xw f *'^t ■f’ìja \^.rr'u=š * - • **& —i -- - -y >« -v^* — •- ... r-.. .. w ll: :-.: :-v;H; SifiSl« li&i ORMOŽ SKOZI STOLETJA II ORMOŽ 1983 IZDALA SKUPŠČINA OBČINE ORMOŽ Za strokovno in znanstveno vsebino prispevkov odgovaijajo avtoiji. Uredil: Peter KLASINC 3 Oblikovano in razmnoženo: Čemel — Rogina, Radizel, 62312 Orehova vas v sodelovanju z MIP — PE Maribor. Vezava: Grafički zavod Hrvatske 0J5. h. Iqg4 Izdano v nakladi 2000 izvodov. OB IZDAJI ZBORNIKA ORMOŽ SKOZI STOLETJA II. Deset let mineva od izdaje prvega Zbornika Ormož skozi stoletja. Že takrat, pred desetimi leti, ob praznovanju 700 - letnice Ormoža je bilo jasno avtorjem in drugim, ki so pri nastajanju zbornika sodelovali, da bo začeto delo potrebno nadaljevati. Nemogoče je namreč, da bi pri takšni zasnovi zbornika lahko v celoti in temeljito predstavili vso zgodovinsko podobo in pestrost življenja, dela in običajev ljudi v teh krajih. Zato smo se odločili, da po desetih letih pripravimo izdajo Zbornika Ormož skozi stoletja II., v katerem nadaljujemo z zapisovanjem in predstavljanjem bogate ormoške zgodovine. Nismo imeli prevelikih ambicij, zbornik predstavlja le poskus prikazati, kolikor je pač mogoče vemo in izčrpno, pomembna odkritja izpred tri tisoč let in zgodovinsko arhivska odkritja do II. svetovne vojne, obdobje narodnoosvobodilne vojne in povojni razvoj. Vse nas je vodila samo ena želja - ohraniti in iztrgati pozabi tisto nekdanjo podobo krajine in ljudi, ki jo premalo poznamo in ki je bila včasih mnogo bolj pristna in lepša, kot je današnja. Kolo časa se neusmiljeno vrti naprej, spomini bežijo, se izgubljajo in se le redkokdaj vrnejo v svoji prvotni popolnosti. Generacijam ki bodo še živele tod, poskušamo predstaviti delček iz bogate zgodovinske preteklosti ormoškega območja. To je naš dolg ljudem in pokrajini, kjer sta človek in zemlja stoletja združena in povezana s trdim delom. Želeli smo, da bi vsak, ki bo prebiral in spoznaval preteklost teh krajev, znal mnogo bolj ceniti ves razvoj in doseženi napredek. Želeli smo vzbuditi ponos in navezanost na to zemljo in ljudi, na čudovite vinske griče, na katerih so včasih stale s slamo krite bele zidanice in kot plašne golobice zrle tja delač proti pomurskim in dravskim ravninam ter od zunaj zgledale mnogo bolj veselo in srečnejše, kot je bilo življenje v njih. Zidanice in blatni, zaprašeni kolovozi, ki so vodili do njih, počasi izginjajo, izginja tudi že spomin na te svojevrstne spomenike naše nedavne preteklosti. Še bolj pa spomin bledi, kadar poskušamo obujati utrip življenja davno preteklih stoletij. Zato je bilo vredno poskusiti in tvegati tudi kakšen očitek, češ da zdaj ni čas za zbornike, da kultura lahko počaka, dokler ne premagamo gospodarskih težav. Pa vendarle moramo razmišljati tudi drugače. Stabilizacije ne bomo dosegli s štednjo v kulturi, ampak predvsem z njeno pomočjo. Postajamo čedalje bolj prazni, potrošništvo nas počasi ugonablja in zapolnjuje vse kotičke našega življenja in dela. Zato je potrebno napraviti vse, da bo kultura postala potreba našega življenja in dela, ne pa nekaj izjemnega. Tudi iz tega razloga smo vztrajali in upamo, da smo uspeli. Mnogo truda in časa je bilo vloženega v pripravo zbornika, zato prisrčna hvala vsem avtorjem in ostalim sodelavcem, ki so se prebijali skozi obsežno zgodovinsko gradivo in ga pripravili ter uredili za objavo. Hvala tudi vsem kolektivom, organizacijam in skupnostim, ki so s prednaročilom omogočili izdajo Zbornika Ormož skozi stoletja II. Zbornik je posvečen tudi spominu na profesorja Antona Klasinca, ki mu gre topla zahvala za življenjsko delo na področju odkrivanja in urejanja arhivskega gradiva, ki priča o preteklosti našega območja. Ob zahvali tistim, ki so si prizadevali za izdajo zbornika, naj bo vsem največje priznanje tudi spoznanje, da so prispevali svoj delež pri sestavljanju bogatega mozaika ormoške preteklosti. V Ormožu, novembra 1983 Tone LUSKOVIČ predsednik skupščine občine ORMOŽ Andrej FEKONJA, ravnatelj. Zgodovinski arhiv Ptuj PREGLED ARHIVSKE DEJAVNOSTI NA ORMOŠKO-PTUJSKEM OBMOČJU V LUČI DELA PROFESORJA ANTONA KLASINCA Članek govori o delu in pomenu profesorja Antona Klasinca, prvega ravnatelja Zgodovinskega arhiva v Ptuju. S svojim več kot dvajsetletnim delom je odločilno vplival na razvoj ptujskega arhiva in arhivske dejavnosti na ormoško-ptujskem območju. Slovensko ozemlje je glede arhivske dejavnosti doživljalo podobno usodo kot ostale avstrijske dežele, saj je vse do konca I. svetovne vojne bilo v sklopu avstrijske države. Zato ni čudno, da so obstajali arhivi v privatnih rokah v posesti bodisi graščin ali samostanov ali pa v posesti deželnih knezov in posameznih dežel. Za sedanje ormoško-ptujsko območje lahko ugotovimo, da je predvsem starejše arhivsko gradivo doživljalo podobno usodo kot gradivo v ostali Sloveniji, se pravi, da se je arhivsko gradivo zbiralo bodisi v sklopu graščinskih ali cerkvenih arhivov ali pa v sklopu dežel. Z ustanovitvijo štajerskega Deželnega arhiva v Gradcu v drugi polovici 19. stoletja je le—ta začel zbirati arhivsko gradivo tudi na ormoško-ptujskem območju. V začetku 20. stoletja se mu je pridružil tudi graški namestniški arhiv, in kar je še posebej pomembno, leta 1893 v Ptuju ustanovljeno Muzejsko društvo. Zbiranja arhivskega gradiva so se lotevali tudi posamezni entuziasti, ki so delovali pri mariborskem Zgodovinskem društvu za slovenski Štajer (od 1903. leta). Pomembno prelomnico za ormoško-ptujsko območje pomeni konec I. svetovne vojne, saj se je dotedanje zbiranje arhivalij. ki je temeljilo na izključno ljubiteljski osnovi, še razmahnilo. Z ustanovitvijo Mestnega Ferkovega muzeja v Ptuju je leta prevzel od ptujskega Muzejskega društva tudi nalogo zbiranja arhivskega gradiva in si je bodisi z nakupi bodisi z darovi pridobil predvsem nekatere posamezne arhivalije starejšega izvora kot gradivo raznih društev in korporacij, npr. Narodna čitalnica, Orel, Sokol, Prostovoljno gasilsko društvo, Glasbeno društvo, nadalje gradivo posameznikov, nekaj pesmaric, razna učna pisma, gradivo plemiške rodbine Dienersberg iz Koga nad Središčem ter drugo gradivo. Hud udarec zbiranju arhivskega gradiva povzroči na ormoško-ptujskem območju II. svetovna vojna, ko je vse zasedeno ozemlje spodnje Štajerske prišlo ponovno v območje graškega arhiva. Takoj po okupaciji leta 1941 so graški arhivski delavci začeli evidentirati starejše še neprevzete registrature in jih vskladiščevati v Mariboru, Celju in Ptuju, odkoder so jih v letu 1943 in 1944 prepeljali v zasilno skladišče na zgornjem Štajerskem. Posebno skrb so okupacijske oblasti posvečale matičnim knjigam v okviru državnega rodoslovnega urada (Reichssippenamt). Ob teh akcijah so uslužbenci graškega arhiva s področja ormoško-ptujskega okoliša zbrali precej gradiva župnij, za katerim pa je, razen malega ostanka, izginila vsaka sled. Po koncu II. svetovne vojne prevzame nalogo zbiranja arhivskega gradiva ptujski Mestni muzej, ki v letu 1947 uredi do tedaj zbrano arhivsko gradivo. Pomembno prelomnico za arhivsko dejavnost na območju ptujskega okraja, kije v glavnem vključeval ozemlji današnjih občin Ormož in Ptuj, pa pomeni leto 1953. Profesor Anton Klasinc Okrajni ljudski odbor Ptuj je ob 60—letnici ptujskega Muzejskega društva omogočil pri ptujskem muzeju nastavitev enega honorarnega uslužbenca, katerega naloga je bila osnovno urejanje do tedaj zbranega arhivskega gradiva. Že s 1. januarjem 1954. leta se je pri Mestnem muzeju v Ptuju po odločbi Okrajnega ljudskega odbora nastavil kot arhivar prof. Anton Klasinc. Ta nastavitev je imela izreden pomen za nadaljnji razvoj arhivske dejavnosti na ptujsko—ormoškem območju. Profesor Anton Klasinc, ptujski rojak iz Dragonje vasi pri Cirkovcih na Zgornjem Dravskem polju, se je v svojem 46. letu življenja prvič začel načrtno ukvarjati z zbiranjem in urejanjem arhivskega gradiva. Solidno znanje tujih, predvsem klasičnih jezikov in nemščine ter zgodovine, si je začel kot skromen kmečki fantič (sam nekje pravi, daje njihovo posestvo obsegalo pol ”grunta” na prodnatem Ptujskem polju in da so njegovi starši v težkih gospodarskih razmerah od osmih kar tri otroke poslali v šole) po osnovni šoli nabirati na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je z odličnim uspehom maturiral 1927. leta. Po štirih letih študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani je oktobra 1931. leta z odličnim uspehom diplomiral ter leta 1937 opravil profesorski izpit iz klasičnih jezikov in starejše zgodovine. V težkih razmerah predvojne gospodarske krize in politične diktature je bil šele 1934. leta nastavljen kot suplent na klasični gimnaziji v Ljubljani, odkoder je bil v jeseni 1935. leta premeščen na klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je poučeval vse do nemške okupacije. 1. julija 1941. leta so Nemci petčlansko družino profesorja Klasinca izselili v Srbijo, kjer je sprva delal kot ročni delavec, v letu 1942 pa je dobil službo na gimnaziji v Čačku. Po vrnitvi v Slovenijo je poučeval na mariborskih gimnazijah, predvsem na klasični gimnaziji. Njegovi dijaki se ga spominjajo kot zelo resnega in strogega, a izredno pravičnega in poštenega profesorja, ki jih je veliko naučil. Kot že omenjeno je profesor Klasinc 1. januarja 1954. leta nastopil službo arhivarja pri Mestnem muzeju v Ptuju, kjer se je skupno z do tedaj zaposlenim honorarnim uslužbencem Mirkom Majcnom lotil zamudnega urejanja doslej zbranega arhivskega gradiva. Tako se je doslej prvič začelo z načrtnim urejanjem in zbiranjem pisanih dokumentov za or— moško—ptujsko območje. Zaostanki na področju arhivske dejavnosti na ormoško—ptujskem območju so bili v primerjavi z drugimi območji velikanski. Kljub temu pa ugotavljamo, da se jih je arhivar profesor Klasinc pogumno lotil. Poslej seje njegovo delovno področje iz prej čisto pedagoškega preusmerilo na izrazito arhivsko področje, ki ga je več kot dvajset let v celoti osvojilo. Njegova dejavnost je poslej prvenstveno usmerjena v organizacijsko učvrstitev ptujskega arhiva in arhivistično strokovno delo. Organizacijska učvrstitev ptujskega arhiva Že v letu 1954 se je začelo razmišljati, da bi se arhivski oddelek pri Mestnem muzeju v Ptuju osamosvojil v samostojen arhivski zavod. Prvega julija 1954. leta je takratni Okrajni ljudski odbor Ptuj na ločenih sejah obeh zborov sprejel sklep o ustanovitvi Okrajnega arhiva Ptuj, katerega predmet poslovanja bi bilo "zbiranje, urejanje, vodenje in čuvanje državnega arhiva”. Do ustanovitve ptujskega Okrajnega arhiva pa ni prišlo, ker je Svet za prosveto in kulturo LR Slovenije v Ljubljani zadržal izvršitev sklepa Okrajnega ljudskega odbora in ta je bil zato prisiljen preklicati svoj sklep o ustanovitvi arhiva. Prizadevanja za ustanovitev samostojnega arhivskega zavoda v Ptuju s tem niso zamrla in so se predvsem po zaslugi profesorja Klasinca nadaljevala, dokler ni Ljudski odbor mestne občine Ptuj 24. marca 1955. leta sprejel sklep o ustanovitvi Mestnega arhiva v Ptuju, katerega delovno območje je bilo s pooblastilom takratnega Državnega arhiva LR Slovenije opredeljeno na vse ozemlje takratnega Okrajnega ljudskega odbora Ptuj, se pravi na teritorij, kije skoraj identičen ozemlju današnjih občin Ormož in Ptuj. Za prvega ravnatelja Mestnega arhiva v Ptuju (ki se s prevzemom soustanoviteljskih pravic občine Ormož v letu 1962 preimenuje v Zgodovinski arhiv Ptuj) je bil imenovan profesor Anton Klasinc, ki se je poleg strokovnega dela, ki mu je ves čas pomenilo primarno okupacijo, z izredno zavzetostjo lotil tudi organizacijske učvrstitve ptujske arhivske ustanove. Z veliko delavnostjo in vztrajnostjo je z leti uspelo ravnatelju Klasincu učvrstiti ptujski arhiv v prostorskem in kadrovskem smislu, kar je bila solidna osnova za nadaljnje vsestransko strokovno delo. Arhivistično strokovno delo a) pregled, popis in ureditev obstoječih arhivskih fondov, b) evidentiranje ormoško—ptujskega gradiva v drugih arhivih doma in v tujini, c) kulturnoprosvetno, raziskovalno ter publicistično delo. a) Pregled, popis in ureditev obstoječih fondov Ob svoji ustanovitvi je imel Mestni arhiv v Ptuju šest skupin arhivskih fondov, in sicer: stare listine od 15. stoletja dalje (1405-1827) in rokopisi (38 rokopisnih knjig in kronik); cerkveni in samostanski arhivi (120 knjig, 220 fasciklov iz 17. in 20. stoletja); arhivska zbirka Muzejskega društva v Ptuju (20 knjig, 65 fasciklov iz 19. in 20. stoletja); - arhiv (registratura) Mestne občine Ptuj (394 knjig, 363 fasciklov od 1880 - 1941); — graščinski arhiv Herbersteinov (865 knjig, 510 fasciklov); sodni arhivi (stara zemljiška knjiga okrajnih sodišč v Ptuju in Ormožu, 1238 knjig in 114 fasciklov). Delovni prostor ptujskega arhiva pred ureditvijo. Od tega gradiva so bili najštevilnejši graščinski arhivi iz Hrastovca, ptujskega gradu, Gornje Lendave in Vurberka, sodni arhivi ptujskega in ormoškega okrajnega sodišča in registratura ptujske mestne občine. Skupno je imel v letu 1955 ptujski Mestni arhiv 1740 uradnih knjig in 2150 fasciklov s približno 650.000 dokumenti. Od tega je več kot 50% gradiva prišlo v arhiv po II. svetovni vojni v več ali manj razsutem stanju. To obsežno in dragoceno gradivo je pomenilo že na samem začetku arhivskega dela profesorja Klasinca zanj svojevrsten izziv. Dela se je lotil z veliko vnemo, prizadevnostjo in temeljitostjo. Pri delu mu je polnih pet let bil v pomoč le honorarni arhivski referent, tako daje večina vsega strokovnega in upravnega dela ležala v začetku na ramenih arhivarja Klasinca. Že v letu 1954, še v okviru arhivskega oddelka pri Mestnem muzeju v Ptuju, so bili pregledani in delno urejeni fondi cerkvenih arhivov, predvsem pa se je profesor Klasinc lotil zelo pomembnega gradiva Zemljiške knjige za sodni okraj Ptuj in Ormož. Tako imenovane gruntne knjige so bile v uporabi na okrajnem sodišču vse do leta 1882 in so bile nastavljene na osnovi starejših knjig in rektifikacijskih urbarjev v prvih desetletjih 19. stoletja obenem z urejevanjem in vzpostavitvijo novega, tako imenovanega franciscejskega katastra. Že ob samem urejanju tega gradiva je profesor Klasinc začel z zbiranjem podatkov o nekdanjih gospoščinah in zemljiški gosposki na teritoriju ptujskega okraja, pri čemer je hotel predvsem ugotoviti pripadnost posameznih vasi določenim gospoščinam, ne da bi se pri tem spuščal v podrobno proučevanje tega vprašanja. V mesecu oktobru 1954. leta je začel profesor Klasinc urejevati zemljiške knjige in pripadajoče zbirke listin za sodni okraj Ormož. Vseh knjig je bilo nad 200 in so pripadale 22 različnim zemljiškim gosposkam, iz česar je razvidno, da je bila zemljiška posest v vinorodnem predelu ormoškega okraja zelo razdrobljena. Značilno je zlasti to, da so imele tukaj mnogo podložnikov gospoščine z območja nekdanje srednje in zgornje Štajerske (Trautenfels, Altottersbach, Fryberg, Frauheim, Grotenhafen, Masenbergss, Kahlsdorf). Tako lahko po doslej znanih podatkih ugotovimo, daje mesec oktober 1954. leta tisti čas. ko se s strokovnim arhivističnim pristopom začne načrtno urejati arhivsko gradivo z območja ormoške občine v enem od slovenskih arhivov. Že pred letom 1955 se je posebej zaostrilo vprašanje hrastovških arhivalij, ki so bile v sklopu Herbersteinovega arhiva v Ptuju in jih je po osamosvojitvi od Pokrajinskega muzeja v Mariboru (1. januarja 1952) začel zahtevati zase mariborski arhiv, kije bil takrat formiran kot državni arhiv LRS — podružnica Maribor. Vprašanje izredno dragocenega hrastovškega gradiva je za mlado arhivsko ustanovo v Ptuju in še posebej za njenega arhivarja in ravnatelja profesorja Klasinca predstavljalo osrednje, ne zgolj prestižno, ampak tudi strokovno vprašanje pristojnosti posameznih arhivalij. Že 12. julija 1954. leta je tajništvo za prosveto in kulturo OLO Ptuj imenovalo posebno komisijo strokovnjakov, ki je ugotovila: 1. "Arhivalije hrastovškega arhiva predstavljajo del arhivskega materiala, ki je nastal iz poslovanja gospoščine Hrastovec. Starejši del arhiva, o katerem govori že Janisch (Topogr. statist, lexikon der Steiermark), je razen starih urbarjev verjetno že med L svetovno vojno našel pot v Gradec. Gospoščina Hrastovec je združevala veliko zemljiško posest, ki seje v začetku 19. stoletja razprostirala na področje poznejših sodnih okrajev Sv. Lenart. Maribor levi breg, Ptuj, Cmurek, Gornja Radgona in Ormož. Skupna uprava te posesti je bila na gradu Hrastovec. 2. Grad Hrastovec s posestjo, ki jo je združevala gospoščina Hrastovec, je prišel v last plemiške rodbine Herberstein s poroko hčerke poslednjega hrastovškega gospoda Ul— richa von Gutenhaaga s Henrikom Herbersteinom leta 1409. Od tega časa so bili Herbersteini lastniki gospoščine Hrastovec skozi 400 let, dokler ni leta 1802. prišlo posestvo v roke bratov Pauer iz Gradca. Med 1. svetovno vojno je kupil grad Hrastovec in posestvo grof Herberstein — Pros— kau, lastnik ptujskega gradu. Vse do leta 1945 so bili ptujski Herbersteini tudi lastniki Hrastovca. 3. Na ptujskem gradu se nahaja arhiv celotne zemljiške posesti fevdalne rodbine Herberstein, v kolikor se je nahajala ta posest na slovenskem oziroma jugoslovanskem državnem ozemlju. Ta arhiv so dali Herbersteini po 1. svetovni vojni skrbno urediti in so v ta namen poklicali iz Gradca najboljše arhivske strokovnjake, med njimi tudi profesorja dr. Pircheggeija, kije tudi osebno uredil in katalogiziral arhiv s Hrastovca. Vihra II. svetovne vojne je tudi ta arhiv močno prizadela, vendar seje takoj po vojni uredil njegov najvažnejši del.” Iz zgornjih ugotovitev sledi, kot je ugotovila komisija, da predstavlja hrastovški arhiv samo del celotnega arhiva zemljiške posesti Herbersteinov na nekdanjem slovenskem Štajerskem in je zaradi tega bilo potrebno uvrstiti arhiv nekdanje gospoščine Hrastovec kot sestavni del arhiva zemljiške posesti grofov Herbersteinov v severovzhodni Sloveniji. Vprašanja arhivalij z gradu Hrastovec je v decembru 1954. leta obravnaval tudi Svet za prosveto in kulturo LR Slovenije. Imenoval je posebno komisijo, ki so jo sestavljali: akademik profesor dr. Milko Kos kot predsednik, kot člani pa dr. Pavle Blaznik, znanstveni sodelavec Državnega arhiva LR Slovenije, profesor Janko Glaser, ravnatelj Študijske knjižnice v Mariboru in profesor Jože Košar, ravnatelj Klasične gimnazije v Mariboru. Imenovana komisija je imela nalogo ugotoviti, ali spadajo arhivalije z gradu Hrastovec v mariborski ali ptujski arhiv. Pri tem naj bi po naročilu Sveta za kulturo LR Slovenije upoštevala provinienco in vsebino teh arhivalij, njihovo ureditev ter zaščito. 14. aprila 1955. leta je komisija v Ptuju pregledala Hrastovške arhivalije, vendar v daljši diskusiji ni mogla priti do končnega sklepa. Ugotovila pa je, da so arhivalije urejene, zaščitene, shranjene na primernem prostoru in pod skrbnim varstvom novoustanovljenega Mestnega arhiva v Ptuju. Na temelju ločenih mnenj članov komisije je Svet za prosveto in kulturo LR Slovenije pozval Državni arhiv LRS v Ljubljani, naj on kot najvišja strokovna ustanova odloči sporno vprašanje. 20. maja 1955 je Državni arhiv LR Slovenije odločil, da ostanejo hrastovške arhivalije v ptujskem Mestnem arhivu in podprl svojo odločitev s tehtnimi argumenti. Enako stališče je zavzel tudi Svet za prosveto in kulturo LRS, ki je 16. julija 1955 odločil, da ostanejo hrastovške arhivalije v Mestnem arhivu v Ptuju. JBSIK: DATUM: 'IZBO, '’*• / IZSTAVITELJ: fflidvatJ. NASLOVNIK: (facbutt, . fluUt&f) V% || i ^ ^‘ivto 5^ t. /»'U'. ^4 />U, It&i yiMUMoSiJ/^ {vu>ZL ^ sP „«V« Ir ZtitiMi'i* Jn*r; mahajLtnro u^eJUnT-- ' ^ ^ im /cLi- ^ h^o.r q & ìt ^ Jti' ty-e dwrfz s/M-n >_ $ j&wt?^/>»X Jp irb*y rf‘t*‘ fot-it* (riv yuajduj, - ORlOINAL: VcUtsfuif’ x^-i- PUih'vyj fav Ijusn+jw pieJUpSi i'd’jé.k-7^ IVk.Jm/c. VELIKOST: ^ì+^*a POTONEOATIV: 'S, • - f- V x//y ( /C(ns<'rsrv v . .rl•'h'?'! FOTOKOPIJA: OBJAVE : A/ / y,. . , <7 V l/TV ^ 'I c < Z «v. j ^ "M : t . . . jzuinckuia. /huk< Vv -?L -fìcsé- -f>nef\irri’£Ì6'>\*iv\, jn-.tki - V LITERATURI : ■e-S-l'-?trf*\.' >au>' ■i-io’ iyitJtCé, /W ^AWC «" ' i'^caVvT fneiftusč /cLt 4pfrniu/nd!.^•zl!b*, fa.c-n> (ii\('je.Uaruu? Uvii 'LčKincC m^-dOKfV /cU.ff,‘rwUMC. fhrS’ •^w’JstWor, — J/évv ti pLooitffaul aiAfiivtsiScci« P ca:v*& A-n*1 /f »norite /uciceic. it Vpùcviìt, 'px'-Kti/tj ija_„Z< ? /W«J tV 1-PrrMrnt, /)»v' /OulL& fi ciTiusn# i-C lonaLfit i ■KtìJyUM'Ut'.' xzxjcLttrv /wv /dcLčin P 4 uJ -.rMr-,.. WjxhL. «,4 /C&. r, L+tA&n ^ ■____//L,. 3 C-J' .. .. J, A j j,- ^ , ,T -rr^' JI k_ A»r. ff h.vM sf/ii V- / 1 ■ r M >•!»- z3 . C i , ^ * % , J #7 %v I Obrazec meščanske prisege za novo sprejete meščane mesta Ormoža iz okoli leta 1700. Prav tako je v joanejskem arhivu proučeval skromno ohranjeno registraturo mesta Ormoža ( 1331-1910), kije prešla v štajerski Deželni arhiv 1894. leta, kjer je bil arhiv urejen in sestavljen inventar. Arhivu so pridružili tudi ostanke arhivalij gospoščine Ormož. V prvem ormoškem zborniku iz leta 1973 je profesor Klasinc objavil podroben analitični inventar arhiva mesta Ormoža. Zemljiška gospostva Avstrijski arhivi hranijo pomembno, predvsem urbarialno gradivo za fevdalne posesti ptujsko—ormoškega območja. S posebno skrbjo je profesor Klasinc proučeval gradivo ptujskega gradu (Herrschaft Ober — Pettau), čigar lastniki so ob koncu 9. stoletja postali salzburški nadškofje. Njihovi rninisterialni gospodje ptujski so skoraj tristo let upravljali salzburško posest, ki je obsegala razen Ptuja in njegovega širšega zaledja še ozemlje tja do Središča in Ljutomera. Po izumrtju Gospodov ptujskih 1438. leta sta si njihovo dediščino razdelili predvsem plemiški rodbini Stubenbergov in Schaumbergov, medtem ko je Ptuj ostal še vedno v posesti salzbruških nadškofov, dokler si ga niso leta 1555 pridobili Habsburžani. Od leta 1622 je bila gospoščina ptujski grad last raznih plemiških rodbin. Za gospoščino ptujski grad je profesor Klasinc oskrbel številne posnetke urbarialnega gradiva iz salzburškega urbarja za posest okrog Ptuja iz leta 1322, urbarja urada Ptuja iz leta 1495 in urbarja uradov in glavarstva Ptuja iz let okrog 1500, ki se vsi hranijo v štajerskem Deželnem arhivu v Gradcu. Za področje ormoške občine, ki je prišla po izumrtju ptujskih gospodov v last rodbine grofov Schaumbergov, je v avstrijski Nacionalni knjižnici na Dunaju proučeval v kopial— ni knjigi plemiške rodbine Szekely urbar gospoščine Ormož iz leta 1686. Nadalje je proučeval še Register vinske desetine iz 1482. leta, davčni register za leta 1562—1566, gor— ninski urbar iz 1646. leta ter rektifikacijski urbar iz 1756. leta, ki se vsi hranijo v štajerskem Deželnem arhivu. V Centralnem arhivu nemškega viteškega reda na Dunaju pa je proučeval popis podložnikov iz časa okrog 1603. leta. Prav tako je v Centralnem arhivu nemškega reda na Dunaju proučeval gradivo Komend Velika Nedelja in Muretinci. Ta posest, ki jo je Friderik Ptujski po letu 1200 naselil z vitezi nemškega reda v obrambo proti Madžarom, je obsegala številne vasi in podložnike na ravninskem Ptujskem polju ter gričevnatih Slovenskih goricah. Arhiva Komend Velike Nedelje in Muretincev v Centralnem arhivu nemškega reda na Dunaju zajemata 71 obsežnih škatel spisovnega gradiva od leta 1500 do konca 19. stoletja. V tem obsežnem gradivu je profesor Klasinc podrobneje proučil urbarje iz let 1486, 1496, 1513, 1522, 1570 in urbarska registra za leta 1613—1616 in 1668—1672, nadalje popis podložnikov iz leta 1712, urbar iz leta 1723 in urbar iz leta 1758. Iz tega gradiva, ki se nanaša na Komendo Velika Nedelja, je ptujski arhiv obogatil s 1091 posnetki. V arhivu Komende Muretinci, ki je zajemala predvsem vasi na levi dravski terasi nasproti Boria in Zavrča, pa je proučil davčni register podložnikov imenja Gajevci in Muretinci iz leta 1660, urbar iz leta 1702, gorninski register iz leta 1703 ter urbar iz leta 1723. Iz tega gradiva je priskrbel 209 posnetkov. Podrobneje je Komendi Velika Nedelja in Muretinci predstavil v ormoškem zborniku iz leta 1973. V štajerskem Deželnem arhivu je proučeval tudi pomembno gradivo iz Vurberka, ki se hrani v arhivu plemiške rodbine Stubenberg. Tako je proučil urbar iz leta 1596, arhivske sezname iz let 1467 in 1543, urbar iz leta 1535, urbar iz časa okrog 1590. leta, register izdatkov upraviteljev gradu (1480—1497) in prodajo gospoščine in gradu leta 1609. Iz tega gradivaje posnel 461 posnetkov. Proučeval je tudi arhiv gospoščine Zavrč, in sicer gorninske urbarje iz let 1719-1723, 1724—1737, 1753, urbar gospostva Zavrč (in Goričak) iz 1630 ter urbar gospostva Zavrč iz leta 1758. Skupno je iz tega gradiva naredil 574 posnetkov. Provenience verskih skupnosti V štajerskem Deželnem arhivu je profesor Klasinc veliko časa posvetil tudi proučevanju provenienc verskih skupnosti, predvsem arhivu minoritskega konventa v Ptuju, kije v letih 1890 in 1900 prešel v štajerski Deželni arhiv v neurejenem stanju in je v takšnem še danes. Vsebuje spisovno gradivo iz 17. in 18. stoletja, v glavnem številne račune in potrdila za razna obrtniška dela v samostanu in cerkvi, podložniške zadeve, pogodbe, registre vinske in žitne desetine itd. Med knjigami so urbarji, urbarialni in davčni registri, evidence o dohodkih in izdatkih konventa ter nekaj internih knjig za konvent sam. Celoten arhiv minoritskega konventa bo potrebno še temeljito raziskati, pregledati in evidentirati. V arhivu mesta Ptuja je evidentiral tudi 29 arhivskih enot gradiva, ki zadevajo mestno župnijo in minoritski ter dominikanski samostan v Ptuju. Privatne provenienc V štajerskem Deželnem arhivu v Gradcu obstaja posebna zbirka profesorja dr. Georga Gotha za topografijo dežele Štajerske (Materialien zur Topographie des Hgt. Steiermark) iz let 1813—1846. Iz zbirke, ki skupno vsebuje 38 škatel gradivate na osnovi 113 vprašanj za Ormož iz leta 1813 in 1843 ter za Veliko Nedeljo iz leta 1846 in Središče profesor Klasinc obogatil ptujski arhiv s 458 posnetki. Pomožne in dopolnilne zbirke Iz državnega in mestnega arhiva v Niirnbergu je profesor Klasinc proučeval spisovno gradivo o trgovskih zvezah Ptuja z Ntirnbergom v 15. stoletju. Iz obsežnega gradiva je za ptujski arhiv priskrbel 67 posnetkov. V letu 1973 se je profesor Klasinc po štiridesetih letih delovne dobe upokojil. S tem pa njegovo zbiranje in evidentiranje arhivskega gradiva, predvsem v avstrijskih arhivih, ni prenehalo in je vse do leta 1976 marljivo proučeval najrazličnejše arhivske dokumente, pomembne za zgodovino bodisi ptujske bodisi ormoške občine. c) Kultumoprosvetno, raziskovalno in publicistično delo Hkrati z arhivskim urejevalnim delom ter zbiranjem in evidentiranjem arhivskega gradiva je profesor Klasinc veliko svojega službenega in prostega časa posvetil kulturnoprosvet— nemu, raziskovalnemu in publicističnemu delu. Skrbno je pripravljal številne arhivske razstave, od katerih omenimo predvsem: srednjeveški Ptuj v zgodovinskih dokumentih, — Ptuj v obdobju 1848—1918, — iz tisočletne zgodovine Ptuja, — Ptuj skozi stoletja, — Ormož skozi stoletja, — stalna zgodovinska razstava ob 700—letnici mesta Ormoža idr. V razstavah se zrcalijo temeljita Klasinčeva raziskovanja arhivskega gradiva s ptujsko— ormoškega območja. Zelo pomembno delo je opravil profesor Klasinc z zbiranjem bibliografskih podatkov o zgodovini Ptuja in Ormoža. V letih od 1958, ko je začel načrtno proučevati in evidentirati dokumentacijo ptujskega lokalnega časopisja (Pettauer Zeitung, Štajerc) ter ostalega časopisja (Slovenski gospodar, Novice, Slovenski narod, Marburger Zeitung, Slovenija, Celjske slovenske novine idr.), je vse do leta 1973 zbral na več kot 1000 karticah pomembno bibliografijo s področja severovzhodne Slovenije, ki ne vsebuje samo zgodovinskih, ampak tudi dela in članke s področja umetnostne zgodovine, geografije, uprave in prava, šolstva, etnologije, prometa, kulture, vere, arhivistike itd., ter pomeni pomemben prispevek in pripomoček ob študiju krajevne ptujsko—ormoške zgodovine. Raziskovalni interes profesorja Klasinca je bil poleg arhivskega raziskovalnega dela v tujih arhivih usmerjen v številna področja lokalne zgodovine. Tako je podrobno raziskoval in objavljal razprave o zgodovini ptujskega in ormoškega mesta, posameznih zemljiških gospostev, o plemiških rodbinah, o nastanku in razvoju posameznih vasi, o cehih in cehovskih redih, kmečkih uporih na fevdalnih, cerkvenih in samostanskih posestvih v ptujsko— ormoškem okolišu, o nemčurstvu in Nemcih v Ptuju, o septembrskih dogodkih 1908. leta v Ptuju in drugo. Raziskovalno delo profesorja Klasinca bo v prihodnjem obdobju zahtevalo temeljito proučitev. Zbrati in proučiti ter objaviti bo potrebno tudi vso njegovo bibliografijo, za katero lahko ugotovimo, da je v najrazličnejših časopisih, revijah in strokovnih glasilih (predvsem v ptujskem Tedniku, mariborskem Večeru, pomurskem Vestniku, Občanu, ptujskih in ormoškem zborniku, strokovnih arhivskih in zgodovinskih glasilih ter drugje) objavil nad 100 najrazličnejših prispevkov in z njimi veliko prispeval k osvetlitvi mnogih vprašanj slovenske krajevne, predvsem ptujske in ormoške zgodovine. Velika delovna vnema in ogromna ustvarjalna dejavnost, ki sta bili povezani z velikimi fizičnimi napori, ki jih je desetletja premagoval, od skromnih študentskih let (ko seje preživljal izključno z instrukcijami), do vojnih tegob izseljenstva in pregnanstva ter ne nazadnje napori vsakodnevne vožnje iz Maribora (kjer je stanoval) v Ptuj (kjer je delal), so načele energijo in zdravje sicer vedno klenega, vitalnega in nasmejanega Toneta Klasinca. Poln načrtov je omahnil sredi arhivističnega urejevalnega dela 13. junija 1979. Mlajši rod arhivskih delavcev v Ptuju, ki ga je vzgojil profesor Klasinc, pa nadaljuje njegovo arhivistično delo ne samo v ptujskem, ampak tudi v drugih arliivih v Sloveniji. Viri in literatura: 1. Letna delovna poročila Zgodovinskega arhiva v Ptuju (1954—1975) 2. Zapuščina profesorja Antona Klasinca (4 šk. — privatna last) 3. Seznam arhivskih fondov v inozemstvu, ki vsebujejo gradivo za zgodovino z delovnega področja Zgodovinskega arhiva v Ptuju, ZAP 4. Zbirka: bibliografija ZAP, 1958—1974 5. Poetovio — Ptuj 69-1969; Zbornik razprav ob 1900-letnici, Založba Obzorja, Maribor 1969 6. Ormož skozi stoletja. Založba Obzorja, Maribor 1973 7. Ptujski zbornik IV.; Založba Obzorja, Maribor 1975 8. Majda Smole: Zgodovina arhivistike in arhivske službe. Ljubljana 1976 9. Skozi Zgodovinski arhiv v Ptuju 1955 —1980. Ptuj 1980 Povzetek: Zbiranje arhivskega gradiva na ormoško—ptujskem območju je sprva potekalo pod okriljem graščin in samostanov ter deželnih knezov in posameznih dežel. V drugi polovici 19. stoletja je začel zbirati arhivsko gradivo iz ormoško—ptujskega območja štajerski Deželni arhiv v Gradcu. Z ustanovitvijo ptujskega Muzejskega društva so začeli arhivsko gradivo zbirati tudi posamezni entuziasti ter po 1. svetovni vojni ptujski muzej. Vojna vihra obeh svetovnih vojn je uničila mnogo dragocenega arhivskega gradiva. Načrtno in sistematično se je začelo evidentirati, zbirati in urejati arhivsko gradivo šele po letu 1955, ko je bil v Ptuju ustanovljen arhivski zavod — Mestni arhiv Ptuj, ki se je leta 1962 preimenoval v Zgodovinski arhiv Ptuj kot medobčinski zavod za področje ptujske in ormoške občine. Posebnega pomena za ustanovitev in razvoj ptujske arhivske ustanove je delo njenega prvega ravnatelja profesorja Antona Klasinca, kije od leta 1954 do leta 1972 posvečal svoje sile predvsem urejanju obstoječih arhivskih fondov, evidentiranju arhivskega gradiva z ormoško—ptujskega območja v drugih arhivih doma in v tujini ter kulturnoprosvetnemu, raziskovalnemu in publicističnemu delu. Na področju arhivskega urejevalnega dela je profesor Klasinc uredil in popisal vse pomembnejše starejše arhivske fonde v ptujskem arhivu, predvsem fonde cerkvenih arhivov, fevdalnih posesti in upravnih ter pravosodnih organov mest Ptuja in Ormoža. Ob evidentiranju in proučevanju ormoško—ptujskega arhivskega gradiva je v tujih, predvsem v avstrijskih arhivih, zbral preko 16.000 mikrofilmskih in kseroksposnetkov dragocenega arhivskega gradiva za proučevanje lokalne zgodovine. Pomemben je prispevek profesorja Klasinca tudi na področju kul tur no prosvetne ga dela, saj je pripravil vrsto poglobljenih arhivskih razstav. Na raziskovalnem področju se je loteval najrazličnejšega zgodovinskega in arhivističnega proučevanja, katerega rezultat je obsežna strokovna bibliografija, ki je obogatila slovensko, predvsem krajevno historio-grafijo. Zusammenfassung SORGE UM ARCHIVGUT UNO ARHIVDIENST IM GEBIET VON ORMOŽ UNO PTUJ IM LICHTE DER TÀTIGKEIT VON PROFESSOR ANTON KLASINC Das Archivgut, das auf dem Gebiet von Ormož und Ptuj entstand, war zunachst in der Obhut seiner Bildner. der Herrschaften, der Klòster, der Stadte und Màrkte. In der zweiten Hiilfte des 19. Jahrhunderts begann das Steiemiarkische Landesarchiv in Graz die Archivalien im Gebiet Ormož — Ptuj zu sammeln. Mit Begriindung des Pettauer Museum— svereines begannen auch einzelne Enthusiasten Archivalien zu sammeln und nach dem I. Weltkrieg auch das Pettauer Museum. Wàhrend der beiden Weltkriege wurden viele kostbare Archivalien vemichtet. Planmàssig und systernatisch wurde das Archivmaterial ersi nach 1955 evidentiert, gesammelt und geordnet, als in Ptuj das Stadtische Archiv gegriindet wurde, das im Jahr 1962 das Historische Archiv Ptuj benannt wurde und das ftir das Gebiet Ormož — Ptuj tatig ist. Von besonderer Bedeutung fur die Begriindung und Entwicklung des Ptujer Archivs war die Tatigkeit seines ersten Direktors Professor Anton Klasinc, der von 1954 bis 1972 seine Krafte der Ordnung der bestehenden Archivbestande, der Evidentierung der Bestande betreffend das Gebiet Ormož — Ptuj in anderen Archivanstalten im In— und Ausland und der bildenden, forschenden und publizistischen Arbeit widmete. Auf dem Gebiet der Ordnung der Bestande hat Professor Klasinc alle bedeutenden alteren Bestande der Verwaltung und Justiz der Stàdie Ormož und Ptuj geordnet und inventa— risieri. Wàhrend der Evidentierung und des Studiums unserer Bestande in anderen, vor allem òsterreichischen Archiven, batte er iiber 16.000 Mikrofilm — und Xeroxaufnah— men der kostbaren Archivalien fiir das Studium der lokalen Geschichte machen lassen. Bedeutenden Beitrag gab Professor Klasinc auch auf dem Feld der Bildung, denn er bereitete mehrere Archivausstellungen. Als Forscher war er mit verschiedenen histo— rischen und archivistischen Fragen beschàftigt. Resultate seiner Arbeit bilden eine reiche Bibliographie, die slowenische, vor allem aber die òrtliche Historiographie bereicherte. 24 Marjana TOMANIC-JEVREMOV, diplomirana arheologinja, kustos za prazgodovinsko in zgodnjesrednjeveško arheologijo, Pokrajinski muzej Ptuj ARHEOLOŠKA RAZISKOVANJA ORMOŽA IN NJEGOVE OKOLICE V sestavku je navedena literatura o prvih omembah arheoloških najdb v Ormožu in njegovi okolici, prvi pisani viri o arheoloških najdbah, razkopavanjih, izkopavanjih, o topografskem raziskovanju, sondiranju in sistematičnem raziskovanju. Navedene so najdbe, ki se omenjajo v literaturi, zapiskih in izročilih in so danes izgubljene, najdbe, ki se hranijo v graškem Joanneumu, dunajskem Prirodoznanstvenem muzeju. Pokrajinskem muzeju Maribor, Dolenjskem muzeju v Novem mestu, okoliških šolah, privatni lasti in Pokrajinskem muzeju Ptuj. Nato so po arheoloških obdobjih navedena najdišča in seliščni ostanki naseblin iz neo-eneolitskega, bronastega, kulture žarnih grobišč, starejše železne in mlajše železne dobe s podatki o raziskovanju. Poseben poudarek pa je dan ormoški naseblini z delom grobišča iz obdobja kulture žarnih grobišč, o utrjenosti takratne naselbine, obsegu, odkritih poteh, zbiralnikih za vodo, stavbah in drobnih najdbah. Prvi podatki o posameznih naključnih najdbah in najdbah, odkritih z razkopavanjem raznih gomil pri iskanju "skritih zakopanih zakladov” ali "Atilovega groba”, so nam iz ormoškega območja znani že 'iz 19. stol. Že v letnih poročilih graškega Joanneuma ”Jah— resberichte des Joaneums” se leta 1829 omenjajo antične najdbe iz Rucmancev, leta 1855 depo bronastih predmetov iz Grab pri Središču, leta 1889 kamnite sekire iz Ormoža, in to iz zbirke dr. Seyfrieda, leta 1907 pa kamnite sekire iz Središča ob Dravi. Od leta 1825 dalje je najdbe iz ljutomerske občine začel pošiljati graškemu muzeju kaplan iz Ljutomera in poznejši župnik v Tomažu pri Ormožu Franc Vrbnjak, ki je okrog Tomaža zbral tudi 50 kamnitih sekir. Ta je bil tudi prvi, ki sije odkritja zapisoval in zapiske v obliki poročil pošiljal Zgodovinskemu društvu v Gradec, kjer se sedaj hranijo v Deželnem arhivu. Leta 1857 omenja v enem izmed poročil tudi kamnite sekire in razlaga njih pomen. Opisuje jih kot narodopisno posebnost Slovencev v Prlekiji, imenovano "gromska strela” in uporabljeno za domačega varuha pred ognjem. V drugih rokopisih pa poroča tudi o razkopavanju rimskodobne gomile v Lunovcu ter o najdbah iz gomil v Ormožu1. Ob razlagi rimskih cest se v Mucharjevi knjigi "Geschichte des Herzogtums Steiermark” iz leta 1844 omenjajo tudi najdbe antičnih kamnov s Huma, antični novci iz Ormoža in Središča. Leta 1845 omenja slovenjegoriški župnik iz Male Nedelje A. Krempl v prvem slovensko pisanem zgodovinskem pregledu "Dogodivščine Štajerske zemle” rimske ceste, najdbo miljnika pod Humom, "ptujsko cesto” proti Radgoni, "staro cesto” in antične novce iz Ormoža. Keltske novce iz Središča in antične novce iz Ormoža, Središča in Lahoncev pa omenja tudi F. Pichler v prvem in drugem delu "Repetorium der steierischen Miinzkunde” leta 1856 in 1857. Leta 1879 je Antropološko društvo v Gradcu izdalo Pichlerjevo delo ”Text zur Archeologischen Karte von Steiermark”, kjer je iz ormoškega območja opisanih šest najdišč. Pichlerjeva arheološka karta je tudi prvi kartografski pregled arheoloških najdb v Slovenskih goricah. Leta 1873 je T. Mommsen v "Corpus inscriptionum Latinarum” objavil sarkofag in napisni kamen iz Velike Nedelje, miljnik iz bližine Središča ter pepelnico iz Save. Vsi ti in drugi so bili ponovno opisani leta 1938 v delu Hoffiler—Saria "Antike Inschriften aus Jugoslavien”. 0 najdbah iz ormoškega področja so v letih 1904—1940 v Časopisu za zgodovino in narodopisje pisali prof. F. Kovačič, F. Pollak, Stegenšek, notar Viktor Skrabar, dr. Balduin Saria in A. Smodič. Najdbe iz Središča in okohce je leta 1910 poljudno opisal prof. F. Kovačič v monografiji "Trg Središče”, najdbe med Ljutomerom in Radgono pa leta 1926 v monografiji "Srez Ljutomer”. Istega leta je v zgodovinskem pregledu "Slovenska Štajerska in Prekmurje” naštel tudi vsa prazgodovinska in antična najdišča. Ti dve deli sta bili obenem prva slovenska pregleda arheoloških najdb v Slovenskih goricah. Leta 1925 je vse do takrat znane slovenjegoriške najdbe strokovno in časovno opredelil. W. Schmid v delu "Sudsteiermark in Altertum”. V okviru nemško izhajajoče Arheološke karte Jugoslavije je leta 1936 izšel zvezek "Blatt Ptuj”, leta 1939 pa "Blatt Rogatec”. V prvem zvezku sta avtorja dr. Balduin Saria in Josip Klemenc opisala in na karti v merilu 1 : 100.000 topografsko vrisala vse dotedaj iz literature in izročil znane najdbe iz ormoškega področja, kjer je naštetih trideset arheoloških najdišč. V letih 1954—1963 se je lotil mariborski muzej pod vodstvom Staneta Pahiča in v sodelovanju z muzeji iz Ptuja in Murske Sobote ter ob pomoči vseh slovenskih arheologov topografskega raziskovanja arheoloških najdišč v Slovenskih goricah. V tej akciji je bilo na ormoškem področju ugotovljenih še štirideset novih najdišč. Izsledki tega temeljnega dela so izšli v knjigi "Arhoeološka najdišča Slovenije” leta 1975, kjer so opisana vsa najdišča ter vrisana ločeno po arheoloških obdobjih v karte merila 1 : 400.000. Slika 1 Ostanki mamutovega prednika iz Lahonc. V zadnjih letih se z novimi najdbami število najdišč in njih pomen vedno bolj povečuje. Leta 1976 so pri kopanju vodovodnega jarka na posestvu Kraljevih na pare. štev. 125 k.o. Lahonci domačini odkrili okameneli zob in o najdbi obvestili muzej. Pri poznejši razširitvi izkopa so muzejski delavci odkrili še dele živalske glave in okostja (sl. 1). Čeprav še ni podrobno ugotovljeno, kateri živalski vrsti pripada to okostje2, nekateri strokovnjaki menijo, da gre za mamutovega prednika. V potoku Lešnici v Ormožu pa je domačin Rado Dravič pri mlinu Jeremic odkril mamutov zob in o najdbi obvestil muzej. Pri poznejših ogledih terena so muzejski delavci našli še nekaj kosti3. Ta odkritja in najdbe iz La— honc so za sedaj edine najdbe iz paleolitskega obdobja, odkrite na ormoškem področju. To pa še ne pomeni, da je bilo ormoško območje tudi v tem času naseljeno. O slednjem bi lahko govorili šele takrat, ko bodo odkriti tudi ostanki človeka. Z odkritjem naselbinskih najdb v Ormožu4 in kmanite sekire iz Lasigovec5 seje povečalo število eneolitskih, z najdbo iz Frankovcev6 pa tudi število latenskih najdišč na ormoškem področju. V literaturi se iz Ormoža in njegove okolice omenjajo tudi številne gomile in najdbe, ki so v glavnem izgubljene. Že v prvi polovici 19. stol. so na cerkvenih njivah v Ormožu zravnali več antičnih gomil. Od teh se je ohranila le ena večja, kije pod današnjo "Brodarjevo vilo” ob Ptujski cesti. Najdbe: konjska oprema, orožje, Maksiminov novec in fragmenti keramike iz zravnanih gomil pa so izgubljene7. Izgubljenih je tudi večina najdb iz gomil na Hardeku. O gomilah na Hardeku je dekan P. Dajnko leta 1851 poročal graškemu Zgodovinskemu društvu naslednje: ”Blizu mesta Ormoža, vzhodno od kraja Hardek ob nekdanji antoninsko—rimski cesti je tudi še nekoliko še preostalih gomil. Večina jih je bila že pred mnogimi leti razkopana in ni nam znano, ali je bilo v njih najdenega kaj pomembnejšega kot žganina in razbite glinaste posode.” Prepis tega rokopisa je ohranjen tudi v zbirki "Pfarrliche Urkunden zu Grosssontag” v župnijski kroniki v Veliki Nedelji, kjer je datiran z letnico 1838. Druge podatke o teh gomilah je približno 50 let pozneje zbral graški profesor Franc Ferk, ko je pri iskanju sledov rimske ceste naletel tudi na gomile na Hardeku, kjer se je avgusta leta 1899 lotil izkopavanja Perčeve gomile. Zapiski o teh ugotovitvah in kopanjih so ohranjeni v beležnici ”Ferien—Tagebiicher” in so večinoma spravljeni v graškem Joanneumu, nekaj pa jih je tudi v Deželnem arhivu v Gradcu. V njih je zabeleženo takratno stanje gomil na Hardeku takole: ”1. Izginule: Krebsova (pri mestnem jarku), 2. Stanecova, 3. Kiklova, 4. dve Zidaričevi, 5. ena severozahodno od graščinske majerije. II. Še ohranjene: na Kukovičevem posestvu tik vzhodno ob poti, ki vodi od Hardeka k Ormožu — vzhodno pred njo je stari zunanji mestni jarek, 2. na Vavpotičevi njivi, 3. na Perčevi njivi, 4. na Kuharičevem posestvu, vzhodno od Per— čeve gomile. III. Delno ohranjene: 1. Gomila pri kovaču Horvatu na Hardeku in 2. gomila na Perčevem travniku. Vsega skupaj torej 12 gomil.” Nadalje poroča Ferk, daje bilo v eni od obeh Zidaričevih gomil, ki so jo poprej razvozili za izdelavo opeke, najdeno: "medena palica, železni meč in vrč...”. V bližnji gomili pod vrhom pobočja pa so pri oranju naleteli na "tlak iz prodnikov” in izkopali "črepinje in opeko”. V raziskani in sosednjih gomilah pa je bilo najdenega tudi več kamnitega orodja ter odlomkov kresilnikov. V Perčevi gomili je F. Ferk našel tudi "velik odlomek kresilnika, spodnji del lisaste kamnite sekire, spodnji del temnozelene serpentinaste sekire z ostrim rezilom, kamnito sekiro, črn kresilnik, prelomljeno lisasto kamnito sekiro, razbito serpentinasto kladivo v obliki konjskega kopita, več kosov črnega kresilnika, pri rezilu odlomljeno serpentinasto sekiro z luknjo, sekiri podoben lisast serpentinast kamen”. Vse te najdbe so bile v nasipani zemlji, deloma pa v prvotnih tleh. Odkril je tudi "kurišče z močno opečeno ilovko, plasti pepela in dvoje žganih grobov”. V severnem grobu je odkril več keramike, v južnem — žen— skem — pa več kovinskih predmetov, tako 'Večje število v ognju staljenih bakrenih kepic, različnih kovinskih predmetov, veliko število bakrenih biserov, zlat obroček, dvoje bronastih vijakov oziroma žebljev z navoji, bakreno cevčico, oglato cevko iz zvite bakrene žice...”. V gomili je odkril tudi ''ostanke od rje načete železne sulične osti in tulaste sekire, železne cevke in bakrene obročke na usnjenem jermenu in jantar”, v vzhodnem delu gomile pa še ''železno verigo s členki s po enim velikim obročem in za dlan široko ploščico na konceh”. Od keramičnih najdb našteva več posod: "fragment večje sklede z ornamentom; veliko posodo z bunčicami; trebušasto vazo z okrasom na notranji strani ter ličnimi nogami v obliki obročev z bunčicami; narebren vrč brez ročaja; dve posodi iz črne gline, položeni druga v drugo; posodo s cevastimi nogami v obliki zatičev; črnordečerjavo posodo z nogami v obliki zatičev in štirimi bunčicami na trebuhu; črno posodo s cevastimi nogami; majhen svetloijav vrček; lepo okrašene grafitirane črepinje posode s širokim trebuhom, kjer je bila štrleča bunčica; črepinje rjavordeče žare z debelimi stenami...”. Zahodni del gomile, katero je kopal F. Ferk, je leta 1880 odkopaval že lastnik in našel pri tem "na severovzhodnem vznožju pepel, skodele, sklede iz rdeče gline in bakrene predmete”, na jugozahodni strani pa ''okroglo kamnito orožje z luknjo”. Kamnito kladivo je bilo najdeno tudi na Vavpotičevi gomili, zahodno od Perčeve. Predmete je shranil tedanji nadučitelj Rauschl in jih pozneje večinoma izročil Ferku. Najdbe iz Ferkovih izkopavanj so sedaj večinoma izgubljene, v ptujskem muzeju je ohranjenih le nekaj keramičnih najdb8. Izgubljena je tudi ''marmorna plošča z napisom”, odkrita leta 1890 v gomili pri Miklavžu. Prav tako niso znane najdbe iz izkopavanj pred letom 1941. Tu sta namreč dve gomili v gozdu razkopani, dve na njivi južno od vasi pa izravnani9. V Blattu Ptuj se omenja rimski sarkofag ki bi ga naj našel F. Vbrnjak v Vičancih, odkoder so znane še tri nepoškodovane gomile1 . Vrbnjak pa omenja, da je v globeli med Lunovcem in Šar-dinjem razkopal posamično rimskodobno gomilo in našel v njej "žganino s črepinjami žar, pa tudi kamen kot oblogo tal”11. Razen lonca in skodele so izgubljene ostale najdbe iz štirih gomil v Šalovcih, katere so razkopali okrog leta 190012. Leta 1914 bi naj razkopavali tudi antično gomilo v Žerovincih, kjer bi naj našli 'Tdesane kamne, kovinske predmete in pepel”12. Kovačič omenja gomilo z opeko in kamenjem v Godenincih, odkoder se v Blattu Ptuj omenjajo še keramične najdbe14. Nobenih pisanih niti ustnih izročil nimamo o najdbah iz razkopane antične gomile na Hajndlu' 5, iz antičnih gomil na Kogu, kjer so leta 1927 pri krčenju gozda zravnali nekaj gomil16, in Pušenc, kjer sta južno ob cesti v gozdu dve razkopani gomili17. Iz Tomaža se omenjajo najdbe novcev Trajana, Antonina Pija in Aleksandra Severa1 °; iz Sejancev pa najdba 300-500 antičnih novcev cesarjev Vespazijana, Domitiana, Trajana, Hadrijana, Antonina Pia, Faustine st., Marka Avrela, Septimija Severa in Aleksandra Severa, odkritih pri gradnji ceste leta 1892/9319. Ferk omenja tudi najdbo novcev Tiberija in Nerona s Koga26. V nekem vinogradu v Strmcu bi naj našli tudi ''rimsko legijsko opeko”21. V Obrežu so leta 1906 izkopali v gozdu Koračice tudi ''cinasto rakev”, verjetno antični grob22. Izgubljene so tudi najdbe iz Senešc, kjer so na njivi z ledinskim imenom Ciglenca ostanki antične stavbe, katero so domačini že delno odkopali, gradivo pa uporabili pri betoniranju jezu pri mlinu23. Podobno je bilo tudi v Pavlovcih, kjer so domačini gradbene ostanke vile rustike uporabili pri gradnji hiše24. Že okrog leta 1800 so na neki njivi "med Središčem in Ormožem” našli tudi razbit miljnik, katerega so pozneje zazidali23. Omenja se tudi, da so ob rimski cesti pri Humu našli štiri miljnike, izmed katerih je bil eden odnesen ali Vzidan v cerkev Sv. Janeza na Humu, drugi pa razbiti26. Po ena, dve ali več kamnitih sekir se omenja iz Preclave27, Osluševec28, Velikega Brebrovnika29, Pavlovec30, Vuz— metinec 1, Huma32, Tomaža33, Male vasi34. Bratonečic33, Veličan36, Ritmerka37, Prve pisane zapiske o razkopavanjih ali izkopavanjih zasledimo šele ob Vrbnjakovem kopanju gomile v globeli med Lunovcem in Šardinjem, o izkopavanjih prof. F. Ferka na Hardeku leta 1899, o Rauscheijevem in obeh Kovačičevih izkopavanjih v Središču leta 1903 oziroma leta 1907 in 1908. Zapiske o kakršnihkoli drugih izkopavanjih iz tega časa pa za sedaj še ne poznamo. Razen dejstva, daje večina zgoraj omenjenih najdb izgubljenih, je nedvomno tudi to, da so pridobivali najdbe iz tega časa vse do ustanovitve muzejskih društev oziroma muzejev v Ptuju (1893) in v Mariboru (1903) v glavnem graški muzej Joanneum, dunajski Prirodoznanstveni muzej, okoliške šole, zasebniki, redko pa sojih vzidali tudi v kakšno stavbo. Graški muzej je v 19. stol. najdbe samo pridobival oziroma zbiral, ni pa nikoli organiziral kakršnokoli raziskovanje na ormoškem področju. Iz tega časa hrani graški muzej 36 kamnitih sekir iz zbirke dr. Seyfrieda iz Ormoža45; nekaj sekir iz Vrbnjakove zbirke, zbranih v okolici Tomaža46; sekiro, fibulo in fragmente keramike iz Rauscherjevih kopanj v Središču47; zlatnik cesarja Karina iz Ormoža48; zlatnik cesarja Nerona iz Lahoncev , antično pepelnico CIL III 4081 iz Savec50; 14 kosov antičnih opek, dva keramična fragmenta sklede, tri železne žeblje in del bronaste fibule iz Rucmancev51 ter zakladno najdbo desetih bronastih predmetov iz Grab pri Središču, ki časovno pripada kulturi žarnih grobišč52. V dunajskem Prirodoznanstvenem muzeju sta brusnik in preluknjan ploski kamen iz Obreža52; dve kamniti sekiri iz Grab54; tri kamnite sekire iz Središča55 in dvoje kamnitih kladiv iz Šalovcev56. Med okoliškimi šolami, ki so pridobile kamnite sekire, naj omenim osnovne šole na Kogu, Humu in v Tomažu. Prva hrani sekiro najdeno na Kogu57, druga sekiro iz Frankov— cev58, tretja pa po eno iz Savec59, Senika60 in Spodnjih Ključarovcev61 ter dve iz Vrbnjakove zbirke6 2. V zasebni lasti je ostalo kamnito dleto iz Hardeka63 kamnita sekira iz Obreža64, sekira iz Rakovskega vrha65 ter nekaj sekir iz Strjanec66. Pri Zadravčevih pa je ostal obod pepelnice, najden pri razkopavanju gomil v Miklavžu okrog leta 189067. Od bogatih zasebnih zbirk, ki so imele veliko najdb iz ormoškega področja, naj omenim zbirko dr. Seyfrieda, župnika F. Vrbnjaka, prof. F. Ferka in Miklovo zbirko. Od najdb, ki so vzidane v stavbe, naj omenim rimski miljnik CIL III 4081, vzidan v ormoškem gradu68, relief Nereide in fragment nagrobnika CIL III 4107, vzidana v gradu Velika Nedelja69. Omenim naj še, da hrani Dolenjski muzej v Novem mestu depo bronastih predmetov, kije bil odkrit leta 1940 pri zemeljskih delih v Pušencih70. Pokrajinski muzej v Maribom hrani po eno kamnito sekiro iz Obreža71, Mihovec72, j *70 J n a. r 1 ^ "i ’ 11 Sodinec , Osluševec , Velikega Brebrovnika , Pavlovcev'0, Vuzmetinec", Savec78 in tri oziroma pet kamnitih sekir iz Miklavža79 ter iz zbirke zbrane v okolici Tomaža' 1 P6 80. F. Vrbnjaka, kamniti brusnik in glinasti obroček iz Preclave81 ; kamni— lonec iz Velike Nedelje83; rimski keramični lonec in sko- ti klin z luknjo iz Libaje delo iz prekopanih gomU v Šalovcih84; antične in slovanske najdbe iz Središča, odkrite leta 1907—08 pri Kovačičevih izkopavanjih antične stavbe na njivi z ledinskim imenom ”Cirkvica”. Od slovanskih najdb, ki pripadajo belobrdskemu kulturnemu krogu, so bili odkriti bronasti in železni obsenčni obroček s S pentljo, bronasti grozdasti uhani, ovratnice — torkvezi, prstani, obeski, gumbi, železne pasne spone, puščica in fragmenti keramike85. Prve najdbe iz ormoškega področja je Pokrajinski muzej Ptuj pridobil iz bogate zbirke prof. F. Ferka, ki jo je leta 1898 podaril muzeju. Razen teh je v muzeju še nekaj kamnitih sekir iz zbirke dr. Sevfrieda iz Ormoža86; dve kamniti sekiri iz Obreža87; Grab88; Frankovcev89; Huma9®, po ena sekira iz Koga91 in Podgorec92; fragmenti sekire iz Drakšla pri Veliki Nedelji97; dve posodi in več fragmentov okrašenih žar iz Hardeka94; keltska srebrna novca iz Središča95 ; nekaj antičnih najdb iz Kovačičevih izkopavanj leta 1907—0896; marmorni sarkofag C1L III 14.065 in nekaj fragmentov keramike iz Velike Nedelje97 ter novca cesarja Marka Avrelija iz Ormoža98. V letih 1956—1962 je začel Pokrajinski muzej Ptuj izvajati sondažna in raziskovalna dela v Ormožu, kjer so se ta nadaljevala tudi v letih 1974—198199. Razen teh so se izvajala med izdelavo topografije Slovenskih goric in pozneje manjša sondiranja na ormoškem področju, in sicer: leta 1959 na Pavlovskem vrhu1 ®®, leta 1961 na Hardeku1®*, leta 1962 v Mihovcih1 °2, leta 1963 v Strjancih103, Sodincih104 in Godenincih105, leta 1967 v Pavlovcih1®6 in leta 1970 s sodelovanjem oddelka za arheologijo Filozofske fakultete iz Ljubljane na Pavlovskem vrhu107. Iz vseh zgoraj omenjenih izkopavanj je muzej pridobil bogate in številne najdbe iz eneolitskega, bronastega, kulture žarnih grobišč, latenskega in antičnega obdobja. Časovna in kulturna opredelitev arheoloških najdb kaže, da se začenja naselitev Ormoža in njegove okolice ob koncu neolita in na začetku 2. tisočletja pred našim štetjem. Vendar lahko domnevamo, čeprav za sedaj nimamo še nobenih oprijemljivih arheoloških najdb, razen seveda kamnitih sekir in kamnitega orodja, ki je bilo v uporabi dlje in je brez spremnega gradiva kronološko težko opredeljivo, daje bilo ormoško področje naseljeno že prej, saj leži na pomembnem geografsko prehodnem ozemlju, skozi katerega so prodirala ljudstva iz azijskega in jugovzhodnoevropskega prostora proti zahodu. Ob tem dejstvu in nadaljnjem spoznanju, daje prispela kolonizacija na ormoško področje le dvakrat iz druge smeri, in to v antičnem obdobju iz Italije proti Donavi, v zgodnjem srednjem veku pa bavarska z zahoda, je izražena domneva o zgodnejši naslitvi, kot jo za sedaj kažejo arheološke najdbe, dokaj sprejemljiva. Le bežen pregled skozi topografijo Slovenskih goric nam pove, daje gostota najdišč kamnitega orodja iz neo—eneolitskega obdobja v Sloveniji največja prav na tem področju, saj je bilo tod odkritih nad 200 kosov kamnitega orodja. Toda spričo take številčnosti kamnitega gradiva je število naselbin iz tega obdobja dokaj majhno. Za sedaj poznamo le šest takih naselbin, in to — pet na terasah: Pavlovski vrh, Ormož, Hardek, Drakšl in Strjanci ter eno v ravnini ob vznožju terase v Mihovcih pri Veliki Nedelji (karta 1). Nobena od teh pa še ni raziskana. Le v naselbini v Ormožu in Pavlovskem vrhu so bila opravljena manjša izkopavanja, naselbine v Mihovcih, Hardeku in Strjancih pa so bile le sondirane. Od ugotovljenih naselbin na terasah segajo najvišje ostanki selišča v Drakšlu. Tam so okrog leta 1897 pri rigolanju na Krajnčevem posestvu v črni plasti našli ”dva cela lonca in več črepinj drugih posod” ter del kamnite sekire z luknjo, ki se je edina ohranila in je sedaj v ptujskem muzeju1®8. Pri sondiranju ostankov gomile, kjer je našel prof. F. Ferk že leta 1899 kamnito orodje 1 * ! I Karta 1: Najdišča kamnitega orodja v ormoški občini ter ugotovljene naselbine: Pavlovski vrh, Ormož, Hardek, Mihovci, Drakšl, Stijanci, iz neo—eneolitskega obdobja. in odbitke črnega kremenjaka109, so leta 1961 ugotovili sledove naselbine na Hardeku. Pri tem so našli fragmente keramike in kamnito orodje. Leta 1962 so pri ogledu terena vzhodno od ostankov gomile med svežimi brazdami opazili plasti rdeče pečene zemlje in našli ostanke grobih loncev110. Sodeč po najdbah, je moralo biti tod večje naselje, katerega kulturne plasti so bile uničene že pri nasipavanju poznejših gomil, deloma pa pri oranju njiv. Naselbina na Pavlovskem vrhu leži ob potoku severno od ceste, ki pelje proti Miklavžu. Ugotovljena je bila pri sondiranju leta 1959, ko so ugotovili 0,5 m debelo kulturno plast z ostanki keramike, kremenovim nožičkom in kosi ilovnatega premaza111. Leta 1970 je Pokrajinski muzej Ptuj s sodelovanjem oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani izvedel manjše sondažno raziskovanje. Pri tem smo odkrili fragmente grobe keramike debelih sten, ki pripadajo loncem z ravnim dnom s koničnim ali zaobljenim spodnjim delom, skodele polkroglastih in kroglastih oblik, polkroglaste in bikonične tedne, pintadero, okro, bikonična vretenca, plastične konične in jezičaste izrastke, trakaste ročaje in fragmente hišnega lepa z odtisi vejevja. Ornament na keramiki je izdelan v tehniki barbotina, z vrezi in žigosanjem. Razen keramičnih izdelkov smo odkrili tudi dve ognjišči in sledove štirih pravokotnih stavb, zgrajenih na navpičnih lesenih stojkah112 (sl. 2). Sledovi stojk eneolitskih stavb iz Pavlovskega vrha. Slika 2 V Strjancih je bilo odkritih več kamnitih sekir že prej na njivah na terasastem vzhodnem pobočju grebena Strmca. Sondiranje leta 1963 je pokazalo 20 cm debelo kulturno plast z redko keramiko113. Sledovi naselbine v Ormožu so bili odkriti leta 1974 pri zaščitnih izkopavanjih na nekdanjem ”Škoršičevem vrtu”, zahodno od prazgodovinskega nasipa. Odkrili smo eneolitsko jamo s keramiko in kamnitim orodjem. Jama je bila nepravilne oblike ter globoka do 55 cm. V njej smo odkrili fragmente grobih keramičnih posod, fragmente rdeče žgane keramike s sledovi črne barve, osem celih in fragmentiranih keramičnih zajemalk z votlim dulcem, posodico na visoki votli nogi, deset fragmentiranih in celih kamnitih sekir trapezaste oblike ter dve kamniti krogli — tolkali11 . Naselbina v Mihovcih pri Veliki Nedelji je bila ugotovljena pri kopanju vodovodnega jarka na njivah ob železniški progi vzhodno od postajališča Velika Nedelja. Pri sondiranju leta 1962 je bila odkrita 40 cm debela kulturna plast s keramičnimi fragmenti posod, dulec zajemalke in tri kamnite sekire115. Te naselbinske najdbe pripadajo kulturnemu krogu "alpskega faciesa lengyelske kulture” po Korošcu1 16, tipu "Polshals—Strappelkogel” Po Pittioniju1 17, "lasinjski” po Dimi-trijeviču1 18 ali "škocjansko—lasinjski kulturi”119, katero v glavnem datirajo od 1950 do 1750 pred našim šetjem. cih129, Brebrovniku130, Kogu131, Miklavžul32 in Veličanah133 doTomaža134, v njegovi okolici pa v Mali vasi135, Ritmerku136, Rakovskem vrhu137, Savskem vrhu13” in Bratonečicah139. Da lahko tudi na tem gričevnatem delu upravičeno pričakujemo istodobne naselbine, kaže tudi ugotovitev naselbine v Bratislavcih leta 1977 ob nadzoru trase plinovoda140. Čeprav je ormoško področje še po neo—eneolitski poselitvi ostalo v stalni kulturni povezavi z vzhodnopanonskim področjem, pa so najdbe iz tega — bronastega obdobja (1750—1300 pred našim štetjem) za sedaj še zelo skromne. Zaradi neraziskanosti tega prostora je znana le naselbina v Strjancih in meč iz Ormoža (karta 2). PuSenci 0 Bronastodobna najdišča, g jjj Žarnogrobiščna najdišča Karta 2: Naselbina v Strjancih je bila ugotovljena leta 1963 na gozdnem grebenu Strmec nad njivo, na kateri so bili odkriti seliščni sledovi iz eneolitskega obdobja. Bronastodobna naselbina — gradišče v velikosti 40 m x 10 m je bila utrjena z obrambnim jarkom in nasipom ter jo datirajo v srednje bronasto dobo14 1. V ta čas nekateri datirajo tudi polnoročajni bronasti meč (sl. 3) iz Ormoža142, drugi pa v žarnogrobiščno obdobje ali bolje v horizont HaA143. Ker je bil meč odkupljen leta 1956 na odpadu v Ormožu144, manjkajo najdiščni podatki. Kljub temu lahko domnevamo, da je bil le—ta najden v Ormožu ali njegovi bližnji okolici, saj je bilo po pričevanju najdenih še več takih ali podobnih mečev. V času od 13.-11. stol. pred našim štetjem se prične širiti nova kultura, povezana z obsežnejšimi preseljevanji in nemiri v Evropi. Takrat so tudi v naše kraje prispeli novi prebivalci, nosilci tako imenovane kulture žarnih grobišč, katere novost je sežiganje umrlih in Slika 3: Bronasti polnoročajni meč iz Ormoža. pokopavanje v žarah ali brez njih. Iz te starejše stopnje BdD ni za sedaj na ormoškem področju ugotovljenih še nobenih naselbin, niti grobov. Šele iz stopnje Ha A sta znani dve založni—depojski najdbi: iz Grab pri Središču in Pušenec (karta 2). Depojska najdba v Grabah je bila slučajno najdena leta 1852 severno od vasi pri izkopavanju parobka. Ta vsebuje deset bronastih predmetov: dve tulasti sekiri, fragment tulaste sekire, fragment plavutaste sekire, tanko fragmentirano sulično ost v obliki vrbovega lista, fragmentirano sulično ost, odlomek spodnjega dela meča, votlo bronasto kroglico, majhen, prstanu podoben kos brona in preluknjano masivno bronasto kroglico14. Bronasti depo v Pušencih so odkrili leta 1940 ob železniški progi. Ta vsebuje dve plavu— tasti sekiri, tulasto dleto in šilo146. Okrog leta 1000 pred našim štetjem so iz južne Panonije po dolini reke Drave prišla v naše kraje nova ljudstva, ki so jih imenovali Venete, Ilire ali Protoilire. Ta za sedaj še neimenovana ljudstva so se pogosteje naseljevala na vzpetinah ob Dravi. Značilnosti materialne kulture teh prebivalcev so tako enovite, da so v arheološki literaturi dobile naziv "ruška”147, "ruško—mariborska” ali "ruško—dobovska” skupina148. Na ormoškem področju so bili odkriti sledovi naselbin v Sodincih in Hajndlu, v Ormožu pa večja naselbina z grobiščem. Na Hajndlu so pri kopanju vodovodnega jarka odkrili le nekaj keramičnih fragmentov iz obdobja kulture žarnih grobišč149. V Sodincih je ugotovljeno gradišče ovalne oblike, veliko 95 m x 55 m, utrjeno z nasipom in jarkom. Leta 1963 so s sondiranjem ugotovili naselbinske ostaline. Po ljudskem izročilu je nekoč tod stal "grad”150. Ormoška naselbina je bila odkrita leta 195415 '. V letih 1956—1962 jo je raziskoval Mestni muzej iz Ptuja pod vodstvom takratne kustodinje Bernarde Perc. Takrat so raziskovali predvsem severni in južni del naselbine ob Skolibrovi ulici in na vrtovih za "starim sodiščem" in raziskali 4.500 m2 zemljišča. Leta 1959 so pri raziskovanju severnega dela ugotovili, da pripadata zemeljski nasip in obrambni jarek naselbini iz časa kulture žar n ih grobišč in ne srednjeveški, kot so menili prej. Odkrili so 4 metre široko, s prodniki tlakovano pot, usmerjeno vzhod—zahod, stavbne objekte pravokotnega tlorisa, velike tudi 14 m x 6 metrov, ter 30 kurišč in og njišč152. V letih 1974-1981 je Pokrajinski muzej Ptiij nadaljeval z raziskovanjem naselbine na zemljiščih, katere je bilo potrebno raziskati zaradi poznejših gradenj. Tako je bilo raziskanih 10.300 m2 zemljišča. Raziskane so bile večje površine severnega, srednjega in južnega dela naselbine. Razen tega so potekala raziskovanja tudi na nasipu in zunaj njega na zahodni strani153, kjer smo leta 1974 odkrili tudi del grobišča, ki pripada tej naselbini. Zgornje plasti naselbine so bile uničene, saj smo raziskovali bodisi na vrtovih, dvoriščih ali pod stavbami, delno pa je naselbino uničil tudi pozni srednji vek, o čemer nam pričajo odkrite večje jame, tako jame za strojenje kož, jame z lesom in druge, ki so praviloma globlje in večje od prazgo— devinskih. Tako lahko rečemo, da spada ormoška naselbina iz obdobja kulture žarnih grobišč med najbolj obsežne in podrobno raziskane žamogrobiščne naselbine v Evropi. Pri izkopavanjih smo ugotovili, da je imela naselbina obliko polkroga in skoraj takšen obseg kot današnji Ormož ter da je bila na severni, vzhodni in zahodni strani utqena z zemeljskim nasipom, ki je na nekaterih mestih še danes ohranjen do višine 5 metrov, in jarkom, še danes 6 metrov globokim. Na južni strani je verjetno segala do Drave. Na tej strani jo je poškodovala srednjeveška utrdba, odsekana pa je bila tudi leta 1857 pri gradnji železnice. Pri raziskovanju te naselbine smo zasledili tudi njeno urbano zasnovo. Tako smo znotraj nasipa odkrili dve poti, tlakovni z oblicami, široki 4 m — 5 metrov, ki sta potekali v smeri vzhod—zahod in sever—jug, ter stavbe pravokotnih tlorisov. Sledovi takih stavb so bili ugotovljeni skorajda na vseh izkopavališčih v letih 1974-1981. Tako smo že leta 1975/76 na izkopavališču za nekdanjim sodiščem ob prazgodovinski poti, ki je tukaj potekala v smeri vzhod—zahod, ugotovili sledove stavb. Ker je tukaj prazgodovinska naselbina odsekana in ker so sledovi stojk s poznejšimi posegi dokaj poškodovani ter segajo tudi zunaj določenega raziskovalnega izkopavališča, lahko domnevamo, da smo ugotovili sledove štirih stavb, in to po dve na severni in južni strani prazgodovinske poti. Po ena od stavb je bila po podolgovatih stranicah usmerjena S—J in V—Z. Stavba na južni strani poti, ki je bila usmerjena S—J, je bila dolga 12 metrov in široka 4 metre (sl. 4). Sodeč po njenem tlorisu (risba 1 a), je stavba imela dvokapno kritino, ki je bila na sprednji in zadnji strani oprta na dve nosilni stojki (risba 1 b). Stavba je imela en prostor. V letih 1976—1979 smo raziskovali na arealu med Skolibrovo in Poštno ulico (sl. 5). Tu smo po sledovih odkritih in raziskanih stojk ugotovili sledove trinajstih stavb, ki so bile različnih velikosti in usmerjene v glavnem S—J, V—Z in JV—SZ. Največja stavba, ki smo jo ugotovili, je bila dolga 16 metrov in široka 6,5 metra. Sodeč po ugotovljenih tlorisih (risba 2a in 3 a) bi lahko rekli, da so imele tudi te stavbe dvokapno kritino, kije bila na sprednji in zadnji strani oprta na tri in štiri nosilne stojke (risba 2 b in 3 b). Slika4 Sledovi stavbe ob prazgodovinski poti, odkrite za nekdanjim sodiščem leta 1975/76. risba 1 Q--© è t €> a C ? risba 2 o—o b risba 3 Leta 1978 smo nedaleč vstran od še danes dobro ohranjenega prazgodovinskega nasipa raziskovali na delu župnijskega dvorišča (sl. 6). Tam smo zadeli na sledove dveh stavb, ki Slika 6 Jame za stojke — sledovi stavbe, usmerjene vzhod — zahod, odkrite leta 1978 na dvorišču župnišča. segajo iz izkopavališča. Po podolžnih stranicah so bile stavbe usmerjene vzhod—zahod. Čeprav za sedaj še ne vemo, kako dolge so bile, bi kljub temu po odkritih sledovih stavbe na južnem delu izkopišča lahko rekli, da so bile široke 4 metre in da so imele dvokapno kritino, ki je bila na sprednji in zadnji strani oprijeta na štiri nosilne stojke. Po vsej verjetnosti sta tudi ti stavbi imeli po en prostor, čeprav kaže, da je bil le—ta z nosilnimi stojkami razdeljen na tri enako široke podolgovate prostore. Leta 1980/81 smo ob Vrazovi ulici (sl. 7) ugotovili sledove osmih velikih pravokotnih stavb, ki so bile usmerjene vzhod—zahod in sever—jug. Največja stavba je bila ugotovljena ob vogalu med Vrazovo ulico in Mestnim trgom. Čeprav je bila za sedaj ugotovljena samo v velikosti 16 m x 4 m lahko domnevamo, daje bila spričo velikosti nosilnih stojk mnogo večja. Ugotovljeni pravokotni tlorisi stavb pa kažejo, da so tudi te imele dvokapno kritino, kije bila na sprednji in zadnji strani oprijeta na dve, tri ali štiri nosilne stojke. Slika 7: Kompleks prazgodovinskih hiš, odkrit leta 1980 ob Vrazovi ulici. Čeprav še ne vemo natančnega števila doslej odkritih prazgodovinskih stavb, je za sedaj nedvomno, daje bilo v letih 1975—1981 ugotovljenih sedemindvajset sledov pravokotnih stavb, za katere še ne vemo, ali so bile samo stanovanjske ali pa so bile nekatere od teh tudi gospodarska poslopja. Glede na vse doslej ugotovljene tlorise stavb lahko rečemo, da so imele dvokapno kritino, ki je bila na sprednji in zadnji strani oprta na dve, tri ali štiri nosilne stojke. Idealni rekonstrukciji stavb, kakršne bi lahko bile tudi v Ormožu, prikazujemo (risba 1,2) po Fritz—Rudolfu Hermanu in smo si jih "izposodili” iz prve knjige Ausgrabungen in Deutschland. Iz tega sledi, da so bile stavbe z dvokapno kritino zgrajene na navpičnih stojkah, orientirane pa so bile v smeri sever—jug, vzhod—zahod in jugovzhod—severozahod. Pri hišnih stenah je bil prostor med stebri izpopolnjen s pre— Prazgodovinski ognjišči, odkriti leta 1978 v Ormožu Slika 8 pletom iz vejevja in šibja ter ometan z debelim ilovnatim premazom — hišnim lepom. V naselbini smo odkrili veliko hišnega lepa z dobro vidnimi sledovi prepleta. Hiše so imele enega ali več prostorov, tla pa so bila iz nabite ilovice. Ognjišča in kurišča so bila odkrita v hišah ali zunaj njih. Bila so različnih dimenzij in oblik: okrogle, ovalne ali nepravilne oblike. Nekatera so bila vkopana v ilovnato podlago, druga zgrajena na ilovnatih tleh (sl.8) . Nekatera so bila na dnu obložena z oblicami ali keramičnimi fragmenti, druga pa so imela le premaz iz gline. Večkrat so bile ob ognjiščih jame za odpadke, fragmenti velikih shrambenih posod in piramidalne uteži. Na zahodni strani poti, ki je potekala v smeri sever—jug, smo odkrili pet zbiralnikov za vodo s pravokotnim ali okroglim premerom na vrhu. V enem izmed njih smo našli sledove desk, s katerimi so bile obložene stene. Zbiralniki so bili globoki od 2 — 3,60 metra. V sami naselbini so bile odkrite tudi večje ali manjše posamezne jame s keramiko. Razen tega je bila odkrita tudi velika množina keramičnih izdelkov za vsakdanjo rabo (okrog 60.000 kosov), kamnito orodje in nekaj bronastih izdelkov. Med keramičnimi izdelki so velike shrambene posode, lonci, sklede, skodele, terine, amfore, pekve (sl. l^) ' , ognjiščni kozli (sl. 10), keramična vretenca različnih oblik, prstanaste uteži, večje in manjše piramidalne uteži in miniaturne posodice. Najpogostejši ornament na keramiki je plastično aplicirano rebro, omamen tirano z odtisi in vrezi. Do sedaj so menili, da so bili odtisi na plastičnih rebrih izdelani z odtisi prstov. Toda z novim odkritjem v Ormožu smo ugotovili, da so takšne odtise v plastična rebra izdelovali s keramičnimi ploščicami. Ploščica, s katero smo naredili takšen preizkus, ima skoraj pravokotno obliko ter zaobljene in enakomerno "žagasto” narezane robove. Posebno zanimivi so precej številni antropomorfni (sl. 11) in zoomorfni (sl. 12) glinasti idoli ter keramični fragment z upodobljenimi reliefnimi svastikami, ki nam izpričujejo umetnostna hotenja takratnih prebivalcev. Njihovo umetnostno izražanje je bilo nerazdružljivo povezano z vsem tistim, kar jim je zagotavljalo osnovni življenjski obstoj. Tako je kult plodnosti izražen z upodobitvijo telesnosti na nekaterih idolih, kult sonca pa z motivom svastike in shema— tiziranim idolom račke. Od kamnitega orodja so bile odkrite žrmlje, ploščate in prevrtane sekire, brusi in kladiva. Od bronastih predmetov so bili odkriti v naselbini le sekira, nož in nekaj okrasnih igel za spenjanje oblačil. Razen tega je bilo odkritih tudi precej živalskih kosti. Prazgodovinski nasip, ki je obdajal naselbino in ki so ga uporabili tudi v srednjem veku za obrambne namene, o čemer nam priča še danes ohranjeni srednjeveški stolp, zgrajen na nasipu, je bil raziskovan v letih 1959, 1962 in 1979. Ugotovljeno je, da je bil zemeljski nasip proti dnu utrjen s poševno ležečimi okroglimi lesenimi stebri in da ni bilo pod njim nobenih sledov poprejšnje naselitve. Pri izkopavanjih leta 1962, 1974, 1977 in 1978 zahodno od zemeljskega nasipa je bilo ugotovljeno, da se je naselbina širila tudi zunaj nasipa. Razen keramičnih izdelkov je bilo odkritih nekaj sledov lesene arhitekture in ognjišč. Slika 12 Zoomorfni idol iz Ormoža. Temeljni gospodarski dejavnosti prebivalcev sta bili poljedelstvo in živinoreja. Za živinorejo govori tudi množica odkritih živalskih kosti. Sodeč po kostnih ostankih iz drugih naselbin so takrat gojili že govedo, svinje,ovce, koze, pse in celo konje. Svoj delež k prehrani sta gotovo prispevala še lov in ribolov. Od obrti šobile razvite že lončarstvo, tkal— stvo, izdelovanje kamnitih orodij, strojenje kož in druge, vezane za obstoj neke naselbine. O domačem pridobivanju rud nimamo nobenih podatkov, saj so rudarska in kovinarska središča znana zunaj našega področja. Morda bi lahko doumevali le za zlato, kije bilo odkrito v grobu, da so ga pridobivali iz Drave. Prav tako ne vemo skoraj nič o trgovskih poteh, po katerih je potekala trgovina s kovinskimi izdelki. Kot je bilo že povedano, smo odkrili leta 1974 zunaj zemeljskega nasipa, v bližini gomile, za katero domnevajo, da pripada antičnemu obdobju, dvajset grobov. Ti so bili prosto vkopani v zemljo tik pod humozno plastjo. Prav zaradi tega so bili nekaterih pri poznejših zemeljskih delih uničeni ali poškodovani. Uničeni so bili grobovi št.: 8, 11, 12, 13 in 17. Od dvajsetih odkritih grobov sta bila dva brez pridatkov, pet pa je razen keramičnih imelo tudi bogate kovinske pridatke. Za shranjevanje ostankov pokojnika so uporabljali različne oblike posod: velike žare, amfore, terine in sklede. Med keramičnimi pridatki so bile najštevilnješe sklede, od katerih sta dve ornamentirani s cinastimi lističi; sklede z na— žlebljenim robom, nekatere imajo vrezan ornament tudi na notranji strani; amfore, od katerih je ena ornamentirana s cinastimi lističi (sl. 13); terine; skodelice s presegajočim trakastim ročajem; žare bikoničnih oblik in keramična vretenca. V štirih grobovih so bili med drugim odkriti tudi bogati nakitni predmeti iz brona, v enem izmed njih pa tudi iz železa, zlata in stekla. Med nakitnimi predmeti naj omenim veliko bronasto fibulo oča— larko (sl. 14), bronaste trakaste sklenjene zapestnice trikotnega preseka (sl. 15), masivni sklenjeni bronasti zapestnici, ploščato bronasto zapestnico s tremi plastičnimi horizontalnimi rebri in bronasto zapestnico ovalnega preseka, ornamentirano s snopi vrezanih smrekovih vejic. Razen bronastih so bile v enem grobu odkrite tudi železne sklenjene trakaste zapestnice. Odkrili smo tudi osem fragmentiranih in celih masivnih litih bronastih nanožnic polkrožnega preseka, ornamentirane na zunanji strani z navpičnimi vrezi štirih črt, med katerimi so en, trije ali štirje snopi drobnih poševnih vrezov v obliki smrekovih Slika 14 Bronasta fibula očalarka iz groba 7, na kateri so od ognja zlepljene železne trakaste zapestnice Slika 15 Bronaste trakaste sklenjene zapestnice, odkrite v grobu 7 Slika 16 Bronasti nanažnici iz groba 1 vejic (sl. 16); bronaste salteleone, zvite iz tanjše žice (sl. 17); bronaste, od ognja deformirane žice, na katere so bili kot obeski nanizani manjši bronasti obročki s premerom 1,05 cm — 1,5 cm, izdelani iz žice trikotnega preseka; nekaj bronastih obročkov, izdelanih iz žice pravokotnega, trikotnega ali kvadratnega preseka. V enem grobu smo odkrili tudi železen torkvez rombičnega preseka, na katerem so vidni odtisi tkanine (sl. 18), zlati perii bikonične oblike, fragment perle iz steklene mase modre barve, dvojnokrižno pasno spono z zaobljenimi robovi, izdelano iz tanke bronaste pločevine, ornamentirano s tolčenim ornamentom ob robovih, ter večje število bronastih polkrožnih gumbov različnih velikosti, izdelanih iz tanke pločevine. Le v enem grobu je bilo razen keramičnih posod odkrito tudi orožje: plavutasta sekira in sulična ost. Slika 17 Bronasti salteleoni iz groba 7 Slika 18 Železna ovratnica — torkvez, s sledovi tkanine, iz groba 7 Z vdorom trako—kimerijskega ljudstva v panonsko nižino v drugi polovici 8. stol. pred našim štetjem bi naj prenehale tudi naselbine iz obdobja kulture žarnih grobišč. S tem se prične tudi novo kulturno obdobje. Do poglavitne spremembe med žarnogrobiščno in starejšo železno dobo je prišlo v spremembi kulta pokopavanja. Pokopavali so v gomilah, v katerih je navadno po en žgan pokop. Tudi naselbine so se umaknile v višje lege, ki so bile že po naravi utrjene. Najdišča na Štajerskem iz tega časa pripadajo kulturnemu krogu "Klein—Glein—Martijanec1 . Iz ormoškega področja poznamo za sedaj le gomile na Hardeku (karta 3), izmed katerih je eno delno raziskal že F. Ferk. Ta je med drugim odkril še čisto žarnogrobiščne predmete. ki bi govorili za to, daje gomila nastala, ko je naselbina v Ormožu še obstajala156. Skromnost najdb na tem področju je morda le navidezna, saj nimamo raziskanih niti gomil, ki so tod dokaj pogoste in lahko pripadajo tako prazgodovinskemu kot antičnemu obdobju. 