedno na nauvi dom pridti. Gnes je pa že vse ovak. Držin sé k tauj vesi, nemški me več tü ne odajo. Moj mauž telko slovenski tü zna, ka njega pa slovenski ne odajo."
Takšo držino, kak so Lončarovi, vleti ne moreš doma najdti. Srečo sam mela zatok, ka je dež üšo, etak so malo doma počivali. Njigvi ram je Zvün vesi. Tü je tihoča pa nikši poseben mér, ka samo pri pavarskoj držini leko čütiš.
I. Barber
Stiki s štajerskimi Slovenci
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Mariboru, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani in Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo na Dunaju so 27. maja v Mariboru in Murski Soboti predstavili zbornik z naslovom Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski. V prvem delu zbornika najdemo prispevke petnajstih avtorjev iz Slovenije ter enajstih iz Avstrije, med njimi tudi treh Slovencev.
Drugi del zbornika vsebuje dokumentarno gradivo o kulturni dediščini štajerskih Slovencev.
I Predstavitev zbornika so predstavniki štajerskih ter porabskih Slovencev izkoristili za prve pogovore o sodelovanju med dvema manjšinama s podobnimi problemi.
Slavistični dnevi v Sombotelu
Oddelek za slovansko filologijo na Visoki pedagoški šoli v Sombotelu je letos že 5. priredil Mednarodne slavistične dneve. Simpozija so se udeležili znani slavisti iz 18 držav s 140 predavanji. Ob tem jubilejnem simpoziju so najbolj zaslužnim podelili priznanja v spomin znanega jezikoslovca Frana Miklošiča. To priznanje so letos prejeli: prof. dr. Breda Pogorelec in prof. dr. Zinka Zorko iz Slovenije, prof. dr. Mijo Lončarič iz Hrvaške, prof. dr. Adam Jevgenjevič Suprun iz Belorusije, prof. dr. Istvan Nyomarkai z Madžarske.
Porabje, 2. junija 1994
SLOVENSKI ŠPORT
NAŠE PESMI (75)
KEGLJAČI SPET ZLATI
Ultramaratonec Dušan Mravlje, o katerem smo pisali v predzadnji številki Porabja, je uspel preteči Slovenijo po njenih mejah. Sicer pa je bil mesec maj živahen za slovenske športnike. Tako smo dobili tudi nekaj novih državnih prvakov v moštvenih športih.
V	dramatičnem finalu so rokometašice Belinke Olimpije s 3:2 v zmagah v finalu končnice državnega prvenstva odpravile mestne tekmice ekipo Krim Electe. Naslov državnega prvaka pa so ubranili tudi namiznoteniški igralci Arconta iz Gornje Radgone, ki so v finalu dvakrat premagali ljubljansko Olimpijo.
V	zadnjih dneh pa je seveda najbolj odmevalo dogajanje na svetovnem kegljaškem prvenstvu v Nemčiji. Tokrat so se slovenski tekmovalci vrnili le z eno medaljo, toda zato z zlato, in sicer v ekipnem tekmovanju moških. Za medalje se je v Ludvvigshafnu na jubilejnem 20. svetovnem prvenstvu borilo 18 držav. Najuspešnejši so bili domačini z os-
mimi kolajnami (2 zlati, 4 srebrne, 2 bronasti), toda vseeno je bilo slovensko zlato veliko vredno. Slovenskim kegljačem je uspel pravi podvig, saj so v ekipni tekmi premagali Nemce na njihovih tleh. Na najvišji stopnički so stali: Darko Bizjak, Hary Steržaj, Boris Urbanc, Albin Juvančič, Franc Kirbiš in Boris Benedik.
O slovenskih plavalcih smo že nekajkrat pisali. Izkazali so se tudi tokrat, in sicer v Avstriji na mednarodnem osmero-boju, v katerem so sodelovale še Danska, Poljska, Češka, Grčija, Švica, Hrvaška in Avstrija. Skupno so osvojili četrto mesto, posamične zmage pa so dosegli: Igor Majcen dve in po eno Jure Bučar in Alenka Kejžar.
