Učitelj Ljudomil v nadaljevalni šoli. IX. Važnost zraka. Ljud. Že se pozna, da se vedno bolj bližamo poletju. Marsiktera cvetlica, ktere cvetke smo o pervi spomladi veseli pozdravljali, jc že ovenela, in na mestu njenem cvetejo že druge, minulo je cvetje snežnobelo in živo-rudeče sadnih dreves, pa vvsi lepoti kaže se šmarnica, na mesto tihe, v travi skrite vijolice nam iz med žita na njivi naproti kima plavica; marsiktere živalice, ki so se veselile pervih žarkov pomladanskega solnca, so že tudi končale kratko svoje življenje, in druge se zibljejo po novo razcvetenih cvetlicah — ne vede, da kmalo bojo oveneli cveti, in ž njim bo minulo tudi njih veselo življenje. — Pa tudi vrerae, poprej tako spremenljivo, je zdaj stanovitnejši, po zimi in v pervi spomladi vlažno, je zdaj bolj suho. Učen. Kako pa je to, da je zdaj zrak bolj suh, saj se zdaj voda še hitreje spreminja v paro, kakor po zimi, toraj bi še več sopara nioralo biti v zraku? Ljud. V zraku je vedno vodeni sopar, prezreten in nevidljiv, toda ne zmiraj v enaki meri; in res je po letu lahko več sopara v zraku, toda čim toplejši je zrak, čim višja je temperatura, tem več sopara more sprejeti. Če ima zrak manj sopara, kakor ga pri svoji temperaturi lahko sprejme, pravimo: zrak je suh; če pa ima ravno toliko sopara, kolikor ga pri svoji temperaturi more sprejeti, pravimo: zrak je z vodno paro nasiten, če se le bliža temu stanju, imenuje se vlažen. Ker je toraj zdaj toplota že večja, temperatura zraka že višja, zrak veliko več sopara more sprejeti, zatoraj se nam dozdeva bolj suh. Tudi čez dan ni zrak vedno enak, ampak zjutraj pri solnčnem vzhodu je najbolj vlažen, popoludne okoli treh pa je najbolj suh. Zjutraj se nam dozdeva bolj vlažen, ker se po noči ohladi, temperatura zraka je nižja, toraj manj vodenega sopara more sprejeti, popoludne pa je zrak gorkejši, toraj še lahko novih soparov sprejema, in dozdeva se nam bolj suh. Učen. Tedaj je to vse le v naših 'občutkih in zavisi od letnih in dnevnih časov. Ljud. Tako je. Izrazi suh, vlažen, z vodno paro nasiten ali mokroten zrak ne pomeni nič stalnega, kajti jasno je, da more vroč poletni zrak, kteri se nam zdi prav suh, v enakem prostoru vender v sebi imeti več vode, kakor vlažen ali celo moker zrak o merzlem letnem času. Zarad različnosti temperature je zrak mesca avgusta najbolj suh, mesca decembra najbolj vlažen. Učen. Ko sem bil v Ljubljani, sem videl med okni pri neki hiši kapucina namalanega, in iz papirja izrezanega. Rekli so mi, da ta pove ali bo dež, ali bo lepo vreme; kadar se pripravlja k dežju svojo kapuco potegne čez glavo, kadar je lepo, se pa odkrije. Kako je to, ali je res? Ljud. Res je, zakaj? vam bom precej povedal. Glejte, nekatera telesa imajo to lastnost, da vodeni sopar hlastno vserkajo in v svojih luknicah zgostijo in spremenivši obsežnost, postanejo daljši ali večji. To lastnost imajo lasje. Kaj se zgodi v mokrotnem vlažnem zraku, če ima kdo lepo v kodre zvite lase, ali ostanejo tudi onda skodrane? Učen. Kodri se odvijejo, lasje se stegnejo. Ljud. Res je, to ve dobro gospoda, ki si lase viha. Lasje vodeni sopar iz zraka vserkajo, ga zgostijo in naravno je, da se stegnejo. — Ali smejo strune na goslih biti napete tudi v mokrotnem zraku? Učen. Morajo se odviti, če ne počijo. Ljud. Tudi strune vodeni sopar iz zraka potegnejo, se zvijejo in skerčijo, zato počijo, če so močno napete, in sicer toliko bolj se skerčijo, kolikor bolj so se zmočile. Veste tudi iz skušnje, da je verv krajša, kedar je mokra. Pa tudi ribja kost, nekatere rastline se raztegnejo v