Poštnina plačana v gotovini Spod. in ati bon. post. ■ 11 Gruppo Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piažzutta štev. 18 Poduredništvo : Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Cena: Posamezna štev. L 30 Naročnina : Mesečno L 130 Za inozemstvo : Mesečno L 210 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 m Leto VIII. - Štev. 37 Gorica - 13. septembra 1956 - Trst Izhaja vsak četrtek ŠOLSKA VRATA Mesec september postavlja starše zopet pred nove skrbi, ko je treba otroke vpisati v šolo. Letos so to tudi občutne denarne skrbi, ker so šolske takse za srednje šole izredno visoke. Vsekakor niso v skladu s socialno politiko, ki jo vsaj v besedah hoče voditi ital. republika. O-biskovanje srednjih šol v današnjih časih ni več luksus samo za bogate. Včasih je bilo tako, da so v srednje šole šli samo otroci bogatih staršev, delavski in bajtarski pa so po nekaj letih ljudske šole morali v službo ali na delo. Toda takrat se ni zahtevala večja izobrazba razen za proste poklice. Zato ni bila posebno velika škoda, če revnejši niso mogli v srednje šole. V modernih časih je položaj drugačen. Zahteva se vedno večja izobrazba. S samim petim razredom ljudske šole skoro nikamor več ne prideš. Ostaneš pač težak, če si fant, ali služkinja, če si dekle. Kaj več ne moreš pričakovati. Saj te povsod' vprašajo, ali imaš diplomo vsaj nižje srednje oziroma strokovne šole. V prihodnje bo zahteva po vedno višji izobrazbi vedno večja. Zato je dolžnost staršev, da dajo svojim o-trokom možnost obiskovanja vsaj nižje srednje oziroma strokovne šole. Pri tem je sedaj občutna težava ravno v izredno visokih šolskih taksah. Zato ne razumemo, kako je ravno minister Rossi, ki je socialni demokrat, luh o pbf \ilna povišid šul-skc takse. Kljub temu ostane dolžnost staršev, poskrbeti čim popolnejšo izobrazbo svojim otrokom. Če pa pogledamo, kako stoje stvari pri nas, se ne moremo pohvaliti z zavestjo naših staršev. V mesecu juniju je n. pr. na Goriškem dokončalo na slovenskih šolah peti razred skoro 150 otrok obojega spola. Od teh se je na nižjo srednjo šolo vpisalo komaj nekaj čez 30. Kje so ostali? Bodo šli na strokovno? Se bodo vpisali na kako ital. šolo? V nobenem primeru bi otroci ne smeli ostati doma s samo petim razr. ljudske šole. To bi lahko postala nesreča zanje pozneje v življenju. Zato naj starši otroke vpišejo na srednje šole. Ker je za nižje srednje že jtrepozno, ostanejo strokovne. Te bodo dopolnile izobrazbo vaših otrok, da si bodo pozneje v življenju laže služili svoj vsakdanji kruh. Vendar bi morali starsi gledati tudi na to, da vpišejo večje število otrok tudi na nižje srednje šole. Čeprav vsi ne bodo nadaljevali, jim bo diploma nižje srednje odprla marsikaka vrata v življenju, ki bi sicer ostala zaprta. Materialna žrtev staršev pri tem ne bodi pretežka. Vzgoja otrok je pač kapital, ki ga nalagajo, da bo pozneje kdaj donašal obresti, če njim ne, pa vsaj otrokom. Drugo važno vprašanje pa je vpis v ljudsko šolo in v otroški vrtec. I materialistični miselnosti, ki danes prevladuje v življenju družin, se starši pri tem v prvi brsti vprašujejo, kje bo njihov ofrok bolje materialno preskrbljen. IXe gre jjm toliko za vzgojo otrok, temveč za neposredne materialne koristi: katera šola jim je bliže, kje otroci dobijo večje podpore, kako se bodo bolj prikupili, ne vem katerim osebam, in podobno. V materialističnem mišljenju današnjih staršev ne igra glavne vloge skrb za vzgojo otroka, vprašanje, kje bo otrok dobil primernejšo vzgojo, temveč jim je otrok sredstvo za kake materialne koristi. Pri nekaterih celo sredstvo za čast. Taki ga potem pošljejo v šolo k nunam, češ da je tam bolj gosposko. Taki so »moderni starši«. Tako mišljenje je pa zelo pogubno. Saj pod vplivom takih nagibov vedno izberejo otroku ital. šolo pred slovensko. S tem pa prostovoljno izberejo otroku nenaravno vzgojo, ki jim bo otroka odtujila in ga napravila za izkoreninjenca. Tisti, ki smo prisiljeni morali hoditi samo v ital. šolo pod fašizmom, se te škode posebno živo zavedamo. Koliko časa smo bili kakor riba zunaj vode in kolikokrat bi za to obdolžili svoje starše, če bi ne vedeli, da oni ne nosijo krivde. Danes pa ni več tako. Slovenske šole so javno priznane in enakovredne italijanskim, zato pade krivda za izbero šole na starše. Ti naj torej izberejo svojim otrokom ono šolo in oni vrtec, ki bo dopolnil vzgojo, katero so dali otrokom v domači hiši. Le tako smejo upati, da jih nekoč