s Ion niso težka rasama o aozdu si Žreba n ie štartnih števi ... ^..r: 4 Najboljši so prejeli tudi priznanja ■ ifajtr* •'VUL mm . • .z~^ UVODNIK POZDRAV PERESU Preprosta lesena preužitkarska koča leno dremlje v poletni vročini. Naslanja se na breg kot utrujen popotnik, ki z nahrbtnikom na ramenih prisopiha iz doline, da se naužije lepote planinskega sveta. In na tej dremavi kočici obdani s cvetjem se na stežaj odprejo lesena vrata in med njimi se pojavi podoba človeka, ki ga je življenje trdo obračalo in premetavalo po svoji strugi; ga oklesalo in zgladilo v klenega človeka z veliko mero ljubezni do ljudi in pisane besede. S svojo močno voljo premaguje bolezen, ki se ga oklepa že iz mladosti. Rahlo upognjena postava obstoji na pragu in čez lice mu huškne vesel nasmeh, ko iztegne roko v pozdrav. » Prišla si! Vesel sem te!« mi govorijo njegove oči, ko me povabi v svoje domovanje. Prijetno je stopiti v preprosto kočo, polno topline in domačnosti, če vidiš, da si zares dobrodošel. Moje oči se zapičijo v tablo z napisom, ki visi na steni: Pozdravljen bod, ko v hišo prideš In Bog s teboj, ko spet odideš! Prelepi verzi, izpisani na lesu, a še lepši in z večjo vrednoto, kadar privrejo iz srca. S pogledom begam po stenah in iščem novosti na njej. Oziram se kot bi prvič prestopila prag tega prostora, čeprav me korak vodi večkrat čezenj. Njegove stene so okrašene z drobnimi darili otrok, vnukov in prijateljev. Sedeva in se pogovarjava kot vrstnika. Mnogo let je med nama, a to ni ovira za prijeten klepet o starih časih, ki jih je on preživel, a jaz jih poznam le po pripovedi svojih staršev. Vedno znova spoznavam mnoge usode tedanjih rodov; njihove stiske, skrbi in pomanjkanja. Prijetno je izmenjati poglede na tiste čase in jih ovekovečiti za naslednje rodove. To je uspelo človeku, ki živi svojo jesen življenja v tej prijetni leseni hiški na Modrijevem dvorišču in mislim, da ga ni potrebno posebej predstavljati. Vem, da ga že dobro poznate; mnogi osebno, a le izjeme samo po njegovih pisanih delih. »Ja, to je Ludvik - pero s Pernic«, boste dejali. Res je! Nekoč nepoznana osebnost; skromen gospodar Nehnikove kmetije, a sedaj spoštovan avtor knjige, v katero je izlil vso svojo preprosto dušo in ohranil v večnem spominu mnogo domačij in družin. Spomnim se leta nazaj, ko sem slišala o njegovih prvih prispevkih v časopisu. Nekaj sem jih celo prebrala ter na tiho občudovala njegov pogum, da se je s svojimi par razredi izobrazbe upal podati v »novinarske« vode. To je bilo tudi vse. Nisem imela poguma ali volje, da bi stopila k njemu in mu stisnila roko ter mu s tem izrazila podporo in priznanje. Tega me je še vedno sram in zato toliko bolj zabolijo pikre besede ljudi, ki si kdaj na njegov račun in račun njegovega truda brijejo norca. ( To navadno počnejo tisti, ki sami ne najdejo poguma ali pa jih zaboli resnica, ki se kdaj tudi najde med vrsticami). Vem in verjamem, da nikomur noče nič žalega, le zgodovino hoče ohraniti, za kar bi mu morali biti zelo hvaležni. Zato pa sem danes toliko bolj ponosna, da izhajam iz njegovega kraja; da mu lahko prisrčno stisnem roko za njegovo uspešno delo in dosežen cilj, ki si ga marsikdo želi, a le malokdo doseže. Veseli me, da se je našel nekdo iz preproste sredine in obrekljivcem dokazal, da je lahko kljub skromnosti vreden časti in spoštovanja ter, da ga občudujejo po vsej naši domovini, do koder so prispela njegova dela. Tudi daleč v tujem kraju živi nanj prijetna misel ob prebiranju njegovih vrstic. Obisk pri njem vse prehitro mine. Slike v njegovih albumih kar oživijo in njihove podobe me spremljajo še del poti in tudi njegove besede ob slovesu: »Pa še kaj pridi! Mi je manj dolgčas!« Seveda me pot še mnogokrat zanese mimo in vedno se rada ustavim, malo poklepetam in dan je mnogo prijetnejši za oba. Njemu ni dolgčas, a jaz sem srečna, kadar lahko koga z drobno gesto razveselim. BERNARDA TEDEN GOZDOV - ODKRIVANJE ZANIMIVOSTI GOZDA NA REGIJSKEM KVIZU O SPOZNAVANJU GOZDA V ČRNI NA KOROŠKEM GORAZD MUNŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva