GEOGRAFSKI VIDIKI SODOBNEGA IZSELJEVANJA IZ SLOVENIJE Lucija Lapuh, dipl. geogr. Liptovska 19, SI-3210 Slovenske Konjice e-mail: lucija_lapuh@yahoo.com Izvirni znanstveni članek COBISS 1.01 Izvleček Prispevek obravnava sodobne trende izseljevanja iz Republike Slovenije od osamosvojitve do leta 2010. Orisane in ovrednotene so demogeografske značilnosti Slovencev, ki so se preselili v tujino in predstavljeni rezultati spletne ankete, narejene med sodobno slovensko diasporo. Slovenija je ponovno emigracijska država, vendar glavnega ciljnega območja selitev ni mogoče določiti. Ključne besede: Slovenija, mednarodne selitve, demogeografija, slovensko izseljen-stvo, diaspora GEOGRAPHICAL VIEWS ON CONTEMPORARY EMIGRATION FROM SLOVENIA Abstract The aim of the article is to give a review of contemporary emigration trends from the Republic of Slovenia since its independence until 2010. Demogeographical characteristics of the Slovenians who emigrated abroad are described and evaluated from the results of the online survey made in the contemporary Slovenian diaspora. Slovenia is again a country of emigration, but the main migration destinations cannot be determined. Key words: Slovenia, international migrations, demogeography, Slovenian emigrants, diaspora 1. UVOD Sodobne mednarodne selitve so povezane s procesom globalizacije in nadnacionalni-mi integracijami: oboje je pospešilo sodobne selitvene tokove zlasti v Evropi. Na mednarodne selitvene tokove bistveno vplivajo tudi selitvene politike držav. Notranja odprtost prostora Evropske unije je z uveljavljanjem načel prostega pretoka ljudi, kapitala, blaga in storitev spremenila meje regionalnih in dnevnih gibanj ljudi. Sočasno se je spremenila tudi struktura migrantov. Zadnjih dvajset let je Slovenija doživela dve pomembni prelomnici - neodvisnost leta 1991 in vključitev v Evropsko unijo leta 2004. S članstvom v Evropski uniji je postala mobilnost del našega vsakdana. Vprašanju selitev se je v Sloveniji namenjalo precej pozornosti. Velike premike na področju mednarodnih selitev v zadnjem desetletju so ugotovili v obsežni raziskavi Inštituta za ekonomska raziskovanja z naslovom Migracije v Sloveniji v luči vključitve v EU (Bevc in sod., 2000b). Preučevali so predvsem emigracijo raziskovalcev in študentov (Bevc, 2010). Namen prispevka je predstaviti in natančno ovrednotiti sodobne selitvene tokove, ki so Slovenijo znova postavili v vlogo izrazito emigracijske države, le da sedaj govorimo pretežno o begu možganov. Selitve tudi niso geografsko ciljno usmerjene, temveč izrazito razpršene, kakor so razpršeni tudi razlogi, ki te selitve spodbujajo. Vsaka sprememba okolja, v katerem človek živi in dela, vsebuje nekaj negotovosti. Bistvo selitve je tudi v tem, da si posameznik ustvari neko novo življenje, oblikuje družino, ustvari nov krog prijateljev in se naposled tudi identificira s tujo kulturo in običaji. Asimilacijski proces je rezultat nuje po prilagoditvi, je iskanje nove identitete in poskus vzdrževanja stare. Človek z izkušnjami v tujini lahko za svojo domovino predstavlja nov velik kapital, čeprav te ljudi začasno izgubi (Večerni gost, 2009). Trend izseljevanja iz Slovenije narašča. Selitve niso prostorski fenomen same po sebi, bolj kot kadarkoli so postale pomemben element mednarodnih, nacionalnih in lokalnih zadev (Boyle in sod., 1998). S preučevanjem