otroci ne bodo zaničevali in niti ne obtoževali. Pri tem pa naj gre naš bridek spomin onim staršem optantom in njihovim otrokom, katerim krivična ministrska odredba jemlje možnost prostega izbiranja vzgoje njihovim otrokom. To je težka krivica, ki jo Slovenci trpimo že sedmo leto. Zoper njo ne nehamo in ne bomo nehali protestirati, ker je nadaljevanje fašističnega nasilja nad slovensko manjšino. Poleg tega gre naša misel tudi k beneškim Slovencem. katerim ni dana možnost niti da bi se njih otroci učili materinega jezika kot predmetu po nekaj ur na teden. To je vendar najmanj, kar bi smeli zahtevati. Še o italijanskih socialistih Francoski senator Commin, ki je v imenu socialistične internacionale posredoval v Rimu ined italijanskimi socialnimi demokrati in socialisti, ki so izrazili željo, da bi se združili, je zapustil Italijo. Kakor je znano, sloni program socialnih demokratov na demokratičnih načelih, ni strogo marksističen in se zavzema za sodelovanje Italije z zahodnim svetom. Socialni demokrati so bili doslej odločni zagovorniki Atlantske skupnosti. Nennijevi socialisti pa so naslonili svoj program na s.trcga, od Cerkve obsojena marksistična načela, in se le malo razlikujejo od komunistov, s katerimi jih veže celo pogodba o skutinem nastopanju zlasti v sindikalnih zadevah. S komunisti imajo tudi skupen delavski sindikat CGIL. V zunanji politiki podpirajo Sovjetsko zvezo in so proti sodelovanju Italije z Atlantsko zvezo. Ce se ti stranki združita, bi morala vsaka nekaj popustiti. Ako naj bi nova italijanska združena socialistična stranka stopila v socialistično internacionalo, ki je zahodno usmerjena, bi morali nennijevcili pretrgati zveze s komunisti in spremeniti svoj strogo marksistični program. Prav tu pa se po- Sueško vprašanje v krizi Konferenca med odborom petori-ce, ki ga je vodil predsednik avstralske vlade Menzies, in egiptovskim predsednikom Nasserjem se je končala s polomom. Odbor petorice se je sedem dni mudil v Kairu in se je petkrat dobil z Nasserjem. Na slikah, ki jih je objavilo časopisje, se je Nasser v družbi s petimi zahodnimi diplomati hudomušno smehljal in mežikal, češ kaj pa mi morete. Prevoznino po prekopu bom odslej pobiral jaz. Če pridete nad mene z vojsko, boste imeli proti sebi vse Arabce in muslimane. Nam bodo pomagali Sovjeti, vi pa se boste še med sabo skregali. In res je egiptovski diktator lahko tako trmast in nepopustljiv, ker na zahodu ni enotnosti, kaj naj store zdaj, ko so razgovori v Kairu propadli. Francozi so užaljeni in ne morejo prenesti novega ponižanja. Angleži vidijo, kako je udaril po njihovem ugledu Nasser. Radi bi ga vsekali nazaj, a imajo na svoji strani samo Francoze. Amerika se drži ob strani, da laže pazi na Sovjetsko zvezo, poleg tega pa v Washingtonu noče-jo nič slišati o energičnih ukrepih, ker imajo novembra predsedniške volitve. Razne evropske države vedo, da je s sueško krizo dejansko prizadeta vsa Evropa, ki počasi tone v nemoč, toda njihovi posebni notranjepolitični ali zunanjepolitični pogledi so taki, da se jim zdi bolje, če gredo drugi zanje po kostanj leti prepovedalo totalitarno usmerjeno novonacistično stranko, ki je bila prav tako v nasprotju z demokratično ustavo. Ko naši in tuji komunisti tako hinavsko zavijajo oči, jih ni prav nič sram —' in bi jih moralo hiti — ker se s svojimi protesti hijejo po lastnih zobeh. Kjer so oni na vladi, so uvedli popolno totalitarno diktaturo in ne dovolijo nobene druge stranke razen komunistične. Naj torej pometajo pred lastnim pragom, preden drugim očitajo nedemokratičnost. V Nemčiji so prepovedali obe totalitarni stranki, ker sta stremeli po uničenju demokracije, vse demokratične stranke pa so dovoljene. Ko bodo vaši rdeči bratci dovolili druge stranke, bodo šele imeli pravico zahtevati svobodo za komunistične stranke v demokratičnih deželah! Bolje bo, da več mislite na uboge delavce v Poznanju in Djilasov primer v Jugoslaviji! javljajo težave. Kaže, da je Nenni pripravljen nekaj popustiti, nekateri člani vodstva njegove stranke pa so proti popuščanju ter bi želeli, da bi popustili socialni demokrati in skratka sprejeli njihov program. Delo za združitev bo torej še dolgo in težavno. Veliko odgovornost ima Saragat. Če se mu bo posrečilo pridobiti nennijevee za demokratično in zahodno usmerjenost, bi bilo možno sodelovanje med morebitno novo stranko in krščansko demokracijo. Italijanska krhka demokracija bi bila s tem rešena. Toda vezi socialistov « komunisti so bile predolge in pretesne, da bi se dalo to gladko izvesti. Tako je nevarne, da bi na ljubo združitvi veliko več popustil Saragat kot Nenni in politični položaj v Italiji bi se zelo zapletel. Komunisti se bojijo, da bi bili potisnjeni v ket in zato hudo spletkarijo, da bi obdržali nenni-jevce na svoji strani. Krščanska demokracija se še ni uradno izrekla, pač pa se v javnosti vedno bolj dvigajo glasovi, ki svarijo pred pretiranim optimizmom. Italijanska zmerna levica je pred važno odločitvijo. Upajmo, da bo izbrala pravo pot. v tej zadevi. Nemškega veleposlanika v Moskvi Haasa je sprejel namestnik sovjetskega zunanjega ministra Gromiko. Ta mu je izjavil, da Sovjetska zveza noto odklanja, češ da nemška združitev ni mogoča, ker je Zahodna Nemčija sklenila ustanoviti svojo vojsko in ker je zahodnonemško ustavno sodišče prepovedale komunistično partijo. I,z tega je razvidno, da Sovjeti nemške združitve nočejo dovoliti tako dolgo, dokler bi tudi Zahodna Nemčija ne bila pripravljena sprejeti komunizem in preiti v sovjetski tabor. Tako bo Nemčija še dalje po sovjetski krivdi živela kot ostanek hladne vojne in kot nevarno sporno jabolko, ki lic ogražalo mir v Evropi ter na svetu sploh. Sovjeti in Nemčija Zahodnoncmška vlada je poslala Sovjetski zvezi noto, v kateri je o-pozarja, da je skupno z zahodnimi velesilami prevzela obveznost za združitev obeh Nemčij. Te obveznosti Sovjeti nočejo izpolniti. Adena-uerjeva vlada dalje izjavlja v svoji noti, katere prepis je poslala tudi Združenim državam. Veliki Britaniji in Franciji, da je pripravljena na neposredna pogajanja s Sovjeti Trije modri v Parizu V Parizu se je sešel odbor »treh modrih«, v katerem so zunanji ministri Kanade, Italije in Norveške. Kakor je znano, je Atlantska zveza dala omenjenemu odboru nalogo, da izdela predloge za razširitev delovanja Atlantske zveze od vojaškega na politično in gospodarsko področje. Trije ministri so pred časom sestavili vprašalno polo o obsegu tc razširitve in jo poslali vsem članicam atlantske skupnosti. Zdaj so prizadete vlade na vprašalno polo odgovorile, in »trije modri« so se zbrali v Parizu, da preučijo poslane odgovore. V BORBI ZA IDEALE (Ob desetletnici usmrtitve gen. D. Mihajloviča) v žerjavico. Zato raje na splošno govorijo o želji po mirni in pravični ureditvi za Egipt in za tiste države, ki uporabljajo Sueški prekop. V Moskvi se zadovoljno gladijo po trebuhu, češ pa smo spet dobili novo rundo v boksanju z Zahodom. Če bo šlo tako naprej, nam bodo Arabci kot pohana piščeta prileteli sami na krožnik. Le hujskati jih moramo, naj se ne dajo, pa bodo ti tički počasi v naši mreži. Najbolje bi seveda bilo, tako dalje modrujejo v Moskvi, če bi se vsekali s topovi in letali. Potem bi mi nastopili kot razsodniki in se vsedli na Srednji Vzhod. Morda pa se bodo glede tega v Moskvi le zmotili. Vedno postaja jasneje, da bodo sueški spor spravili pred Združene narode. Dalje bodo nadaljevali s prizadevanji, da Nasserja prepričajo, naj bo pameten. Zahod lahko še dobi rundo na miren način, a le, če bo enoten in odločen. Pometajte pred lastnim pragom Komunisti, tudi naši na Tržaškem in jugoslovanski, se strašno razburjajo, ker je zahodnonemško ustavno sodišče izdalo odlok, da zahod-nonemška komunistična partija nasprotuje ustavi in da zato ne sme več delovati. Ti ljudje so nalašč »pozabili«, da je isto sodišče pred Nikdar prej se ni toliko govorilo o svobodi in pravični rešitvi perečih svetovnih problemov kakor danes. Človeštvo je v razmeroma kratkem času prestalo gorje dveh svetovnih vojn, a vedno je ostalo razočarano v svojih najplemenilejših in najlepših upih: ideal, za katerega se je toliko žrtvovalo svoboda se ni uresničil. Mnogokrat je. bila temu vzrok ne-predvidenosl zgodovinskih momentov, največkrat pa nemoralna politika. Oni, ki so v svojem srcu te ideale nosili in zanje navduševali še druge, so premnogokrat padli. Vendar ideali niso umrli: ti so danes živi bolj kot kdajkoli prej, in prav zato toliko bolj dragoceni. Te in podobne misli se porajajo človeku ob tragični desetletnici, odkar je padel e-den največjih herojev jugoslovanskih narodov: letos je, namreč poteklo deset let. odkar so Titove oblasti usmrtile generala Dražo Mihajloviča, zadnjega ministra za vojsko in mornarico kraljevine Jugoslavije in poveljnika vseh oboroženih sil V državi. Tedaj je padel junak, ki se je boril na strani zahodnih zaveznikov, od katerih pa je bil izdan tako kot so bili izdani