Izhaja vaak četrtak
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Ghcga 8/1, Telefon 28-770. 34170 Gorica, Piazza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst,	11 / 6464
Poštnina plačana v gotovini TEDNIK
NOVI UST
Posamezna štev. 70.— lir NAROČNINA: četrtletna lir 850 — polletna lir 1400 — letna lir 2800 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4200 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis SETTIMANALE
ŠT. 764
TRST, ČETRTEK 9. OKTOBRA 1969, GORICA
LET. XVIII.
Obisk presegel pričakovanja
»Obisk predsednika sosedne italijanske republike Saragata in pogovori, ki so ob tej priložnosti potekali med predsednikom in med zunanjima ministroma Morom in Tepavcem, so povsem potrdili pričakovanja, morda pa so jih celo presegli. V teh dneh je bilo neštetokrat poudarjeno, da je bila pot, po kateri sta krenili obe državi, pravilna in da je doseženo sodelovanja lahko za zgled drugim, hkrati pa nemajhen prispevek h toliko želeni evropski varnosti.« Tako je uvodničar ljubljanskega »Dela« ocenil obisk predsednika Saragata, o-bisk, ki je trajal šest dni in se je zaključil v ponedeljek z ogledom slovenske prestolnice.
Uradno sporočilo, ki je bilo objavljeno ob koncu Saragatovega bivanja v Jugoslaviji, podrobno povzema vsebino razgovorov med italijanskimi in jugoslovanskimi državniki.
Sporočilo najprej obširno navaja zaključke, ki so jih dosegli, ko so razpravljali o mednarodnih vprašaniih, nato pa prehaja na stanje dvostranskih odnosov ter hkrati nakazuje njihov nadaljnji razvoj. Tu se je predvsem razpravljalo o okrepitvi ter razširitvi gospodarskega sodelovanja, zlasti o industrijski kooperaciji, to je o možnosti vlaganja italijanskega kapitala v razne gospodarske dejavnosti v Jugoslaviji.
Govorilo se je tudi o prizadevanjih, da se uravnovesi trgovinska bilanca med obema državama, ki ie danes za Jugoslavijo pasivna. Sporočilo dalje omenja sodelovanje na obmejnem področju, kar ie posebne važnosti zlasti za našo deželo. V tej zvezi je med drugim rečeno: »Z namenom, da se okrepi politika dobrih sosedskih odnosov, bodo posvetili pozornost ne samo pospeševanju kulturne izmenjave in turističnega prometa, ampak posebej tudi sodelovaniu etničnih skupin in obmejnega prebivavstva, ki lahko na osnovi veljavnih notranjih in mednarodnih norm pomembno prispevajo k nadaliniemu izboljšanju odnosov in sodelovanja med državama.«
O	tem delu skupnega sporočila že omenjeni uvodničar takole piše: »Slovenijo, ki je neposredna soseda Italije, še posebno zanima obmejno sodelovanje in problemi etničnih skupin, italijanske na naši strani in slovenske -na 'talijanski. Predsednika Saragata so zlasti v Sloveniji seznanili s problemi, ki na tem območju še niso rešeni. O tem so govorili tudi ^ed nedavnom obiskom predsednika izvršnega sveta SR Slovenije, Staneta Kavčiča, v Trstu. In če resnično ni več problemov, ki se jih
bi moglo dotikati, lahko upamo, da bodo 2 dobro voljo na obeh straneh postopno rešena tudi ta vprašanja.«
LOV ZA SENZACIJAMI
Zadnja številka lista «Demokracija«, ki je te dni po počitniškem premoru ponovno zagledala luč sveta, je posvetila kar štiri stolpce svinca domači tržaški politiki, oziroma ožjim razmeram v političnih krogih okrog Slovenske skupnosti. Pisec omenjenega članka nadaljuje svoje razmišljanje, ki ga je začel v predzadnji številki »Demokracije®, in tudi tokrat skuša dokazati, da «so danes v slovenskih demokratičnih vrstah na Tržaškem, pa tudi med Slovenci sploh, politični odnosi v tako kritičnem stanju, kol niso bili nikoli poprej«. Za to stanje pa naj bi bili odgovorni »današnji politični predstavniki«, ki da «niso tako dorastli svojim nalogam, kot so to bili njihovi predhodniki«.
Ne bomo tu navajali očitkov o pomanjkanju resnosti, doslednosti, načelnosti, poguma in strpnosti pri «današnjih političnih predstavnikih«, ker so ti očitki tako očitno krivični, da ne potrebujejo nobenega nasprotnega dokazovanja. Zdi pa se nam potrebno spregovorili nekaj besed o dveh zgoraj navedenih trditvah, ker menimo, da je od utemeljenosti teh dveh hipotez odvisna veljavnost celotnega člankarjevega razmišljanja in njegovih zaključkov.
PREDVSEM DEJSTVA
Pri svojih izvajanjih se bomo držali predvsem dejstev in se bomo potrudili, da se ne pustimo zavesti od čustev ali kakih subjek-tivnih nagibov.
Dejstva govore, da nikakor ne ustreza resnici piščeva trditev, češ tla so politični odnosi med demokratičnimi Slovenci, kot tudi med Slovenci na sploh> danes v tako kritičnem stanju, kot niso bili nikoli poprej. Resnica je po našem prav nasprotna. Že nekaj let namreč opažamo, da se med zamejskimi Slovenci danadujuje in vedno bolj utrjuje proces kohezije, kar ne gre v škodo niti vedno prisotni notranji dialektiki niti nujno potrebnemu političnemu pluralizmu, temveč je to samo dokaz, da postaja naše zamejsko ljudstvo vedno bolj politično zrelo, da sprejema in razume in ceni načela demokratične igre ter ta načela tudi prak tično uveljavlja v vsakdanjem političnem življenju. Naši ljudje znajo torej dobro ločiti logična izvajanja od demagoških fraz in gesel ter znajo tudi spoštovati nasprotnikovo mnenje in stališča, četudi se z njimi iz tega ali drugega razloga ne strinjajo. Prav na političnem področju so torej odnosi med raznimi skupinami in tudi med posamezniki naredili v zadnjih letih »kvaliteten skok (če smemo tu uporabiti besedi, ki sta danes v modi), kar je tudi glavni vzrok, če se utrjuje med našimi ljudmi tisti proces kohezije, o katerem smo prej govorili, in ki je prvi, oziroma eden izmed glavnih pogojev,
da se ohranimo kot narodna manjšina sredi 1 morja večinskega naroda.
ZA KOREKTNE ODNOSE
že skoraj desetletni obstoj Slovenske skupnosti, lo je organizacije, ki tako po svoji sestavi kot po svojem programu ni monolitna politična formacija, je najbolj otipljiv dokaz o prizadevanju po slovenski zamejski koheziji. Njeni nesporni uspehi na vseh dosedanjih volitvah pa so zgovorno potrdilo, da je tak proces v teku tudi med vedno večjim številom zamejskih Slovencev.
Odnosi, ki jih je ta politična organizacija znala vzpostaviti z drugimi političnimi skupinami — mislimo tu predvsem na marks-stično usmerjene Slovence — pa nikakor niso kritični, temveč korektni, dostojni ter človeški, kot morajo ali bi vsaj morali bili odnosi med ljudmi, ki žive v demokratični državni in družbeni ureditvi ter se zavedajo, da kljub vsem ideološkim in političnim razlikam pripadajo istemu narodnemu deblu ter da imajo vrh vsega še nezavidljiv in kočljiv stalus narodne manjšine. Ne gre tu za to, da bi kdo komu v bistvenih upraša-njih popuščal, da bi kdo komu tako ali drugače služil, da bi kdo komu bil sopotnik ali še kaj hujšega. Gre v bistvu za uveljavitev in zmago glavnega načela politične demokracije, po katerem ima vsaka politična organizacija ali skupina v političnem družbenem življenju svojo specifično fukcijo, svojo nenadomestljivo vlogo, pa naj bo v večini ali v manjšini, na oblasti ali v opoziciji. Gre, kot vsakdo razume, za bistvene atribute politične demokracije, po katerih se ta tudi razlikuje od totalitarizma in diktature.
STANJE V SLOVENSKI SKUPNOSTI
Kdor spremlja dnevno politično dogajanje med zamejskimi Slovenci, bo priznal, da naša zgornja izvajanja ustrezajo resnici in da danes ni slovenske politične skupine, ki bi si upala zanikati nasprotni slovenski skupini pravico do obstoja, kot se je na primer dogajalo v časih, ki jih člankar v «Demokraciji» tako hvali in postavlja nekako za zgled; skupine, ki bi proglašala nasprotnikovo delovanje za škodljivo, ki bi ne varčevala s hudimi besedami, kot so izdajstvo, reakcija, prodanci itd.
Popolnoma drugo vprašanje je seveda trenutno stanje v Slovenski skupnosti sami, stanje, ki je posledica predvsem »spodrsljaja« v zvezi z znano dolinsko afero in v bistvu naivnega ter infantilnega ravnanja določenih ljudi, ki so bili pri tej aferi prizadeti, kar je bila predvsem posledica neizkušenosti. Mislimo pa, da je od tega dogodka poteklo že toliko časa, da bi lahko vsakdo, ki je dobre volje, bolj trezno in nepristransko
(Nadalj. na 2. straniJ
Odmevi Saragatovcga obiska v italijanskem tisku
RADIO TRST A
♦ NEDELJA, 12. oktobra ob: 8.00 Koledar. 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša. 9.50 Glasba za harfo. 10.45 V prazničnem tonu. 11.15 Oddaja za najmlajše: Collodi »Vanček«. Mladinska zgodba. Prevedla in dramatizarala Kalanova. Drugi del. 11.45 Ringaraja za naše malčke. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Revija glasbil. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 13.30 Glasba po željah. 14.45 Glasba iz vsega sveta. 15.30 Vitaliano Brancati; »Rafael«. Igra. 17.30 Zborovska glasba.
18.00 Miniaturni koncert, 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.00 Jazzovski kotiček. 19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Melodije iz filmov in revij. 20.00 Šport. 20.30 Ljudske pesmi v izvedbi Ljube Ber-ce-Košuta. 21.00 Semenj plošč. 22.00 Nedelja v športu. 22.10 Sodobna glasba. 22.20 Zabavna glasba.
♦ PONEDELJEK, 13 oktobra ob: 7.00 Koledar.
7.30 Jutranja glasba; 11.35 Slovenske pesmi. 11.50 Trobentač Calvert. 12.10 »Pomenek s po-slušavkami«. 12.20 Za vsakogar nekaj. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Car glasbenih umetnin - (17.35) Jež: Italijanščina po radiu; (17.55) Vaše čtivo. 18.15 Umetnost,
18.30 Zbor iz Buie. 18.40 Popevke zadnjega desetletja. 19.10 »Odvetnik za vsakogar«. 19.20 Znane melodije. 20.00 Športna tribuna. 20.15 Poročila - Danes v deželni upravi. 20.35 Glasba od vsepovsod. 21.05 Kulturni odmevi. 21.30 Romantične melodije 21.45 Slovenski solisti. Sopr. Sonja Hočevar, pri klavirju Zdenka Lukec. Ungerjevi samospevi. 22.05 Zabavna glasba.