mednarodnih selitev se ukvarjajo različne znanstvene discipline: sociologija, geografija, zgodovina, ekonomija, politologija, socialna psihologija, demografija (Ge-norio, 1981), etnologija, historična demografija, teologija, idr. (Drnovšek, 2010). Čeprav vse znanosti uporabljajo iste podatke, je njihova aplikacija po posameznih vedah bistveno različna. Geografija preučuje družbo po njenih zunanjih pokrajinskih učinkih, sociolog pa po njeni notranji strukturi in spremembah. V geografiji se posebej posvečamo interakciji med človeškimi dejavnostmi in učinki v pokrajini (Genorio, 1981). Naloga geografov je, da prostorsko prikažemo selitvene tokove, njihovo vrsto, obseg in zapletenost (Boyle in sod., 1998). 2. METODE DELA Prispevek je nastal na podlagi obsežne terenske raziskave, ki je bila podlaga moje diplomske naloge z naslovom Geografski vidiki sodobnega izseljevanja iz Slovenije (Lapuh, 2010). V njej sem preverjala naslednje hipoteze: • izseljevanje državljanov Republike Slovenije v tujino se povečuje zaradi ekonomskih vzrokov - iskanje boljših priložnosti; • glavnega ciljnega območja priseljevanja ni; • izseljujejo se predvsem izobraženci - to imenujemo beg možganov. Področje raziskovanja selitev je izrazito interdisciplinarno. Celostna obravnava sodobnega izseljevanja iz Slovenije je dosežena z obravnavo demogeografskih, ekonomskih, kulturnih in družbenih procesov izseljencev ter združevanjem različnih metodologij. Pri raziskovanju selitev ne gre samo za kvantitativne, ampak tudi kvalitativne raziskave. Nepopolne statistike so velik problem pri raziskovanju selitev. Opazovanje trendov selitev za daljše obdobje je težavno. Podatki za posamezna obdobja niso povsem primerljivi, saj so se spreminjale posamezne kategorije, metode in tehnike popisov: • ob osamosvojitvi je območje nekdanje Jugoslavije za Slovenijo postalo tujina (Bevc in sod., 2000b); • do leta 1992 so se upoštevale selitve državljanov vseh republik nekdanje Jugoslavije, ki so se priselili v Slovenijo, oziroma se iz nje odselili; • od 1992 do 1994 so se upoštevale le selitve državljanov Republike Slovenije (Statistični letopis 2009); • z letom 1995 se je poleg državljanov Republike Slovenije začelo spremljati tudi selitve tujcev. Podatki o odselitvah tujcev so bili ocenjeni na osnovi podatkov o številu tujcev in naravnem gibanju prebivalstva v Sloveniji (Bevc in sod., 2000b); • od leta 1999 so upoštevane tudi prijave začasne odsotnosti zaradi odhoda v tujino (za več kot tri mesece), oziroma prijave vrnitve iz tujine, kjer so državljani Republike Slovenije začasno prebivali; • od leta 2008 dalje govorimo o statistični selitvi takrat, kadar je bilo začasno prebivališče odjavljeno ali kadar veljavnost prijave začasnega prebivališča ni bila obnovljena v zakonsko določenem roku (Statistični letopis 2009). Težava je le pri obravnavanju tistih državljanov, ki za več kot tri mesece odpotujejo v tujino, hkrati pa imajo v Sloveniji še vedno prijavljeno stalno prebivališče. Po metodologiji selitvene statistike se do leta 1999 ti prebivalci niso upoštevali kot selivci, čeprav po novi definiciji prebivalstva ne sodijo več med prebivalstvo Slovenije (Bevc in sod., 2000b). V prispevku veljajo naslednje opredelitve: izseljenec, selivec (emigrant) je državljan Republike Slovenije, ki je v Sloveniji odjavil prebivališče z namenom, da se bo odselil v tujino. Selitev (migracija) je torej sprememba prebivališča določene osebe. Mednarodne migracije po Masseyju (1993) nastanejo zaradi geografskih razlik v ponudbi in v povpraševanju po delu. Termin 'sodobna slovenska diaspora' je uporabljen za označevanje skupine Slovencev, razkropljenih po svetu, ki so domovino zapustili po osamosvojitvi. 