tisoči in tisoči njegovih borcev. Pri tem je dovolj. da se spomnimo lanske žalostne desetletnice vetrinjskih žrtev, kjer so se spet zahodni zavezniki, Angleži, izkazali samo za iskalce lastnih interesov in najkrutejše teptalce človečanskih in demokratičnih načel, ki jih sicer s tako vnemo proglašajo. General Draža Mihajlovič je pod geslom »Za križ častni in svobodo zlatoa pozivni jugoslovanske narode v borbo za obrambo osnovnih človečunskih pravic, v borbo proti nacij mističnemu okupatorju ter komunističnim revolucionarjem. Skušal je organizirati oborožen nastop proti zunanjemu in notranjemu sovražniku že I. 1941. Ko je pa medtem okupator začel za vsako svojo žrtev s strahotnimi represalijami nad neoboroženim narodom, je gen. Mihajlovič spremenil taktiko. Pripravljal se je za končne udarce proti okupatorju: v ta namen je povezul svoje oborožene sile po vsej državi. V Sloveniji je nastal Štajerski bataljon, ki je vodil borbo proti komunistom pod poveljstvom kapetana Dobrivoja Vasiljeviča. Leta 1945 se gen. Mihajlovič ni umaknil v inozemstvo, ampak je ostal v bosanskih planinah, kjer je pričakoval nadaljnji razvoj dogodkov. Tako je I. 1915 po sramotni izdaji patiel v roke komunistom. ki so proti njemu uprizorili proces ter ga obsodili na smrt. Značilen je odmev Mihajlovičeve desetletnice v Združenih državah Amerike. U-radni krogi so večinoma bolj rezervirani: molk, ki je padel na vso zadevo, je pa razumljiv spričo ne ravno čiste vesti tedanjih ameriških voditeljev. W asliingtonska vlada se je c odločilnem trenutku sicer upirala britanskemu pritisku, vendar se je nato vseeno vdala. Ob priliki le žalostne obletnice je Eugene Lyons, eden izmed glavnih urednikov znanega mesečnika »Readers Di gesta, zapisal tole: »Izmed vseh balkanskih in vzhodnoevropskih držav, ki so bile po zavezniški zmagi potisnjene za železno zaveso, je Jugoslavija edina, ki za to nesrečo ne more dolžiti Sovjetije, ampak demokratične zaveznike.« Kakšen naj bo naš zaključek ob teh žalostnih ugotovitvah? Res, da je gen. Mihajloviča in njegovo hrabro armado komunistični totalitarizem dejansko strl. O-stal pa je še vedno ideal svobodoljubja in hrepenenje po lepši bodočnosti: in to nam lepo simbolizira lik Draže Mihajloviča. Nacifašizem, proti kateremu se je boril, je, hvala Rogu, že uničen. Prišel ho čas tudi za komunizem, kajti vsaki diktaturi veljajo stroge, a resnične svetopisemske besede: Mane. tekel, fares. Gen. Mihajlovič je tudi simbol edinosti in bratstva jugoslovanskih itarodov, saj je v borbi za skupne cilje združil Slovence, Hrvate in Srbe. In moramo mu biti hvaležni, da je s svojim delom pripomogel k zbližanju in večjemu medsebojnemu razumevanju, kar je za naše narode osnovne važnosti. AVTOMOBILI V ZDA 75 od sto ameriških družin ima danes svoj avto, 10 od sto eelo dva, 44 od sto nekvalificiranih delavcev imajo tudi vsak svoj avtomobil. V zadnjih desetih letih se je število avtomobilov v ZDA povečalo od 28 na 51 milijonov. Proizvodnja avtomobilov uporabi 23 od sto .vsega ameriškega jekla. Prometne nesreče so letos zahtevale smrt 42.000 oseb in prizadele 1000 milijard lir škode. NAŠ TEDEN V CERKVI 16. 9. nedelja, 17. pob.: sv. Ciprijnn. š.. m. 17. 9. ponetleljek: Hane sv. Frančiška 18. 9. torek: sv. Jožef Kup.: sv. Zofija 19. 9. sreda, kvaterna: sv. Junuarij. š„ m. 20. 9. četrtek: sv. Evstahij, m. 21. '9. petek, kvaterni: sv. Matej. ap. ev. 22. 9. sobota, ki-aterna: sv. Mavrici j. m. * SV. JANU ARI.I (f 305) je bil škof v Beneventu. Ko je cesar Dioklecijan grozovito preganjal kristjane, ker je liotel uničiti krščansko vero, je bil tudi Junuarij hudo mučen. Vrgli so ga tudi pred divje zveri, a te so bile bolj usmiljene kot preganjalci, niso mu naredile nič žalega. Končno mu je rabelj odsekal glavo. Kot je bila tedaj navada, so kristjani shranili nekaj krvi mučencev. Tudi Januarjevo I Z S V. EVANGELIJA isti čas so pristopili k Jezusu farizeji in nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, gu je hotel skušati in ga je vprašal: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril: »Ljubi Gospodu, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ’Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.' Na teh dveh postavah stoji vsa postava in preroki, a Ko so pa bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal: »Kuj se vam zdi o Kristusu, čigav sin je?a Odgovore mu: »Davidov.