♦ TOREK, 14 oktobra ob: 7.00 Koledar. 7.30 Jutranja glasba: 11.35 Slovenske pesmi. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas, pripravlja - Lovrečič - Novice iz sveta lahke glasbe. 18.15 Umetnost. 18.30 Komorni koncert. 18.50 Recital Arethe Franklin. 18.10 Slovenske balade in romance, spremna beseda prof. Vinka Beličiča. 19.25 Sestanek z Mr. Trombonom. 19.45 Otroški zbori iz Maribora. 20.00 Šport. 20.15 Poročila - Danes v deželni upravi. 20.35 Donizetti; »Lucrezia Borgia«, opera. 23.05 Zabavna glasba.
♦ SREDA, 15. oktobra ob: 7.00 Koledar. 7.30 Jutranja glasba. 11.35 Slovenske pesmi. 12.10 Liki iz naše preteklosti. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Sodobne popevke - (17.35) Jež: Italijanščina po radiu; (17.55) Ne vse, toda
o	vsem - rad. poljudna enciklopedija. 18.15 Umetnost. 18.30 Pianist Gojmir Demšar. 18.55 Francoske popevke. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 19.35 Jazz ansambli.
20.00 Šport. 20.15 Poročila: Danes v dežel, upravi. 20.35 Simf. koncert. 21.45 Za vašo knjižno polico. 22.05 Zabavna glasba.
♦ ČETRTEK, 16, oktobra ob: 7.00 Koledar. 7.30 Jutranja glasba. 11.35 Slovenskie pesmi. 12.00 Po društvih in krožkih. 12.15 Za vsakogar nekaj.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst - (17.35) Jevni-kar: Slovenščina za Slovence; (17.55) Kako in zakaj. 18.15 Umetnost. 19.00 Španija v gla.sbi. 19.20 Priljubljene melodije. 20.00 Šport. 20.15 Poročila - Danes v deželni upravi. 20.35 Matičič: »Daljni odmevi«, radijska drama. 22.05 Zabavna glasba.
♦ PETEK, 17. oktobra ob: 7.00 Koledar. 7.30 Jutranja glasba; 11.35 Slovenske pesmi. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri - (17.35) Jež: Italijanščina po radiu; (17.55) Ne vse, toda o vsem. 18.15 Umetnost.
18.30 Sodobni ital. skladatelji. 18.40 Panorama ameriških orkestrov. 19.00 Otroci pojd. 19.10 Pesniški nazori. 19.20. Motivi, ki vam ugajajo.
20.00 Šport. 20.15 Poročila - Danes v deželni upravi. 20.35 Gospodarstvo in delo. 20.50 Koncert operne glasbe. 21.55 Veseli utrinki.
♦ SOBOTA, 18. oktobra ob: 7.00 Koledar. 7.30 Jutranja glasba. 11.35 Slovenske pesmi. 11.50 Karakteristični ansambli. 12.10 Kulturni odmevi.
13.30 Glasbo po željah. 14.45 Glasba iz vsega sveta. 14.55 Avtoradio. 16.05 Izbor iz operet »Vesela vdova« in »Pri belem konjičku«. 16.50 An tologija »beat« pevcev. 17.20 Dialog - Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Ob šolskega nastopa do koncerta - (17.45) Gojmir Budal: »Razpoložljivi vodni viri in njihova uporaba; (18.00) Moj prosti čas. 18.15 Umetnost.
18.30 Moški vokalni kvartet, vodi U. Vrabec. 19.10 Družinski obzornik. 19.30 Zabavali vas bodo. 20.00 Šport. 20.15 Poročila - Danes v deželi upravi. 20.50 Miroslav Vilhar: »Detelja«. Veseloigra. 21.30 Vabilo na ples.
Obisk predsednika Saragata v Jugoslaviji je pritegnil pozornost vsega italijanskega tiska na sosedno državo in lahko se reče, da so vsi listi posvetili poleg poročil o obisku vsai en večji članek Jugoslaviji kot taki in odnosom med obema državama. Velika večina teh člankov je izražala željo po nadaljnjem tesnejšem gospodarskem, kulturnem, pa tudi političnem sodelovanju med njima, kolikor je to pač možno glede na njuna različna stališča glede marsikaterega mednarodnega problema. Toda glede enega sta si edini: da je treba utrjevati evropski in svetovni mir ter pospeševati medsebojne vezi in trgovino ter izmenjavo vsakovrstnih civilizacijskih dobrin med vsemi državami, zlasti pa med sosednimi in posebno še med njima. Bili so tudi nekateri listi, ki so ob tej priložnosti pogreli »vprašanje ureditve mej« (mišljena je bila verjetno cona B), toda ostali so osamljeni. Ravno največji listi so stvarno načeli vprašanje čisto konkretnega sodelovanja med obema državama na gospodarskem področju.
Očlanku, ki ga je objavil v listu »II Giorno« znani univerzitetni profesor in strokovnjak za italijansko-jugoslovanske odnose Diego De Castro, smo poročali že v zadnji številki. Članek je vreden vse pozornosti z jugoslovanske stvari, pa naj se zdijo De Castrovi predlogi še tako tuji sedanjim razmeram in možnostim. To je glas, ki naj bi ne izzvenel v prazno. »La Stampa« pa je prinesla 8. t.m. uvodnik z naslovom »I vicini jugoslavi« (Jugoslovanski sosedje), ki ga je napisal Nicola Adelfi. V njem piše med drugim: »Ni samo konvencionalni izraz, če rečemo, da predstavlja Italija za Jugoslavijo vrata na Zahod. Italija zavzema po eni strani važno mesto v sedanjem in bodočem razvoju jugoslovanskega gospodarstva, po drugi strani pa ne vodi agresivne politike, ampak želi vzdrževati dobre odnose z vsemi državami, z zahodnimi in vzhodnimi, z obema Nemčijama, z arabskimi državami in z Izraelom, z novimi afriškimi in azijskimi nacijami in celo z Maovo Kitajsko.
Zato Saragat in Tito, ko sta v Jugoslaviji javno izjavljala, da so se odvijali njuni pogovori v vzdušju prijateljstva in odkritosti, nista govorila obrednih vljudnostnih formul. Stvari so res take: Jugoslavija potrebuje Italijo, da bi se vedno bolj odpirala proti Zahodu, Italija pa potrebuje Jugoslavijo, da bi zmanjševala napetost odnosov med Zahodom in Vzhodom in da bi po svojih možnostih prispevala v večji varno-
(Nadaljevanje s 1. strani)	i
ocenjeval to zadevo ter predvsem pravilno j določil njeno politično dimenzjio. Vse pa kaže — in pisanje zadnje «Demokracije» žal to potrjuje — da se ljudje okrog tega lista ne morejo ali nočejo postaviti na vsaj toliko višjo raven od tiste, ki ustreza le praznemu prerekanju in tožbarjenju ter bo prej ali slej vse privedla v naravnost smešno banalnost.
Kar zadeva Slov. skupnost, moremo z zadoščenjem ugotoviti, kako so njene notranje razmere v zadnjem času toliko dozorele, da je možno plodno in enakopravno sodelovanje vseh skupin, ki se strinjajo z glavnim načelom te slovenske strešne organizacije, to je z načelom o samostojni politični poti Slovencev v Italiji.
Iz vsega, kar smo doslej navedli, izhaja, da slovenski vodilni kader v zamejstvu
sti v Evropi in k trdnejšemu miru v svetu. Predvsem predstavljata zmanjšanje napetosti med Vzhdom in Zahodom, evropska varnost in mir na svetu življenjske perspektive za državo v naglem industrijskem razvoju kot je Italija: pomenijo večje možnosti za trgovino, večjo proizvodnjo in večjo blaginjo.«
Isti list je prinesel že 24. sept. izredno zanimivo poročilo svojega časnikarja Arriga Levija pod naslovom »Belgrado, la riforma a meta« (Beograd, polovična reforma), v katerem prikazuje življenje v Jugoslaviji danes, po več letih reforme, in kaže na njene uspehe in neuspehe, nato pa poroča o svojih pogovorih z jugoslovanskimi ekonomisti Horvatom in Miladinom Koračem v Beogradu in z Jakovom Sirotkovičem ter Rikardom Langom v Zagrebu. Vsi ti ekono misti so mu zatrdili, da sedanja gospodarska kriza v Jugoslaviji ni posledica reforme ali delavskega samoupravljanja, ampak obratno, kriza je posledica nedoslednega izvajanja reforme. Ko-rač mu je izjavil: »Glavni problem je v tem, da pravi jugoslovanski sistem še ne obstaja.« Sirot-kovič pa je dejal: »Glavni vzrok naših težav je nepopolnost samo upravljavskega gospodarstva.
(Nadalj. na 7. strani)
DOKONČNA UREDITEV MEJE?
Tržaški »II Piccolo« je med Saragatovim obiskom v Jugoslaviji najbolj poudarjal vprašanje ureditve meja in je tudi prinesel 7. t. m. članek o tistem odseku italijansko-jugoslovanske meje (neglede na cono B), ki še ni dokončno urejen. Iz članka je razvidno, da je spornih na dolžini 24 km okrog 400 hektarjev (4 kv kilometre) zemlje, ki je zdaj zasedena po Jugoslovanih in katero bi morali ti vrniti Italiji-Tričetrt tega ozemlja je rodovitnega (gozdi, njive, travniki, vinogradi). K spornemu ozemlju spada tudi vas Breg z okrog 40 prebivavci, ki jih šteje Italija že zdaj za italijanske državljane .
Kot znano, je Tito Saragatu zagotovil, da bodo skušali urediti vprašanje meje. Nekateri odseki so zdaj res čudni in popolnoma nelogični, saj seka meja celo pokopališče v Mirnu in ločuje kmečke hiše od hlevov ter razpolavlja celo hiše. Nesmiselna je tudi meja pri bloku v Gorici, tako da pripovedujejo (najbrž gre za anekdoto, lahko pa bi bilo tudi res), da je bil ameriški seržent, ki jo je začrtoval, pijan.
i vendarle ni tako nedorastel svojim nalogam, | kot trdi «Dcmokracija», temveč da je kljub raznim napakam in nedostatkom dosegel uspehe, ki so koristni za vse zamejske Slovence. Zato se nam zdi, da se pisec že nekajkrat omenjenega članka v «Demokraciji« zelo moti, če misli, da bo s takšnimi izvajanji spremenil dosedanji politični tok-Prepričani smo, da ne bo dosegel ničesar, razem trenutnega škodoželjnega nasmeška ožje skupine ljudi, ki okrog tržaške sodne palače stikajo za senzacijami. To pa gotovo ne more biti namen in cilj nobenega političnega pisca, zlasti ne v letu Gospodovem 1969.
D. L.
Izdajatelj: Engelbert Besednjak nasl. ♦ Odgovorni urednik: Drago Legiša ♦ Tiska tiskarna »Graphis« Trst
L,OV ZA SENZACIJA NI
Kako smo doživljali začetek druge svetovne vojne
m.