Razočarale pa so košar-kašice. Slovenska košarkarska reprezentanca je namreč sodelovala na kvalifikacijskem turnirju, na katerem se je šest reprezentanc borilo za nastop na evropskem prvenstvu leta 1995, in osvojila zadnje mesto. Slovenska dekleta so največkrat odpovedala ob koncu tekme.
Kriva naj bi bila slabša telesna pripravljenost, pa tudi napačno načrtovanje forme, saj se je slovenska reprezentanca le nekaj dni poprej vrnila z napornega gostovanja po Braziliji. Zanimivo je, da so Slovenke edino zmago dosegle proti najboljši ekipi na turnirju, proti reprezentanci Ukrajine.
Bliža se tudi konec nogometnega prvenstva. SCT Olimpija je praktično že postala državni prvak. Tretji naslov državnega prvaka so si Ljubljančani priborili že nekaj kol pred koncem, za drugo mesto pa se še vedno borita soboška Mura in nogometaši Maribora Branika. Omenjeni dve moštvi se bosta sredi junija pomerili tudi v finalu slovenskega nogometnega pokala. Mura iz Murske Sobote je namreč v polfinalu presenetljivo izločila prvaka, in sicer kar z dvema zmagama. V Ljubljani so Sobočani zmagali z 2:1, doma pa z 1:0.
Silva Eory
NE JOČI SE LUBA
Ne joči sé luba draga ti za mé, vej jas pridem nazaj domo s Kaniže.
Paj ti küpim lejpi prstenk na roko, paj ti küpim lejpi prstenk na roko.
Ka je meni za tvoj prstenk na roko, daj tébe nede nigda nazaj domou.
Jaj, de britek, jaj de slatek komis krü, jaj, de britek, jaj de slatek komis krü.
Za junáke, za soldáke priprávleni, za junáke, za soldáke priprávleni.
Jaj, de srečen tisti fantič, ki ga jej, ali srečnejši tisti fantič, ki ga ne jej.
Jaj, de duga, jaj de šurka, komis paut, jaj, de duga, jaj de šurka, komis paut.
Gorenji Sinik -mkm-
MOLITVENI K ZA NAS
Zadnji molitvenik so ešče pred II. svetsko bojno vödali v Porabji, kak ponatis ednega prejšnjoga. Te molitvenik so nücali lidgé do gnes, če so ga sploj meli. Kak drüge knjige, tak sé tau tö ponüca, sé zgibi.
Na risauski pondejlek so na Gorenjon Seniki par Slovenskoj meši nupo-
kazali nauvi molitvenik, steroga je gospaud Lojze Kozar ml. pripravo.
Zakoj ste sé tak odlaučili, ka naredite te molitvenik?
"Zato, ka bi rad nika naredo za slovensko Porabje. Vej sam pa sausad, tü blüzi sem doma. Moji predniki so bili tü krščeni, ešče Oča tö. S tem sé ščem malo odaužiti tej župniji.
Tau je zato nej tak žmetno delo bilau. Zbrati je trbelo vse tisto, ka je že bilau v staraj molitvenikaj napisano.
Potrebno je, ka aj sé tü ne pozabi narečje, lidgé ešče tau nücajo pa razmejo. Depa bi potrebno bilau tau tö, ka aj sé verniki vse bola bližajo knjižnemu jeziku. Aj čütijo, ka so eni s slovenskim narodom, nej ka bi tau pravli, ka je tau en drügi narod. Zato sem
knjigo tak naredo, ka na eni strani majo vse v narečji napisano, na drügom pa ranč tau v knjižnom jeziki. Tak lejko vidijo, ka nej je takšna velka razlika, pa Vüpam, ka
prvom deli je napisano tau, ka sé par meši moli, mešne molitve pa cejli obred meše.
V drügom deli je pa sveta spouved - priprava na njou, obred spouved i, pa
do potistom bola nalejke nücali eno ali drügo.