«. Reče jim: »Kako ga torej David imenuje v duhu Gospoda, ko pravi: »Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog. -Če ga torej David imenuje Gospoda, kako je njegov sin?« In nobeden mu ni mogel ne besede odgovoriti in od tega dne se ga tudi ni nihče več drznil še kaj vprašali. * Vsi katoličani so dolžni'živeti življenje krščanskih čednosti in kreposti, med katerimi je največja in najvišja ljubezen. Celo sv. pismo poveličuje krepost kršč. ljubezni. Kdor ljubi Boga in ljubi bližnjega, je človek na mestu, tak je izpolnil postavo, je pravičen pred Bogom in pred ljudmi. Kdor pa sovraži Boga ali bližnjega, tak leži v težkem grelni, ki ga Bog strogo sodi in hudo kaznuje. Človek je tako velik, kakršna je njegova ljubezen. Brez nje nič ne velja: človeško srce. ki ne goji ljubezni do Stvarnika, je prav gotovo nagnusno leglo greha; beseda brez ljubezni je hladna, prazna in votla; pamet, znanje in modrost, ki niso povezane z ljubeznijo, so puhle in ničeve; vera je brez ljubezni mrtva; nobena čednost nima prave MODERNI IZPOVEDOVALCI VERE Med domačine svobodne Kitajske na otok Formozo sc je vrnil misijonar ip. Albert Van Lierde. Pater je bil IS mesecev zaprt v kitajskih komunističnih ječah, kjer so ga hoteli prisiliti, da bi priznal, da je vohun imperialistov. Se danes nosi na zapestjih vdrtine in rane od verig, s katerimi je bil vklenjen, nakar so ga z rokami zvezanimi na hrbtu obešali pod strup. Sele štiri mesece po osvoboditvi je mogel misijonar spet gibati z rokami. STEKLENA CERKEV Komisija za cerkveno umetnost v Italiji jc dala svoje odobrenje za poskus zgraditve nove cerkve iz slekla. Tako cerkev bo dobilo mesto Raranzata pri Milanu. Načrte za originalno stavbo sta naredila dva največja predstavnika cerkvene umetnosti Morassuti in MagiaroMi. ZAMORCI NAS UČIJO Škofje v državi Zlata obala v Afriki so pri zadnjih volitvah opozorili vernike, da morajo nujno vsi oddati svoj glas katol. stranki, če hočejo ohraniti Cerkev pri življenju in ji omogočiti svobodno vzgojno delo. Katoličani so vestno izpolnili svojo volilno dolžnost. Ud 105 sedežev v parlamentu jih je dobila katoliška ljud-ka stranka kar 75. Kako so pa volili naši tržaški katoličani? so shranili v dveh steklenih posodicah. Kri se je strdila. Ko so pa prenesli truplo svetnikovo v grobnico in tudi obe stekle-ničici, so opazili verniki in škof Severus. da je kri postala tekoča. Ta čudež se ponavlja do današnjih dni in sicer vsako leto 19. 9., 16. 12. in prvo nedeljo v maju. Tedaj ob navzočnosti nepregledne množice postavijo mučenčevo strnjeno kri k njegovi glavi: kri postane tekoča, je živa. Leta 1903 je bila razpisana visoka nagrada za tistega, ki bi mogel čudež razložiti naravno. Nagrada je še nedotaknjena. Kri mučenikova priča proti preganjalcem. Pričala bo tudi proti sedanjim brezbožnim preganjalcem, ki so prelili toliko nedolžne krvi! vrednosti, če ji manjka ljubezen; vsa mogoča dejanja in celo življenje so ena sama nečimernost, kadar ni kršč. ljubezni. Človek brez ljubezni je kakor telo brez duše, je kakor truplo ali kakor kaka zoprna spakedrana pošast. Tak človek je zmožen narediti veliko slabega in prav nič dobrega. Razumemo tedaj, zakaj Zveličar tako zelo priporoča ljubezen. Ljubezen je kakor duša kršč. življenja in delovanja. Ljubezen daje besedam potrebno toplino, delom vrednost in človeku veličino. Vedno enako svečane zvenijo besede največje vseh božjih zapovedi: LJUBI GOSPODA, SVOJEGA BOGA Z VSEM SRCEM...! Kdor ljubi Boga, ne greši, ampak živi po Njegovi postavi, preučuje božje namene in želje in se posvečuje. Tak človek išče in skrbi za svetost svoje duše, zavedajoč se, da brez svetosti ni ničesar: ne sreče, ne večne blaženosti, ne slave božje in ne skupnega člov. blagostanja. Svetost vključuje namreč krsč. poštenost, ki je temelj vsega življenja: duševnega miru lastne vesti, dobrega razmerja z Bogom in s pravičnimi ljudmi. Zavedajmo se neprestano: največje zlo v svetu je greh. Kdor ljubi Boga, sovraži greli in ljubi svetost. Takemu se greh studi, ker ve, kako grozno žali Boga. Nasprotno pa si želi svetosti. — Veže nas ljubezen do Boga in do bližnjega. Ljubiti Boga pomeni Bogu dati vse, kar smo in kar premoremo. Bog nas hoče imeti čisto zase. Naj-manj, kar Mu moremo dati, je to, da ne grešimo, da ga z grehi ne žalimo. Ljubezen do bližnjega pa pomeni sledeče: potrebno spoštovanje, sočutje in usmiljeno pomoč, zlasli v potrebi. Čim večja je potreba, tem bolj smo dolžni pomagati. Spoštovanje ne sme nikoli izostati, zlasti do višjih oseb, a tudi do nižjih. Ne prezirajmo