Tako v svojih geslih in letakih, ki smo jih ponoči pisali po zidovih in razmetavali po ulicah, nismo pozabili na Koroško in Primorsko. Naravnost bali smo oe, da bi ne prišlo do vojne, ker smo bili prepričani, da bi s tem Slovenci izgubili največjo in morda edino'priložnost za združitev slovenskega naroda. Manj skrbi smo si tedaj delali glede notranje slovenske politike, ker smo bili še premalo zreli za to in ker se nam je zdelo, da je predvsem potrebno, da pride do slovenske narodne osvoboditve od zunanjih sovražnikov in tlačiteljev. Bili pa smo si enotni v odporu proti centralizmu vladajoče velikosrbske klike v Beogradu in proti oportunistični politiki slovenske JRZ (Jugoslovenske radikalne zajednice). Dr. Korošcu smo zamerili, da se ni bolj odkrito in odločno zavzemal za slovensko avtonomijo in ker je v svojih govorih proslavljal diktatorsko in velikosrbsko dinastijo Karadžordževičev. Jezilo nas je tudi, ker je mešal v svojo slovenščino mnogo srbskih izrazov, kar je bila posledica njegovega dolgega bivanja v Beogradu. Vendar sem v njem vseeno videl dobrega Slovenca, že zaradi znanih punktacij v času Aleksander - Živkovičeve diktature, katere sem takrat, kot mlad dijak, pomagal širiti, natisnjene na majhnih letakih.
V	času, ko se je zdelo, da sta kralj Aleksander in general Pera Živkovič zapisala slovenski narod smrti, prepovedala ime Slovenija in slovensko zastavo, ukazala trgati Cankarjeva berila iz šolskih čitank in dala zapirati ljudi, ki so količkaj upali javno pokazati svojo slovensko zavednost in protestirati proti velesrbski diktaturi, so bile tudi tiste »punktacije« veliko in pogumno dejanje. Tem bolj, ker so sledila dolga leta, v katerih slovenski politiki niso več zmogli takega protesta.
Ker sta nam vsem bila glavni cilj obvarovati slovenski narod pred agresivnim nacističnim nemštvom in mu hkrati priboriti vsaj avtonomijo od Beograda, smo lahko sodelovali v skupini fantje različni hsvetovnih nazorov, od članov katoliške Slovenske dijaške zveze in simpatizerjev ljubljanske študentovske »Zarje« do komunistov, katere sta predstavljala Wilhelm, tehnik ptujskega gledališča, in Marko Rems, sin nekega mariborskega lekarnarja. Vendar so sodelovali z nami tudi sinovi in hčerke nekate-
Neka odprava z vojaškim spremstvom, ki je iskala v džungli južnoameroške države Kolumbije izginulega lovca na kožuharje Ju-liana Gila, je naletela na doslej popolnoma Neznano indijansko pleme, ki živi v vsakem pogledu tako kot ljudje kamene dobe. Ker ljudje tega plemena še niso poznali strelnega Orožja, so se lotili odprave s svojimi primi-tivim orožjem s koli ali s kamenitimi sekirami in noži. Seveda je zadostovalo nekaj strelov iz hitrostrelke, da so divjaki pobegnili, vendar pa so še ponavljali svoje napade in nekoč so popolnoma obkolili odpravo, kise Je morala braniti s streli. Vojaki so ubili šest Indijancev, enega moškega, eno žensko in ^iri otroke pa so ujeli.
Tedaj se je izkazalo, da ti ljudje ne razumejo nobenega indijanskega narečja ali ■lizika tistega dela južne Amerike. Poskusi so se pogovoriti z njimi v petnajstih na-rečjih, a vse zaman. Ujetniki sami so se po-
rih »jugoslovensko« usmerjenih staršev in »Sokolov«, ki so se bili odmaknili od politične ideologije svojih staršev in se odločili za slovenstvo. Ena od teh je bila Mileva, hčerka učitelja Mazluja, Primorca, nežno in požrtvovalno dekle, ki nam je veliko pomagala s tem, da nam je tipkala besedila za letake na matrice. Mislim, da živi zdaj poročena v Skednju.
Z nami je krepko držal tudi gimnazijski sluga Janžekovič, nekdanji načelnik »Orla« v neki vasi blizu Ptuja na prleški strani, visok atletski tip, kateremu se je poznalo, da je bil nekdaj dober telovadec, čeprav je bil »Orel« že davno razpuščen, on pa že precej let poročen. A še vedno se je rad pobahal s svojimi kot jeklo trdimi mišicami. Bil je narodno zelo zaveden človek. Lahko se reče, da smo že tedaj, v letu 1939, predstavljali pravo malo O-svobodilno fronto, zato nam je bila poznejša tem naravnejša in logična.
Na »zidopisne« akcije in na akcije trošenja letakov smo vedno odhajali pozno ponoči, ko je že zavladal na ulicah nočni mir. Shajali smo se navadno v stranski ulici ob kapucinski cerkvi sv. Ožbolta, obdani na obeh stra-
Zdaj je že gotovo, da bo sestavil bodočo nemško vlado voditelj socialdemokratov Wil-ly Brandt, v koaliciji z liberalci. Absurd je v tem, da bodo omogočili to odločilno spremembo nemške politike ravno liberalci, ki so doživeli na volitvah najhujši poraz in so izgubili skoro polovico glasov ter se jim je komaj posrečilo, da so še prišli s svojimi poslanci v parlament. Kljub temu so zdaj arbitri nemške politike. V tem je nedvomno ena od glavnih šibkosti nemške demokracije.
Bi'andt je že med volivnim bojem naznanjal večjo »odprtost proti Vzhodu«, kot jo je izvajala sedanja Kiesingerjeva vlada, in misli svojo obljubo držati. Zato se v Moskvi veselijo nad tem, da bo on bodoči predsednik nemške vlade. Toda vprašanje je, kako bo potekalo pogajanje med Moskvo in Brandtom. Brandt je nedvomno pripravljen priznati mejo na Odri in Nisi in povečati trgovino s Sovjetsko zvezo, dati pa ji tudi razne politične koncesije, npr. da se bo Nemčija odpo-
govarjali med seboj v čudnem jeziku, ki ni nič podoben drugim indijanskim narečjem, niti po zvokih. Etnologi domnevajo, da gre morda za ostanke plemena Yuria, o katerem so menili, da je izumrlo že pred več kot pol stoletja. Možno pa je tudi, da gre za čisto drugo pleme. Z etnološkega stališča je to vsekakor zelo zanimivo odkritje, ki bo morda še bolj kompliciralo domnevano zgodovino naselitve južne Amerike.
Novoodkrito pleme se hrani z gozdnimi živalmi ter sadeži, pa tudi z lubjem in nima stalnih bivališč.
Glede na to, da biva danes v Južni Ameriki veliko število slovenskih izobražencev, bi bilo prav, ko bi se kateri posvetil študiju etnografskih in antropoloških razmer južnoameriške celine. S tem bi napravil veliko uslugo slovenski in morda tudi svetovni znanosti, ker je znano, da smo Slovenci za študij teh problemov še posebno sposobni.
I neh z visokimi vrtnimi zidovi, preko katerih so gledale goste drevesne krošnje. Tako je bila ulica skoro čisto v temi in smo bili dobro skriti. Z akcijo smo začeli navadno okrog polnoči ali še malo pozneje, ko res skoro ni bilo več nevarnosti, da bi še koga srečali, ki bi nas prepoznal in morda celo javil policiji. Sicer pa smo ravnali previdno in smo vedno poslali koga naprej, da je zažvižgal, če je pretila nevarnost, npr. da bi srečali policaja ali kakšnega drugega sumljivega tipa.
Tudi med pisanjem gesel po zidovih smo imeli postavljene straže za vogali bližnjih hiš, da so nas z dogovorjenim žvižgom opozorile, če se je kdo bližal. V takem primeru smo se naglo poskrili za grmovje, če je bilo v bližini, ali pa počenili za kako ograjo ali skočili za kak ulični vogal. Zaradi take previdnosti nas niso nikoli ujeli pri akciji. Naslednji dan smo vedno zelo uživali, ko smo hodili gledat zidove, s katerimi so v črni ali rdeči barvi kričala naša gesla: »Dol z Nemci!«, »Dol s Hitlerjem!«, »Branimo se!«, »Ne vdajmo se!«, »Živeli Slovenci!«, »Naj živi Slovenija!« in podobno. Navadno so jih že drugi dan prepleskali z apnom, a barva je bila tako močna, da je vedno spet udarila na dan, tudi če so pleskanje večkrat ponovili.	(Nadaljevanje)
vedala atomskemu in kemičnemu orožju itd. Toda kaj upa dobiti za to? Brandt najbrž meni, da bo Moskva dovolila v takem primeru združitev Nemčije ali vsaj neko večje zbliža-njc ali konfederacijo med njima. Toda tega Sovjetska zveza gotovo ne bo dovolila, razen če bo napravila s tem korak bliže k svojemu cilju, da dobi tudi Zahodno Nemčijo pod svojo kontrolo ali jo vsaj odtrga od NATO, kar pa je isto. In vprašanje je, če je Brandt pripravljen napraviti to uslugo Sovjetom.
Pisma uredništvu
Cenjeno uredništvo,
dovolite mi, da opozorim na nespametno obnašanje nekaterih Slovencev.
Te dni je bil na obisku v Trstu, moj znanec, Avstrijec z Dunaja. V pogovoru mi je povedal, da se je želel začeti učiti slovenščine, k čemur ga je pripravil njegov brat, ki je navdušen za slovenske planine in Slovenijo na splošno in se pogosto mudi tam. Odkar je nekajkrat pospremil brata, bi tudi sam želel znati slovensko. Obrnil se je na nekega gospoda v jugoslovanskem turističnem uradu na Dunaju, da bi mu svetoval, kje bi si mogel nabaviti slovnico slovenskega jezika. Tisti uslužbenc, starejši gospod, verjetno Slovenec, pa mu je začel dopovedovati, da je slovenščina zelo težek jezik, najtežji med slovanskimi jeziki, tako da je moj znanec prestrašen opustil misel na učenje slovenščine.
Zakaj Slovenci sami sebi plujemo v skledo tudi v tem pogledu? Vsakdo, ki je nekoliko povohal jezikoslovje, ve, da so npr. poljščina, ruščina (s cirilico in razvlečenimi besedami!) in češčina veliko težje kot slovenščina; težje od slovenščine se je naučiti celo francoščine z njenimi neštetimi glagolskimi oblikami in tudi prave, elegantne italijanščine. Zakaj torej sami odvračamo tujce od učenja slovenščine?
Odvračamo jih tudi s tem, da ne izdamo slovnic slovenščine u tujih jezikih. V antikvariatih in knjigarnah v Avstriji so me že ponovno spraševali, če obstoja kakšna slovnica za Nemce, ki bi se radi učili slovenščine. Tako željo sem slišal tudi od Norvežanov. V Tržaški knjigarni pa lahko povedo, koliko tujcev pride spraševat za tako slovnico — toliko, da so se odločili izdati slovnico slovenskega jezika za Italijane v lastni založbi.
B. S
&	—  . . - —	1—mm------a, , ,
V Kolumbiji so odkrili doslej neznano pleme
„Daj-dam” med nemškimi socialdemokrati in Sovjeti
T^ztihlsvijn
S seje Slovenske skupnosti
Izvršni odbor Slovenske skupnosti je na svo-miljske občine, da bi prišlo vsaj do odprtja
ji zanji tedenski seji obravnaval važna in pereča vprašanja, ki so v zadnjem času v ospredju političnega življenja.
