Miscellanea 
nejša tehnološka sredstva, da bo vzpo-
stavil elektronsko h mrežo, v kateri bo 
nastala podatkovna zbirka vseh tistih 
šol v Evropski skupnosti, ki imajo v uč­
nih načrtih klasične predmete. Prav 
tako bo zbiral podatke o vseh univer-
zitetnih tečajih iz klasičnih študij in o 
delu drugih ustanov, ki se ukvarjajo z 
antiko. Vsi ti podatki bodo na voljo 
na spletni strani. 
2. Pomembna naloga centra bo 
pospeševati poučevanje klasičnih 
predmetov na ravni srednjih šol. Me-
nimo, daje ta naloga pomembna, ker 
bodo klasične študije pri študentih 
zelo povečale zmožnost oblikovati in 
izražati svoje poglede na zadeve, po-
membne za različne vidike naše druž-
be. Center bo lahko širil podatke o 
novih izobraževalnih pristopih in uč­
nih metodah. Krepil bo tudi sodelo-
vanje med univerzami. 
JERA IVANC, PERZEJ. 
Lutkovno gledališče Ljubljana, 14. 3. 
2003. 
Režija: Jaka Ivanc; kostumograftja: Pa-
tricija Čičmir; scenografija: Matej Fi-
lipčič; glasba: Davor Herceg; koreo-
graftja: Miha Lampič; luč: Miran Udo-
vič. V glavnih vlogah: Aljoša Koltak 
(Peter); Martina Maurič Lazar (Ire-
na). 
Tema tega zapisa, prvotno objavljene-
ga v diskusijski skupini Agor@,je tudi 
v okviru revije Keria »popularizacija 
antike«, njegov povod pa dogodek, ki 
je -vsaj po mojem prepričanju in spo-
minu - eden nabolj kvalitetnih pris-
pevkov k tej popularizaciji. Že uvodo-
177 
3. Enako pomembna naloga centra 
mora biti tudi podpora poučevanju in 
raziskovanju v klasičnih študijah na 
univerzitetni ravni ter v drugih aka-
demskih in kulturnih ustanovah. Cen-
ter mora zlasti spodbujati raziskova-
nje in sodelovanje med mladimi 
znanstveniki iz različnih delov Evrop-
ske skupnosti. 
4. Center se ne sme posvečati samo 
kakovosti klasičnih študij, ampak tudi 
širšemu razumevanju antične civiliza-
cije v današnji družbi, ne samo za di-
jake in študente, ampak tudi za uče­
če se odrasle.« 
Udeleženci so v spomenici izrazili pre-
pričanje, da bo minister za šolstvo Re-
publike Grčije upošteval priporočila, 
kijihje dala konferenca, in da bo mi-
nistrstvo za šolstvo Republike Italije, 
ki bo od Grčije prevzela predsedstvo 
Evropske skupnosti, dano pobudo 
podprlo injo dokončno uresničilo. 
Matjaž Babič 
ma naj poudarim, daje ta vidik izrazi-
to omejen, obroben, skorajda herme-
tičen; kvaliteta nove predstave je rav-
no v tem, da njeno strateško bistvo ni 
didaktično (čeprav v njej nastopa cela 
enciklopedija grških mitoloških juna-
kov). 
Peter in njegova mlajša sestra Irena 
zamudita predstavo, brezhibno ureje-
na mama ju v zadnjem hipu stlači v 
sredino prve vrste. Klepetanje med 
občinstvom zdaj počasi potihne, toda 
predstava se noče začeti. Irena ne str-
pi več, rada bi videla Perzeja, svojega 
junaka iz sanj. Skoči na oder, Peter za 
njo, pokukata za zaveso, in že je odr-
ska utvara resničnost. Toda med igral-
ci, kaznovanci v Hadu, Perzeja ni. 
178 
Tako ju pouči Sizif, ki pomembno 
sprijaznjen, z vsem službenim dosto-
janstvom, v zaničevanju do živih kota-
li svojo skalo. Irenino iskanje se na-
daljuje, prav tako Petrovo »samoiska-
nje«, ki so ga sprožile identitetne di-
leme ob vstopu v odrski svet. Srečata 
Tantala, Harona, Orfeja kot hipersen-
zibilnega rockerja, Herakla kot ome-
jenega mišičnjaka - skratka travestija 
mita v duhu grške komedije, satirske 
igre in helenizma, a vse to še vedno v 
barvitem prostoru mita, ki vseskozi os-
taja tudi prostor odrske iluzije. Petru 
naposled pomaga »do sebe« skeptič­
ni intelektualec Prometej, sam Peter 
pa preslepi tri Graje, da mu povedo, 
kje je Meduza. Tako Irena najde svo-
jega junaka Perzeja ... toda s pošastjo 
se mora namesto njega spoprijeti Pe-
ter, kajti »lepotec« Perzej, ta princ iz 
Ireninih sanj,je v resnici nekakšen es-
tradni žigolo, ki se podaja samo v vna-
prej dobljene boje. Boj z zmajem ne 
pride v poštev, Andromeda, ki se son-
či prikleajena na morsko skalo, pa ni 
posebej težavna osvojitev. Ireninih 
sanj o princu je konec. A kaj bi s prin-
ci, oni bi se tako in tako samo poljub-
ljali. 
Na kulturnem obrobju, kjer se je po 
paradoksu znašla naša »neživljenjska«, 
»Okostenela« stroka, se mi ob tem po-
rajajo naslednji malo pomembni raz-
misleki (in celo nekaj preračunljivih 
upov). Po zunanji odmevnostije kvan-
titativni domet take predstave nekje 
med hollywoodskimi spektakli in knji-
go. Najbrž nekoliko bliže knjigi; ven-
dar je po drugi strani tudi občinstvo 
Keria V - 1 " 2003 
za spoznanje bolj »relevantno« od ti-
stega, ki je Gladiatorju in Herkulu vna-
prej zagotovljeno. A če zanemarimo 
kriterij množičnosti, lahko Perzejtemu 
občinstvu da vse kaj drugega kot orne·· 
njeni spektakli. Celo z ozkega stališča 
šolske, didaktične popularizacije lah-
ko služi za zgled. 
Strateško »naciljana« popestritev pou·-
ka latinščine in grščine se zelo pogo-
sto izteče v banalno in razvidno poo-
tročenje in ponedolženje sicer preveč 
suhoparne in »neživljenjske« snovi. 
Morda pa je očitek neživljenjskosti 
včasih upravičen? Medtem ko sta dru-
god na sporedu francoska revolucija 
in Kafka (naključno izbrana primera), 
skušamo pri nas·izjeme v ablativu pri-
devnikov tretje deklinacije popestriti 
z Romulovo volkuljo, pregovori in 
opisom term. Otroke skušamo pope-
ljati nazaj v »zibelko evropske kultu-
re« tako, da jim antiko ponudimo v 
obliki poučne igrače - take, ki so jo 
zasnovali didaktični strokovnjaki in po 
pravilu že prvi dan obleži v kotu. To 
seveda ni kritika kake čisto določene 
šolske prakse, ampak abstrakten ne-
gativni zgled, s katerim skušam ilustri-
rati vrednost nove otroške predstave. 
Didaktičnega »spusta« v otroštvo, kot 
si ga predstavljamo odrasli, v njej ni. 
Jeri Ivanc, Jaku Ivancu in drugim so-
delavcem pri predstavi je uspelo od-
preti perspektivo od spodaj navzgor. 
Skozi otroške oči se svet mita kaže v 
vsej barviti lepoti, obenem pa kot sub-
tilna denunciacija banalnosti in slabe-
ga okusa, ki vladata v svetu odraslih. 
Med iskalci samega sebe in iskalkami 
princa iz sanj. 
Marko Marinčič