vlažnem zraku. Saj imate sami doma na oknu obešenega ali v slamnato streho vtaknjenega ,,merkurja", ki se pri lepem vreraenu zapre, pri vlažnem pa odpre. Ta rastlina je kompava; njeni veliki cvetni koški imajo jezičaste, svetlo bele, šumeče ovojkove luske, ki naiejajo nekako zvezdo; ti listi vodeni sopar vserkajo in se stegnejo ali pa se skerčijo, če je zrak suh, in tako zaprejo ali pa se odprejo in lepo zvezdo naredijo. — Ker tedaj ta telesa kažejo vlažnost zraka, preden mi to kako drugače moremo zapaziti, jih rabimo za vlagomer. Tak vlagomdr je ravno kapucin, o kterem ste poprej poprašali. če je struna navezana na kapuco mu jo pri vlažnem vremenu potegne čez glavo, ker struna vodeni sopar vserka, in se skerči; če pa je zrak suh, se stegne in kapucin se odkrije. — Tudi imajo vremenske hišice sem ter tje po oknih postavljene. Tu je na struni obešena palčica, na enem koncu te palčice stoji možak s škropilnico v roki, na drugim pa gospa z dežnikom. Pri vlažnem vremenu se struna navija, in iz hišice pride gospa z dežnikom; pri suhem zraku se odvije in iz hišice pride mož s škropilnico. Učen. Jaz sem pa videl uro, ki je vreme kazala. Na sredi je bil kazalec, ob straneh pa je bilo zapisano kakšno vreme da bo, ali suho ali veter, dež, jasno, oblačno. Kako pa je ta ura narejena? Ljud. To, kar si videl, ni ura, nima koles, peres i. dr., kakor druge ure, ampak v sredi okroga je vsajena resa kervomočnice ali pa čapljenke, ki se zavija ali odvija kakor je vreme, ali suho in lepo ali pa vlažno in deževno, kajti rese rastlinske so za vlažnost kaj občutljive. Učen. Pri nas pa pravijo, da bo kmalo dežvalo, če se dim iz dimnika ne vzdiguje kviško, ampak se bolj pri tlehvali; zakaj pa to? Ljud. Iz dimnika se z gorkim zrakom vzdigujejo tudi nezgoreli delci oglja, ki imajo lastnost, da tudi radi vodeni sopar serkajo in zgoščujejo. Če je toraj v zraku nad dimnikom veliko vodenega sopara, ga delci oglja vserkajo, zgostijo, in postanejo težji, ne morejo plavati visoko v zraku in padejo na tla. Tudi na železnici vidite to pri parni mašini. Kedar je vreme močno vlažno se iz dimnika dim ne vzdiguje visoko, ampak ostaja nizko pri tleh in se v dolgi, dolgi versti vali za vlakora, ki hitro dirja naprej. — Razven teh omenjenih teles tudi še nekatera druga vodeni sopar vserkujejo, potašelj ali lugasta sol se v vlažnem zraku raztopi, — navadna kuhinjska sol tudi ravno zarad tega vsa mokra postane. Učen. Prosim, gosp. učitelj! poprej ste rekli, da je zrak prezretcn in nevidljiv, toda, če so po zimi vrata pri hlevu odperta, vali se iz hleva tako gost sopar, da se kar vidi; tudi po zimi v hiši, kedar je malo zakurjena vidimo sapo; ali ni to tudi sopar? Ljud. Ravno o tem se bomo zdaj pomenkovali. Videli ste, da, kedar voda v posodi vre, je sopar, ki se iz nje vzdiguje precej nad vodo še popolnoma prezreten, čim bolj se kviško vzdiguje, tem bolj neprezreten in gost postaja. To pa zato, ker vodeni sopar, ko pride v dotiko z merzlejim zrakom, se tudi sam ohladi, in ko svoje toplote izgubi, se zgosti v prav majhne vodene mehurčke, ki so podobni milovim mehurčkom; ali če se soparu odtegne toplota, spremeniti se mora zopet v tekočino, kakor smo se učili poproj, da se voda spremenf v terdno telo, če se ji odtegne toplote. V hlevu je po zimi veliko vodenega sopara, ki se v hlevu, kjer je toplo, čisto nič ne vidi; kadar pa pride v dotiko z zunanjim zrakom, se ohladi in zgosti v silno majhne mehurčke in tako 11* postane vidljiv. Ravno taka je z vodenira soparom, ki ga izsopemo. Toda o tem bomo prihodnjič bolj obširno govorili.