V	zvezi z obiskom predsednika slovenske vlade Kavčiča v naši avton. deželi ter predsednika italijanske republike Saragata v Jugoslaviji je Odbor z zadovoljstvom ugotovil poglobitev dobrega sosedstva med Italijo in Jugoslavijo ter obojestransko pripravljenost reševanja odprtih problemov na socialno-gospodar-skem in narodnostnem področju. Čeprav iz u-radnih poročil ni možno točno razbrati, če se bodo vprašanja, ki zadevajo življenje in razvoj slovenske manjšine, začela konkretno in globalno reševati, je Izvršni odbor Slovenske skupnosti prepričan, da se bodo državniki na obeh straneh v najkrajšem času lotili konkretnega reševanja odprtih vprašanj, ki jih je Slovenska skupnost analizirala v posebnem pismu Saragatu ob njegovem obisku v Jugoslaviji.
Večji del seje je nato Izvršni odbor posvetil vprašanjem slovenskega šolstva. Najprej je odbor z zadovoljstvom vzel na znanje statistična poročila o povečanem številu otrok v slovenskih šolah, kar je nedvomno zgovoren dokaz za zrelejšo in trdnejšo narodno zavest naših ljudi. To očitno ne gre v račun nekaterim desničarskim ekstremistom, ki so najbrž proti takemu porastu slovenskih učencev »protestirali« s položenim smodnikom na slovensko šolo pri Sv. Ivanu.
Odbor je vzel na znanje korake, ki jih je v zvezi s šolskimi vprašanji naredil politični tajnik pri pristojnih oblasteh, posebno pri deželnemu odborniku za šolstvo Giustu, in sklenil, da bo napravil vse, kar je v njegovi pristojnosti, da se še nerešena vprašanja sloven-ške šole čimprej rešijo na zadovoljiv način.
Politični tajnik je nato poročal o razgovorih, ki jih je imel z županom in podžupanom
slovenskega otroškega vrtca pri Orehu, za kar je vložilo prošnjo zadostno število staršev. ONAIRC je že pristala na finansiranje nove stavbe, zdaj pa mora miljska občina v najkrajšem času dobiti primerno zemljišče za gradnjo slovenskega otroškega vrtca; medtem naj poskrbi za prevoz otrok v najbližji otroški vrtec.
Potem je Odbor razpravljal o gradnji novega odcepa pokrajinske ceste na Proseku, ki bo presekala rodovitna polja mnogim domačinom. Škoda, ki preti, je velika,zato je Odbor sklenil narediti potrebne korake, da bi se zadeva primerno rešila.
Izvršni odbor je nato temeljito razpravljal o pismu, ki ga je tudi Slovenska skupnost prejela od italijanske socialistične PSI.
Pismo zadeva sodelovanje levo-sredinskih strank s Slovensko skupnostjo. Slovenska skupnost je v zvezi s tem mnenja, da je program,
ki je obsežen v sporazumu s strankami leve sredine, pozitiven za slovensko narodno manjšino in da bi bilo zato škoda, da bi se izvajanje tega programa prekinilo zaradi medsebojnih trenj v dveh socialističnih strankah.
Na koncu seje je Odbor razpravljal tudi o splošni stavki, ki so jo sindikati proglasili za 9. oktober za hitrejše in odločnejše reševanje socialnih in gospodarskih vprašanj naše dežele. Ob tej priložnosti Slovenska skupnost čuti dolžnost, da še enkrat opozori na obupno socialno in gospodarsko stanje v naši Beneški Sloveniji. Prav tako pa čuti dolžnost, da pozove deželno upravo, naj začne odločnejši dialog z Rimom glede kompetence reševanja slovenskih narodnostnih problemov. Nujno je, da si dežela čimprej izbojuje pravico do reševanja teh vprašanj, tako kot je bilo prvotno mišljeno, ko se je ustanavljalo deželo Furlanijo - Julijsko krajino s posebnim statutom in to prav zaradi Slovencev v njenih mejah.
IZVRŠNI ODBOR SLOVENSKE SKUPNOSTI SPOROČA
da je organizacijski tajnik na razpolago občinstvu vsak delavnik, razen sobote, 15. do 17. ure na sedežu Organizacije, ul. Machiavelli 22/11, tel. 36275
dm&liSki mMncCiji bo „2ao2>eli” T/ibt
Tc dni je zasidrana pred tržaško obalo ameriška letalonosilka »John Kennedy«. Njen obris se mogočno odraža od obzorja. Ameriški motorni čolni prevažajo obiskovavce nanjo. Pri pomorski postaji pa sta zasidrana dva rušilca. Njihove posadke so takorekoč v prvem navalu »zavzele« Trst, prinesle slikovitost in vonj daljnih morij v podobo vseh tržaških ulic in predvsem napolnile tržaške bare, restavracije, picerije in bufete na vseh »strategičnih« točkah.
Med mornarji je videti mladeniče vseh mogočih ras, od blondincev do Melanczijccv; sorazmerno veliko je črncev in Japoncev ali morda Korejcev. Priznati pa je treba, da se mornarji zelo dostojno vedejo in napravljajo
Dobra gledališka predstava na Opčinah
Opensko prosvetno društvo »Tabor« je priredilo v soboto zvečer in v nedeljo popoldne predstavo veseloigre Cvetka Golarja »Vdova Rošlinka« in s tem začelo svojo novo sezono. Igro je režiral prof. Ivan Artač. Pred predstavo se je predstavil društveni moški pevski zbor, ki je bil ustanovljen letos spomladi in šteje zdaj 26 pevcev, ki se redno, pridno in z veseljem vadijo pod vodstvom prof. Svetka Grgiča. Presenetljivo ubrano in lepo je zapel pesmi »Od Cjela do Žavca«, »Dobil sem pisemce«, »Moje dekle« in »Jutri gremo v napad«. Bil je seveda deležen burnega ploskanja razveseljenih gledavcev, ki niso pričakovali take kvalitete, glede na mladost zbora.
Sledila je veseloigra v treh dejanjih, ki je prav tako pomenila resnično presenečenje, kajti vsi igravci v njej so dobro igrali, nekateri pa celo tako, da bi delali čast poklicnim o-drom. To velja posebno za gospo Ljubo Košuta, ki je igrala življenja in ljubezni željno vdovo Rošlinko tako, da je naravnost očarala gledavce. Lahko se reče, da je ne le rojen igravski talent, ampak da poseduje tudi izreden igravski temperament in dokaj prave igravske kulture. Pohvalo pa si zaslužijo tudi drugi igravci, tako Jadranka Simič kot njena
ljubka hči in tekmica v ljubezni, Anton Kalc kot Balantač, pri katerem tudi vse razodeva, da je star in izkušen igravec, in Atilij Kralj kot ženin, ki je znal ohraniti ravnovesje med resnim in smešnim. Vsekakor pa moramo s posebno pohvalo omeniti tudi Karla Tavčerja v vlogi Blažona in Torčija Sosiča kot Tomažina. Več kot zadovoljivo so odigrali svoje vloge tudi Milojka Sosič kot Tončka, Viktor Furlan kot Jernejec, Seraf Hrovatin kot Gašper in Tonček Trento kot pastir Tinče.
Pri uprizoritvi so sodelovali še Andrej Re-nar kot odrski mojster, Lucija Hrovatin kot še-petalka in Marij Sosič, ki je imel na skrbi razsvetljavo. Za sceno je poskrbel Atilij Kralj. Prof. Ivan Artač se je izkazal kot dober režiser, ki je znal dati igri pravi tempo
Openci so napolnili dvorano Prosvetnega doma pri obeh predstavah in niso štedili s priznanjem. Izrazili so tudi željo, da bi bila igra še ponovljena. Ta predstava je ponovno dokazala, da nikakor ni res, da so ljudje danes brezbrižni za kulturno delo. Obratno, naravnost z veseljem in celo z navdušenjem, pa tudi s hvaležnostjo odzovejo vsaki kvalitetni predstavi in vsaki resni pobudi izobražencev za kulturno delo.	T.	J.
bolj vtis turistov v mornarskih uniformah kot kaj drugega. Skoraj vsi imajo fotoaparate in pridno delajo posnetke. Marsikatero čedno tržaško dekle bo tako nevede »ovekovečeno« in bo krasilo album popotnih spominov kakšnega ameriškega mornarja. Videli pa smo tudi izredno debelo žensko, ki se je gugala po drevoredu XX. septembra in sta jo slikala kar dva mornarja, najbrž kot redkost.
IZJAVA ODBORA ZA SLOVENSKO ŠOLO
Odbor za slovensko šolo se je sestal v petek, 3. oktobra 1969 in je preučil stanje na slovenskih osnovnih šolah.
Odbor je ugotovil, da se je tudi letos zgodila krivica na nekaterih osnovnih šolah, kjer so ukinili nekatera učiteljska mesta in združili razrede.
Odbor za slovensko šolo bo še dalje podpiral prizadevanja staršev in zahteval, da se vsaki šoli dodeli potrebno število učiteljev.
Odbor podpira tudi poziv rojanskih staršev slovenski javnosti.
ČESTITAMO
V	soboto sta se poročila v rojanski cerkvi Emidij Susič iz Gorice in Lučka Peterlin z Opčin, oba zelo znana in priljubljena po svoji dejavnosti med mlado slovensko generacijo. Poročil ju je ženinov prijatelj g. Markuža Njuni številni prijatelji in znanci, ki so ob tej priložnosti napolnili cerkev, jima želijo mnogo sreče in božjega blagoslova. Čestitkam se pridružuje uredništvo N. 1.
DAR SDD
Izletniški Odbor P. D. »Avgust Tanče« iz Nabrežine daruje za Slovensko Dobrodelno Društvo v Trstu znesek Lir 5.000 namesto nagrade g. prof. VVakounigu iz Celovca, ki je spremljal naš izlet po Koroški.
Pesnik Stanko Janežič, ki je, kot znano, duhovnik, se vrača v svojo domačo mariborsko škofijo. Na njegovem dosedanjem mestu v Mač-kovljah ga je nadomestil g. Vončina, doslej na Opčinah.
NA TRGOVSKI ŠOLI
V	zadnji številki smo pisali o neugodnih znakih, pod katerimi se začenja novo šolsko leto na tem slovenskem srednješolskem zavodu.
šolske in druge za to pristojne oblasti so postavile za ravnateljico te šole profesorico Bandelli, ki je sicer slovenskega rodu, a prav malo razume naš jezik — tako je sama izjavila — in seveda tudi ni prežeta z duhom naše etnične skupnosti, kar je pač za ravnateljico . vzgojiteljico na slovenski šoli tudi in še Prav posebno potrebno.
Po posredovanju naših zastopnikov in odklonilnem pisanju naših listov, je prof. Bandelli tudi sama uvidela, da ni pripravna osebnost za tako odgovorno mesto. V soboto je sama ponudila ostavko na svoj novi položaj. Ta korak moramo vzeti na znanje s spoštovanjem, ne samo z razumevanjem do g. Bandelli jeve, ki jo je morda celo proti njeni volji silila kaka politična spletka na to ravnateljsko mesto.