9 |0| Keltska najdišča Železnodobno najdišče Karta 3: Ormoško območje je bilo zopet močneje naseljeno v času latenske kulture (3. stol. pred našim štetjem do našega štetja), katere nosilci so bili Kelti. Ti so ob koncu 3. stol. prodrli v naše kraje z vzhodne strani vzdolž Drave in so tudi neposredni povod konca halštatske kulture. Iz latenskega obdobja (karta 3) imamo najdbe novcev iz Središča ob Dravi157, keramični fragment iz Frankovcev, omenja pa se tudi železen keltski meč iz Hardeka158. Iz tega časa so znane tudi najdbe iz Ormoža, ki so bile odkrite pri raziskovanju naselbine iz obdobja kulture žarnih grobišč159. Takrat so odkrili fragmente keramičnih posod za vsakdanjo rabo in bronasto fibulo tipa Neuheim. Največ najdb iz tega obdobja je bilo Slika 19 Latenska lončarska peč, odkrita leta 1979 na notranji strani prazgodovinskega nasipa odkritih v severnem delu naselbine, nekaj pa tudi na zahodni strani zunaj nasipa. Leta 1979 smo zaradi poznejše širitve hotela raziskali tudi del prazgodovinskega nasipa. Zunanji del z jarkom je bil že uničen z obstoječimi stavbami. Zasledili smo deset latenskih lončarskih peči (sl. 19), od katerih so bile tri poškodovane. V celoti smo odkopali pet peči. Peči so bile okrogle kupolaste oblike, izdelane iz ilovice. Notranji premer je meril 75 cm x 65 cm do 113 cm. Bile so vkopane v sivo ilovnato plast na notranji strani prazgodovinskega nasipa in zapolnjene z rumeno mivkasto ilovico. Ob vseh odkritih pečeh smo odkrili tudi kurišča, ki so bila nižja od dna peči. Nekatere so imele dno pod premazom iz ilovice obloženo z oblicami in fragmenti keramike ali z drob nim gramozom16 (). S prihodom Rimljanov v naše kraje ima ormoško območje v glavnem prehoden pomen. Rimljani so tod zgradili državno cesto, ki je vodila od Poetovie čez Ormož do Savane1 . Lahko bi rekli, da so se Rimljani "izogibali” prostora za mogočnimi okopi, saj ga niso presekali niti z gradnjo ceste niti ga niso uporabili za naselitev. Cesto so speljali severno od njega, svojo postojanko ”Curto” pa so verjetno zgradili nekje v njegovi neposredni bližini. Za to bi nam govorile številne, toda že uničene gomile iz Ormoža. Šele v srednjem veku je bil prostor nekdanje prazgodovinske naselbine ponovno poseljen, ko je bil tudi zemeljski nasip dodatno utrjen z zidanimi obrambnimi trdnjavicami. Opombe: ^ S.Pahič: Arheološki spomeniki v Slovenskih goricah, Ptujski zbornik 2, Ptuj 1962,187 ss, op. 8, 10, 11 (odslej PZ 2, 1962). B. Jevremov: Varstvo spomenikov (odslej VS) 21, Ljubljana 1977,159 s. ^ M.Tomanič-Jevremnov: VS 17-19/1, 1974,92 s. ^ M.Tomanič-Jevremnov: VS 21, 1977, 178 ss. ^ M.Tomanič-Jevremnov: VS 13-14, 1970, 179 s. ^ Tov. Rudi Štuhec iz Ormoža je leta 1959 prinesel večji fragment ostenja grafitirane posode. Odkril gaje med gramozom, ki so ga pripeljali za izgradnjo Sladkorne tovarne iz Frankovcev. 7 S.Pahič: Antične gomile v Slovenskih goricah. Časopis za zgodovino in narodopisje, N.v.1, Maribor 1965, 22 ss. (odslej ČZN); isti: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975 (odslej ANSI, 1975), 320 s. O ° S. Pahič: Železnodobne najdbe v Slovenskih goricah, Arheološki vestnik (odslej AV) 17, Ljubljana 1966, 109 ss, op. 13, 14, 15; isti: ANSI, 1975, 319 s. Od Ferkovih izkopavanj je v Pokrajinskem muzeju Ptuj le dvoje posod; inv. št.: P 3.713 in P 3.715. 9 S.Pahič: VS 7, 1958-59, 335 s; isti: VS,9. 1962-64, 149 s; isti: ČZN 1, 1965, 22s, 56s; isti: ANSI. 1975,334 s; Seznam rimskih kamnov v Podravju in Pomurju. AV 28, 1977, 13 ss. 10 S.Pahič: ANSI. 1975, 322 s; isti: VS 7, 1958-59, 344s; isti: VS 1962-64, 189s; isti: ČZN L 1965, 28 s; isti: AV 28, 1977, 13 ss. 11 S.Pahič: ČZN 1, 1965,21 s; isti: ANSL. 1975, 320 s. 12 S. Pahič: VS 7,1958-59, 342ss; isti: ČZN 1, 1965,25s; isti: ANSI, 1975, 327s. V Pokrajinskem muzeju v Mariboru sta le lonec in skodela; inv.št.: A 1.737 in A 1.738. 13 S.Pahič: VS 7, 1958-59, 344s; isti: ČZN 1,1965,43s; isti: ANSI,1975, 331s; isti: AV 28, 1977,13 ss. 14 Kovačič: Trg Središče, 1910, 72 s; dr.B.Saria-J.Klemenc: Blatt Ptuj, 1936, 5s; 68s; S. Pahič: ČZN 1, 1965, 16s, 53s; isti: ANSI, 1975, 326s. dr.B.Saria- J.Klemenc: o.c., 7s; B.Perc: Prazgodovinska naselbina v Ormožu. PZ 2, 1962,202ss; S.Pahič: ČZN 1, 1965, 19s; isti: ANSI,1975,319s. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 94s; S.Pahič: ČZN 1,1965, 2Is; isti: ANSI,1975, 331s. 17 S.Pahič: VS 9, 1962-64, 184s; isti: ČZN 1,1965,22s; isti: ANSI,1975,321s. dr.B.Saria J.Klemenc: o.c., 71s; S.Pahič: ANSI, 1975, 332s. *9 dr.B.Saria-J.Klemcnc: o.c., 66s; SPahič: ČZN 1, 1965, 54s, 59s; isti: ANSI,1975, 331s; isti: K predslovenski naselitvi Slovenskih goric in Pomurja, Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, 213s, op.376 (odslej Svet med Muro in Dravo, 1968). 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 50 S.Pahič: ANSI, 1975, 331s; isti: CZN 1,1965,55s. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 69s; S.Pahič: ANSI, 1975, 334s. Kovačič: Trg Središče, 1910, 71ss; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 22s; S.Pahič: ANSI, 1975, 326s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 340ss; isti: PZ2, 1962, 201ss, op.46; isti: CZN 1, 1965, 53s; isti: ANSI, 1975, 321s. dr.B.Saria-J.Klemenc; o.c., 24s; S.Pahič: VS 7, 1958-59, 335s; isti: PZ 2, 1962, 201ss; isti: ČZN 1, 1965, 53s; isti: ANSI, 1975, 320s; Z.Šubic: Antična stavba v Pavlovcih pri Ormožu, Ormoški zbornik, 1973, 32 ss (odslej OZ, 1973). S.Pahič: ANSI, 1975, 326s; drJ.Šašel: prav tam, 85 s. Kovačič: Trg Središče, 1910, 74 s; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 9s; S.Pahič: ANSI, 1975, 320s; drJ.Šašel: l.c., 85s; S.Pahič: AV 28, 1977, 13 ss. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 63s; S.Pahič: Svet med Muro in Dravo. 1968, 168s, op.44; isti: ANSI, 1975, 321s. Izgubljeni sta dve sekiri. Kamniti brusnik in glinasti obroček pa sta bila kupljena iz Miklove zbirke za Pokrajinski muzej Maribor. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 24s; STahič: ANSI, 1975, 321s. Pri regulaciji Pesnice je bilo najdenih več kamnitih sekir, od katerih je ohranjena le ena v Pokrajinskem muzeju Maribor. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 31 Is; isti: ANSI, 1975, 334s. Ena sekira je izgubljena, druga je v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 24s; S.Pahič: ANSI, 1975, 320s. Ohranjena je le ena sekira, kije sedaj v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. S.Pahič: ANSI, 1975, 334s. Od 17 kamnitih sekir je ohranjen le del kamnite sekire, kije sedaj v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c„ 8s; S.Pahič, ANSI, 1975, 319s. Ohranjeni sta le dve kamniti sekiri, ki sta sedaj v Pokrajinskem muzeju v Ptuju. dr.B.Saira-J.Klemenc: o.c., 70s; Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje, 1926, 3s; isti: Srez Ljutomer. 1926, 2ss; S.Pahič: VS 7, 1958-59, 317s; isti: PZ 2, 1962, 196s; isti: ANSI, 1975, 332s. V sredini 19. stol. je zbral župnik F.Vrbnjak v okolici Tomaža 50 kamnitih sekir, ki so sedaj večinoma izgubljene. Dve sekiri sta v Osnovni šoli v Tomažu, pet jih je v Pokrajinskem muzeju v Mariboru, nekaj pa v graškem Joanneumu. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316s; isti: ANSI, 1975, 331s. Izgubljena je ena kamnita sekira. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 311 s; isti: ANSI, 1975,331s. Izgubljena je ena kamnita sekira. S.Pahič: VS 7, 1958 -59, 317 s; isti: ANSI, 1975, 331 s. Na vrhu Malčku najdeni fragment kam nite sekire je izgubljen. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316s; isti: ANSI, 1975,32 Is. Izgubljena je ena kamnita sekira. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 317s; isti: PZ 2, 1962, 191s; isti: ANSI, 1975, 321s; isti: Svet med Muro in Dravo. 1968, 169s, op.50. Sekire so večinoma izgubljene ali v zasebni lasti. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 314s; isti: ANSI, 1975,320s. Izgubljena je ena kamnita sekira S.Pahič: VS 7, 1958-59, 313s; isti: ANSI, 1975, 321s. Izgubljen je fragment kamnite kopače. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 314 s; isti: ANSI, 1975,320s. Izgubljena je ena kamnita sekira. 4^ S.Pahič: VS 7, 1958-59, 3lis; isti: ANSI, 1975, 321s. Izgubljena je kamnita sekira, odkrita leta 1952. 42 dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 67s; S.Pahič; ANSI, 1975, 3 21s. Izgubljena je kamnita sekira. 44 Kovačič: Trg Središče. 1910, 69s; dr.B.Saria-J.Klemenc; o.c., 69s; S.Pahič: PZ 2, 1962, 189s; isti: ANSI, 1975, 327s. Ohranjeni sta le dve kamniti kladivi, ki sta v Prirodoznanstvenem muzeju na Dunaju. 4^ Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje. 1926, 3ss; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 23s; S.Pahič: ANSI, 1975, 320s. Nekaj kamnitih sekir iz te zbirke je tudi v Pokrajinskem muzeju v Ptuju. Kovačič: o.c., 3ss; isti: Srez Ljutomer. 1926, 2ss; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 70s; S.Pahič: VS 7, 1958-59, 317s; isti: PZ 2, 1962,196s; isti: ANSI, 1975,332s. 43 Kovačič: Trg Središče. 1910, 69s; isti: Slovenska Štajerska in Prekmurje. 1926, 3ss; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 67ss; S.Pahič: PZ 2, 1962, 187ss; isti: ANSI, 1975, 326s. Invit.: kamnite sekire: 3.109,inv.št. fibule: 10.328, invit. fragmentov keramike: 12.326-12.335. 48 dr.B.Sada- J.Klemenc: o.c., 24s: S.Pahič: CZN 1, 1965, 54ss; isti: ANSI, 1975, 320s. 49 dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 16s; SPahič: PZ 2, 1962, 189s; isti: ČZN 1, 1965, 55s; isti: ANSI, 1975, 331s. 60 dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 66s; S.Pahič: ČZN 1, 1965, 50s, 53s; isti: ANSI, 1975, 331s; isti: AV 28, 1977, 13ss. 61 dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 65s; S.Pahič: PZ 2, 1962, 189s; isti: ČZN 1, 1965, 53s; isti: ANSI, 1975,331s. 52 Kovačič: Trg Središče. 1910, 71s; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 7s; A.Smodič: Bronaste depojske najdbe v Črmožišah in severovzhodni Sloveniji. AV 6/1, 1955,89ss; S.Pahič: PZ 2, 1962, 188ss; isti: ANSI, 1975, 326s. Inv.št.predmetov: 6.153; 6.164; 6.166; 6.212; 6.235; 6.525; 6.528; 6.548;6.567 in 6.582. 53 dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 22s; S.Pahič: VS 7, 1958-59, 3 16s; isti: Svet med Muro in Dravo, 1968, 17Iss, op.80; isti: ANSI, 1975, 326s. Inv.št. predmetov: 3.898-3.899. 54 dr.B.Saria-J.Klemenc o.c., 7s; S.Pahič: ANSI, 1975,326s. Invit: 3.894-3.895. 55 Kovačič: Trg Središče, 1910, 69s; isti: Slovenska Štajerska in Prekmurje. 1926, 3ss; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c„ 67s; S.Pahič: PZ 2, 1962, 187ss; isti; ANSI, 1975,326s. Invit.: 3.891-3.893. Kovačič: Trg Središče. 1910, 69s; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 69s; S.Pahič: PZ 2, 1962, 189s; isti: ANSI, 1975, 327s. Inv .št.: 3.896-3.897. 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 52 dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 5s; B.Perc: Prazgodovinska naselbina v Ormožu. PZ 2, 1962, 210 s; S .Pahič: VS 10, 1965, 191ss; isti: ANSI, 1975, 319 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316 s; isti: ANSI, 1975,331 s. S .Pahič: VS 7, 1958-59,316 s; T.II,3; isti: ANSI, 1975, 332 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 313 s; T.IV, 1; isti: ANSI, 1975,321 s. S .Pahič: VS 7, 1958-59,312 s; isti: ANSI, 1975, 332 s; isti, PZ 2, 1962, 196 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 312 s; isti: ANSI, 1975, 319 s. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 22 s; S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316 s; isti: Svet med Muro in Dravo, 1968,171ss, op.80; isti, ANSI, 1975, 326 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316 s; isti: ANSI, 1975, 331 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 317 s; isti: PZ 2, 1962, 191 s; isti: ANSI, 1975, 321 s; isti: Svet med Muro in Dravo. 169 s, op.50. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 335s; isti: VS 9, 1962-64, 149 s; isti: CZN 1, 1965, 22s, 56s; isti: ANSI, 1975, 334 s; isti: AV 28, 1977, 13 ss. drJ.Šašel: ANSI. 1975, 85 ss; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 24s; S.Pahič: ČZN 1, 1965, 54s; isti: ANSI, 1975, 320 s; isti: AV 28, 1977, 13 ss. S. Pahič: PZ 2, 1962, 189 s; B.Perc: isto tam, 202 ss; dr.B.Saira-J.Klemenc: o.c., 73s; S.Pahič: ČZN 1, 1965,53 s; isti: ANSI, 1975,321 s; isti: AV 28, 1977, 13 ss. T. Knez: VS 8, 1960-61, 227 s, T.VIII, 5 - 8; S.Pahič: ANSI, 1975,321 s. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 22s; S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316 s, T.I1,4; isti: Svet med Muro in Dravo. 1968,171ss, op.80; isti: ANSI, 1975, 326 s. Inv it.: A 34. S.Pahič: ANSI, 1975, 320 s. S.Pahič: ANSI, 1975, 321 s. Inv.št.: A 93. dr.B5aria-J.Klemenc: o.c., 24 s; S.Pahič: ANSI, 1975, 321 s. Invit.: A 75. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 311 s; isti: ANSI, 1975, 334 s. Invite A 19. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 24 s; S.Pahič: ANSI, 1975, 320 s. Invite A 38. S.Pahič: ANSI, 1975, 334 s. Invite A 92. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316 s, T.IV,3; isti: ANSI, 1975, 331 s. Invite A 93. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 21 s; SPahič: ANSI, 1975,334 s. Invite A 17,22,49. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 70 s; SPahič: VS 7, 1958-59, 317 s; isti: PZ 2, 1962, 196 s; isti: ANSI, 1975, 332 s. Invite A 14, 37, 55, 84 in 91. 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 63 s; S.Pahič: Svet med Muro in Dravo. 1968, 168s, op.44; isti: ANSI, 1975, 321 s. Inv.št.: A 2.699-2.700. S .Pahič: VS 7,1958-59,295 s,r.4;isti: ANSI, 1975,331 s. Inv .št.: A 2.718. S .Pahič: ANSI, 1975,321 s. Inv.št.: A 1.616. S .Pahič: VS 7, 1958-59, 342 ss; isti: CZN 1, 1965, 25 s; isti: ANSI, 1975,327 s. Inv.št.: A 1.737-1.738. Kovačič: Ostanki rimske vile pri Središču. ČZN 4, 1907, 229 ss; isti: Izkopavanje v Središču. ČZN 5, 1908, 177 ss; isti: Trg Središče, 1910, 75 ss; isti: Slovenska Štajerska in Prekmurje. 1926, 23 ss; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 67 ss; dr J.Korošec: Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji. Celje 1947, 36 ss; S. Pahič: ANSI, 1975, 326 s. Inv.št.: A 2.353-2.414 in A 1.744-1.747 in druge. Nekaj najdb iz slovanskega obdobja je razstavljenih v Ormožu na stalni arhivski razstavi. Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje. 1926, 3 ss; dr.B.Saria-JJGemenc: o.c. 23 s; S.Pa-hič: ANSI, 1975, 320 s. Inv.št.: P 3.826, P 6.478, P 6.479, P 6.485, P 6.486, P 6.507 id. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316 s; isti: Svet med Muro in Dravo. 1968. 171 ss, op. 80; isti: ANSI, 1975, 326 s. Inv. št.: P 3.853 in P 30.784. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 7 s; S.Pahič: ANSI, 1975, 326 s. Inv.št.: P 6.475 in P 6.502. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 5 s; B.Perc: PZ 2, 1962, 210 s; S.Pahič: VS 10, 1965, 191ss; isti: ANSI, 1975, 319 s. Inv.št.: P 6.469 in P 6.474. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 8 s; S.Pahič: ANSI, 1975,319 s. Inv.št; P6.517 inP6.518. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 3 s; S.Pahič: VS 7,1958-59,313 s; isti: ANSI, 1975,331 s. Inv.št.: P 3.830. B.Perc: PZ 2, 1962, 210 s; S.Pahič: ANSI, 1975, 321 s. Inv.št.: P 3.836. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 94 s; S.Pahič: VS 9, 1962-64, 168 s; isti: ANSI, 1975, 319 s. Inv. št.: P 3.832. Pahič: PZ 2, 1962, 193s, 202 s; isti: AV 17, 1966, 109 ss; isti: ANSI, 1975, 319 s; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c. 8 s. Inv .št.: P 3.713 in P 3.715. Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje, 1926, 8s; dr. B.Saria-J.Klemenc: o.c., 67 s; A. Smo-dič: Nove latenske najdbe na dravskem polju, ČZN 35, 1940, 24 s; S.Pahič: Keltske najdbe v Podravju. AV 17, 1966,315 s; isti: ANSI, 1975,326 s; P.Kos: Keltski novci Slovenije. Ljubljana 1977, 15 ss. op. 85; Inv.št.: R 10.457. M.Abramič: Poetovio, Ptuj. 1925, 49 ss; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 73 s; S.Pahič: PZ 2, 1962, 189 ss; B.Perc; isto tam, 202 ss; S.Pahič: ČZN 1, 1965,53 ss. Inv.št.: RL 104. 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 115 116 117 118 119 120 B.Perc: VS 7, 1958-59, 280 ss, 290 s, 326 s; ista; PZ 2, 1962, 202 ss; ista: K stratigrafiji žarno-grobiščne naselbine v Ormožu. AV 13-14, 1962-63, 375 ss; ista; VS 9, 1962-64, 137 ss; ista: Arheološki pregled. Beograd 1962, 51 ss; S.Pahič: VS 9, 1962-64, 138 s; M.Tomanič-Jevre— mov: VS 21, 1977, 178 ss; ista: VS 22, 1979,264 s; ista: VS 23, 1981,203 ss; ista: VS 25, 1983, 199 ss. S.Pahič: PZ 2, 1962, 191 s; B. Perc: prav tam, 202 ss. S.Pahič: VS 9, 1962-64, 132 s; isti: ANSI, 1975, 319 s. S.Pahič: VS 9, 1962-64, 133 s; isti: ANSI, 1975, 320 s. S.Pahič: VS 9, 1962-64, 172 s; isti: ČZN 1, 1965,47 s; isti: ANSI, 1975,321 ss. S.Pahič: VS 9, 1962-64, 171 ss; isti: ANSI, 1975,321 s. S.Pahič: VS 9, 1962-64, 178 s; isti: ANSI, 1975,326 s. Z.Šubic: OZ, 1973, 32 ss. M.Tomanič-Jevremov: Eneolitska naselbina na Pavlovskem vrhu pri Ormožu. OZ, 1973, 20 ss. dr. B.Saria-J.Klemenc: o.c., 94 s; S.Pahič: VS 9, 1962-64, 168 s; isti: ANSI, 1975, 319 s. S.Pahič: AV 17, 1966, 109 ss; isti: Svet med Muro in Dravo. 1968, 169 s, op. 47. S.Pahič: VS 9, 1962-64, 132 s; isti: Svet med Muro in Dravo, 1968, 169 s. S.Pahič: PZ 2, 1962, 191 s; B.Perc: prav tam, 202 s. M.Tomanič-Jevremov: OZ, 1973, 20 ss; ista: VS 15, 1972, 142 ss. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 317 s; isti: PZ 2, 1962, 191 s; isti: Svet med Muro in Dravo, 1968, 169, op. 50. M.Tomanič-Jevremov: VS 21, 1977, 178 s. S.Pahič: VS 9, 1962-64, 133 s; isti: ANSI, 1975, 320 s; isti: Svet med Muro in Dravo, 1968, 168 s. dr.J.Korošec: Neolitična naselbina v Drulovki pri Kranju. AV 7, 1956, 14 ss; isti: Drulovka, Zbornik filozofske fakultete 3/4, Ljubljana 1960; isti: Neo-in eneolitski elementi na Ptujskem gradu. Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 2, Ljubljana 1965, 13 ss. RPittioni: Urgeschichte des osterreichischen Raumes. Wien 1954, 12 ss. S.Dimitrijevič: Problem neolita in eneolita u sjeverozapadnoj Jugoslaviji. Opuscula archaeolo-gica 5. Zagreb 1962, 22 ss; isti: Argo 3, Ljubljana 1964, Iss. SPahič: Svet med Muro in Dravo. 1968, 165 s, op. 22. S .Pahič: VS 7,1958-59,313 s; isti: ANSI, 1975,321 s. S .Pahič: VS 7,1958-59, 316 s, T.II, 3; isti: ANSI, 1975, 332 s. 173 dr.B.Saria-J.Klemenc: oc., 8s; S.Pahič: ANSI, 1975, 319 s. 174 Kovačič: Trg Središče. 1910, 69 s; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 69 s;S.Pahič: PZ 2,1962, 189 s; isti: ANSI, 1975,327 s. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 5 s; B.Perc; PZ 2, 1962, 210 s; S.Pahič: VS 10, 1965, 191 ss; isti: ANSI, 1975, 319 s; isti: Svet med Muro in Dravo, 1968, 170 s. dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 22 s; S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316 s, T.ll, 4; isti: Svet med Muro in Dravo. 1968,170 s; isti: ANSI, 1975, 326 s. 127 dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 7s; S.Pahič: ANSI, 1975,326 s. Kovačič: Trg Središče. 1910, 69 s; isti: Slovenska Štajerska in Prekmurje. 1926, 3 ss; dr. B.Saria-J.Klemenc; oc., 67 s; S.Pahič: PZ 2, 1962, 187 ss; isti: ANSI, 1975, 326 s; isti: Svet med Muro in Dravo. 1968, 170 s. 129 130 131 132 133 134 135 136 137 138 139 S.Pahič: ANSI, 1975,334 s; isti: Svet med Muro in Dravo. 1968, 170 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 311s; isti: ANSI, 1975,334 s. dr.B.Saria-J.Klemenc: oc., 3 s; S.Pahič, VS 7, 1958-59, 313 s, T. IV, 7; isti: ANSI, 1975, 331 s. dr.B.Saria: o.c., 21 s; S.Pahič: ANSI, 1975, 334 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 317 s; isti: ANSI, 1975,331 s. S.Pahič: Svet med Muro in Dravo. 1968, 170 s, op. 65; isti: ANSI, 1975, 332 s; Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje. 1926, 3 ss; isti: Srez Ljutomer. 1926, 2 ss; dr.B.Saria-J.Klemenc: oc., 70 s; S.Pahič: VS 7, 1958-59, 317 s, T.II, 7,5; isti: PZ 2, 1962, 196 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316 s; isti: ANSI, 1975,331 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59,316 s; isti: ANSI, 1975,321 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316 s; isti: ANSI, 1975,331 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 316 s,T.IV, 3; isti: ANSI, 1975,331 s. S.Pahič: VS 7, 1958-59, 311 s; isti: ANSI, 1975, 331 s. B.Jevremov: VS 22, 1979, 277 s. *4* S.Pahič: VS 9, 1962-64, 172 s; isti: ANSI, 1975, 322 s; isti: Svet med Muro in Dravo, 1968, 169 s. Z.Vinski: Brončane ostave Lovas i Vukovar. Vjesnik arheološkog muzeja u Zagrebu, S.3, zv.l, Zagreb 1958, 29 ss; S.Pahič: Svet med Muro in Dravo. 1968, 178 ss. 1 41 J.Dular: Bronasti polnoročajni meč iz Ormoža. AV 26, 1976, 185 ss. 144 B.Perc: VS 7, 1958-59, 282 s. 145 Kovačič: Trg Središče. 1910, 71 s; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c., 7 s; A.Smodič: AV 6/1, 1955, 89 ss, T.IV, 4-12; S.Pahič: PZ 2, 1962, 188 ss; isti: ANSI, 1975, 326 s. 1 46 0 T.Knez: VS 8, 1960-61, 227s, T.VII1, 5-8; S.Pahič: ANSI, 1975, 320 s. ^47 R.Pittioni: o.c., 174 s. 148 F.Stare: Ilirsko grobišče pri Dobovi. Razprave SAZU 3. Ljubljana 1953, 140 ss. 149 S.Pahič: VS 9, 1962-64, 137 s; isti: ANSI, 1975,319 s. S.Pahič: Svet med Muro in Dravo, 1968, 186 s; isti: VS 9, 1962-64, 171 s; isti: ANSI, 1975, 321 s. F.Stare: Letopis SAZU VI, 1954, Ljubljana 1955,132 ss. 1 67 B.Perc: PZ 2, 1962, 202 ss; ista: AV 13-14, 1962-63, 375 ss; ista: VS 7, 1958-59, 280 ss, 290 s, 326 s; ista: VS 9, 1962-64, 137 ss; ista: Arheološki pregled 4. 1962, 51 ss. 153 M.Tomanič-Jevremov: VS 21, 1977, 178 ss; ista: VS 22, 1979, 264 s; ista: VS 23, 1981, 203 ss; ista: VS 25, 1983, 199 ss; ista: Ormož, Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945-1980. Ljubljana 1980,93 ss. ^34 Še danes uporabljajo pekve za peko kruha in mesa v Liki in na nekaterih dalmatinskih otokih. S.Gabrovec: Halštatska kultura v Sloveniji. AV 15-16, 1964-65, 25 ss; isti: Grob s trinožnikom iz Novega mesta. AV 19,1968,171 ss. S.Pahič: AV 17, 1966, 109 ss. Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje. 1926,8 ss; dr.B.Saria-J.Klemenc: o.c. 67 s; A.Smodič: ČZN 35, 1940, 24 s; S.Pahič: ANSI, 1975, 326 s; isti: AV 17, 1966, 271 ss. A.Smodič: CZN 35,1940,24 s; S.Pahič: ANSI, 1975, 319 s. B.Perc: PZ 2, 1962, 202 ss; ista: AV 13-14, 1962-63, 375 ss; ista: VS 1958-59, 280 ss, 290 s, 326 s; ista: VS 9, 1962-64, 137 ss; ista: AP 4, 1962, 51 ss; S.Pahič: AV 17, 1966,271 ss; isti: ANSI, 1975, 320 s; isti: Svet med Muro in Dravo. 1968, 195 ss; M.Tomanič Jevremov: VS 21, 1977, 178 ss; ista: VS 22, 1979, 264 s; ista: VS 23, 1981, 203 ss; ista: VS 25, 1983, 199 ss. M.Tomanič—Jevremov: VS 23, 1981, 208 ss. Eno izmed peči smo dvignili iz izkopišča in je sedaj razstavljena v avli ormoškega hotela. S.Pahič: VS 9, 1962-64, 182 s; isti: K poteku rimskih cest med Ptujem in Središčem. AV 16-17, 1964-65, 283 ss; isti: Raznoteri obrazi rimske ceste v Panonijo čez Ptuj. PZ 4, Maribor 1975, 63 ss; isti: ANSI, 1975, 320 s; drJ.Šašet prav tam, 87 ss. Podatki o posameznih slučajnih najdbah in najdbah odkritih z razkopavanjem gomil se omenjajo iz ormoškega območja od 19. stoletja dalje. Predvsem v: poročilih graškega muzeja leta 1829, 1855, 1889, 1907; v poročilih župnika F. Vrbnjaka leta 1825, 1857; v Muchaijevi knjigi ”Geschicht des Herzogtums Steiermark” iz leta 1844; v zgodovinskem pregledu "Dogodivščine Štajerske zemle” leta 1845; v Pichlerjevi "Repe— torium der steiermarkische Miinzkunde” in ”Text zur Archeologischen karte von Steier— mark” leta 1856, 1857 in 1879; v "Corpusu inscriptionum latinarum” leta 1873; v Ferkovi beležnici "Ferien—Tagebiicher” o izkopavanju na Hardeku leta 1899; v Časopisu za zgodovino in narodopisje od leta 1904—1940; v Kovačičevih monografijah "Trg Središče” in "Srez Ljutomer” ter v zgodovinskem pregledu "Slovenska Štajerska in Prekmurje” leta 1910 in 1926; v Siidsteiermark in Altertum” leta 1925; v "Antike Inschrif— ten aus Jugoslavien” leta 1938; v nemško izhajajoči Arheološki karti Jugoslavije v "Blatt Ptuj” leta 1936. Največ podatkov pa imamo iz Pahičevega topografskega raziskovanja arheoloških najdišč v Slovenskih goricah v letih 1954—1963, ki so izšli v knjigi "Arheološka najdišča Slovenije” leta 1975 in iz sondažnih in sistematičnih raziskovanj v Ormožu v letih 1956—1962 in 1974—1981. Po dosedaj znanih izsledkih lahko rečemo, da poznamo zaenkrat iz ormoškega področja več kot sedemdeset arheoloških najdišč. Časovna in kulturna opredelitev arheoloških najdb kaže, da se naselitev Ormoža in njegove okolice začne ob koncu neolita in v začetku 2. tisočletja pred našim štetjem. Tudi gostota najdišč kamnitega orodja iz tega neolitskega obdobja je bila največja ravno na ormoškem območju (karta 1). Toda spričo take številčnosti kamnitega gradiva je zaradi neraziskanosti terena število naselbin iz tega območja dokaj majhno. Zaenkrat poznamo le šest takih naselbin in sicer pet na terasah: Pavlovski vrh, Ormož, Hardek, Drakšl in Stijanci ter eno v ravnini ob vznožju terase v Mihovcih. Naselbinske najdbe iz tega obdobja uvrščajo strokovnjaki v razne kulturne kroge. Tako jih je dr. Korošec uvrstil v "alpski facies lengyelske kulture”116, Pittioni v tip "Polschals—Strappelkogel"* Dimitrijevič v "lasinjsko”118, drugi pa v "škocjansko—lasinjsko kulturo”119 in jih v glavnem datirajo od leta 1950 do 1750 pred našim štetjem. Ormoško območje je ostalo še po neo—eneo lit ski naselitvi v stalni kulturni povezavi z vzhodno panonskim področjem. Iz tega bronastega obdobja (1700 — 1300 pred našim štetjem) pa imamo zaenkrat zelo skromne najdbe (karta 2). Znana je le naselbina v Str— jancih in meč iz Ormoža144 (sl. 3). Naselbino datirajo v srednje bronasto dobo141. V ta čas nekateri datirajo tudi pokioročajni meč iz Ormoža14", drugi pa v žarnogrobiščno obdobje ali bolje v horizont Ha A14 3. Od 13. do 11. stol. pred našim štetjem beležimo velika preseljevanja ljudstev in velike nemire v Evropi. Takrat so se v naše kraje naselili novi prebivalci, ki so nosilci kulture žarnih grobišč, katere novost je sežiganje umrlih in pokopavanje njih ostankov v žare ali brez njih. Iz te starejše stopnje Bd D ni zaenkrat na ormoškem območju ugotovljenih še nobenih naselbin, niti grobov. Šele iz stopnje Ha A imamo najdbe iz Grab145 in Pu— šencev1 46 (karta 2). Okrog leta 1000 pred našim štetjem pa so iz južne Panonije prišla nova ljudstva. Značilnosti materialne kulture teh prebivalcev so tako enovite, da so dobile naziv "ruška”147, "ruško—mariborska” ali "ruško—dobovska”148 skupina. Iz tega časa so na ormoškem območju odkrite naselbine v Sodincih1 50, Hajndlu149 in Ormožu15 1 (karta 2). Slednja je bila raziskana v letih 1956—1962 in v letih 1974—1981. Kot kažejo dosedanje raziskave, je imela ta prazgodovinska naselbina obliko polkroga in je bila skoraj tako velika kot današnji Ormož, ter da je bila na severni, vzhodni in zahodni strani utrjena z zemeljskim nasipom in jarkom. Ormoška prazgodovinska naselbina je imela znotraj nasipa dve poti, tlakovani z oblicami, široki od 4 m — 5 metrov, ki sta potekali v smeri V—Z in S—J. Ob njih so bile ugotovljene stavbe, usmerjene sever—jug, vzhod — zahod in jugovzhod — severozahod. Njihov pravokotni tloris kaže, da so imele stavbe dvokapno kritino in v glavnem po en večji prostor. Tej naselbini pripada tudi leta 1974 odkrito grobišče. Zaenkrat lahko rečemo, da spada ormoška žarnogrobiščna naselbina med najobsežnejše in podrobno raziskane naselbine v Evropi. Z vdorom trako—kimerijskega ljudstva v 2. polovici 8. stol. pred našim štetjemje verjetno prenehal tudi obstoj ormoške žarnogrobiščne naselbine. V naslednji starejši železni dobi je nastala tudi sprememba v načinu pokopavanja, saj so začeli pokopavati v gomilah, v katerih je navadno po en žgan pokop. Iz tega časa poznamo iz ormoškega območja le gomile na Hardeku15 ” (karta 3). Ormoško območje je bilo zopet gosteje naseljeno v času latenske kulture (3. stol. pred našim štetjem do našega štetja), katere nosilci so bili Kelti. Iz tega obdobja so znane najdbe iz Središča ob Dravi*37, Frankovcev6, Hardeka15** in Ormoža159 (karta 3). V času osvajalnih vojn cesarja Oktavijana je tudi ormoško območje prišlo pod rimsko nadoblast. Skozi ves čas rimskega imperija je imelo to območje bolj ali manj prehoden pomen. Zusammenfassung ERFORSEHUNG VON ORMOŽ UNO UMGEBUNG Angaben liber die einzelnen zufàlligen Funde und Funde durch aufgraben von Grab— hiigeln werden aus dem Gebiet Ormož vom 19. Jahrhundert an erwàhnt. Dies vor allem: in den Berichten des Grazer Museums in den Jahren 1829, 1855, 1889, 1907; in den Berichten des Pfarrers F. Vrbnjak in den Jahren 1825, 1857; in Muchars Buch ”Ge— schichte des Herzogtums Steiermark” aus dem Jahr 1844; in der geschichtlichen Uber— sicht Krempls ”Dogodivšine Štajarske zemle” im Jahr 1845; im Pichlerschen ”Reper-torium der steiermarkischen Mtinzkunde” und ’Text zur archàologischen Karte von Steiermark” aus den Jahren 1856, 1857 und 1879; im "Corpus insciptionum latinarum” im Jahr 1873; in Ferks Notizbuch ”Ferientagebiicher” liber die Ausgrabungen in Hardek im Jahr 1899; in dem "Časopis za zgodovino in narodopisje” (Zeitung fiir Geschichte und Volkskunde) in den Jahren 1904—1940; in den Monographien von Kovačič "Trg Središče” und ”Ljutomer. Zgodovina trga in sreza.” und in der geschicht— lichen Ubersicht "Slovenska Štajerska in Prekmurje” in den Jahren 1910 und 1926; in "Die Siidsteiermark im Altertum” im Jahr 1925; in "Antike Inschriften aus Jugoslawien” im Jahr 1938; in der in deutschen Sprache herausgegebenen archàologischen Karte Jugoslawiens in ”Blatt Ptuj” im Jahr 1936. Die meisten Angaben haben wir aber aus der topographischen For— schung der archàologischen Fundorte in den Slovenske gorice von Pahič aus den Jahren 1954—1963, die in dem Buch "Arheološka najdišča Slovenije” (Archàologische Fundorte Sloweniens) im Jahr 1975 herausgegeben wurden und aus den Sondagen und systema— tischen Forschungen in Ormož in den Jahren 1956—1962 und 1974—1981. Nach den bisher bekann ten Forschungsergebnissen kònnen wir sagen, dass wir zur Zeit in dem Gebiet Onnožmehr als 70 archàologische Fundorte kennen. Die zeitliche und kulturelle Bestimmung der archàologischen. Funde zeigt, dass die Besiedlung von Ormož und seiner Umgebung am Ende des Neolits und am Anfang des zweiten Jahrtausends vor unserer Zeitrechnung stattgefunden hat. Audi die Fundorte von steinemem Werkzeug aus diesem neolitischen Zeitabschnitt waren gerade im Gebiet von Ormož am dichtesten. Aber angesichts des so zahlreichen stemernen Materials ist infolge noch unerforschten Terrains die Anzahl der Siedlungen sehr gering. Zur Zeit kennen wir nur sechs solcher Siedlungen und zwar fiinf auf den Terrassen: Pavlovski vrh, Ormož, Hardek, Drakšl und Strjanci und eine am Fusse der Terrasse in Mihovci. Die Siedlungsfunde aus diesem Zeitabschnitt reihen die Fachleute in verschiedene Kulturkreise ein. So hat diese Dr. Korošec in die "alpischen facies der lengyeler Kul- tur”116 eingereiht, Pittioni in den Typ ”P5— Ischals—Strappelkogel”11 , Dimitrijevič in die "lasinjische” 18, andere aber in die ”škocjanisch—jasinjische Kultur”119 und datieren sie diese vom Jahr 1950 bis 1750 v.u.Ztr. Das Gebiet von Ormož verblieb noch nach der neo—àneolitischen Besiedlung in stàndiger kultureller Verbindung mit dem ostpannonischen Gebiet. Aus diesem Bron— zezeitabschnitt (1700-1300 v.u. Ztr.;) haben wir derzeit nur sehr bescheidene Funde (Karte 2). Bekannt ist nur die Siedlung in Strjanci und das Schwert in Ormož (Abb. 3). Die Siedlung wird in die miniere Bronze— zeit datiert144. Einige datieren in diese Zeit auch das vollgriffige Schwert aus Ormož144, andere aber in den Zeitabschnitt der Urnengràber oder besser, in den Horizont Ha A143. Vom 13—11. Jahrhundert v.u.Ztr. verzeichnen wir grosse Vòlkerwanderungen und grosse Unruhen in Europa. Damals siedelten in unsere Ortschaften neue Bewohner, die Tràger der Kultur der Urnengràber sind, deren Neuheit die Verbrennung der Toten und das begraben ihrer Reste in Umen oder ohne diese ist. Aus dieser alteren Stufe Bd D wurden bisher auf dem Gebiet von Ormož noch keine Siedlungen und keine Graber festgestellt. Ersi aus der Stufe Ha A haben wir Funde aus Grabe145 und Pušenci146 (Karte 2). Um das Jahr 1000 v.u.Ztr. sind aus dem sudlichen Pannonien neue Volker gekommen. Die Eigenheit der materiellen Kultur dieser Volker ist so einheitlich, dass sie die Benennung ”ruška”147 "ruško—mariborska” oder "ruško—dobovska” erhielten. Aus dieser Zeit wurden auf dem Gebiet von Ormož Siedlungen in Sodinci150, Hajndl149 und Ormož15 1 entdeckt (Karte 2). Letztere wurde in den Jahren 1956—1962 und 1974—1981 erforscht. Wie die bisherigen Forschungen zeigen, war diese vorgeschichtliche Siedlung halbkreisfòrmig und war fast so gross wie das heutige Ormož und dass diese auf der Nord—, Ost—und Westseite mit einem Erdwall und Graben befestigt war. Die urgeschichtliche Siedlung von Ormož batte innerhalb des Walles zwei mit Kieselsteinen gepflasterte 4—5 m breite Wege, die in die Richtungen Ost—West und Nord—Siid verliefen. Entlang dieser wurden Gebàude fest— gestellt, die in die Richtungen Nord—Siid, Ost—West, und Siidost—Nordost gerichtet waren. Ihr rechteckiger Grundriss zeigt, dass die Dàcher zweitraufig gedeckt waren und die Gebiiude hauptsachlicb je einen gròsseren Raum hatten. Zu dieser Siedlung gehort auch das 1974 entdeckte Graberfeld. Vorlàufig kònnen wir sagen, dass die Ur— nengrabstattensiedlung von Ormož unter die umfangreichsten und griindlichst erfor— schten Siedlungen Europas zu ziihlen ist. Nach dem Einbruch des traco—kimarischen Volkes in der zweiten Hàlfte des 8. Jahr— hunderts v.u.Ztr. ist es wahrscheinlich, dass die Urnengrabstattensiedlung von Ormož auch zu bestehen aufgehbrt hat. In der nachsten alteren Eisenzeit ist auch eine Veran— derung in der Totenbestattung eingetreten, sie begannen in Htigelgrabern zu begraben in welchen sich gewòhnlich eine Verbrennungsbestattung befindet. Von dieser Zeit kennen wir aus dem Gebiet von Ormož nur die HùgeIgriiber in Hardek156 (Karte 3). Das Gebiet von Ormož wurde ersi wieder zur Zeit der La Tener-Kultur stàrker besie-delt (im 3. Jahrh. v.u. Ztr. bis zu u.Ztr.) deren Tràger die Kelten waren. Aus diesem Zeitabschnitt sind die Funde aus Središče ob Dravi157, Frankovci6, Hardek156 und Ormož159 (Karte 3) bekannt. In der Zeit der Eroberungskriege Kaiser Oktavians kam auch das Gebiet von Ormož unter die ròmische Oberherrschaft. Durch die ganze Dauer des ròmischen Imperiums batte dieses Gebiet mehr oder weniger die Bedeutung eines Durchzugsgebietes. Jože CURK, arhivski svetovalec, Pokrajinski arhiv Maribor RAZVOJ URBANIH NASELBIN NA OBMOČJU OBČINE ORMOŽ Avtor v svojem sestavku obravnava mi naselbine, ki po svojem konceptu in izgradnji presegajo vaško okolje. Zato jih ima za urbane. Gre za Veliko Nedeljo, Ormož in Središče, ki med svojim gradbenim fondom hranijo kulturnozgodovinske spomenike, vredne naše strokovne pozornosti, saj dokumentirajo njihovo historično veljavo vse od 13. stoletja dalje. Ormoško občinsko ozemlje sestavljajo jugovzhodna slemena Slovenskih goric in obdravska ravnica, ki jo eden od njihovih izrastkov prav pri Ormožu deli v dve polovici, imenovani Ptujsko in Ormoško polje. Medtem ko Gorice prečkajo potoki: Brezniški, Sejanški, Lešnica, Pavlovski, Libanja in Trnava od severa proti jugu, pa se ravnica razteza vzdolž Drave od zahoda proti vzhodu. Prav ta smer pa pomenja najlažji prehod med osredjem Slovenije in Panonsko nižino in je zato vedno predstavljala najvažnejšo prometno os obravnavanega ozemlja. Sorazmerno gosta naselitev od neolitika dalje to najbolje dokazuje. Rimljani so prav tu skozi zgradili svojo itinerarsko cesto, ki je povezovala Poetovio s Halicanom po trasi: Rogoznica—Strelci—Moškanjci—Osluševci—Cvetkovci—Trgovišče — Mihovci—gričevje pred Ormožem — njegovo severno obrobje pod Hardekom—Pušenci— južno pobočje Huma nad Loperšicami — južno obrobje Šalovcev in Godenincev—potok Trnava—Preseka—Železna gora—Sv. Martin-reki Mura in Ledava—Dolga vas nad Lendavo. Od te ceste se je pri Strelcih odcepila ona, ki je vodila skozi južno obrobje Gorišnice in Formina ter preko Zavrča proti Varaždinu. Preseljevanje narodov in naselitev Slovanov v 5. in 6. stoletju je to cesto gotovo omrtvilo, čeprav je Ptuj s svojim mostom in ostankom prebivalstva verjetno obe stoletji preživel in svoje ime kot tudi imena bližnjih krajev in rek (Formin, Budina, Skorba, Vareja, Drava, Dravinja itd.) posredoval prišlekom. Pomembnost Ptuja in ceste proti vzhodu je zopet oživela v času frankovskih Karolingov (796—899), posebno pa za vlade domačih knezov Pribine in Koclja (840—874), a ponovno upadla za okupacije takrat še nomadskih in poganskih Madžarov (899—970). Lociranje karolinškega tržnega naselja Dud— leipina in cerkvenega središča Bussinize v današnje Pušence oziroma v dohno Libanje ali v dolino Pesnice severo—zahodno od Ormoža ne vzdrži kritike, saj je ležal Dudleipin na ozemlju staroslovenskih Dudlebov na poznejšem Hengistovem, sedaj Lipniškem polju, lokacija Businice v dolini Pesnice pa je etimološko preslabo utemeljena. Umik Madžarov čez Muro je bil postopen in je trajal okoli 250 let. Leta 970 je postalo salzburško Lipniško polje, leta 977 deloma grofijsko, deloma salzburško Dravsko polje (Cistanovo polje). Istega leta se omenja izliv Dravinje v Dravo in leta 985 vas Razvanje pri Mariboru. Iz tega sledi, da se je meja že pred letom 1000 ustalila na črti Plitvice—Negova—Cerkvenjak—dolina Pesnice—Dornava—Dravci, na kar spominjajo značilna obmejna imena: Hrastovec-Haag, Osek, Straže, Strelci itd., in se je šele v 2. polovici 11. stoletja premaknila z Apaškega polja do Boračeve ter po letu 1158 s Ptujskega polja do spodnjega toka Pesnice, tako daje odtlej tekla po približni črti: Boračeva-Videm-Go-mila-Bratislavci (Škofja vas)-Zamušani-Pesnica do izliva v Dravo. Na ta čas spominjajo krajevna in ledinska imena: Trgovišče (Altenmarkt) pred Veliko Nedeljo, Stražna gora nad Tomažem in Mouta pri Zamušanih, kjer je cesta prečkala Pesnico, pa tudi meja med pražupnijama Ptuj in Velika Nedelja ter deželskima sodiščema Ptuj in Ormož. Sočasno je potekal tudi premik meje v Halozah od zahoda proti vzhodu ter se najprej ustavil nad dolino Škratskega potoka, nato Rogatnice in po letu 1160 Tajne-Psičine. Značilna imena: Vildon nad Narapljami, Gradišče, Gradiška ipd. spominjajo na takratni potek meje. Čeprav je bilo madžarsko obmejno zemlje (gyepiilve) navadno neobljudeno, to v našem primeru ne velja, saj sta obakraj Drave vodili skozi njega pomembni cesti proti zahodu. Južna je pri Zavrču z brodom prečkala Dravo in se prvotno pri Strelcih, pozneje Gorišnici združila s severno, čuval pa jo je zahodno od nje ležeči Bori kot madžarski protiutež deželnoknežjega Draneka. Ob severni cesti se je razvilo naselje Holermus v okopih predzgodovinske naselbine, zahodno od nje pa je nastalo Trgovišče (Altenmarkt) kot obmejna sejemska vas. Podobno situacijo srečamo tudi ob poti iz Ptuja prek Dornave, Brati— slavcev in Tomaža proti Sv. Martinu na Muri, ob kateri so nastale madžarske Železne dveri (porta ferrea) in zaselek Stara cesta, pa tudi poznejši ljutomerski Dolnji grad, medtem ko so Krče, Kog, Presika, Preseka, Strelčji vrh, Stročja vas itd. šele iz 13. stoletja, enako kot tudi Železna gora na hrvaški strani. Do velikega premika meje je prišlo šele po letu 1199, ko je salzburški gradnik Friderik Ptujski s pomočjo križnikov po odbitju madžarskega napada sprožil protinapad, kateremu so na južnem krilu onkraj Drave sledili deželnoknežji ministeriali Draneški gospodje, na severnem krilu onkraj Ščavnice pa predvsem deželnoknežji ministeriali Radgonski gospodje. Odločilna bitka se je bila pri Veliki Nedelji, nakar se je meja premaknila onkraj Kraj(i)ne do Trnave oziroma gričevja za njo. Na južnem krilu, se je po padcu Boria meja ustalila na vrhovih Haloz, na severnem krilu pa po zasedbi Ljutomerskega polja (Lutemverde 1221) na Muri, ki je postala in ostala nemško—madžarska meja vse do leta 1918. Medtem ko je bilo Haloško območje organizirano kot borlsko gospostvo, kije vsaj do leta 1438 uživalo privilegij, da ni bilo služ— no ne nemškemu cesarstvu ne ogrskem kraljestvu, ter je ljutomersko območje (ozemlje radgonskega in ljutomerskega deželskega sodišča) prešlo pretežno v deželnoknežje roke (tako 1265), pa je ormoško območje (ozemlje ormoškega deželskega sodišča) ostalo vse do leta 1489 salzburško (v fevdnem smislu celo do leta 1803), vendar so v njem imeli največ besede Ptujski gospodje in Nemški viteški red, saj je Ormož veljal za štajerski, Središče pa nekaj časa celo za madžarski fevd (tako 1255). Salzburgje imel namreč tu pretežno fevdno in le malo urbarne zemlje, zato je bila ta posestno razdrobljena ter sta le ormoško in velikonedeljsko gospostvo predstavljali večja posestna kompleksa. V nasprotju s fevdalno je bila cerkvena organizacija enotnejša, saj je vse ozemlje obvladovala velikonedeljska pražupnija, iz katere so se do konca 15. stoletja izločili vikariati v Ormožu, Miklavžu in Središču, ki so do sredine 16. stoletja postali vikariatne župnije. V 18. stoletju sta se iz velikonedeljske župnije izločili kuraciji pri Tomažu in v Podgorcih, iz miklavške župnije pa kuraciji na Kogu in v Svetinjah. Skicirana zgodovinska usoda obravnavanega ozemlja v srednjem veku je seveda vplivala na njegov razvoj v naslednjih stoletjih. Nas v tem sestavku zanimajo le tri urbane naselbine: Velika Nedelja, Ormož in Središče, ki so nastale vzdolž prometne osi in prevzele različne funkcije. Velika Nedelja je ostala cerkveno središče kot sedež pražupnije in komenda križniškega reda, Ormož je postal mestna naselbina in sedež velikega gospostva ter s tem prevzel vlogo gospodarskega centra. Središče pa je bilo vedno antipod Nedelišča kot pomembna obmejna in tržna postojanka. Velika Nedelja: Ko je Friderik Ptujski okoli leta 1200 zasedel Veliko Nedeljo, naj bi bila njena okolica pusta in prazna (vacua et inhabitata). To je razumeti tako, da se je obmejno stražarsko prebivalstvo, ki so ga sestavljali Madžari, Pečenegi in Szekli, umaknilo, ostalo pa je podložno slovensko. Zaradi važne ceste in bližine Trgoviščaje verjetno tu obstajala cerkve že pred letom 1199, če ni, pa jo je Friderik zgradil kmalu po tem letu, njegov senior salzburški nadškof pa je pri njej ustanovil župnijo sv. Trojice. Obenem je Friderik združil širšo velikonedeljsko okolico v zemljiško gospostvo in na njem ustanovil križ— niško redovno postojanko, ki ji je odstopil polovico desetine, predal cerkev in zaupal patronat nad župnijo. Leta 1219 se že omenjata križniška brata, komtur Oton in župnik Ditrih. Njegov sin Friderik je to volilo leta 1222 potrdil, vendar pa redu ni priznal patronata nad župnijo. To sta redu zopet vrnila šele vnuka Friderik in Flartnid leta 1235, nadškof Eberhard II. pa je naslednje leto cerkvi ponovno priznal vse župnijske pravice z desetino vred, izrecno pa si pridržal pravico do investiture župnika in do arhidiakonske vi— zitacije. Ne oziraje se na to omejitev so odtlej župnijo, ki je na zahodu in severu mejila s sosednjima pražupnijama Ptujem in Radgono, vodili križniki. Cerkev s prvotnim patro— cinijem sv. Trojice je po dokončnem prevzemu s strani križnikov leta 1235 privzela tudi patrocinij Device Marije, ki se izrecno omenja leta 1283. Veliko Nedeljo štejemo med urbane naselbine predvsem zaradi njene cerkveno—upravne funkcije, sicer pa je bila in je še vedno po konceptu in gradbeni strukturi vas, ki je leta 1486 štela komaj 6 kmetij in 29 domcev. Vidna znaka njene veljave sta bila od nekdaj pražupnijska cerkev in grad, ki sta bila doslej že večkrat strokovno proučevana in se ju bomo zato dotaknili samo z njune problemske strani. 1. Cerkev je prvotno obsegala ne predolgo ladjo, komi kvadrat in nekoliko potegnjeno apsido, kar predstavlja "popolno” zasnovo severnjaške provenience, kot jo srečamo pri cerkvi sv. Vida v Dravogradu iz okoli leta 1170, le da imamo tam opraviti s komim zvonikom in pravokotnim oltarnim prostorom. Ladja je bila ravno krita, komi del pokriva polkrožna banja in zaključuje ostrorobi slavolok, nižjo apsido pa enaka banja, ki se preliva v polkupolo. Nadzidan zgodnjegotski zvonik, ki je bil do leta 1674 skoraj za polovico nižji, sega z neurejeno gradnjo nekoliko prek zašiljenih trilistno zaključenih lin v vseh 3 prostih stenah, v zahodni pa ima pravokoten ostrorobi, sedaj zazidan prehod na prvotno ladjino podstrešje. V osi apside je še prvotno, polkrožno zaključeno okno, katerega svetlobni okvir, ki ga spremlja motiv palice, je sedaj v temenu odbit, tako da ustvarja gotski svetlobni učinek. Stilna zasnova cerkve: tloris, oboki in okno govore za romansko arhitekturo, pri čemer kaže gradbena struktura ladijskega in apsidinega ostenja s spomini na opus spicatum še na konec 12. ali začetek 13. stoletja,gradbena struktura zvonikovega osredja z zašiljenimi linami pa na zgodnjo gotiko poznega 13. stoletja. 2. Pravokoten komi prostor, polkrožno apsido in vzhodni zvonik je poznala že predro— manika, romanika v severni Evropi pa je te arhitektonske sestavine različno sestavljala ter ob tem ustvarila t.i. "popolne zasnove”, ki jih južna Evropa pa tudi Slovenija nasploh ne poznata. Iz tega izhaja, daje tip velikonedeljske cerkve importiran, daje romanskega in zgodnjegotskega porekla ter da je že v romanski fazi predstavljal "popolno zasnovo”, ne oziraje se na to, ali je nastal pred letom 1199 ali po njem ter da še ni imel zvonika. 3. Cerkev hrani več figuralnega kamnoseškega okrasja iz časa svojega nastanka. Gre za dve podobni moški glavi s štrlečimi ušesi, katerih prva pokriva z izvotlenim oprsjem vrh strožčaste apsidine strehe, druga pa je nameščena v pravokotni vdolbini ob jugovzhodnem ladjinem ogalu. Obe glavi sta pokriti z naprej upognjenima kapama. Pomen figur ni jasen, verjetno pa je apotropeičen (legenda o človeku, vzidanem v zid, da bi ga čvrstil in branil). V južno steno zvonika je vzidan dokolenski relief bradatega moškega, oblečenega v opasano haljo, ki se z levico prijemlje za desno stran, z desnico pa sega k rami. Ta relief ni isto delo kot prejšnja dva, saj je bolj ploskovit, obrazne poteze so bolj sumarne, gube in konca pasu padajo togo in vertikalno, telesni proporci so manj pravilni. Rustikalnost figure je torej očitna in učinkuje predromansko. Ker po izvedbi nekoliko spominja na kapitel v protestantski cerkvi v Kercsi (po E. Cevcu), je morda delo kakega madžarskega kamnoseka iz konca 12. stoletja. Končno hrani cerkev še okrogel marmornat krstilnik, okrašen na obodu s 4 ženskimi glavami, ki ponazarjajo 4 rajske reke, 4 evangelije ali 4 glavne kreposti. Krstilnik je nastal takrat, ko je cerkev postala župna, to je na začetku 13. stoletja. 4. Tako oblikovana cerkve je okoli leta 1280 doživela svojo prvo predelavo. Predvsem so korni kvadrat stolpasto nadzidali za nadstropje, ladjo pa podaljšali in na zahodnih oga— lih opremili s pristrešenima talnima zidcema. Ob tej priliki so vso cerkveno ladjo malce dvignili in strmo ostrešili, kot to dokazujejo sledovi njene strehe, sloneče kot prve na zahodni steni zvonika. Medtem ko kaže romanski del zvonika nepravilno, vendar plastovi— to pojmovano gradnjo, kaže zgodnjegotski polimorfno gradnjo in uporabo drugačnega kamenja. Z opisano predelavo je cerkev postala skoraj enkrat večja, na vzhodu pa je dobila zvonik, ki je komaj presegal sleme ladjine strehe. Mnenje dr. M. Zadnikarja (Roma— nika v Sloveniji, Ljubljana 1982, p. 372—375) o enovitem nastanku cerkve kot posebnega romanskega tipa se s podrobnim pregledom podstrešja izkaže kot napačno, ker v resnici razpada nastanek cerkve v dve fazi: starejšo romansko, ki bi bila lahko še tudi izpred leta 1200, in mlajšo zgodnjegotsko, kije nastala okoli leta 1280 ter obsega zvonik in prvo povečavo ladje. 5. Nadaljnji razvoj cerkve je sledeč: V pozni gotiki in renesansi so dvakrat predelali sedaj zazidani apsidini stranski okni in prizidali zakristijo, katere puhasta streha je slonela na severni steni zvonika in ladje. Med leti 1674—1698 so drugič podaljšali, povišali in obokali ladjo, v podaljšek vzidali pevsko emporo z bogato štukirano J. Schomassijevo fasado, povišali zvonik, prizidali severno kapelo in postavili vhodni veži pred glavni zahodni in stranski južni vhod. V 1. polovici 18. stoletja so ladjino ostenje opečno še nekoliko nadzidali, zamenjali južno vežo s kapelo, nadzidali zakristijo z oratorijem in vso cerkev opasali z bogato profiliranim venčnim zidcem. V 2. polovici 18. stoletja so pribavili večino sedanje opreme. S postavitvijo J. Holzingerjevega glavnega oltarja okoli leta 1780 in zazidavo slavoloka so apsido spremenili v kapelo Marije sedmih žalosti, ki sta jo leta 1831 poslikala graška slikarja brata Kreizerja s sedaj odstranjenimi freskami. Ostalo cerkveno notranjščino še vedno krase freske Jakoba Brolla iz leta 1876. Na obzidanem pokopališču okoli cerkve je med leti 1236 in 1787 stal kamer sv. Mihaela in med leti 1572 in 1787 kapela sv. Ane. Karner je bil okrogel in opremljen s polkrožno apsido. Oba so podrli ob opustitvi pokopališča leta 1787. Baročno, nadstropno, 8x4 osno župnišče, katerega prednik je viden na Vischer—Trostovi veduti iz leta 1681, je iz let 1749—1751. V več sobah hrani štukaturo, v pritlični sobani pa stropno slikarijo mitološkega Olimpa. Grad, ki stoji nedaleč od cerkve, je dejansko stara križniška komenda,ki se prvič neposredno omenja leta 1321, a je gotovo nastala v zasnovi že kmalu po letu 1200. Redovna, v začetku skromna posest, imenovana leta 1259 kot terra Nedelk et Zunk sita in ter Dra-uam et Mura, se je v teku 13. in 14. stoletja naglo večala in dosegla v 15. stoletju svojo kulminacijo. Leta 1247 je že imela Hermance in leta 1282 posestvo Dobron (verjetno Dubravo severno od Središča) "na meji Nemčije”, ki ji ga je daroval grof Arnold iz Štrigove. Srednjeveški grad je bil skromen, saj je bil leta 1542ocenjen le s 500 gld. vrednosti (štirikrat manj kot ormoški), pristava s polji pa je veljala 200 gld. V jugozahodnem delu sedanje grajske stavbe (med 2. in 6. okensko osjo južne fasade) še stoji prvotna dvonadstropna "hiša” (njen kamnit ogal je dobro viden), ki hrani v pritličju 3 ozke pravokotne line, ki so morda še iz 13. stoletja. Vendar pa prevladuje renesančna gradbena koncepcija, ki jo je grad dobil ob temeljiti obnovi in razširitvi, zaključeni leta 1612, opravil pa jo je komtur baron Markvard von Eckh und Hungerspach. Poznejše predelave, zlasti one iz let 1723—1730 (letnice na portalih) so se omejile na višinsko izravnavo traktov, nadzidavo ogalnih stolpov, na baročno preoblikovanje fasad ter na poenotenje oken in vrat. Takrat so v vzhodnem delu gradu uredili razkošno balustradno stopnišče, v južnem traktu pa nadstropno kapelo. Verjetno so že takrat postavili ob zahodni grajski stranici leseno gospodarsko poslopje, pokrito s tremi prečnimi strehami, ki ga kaže skica iz leta 1772. Ob preureditvenih delih v letih 1805 in 1850 so glavno pozornost posvetili grajski zunanjščini, leta 1882 pa je Jakob Brollo poslikal kapelo. Danes predstavlja s strankami zasedeni grad podolgovato, 13x7 osno opečno poslopje s 4 trakti okoli notranjega in 3 trakti okoli zunanjega dvorišča, ki ga na ogalih slikovito dopolnjujejo za etažo višji, s pločevinastimi strehami pokriti okrogli stolpi oziroma ron— deli. Ker stoji grad na rahli vzpetini, je rabil obrambni jarek le na zahodni strani, kjer je še ohranjen pravokoten portal s kolesnimi odprtinami dvižnega mostu. Vischer—Trost nam na svoji veduti iz leta 1681 še kažeta zahodno starejšo in za etažo višjo ter vzhodno mlajšo dvonadstropno grajsko polovico, izza katere se dviga kapelin zvonik s čebulasto streho. Zahodni del gradu je opremljen s strelnimi linami v kletni, mednadstropni in vrhnji etaži, vmes pa sta stanovanjski etaži z večjimi pravokotnimi okni. Zahodna ron— dela sta opremljena v spodnjih dveh etažah s strelnimi linami, v vrhnji pa z gostimi cinami. Vzhodna stolpa sta izrazito stanovanjska. Vsi štirje pa so še dvonadstropni, zato sta bila zahodna za etažo nižja od starega trinadstropnega, kamnito zgrajenega, in 4 okenske osi obsegajočega gradu. Pod gradom se razteza ograjen zelenjavni vrt, vzhodno od njega pa ograjena nadstropna grajska pristava z oglatim stolpom, opremljenim s 4 okroglimi ogalnimi stolpiči. Iz grajske kapele izvirajo znameniti kipi sv. Katarine in Barbare ter Sočutne iz 1. četrtine 15. stoletja, pa tudi slika Marije s sv. Florijanom od Martina Altomonta iz leta 1724, ki bogatijo sedaj zbirke Pokrajinskega muzeja v Ptuju. Grad pa še hrani dva kiparska izdelka, ki sta sicer manj znana, a vseeno kvalitetna. Gre za grbovni relief komturja Mark— varda Eckha iz leta 1612, ki je verjetno delo znanega italijanskega kiparja Filiberta Paco— bella, ter kip Janeza Nepomuka iz leta 1744, sedaj pred župno cerkvijo, ki kaže sorodstvo s sočasno dornavsko pa tudi izginulo muretinsko plastiko iz sredine 18. stoletja. Zahodno od cerkve stoji velika, 11x4 osna, dvonadstropna šola iz leta 1895, ki skupaj z župniščem in nasproti stoječima trgovskima hišama oblikuje urbani del naselbine. Vse naštete stavbe sestavljajo impresivno arhitektonsko skupino, stoječ na rahli vzpetini nad vasjo, v ozadju pa jo zaključuje slikoviti Kogl, posajen z vinogradi, ki se omenja že leta 1542 skupaj z Drakslom in Temnarjem (Temlerjem) v Hermancih. Njegova sedanja nadstropna stavba je iz začetka 19. stoletja, saj se pojavlja že na karti iz leta 1820 v župni kroniki, ki jo je leta 1838 napisal dogoletni župnik Peter Danjko, pokopan leta 1873 na tukajšnjem pokopališču. Stavbo odlikujeta lepa lega in še lepši razgled na veliko— nedeljsko okolico. Med potokoma Črncem in Trnavo se je ob glavni cesti razvilo Središče, katerega naselitvena tradicija sega po arheoloških najdbah sodeč do neolitika. Sedanja naselbina je nastala iz treh naselitvenih jeder: na zahodu se je v Grabah ob potoku Črncu namestilo cerkveno središče, na Gradišču pod njim ob istem potoku fevdalna postojanka, vzhodno od obeh pa obcestna naselbina kijastega obrisa. Ko so Ptujski gospodje pregnali Madžare čez Trnavo, so najprej postavili na Gradišču stolpasti grad, ki so ga leta 1255 sprejeli kot geslozz Polstravv v fevd od madžarskega kralja Bele IV. Kot obmejna utrdba je bil gotovo pomemben, čeprav je o njem le malo znanega. Stal je sredi močvirnih travnikov ob potoku Črncu. Okoli leta 1310 ga omenja kot Pulstraw celo Otokar v svoji rimani kroniki. Za Ptujčani so ga imeli Schaunbergi in Frankopani ter od leta 1490 Sze-keliji. Leta 1532 so ga razdejali Turki, leta 1589 se omenja kot razvalina, leta 1801 pa njegova lokacija kot "razvalina štubenberškega gradu Sertischa” (Ormoška ledinska karta). Grad na Gradišču je imel pravokotno zasnovo, obdano s širokim jarkom, ki ga je na notranji strani spremljalo obzidje, na zunanji pa nasip. Umetno nasut grajski plato, velikosti 54 x 20,5 m, je še danes ponekod 4 m visok. Jugovzhodno od Gradišča tik ob železniški progi leži ledina Cirkevca, kjer naj bi po tradiciji stala prvotna središka cerkev sv. Jerneja in naselbina okoli nje (dejansko pa so bili tu najdeni rimski stavbni ostanki). Cerkveni kompleks v Grabah sestavlja obzidana župna cerkev sv. Duha s spremnimi poslopji. Cerkev se prvič omenja leta 1316. Bila je najprej podružnica Velike Nedelje in nato Ormoža, a je v 2. polovici 15. stoletja postala sedež vikariata, leta 1528 pa vikariatne župnije, inkorporirane križniškemu redu. Zasnova sedanje cerkve je iz let 1515 — 1519. Sestavljajo jo 5/8 zaključeni presbiterij brez opornikov, toda z zvonikom ob severni strani, ter malce višja in širša ladja. K tej zasnovi so leta 1908-1909 prizidali zahodno polovico ladje, povišali že baročno dvignjeni poznogotski zvonik in ga piramidasto zaključili ter na južni strani presbiterija prizidali nadstropno zakristijo. Stari del ladje pokriva mrežast obok brez sklepnikov, toda z listnimi konzolami, ovitimi z akantom presbiterij pa, križni obok z obraznimi konzolami in okroglimi sklepniki. Rebra so dvojnožlebastega profila, sočasen portal, ki vodi iz presbiterija v nekdanjo zakristijo v zvonici, pa je konzo— last. V ladji so se ob povečavi cerkve našli ostanki fresk. Posebno dragocena je sakramen— talna hišica, ki je ujeta med poznogotsko vegetabiliko in zgodnjerenesančno tektoniko. Krasijo plastika trpečega Kristusa, obdana z angeli s simboli trpljenja ter vejevjem rajskega drevesa spoznanja. Preprosto, vendar ambiciozno delo se nekoliko zgleduje po kusto— diji v bližnjem Nedelišču onkraj hrvaške meje. Kip Boga Očeta je ostanek Prestola milosti, katerega stilni izraz kaže na nastanek pred letom 1390. Rustikalen kip Žalostne Matere Božje iz trške cerkve in kamnita ovalna prižnica sta iz 1. polovice 17. stoletja. Končno je opozoriti še na vrh nekdanjega glavnega portala s pelikanovo skupino iz okoli leta 1515, ki je kot spolija vzidan v zahodno steno nove zakristije, in na majhen relief Križanega z angeloma adorantoma iz poznega 16. stoletja, ki je vzidan v južno ladjino steno. Ostala oprava je večinoma neogotska. Južno od cerkve stoji nadstropno 5x3 osno poslopje stare središke šole iz leta 1812, onkraj Črnca pa enako veliko poslopje župnišča s križniškim emblemom nad pravokotnim portalom in letnico 1780. Med cerkvijo in cesto stoji sredi nasada obeliskast spomenik z imeni padlih v 1. svetovni vojni. Ob cerkvi sta do ukinitve pokopališča stala kar— ner iz 14. stoletja in kapela sv. Ane iz leta 1519, ki soju podrli po letu 1791. Naselbina je nastala med Črncem in Trnavo najprej kot obcestna vas, nato kot tržna naselbina z jedrom okoli lijakastega trga—Placa, s katerega se cepita cesti proti Ljutomeru in Štrigovi. Tak razvoj naselbine nam ponuja tudi njegova urbana podoba, kije dobro vidna na ormoški ledinski karti iz leta 1801 in na franciscejski katastrski parcelni skici iz leta 1825. Vaški del naselbine kaže od Grab dalje precej redko obzidavo glavne ceste vse do skromne gručaste aglomeracije okoli vaškega trga (s slopastim znamenjem) pred mostom čez Trnavo. Tržni del naselbine, ki zaseda dravsko teraso nad glavno cesto, razvija v zahodnem delu vzdolž višje ležeče vzporedne ulice (imenovane Breg) široko in plitvo vendar skoraj pravilno parcelacijo z nesklenjeno vaško zazidavo, v vzhodnem delu ob nižje ležečem Plaču, ki sega do Trnave (sedaj Trg talcev in Prelžinska ulica), pa globoko in ozko parcelacijo, ki predstavlja urbano jedro naselbine, a tudi ne uveljavlja strnjene zazidave. Ta vzporedni prometni sistem križa približno v sredini prečna ulica, ki vodi ob zahodnem robu vaškega gručastega naselja proti jugu na njive, prek Placa pa se nadaljuje kot cesta proti severu v Stročjo vas in Ljutomer (odcep proti Štrigovi je mlajši!). Križišče prečnice s Plačem predstavlja še danes urbano jedro Središča. Tu sta nastali obe trški reprezentančni stavbi: rotovž in pokopališko obzidana cerkev ŽMB. Medtem ko je prva klasicistično, nadstropno, opečno poslopje s čednim portalom iz leta 1840, je druga enovita poznogotska stavba, sestavljena iz 3/8 zaključenega presbite— rija, prvotno nižje, od barokizacije dalje enako visoke, vendar krajše ladje in spodnjega dela zvonika. Presbiterij, obdan s 5 stopnjevanimi oporniki, hrani v vzhodni in južni steni ostanke dveh originalnih oken iz 2. četrtine 16. stoletja. Ladja, nekoč dvakrat opasani zvonik z rustičnimi zvonovimi biforami in pritlična zakristija so danes arhitektonsko nezanimivi, ker so ob obnovi zgubili svojo stensko členitev. Notranjščino je prvotno pokrival raven lesen strop (sledovi beleža na ladjinem in presbiterijevem podstrešju). Sedanji križni oboki so iz začetka 18. stoletja, enako kot pevska empora, vrhnja etaža zvonika (zaključek z visoko piramidasto streho je iz leta 1899) in zakristija. Kvalitetna oprava je iz začetka (stranska oltarja in prižnica) in četrtine 18. stoletja (glavni oltar). Kapelo, postavljeno v 19. stoletju pred presbiterijevo čelno stranico, so ob zadnji obnovi odstranili. vih, večinoma so visokopritlične, nekaj jih je nadstropnih (npr. šola iz leta 1891, povečana leta 1966), dve pa sta še leseni cimprači. Gospodarska poslopja so stegnjena ali grajena na ključ in navadno združena s stanovanjskimi. Še v 18. stoletju je bila večina hiš' lesenih (najstarejša je imela letnico 1774). v 19. stoletju pa so bile