2.1. Merjenje selitev znotraj Evropske unije in priporočila Organizacije združenih narodov Osrednji statistični urad EU je EUROSTAT s sedežem v Luksemburgu. Urad skuša oblikovati skupen evropski statistični prostor. Pri delu je v veliki meri odvisen od statističnih podatkov, ki mu jih posredujejo države članice (Slovenija in Evropska unija, 2003). Statistične podatke o selitvah pošiljajo Eurostatu nacionalni statistični uradi ter ministrstva za notranje in zunanje zadeve (Eurostat Yearbook, 2003). Priporočila Organizacije združenih narodov razlikujejo na podlagi dejanskega trajanja bivanja tri kategorije selivcev: tiste z manj kot tremi meseci neprekinjenega bivanja v tujini ne štejejo kot selitev, 3-12 mesecev opredeljujejo kot kratkotrajno selitev in več kot eno leto štejejo za dolgotrajno selitev. Kratkotrajne in dolgotrajne selivce je mogoče ločiti šele po enem letu od prvega selitvenega dogodka. V Sloveniji se po sedanji statistični metodologiji vsaka selitev šteje za meddržavno selitev državljana Republike Slovenije, če je ta prijavil oziroma odjavil stalno bivališče, ne glede na trajanje prebivanja v tujini. Poskus upoštevanja omenjenega kriterija OZN v Sloveniji na dejanskih podatkih o selitvah državljanov Republike Slovenije za leti 1997-1998 je pokazal, da lahko pretežni del meddržavnih selivcev po veljavni slovenski metodologiji po priporočilih OZN opredelimo kot dolgotrajne selivce (Bevc in sod., 2000b). Podatki za potrebe raziskave so bili pridobljeni s spletno anketo (osebno anketiranje, oziroma anketiranje po pošti ne bi bilo izvedljivo). Pri tem je bilo upoštevano, da so sodobni selivci elektronsko pismeni. Spletna anketa je bila objavljena na spletni strani SurveyMonkey. Obenem je bilo potrebno navezati stike s Slovenci, ki živijo v tujini in so se iz Slovenije preselili po osamosvojitvi Slovenije. Ker kakršnakoli podatkovna baza o teh ljudeh ne obstaja, smo skušali z njimi navezati stik s pomočjo slovenskih društev in organizacij tako v Sloveniji kot v tujini. Elektronska povezava na spletno anketo je bila v tujino poslana na različne naslove, mdr. na slovenska društva, katoliške misije, slovenska veleposlaništva in konzularna predstavništva, inštitucije Evropske unije, predstavništva slovenskega gospodarstva, večja slovenska podjetja, študentom, posameznikom. Prošnja za sodelovanje v anketi je bila po elektronski pošti poslana tudi v angleškem, nemškem in španskem jeziku, saj smo želeli sodelovanje čim večjega kroga ljudi. Vemo, da nekateri predstavniki slovenskih društev slovenskega jezika ne obvladajo več dobro in nismo želeli, da bi bil jezik vzrok nesodelovanja v anketi. Anketa je bila objavljena tudi na nekaterih spletnih straneh društev iz Slovenije (Rafaelova družba, Društvo Slovenija v svetu, Slovenska matica), ki smo jih v času terenskega dela obiskali na njihovih sedežih in z njimi navezali stik, in na nekaterih spletnih straneh društev Slovencev po svetu. Anketirance smo poleg sodelovanja v anketi prosili tudi, da naj jo posredujejo še komu, ki ga poznajo (metoda snežne kepe). Spletno anketiranje je potekalo marca in aprila 2010, sodelovalo je 777 Slovencev iz 46 držav. Celotne populacije sicer ne moremo natančno oceniti, menili pa smo, da je takšna številka dovolj velika in dovoljuje sklepe ter nekatere posplošitve. 