Ker je šolsko leto že v teku in so tudi Prostori, čeprav zasilni, za slovensko trgovsko šolo že na razpolago v bivšem centralnem semenišču v ulici Seminari, mora šolsko skrbništvo tudi takoj poskrbeti za vodstvo. Do včeraj še ni bil storjen končni pravni korak v tem pogledu. Sliši se pa, da je že pripravljeno imenovanje nove ravnateljice te šole v osebi prof. Veselove, ki je že lani praktično vodila ta zavod kot podravnateljica pod Vodstvom ravnatelja sorodne italijanske šole Prof. Masscnzia.
Otroci v naših šolah
Upravičene želje naše javnosti, da državne oblasti okrepijo in na novo razvijejo naše šolstvo, kjer ga še ni, potrjuje tudi, sicer ne hitro, a stalno naraščanje števila otrok v vrtcih, šolarjev na osnovnih in dijakov na srednjih slovenskih šolah na Goriškem. Naj prikažemo njih število.
Otroški vrtci
V	sovodenjski občini sta dva vrtca. V so-vodenjskega hodi 40 otrok; lani le 25. V Rupi je v vrtcu 17 otrok; lani jih je bilo 12. V Doberdobu je vpisanih v vrtec 48 otrok; lani 41.
Število otrok v slovenskih vrtcih je na-rastlo tudi v goriških predmestnih vaseh. V Štandrežu jih je 23; lani 19. V Podgori 17; lani 12. V Pevmi jih je 23 (med temi tudi nekateri italijanski otroci); lani 18. Vse te otroške vrtce oskrbuje ustanova ONAIRC. Goriška mestna občina upravlja tri vrtce. Onega v Štmavru namerava letos opustiti. Lani je bilo v njem 10 otrok, letos jih je 5, kar pa še ni noben razlog, da bi morali vrtec zapreti.
V	vrtcu ul. Randaccio je letos 24 otrok, lani jih je bilo 22. V šolski dom jih hodi 28, do-čim jih je lani imel ta šolski vrtec 23. Lasten otroški vrtec ima števerjanska občina s 25 otroki. Oskrbujejo ga šolske sestre in je odprt od marca do božiča.
Čfcumensfco študij s tz o potovanje
V	dnevih od 16. do 25. septembra je Priredilo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici svojevrstno in zelo dobro uspelo študijsko potovanje na vzhod. To je bil popolnoma nov način romanja in študija v ekumenskem cerkvenem duhu k pravoslavnim verskim središčem v jugovzhodni Srbiji. Iz Gobice so vodili romarje, če jih smemo tako 'nienovati, gospodje msgr. Klinec, prof. Ri javec in Košuta Artur, za Tržačane pa sta ime-vodstvo dr. Janežič in dr. Kosmač.
Družba se je peljala preko Zagreba v Dja-kovo in v Beograd. Povsod so si udeleženci °gledovali spomenike, cerkve in samostane plasti vzhodne Cerkve. Spotoma so voditelji v avtobusu razlagali zanimivosti kraja, ki bodo obiskali. Pot je v Žiče, samostan ali Zaobljubo« svetega Save, v Gračanico, k svetemu Spasu v Skopju in v Ohrid, kjer je *l sedež Metodovega učenca svetega Klimen-ta' Tu je naše izletnike sprejel tudi prijazni ^himandrit makedonske cerkve. Razgovori s° bili povsod prav prisrčni in poučni, kakor tl>cli ogled mozaičnih in drugih umetnin v Pravoslavnih cerkvah. Pot je peljala udeležen-tega ekumenskega študijskega potovanja Se v Tetovo, Peč in čez črno goro v Herceg-
^OVO ŠPORTNO IGRIŠČE ZA SLOVENSKE ŠPORTNIKE ,y nedeljo 12. oktobra bodo dobili sloven-■. Soriški športniki svoje novo igrišče. Uredila |f? 9° je športna zveza »Olympia« pri Kato-'skem domu, v drevoredu XX. septembra. Slojno bodo odprli to športno igrišče ob deseti
j športni prostor je moderno urejen in ustre-vsem atletskim panogam.
novi, domačijo p. Leopolda, ter preko Dalmacije in Reke domov.
Ves določeni spored je bil natančno in do ure točno izpeljan po zaslugi vodstva in tehnične ekipe.
Vsi udeleženci se jima zahvaljujejo in želijo, da bi se tako versko, študijsko in tudi izletniško potovanje izvedlo tudi v prihodnjem letu.
AVTOBUSNI VOZNI RED
Ribijevo avtobusno podjetje je uvedlo od 1. oktobra dalje nekatere spremembe voznega reda na svojih progah.
Iz Gorice preko Oslavja v Števerjan in skozi Grojno v Gorico bo vozil avtobus v delavnikih ob 6.50, 10, 16.30, 19.45. Ob nedeljah in praznikih ob 14.30, 16.30, 18.30 in 20.15.
Iz Gorice preko Grojne v Števerjan in nazaj preko Oslavja ob delavnikih ob 7.30, 12.30, 13.30 in 18.20. Ob nedeljah in praznikih pa ob 15.30 in 17.30.
V	Gabrije ob delavnikih ob 8.10, 11.50 in 14.10. Ob nedeljah in praznikih ob 13.45 in 18. Nazaj pa ob delavnikih ob 8.30, 12.10 in 14.10. Ob nedeljah in praznikih pa ob 14.05 in ob 18.20.
ČIŠČENJE GROBOV
Mestno županstvo opozarja, da je dovoljeno počistiti in urediti grobove na mestnem pokopališču in tudi na vseh vaških, ki spadajo pod goriško občino, do 25. oktobra. Po tem dnevu pa ne več, ker bodo občinski uslužbenci čistili vsa ta pokopališča.
V	nedeljo je bila v Vižmarjih pri Ljubljani proslava stoletnice tamkajšnjega Slovenskega tabora, na katerem so zahtevali ljudje Zedinjeno Slovenijo. Slavnostni govornik na proslavi je bil predsednik parlamenta SRS S. Kraigher, ki je predvsem poudaril privrženost Slovencev Jugoslaviji.
Skupno število vseh otrok slovenskih vrtcev na Goriškem znaša 252; lani jih je pa bilo 209. To pomeni, da jih je 26 odstotkov več kot lani.
Osnovne šole
število otrok v slovenskih osnovnih šolah na Goriškem pa pokaže sledeči pregled: osnovna šola v šolskem domu (ul. Croce) ima 83 šolarjev in šolark, šola v Novem domu (ul. Randaccio) jih ima 28. V štandrežu: 44; v Podgori 16; v Pevmi 24; v Štmavru 15; v števerjanu: 28; na Valerišču: 14; v Jazbinah: 7; na Plešivem: 10; na škrljevem: 2.
V goriškem didaktičnem ravnateljstvu skupno: 271.
V Doberdobu hodi v slovensko osnovno šolo 57 otrok. V Jamljah: 22; v Dolu: 22; v Sovodnjah 41; v Rupi: 22; v Gabrijah 2; na Vrhu: 27.
Doberdob
V	SPOMIN PADLIM
V nedeljo 12. oktobra bodo v Doberdobu slovesno odkrili spomenik padlim v osvobodilni vojni.
Za to slovesnost se je sestavil poseben častni odbor, ki mu predseduje deželni predsednik Berzanti. Njegovi udje so poleg drugih tudi vsi trije župani slovenskih občin na Goriškem, pokrajinski predsednik, goriški prefekt, poslenec Škrk, predsednika Slovenske kulturno gospodarske in Slovenske prosvetne zveze, odvetnik Sfiligoj kot politični preganjanec, zastopniki italijanskih partizanskih zvez in še nekateri drugi.
Če bi bili v tem odboru š ezastopniki nekaterih drugih naših organizacij, bi lahko še bolj upravičeno rekli, da je ta odbor res širok, kar sc je pri nas menda prvič zgodilo.
Spored obsega jutranjo budnico godbe na pihala. Ob 10. uri odprtje fotografske razstave o osvobodilni vojni, ob 16.30 odkritje in blagoslov spomenika. Sledijo slavnostni govori, nastopi pevskih zborov z Goriškega, članov Slovenskega gledališča in učencev iz Doberdoba.
Iz Beneške Slovenije
Šent Lenart
SLABA VODA IN CESTA
Po mnogih vaseh šentlenartske občine pijejo ljudje in živina še vedno nezdravo vodo ali pa jim je v poletnih mesecih sploh primanjkuje. Poleti jo dovažajo vojaki v cisternah. Na mesto pride seveda skoraj neužitna in segreta. Higienski pregledi takih vod so tudi že ugotovili, da vsebujejo dosti bakterij.
V	prejšnjih časih so imeli po teh krajih napeljan vodovod. Danes je pokvarjen in ima le majhen curek vode. Morali bi ga popraviti in povečati, da bi dovajal zadostno količino vode. Dežela bi morala poskrbeti za te poprave.
Slabo je tudi s cesto, ki pelje z Utane na Staro goro. Nahaja se že v takem stanju, da se skoro gotovo pokvari na njej vsako vozilo. Cesta pa je prav potrebna za turistični razvoj in tudi za številne romarje, ki hodijo tod na božjo pot na Staro goro.
V/ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
P ih ul vij Hiizuvccu' o h voli h'tizi vohti
Sovjetski pisatelj Anatol Kuznecov, ki je j nedavno zaprosil za politično zavetje v Angliji, je dal intervju za italijansko televizijo, v kate rem je tako jasno in odločno, kot doslej še nikdar, prikazal razloge, ki so ga privedli do tega, da si je izbral svobodo in se odločil za življenje v begunstvu. Na vprašanje, zakaj se je odpovedal mnogim privilegijem, ki jih uživajo sovjetski pisatelji v primeri z drugimi državljani, je Kuznecov odgovoril:
»Zbežal sem in ostal tu v Londonu zato, ker vsi ti privilegiji: stanovanje v mestu, hiša na podeželju, avtomobil, tajnica, popolnoma nič ne pomenijo v primeri s tistim, kar je zame edini življenjski razlog: pisati, pisati tisto, kar hočem, pisati svobodno. V Rusiji sem lahko užival tiste privilegije samo, če sem napravil kompromis s svojo vestjo, to je, če sem pisal samo tisto, kar so terjali od mene od zgoraj... da sem namreč pisal proti svoji vesti.
Seveda, lahko sem pisal tudi sam zase, za svoj osebni užitek, a to me v bistvu ni moglo zadovoljiti, kajti takih svojih rokopisov nisem mogel niti ponovno brati, kadar bi bil hotel, ker jih nisem smel hraniti doma... Pomislite, stalno so mi delali hišne preiskave... In komaj se je posušilo črnilo na takih mojih rokopisih, sem jih zakopal pod zemljo. Za vse to me seveda ni mogel poplačati noben privilegij.«
Na vprašanje, če si ni izbral lagodnejše rešitve, ko se je odločil za begunstvo, je Kuznecov odgovoril: »Zame je bila to edina možna pot. Če bi ostal tam, bi zblaznel, ali pa bi morda napravil samomor. Tistemu, ki živi v svobodi, je težko razumeti tako duševno stanje. Morda se vam bo zdelo to, kar vam govorim, melodramatično, a vam zagotavljam, da je tako. Prispel sem bil do skrajne meje prenašanja, živel sem kot živ pokopan, kot človek brez svetlobe in zraka; zato je bil moj beg nekako nagonsko dejanje, kot dejanje samoohranitve pri živali. Zdaj lahko živim in živeti pomeni zame pisati. To je edina dejavnost, ki daje smisel mojemu življenju... Kadar pišem, je kot da bi očiščeval svoje bitje. Ko pa sem oropan te dejavnosti, sem oropan življenja. In ko sem zbežal, sem se enostavno rešil, ne da bi se spraševal, če je bila ta pot pravilna ali ne: takega problema tedaj nisem mogel imeti. Mogoče bom zdaj, ozirajoč se
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom Začetna predstava sezone 1969-70
LEVSTIK - MAHNIČ MARTIN KRPAN
(krstna predstava) igra v dveh delih
Kostumograf: Alenka Bartlova Scenograf: ing. Viktor Molka Glasba: Marijan Vodopivec Režiser: MIRKO MAHNIČ V soboto, 18. oktobra ob 21. uri (Premierski abonma)
V vlogi KRPANA bo nastopil DANILO TURK - JOCO, ki bo slavil petintridesetletnico gledališkega dela
V nedeljo, 19. oktobra ob 16. uri (abonma Red B
nedeljski popold.)