še mnoge pokrite s slamo. Zaradi talnih pogojev ima naselbina obliko proti vzhodu razprte pahljače, katere vrh je na Grabah, razpor pa ob Trnavi. Na severu jo omejuje nekoliko višja dravska terasa, na jugu pa mokrotni svet v smeri železniške proge, zgrajene leta 1860, in Drave. Obnovljeni slopasti znamenji Zveličarja in Brezmadežne, ki sta že leta 1801 stali na obeh srediških trgih, sta sedaj postavljeni na sekundarnih mestih ob Glavni cesti, na Plaču pa stoji spomenik NOB. Središče Središče se kot trg prvič omenja leta 1433, vendar je tudi mogoče, da je že pred letom 1293 dobilo trške pravice. Tu je nastala obmejna carinama gotovo že kmalu po ustalitvi državne meje. Stala je ob glavni cesti onkraj Trnave. Prav zaradi nje je nastal grad in se pozneje razvila naselbina. Ta je imela že leta 1441 lastno mitnico in do leta 1787 lastno trško sodstvo, vendar nikoli popolne avtonomije, saj je bila vedno podrejena ormoškemu gospostvu. Tržani so bili večinoma kmetovalci, ki so se bavili bolj s trgovsko (od okoli leta 1510 tedenski tržni dan, od okoli leta 1570 dva letna sejma) kot obrtno dejavnostjo (lončarstvo, opekarstvo). Po številu hiš in prebivalstva je bilo Središče, ki ni bilo nikoli utrjeno (razen gradu in župne cerkve ter obzidanega pokopališča okoli trške podružni ce), vedno večje od Ormoža. Leta 1542 je štelo 51 hiš, od teh je bila ena požgana. Leta 1754 je imelo 111 hiš, leta 1770 1 15, leta 1820 143, leta 1870 166, leta 1910 199 in leta 1971 276 hiš, prebivalcev pa je imelo leta 1869 974, leta 1971 pa 1121, tako daga je Ormož preIhtel po številu prebivalcev, ne pa po številu hiš šele okoli leta 1950. Ormož — mesto Osrednjo naselbino obravnavanega območja predstavlja Ormož, katerega naselitvene korenine segajo do poznobronastega obdobja Kulture žarnih grobišč, ko je tu obstajala ena največjih planih naselbin iz tega časa v vzhodnoalpskem prostoru. Naselbino so zopet naselili Kelti v dobi latena, medtem ko se ji je rimska cesta izognila po obodu nasipa (sledovi nad mostom preko Lešnice, pri pokopališču in severno od okopa) ter mimo Har— deka vodila proti Pušencem. Dobro utrjena lokacija je v zgodnjem srednjem veku gotovo privabljala občasne prebivalce, morda tudi Slovane. Za tristoletne madžarske zasedbe (okoli 900 — okoli 1200) pa smemo že z gotovostjo govoriti o utrjeni naselbini Holer— mus, saj je blizu nje potekala meja, ki se je med leti 970 in 1160 polagoma premikala s črte Vitomarci—Dornava-Dravci na črto Gomila—Bratislave! Zamušani—Formin— Drava, po letu 1 160 na izliv Pesnice v Dravo. Salzburško—ptujska ofenziva okoli leta 1200 je mejo prestavila daleč onkraj Ormoža prek Libanje in Trnave do gričevja ob njenem vzhodnem obrobju. Osvojeno ozemlje, ki gaje vojvoda Leopold VI. tudi formalno priključil k Štajerski in katerega senior je postal salzburški nadškof, posestniki pa njegovi fevdniki Ptujski gospodje, je bilo treba tudi posestno obvladati. Ptujski gospodje so širšo okolico Velike Nedelje darovali Nemškemu viteškemu redu skupaj s polovično desetino, prepustili pa so mu tudi cerkev, kije pred letom 1219 postala (pra)župna, z njenim patronatom vred (dokončno leta 1235). Sami pa so kot salzburški fevdniki izoblikovali gospostvo Ormož z obmejno utrdbo v Središču, katero jim je kralj Bela IV. leta 1255 podelil kot madžarski fevd, kar pa je obveljalo samo za 4 leta. Nadaljnja posestna zgodovina gospostva je že raziskana in splošno znana, zato je ne bomo ponavljali. Lega Ormoža s predzgodovinsko naselitveno tradicijo je bila izrazito strateška, saj je varovala prehod čez slovenjegoriški greben, ki tu prekinja obdravsko ravnico in na katerem sta se od ceste Ptuj-Čakovec odcepili poti proti Tomažu (kot cesta, zgrajena leta 1881) in prek Drave v Križovljan in Vratno. Zaobleni areal bronastodobne naselbine velikosti okoli 400 x 380 m, obdan z nasipom in jarkom, je bil dovolj prostoren, da sta se v njem lahko namestila vas Holermus in stolpasti grad Ptujskih gospodov. Ko so cesto, ki je od antike dalje tekla okoli naselbine, speljali v 13. stoletju skozi njo, so že morali upoštevati dejstvo, da je vzhodni del naselbine zasedal grajski kompleks. Zato se mu je cesta pravokotno izognila proti severu, s čimer je ločila grajsko območje od vaškega, obenem pa povezala oba konca tranzitne ceste z vaškimi potmi. Ormož, ki se še leta 1273 šteje kot vas ter leta 1293 (?) in zagotovo 1322 kot trg Holermus, je leta 1331 postal mesto, s tem da so dobili njegovi prebivalci ptujske meščanske pravice. Stolpastemu gradu, zgrajenemu proti sredini 13. stoletja, se je po letu 1278 pridružil ločeno stoječi stanovanjski grad (Haws, Behawsung), ki tvori zasnovo kljukastega južnega krila sedanjega gradu. Kot rezidenčni grad Ptujskih gospodov je dobil ime Friedau, ki gaje po letu 1331 prenesel na novo ustanovljeno mestno naselbino, kar dokazuje, da je starejši od nje. Ime Ormosd se pojavi le za vlade Madžarov leta 1487. Cerkev sv. Jakoba, ki se leta 1271 omenja kot podružnica Velike Nedelje, je postala pred letom 1354 sedež vikariata in v 1. polovici 15. stoletja vikariatne župnije, kije ostala ves čas inkorporirana Nemškemu viteškemu redu, enako kot oni v Središču in Miklavžu. Urbano koncepcijo mesta je narekovala bronastodobna naselbina. Cesta, ki seje vzpela iz doline Lešnice skozi Ptujska (ali Zgornja) vrata v mesto, gaje prešla v skoraj ravni črti, oblikujoč v sredini pravokoten trg, ter se pred grajskim kompleksom obrnila ostro proti severu, prečkala Ogrska (ali Spodnja) vrata in se onkraj njih spojila s cesto, usmerjeno proti vzhodu. V naselbini so njena skoraj pravokotno stoječa kraka povezovala tri usločene ulice, od katerih je vzhodna kmalu prevzela glavni prometni tok, stara cestna kraka pa sta postala Grajska in Kovaška ulica, ki sta vodili do vhoda na prvo grajsko dvorišče. Mestno obzidje ki je dopolnjevalo bronastodoben obodni nasip, seje tu spremenilo v ločni zid med mestnim in grajskim kompleksom. Tranzitna cesta je s svojim potekom skozi mestno tkivo to razdelila na dve polovici. Južno polovico mesta je sestavljala vrsta hiš, katerih parcele so segale do mestnega obzidja na robu strmega dravskega brega, severno polovico pa so členile 3 uvite ulice, ki so se spajale onkraj cerkvenega kompleksa ter skupaj vodile skozi Ogrska vrata iz mesta. Med njimi seje prepletalo še nekaj manjših uličnih povezav, tako daje Ormož leta 1801 štel kar 13 ulic. Franciscejska parcelna skica iz okoli leta 1825 nam nazorno kaže takratno gradbeno in komunalno stanje mesta. Medtem ko je bila cestna stranica južne mestne polovice skoraj strnjeno pozidana, pa je bila cestna stranica severne polovice strnjeno pozidana le proti trgu, vse ostalo pa je zasedala nepovezana in tudi parcelno precej neurejena gradnja, prekinjena z obsežnimi vrtovi in sadovnjaki. Južno od nekdanjih Ptujskih vrat je komaj opaziti sled mestnega obzidja in ob njem stoječega, leta 1798 porušenega frančiškanskega samostana (zgrajenega med leti 1495 in 1504), dobro pa zahodno polovico bronastodobnega nasipa in severno partijo mestnega jarka, imenovano Graben. Na vzhodni polovici je nasip slabše ohranjen, saj so ga na severu odstranili zaradi priključka na Ogrsko cesto, na vzhodu pa stoji na njem grad s svojim obsežnim predgradjem, ki ga še vedno spremlja globok in širok brona— stodoben jarek. Tega proti jugu prekinja usek iz okoli leta 1860, skozi katerega so speljali cesto k železniškemu kolodvoru in brodu. Ob tem moramo omeniti, da so leta 1858— 1860 zaradi gradnje železnice dravske bregove eskarpirali in utrdili, prostor sedanjega kolodvora (dotlej otok z dravskim rokavom) nasuli, staro cesto do Lenta (Dravsko ulico) in pešpot s trga k reki pa prekinili. Pred Ptujskimi vrati se je razprostiralo večje Ptujsko predmestje, kjer so leta 1898 križniki zgradili bolnišnico (sedaj psihiatrični oddelek ptujske bolnišnice), pred Ogrskimi vrati pa manjše Ogrsko predmestje z bližnjim Hardekom, domnevno imenovanim po Har— degnu Ptujskemu, ki ga sedaj vedutno obvladuje narodnostno pomembna okoliška šola iz leta 1901. V neposredni mestni okolici je omeniti še ledinski imeni, ki označujeta njuno prvotno namembnost. Pod zahodnim delom mestnega jedra na koncu Dravske ulice leži Lent, ki spominja na staro rečno pristanišče in brod, ki je vezal Ormož s Križovlja— nom in Vratnim, na vzhodnem robu mesta onkraj grajskega parka pa leži Zverinjak, gozd z nekdanjim grajskim živalskim vrtom. Ko so zgradili železniško progo s kolodvorom, je nastalo v njegovi bližini več rečnih mlinov in nov brod. Taje vodil do otoka sredi Drave, ki ga je z južnim bregom vezal lesen most. Celoten leseni most čez reko je bil postavljen šele ob koncu 19. stoletja. Ker je bilo o zgodovini mesta že mnogo napisanega, opozoril bi samo na zbornik Ormož skozi stoletja iz leta 1973 s prispevkom pokojnega prof. Antona Klasinca (p. 50—133) in bibliografijo prof. Jakoba Emeršiča s 617 navedki, se bom zaradi omejenega obsega prispevka omejil le na obe najpomembnejši mestni arhitekturi, grad in župno cerkev, katerih stavbna analiza in iz nje izhajajoča gradbena zgodovina še vedno nista do kraja proučeni. Od splošnih mestnih podatkov bi omenil le, da je Ormož leta 1482 obsegal 30 meščanskih hiš, leta 1542 32, leta 1707 42, leta 1749 71 (od tega 43 v mestu, 17 v Ptujskem in 4 v Ogrskem predmestju ter 7 izven mesta), leta 1754 77 (od tega 44 v mestu), ob koncu 18. stoletja 50, leta 1869 53, leta 1910 okoli 70 (skupaj s predmestji in Hardekom pa 161) in leta 1971 206 ter da je leta 1869 štel 762 in leta 1971 1566 prebivalcev. Današnje mesto, ki ga vse bolj napolnjuje sodobna, večinoma dobro prilagojena arhitektura (predvsem po zaslugi njenega projektanta prof. ing. arh. Dušana Moškona), kaže v zasnovi še vedno srednjeveško, v gradbeni podobi pa klasicistično in postklašicistično podobo prejšnjega stoletja. Med hišami je omeniti ono na Kerenčičevem trgu 1 iz leta 1835, na št. 4 nekdanji rotovž z gradbeno zasnovo iz leta 1571 in stavbo iz okoli leta 1830, na št. 8 iz leta 1803, na št. 9 iz konca 18. stoletja (gostilna Havlas) in na Poštni ulici št. 1 iz poznega baroka s sočasnim kipcem Brezmadežne. Omembe vredna pa je tudi neobaročna mestna šola iz leta 1899 in nekdanja Posojilnica na Ptujski cesti 12, ki je do konca 19. stoletja rabila ormoškim Slovencem kot nekak Narodni dom. Posebno pozornost zasluži tudi grajski park, ki spada med najlepše pejsažne nasade pri nas. V njem uspeva okoli 140 drevesnih vrst, med njimi precej eksot. Na platoju pred gradom stoje spomeniki, posvečeni padlim borcem NOB, Stanku Vrazu in Ksaveriju Mešku, na Kerenčičevem trgu pa ce— lofiguren spomenik narodnega heroja Jožeta Kerenčiča. Grajski kompleks zaseda vzhodni del nekdanjega bronastodobnega naselbinskega arcala. Nastal je iz starejšega grajskega stolpa in mlajše grajske hiše. Štirietažen stolp je obsegal pritlično, vendar od zunaj nedostopno klet, spodnjo sobo, kapelo s polkrožno konho, gornjo sobo in obrambno urejeno podstrešje s po tremi cinami v vsaki steni. Njegova plastovita gradnja s klesanimi ogalniki ter segmenten kapelin pomol, počivajoč na 3 konveksnih konzolah, opasan s paličastim venčnim zidcem in osvetljen s 3 poševno vrezanimi zašiljenimi linami, govore za njegov nastanek v sredini 13. stoletja. Etaže so povezovala ravna stopnišča, speljana v debelini južne stene, klet pa je bila verjetno dostopna le z notranje strani z lestvijo in padnimi vrati. Pravokotni okni gornje sobe imata še ohranjene kamnite okenske klopi (deloma opečno obnovljene), severno okno pa tudi kamnit poznogotski okvir. V zahodni steni je sled okna, pod njim pa sedanji prehod na podstrešje dvonadstropnega severnega grajskega trakta. Ob prezidavah v 1. tretjini 17. stoletja so stolp nekoliko dvignili, zazidali njegove cine in ga zaključili s kamnitim konkavnim venčnim zidcem, nanj pa leta 1635 postavili oktogonalen nadzidek z rustičnimi biforami, urnimi številčnicami in piramidasto streho. Grajska hiša (Haws, Behawsung) je nastala po letu 1278 kot rezidenčen (stanovanjski, bivalen) grad Ptujskih gospodov, katerega ime Friedau seje po letu 1331 preneslo tudi na mestno naselbino Holermu(e)s. Stala je ločeno od stolpa, v katerem so živeli ptujski gradniki iz rodu Ormoških, ter obsegala kljukasto nadstropno poslopje, ohranjeno v današnjem južnem grajskem krilu, kot to dokazujeta v njegovem ostenju ohranjeni zašiljeni kletni lini iz konca 13. stoletja. Nadaljnji razvoj gradu je jasnejši. Po njegovem požigu leta 1487 so ga leta 1490 dobili v roke Sekeliji za 24.000 gld, ki so se tu naselili in zato seveda Geschloss Frydaw izgradili. Postavili so severni in zahodni trakt ter morda tudi zametek vzhodnega ali pa so nastalo dvorišče zaprli z vzhodnim obzidjem in tako ustvarili pravokoten grajski kompleks, v katerega zasnovi je bil že prisoten renesančen kaste— lasti princip. Vsa gradnja je opečna, ima pa kamnite ogale. Dejstvo, da ima grajski stolp zahodno in južno steno ometano proti prislonjenima traktoma, govori za to, da je stal prvotno samostojno. Posebno zanimiva je stolpova južna stena, ki kaže 3 plasti ometa in 2 sledi starejših in strmejših streh. Najstarejši omet dokazuje, da stolp prvotno sploh ni bil oslonjen, drugi omet in starejša sled strehe govorita za pritličen zametek vzhodnega trakta, tretji omet in mlajša sled strehe to ponovita, sedanja streha pa pripada obstoječemu nadstropnemu traktu. To dejstvo potrjuje tudi ometana vzhodna stena južnega trakta, ki dokazuje, daje bil k njej prislonjeni vzhodni trakt prvotno pokrit v vsej dolžini s sedlasto streho in daje bil južni trakt že pred njegovim nastankom dvignjen v drugo nadstropje, kar pa ne velja za njegovo južno 3x2 osno krilo, ki je še vedno nadstropno. Vse kaže, da sta severni in zahodni trakt že od vsega začetka dvonadstropna, starejši južni trakt pa da so ob njunem nastanku z nadzidavo drugega nadstropja višinsko izravnali. Leta 1532 so grad poškodovali Turki, leta 1540 pa so ga ob utrditvi mesta obnovili. Leta 1542 je bil ocenjen na 2000 gld, torej kar 4—krat višje kot komenda pri Veliki Nedelji. Nezanesljiva Vischerjeva upodobitev iz leta 1681 nam ga kaže kot dvonadstropno stavbno gmoto brez glavnega stolpa. Po napadu Krucev 12.2.1704 je bil grad opustošen in požgan, leta 1707 sta ptujska zidarska in tesarska mojstra Dirnbergerin Vernglič ocenila povzročeno škodo na nad 6000 gld. Grad je med leti 1710 in 1740 baročno obnovila vdova Elizabeta Pethe. Takrat so zgradili dvonadstropne slopaste arkade ob dvoriščni fasadi zahodnega trakta (prizidava je ugotovljiva na podstrešju), nadstropje domestikal— nega vzhodnega trakta, kovana krona dvoriščnega vodnjaka in štuk v glavni grajski dvorani, ki spominja na onega v Štatenbergu. Potem ko je grad leta 1805 kupil gornješta-jerski železarski podjetnik iz Vordernberga Jožef Pauer, gaje dal klasicistično obnoviti in obzidati jugozahodni grajski vrt. Takrat so popravili nečlenjene grajske fasade, zastek lili arkadne loke, freskirali več soban (slikar Alojz Gleichenberger leta 1810) ter vzidali v stene obokane uvozne veže 4 reliefne plošče (dve z mestnima grboma iz let 1635 in 1794 ter po eno z levom in grifonom), vzete iz okoli leta 1820 podrtih mestnih vrat. Kot zadnja je bila h grajskemu jedru prizidana nadstropna terasa, ki se prislanja k južnemu delu desetosne zahodne grajske fasade. Ker sestavljajo njeno originalno litoželezno ograjo že neogotski loki, jo smemo datirati v sredino 19. stoletja. Torej sojo postavili še Pauer— ji, ki so bili lastniki gradu do leta 1863. Sedanji grb nad glavnim grajskim vhodom je od njegovih zadnjih lastnikov grofov Wurmbrandov ( 1908—1945). Sedaj je v gradu nameščena občinska uprava. Pred gradom je že za vlade Sekelijev (1490-1604) začelo nastajati veliko predgradje z 2 zaprtima dvoriščema, katerega zahodno krilo z uvoznim portalom in prečnim traktom so odstranili že Pauerji pred letom 1825, manjši južni del vzhodnega trakta, ki se je naslanjal na severno steno grajskega stolpa, pa baroni Wernerji po letu 1863. Danes sta ohranjena le še večji, severni del vzhodnega in severni trakt, ki sta sestavljena iz pritličnih in nadstropnih opečnih stavb, naslonjenih na močno obodno obzidje, ojačano z 8 oporniki. Grajski kompleks stoji na bronastodobnem nasipu tako, da ga njegov jarek spremlja ob vsej njegovi vzhodni stranici ter se na koncu predgradja uvije proti nekdanjim mestnim Ogrskim vratom. Vhod v grad je bil vedno v podaljšku glavne ceste ter je vodil skozi veži predgradja najprej na prvo in nato na drugo predgrajsko dvorišče ter šele skozi tretjo vežo privedel na osrednje grajsko dvorišče. Župna cerkev: Drugi urbano in gradbeno pomembni objekt v Ormožu je župna cerkev, ki je s spremnimi objekti: pokopališčem, župniščem, kaplanijo, vrtom itd. zasedla severno osredje mesta. Cerkev, ki se omenja že leta 1271 in je pred letom 1354 postala sedež velikonedeljskega vikariata ter v 1. polovici 15. stoletja vikariatne župnije, seje po zaslugi Sekelijev leta 1545 osamosvojila s tem, daje njen patronat prešel na ormoško gospostvo, čeprav je župnija ostala inkorporirana Nemškemu viteškemu redu. Sedanja stavba za svojo navidez enotno gradnjo skriva zanimivo in umetnostno bogato zgodovino, ki jo lahko strnemo v te razvojne faze: 1. Najstarejša je ladja, ki je bila za skoraj 2 m nižja od sedanje, krita z ravnim lesenim stropom in pokrita s štirikapno streho. Od njenih predrtin se je ohranil le kamniti okvir sorazmerno majhnega okna visoko v severni steni, torej v legi, ki govori za verjeten ladjin nastanek v sredini 14. stoletja. Ladjina vzhodna fasada rabi sedaj kot slavoločna stena, ki je bila prvotno brez požarnega zidu, medtem ko je sedanji slavoločni lok že rezultat druge gradbene faze. 2. K tej ladji so okoli leta 1400 prizidali sedanji presbiteri) dolgokornega tipa (prizidava je vidna na podstrešju), opasan s talnim in venčnim zidcem, s 6 stopnjevanimi oporniki, 5 zašiljenimi dvo— in tro—delnimi okni in s križno—rebrastim opečnim obokom ter 5/8 zaključkom. Ob njegovi severni steni je slonela pritlična dvopolna zakristija z donatorskim timpanonskim portalom in puhasto streho, prislonjeno nanj pod njegovim konkavnim venčnim zidcem. Sicer ožji presbiteri) je bil ob nastanku toliko višji od ladje, da ju je lahko pokrivala ista streha, zaradi česar ladjine slavoločne stene na podstrešju ni bilo treba nadzidati. Njegova rebra so imela hruškasto profilacijo, kot to dokazujejo še ohranjeni obstenski loki. 3. Morda sočasno, verjetneje pa malo pozneje je nastal nizek zvonik, opasan s pristreše— nim talnim zidcem, za katerega zaključek ne vemo, ali je bil zidan, lesen ali pa ga sploh ni bilo in ga je kot nekako zahodno emporo pokrivala kar ladjina streha, ki seje tu tri— kapno zaključevala. Hrani profiliran, zašiljen, neogotsko obnovljen portal, vjužni in zahodni steni pravokotni, kamniti, poševno prirezani lini, venčni zidec pa se ni ohranil. Zgrajen je bil tako, da obsega osredje ladjine fasadne stene, ki jo predira njegov zašiljeni ostrorobi portal, povezujoč prvotno leseno, sedaj zidano pevsko emporo z njim. 4. Zakristija je nastala kmalu po nastanku prezbiterija. Pokrival jo je dvopolni križno— rebrasti obok, katerega rebra so rasila neposredno iz sten in se spajala s sklepnikoma v obliki grbastolistnih rozet. 5. V 2. petini 15. stoletja je nastala severna, prostorsko ločena kapela, pokrita s 3 pravokotnimi križno—rebrastimi polami in 5/8 zaključkom. Ker kapela nima lastne južne stene, so njena rebra dvojnožlebastega profila vpeli brez uporabe konzol kar v ladjino severno steno. Od sklepnikov ima prvi podobo listne maske, ostah trije pa enojne in dvojne rože— te z grbastimi listi. Kapelo je osvetljevalo 5 eno in dvodelnih zašiljenih gotskih oken. Zaradi premajhne višinske razlike med kapelo in ladjo so ladjino streho dvignili in puhasto podaljšali prek kapele ter zato nadzidali in ometali ladjino slavoločno (vzhodno) steno, kije odtlej segala prek presbiterijeve severne polovice strehe. 6. Kapelin 3/8 zaključek je segal prek ladjine slavoločne črte, zato so morali severni del zakristije deloma uničiti s tem, da je vanj segel kapelin zaključek, južni del pa so spremenili v ožji pravokoten prostor, kije odtlej rabil kot prehod med presbiterijem in zakristijo. Medtem ko je zakristijo še vedno pokrivala puhasta streha in kapelin zaključek tristrana, pa so prostor med njima pokrili s stožčasto streho (katere sled v dveh izvedbah se je ohranila v kotu med ladjo in prebiterijem) in jo spojili z ono zakristije ter kapeline— ga zaključka. 7. VI. polovici 16. stoletja so prebili ločna prehoda med ladjo in kapelo ter jo s tem spremenili v stransko ladjo. Obenem so dve od njenih treh severnih oken povečali in polkrožno zaključili ter okrasili s križniškima emblemoma. 8. Po mestnem požaru leta 1647, ko je bil uničen tudi frančiškanski samostan, so cerkev barokizirali: opečno so nadzidali zvonik za enkratno višino, sočasno (kot kaže podstrešje) dvignili ladjo, jo opečno obokali in nanovo ostrešili (obe ladjini čeli s sledovi dveh ostrešitev), vdelali sedanja ladjina dvodelna pravokotna okna (ki pred obokanjem zaradi višine ne bi mogla nastati) in oba portala, vzidali pevsko eporo z notranjim dostopom, odstranili obočna rebra in služnike v presbiteriju, preoblekli slavolok in vso cerkev prebelili. Obe devastaciji cerkve leta 1605 in 1704 sta prizadeli predvsem njeno opremo, zato so jo vsakokrat obnovili. Cerkev je bila nanovo posvečena leta 1736, vendar sojo tudi po tem letu obnavljali, tako da najdemo v njej rezbarske in slikarske umetnine iz vseh stilnih obdobij do neogotike. 9. Leta 1832 so postavili na zakristijskem podstrešju oratorij z 2 oknoma v presbiterij. ob čemer so njeno puhasto streho za toliko dvignili, da so pod njo spravili oratorijsko etažo. Takrat so vdelali v njen zahodni del oratorijske stopnice in jo zato povečali proti vzhodu, prebili vanjo sedanji pravokotni portal s klasicističnimi vratnicami in zazidali odtlej neuporaben timpanonski portal. 10. Leta 1872 so enako storili z oratorijem nad severno ladjo, ki soji na vzhodu prizidali oratorijsko stopnišče in zato zazidali okni njenega zaključka. Oratorij so vkompo— nirali v ladjino podstrešje, ne da bi tega spreminjali, ter ga povezali z ladjo s tremi podolžnimi pravokotnimi okni. Ostrešje vzhodnega prizidka je pokrilo tudi zahodni del zakristije z njenim oratorijskim stopnjiščem ter se neposredno strnilo z ostrešjem zakristije. 11. Leta 1869 je huminski slikar Jakob Brollo najprej poslikal presbiterij, leta 1873 pa ladjo, vendar slikarija od zadnje obnove dalje ni več ohranjena. Leta 1895 so cerkev obnovili, kot pove napisna plošča za glavnim oltarjem, predvsem v smislu regotizacije njene opreme. 12. Leta 1930 so obnovili zunanjščino, pri čemer so ob severno steno zvonika prizidali stopnišče, vodeče na pevsko emporo. Končno so leta 1960 in 1976 strokovno obnovili cerkveno zunanjščino in notranjščino (Zavod za spomeniško varstvo Maribor), ob čemer je prišlo do pomembnih umetnostnozgodovinskih odkritij. Pri opisu nastajanja cerkvene arhitekture ne smemo prezreti še nekaterih umetnin, ki so nastale v zvezi z njo. Najprej je omeniti freske, ki so se nam ohranile v več plasteh, segajočih od okoli leta 1400 do sredinel?. stoletja, da odstranjenih Brollovih iz let 1869 in 1873 niti ne omenjamo. Najstarejše so gotovo freske na severni strani slavoločne stene, ki predstavljajo zgoraj konjeniški tip Darovanja treh kraljev, spodaj 4 svetnice pred stebriščno, rahlo zašiljeno ločno arhitekturo in ob strani ornamentalno obogaten grb donatorja. Slikarija, kije krasila do 1. polovice 16. stoletja tu stoječ baldahinski oltarje po koloritu (zelena, rdeča), kompoziciji, gubanju oblačil in drugih stilnih posebnostih sodeč iz okoli leta 1400. Slede rudimentarni ostanki (dejansko samo okviri prizorov) poslikave na severni ladjini steni, ki jih lahko na splošno datiramo sl. polovico 15. stoletja, nato plast fresk, ki vise snete na južni strani slavoločne stene ter predstavljajo svetnike (Martina, Florijana in Jurija) ter jih je moč datirati sčetrtino 16. stoletja. Glavni okras ladje predstavljajo freske, ki jih je dal leta 1632 naslikati ormoški meščan in svetovalec, sicer pa Gorenjec Mihael Podlipnik. Na severni steni ladje je v 4 vrstah naslikanih 48 prizorov (napis govori pomotoma o 40): polovica iz Geneze od Stvaritve luči, vode in zemlje do Bronaste kače, polovica pa iz Pasiona od Prihoda v Jeruzalem do Vstajenja, medtem ko zadnja predstavlja donatorja z nadangelom Mihaelom, ki vaga njegovo dušo. Na južni steni so bili naslikani 4 cerkveni očetje, a delno ohranjen je le papež Gregor Veliki. Slikarski ciklus, ki spada med največje pri nas, zlasti pa med redke iz protireformacijskega obdobja 17. stoletja, je sicer preprosto, a fabulativno bogato delo, katerega kompozicija živi od renesančnih dosežkov, med katerimi so opazni celo michelangeleskni detajli. Končno je bila okoli leta 1630 poslikana tudi slavoločna stena z velikopotezno kompozicijo Poslednje sodbe, z letnico 1629, ki ji kljub rustikalnemu pristopu ni odrekati smisla za dramatično pripovednost in ekspresivno učinkovitost. Nazadnje je omeniti še freske, ohranjene v dveh plasteh na severni steni severne ladje. Spodnja, slabše ohranjena plast kaže še na furlansko vplivano slikarsko smer iz 2. petine 15. stoletja, medtem ko je bolje ohranjena gornja s svojim idealističnim realizmom že produkt 2. polovice istega stoletja. Poleg fresk je zlasti opozoriti na star zakristijski portal s figuralno okrašenim timpano-nom. Gre za donatorsko kompozicijo, katere'osredje predstavlja Kristusa z orodji trpljenja, dopasno stoječega v sarkofagu (Imago pietatis gregorjanskega tipa), levo kleči gologlav in bradat vitez v mrežastem oklepu z bodalom za pasom, desno zgoraj pa je čelada z ogrinjalom in perjanico, spodaj pa grb z vurberškim zmajem. Grb govori za donatorja iz rodu Ptujskih gospodov, skoraj gotovo Bernarda III. (umrl 1420), katerega smrt je tudi terminus ante quem za nastanek portala in zakristije, posredno pa tudi presbiterija. Na vsaki strani slavoloka stojita še dva gotska kiparska izdelka. Na levi strani je kamniti kip Sedeče Marije z otrokom v naročju iz kapele v bližnjih Frankovcih, ki s svojo izredno kvaliteto, dvoijansko lepotno tipiko, mehkim gubanjem, ki pa je stilno nepravilno obnovljeno itd. govori za čas nastanka v 1. petini 15. stoletja. Na desni strani slavoloka je nameščen krstilnik s 4 cofasto zaključenimi konzolami in nedoločljivim ščitastim motivom, ki je preprosto kamnoseško delo iz 1. polovice ali morda celo že sredine 16. stoletja. V severno steno severne ladje je vzidan nagrobnik heraldičnega tipa, izdelan v spomin na 4 umrle otroke Jakoba Sekelija leta 1501. V baročnem povišku zahodne ladjine stene je sekundarno vzidana konzola v obliki angela, ki je morda nosila enega od obeh baldahinskih oltarjev, saj izvira po stilu sodeč iz okoli leta 1400. Končno je omeniti v zvezi s cerkvijo še na kamniti kip t.i. Ormoške Marije, ki ga hranijo v Pokrajinskem muzeju v Ptuju. Predstavlja sedečo Marijo z golobom na desnem in otrokom na levem kolenu. Marija ne predstavlja več vzvišene nebeške kraljice, ampak vsakdanjo meščanko širokega obraza in nekoliko okorne drže, v katero še ni dahnila lepotna milina mehkega sloga kot pri kipu iz Frankovcev, zaradi česar ga lahko datiramo v čas pred mehkim slogom, to je v zadnjo petino 14. stoletja. Opozoriti pa je tudi na kamnita kipa, ki stojita v zvonikovi vhodni veži in predstavljata baročnega sv. Jožefa z otrokom, kije bil najden v eni meščanskih hiš, in klasicistično Brezmadežno s stebrastega znamenja, kije stalo na sedanjem Kerenčičevem trgu. Cerkev je do leta 1791 obdajalo pokopališče, ki ga sedaj zaseda tržni park, ob katerega severni stranici stoji najlepše baročno poslopje Ormoža, nadstropno mestno župnišče kljukastega tlorisa, ki je v pritličju zahodnega trakta vsaj iz 17. stoletja, v sedanji obliki in velikosti pa iz leta 1741. S kratko predstavitvijo župne cerkve končujem bežni opis vseh treh urbanih naselbin in njihovih najpomembnejših kulturnozgodovinskih spomenikov in se opravičujem, da jih zaradi skrčenega obsega članka nisem mogel prikazati podrobneje in s tem seveda tudi strokovno bolj razdelano. Vendar je njihov analitični prikaz zastavljen problemsko, saj je gotovo, da obravnavani objekti še niso izdali vseh svojih skrivnosti, kar velja zlasti za oba gradova in cerkvi v Veliki Nedelji in Ormožu. Zato jih bo treba še proučevati in z njihovo pomočjo izpopolnjevati zgodovino naselbin, katere s svojo prisotnostjo kulturnozgodovinsko in spomeniškovarstveno pomembno bogatijo. Viri in literatura: Fran Kovačič: Trg Središče. Krajepis in zgodovina. Maribor 1910 Fran Kovačič: Zgodovina Lavantinske škofije. Maribor 1928 Fran Kovačič: Ormož. ČZN 8/1911 p. 107-114 Milko Kos: K postavitvi ogrske meje med Dravo in Rabo. ČZN 28/1933 p. 144—152 Viktor Skrabar: Stara ledinska karta v ormoškem gradu. ČZN 30/1935 p. 30-44 (avtor karte Matija Fissi 1801) Hans Pirchegger: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Giilten, Stadte und Miirkte. Miinchen 1962 Krajevni leksikon Slovenije IV. Podravje in Pomurje. Ljubljana 1980. Občina Ormož, p. 327-359 Stanko Pahič: Raznoteri obrazi rimske ceste v Panonijo čez Ptuj. Ptujski zbornik IV. Maribor 1975, p. 63—94 Anton Klasinc: Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov. Ormoški zbornik L Maribor 1973. p. 50-100 Anton Klasinc: Gradivo za zgodovino Ormoža in njegovega okraja. Ormoški zbornik L Maribor 1973. p. 101-133 Jakob Emeršič: Bibliografija Ormoža in okolice. Ormoški zbornik L Maribor 1973. p. 213-243 Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem, Poznogotska plastika na Slovenskem in Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Ljubljana 1963, 1970 in 1981 Ivan Stopar: Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem Štajerskem. Ljubljana 1982 Jože Curk: Fevdalna arhitektura na ormoškem območju. Ormoški zbornik L Maribor 1973.p. 142-151 Jože Curk: Ormož in njegova okolica. Zbirka vodnikov 33. Ljubljana 1973 Jože Curk: Zgodovina urbanizacije v severovzhodni Sloveniji. ČZN NV 6/1970. p. 244-284 Jože Curk: Slovenještajerski trgi in mesta v 19. stoletju. ČZN NV 15 1979. p. 208—263 Povzetek Ob prastari prometni osi ormoškega občinskega ozemlja so se v srednjem veku razvile na arheoloških lokacijah ali ob njih tri urbane nasebline: Velika Nedelja, Ormož in Središče, ki so prevzele različne funkcije. Velika Nedelja je postala cerkveno središče kot sedež pražupnije in komende križniškega reda, Ormož gospodarski center kot mesto in sedež velikega gospostva, Središče pa pomembna obmejna in tržna postojanka. Velika Nedelja razpada kot naselbina v dva dela: vaškega v ravnini in urbanega na vzpetini. Urbani se je izoblikoval okoli pražupnijske cerkve in gradu. Cerkev, kije verjetno obstajala že pred letom 1199, kaže v sedanji stavbi 4 gradbene faze: romansko z ladjo, korom in apsido, zgodnjegotsko s 1. povečavo ladje in kornim zvonikom, poznogotsko s prizidavo zakristije in baročno z 2. povečavo ladje, povišavo zvonika, prizidavo kapel in vhodne veže ter nabavo nove opreme. Cerkev hrani romansko plastiko, baročen štuk, poznobaročne oltarje in J. Brollovo poslikavo iz leta 1876. Bližnji grad je pretežno opečna dvonadstropna stavba s 4 okroglimi ogalnimi, za etažo višjimi stolpi. Od srednjeveške grajske zasnove je ohranjeno kamnito, prvotno trinadstropno stolpasto jedro, ki so ga med leti 1600—1612 vključili v sedanje grajsko poslopje. To poslopje so med leti 1723—1730 baročno poenotili, staro jedro za etažo znižali, ogalne stolpe pa za prav toliko zvišali. Grad, ki ga odlikuje odlična pokrajinska lega, je neprimerno zaseden s strankami, njegove dragocene umetnine pa hranijo v Pokrajinskem muzeju Ptuj. Središče je bilo do povojnih let največja naselbina na obravnavanem območju, a nikoli utrjeno. Sestavljale so ga tri enote: grad, kije propadel v 1. polovici 16. stoletja, župna cerkev v Grabah, ki je v sedanji stavbi iz let 1515 — 1519 in 1908—1909 ter slovi po svoji dragoceni sakramentalni hišici, in trško jedro okoli Trga talcev in Prelšinske ulice, ki ga poudarjata 2 reprezentančni stavbi: klasicistična trška hiša iz leta 1840 in poznogotska podružna cerkev Žalostne Matere Božje, barokizirana in opremljena po letu 1704, ki je ob zadnji obnovi zgubila (vso) svojo arhitektonsko členitev in kapelo iz 19. stoletja. Osrednjo naselbino obravnavanega ozemlja predstavlja Ormož, kije leta 1331 postal mesto, pred letom 1354 sedež vikariata in leta 1489 sedež velikega zemljiškega gospostva. Mesto in grad sta se namestila v ovalnem okopu bronastodobne naselbine tako, daje mesto zasedlo njeno zahodno, grajski kompleks pa vzhodno polovico. Kot mesto seje Ormož le počasi razvijal, saj je ob koncu 18. stoletja štel le okoli 50 hiš, ki pa gradbeno ne segajo pred poznobaročno 2. polovico 18. stoletja. Najpomembnejši arhitekturi sta grad in župna cerkev. Grad se je razvil iz dveh jeder, glavnega stolpa iz sredine in južnega krila iz konca 13. stoletja. Svojo glavno gradbeno fazo je doživel po letu 1490, ko so se vanj preselili Seke— liji. Takrat so nastali vsi njegovi trakti razen vzhodnega, katerega nadstropje je šele iz 1. polovice 18. stoletja, enako kot tudi arkadni hodnik zahodnega trakta. Danes je grad baročno—klasicističnega videza, v zahodni polovici podkleten, sicer pa prirejen za potrebe ormoške občinske uprave. Cerkev skriva za navidezno enotno podobo razgibano gradbeno zgodovino. Najstarejša je ladja, ki izvira iz sredine 14. stoletja. K njej so med leti 1400—1440 postopoma prizidali: presbiterij, zakristijo, zvonik in severno kapelo, ki sojo sto let pozneje spremenili v ladjo. Po sredini 17. stoletja so cerkev poznorenesančno—ranobaročno obnovili: dvignili in obokali ladjo, jo opremili z novimi okni in vrati, vzidali pevsko emporo, predelali slavolok, odstranili rebra iz presbiterija itd. Po njeni profanaciji s strani Krncev sojo med leti 1704—1736 visokobaročno obnovili ter jo do okoli leta 1760 nanovo opremili. Večje obnove je doživela tudi v 19. stoletju, ko je dobila oba oratorija, vzhodni zakristijski podaljšek in J. Brollove freske, leta 1930 pa zunanje stopnjišče, vodeče na pevsko empo— ro. Zadnji, strokovno izvedeni obnovi v letih 1960 in 1976 gre zahvala za odkritje mnogih njenih umetnostnih vrednot: več plasti fresk iz let 1400 in 1632, prvotnega zakristijskega portala s figuralno okrašenim timpanom iz začetka 15. stoletja, nastavkov preš— biterijevega prvotnega oboka, kamnitega kipa Marije iz Frankovcev iz začetka 15. stoletja, poznogotskega krstilnika iz 1. polovice 16. stoletja itd. V primeru ormoške župne cerkve imamo torej opraviti z umetnostno zelo bogatim kulturnim spomenikom, ki dokazuje, kake vrednote se skrivajo po naših krajih, le da niso odkrite in strokovno pravilno ovrednotene. Zusammenfassung DIE ENTWICKLUNG VON URBANEN SIEDLUNGEN AUF DEM GEBITE DER GE-MEINDE ORMOŽ Entlang der alten Verkehrsader des Gemeindegebietes von Ormož entwickelten sich im Laufe des Mittelalters in oder neben der archeologischen Fundstellen drei urbane Sied— lungen: Velika Nedelja, Ormož und Središče, die jede ihre Aufgabe aufgenommen hai: Velika Nedelja als Sitz der Urpfarre und der Kreuzritterkommende ist ein Mittelpunkt der kirchlichen Organisatìon geworden, Ormož als das Wirtschaftszentrum des Gebietes ist die Stadi und der Sitz einer grossen Herrschaft geworden, Središče als Grenzstation ist aber Markt geworden und als solches erfolgreich weiter gediehen. Velika Nedelja zerfallt als Siedlung in zwei Teile: der dòrfliche liegt in der Ebene, der urbane steht auf der Anhòhe. Der urbane Teil entwickelte sich in der Umgebung der Kirche und der Burg. Die Kirche, die wahrscheinlich schon vor 1199 bestand, zeigt 4 Bauphasen: eine romanische mit dem Schiff, Chorraum und Apsis, die friihgotische mit der 1. Vergròsserung des Schiffes und dem Chorturm, die spàtgotische mit dem Zubau der Sakristei und die barocke mit der 2. Vergròsserung des Schiffes, Erhòhung des Gloc— kenturmes, dem Zubau von beiden Kapellen und der Eingangslaube und mit der Inne— nausstattung. Die Kirche besitzt mehrere romanische Plastiken, das barocke Stuck, die spàtbarocken Altare und eine Bemalung von Jakob Brollo aus dem Jahr 1876. Die Burg in der Nàhe ist ein zweistòckiger Ziegelbau mit 4 runden, um eine Etage hčheren Eck— tiirmen. Von der mittelalterlichen Anlage ist noch der steinerne, urspriinglich dreistòcki— ge turmartige Kern erhalten, den man in den Jahren 1600—1612 in das jetzige Schlos— sgebàude eingegliedert hat. Dieses Gebàude hat man in den Jahren 1723—1730 baroc— kisiert, den alten Kern um eine Etage erniedrigt und die Ecktiirme um eine Etage er— hòht. Das Schloss, das eine vomehme Landeslage besitzt, ist heute mit Mietern besetzt. Das schadet ihm taglich; die kostbaren Kunstschàtze sind jedoch im Pokrajinski muzej Ptuj aufbewahrt. Središče, bis in die Nachkriegszeit die gròsste Siedlung der beschriebenen Gegend, war nie befestigt. Es entstand aus drei Kernen: aus der Burg, die in der 1. Halfte des 16. Ja— hrhunderts verkamm, aus der Pfarrkirche, sie stammt im jetzigen Bau aus den Jahren 1515—1519 und 1908—1909 und ist wegen ihres Sakramentars bekannt. Der dritte Kern ist der Markt um den Trg talcev und Prelšinska ulica. Diesen betonnen die beiden repra— sentativen Bauten; das klassizistische Gemeindehaus aus dem Jahr 1840 und die spat— gotische Filialkirche der Traurigen Mutter Gottes, barockisiert und ausgestattet nach dem Jahr 1704. Ihre Fassadengliederungund die zugebaute Kapelic sind bei der letzten Reno— vierung verloren gegangen. Die Hauptsiedlung des behandelten Gebietes stelli Ormož vor, der im Jahr 1331 eine Stadi geworden ist, vor dem Jahr 1354 der Sitz des Vikariats und um das Jahr 1490 Sitz einer grossen Herrschaft. Die Stadi und die Burg fanden ihren Raum im ovalen Wall der bronzezeitlichen Siedlung auf die Art, dass die Stadi die westliche und die Burg die òstliche Halfte besetzten. Ormož entwickelte sich ziemlich langsam, so dass es am Ende des 18. Jahrhunderts nur ca 50 Hauser zàhlte, die aber nicht vor die spàtbarocke 2. Halfte des 18. Jahrhunderts reichen. Die wichtigsten Bauten der Stadi sind die Burg und die Pfarrkirche. Die Burg ist aus zwei Kerne enstanden: der Hauptturm ist aus der Mitte und der siidliche Flligel aus dem Ende des 13. Jahrhunderts. Ihren Hauptkomplex bekamm die Burg nach dem Jahr 1489, als sie in den Besitz der Familie Szekely iiber-ging. Damals entstanden alle Trakten ausser dem òstlichen, dessen 1. Stock erst in der 1. Hàlfte des 18. Jahrhunderts entstand. Damals bekam auch der Westtrakt seinen zwei-stòckigen Arkadengang. Beute zeigt die Burg das barock-klassizistische Àussere. Sie ist fdr die Geme in deve rwaltung zugerichtet. Die Kirche birgt hinter ihrem scheinbar einheitlichen Àusseren eine sehr bewegte Bauge-schichte. Der àltesste Teil ist der Schifi", der in der Mitte des 14. Jahrhunderts entstand. Zwischen den Jahren 1400-1440 waren etapenweise dazugebaut: das Presbiterium, die Sakristei, der Glockenturm und die nòrdliche Kapelle, die nach 100 Jahren in denSchiff umgewandelt war. Nach der Mitte des 17. Jahrhunderts hat man die Kirche fhihbarock umgebaut, man hat erhòht den Schiff und ihn iiberwòlbt, ihn mit neuen Fenstem und Portalen ausgerichtet, die Sangerempore eingebaut, den Trimphbogen umgestaltet, die Rippen im Presbiterium entfemt usw. Nach der Kirchenprofanierung seitens der Kuru— zzen hat man sie zwischen den Jahren 1704—1736 hochbarock erneuertund bis ca 1760 neu ausgestattet. Gróssere Erneuemngen erlebte der Bau auch im 19. Jahrhundert, als die beiden Oratorien, den òstlichen Sakristeiraum und die Fresken von J. Brollo bekamm. Im Jahr 1930 sind noch die àusseren Stiegen auf die Sangerempore hinzugefdgt worden. Die letzte fachmànnische Renovierung in den Jahren 1960 und 1976 hat viele Neuent— deckungen gemacht. Es handelt sich um mehrere Schichten der Fresken aus dem Zeit— abschnit 1400—1632, um einen Sakristeiportal mit figuralem Tympanon aus dem An— fang des 15. Jahrhunderts, um die Ansatze der gotischen Presbiteriumswòlbung, um die steinerne Plastik der Maria aus Frankovci aus dem Anfang des 15. Jahrhunderts, um den spatgotischen Taufstein aus der 1. Hàlfte des 16. Jahrhunderts usw. Mit einem Wort,im Fall der Pfarrkirche von Ormož handelt es sich um einen vorziiglichen Kulturdenkmal, das beweist, welche Werte sich im unsern Land, noch nicht entdeckt und fachmànnisch nicht richtig bewertet, bergen. Jože dr. MLINARIČ, arhivski svetovalec, Pokrajinski arhiv Maribor KRIŽNIŠKE ŽUPNIJE VELIKA NEDELJA, ORMOŽ, SREDIŠČE IN MIKLAVŽ DO KONCA 18. STOLETJA Avtor v uvodu obravnava naselitev križniškega reda na slovenskih tleh in zlasti še nastanek njegove postojanke na ozemlju nekdanje pražupnije pri Veliki Nedelji, nato pa predvsem na osnovi arhivalnih virov podaja stanje na velikonedeljski župniji in na postojankah, ki so se iz nje razvile. Po zmagi nad Obri okoli leta 800 je cesar Karel Veliki (800—814) tudi v vzhodnih pokrajinah frankovske države razdeljeval posest med svetne in cerkvene mogočnike, ki so tod pospeševali kolonizacijo. K najpomembnejšim fevdalcem na tem območju štejemo salzburške škofe, ki so prejeli po letu 860 od vladarja v fevd ozemlje okoli Ptuja in vzhodno od njega med Dravo in Muro in prav tja do reke Rabe in do Blatnega jezera ter globoko na jugovzhod. K najpomembnejšim salzburškim naseljem pa je štel Ptuj kot gospodarski in upravni sedež škofijske posesti. Cvetočo kolonizacijo so konec devetega stoletja uničili vdori Madžarov, ki so ob svojih pohodih prodrli tudi daleč na ozemlje Karantanije in v srednje Podonavje. V tem obdobju je tudi salzburška cerkev izgubila vso posest na zgoraj omenjenem območju. Šele po bitki in zmagi Nemcev nad Madžari pri Augsburgu leta 955 je bila osabljena moč Madžarov, kar je imelo za posledico, da se je sicer nestalna meja nemške države na vzhodu pričela počasi premikati v njeno korist in da se je tudi Salzburg pričel na svojem nekdanjem ozemlju zopet počasi uveljavljati. V teh prizadevanjih so Salzburgu od začetka 12. stoletja stali ob strani zlasti njihovi ministeriali Gospodje Ptujski, ki so leta 1132 prejeli v upravo ptujski grad z nalogo, da varujejo salzburško naselbino in njeno okolico pred nenehnimi ogrskimi vpadi.1 Naselitev križnikov na začetku 13. stoletja pomeni za obravnavano območje nov in odločilen moment, ki je kasneje imel tako v gospodarskem kakor tudi v duhovnem pogledu daljnosežne posledice. Križaiji so bili člani ene izmed treh vej viteških redov, ki so se razmeroma zgodaj naselili tudi na naših tleh in v svojih redovnih pravilih združevali viteštvo in redovništvo oziroma boj in strežbo bolnikom in slabotnim. Nastajali so vzporedno s križarskimi vojnami in so sprva imeli za cilj oskrbo bolnikov v Sv. deželi, kasneje pa so se preoblikovali v skupnosti z vitezi, ki jim je bilo bojevanje skoraj edina naloga, in z brati, katerih naloga je bila oskrba bolnikov in romarjev. Z izgubo Sv. dežele so se člani teh redov preselili in njihovo delovanje se je preneslo predvsem na evropska tla, kjer so se posvetili novim nalogam2. Na slovenskih tleh je bila po vsej verjetnosti najstarejša postojanka križnikov v Brežah na Koroškem, kjer jim je nadškof Eberhard v letu 1203 prepustil zanemarjeni hospital, v prvi polovici 13. stoletja pa so se člani križniškega reda naselili tudi na Štajerskem, Kranjskem in v Beli krajini. V Ljubljani, kjer so si križniki pridobili precej zemlje in letnih dohodkov tako v mestu samem kakor v njegovi neposredni okolici, najdemo le—te v prvi polovici omenjenega stoletja že močno zasidrane^. V naslednjem stoletju so premogli tudi že precej posesti v okolici Novega mesta, kjer so imeli svoj gospodarski in upravni sedež v t.i. križatiji4' Močno se je križniški red razmahnil v Beli krajini. Tu so sprva delovali templaiji, a so se v prvi polovici 13. stoletja morali umakniti konkurentu iz viteških redov5 *. Na Štajerskem se je križniški red močno zasidral prav tako v prvi polovici 13. stoletja; njegovi člani so Frideriku Ptujskemu pomagali v bojih proti Madžarom. Frideriku se je okoli leta 1200 posrečilo, daje sovražniku iztrgal iz rok velikonedeljsko, ormoško in središko okohco ter s tem premaknil mejo nemške države precej proti vzhodu. Za pomoč se je Friderik oddolžil nemškemu redu s podelitvijo sveta okoli Velike Nedelje in s polovico tamkajšnje desetine ter jih zadolžil, da tamkajšnjo neobljudeno zemljo ponovno poselijo in jo branijo pred ogrskimi vpadi. Friderikovo daritev je v letu 1222 potrdil križnikom njegov sin enakega imena. V listini Friderik pravi, da potrjuje redu lastnino ”in Dominico”, ki mu jo je oče daroval, ter polovico desetine. Zemljo je njegov oče ”kot neobljudeno in prazno spravil pod svojo oblast”^. Madžarski vpadi so na slovenskih tleh uničili tudi osnovno cerkveno organizacijo - župnije. Šele na začetku 12. stoletja so se mogle na ozemlju salzburške nadškofije (severno od Drave) dokončno oblikovati te osnovne celice cerkvene organizacije, na ozemlju oglejskega partiarhata pa v teku stoletja7 *. Z naselitvijo križnikov je velikonedeljska, ormoška in središka okolica prišla tudi v duhovnem pogledu pod njihov vpliv. K pražupni— jam na območju med Muro in Dravo s sedežem v Mariboru, pri Jarenini, v Radgoni in v Ptuju se je pridružila kot zadnja pražupnija pri Veliki Nedelji . Župnijo oziroma cerkev pri Veliki Nedelji je križnikom, kakor je razvidno iz listine salzburškega nadškofa Eber-harda II. (1200-1246) iz leta 12369, daroval po letu 1200 Friderik Ptujski, a so jo kasneje njegov sin enakega imena redovnikom odvzel, toda v letu 1235 jim je z ženo podelil nad njo pravico patronatstva. Obljubil je tudi, da bo poskrbel, da ta njegov akt potrdi tudi krajevni ordinarij salzburški nadškof. Pravico patronatstva pa sta redu potrdila pred letom 1236 tudi Friderikova sinova Friderik in Hertnid10. V letu 1236je nato nadškof Eberhard potrdil daritev Ptujskih, pri čemer je imel pred očmi "izboljšanje tamkanjšnje-ga slovenskega prebivalstva” (considerata etiam correctione plebis illius sclauice). Od delovanja križnikov na dušnopastirskem polju si je namreč nadškof kot krajevni ordinarij obetal pozitivne sadove. 1236 je nedvomno bil pri Veliki Nedelji že sedež župnije, kajti nadškof si je pridržal pravico investiture kandidata za upravljanje dušnopastirske postojanke, svojemu arhidiakonu pa je pridržal pravico vizitacije župnije11 *. S tem aktom je križniški red dobil v upravljanje široko območje velikonedeljskega, or- moškega, središkega in miklavžkega okraja ter opravljal dušnopastirsko delo sam in s po- močjo svetne duhovščine. Podeljevanje župnij v poznem srednjem veku tudi redovom je imelo dvojni namen: zaupanje dušnopastirskega dela redovnikom in izročitev župnijskih dohodkov, s katerimi seje nekemu samostanu ali redovni ustanovi zagotavljala trdna ma- terialna eksistenca1 7. Tako je bilo npr. na vsem slovenskem Štajerskem v 12. stoletju devetnajst župnij, od teh jih je bilo inkorporiranih različnim ustanovam ob koncu 15. stoletja kar petnajst13. Svetna duhovščina pa se je potem, ko je bila župnijska orga nizacija že v celoti izvedena, takim inkorporacijam upirala v strahu za svoje dohodke14. Medtem ko so se križniki v dušnem pastirstvu uveljavili na Štajerskem in v Beli krajini, pa njihova postojanka v Ljubljani ni prejela nobene župnije. S pridobitvijo župnije sv. Petra v Črnomlju so križniki prejeli kasneje vse fare, ki so bile iz te prafare izločene: Metliko, Semič, Vinico in Podzemelj, s čimer so dejansko prevzeli dušno pastirstvo v vsej Beli Krajini. Tudi tu je cerkvena oblast poskušala urediti razmere v dušnem pastirstvu s pomočjo križniškega reda, saj patriarh Bertold Andeški (1218—1251) v listini o ustanovitvi črnomaljske župnije iz leta 1228 pravi, da je ljudstvo na Metliškem, živeče ”v zmoti zaslepljenosti” in "posnemajoče poganske obrede”, "pripeljal na pot resnice”15. Potemktakem je bilo treba dušno pastirsko delovanje v tej deželici šele utrditi. q JERUZALEM 1719 O T0MA^ BOLFENK NA KOGU SVETINJE 1788 O 4 UKLAVŽ PODGORCI 1785 O VELIKA NEDELJA ORMOŽ REDIŠČE Nastanek župnij na ozemlju velikonedeljske pražupnije S pridobitvijo velikonedeljske pražupnije je križniški red dobil v oskrbo obsežno območje slovenske Štajerske. Župnija je na jugu mejila na Dravo, na vzhodu je njena meja potekala po nekdanji štajersko—ogrski meji ob potokih Zeleni in Trnavi in šla do glavnega grebena Slovenskih oziroma Ljutomerskih goric, na severu oziroma severovzhodu ob njihovih grebenih do Senčaka na zahodu, in od tam ob Jezernici oziroma po Otaškovi dolini na jugovzhod, odkoder se je obrnila pod cerkvijo na Polenšaku proti zahodu in nato na jug ob potoku, ki teče ob meji med Slomi in Brezovcem do svojega izliva v Pesni— col6, z intenzivno kolonizacijo, ki so jo v največji meri na tem območju pospeševali križniki, se javljajo v zgodovinskih virih tudi imena krajev tega področja. Razvoj obrti in trgovine, sprva le skromne ob cerkvah, zlasti ob proščenjih, je omogočil nastanek meščanskih naselij. Medtem ko je namreč zahodni del tega območja gospodarsko v mnogo— čem gravitiral k Ptuju, pa sta se na njegovem vzhodnem delu razvili meščanski naselji v Ormožu in Središču. Tako se Ormož prvič omenja 1273 (Holermous) ter ga v letu 1322 srečamo že kot trg (fonim Holrmuos), v letu 1331 pa prejme že mestne pravice11. Središče se prvič omenja 1255 (Polstraw) in je 1442 imelo že status trga (markcht Pol— straw).18 Obsežen župnijski teritorij in njegova velika obljudenost ter koncentracija prebivalstva tudi v dveh meščanskih naselij so terjali reorganizacijo dušnopastirske službe na tem območju, ta pa je zahtevala ustanovitve novih postojank in gradnjo podružnic. V 13. in 14. stoletju so dušnopastirsko delo tega območja opravljali iz Velike Nedelje bodisi križniki sami ali najeti svetni duhovniki: ob nedeljah in praznikih so opravljali božjo službo in delili zakramente. Po mnenju F. Kovačiča v tem obdobju še ni bilo pri nobeni od velikonedeljskih podružnic stalnega duhovnika19. Gotovo pa je, daje miklavška podružnica, kot od svoje matice najbolj oddaljena, omenjena v letu 148620; že zgodaj imela svojega stalnega duhovnika21. Nedvomno pa so pri velikonedeljskih podružnicah sv. Jakoba v Ormožu, sv. Duha v Središču in sv. Miklavža v Miklavžu bili leta 1528 stalni dušni oskrbniki . Središče je po F. Kovačiču dobilo svojega stalnega duhovnika v letih med 1515 in 152823. V Ormožu so se od konca 15. stoletja naprej vključili v dušnopastirsko delovanje tamkajšnji frančiškani, ki jih je v kraj uvedel gospod ormoške gospoščine Jakob Szekely 149524. Medtem ko so za čas srednjega veka viri za velikonedeljsko župnijo kaj skromni, nam ti od pojava protestantizma naprej teko v obilnejši meri. Vpliv novih idej seje tudi na slovenskem Štajerskem poznal že v prvi polovici 16. stoletja. Zato seje v letu 1528 odpravila na vizitacijo mešana državno—cerkvena komisija, ki naj bi ugotovila versko stanje med prebivalstvom in duhovščino. Pri mariborskih meščanih je le—ta ugotovila versko mlačnost, medtem ko so nove ideje v Radgoni in v Slovenjem Gradcu pognale že močne korenine25. 4. julija so bili poklicani v Radgono tudi zastopniki vseh štirih križniš— kih far (duhovniki, cerkveni ključarji in zastopniki občin), vendar se tedaj še niso poznali sadovi novih idej26. Proti koncu stoletja so se s povečano protestantsko aktivnostjo v mestih in na gradovih poznali vplivi nove vere tudi na podeželju, ki so se izražali ali v verski mlačnosti prebivalstva in v nravnosti duhovščine ali pa že v prikritem oziroma javnem prestopu k novi veri. Luteranstvo oziroma kalvinstvo so podpirali in širili predvsem gospodar Medji— murja Jurij Zrinski in sinova Luke Szekelyja, Jakob in Mihael. Zlasti Zrinski so na župnijah, na katerih so imeli pravico patronata, nastavljali kalvince in protestante ter odstranjevali katolištvu verno duhovščino27. Seveda so bila za novo gibanje dovzetna meščanska naselja, kakršni sta bili Ormož in Središče. Razmere v križniškem redu so našle odziv vsekakor tudi na njihovih župnijah. Že leta 1525 je veliki mojster Albreht, grof brandenburški, prestopil v protestantizem in potegnil za seboj številne redovne člane. Križniki in njihovi vikarji ter kaplani na inkorpori— ranih župnijah so povečini sicer ostali pristaši katolicizma, vendar so mnogi v nravnem oziru zdrknili kaj nizko in bili vernikom vse prej kakor dober zgled28. Tu in tam pa najdemo v obdobju okoli leta 1600 tudi posameznike, ki dajejo po zgledu Iute rano v skupno odvezo in obhajajo vernike pod obema podobama. Taka praksa je pri sosednjih župnikih zbudila negodovanje, vendar ne le zaradi prakse same, temveč tudi zaradi strahu pred izgubo dohodkov. Po zatrjevanju nekaterih župnikov so namreč njihovi verniki rajši zahajali k sosedom, ki so uporabljali prakso luteranov29. Spričo vedno uspešnejše dejavnosti protestantov je salzburški nadškof Wolfgang Teodo— rik pl. Reitenau (1587—1612) delo na polju rekatolizacije zaupal svojemu sposobnemu generalnemu vikarju sekovskemu škofu Martinu Brennerju (1585-1615) ter mu dal obsežna pooblastila za njegovo delovanje. S smrtjo odločnega nadvojvode Karla II. leta 1590, vnetega za rekatolizacijo notranjeavstrijskih dežel, je protestantizem dobil novo upanje na zmago in nekaj časa se je jeziček na tehtnici gibal celo v korist protestantizma. V takšnih okoliščinah je pričel škof Brenner s t.i. "letečimi komisijami”, ki naj bi zajezile dejavnost protestantov na terenu30. Tako je škof Martin Brenner v letu 1593 vizitiral kot generalni vikar salzburškega nadškofa tudi križniške župnije na slovenskem Štajerskem, pri čemer je ugotovil kaj žalostne razmere, ki so pri vernikih in duhovščini vladale tako v verskem kot v nravnem pogledu. Zoper vizitacijo pa se je istega leta pritožil komtur spodnjeavstrijske balije (province nemškega viteškega) reda Lenart Frumentin. V svojem odgovoru komturju je dne 7. oktobra 1593 škof Brenner zagovarjal svoje dejanje ter svoje pravice utemeljeval z določili tridentinskega cerkvenega koncila (1543—1563). Škof navaja določilo koncila, po katerem imajo le ordinariji—krajevni škofje pravico in dolžnost vizitirati svoje župnije, tudi župnije, inkorporirane eksemptnim redovom, ter določilo, po katerem ne more biti nihče v dušnem pastirstvu, kogar pristojni škof za to delo ni izprašal in potrdil31. Nemški viteški red se je namreč kot eksempten red, ki je bil v duhovnih rečeh podložen le rimski stohci, rad skliceval na stare privilegije, tudi take, ki jih je npr. glede pravic v dušnem pastirstvu odpravil že tridentinski cerkveni koncil. Zato je red vizitacijo redovnih župnij in potrjevanje kandidatov za delo v župniji odklanjal. Prav zaradi zadnjega je škof Brenner imel tako s komturji kakor tudi z vikarji in kaplani na križniških župnijah neprestane težave. Izpraševanje in potrjevanje kandidatov so odklanjali komturji in njihovi župniki ter kaplani na župnijah. Ni čudno, da je bila prav duhovščina na križniških župnijah, ki se je skrivala za komturji in starimi redovnimi privilegiji, na izredno slabem glasu32. Položaj je bil na križniških župnijah tak, da je celo nadvojvoda Maksimilijan kot veliki mojster reda zahteval, da se čimprej odstranijo vse pomanjkljivosti. Vendar vsi opomini, tako tisti, ki jih je na komturje in njihove vikarje naslavljalo redovno vodstvo, kakor oni, ki so jih nanje naslavljali ordinariji in njihovi generalni vikarji, niso nič zalegli. Tudi pri Veliki Nedelji in njej pridruženih župnijah je ostalo vse pri starem33. 12. junija 1607 je škof Brenner vizitiral tudi križniški župniji Veliko Nedeljo in Ormož. Pri Veliki Nedelji je cerkev z opremo bila v dobrem stanju, pač pa je opomin zadel vikarja, ki ga vizitator sploh ni našel doma. Izredno žalostne so bile razmere v Ormožu, zlasti kar zadeva nravnega življenja vikarja in kaplana. Vikar od škofa ni bil potrjen, ker mu je to po njegovih besedah prepovedoval tedanji velikonedeljski komtur Gotfrid pl. pl. Schrattenpach. Ormoški vikarje dajal po vzgledu luteranov skupno odvezo in delil obhajilo pod obema podobama (sub utraque), kar je vizitator zatrjeval tudi za vikarja v Mali Nedelji. Zanimivo je, da vizitacija ne omenja ne središke ne miklavške župnije, pač pa navaja vikarja pri Mali Nedelji, za katerega pravi, da sodi pod jurisdikcijo velikonedeljskega komturja34. Zadnja trditev je zmotna, saj je župnija s sedežem pri Mali Nedelji izšla iz župnije sv. Jurija ob Ščavnici (Videm). Kmalu po opravljeni vizitaciji je škof Brenner pisal graškemu nunciju Janezu Krstniku Salvagu (1606—1610) ter mu v pismu prikazal vso nravno bedo križniškihvikarjev,kijihje jemal v zaščito komtur Schrattenbach35. Naslednik škofa Martina Brennerja Jakob Eberlein (1615—1633) je kot generalni vikar salzburškega nadškofa v želji po čim hitrejši ureditvi razmer v svoji škofiji in v zaupanem mu vikariatu, torej tudi na župnijah slovenske Štajerske, opravil v letih od 1617 od 1619 temeljito vizitacijo, ki pa zaradi nasprotovanja nemškega viteškega reda ni zajela njihovih župnij. Zato se je škof Eberlein obrnil do salzburškega nadškofa Marka Sitticha (1612— 1619), kije glede vizitacij posredoval pri vrhovnem poglavaiju križniškega reda, nadvojvodi Maksimilijanu. Maksimilijan je v svojem odgovoru nadškofu z dne 13. novembra 1617 poudarjal velike pravice, ki jih je red deležen od apostolske stolice. Med ostalim tudi poudarja, da nad njim nima noben ordinarij nikakih pravic in daje ta v duhovnih zadevah podrejen le rimskemu papežu. Trdi, daje tudi po tridentinskem cerkvenem koncilu ostalo v veljavi, da sme redu inkorporirane župnije vizitirati le deželni komtur avstrijske balije ali pa zastopnik velikega mojstra. Maksimilijan pa je zaradi koristi za versko življe— nje pripravljen do preklica dovoliti vizitacijo križniških župnij, ki jih vodijo svetni duhovniki. Vizitacija sme obsegati le pregled duhovnih zadev (spiritualij) in nikakor ne gospodarskih (temporalij). Komisarji so dolžni vizitacijo predhodno najaviti deželnemu kom— turju ali upravitelju pri Veliki Nedelji in Ormožu, opraviti pa se mora v njihovi navzočnosti ali v navzočnosti njunih zastopnikov. Pomanjkljivosti v duhovnih rečeh so vizita— toiji dožni sporočiti deželnemu komturju ali upraviteljema komende, sami pa ne smejo nič podvzeti . Ker so križniki v svojem predstojniku nadvojvodi Maksimilijanu imeli trdno zaslombo in zagovornika, je salzburški nadškof uvidel, da v danih razmerah ne bo mogel nič doseči, pa je zato škofu Eberleinu predlagal, naj vizitacijo križniških župnij začasno odloži37. Naj omenimo, da vizitacijski zapisnik Eberleina omenja vikarja pri Miklavžu, nad katerim se je tedaj pritožil ljutomerski župnik, češ da posega v njegov delokrog, ko deli njegovim faranom zakramente, navaja pa tudi, da pogosto daje skupno odvezo, in ga imenuje heretika in nenravneža38. V letu 1621 so bile vizitirane tudi križniške župnije. Vizitacija je pokazala, da seje na teh župnijah sicer marsikaj spremenilo na bolje, vendar je ponekod v življenju vikarjev ostalo vse pri starem. Za to so v glavnem nosili krivdo komturji, ki so odklanjali posege generalnih vikarjev—sekovskih škofov ter arhidiakona v župnijske zadeve39. Na ponovno utrditev katolicizma je v teh krajih vsekakor vplivala tudi vrnitev največjih zemljiških posestnikov tega in sosednjih območij v katolicizem. Protestant Mihael Szekely je že v letu 1598 zaradi prevelike zadolženosti prodal Ormož s Središčem Rupertu Herbersteinu, ta pa leta 1604 baronu Petheju, kije bil katoliške vere. Leta 1613 se je povrnil v katoliško vero Jurij Zrinski, s čimer je novo duhovno gibanje izgubilo v Medjimur— ju svojega zaščitnika in pospeševalca. Zrinski je po omenjenem letu na župnijah, nad katerimi je imel pravico patronata, odslovil luteranske pastorje in nastavil na teh dušnopa— stirskih postojankah katoliške duhovnike40. Spori med križniškim redom in salzburškim nadškofom oziroma njegovim generalnim vikarjem sekovskim škofom so trajali na škodo verskega življenja desetletja 17. stoletja. Končno pa je v letu 1674 med obema stranema prišlo do sporazuma, ki je bil potrjen v Salzburgu 18. junija 1674. Ta sporazum je v glavnih točkah obsegal naslednje: Red je dolžan nadškofu predlagati kandidate za križniške župnije, pa naj bodo kandidati svetni duhovniki ali pa člani križniškega reda. Kandidati so dolžni pred nadškofom opraviti skušnjo za dušno pastirstvo, instalira pa jih arhidiakon. Ordinarij je dolžan najaviti vizitacijo križniških župnij deželnemu komturju in redovnim duhovnikom. Pri Veliki Nedelji, sedežu komturja, sme vizitirati le glavni vizitator. Vikarji na župnijah so dolžni poročati sinodi o stanju na svojih župnijah, niso pa dolžni udeleževati se sej sinod. Velikonedeljski župnik je dolžan arhidiakonu poročati o nravnosti duhovščine vseh štirih križniških župnij4 1. Velikonedeljski komtur se je tej pogodbi na vse kriplje upiral in skušal doseči njeno razveljavitev, kar pa se mu ni posrečilo. Jožef H. je redovom odvzel vrsto pravic, vendar je križnikom kot ustanoviteljem dušnopastirskih postojank na njihovem ozemlju pustil pravico prezentacije kandidatov ter dotacijo župnikom, vendar je pri tem izvzel novoustanovljeni postojanki pri Sv. Bolfenku na Kogu (1788) in pri Sv. Lenartu (1785), kjer je postal patron verski sklad in ne nemški viteški red42. Po pogodbi med Salzburgom in križniki v letu 1674 so se razmere v križniških župnijah nujno morale izboljšati, kajti krajevni ordinarij in njegov arhidiakon sta imela odslej, čeprav z določenimi omejitvami, vpogled v križniške župnije. Zlasti je bil odslej močno agilen arhidiakon s sedežem v Strassgangu. Arhidiakoni so namreč bili nekaka škofova podaljšana roka na terenu. Medtem ko so škofovska opravila ordinariji opravljali sami, pa so materialne in disciplinske zadeve na terenu prepuščali namestnikom — arhidiakonom, katerih kompetence so bile ustanavljanje novih župnij, nastavljanje in nadziranje dušnih pastirjev, vizitacije župnij, sklicevanje sestankov duhovščine—sinod itd. Štajerska niže Brucka na Muri je sodila k t.i. spodnještajerskemu arhidiakonatu, katerega sedež je v letu 1436 postal Gratwein pri Gradcu. Ko je bila župnija Gratwein v letu 1602 inkorporirana cistercijanskemu samostanu v Reinu , so sedež arhidiakonata preneseli v Strassgang, kjer je bil do leta 1618, ko je postal graški župnik arhidiakon. V letu 1679 so spodnještajerski arhidiakonat razdelili na dve enoti: na arhidiakonat za ozemlje na levem bregu Mure s sedežem v Gradcu in na tistega za področje med Muro in Dravo prvotno s sedežem v Lipnici, od leta 1686 pa v Strassgangu. Po ureditvi škofijskih meja v letu 1780 so arhidiakonati bili ukinjeni44. Živahna dejavnost arhidiakonov v Strassgangu nam po letu 1674 daje odličen vpogled v stanje na križniških župnijah: seznanja nas s številom prebivalstva, z njegovo umrljivostjo in njegovim verskim življenjem, daje nam podatke o cerkvenih stavbah in njeni opremi, o cerkvenih opravilih in katehezi, kakor tudi statistične in ostale podatke o du— hov6čini, delujoči na teh župnijah. Primerjava verskega in nravnega življenja v 18. stoletju tudi na križniških župnijah z onim v prejšnjih dveh stoletjih nam kaže neverjetne spremembe, kar je deloma posledica bolj urejenih razmer v času od protireformacije naprej kakor tudi dejstva, da so se kompetence reda nad dušnim pastirstvom zmanjšale, kontrola ordinarija in njegovih organov, predvsem generalnega vikarja sekovskega škofa in pristojnega arhidiakona, pa povečala. Ohranjena poročila vikarjev na križniških župnijah, sestavljena na osnovi formularja, izdanega dne 29. januarja 1720 v Salzburgu, iz meseca aprila 1739 za sinodo spodnještajerskega arhidiakonata v dneh 28. in 29. aprila omenjenega leta nam dajejo precej osnovnih podatkov za te župnije, zato naj jih na tem mestu na kratko podamo45. Med križniškimi župnijami sta bili tedaj po številu prebivalstva največji župniji: Velika Nedelja s svojimi 4485 prebivalci46 in Miklavž z 2671 prebivalci, zato je prva tudi imela dva kaplana, druga pa enega, medtem ko Središče s 1493 prebivalci in Ormož s 1432 prebivalci nista imela kaplanov. Za ormoško župnijo je to tudi popolnoma razumljivo, saj so velik del dušne oskrbe tamkajšnjega prebivalstva opravili frančiškani, kakor nam vizitacija iz leta 1760 izrecno navaja47. Duhovščina, predvsem srednjih let, je prihajala na te župnije povečini iz salzburške nadškofije, dva duhovnika sta bila tudi iz oglejske patriarhije. Medtem ko so ostale župnije upravljali svetni duhovniki, je bil velikonedelj— ski župnik z enim kaplanom križnik48. Ob nedeljah in praznikih je skoraj na vseh župnijah bilo slovesno opravilo s pridigo, pri Veliki Nedelji pa so križniki ob nedeljah opravili dvoje večernic. Katehezo je duhovščina opravila ob nedeljah pred opravilom ali pa v popoldanskem času. Pri Veliki Nedelji pa je pozimi bil nauk ob nedeljah, medtem ko je bil poleti na raznih krajih v župniji, kar si je razlagati kot posledico velike razsežnosti župnije. Statistika nam tudi kaže izredno veliko umrljivost otrok. obhajanci krščeni umrli poroke odrasli otroci zakonski nezakon. odrasli otroci parov Velika Nedelja 4409 76 172 13 56 35 24 Miklavž 2651 20 125 6 86 - 27 Ormož 1175 257 47 3 15 15 11 Središče 1133 360 42 1 22 12 18 9368 713 386 23 179 62 80 Še podrobnejši vpogled v stanje križniških župnij v drugi polovici 18. stoletja nam dajeta zapisnika arhidiakonskih vizitacij iz 1760 in 1773. Ob vitizaciji, ki jo je arhidiakon iz Strassganga opravil v dneh od 25. do 28. avgusta 1760, je v svojem zapisniku zaobjel podatke o stanju cerkvenih stavb in opreme, o pokopališču, o matičnih knjigah, o dohodki, o službi božji, o bratovščinah, o duhovščini in organistu ter cerkvenih ključarjih. Opisu župnije sledi nato opis vseh podružnic50. Župnijo Veliko Nedeljo je arhidiakon vizitiral v dneh 25. in 26. avgusta. Za cerkev sv. Trojice vizitator ugotavlja, da je izredno velika in dolga, da ima sedem oltarjev in da je dobro opremljena. Za stolp pravi, da je trden in opremljen z uro in štirimi zvonovi. Pokopališče je bilo obdano z zidom, ni pa bilo na njem posebnega mesta za pokop nekr— ščenih otrok. Zapisnik navaja, da sodi k župniji oskrbnišnica za pet revežev, za katere je vsakokratni župnik dolžan skrbeti. Služba božja se je redno opravljala ob nedeljah in praznikih: ob sedmih ali po osmih je bila tiha maša, ob devetih pa peta s pridigo. Nauk je duhovščina opravljala ob nedeljah po drugi popoldanski uri. Župnik je vodil matične knjige: posebej krstno, poročno in mrliško, vendar ni vpisoval ure rojstva otroka in pod kateri dominij so njegovi starši spadali, iz poročnih knjig se ni dalo razbrati datuma poroke, v mrliških pa ni bilo navedeno, na katerem od obeh pokopališč je mrlič bil pokopan: pri župnijski cerkvi ali pri podružnici sv. Lenarta. Na župniji je razen župnika prebival še kaplan, vendar je bil župniku v pomoč eden izmed miklavških kaplanov. Župnik Jožef Karel Perne, ud križniškega reda, doma iz Krškega in duhovnik goriške nadškofije, je bil 55 let star, 32 let duhoven ter šest let na župniji. Kaplan Frančišek Pavlanski Žager (Schager), doma iz Kamnika, duhovnik goriške nadškofije, je bil star 37 let, 12 let je bil duhovnik in v dušnem pastirstvu 12 let. Za podružnico sv. Tomaža, pri kateri je tedaj prebival kurat in sta ga vzdrževala križniš— ki red in velikonedeljska župnija, pravi vizitator, daje njena stavba tako dobra in lepa, da take redko vidimo celo v mestih. Bila je dobro opremljena in imela je štiri oltaije, v stolpu pa so viseli trije zvonovi. Zanimiveje, da arhidiakon ne govori o pokopališču, medtem ko ga leta 1773 omenja. Kurat je bil Anton Paukovič (Paukovitsch), doma iz Karlovca, duhovnik senjske škofije, 40 let star in v tej službi pet let. J OLSTRAU ^Sat /~*£~1y rA—#r A ^ jlllt£vsJ ^X/'ivnD. ^Ifrfwéi'rùìò C*> Zc^ri-O- tf- (l 'Sf**'