Molitvenik lejko raz-delimo na tri vekše dele. V
zahvala za odpíiščanjé.
V zadnjom deli so pa molitve, stere najbola pogausto molijo doma pa
Porabje, 2. junija 1994
v cerkvi.
Če lidgé ščejo ostati Slovenci v Porabji, te trbej ednoga slovenskoga dühovnika, Vejpa dühovnik med njimi živé. Ge tak mis-lim, ka če de slovenska beseda tadale živela v cerkvi, te de živela ine tö. Starejše lüstvo ešče zna slovenski moliti, mlajši rod pa s tem molitvenikom dobi nika v roke, s steroga sé lejko navči. Vejpa kak v šauli majo svoje slovenske knjige, tak njim trbej v cerkvi tö.	i
Ge Vüpam, ka če samo malo, depa s tau knjigo tö pomorem, ka sé v Porabji ne pozabi slovenska beseda, mladi ostanejo tau, ka so - Slovenci -, pa de z njino pomaučjov ta rod tadale živo tü."
Andreja Kovač |
OTROŠKI SVET
KA JE TAU?
Kak sé zové
na Gorenjon Siniki.............
na Dolenjon Siniki..............
v Ritkarovci....................
na Verici......................
v Števanovci....................
v Andovci......................
v Slovenskoj vesi..............
v Sakalauvci....................
Kak so nücali
BRALNA ZNAČKA V PORABJU
Umetniki iz Slovenije se že vrsto let radi srečujejo z učenci porabskih narodnostnih šol; o klasični prireditvi "Bralna značka" sicer ne moremo govoriti, kajti prebiranje knjig med mladim rodom tudi tu ni preveč priljubljeno. Kljub vsemu pa se učitelji slovenskega jezika trudijo učencem predstaviti zanimivo otroško in mladinsko literaturo ter jih seznaniti z umetnostnim delom in osebnostjo avtorja, ki jih bo obiskal in se jim sam predstavil. Ob takih priložnostih se učenci tudi sami predstavijo umetnikom iz Slovenije s kratkim kulturnim programom, kar je še posebej prisrčno.
Letošnja zaključna prireditev ob bralni znački je potekala v porabskih osnovnih šolah 26. maja.
Učencem slovenske skupine v monoštrski osnovni šoli se je predstavil pisatelj in pesnik Milan Vincetič. Njegovo literarno delo je sicer pretežno namenjeno odraslim bralcem, zato je avtor s pomočjo dokumentarnega video filma o pristanku balona z dvema belgijskima znanstvenikoma pred šestdesetimi leti v majhni prekmurski vasi Ženavlje predstavil svoj roman Nebo nad Ženavljami; snovno se ro-
man navezuje prav na ta nenavaden dogodek, ki je med starejšimi prebivalci še vedno živ. Na žalost je odziv pri učencih bil dokaj pasiven, saj je na tej šoli odnos do učenja slovenskega jezika vse prej kot pozitiven, s tem pa tudi znanje učencev izredno šibko.
Osnovno šolo v Števa-novcih sta obiskala slikarja Alenka in Matjaž Schimdt. Učenci že poznajo njune
prisrčne ilustracije v mladinskih in otroških revijah, zato so ju sprejeli kot stara znanca. Razkrivala sta jim skrivnosti nastajanja ilustracij in skupaj z njimi ilustrirala pravljico. Učenci so se jima zahvalili s krajšim kulturnim programom.
Tudi pisateljica Karolina Kolmanič je stara znanka porabskih osnovnošolcev. Tokrat je obiskala gor-
njeseniško šolo. Da bi njen nastop bil bolj nazoren, ji je z ilustriranjem pravljice, ki jo je pripovedovala mladim radovednežem, pomagal slikar Daniel Fug-ger, sicer ilustrator njenih mladinskih del. Tudi gor-njeseniški učenci so se umetnikoma zahvalili s kulturnim programom.
Učenci vseh treh šol so v spomin na prisrčna srečanja in za vzpodbudo dobili lične Kranjčeve bralne
značke.