V sredo 22. oktobra ob 20. uri (abonma mladin-
ski v sredo)
V četrtek, 23. oktobra ob 20. uri (abonma mla-
dinski v četrtek)
Prodaja vtopnic od četrtka, 16. t. m. dalje vsak dan od 12. do 14. ure ter eno uro pred pričetkom predstav pri blagajni Kulturnega doma.
nazaj, začel dajati smisel tistemu, kar se je zgodilo, vendar mislim, da tega še nisem zmožen.« Kuznecov je potem povedal, da se mu še zdaj vsako noč sanja, da beži in da ga lovi sovjetska policija. Iz take more se zbudi ves pretresen.
Na vprašanje, če ne misli, da naj bi opravljal ruski pisatelj svoje poslanstvo v Rusiji sami, je Kuznecov dejal:
»Po mojem ruski pisatelj na žalost ne more uveljaviti svojega poslanstva v Sovjetski zvezi. To poslanstvo obtiči v njem. Zgodovina ruske literature je polna begunstev. Morda kak pisatelj v Rusiji lahko delno uresniči svoje poslanstvo, če veruje v komunizem in misli, da je možno premagati njegove negativne plati in da je v bistvu možen komunizem s človeškim obrazom... Pisatelj, ki tako misli, se lahko tudi bori, lahko širi svoja dela v rokopisih, lahko brani svoje mnenje na procesu, če ga postavijo pred sodišče in pošljejo končno v delovno taborišče: tako je usoda Solženicina, Sinjavskega in mnogih drugih. Toda dejstvo je, da jaz ne verujem več v komunizem.«
Potem je pojasnil, zakaj se je odrekel delom, ki jih je objavil v Sovjetski zvezi. Ta dela sploh ne smatra za svoja, ker so jih tako zelo predelali in spremenili. Pač pa je prinesel s seboj fotokopije izvirnih rokopisov, ki jih bo zdaj objavil. Samo take nepotvorjene knjige bodo zares njegove. Dejal je tudi, da ni res, kar je trdil glavni urednik sovjetske revije »Junost« v napadu nanj, češ da je zapustil v Rusiji žensko, ki jo je ljubil, nosečo. To je laž, je dtjal Kuznecov. Žal pa mu je sinčka, ki je ostal pri ženi, ki se je ločila od njega in ga sama zapustila.
Na vprašanje, kaj občuti, ko misli na Daniela, Sinjavskega in na druge pisatelje, ki vztrajajo v Rusiji in so zdaj v ječah, je Kuznecov ponovno pribil: »Dejal sem že, da je za tiste ljudi, ki sprejemajo komunistično idejo in protestirajo samo proti napakam in odklonom, ta pot pravilna. Priklonim se pred Solženicinom, pred Si-njavskim, Marčenkom, Gorbanevskajo in pred drugimi, ki so taki kot oni in ki se v Rusiji obnašajo kot nekdanji krščanski mučenci. Gredo naprej, čeprav vedo, kaj jih čaka, in se izpostavljajo obsodbam in žrtvam. To so junaški ljudje, a meni to ne zadostuje. Nobeden od njih se ne bori proti sami ideji komunizma, jaz pa, jaz ji nasprotujem. Zato pravim, da sem moral ali umreti tam ali zbežati od tam in povedati naglas to, kar mislim, povedati zunaj ječe.«
Končno je Kuznecov razkril svoje negotovo občutje v svobodi. Še vedno se ni privadil svobodi, še vedno je ne zna uporabljati; kakor žival, ki je zrastla v kletki, pa je nenadno pobegnila iz nje v svobodno naravo, a se težko znajde v njej. Vsekakor pa zdaj ve, da je svoboden in da lahko piše, kar hoče, ne da bi moral zaradi tega v ječo. Pisal bo še nadalje v ruščini in upa, da bodo njegova dela, tako ali tako, prispela tudi do ruskih bravcev v domovini.
 •---
RAZSTAVA DEL MAKSIMA GASPARIJA
V	Krškem ob Savi so odprli pretekle dni razstavo oljnatih slik, risb in ilustracij zelo znanega in priljubljenega slikarja slovenskih folklornih motivov Maksima Gasparija. Razstava bo odprta do 12. oktobra.
Eno največjih Gasparijevih del zadnjega časa so zelo lepe ilustracije za Kuretove štiri knjige »Sveto leto Slovencev«, od katerih sta dve (Pomlad in Poletje) že izšli pri Mohorjevi družbi v Celju, dve sta pa napovedani.
S Tržaškega
ZADNJIČ O NESREČNEM »GASTHAUSU« NA OPČINAH
G. Ubald Vrabec je v »Primorski dnevniku« z dne 7. t. m. odgovoril na dopis v zadnji številki N. 1. v zvezi z italiansko-slovensko-nemškim napisom na znani Vetotovi gostilni na Opčinah.
V	odgovoru piše g. Ubald Vrabec: »Prvič slišimo, da so bili nemški napisi na Opčini že prej in da je napis »Restaurant« nemški. Najbrž se bo temu čudil tudi lastnik tistega »restau-ranta«!«
G. Ubaldu Vrabcu ni treba drugega, kakor da pogleda v kak nemško-slovenski slovar, če sam ne zna nemško, npr. v »Nemško-slovenski slovar« dr. Franceta Tomšiča (Ljubljana 1959), kjer bo našel na str. 866 v drugem stolpcu spodaj: »Restaurant-restavracija (gostilna).« Slovenska oblika te besede je torej restavracija in je bila ter je še danes uporabljana po vsej Sloveniji. Na Opčinah pa je bilo in je še več napisov »Restav-rant«. G. Vrabec se lahko prepriča o tem na kakšnem sprehodu.
»Še bolj zapleteno« pa je vprašanje italijansko -slovensko-nemških napisov (kar skuša g. Vrabec nekoliko ironizirati) zaradi tega, ker se taki napisi pojavljajo tako v Furlaniji kot v Slovenji, medtem ko takih dva ali trijezičnih napisov ni videti v Avstriji, in ker gre pri tem za isti pojav, ki se v drugi obliki pojavlja v tem, da v Sloveniji marsikje nagovorijo avtomobilista ali kupca v trgovinah, če vidijo, da je iz Trsta, v italijanščini in nadaljujejo s tem tudi, ko zvejo, da je Slovenec, o čemer so se že imeli priložnost prepričati tudi člani uredništva našega lista. Nedvomno se skriva za vsem tem oportunizem, malikovanje »turista«, prešibka narodna zavest ali celo sramežljivo skrivanje lastne narodnosti za neko turistično-zaslužkarsko mednarodnost ki obenem z-gesli o »združeni Evropi« tako prav pride oportunistom in boječnežem, ki se nočejo priključiti narodnemu boju za obstanek. Sklepamo pa tudi lahko, da so tako Furlanija kot Slovenija in Tržaško (z Opčinami vred) v pogledu narodne in politične zavesti »nerazvita področja« nasproti Avstriji.
S tem je za nas polemika o napisu na Vetotovi gostilni končana, razen če želijo dopisniki V »Pr. dn.« načeti splošno razpravo o slovenski narodni nezavednosti in njenih pojavih, ki se ne kažej samo v napisih na gostilnah.
PREJELl SMO
KRAS BO OB ENO SVOJIH NAJVEČJIH ZNAMENITOSTI
Iz kratkega dopisa v »Delu« je bilo razbratf da so se zadnje mesece kljub protestom ljub1' teljev narave vendarle nadaljevala dela za »oj°' zeritev« Cerkniškega jezera, kar pomeni, da bodo zamašili njegove odtoke na jezerskem dnu, tago da se bo spremenilo iz presihajočega jezeri v stalno. Dela opravljata gradbeni podjetji »Gradišče« iz Cerknice in »Primorje« iz Ajdovščine. * dopisu je bilo rečeno, da bi morala biti dej0 končana že do oktobra. Ni pa povedano, kd° jih je naročil in kdo jih plačuje.
Lahko pa sklepamo, da je dala jezero zamašiti tamkajšnja občina na ljubo turističnim ustanovam, saj si ni mogoče misliti, da bi si upal kd° drugi lastiti Cerkniško jezero. Toda tudi tam' kajšnja občnska oblast si je s tem veliko upda’ kajti Cerkniškega jezera pač ni mogoče kratk°' malo proglasiti za last neke občine, kajti k° edinstvena znamenitost kraške narave je dejan-sko last vsega slovenskega naroda in bi moral0 biti kot naravna znamenitost zaščiteno. Vsekakor pa bi smeli »ojezeriti« edino presihajoc jezero šele potem, ko bi se ta stvar predebatiral° v slovenski javnosti in med strokovnjaki in k° bi dale pristanek za to vse ustanove, ki s odgovorne za varstvo in ohranjevanje spont®' nikov, tako naravnih kot umetnih. Bilo bi zan*' mivo vedeti, kaj te ustanove pravijo k tej stični podjetnosti« nekaterih ljudi, ki se najm ne čutijo nikomur odgovorni. Cerkniško /ez£r je bilo torej žrtvovano na oltarju «boga« Turizma.
Toda ljubiteli kraške narave smo prepričanj da ljudje, ki niso znali ceniti in turistično izkoristiti take znamenitosti kraške narave, kot 1 bilo presihajoče Cerkniško jezero, tudi ne b°®. znali pritegniti turizma k umazani stoječi v°^ v kakršno se bo prej ali slej spremenilo »sledna Cerkniško jezero.	V.	Z.
',ftiihtbn€>
himetiibtvc*
Nova oblika zadružnega sodelovanja
V	Franciji je prišlo do zanimive pobude na področju skupnega vodenja kmetijskih obratov. Skupina kmetovalcev je sklenila združiti svoj kapital, zemljišča in delo. Vso Posest so kmetovalci združili in tako postali Posamezni člani, ki upravljajo ter vodijo skupno imetje. Dobiček si razdelijo ne kot navadno plačo, ampak kot plačo za delo in vloženi kapital.
Značilnosti novega zadružnega obrata bi lahko podrobneje opisali na sledeči način:
a) člani imajo enake pravice in dolžnosti. Nihče ni drugemu nadrejen oziroma podrejen, tudi v primeru ne, ko člani izberejo nekoga za upravnika, poslovodjo ali pa predstavnika;
b) člani ostanejo podjetniki, ker se njihova plača nanaša na delo in vloženi kapital. Družinski člani, ki bi mogoče dobili zaposlitev pri zadrugi, bi bili navadni delojemalci.
c) število članov je lahko omejeno, ka-dar je poglavitni namen zadružnega podjetja ohranitev družinskega značaja.