___.. RV-. < ^ft-alroy 'yki^hù Otut<. ^tcVlVtiuG fè&J ell- j $-?si-lj!iA (ddfcì^rOTiuA vei orcio Q(MÌoK-'''(j'^-H-‘l<>-dn' in- micjjnA- ^ida-. ojPJ.mcJLl* LUm- (^Ctlda- ddlocdu*d-i del (d- c-n~ C o hJjK-nJl*. J "£* j^-^tJÌ-Ù3 S: ^Ln-rì^s a-li-f*-*d : dj 5 1 OL-i un LJ 'xìI oP^pSi-i CeJr-’-^Kdyjl ‘ tK^Y,.yL/^ v--f 7-?-y-ac. ifJtLdn^lóy!, &yirA„ ,X1 ...JA:: 4^ fax cPoùm, rP X- jLrtyd* ,**£*-• n-npiP^y/’^ jffajidi*. /Ust t ffiJL. 71 f-rt-- 11 pTAc£&njX>~^°~ uIgX~P* C+-iiyiinv-dt^ , dXjlX, lOu lai, a-ti *^i-o- Ji^1t oS«-»^- ddCldun I-K <^yX^«.pMI , Vi^Cu^l. /d* Krn Pil-mA 'P^JCnJ-rAftn nJin , /' ^ X-ns/O-C. /nÀ^-n _/r^pP Xiut/*- XtJtdD XfSn, ~ SLny/u- ,ftn> ČIAj. .z^,, ^ Wu; ifLlA^fay * 7 (firJ-Jn/tU*, faj« !£* ■nnJ-^Ljlnn^Jn.M- nlO. ^-- tyP S <-jJ mu^cU , **•- h »y/+ C^UjO tucyftA+U 7?- - C 6 a'b* ft-> Veliki Nedelji. Na župniji so bili še trije duhovniki: dva kaplana in supernumerajij. Jurij Hoblaj in Matija Karin sta bila kaplana, prvi doma iz Čakovca, duhovnik zagrebške škofije, star 35 let, 8 let duhoven in 4 leta kaplan, drugi pa doma iz Vinice, duhovnik goriške nadškofije, 29 let star, 3 leta v duhovniški službi in prvo leto pri Veliki Nedelji. Super— numerarij je bil Jožef Reisberger iz Ljutomera, duhovnik salzburške nadškofije, star 29 let, leto dni pri Veliki Nedelji. Pri podružnici sv. Tomaža je bil za kurata Lavrencij Gri— vic (Griviz), doma iz Novega mesta, duhovnik goriške nadškofije, star 43 let, 13 let duhovnik in šest let v tej službi. Že tridentinski koncil je določil, naj se za kraje, ki so od župnijske cerkve zelo oddaljeni, ustanovijo nove dušnopastirske postojanke ali pa naj duhovščina take kraje, ki imajo podružnične cerkve, obiskuje redno ali pa vsaj od časa do časa. Za ustanovitev novih postojank pa je bilo treba izpolniti vrsto pogojev, med njimi tudi take finančne narave. Mnogi župniki so se seveda ustanovitvi novih postojank na njihovem župnijskem teritoriju močno upirali, vzroki za to pa so bili različne narave, med ostalim prestižne in finančne. Vprašanja preureditev župnijskih meja seje lotil cesar Jožef II. in vladaje 24. septembra 1782 izdala navodilo za ustanavljanje novih dušnopastirskih postojank52. V Jožefovem času so tako osnovali mnoge postojanke, izmed katerih pa so nekatere, ki niso imele trdnih pogojev za obstoj, kmalu propadle. Med velikonedeljskimi podružnicami seje kot prva, kakor smo že omenili, zaradi oddaljenosti izločila cerkev sv. Tomaža, ki je postala duhovnija v letu 1719.Prav tako seje iz Velike Nedelje izločila v letu 1785 kot lokalija cerkev sv. Lenarta v Podgorcih in v letu 1788 sta se iz miklavške župnije izločih kot lokaliji Sv. Bolfenk na Kogu in Svetinje. Ormoška podružnica na Humu pa je bila lokalija le v letih 1788—1793 in je po tem letu zopet postala podružnica55. Po novi preureditvi škofijskih meja v letu 1786 so arhidi— akonati bili ukinjeni in vladaje uvedla dekanije. Ptujski dekan je kot okrožni dekan nadziral podrejene mu dekanije Veliko Nedeljo, Ljutomer in Zavrč54. Območje križniških župnij pa je bilo do leta 1787 podrejeno salzburški nadškofiji, ko so ga priključili k se— kovski škofiji, v letu 1859 pa je postal njegov ordinarij lavantinski škof. Opombe: 1 M. Kos: Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana 1955, str. 250. A. Klasinc, Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov. (Ormož skozi stoletja. Maribor 1973), str. 50-52. 2 Prim. J. Mlinarič: Kartuzija Pleterje. Ljubljana 1982, str. 38-39, 19. 5 Ibidem, str. 19. 4 L.M.Golia: Križatija v Novem mestu (Novo mesto 1365-1965, Maribor 1969), str. 144-162. 5 J.Mlinarič: Kartuzija Pleterje..., str, 38-39. Prim. B. Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda II. Ljubljana 1965, str. 253. o Prim. M. Ljubša: Zemljepisni razvoj sedanjih lavantinskih župnij na levem bregu Drave do Jožefa 11. ČZN XIX, 1924, str. 49-80 in Zemljepisni razvoj župnij v pražupnijah Ptuj, Velika Nedelja in Radgona,. CZN XX, 1925, str. 1-20. 9 J. Zaim II, št. 337, str. 440-441. 10 J. Zahn II, št. 324, str. 427-428. 11 "salvo tamen iure dyocesiani quantum ad ius investiendi et salvo iure archidiaconi quantum ad ius visitandi” (Zahn II, št. 337, str. 441). * “ Prim. J. Richter: O in korporacij ah. CZN XLII, 1971, str. 76-82. ' ^ Ibidem str. 76. ^ J. Mlinarič, Kartuzija Pleteije, str. 28. Ibidem, str. 38 Listina z dne 18. oktobra 1228 (F. Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V. Ljubljana 1928, št. 486, Str. 242-243). ^ M. Ljubša: Zemljepisni razvoj župnij v pražupnijah Ptuj..., ČZN XX, 1925, str. 4. 17 A. Klasinc: Gradivo za zgodovino Ormoža in njegovega okraja (Ormož skozi stoletja. Maribor 1973), str. 103-104. Ibidem, str. 105. 19 F. Kovačič: Trg Središče. Krajepis in zgodovina. Maribor 1910, str. 106. 70 ”S. Nicla” (J. Zahn: Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien 1893, str. 358). F. Kovačič: Zgodovina Lavantinske škofije 1228-1928. Maribor 1928, str. 66. 22 ibidem, str. 258. '2 F. Kovačič: Trg Središče..., str. 109. 24 F. Kovačič: Zgodovina Lavantinske škofije... str. 139-140. 2'' J. Richter: Maribor v refomarcijski dobi. ČZN XLV, 1974, str. 89. 2^ Glej opombo 22. 22 F. Kovačič: Trg Središče..., str. 176. Ibidem, str. 177. 29 Glej str. J. Mlinarič: Prizadevanja sekovskih škofov Martina Brennerja (1585-1615) in Jakoba Eberleina (1615-1633) kot generalnih vikarjev salzburških nadškofov za katoliško versko prenovo na Štajerskem v luči protokolov 1585-1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617-1619 (Acta ecclesiastica 5, Ljubljana 1983). str. 11-14. 31 Ibidem,str. 190-193 in50-51. 32 Ibidem, str. 51. 33 F. Kovačič: Zgodovina Lavantinske škofije..., str. 259. 34 J. Mlinarič: Prizadevanja sekovskih škofov..., str. 82-83 in 51. 35 Ibidem, str. 99-100. 3^ Ibidem, str. 194-196 in 51. 32 Ibidem, str. 51. 38 Ibidem, str. 187. 39 F. Kovačič: Zgodovina Lavantinske škofije..., str. 260. 40 F. Kovačič: Trg Središče..., str. 178. 41 Ibidem, str. 110-111. 42 Ibidem, str. 111. 43 F. Kovačič: Zgodovina Lavantinske škofije..., str. 59. 44 F. Kovačič: Zgodovina Lavantinske škofije..., str. 59. Clemens Brandtner, Die Pfareen des Stiftes Rein (Sift Rein 1129-1979. Rein 1979), str. 166. 43 Rokopis XIX-D-11, str. 149-163 v Škofijskem arhivu v Gradcu. 4^ Popolnega števila župljanov iz zapisnika ni moč razbrati: ta namreč upošteva odrasle, ki so se za veliko noč spovedali in prejeli obhajilo, ter otroke tiste starosti, ki so prvo opravili, niso pa bili pripuščeni k obhajilu. Upoštevani torej niso po današnjih kriterijih t.i. predšolski otroci. Duhovščina na križniških župnijah: Velika Nedelja: Župnik Anton Tadej Miklaus, doma s Prevalij na Koroškem, duhovnik oglejske patriarhije, križnik, 28 let duhoven, 19 let župnik pri tej župniji. Kaplana: Pankracij Rebernik (Rebernigg) iz Kamnice pri Mariboru, duhovnik salzburške nadškofije, 12 let duhovnik, 10 let kurat, in Jožef Perne iz Sevnice, križnik, duhoven oglejske patriarhije, 13 let duhoven. Miklavž Župnik Jožef Stariha (Storicha) iz Kranjskega, star 53 let, 25 let duhovnik in 18 let župnik. Kaplan: Andrej Borko Jožef, duhovnik salzburške nadškofije, star 33 let, 8 let duhovnik, kaplan 7 let. Ormož: Janez Jakob Meislinger iz Radgone, 48 let star, 22 let duhovnik, 9 let miklavški župnik. Središče: Župnik Matija Fortuna! Thobinger iz Jarenine, duhovnik salzburške nadškofije, 39 let star, 16 let duhoven, enako število let v dušnem pastirstvu, 9 let župnik v Središču. 49 Glej opombo 46. '’O Rokopis XIX-D-1, str. 315-349 v Škofijskem arhivu v Gradcu. ^ ^ Rokopis X1X-D-2, str. 152-196 v Škofijskem arhivu v Gradcu. 52 F. Kovačič: Zgodovina Lavantinske škofije..., str. 330. 53 F. Kovačič: Trg Središče..., sU. 111-112. Isti: Zgodovina Lavantinske škofije..., str. 332. Isti: Trg Središče..., str. 111. Povzetek: Z naselitvijo območja nekdanje velikonedeljske prafare po križniškem redu je to območje prišlo tako v gospodarskem kakor tudi v duhovnem pogledu pod vpliv tega reda. Njegovi člani so na eni strani povzročili živahno kolonizacijo območja, ki je zaradi vdorov Madžarov bilo skoraj povsem uničeno, na drugi strani pa so bili vzrok za nastanek novih župnij na tem območju, ki so omogočile solidno dušnopastirsko dejavnost. Nastanek meščanskih naselbin v Ormožu (1322 trg) in v Središču (1442 trg) je imel za posledico, da sta v teh krajih kmalu nastali župniji. V kraju, ki smo ga omenili na prvem mestu, so se z dušnopatirskim delom ukvarjali tudi frančiškani, ki jih je v letu 1495 uvedel gospod gospoščine Ormoža Jakob Szekely. V zadnjih desetletjih 16. stoletja je tudi na tem območju čutiti delovanje protestantov in kalvincev, saj so gospodje gospoščin Ormoža Szekelyji in gospodje Medjimurja grofje Zrinjski postali vneti pripadniki nove vere. Zadnji so na župnijah, nad katerimi so imeli pravico patronata, nastavljali ljudi, pristaše nove vere, in so pregnali katoliške duhovnike. To je v polni meri vplivalo tudi na usmeritev prebivalstva sosednjih območij — na prebivalstvo nekdanje velikonedeljske pražupnije. Protireformacija pod dejavnim in odločnim sekovskim škofom in generalnim vikarjem salzburškega nadškofa Martinom Brenneqem (1585 —1615) in pod njegovim naslednikom Jakobom Eberleinom (1615—1633) kakor tudi povrnitev lastnikov gospoščine Ormoža in drugih sosednjih gospoščin v katolicizem sta povzročila, da se je prebivalstvo povrnilo v staro vero, oziroma sta povzročila večjo vnemo za katoliško vero. V obdobju pred protireformacijo in v prvih desetletjih protireformacije je bilo v duhovnem pogledu opaziti slabe razmere zlasti na župnijah križniškega reda, saj so njeni člani še vedno vztrajali pri starih privilegijih, ki jim jih je deloma odvzel Tridentinski koncil (1545— 1563) in so se skušali odtegniti jirisdikciji ordinarija, njegovega generalnega vikarja in arhidiakona. Utrditev duhovnega življenja moremo zabeležiti za čas od srede 17. stoletja naprej. Jožefinska cerkvena reforma na kraju 18. stoletja je tudi obravnavanemu območju prinesla nove župnije in z njimi nov polet v cerkvenem in dušnopastirskem življenju. Zusammenfassung Die Pfarreien des Deutschen Ordens Velika Nedelja (Gross Sonntag), Ormož (Friedau), Središče (Polstrau) und Miklavž (St. Nikolaus). Durch die Ansiedlung des Gebietes der ehemaligen Urpfarre Gross Sonntag durch den Deutschen Orden ist das Gebiet im wirtschaftlichen sowie im geistlichen Bereich unter den Einflus dieses Ordens geraten. Scine Mitglieder bewirkten auf einer Seite eine rege Kolonisation des Gebietes, die durch die Einfàlle derMagyaren fast zur Ganze vernichtet wurde, auf der anderen bewirkten sie aber die Entstehung neuer Pfarreien auf diesem Gebiete, die eine solide seelsorgerische Tiitigkeit ermòglichten. Entstehung biirgerlicher Siedlungen in Friedau (1322 Markt) und in Polstrau (1442 Markt) bewirkte auch eine baldige Entstehung der Pfarreien in diesen Orten. Im ersterwahnten Ort betiitigten sich in der Seelsorge auch die Franziskaner, die sie im Jahre 1495 der Herr der Herrschaft Friedau Jakob Szekely cingefiihrt batte. Mit den letzten Jahrzehnten des 16. Jahrhunderts ist die Tatigkeit der Protestanten und der Kalviner auch in diesem Gebiete zu spiiren, da die Herren der Herrschaften Fridau Szekelys und die von Medjimuije die Crafen Zrinski eifrige Anhanger des neuen Glaubens geworden sind. Die letzteren stellten an den Pfarreien, an denen sie das Patronatsrecht ausiibten, Leute, die der neuen Religion angehorten, und vertrieben katholische Priester. Das wirkte sich in vollem Masse auch auf die Einstellung der Bevòlkerung der benach— barten Gegenden — auf die Bevòlkerung der ehemaligen Urpfarre Gross Sonntag, aus. Die Gegenreformation unter deni Wirken des tatkraftigen seckauer Bischofs und Gene— ralvikars des salzburger Erzbischofes Martin Brenner (1585 — 1615) sovvie seines Nach— folgers Jakob Eberlein (1615—1633), wie auch die Riickkehr der Eigentiimer der Herr— schaften Friedau und anderer benachbarten Herrschaften zum Katholizismus, bewirkten bei der Bevòlkerung die Riickkehr zum alten Glauben beziehungsweise bewirkten sie einen gròsseren Eifer fur den katholischen Glauben. Arge Zustande wurden in der Zeit vor der Gegenreformation und in den ersten Jahrzehnten der Gegenreformation im geistlichen Bereiche besonders auf den Pfarreien des Deutschen Ordens vermerkt, da ihre Mitglieder noch immer auf den alten Privilegien, die ihnen das Konzil von Trieht (1545—1563) teilweise genommen batte, noch weiter beharrten und versuchten sich der Jurisdiktion des Ordinarius, seines Generalvikars und des Archidiakons zu entziehen. Eine Konsolidierung des geistlichen Lebens kann man ab Mitte des 17. Jahrhunderts verzeichnen. Die josephinische kirchliche Reform am Ende des 18. Jahrhunderts brachte auch dem behandelten Gebiete neue Pfarreien und mit ihnen einen Aufschwung im kirchlichen und seelsorgerischen Leben. Marjeta CIGLENEČKI, diplomirana umetnostna zgodovinarka, kustodinja za umetnostno in kulturno zgodovino v Pokrajinskem muzeju Ptuj NA NOVO ODKRITI GOTSKI PLASTIKI IZ VELIKE NEDELJE V članku avtorica najprej pojasnjuje nastanek in razvoj tako imenovanega "mehkega sloga” na Štajerskem in s tem v zvezi tudi kiparsko delovanje na Ptujski gori v prvi četrtini 15. stoletja. V stilnem sorodstvu s ptujskogorsko plastiko so na začetku 15. stoletja nastali tudi trije kipi, ki so se ohranili v grajski kapeli v Veliki Nedelji in so danes razstavljeni v Pokrajinskem muzeju Ptuj: sv. Barbara, sv. Katarina in Sočutna, ki predstavljajo v slovenskem merilu svojevrstno in visoko kvalitetno enoto. Pred nedavnim sta se jim pridružila še dva v Veliki Nedelji na novo odkrita kipa svetnic, ki pomembno dopolnjujeta velikonedeljsko skupino in kljub mnogim poškodbam, dodanim glavam in grobipolihromaciji izpričujeta veliko ustvarjalno moč umetnika. ”Tako se je zgodilo, da je slovenska zemlja živela v gotskem času na obrobju velikih umetnostnih tokov; v umetnostno razvojno zorenje ni dejavno posegala, pač pa je na svoj — in mnogokrat zelo izviren način — nanj odgovarjala. V 15. stoletju je dosegala tako v meščanski kot v poljudnejši podeželski plasti prvo zrelo in celostno umetnostno manifestacijo, kar jih na Slovenskem poznamo.”1 Ta obrobni položaj slovenske umetnosti nikakor ne pomeni zgolj zaostalost, temveč povzemanje tistih umetnostnih usmeritev, ki so blizu značaju naše pokrajine in njihovo preoblikovanje in prilagajanje našemu umetnostnemu razpoloženju. Tu in tam pa so slovenske dežele kljub vsemu prisluhnile najnovejšim evropskim tokovom in se jim enakovredno odzvale. Posebej Štajerska je bila dojemljiva za novosti. "Štajerska je na splošno slikoviteje in liričneje razpoložena in sprejema novosti z odprtimi rokami. Ali je odločala samo zgodovinska situacija ali tudi neka psihološka komponenta, da seje (gotski) mehki slog močneje izrazil in udomačU v severovzhodni kot pa v centralni Sloveniji? ... In končno — na Štajerskem se je močneje izrazila umetnostna ambicija politično in gospodarsko trdnega fevdalca, na Kranjskem pa družbeno se prebujajočega meščana.”2 Prav ta odprtost in poseben politični položaj Štajerske je povzročil kvalitetni vrh v slovenski gotski plastiki — spomenike tako imenovanega "mehkega sloga”. Ta velika epizoda se je začela z nastopom skupine umetnikov, kije prišla naravnost iz Prage iz neposredne bližine Petra Parleija. Prve sledi so umetniki pustili na koncu 14. stoletja v haj— dinski cerkvi v konzolnih maskah prvotnega prezbiterija. Nato jim sledimo na Ptuj, kjer so ustvarili več tako imenovanih "parleijanskih mask”, leta 1398 pa so začeli z delom na Ptujski gori. Plastiko mehkega sloga, ki se je ohranila na Ptujski gori, lahko razdelimo med štiri mojstre (Mojster portalnih angelov, Mojster sv. Jakoba, Mojster Marijinega reliefa in Mojster oltarja sv. Šigismunda). Dela prvih treh najdemo tudi zunaj Ptujske go— re, zadnji pa že izgublja umetniško moč in v kvaliteti za prvimi tremi močno zaostaja. Veliko poglavje slovenske gotske plastike, osredotočene okrog Ptujske gore, seje končalo v drugi četrtini 15. stoletja s kiparsko opremo dominikanskega križnega hodnika v Ptuju.3 Težko je reči, kaj je priklicalo tako pomembne umetnike v Ptuj in njegovo okolico. Verjetno moramo pobudo iskati v družini Ptujskih gospodov. Bili so ministeriali salzburškega nadškofa in so mu bili podložni. Vendar so bili Ptujčani vojaško in politično ena najuspešnejših rodbin v svojem času. S spretno politiko so širili svoje posesti in s tem moč, vpliv in samostojnost v odnosu do fevdalnega gospoda. Svoj višek so dosegli v 14. stoletju.4 Podpirali so umetnost in tudi na ta način izražali neodvisnost od Salzburža— nov. Verjetno lahko Ptujčanom pripišemo, da so pospešili prodor mednarodnega gotskega sloga v naše kraje, pa tudi razmeroma dobre gospodarske okoliščine in zatišje pred vojnami so bili naklonjeni tem vplivom. To je bil res mednarodni slog. Razširil se je iz Prage, a njegove korenine segajo dlje, v Francijo in Italijo. V Pragi se je izoblikovalo posebno ugodno ozračje za razvoj umetnosti, predvsem ob gradnji velike katedrale sv. Vida. V zadnji četrtini 14. stoletja je stavbenika Matijo iz Arrasa nasledil Peter Parler iz Švabskega (. niinda,ena najmočnejših osebnosti svojega časa v evropski umetnosti, stavbenik in kipar. Okrog sebe je zbral številne sodelavce, ki so v drugi generaciji ponesli ”parlerjansko umetnost” po Evropi. Ne brez pomena za razvoj parlerjanskega stila je bilo tudi okolje, v katerem je nastajal. Nemški cesarji iz rodbine Luxemburžanov so umetnost močno podpirali, še najbolj Karl IV. (nemški in češki kralj od 1346 do 1378 ter nemški cesar od 1347 do smrti leta 1378) in njegov sin in naslednik Vaclav IV. (za nemškega kralja je bil kronan že leta 1346, vladal pa je od 1378 do 1400; umrl je 1410). Praški dvor je bil dom mnogim umetnikom iz različnih evropskih dežel. Umetnost, ki je nastajala v bližini dvora, je bila plod mnogih vplivov, a je češki umetnostni tok nazadnje preplavil domala vso Evropo.5 Sicer pa je bil čas mednarodnega gotskega sloga okrog leta 1400 čas hudih kriz. Vojne, kuge, gospodarska negotovost, verska nestabilnost so bile pravo nasprotje tistemu, kar se nam je ohranilo iz sveta umetnosti: prefinjene, s čustvi prežete oblike, poudarjena lepotnost. V romaniki in v prvem obdobju gotike je bila religiozna umetnost namenjena predvsem bogu, plastika je bila velikih dimenzij, običajno tesno navezana na arhitekturo in mnogokrat težko ali povsem nedostopna človeškim pogledom. V zadnji polovici 14. stoletja pa je prišlo tudi v religiji do novih odnosov. Cerkev se je začela obračati k vernikom in je poskušala v njih vzgojiti intimno čustvovanje do nebeških prebivalcev. Tudi umetnost religioznega značaja se je začela ravnati po zemeljskih merilih. Plastika se je počasi osvobajala vezi z arhitekturo, izgubljala je monumentalnost, zmanjšala se je in nazadnje je težki kamen zamenjal lažji les. Parlerjansko umetnost srečamo na prehodu med obema skrajnostma. Perlerjanske delavnice še niso bile vezane na stalno bivališče, vedno so klesale v kamnu, a v skulpturah je že prevladovala težnja po intimnejšem stiku z ljudmi in po neodvisnosti v prostoru. V tem duhu je nastalo mnogo posamičnih kipov. Vse druži lirična občutenost, intimnost, este— tizirajoči izraz6 Največji odmev so doživele ”lepe Madone” in Sočutne, v katerih sta le— potnost in čustvenost dosegli svoj višek v Marijinem nežnem odnosu do otročiča in v njenem v srce segajočem trpljenju ob smrti odraslega sina. Vendar je v enakem občutju nastajala tudi vrsta drugih svetniških likov. "Mednarodni gotski slog”, če ga poimenujemo po njegovi geografski razširjenosti, ”dvor— ni”, če označimo njegovo sociološko ozadje, ali "mehki”, če poudarimo njegove oblikovne značilnosti7 je na Slovenskem dosegel svoj vrh na Ptujski gori. Hkrati je nastala še ena skupina plastik, ki je stilno ptujskogorskim zelo blizu, a v delavniškem sorodstvu z njimi vendarle ni. To so tri skulpture iz grajske kapele v Veliki Nedelji, ki so ohranjene v Pokrajinskem muzeju v Ptuju: sv. Barbara, sv. Katarina in Sočutna. Raziskovalec gotske plastike dr. Emilijan Cevc je svojčas v neposredno bližino teh plastik postavljal tudi ”lepo Madono” s Ptujske gore, ki je zdaj v mariborskem muzeju.8 Na to so ga navedle podobnosti v gubanju oblačila in kroju plašča, a je kasneje9 to svojo trditev korigiral. Razločki v oblikovanosti obraza in občutenosti celotne kompozicije so namreč prevelike. Pač pa je ta edina slovenska ”lepa Madona” pred kratkim našla svojo "sestro” v sedeči Mariji z otrokom, kije s Ptujske gore zašla v kapelo v Frankovcih pri Ormožu. Pri prestavljanju v kapelo so ji neusmiljeno odbili noge, ki pa jih je restavrator mariborskega Zavoda za spomeniško varstvo pred nedavnim dopolnil. Po restavraciji so kip shranili v ormoško cerkev. Oblikovne podobnosti kažejo na roko istega mojstra. S sedečo Marijo v ormoški cerkvi se krog ptujskogorske plastike pomembno dopolnjuje. Tudi tri velikonedeljske plastike oblikovno niso enotne. Vse tri so datirane v čas okrog 1410 — 1415 in kažejo enako stOno hotenje. Barbara in Katarina se odlikujeta po milini, subtilni obdelavi, lepotnosti in izredni eleganci v drži rok in stoji. Njuno izhodišče moramo iskati na Češkem. Mojster, ki je izklesal oba kipa, je moral biti učenec Mojstra torunjske Madone10, le—ta pa je nastala v neposredni bližini Petra Parlerja.11 Vrsta motivov na velikonedeljskih plastikah izvira tudi iz kroga krumlovske Madone, veliko podobnosti pa najdemo tudi v kipu sv. Katarine iz Jihlave, te da imata velikonedeljski svetnici neprimerno bolj plastično občuteno telo. Značilneje tudi oblikovanje oblačila. Vrhnji plašč sega v ravni liniji malo pod kolena. Vzore za to moramo iskati v skupini okrog krumlovske in plzenske Madone. Sočutna iz Velike Nedelje je nastala sicer v neposredni delavniški bližini s Katarino in Barbaro, a ne pod dletom istega kiparja. Tip obraza je bolj zaokrožen, gube so nekoliko otrdele, kompozicija je strožja. Vzorec bi ji lahko pokazali v Sočutni iz Elizabetine cerkve v Wroclawu in v leningrajskem Ermitažu.1 2 Omenjene plastike nedvomno predstavljajo enega od vrhov slovenske gotike. Ne nazadnje so zastopate slovensko kiparstvo na mnogih razstavah, kjer so opozorile na umetnost mate slovenske dežele. Vendar so bite v slovenskem gradivu nekako osamljene. Tudi Ptujska gora ni rodila velikega nasledstva in po izzvenu mehkega stila v dominikanskem križnem hodniku v Ptuju je v tem predelu Slovenije umetnostna pobuda zamrla. Očitno ni bilo več mogočnih in denarnih naročnikov. Zadnji Ptujski gospod je umrl teta 1438, njegovi nasledniki na ptujskem gradu, Stubenbergi, pa niso zmogli tolikšne moči, niti politične niti gospodarske, pa tudi kot pokrovitelji nad umetnostjo se niso izkazali. Sredi 15. stoletja so se po daljšem zatišju spet začeli madžarski vpadi. Umetnostna središča so se s Štajerske preselila na Kranjsko. Ohranjeno gradivo s Ptujske gore sestavlja zaokroženo celoto, kljub temu pa predstavlja te manjši del ustvarjenega z začetka 15. stoletja. V nasprotju s ptujskogorsko plastiko pomenijo tri skulpture iz Velike Nedelje številčno skromno skupino. Nedavno pa je v Veliki Nedelji prišlo do prenesetljivega odkritja. Družina Sok je podarila krajevni skupnosti dve plastiki, ki sta dolga teta ležali na domačem podstrešju. Sokovi so imeli svojčas kapelo blizu križišča, kjer se razcepi pot iz Velike Nedelje proti Lunovcu in Šardinjam. V tej kapeli sta stala kipa. Kapelica, za katero pravi izročilo, daje bila postavljena ”pred več kot 500 leti v spomin na kugo”, se je podrla. Tudi kipa sta precej poškodovana, a so ju lastniki vendarle shranili.1 3 V izročilu se je ohranilo tudi poime— novanje obeh svetnic: sv. Uršula in sv. Gertruda ali po domače kar Gera. Izročilu navadno kaže verjeti, v tem primeru pa nam vendarle vzbuja precej dvomov, saj opis kipov ne bi mogli uskladiti z običajnim načinom upodabljanja teh dveh svetnic. Posebej Gertruda se ne sklada z zunanjo podobo obeh umetnin. V Sloveniji je sicer razširjeno čaščenje sv. Gerturde ah sv. Jedert, ki je živela sredi 7. stoletja in je bila opatinja v samostanu Nivelles južno od Bruslja. Vendar se ta v umetnosti upodablja kot redovnica s preslico v roki in z mišjo na njej. Miš naj bi spominjala na legendo o njeni potrpežljivosti. Miši naj bi ji namreč požrle vso prejo, pa se ni razjezila.1^ V Franciji in Nemčiji častijo še eno redovnico z imenom Gertruda, ki je živela v samostanu Helfte v drugi polovici 13. stoletja in sojo po smrti razglasih za svetnico.15 Vendar se njeno čaščenje v Sloveniji ni razširilo, pa tudi njo upodabljajo v redovniškem oblačilu s knjigo in peresom ali z razpelom v roki. Naši svetnici pa sta pravi dvorni dami v modnem oblačilu v začetku 15. stoletja. Pri določanju imena nam je lahko v oporo zmaj, na katerem stoji ena od svetnic. Takšen zmaj je reden pridatek sv. Marjete, ki se je s predanostjo krščanstvu rešila iz drobovja pošasti1^, vendar tega atributa ne srečujemo niti pri sv. Uršuli17 niti sv. Jedert. Vsaj zdaj lahko celo opustimo poimenovanje obeh kipov, čeprav ne kaže pozabiti na imena, sporočena v ljudskem izročilu. Oglejmo si podobo obeh svetnic: I. Peščenec, višina s podstavkom vred je 102 cm, širina ramen je 27 cm. Svetnica stoji na podstavku, ki je 'nepravilen osmerokotnik. Telo se ji uvija v značilni S liniji. Težo telesa opira na desno, draperija, ki se dotika leve noge, pa ustvarja tako imenovano "češko koleno”. Tudi obraz obrača v levo, tako daje v frontalnem pogledu viden skoraj v profilu. Očesne veke pripira v pogledu navzdol. Gladke lase ima razdeljene s prečo sredi glave in v loku počesane na tilnik. Zadaj ima spete v svitek, trije dolgi prameni se ji po hrbtu spuščajo do pasu. Obleka je pod prsmi zadrgnjena s pasom in se pri tleh zalamlja ter ule— ga po podstavku. Izpod obleke gleda zašiljeni konec čevlja. Svetnica je odeta v plašč, ki se ji ovija čez oba komolca. V pasu je potegnjen čez prednji del telesa in zataknjen pod desni komolec. Na obeh straneh figure se tako ustvari slap navpično padajočih gub, na trebušnem delu se blago nabira v ločno potekajoče povprek položene gube in nekaj niže v dve globoki gubi v obliki široko razprte črke V. Nekaj pod koleni se plašč ravno končuje. Na hrbtnem delu se ogrinjalo nekajkrat zalomi in nabere v dve gubi v obliki črke U. Svetnica z levo nogo stoji na pošasti — zmaju, ki se polkrožno ovija ob desni polovici podstavka. Na glavi tega zmaja opazimo nekaj antropomorfnih potez. Svetnica ima odlomljeno desnico nad zapestjem, levica je v zapestju razmajana, prav tako desnica v komolcu. Vidni so še sledovi atributa, ki gaje svetnica držala v levici, a je zdaj odlomljen. Odkrhnjenih je nekaj koncev gub. Tudi sicer je površina na več mestih poškodovana. Polihromacija je sekundama in zelo groba, tako da zakriva marsikakšen detajl. 11. Peščenec, višina s podstavkom vred je 98 cm, širina ramen je 23 cm. Svetnica stoji na podstavku, kije nepravilen osmerokotnik. Težo telesa je naslonila na levo nogo, poigravajoča desna je ustvarila ”češko koleno”. Telo se ji rahlo serpentinasto uvija. Pogled upira navzgor in obraz nagiba malce v svojo desno. Lase ima sredi glave razdeljene s prečo. V rahlem loku so potegnjeni nazaj in na hrbtu spleteni v kito, ki se vije daleč čez pas. Pod prsmi ima obleko speto z modnim pasom in pri tleh se to spodnje oblačilo mehko ulega po podstavku. Odeta je v plašč, ki ji z desnega komolca pada v navpičnih gubah in katerega drugi konec je pod pasom v loku vržen čez levi komolec. Pod levim komolcem se ji v navpičnih gubah spušča navzdol, tako daje figura spet z obeh strani ujeta v navpičnice. Na spodnji strani se ji plašč razvršča v tri izrazite gube, od katerih je zgornja potegnjena v blagem loku, srednja v obliki široko razprtega V in spodnja, kije najglobja, v obliki razpotegnjene črke V z nekoliko topim koncem. Malo nad tlemi se plašč z ravno linijo končuje. Na hrbtnem deluje tudi plašč te svetnice urejen v dve globlji polkrožni gubi. Svetnica ima desnico odbito do komolca, levico še malo više. Površina je na več mestih poškodovana, odbiti sta tudi nosna konica ter kos kite na hrbtu. Polihromacija je sekundarna in groba. Kipa sta pendanta. Svetnici se obračata druga proti drugi. Oblikovanje draperije in razgibanosti telesne linije je očitno nastalo v težnji, da druga drugi predstavljata skoraj zrcalno podobo. Že na prvi pogled je jasno, da imamo opraviti s kipoma, ki sta v tesni povezavi z doslej znanimi umetninami iz Velike Nedelje. Primeijava z Barbaro in Katarino pokaže, da sta naša kipa nastajala v enakem oblikovnem razpoloženju. Oblačilo prve svetnice se ovija okrog enako razgibanega telesa kot pri sv. Katarini in gube so razporejene v enakem zaporedju. Tudi naša svetnica ima plašč ovit okrog levice in drugi konec zataknjen pod desni komolec. Plašč ji v zavihku ogrinja ramena enako kot Katarini. Prav tako bi drugo svetnico lahko približali Barbari, le da moramo pri drži telesa upoštevati njeno zrcalno podobo. V zgornjem delu se način, kako je ogrnjena s plaščem, ne ujema z Barbarinim, vendar je v spodnjem delu plašč enako položen čez levico. Obema svetnicama pada med stopali in se vleče po podstavku rob plašča enako kot pri Barbari in Katarini, le da gaje neznanec, ki je plastiki sekundarno prebarval, napačno obravnaval kot del spodnjega oblačila. Seveda pa ne moremo spregledati razlik, tudi v draperiji. V spodnjem delu opazimo, da so gube dosti globlje kot pri Barbari in Katarini, da so pri slednjih nekoliko bolj prižete k telesu. Pri naših dveh svetnicah se po dve najgloblji gubi na plašču tudi ostreje zaključujeta oziroma kar zalamljata, pri Barbari in Katarini pa so mehkeje ločno izpeljane. Na splošno je draperija na naših novih dveh kipih bogatejša in ustvaija večje svetlobne kontraste, čeprav pri drugi svetnici pogrešamo mogočen slap gub, ki Barbari pada čez levico. Tudi oblikovanje telesnosti je nekoliko krepkejše in bolj plastično. V obrazih bi zaman iskali podobnosti z Barbaro in Katarino. Osnovna oblika je podolgovat oval. Čelo ni previsoko in nos je v profilu raven. Nosni koren je širok in teče ravno s čela. Oči so razmeroma velike in ustnice izrazite. Lasje so strogo počesani v gladke pramene. Ko si je plastiki ogledal dr. Emilijan Cevc, je opozoril na sledi frakture na hrbtni strani vratu in na pričeski ter tudi na druge podrobnosti, ki jasno kažejo, da sta glavi skupaj z vratnim delom dodani dosti kasneje, morda celo v 19. stoletju. Odtod tudi za gotiko povsem nesprejemljiv nagib glave pri svetnici z zmajem, sv. Maijeti.18 Vse našteto nas prepriča, da je bil na delu mojster, ki ni avtor Barbare in Katarine, pa tudi Sočutne ne. Nedvomna pa je njegova delavniška sorodnost s prvima dvema. Tudi pri datiranju se moramo približati časovni opredelitvi, ki velja za doslej znane velikone— deljske kipe. Po mnenju dr. Emilijana Cevca sta za kakšno desetletje mlajši od slednjih. Vzore in predhodnice velikonedeljskih plastik je iskal dr. Emilijan Cevc in je najbolje, da njegove zadnje ugotovitve povzamemo kar v citatu: "Mojster skulptur iz Velike Nedelje je po vsi priliki učenec Mojstra torunjske Madone. Kar se tiče motivov, ki izvira— jo iz kroga krumlovske Madone, jih lahko razložimo z vplivi in obojestranskim povzemanjem motivov med obema delavnicama.”19 Res je v zgodnejših delih dr, Cevc veli— konedeljske plastike približeval bolj krumlovski kot tomnjski Madoni, predvsem zaradi povezovanja velikonedeljskih skulptur s ptujskogorsko "lepo Madono”. Je pa že takrat opažal, da sta pri njih teža in plastičnost telesa bolj poudatjeni kot pri krumlovski skupini in da se ne izgubljata in skrivata med gubami oblačila. Prav ta poudarek na telesnosti je značilen za torunjsko Madono. Bogate gube oblačila se ovijajo okrog telesa in draperija izhaja iz telesne gradnje. Žal se je ta čudovita umetnina po drugi svetovni vojni izgubila in jo lahko občudujemo le še na črno-beli fotografiji. Vendar je tudi ta zelo pričevalna in je skupaj z nekaterimi drugimi češkimi deli privedla raziskovalce mednarodnega gotskega sloga do novih dognanj. Leta 1978 je bila v Kòlnu velika mednarodna razstava, ki je imela namen razsvetliti delež Petra Parlerja in njegovih sodelavcev ter naslednikov v evropski umetnosti od 1350 do 1400. Ena pomembnih novih ugotovitev je bila povezana prav s torunjsko Madono. Alfred Schàdler jo je pripisal samemu Petru Parlerju21, potem ko jo je primerjal z Mojzesovo konzolo v Janezovi cerkvi v Torunju. S tem je neposredno povezano še eno važno spoznanje. Doslej smo predstavljali Petra Parlerja kot kiparja krepkega plastičnega realizma ter stroge forme in pripisovali uresničenje mehkega sloga šele njegovim neposrednim naslednikom. Schàdler pa pravi: "Trdimo lahko, da se v kiparskem delu Petra Parlerja že zgodaj kažejo nagnjenja in elementi lepega stila, ki se izražajo vedno močneje in pridejo po 1. 1380 do polne veljave... Pri tomnjski Madoni bi si že lahko predstavljali sodelovanje njegovih sinov, ne pa tudi pri Mojzesovi konzoli.”22 Potemtakem bi smeli iskati vzor za naše velikonedeljske pa tudi ptujsko— gorske plastike v delu, katerega avtorje Peter Parler sam. Krog velikonedeljske plastike se z novima pridobitvama pomembno širi. Ob mojstru, ki je izklesal Sočutno, in mojstru Barbare in Katarine smo spoznali v njuni najtesnejši zvezi še mojstra, kije oblikoval naši na novo odkriti svetnici. K skupini moramo prišteti še levjo glavo — fragment epitafa iz Velike Nedelje, ki je shranjen v mariborskem muzeju. Lev je po vsej verjetnosti nekoč opiral noge v kamnu upodobljenega moža, kije ležal na nagrobniku. Fragment je datiran na začetek 15. stoletja2 3. V levji glavi je mogoče razpoznati antropomorfne poteze in njegova brada se mehko kodra v svitkih, kakršni krasijo svetnice iz obdobja mehkega sloga. Brez dvoma lahko izdelavo nagrobnika pripišemo enemu od mojstrov velikonedeljske plastike, čeprav je seveda fragment preskromen, da bi mogel nakazovati kakšne natančnejše ugotovitve. Ob nespornih delavniških sorodnostih med Barbaro in Katarino ter med novo pridobljenima kipoma je čutiti določene razpoloženjske razlike. Slednji sta kljub eleganci izraženi krepko in ob vseh značilnostih mehkega sloga izžarevata tudi nekaj realističnega življenja. Njuno telo je ovito z dokaj bogato draperijo, ki ustvaija mnogo vboklin in votlin ter povzroča bogato igro svetlobe in sence. V primeri z njima sta Barbara in Katarina dosti sub— tilneje oblikovani, prefinjenost njunih obrazov, rok in drže telesa je prignana do vrhunca. Tudi njuni telesi se polno kažeta skozi draperijo, a sta vendarle nežnejši. Oblačila ju ovijajo nekoliko manj bogato in v plitvejših gubah. Tako kot pri Sočutni tudi pri naših dveh svetnicah groba sekundama polihromacija in poškodbe prikrivajo marsikakšen detajl, ki se nam bo razkril šele ob temeljiti restavraciji, za katero upamo, da bo izvedena. Velikonedeljska skupina tako zdaj šteje pet celili plastik in en fragment ter kar tri ustvarjalce. Nehote se nam vsiljuje primerjava s Ptujsko goro in njeno stavbarnico, kije pri nas zbrala največje število mojstrov ob enem objektu, in to kar za celili trideset let. Morda pa tudi za Veliko Nedeljo lahko zapišemo, daje v njej na začetku 15. stoletja delovala ne ravno majhna in tudi zelo kvalitetna skupina kiparjev, ki bi seveda morali ustvariti dosti več, kot pa se nam je do danes ohranilo. Na Ptujski gori je pojav tako močnega kroga ustvarjalcev razložen s prav tako močnimi naročniki, ptujskimi gospodi in celjskimi grofi. Po smrti zadnjega izmed Ptujčanov je zelo upadla kvaliteta del, ki so nastale v drugi četrtini stoletja . Podobno bi si morali obrazložiti tudi velikonedeljsko skupino. Arhivski viri nam ne povedo dosti. Pač pa je bila v Veliki Nedelji močna ustanova nemškega križevniškega reda, kije bila menda osnovana že leta 1199, komaj leto dni po ustanovitvi reda. Po bitki proti ogrskemu kralju Eme— riku naj bi Friderik I. Ptujski v zahvalo za pomoč izročil na novo osvojeni del pokrajine v varstvo nemškemu viteškemu redu.25 Darovnico je leta 1222 potrdil Friderik II. Ptujski.26 Posest je naraščala, nekaj so dokupili, veliko pa so darovale družine Ptujskih, Kunšperških, Podsredskih, Freudenbergov in še nekaterih. Nakupi in darila so prenehali v 15. stoletju.27 Vrednost križevniškega imetja je leta 1542 znašalo 500 funtov.28 To resda ni veliko, saj je kar štirikrat manj kot velja cenitev ormoškega gradu. Vendar moramo vedeti, da je bil plemiški viteški red prav v zadnjem desetletju 14. stoletja in v prvem desetletju 15. stoletja na višku svoje slave in moči. V tem času sicer še ni opustil svojega vojaškega značaja in delovanja, je pa podpiral znanost in umetnost, o čemer pričajo mnogi spomeniki po Evropi.29 Ne nazadnje pa moramo v Veliki Nedelji računati z močnim deležem Ptujskih gospodov, ki so bili pokrovitelji reda in bi v komendi lahko bili posredniki umetnostnih rešitev. Ob koncu ne moremo mimo še nekaterih podatkov. Tako grad kot cerkev v Veliki Nedelji sta bila v 17. stoletju močno prezidana in povečana. Kiparska oprema, ki sta jo oba objekta v gotiki nedvomno imela, je izgubila svoje mesto. Nekaj seje ohranilo, in to so spomeniki visoke kvalitete. Še več se je verjetno izgubilo. Upamo lahko le, da nas bo srečno naključje obogatilo še za kakšno spoznanje o velikonedeljski plastiki. Opombe: ^ Emilijan Cevc: Gotsko kiparstvo, Ars Sloveniae. Ljubljana 1967 str. 5 2 Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1963, str. 310 2 Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1963, str. 123-154 4 Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1979. Bogo Grafenauer: Spremembe v organizacija zemljiškega gospostva, str. 182 5 Die Parler und der Schdne Stil 1350-1400. Koln 1978. I. del. Ferdinand Seibt: Europa und die Luxemburger 1308-1437, str. 1 6 Propylàen Kunstgeschichte. 7. knjiga. Jan Bialostocki: Spatmittelalter und beginnende Neuzeit, str. 35 7 Propylàen Kunstgeschichte. 7. knjiga. Jan Bialostocki: Spatmittelalter und beginnende Neuzeit, str. 31 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1963, str. 156 Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1963, str. 17 Emilijan Cevc: Gotsko kiparstvo. Ars Sloveniae. Ljubljana 1967 str. 15 Emilijan Cevc: Gotska plastika na Slovenskem. Razstavni katalog. Ljubljana 1973, str. 100 Emilijan Cevc: Slovenija. Prispevek v katalogu Die Parler und der Schdne Stil 1350-1400. Koln 1978, str. 445 Die Parler und der Schone Stil 1350-1400. Koln 1978. Jahomil Homolka: Poljska, str. 515 Emilijan Cevc: Gotska plastika na Slovenskem. Razstavni katalog. Ljubljana 1973, str. 96 Emilijan Cevc: Slovenija. Prispevek v katalogu Die Parler und der Schdne Stil 1350—1400. Koln 1978, str. 445. II. del. Žal se ni ohranil, ali pa nam vsaj za sedaj ni bil dosegljiv kakšen arhivski podatek o kapelici, ki bi nam povedal, ali ta res izvira iz začetka 15. stoletja. Leto svetnikov. I. knjiga. Ljubljana 1973,str. 754 Leksikon ikonografije liturgike i simbolike zapadnog krščanstva. Zagreb 1979, str. 239 Leto svetnikov. IV. knjiga. Ljubljana 1973, str. 173 Leksikon ikonografije liturgike in simbolike zapadnog krščanstva. Zagreb 1979, str. 393 Leto svetnikov. IV. knjiga. Ljubljana 1973, str. 173 Leksikon ikonografije liturgike i simbolike zapadnog krščanstva. Zagreb 1979, str. 575 Dr. Emilijanu Cevcu se za konzultacijo, ki mi je razjasnila nekatere nerazumljive detajle in popravila nekatere trditve, toplo zahvaljujem. Nedvomno lahko pričakujemo, da bo vloga obeh plastik, ki doživljata v tem članku le prvo predstavitev in poskus časovne in prostorske opredelitve, v raziskovanjih dr. Cevca še bolj pojasnjena, prav tako njuna odvisnost od velikonedeljske in ptuj-skogorske skupine. Emilijan Cevc: Slovenija. Prispevek v katalogu Die Parler und der Schdne Stil 1350-1400. Koln 1978.2. knjiga, str. 446 Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1963, str. 162 Emilijan Cevc: Gotsko kiparstvo. Ars Sloveniae. Ljubljana 1967, str. 15 Alfred Schadler: Peter Parler und die Skulptur des Schonen Stil. Prispevek v katalogu Die Parler und der Schdne Stil 1350-1400. 3. knjiga, str. 23 Alfred Schadler: Peter Parler und die Skulptur des Schonen Stil. Prispevek v katalogu Die Parler und der Schonen Stil 1350-1400. 3. knjiga, str. 24 Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1963, str. 196, slika št. 180 Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Ljubljana 1963, str. 146 J.A. Janisch: Lexicon von Steiermark. III. del, str. 928 Milko Kos: Gradivo IV. Št. 914, op. 1 27 Jože Curk: O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju. Prispevek v zborniku Ormož skozi stoletja. Maribor 1973, str. 148 Hans Pirchegger: Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herscahften und GUlten, Stadie und Markte. Miinchen 1962, str. 86 Vestnik križniškega reda, 1936. Leto VI, št. 4 .Jubilejna izdaja, str. 10 Povzetek: Slovenska Štajerska je ob koncu 14. stoletja z odprtimi rokami sprejemala nove umetnostne tokove, ki so domala po vsej Evropi izoblikovali razmeroma enoten mednarodni gotski stil. Še pred smrtjo Petra Parlerja (1399) je skupina umetnikov z veliko ustvarjalno močjo prišla na Ptuj in Ptujsko goro neposredno iz Prage. Na Ptujski gori seje tako izoblikovala obsežna stavbamica visoke kvalitete, ki je delovala celih trideset let. Hkrati so v podobnem stilnem razpoloženju nastale tri plastike, ki so se ohranile v grajski kapeli v Vehki Nedelji in so danes shranjene v Pokrajinskem muzeju Ptuj: sv. Barbara, sv. Katarina in Sočutna. Zraven lahko prištejemo še fragment večjega nagrobnika — levjo glavo, ki je bil prav tako najden v Vehki Nedelji in je danes spravljen v mariborskem muzeju. Plastike druži delavniška sorodnost, vendar jih ni izdelal en sam kipar. Barbara in Katarina sta delo enega avtorja, Sočutna pa drugega iz njegove neposredne bližine. Vse tri plastike so nastale v času med 1410 in 1415. Vehkonedeljska skupina, ki je kljub visoki kvahteti in stilistični povezanosti s Ptujsko goro v slovenskem gradivu razmeroma osamljena, pa se je pred kratkim povečala še za dve svetniški plastiki. Pridobitev je povezana z darilom družine Sok iz Velike Nedelje. Gre za dve svetnici, za kateri se je v izročilu ohranilo poimenovanje Uršula in Gertruda, čeprav ti dve imeni ne moremo primerjati z njunim zunanjim videzom. Svetnica, ki stoji na zmaju, je verjetno celo sv. Marjeta. Telesi obeh figur ustvarjata značilno gotsko S linijo. Obe sta odeti v plašča, ki ovijata njune roke in na straneh oblikujeta navpično padajoča slapova gub. Gube na prednjem delu imajo obliko črke V in se ponavljajo na hrbtni strani v nekoliko reducirani obliki. Glavi sta skupaj z vratnim delom kasnejši dodatek. Lasje padajo po hrbtih v bogatih svitkih in kiti. Svetnici stojita v značilnem kontrapostu in poigravajoča se noga oblikuje "češko koleno”. Zmaj, na katerem stoji sv. Marjeta, ima na obrazu nekaj antropomorfnih potez. V primerjavi s kipoma sv. Barbare in Katarine kažeta novi plastiki veliko podobnost v oblikovanju telesa in draperije. Opaziti pa je tudi razločke v modeliranju in velik občutek za telesnost. Gube oblačila so bogatejše in ostreje zalomljene. Ustvaqalca naših kipov moramo iskati v Veliki Nedelji, čeprav ni identičen z mojstrom Barbare in Katarine in sta naši svetnici za kakšno desetletje mlajši od slednjih. Velikone— deljska skupina se je tako pomembno razširila še za enega umetnika. Na začetku 15. stoletja je bila Velika Nedelja za umetnike očitno privlačen kraj. To si lahko razložimo z naročili iz velikonedeljske komende (nemški viteški red je bil tu ustanovljen menda že 1199 in prvič potrjen v letu 1222) ali tudi iz družine Ptujskih gospodov, ki so bili znani pokrovitelji umetnosti in ustanovitelji komende v Veliki Nedelji. Zusammenfassung ZWEI NEUENTDECKTE GOT1SCHE PLASTIKEN AUS VELIKA NEDELJA Die slovvenische Steiermark hat am Ende des 14. Jahrhunderts mit offenen Hànden die neuen Kunstrichtungen, die iiber das ganze Europa einen verhaltnismafiig einheitlichen in te m a ti on ale n gotischen Stil ausgebildet haben, empfangen. Nach vor dem Tod von Peter Parler (1399) war eine Kiinstlergruppe mit grofter schòpferischer Kraft unmittelbar aus Prag nach Ptuj und Ptujska gora gekommen. In Ptujska gora bildete sich auf diese Weise eine umfangreiche Bauhiitte hoher Qualitàt, die dreifiig Jahre tàtig war. Gleichzeitig entstanden in einer ahnlichen Stimmung die drei Plastiken, die sich in der Schlofikapelle in Velika Nedelja bewahrt haben, und die sich beute in Landesmuseum Ptuj befinden. Diese sind die hi. Barbara, die hi. Katarina und das Vesperbild. Dazu kann auch ein Fragment eines gròfieren Grabmals — der Lòwenkopf, der auch in Velika Nedelja gefunden wurde und beute im Landesmuseum Maribor bewahrt, wird angerechnet wer— den. Die Plastiken werden durch werkstatische Verwandtschaft geeignet, werden aber nicht von demselben Bildhauer verfertigt. Barbara und Katarina sind Werke desselben Autors, das Vesperbild gehòrt einem anderen Autor aus der unmittelbaren Nàhe. Alle diese Plastiken sind in der Zeit zwischen 1410 und 1415 entstanden. Vor kurzer Zeit wurde die angefdhrte Gruppe, die trotz ihrer hohen Qualitàt und stilistischen Verbun— denheit mit Ptujska gora in slowenischer gotischen Plastik ziemlich vereinsamt ist noch durch zwei Heiligenplastiken erweitert, deren Entdeckung mit dem Geschenk der Familie Sok aus Velika Nedelja verbunden ist. Da stehen zwei heilige Frauen fur die in der Oberlieferung die Namen Ursula und Ger— trude bewahrt wurden, doch werden diese zwei Namen sehr schwer mit ihren aiifòerlichen Aussehen verglichen. Die Heilige, die auf dem Lindwurm steht, ist wahrscheinlich die hi. Margerethe. Die Leiber der beiden Màdchen werden in der bekannten gotischen S — Linie gebogen. Die beiden sind in die Màntel umhiillt die ihre Hànde umwickeln und an beiden Seiten eine Faltenfall bilden. Die Falten am vorderem Teil haben die Form des Buchstaben V und wiederholen sich auf der Riickseite in ein wenig reduzierter Form. Die beiden Kòpfe sind zusammen mit dem Halsteil ein neuer Zusatz. Die Haaren fallen iiber den Riicken in reichen Birten und einer Flechte. Die Heiligen stehen in charakteristischem Kontrapost und das ruhende Bein macht ”das bòhmische Knie”. Der Lindwurm, auf dem die hi. Margarethe steht, zeigt auf dem Gesichte einige antropomorphische Ziige. Im Vergleich mit den Statuen der hi. Barbara und hi. Katarina zeigen sich die neuen Pia— stiken als eine Nachahmung der Kòrpergestaltung und der Draperiefaltung. Bemerkbar werden auch die Differenzen in Modelierung und in einem grofic re n Gemiit fur die Korperlichkeit. Die Gewandefalten sind reicher und scharfer angebrochen. Darum mufi man den Schòpfer unserer Statuen in Velika Nedelja suchen. Er ist aber nicht mit dem Meister von Barbara und Katarina identisch. Die bildhauerische Gruppe von Velika Nedelja hat sich damit bedeutsam fiir noch einen Kunstler erweitert. Am Begin des 15. Jahrunderts war Velika Nedelja fiir die Kunstler offensichtlich ein anziehender Punkt. Das ist aus den verschiedenen Bestellungen aus der Kommende in Velika Nedelja (deutscher Kreuzritterorden wurde da wohl schon 1199 gegriindet und erstmals im Jahre 1222 bestatigt) oder auch aus der Familie der Herren von Ptuj, bekannter Kunstgònner und Begriinder der Kommende in Velika Nedelja, erklàrbar. Peter KLASINC, arhivist. Pokrajinski arhiv Maribor POPIS VINSKE DESETINE GOSPOŠČINE ORMOŽ IZ LETA 1482 IN URBAR ZA ORMOŠKI OKOLIŠ IZ LETA 1486 Avtor v svojem prispevku obravnava dva arhivska dokumenta, ki opisujeta popis vinske desetine gospoščine Ormož za leto 1482, in urbar Sekeljev za posest okoli Ormoža iz leta 1486. Oba dokumenta podajata podrobne popise kmečkih podložnikov in njihovih obveznosti do zemljiških gospodov. V uvodnem delu avtor podaja krajši pregled zgodovine Ormoža in njegove okolice do konca srednjega veka. Svoja podajanja izvaja iz arhivskih dokumentov, ki jih je zbral in evidentiral prof. Anton Klasinc ter jih danes v fotokopiji ali originalu hrani Zgodovinski arhiv v Ptuju. Uvod Ormož in okolica sta bila močno obljudena in naseljena že v mlajši kameni dobi. To nam dokazujejo najdbe številnih kamnitih sekir po gričih nad Dravo med Kogom in Tomažem ter delno odkritje naselbine na Pavlovskem vrhu, Hardeku in Mihovcih. Iz bronaste dobe skoraj ni najdb razen dveh mečev iz Ormoža in iz Moškanjcev. Iz obdobja kulture žarnih grobišč so odkrite depojske najdbe iz Grab pri Središču in Pu— šencev ter naselbini v Ormožu in Sodincih. Ob koncu 3. stoletja pred našim štetjem so prišli v kraje ob Dravi Kelti, ki so naselili tudi prostor za okopi ormoške naselbine. Vendar so najdbe iz tega obdobja v Ormožu skromne. Okoli leta 1000 pred našim štetjem so kraji okrog Ormoža zopet zaživeli. Tedanji prebivalci so si na razgledni legi nad Dravo v Ormožu zgradili veliko naselje, odkrito šele pred nekaj leti. Do današnjega dne pa je ostal iz te dobe v Ormožu okop z nasipom in jarkom okrog današnjega mesta. Srednjeveško mesto seje razvilo za okopi prazgodovinske naselbine. Po letu 15 pred našim štetjem so Rimljani osvojili te kraje in tudi dežele do Donave. Rimljani so začeli graditi v osvojenih pokrajinah nove vojaške ceste. Ena teh je vodila iz Ptuja prek Ormoža in Godenincev proti Sabariji. Ta cesta je na mnogih krajih še danes lepo vidna in ohranjena. Nekje v bližini Ormoža je bila ob tej cesti postaja, kije nosila ime ”in medio curta”, sicer v mestu Ormožu ni sledov rimskih stavb ali spomenikov. Arheološka izkopavanja v zadnjih letih pa so odkrila pri Veliki Nedelji in pri Središču ostaline večje podeželske stavbe, s sledovi centralnega ogrevanja. Po propadu rimskega imperija in končanem preseljevanju narodov so se v drugi polovici 6. stoletja v kraje ob Muri in ob Dravi začeli naseljevati Slovenci, katerih grobove so našli med ruševinami rimskih stavb pri Središču. Po zmagi med Ob ri okoli leta 800 (n.š.) je cesar Karel Veliki v osvojenih vzhodnih pokrajinah Frankovske države razdelil obširne pokrajine med razne svetne in cerkvene velika— še. V Evropi seje začel oblikovati fevdalni gospodarski in družbeni red. Fevdalni gospodje so pričeli sredi devetega stoletja močno kolonizirati srednje Podonavje. Nadškofijska cerkev v Salzburgu je dobila v fevd mesto Ptuj in ozemlje vzhodno od Ptuja med Dravo in Muro vse tja do reke Rabe in Blatnega jezera. V tem času je propadla zadnja neodvisna Slovenska kneževina kneza Koclja v Spodnji Panoniji. Obenem je prenehalo tudi misijonsko in kulturno delo slovenskih blagovestnikov Cirila in Metoda. Navali Ogrov in Madžarov so ob koncu devetega stoletja uničili uspešno kolonizacijsko delo v Panoniji. Po zavrnitvi Madžarov na njihovo sedanje ozemlje je po letu 955 Salzburg zopet zasedel Ptuj in njegovo okolico. Ptuj je sedaj postal obmejna trdnjava proti Ogrski. Nemirni nemški pas med Nemško državo in Ogrsko je tja do leta 1200 potekal deset kilometrov vzhodno od Ptuja po dolini Pesnice1. Viteška rodbina Gospodov ptujskih je v službi salzburških nadškofov prevzela leta 1132 upravo ptujskega gradu z nalogo, da varuje Ptuj in njegovo okolico pred napadi Madžarov. V neprestanih spopadih z njimi je Friderik iz Ptuja okoli leta 1200 odvzel Madžarom ”pust in neobljuden” ormoški okraj. Tedaj je bila premaknjena in ustaljena meja nemške države in dežele Štajerske s Pesnice pred Ptujem onstran Središča na levi strani Drave in onkraj Boria na desni strani. Ta meja seje ustalila sredi 13. stoletja, ko je ogrski kralj Bela podelil Frideriku Ptujskemu v fevd Središče in grad Bori (Anchelstain)2. Vzhodni del Slovenskih goric so salzburški nadškofje oddajali v fevd Ptujskim gospodom in številnim njim podrejenim vitezom ter plemičem nižje vrste. Vsi ti so bili budni varulii in čuvaji salzburške posesti ob ogrski meji. Ptujski gospodje so bili v 14. stoletju fevdni lastniki ORMOŽA s Središčem, vzhodnega dela Slovenskih goric, gradu Boria s Halozami in gradu Vurberka z velikim delom Dravskega in Ptujskega polja. Spadali so med najpremožnejše in najuglednejše predstavnike štajerskega plemstva. Bernard Ptujski in njegov stric Ulrik Walsee sta v letih 1398 do 1410 zgradila gotsko cerkev na Ptujski gori. Po moškem rodu so Ptujski gospodje izumrli leta 1438. Njihova obsežna zemljiška posest je z ženitnimi pogodbami prešla na rodbini Stu— benberg in Schaumberg, kije prevzela Ormož s Središčem. Do konca 12. stoletja so bile vzhodne Slovenske gorice z ravnino ob Muri in na levi strani Pesnice in Drave obmejno ozemlje, imenovano krajina, ali marka. Razmere v krajini nazorno opisuje življenjepisec salzburškega nadškofa Konrada I. Ta je bil v skrbi za staro salzburško posest sklenil leta 1 1 31 z Madžari stalen mir. S tem mirom so nastopili za krajino mirnejši časi2. Tako je prišlo do naselitve salzburške posesti v vzhodnih Slovenskih goricah šele v 13. stoletju, prvi popisi vasi in naselij pa so ohranjeni iz konca istega stoletja. Za te vzhodne predele je značilna tvorba krajevnih imen na —ci (Hermanci) ali —ovci (Cvetkovci) in slovensko narečje, ki ga po besedi ”prle” (prej) imenujejo prleško, deželo samo pa Prlekijo. Za celotno območje so značilni kmečki domovi, grajeni v obliki ključa; naselja sama pa so razporejena v dolgi vrsti po slemenih goric. Popis iz leta 1293 navaja grad in trg ORMOŽ, ki ga imenuje HOLERMUS, ter grad in trg SREDIŠČE z imenom POLSTRAWE4. Dalje navaja popis poimensko 31 vasi, v katerih je bilo skupno 324 kmetij. Te so dajale na račun podložniških dajatev 378 hektolitrov gomine kot vinskega pridelka iz goric in dva dela desetine poljskih pridelkov. Vse te dajatve so seveda pripadale Ptujskim gospodom kot fevd salzburške cerkve. Omenjene in popisane vasi in naselja imajo povečini še danes ista imena. Nekatera imena so tuja in danes neznana, vasi so namreč v poznejših stoletjih propadle. Nekatere vasi v seznamu imajo še imena po županih, ki so vas ali ustanovili ali bili pozneje res pravi upravni župani in predstavniki fevdalnega gospodarja kot pravnega lastnika vasi. Ugodna lega na diluvialni terasi nad Dravo ob prehodu v medjimursko raven je bila že v predzgodovinski dobi odločilna za nastanek naselja na tem prometnem križišču. V zgodnjem srednjem veku zraste torej na tem mestu kmetijsko naselje, ki deli tja do 13. stoletja usodo ostalih slovenskih selišč v salzburški mejni krajini ob Dravi. Ime tega naselja v obliki Holermuos se prvič pojavi v ohranjeni listini iz leta 12735 . Okoli leta 1278 si Gospodje ptujski z dovoljenjem kralja Rudolfa Habsburškega sezidajo tu ob ogrski meji utrjen solp, ki dobi po graditelju Frideriku Ptujskem ime Fridav6. Stolp ormoškega gradu z zgodnje gotskim pomolom. (Fototeka Zgodovinskega arhiva v Ptuju). Skromna naselbina ob tem gradu, imenovana Holermus ali Holrmus ali Ormuš, seje začela naglo razvijati, tako daje že okrog leta 1300 prerasla v trg Ormož ” in foro Holrmus” in nekaj stoletij pozneje v pravo mestno naselbino obrtnikov in trgovcev. Leta 1331 podelijo Gospodje ptujski Ormožu pravice samostojnega mesta z lastno samoupravo po vzoru statuta mesta Ptuja. Skozi vsa stoletja je Ormož patriominialno mesto, katerega fevdalni gospod je vsakokratni lastnik gradu in zemljiškega gospostva Ormož. Ozka povezanost mesta in gradu in njihovih lastnikov je skozi stoletja rojevala vedno nove napetosti, spore in pravde, ki jih je začenjalo mesto Ormož v vztrajnem boju za svoje pravice in previlegije srednjeveških avtonomnih mest. Vsako srednjeveško mesto je predstavljalo sklenjeno naselbino obrtnikov in trgovcev, ki ki so se delno bavili tudi s kmetijstvom, v Ormožu zlasti z vinogradništvom. Meščani so se po svoji gospodarski dejavnosti združevali v cehe (Zunft ali Handwerk). Ostanki mestnega obzidja v Ormožu. (Fototeka Zgodovinskega arhiva v Ptuju). Vsak ceh je sprejemal samo določeno število mojstrov, ki so bili edini upravičeni opravljati samostojno obrt. Cehi so s svojo zaprtostjo in ostro borbo proti šušmarjem zagotavljali svojim članom zadovoljiv gospodarski razvoj. Za gospodarski razcvet mest so bili razen primernega zaledja pomembni predvsem tedenski, posebno pa še letni sejmi, ki so trajali po en ali dva tedna'. V političnem življenju si meščanstvo v borbi za svojo neodvisnost od mestnih gospodov ustvari mestno avtonomijo ali samoupravo. Ta se izraža zlasti v samostojni upravi in sodstvu. Pravni položaj mesta določa mestno pravo ali statut, lahko tudi samo mestne pravice ali privilegiji. Mestu Ormožu so podelili mestni statut Ptujski gospodje kot gospodarji ormoškega gradu in zemljiškega gospostva že leta 1331. Po statutu so meščani svobodni in jim sodijo po posebnem pravu. Vsako mesto ima lastno sodišče, ki sodi vsem meščanom in onim, ki bivajo na območju mesta; to območje je točno določeno: sega navadno zunaj mestnega obzidja in je označeno z mejniki ter se imenuje ”obmiije” (Burgfrid). Samo pravi meščani imajo pravico, da se ukvarjajo z obrtjo in trgovino. V meščansko zvezo je sprejet neoporečen obrtnik ali trgovec, ki živi in dela v mestu in ima v njem lastno hišo. Ob sprejemu mora položiti posebno meščansko prisego in plačati določen denarni prispevek v mestno blagajno. Zemljiško gospostvo Ormož V drugi polovici 15. stoletja je štajersko Podravje doživelo hude čase. Dolgotrajnim vojnim razprtijam, bojem in pustošenjem vojnih čet cesarja Friderika in ogrskega kralja Matija Korvina so se pridružili še vpadi Turkov. Salzburška posest na Štajerskem, Ptuj, Ptujsko polje, Slovenske gorice, Haloze ter Ormož in Središče, je bila v teh vojnah posebno hudo prizadeta. V tem času je bil grad in mesto Ormož z obširno zemljiško posestjo v Slovenskih goricah v fevdni lasti plemiške rodbine Schaumberg. Ana, sestra poslednjega Ptujskega gospoda, je bila poročena z grofom Schaumbergom. Po letu 1438 je podedovala grad in mesto Ormož ter veliko zemljiško gospostvo. Leta 1486 je prevzela gospoščino Barbara, hči Ane Ptujske, poročena z Dujmom Frankopanom. Ormož je leta 1487 postal žrtev cesarskih najemniških čet, ki so mesto oplenile in grad požgale. Ana Frankopanska je tedaj izročila grad in mesto Ormož kralju Matiju za rešitev in odkup svojega sina iz rok cesarskih čet. Že leta 1489 je prišel Ormož v last ogr— Mejni kamen med zemljiškima gospostvoma Ormož in velika Nedelja. (Fototeka Zgodovinskega arhiva v Ptuju). skega stotnika Jakoba Szekelyja, kije bil v službi ogrskega kralja Matije Korvina. Ko pa je kralj nenadoma umrl, se je stotnik Szekely že naslednjega leta pridružil cesarju Frideriku, prejel od njega v fevd grad in mesto Ormož ter ponemčil svoje ime v Zekel. Rodbina Zekel je celo 16. stoletje gospodarila gradu in mestu Ormožu ter celotnemu ormoškemu okraju. Kmalu po letu 1600 pa je rodbina izumrla. Popis vinske desetine iz leta 1482 Grad Ormož kot središče ormoškega gospostva je imel v fevdalni lasti obsežno vinogradniško posest v vzhodnih Slovenskih goricah od Sloma in Podgorcev do Koga in Jastreb— cev. Vinograde so obdelovali kmetje iz posameznih vasi in zaselkov, gorice so bile na gori, zato so se posestniki oziroma hasnovalci teh vinogradov imenovali tudi ”nagornjaki” ali "gorniki”, nemško "Bergholden”. Vsakokratnemu lastniku ormoškega gradu so morali vsako leto po trgatvi v znak odvisnosti oddati določeno količino vinskega mošta ali vina ne glede na letino in dejanski pridelek. Ta dajatev se imenuje gornina ali vinska desetina in je bila popisana v posebnih knjigah, kijih imenujemo Register vinske desetine. Omenjene vinograde so lahko izkoriščali tudi kmetje, ki niso bili podložniki ormoške graščine, pa tudi svobodni ljudje: ormoški meščani, središki tržani, meščani iz raznih mest pa tudi plemstvo svetnega in cerkvenega stanu. Zemljiški posestnik in pravi lastnik teh vinogradov je seveda budno pazil, da so vsi has— novalci ali gorniki vinograde skrbno obdelovali. Če kdo tega ni storil in nekaj časa vinograd zanemarjal ali če ni pravočasno oddal predpisane dajatve, je izgubil pravico do vinograda, ki ga je graščak dal v uporabo komu drugemu. Pravice in dolžnosti gornikov so obravnavali na posebnih zborih. Na teh so sodili o svojih sporih po starem običajnem ljudskem pravu, ki se je ohranjalo iz roda v rod. Listinsko arhivsko gradivo nam v tej zvezi govori o "gorskih pravdah”, zapisi o teh zborih in o pravnih običajih v zvezi z vinogradništvom pa so bili zapisani v "gorskih bukvah”, izdanih za Štajersko leta 15438. Popis vinske desetine kot najstarejši ohranjen popis kmečkih podložnikov gospoščine Ormož iz leta 1482 obsega skromen dvanajstlistni zvezek ozke oblike z mehkim pergamentnim ovitkom. Na prvi notranji strani je naslov: "Vermerkt der Weinzehent im obem Ambt zu Fridaw anno LXXXII”. Pod tem napisom je pripomba: "Geschenk v.H.Pfarrers M. Slekowetz v. St. Marxen b/Pettau 1893 18/11.” Danes hrani ta popis Štajerski deželni arhiv v Gradcu v fondu "Arhiv rodbine Schaum— berg". Fotokopije popisa hrani Zgodovinski arhiv v Ptuju pod akcesijsko številko 60. Vinogradniška posest je ogranizirana, kakor je bilo to v navadi, v uradih. Gornji urad Ormoške gospoščine obsega teritorij od Brezovcev do Lešnice. Opisani so obvezniki desetine, imenovani gorniki, po posameznih vaseh in iz mesta Ormoža, kakor sledi. LSsÌSnjw^ ITI#' : ÌV£ I .itoe^j SpÀ?1 «W -er ^•>»—»■ -,».«■» H*!> ’. ■A^ .. « ^ tv ^ — »J. t* Y-*ui~v.. UWr' tZSlZZSftft pM&n mp? | W" ^ ***£»* Ž£% Popis vinske desetine gospoščine Ormož iz leta 1482 — prva notranja stran. (Fototeka Zgodovinskega arhiva v Ptuju). 1. Trgovišče (Altenmark) ima sedem obveznikov, med drugimi sta tudi mesar in vrvar. 2. Oslušovci (Oschluschauetz) ima prav tako 7 gornikov, med drugimi je tudi župan Pavel. Vinograde imajo nad Podgorci. 3. Cvetk ovci (Mairhoffel) imajo 10 obveznikov, med temi so tudi čevljar Jurij, brata Ivanič in drugi. Vinograde imajo nad Podgorci. 4. ? (Sutkouez) ima dva gornika. 5. Brezovci (Nider pirg) imajo tri gornike, med drugimi je župan Jurij. 6. Tibolci (Tiboltzdorf) ima pet gornikov, ki imajo vinograde v ”pirg.” 7. Brezovci G. (Ober pirg) imajo tri gornike z vinogradi v ”pirg”- 8. Slomi (Siam) imajo tri gornike, med drugimi je župan Grego(e)r. Vinograde imajo v Bresnici. 9. Pole(a)nci (Polaiwtz) imajo dva gornika, eden je župan Jernej. 10. Lasigovci (Lassigonezt) imajo tri gornike. 11. Bresnica (Bresnitz) ima 4 obveznike desetine, med njimi so čevljar, mesar in župan Mihal. 12. Bresnica Sp. (Niderbresnitz) ima samo enega obveznika. 13. Podgorci (Podgortzn) imajo šest gornikov, med njimi so vdovec Jurij, čevljar Jurij, Primož Prašeč. 14. Sodinci (Schephndorf) imajo tri obveznike dajatev. 15. Vičanci (B—V—eitzesdorf ?) imajo 5 gornikov, med njimi je tudi župan Jakob. 16. Sejanci (Nider Ror) imajo 6 gornikov, med njimi je tudi župan Pavel. Vinograde imajo nad Podgorci. 17. ? (Supatinzen) imajo tri obveznike, med njimi je župan Gregor; imajo vinograde v Bresnici in nad Podgorci. 18. Bratonečice (Ober Ror) imajo 11 gornikov v vinogradih pri Veliki Nedelji in Bresni— ci. 19. Savci (Sauarn) imajo 12 gornikov, med njimi je župan Mihel. 20. Rucmanci (Rutzmansdorf) imajo 21 gornikov. 21. Rakovci (Rokanik) imajo 9 obveznikov, med njimi so župan Andrej, Andrej, županov sin in drugi. 22. Mezgovci (Mesgowecz) imajo 7 gornikov, med njimi so Jurij, Tomaž, župan Jurij. 23. Trnovci (Trnacz) imajo 5 gornikov, ki imajo vinograde v Rucmancih. 24. Hranjigovci (Chranigesdorff) imajo 12 gornikov; ti imajo vinograde v Veliki Nedelji, kamor oddajajo tudi gornino. 25. Koračice (Conradizdorff) imajo devet gornikov. Med njimi so župan Jakob, Marin, Veselko. Gornino oddajajo v Veliko Nedeljo. 26. ?(Standn): tu je’Tuan” obveznik dajatve. 27. Ključarovci G. (O. Kellersdorff) imajo 6 gornikov. 28. Ključarovci Sp. (N. Kellersdorff) imajo osem obveznikov, ki oddajajo gornino v Vel. Nedeljo. 29. Pokošinci (Pokoschinczn) imajo dva gornika. 30. Lešnica Gornja (O. Lieschnicz). 31. Lešnica Srednja (M. Lieschnicz). 32. Lešnica Spodnja (V. Lieschnicz): vsi trije zaselki imajo skupno 7 gornikov. V Srednji Lešnici je vpisan župan Martin. 33. Senešci (Cinesdorff) imajo devet gornikov, med njimi je župan Jiirglinič. 34. Formin (Frmain) ima 6 gornikov; ti imajo vinograde v Bresnici in v Podgorcih. 35. Mala vas (Klein Dòrffl): tuje edino župan Pankrac gornik. 36. Zagojiči (Segonitsch) imajo tri gornike, med njimi je župan Matej. 37. Sobetinci (Sobotinczh) imajo 6 gornikov, med njimi so Pankrac, Jakob, Rupert, župan Benedikt. Vinograde imajo v Brezovcih. 38. Prvenci (Ubonitz ?) imajo štiri gornike, med njimi so Mihel, Matej in Mihael Kos, Schiitzn-Strelec. 39. Strelci (Schiiczhdorff) imajo 5 gornikov, med njimi sta Jurij Schiitz (Strelec), Jakob Ivanič. 40. Mezgovci (Mesgonecz) imajo dva obveznika desetine. 41. Moškanjci (Moschkainczn) imajo 14 gornikov. Ti imajo vinograde v Brezovcih in v Bresnici. Med njimi je tudi župan Rupert. 42. Gorišnica (Gorischndorff) ima 10 gornikov, njihovi vinogradi so v Brezovcih in Bres— niči. Med njimi je župan Martin. 43. Mesto Ormož (Stat Fridaw) Tudi nekateri ormoški meščani so imeli vinograde na območju gospostva Ormož in so seveda tudi dajali vinsko desetino. Skupno je mesto imelo 30 obveznikov; ti so: Janez Cray, Peter Vlčko, Jurij — čevljar, Avgušin — kovač, Mihael Ferk, Matij iz Ključarevcev, Jurij Matejčič, Car, Ahac Brand, Jurij Hafner — lončar, Jurij Lanar, Benedikt, Andrej Mair, Jaki, Kelc, Jurše iz Pavlovec, Štefan Granda, Jurij Brand, Jernej Padar, Leb, župan Jurjak Jurič, Tomaž Fleischaker — mesar, Jakob Pinter — sodar, Jurše Bebar, mojster Lenart - krojač, Matejko, Ulrik - zidar, Krumpflek, Benedikt Zadravec. Gornji urad je obsegal torej prostor in naselja Brezovci, Slom, Rucmanci, Mezgovci, Ko— račice in Ključarevci. Zajel je 42 vasi in zaselkov z 256 sogorniki ali kmečkimi posestniki graščinskih vinogradov. V tem uradu je, kakor je razvidno, tudi mesto Ormož s 30 sogor— niki. Spodnji urad Ormoške gospoščine je popis na 10 straneh registra vinske desetine. Z novim naslovom: ”Vermerkt der Weinzehent im nidern ambt zu Fridaw anno in LXXXII iar”. Ta urad je obsegal prostor v smeri proti Središču in Kogu in je popisan v naslednjem zaporedju: 1. Pavlovci (Paulsdorf) imajo 6 obveznikov; med njimi so Matej iz Hardeka, Filip, Tomaž iz Slanjče vasi. 2. Libanja (Liban): tu je vsega pet gornikov, med drugimi tudi Zurtillo, Matej, Jernejev sin in drugi. 3. Vinski vrh (Vinarcz) ima 4 gornike. 4. Mihalovci (Michalovcz) imajo 16 gornikov; med njimi so župan Arne (Jernej), čevljar Tomaž, Gregorin (Gregorjeva vdova), Simonin (Simonova vdova). 5. Ivanjkovci (Ibancouecz) imajo 15 obveznikov; med njimi so Benedik — krojač v Lju— tornem, Jurij iz Veličan, Ivan in drugi. 6. Žerovinci (Chranichnaw) imajo 5 gornikov, med njimi je tudi Andrej,čevljar iz Ljutomera (Luetnbg). 7. Veličane (Belitschan) imajo 6 gornikov; med njimi je tudi Simon iz Slanjče vasi. 8. Brebrovnik Sr. (Mitt. brebraunik) ima štiri gornike. 9. Slanjča vas (Lanasdorff) ima 20 gornikov; med njimi so kar tri vdove in seveda tudi župan z imenom Miklavž. 10. Vukomaije (Jerhndorff) ima 9 obveznikov, med drugimi župana Martina. 11. Vuzmetinci (Bismansdorff) imajo 12 gornikov; med drugimi so vpisani gospod Erazem iz Vel. Nedelje, Peter, Wnakin. 12. Kog(Chag) ima 6 gornikov, med njimi je župan Tomaž. 13. Jastrebci (Sparbarspach) imajo tri gornike, in sicer Jerneja iz Odrancev, Mihala in župana Simona. 14. Vodranci (Gordrianczen) imajo štiri gornike, in sicer; župan Blaž, Miklavž Podgorelec, Martin Toplek in Jakob iz Šalovcev. 15. Godeninci (Godeninczn) imajo tudi štiri gornike. 16. Šalovci G. (O. Schalhanczn) imajo 13 gornikov; med njimi je tudi Peter Leibniczer (iz Lipnice ?). 17. Šalovci Sp. (N. Schalhanczn): tu so trije gorniki, in sicer Jakob Feuchror, župan Peter in mlinarjev sin Anton. 18. Središče (Polstraw) ima 13 gornikov, ki imajo vinograde na Kogu in Brebrovniku. Med imeni omenjam Ihela Sodarja in mesarja Jurija. 19. Grabe (Grabil) imajo tri gornike. 20. Križana vas (Crisansdorff) ima pet gornikov. 21. Dob — Hrastje (Aich): tu so trije gorniki. 22. Obrež (Obres) ima 17 gornikov, med njimi so čevljar Ivan, Andrijaš Klepec, Vido Juijak, luan, Jòrg. 23. ? (Chonradsdorff): tu so trije gorniki. 