3. IZSELJEVANJE IZ SLOVENSKEGA KULTURNEGA PROSTORA SKOZI ZGODOVINO Selitve kot družbeni procesi so, razen izgona in bega, odziv na bolj ali manj kompleksne ekonomske in ekološke, socialne in kulturne, eksistenčne in družbene razmere (Bade, 1993). So normalen pojav in strukturalni del človeške družbe skozi vso njeno preteklost, pomembne tako za posameznikovo, oziroma družinsko življenje, kot za trg delovne sile. Socialna in prostorska gibljivost sta temeljni sestavini tega pojava (Drnovšek, 2007). Slovenski kulturni prostor je bil dolgo območje odseljevanja prebivalstva. Izseljevanje ga je zajelo sredi devetnajstega stoletja zaradi visoke rodnosti in agrarne prenaseljenosti (Medved, 1999). Od leta 1829 do tridesetih let 20. st. se je za odselitev iz Evrope odločilo vsaj 52 milijonov Evropejcev. Poceni zemlja je ljudi zvabila v Združene države Amerike, Kanado, Avstralijo, Južno Afriko in na Novo Zelandijo (Jones, 1990). Tisti, ki niso zmogli potnih stroškov za pot preko oceana, so odhajali v industrijske (rudarske) predele Avstrije, Nemčije, Nizozemske in Belgije (Ravbar, 1974). Misel na zaslužek je spodbudila številna dekleta in žene z območja Krasa, Vipavske doline in Brd za odhod v Egipt, kjer so se zaposlile kot dojilje, varuške, služkinje in kuharice (Drnovšek, 2010). Po prvi svetovni vojni je bila emigracija v glavnem le kontinentalna (Ravbar, 1974), saj so se ameriška 'zlata vrata' po prvi svetovni vojni zaprla. Izseljevanje se je preusmerilo v industrijske dežele zahodne Evrope (Drnovšek, 2010). Vzroki selitev so poleg ekonomskih postali tudi politični in etnični. S Primorske se je izselilo ok. 50.000 Slovencev (Medved, 1999). Asimilacijski pritiski v fašistični Italiji, združeni s poslabšanimi življenjskimi pogo -ji, so vodili v povečano izseljevanje predvsem v Argentino (Drnovšek, 2010). Med obema svetovnima vojnama se je izselilo relativno malo Slovencev (ocenjuje se, da je proces zajel do okoli 100.000 oseb), velik del so predstavljali sezonski delavci. Evrop -ske priseljenske države so vodile omejevalno in organizirano priseljensko politiko, zlasti po izbruhu velike gospodarske krize (Drnovšek, 2010). Ocenjuje se, da je med obema svetovnima vojnama po svetu živelo od 350.000 do 400.000 Slovencev (Ravbar, 1974). Med prisilne selitve se uvrščajo tudi izseljenci (izgnanci) iz časa druge svetovne vojne, npr. v Nemčijo, Italijo, na Hrvaško, v Srbijo in drugam. Prisilno so izganjali ljudi v delovna in koncentracijska taborišča v Italiji in Nemčiji, kočevski Nemci so morali zapustiti svoje domove na Kočevskem (Drnovšek, 2010). Emigracija po drugi svetovni vojni je bila pretežno politična (Ravbar, 1974). Begunci so se kot razseljene osebe po letu 1947 razkropili vsepovsod po svetu, zlasti v Argentino, Avstralijo, Kanado, ZDA, mnogi so ostali tudi v evropskih državah (npr. v Veliki Britaniji; Drnovšek, 2010). Ob koncu 60. in v začetku 70. let 20. st. so Slovenci v večjem številu odhajali na začasno delo v razvite zahodnoevropske države, deloma tudi drugam po svetu, npr. v Avstralijo, Kanado, ZDA (ta pojav imenujemo