Vsekakor je pri takem zadružnem podjetju potreben velik smisel in pripravljenost za sodelovanje, česar pa se ne da kar tako Ost vari ti, ampak je sad dolgoletnega sosedstva, prijateljstva in medsebojne navezanosti. Samo tako je mogoče dati takemu podjetju potrebno trdnost.
PREDNOSTI
Znano je, da je velika razdrobljenost kmečke posesti največja ovira za napredek kmetijstva. Koncentracija sredstev pa ni dandanes nujna samo v industriji, ampak tudi v kmetijstvu, ker mora to poskrbeti:
a) za čedalje večje investicije;
b) za boljše in smotrnejše izkoriščanje razpoložljivih naprav in strojev;
c) za znižanje delovne sile in zmanjšanje fizičnega napora;
č) za večjo prožnost pri usklajevanju pro-'Zvodnje s tehnično-gospodarskimi zahtevami;
d) za višje dohodke in zboljšanje socialno-°konomskega položaja.
Ni torej težko razumeti, zakaj je danda-[Jes potrebna koncentracija sredstev tudi v .metijstvu. Zvišanje kmetijskega dohodka N možno doseči na dva načina, ali s povečanem proizvodnje ali pa z znižanjem stroškov.
POVEČANJE PROIZVODNJE
Proizvodnjo je v določenem oziru zlahka Povečati s selekcijo rastlin, z novimi obdelovanimi tehnikami itd. Dogaja pa se, da se z !edjo proizvodnjo nižajo cene na tržišču, ^metovalec skuša v tem primeru proizvajati e več, kar pa ima za posledico ponovno zni-'anje cen.
ZNIŽANJE STROŠKOV
Povečanje proizvodnje ni torej listo ču-ezno sredstvo za rešitev kmetijskih proble-°v. Sicer pa tudi posamezni kmetovalec L> more sam občutno znižati proizvodnih ^'oškov, ker so izdatki pri posamičnem nabijanju semen, krmil in gnojil in ne-Prenienljivi. Drugače pa je, če se kmetovalci s ružijo in skupno nabavljajo to, kar pri 'dem delu potrebujejo. Znižanje je na to ač>n možno:
a)	pri skupnem nakupu strojev in druge
eme, saj ista služi večji površini, s čimer
je možno ugodnejše izkoriščanje kol pri posameznem kmetovalcu;
b) pri delovni sili. Dostikrat se dogaja, da ima kak kmetovalec dela čez glavo, njegov sosed pa drži roke križem. Pri skupnem podjetju je možna torej večja elastičnost in boljša organizacija obstoječe delovne sile. Večja je tudi storilnost, saj pride vsak tudi do več prostega časa. Te prednosti se sicer ne da izraziti v denarju, toda vsi dobro poznajo sodobne potreb ein zahteve po načinu življenja. Nihče noče biti več sužen j dela;
c) pri raznih postavkah npr. pri stroških za električni tok in vodo, zavarovanje, pri u-pravnih stroških, ki tarejo bolj majhne kot velike obrate;
č) pri najemanju posojil. Več kmetovalcev skupaj dobi kredit ntnogo prej in pod ugodnejšimi pogoji kot posamezni kmetovalci.
ZAKLJUČKI
Take vrste združenje omogoča torej občutno znižanje proizvodnih stroškov in povečanje osebnih dohodkov in kar je najvažnejše, tehnični, gospodarski ter socialni napredek malih kmetov.
SPOROČILO CVETLIČARJEM
Pokrajinsko kmetijsko nadzorništvo v Trstu obvešča cvetličarje, da bo tržaška trgovinska, industrijska, obrtniška in kmetijska zbornica razdeljevala holandske čebulice tulipana, narcis ter perunik (iris) s 50-odstotnim prispevkom. Prispevek daje deželno odborništvo za kmetijstvo, gozdarstvo in gorsko gospodarstvo.
Prednaročila sprejema nadzorništvo na svojem sedežu v ulici Ghega, 6.
Plačevanje se vrši pri Trgovinski zbornici, Borzni trg št. 2, soba št. 11.
Cvetličarji so vabljeni, da čimprej poskrbijo za prednaročila, dokler se ne izčrpa v ta namen določena vsota.
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA priredi v nedeljo, 12. oktobra ob 17. uri v Kulturnem domu
KONCERT
godb na pihala
Posamezno in skupno bodo nastopile godbe iz Doberdoba, Nabrežine, Proseka in Trebč.
11. SLOVENSKE ŠPORTNE IGRE Š. D. Zarja osvojila naslov v nogometu
Članski nogometni prvak letošnjih SŠI je postala ekipa .Š. D. Zarje iz Bazovice. Ta naslov so si Bazovci s predvajano igro povsem zaslužili. Do polfinala so prišli z lahkoto, tu pa so se morali spoprijeti z odličnim moštvom Kontovela. Zmagali so z rezultatom 3:2 in si s tem zagotovili nastop v finalu za naslov. Drugi finalist je postala ekipa Krasa, ki je po ostri borbi spravila v polfinalu na koiena moštvo Mladost iz Sovodenj s 4:3. Finalna tekma mod Zarjo in Krasom se je zaključila s tesno zmago Bazovcev z 1:0. Zmagoviti gol je za Zarjo dosegel Rado Križman-čič.
Za Š. D. Zarjo so igrali: Babuder, Bernetič, Mil-kosič, Komar, Baldassin, Križmančič Vojko Križmančič Rado, Kralj, Žagar, Čuk, Kalc.
V	finalu za 3. mesto je Mladost premagala Kontovel s 6:4 po streljanju enajstmetrovk Tekma se je prej zaključila z neodločenim izidom 2:2.
Primorec osvojil mladinski nogometni naslov
S tesno zmago nad Bregom z rezultatom 2:1 so si mladinci Primorca zagotovili prvo mesto.
Pisma uredništvu
Naš bravec in naročnik iz goriške okolice nam piše:
Kdor ni popolnoma slep, bo moral priznati, da marsikatera slovenska vas na Goriškem zgublja svoj čisti narodnostni obraz.
Navadno se ta sprememba zgodi z doseljevanjem iz drugih neslovenskih krajev, zlasti, če se doseljenec poroči z domačinko. Še bolj, če se kaka tuja družina v celoti priseli k nam. Le težko se novi sovaščani privadijo jeziku večine v kraju njihovega novega bivališča. Še manj se potrudijo, da bi se vživeli in znašli v vaški skupnosti. Na tak način se porajajo trenja in na-sprotstva med starim prebivavstvom in priseljenci. Prav tako prihaja do nevšečnosti in razklanosti tudi v verski vaški skupnosti. Nedomače ali le poldomače družine ne zahajajo rade k službi božji in tudi svojih otrok ne pošiljajo v domačo cerkev, ker je pač logično, da se moli, poje in pridiga predvsemv slovenščini.
Domačinom, ki bivajo že od nekdaj na svoji zemlji, meda ne bomo očitali nestrpnosti do novih priseljencev, če vztrajajo pri svojem jeziku in izročilu pradedov. Živeti morajo versko in narodno življenje v svojem duhu in se ne morejo in ne smejo poniževati pred prišleci. Žal, da se nekateri tako obnašajo.
V	zvezi z odprtjem otroških vrtcev na naših vaseh moramo tudi nekaj pristaviti, kar se tiče nespametnega prilagojevanja slovenske večine vaške skupnosti priseljencem drugega jezika. Vrtnarice bo morale biti v prvi vrsti vzgojiteljice naših otrok v pravem pomenu besede. To se pravi, da jih morajo vzgajati v pravem narodnem duhu in izročilu. Najprej jih je treba navaditi slovenskih molitvic in pesmic, potem lahko seveda tudi kaj v italijanščini.
Žal pa moramo tudi v tem primeru zapisati, da ne gre v vseh otroških vrtcih tako, kot bi moralo. Slovenske družine, ki zaupajo svoje malčke vzgojiteljicam v otroških vrtcih, pričakujejo od njih, da bodo učile otročiče tako, kot star-si želijo, t.j. v slovenskem jeziku, kar je po božjih in ljudskih postavah edino pravilno.
Pripomba uredništva: Z izvajanjem dašega dopisnika se strinjamo in želimo, da bi naletelo na upoštevanje pri vseh pristojnih mestih.
ODMEVI SARAGATOVEGA OBISKA
V	ITALIJANSKEM TISKU
(nadalj. z 2. strani)
Pri nas igra centralno plansko gospodarstvo v resnici mnogo večjo vlogo, kot se zdi: naše gospodarstvo je mešano.«
To anketo med najvidnejšimi jugoslovanskimi gospodarskimi teoretiki je izvedel Arrigo Le-
i	vi v okviru svoje splošne velike ankete med vzhodnoevropskimi ekonomisti, po zgledu tiste, ki jo je pred kratkim izvedel med vodilnimi ame-
1	riškimi ekonomisti.
Za Primorca so nastopili: Kralj Bruno, Brass, Križmančič D., Marc, Križmančič J., Milkosič L., Križmančič B. (Križmančič F.), Kalc, Milkosič V., Kralj Boris, Ražem.
V borbi za tretje mesto je proseško Primorje pregazilo Repence s 6:0.
Rojanski dom premočno zmagal v košarki
Po prizadevanjih so si letošnji naslov v košarki zagotovili košarkarji rojanskega Doma. Predstavili so se s tehnično najbolj popolno peterko, ki ni v nobenem nasprotniku našla dostojne ovire. Tudi ekipa Barkovelj je morala v finalni tekmi za naslov gladko kloniti s kar 29 točkami razlike. Res, da so morali Barkovljani nastopiti brez svojega najboljšega igralca Krečiča, vendar tudi z njim ne bi verjetno mogli Rojančanom do živega. V vrstah Doma iz Rojana sta se najbolj izkazala visoki Ambrožič in zelo precizni Fabjan. Za zmagovito ekipo Dom Rojan so nastopili: Adrijan in Danijel Zavadlal, Rudeš, Fabjan, Ambrožič, Di Lenardo, Štokelj in Boris Košuta.
Rezultat finala:
Dom Rojan - Barkovlje 71:42 (30-20).
V tekmi za 3. mesto je Kontovel prevladal nad Poletom z rezultatom 50:40 (23:16).
ŠPORT MRD NAŠO MLADINO
T V POMLADI
tf f» O f
VIII. MEMORIAL MIRKO FILEJ
S. Z. 01ympija prireja v dneh od 13. oktobra do 9. novembra osmo izdajo »Meroriala M. Filcj«. To je športna manifestacija, ki naj pospešuje in ovrednoti šport posebno med Slovenci. Vabljene so k sodelovanju vse slovenske vasi na Goriškem in vsi posamezniki, ki jih druži ljubezen do športnega udejstvovanja. Memorial bo tudi prilika, da se naši mladi ljudje spoznajo in vidijo.
V	korist prijavljenih vaških skupin, je da krijejo s svojimi moštvi čim več športnih disciplin, kajti pokal za najboljšo skupino bo dan moštvu, ki se bo v vseh disciplinah dobro uvrstilo.