24. Loperšice (Rueprechtzdorff) imajo 9 gornikov. 25. Frankovci (Chrenkridorff) imajo 6 gornikov. 26. Pušenci (Puschridorff) imajo 11 gornikov, med njimi sta tudi župan Janžo in Blaž — župan?. 27. Brebrovnik Spodnji, Srednji, Gornji (U.M.O.Brebra): v vseh treh je 8 gornikov, večinoma v Gornjem Brebrovniku. 28. Litmerk (Luethberg): tu je šest gornikov, med njimi sta tudi čevljar Pavel in krojač Lenart. 29. Stanovo (Stananueg) ima osem obveznikov desetine, med njimi so Peter, Janž, Matej in drugi. Spodnji urad ima tako skupaj 30 vasi in zaselkov. V teh je 249 obveznikov vinske desetine. Ta urad je zajemal vinogradniško posest v ormoškem predelu Slovenskih goric od Pavlovcev do Žerovincev prek Veličan, Brebrovnika in Slanče vasi do Koga, Jastrebcev in Godeninec. Skupno je imelo gospostvo Ormož v Slovenskih goricah v dveh uradih vinogradniško posest, ki jo je uporabljalo in dajalo od nje letne dajatve 485 sogornikov iz 72 vasi, naselkov in mesta Ormoža. Urbar Gospostva Ormož iz leta 1486 Urbar iz leta 1486 je prvi podroben popis podložniške zemljiške posesti gospostva Ormož. Tega leta so ga izdali grofje Schaumbergi, vendar je v večji meri rabil rodbini Sekelj i (Szekely ali pozneje Zekel). To je bil namreč prvi popis njihovih podložnikov v vzhodnih Slovenskih goricah, to je v ormoškem in središkem okraju. Urbar je ohranjen v kopijalni knjigi plemiške rodbine Sekelji iz 16. stoletja, kije ohranjen v Nacionalni biblioteki na Dunaju pod signaturo 13.396. Ta urbar je pisan na straneh od 7r do 16v. Fotokopije hrani Zgodovinski arhiv v Ptuju pod akcesijsko številko 8. Po urbarju so ormoški podložniki razdeljeni v dva urada, v gornji in spodnji urad. Gornji urad 1. Trgovišče: Kmetje služijo vinsko desetino, vendar je stanje slabo, ker je sedem kmetij pustih in sta samo dve naseljeni. Vendar so v urbarju popisani tudi lastniki zapuščenih vasi. fr^cibm it; nup imv? .yftcunuì^ V-.-V ^vfcwC' ’ ^"'V pjr** ~+fi ^ ?*y^ •^'^*»vt~.»p ^ w» ^vx Vtx $*vfj^ ^ t+i-f*** t,?/W *f' »V Vw, ^Vvr/»*' U-yJjjrv /v***v ^T- v'» P'lfV V'~*'r* -^•' V'1 Urbar zemljiškega gospostva Ormož iz leta 1486 — stran 7r (Fototeka Zgodovinskega arhiva v Ptuju št. 007295) 2. Senešci: Vseh 6 kmetij služi desetino od prosa. Polovica žitne in prosene desetine pripada gospoščini Ormož, polovica pa samostanu v Vel. Nedelji. Kot dajatve so navedene proso, rž, pšenica, med malimi dajatvami pa kokoši, jajca in lan. 3. Mihovci pri Vel. Nedelji imajo vpisano samo eno pusto kmetijo in en domec. 4. Cvetkovci: Tu je naseljenih devet kmetij (sedem kmetij je pustih). Vsi služijo v denarju in v malih pravicah (kokoši, jajca), dalje proseno desetino in eno povesmo lanu. Polovico vinske in žitne desetine prejme gospoščina Ormož, drugo polovico pa samostan v Veliki Nedelji. Med lastniki pustih kmetij je tudi župan Peter. 5. ? Sukoiiecz; tu je ena kmetija pusta. 6. Osluševci imajo pet naseljenih in 4 nenaseljene kmetije. Polovica vinske in žitne desetine pripada gospoščini Ormož. Desetina od prosa (ena četrt), 1 kokoš in eno povesmo lanu daje vsaka kmetija zemljiškemu gospodu v Ormožu. 7. Bresnica Spodnja ima popisane tri kmetije, ki dajejo polovico vinske desetine gospoščini Ormož, drugo pa Veliki Nedelji. Vsaka kmetija daje od prosa eno četrt, eno kokoš in eno povesmo lanu (te dajatve veljajo za večino zaselkov). 8. Bresnica Gornja: naseljene so štiri kmetije, nenaseljene 3. Dajatve dajejo kot v Spodnji Bresnici. 9. Podgorci imajo porazno situacijo, saj je vseh šest kmetij pustih. Prej so dajale dajatve kot v Bresnici. 10. Sejanci pa imajo že sedem naseljenih kmetij in le eno pusto. Dajatve so iste kot v Sp. Bresnici. 11. Savci imajo osem naseljenih kmetij in štiri puste. Dajatve od kmetij so iste kot v Bresnici. 12. Rucmanci so veliko naselje: imajo 20 opremljenih kmetij in le tri kmetije so puste. Dajatve so kot v Bresnici, dodane pa so dajatve v denarju: vsaka kmetija daje tudi po dve kokoši in po 10 jajc. Bukov gozd ”Zelnyz” je last gospoščine Ormož in ji tudi pripada. 13. Mezgovci imajo štiri naseljene in prav toliko nenaseljenih kmetij. Tomaž služi tudi od ene nenaseljene kmetije. Dajatve so iste kot v Bresnici. 14. ? Slafftzicz: tu je od 8 kmetij polovica naseljenih in polovica nenaseljenih. 15. Rakovci imajo vseh sedem kmetij naseljenih. Vsaka kmetija daje polovico vinske in žitne desetine, kakor je že prej navedeno gospoščini Ormož in prav tako eno četrt prosene desetine, eno kokoš in polovico ene povezme lanu, kar pripada prav tako gospoščini Ormož. 16. Koračice imajo več kot polovico praznih kmetij (6). Štiri kmetije so naseljene in imajo iste dajatve kot kmetije v Rakovcih. Na posestvih, ki so nekoč pripadale Bistričanu (”des fewstricz1”), ima gospoščina Ormož samo eno četrtino žitne, vinske in prosene desetine. Sodna oblast (”das Gericht”) na vseh kmetijah pripada seveda gospoščini Ormož. 17. Hranjigovci imajo popisanih pet naseljenih kmetij, ki imajo iste dajatve kot kmetje v Rakovcih. Šest pustih kmetij je prej služilo dajatve v denarjih. 18., 19. Ključarevciimajo tri kmetije naseljene, dve pa ne. 20. Lešnica, Gornja, Srednja. Kmetje v petih naseljenih domovih dajejo dajatve kot v Rakovcih. Dve kmetiji sta pusti. 21. Hardek je že takrat večji zaselek, saj ima 22 kmetij in tri puste. Kmetje plačujejo zemljiški davek v denarju ter v oddajanju od dve do štiri kokoši ter od 5 do 10 jajc. 22. Spodnja vrata (v mestu): tu je popisanih pet kmetij med njimi kmetija mlinarja Miklavža in kmetija steklarja)?). Vsi služijo v denarju in dajejo po dve kuri. 23. Gornja vrata imajo pet kmetij, ki služijo v denarju in dajejo po dve kokoši. Dve nenaseljeni kmetiji sta dajali v denarju, po 4 kokoši in po 10 jajc. Med temi je kmet Tkalec. 24. Posebej so opisane dajatve mestnega sodnika, ki daje za vrt pred gornjimi vrati 12 Pf., za vrt pod mestnim obzidjem pa 32 Pf. Padar služi od kopalnice (Padsthuben) pet šil. 10 Pf. Spodnji urad 1. Godeninci imajo le tri vasi obstoječe kmetije, od tega je ena pusta (Tkalec). Kmetiji dajeta dajatve: vinsko in žitno desetino si delita gospoščina Ormož in samostan v V. Nedelji, vsak do polovice. Vel. Nedelja ima tudi celotno desetino od prosa in lanu. Dalje služijo v denarju in dajejo po dve kokoši, 16jajc in eno povesmo lanu. 2. Grabe so večja vas, ležijo v ravnini, vendar so zaradi bližine ogrske meje izpostavljene čestemu pustošenju, kar se kaže v tem, daje kar 14 kmetij nenaseljenih in 10 naseljenih. Med temi je nekaj bogatejših, saj dajejo dajatve tudi v ovsu, prosu, rži in lanu. 3. Križana vas (ki je ležala nekje med Grabami in Frankovci) že kaže svoj propad, saj ima od 14 kmetij samo tri naseljene. Ta vas je še pred letom 1600 popolnoma propadla. Dajatve in obveznosti so bile iste kot v Godenincih. 4. Obrež ima 8 pustih in 4 naseljene kmetije z dajatvami kakor v Godenincih. 5. Frankovci imajo celo 19 pustih kmetij in le 4 naseljene. Puste kmetije so prej dajale en korec pšenice, rži, ovsa, prosa, dve kokoši, pet jajc in povesmo lanu. Naseljene pa so dajale vinsko in žitno desetino, en korec pšenice, rži, ovsa in male dajatve. 6. Loperšice so malo na boljšem in imajo 14 pustih in osem naseljenih kmetij. Dajatve so iste kot zgoraj. 7. Pušenci so že na boljšem, imajo že celo 10 naseljenih in samo 4 nenaseljene kmetije. Dajatve so kakor zgoraj. 8. Pavlovci imajo že spet 8 pustih in samo štiri naseljene kmetije. 9. Vinski vrh ima popisanih devet kmetij, od tega so samo tri puste.Obveznosti so iste kakor v Frankovcih. 10. Miklavž je močno naselje: ima 18 naseljenih kmetij in samo dve pusti. Dajatve so iste kot v Frankovcih, sedem kmetij služi tudi vinski mošt. 11. Vuzmetinci so obremenjeni z dajatvami kakor zgoraj. Imajo 9 kmetij, od tega so 3 puste. Služijo pa še po 20 košev gnoja, dve do tri kokoši in dva korca prosa. 12. Slančja vas ima dve nenaseljeni in 6 naseljenih kmetij. 13. Šalovci imajo tri kmetije, od tega sta dve pusti. 14. Veličane so manjša vas: imajo 6 pustih in 6 naseljenih kmetij. Vse kmetije služijo po 14 veder mošta, korec prosa, in povesmo lanu. Imen za puste kmetije niso vpisali. 15. Žerovinci imajo 8 kmetij, od tega 4 puste. Dajatve dajejo kakor v Veličanah. Imen za puste kmetije niso vpisali. Urbar zemljiškega gospostva Ormož iz leta 1486 stran 14v (Fototeka Zgodovinskega arhiva v Ptuju št. 007294) p> X. crr'tr* * ' 7 fativi pfr* '* 'i'T ■ A“* C L ] 7swbttnti?htia - - 2K-i»fr~n . ■ Ì fn^i***) L&z &*« •» ? / ?. ;, *■*>'«t. '-7 16. Ivanjkovci so sicer večja vas, imajo pa celo 10 pustih in 8 naseljenih kmetij. Dajatve obsegajo iste stvari kot v drugih krajih. Puste kmetije so spet poimensko zapisane. Vse kmetije v spodnjem uradu spadajo pod sodnijo v Ormožu. Dominikalna posest K posesti ormoške graščine spadata še vinograda v Brebrovniku s kletjo in stiskalnico; obdelujeta se z dvora (Paw Hof), to je od doma. K temu je potrebno kot dominikalno posest prišteti še grajsko pristavo, velik travnik pri Lešnici, nekaj njiv, sadovnjak in ostale travnike, gozdove itd. To posest obdelujejo, opravljajo pa tudi vožnje, podložniki iz uradov. K posesti Ormoža je prišteti še ribnika v Lešnici in Žerovincih, ki ju je potrebno naseliti z ribjim zarodom ter vzdrževati, da bosta dajala donos (Stift) in da ne bosta odtekala. Gozd in dobrave okoli le—teh je potrebno napovedati in plačati njihovo izkoriščanje v gospoščini Ormož. Mitnina Zadnja stran urbarja iz leta 1486 vsebuje določila o dohodki mitnic v Središču in Ormožu ter mitninsko tarifo. Pri vstopu v mesto skozi vrata mestnega obzidja je bilo potrebno plačati mitnino. Mitnina je najpomembnejši dohodek vseh srednjeveških mest. V Ormožu se je plačevala, na primer: od vsakega voza, ki ga vleče 6 konj, po 20 krajcarjev; od voza, ki ga vleče pet konj, po 15 kr.; od vsakega voza, ki ga vlečejo 4 konji, po 10 kr.; od vsakega voza, ki ga vlečejo trije konji, po 10 kr.; od kočije z dvema konjema po 6 kr.; od ogrskega voza, naloženega z žitom, ki ga pelje od 6 do 8 konj,je bilo potrebno plačati po 2 kr.; od navadnega voza z žitom pa 6 kr.; od enega volaje bilo treba plačati 3 dunajske denarje; od dveh svinj po 3 den.; od enega konja po 4 den.; od enega startina (2 polovnjaka) vina po tri kr.; pešec, ki je nosil blago na prodaj, je plačal 2 den.; od 20 sirov je dajatev bila en sir, za dve ovci ali kozi pa po 3 den.. Dohodki od mitnice pripadajo gospoščini Ormož. Glede mitnic v Središču in Ormožu pa je določeno, da od blaga, ki prihaja navzgor ali odhaja navzdol (z Ogrske na Štajersko in obratno) pripada od mitnine po dva denariča (pf) mitnici v Središču in eden mitnici v Ormožu. Mitnina od blaga, ki prihaja čez Dravo v Ormožu, pripada v celoti mestu Ormožu. Brod pripada gospoščini Ormož in služi 40 mark pf.. Zemljiški davek v mestu Ormožu pobira mestni sodnik in znaša dva funta in 26 pfenigov. Določilo o nizkem in visokem lovu pove, da pripada gospoščini (sodišču — denGericht) Ormož. Sodstvo V urbarju so v zvezi s sodstvom vpisane na zadnji strani določene pripombe, ki so povezane z izvolitvijo mestnega sodnika, in sicer: "Sodstvo v mestu imajo meščani sami (okrog ? — rund ?); imajo (uživajo) svoboščino, da si izmed sebe sami volijo in postavljajo sodnika, vendar s privolitvijo in znanjem gospoščine.” (”...mit der herschaft willen und Wissen.”) Druga pripomba je v zvezi z deželskim sodiščem in dohodkom mesta ter se glasi: ”Moj gospod grof Ulrik, pokojni, je izročil (beuoelchen) deželsko sodišče mestu in sodniku z odločitvijo, da dohodek (ali dohodke) nad deset mark izroči njegovi milosti. Njegova milost pa je (ta dohodek) prepustila mestu, da bi s tem gradili in izboljšali, kjer bi bilo potrebno.” Sklep V gornjem uradu je bilo, kakor je razvidno iz opisanega, skupno 22 (kmetijskih) vasi, in v teh 127 naseljenih ter 64 (34 %) pustih, nenaseljenih kmetij. V celoti je bilo torej 191 kmetij. V spodnjem uradu je bilo samo 16 vasi in v njih 99 kmetij ter 111 (53 %) pustih oz. nenaseljenih kmetij, skupaj torej 210 kmetij. V obeh uradih je imela gospoščina Ormož podložnike v 38 vaseh, v katerih je bilo skupno 226 naseljenih in 175 nenaseljenih kmetij, vseh kmetij je bilo 401. Literatura: Franc Kos: Gradivo za Zgodovino Slovencev v srednjem veku I do IV. Lj. 1902 do 1928 Fran Kovačič: Ormož. CZN VIII, Maribor 1911 Milko Kos: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana 1933. Milko Kos: K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo. ČZN XXVII, Maribor 1933 Hans Pirchegger: Geschichte der Steiermark I, II, III.Graz 1931 do 1936 Fran Zwitter: K predzgodovini mest in meščanstva na starokarantanskih tleh. ZČ VI— VII, Lj. 1952/53 Bogo Grafenauer: Zgodovina Slovenskega naroda I - V. LjubljanaJKmečka knjiga 1955 do 1962 Hans Pirchegger: Die Untersteiermark in der Geschicht ihrer Herrschaften und Giilten, Stiidte und Markte. Miinchen 1962. Milko Kos: Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stol. Ljubljana, Slovenska matica 1955 Fran Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje. Ljubljana, Slovenska matica 1926. Metod Dolenc: Pravna zgodovina za Slovensko ozemlje. Ljubljana, Akademska založba 1935 Sergej Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slovenska matica 1961 Milko Kos: "Conversio Bogaoriorum et Carantanorum.” ZRD 1936. Milko Kos: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. L Urbarji salzburške nadškofije. AZU, Ljubljana 1939 Jožef Zaim: Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark (St UB) I do III. 1875 - 1903. Jožef Zahn: Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien 1883 Ormož skozi stoletja (Zbornik ob sedemsto letnici mesta Ormoža). Maribor 1973 Matej Slekovec: Sekelji. Ljubljana 1893, (ponatis) Maribor 1894. Opombe: ^ Milko Kos: K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo. ČZN 1933 - 27, str. 144. ^ Listina iz leta 1252, poleti: Ogrski kralj Bela IV vpade na Štajersko, zasede Ptuj in velik del Štajerske. Original: Kronika Annales Altahenses M.G. SS XVII, p. 393, fotokopija v Zgodovinskem arhivu v Ptuju. - Listina 1255, b.d.: Ogrski kralj Bela IV podeli posest Frideriku Ptujskemu: ”Item ain lehen-brief ausgangen von Kunig Bela von Vngern lawtund (auf) hem Frydrich von Pettaw auf dy ges-lozzer Polstraw, den turn Tra, und Anchelstain...”. Fotokopija v Zgodovinskem arhivu v Ptuju, akcesijska knjiga A/60 - karton št. 13v. ^ Vita Chunradi archiep., c. 20, med letom 1131 in 1147. Izdal: Wattenbach v MG SS, XI, 63 - 77, cod. 1524. Original v Avstrijski narodni knjižnici na Dunaju, fotokopija v Zgodovinskem arhivu v Ptuju, akcesijska knjiga A št. 60-3 fot. str. 6.Glej tudi: M. Kos, Gradivo IV. št. 109. ^ Avstrijski državni arhiv na Dunaju, Salzburške komorne knjige IV, str. 309, št. 123. Glej tudi: A. Klasinc Gradivo za zgodovino Ormoža in njegovega okraja. Ormož skozi stoletja. Maribor 1973, str. 102. ^ Listina iz leta 1273, junij 16., Ptuj. Wulfing von Baumgarten (Wluingus de Poumgarten) se odpove v korist nemškega viteškega reda pri Veliki Nedelji kmetije na Zgornji Hajdini z vsemi pritiklinami pod pogojem, da mu le-ta izroči v dosmrtni užitek dve kmetiji v istem kraju. Original v arhivu nemškega viteškega reda na Dunaju, fotokopija v Zgodovinskem arhivu v Ptuju, kartoteka listin št. 000087. 6 Listina iz okoli 1278. leta. Kralj Rudolf Habsburški dovoli Frideriku iz Ptuja, da postavi ”pri mejah kralja Ogrske hišo na lastni ah fevdni zemlji (grad v Ormožu). Regest v arhivskem seznamu listin pl. rodbine Stubenberg v Deželnem arhivu v Gradcu I/ ln. 7 Originalna listina iz leta 1497 iz dne 31. januarja, izdana v Innsbrucku. Cesar Maksimiljan podeli na prošnjo Jakoba in Nikolaja Zechla, gospodarja Ormoža, sodniku in občini mesta Ormoža dva navadna letna sejma, in sicer na dan Sv. Magdalene (22. julija) in na dan Sv. Martina (11. nov.). Glej tudi: A. Klasinc: Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov, str. 61 in 62, in A. Klasinc: Gradivo za zgodovino Ormoža in njegovega okraja.str. 103 in 104. Ormož skozi stoletja. Maribor 1973. Originalno listino hrani Zgodovinski arhiv v Ptuju v zbirki listin škatla št. 4. sig. 3. g S. Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1961, stran 356. Povzetek: Ormož je bil okoli leta 1270 dokaj skromna naselbina, ki se je po tem času začela intenzivno razvijati. Leta 1273 se Ormož že kot Holermuos prvič omenja na ohranjeni listini. Leta 1278 pa kralj Rudolf Habsburški dovoli Frideriku iz Ptuja, da postavi na meji z Ogrsko grad v Ormožu. Po tem času se začne Ormož intenzivneje razvijati in leta 1300 se omenja že kot trg Ormož ”in foro Holrmus” tako, da leta 1331 dobi od Gospodov ptujskih že pravice samostojnega mesta z lastno samoupravo. Skozi vsa stoletja je nato Ormož patrimonialno mesto, katerega fevdalni gospod je vsakokratni lastnik gradu in zemljiškega gospostva Ormož. Ozka povezanost mesta in gradu je bila vzrok za mnoge spore. Nemirna druga polovica 15. stoletja z dolgotrajnimi vojnami in pustošenji zaradi sporov med cesarjem Friderikom in ogrskim kraljem Matijem Korvinom in vdori Turkov so pustili sledove tudi v Ormožu in njegovi okolici. Grad Ormož je v tem času imel v fevdalni lasti obsežno vinogradniško posest v vzhodnih Slovenskih goricah, in sicer v prostoru od Sloma in Podgorcev do Koga in Jastrebcev. Vsako leto so morali hasnovalci teh vinogradov, imenovani "gorniki” (Bergholden) po izvršeni trgatvi kot znak odvisnosti oddati vsakokratnemu lastniku ormoškega gradu določeno količino vinskega mošta ali vina ne glede na letino in dejanski pridelek. Te dajatve so bile opisane v registrih vinske desetine. Iz leta 1482 se nam je ohranil tak register tudi za gornji in spodnji urad gospoščine Ormož, kije imela 485 gornikov in 72 vasi, naselkov in mesto Ormož. Stanje zemljiške posesti gospostva Ormož nam kaže urbar iz leta 1486, kije prvi podrobnejši popis podložniških obveznosti v vzhodnih Slovenskih goricah, to je v ormoškem in središkem okraju. Po urbarju so podložniki razdeljeni v gornji in spodnji urad, in sicer v skupno 38 vaseh in zaselkih. V teh je bila 401 kmetija, od teh je bilo 175 nenaseljenih. Na koncu urbarja so naštete tudi dominikalne posesti in zadeve v zvezi z mitnino ter sodstvom. Register vinske desetine in urbar kot ključna arhivska dokumenta hrani v fotokopijah Zgodovinski arhiv v Ptuju. Zusammenfassung Beschreibung des Weinzehends der Herrschaft Ormož aus dem Jahre 1482 und das Urbar fiir die Gegend von Ormož aus dem Jahre 1486 Nach 1270 begann sich die bis dahin unansehnliche Siedlung Ormož intensiver zu ent-wickeln, 1273 wird sie zum ersten Mali als Holermuos in einer erhaltenen Urkunde er— wàhnt. 1278 genehmigt Rudolf von Habsburg dem Friedrich von Ptuj an derGrenze mit Ungarn die Buig in Ormož zu errichten. 1300 wird Ormož schon als Markt (in foro Holr— mus) genannt, 1331 bekommt es von den Herren von Ptuj die Rechte einer selbststandi— gen Stadi verliehen. Durch Jahrhunderte ist Ormož dann eine patrimoniale Stadi gebli— eben deren Herr der jeweilige Besitzer der Burg und Herrschaft Ormož ist. Die enge Ver— bindung zwischen Stadi und Herrschaft Ormož gab Anlass fiir vide Streitigkeiten. Die unruhige zweite Halfte des 15. Jahrhunderts mit anhaltenden Kriegen und Pliinde— rungen wegen des Zwistes zwischen Kaiser Friedrich III. und dem ungarischen Konig Mathias Corvinus sowie Tiirkeneinfàllen hinterliess Spuren auch in Ormož und Umge— bung. Burg Ormož batte in dieser Zeit auch ausgedehnten Weingartenbesitz in den òstlichen Slovenske gorice und zwar im Raume von Slom und Podgorci bis Kog und lastre bei. Jahrlich mussten Bergholden dieser Weingarten nach der Weinlese dem jeweiligen Besit— zer der Burg Ormož eine gewisse Menge Weinmost oder Wein ohne Hinsicht auf den erzielten Ertrag abliefem. Diese Giebigkeiten waren in den Weinzehendregistem fest— gehalten. Aus dem Jahre 1482 hat sich so ein Register fiir das Obere und Untere Amt der Herrschaft Ormož die 485 Bergholden in 72 Dòrfem, Weilern und der Stadi Ormož batte, erhalten. Den Stand des Grundbesitzes der Herrschaft Ormož gibt das Urbar von 1486 wieder, das eine erste genauere Beschreibung von Untertanenschuldigkeiten in den òstlichen Slovenske gorice, das ist in den Gegenden von Ormož und Središče, darstelllt. Die Un— tertanen befinden sich im Oberen und Unteren Amt und zwar in 38 Dòrfem und Weilern. Da gab es 401 Huben von denen 175 unbesiedelt waren. Das Urbar schliesst mit der Aufzàhlung des Dominikalbesitzes und der Angelegenheiten in Verbindung mit Maut und Gerichtsbarkeit. Photokopien des Weinzehendregisters und des Urbars besitzt das Historische Archiv in Ptuj. Gernot FOURNIER, arhivist, Štajerski deželni arhiv Gradec, Austrija K ZGODOVINI LETNIH IN TEDENSKIH SEJMOV V ORMOŽU Avtor navaja podatke o letnih in tedenskih sejmih v mestu Ormožu od prve omembe sejma 1497 do 1849. Po začetnih dveh je dobil Ormož konec 18. stoletja tri sejme, četrtega mu ni uspelo pridobiti. V prispevku so tudi podatki o sejemskih pristojbinah in trgovski razvitosti Ormoža sredi 18. stoletja. Kjer se je redno shajalo mnogo ljudi, se je mogla praviloma neovirano razvijati trgovina. V preteklih stoletjih je bilo tako največkrat na dan cerkvenega patrona, tako imenovani proščenjski praznik. Še danes dajejo sejmarske stojnice največkrat obeležje zunanji sliki takega cerkvenega praznika. Na določenih krajih se je nekdaj verjetno prodajala tudi živina. Šele konec 18. stoletja seje začela država legistično ukvarjati s problemom di\je nastajajočih sejmov. Brez privilegija naj ne bi bilo nobenega sejma več. Zato so se takrat začele pojavljati prošnje za podelitev posebnih privilegijev ali koncesij zaletne, tedenske, živinske ali lesne sejme, kar nam omogoča boljši vpogled v zgodovino sejmov. Z dvornim dekretom 30. junija 1788 so se ustvarili normativni predpogoji za podeljevanje privilegijev1 . Prvi podatek o sejmu v Ormožu je najti v listini2. Cesar Maksimiljan potrjuje na prošnjo bratov Jakoba in Mikolaša Zeckla kot tudi njunih bratrancev Ivana in Benedikta ormoškim gospodom, njim, sodniku, svetu in srenji mesta Ormož dovoljenja za ”zwen gemein Jarmerckt”, enega naj imajo ”auff Sannt Maria Magdalenen”, drugega ”auff Sannt Mar— tinstag”. Kadar bi ”Wochenmarkt” padel na nedeljo, naj se ga prestavi na neki ponedeljek. Ta listina, ki jo imamo žal le v prepisuje bila izstavljena 27.januarja 1497 v Innsbrucku, jamči obiskovalcem sejma polno zaščito in spremstvo štirinajst dni pred sejmom in po njem, ne razlikuje pa med letnimi in tedenskimi sejmi. V nadaljnjih sporočilih o ormoških sejmih3 se namesto Marije Magdalene imenuje sv. Jakob, patron mestne župnijske cerkve. Ker pride praznik župnijskega svetnika časovno približno v enak čas, je moglo priti do samovoljne prestavitve semanjega dne, kar pa je zaradi pomanjkanja pisanega sporočila nemogoče dokazati. Praznik Marije Magdalene je 22. julija (”Wmidden im somer”), praznik sv. Jakoba 25. julija (”na mittensomer”). Mogel pa je v obeh primerih sejem priti na nedeljo, kar je mesto prisililo, da je sejem priredilo šele naslednji ponedeljek. Naslednjo pisano novico o prirejanju sejmov imamo šele iz začetka 18. stoletja. Mesto Ormož si prizadeva po daljši "quarantaine vetro”, ki jo je povzročila kuga, za prirejanje sejmov na sv. Jakoba in sv. Martina. 19. januarja 1711 je prišla privolitev iz Gradca. Dodatno je mesto Ormož dobilo od cesarja Leopolda svoboščino, da more od 7. maja 1669 zasebno trgovati z vinom. Razlog za to je bila velika poplava Drave, kije onemogočila obdelavo zemlje in pašo živine. Splošni patent o trgovini je ta privilegij močno razvrednotd tako, da si je magistrat mogel pomagati le s predlogom za dva nadaljnja tedenska sejma. Ta dodatna semanja dneva naj bi bila na dan Sv. Lucije in na cvetni petek. To bi bila torej 13. december in petek pred cvetno nedeljo, ki se od 1727 praznuje tudi kot Compassio Marie ali praznik Marije sedem žalosti ("schmerzhafter Freitag”) v petek po Judici. Kot dodatno utemeljitev predloga se navaja, da se te dni v okolici ne prirejajo drugi sejmi in je na cvetni petek pričakovati mnoge obiskovalce s Hrvatske in Ogrske, ki bi obenem opravili velikonočno pobožnost. Dalje je menil magistrat, da sta oba obstoječa sejma časovno preveč razmaknjena. Kot zadnje se je navajalo, da se je 10. maja 1775 dobil tudi privilegij za prirejanje živinskih sejmov, ki pa se ne bi splačali, ker da so mejne mitnine previsoke in prepogosto nastopajo živinske bolezni. Z 18. julijem 1782 je dobilo "deželnoknežje mesto” Ormož od cesarja Jožefa II. dovoljenje za tretji letni sejem. To je bil sejem na cvetni petek. Obenem je govor o živinskih sejmih, torej je predpostavljati, daje ta privilegij ustregel prošnji mesta Ormož za istočasno prirejanje letnih in živinskih sejmov. Ob tem je omeniti zanimivo podrobnost, da seje lastnik ormoškega gospostva grof pl. Kònigsacker pritožil zoper oznako "deželnoknežje mesto”. V sledečih vesteh je govor le še o municipalnem mestu Ormož.- Privilegij o prirejanju treh letnih oziroma živinskih sejmov je bil ponovno potrjen 24.12. 1974 in 29.8.1975. Najpomembnejši sejem je bil vedno Martinov sejem, na katerem so predvsem ponujali krojno in galanterijsko blago kot tudi obrtne izdelke za dnevno potrebo. Ce primerjamo število prebivalcev iz 1770 s številom obrtnikov L 1749 je upravičena ugotovitev, da je moral biti Ormož cvetoče trgovsko mesto. 1770 so v mestu registrirali 193 prebivalcev, v Spodnjem predmestju 73 in v Zgornjem 814. 1749 se navaja 46 oseb obrtniškega stanu, med njimi največ čevljarjev, tkalcev, krojačev, mesarjev in usnjarjev5 . Zanimiv je tudi dohodek od stojnine, ki ga poznamo za L 1801. 27. marca seje nabralo 5 goldinarjev (gld.) 43 krajcarjev (krc.), 25. julija 7 gld. 18 krc. in 11. novembra 13gld. 52 krc., skupaj torej 26 gld. 53 kr. V primeri s tem so znašale pristojbine za prodajo blaga 29.8.1822: Pristojbina za veliko trgovsko stojnico pristojbina za malo stojnico pristojbina za voz s trgovskim blagom pristojbina za male stojnice in mize 1 gld. 30 krc. 1 gld. 48 krc. 30 do 12 krc. Dohodek iz zakupnine je 1822 znašal za vse tri sejme, ki so bili 100 gld. avstrijske veljave. 19. novembra ponovno prosijo za štiri letne sejme. Novi semanji dan naj bi bil na Vincenca, 22. januarja. Kot razlog se zopet navajajo velike povodnji zaradi katerih je šlo v izgubo okoli 300 oralov polja in njiv. Dopolnilno navaja magistrat še veliko oddaljenost od drugih večjih sejmov. Do Ljutomera je bilo tri milje, prav toliko do Ptuja, do Radgone celo 6 milj. Razen tega tudi ni nobenega drugega sejma znotraj območja okrajne gosposke Ormož, živinski sejmi pa se prirejajo le v Ptuju in v Radgoni. Okrožje je prošnjo za četrti letni sejem zavrnilo z utemeljitvijo, da tudi v Mariboru in v Ptuju ni več kot treh letnih sejmov. Kar zadeva istočasne živinske sejme, so bili ti Ormožu dovoljeni 13. novembra 1827, dovoljenje se je obnovilo že 10. januarja 1828. Dodatno se je magistratu mesta Ormož dovolilo, da sam upravlja dohodek in stojnine. Cene so sprva določili zelo visoko: za enega konja za enega vola za eno kravo za eno tele za večjo svinjo za malo svinjo 6 krc. konvencijskega denaija (kd) 4 krc. kd 3 krc. kd 2 krc. kd 3 krc. kd 1 krc. kd tako, daje morala poseči vmes okrožna uprava, kije določila nove cene. V Mariboru so za enega konja zahtevali za enega vola za eno kravo za eno tele 3 krc. kd 2 krc. kd 1 1 /2 krc. kd 1 krc. kd, na Ptujski gori za glavo goveda za enega konja 2 krc. kd 3 krc. kd, pri Sv. Vidu/Tumišču za enega konja za enega vola za eno kravo za eno tele 12 krc. kd 6 krc Jed 4 krc. kd 3 krc. kd. Za mesto Ormož so skušali najti srednjo pot in seji ustrezno spremenilo cene tako: za enega konja 3krc.kd za enega vola 2 krc. kd za eno kravo 1 1/2 krc. kd za eno glavo gnane živine večje vrst 1 krc. kd. Naslednja vest o sejmih v mestu Ormožu je dovoljenje od 22.januaija 1829, s katerim se omogoča prestavitev Jakobovega sejma na ponedeljek po prazniku cerkvenega patrona. Razlog je bil v tem, da je mesto Varaždin imelo sejem na isti dan. Iz drugih prilog izhaja, da je bil 1831 sejem na cvetni petek prestavljen na soboto 26. marca in da je bil 1840 odobren popust pri davkih, ker ni bilo živinskega sejma. V 40 letih 19. stoletja je magistrat mesta Ormož večkrat prosil za prireditev sejma za les in deske na dravskem splavarskem pristanu. Te prošnje so bile verjetno ugodno rešene, ker je bil na gornjem pristanu sejem od 9,—14. marca 1845 kot tudi 23. do 31. marca 1846. 1847 so hoteli za mesto Ormož doseči tako imenovani tedenski sejem vsako nedeljo. Ker statuti niso dopuščali sejmov ob nedeljah, so nato prosiio za dovoljenje sejmov ob sobotah. Sejem za les in deske je to leto bil ob Martinovem sejmu med 7. in 15. novembrom, medtem ko se je Jakobov sejem premaknil na 2. avgust, ker je Jakobovo prišlo na nedeljo. 27. februarja so bile glede tržnine ob tedenskem sejmu izdane naslednje smernice: za voz z žitom za voz s prehrambenim blagom za košaro s prehrambenim blagom za drugo blago 12 krc. kd 6 krc. kd 1 krc. kd 1 krc. kd. Zadnja vest je iz revolucijskega leta 1848. Martinov sejem takrat ni mogel biti in je bil zato nadomestno IS.januaija 1849. Opombe: * Gerhard Pferschy, Ein Viehmarkt fur Worschach, v BI 1 .f Jtk.49 Jg., Graz 1975, str. 127 ^ Štajerski deželni arhiv (v nadaljevanju ŠDA), listina št. 9560 3 Primerjaj ŠDA, Arhiv Ormož, karton 3, zvezek 7, karton 26, zvezka 56 in 57 4 Manfred Straka, Verwaltungsgrenzen und Bevolkerungsentvvicklung in der Steiermark 1770-1850. v Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, Band XXI. Graz 1978, str. 234 5 ŠDA MTK, StM 1 ZUR GESCHICHTE DER JAHR- UND WOCHENMÀRKTE IN FRIEDAU Wo regelrnàfiig zahlreiche Menschen zusammenkamen, konnte sich der Handel meist ungehindert entfalten. In vergangenen Jahrhunderten war dies meist am Jahrestag eines Kirchenpatrones, dem sogenannten Kirchtag, der Fall. Auch beute noch bestimmen die Verkaufsstande der Marktfahrer vielfach das àubere Erscheinungsbild eines solchen Kirchenfestes. An bestimmten Orten diirfte einstmals auch Vieh verkauft worden sein. Ersi Ende des 18. Jahrhunderts begann der Staat, sich mit dem Problem der wild ent— stehenden Màrkte legistisch eingehender auseinanderzusetzen. Kein Markt solite ohne Privilegium abgehalten werden. Daher setzten zu jener Zeit die Ansuchen um Verleihung spezieller Privilegien oder Konzessionen zur Abhaltung von Jahr— , Wochen—, Vieh— oder Holzmarkten ein, wodurch wir einen besseren Einblick in die Geschichte solcher Markte gewinnen. Fiir die Privilegienerteilungen wurden mit Hofdekret vom 30. Juni 1788 normative Voraussetzungen geschaffen1. Die erste Nachricht tìber die Abhaltung eines Marktes in der Stadi Friedau erhalten wir aus einer Urkunde2. Kaiser Maximilian bestatigt auf Bitten der Brtider Jacob und Nico— laseh Zeckl sowie deren Vettern Hanns und Benedici, den Herren zu Friedau, Ihnen, dem Richter Rat und der Geme in de der Stadi Friedau ”zwen gemein Jarmerckt” zu gestatten, den ”ainen auff Sannt Maria Magdalenen” und den anderen ”auff Sannt Martinstag” zu halten. Solite der ”wochenmarckt” auf einen Sonntag fallen, ware er auf einen Montag zu verlegen. Diese Urkunde, die leider nur in einer Abschrift vorliegt, wurde am 27. Jà— nner 1497 in Innsbruck ausgestellt, sichert den Marktbeschickem vierzehn Tage vorund nach jedem Markttag vólligen Schutz und Geleit, unterscheidet aber noch nicht zwischen Jahr— und Wochen— markt. In den weiteren Berichten iiber die Markte der Stadi Friedau3 wird stati Maria Magdalena der HI. Jacobus, der Kirchenpatron der Stadtpfarrkirche genannt. Da das Kirchen— fest des Pfarrheiligen zeitlich etwa gleich liegt, konnte es sich móglieherweise um eine eingenmachtige Verlegung des Markttages handeln, doch labi sich dies mangels schrif— tlicher Nachrichten nicht erweisen. Der Festtag Maria Magdalena falli auf den 22. Juli (’Ynidden im somer”) und der Festtag des HI. Jacobi falli auf den 25. Juli ("namitten— sommer”). Allerdings konnte in beiden Fallen der Markt an einen Sonntag gefallen sein, was die Stadi Friedau gezwungen batte, den Markt ersi am darauffolgenden Montag abzuhalten. Die nachste schriftliche Nachricht iiber die Abhaltung von Markttagen erhalten wir ersi zu Beginn des 18. Jahrhunderts. Die Stadi Friedau bemiiht sich nach langerer ”quaran— taine vetro”, bedingt durch das Auftreten der Pest, um die Jahrmarkte zu St. Jacobi und zu St. Martini abzuhalten. Am 19. Janner 1711 langte die Zustimmung aus Graz ein. Zusatzlich batte die Stadi Friedau von Kaiser Leopold die Freiheit erlangt, seit dem 7. Mai 1669 Handel mit Wein privai zu betreiben. Der Grund dafiir war die Oberschwe— mmung grober Landstriche durch die Drau, wodurch weder Felder zum Anbau noch Weiden fiir das Vieh geblieben waren. Durch das allgemeine Handlungspatent wurde dieses Vorrecht stark entkraftet, sodab der Magistrat sich nur durch einen Antrag auf zwei weitere Wochenmarkte zu helfen wubte. Diese beiden zusatzlichen Markttage sollten der St. Lucien— und der Palmfreitag sein. Dies waren also der 13. Dezember bzw. der Freitag vor dem Palmsonntag, der auch als Compassio Marie oder Siebenschmerzen (schmerzhafter Freitag) lag seit 1727 am Fre— itag nach Judica gefeiert wird, gewesen. Als zusatzliche Begriindung wird angefuhrt, dafi zu diesen Tagen keine weiteren Markte in der Umgpbung abgehalten werden und dafò am Palmfreitag viele Besucher aus Kroatien und Ungarn zu erwarten sind, die zugleich ihre osterliche Andacht verrichten wiirden. Ferner meinte der Magistrat, dafi die beiden bestehenden Markttage zeitlich zu weit voneinander lagen. Und als letzten Punkt fiihrte man ins Treffen, dafi man auch ein Pri— vilegium fìir die Abhaltung von Viehmàrkten am 10. Mai 1775 erhalten bàtte. Diese Markte wiirden sich aber nicht auszahlen, da die Grenzmauten zu hoch waren und Vieh— seuchen zu oft auftràten. Mit 18. Juli 1782 erhàlt die ”landesfiirstliche Stadt” Friedau von Kaiser Joseph II einen dritten Jahrmarkt bewilligt. Es war dies der Markt am Palmfreitag. Zugleich ist auch die Rede von der Abhaltung von Viehmàrkten, also ist anzunehmen, dafi dieses Privilegium dem Wunsche der Stadt Friedau entsprochen batte, Jahr- und Viehmàrkte zur gleichen Zeit zu veranstalten. Ein interessantes Detail am Rande war die Beschwerde des Inhabers der Herrschaft Friedau, des Crafen von Kònigsacker, iiber die Bezeichnung ”landesfìirst— liche Stadt”. In den folgenden Nachrichten ist nur mehr die Rede von der Munizipal— stadt Friedau. Das Privilegium zur Abhaltung der drei Jahr— bzw. Viehmàrkte wurde am 24.12.1794 und am 29.8.1795 emeut bestàtigt. Der bedeutendste Markt war nach wie vor der Martinimarkt, an dem vorwiegend Schnitt— und Galanteriewaren sowie Handwerkserzeugnisse fùr den tàglichen Bedarf feilgeboten wurden. Vergleicht man die Einwohnerzahl von 1770 mit der Anzahl der Gewerbetrei— benden im Jahre 1749, mufi man feststellen, dafi die Stadt Friedau eine bliihende Han-delsstadt gewesen sein mufi. Im Jahre 1770 werden in Friedau Stadt 193, in der Un teren Vorstadt 73 und in der Oberen Vorstadt 81 Einwohner registriert4. Im Jahre 1749 werden 46 Personen als Gewerbetreibende ausgewiesen, wobei Schuster, Weber, Schneider, Fleischhacker und Lederer am hàufigsten erscheinen5. Interessant sind auch die Standrechteinnahmen, wie sie uns fiir das Jahr 1801 vorliegen. Am 27. Màrz wurden 5 Gulden 43 Kreuzer, am 25. Juli 7 Gulden 18 Kreuzer und am 11. November 13 Gulden 52 Kreuzer, insgesamt also 26 Gulden 53 Kreuzer eingenommen. Im Vergleich dazu betrugen die Gebiihren fiir die Feilbietung der Waren am 29.8.1822: Gebiihr fiir einen grofien Kaufmannsstand 1 f 30 x Gebiihr fiir einen kleinen Kaufmannsstand 1 f----- Gebiihr fiir einen Wagen mit Kaufmannswaren -----48 x Gebiihr fiir kleinere Stànde und lische -----30 x bis 12 x Die Einnahmen fiir die Verpachtung betrug im Jahre 1822 fiir die insgesamt drei abge— haltenen Màrkte 100 fWW. Am 19. November 1826 wird emeut ein Ansuchen um Abhaltung von vier Jahrmarkten gestellt. Dieser neue Jahrmarkttag solite der Vincenzitag, der 22. Jànner, sein. AlsGrund werden wieder grofòe Uberschwemmungen angefdhrt. Etwa 300 Joch Feld- und Ak-kerland seien dadurch verloren gegangen. Als weiteren Grund nennt der Magistrat die weite Entfemung zu den anderen gròsseren Markten. Nach Luttenberg waren es drei Meilen, nach Pettau ebenfalls drei Meilen und nach Radkersburg gar sechs Meilen. Des— weiteren gabe es keinen weiteren Markt innerhalb der Bezirksobrigkeit Friedau und Viehmarkte wiirden nur in Pettau und Radkersburg abgehalten. Die Bitte um die Abhaltung eines vierten Jahrmarktes wurde von der Kreisbehòrde mit der Begriindung abgelehnt, daft es in Marburg und Pettau auch nicht mehr als drei Markt— tage gàbe. Was die gleichzeitige Abhaltung der drei Viehmarkte anlangte, so erhielt die Stadt Friedau am 13. November 1827 die Genehmigung. Diese wird bereits am 10. Jà— nner 1828 erneuert. Zusàtzlich gestattet man dem Magistrat der Stadt Friedau, die Einnahmen durch das Standgeld selbst zu verwalten. Die festgesetzten Preise waren zuerst sehr hoch angesetzt ein Pferd 6 x CM ein grofòeres Schwein 3 x CM ein Ochse 4 x CM ein kleineres Schwein 1 x CM eine Kuh 3 x CM ein Kalb 2xCM sodali die Kreisverwaltung dagegen einschreiten mulite und neue Preise festlegte. In Mar— burg verlangte man fiir ein Pferd einen Ochsen eine Kuh ein Kalb 3 x CM 2x CM 1 l/2x CM 1 x CM in Neustift fiir ein Stiick Homvieh 2xCM ein Pferd 3 x CM und in St. Veit/Thumisch fiir ein Pferd 12xCM einen Ochsen 6 x CM eine Kuh 4 x CM ein Kalb 3 x CM Also versuchte man fiir die Stadt Friedau einen Mittelweg zu fin den und die Preise wur— den demgemàli geandert: ein Pferd 3 x CM ein Ochse 2 x CM eine Kuh 1 1/2 xCM ein Stiick Treibvieh gròfierer Gattung 1 x CM Die nàchste Nachricht liber die Abhaltung der Màrkte in der Stadi Friedau ist eine Be— willigung vom 22. Jànner 1829, die gestattet, den Markttag zu St. Jacobi auf den Mon— tag nach dem Fest des Kirchenpatrons zu verlegen. Der Grund dafiir lag darin, dafi die Stadi Varaždin am gleichen Tag Markt hielt. Aus weiteren Unterlagen geht hervor, dafi der Palmfreitagmarkt des Jahres 1831 auf Samstag, den 26. Màrz, verlegt wurde und dafi im Jahre 1840 ein steuerlicher Nachlafi wegen des unterbliebenen Viehmarkts gewàhrt wurde. In den Vierzigerjahren des 19. Jahrunderts stellte der Magistrat der Stadi Friedau mehre— re Ansuchen zwecks Abhaltung eines Holz— und Brettermarktes an der Flofilande. Diese Ansuchen dlirften eine positive Erledigung erfahren haben, denn an der oberen Làande wurde sowohl vom 9. bis 14. Marz 1845 als auch vom 23. bis 31. Màrz 1846 Markt ge— halten. Im Jahre 1847 wollte man erwirken, dafi die Stadi Friedau jeden Sonntag den soge— nannten Wochenmarkt halten diirfe. Da die Statuten die Abhaltung von Màrkten an Sonntagen verboten, stellte man ein weiteres Ansuchen um die Bewilligung fiir die Sam— stage. Der Holz— und Brettermarkt wurde in diesem Jahr wahrend des Martinimarktes zwischen dem 7. und 15. November abgewickelt, wahrend der Jacobimarkt auf den 2. August verschoben werden mufite, da der Jacobitag auf einen Sonntag gefallen war. Am 27, Februar 1848 werden als Platzsammlungsgebiihren fiir einen Wochenmarkt fol— gende Richtlinien erlassen: fiir einen Wagen mit Getreide 12xCM fiir einen Wagen mit Efiwaren 6 x CM fiir einen Korb mit Efiwaren 1 x CM fiir sonstige Feilschaft 1 x CM Die letzte Nachricht stammt aus dem Revolutionsjahr 1848. In diesem Jahre konnte der Martinimarkt nicht durchgefìihrt werden und wurde daher am Montag, dem 15. Jànner 1849, nachgeholt. 1 2 3 4 5 1 Gerhard Pferschy, Ein Viehmarkt fiir Wòrschach, in: B 11. f. Hk. 49. Jg., Graz 1975, S. 127 2 StLA. Urk.Nr. 9560 3 Vgl. dazu StLA Archiv Friedau, Schuber 3, Heft 7, Schuber 26, Heft 56 und Heft 57 4 Manfred Straka, Verwaltungsgrenzen und Bevolkerungsentwicklung in der Steiermark 1770 — 1850, in: Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, Band XXXI, Graz 1978, S. 234 5 StLA MTK, StM 1 Marija HERNJA-MASTEN, arhivistka. Zgodovinski arhiv v Ptuju LONČARSKI CEH V ORMOŽU IZ LETA 1746 V sestavku je v uvodu podan kratek razvoj lončarske obrti v Ormožu in njegovi okolici. V nadaljevanju pa je skrajšan in prost prevod cehovskih pravil, ki jih je cesarica Marija Terezija potrdila lončarjem leta 1746. Za konec so dodana imena lončarskih mojstrov v Ormožu in njegovi okolici od 1753 do 1836. Zelo pogosto govorimo zadnje čase o obrteh, ki izumirajo. Med te prav gotovo spada lončarska. Nekoč zelo razvita in ena važnejših rokodelstev je danes prav redka, v nekaterih krajih pa lončarjev sploh ni več. To zadnje velja tudi za Ormož. V Zgodovinskem arhivu v Ptuju je ohranjeno gradivo, ki se nanaša na lončarstvo v Ormožu. Prav to nam dokazuje, daje bila včasih ta obrt razširjena v okolici Ormoža in v Ormožu samem. Zdelo se mi je, da so cehovska pravila oziroma cehovski red zanimiva, da podajajo pravo podobo nekega časa in dejavnosti, in bi jih bilo potrebno posredovati. Nekatera teh določil, predvsem tista ob praznikih, ter normativi in nekateri strokovni izrazi, ki jih starejši lončarji še poznajo, so se ohranili vse do pričetka druge svetovne vojne. Pri osvetlitvi teh mi je pomagal moj oče, kije bil tudi pomočnik pri zadnjem lončarskem mojstru Francu Kosiju v Ormožu, in se mu zahvaljujem za pomoč. Ležišča dobre gline, ki jo je najti v okolici Ormoža, so dala možnost za razvoj lončarstva. Obstoj lončarske obrti je v Ormožu in okolici že arheološko izpričan, saj lahko po eneolitskih najdbah keramike1 in kasneje antičnih predvidevamo, da so lonci domač proizvod s staroselsko tradicijo2. Prav tako so bili najdeni srednjeveški lonci v samem Ormožu. Ti imajo na dnu oznako, križ ali dva v krogu, kar nam pove, daje moralo tod okrog biti več delavnic in so posamezni mojstri svoje izdelke označevali2. V pisanih virih pa najdemo v registru vinske desetine iz 1482, v katerem je ohranjen tudi najstarejši popis ormoških meščanov, lončarja Jurija4. Leta 1542 je delal v mestu lončar, po imenu Matjaž5. V letu 1749 so delovali v Ormožu trije lončarji: Hans Jerg Purschi, Anton Rauš ter Janez Kugerl6. V prvih omembah so bili mojstri imenovani le z imenom, šele kasneje so dodajali tudi priimke. Srednjeveška mesta so bila v gospodarskem oziru sklenjene naselbine različnilr obrtnikov in trgovcev, ki so tvorili v pravnem pogledu socialni sloj meščanstva. Rokodelci in obrtniki še dolgo niso živeli samo od svoje obrti, temveč so kot ostali meščani ži— veli od svojih prihodkov od zemljišč, ki so jih imeli bodisi v mestih bodisi v okolici mesta. Podeželski rokodelci so delali v glavnem za lastne potrebe, mestni obrtniki pa so pričeli delati tudi za trg. Zato so mesta težila za popolno monopolizacijo obrti in trgovine. Na eni strani so si meščani močno prizadevali, da bi razširili svoje gospodarsko področje in čimbolj omejili konkurenco podeželskih obrtnikov, na drugi strani pa so želeli obdržati monopol v mestu. Poglavitno obrambno sredstvo mestne obrti so bile cehovske organizacije. Cehi ”Zunft” so bila združenja obrtnikov iste dejavnosti. Že leta 1381 se omenja prvih ceh na Štajerskem7. Cehi so urejali gospodarske in socialne interese obrtnikov, njihove delovne razmere ter medsebojne odnose. Cehovska pravila so potrjevala mesta sama oziroma deželni knez. Lončarjem iz Ptuja sta ga potrdila mestni sodnik in ptujski mestni svet 8. marca 15778. Že leta 1604, 23. aprila,Je lončarski ceh v Ormožu zaprosil cesarja Ferdinanda, naj potrdi njihov cehovski red". V začetku so cehovska določila temeljila na progresivnih elementih: zagotoviti kupcu pošteno blago, rokodelcu pa primeren dohodek. V 18. stoletju pa predstavljajo že zavoro, saj je rokodelstvo v rokah ozkih krogov mojstrov, kar je zaviralo mladim izučenim obrtnikom osamosvojitev. Cehovski redi so zviševali pristojbine za sprejem v organizacijo, omejeno je bilo število pomočnikov, ki so jih smeli zaposliti posamezni mojstri, podaljševali so tudi čas pomočniškega vandranja. Na čelu ceha je bil cehovski mojster ali starešina, ki je bil izvoljen. Starešina je imel namestnika. Cehovski mojster je vodil podružnico v Ormožu ter reševal spore, ki so bili v njegovi kompetenci. K podružnici so spadali tudi okoliški kraji: v letu 1746 Velika Nedelja, Središče in Tomaž, leta 1701 pa je Velika Nedelja spadala še v delovno območje lončarskega ceha iz Ptuja . Graški red lončarjev je potrdil 7. septembra 1602 Ferdinad II. Obnovljen je bil 1713, 15. julija, ponovno pa gaje potrdila cesarica Marija Terezija 16. avgusta 1746 (overovljen prepis je iz leta 1763). In prav ta, iz leta 1746, je veljal za Ormož. Od graškega je bila odvisna podružnica "VIERTEL LADE ’RN DER STADT FRIDAU DEPENDIREND IST” v Ormožu11. Vsak ceh je imel svoje zaščitnike. Patroni lončarskega ceha so bili sv. Barbara, sv. Miklavž, glavni zaščitnik pa je bil sv. Florijan. Sv. Florijan, kot nasprotnik ognja in zavetnik vode, ki pomaga pri požarih, je varoval tudi lončarje. Lončarji pa delajo z ognjem, ko žgejo. Na dan sv. Florijana (4. maja) je bilo potrebno čim manj kuriti ter čim manj delati z ognjem. To napotilo so upoštevala tudi cehovska pravila v šestnajsti točki svojih pravil, ki prepovedujejo lončarjem na zapovedane praznike žgati. Ker sem v skrajšanem in dokaj preprostem prevodu predstavila celotna pravila lončarjev, želim opozoriti le še na nekatera določila. Tako je v šesti točki naštetih pet izdelkov, ki jih je moral pomočnik narediti ob mojstrskem izpitu, tako imenovane ”ME1S— TER-STUCKE”. Izbrani so bili seveda težji. Tako še danes velja, da je težko narediti pokrovko, ki ima držaj v obliki gumba. Lončarji so se med seboj pogosto šalili: ”Rig— lice”12 bi že delal, če bi ti kdo knofe zraven nasukal. ”Lonci bi morali biti pravšnjih mer. Dober mojster je znal po velikosti lonca skoraj natančno določiti, koliko lonec meri. Pomočnik, ki tega ni znal, je imel za mero, zapičeno v mehko odpadno glino, ”žlender”13 paličico, po višini katere je izdeloval lonce, da so bili tako vedno pravih mer. .o; //^^oCwfn »J/ ri ette AiWlcriit i h ^trìi tamii, 3y i wr* .-; ‘US^I^k^n) mrn^jkm^a (a tami, Ù'ocUU^ct' vC^Z$y^^5^c9C/vriuf/wJViwtMwcTtj,, ■ *«/%5r; r^^^(hmiW gradisca f fymoautywXcm, J^fcaiùtry.■ 'fkck-nnut :&.X*£>-Z^Suf, .^/ ' , fl y ■ P fa1 : '« / '/&. /P L t+%- y±%y ;/• ' -/rvM-^Vir^ / \K(yAc\^% *0 %* C%%PiX A — -v A^fL/2cu/S?}Lif$»*£, L : itt+t-rf/*** h .

    -.o»»t«./jyo.. £*£.*}' •xLi.J?/P*"?. «'■n*ty‘nU!On>*-{y!x *£../*. Jl^q% èw/v-^l» Naslovna stran lončarskega ceha, ki gaje potrdila Marija Terezija. Mojster je moral tudi izdelati eno kalilo14 za peč. Ker se pečarstvo ni imelo za posebno vejo obrti, so predpisi tudi za pečarje določeni v lončarskem cehu, kar pomeni, da sta bili takrat lončarstvo in pečarstvo enovita obrt. Pečarstvo v ormoški okolici ter v samem Ormožu še ni obdelano, in bi mu morali kmalu posvetiti pozornost, sicer se bodo eksponati, ki jih je še možno dobiti, razgubili, saj zaradi modernizacije stanovanj in sodobne stanovanjske kulture vse več ljudi podira klasično glinasto peč ter jo nadomesti z modernim ogrevlanim telesom. V enaintrideseti točki so določene vrednosti, ki jih dobi pomočnik ob izdelavi. V prevodu sem dodala tudi podrobnejši opis in za kaj se je lonec oziroma posoda uporabljala. V svojem sestavku namenoma uporabljam za enoto pri peči izraz kahla, ki je v lončarstvu še vedno bolj v uporabi kakor pečnica. Izraz pečnica se uporablja namreč za peč, v kateri se žgejo lonci. Pa troni lončarskega ceha so sv. Florijan, sv. Miklavž in sv. Barbara. PRVIČ: Mojstrom in pomočnikom v vojvodini Štajerski in v mestu Ormožu je dovoljena na dan Rešnjega telesa ali na Telovo procesija in obhod z okrašenimi zastavami, ki so jih uporabljali že naši predniki. Procesije se naj udeležijo tudi mojstri in pomočniki okoliških trgov in vasi. Kdor se procesije ne udeleži in ni zadržan zaradi višje sile, naj bo kaznovan. Mojster z enim guldnom, pomočnik s 1 /2 guldna. DRUGIČ: Praznik naše bratovščine v vsej Štajerski je na dan sv. Florijana. Ta dan naj se vedno časti. V vseh farnih cerkvah naj se pojejo maše zadušnice, prižge se naj 12 sveč za vse brate in sestre, za tolažbo in pomoč njihovim in vsem dušam. TRETJIČ: Na Miklavževo, ki je praznik naše bratovščine, naj se opravijo maše s petjem, mladi in stari pomočniki pa naj cehovskemu mojstru pomagajo prižgati sveče. ČETRTIČ: Mojstri in pomočniki naj na oba prej imenovana praznika darujejo, vendar ne več kot en krajcar. Neopravičena odsotnost se kaznuje s pol funta voska, razen če je član zadržan zaradi višje sile. PETIČ: Mojstri in pomočniki, ki uporabljajo božje ime ter imena svetnikov po nepo- trebnem, ki preklinjajo, prisegajo in grajajo, tako da se razve, naj se kaznujejo z enim funtom voska. ŠESTIČ: Tako naj noben mojster ne opravlja obrti v mestu Ormožu ali zunaj njega v vsej Štajerski ter v vaseh in mestih Štajerske, če nima potrebnih dokazil: prvič rojstni list in učno pismo, in dmgič, da napravi pet izdelkov kot mojstrsko delo, in sicer: — dva velika lonca, ki sta pravšnje mere in imata obliko steklenice s pokrovko, — vrč, ki drži trideset četrtov, — ”Knopf” (mišljena je najbrž pokrovka, ki ima držaj v obliki gumba), — eno četveroogelno kahlo. Ko dobi mojster meščanske pravice, pripravi po svojih zmožnostih dobro kosilo. Za začetek svojega mojstrovanja da županu in sodniku po potrebi 60 kosov kuhinjske posode — velike in male. Župan in sodnik pa morata braniti svoboščine ceha. Mojster damje za uboge v špitalu štiri pfenige. Druga stran lončarskega ceha, kjer je označen Ormož. / /, /J*K f t * t J %J 1\ »i J) t’h' 'J *1*» »»/r» *» «V / ' . ■> /;*.*. / ’ ' v’ / ' /v/"7 v '* iV /;. ^ y ,r i>vlvy 4 /.-)J, ,, ffC / / Y.. 7. >. - t rr4 /s 1 c»-*» Ltr^sy Lt% **%■■ ^*cy\ y ' »v4^ t v*; ^ ►* 9 / /’i'y LLs\/Lj CLTUl/T (fct*-^****^*^^**- '^***',, 0**Zt~+0 /; ■ A . * Olunfoc^cti: dt die demagogischen national — sozialistischen Phrasen Echo bei den Leuten fanden, die sich wirtschaftlich gefàhrdet fiihlten. Man mufi auch die Tatsache in Betracht nehmen, dafe das altjugoslawische Biirgerstandsregirne eines der Hauptprobleme — die Agrarfrage — nicht lòsen konnte. Die Kenntnisse der spezifischen Verhaltnisse auf dem Lande im Bezirk Ptuj fiihren uns zum leichteren Verstandnis der gesellschaftlichen Prozesse und der politischen Gesche— hen. Es geht vor allem um die Bemiihung der Kommunistischen Partei in diesen schwieri— gen und riickstandigen Verhaltnissen die Bahn aufs Dorf zu brechen. Das Bauemvolk stand nàmlich eine lange Zeit den politischen Geschehen fern, die Bauernmassen standen unter dem Einflufi der bùrgerlichen Parteien, in erster Linie unter dem Einflufi der Sio— wenischen Volkspartei. Die Kommunistische Partei war sich der Schwierigkeit der Arbeit auf dem Lande und der Wichtigkeit die Menschenmassen fiir sich einzunehmen, bewufòt. Sie mufi te neue Wege suchen um in das Bauemvolk durchzudringen. Die Arbeit begann in den dreifiiger Jahren. Die Kommunistische Partei machie Gebrauch von legalen und halblegalen Organisationsformen und verband sich auf diese Weise mit den breiten Mens— chenmassen. Einem von den Aktionswegen der Kommunisten ging gerade die Tàtigkeit der Vereine der Bauemjungen und Màdchen nach, und man darf es nicht fùr merkwiirdig halten, dafi dann das Regime offen gegen diese Vereine Auftrat. Das Parteiprogramm, dafi den Weg zur wirtschaftlichen und sozialen Befreiung angedeutet batte, begann die Men— schen in den Dòrfern anzuziehen. Die Kommunisten machten die Menschen mit diesem Programm bekannt — unter ihnen Dr. Jože Potrč, der Bauer Jože Lacko, der Hochschii— ler Jože Kerenčič und vide andere, in reichem Mafie auch junge fortschrittliche Schiiler und Studenten. Der Parteidurchbruch zu den erwàhnten Vereinen war deshalb mòglich, weil sich die amtliche slowenische Fiihrung des Bundes der Bauernjungen und Machen bemlihte die Bauernfragen zu lòsen, und weil gerade die Komunisten dem Volk den Weg zur Befreiung zeigten. So wurden die Vereine unter dem Parteieinflufi umgeleitet und stellten vor dem Krieg die fortschrittlichste Jugendorganisation dar. Die amtliche Fiihrung widersprach den politischen Einfliissen und betonte, die Vereine seien "unpolitische Organisationen”. Bei der Griindung der Vereine bereiteten besonders grofie Schwierigkeiten die Dorfpfarrer, die auch gegen die bedeutsamsten Vereinsveran— staltungen — den Wettkampf der Maher und Miiherinnen — auftraten. Viele Vereins— veranstaltungen waren in der Tat politische Manifestationen und wurden tatsachlich von den Kommunisten gefiihrt. Man darf aber nicht die linksorientìerte Massenmanifestation des Vereins der Bauernjungen und Màdchen in Sv. Jurij ob Ščavnici (beute Videm ob Ščavnici) ùbersehen, die im Jahre 1939 anlàfilich derEròffnung des Vereinsheimes "Matija Gubec” — des Symbols der slowenischen Meuterer — stattfand. Unter dem Einflufi der kommunistischen Tàtigkeit in den Vereinen der Bauernjungen und Madchen starkte sich die breite Volksfrontbewegung in den Jahren vor dem zweiten Weltkrieg. Die "unpolitischen” Vereine der Bauernjungen und Madchen wurden links umorientiert. Diese politische Tàtigkeit wies sich spàter wahrend der Okkupationsjahre aus, als sich die Mehrheit der Vereinsmitglieder fiir den Volksbefreiungskampf entschloB. Albin BARLE — Zoran, polkovnik JNA KURIRSKA POSTAJA TV - 15 S Konec junija 1944 je bila na območju Koga ustanovljena kurirska postaja TV 15 S. Kurirji so vzdrževali stike s kurirji postaje 14 S in 15 a S, opravljali politične in obveščevalne naloge ter izvajali vojaške akcije. V sestavku so podrobneje opisane izvršene naloge kurirjev in poimensko navedena posadka postaje. Za redno povezavo ptujskega, ljutomerskega in prekmurskega območja z vodstvom osvobodilnega boja na Štajerskem in za reden odtok prostovoljcev NOV so poleti 1944 na tem območju ustanovili več kurirskih terenskih postaj. Podrejene so bile 3. sektorju relejnih zvez Slovenije z znakom S (Štajerska). Štajerska je imela 5 kurirskih linij: moravsko, pohorsko, kozjansko, ptujsko in prekmursko. Na območju sedanje ormoške občine so julija 1944 ustanovih kurirsko postajo TV 15 S z oporišči v tedanji občini Kog, kije merila okrog 1700 ha in štela okrog 2000 prebivalcev v 7 vaseh. Obsegala je pretežno gričevnati vinorodni svet vzhodnih Slovenskih goric, severno od občine Središče ob Dravi in mejila na vzhodu na Medjimurje, kije bilo po vdoru okupatorja v Jugoslavijo priključeno Madžarski. Kurirji postaje TV 15 S so ob kurirskih nalogah pomagali partizanom-aktivistom pri ekonomskih, propagandnih, sabotažnih in mobilizacijskih akcijah ter opravljali obveščevalne naloge. S tem so pospešili osvobodilni boj na ormoškem območju, ga povezali s sosednjimi predeli in z oblastnim komitejem KPS in PO OF za Štajersko. Postajo 15 S (v arhivskem gradivu imenovano "Staniča 15 S”)je osnoval tedanji rajonski partijski sekretar za ljutomersko območje Slavko Ivanjšič — Boris, kije že dotlej tu deloval kakšno leto kot politični aktivist. Po terorju nad naprednimi ljudmi prva leta okupacije, po številnih deportacijah, aretacijah in likvidacijah najnaprednejših kadrov, kot so bili n.pr. profesor Jože Kerenčič in njegovi sodelavci, je organizirano delo zamrlo, ljudje so postali nezaupljivi in zaprti vase. Nemci so celo uspeli v nekaterih vaseh pridobiti posameznike, tako da so s pomočjo takih, sicer maloštevilnih hlapcev, imeli vsa leta precej dober pregled nad dogajanji na tem območju. V 1944. letu je število aktivistov naraslo, tako da je tudi v tem kraju narodnoosvobodilno gibanje ponovno postalo trdneje organizirano. Po pripovedovanju Slavka Ivanjšica je pobudo za ustanovitev kurirske postaje dal Pokrajinski komite z nalogo, da se tudi ljutomersko območje, Medjimurje in Prekmurje povežejo s partijskim in političnim vodstvom za Štajersko ter prek teh z IO OF in CK KP Slovenije. Sestavljena je bila iz ilegalcev, ki so z njim že nekaj časa delovali na tem terenu. V začetku je postaja imela 7 kurirjev, njen prvi komandir pa je bil Janez Viher - Oskar. Kmalu zatem je na to področje prišel inštruktor komande III. relejnega sektorja podporočnik Franc Plankar — Čičko, ki je že ustanovljeno kurirsko postajo povezal v sistem relejnih zvez štajerskega sektorja. Od tega časa je redno, navadno dvakrat na teden, vzdrževala kurirsko zvezo s postajo 14 S na Ptujskem polju, postajo 15 a S, ki je delovala na območju Štrigove ter političnimi aktivisti ljutomerskega okraja, ki so delovali na tem terenu, ter se najpogosteje zadrževali na območju Cerovca, severovzhodno od Ormoža. Kurirji te postaje so podobno kot na postaji 14 S delovali v najtežjih razmerah, kljub temu pa so uspešno izvrševali postavljene naloge in vzdržali do osvoboditve. Lokacija in notranja ureditev postaje Področje, na katerem so se zadrževali kurirji iz 15 S, tu gre predvsem za območje Koga, je bilo v neposredni bližini nemško—madžarske meje, ki je bila varovana s precej močnimi posadkami nemških graničarjev. To so bili pretežno Avstrijci, večina zagrizenih in prepričanih nacistov, ki so verjeli v zmago Hitlerja. Njihova nacistična zagrizenost se je kazala predvsem v odnosu do ljudi teh krajev: skoraj vsi so sproti poskušali zaslediti vsak utrip narodne zavesti pri ljudeh, ki so se prva leta okupacije zaprli vase zaradi strahu pred preselitvijo v neznano pa tudi zaradi fizične likvidacije, ki jim je grozila. V drugi polovici 1943. , posebno pa v 1944. letu, glede na splošno vojnopolitične razmere ter prizadevanja posameznih političnih aktivistov, ki so v izredno težkih razmerah opravljali svoje politične naloge, se je ponovno začelo organizirano delo. Pokazalo se je, daje nujno čimprej vzpostaviti zanesljive zveze s centri NOB na Štajerskem. Tako je bila konec julija 1944 ustanovljena kurirska postaja, kije ob kurirskih nalogah imela tudi določeno politično in obveščevalno vlogo, izvršila pa je tudi nekaj vojaških akcij. Zaradi razmer (v začetku namreč orožja skoraj niso imeli) je veljalo načelo, da si mora vsak kurir orožje priskrbeti sam. V ta namen so kurirji največkrat razoroževali nemške vojake, ki so prišli na dopust. Za obstoj postaje je bil teren izredno težak, tako daje bila na prvem mestu skrb za budnost, posebno še pred sovražno agenturo, saj je stalno grozila nevarnost, da jih zasledi gestapo s svojo agenturo. Postaja, kije povprečno imela okoli 10 kurirjev, seje morala neprestano seliti s postojanke na postojanko.1 Za svoje bivanje so sami ali ob pomoči domačinov napravili skrivne bunkerje, največkrat v senikih, čez zimo v živinskih hlevih, v katerih je bilo toplo, a le poredkoma v hišah, kjer so stanovali domači. Ti bunkerji so bili samo začasno in zasilno skrivališče v primeru nevarnosti, niso pa v njih mogli prebivati dalj časa, ker so bili zelo majhni in zato neprimerni. V bunkerjih so najpogosteje skrivali literaturo in druge potrebščine za postajo. Pri vsaki hiši, kjer so se kurirji zadrževali čez dan, je na skritem mestu bila postavljena straža — opazovalnica. Prav tako so stražili tudi domači, ki so zelo skrbno opazovali vse, kar se je dogajalo v okolici. Komandant linije je v svojem poročilu 14.10.1944 pisal štabu sektorja o položaju na tem terenu naslednje: "Položaj teh slanic je skrajno resen, radi terena na katerem se nahajajo slanice 15 S in 14 S. Morajo se zadrževati samo na kozolcih, ker gozdov ni in je povsod sama ravnina. Prestavljajo se vsak dan iz kraja v kraj, ter o urejenem življenju sploh ni govora. Posebno težak položaj ima slanica 15 S, ker ravno na tem terenu kopljejo Nemci obrambno črto in se nahaja tu na tisoče delavcev in vojaštva ...”. V posebno težaven položaj je prišla postaja pred koncem 1944. leta. Prav čez to območje je namreč potekala nemška obrambna črta, ki so jo Nemci z vso naglico izpopolnjevali, ker so računali, da bodo na teh položajih zaustavili nadaljnje prodiranje naglo napredujočih enot Rdeče armade. Ker je bilo skoraj v vsaki hiši polno vojaštva, so kurirji v teh dneh in tednih do razbitja fronte preživljali izredno težke čase. V teh krajih so se v začetku aprila 1945 odvijali srditi boji med Nemci in Bolgari, tako daje del kurirjev nekaj dni preživel pod zemljo med dvema frontama. Postaja je kljub vsemu ostala na terenu, saj so kurirji kot domačini lahko vzdržali in kljub nemogočim razmeram tudi v teh tednih vsaj za silo vzdrževali zvezo s postajo 14 S in z ljutomerskim okrajnim vodstvom. Da bi se zveze tudi v takih okoliščinah ohranile, se je postaja razdelila v dve skupini, ena za zvezo v smeri 14 S, druga za zvezo z ljutomerskim okrajem. V drugi polovici aprila so se kurirji prebili čez fronto, nekaj dni ostali v Središču, od tam pa so po osvoboditvi Ljutomera odšli tja in se nastanili v orožniški postaji ter dalje opravljali kurirske dolžnosti v novih razmerah, vse do končne osvoboditve. Ko so biU boji končani, so se kurirji te postaje skupaj z ostalimi priključili enotam III. brigade VDV. Podatki o kurirjih 1) Prvi komandir postaje 15 S je bil Janez Viher — Oskar, do tedaj aktivist — ilegalec na ljutomerskem terenu. Viher je bil rojen maja 1919 v Kajžarju v kmečki družini, do vstopa v partizane je živel v Plešivici pri Ljutomeru. Po poklicu je bil delavec. Ob ustanovitvi postaje je bilo na postaji razen Oskraja še šest kurirjev. Oskar je že po dobrem mesecu zapustil postajo in se vrnil na politično delo; na terenu je ostal do januarja 1945, ko je padel v spopadu z Vlasovci pri kmetu Prelogu na Orlavi pri Ljutomeru. 2) Vinko Puklavec — Srečko, rojen 27. 9. 1920 na Kogu, po poklicu zidar. V partizane je stopil 22. avgusta 1944 in bil po odhodu Oskraja v začetku oktobra 1944 postavljen za komandirja postaje. Na tem položaju je ostal komaj mesec dni, nato pa so tudi njega poslali kot aktivista nazaj na ljutomerski teren. 9. marca 1945 je padel v borbi z Madžari v Strehovcih v Prekmurju. 3) Ivan Romih — Tarzan, star partizan, je bil poslan na linijo kot kandidat za komandirja postaje, vendar je bil postavljen za komandirja 15 S, ker se njegov predhodnik Vinko Puklavec ni najbolje znašel. Tarzan je s svojim odnosom do prebivalstva, s postopki proti kuriijem in pijančevanjem povzročil na terenu veliko škodo, čeprav je bil na položaju komandirja postaje komaj mesec dni. Zaradi hudih prekrškov je bil aretiran in poslan z obtožnico na vojno sodišče. Nekje v Halozah pa je pobegnil in se potem javil gestapu v Ptuju. Kasneje je kot "raztrganec” na tem območju povzročil veliko škodo. Verjetno sta njegovi žrtvi na območju Koga družini Šnajder in Rizman, ki soju spomladi 1945, dva meseca pred koncem vojne, Nemci aretirali in ustrelili oziroma poslali v taborišče. Njegova nadaljnja usoda ni znana. 4) Alojz Dolinšek — Pavel iz Vodranec je prišel v partizane julija 1944 in postal kurir te postaje. Na čelo postaje je bil postavljen konec 1944. leta. Kot komandirje postajo uspešno vodil v najtežjih časih vse do osvoboditve. Sedaj živi v Presiki št. 2 pri Ljutomeru. 5) Martin Čurin — Miran, rojen 3. 11. 1913 v Vodrancih,je prišel v partizane in na postajo 18. 9. 1944 in vse do osvoboditve opravljal kurirsko dolžnost. Mesec dni pred osvoboditvijo so on in njegovi domači doživeli hudo tragedijo. Bilo je 6. aprila 1945, ko sta Martin Čurin in Franc Sever šla iz kurirskega bunkerja v smeri Šalovcev po informacije o položaju Nemcev. Ko sta se pojavila na robu gozda, je iz Šalovcev nemški ostrostrelec ranil Franca Severja v levo roko in prša. Čurin mu je priskočil na pomoč ter z ognjem omogočil, da se je Sever umaknil v kritje v gozd. Obvezal gaje ter ga spravil do svoje hiše v Vodrancih. Tu se mu je priključil brat Ivan, tako da sta skupno prenesla Severja mimo nemških položajev v Središče, ki so ga že osvobodili Bolgari. Ko sta v Središču poskrbela za Severja sta se vračala v Vodrance. Med potjo so ju opazili Nemci s Huma ter ju začeli obstreljevati s topovi. Skočila sta v gozd ob robu ceste Središče — Kog, da ju Nemci ne bi videli. V tem trenutku je Martin sprožil maskirano mino, ki mu je v gležnju zlomila in težko ranila nogo, njegovega brata Ivana pa je mina smrtno zadela in je na mestu obležal mrtev. Tako je v istem dnevu ob reševanju ranjenca Ivan Čurin izgubil življenje, Martin pa je bil hudo ranjen. Za kurirja postaje 15 S, še bolj pa za Čurinovo družino, je bil to zares črni 6. april 1945, ki se ga ne da pozabiti. Martin je ostal invalid. Sedaj živi kot upokojenec v Hajndlu št. 2 pri Veliki Nedelji. V kraju je spoštovan kot aktivist. 6) Silvo Valpotič — Mirko, rojen 23. 11. 1916 v vasi Globoka, po poklicu čevljarje prišel na postajo 15 S 1. 10. 1944 in ostal na njej kot kurir do osvoboditve. Sedaj živi v Ljutomeru, Ulica Nade Rajh št. 2, kjer opravlja čevljarsko obrt. 7) Matija Luskovič — Rajko, rojen 11.2. 1921 v Globoki, občina Ljutomer, je prišel na postajo 15 S decembra 1944 in ostal na njej kot kurir do osvoboditve. Sedaj živi v Lačavesi št. 17 pri Kogu. Je aktiven družbenopolitični delavec. 8) Štefan Mlinarič — Silvo, rojen 21. 10. 1922 na Vitanu, je prišel na postajo 15 S 21.9. 1944 ter ostal na njej do osvoboditve. Sedaj živi v Središču, Slovenska cesta št. 7. Padli in umrli kuriji Razen že navedenih komandirjev postaje Janeza Vihra in Vinka Puklavca so padli v boju oziroma umrli po vojni še naslednji kurirji te postaje: 9) Janko Vrbančič — Ivan, rojen 1924 na Kogu v kmečki družini. Na kurirsko postajo je prišel avgusta 1944. Padel je decembra 1944 v vasi Strehovci v Prekmurju v borbi z Madžari. 10) Gaber — Na postajo 15 S je prišel septembra 1944 ter na njej ostal kot kurir vse do smrti. Padel je v spopadu z Nemci na Kajžarju 24.1. 1945. 11) Franc Novak — Alojz iz Štrigove v Medjimuiju je prišel na postajo konec 1944. Aprila 1945 so ga Nemci pri neki zasedi ujeli živega ter kasneje ustrelili. 12) Franc Zadravec — Dušan, rojen avgusta 1924 na Kajžarju, po poklicu pek, je prišel na postajo oktobra 1944, kjer je razen kurirske dolžnosti uspešno opravljal tudi naloge bolničarja, in to v izredno težkih okoliščinah. Umrl je decembra 1973 v Mariboru. 13) Franc Polajnko iz Dobrave pri Ormožu je na postajo prišel konec 1944 ter ostal na njej do konca vojne. Umrl je v povojnem obdobju. 14) Jože Zadravec — Osvetnik, rojen 16. 3. 1911 na Humu, po poklicu delavec, je prišel na postajo 14.8. 1944 ter ostal kot kurir na njej do osvoboditve. Umrl je v povojnem obdobju. 15) Franc Sever iz Murskega Središča je bil kurir te postaje od konca 1944 do osvoboditve. Umrl je v povojnem obdobju. 16) Jože Alt — Janko, rojen februarja 1914 v Globoki, je prišel na postajo v juliju 1944 in ostal na njej do osvoboditve. Umrl je v povojnem obdobju. Kurirske postojanke Zaradi izredno hudih razmer, posebno zadnjih šest tednov pred osvoboditvijo, so bile za kurirje zanesljive postojanke neprecenljive vrednosti, saj je šlo za življenje ali smrt. Tudi kurirji postaje TV 15 S so imeli v ljudeh tega kraja izredno predane in pogumne pomočnike. Navajamo najpomembnejše: 1) Anton Šnajder, Zasavci. Ker je hiša stala na obrobju gozda, je bila kot nalašč za kurirsko postojanko. Na domačiji so živeli gospodar Tone, njegova žena, dve hčerki in sin. Šnajder in vsi njegovi so bili napredni, zavedni Slovenci. Kakor hitro je v tem kraju začela narodnoosvobodilna borba, so takoj začeli aktivno sodelovati. Po ustanovitvi postaje so imeli kurirji na domačiji pri Šnajdeijevih zanesljivo postojanko. Na gospodarskem poslopju je bil napravljen tudi bunker, v katerem so kurirji navadno imeli skrito svoje gradivo. Ljutomerski gestapo je s svojimi agenti (s pomočjo Tarzana) prišel do podatkov, da se pri tej hiši zadržujejo partizani, ter je v začetku marca 1945 iznenada napadel hišo. Na srečo so kurirji le nekaj ur pred tem odšli na drugo postojanko. Kozaki, ki so ob pomoči gestapovcev natančno pregledali hišo in gospodarsko poslopje, so v njem našli bunker z literaturo ter drugim materialom. Gospodarja Toneta so ustrelili pred hišo, ženo in vse tri otroke pa so odvedli v Ljutomer. Pred odhodom so še zažgali domačijo. Nekaj tednov kasneje so hčerki Frančko in Marijo Nemci ustrelili na Moti ob Muri. Na domačiji sedaj živi sin z družino. 