Srečanja s slovenskimi umetnostnimi ustvarjalci so za porabske osnovnošolce posebnega pomena; spoznati avtorja literarnega dela, ilustracije,... je mnogo več, kot to delo le prebrati, videti. In tega se organizatorji takih srečanj dobro zavedamo.
VALERIJA PERGER
Rešitev iz številka ,f 6/94Tn 8/94
pirh - pobarvano jajce, pripravljeno za véliko noč hímes tojás: húsvétra festett, írott tojás Tak sé zové: na Gorenjon Siniki, v Ritkarovci reménke, v Sakalauvci, v Slovenskoj vesi pa na Dolenjon Siniki písance, v Števanovci, na Verici, v Andovci pa pisane djajca Tak so nücali: mlajší so dobivali za vüzenek od svoje botre, štere so z vouskom pisalo pa z lükovimi lopinjami farbale rdeča djajca.
pinja - príprava za izdelovanje masla köpülö - vajkés2ítő eszköz
Tak sé zové: na Gorenjon Siniki, v Ritkarovci matünca, v Slovenskoj vesi, na Dolenjon Siniki, v Sakalauvci matüníca, v Števanovci, v Andovci na Verici pa matöjnica.
Tak so nücali: z vrnjoga mlejka so v matünci zmouče mautili.
KAK SE MI BRSAMO NA DOLEJNOM SENIKI
Skurok vsikši den sé demo brsat na igrišče. V pau petoj, gda domau pridem s šaule, sé prejkzravnam, skaučim na biciklin pa sé s padašom deva brsat. Dosta mlajšov pride vküp. Do sedme sé brsamo. Med brsanjem sé vsikdar svadimo nad seov. Mi krepši dobro "napilimo" slabše. Oni brž sedejo na biciklin pa dejo domau pa očaj vöovadijo, ka sé je Zgodilo.
Na srečo so sé Očetje eške nej korili z nami, gvüšno vejo, ka so njivi mlajši tö krivi.
Zatok sé je dobro špilati, ka leko dosta lejčem s padaši. Tü pa tam sé zbijemo tö. Istina je, ka na drügi den že tau vse pozabimo.
Ge tak mislim, ka so drügi mlajši tü takšni kak mi.
Tomaž Fartek 5.r.
OŠ Gornji Senik
bine rogeu	BREZ BESED
Porabje, 2. junija 1994
NIKA ZA SMEJ
Bombe...
V špitalaj trgé norci gestejo, štere že dugo pazijo. Vsij trgé tak pravijo, ka so bombe.
"Bumm!” krči eden. "Ge sam atomska bomba."
"Bumm!" dere sé drugi. "Ge sam pa neutronska bomba." Te tretji že dugo cajta tüma, nika ne guči. Doktorge so tak skončali, ka toga vöpistijo, te je že gvüšno ozdravo.
Gda je že prišo do vrat pa je vöstaupo te etak krči: "Bumm! Ge sam pa notpos-tavlana (tempirana) bomba."
Naš Viktor je strašno betežen. Njegva draga žena, Giza ga pela k doktori. Doktor zvižgaliva našoga Viktora pa etak pravi: "Draga ženska, vašomi možej počivali trbej, mir more meti. Najbaukše bi bilau edno lejpo potüvanje."
Naša Giza pa Zdaj pita doktora: "Ge morem potovati ali pa mauž."
Doktor pa Zdaj etak pravi: "Tau je vseedno."
Naša Lujza je rano vdivica postanila. Naš Vili, te velki štrik je pa tau včasin Sto vöponücati. Vsakši den sé kaulag njé motausi pa slini, pa ji ne da mira.
Naša Lujza ma neške grdau vözgučati, samo ma etak pravi: "Vili, Vili! Vej pa ne boj tak zalatejni pa nauri! Vej pa telko zatok leko čakaš, ka bi si črni gvant dojdjala."
Naš Vili pa Zdaj veselo etak pravi: "O, kaj bi pa pet minutov nej Čako!"
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki
 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).