Spored tekmovanja je naslednji:
Odbojka — Srečanja bodo 13., 14., 16., in če bo potrebno, še 20. in 21. oktobra, vedno ob 20.30 zvečer.
Kolesarstvo — 19. oktobra ob 10. uri zjutraj izpred Katoliškega doma.
Nogomet — 1., 4. in 9. novembra, vedno ob 9. uri zjutraj.
Streljanje z zračno puško — 24. in 25. okt. ob 20.30 zvečer v Katoliškem domu.
Lahka atletika — 25. oktobra od 14.30 dalje in 26. oktobra od 8.30 zjutraj dalje.
Namizni tenis — 28. in 30. oktobra ob
20.30	v prostorih Katoliškega doma v Gorici.
Košarka — od 4. do 9. novembra.
Prijave za vse discipline se sprejemajo do nedelje 12. oktobra v Katoliškem domu -Viale XX Settembre 85 - Gorica.
ODBOJKA
Tekmovanje se bo začelo v ponedeljek 13. oktobra ob 8.30 na igriščih: pri Katoliškem domu, v štandrežu (š. D. Velox) - rezervno je igrišče društva Hrast v Doberdobu.
Vsako srečanje sc bo odigralo na dva dobljena seta. Sistem tekmovanja bo določen na podlagi števila prijavljenih moštev. Žrebanje za prva srečanja se bodo vršila v nedeljo 12. oktobra v Katoliškem domu (po odprtju igrišča, pribl, ob 12. uri). Vsako moštvo naj bi poslalo vsaj enega predstavnika.
Abonmaji SG
»So vaju tepli?« je vprašala vmes.
■»Ne.«
»Zares ne?«
»Zares.«
Pogledala ga je, kakor da se hoče prepričati, če mu lahko verjame.
»Morda pa ga še bodo,« je rekla. »Že večkrat so ga tepli. Iz njega hočejo vedno izvedeti vse mogoče,' kakor da on vse vodi in ve. V resnici pa le vsem pomaga, ker ne more nikomur odreči. In nekateri to njegovo dobroto kar preveč izkoriščajo, sami pa ničesar ne tvegajo. A tako je pač. Ne smem se jeziti... in tudi ne žalostiti. Takšnega sem si izbrala in takšnega imam in ne bi hotela drugačnega.« Nasmehnila se je in njen obraz, ki je bil sicer preveč upadel in bled, je postal v siju tega toplega nasmeha čudno lep.
Pomočnica je sedela pri oknu in poslušala s sklonjeno glavo in molče, ne da bi le za hip prenehala šivati.
Anica je pogrnila mizo z belim prtom in postavila nanjo krožnik z jajci in kozarec haloškega vina, ki so ji ga včasih prinesli od doma. Tine je jedel, toda moral se je siliti, da }e kaj pogoltnil. Bil je še vedno precej vznemirjen, četudi si tega ni maral priznati, in bilo mu je žal za Kosa in Anico. Ni vedel, kako bi jima pomagal. A saj se ni dalo nič pomagati. Že od nekdaj mu je bilo jasno, da so nekateri ljudje rojeni samo zato, da trpijo. To mu je mnogokrat pripovedovala mati, ko je bil še otrok in ko še niti ni mogel dojeti, kaj to pomeni. Toda njene besede so ostale v njem, in zdaj je bil vedno bolj prepričan, da so resnične, četudi se je vsa njegova narava upirala priznati to očitno resnico. A saj je ravno njegova mati spadala med tiste ljudi, ki jim je bilo že ob rojstvu določeno samo trpljenje, in očitno sta spadala med nje tudi Kos in Anica. Mogoče tudi on sam. Toda v tistem hipu je bil v mislih še bolj odločen, da se ne bo nikoli vdal v to in ne bo prenašal trpljenja tako pasivno kot njegova mati in tako vdano kot Kos
novo sezono
Slovensko gledališče v Trstu razpisuje abonma za sezono 1969-70. V abonmaju je sedem predstav, ob katerih so tri predstave vzete iz slovenskega klasičnega repertoarja, ena iz repertoarja sodobne italijanske dramatike in dve iz svetovnega repertoarja. Sedmo predstavo v abonmaju nudi Slovensko gledališče v Trstu z gostovanjem Drame SNG iz Ljubljane. Slovenska dela so: Levstik-Mahnič »Martin Krpan« (komedija) — s to predstavo, v kateri obhaja član Slovenskega gledališča v Trstu Danilo Turk visoki jubilej petintridesetletnega gledališkega delovanja, bo SG 18. oktobra svečano začela novo sezono; Jaka Štoka »Moč uniforme« (komedija); F. S. Finžgar »Naša kri« (drama). Sodobna italijanska dramatika je zastopana z dramo Ignazia Si-loneja »Dogodivščina ubogega kristjana«. Svetovno dramatiko zastopata Bertolt. Brecht z »Dobrim človekom iz Sečuana« (ljudska igra) ter Feydeauova komedija »Sumničenje«.
Slovensko gledališče v Trstu je v svoji politiki cen upoštevalo vso slovensko narodno skupnost v Italiji in nudi tako kot v pretekli sezoni vrsto abonmajev s posebnimi popusti. Namesto dijaškega je ob neizpremenjeni ceni 2.000 lir SG ustanovilo dva mladinska abonmaja z nazivom »Mladinski v sredo« ter »Mladinski v četrtek«. Ostale so tudi ugodnosti za člane posameznih družin, ki bodo skupno obiskovali predstave. Ta abonma omogoča družinam skupni obisk na podlagi osnovnega abonmaja, h kateremu prvi družinski član doplača 2.000 lir, vsak nadaljnji družinski član pa 1.000 lir. Invalidom nudi Slovensko gledališče v Trstu abonma a 2.000 lir. Za red Okoliški bo preskrbljen prevoz. Za posa-
mezne predstave je Slovensko gledališče znatno znižalo cene vstopnicam. Pri premierah bodo cene posameznih vstopnic znižane od 3.000 na 2.000 lir (parter A), ob 2.000 na 1.200 lir (parter B) in od 1.000 na 800 lir (balkon). Pri vseh ponovitvah bodo cene posameznih vstopnic znižane od 1.500 na 1.000 lir (parter) in 500 lir (balkon). Mladina do 18. leta ima pravico do vstopnice po 300 lir za vsako predstavo.
Cene za abonente:
Premiera — Parter A (središčni sedeži) 13.000 lir; parter B (ostali sedeži) 7.000 lir; balkon 5.000 lir.
Ponovitve — Parter A (središčni sedeži) 6.000 lir; parter B (ostali sedeži) 5.000 lire; balkon
3.000	lir.
VRSTA ABNMAJEV:
Premierski
Red A (I. sobota po premieri)
Red B (I. nedelja po premieri)
Red Mladinski v sredo Red Mladinski v četrtek
Red Okoliški (popoldanska predstava na dan praznika)
Red C Red D
Abonmaji se bodo sprejemali od 1. oktobra dalje vsak dan razeen ob praznikih; v Kulturnem domu od 10. do 14. ure. v Tržaški knjigarni od 16. do 19. ure.
Abonma je plačljiv v dveh obrokih: prvi ob vpisu, drugi do 31. decembra.
Za ostale operne in dramske predstave nudi SG v Trstu svojim abonentom 50% popusta.
in Anica. Čutil je, da njegova narava ni zmožna take vdanosti v trpljenje. To mu je bilo postalo jasno že tedaj, ko sta hodila z Rudijem zvezana na policijo. Nekje globoko v notranjosti ga je žgal spomin na okove in na hipe, ko je stal kot obtoženec pred tistimi ljudmi na policiji, ki so brskali po njegovih papirjih in perilu.
»Pa ti, Anica?« je vprašal, ko je videl, da se vrača k šivanju.
»Midve sva že jedli, preden si se vrnil.«
Pogledal je na zapestno uro. Kazala je pol dveh. Ob dveh so začeli na stavbišču spet delati.
»Najbolje bo, da se vrnem na delo,« je rekel.
V	sosedni sobi se je preoblekel in odšel na stav-bišče. Opravičil se je palirju, ki ga niti ni hotel poslušati do-konca, kakor da mu je že vse znano. Z gibom obraza mu je pokazal, naj se loti dela-Zvečer se je spet vračal čez Glavni trg. Kmetice so bile že pospravile svoje pridelke in stojnic m bilo več. Spraševal se je, če ga je zjutraj videl kak znani človek, ko je stopal uklenjen po ulicah proti policiji. Morda ne, ker je bilo še zelo zgodaj in je bilo na ulicah le malo ljudi. Morda Kuna ne bo nikoli zvedela za to. Čutil je, da bi niU bilo težko, če bi zvedela, četudi si ni znal pojasniti, zakaj. Morda ne bi razumela. In če bi zvedela mati? O tem raje ni dalje razmišljal.
Ko se je vrnil, Kosa še vedno ni bilo. Povečerjal je, kar mu je bila pripravila Anica, nato pa se je umil in se lotil branja »Večernika«, v katerega je dopisoval tudi Kos — in ga tudi raznašal — da si je kaj prislužil. Ni se mu ljubilo iti samemu na sprehod.
V	stanovanju je bilo čisto tiho. Anica je P°' mivala posodo in imel je občutek, da ima solzne oči, ker je ves čas obračala glavo proč. Pomočnica je še vedno šivala in molčala. Nehote Ie prisluškoval, če se bodo zaslišali dobro znani ft°' sovi težki koraki pred vrati in se bo prikaz0 med njimi njegov preprosti kmečki, vedno vedi"1 obraz. Toda ni ga bilo.
Anica je obrisala posodo, nato pa je rekfa:
»Ali hočeš iti malo z menoj na sprehod... policiji?«
»Seveda. Rad.« Odložil je časnik in vstal-
»Morda ga bova srečala,« je pristavil čez čaS’ da bi jo nekoliko razvedril.
»Saj. Ko pa res ni ničesar storil,« je reki®
Počasi sta šla po ulicah, ki so peljale proti P° liciji in po katerih je stopal zjutraj uklenjeI1 Pazila sta, da bi ne spregledala Kosa, če bi f res vračal, toda ni ga bilo. Nekaj časa sta mo10 stala pred policijo. Potem pa je Anica dejal0'
»Šla bom noter vprašat, kaj mislijo z nji111' Negotovost je najhujša.«
»Prav imaš, a ne smeš se zanašati na to, 0 ti bodo kaj povedali,« je rekel. Ni še imel drug izkušenj s policijo kot današnjo, toda ker > bil od otroških let primoran, da je vse ocenjev in presojal stvarno, kot morajo biti stvarni otr° ci revežev, mu je pamet povedala, da si ni 1 obetati. Želel pa ji je tudi prihraniti razočara^
Šla je in dolgo je ni bilo nazaj.
(dalje1
Iz Oorloe
NOVA AVTOBUSNA ZVEZA Z LJUBLJANO
Že od ponedeljka, 16. septembra, dalj0 ^ odprta nova avtobusna zveza med Gorico, j Ljubljano. Pri novi progi sodelujeta podjetje n iz gorice in Slovenija-avtopromet iz Ljubi)® v Avtobus odhaja iz Gorice z Ribijeve postaj ulici 9. avgusta sredi poldneva, prihaja pa v rico sredi dopoldneva.