in ne sovražimo nikogar, ne žalimo drugih in sami odpuščajmo! Kdor ne ljubi, je ubijalec. NORVEŠKI ČASNIKAR POSTAL DUHOVNIK V Oslu je bil posvečen v duhovnika norveški časnikar Edvard Vogt. Vogt je sin občinskega svetovalca, ki ni katoličan. Med nemško okupacijo je bil zajet, toda po treh mesecih se mu je posrečilo uiti Umaknil se jc na Švedsko. Po vojni je dokončal pravne študije, se posvetil časopisju in politiki. Tudi v športu jc uspešno nastopal. Po spreobrnjenju je prišel v Rim. kjer je dokončal bogoslovne študije. SPREOBRNJENI GENERAL Angleški general Miles Dempsev. ki je med zadnjo svetovno vojno poveljeval II. britanski armadi, je sprejel krst v cerkvi Brezmadežne v Londonu. General je >tar 59 let. po rodu Irec in se je pred osmimi leti poročil s katoličanko. 350 LET PRVE MARIJINE DRUŽBE V SLOVENIJI Leta 1606 so jezuiti v dijaškem kolegiju pri sv. Jakobu v Ljubljani ustanovili prvo Marijino družbo v Sloveniji. Sprejetih je bilo 12 dijakov. Družibo je vodil jezuit p. Jnnez Kobencelj. Nova družba se je imenovala »Družba preblažene Device Marije v nebesa vzete«. Tomaž Hren, ki je takrat vladal ljubljansko škofijo in ki je poklical jezuite v Ljubljano, je podaril prvi Marijini dru- žbi knjigo, v katero so vpisovali člane. Na prvem mestu pa je bilo zapisano ime: Tomaž Hren, škof ljubljanski. Ob 300-letniei leta 1905 je bilo samo i ljubljanski škofiji 218 dekliških, 115 fantovskih, 15 ženskih in 10 moških Marij*-nih družb. Skupaj 358 družb z 33.133 člani. HČERKA KOMUNISTIČNEGA VODJE V SAMOSTAN Julija Budenz, hčerka bivšega urednika komunističnega lista »Daily W o r L e iv. je vstopila v uršulinski samostan. Njen o5e je zapustil komunizem pred 11 leti in se dal krstiti z vso svojo družino. LITURGIČNA KONFERENCA V KANADI Prvič se je sedaj vršila v Kanadi liturgična konferenca, ki je bila povezana z razstavo kanadske katoliške umetnosti in arhitekture. BIRMOVANJE V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI Lansko leto je bilo v ljubljanski škofiji birmanih 6622 oseb, od teh samo v ljubljanski stolnici 1615. Letos je hirmovanje združeno s kanonično vizitaeijo (s pastirskim obiskom) v dekanijah Kamnik, Trebnje in Ribnica. Pri oddaji »Vera in naš čas« bo govoril v nedeljo 16. sept. ob 11.30 g. Viljem Žerjal o 77. katoliškem kongresu v Kolnu v Nemčiji, ki se ga je sam udeležil. 1RENEJ : ledeni žalosti cAiarife 1. »Tvojo dušo bo presunil meč..m Mati sluti vse trpljenje Sinu. vžiga se ji v duši bolečina: On na križu visel bo trpeč! 2. »Jožef, hitro vstani, brž odtod..m Dolga pot v Egipt je in puščava, ki po nji Marija v boli tava: Dete hoče ubiti Ji Herod! 3. »Kje je Jezus moj dvanajstih let, izgubljen v Jeruzalemu v gneči? Iščem Ga povsod v skrbeh, v nesreči. Kje si Ti. najlepši, ves moj svet?!« 4. Mati sreča Sina oh. bridkost! Ves je ranjen in strašno ponižan: na tem lesu. ki ga nese, On bo križan: glavo Mu ovija trnjev venec gost. 5. Zdaj na križu živ pribit visi. teče kri. se trgajo Mu žile, žejne ustnice bi rade pile . . . Ona. Žena bolečin, medli. 6. Položen Ji je v naročje Sin, strgano telo in razdejano, nekdaj Dete ljubko, nasmejanor ah. kako Jo tre in žge spomin! 7. Jezus v grobu. — Ga ne vidi več. Radi nas je Njega izgubila. z Njim grenkosti kelih je izpila. Solze v Nje očeh so. v duši meč! OTVORITEV ZAGREBŠKEGA VELESEJMA Dne 7. septembra so v Zagrebu slovesno otvoril-i 51. mednarodni velesejem, na katerem razstavlja okoli 1500 razstavljaleev iz 16 evropskih, azijskih, afriških in ameriških držav. Otvoritveni govor je imel član zveznega izvršnega sveta Svetozar Vukmanovie. Poudaril je še posebno glavni' namen velesejma, ki je vedno večji gospodarski razvoj države in pa gospodarsko sodelovanje, z Združenimi državami. Velesejem si je ogledal tudi maršal Tito. ki se je zelo pohvalno izrazil zlasti o italijanskem »paviljonu. Izjavil je, da kaže italijanski paviljon visoko raven, ki jo je dosegla italijanska industrija. \ tem paviljonu je med drugim razstavljena tudi vrsta proizvodov, ki so plod jugoslovansko-itali-janskega sodelovanja. Med temi proizvodi so zlasti avtomobili FIAT, ki jih je izdelala tovarna »Crvena zvezda« v Kragujevcu, avtobusi in trolejbusi, kakor tudi hladilniki in drugi gospodinjski aparati. OTVORITEV NOVE SEZONE LJUBLJANSKE DRAME Otvoritvena predstava letošnje gledališke sezone ljubljanske drame bo Cankarjeva drama »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«: vršila se 'bo dne 13. oktobra. S predsezono pa so