2) Franc Rizman iz Lačavesi. Tudi njegova hiša stoji na samem, tako daje bil kurirjem lahek pristop do nje. Na domačiji so živeli gospodar Franc, hčerka ter dva sinova. Rizmanovi so za OF začeli delati že 1941. leta. Novembra 1941 so Franca, njegovo ženo in hčerko aretirah, mlajša sinova pa sta se ob aretaciji skrila in tako ostala doma. Rizmanovo ženo so odpeljali v taborišče in je tam tudi umrla. Starejši sin je bil aretiran septembra 1941 ter bil kot talec še istega leta ustreljen v Mariboru. Gospodar Franc in hčerka sta kasneje bila izpuščena iz zaporov in po ponovnem oživljanju narodnoosvobodilnega boja nadaljevala s sodelovanjem. Tako so kurirji pri Rizmanovih našli vedno varno zavetišče. Istega dne kot Šnajderjevi so bili tudi Rizmanovi zaradi izdaje aretirani. Hčerka je bila nekaj dni zatem skupaj s Šnajderjevima dekletoma ustreljena na Moti ob Muri, Rizmana pa so odpeljali v taborišče. 3) Jože Sovič iz Hermancev. Na manjšem posestvu so v hiši živeli Jože z ženo in štirje otroci. Pri hiši so se pogosto oglašali kurirji in bili vedno lepo sprejeti. Sovičeva hčerka Štefka, ki je bila ilegalka in mladinska aktivistka na ptujskem terenu, je nekaj tednov pred osvoboditvijo padla, zadeta s sovražnikovim rafalom. 4) Jože Hlebec iz Lačavesi. Njegova domačija je stala tik pod gozdom. Pri hiši je bilo šest otrok. Jože je bil povezan z narodnoosvobodilnim gibanjem že od leta 1943, od ustanovitve postaje 15 S pa so bili pri njih kurirji često v gosteh. V hlevu so za izredne razmere zgradili bunker za kurirje, kamor so se lahko zatekli ob racijah in hajkah. Na posestvu še živita gospodar in gospodinja. 5) Marija Zadravec iz Lačavesi, lastnica manjšega posestva. Bila je vdova v šestimi otroki, njen mož je (že leta 1941 povezan z narodnoosvobodOnim gibanjem) napravil samomor v trenutku, ko so ga Nemci nameravali aretirati. Ko je bila ustanovljena kurirska postaja, je ta hiša postala ena od njihovih glavnih postojank. Skoraj vsako noč so se tukaj zbirali kurirji in terenci. Tuje bilo tudi zbirališče novincev pred odhodom v brigado. 6) Julija Štampar s Koga, vdova, lastnica manjše kmetije. Z njo so na posestvu živeli sin z ženo ter mlajši sin in hčerka. Že ob ustanovitvi kurirske postaje so Stampatevi sodelovali z OF ter kot zavedni Slovenci kurirjem postaje nudili varno zavetje. V tej hiši je bil zgrajen tudi skrivni bunker, kamor so se po potrebi zatekli kurirji. 7) Jože Zadravec iz Vitana, lastnik srednjega posestva. Njegova družina je bila številna, imel je šest otrok. Eden od sinov je padel kot politični aktivist pri Tomažu. Zadravčevi so večkrat dajali zavetje kurirjem postaje 15 S. 8) Ivan Miško z Vitana, posestnik. Z njim in ženo so na posestvu živele še tri hčerke. Z narodnoosvobodilnim gibanjem so začeli sodelovati leta 1944, Ivan pa je bil že prej član odbora OF. 9) Jakob Zabavnik iz Zastrebcev, posestnik, vdovec. Gospodinjstvo so vodile hčerke; imel je devet otrok. Sin je že leta 1941 bil povezan z OF, bil aretiran skupaj z Jožetom Kerenčičem in kot talec ustreljen v Mariboru. Vse ostale člane so Nemci 1942. internirali. Dve hčerki sta se vrnili na domačijo že 1944. leta in se takoj povezali z narodnoosvobodilnim gibanjem. Pri njih so imeli kurirji zanesljivo, varno postojanko vse do osvoboditve. 10) Franc Mlinarič, posestnik z Vitana. V družini je bilo šest otrok. Eden od sinov je 1944. dezertiral iz nemške vojske ter bil sprejet za kurirja na postajo 15 S. Pri Mlinaričevih so kurirji dobili varno zavetje. 11) Jože in Barbara Borko iz Vodrancev; imela sta sedem otrok. Jože je že od 1944. aktivno sodeloval z narodnoosvobodilnim gibanjem. Že med vojno je bil izvoljen za odbornika OF, po osvoboditvi pa je bil sekretar OF v Vodrancih. Pri Borkovih so kurirji imeli varno postojanko. Gospodar in gospodinja sta že umrla. Razen navedenih so kurirjem te postaje občasno dajali zavetje še mnogi drugi, kot n.pr. domačije: pri Uršuli Dolinšek, Vinku Čurinu, Martinu Čurinu, Francu Tropu, Elizabeti Sever in Bolfenku Percu v Vodrancih, Francu Plohlu v Jastrebcih, Rudiju Štamparju na Kogu, Petru Rojku, Jožetu Košniku v Presiki in Jožetu Škrlecu v Robadjem. Verjetno niso navedeni vsi, ki so kakorkoli pomagali kurirjem opravljati odgovorne dolžnosti. Vzdrževanje kurirskih zvez Glede vzdrževanja kurirskih zvez je postaja 15 S imela ugodnejše pogoje kot postaja 14 S, saj ji ni bilo treba vzdrževati zvez čez reko, ki je pomenila v takratnih razmerah kurijem težko oviro. Kurirji postaje 15 S so s postajo 14 S vzdrževali zvezo dvakrat na teden. Javka je bila v gozdu v Šardinju pri Veliki Nedelji. Zvezo so navadno vzdrževali trije kurirji, pri prehodih čez nevarna mesta so enega pošiljali v izvidnico ter se tako zaščitili pred možnimi presenečenji. Tudi v smeri postaje 15 S so zvezo prav tako vzdrževah dvakrat na teden, javka pa je bila v podnožju hriba Robadje v Medjimuiju na madžarski strani. Ker je bilo potrebno za zvezo s to postajo prekoračiti nemško—madžarsko mejo, je večkrat prišlo do spopada, vendar so zvezo kljub temu precej redno vzdrževali. Tudi z okrajnim vodstvom Ljutomer je bila vzdrževana zveza najmanj dvakrat na teden, po potrebi še pogosteje. Javka za zvezo z okrajem je bila v bhžini Radomerščaka. Kurirji so imeli dogovorjeno rezervno javko, ponavadi eno uro po napovedanem času zaredno javko. Če v tem času ni prišlo do zveze, so se kurirji vračali. Kadar pa so nosili izredno pomembno pošto, so imeli nalogo, da prek zaupnikov poiščejo kurirje postaje, s katerimi so vzdrževali zveze. Spopadi s sovražnikom Budnost in neprestana skrb za varnost sta bili načeli, ki soju tudi kurirji te postaje morali dosledno spoštovati, kajti samo tako so imeli možnost, da se obdržijo na tem območju. Od vsakega kurirja so zahtevali požrtvovalnost, vzdržljivost in pogum ter dobro poznavanje terena. Kurirji postaje se niso spuščali v oborožene akcije, razen kadar seje ponudila posebna priložnost, da bi prišli do orožja. Prvo akcijo so kurirji te postaje izvršili septembra 1944. To je bil požig nemškega občinskega urada v Miklavžu pri Ormožu. Takrat je zgorel celoten občinski arhiv, kurirji pa so zaplenili pisalni stroj in večjo količino drugega materiala. Druga akcija kurirjev je bila napad na šolo na Kogu v začetku oktobra 1944. V njej je bila takrat nastanjena manjša nemška enota. Akcija ni uspela, ker je bila v neposredni bližini Koga močna meška obmejna enota. Graničarji so napadli kurirje v hrbet, tako da so se ti zaradi premoči morali umakniti. Med kurirji žrtev ni bilo, vendar je njihova akcija kljub neuspehu pozitivno odjeknila med prebivalstvom teh krajev. Tretja akcija je bila izvedena novembra 1944 v Šalovcih. Napadli so hišo, v kateri je stanovala skupina nemških vojakov, ki so nadzorovali kopanje strelskih jarkov in tankovskih zaprek. Akcija je uspela, ker so kurirji Nemce presenetili. Pri napadu sta bila ubita dva nemška vojaka, ostali pa so se razbežali. Zaplenili so dve puški, šest pišol, več ročnih bomb, večjo količino municije in drugega materiala. Konec novembra 1944 je kurirska patrulja odkrila nemškega vojaka, ki je kontroliral neke objekte. Prišlo je do streljanja, pri tem so Nemca ubili ter zaplenili puško in nekaj municije. Podobnih akcij, predvsem razoroževanje nemških vojakov, ki so prihajali na dopust, je bilo še nekaj, ker je za kurirje bil to najpreprostejši način, da pridejo do orožja- Ob prehodu nemško—madžarske meje je 15. 11. 1944 prišlo do spopada z graničarji. Takrat je s patruljo bil tudi Jelen, komandant linije. V rednem poročilu štabu sektorja je poročal, da so kurirji uspeli Nemce presenetiti, da so že po prvih strelih jurišah na graničarje ter jih nagnali v paničen beg. Nemci so imeli dva mrtva. Kurirji niso imeli izgub, takoj zatem so nadaljevali pot in pravočasno prišli na javko s kurirji postaje 15 a S. Večja akcija, v kateri so sodelovali kurirji postaje 15 S, je bilo miniranje železniške proge v Središču ob Dravi januarja 1945. Progo je minirala minerska grupa, ki je prišla po liniji s Pohorja. Kot poznavalci terena so jih vodili v akcije kurirji te postaje. Progo so minirali na treh mestih. Na Lenti pri Ormožu je lokomotiva aktivirala mino; pri tem so bili poškodovani lokomotiva in dva vagona. Druga mina je bila postavljena v Loperšicah na mostu čez potok Libanja. Pri tem je lokomotiva iztirila, en vagon pa je padel v potok. Zaradi teh akcij je bil več ur ustavljen železniški promet. Tretja mina je bila postavljena pri kretnicah na železniški postaji Središče ob Dravi. Nemci so to mino našli, jo odnesli na žandarmerijsko postajo, kjer je v kleti žandarmerije naslednjega dne eksplodirala in povzročila precejšnjo škodo. Februarja 1945 so v Gornji Dubravi v Medjimurju (na madžarski strani) kurirji te postaje izvršili napad na občinski urad. Uničen je bil celoten arhiv, zaplenjen radio, nekaj madžarskega denarja in večja količina raznega drugega materiala. Ob povratku z akcije so se na meji spopadli z madžarskimi graničarji, ki so se po krajšem streljanju umaknili. V akciji je sodelovalo vseh devet kurirjev postaje 15 S. Obveščevalna dejavnost in zaščita pred sovražno agenturo Koder so kurirji postaje 15 S imeli postojanke, so tamkajšnji ljudje bili njihovi zaupniki; vsak podatek o aktivnosti Nemcev in premikih njihovih enot so prek dogovorjenih javk dostavljali kurirjem ter jim tako omogočali, da so se po potrebi lahko pravočasno umaknili. Kljub izredno težkim razmeram je življenje na tej postaji potekalo še dokaj organizirano. Razen skrbi za zveze je bila posvečena precejšnja pozornost politični vzgoji, pri čemer so kurirjem pomagali tudi terenski aktivisti z ljutomerskega okraja. Večkrat sta po liniji prišla tudi komandant in komisar linije, ki sta vodila sestanke, reševala tekoče probleme, pri tem pa tudi poskrbela za politično vzgojo ter za obveščanje kurirjev. Na teren so po liniji prihajali tudi politični funkcionarji, kot n.pr. Viktor Stopar iz okrožja, Jože Lampret, član pokrajinskega odbora za Štajersko, Janko Kocbek — Mitja, Atena in drugi. Kurirji so podatke, do katerih so prišli, izkoristili predvsem za svojo zaščito, tiste, ki so bili trajne vrednosti, pa so pošiljali komandi linije in političnim aktivistom, ki so delovali na tem terenu. Zelo pomembna dejavnost kurirjev je bilo iskanje novincev, ki so jih zbrali na določenih postojankah, odkoder so jih kurirji po posebnih vojaških zvezah vodili naprej v smeri postaje 14 S, od tam pa čez Dravo do partizanskih enot. Za to delo sta se posebno izurila kurirja Martin Čurin in Franc Novak. Večkrat je po liniji prišel tudi Janko Horvat — Matjan, linijski sanitetni referent, kije dajal zdravniško pomoč kurirjem ter drugim partizanom na tem območju. Za zasluge pri razvoju osvobodilnega boja na ozemlju sedanje ormoške občine je skupščina občine Ormož 28. novembra 1978 podelila kurirjem postaje TV 15 S domicil. Povzetek: Na pobudo Pokrajinskega komiteja je konec julija 1944 rajonski partijski sekretar za ljutomersko območje Slavko Ivanjšič — Boris ustanovil kurirsko postajo 15 S. Postaja je bila na območju Koga zato, da se ljutomersko območje, Medjimuije in Prekmurje poveže s političnim vodstvom za Štajersko in z IO OF in CK KP Slovenije. Postaja 15 S je v začetku imela sedem kurirjev. Delovala je redno; kurirji so dvakrat tedensko vzdrževali zvezo s kurirji postaje 14 S na Ptujskem polju in postajo 15 a S na območju Štrigove. Pozneje je postaja štela 10 kurirjev. Ti so poleg kurirskih opravljali tudi politične in obveščevalne naloge in izvedli nekaj vojaških akcij. Postaja se je morala pogosto seliti s postojanke na postojanko. Posebno težko je bilo pred koncem leta 1944, ker je čez območje Koga potekala nemška obrambna črta. Postaja je kljub temu vzdržala na terenu. Enako velja za april 1945; takrat so nekateri kurirji imeli zvezo s postajo 14 S, drugi pa z ljutomerskim okrajem. Pomembna dejavnost kurirjev je bila zbiranje novincev, ki sojih nato po posebnih vojaških zvezah vodili do partizanskih enot. Za zasluge v narodnoosvobodilnem boju je Skupščina občine Ormož 28. novembra 1978 podelila kurirjem postaje TV 15 S domicil. Zusammenfassung DIE KUR1ERSTATION TV - 15 Auf die Initiative des Regionskomitees hat Ende Juli 1944 der Bezirksparteisekretar Ilir das Ljutomergebiet Slavko Ivanjšič—Boris die Kurierstation 15 S gegrtindet. Die Station war stazioniert im Gebiet Kog wegen der Verbindung zwischen dem Ljutomergebiet, Medjimuije und Prekmurje mit der politischen Leitung der Štajerska und mit dem Voli— zugsausschuss der Befreiungsfront und dem Zentralkomitee der kommunistischen Partei Sloweniens. Die Station 15 S hat anfangs sieben Kuriere gezàhlt. Sie war durchaus tàtig; die Kuriere erhielten zweimal wochentlich die Verbindung mit den Kurieren der Station 14 S vom Ptuj Feld und der Station 15 a S vom Štrigova Gebiet. Spaterhin zàhlte die Station 10 Kuriere. Die haben neben der Kuriertàtigkeit auch die politische und Auskunftsaufgaben ausgeiibt und haben auch einige Militaraktionen durchgefuhrt. Die Station musste mehrmals vom Posten bis Posten umziehen. Besonders schwierig war das Ende des Jahres 1944, weil durch das Gebiet Kog die detusche Verteidigungslinie gelaufen hat. Die Station hat trotzdem im Gelande ausgehalten. In gleichem Mass gilt es fiir den Aprii 1945 ; damals haben einige Kuriere die Verbindung mit der Station 14 S und die andere mit dem Ljutomer Bezirk gehalten. Die bedeutungsvolle Tatigkeit der Kuriere war auch die Sammlung der Neulinge, welche man nachdem durch die sonderbaren militarischen Verbindungen zu den Partisanen leitete. Fiir die Verdienste im Volksbefreiungskrieg hat die Versammlung der Gemeinde Ormož am 28. November 1978 den Kurieren der Station TV 15 S das Domizil verleichen. Nežka VAUPOTIČ, knjižničarka, Knjižnica Ormož OD ČITALNIŠKE DO SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNE KNJIŽNICE Sestavek opisuje razvoj knjižničarstva na ormoškem območju od leta 1884 do danes. Poskus, da bi približali knjigo širšemu krogu bralcev s potujočimi knjižnicami od leta 1966, predvsem pa v zadnjih letih, zelo uspešno širi krog ljubiteljev knjige. Že v prejšnjem stoletju se je med našimi ljudmi rodilo prizadevanje za narodne pravice, predvsem za kulturne, politične in gospodarske. Za ohranitev in uveljavitev slovenskega jezika so v drugi polovici 19. stoletja začeli ustanavljati narodne Čitalnice, ki so budile narodno zavest v vseh, tudi v odročnih krajih Slovenije. Tako so tudi v Ormožu ustanovili Čarodno čitalnico, kot piše v Slovenskem gospodarju iz leta 1868, 16. listopada, kjer je dogodek takole zabeležen: ”... z veseljem naznanjam, da se je v Ormožu vstanovila "Čitalnica”, ktere nam je živo treba in želimo ji tudi najboljši vspeh. Pravila so se za potrdbo na slovensko namestništvo odposlala. Upamo, da bodo dovoljena”. Za prve podrobnejše podatke Čitalnice se imamo zahvaliti Gasilskemu društvu v Ormožu, ki je v svojem arhivu ohranilo imenik čitalničarjev ormoške Čitalnice, in je še posebno zanimivo: ORMOŠKA ČITALNICA Imenik ormoških čitalničarjev Za leto 1884 je vpisanih udov, kakor so jih takrat imenovali, 46 s častnim članom dr. Josipom Jurajem Strossmayerjem. Med vpisanimi udi so doktorji, odvetniki, kancelarji, učitelji, trgovci, kmetje, obrtniki in drugi mestjani. Udje čitalnice niso le iz Ormoža, ampak tudi iz okoliških krajev: Zabavnik Franc, obč. predst. iz Vodranc; Dogša Jožef, tr-žan v Središču; Horvat Matija, krojač v Hardeki; Jerše Franc, c.k. davkar v Ormožu... Vpisani so tudi vnanji udi, in to za posamezna društvena leta posebej do 1892. Za leto 1914 je naslovna stran imenika sledeča: Članstvo ormoške "Čitalnice” v jubilejnem letu 1914 /30 letnica obstoja/ Častni član: Dr. Anton Žižek zdravnik v Ormožu J p?'1/ : '’*! Članov v tem letuje le 29. Knjižničarje bil Adolf Rosina, učitelj na Hardeku. Prekinitev seznama članov Čitalnice je vse od 1892 do 1914, vzrok za prekinitev ni znan. Znano pa je, da je prišlo do razdora med ormoškimi liberalci in konservativci, kar je gotovo povzročilo, daje ormoška Hranilnica (sedaj kmet. kombinat Jeruzalem) odpovedala leta 1899 prostore Čitalnici in tudi Slogi, kjer sta imeli svoje prostore. Čitalnice so prirejale igre, proslave in veselice, imele pa so tudi časopise in knjižnice, vendar za ormoško Čitalnico ni podatkov, koliko knjig je imela in kam sojo iz prostorov Hranilnice preselili. V rokopisni kroniki občine Ormož iz leta 1906 je znan podatek, da ”1906. leta, meseca decembra, je ormoška Čitalnica odprla svojo knjižnico tudi nečlanom in postala je javna ljudska knjižnica”. V poznejših letih so ustanavljali Bralna društva. V naši občini je bilo Bralno društvo pri Miklavžu ustanovljeno 1907, v Podgorcih — Sv. Lenart pri Veliki Nedelji pa 1909. leta. V knjigi Trg Središče, ki jo je napisal prof. Franc Kovačič, piše, daje imelo Bralno društvo Edinost v Središču, ki je bilo ustanovljeno 1883. leta, svojo knjižnico s 150 knjigami. Leta 1908 so to knjižnico prepustili Javni ljudski knjižnici, kije bila ustanovljena 1907. leta. Dalje beremo, daje občinski odbor Središče v ta namen daroval 50 kron in pozneje še 100 kron. Knjižnica je bila v občinski hiši in sta jo vodila en občinski zastopnik in en odbornik društva Edinost. Leta 1909 je knjižnica štela 350 knjig. V bogati šolski kroniki pri Tomažu navaja kronist, da so v letu 1877 ustanovili šolsko bukvarnico. Nič pa ne omenja kake ljudske knjižnice. V Našem domu iz leta 1911 zvemo o knjižnici pri Dekliški zvezi. V istem letniku Našega doma beremo, daje bil občni zbor Mladinske zveze 23. aprila. Knjig so prebrali 1.815. Žal ni zapisano, koliko knjig je knjižnica imela. Vodilo jo je Katoliško izobraževalno društvo Tomaž. Kaj se je s temi skromnimi knjižnicami zgodilo med prvo svetovno vojno, ni nikjer podatkov. Knjižnice so imele sicer zelo skromne fonde knjige, zakona ni bilo, ki bi jih bil ščitil, in tako so se povečini izgubile. Po vsej verjetnosti pa je bila najstarejša knjižnica v Ormožu samostanska knjižnica Frančiškanskega samostana v Ormožu, ki ga je ustanovil Jakob Szekely 1493. leta, saj navaja, da so ob razpustu samostana leta 1786, ko so šli njegovi prebivalci v Varaždin, vzeli s seboj tudi del arhiva in knjižnice. Preostalo je prišlo v Gradec, veliko pa seje porazgubilo. Za čas med obema vojnama nimamo na razpolago potrebnih statistik ali drugih podatkov, vendar nam zbrani maloštevilni drobci omogočajo pogled na leta 1919 — 1941. Takrat knjižnic ni vzdrževala država, ampak so bile odvisne od dobre volje zavednih rodoljubov. Bile so vedno zgolj orodje v boju za narodne in politične pravice ter za moralno in versko vzgojo z geslom: društvu je knjižnica potrebna. Zato so društva knjižnice vzdrževala. Za ormoško knjižnico je v Ptujskem listu iz leta 1921 (št. 38) v članku podatek: "Čisti dobiček je namenjen za nakup knjig Ljudski knjižnici, ki jo ima v svojem okrilju Ormoška čistalnica”. Iz priloženega listka, ki je v seznamu čitalničarjev, kjer si je knjižničar zabeležil, da si je knjigo štev. 952 izposodil bralec Radek 8.1. 1932, in če je ne vrne, plača odškodnino g. Polak, lahko le domnevamo o številu knjig. Zgodovinski arhiv v Ptuju hrani pravila Ormoške čitalnice iz leta 1934, ki se glasijo: Pravila "Ormoške Čitalnice” I. Ime čl. 1. Društvo se imenuje "Ormoška Čitalnica”. II. Namen čl. 2. Namen društva je naročati in izposojevati dobro knjigo in časopise in širiti na ta način s predavanji in glasbenimi ter dramatičnimi prireditvami prosveto med narodom. V dosego tega namena vzdržuje društvo predvsem svojo "Ljudsko knjižnico”. III. Sredstva čl. 3. Za vzdrževanje knjižnice, časopisov in v kritje drugih stroškov služijo društvu članarina, izposojevalnina za knjige in dohodki raznih prireditev. IV. Člani čl. 4. Člani so: a) redni, b) častni. Skupaj imajo Pravila 23 članov, ki določajo pravice in dolžnosti članov, potek volitev, dajejo pooblastila, da lahko knjižničar izposoja knjige tudi nečlanom, in druge zadeve, ki so v skladu z društvom in knjižnico. O obstoju knjižnice pri Čitalnici do leta 1941 ne moremo dvomiti, saj je v knjigi Zbrana dela F. Ks. Meška, kije last Ljudske knjižnice v Ormožu posvetilo avtorja: Ormoški čitalnici poklonil dne 17.2.1941 F.Ks Meško Ormož V Ormožu je obstajala še Učiteljska knjižnica, za katero je bilo 24. 5. 1928 sklenjeno, da se združita ormoška in ptujska učiteljska knjižnica s sedežem v Ptuju. Ormoška učiteljska knjižnica je bila v celoti prenesena v Ptuj in se je imenovala "Knjižnica učiteljskega društva”. V Slovencu je 30. 3. 1930 zapisano: "Knjižnicadekliške Marijine družbe si je v zadnjem času nabavila nekaj lepih knjig. Obiskujte knjižnico, ki izposojuje knjige ob nedeljah in praznikih od 9. do 10. ure dopoldne”. O Sokolskem društvu ni najti podatkov, čeprav bralci izjavljajo, da je tudi to društvo imelo svojo knjižnico z lepim številom knjig. To trditev dokazuje tudi lastniški pečat "Sokolsko društvo Ormož” na knjigah, ki so neznano kako prišle v Študijsko knjižnico v Ptuj. Cvetkovci V Cvetkovcih je bila Ljudska knjižnica ustanovljena 1938. leta. Hum Na Humu je delovala knjižnica Društva kmečkih fantov in feklet pri Ivanu Novaku. Leta 1941 so večino teh knjig varno poskrili. Kog — Sv. Bolfenk na Kogu ' Za Kog — Sv. Bolfenk na Kogu je v Ptujskem listu iz leta 1921 podatek, daje knjižnico pred 40 leti ustanovil nadučitelj Slane in so jo potem obnavljali. Za poznejši čas poroča, da sta delovali dve javni knjižnici, in sicer knjižnic društva Lipa ter knjižnica Prosvetnega društva. Med drugo svetovno vojno so te knjige bile uničene, ker je na Kogu potekala fronta. Tudi šolska knjižnica na Kogu je obstajala že pred vojno, a je bila prav tako med vojno uničena. Podgorci — Sv. Lenart pri Veliki Nedelji V šolski kroniki Podgorci — Sv. Lenart pri Veliki Nedelji beremo: "Poznejši dogodek v tem šolskem letu 30/31 je tako za šolo samo pomembno, kakor za nas tukajšnji šolski okoliš ustanovitev prosvetnega društva "Ljudska knjižnica”, čigar ustanovni občni zbor se je vršil 14. dec. 1930. leta. Omenjeno društvo je namenjeno za čim intenzivnejše in čim uspešnejše širjenje izobrazbe.” Ustanovljeno je bilo na iniciativo učiteljskega zbora in je imelo svoj sedež v šoli. Že pri ustanovitvi se je vpisalo 62 članov in članic. Knjig, darovanih predvsem od učiteljev, je bilo nad sto. Leta 1941, tik pred vojno, so vrednostne knjige iz Ljudske knjižnice v Podgorcih skrivaj odnesli iz šole in jih v dveh tristolitrskih sodih zapečatili ter jih zakopali v steljniku pri Žuranu, kjer so ostale skrite vse do konca vojne. Šolske knjige, ki so ostale, vseh se ni dalo rešiti, so nemški učitelji vrgli na travnik in jih ta zažgali. Središče ob Dravi Za Središče ob Dravi ni najti v nobeni kroniki ali časopisu poročil za čas med vojnama. Našle so se pa knjige v Študijski knjižnici v Ptuju s pečatom: "Kulturno prosvetno ode— lenje sokolskog društva u Središču ob Dravi” in še knjige s pečatom: "Knjižnica SKID v Središču”, kar bi pomenilo "Slovensko katoliško izobraževalno društvo”. Po izjavi bralke naše knjižnice iz Središča so v Središču ob Dravi med vojnama imeli tudi knjižnico Sokolskega drušva, kjer je bilo večje število knjig, poučnih in leposlovnih, in da so radi "zahajali med Sokolane”. Med zadnjo vojno so bile vse knjige uničene. Tomaž pri Ormožu Določenih podatkov za kakšno knjižnico ni. Starejši krajani pa z zanosom pripovedujejo, da je knjižnica Prosvetne zveze imela lepo število knjig. Odprta je bila vsako nedeljo predpoldan in na knjige so čakali v vrsti, predvsem v zimskem času. Ni znano, kaj se je z njihovo knjižnico zgodilo. Učiteljska knjižnica pri Tomažu je bila ustanovljena med vojnama. Velika Nedelja Iz šolske kronike: ”1924. leta pristopi "Bralno društvo” v "Prosvetno zvezo”. Učiteljstvo je s pomočjo Sokola v Ormožu in ZKD ustanovilo meseca februarja 1930 javno ljudsko knjižnico. Knjižnica je bila nastanjena v šoli in je štela 72 vezanih in sto broširanih knjig. Vodil jo je učiteljski zbor s pritegnitvijo predsednika krajevnega šolskega odbora H. Raindla, kije bil šolski upravitelj. Leta 1935 je šolski zakon naložil šolam, da morajo poleg šolske knjižnice imeti po možnosti tudi ljudsko knjižnico za odrasle. Tako knjižnico so tudi ustanovili in že v začetku naj bi štela 200 knjig, in sicer knjige bivšega odseka Sokol ter knjige dar Zveze kulturnih društev v Mariboru. Med okupacijo 1941 do 1945 naše knjižnice niso delovale, saj jih je v glavnem povsod v naših krajih okupator uničil. Le tuintam se je zavednim Slovencem posrečilo rešiti knjige, vendar v glavnem le one, ki so bile izposojene, in knjige, ki so bile v privatni lasti. Povojni časje bil čas obnove tudi za knjižnice. Da bi čimprej nadomestili vsaj delno izgubo, smo začeli zbirati knjige. Akcije za zbiranje knjig za knjižnice so uporabljala novoustanovljena prosvetna društva, mladinske organizacije, krajevni odbori Osvobodilne fronte in ponekod celo Gasilska društva. Večina knjižnic je bila ustanovljena 1946. leta. Mnogo knjižnic je bilo ustanovljenih na pobudo Ljudske prosvete Slovenije, kije izvedla veliko akcijo knjižničarskega tekmovanja. Tako zasledimo v publikaciji Slovenske knjižnice — pregled ob štiristoletnici slovenske knjige, ki jo je izdalo Društvo bibliotekarjev Slovenije 1951. leta, tudi naše knjižnice iz sedanjega območja ormoške občine. Ljudska prosveta Slovenije je v teh letih organizirala tudi številne tečaje za vzgojo knjižničarjev— amaterjev z namenom, da bi knjige bile dostopne vsakomur. Poznejši podatki kažejo, da so manjše knjižnice začeli združevati, večina pa jih je odmrlo, ker je bilo število knjig premajhno, izbor zastarel po vsebini in jeziku, finančnih sredstev pa ni bilo na razpolago. Podatki knjižnic iz leta 1951 Ljudske in sindikalne knjižnice: 1. Ljudska knjižnica Ormož, ustanovljena 1946 2. Ivanjkovci, Ljudska knjižnica, ustanovljena 1946 3. Jeruzalem, sindikalna knjižnica 4. Strezetina, Ljudska knjižnica, ustanovljena 1948 5. Miklavž, vinogradniška knjižnica sindikata J.Kerenčiča, ustanovljena 1947 6. Miklavž, Ljudska knjižnica, ustanovljena 1946 7. Tomaž, Ljudska knjižnica, ustanovljena 1946 8. Veličane, sindikalna knjižnica državnega posestva Jeruzalem, ustanovljena 1946 9. Cvetkovci, Ljudska knjižnica, ustanovljena 1938 10. Hum, Mladinska knjižnica, ustanovljena 1946 11. Središče ob Dravi, Ljudska knjižnica, ustanovljena 1946 12. Lahonci, Ljudska knjižnica, ustanovljena 1945 13. Ormož, Ljudska knjižnica, ustanovljena 1945 1209 zvezkov 294 zvezkov 504 zvezkov 106 zvezkov 208 zvezkov 402 zvezkov 300 zvezkov 462 zvezkov 334 zvezkov 160 zvezkov 336 zvezkov 106 zvezkov 1209 zvezkov. Statistika iz leta 1965 kaže, da so tega leta delovale le še knjižnice v petih večjih krajih, in sicer v Ormožu, v Podgorcih, v Središču ob Dravi, v Ivanjkovcih, pri Tomažu in v Prše— tincih. Sčasoma so še te knjižnice izumrle, ker ni bilo denarja za nabavo novih knjig, ne prostora, pa tudi ne človeka, ki bi zgolj iz ljubezni do knjig vodil knjižnico in izposojal knjige brez vsake zahvale. Občinski svet Svobod in prosvetnih društev Ormož je leta 1965 dodelil društvenim knjižnicam knjige v vrednosti 2.000 din, vendar je to bilo le kot spodbuda. Na eno knjižnico je prišlo komaj 20 knjig. Do danes je ostala aktivna knjižnica le Ljudska knjižnica Ormož, ki pa ima za seboj tako pisano zgodovino kot le malokatera kulturna ustanova. Nastala je iz delčka fonda, ki ga okupator ni zasegel in zažgal kot ostale knjige na Ozmečevi njivi. Prvi zanesljivi podatek za ormoško knjižnico po zadnji vojni je iz leta 1951: Ljudska knjižnica je bila ustanovljena 1945. leta. Njen ustanovitelj je bil občinski odbor Osvobodilne fronte Ormož. 1951. leta je štela knjižnica 1209 knjig. Imela je abecedni imenski (listovni) katalog knjig. Za zimsko sezono 1951/52 je knjižnica'prejela priznanje za uspešno delo od Okrajnega odbora Ljudske prosvete Ptuj (občina Ormož je takrat spadala pod bivši okraj Ptuj). Knjižničarka je bila Sonja Rožič. Kaj se je s knjižnico zgo— dilopoletu 1952, ni znano. Leta 1955 pa poroča takratni knjižničar Ivan Hodžar, da mu je kot občinskemu uslužbencu sekretar občinskega odbora Janez Rozman povedal, da v Ormožu ni nobene knjižnice in da jo bo treba ustanoviti. Dal mu je na voljo 6 ur tedensko za ureditev knjižnice. Del knjižnega fonda prejšnje knjižnice je bil v hiši na Ptujski cesti (prej Majerič — sedaj Galanterija) na kupih na tleh v kotu vlažnega prostora. Hodžar seje lotil dela. Po temeljitem sortiranju je ugotovil, da je del teh knjig še iz bivše Jugoslavije od nekdanjih ormoških knjižnic. Od občine je dobil stare omare in tako zasilno uredil knjižnico, kije začela redno poslovati ob nedeljah dopoldne. Rednega dohodka knjižnica ni imela, le tuintam so staknih kaj denarja, da so dokupili nove knjige. Pri delu je Hodžarju neutrudno pomagal Martin Klemenčič iz Hardeka kot pomožni knjižničar, ki gaje tudi brezplačno nadomeščal, ko je bil Hodžar odsoten. Da je knjižnica ob takih pogojih delovala, je bilo potrebno mnogo požrtvovalnega pa tudi brezplačnega dela, kar pa sta s Klemenčičem z veseljem in zadovoljstvom opravljala, poroča Hodžar. Za nagrado sta bila predlagana šele leta 1959. Komaj je knjižnica malo zaživela, že je postala kamen spotike tistim, ki v knjižnici niso videli dobičkanosnega podjatje. To so bili gotovo gostinci, na kar namiguje članek v Ptujskem tedniku: ”Kam z Mestno knjižnico v Ormožu”. Pisec članka očitno zavrača bife, češ da so v Ormožu že dovolj 4 gostilne, ki zdaleč zadostijo potrebam, in daje v Ormožu, ki postaja važno upravno in kulturno središče novoustanovljene občine, knjižnica prepotrebna. V letnem poročilu 1957/58 beremo: Lastnik knjižnice je DPD Svoboda Ormož. Prostor ne ustreza potrebam knjižnice. Odprta je trikrat tedensko po pet ur. Potrebuje police. Število knjig je 1871, leposlovnih 1375, mladinskih 415 in poučnih 81. Število izposojenih knjig v letu 1957/58 je 5.550. Bralcev je 287; od tega mladine 58, odraslih 239. Po poklicih so: 49 učencev, 30 gospodinj, 57 delavcev, 83 kmetov in 30 ostalih. Dohodki knjižnice: 15.000 din lastni, 65.000 din Občinski odbor Ormož, dotacija društva 5.000 din in od množičnih organizacij 10,000 din. Knjižničarje Hodžar Ivan, uslužbenec. Ima knjižničarski tečaj in je upravnik knjižnice od 26. 12. 1958. Leta 1958 je knjižnica prejela odločbo Občinskega ljudskega odbora Ormož štev. 02/1 — 38—55 z dne 23. 10. 1958, da je knjižnica ustanovljena kot finančno samostojen zavod z družbenim organom samoupravljanja upravnim odborom. Prostore knjižnice so prenovili, nakar je upravni odbor Občinske knjižnice sprejel sklep Občinskega ljudskega odbora Ormož z dne 15. 12. 1959, da naj prenovljene prostore knjižnice uporabljajo za seje še šahovski klub, Občinski svet Svobod in prosvetnih društev in upravni odbor Delavske univerze Ormož. Odleta 1961 do 31. julija 1963 je knjižnico vodila Tatjana Koren. Prvi zakon o knjižnicah iz leta 1961 nalaga občinam ustanovitev matičnih knjižnic. Temu se je občina Ormož odzvala in leta 1963 Občinsko ljudsko knjižnico imenovala za matično knjižnico občine Ormož. S tem dokumentom je tudi vpisana v register matičnih knjižnic pri republiški matični knjižnici — Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani pod tekočo številko 31. Obenem je knjižnica dobila status za medknjižnično izposojo knjig. Ob določitvi knjižnice za matično se je delo v knjižnici začelo znova. Z namestitvijo poklicnega knjižničarja je knjižnica začela poslovati več ur na dan. Knjižnica se je za strokovne nasvete obrnila na republiško matično službo. Takratni ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice dr. Mirko Rupel je z velikim razumevanjem dodelil komisijo v Ormož. To sta bili Ančka Korže—Strajnar, vodja republiške matične službe, in Martina Šircelj, zastopnica Zveze Svobod in kulturnih organizacij Slovenije. Komisija je ocenila stanje knjižnice, kije bilo porazno. Domovala je v stari stavbi na sedanjem Kerenčičevem trgu z Rešilno postajo v istem majhnem prostoru. Imetje knjižnice je bilo 1.800 knjig, povečini leposlovnih, ovitih v ovojni papir in tudi plesnivih, ker je bil prostor zelo vlažen. Vložene so bile v treh starih omarah in zaklenjene z vešenkami. K omaram je še spadala stara pisalna miza. Stol za knjižničarja pa je bil izposojen. Komisija je dala navodila za novo ureditev knjižnice. Naložiti je bilo treba novo inventarno knjigo, začeti s katalogizacijo knjig po mednarodnem sistemu (decimalni klasifikaciji); knjižnica je dobila tudi naloge, ki se tičejo matične službe za območje občine Ormož. Novoimenovani 7—članski svet knjižnice s predsednico Gizo Blagovič, učiteljico, je že na prvi seji sprejel pravila in pravilnike knjižnice. Še istega leta seje knjižnica morala seliti v stanovanjski blok v ulico Dr. Hrovata 1, ki naj bi bil začasno zatočišče, dokler ne bi zgradili poslovne stavbe, kjer bi knjižnica dobila dokončno primerne prostore. V tem prostoru pa ni bilo kurjave in zaradi zime je knjižnica morala svojim bralcem ze nekaj časa zapreti vrata. Le z razumevanjem takratnega predsednika občine Matije Rateka je knjižnica dobila novo urejen prostor v grajski stavbi v izmeri 95 m2, od koder se je čez leto dni morala zopet seUti v Vrazovo ulico 12, kjer domuje še danes. Zaradi neprestanega preseljevanja in stroškov adaptacije na račun knjižnice, knjižnica nikoli ni uspela priti do enotne opreme, niti ni imela ugleda pri občanih, kar ji vendar kot najvažnješi kulturni ustanovi v družbi pripada. Leta 1974 je Ljudska knjižnica nehala poslovati kot samostojna ustanova. Po zakonu o združenem deluje bila pripojena k Delavski univerzi Ormož. Finančno jo vzdržuje sedaj Kulturna skupnost Ormož. Za prirast knjižnega fonda prejema knjižnica posebej s pogodbo določena finančna sredstva od Kulturne skupnosti Slovenije in darove odkupa od založb, ki jih odkupi Kulturna skupnost Slovenije. Knjižnica vodi abecedno—imenski, strokovni in naslovni katalog. Leposlovne knjige so ločene po fondu za mladino in odrasle. Člani knjižnice imajo prost pristop do knjig. Za nakup novih knjig je knjižnici v pomoč 4—članska komisija, ki iz kataloga, kiji ga priporoča republiška matična služba kot splošno—izobraževalni knjižnici 4. vrste, izbere dela, po njenem mnenju primerna za uporabnike knjižnice. Delo z bralci se v knjižnici razvija v glavnem v zimskem času. Za najmlajše obiskovalce prireja knjižnica ure pravljic. V knjižnici deluje tudi dramsko—recitacijski krožek, ki ga vodijo dijakinje. Knjižnico obiskujejo učenci šol pod vodstvom učiteljev, da se seznanijo z dejavnostjo naše knjižnice in da se vključijo kot novi bralci. V letih 1965 do 1982 je knjižnica pripravila in organizirala razstave knjig v počastitev raznih jubilejev, sicer skromne, kolikor soji pač dopuščali prostori in inventar: 1965 — razstava knjig Od romantike do sodobne književnosti; 1966 — razstava del Ormožanov in del, ki govore o Ormožu in okolici; razstava je bila povezana s predavanjem o knjigi; predavatelj je bil prof. Jaro Dolar, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani; 1971 — razstava knjig Slovenske ljudske pravljice in pripovedke s sodelovanjem Ob- činske zveze Svobod in kulturnih organizacij Ormož; predavatelj je bil akad. dr. Milko Matičetov; 1972 — razstava knjig v tednu kulture Otroške slikanice; 1973 — razstava del Domači literarni ustvaqalci s strokovnim sodelovanjem Študij- ske knjižnice v Ptuju; posvečena je bila 700—letnici Ormoža in združena s predavanjem o Stanku Vrazu; predavatelj je bil dr. Anton Slodnjak; 1973 — razstava knjig ob 100—letnici rojstva Frana Ksaverja Meška z naslovom Li- terarna dela F.KsJVleška in predavanjem dr. Antona Slodnjaka, povezana z odkritjem spomenika F.KsAlešku ter recitalom prof. L Kamenika Moja dolina; izvedli so ga recitatorji v Ormožu; prireditelj je bila Temeljna kulturna skupnost Ormož; 1976 1976 1977 1979 1980 1981 1982 razstava knjig Ivana Cankarja ob stoletnici pisateljevega rojstva; razstava knjig ob 50—letnici smrti Srečka Kosovela; razstava starih tiskov Razvoj pisave in zgodovina knjige; razstava ob 20—letnici Ljudske knjižnice v Ormožu, povezana s proslavo; gosta sta bila dr. Bruno Hartman, ravnatelj Univerzitetne knjižnice v Mariboru, in prof. Zlata Kert, preds. Društva bibliotekarjev, podr. Maribor; razstava del Stanka Vraza v Cerovcu, združena s proslavo 170—letnice rojstva Stanka Vraza; organizator je bila Občinska zveza Svobod in kulturnih organizacij in Kulturno prosvetno društvo v Ivanjkovcih; Razstava knjig Naš Tito s sodelovanjem Socialistične mladine Ormož; razstava knjig Stanka Vraza ob Simpoziju o Stanku Vrazu v Ormožu; razstava Dela domačih pisateljev v mesecu knjige, povezana z literarnim večerom; sodelovali so prof. Franček Bohanec, prof. Jaro Dolar, recit. krožek je predstavil pok. prof. Mileno Mohorič, dr. Alojz Jembrih iz Zagreba je predstavil častitljivega pisca iz Ormoža Antona Vramca. Ožji prikazi novih knjig so obiskovalcem vedno dostopni v knjižnici. Prikaz razvoja knjižnice v zadnjih desetih letih: Leto Prirast Knjižni sklad Obiski Izposoja 1973 826 6.622 6.830 11.317 1974 276 6.136 5.659 9.824 1975 212 6.348 8.013 12.852 1976 756 7.088 6.941 12.769 1977 295 7.272 6.924 13.677 1978 2.399 9.611 5.162 11.718 1979 1.616 11.217 8.688 15.133 1980 1.315 12.368 7.220 12.825 1981 1.009 13.136 7.442 11.963 1982 1.297 14.453 6.915 14.163 Matična služba je imela v letu 1982 organizirano potujočo knjižnico v devetih krajih naše občine, in sicer; v Središču ob Dravi, kjer knjižničarka—učiteljica toži, da ni obiska: v Obrežu je bilo 191 bralcev, izposodili so si 247 knjig; pri Miklavžu deluje potujoča knjižnica v okviru pionirske knjižnice; bralcev je bilo 42, izposojenih knjig pa 133; na Kogu so knjige potujoče knjižnice nameščene v šoli in jih za starše odnesejo otroci; 17 članov si je izposodilo 41 knjig; pri delovni organizaciji Optyl v Ormožu je bilo včlanjenih 40 delavcev, izposodili pa so si 102 knjigi; pri delovni organizaciji Tovarne sladkorja je bilo včlanjenih 70 delavcev, izposojenih knjig je bilo 100; v Ivanjkovcih pri Prosvetnem društvu si je 80 bralcev izposodilo 200 knjig: pri Tomažu 60 bralcev 230 knjig in v potujoči knjižnici v Podgorcih 50 bralcev 147 knjig. Za potujočo knjižnico bi se morala prosvetna društva in odgovorni za kulturo pri delovnih organizacijah bolj zavzeti, da bi lahko bili našim delovnim in drugim ljudem knjige dostopne. Razvoj knjižnice v zadnjih letin niha, kar je gotovo vzrok utesnjenemu prostoru, saj meri 63 m", kar je za 15.000 knjig premalo. Knjižnica nima čitalnice, čeprav ima vrsto dragocenih priročnikov, ki so uporabnikom dostopni le v knjižnici, vzrok pa je tudi obremenjenost enega samega knjičničarskega delavca. Med ostalimi nalogami knjižnice je tudi zbiranje in hranjenje del domačih pisateljev kot domoznanska literatura, ki ji rabi predvsem za razstave in za študij dijakom in študentom. V občini Ormož deluje še vrsta drugih knjižnic, ki pa so med seboj slabo povezane. Pršetinci pri Tomažu Predsednik Gasilskega društva je poročal, da je društvo imelo že pred vojno svojo knjižnico. V letu 1965 je bilo v tej knjižnici 325 knjig. Nekaj let po tem so si še izposojali kolekcije knjig v naši knjižnici. Zasebna knjižnica Vajngerla Pri Veliki Nedelji Vajngerl je bil cerkovnik in knjigovez ter ves zaljubljen v knjige, zato jih ni le vezal, ampak jih je tudi zbiral in izposojal. Njegova knjižnica je v letih 1952 štela okrog 400 knjig. Bralci vedo povedati, da je imel največ knjig Mohorjeve družbe. Izposojevalnine ni zaračunaval, razen če so mu bralci dobrovoljno dali za odškodnino. Njegova žena je izjavila, daje po moževi smrti knjige prodala neznanemu moškemu, ki seje predstavil, da je učitelj, knjige pa daje kupil za knjižnico v Halozah. 1948. leta so iz Ormoža odpeljali neko knjižnico v ptujski Ferkov muzej (ni omenjeno, katero knjižnico), ki stajo začela urejati R. Smodičeva in U. Peček; ta knjižnica je ostala v Ptuju. Knjižnica psihiatričnega oddelka bolnišnice J. Potrča v Ptuju (Prej bolnišnica za pljučno tuberkulozo). Ima 1.150 knjig, pretežno leposlovnih, manj poučnih. Te knjige so namenjene bolnikom. Bolniki so dolžni brati in napisati obnove. Knjižnica obstaja že od 1950. leta. Knjige so darovali posamezniki in humanitarne organizacije. Število izposojevalcev se giblje letno okrog 200, prebranih knjig pa je čez 1000. Razen teh knjig ima bolnišnica manjšo zbirko strokovnih knjig. Temeljno sodišče v Mariboru, enota v Ormožu ima knjižnico, ki šteje nad 800 inventariziranih knjig, okrog 200 knjig pa je še, ki čakajo na popis. Knjige so v glavnem strokovne in za interno uporabo. V cerkveni knjižnici pri Veliki Nedelji je zbirka starih knjig, v glavnem iz 18. in 19. stoletja v stari vezavi in pisanih v gotici. Po vsebini so liturgične in jih je okrog 500. Šolske in učiteljske knjižnice Ne moremo si zamisliti šole brez knjižnice, tako učiteljske kot knjižnice za pionirje in mladino. V naši občini ni srednje šole, obstaja pa 10 osnovnih šol, ki so raztresene več kilometrov druga od druge. V večjih in novozgrajenih šolah so knjige uredili v posebnih prostorih, tako učiteljsko kakor tudi pionirsko knjižnico; za pionirje je pristop do knjig prost, kar nedvomno pritegne slehernega pionirja. Največ knjig izposojajo šolske knjižnice za obvezno branje in za bralno značko (prej In— goličevo - sedaj Meškovo). Knjige, kijih učenci nesejo domov, jih povečini berejo doma oče in mati pa tudi ostali člani družine. Take knjige se tudi hitro izrabijo in knjižničarji— učitelji tožijo, da jim zmanjkuje denarja za nakup knjig. Tudi prostori v starih šolah ne ustrezajo sodobnim zahtevam šolskih knjižnic. Za primeijavo o napredku šolskih knjižnic pa poglejmo podatke za leto 195 1: Osnovna šola Hum, učiteljska knjižnica 142 knjig, pionirska 55 knjig, Nižja gimnazija Miklavž, skupaj učit. in pionirska 560 knjig, Osnovna šola Kog, učiteljska 211, pionirska 159 knjig, Nižja gimnazija Tomaž, učiteljska 203, dijaška 221 knjig. Za druge šole ni bilo podatkov. Zakon o osnovni šoli določa, da morajo imeti šole knjižnice. Podatki šolskih knjižnic za leto 1982: Osnovna šola Ormož (matična), učiteljska in pionirska knjižnica 5.243 knjig Osnovna šola Hum (podružnična), učiteljska in pionirska 916 knjig Ivanjkovci, podružnična šola, učiteljska in pionir. 705 knjig, Osnovna šola Runeč (podružnična), učiteljska in pionir. 1.368 knjig, Osnovna šola Središče ob Dravi, učit. knjižnica 1.766 knjig, pionirska 3.717 knjig, Velika Nedelja (matična šola), učit. in pionirska knjižnica 5.241 knjig, Osnovna šola Tomaž, učitelj, in pionirska 5.222 knjig, Osnovna šola Miklavž (matična), učit. knjižnica 2.221 knjig in pionirska 4.782 knjig, Osnovna šola Kog (podružnična šola), učiteljska knjižnica 970 knjig in pionirska 1.375 knjig. Osnovna šola Podgorci (podružnična), po prejšnjem poročilu 1.887 knjig. Matična knjižnica Ormož je povezana s knjižničarji šolskih knjižnic; ti so povečini učitelji slovenskega jezika, ki ob rednem delu vodijo tudi knjižnice. Matična služba jih skliče redno vsako leto v sodelovanju z Zvezo Svobod in kulturnih organizacij na posvet ter jim daje navodila za strokovno ureditev njihovih knjižnic. Ob sklepu lahko ugotovimo, da je v naši občini, čeprav imamo le eno javno knjižnico, le—ta po 25 letih vendarle napredovala. Ima svoje prostore, čeprav tesne in v glavnem le z novimi policami, ima redno zaposlenega knjižničarja, in kar je najvažnejše, število knjig se je v LJudski knjižnici povzpelo tako, da bo kmalu ena knjiga na enega prebivalca v občini. Temu uspehu je poleg uvidevnih in prizadevnih predstavnikov za kulturo v občini pripomogel Zakon o knjižničarstvu. Od tega in še bolj od izpopolnjenega zakona, kije bil sprejet v letu 1982, pa pričakujemo, da se bo tudi v naši občini knjižničarstvo bolj razvilo in doseglo raven drugih občin v Sloveniji. Povzetek: Ljudska knjižnica Ormož je matična knjižnica za območje občine Ormož in spada v IV. skupino splošnoizobraževalnih knjižnic v Sloveniji. Ustanovljena je bila 1958. leta kot samostojen zavod s sedežem v Ormožu, Vrazova ulica 12. Knjižnica razpolaga s 15.000 knjigami različne vsebine. Posluje vsak delavnik, razen ob ponedeljkih. Bralcem so na voljo katalogi knjig, lahko pa si tudi sami izbirajo knjige, ki so urejene po mednarodnih pravilih. Ljudska knjižnica Ormož je bila leta 1974 združena z Delavsko univerzo Ormož. Finančna sredstva za knjižnico prispeva Občinska kulturna skupnost Ormož, za povečevanje knjižnega fonda pa prejema finančna sredstva od Kulturne skupnosti Slovenije. O nakupu knjig odloča štiri članska komisija. Knjižničarka je edina strokovna moč v knjižnici. Poleg ostalih nalog knjižnica zbira in hrani tudi dela domačih pisateljev, ki ji služijo za razstave, študentom za pomoč pri študiju pa tudi drugim občanom. Kot matična knjižnica skrbi za občane v oddaljenejših krajih občine in v delovnih organizacijah s tem, da jim potujoča knjižnica izposoja knjige za določen čas. Matične in podružnične osnovne šole v občini imajo svoje knjižnice, ločene za učence in učitelje. Skupno število knjig v teh knjižnicah je 35.413. Tudi delovne in druge organizacije in skupnosti razpolagajo z manjšimi fondi knjig za interno uporabo. Zusammenfassung VOM LESEVEREIN BIS ZUR ALLGEMEINBILDENDEN BtiHEREI Die Volksbiicherei Ormož ist die Hauptbiicherei fiir die ganze Gemeinde und ist in die 4. Groppe der Allgemeinbildungsbiichereien in Slowenien gruppiert. Sie wurde im Jahre 1958 als selbststiindige Institution mit dem Sitz im Ormož, Vrazova 12 gegriindet. Sie verfiigt iiber 15.000 Biicher verschiedenen Inhalts. Die Bucherei ist alitaglieli, ausser montags und sonntags geòfhet. Den Lesern helfen nach internatinalen Regeln geregelte Kataloge und so diirfen sie sich die Biicher selbst auslesen. Die Volksbiicherei im Ormož wurde im Jahre 1974 zur Volksbildungsuniversitàt ange— schlossen. Die Bucherei ist von der Kulturgemeinschaft im Ormož und der Kulturgemein-schaft Sloweniens finanzieri. Fiir den Bucherankauf ist die Kommission von 4 Mitglie— dern verantwòrtlich. Die Biicherwartin ist die einzige Fachkraft in der Bucherei. Die Bucherei sammelt auch die Werke der heimatlichen Schriftsteller und Dichter und besorgt den Studenten die nòtige Literatur. Von Zeit zur Zeit werden Ausstellungen alter Werke veranstaltet. Die Bucherkollektionen werden in entfernte Ortschaften und Arbeitsgemeinschaften durch die fahrende Bucherei ausgeborgt. Jede von den Grundschulen in der Gemeinde Ormož hat eine eigene Bucherei fìir Schiiier und Lehrer. Zusammen gibt es in Schul— biichereien 32.413 Biicher. Auch die Arbeitsorganisationen und Gemeinschaften verfdgen iiber eine kleinere Zahl von Buchern fiir die eigene Anwendung. Jaka EMERŠIČ, višji bibliotekar Ljudska in študijska knjižnica Ptuj Maijetka LEGAT, višja knjižničarka Pokrajinski arhiv Maribor NEKATERE POMEMBNEJŠE OSEBNOSTI ORMOŽA IN NJEGOVE OKOLICE Avtorja sta sestavila in dopolnila nekatere osebnosti, ki so doma iz Ormoža in njegove okolice oziroma so delovale tu na kulturnem in drugih področjih. Ugotavljata, da so domačini ustvarjali vsestransko in bogato preteklost domačih krajev ter vplivali tudi na zgodovino slovenskega naroda. Zgodovina kraja, mesta, dežele ali države je zgodovina ljudi. Zato ne more iti noben pregled, oris ali monografija kakega kraja mimo prebivalcev, ki so ga oblikovali. Tudi pri podajanju zgodovine Ormoža ne moremo mimo pomembnejših osebnosti, ki so dali tem krajem svoj pečat. Odločitev, kakšen kriterij zavzeti pri sestavljanju tega pregleda, je bila težka. Ob tem je nastal problem, ali podati samo osebnosti od tod doma ali upoštevati tudi tiste, ki so tu delovale. Zaradi obsežnosti gradiva in omejenega časa, ki sva ga imela na razpolago, sva se odločila za osebnosti, ki so tu doma, ter druge, ki so imele na razvoj teh krajev močnejši vpliv. Večina jih je že popisana v Krajevnem leksikonu IV, ki pa ga žal najdemo le na policah v knjižnicah in šolah in še kje drugod, v domove domačinov pa zaide redkeje. Meniva pa, da bo zbornik zaradi opisa vsestranske in bogate preteklosti Ormoža in njegove okolice le bolj pritegnil vedoželjnost in tudi radovednost krajanov o dogajanjih v njihovem kraju. Zato sva se tudi odločila zbrati v tem zborniku pomembnejše osebnosti od tod doma, namenjene predvsem za pregled domačinom in drugim. Upoštevala sva le rojene do leta 1950. Pri nizanju podatkov sva se omejila na najnujnejše: ime in priimek, kaj je bil, datum rojstva in smrti (ki ga pri nekaterih natančneje nisva uspela ugotoviti), kraj rojstva (je skupen za skupino osebnosti istega kraja in stoji spredaj), kraj smrti in glavno delovanje. Zaradi lažje preglednosti so osebnosti podane po sedanjih krajih ormoške občine. Podatke sva črpala iz Slovenskega biografskega leksikona, Krajevnega leksikona IV, iz gradiva Zgodovinskega arhiva v Ptuju in podatkov Ljudske knjižnice v Ormožu ter osebno pridobljenih virov. Glede na obsežnost tega gradiva pa je popolnoma razumljivo, da se še vedno najde kakšen zaslužen oziroma znamenit domačin, kije bil nenamerno izpuščen. Pripominjava tudi, da so pri nekaterh osebnostih podatki skromnejši, ker jih v kratkem času ni bilo mogoče širše raziskati ali pa niso ohranjeni. Ugotovila sva, da lahko ljudje tega dela Slovenskih goric s ponosom pokažejo na vrsto osebnosti, ki jih je več kot v marsikaterem drugem delu Slovenije. Osebnosti, ki so v pregledu opisane, so s kulturnega, gospodarskega in naprednega političnega stališča (pri slednjem redke negativne izjeme) prav gotovo pripomogle k razvoju teh krajev in vsega slovenskega prostora. CEROVEC Stanko VRAZ, največji ilirski pesnik in pomemben hrvaški publicist, se je rodil 30. junija 1810 in umrl 24. maja 1851 v Zagrebu. V slovenščini je napisal svoje pesniške prvence. Nabral je mnogo slovenskih narodnih pesmi, leta 1839 je izdal le prvi del, ostale je objavil Štrekelj v svoji zbirki. Na Vrazov slovenski pomen je pokazal zlasti dr. Anton Slodnjak. CVETKOVCI Franc RAKUŠA, šolnik in pedagoški pisatelj, se je rodil 22. decembra 1859 in umrl 25. aprila 1905 v Trstu. Leta 1886 je priredil po načrtu posebnega odbora zemljepisni, zgodovinski in krajepisni del Domoznanstva ormoškega okraja (1886). FRANKOVCI Franc HLUP1Č, umetniški fotograf, publicist in profesor, se je rodil 24. marca 1913. Je mojster umetniške fotografije. Napisal je več fotopriročnikov ter učbenikov za tehnični pouk. Živi v Mariboru. Ludvik PUKLAVEC, metalurg, strokovni pisec, se je rodil 4. avgusta 1925. Živi v Mariboru. Dela predvsem na razvoju metalurške tehnologije barvnih kovin, zlasti na področju "ekološko umazane tehnologije” oziroma preprečevanju škodljivih učinkov na delovnih mestih. Članke in študije objavlja v strokovnih revijah in zbornikih. Več let je poučeval na Visoki tehniški šoli v Mariboru, kjer je izdal tudi skripta. GOMILA PRI KOGU Božidar BORKO, pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec in kulturni kronist, seje rodil 2. februaija 1896 in umrl 12. decembra 1980 v Ljubljani. Prve izvirne pesmi je objavil v hrvaščini. Po prvi vojni je bil urednik Murske straže, delal pri Taboru, Jutru in drugod, po osvoboditvi pa pri Slovenskem poročevalcu ter urejal več književnih zbirk. Napisal je čez 50 uvodov ter prevajal iz ruščine, češčine, srbohrvaščine in francoščine. Izbor njegovih člankov je izšel v zbirkah Na razpotjih časa (1962) in Srečanja (1971). GORNJI KLJUCAROVCI Valentin CAJNKO, duhovnik, publicist, se je rodil 12. februarja 1868 in umrl 23. julija 1925 v Varaždinu. Pisal je nekrologe, biografije hrvaških književnikov ter sodeloval pri Ljubljanskem Zvonu, Voditelju in drugih slovenskih in hrvaških listih. Anton MEŠKO se je rodil 4. aprila 1871 in umrl 13. februarja 1949 v Lahoncih. Bil je dopisnik Slovenskega gospodarja. Od 1899 je bil načelnik krajevnega šolskega sveta na Runču. Od 1902—1913 je bil župan občine Lahonci. Bil je tudi deželni poslanec v Gradcu za ptujsko—ormoški okraj, v deklaracijski dobi organizator podpisov v domačem okolišu in v prevratni dobi član Narodnega sveta v Ormožu. Fran Ksaver MEŠKO, pripovednik, pesnik, dramatik, seje rodil 28. oktobra 1874 in umrl 11. januarja 1964 v Selah na Koroškem. V svojih pesmih je opeval svojo domovino. Njegova prozna dela so globoko zasidrana v ormoški okolici. Izdal je ciklus pesmi Ob Klopinjskem jezeru. Knjiga Ob tihih večerih je vrh Meškovega pesniškega in pripovednega dela. Najobširnejše njegovo delo je roman v dveh delih Na Poljani. Najlepše njegove črtice in povesti so zbrane pod nadevom Mladim srcem ter v knjigi Poljančev Cencek in drug zgodbe za mladino. GRABE Karel OZVALD, pedagog in psiholog, se je rodil 20. januarja 1873 in umrl 30. novembra 1946 v Ljubljani. Bavil se je s klasičnim in slovanskim jezikoslovjem. Služboval je kot profesor na raznih gimnazijah v Sloveniji. Deloval je tudi na literarnem področju. Pisal je razprave psihološke in pedagoške didaktične vsebine. GRADIŠČE PRI ORMOŽU Jožef MAJCEN, učitelj in ljudski pesnik, seje rodil 3. marca 1818 in umrl 29. junija 1898 v Mariboru. Njegove pesmi so ostale v rokopisu. Dopisoval je tudi v Novice. HERMANCI Vatroslav MOHORIČ seje rodil 17. julija 1831 in umrl 5. febmarja 1905 v Podgradju pri Ljutomeru. Zaradi očetove smrti je pustil gimnazijo in se posvetil mlinarstvu. Sodeloval je pri ljutomerskem tabom 1868. V 70 letih je postal vodja prleških županov, na katere je imel močan vpliv. Svoje nazore o gospodarstvu in narodu je priobčeval v Slovenskem gospodarju in Novicah. HUJBAR PRI TOMAŽU Ivan SKUHALA, poljudni pripovednik, prevajalec in nabožni pisatelj, se je rodil 15. avgusta 1847 in umrl 18. februarja 1903 v Ljutomeru. Izdal je kratke povesti za kratek čas in Kratke povesti v poduk in zabavo (1885—1886). Pisal je tudi nabožne pripovedke, povesti in humoreske. Spisal je več biografij. HUM Janko LESNIČAR, žurnalist in zadrugar ter politični delavec, se je rodil 14. maja 1884 in umrl 2. avgusta 1931 v Zemunu (žrtev atentata na brzovlak, ter bil pokopan v Celju. Od 1914 do vojne je vodil Narodni list v Celju in vstopil med vojno v zadružno zvezo ter organiziral zadružništvo po Šumadiji. Ciril POREKAR, rentgenolog, se je rodil 20. maja 1900. Živi v Mariboru. Je nosilec več partizanskih odlikovanj. Strokovna in znanstvena dela objavlja v Zdravstvenem vestniku in drugih strokovnih glasilih. Anton POREKAR, rojen v Bučkovcih (1854—1931), je od 1888 do 1924 učiteljeval na Humu. Bil je aktiven društveni delavec, pedagoški pisec in propaga tor praktičnega pouka. IVANJKOVCI Anton MAGDIČ, rodoljub, zdravnik, se je rodil 17. januarja 1820 in umrl 23. januarja 1879 v Ormožu. Bil je zdravnik v Ormožu ter dopisnik Slovenskega gospodarja in drugih časnikov. Ukvarjal se je s šolskimi in vzgojnimi vprašanji. Gregor Jožef PLOHEL, nabožni pisatelj, se je rodil 7. marca 1730 in umrl 3. marca 1800 v Ptuju. Bil je ustanovitelj štipendij. Verjetno je avtor prve znane slovenske knjige na Štajerskem, to je prevoda in priredbe Parhamerjevega katekizma Občinska knižica. Franc SIMONIČ se je rodil 2. oktobra 1847 in umrl 14. juhja 1919 v Gornji Radgoni. Bil je bibliotekar in bibliograf. Leta 1874 je začel službovati v Joanneumu v Gradcu, od 1877 do upokojitve 1907 je opravljal odgovorne naloge v univerzitetni biblioteki na Dunaju. JASTREBCI Vincenc CAJNKAR se je rodil 22. novembra 1879 in umrl 1940. Bilje dolgoletni predsednik podpornega društva Slovenske narodne jednote in politični delavec v slovenskem socialističnem gibanju v ZDA. Jože KERENČIČ seje rodil 9. marca 1913 in umrl 27. decembra 1941 v Mariboru (bil ustreljen). Študiral je v Ljubljani filozofijo in pedagogiko. Leta 1935 je organiziral shod viničarjev kmetov in delavcev v Ljutomeru. Oblasti so ga preganjale. V tem času seje uveljavljal na literarnem področju, n.pr. Mati išče mojstra. Pisal je literarne ocene in novele. Težaven položaj viničaijev in njihovo izkoriščanje je prikazal v razpavi Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah. Vključil se je v NO gibanje in postal leta 1941 prvi sekretar OF radgonsko—ljutomerskega okrožja. Alojz SPARAVEC se je rodil 31. maja 1819 in umrl 14. maja 1857 v Čakovcu. Kot kulturni in politični delavec je pomagal Vrazu pri zbiranju naših ljudskih pesmi in sta na vseslovanskem kongresu v Pragi skupaj z Globočnikom kot edina Slovenca zastopala slovenske interese. Literarno se ni udejstvoval. Božo VIČAR (Matija), operni in koncertni pevec, se je rodil 11. februaija 1894 in umrl 28. septembra 1972 v Zagrebu. V Celju je obiskoval orglarsko šolo in se učil petja pri K. Bervarju ter se nato izpopolnjeval na Muzički akademiji. Njegov repertoar je obsegal glavne vloge v znanih operah. Prirejal je tudi samostojne solistične koncerte v Zagrebu in večjih hrvaških mestih. KOG Dušan BREZNIK, demograf, pisec strokovnih razprav, znanstveni svetnik, se je rodil 25. junija 1920. V Beogradu je upravnik Centra za demografsko raziskovanje pri Institutu družbenih ved. Objavil je Kretanje, strukture i projekcija stanovništva. Napisal je veliko znanstvenih in strokovnih del v revijah. Je član mednarodne komisije za znanstveno raziskovanje prebivalcev in urednik revije Stanovništvo. Fran BRUMEN, zdravnik, pisec leposlovnih in zdravstvenih sestavkov, se je rodil 21. januarja 1903. Živi v Ptuju. Svoje članke je objavljal v Ptujskem tedniku in Zdravstvenem vestniku. Jeana PINTER (KLAJNŠČEK) agronomka, strokovna pisateljica, se je rodila 2. oktobra 1926. Sodeluje na strokovnih posvetovanjih o vinarstvu s članki o kulturnih vprašanjih, zlasti s področja vinarstva. Jože PUKLAVEC — PRIL, pesnik amater, narečni pesnik, se je rodil 18. marca 1927. Živi v Kranju. Objavlja v tovarniških in mentorskih glasilih, zbornikih in drugod. V prleškem narečju je izdal zbirko Kres Prlekije (1981), Čriček (1980) pa v knjižnem jeziku. KORAČICE Milena BOKŠA-BAC, skojevka, politična delavka, se je rodila 27. maja 1929. Živi v Ljubljani. Bila je zelo dejavna v času NO gibanja na štajerskem področju. Po vojni opravlja različne družbene funkcije, zlasti v zvezi s prosvetljevanjem kmečkih žena. Anton KOSI, st., pedagog in publicist, se je rodil 26. maja 1848 in umrl 16.junija 1912 v Celju. Služboval je kot profesor v Gradcu in Celju in se vneto udeleževal narodnega življenja. Pisal je v Popotnik in drugam. Vekoslav KUKOVEC, odvetnik, politik, publicist, se je rodil 10. junija 1876 in umrl 19. julija 1951 v Celju. Bil je eden glavnih organizatorjev in voditeljev narodne stranke za Štajersko. Leta 1920 je bil izvoljen v ustavotvomo skupščino in kot minister za socialno politiko oziroma za trgovino in industrijo zagovarjal načrte socialnih zakonov in izvedel v vsej državi enotno zavarovanje delavcev. Opravljal je še vrsto drugih političnih funkcij. Več let je vodil celjsko Domovino in Narodni dnevnik. Napisal je Narodno gospodarstvo, Vprašanje avstrijske denarne veljave in drugo. KRČEVINA _ Davorin TRSTENJAK, hrvaški pedagog, strokovni pisatelj, se je rodil 8. novembra 1848 in umrl 10. februarja 1921 v Zagrebu. Napisal je več mladinskih spisov, učbenikov, pedagoških del in bil zbiralec ljudskega blaga. Anton TRSTENJAK, strokovni pisatelj, publicist, prevajalec, se je rodil 10. maja 1853 in umrl 17. decembra 1917 v Ljubljani. Napisalje obsežno zgodovino slovenskega gledališča in več prispevkov o knjižnem delu Prekmurcev. S članki je sodeloval v Slovanu in Slovenskem listu, ki jima je bil urednik. LAČAVES Rudolf VRABL, šolnik, mladinski pripovednik, seje rodil 1. februarja 1877 in umrl 13. decembra 1911 v Vranskem. Bil je predsednik Savinjskega učiteljskega društva. Napisal je več skladb in nastopal na koncertih kot solist. Leposlovne prispevke je objavljal v Zvonu, Ljubljanskem Zvonu in Slovenki. LAHONCI Lojze FILIPIČ, dramaturg, urednik, publicist, se je rodil 19. junija 1921 in umrl 21. aprila 1975 v Ljubljani. V glavnem je deloval v Celju in Ljubljani. O gledališču je pisal v več slovenskih, hrvaških in srbskih listih. Pisal je tudi uvodne študije k posameznim delom. France SLOKAN, ljudski pisatelj, urednik in poliglot, seje rodil 2. septembra 1906. Živi v Ljubljani. Pesmi in črtice je objavljal že pred vojno. Po osvoboditvi je največ pisal v Kmečkem glasu. Napisal je več poljudno izobraževalnih del. Njegova zadnja dela so zasidrana v slovenjegoriški zemlji, tako n.pr. Studenec (1975), Tako je to (1978). LUNOVEC Ivan MORAVEC, lokalni prosvetni delavec, režiser amater, se je rodil 5. decembra 1898. Bil je med najvnetejšimi organizatorji gledališke dejavnosti, saj je v amaterski dramski skupini pomagal uprizoriti nad 140 predstav. Sodeloval je pri Slovenskem krajevnem leksikonu IV. LOPERŠICE Erna (ZADRAVEC) MEŠKO, kmetica, družbena delavka, kmečka organizatorka ter planinka, se je rodila 21. marca 1911. Živi v Lahoncih. Piše črtice in planinske potopise in objavlja zlasti v Planinskem vestniku, Tedniku in drugje. V vsej Sloveniji je vzbudil velik odmev intervju v Naših razgledih (1976). MIHALOVCI Regina GOBEC, pedagoška pisateljica, se je rodila 31. avgusta 1889 in umrla 28. ali 29. maja 1972 v Mariboru. Pisala je članke pedagoške vsebine v Popotniku in Učiteljskem tovarišu, o ženskih vprašanjih in psiholoških problemih otrok. Mihovil GOLOB se je rodil 29. septembra 1829 in umrl 8. decembra 1852 v Gradcu. Bil je študent bogoslovja v Mariboru, kjer je urejal dijaški list mariborskih dijakov Sprotu— letna vijolica (1846) in dopisoval v Novice. Jakob MARIN, šolnik, seje rodil 24. julija 1858 in umrl 31. januarja 1925 v Mariboru. Pisal je razprave o metodiki risanja. Izdelal je seriji stereoskopskih slik s Spodnjega Štajerskega kot pripomoček za domoznanski pouk. Milan MEGLA, učitelj in sadjar, se je rodil 19. maja 1898 in umrl 22. maja 1943 v Durmitorju za tifusom. Med vojno je bil v NDH domobranski kapetan, a je z vso četo prešel k partizanom. Janko RAKUŠA, dramski igralec, se je rodil 15. maja 1901 in umrl 10. februarja 1945 v Remetincu pri Zagrebu. Nastopil je v vrsti pomembnih vlog v raznih jugoslovanskih gledališčih. Sodeloval je v NO gibanju in bil obešen kot talec. Ignacij ŠIJANEC, učitelj in planinec, se je rodil 19. julija 1874 in umrl 26. decembra 1911 v Gornjem gradu. Deloval je kot predsednik oziroma kot tajnik v raznih društvih. Bil je tajnik Narodne čitalnice, knjižničar v Gornjem gradu in bil sploh živahen društveni delavec, govornik, igralec in znan planinec. Dopisoval je v celjsko Domovino in v Popotnik. Anton ŠERF se je rodil 1798 v Dedoncih pri Radgoni in umrl 1882 v Mihalovcih. Bilje pesnik in cerkveni govornik. Pisal je v dajnčici, v močnem radgonskem narečju. Tuje župnikova! od 1845 — 1882. Franc ŠMON se je rodil 1907 v Lokah (Tabor v Savinjski dolini). Župnikova! je tu od 1959 do 1969, je publicist, politični organizator in prvi prevajalec Marxovega Kapitala v slovenščino. Živi v Zavodnjem pri Šoštanju. MIKLAVŽ PRI ORMOŽU Franček BOHANEC, književnik, prevajalec in urednik, se je rodil 13. februarja 1923. Živi v Ljubljani. Prevaja dela iz italijanščine. Kritike in ocene še vedno objavlja v vseh osrednjih kulturnih glasilih. Tako je napisal Novele, Zgodovino svetovne književnosti I—VI, Slovensko književnost 1961—1965, Slovensko ljudska pripoved, Estetsko vzgojo itd. Slavko BOHANEC, pedagoški pisec in družbenopolitični delavec, se je rodil 11. junija 1929. Živi v Ljubljani. Piše črtice, strokovne članke o vzgoji in knjižničarstvu, izobrazbi in drugo, kijih objavlja v Besedi, Naših razgledih in drugje. Davorin (Martin) VALENŠAK (VALENČAK), zgodovinar, publicist, se je rodil 4. novembra 1834 in umrl 4. februaqa 1887 v Celju. S članki je sodeloval pri Mohoijevi družbi, Slovenski matici in drugod. Napisal je knjigo o Primožu Trubarju. Ivan Jožef TOMAŽIČ se je rodil 1. avgusta 1876 in umrl 26. februarja 1949 v Mariboru. Bil je 58. lavantinski škof, organizator in bogoslovni pisatelj. Kot Napotnikov tajnik je zbiral zgodovinsko gradivo za njegove knjige. Leposlovne prispevke je objavljal v bogoslovni Lipici. Franc KOLENC se je rodil v Gomilici v Prekmurju 1903. Tu živi po drugi vojni, je prekmurski publicist ter prevajalec madžarskega in nemškega leposlovja. OBREŽ Jakob ALEKSIČ, bogoslovni pisatelj, se je rodil 30. maja 1897 in umrl 2. oktobra 1980 v Ljubljani. Iz hebrejščine je prevajal Sveto pismo ter pisal članke in razprave v teološke publikacije. Martin BEDJANIČ, profesor, se je rodil 8. novembra 1855 in umrl 7. januarja 1931 v Mariboru. Kot profesor je služboval v Mariboru, Gradcu in Sarajevu. Bil je ravnatelj gimnazije v Sarajevu in Mostarju. V Nastavnem vjesniku in izvestjih gimnazije je priobčil razne znanstvene članke in 1901 izdal v Zagrebu Rječnik Homerovih pjesama. France BORKO, pesnik, pripovednik in prevajalec, se je rodil 29. novembra 1904 in umrl 21. januarja 1956 v Mariboru. Kot profesorje služboval v Mariboru. Pesmi, črtice ter narodopisne sestavke je objavljal v predvojnih in povojnih glasilih. Od samostojnih zbirk je znana Pesem iz Slovenskih goric (1934). Jožef OZMEC, gospodarski organizator in politik, se je rodil 18. februarja 1866 in umrl 24. oktobra 1923 v Ljutomem. Bil je župnik v Lovrencu na Dravskem polju, Ljutomeru in drugod. Dopisoval je v Slovenski gospodar. Sodeloval je pri ustanovitvi Bralnega društva 1907, 1908 je ustanovil ljudsko hranilnico in posojilnico ter bil njen načelnik. V Ljutomeru je z A. Lovrecem organiziral podpisovanje majniške deklaracije. Gmotno je omogočil izdajo Kovačičeve knjige Ljutomer. ORMOŽ Ruda JURČEC, urednik, publicist in klerikalni politični delavec, seje rodil 1. aprila 1905 in umrl 1975 leta v Argentini. Pred vojno je bil urednik Besede o sodobnih vprašanjih in Hramovih zapiskov ter sodeloval v levičarskih revijah, kot so Sodobnost in Modra ptica. Za zgodovino Ormoža so pomembni njegovi spomini Skozi luči in sence. Med vojno se je spremenil v kulturno in političo zagrizenega protinarodnega borca. Jožef KOVAČIČ, duhovnik in dopisnik, se je rodil 19. februarja 1827 in umrl 24. marca 1909 v Vrbju (Feldbach). Kot učitelj verouka je poučeval na učiteljišču v Gradcu, nato je bil župnik v Vrbju. Bilje dopisnik v Sonntagsbote. Ostal je zaveden Slovenec. Milena MOHORIČ, pesnica, pripovednica, esejistka in prevajala, se je rodila 16. avgusta 1905 in umrla 1972 v Ljubljani. Kot profesorica je službovala v Ljubljani, Kranju in Novem mestu. S črticami, novelami, razpravami in pedagoškimi članki ter kritikami je sodelovala v predvojnih in povojnih kulturnih glasilih. Prevajala je Engelsa, Goetheja in druge. Glavna dela: Korenove Saše učna doba, Slike s partizanske bolnišnice (1944), Motivi z Raba, Samotni breg, Hiša umirajočih, Zgodba iz Prlekije in drugo. Mirjana NASTAN — ULE, psihologinja, pisateljica strokovnih del, se je rodila 17. julija 1947. Živi v Ljubljani. Ukvarja se predvsem s socialno psihologijo. Svoja dela in razprave objavlja v zbornikih, Teoriji in praksi, Anthroposu idr. Bojan POLAK - STJENKA, narodni heroj se je rodil 28. novembra 1919. Opravljal je vrsto vodstvenih funkcij v NOB na Dolenjskem in Notranjskem. Po vojni je študiral na vojni akademiji in bil ljudski poslanec. Je nosilec spomenice 1941. Sedaj je predsednik ZZB Jugoslavije. Danijel PUČKO, ekonomist, strokovni pisec, se je rodil 10. februarja 1944. Poleg strokovnega dela je opravljal politične funkcije v Zvezi študentov. Svoja dela objavlja v strokovnih revijah oziroma samostojno. Karel RAKUŠA, politični in družbeni delavec, se je rodil 20. oktobra 1895. Bil je Maistrov borec, član naprednega delavskega gibanja, se vključil v delo OF, po osvoboditvi pa opravljal razne politične funkcije. Delal je več let v pevskem zboru in društvu upo— koncev. Živi v Mariboru. Rudolf RAKUŠA, strokovnjak v trgovskih vedah, esperantist in stenograf, se je rodil 22. marca 1893 in umrl 26. maja 1970 v Ljubljani. Napisal je Slovarček okrajšav slovenske stenografije, Slovenska stenografija L in II. del z vrsto ponatisov in članke. Sestavil je tudi nov način učenja za strojepis in izdal učbenik. Bil je prevajalec in predavatelj esperanta ter objavil nekaj del. Karel Jožef RISNER (RISSNER), kipar v Ormožu in Ptuju, se je rodil okoli 1703 ter umrl 30. avgusta 1758 v Ormožu. Njegova znana dela so kip Sv. Florijana v Lenartu v Slovenskih goricah in veliki oltar v Lenartu nad Laškim. Domicijan SERAJNIK, najml., slikar in arhitekt, se je rodil 5. novembra 1899. Živi v Ljubljani. Bil je slikar samouk in se po nekaj letih usmeril v grafiko. Zaposlen v tiskarni se je posvetil opremi knjige. Z arhitekturo seje začel intenzivneje ukvarjati po letu 1932, in sicer je načrtoval notranjo opremo za stanovanja in javne prostore. Savo SOVRE, scenograf, slikar, grafik, se je rodil 7. julija 1928. Živi v Ljubljani. Piše in ilustrira knjižna dela in časopise. Miran VESELIČ, agronom, strokovni pisatelj, projektant in vinogradniški strokovnjak ter politični delavec, se je rodil 1. januaqa 1913. Po osvoboditvi je poučeval na Univerzi v Ljubljani. S članki je sodeloval v Kmečkem glasu in drugih strokovnih glasilih. Napisal je tudi več del s področja agronomije. Antonius VRAMEC (Antun), prvi hrvaški zgodovinar, se je rodil 1538 in umrl 1587 v Varaždinu. V zgodovinopisju je uporabljal ljudski jezik. Bil je eden od utemeljiteljev kajkavske književnosti. Leta 1578 je v Ljubljani izdal delo Kronika kratka slovenskim jezikom opravljena, v Varaždinu pa v kajkavskem narečju Postillo (1586). Njegovo ormoško poreklo so odkrili komaj pred nekaj leti. PAVLOVCI Rihard PLOHL, profesor v Varaždinu, zbiralec ljudskega blaga, se je rodil 1846 in umrl 1901 v Varaždinu. V hrvaščini je izdal tri zvezke ljudskih pesmi in tudi sam pisal. Več njegovih zbranih pesmi je objavil Štrekelj. PAVLOVSKI VRH Franjo JANEŽIČ, fitopatolog, univerzitetni profesor in pisec razprav o varstvu rastlin pred škodljivci in boleznimi. Rodil se je 18. avgusta 1908. Živi v Ljubljani. Objavlja članke in razprave v publikacijah SAZU in strokovnih revijah. Izdal je več samostojnih knjig. Stanko JANEŽIČ, pesnik, pisatelj, urednik in nabožni publicist, se je rodil 4. avgusta 1920. S pesmimi in črticami je začel sodelovati v Domu in svetu. Vrsta njegovih del je ozko povezana z ormoško okolico. Predava na teološki fakulteti v Mariboru. Njegova najbolj znana prozna dela: Mlin ob potoku idilična povest iz Prlekije, Zemlja in ljudje zgodbe iz Prlekije, Romar s kitaro, Gorice in drugo. PODGORCI Janez GASPARIČ, glasbeni delavec, se je rodil 5. decembra 1895 in umrl 3. novembra 1949 v Ptuju, pokopan v Podgorcih. Na Dunaju je študiral orgle in zborovodstvo ter pisal cerkvene in posvetne skladbe. Njegovo največje delo je Missa in G. Borut LOPARNIK, muzikolog in kritik, seje rodil 5. septembra 1934. Živi v Ljubljani. Leta 1966 je sprejel za svoje delo Prešernovo nagrado. Glasbene kritike objavlja v slovenskih in jugoslovanskih glasilih. Miroslav ŠIJANEC, pedagoški delavec, se je rodil 18. julija 1869 in umrl 30. julija 1931 v Mariboru. Bil je poleg H. Schreinerja med najpomembnejšimi pobudniki sodobnih pedagoških smeri. Pisal je članke in proučeval sodobno in vzgojnometodično problematiko. Deloval je za priključitev Maribora k Sloveniji. PUSENCI Ivan KUKOVEC, politik in odvetnik, seje rodil 14. maja 1834 in umrl 2. maja 1908 v Ljutomeru. Udeležil se je tabora v Ljutomeru 1868, kjer je utemeljeval prvo točko resolucije o pravicah slovenščine v uradih. Bil je vodja narodnega in gospodarskega gibanja v Ljutomeru in ustanovil prvo okrajno posojilnico, jo spremenil v zadrugo in ji načeloval do smrti. Martin MEŠKO, narodnjak, se je rodil 27. oktobra 1845 in umrl 10. avgusta 1933 v Kapeli pri Radencih. Kot duhovnik je služboval po raznih slovenskih krajih. Bil je odločen narodnjak in skupaj z B. Raičem je sodeloval na slovenskih taborih. Alojz TRSTENJAK, krajevni zgodovinar, se je rodil 14. junija 1887 in umrl 25. januarja 1964 v Mariboru. Napisal je številne članke o zgodovini Ormoža in okolice. Obravnaval je ljudsko pravo in običaje. Več stvari je ostalo v rokopisu, med drugim tudi Zgodovina Ormoža v dveh delih. RAKOVCI Fran NEDELJKO, mladinski in ljudski pisatelj, se je rodil 10. oktobra 1858 in umrl 27. novembra 1931 v Ljubljani. S članki, pravljicami in pripovedkami je sodeloval pri Slovanu, Slovenskem narodu in drugod. Izdal je več zbirk pripovedk, bodisi prevedenih, prirejenih ali lastnih. SAVCI Stanko CAJNKAR, pripovednik, dramatik, esejist, bogoslovni pisatelj in urednik, se je rodil 25. maja 1900 in umrl 17. januarja 1977 v Ljubljani, pokopan pri Tomažu. Bil je profesor na mariborskem bogoslovju. Priključil se je NO gibanju. Na osvobojenem ozemlju v Črnomlju je kot ustanovni član komisije za verska vprašanja pomagal orati ledino za nove odnose med cerkvijo in socialistično družbeno skupnostjo, zlasti kot urednik revije Nova pota. Bil je tudi pomemben slovenski pisatelj. S književnostjo se je ukvarjal že v mladosti. Pisal je teoretično nabožna dela, črtice in povesti ter gledališka dela. Drama Potopljeni svet je leta 1938 vzbudila veliko pozornost. Za ormoško okolico so važna zlasti njegova dela Po vrnitvi, Križnarjevi ter Trideset let. Jakob MEŠKO, narodni buditelj, seje rodil 9. julija 1824 in umrl 13. julija 1900 v Jur— šencih. Bil je med ustanovitelji čitalnice v Ptuju, opravljal je delo ravnatelja glavne šole v Ptuju in bil eden glavnih stebrov slovenstva v našem Podravju. Od 1864 je bil župnik, dekan in šolski nadzornik v Marenbergu. Njegovo zlato mašo v Juršincih so praznovali kot narodni tabor 1897, na katerem seje zbralo ljudstvo Slovenskih goric in Ptujskega polja. V Slovenskem gospodarju je 1875 objavil potopis Iz Ptuja v Zagreb. V sodelovanju s Franom Simoničem je izdal biografijo Gregorja Jožefa Plohla. Franjo ŠKRLEC — VIČANSKI, napredni kmetovalec, se je rodil 24. oktobra 1869 in umrl 11. avgusta 1931 na Vičancih. Bil je napredni kmetovalec, ki je prirejal in vodil gospodarske shode ter pisal o izboljšavi našega vinogradništva, sadjarstva in živinoreje. SENEŠCI Slava RAK, kmečka pisateljica, seje rodila 1. junija 1927 in umrla 27. oktobra 1978 v Senešcih. Napisala je tri avtobiografske romane z opisi rojstne okolice Sem ga res ubila, Soba štev. 184, Zaznamovana. S publicističnimi in leposlovnimi prispevki je sodelovala v Tedniku in drugod. SREDIŠČE Matija ČIOLIČ, narodni buditelj, seje rodil 16. januarja 1753 in umrl 16. oktobra 1836 v Cirkovcah. Slovel je kot izvrsten govornik. Služboval je kot župnik v raznih krajih Slovenskih goric. Ivan DEČKO se je rodil 9. avgusta 1859 in umrl 3. novembra 1908 v Feldhofu pri Gradcu. Bil je med ustanovitelji Južnoštajerske hranilnice v Celju, pomagal pri ustanovitvi celjskega Narodnega doma in Nakupu Narodnega doma v Brežicah in drugih javnih zgradb Bil je urednik Siidsteirische Post, slovenskega političnega časnika in dopisnik v številnih slovenskih listih. Andrej DOMINKUŠ, pravnik, kulturni in politični mecen, se je rodil 4. oktobra 1797 in umrl 20. februarja 1851 v Mariboru. Leta 1848 so ga kmetje v ptujsko ormoškem okraju izvolili za poslanca v prvi avstrijski državni zbor. Ferdo FILIPIČ, kulturni in časnikarski delavec, seje rodil 28. marca 1910 in umrl 2. aprila 1978 v Maribom. Bil je organizator koncertnega življenja v Mariboru in upravnik Vestnika, sedanjega Večera. Milko GORŠIČ, narodni poslanec in organizator ilegalne radijske postaje Kričač leta 1941 v Ljubljani. Rodil se je 13. septembra 1911. Po vojni je opravljal vrsto družbenopolitičnih funkcij. Lavrencij HERC se je rodil 9. avgusta 1829 in umrl 28. avgusta 1906 v Mariboru. Bil je nabožni pisatelj in profesor cerkvene zgodovine na bogoslovnem učilišču v Mariboru in med ustanovitelji mariborske čitalnice. Zbiral je narodne pesmi. Boris KOČEVAR, dramski igralec, seje rodil 1. oktobra 1929. Začelje v ptujskem gledališču, sedaj pa igra v Mariboru. Ivan KOČEVAR, krajevni narodni politik in središki župan, seje rodil 17. junija 1858 in umrl 30. maja 1913 v Središču. Več let je bil središki župan in zastopnik kmečkih občin Ljutomer—Ormož—Radgona v deželnem zboru. Štefan KOČEVAR, zdravnik, narodni buditelj, politik, se je rodil 14. avgusta 1808 in umrl 22. februarja 1883 v Celju. Na Dunaju je delal za prebujanje slovenskega naroda. Pošiljal je knjige in obljubil podporo graškemu društvu za zbiranje slovanskih knjig. Razširjal je knjige in časnike med ljudstvom. Pridružil seje ilirskemu gibanju. Kot zdravnik je pisal strokovne članke in izdal strokovno knjižico Slovenska mati (1882). Martin KOJC, strokovni pisatelj, publicist in parapsiholog, se je rodil 14. septembra 1901 in umrl 18. marca 1978 v Mariboru. Leta 1929 se je preselil v Gradec, nato na Dunaj in naposled v Berlin. Po prihodu Hitlerja na oblast v Nemčiji seje vrnil v domovino. Leta 1939 je v Ljubljani odprl posvetovalnico za praktični življenjski pouk, leta 1941 seje vrnil v svoj rojstni kraj in sodeloval kot aktivist OF. Poleg številnih člankov je napisal knjige, ki so izšle v slovenskem, nemškem, holandskem jeziku in v esperantu. Njegov prvenec Učbenik življenja je doživel samo v holandskem prevodu 18 izdaj. Bil je najvidnejši slovenski parapsiholog. Cveta MLAKAR, ekonomistka, se je rodila 18. aprila 1919. Živi v Ljubljani. Kot profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je sodelovala s članki v raznih strokovnih revijah ter napisala tudi več samostojnih publikacij. Štefan MODRINJAK, narodni buditelj in pesnik, se je rodil 23. decembra 1774 in umrl 8. oktobra 1827 v Miklavžu pri Ormožu. Bilje med devetimi duhovniki vzhodne Štajerske, ki so se 1803 sestali pod Naratovim vodstvom pri Sv. Urbanu, da organizirajo delo za kultiviranje slovenskega jezika. Svetoval je, da se najprej izdelata pravopis in slovnica pred slovarjem ter del teh del tudi sam prevzel. Nagibal je h kajkavskim Hrvatom in s tem pomagal povzročiti neuspeh. Kajkavskega izvora je tudi njegov pravopis. Je eden med največjimi in prvimi posvetnimi pesniki pred Prešernom. Njegovo delo sta ovrednotila Janko Kotnik in Jože Pogačnik v delu Štefan Modrinjak (1974). Anton RAVŠL, narodnoobrambni delavec, Maistrov borec in duhovnik, se je rodil 31. avgusta 1898 in umrl 23. novembra 1975 v Šentilju. Najdalje je služboval v Šentilju, kjer je budil narodno zavedno misel, a po vojni sodeloval aktivno v Ciril Metodovem društvu slovenskih duhovnikov. Matija SENKOVIČ (do leta 1924 Lichtenwallner), učitelj in pedagoški pisatelj, se je rodil 28. oktobra 1867 in umrl 25. februarja 1955 v Maribom. Bilje šolski nadzornik. Pisal je pedagoške razprave in članke, n.pr. Prosto spisje v ljudski šoli. Napisal je tudi biografijo Georga Kerschensteinerja, Novodobno šolsko delo itd. Več let je bil urednik Popotnika. Franjo ŠALAMUN, sokolaš, narodnostni delavec, se je rodil 1. novembra 1883 in umrl 8. januarja 1965 v Ptuju. Med okupacijo je bil izseljen v Srbijo, po vojni pa sodeloval pri telovadnem društvu Partizan. Jože ŠAVORA, publicist in prevajalec, seje rodil 15. avgusta 1908 in umrl 9. novembra 1971 v Ljubljani. Deloval je v mladinskem križniškem gibanju slovenske mladine, bil med vojno zaprt, pozneje je deloval v Ciril Metodovem društvu ter sodeloval v Novi poti. Prevajal je tudi iz nemščine. Matej ŠAVORA, pripovednik, se je rodil 14. septembra 1900 in je pokopan 28. junija 1976 v Zagrebu. Leta 1941 je bil pregnan iz Središča v Srbijo. Iz Zagreba je ušel ustašem in se ilegalno prebil v Ljubljano. Izvrševal je naloge rajonskega sekretarja OF v Mostah. 1943 je odšel v partizane. Po vojni se je posvetil pisateljevanju. Prve pesmi je objavil v Kolopletu. Vrhunec njegove dejavnosti so trije romani, ki se delno dogajajo v času NOB na Štajerskem. Josip ŠINKO, društveni delavec in politik, seje rodil 14. februarja 1851 in umrl 23. avgusta 1922. Dopisoval je v celjsko Domovino in drugam ter 1935 izdal avtobiografijo Moji spomini. Pri središki šoli je uredil drevesnico. Sodeloval je pri ustanovitvi Gasilskega in izobraževalnega društva Edinost. Bil je župan od 1898 do 1918 in pod njegovim delovanjem je bilo ustanovljeno več važnejših objektov in služb. Danilo TAVČAR, zdravnik in profesor, seje rodil 12. decembra 1918. Živi v Ljubljani. S članki sodeluje v medicinskih revijah. Maks UNGER, dirigent in skladatelj, seje rodil 1. septembra 1888 in umrl 8. februarja 1962 v Mariboru. Napisal je več samospevov, klavirskih skladb ter orkestralnih del. Franjo VESELKO, učitelj, pisec zgodovinskih sestavkov, partizanski fotograf in doku— mentarist, se je rodil 4. januarja 1905 in umrl 28.junija 1977 v Ljubljani. Članke o zgodovini Ptuja, Središča, NOB in o zgodovinskem pouku je objavljal v skoraj vseh osrednjih slovenskih glasilih. Znanje tudi njegov prevod starega ptujskega statuta. Jakob ZADRAVEC, gospodarstvenik in publicist, se je rodil 22. julija 1873 in umrl 4. junija 1959 v Središču. Organiziral je slovensko obrtništvo. Strokovne članke je objavljal v Narodnem dnevniku in drugih listih. Juriča ZADRAVEC, strokovni pisec, se je rodil 5. februaija 1907 in umrl 23. avgusta 1973 v Središču. Po vojni je opravljal razne vodilne funkcije v industrijskih podjetjih po Sloveniji. V strokovnih listih je objavil okrog 1000 člankov. Albert ŽERJAV, avtor prispevkov o didaktiki in metodiki šolskega pouka ter učbenikov za osnovne šole, seje rodil 17. novembra 1904. Živi v Mariboru. Učiteljeva! je poraznih slovenskih šolah. Imel je nad 250 predavanj, pisal o didaktiki, metodiki ter reformi pouka. S članki je sodeloval v Kresnicah, Popotniku in drugod. Bil je soavtor Slovstvenih čitank in Slovenskih jezikovnih vadnic ter izdal več samostojnih del. Anton KOSI, ml., učitelj, mladinski, pedagoški poljudnogospodarski pisatelj, seje rodil v Godemarcih (1864—1945), vendar je tu živel in deloval od 1884 skoraj do svoje smrti. Umrl je 1945 v Badličanu v Medjimurju in bil pokopan v Središču. Izdal je več knjig narodnega blaga, igric, glasbenih in poljudnogospodarskih del. Dušan MOŠKON, arhitekt in univerzitetni profesor, se je rodil 2. februarja 1924 v Slovenjem Gradcu. Osnovno šolo je obiskoval v Središču, gimnazijo pa v Ptuju. Bil je sodelavec OF. Je arhitekt in projektant, ki je delal doma in v tujini. Pomemben je za urbanistično ureditev Ormoža. Svoje članke objavlja v strokovnih in poljudnih glasilih. STANOVNO Janez KOCIPER, katehetski pisatelj, se je rodil 13. decembra 1876 in umrl 13. junija 1948 v Mariboru. Pisal je članke pastoralne, liturgične in katehistične vsebine. Bil je prevajalec in urednik. Napisal je tudi delo Krnci na Slovenskem Štajerskem (1905) pod psevdonimom Murski. STREZETINA Marjan STOJKO, umetniški fotograf, se je rodil 1. februaija 1949. Živi v Mariboru. Sodeloval je v nad 100 razstavah doma in v tujini. Imel je tudi več samostojnih razstav. Tone STOJKO, pisatelj in umetniški fotograf, se je rodil 10. oktobra 1947. Živi v Ljubljani. Imel je vrsto razstav doma in v tujini. Likovno urejuje Mladino. Napisal je tudi knjigo Zadnja molitev. ŠALOVCI Boguš (Matija) GORŠIČ, pesnik, se je rodil 11. februarja 1850 in umrl 21. februarja 1887 v Gradcu. Kot osmošolec je izdal svoje pesniške prvence Potočnice mladosti (1872) ter jih posvetil dr. Jak. Razlagu in so pisane v slovenskem in hrvaškem jeziku. V zrelejši dobi je po neuspehih za javnost umolknil. TOMAŽ Lovro JANŽEKOVIČ, župnik in lokalni zgodovinar, se je rodil 1. avgusta 1842 in umrl 17. septembra 1921 v Veržeju, kjer je ustanovil bralno društvo. Pisal je v Slovenski gospodar in izvestja ljutomerskih šol. Vinko MEGLA se je rodil 13. januarja 1922 in umrl 26. januarja 1942 v Mali vasi pri Tomažu (po izdaji padel v spopadu z Nemci). V Zagrebu seje učil krojaške obrti in se seznanil z naprednim gibanjem. Okupacija ga je zatekla v Zagrebu. V domači vasi je začel zbirati ljudi za upor proti okupatorju. Deloval je v Slovenskih goricah, Medjimurju in Prekmurju. Matija MUNDA, publicist in duhovnik, seje rodil 3. februarja 1904 in umrl 27. decembra 1959 v Dravogradu. Med vojno je bil preganjan. V ČZN je 1928 opisal literarno delovanje mariborskih bogoslovcev. Delno gaje Cajnkar upodobil v svoji povesti Po vrnitvi. TRGOVlSČE Vekoslav (Alojzij) SKUHALA, nabožni pesnik in pisatelj, seje rodil 21. junija 1895 in umrl 1. novembra 1966 na Hajdini pri Ptuju. Leta 1941 je bil s Hajdine pregnan na Hr— vatsko. Po vojni se je vrnil in se 1965 upokojil. Pesnikovati je začel že v bogoslovju. Njegove pesmi niso imele večje pesniške vrednosti. V njih je izražal grozoto 1. svetovne vojne in doživetja s Ptujskega polja. Svoje teoretično znanje o pesništvu je zapisal v Pomenu pesništva. VELIČANE Roman FEKONJA, slikar, se je rodil 22. decembra 1868 in umrl 26. julija 1910 v New Yorku. Obiskoval je graško slikarsko akademijo, študij nadaljeval na dunajski akademiji. Živel je v New Yorku in San Franciscu in se 1896 vrnil v domovino. Živel je v Ljutomeru, a je ponovno odpotoval v New York. Naredil je mnogo portretov, med drugimi tudi več vidnih osebnosti tedanjega časa, ki so živele v Ljutomeru. Gustav RAKUŠA, glasbenik, se je rodil 6. avgusta 1905 in umrl 20. avgusta 1976 v Mariboru. Kot kapelnik je služboval v Ptuju, v Rušah in poučeval na mariborski gimnaziji. Mirko VAUDA, pedagoški pisec, publicist in Maistrov borec, se je rodil 24. novembra 1891 in umrl 4. novembra 1980 v Vukovskem dolu pri Jarenini. Med vojno je bil izseljen v Srbijo. Objavljal je v Večeru, Tedniku, raznih pedagoških listih in drugod. Vladimir VAUHNIK, vojaški strokovnjak in diplomat, se je rodil 24. junija 1896 in umrl 1955 v Argentini, pokopan doma. Leta 1939 je bil vojaški ataše v Berlinu in hkrati jugoslovanski vohun, vendar ti niso znali izkoristiti njegovih podatkov o napadu Nemčije na Jugoslavijo. Med vojno je igral vlogo dvojnega vohuna. Leta 1972 so izšli v Ljubljani njegovi vojni spomini Nevidna fronta. VELIKA NEDELJA Aleksander ALT, učitelj, se je rodil 2. februarja 1882 in umrl 20. decembra 1961 v Mari— bom. Pedagoške in narodnoobrambne članke je objavljal v raznih glasilih. Anton IRGOLIČ, učitelj in organizator, se je rodil 9. junija 1830 in umrl 27. septembra 1888 v Zagrebu. Dve leti je bil učitelj na kaptolski in gornjegradski ljudski šoli. Leta 1874 je postal ravnatelj kaptolske šole. Aktivno se je udejstvoval v raznih pedagoških društvih. Robert KOŠAR, gospodarski pisec in publicist, se je rodil 19. januarja 1881 in umrl 9. oktobra 1940 v Bolfenku pri Kogu. Članke iz vinarstva in zadružništva je pisal v strokovne revije, posebno v Slovenski gospodar. Alojzij MEŠKO, dopisnik, teolog, seje rodil 7. junija 1858 in umrl 2. julija 1897 v Mari— bom. Bil je profesor moralne teologije na bogoslovju v Mariboru. Tu je ustanovil katoliško delavsko društvo. Dopisoval je v Popotnik. Josip PR1GL. publicist v Zagrebu, se je rodil 1858 in umrl 1923. Bilje slovstveni zgodovinar. V Zagrebu je objavljal svoje ocene in članke iz hrvaške in tuje književnosti. Vladimir RIBARIČ, fizik, sodelavec astronomsko geofizikalnega observatorija na Golovcu, strokovni pisatelj, se je rodil 23. januarja 1928. Živi v Ljubljani. Je član mednarodne znanstvene organizacije. Svoje članke objavlja v strokovnih glasilih. Izdal je več del iz astrofizike in vojaške tehnike. Peter DAJNKO se je rodil v Črešnjevcih pri Radgoni (1787—1873). Tu je živel od leta 1831 do svoje smrti 1873. Bil je skoraj 40 let župnik v Veliki Nedelji in šolski nadzornik za severovzhodni del ptujskega okraja. Hotel je uvesti svojo inačico pisave tako imenovano ”dajnčico”. Po številu objavljenih del je presegel vso dotedanjo knjižno produkcijo na Štajerskem. Dogodivščine štajerske zemle so prva tiskana knjiga v današnji slovenski pisavi. VELIKI BREBROVNIK Jakob KELEMINA, germanist, literarni teoretik, etnolog in filolog, seje rodil 19. julija 1882 in umrl 14. maja 1957 v Ljubljani. Bil je univerzitetni profesor. V ČZN je objavil Nekatere slovenske tujke, Nekaj o Dulebih na Slovenskem, literarno teoretične članke, ki jih je objavljal v Domu in svetu in Ljubljanskem Zvonu je sistematično zaokrožil v knjigi Literarna veda. Ukvarjal se je s staronemško književnostjo, pisal o pesnikovi osebnosti, umetniškem principu poezije, nalogah in metodah literarne zgodovine, o Gotih, Langobardih. VIČANCI Davorin SENJOR, pravnik in planinec, se je rodil 8. oktobra 1882 in umrl 11 .junija 1960 v Mariboru. Poleg svoje pokhcne dejavnosti je bil vnet planinec. Dalje pobudo za obnovo planinskih koč na Pohorju. Zgrajena je bila tudi prva planinska postojanka na zahodni strani Pohorja, imenovana Senjorjev dom, ki je leta 1942 zgorela. Pisal je v revijo Planine ob meji. VITAN Anton PUKLAVEC se je rodil 10. januarja 1872 in umrl 22. avgusta 1930 v Maribom. Bil je vinogradniški strokovnjak, pospeševalec vinarstva na Štajerskem in pisec strokovnih člankov, ki jih je objavljal v domačih in tujih listih. Nekaj časa je bil urednik glasila Naše gorice. VODRANCI Božidar FLEGERIČ, pesnik in pisatelj ter publicist, se je rodil 30. januarja 1841 in umrl 9. junija 1907 v Vodrancih. Pisal je pesmi. Prvič se je javno oglasil v mariborskem dijaškem almanahu Lada s ciklom Potočnic in z elegijo umrlemu almanahovemu uredniku Ivanu Vrbanu — Zadravskemu. V svojih ljubezenskih in prigodniških pesmih je opeval le— poto Slovenskih goric. Prevajal je tudi iz hrvaščine, angleščine in italijanščine. Spada med tipične pesnike — boeme, saj so ga imenovali "večni popotnik Slovenskih goric”. Njegove pesmije izdal Anton Kosi: Božidar Flegerič. Življenjepis in pesmi (1913). Josip ZABAVNIK, kmetijski pisec in strokovnjak, se je rodil 5. marca 1874 in umrl 31. oktobra 1948 v Jeruzalemu v Slovenskih goricah. Bil je pospeševalec vinogradov v Dalmaciji in Istri ter strokovni publicist, propagiral naprednejše kmetovanje in vinogradništvo. Nekaj časa je bil tudi urednik Kmetovalca. Svoje članke je objavljal v raznih strokovnih listih. ŽVAB Božidar RAIČ, narodni buditelj, jezikoslovec, politik in publicist, se je rodil 9. februarja 1827 in umrl 6. januarja 1886 v Ljubljani. Kot profesor na mariborski gimnaziji je poživil in razširil pouk slovenščine. V publicistiki je začel boj za samostojno slovensko kulturo. Bil je pobudnik taborskega gibanja na Slovenskem in bil odličen govornik. Pisal je jezikoslovne, potopisne, zemljepisne in zgodovinske članke in razprave ter o haloških in slovenj e go riških družbenih problemih in o Prekmurcih. Povzetek: Osebnosti, ki so tu obdelane, kažejo, da je ormoška občina kljub gospodarski zaostalosti, med najbolj bogatimi po kulturnih vrednotah na Slovenskem. Nekatere izmed njih segajo s svojim vplivom na celotno jugoslovansko ozemlje. Zlasti opažava, da je med njimi največ besednih ustvarjalcev. Po številu osebnosti pa vsekakor prednjačijo Središče, Ormož in Velika Nedelja. Zusammenfassung EINIGE BEDEUTENDERE PERSÓNLICHKEITEN AUS ORMOŽ UND UMGEBUNG Die behandelten Persònlichkeiten reihen die wirtschaftlich riickstandige Gemeinde von Ormož un ter die in kultureller Hinsicht reichsten Gemeinden Sloweniens ein. DerEinf— luss einiger verdienstvollen veridenstvollen Manner und Frauen erstreckt sich auf das gesamte Gebiet Jugoslawiens. Vertreter der Wortkunst herrschen vor. Die meisten beriihmten Landsleute gaben die Orte Središče, Ormož und Velika Nedelja. Brane OBLAK, arhivist. Zgodovinski arhiv Ptuj OKRAJNI PREMOGOVNIKI SODINCI, VIČANCI IN PODGORCI V Sodincih, Vičancih in Podgorcih je bilo leta 1947 ustanovljeno državno podjetje za eksploatacijo premoga Okrajni premogovniki, ki je pokrivalo lokalne potrebe po premogu. V času administrativnega centralističnega upravljanja je podjetje še nekako uspevalo, ob uvajanju delavskega samoupravljanja pa ni bilo več sposobno za samostojno poslovanje in je bilo leta 1959 likvidirano. Produkcijo so zavirali tenki sloji premoga, slaba tehnologija in premajhne investicije državnih oblasti. Leta 1947 je bilo v Jugoslaviji uvedeno administrativno centralistično upravljanje gospodarstva. V administrativnem sistemu je država določala dejavnost podjetja tako, da je z državnimi plani določala cene, vse zveze s poslovnimi partnerji, odvzemala podjetju skoraj vso amortizacijo in akumulacijo ter nosila riziko njegovega poslovanja, določala organizacijsko povezovanje podjetja z administrativno operativnimi vodstvi. Podjetje je bilo pravzaprav državni organ. Njegovo finančno poslovanje je bilo sestavni del državnega proračuna. Proizvodnja je bila financirana iz proračuna po natančnem planu, tudi dobiček in izguba sta spadala v pristojnost proračuna. Plačilni sistem je temeljil na fiksno določeni plači z različnimi oblikami stimulacije. Za izvajanje take gospodarske politike je bil izpostavljen zelo zapleten hierarhični mehanizem zveznih, republiških in krajevnih državnih organov. V tem sistemu administrativnega socializma je bila organizacija podjetja zelo nesamostojna, podrejena planom in odločbam državne uprave. Najvišji organ podjetja je bil direktor, vendar so bile vse pomembnejše odločitve o delovanju in razvoju podjetja zunaj njega v pristojnih organih državne uprave. Podjetje je bilo zadolženo, da plane operativno izvede in preseže v količini in učinkovitosti. Delavci so imeli le izvršilno vlogo. Tak sistem administrativnega vladanja v gospodarstvu smo začeli opuščati leta 1950, ko so bili uvedeni prvi delavski sveti. Začela se je uvajati ideja delavskega samoupravljanja, kar je pomenilo, da je bil zmanjšan neposredni vpliv države kot lastnika produkcijskih sredstev, kot nadzornika. Produkcijska sredstva so postala družbena last. Podjetje je postalo samoupravna organizacija, vendar je bilo samoupravljanje posrednega značaja: pomenilo je le volitve organov samoupravljanja in občasno nadzorstvo njihovega delovanja. Organa upravljanja sta postala delavski svet in upravni odbor, kljub temu sta bila položaj in vloga direktorja zelo vidna in vodilna. Njegov položaj je bil vodilen v upravnem odboru kakor tudi v delavskem svetu. Po letu 1953 se je nadaljevala graditev delavskega samoupravljanja in svobodnejših odnosov v gospodarstvu. Opustilo se je namreč direktivno centralistično planiranje, uvajalo se je družbeno planiranje. Podjetje je postopoma dobivalo pravico do delitve dobička in pozneje dohodka, potem ko je zadostilo družbenim obveznostim. Ustavni zakon iz leta 1953 je zelo utrdil samoupravni sistem v gospodarstvu. V takih družbenoekonomskih razmerah je bilo ustanovljeno tudi državno podjetje Okrajni premogovniki Sodinci, Vičanci, Podgorci in z odmiranjem tega sistema je prenehalo tudi delovati. V območju trikotnika Ptuj — Ormož — Ljutomer ležijo mladotericarni sedimenti, v katerih so tudi premogovni sloji z debelino do 0,60 m, ki se raztezajo še čez mejo na ozemlje Hrvatske. Na tem področju so že v obdobju med obema vojnama razni podjetniki kopali premog. Ker so sloji premoga zelo tanki, jih je več konačlo s finančnim polomom in prodajo rudoslovne pravice novemu interesentu, kateremu razmere niso bile znane. Kot poslednji je bil Ivan Havlas iz Ormoža, ki je izkoriščal premogovnike tudi med okupacijo in še po osvoboditvi do nacionalizacije, nakar je ostal kot obratovodja istih rudnikov pod upravo takratnega Ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS, ki je leta 1947 opustilo izkoriščanje teh revirjev. V letu 1945 sije izposloval rudoslovno pravico in izkoriščanje rudnikov tudi domačin Anton Lah, kije prav tako prenehal z izkopavanjem ob nacionalizaciji. Preskrba s premogom je bila leta 1947 v ptujskem okraju zelo kritična. Potreba je znašala najmanj 20.000 t na leto, dobava pa je znašala le 1.130 t premoga. Dobavljeni kontingent premoga ni zadoščal niti za najnujnejše potrebe gospodarstva, široki potrošnji ni bil dodeljen niti kilogram premoga. Klici na pomoč niso zalegli. Pomanjkanje kuriva je dalo povod, da je Okrajni ljudski odbor (OLO) Ptuj zahteval od Glavne direkcije rudarstva LR Slovenije pismeno dovoljenje za ponovno obratovanje in izkoriščanje rudnikov Podgorci, Sodinci in Vičanci ter dovoljenje za upravljanje vsega rudarskega inventarja, ki je ostal še iz prejšnjih časov v rudniku Podgorci. Rudniki so bili že precej izkoriščeni, in je bilo računati z višjo ceno premoga, kot je bilo predpisano. Tako je 28. 10. 1947 Izvršilni odbor OLO Ptuj izdal odločbo, da se ustanovi državno po— Koncem leta 1947 so bili ustanovljeni Okrajni premogovniki Ptuj djetje za eksploatacijo premogovnikov v Podgorcih, Vičencih in Sodincih. Podjetje je bilo okrajnega pomena in je poslovalo pod imenom Okrajni premogovniki Ptuj. Poslovati je začelo pod operativno upravnim vodstvom Izvršilnega odbora OLO Ptuj. Podjetje je zastopal kot upravnik Bogomir Mar, bivši nabavljalec Okrajnega magazina. «Imic M.tftAA-UMT frtimrO akntjtei ***** ? m#»,««»* » »Uk, ns»wsui i* ««cuuui . r**l*tr*^: i*. *» «tomj»*** Ijwtak*** ****** S9*t » *«U1# 5Ì.U «*l*bt*s* ****** * MMmt* **«s>o**r*iUJ> 1* U.1T »msrUaUk» • r**l*«j*«i.jl *«*i>«lmxs*t I>ar*rt*s»»}* t*«atU!*r * »**«***l*» »ie«**U< 1* »««limi». s****** *«•*•***< t*wt*a i'M»*l »«»«** 1» <«i,n«***i i* »**u>»u m 4*i*»ij*»s* k» **«wnj*** i*tue* ***** * M*J«*i* MM. ***1«*3» *«**1**J* 1* <**««»*i »•» **r J»nr k****t i-. J« m *m *«1M* Srt trti ******** >*tj*tj* l»**»**t «**«*• MM*» i* **«*«*• «• «MlOTMlJ*. «*> rtSatta J« * «Ml«!« S*«* »r**lJ*JL)t» ** l***l**}« ****** » «■kart 1* •» **»*t * Si.U »**rtl*Ut* ♦ ***lirtrt»**ij* trtmaik <***•«**-«rt* y**4«*M ***»*»*»* «rt**. Vpis v register državnih gospodarskih podjetij leta 1947. 3>***8*lk *»**fJ**Uc» ** fl»**»** .. ..-v /««•»Ijtlav X*r«X / Urt» t*l*r Od časa ustanovitve pa do 2. 1. 1948 so bila opravljena samo pripravljalna dela, s produkcijo so pričeli s 3. 1. 1948. Premog je podjetje izkopavalo v Sodincih in Vičancih, v ostalih rovih pa le po potrebi. Za pričetek obratovanja je OLO Ptuj odobril prvi obratni kredit v višini 130.000 din. Meseca maja 1948 je OLO ustanovil Direkcijo okrajnih gospodarskih podjetij, kije neposredno upravljala tudi Okrajne premogovnike. Finančni in proizvodni plani so bili za leto 1948 sicer izdelani, vendar zaradi pomanjkanja izkušenj in podatkov niso mogli rabiti svojemu namenu. Proizvodni plan za leto 1948 je znašal skupno 2.026 t premoga, in sicer v rovu Sodinci 1.247 t, v rovu Vičanci 705 t in v rovu Podgorci, ki so ga pričeli eksploatirati v drugi polovici leta, 74 t premoga. Podjetje je nakopalo 1652 t premoga in s tem doseglo proizvodni plan 71 %. Realizacija plana ni bila mogoča, saj so bile težave s pričetkom proizvodnje velike. Izkopavali so na popolnoma primitiven način, brez tehnične ureditve in rudniške opreme. Premogovniki so bili šele v fazi izgradnje rovov. Proizvodnja je zaostajala tudi zato, ker je bila oskrba s teliničnimi sredstvi nezadovoljiva. Primanjkovalo je zlasti jamskega lesa ter zaščitnih sredstev za opravljanje rudarskih del. Problem je bil tudi odvoz premoga zaradi pomanjkanja bencina. V začetku leta so premogovniki zaposlili 32 delavcev, od tega kar 31 nekvalificiranih. Med letom je zaposlovanje hitro naraščalo, tako da je bilo ob koncu leta zaposlenih že 61 delavcev, ki so prihajali na delo predvsem iz okoliških krajev. Povprečna kalorična vrednost premoga je znašala 4400 — 4600 kal., cena pa je bila od 235 din do 635 din, odvisno od kvalitete in debeline. Cene je določal Zvezni urad za cene. Premog so prodajali za široko potrošnjo, le nekaj vagonov je bilo prodanih industriji. Prvi odjemalec premoga je bila NAPROZA Ptuj, kije odkupila polovico celotne produkcije. V letu 1949 je podjetje planiralo proizvodnjo 2.500 t ravnega premoga. Ta plan je izvršilo 104 %, in sicer je po mesečnih poročilih in po zbirnem letnem poročilu nakopalo 2.725 t premoga. V začetku leta 1949 je premogovnik dobil dovoljenje za prosto prodajo premoga, cena premoga za 1 t je znašala 1.250 din. Ker je podjetju primanjkovalo jamskega lesa, je bila možna tudi zamenjava lesa za premog v sorazmerju 1 itt za 1 t premoga. Sedež podjetja so prenesli v Sodince, kjer je tekla skoraj vsa produkcija. Od ustanovitve naprej je bil kot odgovoren strokovnjak po nasvetu Glavne direkcije rudarstva rudarski merilec Anton Velikonja iz Celja, ki je od časa do časa prihajal v rudnike in opravljal potrebne meritve. Podjetje ni imelo ne knjigovodja ne blagajnika in ne administratorja. Vse jc bil v eni osebi upravnik, ki zaradi preobremenjenosti z nabavo pomožnega materiala in strojev ni mogel opravljati svojega dela. Poslovanje in upravljanje je bilo slabo zastavljeno, saj je imelo podjetje že leta 1948 500.000 din zgube, že v letu 1949 pa je podjetju dodelil 700.000 din regresa OLO Ptuj. Zaposlenih je bilo povprečno 33 rudarjev. Izvršena je bila kategorizacija za glavna jamska dela. Odkopavanje premoga in izkop prog sta bila normirana, vsa postranska dela so se plačevala po času. Enodnevna norma je znašala 500 kg odkopanega premoga na delavca v 8 urah. Delovna disciplina je bila zelo slaba, saj je manjkalo v času glavnih sezonskih kmetijskih del tudi do polovice delavcev. Bolniški stalež je znašal običajno 20 — 30 %, vse ostalo so bili neopravičeni izostanki. V Vičancih so tega leta začeli kopati vpadnik. ki pa ga je pri globini 12 m zalila voda. Zato so nadaljnjo eksploatacijo opustili. Istočasno so pričeli kopati osnovni rov v Sodincih, vendar so bili na tem delu debelejši sloji premoga že izkoriščeni, saj jih je izčrpal bivši lastnik Lah. Rudniku so tako ostali le tanjši sloji, katerih izkopavanje je povzročilo skoraj enkrat višjo ceno od prodajne. Za leto 1950 je podjetje planiralo proizvodnjo 3.000 t premoga. Planili bil dosežen, saj so nakopali le 1.904 t premoga. Tega leta je podjetje izkopalo nov rov v Vičancih, ki je dal do 6 t premoga na dan. Rov ni imel odkopnega polja. To bi se dalo doseči z vpadniki v globino, kjer pa je delo zavirala voda. Podjetje si je zato nabavilo nov elektromotor in vodno črpalko, kar je precej znižalo obratovalne stroške. V tem letu je premogovnik pričel tudi z raziskovalnimi deli v Tibolcih pri Moškanjcih, to je na terenu, kjer so že pred vojno poskušali priti do premoga. Žal niso imeli preveč uspeha in je Poverjeništvo za lokalno industrijo pri OLO raziskovanje in kopanje ustavi- lo. V rovilt je kopalo premog 29 ljudi, razen teh pa so bili zaposleni še en kovač in tesar, upravnik, obratovodja in ena administratorka. Odkar so uvedli delovne norme, je število rudarjev upadalo, kajti norme za takšne delovne pogoje so bile previsoke (800 kg na moža v 8 urah), dosegli so jih le 60 - 70 %. Tako so rudarji zaslužili zelo malo, 3 do 4 tisoč din. Na pobudo sindikalne podružnice so kasneje znižali normo na 650 kg na delavca v 8 urah. Tudi v letu 1951 podjetje ni zmoglo uresničiti plana: znašal je 2.000 t,odkopali pa so le 1.000 t. Število zaposlenih je padlo na 19, od tega je bilo 17 rudarjev. Ker so izčrpali ves premog na odkopih, so že konec leta 1950 pričeli z novimi odpiralnimi deli v rovih Vičanci 1 in HI. Odpiralna dela so trajala celih 7 mesecev, odprli pa so 4 - 5 tisoč ton premoga. Pri kopanju so imeli velike probleme z dobavo jamskega lesa, zato so se dela zelo zavlekla in plan in bil dosežen. Cene premoga so znašale 1.600 — 1.800 din za tono premoga. Odjemalci so bili lokalna podjetja ptujskega okraja in široka potrošnja, v prosti prodaji pa so premog prodajali tudi Okrajnemu magazinu v Murski Soboti. (Rudnik je dobil tudi obratni kredit v višini 200.000 din, vendar ga ni izkoristil). Poslovno leto 1952 se je pričelo z negotovimi in nejasnimi predpisi glede prodajne cene premoga. Ker je bil premog precej dražji od uradno določenih cen, je podjetje prosilo za povišanje cene premoga. Niso uspeli, kajti premog je bil slabe kvalitete. Tako je ostala veljavna uradna cena, ki je znašala 2.600 — 3.000 din za tono premoga v prosti proda— Obrat Vičanci I so popolnoma izčrpali in ga likvidirali. Izkopavanja so se nadaljevala le v rovu Vičanci III, kar je bilo premalo za dosego plana. Ponovno so pričeli z novimi odpiralnimi deli, to pa je izredno podražilo proizvodnjo in s tem ceno premoga. Zato je Izvršilni odbor OLO sklenil, da bodo podjetje likvidirali. Ker je uprava uspela, da jim je oblast znižala akumulacijo na 40 % od dohodka, so posebna komisija OLO, delavski svet in upravni odbor sklenili, da podjetja ne likvidirajo, kljub temu da bo verjetno podjetje tudi v bodoče poslovalo nerentabilno. Premoga je zmanjkovalo, zato je celotna delovna skupnost Okrajni premogovniki sklenila, da na svoj račun obnovi rudnik v Podgorcih. Računali so, da se bo s ponovnimi odkopavanji premoga v Podgorcih močno izboljšala življenjska raven rudarjev, tudi podjetje bi se izkopalo iz dolgov, saj so se tudi v tem letu zadolžili za 650.000 din za plačilo režijskih stroškov in za plačilo jamskega lesa, ki so ga porabili pri odpiralnih delih. Podjetje je prejelo za kritje izgube dotacijo Glavne uprave za lokalno industrijo pri OLO v višini 209.000 din. Za slabo stanje podjetja so krivili tudi upravo, zato so zamenjali sedanjega upravnika Žurana z Ivanom Lahom, še naprej pašo iskali pravega rudarskega strokovnjaka, ki bi bil sposoben voditi podjetje. Poslovno leto 1953 se je začelo z veliko neprodano zalogo premoga; niso ga mogli prodati zaradi slabe odvozne poti, ki se ob slabem vremenu razmehča in je neprevozna. V tem letu je podjetje poslovalo bolje, saj so izgubo iz preteklega leta zmanjšali za 135.000 din. Obnova rudnika Podgorci je toliko napredovala, da so pričeli izkopavati premog, ki je kvalitetno boljši od vičanskega. Delo v Podgorcih bi napredovalo hitreje, če ne bi v rov večkrat vdrla voda, ki je niso mogli izčrpati. Za raziskovalna dela so dobili kredit v znesku 300.000 din. Investicije in obroki za vračanje kreditov so bili zelo visoki, zato so delavci dobivali skoraj vse leto 80 % plače. Podjetje je zašlo zopet v krizo. Ker so ostali rudniki znižali cene premoga, so se temu morali prilagoditi tudi Okrajni premogovniki. Lastni stroški produkcije premoga so bili zelo visoki. Da bi bili rudniki rentabilni, bi morali pridelati mesečno vsaj 100 ton premoga, hkrati pa bi morali zvišati tudi storilnost. Pogosto rudarji niso dosegali niti delovne norme, ki je znašala 400 kg premoga v 8 urah. Rudarji so se pritoževali nad pretrdim materialom in slabimi plačami. V letu 1954 je bila osredotočena dejavnost podjetja na obrat v Podgorcih. Planirana produkcija 2.350 ton ni bila dosežena zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in nedodeljeva— nja kreditov. Planje bil dosežen samo 71 %. Premogovniki niso mogli pravočasno nabaviti vodne črpalke, tračnic, zgraditi skladišča za premog, saj so porabili skoraj vsa obratna sredstva za nova odpiralna dela. Premalo so bila urejena tudi delovišča. Na doseženo proizvodnjo je tudi vplivalo pomanjkanje pomožnega materiala in strokovnih moči. Z zamudo so dobili odobren kredit 800.000 din, s pomočjo katerega so si samo izboljšali tehnične pogoje dela v rovih. Tudi v letu 1955 so nakopali premogovniki večino premoga v obratu Podgorci, ki so ga želeli izpopolniti za eksploatacijo za 20 let naprej. Tega leta se je podjetje preimenovalo v Premogovniki Podgorci — Vičanci. Sedež podjetja je bil še vedno v Sodincih. Tudi v tem letu je podjetje poslovalo z motnjami. Prenizke tarifne postavke so povzročile, da so nekateri delavci zapuščali delo, ostali pa so zelo neredno prihajali na delo. Zaradi pomanjkanja delavcev in delno slabega odvoza premoga iz rudnika so delo v obratu Vičan— ci III v mesecu maju ustavili. Pomanjkanje delavcev in ustavitev obrata sta povzročila, da podjetje ni doseglo načrtovane produkcije 3.000 t, temveč le 1.700 t premoga. Po popravku tarifnega pravilnika so postopoma pridobili več delavcev, s katerimi je podjetje zvišalo produkcijo in končalo leto z majhnim dobičkom. V letu 1956 je bilo podjetje v stalnih težavah zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Premogovnik je sicer dobil obratni kredit za 315.000 din, vendar bi za normalno obratovanje potrebovali najmanj 1,5 milijona din. Proizvodnja je potekala popolnoma ročno, rudarji so delali v zelo težkih pogojih. Potrebno bi bilo boljše zračenje jame, električna napeljava v rove, nabava sejalne naprave za premog; brez teh izboljšav ne bi mogli uspevati na vedno bolj konkurenčnem tržišču. Plan proizvodnje je bil presežen za 12 % (3.328 t premoga), proizvodnja je bila v primerjavi z letom 1955 enkrat večja. Zaposlenih je bilo več, konec leta 1956 že 62 delavcev. Preliv delovne sile je bil sorazmerno velik, čeprav so rudarje redno izplačevali in nagrajevali po njihovem učinku. Prodaja premoga je bila delno organizirana. Največji odjemalci so bili TGA Kidričevo, Kurivo Murska Sobota, Opekarna Žabjak, Trgovsko podjetje Javor Ptuj. Rudarsko metalurška inšpekcija LRS je ocenila premogovne zaloge, ki so znašale 1,6 milijona t premoga. Leta 1957 je podjetje končno našlo ustreznega strokovnjaka, ki je prevzel posle direktorja. To je bil rudarski tehnik Aleksander Čučulovič. V tem letu se je podjetje ukvarjalo v glavnem z raziskovalnimi in odpiralnimi deli v globino. Zaradi nestrokovnega vodstva so v letu 1956 odkopali vse odprte zaloge premoga, ne da bi mislili vnaprej. Zato je bilo v letu 1957 pripravljeno za odkop le 3.000 t premoga, katerega eksploatacijo je zaviral zelo slab zrak v rovih. Predvidena raziskovalna dela bi se morala financirati iz investicijskega kredita ObLO Ormož, ki pa ni bil pravočasno odobren. Ker so bile vse zaloge premoga izčrpane, sredstev za raziskave ni bilo, so morali odpustiti skoraj vso delovno silo, tako daje konec leta ostalo le 13 delavcev za nujna vzdrževalna dela v rudniku. Proizvodnja je znašala 1.060 t premoga, cena pa povprečno 4.300 din za tono. Vsa tehnična dela v rudniku je nadzorovala Rudarsko metalurška inšpekcija LRS, kije zahtevala spoštovanje rudarskih predpisov za normalno obratovanje rudnikov. Ker niso imeli zadostne tehnične opreme rovov, jim je priskočil na pomoč rudnik lignita Velenje, kije podaril premogovniku svoja osnovna sredstva. V letu 1958 je podjetje izdelalo sanacijski program. Pod nadzorstvom Rudarsko metalurške inšpekcije so pričeli odpirati nove sloje premoga, začeli graditi novo skladišče razstreliva v jami, uredili so novo črpališče za vodo. Vendar kljub temu, da so znižali cene premoga od 5.000 din na 4.300 din/t, so se zaloge neprodanega premoga večale iz dneva v dan. Zaradi težkega finančnega stanja se je podjetje obrnilo po pomoč na OLO Maribor ter ObLO Gorišnica, vendar rešilnih denarnih sredstev ni dobilo. Novembra 1958 se je zgodila v premogovniku nesreča, ki je terjala življenje dveh ljudi, in sicer direktorja Čučuloviča ter enega rudarja. Zadušila ju je eksplozija plina. To je bil tudi povod za dokončno likvidacijo podjetja. Dne 15. 1 1. 1958 je ObLO Ormož sprejel odločbo, da preneha Premogovnik Podgorci — Vičanci z nadaljnjim delom in se stavlja v redno likvidacijo. ObLO ugotavlja, da že od leta 1955 premogovnik ne posluje tako, kot bi morala poslovati gospodarska organizacija. Podjetje ni imelo urejenega knjigovodstva, zaključni račun za leto 1957 ni bil potrjen in v bodoče ni bilo pričakovati boljših poslovnih rezultatov. Pogoji dela so bili zelo slabi, prav tako higiensko—tehnična zaščita. Istega mnenja je bil tudi sekretariat Izvršnega sveta za industrijo in obrt in je predlagal, da se obratovanje v rudniku takoj preneha. Samoupravljanje v podjetju: OLO je izdal 6.9. 1950 v smislu navodil za prve volitve delavskega sveta in upravnega odbora državnih gospodarskih podjetij odločbo, da se izvedejo volitve v rudniku Sodin— ci. Premogovniki so dobili prvi delavski svet, ki je štel 15 članov, in prvi upravni odbor, kije štel 6 članov. Prvi predsednik delavskega sveta je bil Franc Mesareč, rudar — kopač. Na sejah delavskega sveta so obravnavali zlasti delovno disciplino, delovne plane, delovne pogoje v rovih, cene premoga, tarifni pravilnik, sprejemali so zaključni račun podjetja, določevali delovne norme, kolikor so bili za to pristojni, odobravali nabave kreditov ter volili upravni odbor. Upravni odbor je sestavljal predloge osnovnih planov podjetja, razreševal delovne spore med kolektivom in direktorje, skrbel za pravilno poslovanje podjetja, bil odgovoren za realizacijo planov, odločal o podelitvi nagrad. Vzroki za neuspešno poslovanje rudnika in njegovo likvidacijo so predvsem v tem, da ustanovitelj OLO Ptuj ni investiral za razvoj rudnikov toliko, kot je bilo predvideno ob ustanovitvi. Za nemoteno delovanje je bila namreč predvidena investicija v višini 5 milijonov din, ki pa ni bila nikoli realizirana. OLO je kaj kmalu tudi ugotovil, da se nadaljnje investiranje v rudnike ne izplača, saj so produkcijo zavirali zelo tenki sloji premoga (kolikor ga je še ostalo od bivših lastnikov rudnikov), voda, ki je zalivala rove in slabo zračenje. Veliko pomanjkanje premoga je prisililo OLO, daje leta 1947 na hitro ustanovil premogovnike, nakar se je podjetje iz leta v leto prebijalo z večjimi ali manjšimi izgubami. Slabim prirodnim pogojem za eksploatacijo premoga so se priključile še ostale težave, ki so spremljale plansko gospodarstvo, ter administrativna centralistična ureditev, kije bila nujna v času obnove države in njene industrializacije. Viri in literatura: 1. Fond Okrajni premogovniki Ptuj 1947-1959. Zgodovinski arhiv Ptuj, 14 škatel 2. Trideset let socialistične Jugoslavije (monografija), zlasti poglavje Samoupravljanje v OZD. Beograd 1975 Povzetek Leta 1947 je bilo na temeljih predvojnih premogovnikov osnovano državno podjetje za eksploatacijo Okrajni premogovniki Ptuj. Ustanovitelj podjetja je bil Okrajni ljudski odbor Ptuj. Podjetje je kopalo premog v rovih Sodinci, Vičanci in Podgorci. Produkcija premoga, katerega pomanjkanje je bilo v ptujskem območju občutno, je znašala letno od 2 do 3 tisoč ton in je sprva delno zadovoljevala lokalne potrebe porajajoče se industrije in široke potrošnje. V obdobju administrativno centralističnega upravljanja gospodarstva so premogovniki še nekako uspevali, saj je za poslovanje in razvoj podjetja skrbela posebna uprava pri OLO Ptuj in kasneje pri ObLO Ormož. Podjetje je imelo zaposlenih približno 30 — 40 rudarjev, ki so kopali premog v slabo opremljenih rovih in s primitivno tehnologijo. Zato je bila fluktuacija delovne sile zelo velika, povečale sojo tudi slabe plače. Ustanovitelj je v nadaljnji razvoj rudnika investiral zelo malo, tako daje podjetje poslovalo na meji rentabilnosti. Produkcijo so zavirali zelo tenki sloji premoga, zato je bil premog zelo drag. Ob opuščanju administrativnega centralističnega upravljanja gospodarskih podjetij in uveljavljanja delavskega samoupravljanja pa podjetje ni bilo sposobno za samostojno poslovanje, zato je bilo leta 1959 likvidirano. Zusammenfassung DIE BEZ1RKSKOHLENBERGWERKE SODINCI, VlCANCI UND PODGORCI Auf Grund der vorkrieglichen Steinkohlenbergwerke wurde um das Jahr 1947 das Staat— sunternehmen tur Exploatation Okrajni premogovniki Ptuj gegriindet. Wie schon der Name sagt, vvar der Griinder des Unternehmens der BezirksvolksausschussPtuj. Das Un— temehmen baule in den Schiichten Sodinci, Vičanci und Podgorci. Die Kohlenproduktion deren Mangel im Gebiet Ptuj empflindlich war, betrug jàhrlich zwei bis drei Tausend Tonnen und reichte am Anfang fiir den Bedarf der entstehenden Lokalindustrie und der Bevolkerung aus. Im Zeitabschnitt der administrativen zentralistischen Vervvaltung der Wirtschaft prosperierten die Steinkohlenbergwerke noch, denn flir die Geschàfts-fiihrung und die Entwicklung sorgte eine eigene Verwaltung bei dem Bezirksvolks-ausschuss Ptuj und spater bei dem Gemeindevolksausschuss Ormož. Das Unternehmen beschiiftigte 30 bis 40 Bergleute, die mit primitiver Technologie und in schicchi ausge— statteten Schiichten bauten. Deswegen und wegen der niedrigen Gehàlter war die Fluktuation der Arbeiter sehr stark. Der Griinder investierte in die weitere Entwicklung der Steinkohlenbergwerke wenig, deswegen war die Tàtigkeit an der Grenze der Rentabilitiit. Die Produktion war durch diinne Schichten der Kohle behindert, die Kohle war teuer. Bei der Unterlassung der administrativen zentralistischen Verwaltung der Wirtschaftsunternehmen und bei Ein fuhrung der Arbeiterselbstverwaltung, war das Unternehmen nicht fàhig tur die selbst-stàndige Geschaftsfiihrung und wurde deswegen im 1959 likvidiert. Slavica TOVŠAK, arhivist. Pokrajinski arhiv Maribor UTRINKI IZ ORMOŠKE ZGODOVINE V NEKATERIH FONDIH DRUŽBENOPOLITIČNIH ORGANIZACIJ IN SODSTVA V MARIBORSKEM ARHIVU Avtorica je iz fondov Okrajni odbor SZDL za Maribor in Okrajni komite ZMS Maribor, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, v povzetkih objavila nekaj podatkov o aktualnih družbenopolitičnih dogajanjih na območju občine Ormož v prvi polovic 60-ih let in iz kazenskih spisov v fondu Okrožno sodišče Maribor nekaj regestov, ki zajemajo politično problematiko v enem primeru pa tudi elementarno katastrofo na ormoškem območju za stare Jugoslavije. Pokrajinski arhiv Maribor razpolaga s fondi družbenopolitičnih organizacij za čas po letu 1945. Iz njih je razvidno delo, problematika in organiziranost, ki seje v celoti prilagajala izgradnji nove oblasti. Tako velja za Osvobodilno fronto (OF) oziroma Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL), Zvezo komunistov (ZK), mladinsko organizacijo kot tudi za Zvezo sindikatov (ZSS), da so bile organizirane po teritorialnem principu. Istočasno, ko se je gradila ljudska oblast, so se tudi na tem področju osnovali terenski odbori, rajonski odbori, okraji, okrožja, komiteji. Za vse dmžbenopolitične organizacije (DPO)je značilno, da se niso obnašale izolirano, ampak so se na ustreznem nivoju vključevale v probleme. delo in življenje oblastnih organov. Ker je pretežni del gradiva, ki obravnava ormoško zgodovino, ohranjen v Zgodovinskem arhivu v Ptuju, želim predstaviti le nekaj drobnih izsekov fondov DPO, iz katerih se zrcali podoba kraja, kateremu je namenjen zbornik. Omejila sem se na prikaz dejavnosti DPO med leti 1960 in 1964, ko so se srečevale z vrsto težav, kijih je bilo treba razrešiti na ožjem in širšem ormoškem območju. Reorganizacija Da bi bilo delo SZDL čim kvalitetnejše, je bila za leto 1960 predvidena reorganizacija. Ustanovili naj bi se novi odbori, ki bi istočasno prevzeli funkcijo povezovanja med določenimi vasmi. Vlogo novih odborov bi tako imeli naslednji kraji: Ivanjkovci, Ključa— rovci, Kog, Loperšice, Miklavž, Podgorci, Savci, Središče, Tomaž, Velika Nedelja; na odbor Ivanjkovci bi se npr. s svojimi problemi obračale naslednje vasi: Cerovec, Lahonci, Libanja, Mali Brebrovnik, Mihalovci, Pavlovski vrh, Stanovo, Strzetina, Veličane in Žerovinci. (Fond: Okrajni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Maribor, škatla 9; iz zapisnika konference novo izvoljenih predsednikov in sekretarjev 1960). Samoprispevek Zanimivost predstavlja razprava o samoprispevku na konferenci SZDL leta 1960. Le—ta je bil v glavnem usmerjen v popravilo cest. Na osnovi predloga naj bi se dnine zvišale na 500 din, prispevek od zemlje po katastrskem dohodku pa bi znašal 2 %. Lastniki enega para konj bi opravili prevoz dveh m3, enega vola pol m3, tovornjakov in traktorjev pa 20 m3 gramoza. Prispevek ne bi veljal za vse tiste, ki niso v delovnem razmerju in nimajo mesečnega dohodka. (Fond: Okrajni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Maribor 1952—1965, škatla 9; iz zapisnika novo izvoljenih predsednikov in sekretarjev SZDL 1960). Izvajanje družbenega plana Iz poročila o izvajanju družbenega plana v prvem polletju 1960: v občini Ormož imamo le dve industrijski podjetji: oljarno v Središču in opekarno v Ormožu. Medtem ko je prva obnovila in uredila proizvodni proces, je bila druga v remontu ter bo v letu 1960 v glavnem v poskusnem proizvodnem procesu. Družbeni bruto proizvod je oljarna dosegla s 50,7 %, a narodni dohodek z 48 %. Realizacija fizične proizvodnje v opekarni znaša v prvem polletju 23,2 %. Kljub nizkemu odstotku bo to podjetje svoj letni plan realiziralo. Mehanizirana proizvodnja v drugem polletju bo namreč zaostajanje prvega polletja v celoti nadomestila. (Fond: Okrajni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Maribor 1952—1965, škatla 5; iz zapisnika skupne seje občinskega komiteja ZKS in občinskega odbora SZDL 1960). Kadrovska problematika leta 1962 Za kmetijsko proizvodnjo, ki prevladuje v naši občini, nam primanjkuje strokovni kader, kar v številkah pomeni naslednje: agronomov bi potrebovali 10, imamo pa le dva, absolventov višje agronomske šole bi potrebovali 22, študira jih sicer 12, a trenutno nimamo nikogar, gozdarskih agronomov bi potrebovali štiri, imamo le enega, gozdarskih tehnikov bi potrebovali 13, imamo le tri. Iz teh podatkov je razvidno, da bomo morali politiko štipendiranja usmeriti tako, da bomo v doglednem času dobili zadostno število potrebnih strokovnjakov. (Fond: Okrajni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Maribor 1952—1965, škatla 11 ; iz zapisnika seje občinskega odbora SZDL 1962). Vloga krajevnih organizacij SZDL v letu 1962 V prvi vrsti bo treba okrepiti vodstva krajevnih organizacij SZDL. Po drugi strani pa je treba povedati, da se občinskemu odboru doslej še ni posrečilo dojeti vsebine in metod političnega vodenja krajevni!) organizacij. V praksi se velikokrat prepleta vloga novih krajevnih skupnosti in ustreznih organov SZDL. Tukaj nam mora biti jasno, da krajevna skupnost na področju samouprave ureja vsa. za vsakdanje življenje prebivalcev važna vprašanja povsem samostojno. Krajevna organizacija SZDL pa mora predvsem omogočati vsem občanom, da so na tekočem glede celotne politike in da aktivno sodelujejo pri oblikovanju političnih stališč prek svojih sekcij, javnih tribun, zborov občanov. (Fond: Okrajni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Maribor 1952—1965,škatla 12; iz zapisnika seje občinskega odbora SZDL 1962). Kmetijstvo, zaposlovanje, kultura Občinska konferenca SZDL je 1. 1962 razpravljala o kmetijstvu v občini kot primarni panogi gospodarstva. Prisotni delegati so ugotavljali, daje kmetijstvo najmanj strokovno raziskano med vsemi panogami gospodarstva ne samo v slovenskem, ampak tudi v jugoslovanskem merilu. Več pozornosti bi bilo treba posvetiti izkoriščanju zemlje, razvoju vasi, kooperaciji (vendar ne takšni, kjer bi imel korist le en partner—zasebni proizvajalec). SZDL je obravnavala tudi problem zaposlovanja; kot dolgoročno rešitev so delegati videli v izgradnji tovarne sladkorja. V tem letu je delovalo na področju Ormoža 9 prosvetnih društev z raznimi sekcijami. Kljub slabim pogojem za delo (nezakurjene dvorane, neprimerni improvizirani pogoji za delo. skromna oprema, kadrovska šibkost) so ob visoki zavesti članov dosegli lepe uspehe. Široka amaterska dejavnost se je odvijala v treh smereh: dramska, glasbena, estetsko— zabavna. (Fond: Okrajni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Maribor 1952—1965,škatla 12; iz zapisnika občinske konference SZDL 1962). Družbena aktivnost žena V letu 1962 je bila ustanovljena konferenca za družbeno aktivnost žena občine Ormož. Na ustanovnem sestankuje bilo prisotnih 90 delegatov. Konferenco je odprl predsednik okrajnega odbora SZDL Zvone Cajnko. Osnovali so jo kot odmev pogojev, v katerih so takrat reševali probleme žena in sploh družine. Svojo konferenco so žene ilustrirale s konkretnimi zanimivimi podatki: — leta 1962 je bilo v Ormožu 19.413 prebivalcev, od tega 53 % žena; — zaposlitev žena je dosegla nizek odstotek—le 9,4 %; — v kulturno—prosvetni in zdravstveni dejavnosti je bilo zaposlenih 178 žensk, v gradbeništvu so bile 3, industriji 53, trgovini 44, državnih organih 52 in železnici 3. Kritike vredna je bila situacija v krajevnih odborih. Od vseh 221 članov v krajevnih odborih je bilo le 5 žena ali 2,2 %. To pomeni, daje bilo kar 18 krajevnih odborov brez žena. Le nekoliko boljša je bila situacija v KO SZDL. V 12 odborih je bilo 376 članov, od tega 72 žena ali 20 %. Delegati so sklenili z mislijo, da še vedno nismo obračunali s staro miselnostjo; žena kljub formalni enakopravnosti dejansko ni enakopraven partner v našem družbenem življenju. Resno je treba razmisliti in čimprej ustvariti pogoje, da bo žena razbremenjena gospodinjskega dela v starem pomenu besede in vključena kot ustvarjalka in proizvajalka v sodobni socialistični stvarnosti. (Fond: Okrajni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Maribor, škatla 14; iz zapisnika konference za družbeno aktivnost žena občine Ormož 1962). Podatki o aktivnostih mladih v letu 1963 Sestav komiteja ZMS v Ormožu priča, daje razmerje med uslužbenci in vajenci 3:1. Trije aktivi ZMS so delovali v delovnih organizacijah, eden izmed njih je imel značaj terenskega aktiva, 14 je bilo vaških aktivov. V komiteju je bilo 66 % članov Zveze komunistov. To je malo glede na dejstvo, daje prav tukaj kovačnica mladih, perspektivnih kadrov. Sicer pa so bili mladinci vključeni v razne oblike društvena življenja: TVD Partizan, KUD, DPD Svoboda, gasilsko društvo, strelske sekcije. V sindikatih je bilo vključenih okoli 500 mladih. Vzoren primer je bilo trgovsko podjetje Zarja, kjer je bilo okoli 50 % mladih vključenih v sindikalno podružnico. Opazen premik je bil tudi v Tovarni Jože Kerenčič, kjer je bil leto prej v delavskem svetu le en mladinec, letos pa so trije. Tudi v organih občinske skupščine seje tega leta udejstvovalo 12 mladincev. (Fond: Okrajni komite ZMS Maribor 1955 — 1965, škatla 6; iz poročila letne konference občinskega komiteja ZMS Ormož 1963). Krajevne skupnosti Občinski odbor SZDL se je konec leta 1963 vključil v akcijo o ustanavljanju krajevnih skupnosti. Komisija za organizacijska in kadrovska vprašanja je pripravila predlog za teritorialno razdelitev ormoške občine na 8 krajevnih skupnosti. Dokončna odločitev naj bi se oblikovala na zborih volilcev, kjer bi izvolili tudi svete krajevnih skupnosti. (Fond: Okrajni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Maribor 1952—1965, škatla 14; iz zapisnika izvršnega odbora SZDL 1963). Sodelovanje Ormož—Varaždin Na prvi skupni seji izvršnih odborov občinskih odborov SZDL občine Varaždin in Ormož dne 8.11. 1963 so bili sprejeti sklepi o ustanovitvi stalnega medobčinskega organa, ki ga naj sestavljajo predstavniki občinskega odbora SZDL, občinske skupščine, komiteja ZK, sindikalnega sveta, komiteja ZMS ter podružnice prosvetnih delavcev varaždinske in ormoške občine. Medobčinski organ bo posvečal veliko pozornost skupnim gospodarskim in drugim problemom. Organiziral bo gospodarske konference in dajal potrebna priporočila gospodarskim organizacijam. Pripravil bo Teden varaždinske komune v Ormožu in Teden ormoške kulture v Varaždinu. Prireditve naj vsebujejo pester kulturni program, organizirajo naj se gospodarske in kulturne razstave ter širša politična srečanja. (Fond: Okrajni odbor SZDL Maribor 1952—1965, škatla 14; iz zapisnika 1. skupne seje 10 mesta Ormož in Varaždin 1963). Sedemletni plan Leta 1963 je na razširjeni seji 10 SZDL Ormož v prisotnosti predstavnikov drugih DPO in občinske skupščine tekla razprava o sedemletnem planu razvoja Ormoža. Osrednjo točko perspektivnega plana naj bi predstavljal razvoj kmetijske zadruge kombinata kot gospodarske organizacije; nadalje se bo treba spoprijeti z akcijo podružbljanja zemljišč (sladkorna tovarna) in izvesti realizacijo turističnega plana Ormoža. Na osnovi tega naj bi občinska skupščina izdelala tri analize: podružbljanje zemljišč, gibanje delovne sile, osvobajanje delovne sile in potrebe po njej ter analizo kadrovskih potreb. V ta namen je bila ustanovljena posebna komisija za sedemletni plan pri občinski skupščini. (Fond: Okrajni odbor SZDL Maribor 1952—1965, škatla 14; iz zapisnika seje 10 SZDL 1963). Naloge mladinske organizacije v letu 1964 Pred mladino bo postavljenih veliko nalog, saj se občini Ormož obetajo pravi industrijski obrati. Tovarna Jože Kerenčič dobiva iz dneva v dan jasnejše obrise prave tovarne. Poleg nje je na obzorju dolgo pričakovana tovarna sladkorja. Zato tudi od mladine pričakujemo mladostni elan. svežino v odnosih med ljudmi in strokovni kader, ki bo sposoben nadaljevati začeto delo. (Fond: Okrajni komite ZMS Maribor 1955—1965, škatla 7; iz zapisnika letne konference občinskega komiteja ZMS Ormož 1964). Iz fonda Okrožnega sodišča Maribor sem izbrala pet različnih spisov, izmed katerih vsak na svoj način predstavlja delček življenja v Ormožu med obema vojnama. Nekateri med njimi so političnega značaja, drugi pa govore o zanimivostih, ki so med širšim krogom prebivalcev že zdavnaj pozabljene. - Konec oktobra in v začetku novembra 1918 so "kmetje in postopači” na Hrvatskem in v Medjimuiju hoteli izkoristiti nered, kije nastal z razpadom Avstro—Ogrske. Množično so plenili trgovine in večja posestva. Takšne plenitve so se pojavile tudi na območju Ormoža in Male Nedelje. Skupina oboroženih mož je 5.9.1981 v večernih urah napadla trgovino Antona Golenška pri Sv. Miklavžu in jo temeljito izropala. Ob intervenciji narodne straže, kije uporabila strelno orožje, so se udeleženci razbežali. Antonu Golenku je bilo ukradeno blago v vrednosti 3701 K, škoda v trgovini in razbitih predmetih pa je bila 8920 K. (Fond: Okrožno sodišče Maribor, Vr spis 886/1918). — Vincenc Jurinec iz Brebrovnika je 21. 5. 