začeli že 11. septembra, ko so ponovili Cankarjeve »Iilapee«, ki so želi tolik uspeh na gostovanju ljubljanske drame v Parizu. Repertoar letošnje sezone obsega 12 premier. Veliko Marijino zmagoslavje zan imivosti Osmega slovenskega marijanskega shoda na Opčinah se le udeležilo več tisoč katoliških Slovencev življenja Vsakoletni marijanski shod na Opčinah s procesijo fatimske Matere božje je postal težko pričakovan praznik katoliških Slovencev na Primorskem. Iz leta v leto se ta cerkvena slovesnost veča in postaja ve-ličastnejša, tako po udeležbi kot po zbranosti in urejenosti. Nekaj čudovitega je. ko se množice pomikajo po širokih openskih cestah, mimo okrašenih hiš in pod slavoloki. Veličastno odmeva glasna molitev rožnega venca in se dviga mogočna slovenska nabožna, predvsem Marijina pesem nad predmestjem Trsta in se izgublja v nižini nad modrim morjem. Kdo more mimo te glasne molitve za slovenski narod, za slovenske šole, mimo molitve za uveljavljanje naših narodnih pravic, mimo molitve za trpeče in preganjane slovenske vernike, mimo molitve za zaprte in kon-finirane duhovnike, škofe in kardinale!... In kako se ne bi Bog sam ozrl na te dobre slovenske žene in dekleta, ki stopajo takoj za križem, dekleta iz Marijinih družb! In kako Bog ne bi uslišal glasne molitve teh mož, že upognjenih postav, od skrbi in dela sklonjenih k zemlji, ki niso zgovorni in klepetavi, a zdaj na glas po cestah v tržaškem predmestju prosijo pomoči in usmiljenja božjega! Kako bi se Bog ne ozrl na fante, ki se ne menijo za razkristjanjeno maso in njen vrišč in posmeh po gmajnah in kopališčih, ampak stopijo v urejeno m zbrano procesijo in prosijo, da bi Bog našel pot do vse mladine! In kako Marija ne bi bila vesela te zvestobe slovenskih src. ki v belih oblačilih stopajo ob njenem kipu, drugi v narodnih nošah in potem duhovniki, pevci in še množica... To je veličastni praznik na meji, za katero vlada molk in strah. Na meji. preko katere ni dovoljeno na glas in tako slovesno proslavljati Boga in Njegovo Mater. To je zmagoslavje, kakršno ze več kot deset let ni dovoljeno niti v mnogo skromnejši obliki samo nekaj sto metrov od tod. Zato je openski Marijin shod in procesija molitev in praznik vseh Slovencev, tudi tistih, ki so mogli biti samo v duhu na Opčinah v nedeljo. Ob štirih popoldne je bila v župni cerkvi sv. maša. Cerkev je bila mnogo premajhna, da bi mogla sprejeti vse vernike, ki so prihiteli na Opčine. Po sv. maši pa se je razvila procesija po vasi. Posebno deklice v belih oblačilih, dekleta v narodnih nošah in katoliški skavti so ilajali procesiji živo barvitost. Morda bi za prihodnja leta povabili še ver narodnih noš. saj je to tisti praznik, za katerega so se naši Stran S SLEPOMIŠENJE Brezbožni komunizem je jekleno trden v svojih načelih in ciljih, toda nedopovedljivo elastičen v svoji taktiki. To se pravi, da svoje neizpremenljive cilje zasleduje stanovitno, toda na vsakovrstne načine. Pri tem ni prav nič izbirčen in mu pride vse prav. Ogenj in kri ob revoluciji, ko je treba z nasiljem odstraniti najvidnejše in najresnejše nasprotnike, javni procčsi in administrativne obsodbe, ko je treba po revoluciji likvidirati vidnejše ostanke reakcije in belogardizma, podkupljevanje z denarjem in s častmi, ko gre za to, da se ukloni še zadnji ostanek odpora, zlasti v vrstah vernih ljudi. Vse to služi komunizmu da se otrese svojih ideoloških nasprotnikov ter stre njihov odpor. Posebno pa mu pridejo prav različne propagandistične poteze, ko se hoče pred svetom in svojimi pristaši pokazati spravljivega in miroljubnega. Med take poteze iz obdobja hladnega preganjanja vere spada tudi nedavni obisk Požidajeva, upravnika poslov sovjetskega veleposlaništva v Rimu, prt msgr. Fietti, vatikanskem nunciju pri 'tal. vladi. O tem smo že poročali v zadnji številki. Danes bi hoteli poudariti neko drugo gesto, ki se to pot nanaša na nase ožje razmere v Sloveniji, in sicer na občni zbor duhovnikov CMD, ki se je vršil v Ljubljani dne 4. in 5. septembra. IDILA NA OBČNEM ZBORU CMD Značilnost tega občnega zbora je bilo neko miroljubno vzdušje, ki naj vse prepriča, da je versko življenje v Sloveniji in s tem tudi v Jugoslaviji povsem normalno, da je torej lažno vse, kar so zad-nje čase govorili v inozemstvu o kakem preganjanju vere v FLRJ. Vladala je taka idila na tem občnem zboru kakor med ženinom in nevesto na prvem ženitovanj-skem potovanju. Vlada je dala za občni zbor na razpolago filharmonično dvorano, plačala je udeležencem vse stroške, jih pozdravila po svojem zastopniku Borisu Kocijančiča ter dala ob tej priložnosti tudi nekaj zelo pomirljivih izjav. Njen zastopnik Kocijančič je namreč med drugim poudaril, da so se v zadnjem času zelo poglobili in zboljšali odnosi s predstojniki katoliške Cerkve v Sloveniji. (»Slov. po-luč.