1919 na kolodvoru v Ormožu javno hvalil boljševike in bil za to dejanje obsojen na pet mesecev zapora. (Fond: Okrožno sodišče Maribor, Vr spis V1I/717). — Mestno županstvo v Ormožu je 1. maja 1930. leta izdalo potrdilo, iz katerega je razvidno, daje konec meseca julija 1909 prizadejala Ormož in okolico huda toča, kije zdrobila skoraj vso strešno opeko in uničila vse poljske pridelke. (Fond: Okrožno sodišče Maribor, Kzp 2532/1930). — O Otmarju Majeriču, zdravniku iz Ormoža, so se širile vesti, da je v času plebiscita na Koroškem vodil avstrijske čete proti našim četam, da je ob prevratu služil v Avstriji pri avstrijski!) četah, se boril proti Jugoslovanom na koroški fronti in užival kot Nemec podporo Siidmarke. Vsi ti pomisleki so bili izrečeni ob njegovi nastavitvi v javni službi. (Fond: Okrožno sodišče Maribor, Kzp spis V/l 17/1930). V bližini trgovine Tomaža Kosca je bil 29. junija 1932 najden letak z naslovom: ”Za— kaj smo hoteli Srbe?” V njem pisec obtožuje kralja, ki naj bi v francoski banki naložil 19 milijard din, končuje pa z besedami: Zdravo in živela Avstrija! (Fond: Okrožno sodišče Maribor, Kzp 1 197/1932). Povzetek: Iz fondov družbenopolitičnih organizacij, ki vsebujejo gradivo iz časa po 1945 in iz kazenskih spisov za dobo med obema vojnama v fondu Okrožnega sodišča Maribor, kar vse hrani Pokrajinski arhiv Maribor, smo pritegnili nekaj gradiva za ilustracijo nekaterih črt družbenopolitičnega razvoja na ormoškem območju v najnovejši dobi in dogodkov v času stare Jugoslavije. Utrinki iz družbenopolitičnega razvoja v najnovejši dobi so vzeti iz gradiva v fondih Okrajnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Maribor in Okrajnega komiteja Zveze mladine Slovenije Maribor ter zajemajo čas prve polovice 60. let. Gre za reorganizacijo krajevnih odborov SZDL v letu 1960, za razpravo o samoprispevku na konferenci SZD1 v istem letu; v poročilu o izvajanju družbenega plana v prvem polletju 1960 je govor o načrtih skromnega sektorja industrije v občini. Iz diskusije o kadrovski problematiki 1962 so navedena dela, ki zadevajo kadrovske potrebe v kmetijstvu. Iz istega leta je pojasnjevanje medsebojnega razmerja med krajevnimi skupnostmi kot novimi organi krajevne samouprave in krajevnimi organizacijami SZDL. Z navedbo problematike kmetijstva, zaposlovanja in kulture ter podatki o družbenih aktivnostih žena ob ustanovitvi občinske konference za družbeno aktivnost žena se končujejo povzetki iz gradiva SZDL za leto 1962. Podatki o aktivnosti mladih v Ormožu so vzeti iz poročila letne konference občinske organizacije ZMS. Občinski odbor SZDL je bil L 1963 aktiven pri pripravljanju predloga za ustanovitev krajevnih skupnosti na območju ormoške občine. Začetek organiziranega sodelovanja sosednjih občin slovenskega in hrvatskega Podravja ilustrira gradivo iz zapisnika prve skupne seje predstavnikov Ormoža in Varaždina 1963 leta. S povzetkom iz razprave o dolgoročnem—sedemletnem planu razvoja ormoške občine na razširjeni seji izvršnega odbora SZDL leta 1963 in z navedbo nalog mladine Ormoža v zapisniku letne konference občinskega komiteja ZMS Ormož 1964 v zvezi s pridobitvijo težko pričakovanih novih industrijskih objektov se zaključijo prispevki iz gradiva družbenopolitičnih organizacij za najnovejšo dobo. Dve navedbi iz kazenskih spisov Okrožnega sodišča Maribor — napad množice na trgovino pri Sv. Miklavžu novembra 1918 in obsodba človeka, ki je hvalil bojševike — sta značilni za revolucionarno vrenje pri nas po prvi svetovni vojni. Letak s protijugoslovansko agitacijo iz leta 1932, ki sojo ravznemale resnične ali domnevne zlorabe predstavnikov starojugoslovanske oblasti, priča o vplivu, ki ga je še vedno imela ponemčevalna politika v staroavstrijski dobi. Regest o škodi zaradi toče v Ormožu izpričuje, da more kazenski spis vsebovati tudi podatke o krajevni zgodovini, ki ne spadajo v okvir kazenskega postopanja. Zusammenfassung Streiflichter aus der Geschichte von Ormož in einigen Bestànden von gesellschaftspoli— tischen Organisationen und des Gerichtwesens im Regionalarchiv Maribor. Aus den Bestànden des Regionalarchivs Maribor: Bezirksausschuss Maribor des Soziali— stischen Bundes des arbeitenden Volkes (SZDL), Bezirkskomitee des Bundes der Jugend Sloweniens (ZMS) und Kreisgericht Maribor, wurden Materialien zur Illustration einiger Merkmale der gesellschaftspolitischen Entwicklung auf dem Gemeindegebiet von Ormož aus jiingster Zeit und politischer Vorgiinge in der Zeit des alten Jugoslawien herange— zogen. Die erstangefiihrten Materialien umfassen den Zeitraum der ersten Hàlfte der Sechzigeijahre. Es geht um die Reorganisation der Ortsrate des SZDL im Jahre 1960, um die Diskussion liber den Selbstbeitrag im gleichen Jahre, im Bericht uber die Aus— fuhrung des gesellschaftlichen Planeš fiir das erste Halbjahr 1960 ist die Rede uber die Plane des massigen Industriesektors in der Gemeinde. Aus der Diskussion um die Kader— problematik im Jahre 1962 wird der Teil iiber Kadererfordernisse in der Landwirtschaft mitgeteilt. Aus dem gleichen Jahre rtihrt die Klarstellung des Verhaltnisses zwischen den Ortsgemeinschaften als neuen Organen der òrtlichen Selbstverwaltung und den Ortsorganisationen des SZDL her. Mit der Aufziihlung der Problematik von Landwirt— schaft, Arbeitsbeschaffung und Kultur und Daten uber gesellschaftliche Aktivitàten von Frauen enden die Zusammenfassungen aus SZDL Material fiir das Jahr 1962. Die Daten liber die Aktivitàt der Jugend in Ormož werden aus dem Bericht der Gemeindeorgani— sation ZMS mitgeteilt. Der Gemeindeausschuss des SZDL war 1963 in der Ausarbeitung des Vorschlages fur die Griiundung der Ortsgemeinschaften auf dem Gebiet der Ge— meinde aktiv. Den Anfang der organisierten Zusammenarbeit von Nachbargemeinden aus dem slovvenischen und dem kroatischen Draugebiet illustriert Material aus dem Protokoli der ersten gemeinsamen Sitzung der Vertreter von Ormož und Varaždin 1963. Mit einem Auszuge aus der Diskussion liber den Siebenjahresplan der Entwicklung der Gemeinde Ormož auf der erweiterten Sitzung des Vollzugsausschusees des SZDL im Jahre 1963 und der Aufziihlung der Aufgaben der Jugend im Protokoli der Jahreskonferenz des Gemein— dekomitees Ormož des ZMS mit Hinsicht auf die Schaffung von sehnlich erwarteten neuen Industrieobjekten enden die mitgeteilten Zusammenfassungen aus den Materiali— en der gesellschaftpolitischen Organisationen aus jiingster Zeit. Zwei Regesten aus Strafakten des Kreisgerichts Maribor — liber den Oberfall der Menge auf ein Handlungslokale in Miklavž bei Ormož im November 1918 und liber die Venir— teilung eines Mannes der die Bolschewiki lobte — sind bezeichnend fiir die revolutionare Garung nach dem ersten Weltkriege. Ein Flugblatt mit antijugoslawischer Agitation aus dem Jahre 1932 die auch durch wirkliche oder vermeintliche Missbraliche durch Vertre— ter des damaligen jugoslawischen Staates geniihrt wurde, bezeugt den Einfluss den die Germanisierungspolitik in altòsterrechischer Zeit noch immer ausiibte. Ein Regest liber den Hagelschaden in Ormož im Jahre 1929 dient als Beispiel dass auch in Strafakten Daten uber Ortsgeschichte enthalten sind die nicht in den Rahmen der Strafproblema— tik fallen. Dušan MOŠKON, dipl.inž.arh., izr. profesor pri VTOZD ARHITEKTURA VDO FAGG Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani ORMOŽ V ISKANJU LASTNEGA URBANISTIČNO-ARHITEKTUR-NEGA IZRAZA Med pomembnimi vidiki po modeme arhitekture je tudi kontekstualnost, ki se poleg iskanja identitete in kontinuitete kaže v ormoških ureditvenih posegih. Bolj kot z navezavo na arhitekturno dediščino, ki je v Ormožu sicer skromna, a jo velja s prenovo in obnovo ohraniti, išče nova ormoška arhitektura semantične vrednosti in pripadnost okolju, kar ne bi prispevalo le k razvoju turistične ponudbe, temveč tudi k družbeni etiki. Arhitektura v okolju Med pomodernimi premiki v arhitekturi zavzema kontekstualnost prav gotovo pomemben vidik. Če je v obdobju povojne moderne, ali bolje modernistične arhitekture — veljala, predvsem pri nestrokovnjakih, arhitektura ekstravagantnih oblik za znamenje naprednosti, in če sta bila količina kvadratnih metrov ter višina objekta merilo za razvitost nekega mesta ali občine, tedaj je okolju prilagodljivejša arhitektura že utegnila zbuditi občutke nenaprednosti in manjvrednosti. Spomnimo se le fenomena stolpnic in drugih "monumentalnih” objektov, s katerimi so mesta in mesteca, skorajda že vasi, tekmovala med seboj v smislu: vsakemu naselju njegovo stolpnico! V sedemdesetih letih, ko pri nas postmoderna miselnost še ni pognala korenin, smo v Ormožu že skušali skorajda instiktivno poiskati navezavo z obstoječim okoljem, z arhitekturno dediščino in njenimi tipološkimi značilnostmi. Gre za odnos do okolja, v katerem živimo: v zunajmestnem prostoru skušamo prisluhniti kulturni krajini, v mestnem prostoru pa poiskati pripadnost nekemu urbanemu okolju, ki naj spodbuja. Prostor in arhitektura vplivata posredno na oblikovanje njenega uporabnika, kiju pomaga soustvarjati: v vsiljivi, nabrekli arhitekturi brez meril, bo tudi ta izgubil vsa merila, medtem ko bo skladno izoblikovano okolje delovalo tudi na človeka harmonično in spodbudno. Pomen mestotvorne arhitekture je v iskanju pripadnosti urbanemu okolju, ki zasleduje svojo identiteto, prilagodljivost, ki teži k združevanju sedanjega (in bodočega) s preteklim ter zasleduje kontinuiteto prostorskih in drugih vrednot. Doslej je bilo težišče našega arhitekturnega snovanja na reševanju posameznih objektov ali skupin objektov, predvsem v večjih mestih in v industrji. Najnovejša arhitekturna prizadevanja pa težijo po oblikovanju celovitega življenjskega okolja, zato se vedno bolj uveljavlja oznaka "arhitektura v okolju”. Eden takih poizkusov je oblikovanje ormoške mestne podobe. Primer Ormož Pomen manjših mestnih aglomeracij se vedno bolj uveljavlja. Zavedamo se, da postaja življenje v velikih mestih čedalje bolj utesnjeno, odtujeno, živčno. Zato opažamo, da dobiva prvotni migracijski proces iz dežele v mesto, posebno v razvitih deželah Evrope, svoj povratni tok, in to ne le na vas, temveč tudi v manjša mesta. Manjša mesta imajo prenekatere prednosti, ki jih v velikih mestih pogrešamo: preglednost, spoznavnost, hitrejšo dosegljivost uslužnostnih, poslovnih, kulturnih in rekreacijskih dejavnosti na sorazmerno kratkih relacijah. Zaradi manjših razdalj je manj motornega prometa, tako manj onesnaženosti in hrupa, zato tudi manj živčnosti in odtujenosti. Oblikovanje nekega mestnega prostora je dolgoročen proces, odvisen od mnogih okoliščin, tako od ustvarjalnih izhodišč in zavzetosti projektive, od prizadevnosti operative, od posluha urbanističnih in spomeniško—varstvenih inštitucij, predvsem pa od zavesti in volje občanov — z njihovimi družbenopolitičnimi skupnostmi in izvršilnimi predstavniki — po lepšem in humanejšem bivalnem okolju. Taka naravnanost je bila v Ormožu, posebno v zadnjem desetletju, hvalevredno prisotna. Pri tem gre brez dvoma velika zasluga dolgoletnemu neposrednemu usmerjevalcu gospodarskega razvoja občine, bivšemu načelniku za gospodarstvo in poznejšemu predsedniku Izvršnega sveta SO Ormož Franju Kržmančiču, katerega utrto pot sedaj nadaljujejo. Obiskovalec, ki se prvič sreča s tem središčem manj razvite severovzhodne slovenske občine. bo nekoliko težje opazil in vrednotil vse urbanistične in arhitekturne premike, ki so se izvršili po letu 1973, kot pa nekdo, ki pozna Ormož še od prej. Prvih petnajst let po vojni ni bilo čutiti — morda na srečo — posebnih premikov v gradbenih posegih ožjega mestnega središča. Razvoj Ormoža se pospeši šele v šestdesetih letih z intenzivnejšimi naložbami v gospodarstvu in komunali. Leta 1963 je izdelal Zavod za urbanizem Maribor prvi urbanistični projekt kot orientacijo za nadaljnji razvoj mesta. Potrebe po novem stanovanjskem fondu je reševala občina med leti 1961 do 1964 več ali manj naključno; stanovanjski bloki in stolpiči s skupno kapaciteto 74 stanovanj kažejo poteze brezoblične, funkcionalistične in stereotipne stanovanjske gradnje drugih mest tistega obdobja. Temu stanju so se od leta 1965 dalje priključili še obrobno predeli "tipske” individualne predmestne gradnje, značilne za vsa naša mesta in mesteca. Prelomnica gradbene dejavnosti v mestnem središču je bilo leto 1968 z dograditvijo prvega dela novega hotela, ki je nakazal s svojo zasnovo in oblikovanjem prvi poizkus v smeri iskanja lokalne identitete. Preobrazba mesta je potekala postopno, po posameznih sekvencah, zato bi si naključni opazovalec le težko ustvaril zaokroženo predstavo mestnega videza, brez poznavanja vseh nadaljnjih ureditvenih faz. Kljub temu bi le težko govorili o "dokončni” fazi izgradnje, saj je vsako urbano okolje živ organizem, ki raste, se razvija, obnavlja in dopolnjuje. Ormoška zgodovina Ne bo odveč takoj poveati, da Ormož ni Škofja Loka, ne Novo mesto niti Ptuj - da omenimo le tri značilna zgodovinska mesta na Slovenskem - ki bi imel tako bogato izročilo, zato bo obiskovalec Ormoža zaman iskal srednjeveško jedro in sestavine njegove prenove. Ormož se navezuje na prazgodovino, zapisano v knjigah in odkrito z mnogimi izkopaninami. Zgodovina Ormoža je kultura žarnih grobišč, edinstvena v evropskem merilu. Je naselbina Ilirov, Keltov, slovanskih staroselcev in poznejših zavojevalcev. Srednjeveške kmečke naselbine z lesenimi in ”butanimi” hišami ni več; madžarski vpadi, Turki, križarji, fevdalna gospoda, kuga. požari — vse to je povzročilo, da sta od srednjeveškega Ormoža ohranjena v svojih prvih zametkih le grad in farna cerkev, ki sta tudi najpomembnejša kulturnozgodovinska spomenika naselja. Vsa ostala arhitektura mestnega središča je večinoma iz devetnajstega, nekaj primerov tudi iz osemnajstega stoletja. Zato je ormoška arhitekturna dediščina v primerjavi z drugimi podobnimi mesteci v Sloveniji zelo skromna. Bolj kot zgodovinsko ima mestno jedro svojo ambientalno vrednost, ki vabi k povzemanju, prenovi in preoblikovanju. Ob tem se poraja vprašanje, ali naj imamo taka izhodišča za omejitev ali prispevek pri odločitvah za nove urbanistično—arhitekturne posege. Izhodišča oblikovanja mestnega prostora Skromne investicijske možnosti manj razvite občine so že vnaprej izključevale vsakršno poigravanje z atraktivnimi sredstvi arhitekturnega oblikovanja. V kontekstu nekega obstoječega naselja lahko postane vtkana arhitektura prilagodljiva ali vsiljiva, skladna ali razglašena, podrejena ali prevladujoča. V primeru Ormoža smo se skušali približati prvim alternativam, s prednostjo sintaktične umerjenosti in čitljivosti naselja. Nedvoumni urbano—ekološki in sociopsihološki dejavniki naj bi postali iztočnica gledanja odnosov človek — družba — prostor. Cilj oblikovanja mesta je v tem, da ustvarimo pogoje za tako urbano okolje, ki bi spodbujalo občana k privrženosti svojemu mestu, ne le zaradi lastnega bivališča, temveč zaradi mesta samega, ki zapušča neki spomin. "Zmožnost spominjanja na neko obliko ali sklop oblik je odlično sredstvo za ocenjevanje nekega mesta ali stavbe”, je rekel znani ameriški arhitekt Richard Neutra, ali: "Mesto je treba tako oblikovati da bodo vzpostavljeni novi odnosi, ki bodo pomagali s svojo arhitekturo ustvarjati nove družbene strukture.” (Bakema, vodilni nizozemski arhitekt) Kolikor bo Ormož izpolnil taka pričakovanja, bo pokazala bodočnost, nadaljnji razvoj mesta, predvsem pa občutek pripadnosti in dobre vzgoje, ki nam še manjka. Sklenjene družbe nekdanjih obdobij so znale ustvariti tudi sklenjen izraz naselja, kar se nam danes spričo bolj pluralističnih interesov gospodarstva in potrošniške miselnosti družbe le redko posreči. Bolj velja razvijati take sestavine okolja, ki bi bile v prostorskem in oblikovnem pogledu zmožne strniti interese, zbližati občane in jih identificirati z njihovim mestom. Identiteta kot taka dobiva ključno vlogo v razpoznavanju nekega naselja, krajine, dežele; je nosilec doživetja in nezamenljivega spomina nanje ter se navezuje na kontinuiteto njihovega grajenega okolja. Prekinitev take kontinuitete danes izvira predvsem iz miselnosti današnje družbe, ki istoveti novo z naprednim in staro z zaostalim, saj povzdiguje tehnični in gospodarski interes nad estetskega in kulturnega ter ne zna prisluhniti v sociološkem in psihološkem pogledu skupnim interesom. Novi materiali, predvsem beton in plastika so se z nastopom industrijske civilizacije razbohotili ne le v rokah strokovnjakov modernistične arhitekture, temveč tudi v dvomljivi samozavesti raznih graditeljev, ki so v zadnjih desetletjih prispevali k razkroju našega grajenega okolja in kulturne krajine. Zato ni čudno, da ostajajo kriteriji za dobro arhitekturo, ki so vsidrani v miselnosti takih graditeljev, v glavnem na fizičnih kvalitetah gradiva in izvedbe, so pa daleč od vsake prostorske in likovne etike, o kateri so zgodovinska obdobja imela bolj razčiščene pojme. Morda govorimo arhitekti preveč strokovno govorico, nerazumljivo za mnoge nestrokovnjake. Ni nujno, da je kriterij za dobro oblikovano okolje, prostor ali arhitekturo teoretična podkovanost vsakega občana, dovolj je že. da svoj kraj čustveno, nezavedno osvoji, da se z njim identificira, da mu postane simbol. Tako naj bi mu urbano okolje zbudilo željo po zadrževanju na trgih, ob vodnjakih, ob spomenikih, na sprehajalnih ste zah, ob posedanju na klopeh... (in ob čuvanju tega skupnega okolja, za kar nam večkrat manjka občutek!) Mesto moramo vrniti njegovi lastni podobi, h kontinuiteti njegovega razvoja, k tipološkim značilnostim. Katere so lahko te značilnosti? Lahko je to na primer že sam značaj polnostenske opečne lupine, ki jo ohranimo tudi v današnjem, tehnološko sicer razvitem, a v energetskem pogledu že zelo okrnjenem času; klasičen opečni zid lahko postane zbiralec toplote, odprtina v zidu, kot so okna, duri in podobno, lahko pridobijo spet svojo simbolno vrednost. Strma dvokapna streha izoblikuje izrazitejši zaključek stavbe navzgor, kritina z bobrovci nadaljuje strukturo strešin starega mesta. Motivi, prevzeti iz bogate oblikovne zaloge stavbne dediščine, kot so na primer močno poudarjeni zatrepi, venci, opečne mreže in podobno, prevzamejo z določenim preoblikovanjem semantično vlogo v potrjevanju naselbinske identitete. Kronologija ureditvenih posegov zadnjih 10 let V taki presoji, ki presega vsebinska in funkcionalna izhodišča načrtovanja in vključuje tudi prostorska ter morfološko—identitetna, smo se lotili urejevanja ormoškega mestnega prostora. Dobra organiziranost občinske skupnosti za skupne interese seje kazala v pravilnem planiranju in v sistematičnem postopnem reševanju posameznih prednostnih pre delov mesta. Ko se je po dograditvi prvega dela hotela pokazala potreba po novi avtobusni postaji, smo leta 1973 s pomaknitvijo že sprojektiranega stanovanjskega bloka izoblikovali nov prostor, ki ga opredeljujejo: z južne strani omenjeni blok. s severne strani hotel, z vzhodne avtobusna postaja ter z zahodne cerkev. Prostor je izražen kot zelenica z osrednjo tlakovano ploščadjo in vodno kompozicijo, ki jo obdajajo klopi. Žal je ploščad zob časa krepko načel. Večnamenski montažni betonski elementi uokvirjajo posamezna polja zelenic in rabijo kot robniki, oporni zidci, cvetlične posode, podstavki za klopi, skratka — povezujejo kot enovit likovni motiv posamezne prostorske ureditve tega mesta. Oblikovanju trga izza avtobusne postaje je sledila prenova ploščadi pred gradom, kjer je danes občinska skupščina z družbenopolitičnimi organizacijami in drugimi ustanovami. V nekdanjem gospodarskem delu gradu so danes sicer prostori mestnega gradbene— CZ} < > < _ ^ n O r- - O > ^ < ° ON 2 z o Q CQ < < s , ?!=S > g g < I ? o HO^o,oidOON29'":=M< mQO_uinZ2; <U'02Dm< oo<^g§!^|§š=š°< '-;gy>,^>riD>g22C[;^ H5z'Uwz0oS08^9“>>So “2tL:'c/1Swzj*z*_.ozQa^H 0>ui_iS.uJHO“H“0_ih.oiai<0 I < Q N < N < z 5 S'H3 u ■-M « Q/ » ‘'P 'H cd N > O 00 o o D, C 3 j* o cd C g 00 O Q. rS > O C TD o u OJ a. 'i c o u ga podjetja OGRAD, vendar smo, glede na dolgoročnejša predvidevanja o časovno omejeni prisotnosti gradbenega podjetja v tem zgodovinskem okolju, poiskali rešitev, ki bi vizualno razmejila tehnične obrate podjetja od kulturno—spomeniškega okolja. Zato smo tudi tukaj uporabili tipske betonske elemente in jih sestavili v ograjo, ki jo zaradi svojega montažnega značaja lahko pozneje odstranimo. Asfalt grajskega dvorišča je žal zatečeno stanje iz prejšnjih let, medtem ko smo parkirno ploščad pred gradom uspeli tlakovati z granitnimi kockami, med katere smo zasadili nekaj dreves za senco parkiranim vozilom. Na zelenici pred gradom je zametek kolonade kulturnih mož ormoške občine z doprsnima kipoma Ksaverja Meška in Stanka Vraza, delo akademskega kiparja Viktorja Gojkoviča. Ob ustju tega parka pa poganja iz trave šest kamnitih ”cvetov” — spomenik NOV — akademskega kiparja Janeza Lenassija. Spomenik so odkrili ob proslavi 700—letnice Ormoža leta 1973, hkrati z dokončano ureditvijo okolja pred gradom. Ureditvi pred gradom je sledila ureditev okolja okrog drugega kulturno-zgodovinskega spomenika — mestne cerkve z gotskim obeležjem, v kateri so pred leti odkrili in obnovili freske. V vizualnem pogledu predstavlja ureditev okrog cerkve navezavo na ureditev prostora izza avtobusne postaje; utrjene površine so tlakovane z granitnimi kockami, zidci in podstavki za klopi pa so iz enakih betonskih elementov kot pri omenjeni ureditvi. Naslednji gradbeni poseg je bil objekt poslovno-stanovanjske stavbe, zgrajen leta 1974, ki zaokroža sedanji Kerenčičev, prej Mestni trg, z zahodne strani. V vodoravni in v navpični smeri členjen objekt z dvonivojskim pritličjem ima raznolik program, ne le zaradi spodnje poslovne etaže, temveč tudi zaradi zahtev investitorja po različnih tipih stanovanj. V urbanistično—arhitekturnem pogledu se v svojem merilu navezuje na gabaritne odnose trga. Istega leta smo zgradili t.i. solidarnostni blok v Poštni ulici, ki se zaradi bližine poslovno stanovanjske stavbe v fasadni obdelavi deloma navezuje nanjo, vendar je za fasadni preplesk rdeče opeke zmanjkalo denarja. Ormoški mestni trg je po obliki primer srednjeveškega trga, ki je skozi obdobja sicer doživljal razne spremembe, vendar je njegova zasnova v bistvu ostala trapecna. Ker je postal po zadnji, neprepričljivi preureditvi vizualno zožen in nepregleden (da ne omenjamo osiromašenja stilnih fasad!), je bila postavitev spomenika narodnemu heroju Jožetu Kerenčiču leta 1976, ki ga je po intencijah ormoške Zveze borcev izdelal ptujski kipar Viktor Gojkovič, priložnost za ureditev širšega okolja trga, ki pa še ni dokončana in še traja. Zaradi svoje prejšnje, nenačrtne in prenatrpane ozelenitve smo lahko trg dojeli le v posameznih izrezih, medtem ko ga lahko danes celovito zaobjamemo. Štiri ohranjene breze, uokvirjene s klopmi, prihajajo šele sedaj do izraza. S prefabriciranimi koriti iz večnamen— skilr betonskih elementov je pridobil trg ok. 100 m2 ozelenitve s trajnicami, po izbiri inž. Zvonke Kneževič iz Ptuja, ki je vsa leta hortikulturno spremljala večino ormoških nasadov. Z južne strani je Kerenčičev trg izoblikovan v višinsko zamaknjenih kaskadah, ki prihajajo do veljave kot ”minitribune”, predvsem ob različnih javnih prireditvah, kot so štafete, mimohodi, povorke in podobno. Blagovnica TIMA še čaka na povezavo z 'Vzhodnimi mestnimi vrati”. Levo v ospredju — spomenik NOV Janeza Lenassija. Leta 1978 je bila z vzhodne strani trga dograjena nova blagovna hiša TIMA v velikosti ok. 2500 m2, ki predstavlja del zaključka Kerenčičevega trga s te strani. Kot nadaljevanje objekta smo predvideli poslovno—stanovanjsko stavbo onstran ulice, ki bi jo z blagovnico povezoval "most” gospodarske namembnosti: pokrit z bobrovci in zasteklen bi obiskovalcem omogočal zanimiv pogled proti trgu z ene in proti gradu z druge strani. Pod njim bi potekal promet, medtem ko bi njegove betonske mostnice z vtisnjenim ormoškim grbom spominjale na "vzhodna mestna vrata”, seveda v posodobljeni obliki. Šele z dograditvijo tega poslovnega objekta z "mostom” bi trgu omogočili njegovo strnjenost in pomenskost. Žal je ta zamisel ostala danes le pri dokončanih načrtih, saj so nam zaostrene gospodarske razmere zadnjih let prekrižale ta, za ormoško središče odločilen poseg. Od celotnega kompleksa nam je uspelo lani realizirati le prvi del: novo zgradbo postaje MILICE, ki pa doživlja za sedaj usodo neuglednega torza, brez kakršnih koli navezav in ureditve okolja. Razen Kerenčičevega trga imamo v Ormožu še en predel ožjega središča, ki ga postopoma urejamo: to je zemljišče med Poštno in Skolibrovo ulico. Po prvotnem zazidalnem načrtu naj bi tod zrasli trije petetažni stolpiči, vendar smo jih ob razumevanju občine in Zavoda za urbanizem Maribor lahko še pravočasno zamenjali za nov predlog strnjene, srednjevisoke stanovanjske gradnje s kapaciteto 95 stanovanj. Ob Skolibrovi ulici, ki poteka s severozahodne strani vzporedno s prazgodovinskim obrambnim nasipom, pada Stanovanjska zazidava ob Skolibrovi ulici. zemljišče proti jugozahodu, kar je narekovalo členjeno zasnovo zazidave tako v vodoravnih zamikih kot tudi v vertikalnem smislu, in sicer od dveh do treh etaž z izkoriščenim podstrešjem. Osnovna orientacija stanovanj je proti jugu, vzhodu in zahodu. Manj ugodna severna stran zazidave, ki je hkrati najvišja, vpliva zaščitno; bivalni prostori teh stanovanj se z okenskimi odprtinami v obliki ”škrg” odpirajo proti zahodu. Na južni strani segajo tri krila v zelenico, kjer bo dokončna ureditev okolja s prepotrebnim otroškim igriščem lahko izvedena šele po rušitvi nekaterih stavb v neposredni bližini. Celotni stanovanjski kompleks s približno 5.000 m2 površine vsebuje mešani program stanovanj, in sicer od največjih trisobnih do najmanjših — garsonier, kar je ustrezalo takratnim stanovanjskim potrebam. S to stanovanjsko zazidavo, ki se skuša v svojem merilu in oblikovni obdelavi semantično navezati na širše ormoško okolje, smo dosegli med drugim tudi večjo gostoto (ok. 350 preb./ha), kot bi jo s tremi, po prvotnem zazidalnem načrtu iz leta 1964 predvidenimi stolpiči, da ne omenjamo nespodbudnih posledic, ki bi jih tovrstna gradnja imela za nadaljnje oblikovanje ormoškega mestnega središča. Tudi kompleks Skolibrove še čaka, enako kot Kerenčičev trg, na nadaljevanje svoje ureditve. Stari, dotrajani in zgodovinsko nepomembni objekti ob današnji stavbi pošte, se bodo morali umakniti in prepustiti z ene strani prostor že omenjenemu otroškemu igrišču, z druge, vzhodne strani, pa novemu delu objekta PTT kot prizidku k obstoječi in pozneje adaptirani pošti. Vsaka nova arhitektura v ormoškem središču zahteva določeno sozvočje glede neposrednega okolja, tako bo tudi prostorski sestav nove in prenovljene pošte ustrezal tem izhodiščem. Oblikovanje zatrepa stanovanjske zazidave ob Skolibrovi ulici. Ker pripada v tem primeru prednost ulici, se bo fasadno in volumsko oblikovanje naslanjalo na gabarite, merilo in risbo ne le stare poštne zgradbe, temveč tudi na dosedanjo zgradbo z vzhodne strani, čeprav bo porušena. Namesto frčad na strehi omenjene stavbe, bomo pri novi pošti uporabili motiv izzidkov iznad venca fasade, ki ne bodo le obogatili umirjenega ritma vzhodne fasade, temveč se bodo - skupaj s prirezanim jugovzhodnim vogalom novega objekta - perceptivno združujoče navezovali na sintaktičnost cerkvene gotike, kar se nam bo uveljavljalo posebno z vzhodnim pogledom na ta del mesta. Ne le v ožjem središču mesta, tudi na njegovem obrobju so v minulem desetletju nastajale nove zazidave. Tu naj omenimo v letu 1975 zgrajeno Veterinarsko postajo, ki spominja v svoji prostorski zasnovi in ob vsebinski relaciji človek — žival na vzhodnoslovensko domačijo, grajeno ”na akel”. Njej nasproti je v letu 1978 zrasel za Ormož nepogrešljivi Dom društva samostojnih obrtnikov in avtoprevoznikov. V letu 1979 je nastajajoča Tovarna sladkorja postavila za svoje uslužbence stanovanjski blok ob Ptujski cesti, ki smotrno izkorišča padec zemljišča v tem delu mesta. Istega leta smo se tudi lotili gradnje novega zdravstvenega doma v navezavi na obstoječega, kjer smo prav tako izkoristili nagnjeni teren in pridobili na ta način "dvojno pritličje”. Ta predstavlja za telesno ovirane obiskovalce ugodnejši dostop, s čimer pa je tudi sama arhitektura pridobila bolj sproščen ter z okoljem zlit značaj. Višinsko zamaknjena dela novega zdravstvenega doma povezuje osrednji komuni— kacijski prostor s stekleno opno. Obstoječi kompleks ormoške bolnišnice s sosedstvom novega zdravstvenega doma in ureditvijo okolja nakazuje zametek zdravstvenega centra, ki bi s perspektivno izgradnjo večnamenskega objekta (rentgen, lekarna itd.) lahko smiselno zaokrožil ureditev tudi tega dela mesta. Turistični vidiki Ormož je mestece z izjemno lego na južnem obrobju jeruzalemskih goric, zato ni naključje, da ima že 3000 let staro naselitveno tradicijo, saj je tudi ugodno podnebje privabljalo staroselce na mikavno naravno teraso nad Dravo. Danes, v dobi sodobnega nomadstva, ki je žal trenutno zaradi gospodarskih utesnitev precej zavrto, bi imel Ormož s svojim zaledjem velike turistične možnosti, tako za stacionarni kot za izletniški turizem. Tega so se zavedali pred poldrugim desetletjem tudi pobudniki graditve novega hotela, čeprav so prenekateri takrat zmajevali z glavami, češ, kaj je Ormožu potreben hotel, zadostovala bi že večja gostilna! Pa se je kaj kmalu pokazalo, da so postale kapacitete hotela (30 ležišč) celo premajhne. Zato smo nekaj let pozneje prenovili še stari trakt s kegljiščem in 28 dodatnimi ležišči. S to dograditvijo je pridobil hotel prenočitvenih kapacitet sicer za en avtobus, kar pa je bilo še vedno premalo, kot je bilo premalo tudi gostinskih zmogljivosti. Tako smo leta 1980 dogradili še zadnji, največji del ormoškega hotela z dodatnimi 63 ležišči in 200 sedeži v novi restavraciji, aperitiv baru in pivnici. Identiteta okolja postaja danes pomemben dejavnik turistične ponudbe, zato prihajajo prizadevanja po vzpostavitvi določene krajevne pripadnosti še posebej do izraza pri turistični arhitekturi, kjer želi obiskovalec za krajši čas doživeti vse značilnosti novega okolja. Predvsem velja to za mestne goste, ki živijo, če že ne v tako imenovanih betonskih silosih, pa vsaj v enoličnih stanovanjskih enotah. Zato si tembolj zaželijo srečanja z arhitekturo, ki bi se razlikovala od njihove vsakdanjosti. Od mestne cerkve proti hotelskemu kompleksu in avtobusni postaji je nastal nov prostor, ozelenjen in višinsko razgiban. Hotel Ormož. Ta misel nas je vodila tudi pri oblikovanju ormoškega hotela. Čeprav se novi del v svojem videzu navezuje na merilo, sorazmerja, gradivo in druge sestavine prejšnjega, smo skušali tudi tukaj doseči tako obdelavo, ki bi ostala gostu v spominu kot nezamenljiva posebnost. Ne le da smo dosledno uporabljali naravne materiale, kot so opeka, keramika, bel omet ter les v oblikovnem kontrastu neoblanega opaža in industrijsko izdelanega pohištva (JAVOR POSTOJNA), temveč smo predvsem v pivnici uporabili tudi razne etnološke motive, bodisi v neizpremenjeni prvotni obliki (preša, vrbov preplet, posode) bodisi v preoblikovanju (svetila in podobno). Žal pa je prav pivnica doživela že v začetku obratovanja svoj popačeni vsebinski preobrat. Bila je zasnovana kot specifičen degustacijski prostor, ki naj bi ponujal obiskovalcem razen osnovnega namena še izvirno prostorsko doživetje, ki ne bi bilo le vezano na opremo, temveč tudi na zvočno in animacijsko spremljavo pristnega, domačega vzdušja. Komercialni motivi, kot je že običajno pri nas, pa so pivnico spremenili v pavšalni disco—bar, kot ga srečujemo danes že na vsakem koraku, z vsemi spremljajočimi posledicami, predvsem za opremo pivnice, ki ni bila projektirana za take namene. Za disco bi bil z neznatno preureditvijo prav gotovo primernejši gostinski del kegljišča v kleti, kar je uvidela že tudi sama uprava hotela, vendar bi bilo tudi tu potrebno, kot v celotnem hotelu, posvetiti več pozornosti ohranjevanju in vzdrževanju hotela nasploh, posebno tam, kjer je to povezano z manj stroški in več dobre volje. Pogled v notranjost hotelske pivnice. Čeprav ti problemi na prvi pogled ne sodijo v pristojnost arhitekta, pa so kar pomembni za celoten vtis dojemanja arhitekture, saj sodi k arhitekturi tudi njena vsebina, torej tudi obratovanje, in ne le estetska vrednost lupine in opreme. Ostanimo za hip še pri zasnovi hotela in še eni njegovi posebnosti. Gre namreč za predstavitev nekaj prazgodovinskih eksponatov, razstavljenih v hotelskih prostorih. Kot že omenjeno, sodi ormoška naselbina po ohranitvi nasipa, odkritih grobiščih in naselbinskih najdbah iz obdobja kulture žarnih grobišč v vrh evropske prazgodovine. Ko so ptujski arheologi na prostoru sedanjega hotela raziskovali del zemeljskega nasipa, so odkrili iz obdobja latenske kulture (400 p.n.š.) 10 peči, ki pričajo o življenju takratnih prebivalcev. Eno teh peči so ptujski konzervatorji restavrirali in je razstavljena v recepcijski hali hotela. S prizvokom hudomušnosti bi lahko rekli, da nadaljujemo na tej ormoški mikrolokaciji gostinsko kontinuiteto: nahajališča prazgodovinskih peči, v polpretekli dobi gostilna in sedaj hotel... Nadaljnjo pozornost obiskovalca pritegneta dva fotopanoja z risbama, ki ponazarjata prazgodovinsko naseblino na tleh današnjega Ormoža ter pripravljanje hrane v isti naselbini. Ker je bil Ormož najmočneje poseljen v času kulture žarnih grobišč, imamo na policah hotelske restavracije razstavljene odlitke posod iz tega obdobja. Ta razstavica v hotelu nima ambicije nekega razstavnega prostora ali arheološkega muzeja, temveč skuša z razstavljenimi eksponati le obogatiti notranjost hotela s fragmentarnimi pomniki davne preteklosti. Če k temu prištejemo še dva etnološka elementa iz polpretekle dobe — "stopo” in "žrmlje” —, ki smo ju razstavljali v atriju, lahko rečemo, da povezuje ormoški hotel v neprisiljeni obliki različna zgodovinska obdobja, s čimer prispeva k povezavi gostinstva s kulturno dediščino tega mesteca ob Dravi. Ormoško zaledje Ormoški hotel pomeni odskočno desko v vinorodno zaledje goric. Od Ivanjkovcev oz. od Mihalovec dalje imamo z nekaterimi še nedodelanimi gostinskimi postojankami, za katere pa smo že pripravili idejne zasnove kot n.pr. za Litmerk, zametek tj. vinske ceste ali bolje — Ceste klopotcev, ki bo potekala od Ormoža čez Jeruzalem in dalje proti Ljutomeru. Tako smo na izpostavljeni razgledni točki Maleka zasnovali zdomcu—gostincu turistični objekt z lokalnimi specialitetami, ki v arhitektonskem pogledu prav tako izpričuje pripadnost okolju. Gostišče naj bi sprejelo prve goste predvidoma prihodnje leto. Naslednja točka ob Cesti klopotcev in cilj mnogih obiskovalcev je gostišče Jeruzalem— simbol tega predela Slovenskih goric. Tudi zanj smo že pred leti pripravili načrte za prenovo, in sicer prav tako v smislu lokalne tipike. Zaradi pomanjkanja denarja za celovito prenovo se je investitor lansko leto lotil parcialne rešitve s preureditvijo prostora "preše”, vendar je namesto vidnega lesenega ostrešja svojevoljno namestil raven, rjavo oples— kan pločevinast industrijski strop (!?), baje zaradi ognje varnosti. Vsak nadaljnji komentarje odveč... Če se bomo lotili preureditev naših kulturnih in turističnih objektov s takšnim "posluhom”, bomo kaj kmalu prišli v razkorak s pričakovano turistično ponudbo o nepokvarjenem in izvirnem okolju in najbrž bi bila to medvedja usluga tudi za samo občino Ormož. Tudi drugih krajevnih skupnosti v občini nismo v zadnjem desetletju zanemarjali. Gradili ali prenavljali smo v Središču, na Kogu, v Obrežu, pri Miklavžu, in to različne objekte družbenega značaja, med katerimi naj omenimo novi Dom kulture v Obrežu, ki kaže v svoji arhitektonski zasnovi značilnosti tamkajšnje ruralne arhitekture ter rabi zaradi zavzetosti in aktivnosti krajanov kar najbolje svojemu namenu. Obrež je zgovoren dokaz, da se da tudi s skromnimi investicijami, vendar z dobro voljo in požrtvovalnostjo marsikaj narediti. Nekaj podobnega velja tudi za mrliško vežico na Kogu ter za spominsko obeležje partizanskih kurirjev severovzhodne Slovenije v istem naselju, ki gaje 1. 1980 v lesu izvirno oblikoval akad. kipar Peter Černe. Prenova in obnova stavbne dediščine Pa se vrnimo spet v Ormož. Središče mesta, v katerega je bilo v zadnjih letih vtkanih že precej novogradenj, močno kazi videz nekaterih starih stavb, ki kažejo neogibno staranje, poškodbe ali celo dotrajanost. Mnoge fasade ali njene sestavine razpadajo pod vplivom vlage in zamakanja, nekatera pritličja iz druge polovice 18. ali iz 19. stoletja so pred desetletji predelali s "sodobnimi” izložbami velikih, vodoravnih odprtin, s čimer so razvrednotili prvoten, uglašen videz fasad. Začeti bo kazalo celovito prenovo takih stavb, tudi notranjosti po predhodni študiji ovrednotenja in revitalizacije. To bi zahtevalo večji časovni razpon, predvsem pa več posluha in finančnih možnosti, kot jih je danes v Ormožu na voljo. Kljub zaostreni gospodarski situaciji smo s pomočjo razumevanja izvršilnih organov občine in prizadevnosti Turističnega društva Ormoža uspeli zainteresirati posamezne hišne lastnike tako, da smo že v letošnjem letu obnovili nekaj pročelij v središču mesta. Pri vseh objektih je bilo treba najprej po posebnem postopku odstraniti vlago, pri nekaterih stavbah pa smo posegli tudi v prenovo notranjosti in prikrojili tudi izložbene odprtine sorazmerju fasade. Tukaj izstopa v prvi vrsti adaptacija poslovno—stanovanjske stavbe Kerenčičev trg 2, kjer bosta imeli svoje sodobne prodajne prostore delovni organizaciji Borovo in Zaija, medtem ko bo v 1. nadstropju in v podstrešnem delu na voljo več stanovanj. Skozi omenjeno stavbo poteka iz Kerenčičevega trga prehod za pešce (pasaža), ki bo trg povezoval s pošto, v naslednjem obdobju pa tudi z mestno tržnico, ki bi naj bila zgrajena na novo izoblikovanem prostoru izza Borova oz. Zarje. Nadaljnji razvoj Samoupravna stanovanjska skupnost občine Ormož si prizadeva v naslednjem letu prenoviti ali obnoviti še nekaj starih stavb v mestnem središču. Kot smo že omenili, je urbano okolje podobno živemu organizmu, ki raste in se razvija, s to razliko, da je za rast tega organizma potrebna še gospodarska osnova, ki nam trenutno ni naklonjena. Sedanji čas je primernejši za skrbne priprave za nadaljnji razvoj. Tako smo se letos v okviru študentskih programov na naši fakulteti spontano lotili tudi konkretne naloge za Ormož; pripravili bomo sanacijsko in zazidalno študijo zahodnega dela Ormoža na Dravski terasi, južno od Ptujske ceste, in to s programom, ki smo si ga sami zastavili in ki vključuje tudi tako imenovano "neproduktivno populacijo” — starejše občane in mladino. Tudi to naj bi bil eden prispevkov k humanizaciji našega grajenega okolja. Arhitektura kot nenehni proces oblikovanja tega okolja ne bi smela le zasledovati ozkih utilitarističnih ciljev, temveč bi morala opravljati tudi svoje etično poslanstvo, ki bi se zoperstavilo vsem dehumanizacijskim procesom sodobnega sveta, da bo "vplivalo na porajanje in izgrajevanje družbenega okolja”, kot je bilo to zapisano v listini Plečnikove nagrade leta 1981 za arhitekturno urejanje Ormoža. Pripis Načrte za novo ormoško arhitekturo, z urbanističnimi postavitvami in notranjimi ureditvami pri večini objektov zadnjih deset let smo izdelali v okviru Inštituta za oblikovanje FAGG v Ljubljani. Pri izdelavah načrtov po avtorjevih idejnih zasnovah je — poleg občasnih sodelavcev iz vrst nekdanjih študentov oziroma absolventov — največ sodeloval asistent arh. Branko Kostrič, kije hkrati avtor Doma društev samostojnih obrtnikov in avtoprevoznikov ter novega prodajnega lokala OPTYL. Projektanta stanovanjskega bloka Tovarne sladkorja sta arhitekta Verena Štraus in Ivo Goropevšek iz Maribora, kije sodeloval še pri izdelavi načrtov za postajo milice. Investicijsko tehnično dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja so prispevale projektne organizacije: KOMUNA PROJEKT Maribor, AGENS Ljubljana, SPB Ljubljana, PROJEKT Maribor, 1BT Trbovlje in PGP Ljutomer. Izvajalci so bili: OGRAD Ormož, STAVBAR Maribor oz. DRAVA Ptuj ter GRADIS Maribor. Povzetek : Med pomodernimi premiki v arhitekturi je kontekstualnost pomemben vidik. V sedemdesetih letih, ko postmoderna miselnost pri nas še ni pognala korenin, smo v Ormožu že začeli iskati navezavo na obstoječe okolje, na arhitekturno dediščino in tipološke značilnosti. Skušali smo izoblikovati arhitekturo kontinuitete in identitete, ob'vseh prednostih malomestne aglomeracije. Preobrazba je potekala postopno po posameznih prednostnih predelih mesta ter v odvisnosti od finančnih zmogljivosti sicer dobro organizirane, vendar manj razvite občine. Splošna gospodarska situacija bo za sedaj zavrla nadaljnjo ureditev mestnega središča, ki ostaja zaradi nedokončanega objekta "vzhodnih mest— nih vrat” močno okrnjeno. Ormoška arhitekturna dediščina je v primerjavi z drugimi slovenskimi mesteci sicer skromna, ima pa svojo ambientalno vrednost, ki vabi k povzemanju, prenovi in preoblikovanju. Skromne investicijske možnosti so izključevale kakršno koli "atraktivno” arhitekturo, zato smo izbrali arhitekturo v kontekstu, sintaktično umerjeno in berljivo. Skušali smo preseči funkcionalno vsebinska izhodišča načrtovanja in poudariti prostorska ter morfološko—identitetna. Identiteta postaja pomemben dejavnik tudi turistične ponudbe. Z vzpostavitvijo krajevne pripadnosti, semantične navezave na avtohtone sestavine arhitekturne dediščine ter z naslonitvijo na pomnike preteklosti, lahko pridobi tudi sodobna arhitektura pečat izvirnosti in pripadnosti, kar smo želeli uveljaviti pri nekaterih novih zasnovah, predvsem pri oblikovanju ormoškega hotela, kot tudi pri nekaterih objektih zaledja. Kljub novogradnjem pa kazi videz ormoškega središča slabo fizično stanje nekaterili starih stavb, ki kličejo po prenovi, ali vsaj po obnovi pročelij. Sedanje stanje pristriženih naložb skušamo tako izkoristiti za širšo akcijo prenove in obnove; v letošnjem letu je bilo prenovljenih že nekaj stavb v ožjem središču, kar naj bi se nadaljevalo tudi naslednja leta. Urbano okolje je podobno živemu organizmu, ki raste in se razvija, le s to razliko, da je za to rast potrebna gospodarska osnova, ki nam trenutno ni naklonjena. Sedanji čas je primernejši za priprave v obliki programov in alternativnih zazidalnih študij manj obdelanih predelov Ormoža. Arhitektura kot nenehni proces oblikovanja okolja naj bi vršila tudi svoje etično poslanstvo. Zusammenfassung ORMOŽ AUF DER SUCHE NACH EINEM EIGENEM URBAN1ST1SCH -ARCHITEKTONISCHEM AUSDRUCK Unter den postmodernen Richtungen in der Architektur ist die Kontextualitat ein be— deutender Gesichtspunkt. In den siebziger Jahren, wo die postmoderne Denkart bei uns noch keine Wurzel schlug, hat man in Ormož schon die Ankniipfung an die beste— bende Bauumwelt, an die Architekturerbschaft, wie auch an die typologischen Eigen— schaften zu suchen angefangen. Man versuchte Architektur der Kontinuitat und der Identitàt bei alien Vorteilen der kleinstàdtischen Aglomerationen zu gestalten. Die Wandlung verlief allmahlich an einzelnen Teilen der Stadt, sowie von der Abhàngigkeit der fmanziellen Leistungsfahigkeiten in ubrigen gut organisierter, jedoch unterentwic-kelter Gemeinde bedingt. Allgemeine wirtschaftliche Lage wird vorlàufig weitere Entwi— cklung des Stadtkerns bremsen, der infolge des unvollendeten Objektes des ”Čstlichen Stadttores” sehr verstiimmelt ist. Das Architekturerbe von Ormož ist im Vergleich zu anderen slowenischen Stadtchen zwar bescheiden, doch hat es seinen ambientaleh Wert, der zur Nachahmung, Erneuerung und Umformung lockt. Bescheidene Investitionsmo-glichkeiten haben jede "atraktive” Architektur verunmòglicht, deshalb wurde eine Architektur des Kontextes, syntaktischer Mafistablichkeit und Lesbarkeit gewàhlt. Es wurde versucht funktionalistisch inhaltliche Ausgangspunkte der Entwtirfe zu iibersteigen und die raumlichen, sowie morphologisch-identitatische zu betonen. Die Identitàt wird zu einem bedeutsamen Faktor auch des turistischen Angebotes. Mit der Errichtung der lokalen Angehòrigkeit, der semantischen Ankniipfung an die autochthonen Bestandteile der Architekturerbschaft, sowie mit der Anlehnung an die Elemente der Vergangenheit, kann auch die zeitgemàsse Architektur den Siegel der Urspriinglichkeit und Zugehòrigkeit gewinnen, was man bei einigen Neubauten betonen wtinschte, vor allem bei der Gestal-tung des Hotels Ormož, wie auch bei einigen anderen Bau ten des Hinterlandes. Trotz der Neubauten wird der Eindruck der Stadtmitte durch den materiellen Zustand einiger alter Bauten, die einer Renovierung oder mindestens einer Fassadenerneuerung bediirftig sind, verunstaltet. Den jetzigen Zustand der verkiirtzten Investitionen versucht man fiir eine breitere Aktion der Renovierung oder Erneuerung auszuniitzen; in diesem Jahr wurden schon einige Bauten der Standtmitte adaptiert, was auch in den kiinftigen Jahren fortgesetzt werden soli. Die stadtebauliche Umwelt gleicht dem lebenden Organismus, der sich im Zustand des Wachstums und der Entwicklung befmdet, doch mit dem Unter— schied, dass fur solchens Wachstum eine wirtschaftliche Grundlage nòtig ist, die uns zur Zeit nicht gewogen ist. Die gegenwartige Zeitlage ist fur Vorbereitungen in Form einer Programierung und der alternativen Bebaungsstudien einiger weniger bearbeiteten Teile von Ormož mehr geeignet. Architektur als andauernder Gestaltungsprozess der Umwelt solite auch eine etische Sendung ausiiben. Ivo RAJH predsednik komiteja za družbeno planiranje, razvoj in gospodarske zadeve Občine Ormož RAZVOJ ORMOŠKE OBČINE PO LETU 1973 Sestavek obravnava družbenoekonomska gibanja v zadnjem desetletju. Opisani so dosežki v gospodarstvu in družbenih dejavnostih v mestu Ormož kot gospodarskem, kulturnem in političnem središču občine in njegovem gravitacijskem območju. Družbenoekonomska gibanja, kijih beležimo na območju občine po letu 1973, so bistveno vplivala na razvoj in spremenjeno podobo mesta Ormož kot vodilnega kulturnega, političnega in urbanega centra občine. Desetletno obdobje je v razvoju nekega kraja oz. območja prekratko, da bi lahko celovito ocenjevali vsa ekonomska, socialna in sociološka dogajanja, vendar lahko za mesto Ormož trdimo, da je bil v letih 1973 - 1983 dosežen izjemen napredek skoraj na vseh področjih. Pomemben dejavnik uresničevanja osnovnih razvojnih usmeritev je družbenoekonomski in politični sistem, k čemur so pripomogli delovni ljudje in občani, ki so z vztrajnim pospeševanjem preobrazbe gospodarstva in pretežno kmetijske v propulzivnejše dejavnosti, s prometnim odpiranjem in tesnejšim povezovanjem z drugimi razvitejšimi območji dosegli dinamičen razvoj v občini, posebno še v mestu Ormož. Pri oblikovanju razvojnih ciljev je bilo pomembno zlasti prizadevanje za uveljavljanje samoupravljanja, ki je bilo osnovni pogoj za napredek in uveljavitev delovnega človeka in občana v socialistični družbi. Ob ocenjevanju dosežene ravni ekonomskega razvoja, osebnega in družbenega standarda tudi ne smemo pozabljati pripravljenosti občanov Ormoža, ki so s samoprispevki in drugimi združenimi sredstvi pripomogli k urejenosti in lepšemu videzu osrednjega občinskega naselja. Vendar vsa obdobja niso bila enako ugodna za uresničevanje zastavljenih ciljev. Družbeni napredek je od časa do časa potekal v zapletenih pogojih gospodarjenja, posebno po letu 1979, še bolj pa v letih 1981 do 1983. V tem času niso bili doseženi vsi razvojni cilji, ki bi lahko pripomogli k ekonomskemu razvoju in k nadaljnji izgradnji mesta ter bližnje okolice. Družbenoekonomski razvoj mesta je bil v preteklem obdobju odvisen od gospodarske moči, posredno pa od razvoja drugih dejavnosti, ki so omogočile dvig osebnega in družbenega standarda prebivalstva ter urbano urejenost mesta. Gospodarski razvoj je povzročil večjo koncentracijo prebivalstva v mestu Ormož, ki se je v zadnjih desetih letih povečalo za 31 % oziroma poprečno na leto za 3 %. Osnovni nosilci gospodarskega razvoja v zadnjih desetih letih so bile delovne organizacije. Ustanovljene so bile tudi proizvodne enote, ki so še pospešile gospodarski in družbeni razvoj. Ob udeležbi lastnih, bančnih in združenih sredstev so nastajali novi in rekonstruirani stari proizvodni obrati. Na novi lokaciji je bila zgrajena Pekarna z novo tehnologijo peke kruha in drugih izdelkov; ob soudeležbi tujih partnerjev je bil postavljen novi obrat za proizvodnjo očal pri Tovarni Jože Kerenčič. Opravljena je bila I. in II. faza rekonstrukcije Opekarne in uvedena moderna tehnologija žganja opečnih proizvodov; kovinska proizvodnja delovne organizacije Kran se je preselila iz Ormoža na Hardek; posodobljena je bila proizvodnja na Žagi v Ormožu. Dolgoletna prizadevanja, da bi Ormož dobil večji industrijski obrat za predelavo sladkorne pese, so se uresničila v letu 1980, ko je stekla poizkusna proizvodnja v Tovarni sladkorja, ki je v marsičem spremenila podobo mesta in uveljavila njegove gospodarske funkcije v širšem okolju in tudi zunaj območja občine. Zaradi gospodarskega razvoja je občinsko središče v tem obdobju razvilo določene oskrbne in storitvene dejavnosti. Za boljšo ponudbo dobrin so bili zgrajeni Blagovnica, dva nova trgovska lokala, več trgovin s ponudbo trajnih dobrin pa je bilo preurejenih. Zgrajena je bila Osnovna šola Stanka Vraza, obnovljeni osnovni šoli v Ormožu in na Hardeku, novi otroški vrtec je dal zatočišče otrokom zaposlenih staršev, za boljšo osnovno zdravstveno varstvo je bil zgrajen prizidek k Zdravstvenemu domu, adaptiran in preurejen je bil Dom kulture, za potrebe društvenih dejavnosti pa je bil z združenimi sredstvi zgrajen Dom društev. Za dvig turizma je bil Hotel razširjen z dodatnimi 63 ležišči in 200 sedeži. Novi stanovanjski objekti, poslovne zgradbe, naselje pri vinski kleti in naselje Hardek ter centralna mestna cona dajejo videz urejenosti. Materialna krepitev združenega dela je omogočila intenzivno stanovanjsko gradnjo, da bi zadovoljila potrebe razvoja mesta. Zgrajenih je bilo več kot 350 stanovanj v družbeni in zasebni lasti. Ob gradnji Tovarne sladkorja je zraslo tudi stanovanjsko naselje Dolga lesa. Komunalna ureditev Ormoža je zahtevala tudi postavitev sodobne avtobusne postaje, posodobitev cestišč, gradnjo pločnika in kolesarske steze ob Ljutomerski cesti, ureditev zelenic in nasadov. Zgrajeni sta bili mrliška veža in veterinarska postaja. Avtomatska telefonska centrala je omogočila boljšo povezavo Ormoža z drugimi kraji. Ob velikih uspehih v gospodarskem in družbenem razvoju pa smo posvetili manj pozornosti ohranjanju starega mestnega jedra. V zadnjem letuje bil tudi na tem področju opazen napredek. Storili bi napako, če bi ob uspehih na mestnem območju zapostavljali družbenoekonomski razvoj celotne občine. V obdobju od leta 1973 do danes je bilo mnogo storjenega za izboljšanje pogojev dela in življenja prebivalstva zunaj Ormoža. Modernizirali smo cestno omrežje, tako da so vsi krajevni centri povezani z asfaltiranimi cestami z gospodarskim, kulturnim in političnim središčem občine. Tudi krajevne skupnosti so med seboj povezane z asfaltiranimi cestami, tako povezavo pa ima tudi večina naselij s centri krajevnih skupnosti. V zadnjem desetletju je bila oskrba gospodarstva in prebivalstva z vodo prednostna razvojna naloga. Vsi krajevni centri s pretežnim številom naselij so dobili zdravo pitno vodo iz centralnega vodovodnega omrežja. Tri četrt potreb po pitni vodi je že zadovoljenih, prizadevamo pa si, da bo v bližnji prihodnosti vodovod speljan po vsej občini. Napredovala je tudi telefonska povezava Ormoža s krajevnimi centri. Do leta 1983 so bile avtomatizirane vse telefonske centrale, s čimer se je precej povečalo število telefonskih priključkov. Zgrajenih je bilo več transformatorjev, kar je zelo izboljšalo oskrbo z električno energijo. Vključevanje predšolskih otrok v varstvo smo v celoti uresničili z gradnjo novih otroških vrtcev v Središču, Podgorcih, Veliki Nedelji in Miklavžu. S tem so izenačeni pogoji varstva in vzgoje na celotnem območju občine. Prostorom za kulturne prireditve je bilo v dosedanjem obdobju posvečeno premalo pozornosti, v zadnjih letih pa so vendarle bili posodobljeni kulturni domovi pri Miklavžu, Podgorcih, Tomažu, novi kulturni dom pa je bil zgrajen v Obrežu. Velik napredek je bil dosežen v družbenem in zasebnem kmetijstvu z novimi nasadi, skladišči, melioracijami in drugimi ukrepi za izboljšanje obdelovalnih površin. V tem obdobju sta bila zgrajena tudi predelovalni obrat Droga TOZD Gosad Središče ob Dravi, Blagovnica Trgovskega podjetja Zaija v Središču ob Dravi, odprt proizvodni obrat Tono— sa Tomaž pri Ormožu, posodobljene trgovine v krajevnih središčih in nekateri drugi objekti, ki so izboljšali pogoje dela in življenja občanov. Droga TOZD "Gosad” Središče ob Dravi. Blagovnica v Središču ob Dravi. Kljub zaostrenim gospodarskim razmeram, ki nas pestijo od leta 1980, družbenopolitična skupnost še nadalje snuje načrte za razvoj mesta in njegovega zaledja. Dosedanji uspehi na gospodarskem in drugih področjih nas ne smejo uspavati, stabilizacijska prizadevanja morajo postati realni temelj načrtov za prihodnja obdobja. Ormoški občani si bomo še nadalje prizadevali, da sebi in prihajajočim generacijam ustvarimo lepši jutri. Povzetek : Materialni pogoji razvoja ormoške občine v preteklih obdobjih niso bili najugodnejši. Po letu 1973 je razvoj ubral veliko hitrejše korake, saj smo ob posodobitvi kmetijstva uspeli razviti tudi industrijo. Več delovnih mest za pridne roke ormožanov in delavcev iz okoliških krajev je omogočilo dvig osebnega in družbenega standarda. Novi proizvodni obrati, posodobljeno cestno, električno, telefonsko in vodovodno omrežje ter nove šole in vrtci so najboljši znak, da so si ormoški občani pripravljeni z lastnimi močmi ustvariti lepšo prihodnost. Zusammenfassung DIE ENTWICKLUNG DER GEMEINDL ORMOŽ NACH 1973 Die materiellen Bedingugen der Entwicklung der Gemeinde Ormož sind in vergangenen Perioden nicht am gunstigsten gewesen. Nach dem Jahre 1973 ist der Fortschritt viel schneller gevvorden; wir haben neben der Modernisiserung der Landwirtschaft auch die Industrie entwickelt. Mehrere Arbeitsplatze fdr die fleissigen Hande der Burger von Ormož und der Arbeiter aus der Umgebung haben den Hub des Lebens-und Allgemein— standards ermoglicht. Neue Betriebe, modernisierte Strassen—, Stromleitungs—, Fern— sprech— und Wasserleitungsnetz, neue Schulgebaude und Kindergarten sind das beste Zeichen, dass die Gemeindemitglieder von Ormož bereit sind, sich mit eigenen Kriiften bessere Zukunft zu schaffen. Franc DEBELJAK, dipl. ekonomist. Tovarna Jože Kerenčič Ormož NASTANEK IN RAZVOJ TOVARNE PLASTIČNIH IN OPTIČNIH IZDELKOV JOŽE KERENČIČ ORMOŽ V tekstu je prikazan razvoj Tovarne Jože Kerenčič Ormož od ustanovitve leta 1960 do leta 1983 in nakazane njene razvojne usmeritve. Uvod Tovarna Jože Kerenčič je mlada delovna organizacija; osnovali sojo leta 1960 kot Zavod za zaposlovanje invalidov v nerazviti kmetijski občini Ormož. V občini ni bilo razvite industrije, saj sta obstajala le dva industrijska objekta: Žaga za rezanje lesa ter Opekarna. Tako torej ni bilo ne razvite industrijske tradicije in ne miselnosti, ki sta osnova za hitrejši razvoj industrije. Osnovni nosilec razvoja pa je človek, zato je bilo potrebno našega človeka preobraziti iz kmetijskega v industrijskega delavca. Razvoj industrije v občini je kmalu pokazal, da se je delavni kmetijski proizvajalec v kratkem času preoblikoval v industrijskega delavca in uspešno začel delati na najsodobnejših strojih. V letu 1960 je bilo v Zavodu zaposlenih 51 delavcev, in to v glavnem invalidov in kmetijskih delavcev. Proizvodni prostori in sredstva za delo so bili zastareli, saj je tovarna dobila prostore v stari kožami, stroje pa iz tovarne Jeklo Ruše s proizvodnim programom za izdelavo gradbenega okovja. Marljivi delavci v tovarni Jože Kerenčič so v svojih razvojnih prizadevanjih uspeli, saj je v letu 1983 zaposlenih že 608 delavcev, ki delajo na najsodobnejših avtomatskih strojih in proizvajajo izdelke, potrebne v različnih gospodarskih panogah. Razvoj Tovarne Jože Kerenčič Tovarna Jože Kerenčič je bila osnovana leta 1960 kot Zavod za zaposlovanje invalidnih oseb. Namen ustanovitve je bil predvsem zaposlitev invalidov in njihova rehabilitacija. Razumljivo je, da se ni posvečala pozornost gospodarskim efektom, temveč predvsem skrb za zaposlitev invalidov. Poslovanje v letu 1960 je bilo usmerjeno v organizacijo raznih uslužnostnih in gospodarskih dejavnosti obrtnega značaja ter v proizvodnjo gradbenega okovja vseh vrst. Zavod je imel zastarelo strojno opremo: stiskalnice in stružnico je dobil kot odpisane stroje v podjetju Jeklo Ruše. Delavci, bilo jih je 51, niso imeli nobene industrijske tra— dicije, tehnološki prijemi so bili nerazčiščeni, ni bilo tehnične dokumentacije, storilnost je bila nizka. Vendar so delavci kazali izredno voljo za uspeh in razvoj, saj so le v tem videli možnost svoje stalne zaposlitve. Navedena dejstva so bila glavni razlog, daje zavod moral načrtovati preusmeritev proizvodnega programa in sistematizacijo obdelave tehnoloških postopkov ter izbiro novih rentabilnejših izdelkov. Proizvodni prostori na Ptujski cesti 8 v bivši kožami so bili povsem neustrezni. Prostore je bilo potrebno adaptirati in prilagoditi proizvodnji. V letu 1962 se je pokazala potreba, da se zavod organizira v podjetje za industrijsko dejavnost kovinske in plastične stroke. Ustanovljena je bila Tovarna kovinskih proizvodov in izdelkov iz plastičnih mas Jože Kerenčič Ormož. Ustanovitelj zavoda in tovarne je bil Občinski ljudski odbor Ormož. Proizvodnja je bila razširjena: odslej teče proizvodnja okovja in pribora vseh vrst, proizvodnja vseh vrst odlitkov barvnih kovin, proizvodnja izdelkov iz plastičnih mas in strojna obdelava kovin za drugo industrijo. Tako je tovarna širila svoj obseg dela: iskala je nove izdelke in uvajala nove tehnologije. Proizvodnja gradbenega oko\ja je zaradi zastarelih strojev in počasne proizvodnje upadala tako, da se ti izdelki z relativno visokimi cenami niso mogli vključiti na tržišče. Zato je bil sprejet sklep, da se proizvodnja gradbenega okovja opusti. Tovarna je iskala rešitve z navezovanjem stikov z večjimi delovnimi organizacijami, in to TAM Maribor, EMO Celje, IMT Beograd, FAP Priboj in drugimi. Predvsem je važna kooperacija s tovarnami avtomobilov in traktorjev na področju plastične dejavnosti. V letu 1962 se je začela proizvodnja vseh vrst krmilnih koles za traktorje, avtobuse in kamione; s tem je bila dana osnova razvoja tudi za ostale plastične izdelke: za tapete poda in stene kabine, armaturne plošče, ročice, krogle ter sploh za vso opremo v kabinah, izdelano iz plastičnih mas. Tudi proizvodnja kovinskih izdelkov se je razširila: izdelovati so začeli izlivke in ročaje za EMO Celje. Spremembe v tehnologiji in povečani proizvodnji so zahtevale tudi kadrovske okrepitve. V letu 1962 je bilo zaposlenih že 109 delavcev. Tovarna je pridobila tudi strokovne kadre, in to strugarje, orodjarje, strojne ter ekonomske tehnike. Preusmeritev proizvodnega programa je vplivala na to, da se je tovarna uspešno uveljavila na tržišču. V letu 1963 je sklenila kooperacijske pogodbe za približno 78 % celotne proizvodnje, predvsem z avtomobilskimi tovarnami. Ostali del proizvodov pa uspešno spravlja na trg prek poslovnega združenja Fužinar iz Ljubljane. Tovarna ima zaposlenih precej invalidov, ki ne dosegajo norm, prav tako pa so izostanki z dela razmeroma pogosti. V letu 1963 je tovarni uspelo povečati število strokovnih sodelavcev iz TAM Maribor in TAP Ptuj. Ovira zaposlovanju strokovnih delavcev je pomanjkanje stanovanj in nizki osebni dohodki. Vendar se je kadrovska struktura izboljšala tako, da zaposluje tovarna 2 delavca z višjo šolsko izobrazbo, 10 delavcev ima srednjo izobrazbo, 20 je kvalificiranih delavcev kovinske stroke. V letu 1963 je bil kupljen prvi avtomatski brizgalni stroj iz Vzhodne Nemčije za brizganje volanov. V letu 1966 so dopolnili proizvodnjo z izdelavo nožev in kuhinjskih garnitur. Tovarna je kupila zastarelo strojno opremo za proizvodnjo vseh vrst kuhinjskih nožev in pričela izdelovati 32 vrst različnih nožev. Prav tako je osvojila tehnologijo za proizvodnjo 6 vrst kuhinjskih garnitur: zajemalko, cedilko, vilice itd. Kupljene so bile tudi nove stiskalnice in stružnice. Da bi tovarna lahko spremljala razvoj novih izdelkov, je nujno potrebovala strojna oblikovalna orodja. Zaradi tega je bilo potrebno istočasno s povečanjem proiz— vodnih kapacitet za izdelavo plastičnih in kovinskih izdelkov organizirati tudi orodjarno. Za orodjarno, ki se je razvijala obenem s tovarno, je bilo potrebno kupiti nove stroje, in to stružnico, rezkalni stroj, vrtalni stroj in žago za rezanje materiala. S tem je bila postavljena trdna osnova za nadaljnji razvoj Tovarne Jože Kerenčič, ki se je v letu 1966 preimenovala v Tovarno plastičnih in kovinskih izdelkov Jože Kerenčič Ormož. Proizvodnja se je izoblikovala v naslednje dejavnosti: predelava plastičnih snovi v polizdelke in gotove izdelke, predelava in obdelava vseh vrst kovin v polizdelke in gotove izdelke, izdelovanje strojnih orodij in naprav, vzdrževanje strojev, orodij, naprav ter zgradb in opravljanje uslug strojne kovinske obdelave. V letu 1966 je tovarna kupila tudi dva stroja Belišče za proizvodnjo brizganih plastičnih izdelkov do 100 gramov teže. Predelava plastičnih mas v različne izdelke je v razvoju tudi pri nas. Plastične surovine so proizvajali že tudi v Jugoslaviji, zato je Tovarna Jože Kerenčič pri iskanju novih izdelkov iz plastičnih mas začela proizvajati pihano embalažo — plastenke. Za proizvodnjo pihane embalaže je bil kupljen leta 1969 prvi pihalni stroj Bekum iz Zahodne Nemčije. Za plastenke se uporabljata dva plastična materiala: polietilen in prozorni PVC. S širitvijo obsega proizvodnje so postali proizvodni prostori na Ptujski c. 8 pretesni, zato so se lotili gradnje novih proizvodnih prostorov za izdelavo plastičnih izdelkov. Zgrajena je bila nova proizvodna dvorana s 1500 m1 2 površine na Ljutomerski c. 32. Sedaj se je lahko razširila tudi proizvodnja z novimi plastičnimi izdelki za tujega kupca - PEZ izdelki. Kupili so nove brizgalne stroje za brizganje do 500 gr teže izdelkov. Tovarna je sklenila licenčno pogodbo za proizvodnjo PEZ izdelkov s firmo Centromint Company iz Vaduza — Liechtenstein. Tam je največji delničar avstrijska firma Haas iz Linza. Ta proizvodnja se je količinsko izredno večala, zato je bila potrebna ponovna razširitev orodjarne za izdelavo potrebnih orodij. V letu 1973 je bila zgrajena ob obstoječi dvorani nova proizvodna dvorana s 600 površine. Z novimi proizvodnimi prostori za izdelavo plastičnih izdelkov in z orodjarno se je tovarna obogatila tudi z novimi strokovnimi kadri. Kupci so dobili zaupanje v izdelke, ki jih je proizvajala Tovarna Jože Kerenčič. V letu 1970 je tovarna zaposlovala že 272 delavcev. Izdelovali so naslednje skupine izdelkov: 1 . skupina izdelkov za motorno industrijo 32 % 2. skupina izdelkov za kovinsko dejavnost 22% 3. skupina izdelkov za plastično embalažo 28% 4. skupina izdelkov za prehrambeno industrijo 17% 5. skupina izdelkov za široko potrošnjo 1 % Skupaj 100 % Razvoj Tovarne Jože Kerenčič je po letu 1973 doživel nagel skok. Načrtovali so nov izdelek, in sicer okvire za očala. Tovarna je podpisala leta 1973 pogodbo o skupni naložbi domačih in tujih partnerjev za proizvodnjo okvirov za sončna in športna očala. Pogodbeni partnerji so bili: Tovarna Jože Kerenčič Ormož, Tehno Impex Ljubljana, Optyl Billen— mode GmbH Muenchen in L L C. Y. London. Pogodba o skupni naložbi je bila podpisana za dobo 10 let in je predvidevala gradnjo tovarne za proizvodnjo okvirov za očala. Graditi so začeli leta 1974 v industrijski coni Ormož, Ljutomerska c. 32, in sicer ob obstoječi Tovarni Jože Kerenčič. Tovarno so gradili za letni obseg proizvodnje 500.000 kosov, s tem daje možna razširitev z manjšimi posegi. V letu 1974 se je zaradi predvidenega novega obsega proizvodnje okvirov za očala priključilo k Tovarni Jože Kerenčič foto — optično podjetje ABA, foto optika iz Maribora. ABA je imela prodajalne po vsej Sloveniji. Za prodajo in montažo je potrebovala okvire tudi iz tovarne Optyl Ormož, zato se je poslovno in organizacijsko povezala s Tovarno Jože Kerenčič. S priključitvijo ABA in končano gradnjo tovarne Optyl v letu 1975 je bilo potrebno reorganizirati Tovarno Jože Kerenčič na samoupravni osnovi, in sicer osnovati temeljne organizacije združenega dela in delovno skupnost skupnih služb. Tovarna Jože Kerenčič Ormož je bila samoupravno organizirana takole: 1. TOZD predelava plastičnih mas Ormož, 2. TOZD Optyl optični proizvodi Ormož, 3. TOZD ABA foto — optika Maribor, 4. Delovna skupnost skupnih služb Ormož. V letu 1976 se je priključilo k Tovarni Jože Kerenčič še podjetje Optika Ljubljana kot TOZD, ki je prav tako za potrebe svoje dejavnosti kupovala okvire za očala od TOZD Optyl. Leta 1977 se je priključila Tovarni Jože Kerenčič Ormož še tovarna optičnih izdelkov Likaplast Udbina iz SR Hrvatske kot TOZD. Združevanje delovnih organizacij optične dejavnosti s Tovarno Jože Kerenčič Ormož je bilo potrebno zaradi dohodkovno uspešnejšega poslovanja in boljše izkoriščenosti proizvodnih zmogljivosti, znanja in skupnega nastopa na tržišču. Izdelki Tovarne Jože Kerenčič se najdejo na domačem in tujem trgu. Tovarna izvaža okvire za očala in sončna očala na zahodno (Zvezna republika Nemčija, Avstrija) in vzhodno (Češkoslovaška, Nemška demokratična republika) tržišče. Prav tako izvaža večje količine PEZ izdelkov v Avstrijo, Nemčijo in ZDA. Okviri za očala, ki jih proizvaja TOZD Optyl, so izdelani iz epoksidne smole. V letu 1980 seje Tovarna Jože Kerenčič samoupravno in organizacijsko povezala v SOZD ZIV TAM Maribor. Vzrok za to odločitev je bila možnost za razširitev proizvodnega programa TOZD predelava plastičnih mas za potrebe članic ZIV TAM. V letu 1981 je iz delovne organizacije izstopila TOZD Optika Ljubljana, kije poiskala svoj razvoj v razširjeni fotooptični dejavnosti zunaj Tovarne Jože Kerenčič. Rast Tovarne Jože Kerenčič je prikazana z nekaterimi pokazatelji: TABELA 1 : Rast Tovarne Jože Kerenčič 1960 1962 1964 1975 1980 1982 1. Prihodek 545.759 1,255.710 4,265.368 85,702.162 323,965.612 510,456.433 2. Dohodek 102.620 314.440 1,588.082 23,472.289 155,799.193 201,478.127 3. St.zaposl. 51 109 190 480 555 590 4. Dohodek na delavca 2.012 2.885 8.358 48.901 280.719 341.488 Iz pregleda je razvidno, da je Tovarna Jože Kerenčič uspešno razvijala svojo dejavnost, saj je v iskanju novih proizvodov in kupcev znala v najkrajščem času ob ugodni ceni dati kvaliteten proizvod, kije zadovoljil kupca. Sedanja organiziranost Tovarne Jože Kerenčič in proizvodnja izdelkov posameznih TOZD je naslednja: 1. TOZD predelava plastičnih mas Ormož Proizvodni program obsega: — predelava plastičnih mas v polizdelke in gotove izdelke, — predelava in obdelava kovin v polizdelke in gotove izdelke, — izdelava orodij ter naprav, — vzdrževanje strojev, naprav in zgradb, — proizvodnja športnih očal Carrera. 2. TOZD OPTY Ormož Proizvodni programje naslednji: — proizvodnja in montaža okvirov za korekcijo vida in sončna očala iz optyla, — prodaja optičnih izdelkov. 3. TOZD ABA foto — optika Maribor Predmet poslovanja je takle: — prodaja vseh vrst optičnih proizvodov, — servisiranje optičnih proizvodov in slušnih aparatov. 4. TOZD Likaplast Udbina Proizvodni program obsega: — proizvodnja in montaža okvirov za korekcijo vida in sončna očala iz acetatne celuloze, — prodaja optičnih izdelkov, — proizvodnja plastične embalaže. 5. Delovna skupnost skupnih služb Ormož Za izvrševanje del, ki so skupnega pomena za vse TOZD, so organizirane skupne službe za: — splošne, pravne in kadrovske zadeve, — ekonomsko — finančne zadeve, — nabavne in uvozne zadeve, — prodajne in izvozne zadeve, — razvojne zadeve. RAZVOJNE USMERITVE Razvojni cilji so opredeljeni z razširitvijo obstoječih programov, predvsem pa z razširitvijo proizvodnje okvirov za očala. Tovarna Jože Kerenčič iz leta v leto povečuje izvoz svojih izdelkov na zahodno in vzhodno tržišče in bo tako nadaljevala tudi naprej. Za uspešen dosedanji razvoj imajo zasluge predvsem zelo pridni delavci, ki so se zaposlovali v tovarni. Za izgradnjo vseh objektov, za nakup strojev in opreme in da so lahko sledili tehnološkemu razvoju, so se morali delavci odrekati tudi delu svojih osebnih dohodkov. Delavci Tovarne Jože Kerenčič načrtujejo razvoj tovarne po dosedanjih tržnih izkušnjah in na osnovi dosežene stopnje tehnološkega razvoja v naslednjih smereh: — v smeri proizvodnje izdelkov, ki omogočajo substitucijo uvoza ali omogočajo pomembnejši izvoz, — z uvedbo sodobne tehnologije za proizvodnjo takšnih izdelkov, ki omogočajo veliko— serijsko proizvodnjo in prinašajo temu ustrezne dohodkovne učinke, — v smeri izdelave izdelkov, ki sodijo v okvir obstoječega proizvodnega programa ali pa pomenijo njegovo organsko dopolnitev, da bi se v celoti izkoristilo in dopolnjevalo pridobljeno tehnično in tehnološko znanje ter izrabile izkušnje. Pridne roke delavcev Tovarne Jože Kerenčič bodo z dosedanjimi izkušnjami tudi te razvojne cilje izpolnile, tovarna pa si bo še bolj utrdila pridobljeni položaj na tržišču. Povzetek: Tovarna Jože Kerenčič Ormož je bila ustanovljena leta 1960 kot Zavod za zaposlovanje invalidnih oseb. Proizvodni program je bil izdelava kovinskega okovja za gradbeništvo. V letu 1962 se je iz Zavoda rzavila tovarna kovinskih in plastičnih proizvodov. Proizvodni program se je razširil tudi na proizvodnjo plastičnih izdelkov za kooperacijo. Med razvojem je Tovarna Jože Kerenčič večkrat menjala svoj naziv, kar je vsakokrat narekoval proizvodni program. Zaradi razširjenega programa je bilo potrebno zgraditi nove proizvodne prostore za predelavo plastike, za orodjarno in za proizvodnjo okvirov za očala Optyl. Tovarna je uspela tudi v izvozu na zahodno tržišče, saj izvaža okvire za očala Opty in PEZ izdelke. Organizacijsko in samoupravno je Tovarna Jože Kerenčič organizirana v temeljne organizacije združenega dela in v delovno skupnost skupnih služb in sicer: — TOZD predelava plastičnih mas Ormož, — TOZD Optyl optični proizvodni Ormož, - TOZD ABA foto — optika Maribor, - TOZD Likaplast Udbina. Tovarna Jože Kerenčič je leta 1960 zaposlovala 51 delavcev, leta 1982 pa 590 delavcev. Proizvodni program obsega izdelavo plastičnih in kovinskih izdelkov in okvirov za očala. Zusammenfassung ENTSTEHUNG UND ENTWICKLUNG DER FABR1K EUR PLASISCHE UND OPT1-SCHE ERZENGNISSE "JOŽE KERENČIČ” ORMOŽ Die Fabrik "Jože Kerenčič” Ormož wurde im Jahr 1960 begriindet, als eine Anstalt fiir die Beschàftigung der invaliden Personen. Produktionsprogramm der Anstalt war die Pro— duktion der Mettalbeschlàge fiir das Baufach. Im Jahre 1962 wurde aus der Anstalt die Fabrik der Metali und Plastik—Erzeugnisse begriindet, die ihr Programm auf die Produk— tion der plastischen Erzeugnisse fiir die Kooperation erweitert. In der Zeit ihrer Ent— wicklung hat die Fabrik "Jože Kerenčič” mehrmals ihren Titel verandert, wass immer das Produktionsprogramm bedungen hat. Die Verbreitung des Programms hat den Bau der neuen Produktionsplàtze verlanget und zwar fiir Plastikumarbeitung, Werkzeugstatte und fiir Produktion Optyl — Brillenfassungen. Die Fabrik hat auch den Erfolg bei dem Export auf Weltmarkt erreicht, weil sie die Brillenfassungen und PEZ — Dispensers exportiert. Die Fabrik "Jože Kerenčič” ist der Organisation und Selbstverwaltung nach, in fiinf organisatorische Eiheiten verteilt und zwar: — Verwaltung — Betrieb fuer Plastikumarbeitung Ormož — Betrieb Optische Erzeugnisse Ormož — Betrieb ABA Photooptik Maribor — Betrieb Likaplast Udbina Fabrik "Jože Kerenčič” hat im Jahre 1960 51 Arbeiter beschaftigt, im Jahre 1982 aber 590 Arbeiter. Das Produktionsprogramm umfasst die Produktion der Plastik—und Metallerzeugnisse und die Produktion der Brillenfassungen. t KAZALO Tone LUSKOVIČ Ob izdaji Zbornika Ormož skozi stoletja II 5 Andrej FEKONJA Pregled arhivske dejavnosti na Ormoško—Ptujskem območju v luči dela profesorja Antona Klasinca 7 Marjana TOMANIČ-JEVREMOV Arheološka raziskovanja Ormoža in njegove okolice 25 Jože CURK Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož 61 Jože MLINARIČ Križniške župnije Velika Nedelja, Ormož, Središče in Miklavž do konca 18. stoletja 81 Marjeta CIGLENEČKI Na novo odkriti gotski plastiki iz Velike Nedelje 99 Peter KLASINC Popis vinske desetine gospoščine Ormož iz leta 1482 in urbar za Ormoški okoliš iz leta 1486 111 Gernot FOURNIER K zgodovini letnih in tedenskih sejmov v Ormožu 131 Zur Geschichte der Jahr— und Wochenmàrkte in Friedau 135 Marija HERNJA MASTEN Lončarski ceh v Ormožu iz leta 1746 139 Kristina ŠAMPERL-PURG Stara zemljiška knjiga za sodni okraj Ormož 1780—1851 155 Gerald GÀNSER Tako imenovani "Tanzhofeijev frajovž” v Ormožu 163 Das sogenannte "Tanzhoferische Freihaus” zu Friedau 165 Nada JURKOVIČ Telovadno društvo Sokol Ormož 1912—1941 169 Ljubica ŠULIGOJ Kmečko vprašanje in društva kmetskih fantov in deklet na Ormoškem območju med obema vojnama 177 Albin BARLE — Zoran Kurirska postaja TV—15 S 209 Nežka VAUPOTIČ Od čitalniške do splošnoizobraževalne knjižnice 219 Jaka EMERŠIČ Marjetka LEGAT Nekatere pomembnejše osebnosti Ormoža in njegove okolice 233 Brane OBLAK Okrajni premogovniki Sodinci, Vičanci in Podgorci 249 Slavica TOVŠAK Utrinki iz Ormoške zgodovine v nekaterih fondih družbenopolitičnih organizacij in sodstva v Mariborskem arhivu 257 Dušan MOŠKON Ormož v iskanju lastnega urbanistično—arhitekturnega izraza 265 Ivo RAJH Razvoj Ormoške občine po letu 1973 281 Franc DEBELJAK Nastanek in razvoj Tovarne plastičnih in optičnih izdelkov Jože Kerenčič Ormož 285 io Studijski ODDELEK Sf SLIKA NA OVITKU Mesto in grad Ormož (Stati und Schloss FRIDAV) Georg Matthàus Vischer TOPOGRAPHIA DUCATUS STIRIAE Gradec 1681 Ivan Stopar Cankarjeva založba Ljubljana 1971 slika 24. ORMOŽ SKOZI STOLETJA II Uredil Peter Klasinc Založila SKUPŠČINA OBČINE ORMOŽ Oblikovano in razmnoženo novembra 1983 Čemel—Rogina, Radizel v sodelovanju z MIP - PE Maribor Qoc •.*. u ? 5B»«o>MgggsSgg«^ggMg^S^ .. vS<4* 5x vii5?g?SN5 ^•.*!'4 .*«s** .‘X 1 - -^:*S‘ Ss 3® ^38£? co^,* <4hr>'*i‘-o.*r*tVvM ■ "■*- .* '.*.*.* S rtiSi^jtfiV-r* *.* S'S*.•«*'- r :'-‘:..,..-‘--v ;• &•: SiPi ; :nO;il;ip”i?.'■ ;:;-w Ì$S§Kfe&2? Js»®3. .... oiauCiScScaCKfv^^HT^ rfcVoXJXV*^' V •N'PWfC-rt' ,* •Xk,i*i^ì*. ggs »_.* •^«Kj >* >. .' ^*. .« : . r‘ <-. I' 1 ^4Wf?r ■ ^Wyy«vKcp? . l»§iÉi5g ;.' ;;:;^i,;>; ; *K*>*ff Sx* .* §S111é sš^š <*i S >**«‘»'^-s>*.1, s*>.j, «p., .SSr'.SV*»* •SS*.. »* *.•»* P;:;.;r:;'‘“'-:. :- ••*• WìI&m&BW$ »WgQgSr*V*«fr^r^g XX •;.%^^| svvVvt^Xs i^« "*» SS* ‘.*\‘ .Miiippiiiiilpm . -, ■ . ^i:;t:kP iuJàMllMMJwA’IHjyyiy^SjSìBSSsfewìmwSfeMteSg::. mmummmmmì vSwSv vX •-r v:crr: :>'‘:-r-x.‘X^:*M*«X- .>:» • ,4* émmbbIp ; Wmmi ■ • .MitP/'-'-.pip; ;:p;::: := .- ;:,' .: li '• : '^ ' : • ••:: •;. ..:• ...... ,. ;:•; -:; :::-^:rX ■ ;<::t-:-•■■ ]■■■:■ ; • y. . p S*i .,i,i‘.‘/* S*i •.*.*'SS-•.. . .■•.** sigaags-^pgssì^sìsa^a^p X: Domoznanski oddelek 908 ORMOŽ ■V i : ***3*Bag^,