« j. sept.). To idiličnost je pripravilo že vodstvo CMD, ki je na časnikarski konferenci dne 28. avgusta dalo vrsto izjav o verskem življenju, v Sloveniji in o namenih ter delovanju društva. Iz teh izjav zvemo n. pr., da so odnosi do ljudske oblasti dobri, kar zadeva( notranje versko življenje pa lahko vsak vidi, da se po župnijah redno razvija; bilo je sicer nekaj manjših konfliktov s posamezniki, vendar to ne izpreminja ugotovitve, da se versko življenje v Sloveniji nemoteno razvija. (»Slov. poroč.« 29. avg.). DEJSTVA DRUGAČE GOVORE Do popolne idile ne manjka torej nič kot samo to, da bi besedam odgovarjala dejstva. Ta pa pravijo: 1. Da je kardinal Stepinac, primas Jugoslavije, še vedno v konfinaviji; da smejo imeti, tiskovne konference slovenski duhovniki CMD, on, najvišji predstavnik kal. Cerkve v Jugoslaviji, pa ne sme s tujimi osebami niti govoriti. Tudi mostarski škof msgr. Čule je menda Še vedno zaprt. 2. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman še vedno živi v pregnanstvu, obsojen na 16 let ječe. Poleg njega so še drugi jugoslovanski škofje, ki žive v tujini. -. Apostolski administrator dr. Mihael Toroš je bil v preteklih mesecih večkrat na policijskem zasliševanju tudi po več ur in imel hišno preiskavo. 4. Enciklika sv. očeta Pija XII. »Mae-renti animo« je bila od jugoslovanskih obtasti prepovedana v FLRJ. To je vsekakor težko dejanje poseganja v notranje cerkveno živi jen je. 5. Številni samostani in cerkveni zavali so bili zaseženi in so še vedno v tujih rokah. Med temi je uijšulinski samostan v Ljubljani in Škofovi zavodi v Št. Vidu. 6. Prepovedane so bile in so še vedno prepovedane vse verske in cerkvene organizacije. 7. Ljubljanska in mariborska škofija, ki sta največji v Sloveniji, sta še vedno brez malega semenišča za vzgojo duhovskega naraščaja. 8. Vsa Slovenija je brez molitvenikov in katekizmov, ker jih civilna oblast škofom ne dovoli tiskati. Prav tako so brez podobic in raznih nabožnih predmetov. ker jih ne dovolijo izdelovati. Na meji pa prežijo na take predmete, kot na najnevarnejše tihotapstvo. 9. V vsej Sloveniji se tiska samo en verski listič »Družina« in še ta v zelo omejeni nakladi in samo za goriško administraturo. 10. Številni duhovniki so še vedno po zaporih, med njimi g. Simčič, ki je bil obsojen zaradi spovedne molčečnosti. Drugi duhovniki so dobili občutne globe samo zaradi verske propagande. 11. Mladina je v državnih šolah izpostavljena načrtni brezbožni vzgoji, pa naj bodo to ljudske in srednje šole ali univerze. 12. Prejemanje sv. zakramentov je velikokrat otežkočeno ali celo onemogočeno. Državni uradniki, zlasti vzgojitelji in vojaki, ne smejo prejemati sv. zakramentov in tudi člani njihovih družin bi jih ne smeli. Tudi drugim je na razne načine za-branjeno prejemanje sv. zakramentov. Bolnice n. pr. nimajo nobenih stalnih kaplanov, prejem sv. zakramentov po bolnicah velikokrat zavisi od dobre volje upravnikov in zdravnikov. ŽELELI BI SLEPOMIŠITI To je le nekaj dejstev, ki pričajo, kako se versko življenje v Sloveniji »nemoteno« razvija. Pri tem nas ne smejo zavajati tu in tam polne cerkve, procesije, misijoni itd. O njih velja, kar je zapisal »Osserv. Romano«: »Cerkev je zatirana, zaprta v notranjost svojih svetišč, ločena od šole in. kolikor mogoče, od praktičnega življenja držarljanov. Ne ostaja ji drugega kakor opravljanje sv. obredov pod strogo kontrolo in po predpisih strogih zakonov, ki jih upravne oblasti izvajajo po svoji volji. Kadar se moralni odpor milijonov katoliških vernikov izkaže, vsaj za seda), močnejšega kakor volja preganjalcev, komunizem vsaj za zunanji svet pripiše sebi v prid to, kar je pravzaprav zanj polomi-ja.« (»Osserv. Romano« 9. sept.). Brezbožni komunizem hoče torej igrati slepe miši. Pri tem se poslužuje vsega, tudi duhovnikov CMD. Njegovi cilji pa ostanejo neizpremenjeni: in to so: uničenje vsake demokratične svobode, uvedba državnega kapitalizma pod ehiketo socializma ter pri tern uničenje vsake vere, ki ostane zanj »opij za ljudstvo«. Ker je pa v svoji taktiki tako mnogoličen in elastičen, je nevaren kot še noben sovražnik Cerkve do se