zdomstvo; Medved-Cvikl, 2008). V tujino jih je vodila želja po boljšem zaslužku in zaposlitvi nasploh. Delo v tujini se je namesto pričakovanih nekaj let podaljšalo v desetletje in več. Čeprav so zdomci razpršeni po skoraj vseh evropskih državah, štiri izstopajo po njihovem številu: Nemčija (leta 1991 je tam živelo 26.500 ljudi iz Slovenije), Avstrija (7610), Švica (4068) in Italija (2839). Sledita Francija in Švedska, kjer je bilo zdomcev manj kot 1000 (Zupančič, 1998). Po osamosvojitvi Slovenije se je obseg čezmejnih dnevnih delovnih migracij močno povečal (Bufon, 1997). Dnevne delovne migracije predstavljajo danes pomemben čez-mejni tok in puščajo na obeh straneh meje vrsto posledic in sledov. 4. SELITVENE POLITIKE ČLANIC EVROPSKE UNIJE Sodobne mednarodne selitve so povezane s procesi globalizacije in nadnacionalnimi integracijami. Hkrati nacionalne države s svojimi selitvenimi politikami še vedno močno vplivajo na mednarodna selitvena dogajanja. V zadnjih dvajsetih letih so se v državah EU zgodile velike socialne, politične in ekonomske spremembe. Notranja odprtost prostora Evropske unije pomeni prost pretok ljudi (vključuje pravico prostega gibanja, bivanja in dela, socialne, politične in državljanske pravice), kapitala, blaga in storitev. V sedanji politiki 'notranjih' selitev Evropske unije velja, da vsaka država sama izvaja in določa izvedbeno migracijsko zakonodajo v skladu s svojo tradicijo in ekonomskimi potrebami, kolikor ne kršijo omenjenih načel skupnosti ter človekovih pravic. S tem so dane možnosti za nadzor nelegalnega priseljevanja in 'izbiro gospodarstvu potrebnih kadrov' (Bevc in sod., 2000a; Frank, 2004). Glede na sprejeta pravila EU o 'odprti družbi' to sicer ni več možno z direktnimi zakonskimi omejitvami, pač pa s pogojevanjem pridobitve pravice do stalnega bivališča ter dovoljenja za delo tujcem iz držav nečlanic po pravilih nacionalne izvedbene zakonodaje (Bevc in sod., 2000a). Notranja odprtost prostora Evropske unije je z uveljavljanjem načel prostega pretoka ljudi, kapitala, blaga in storitev spremenila meje regionalnih in dnevnih gibanj ljudi, sočasno pa se je spremenila tudi struktura selivcev. Vsi državljani znotraj Evropske unije imajo pravico bivanja v katerikoli evropski državi pod določenimi pogoji in omejitvami (Nolan, 2000). Bivanje brez prijave bivališča je dovoljeno do šest mesecev (Bevc, 2000a). Evropsko državljanstvo in s tem pravica do svobodnega gibanja znotraj Evropske unije ter kulturna podobnost povečuje selitve znotraj EU. Gibanje oseb med državami predstavlja danes temeljno državljansko pravico, ki je ključno zaznamovala zadnja desetletja evropskega združevanja (Slovenija in Evropska unija, 2003). Priseljenim iz drugih držav članic tako omogočijo enakopravnost z državljani in socialno integracijo (Bevc in sod., 2000a; 2000b). Leta 1985 so članice EU podpisale Schengenski sporazum, ki je zagotavljal prosto gibanje ljudi znotraj tega prostora. Veljalo naj bi načelo podrejenosti: EU naj regulira le tisto, kar ne more biti učinkoviteje rešeno na regionalni ali nacionalni ravni. Pogodbi EU, podpisani v Maastrichtu in Amsterdamu, ter konvencija iz Tampereja so sklepi (dobrih namenov) za bodoči proces približevanja raznolikih nacionalnih politik na področju 'notranjih' in 'zunanjih' selitev v EU (Bevc in sod., 2000a; 2000b). Maastrichtska pogodba spodbuja nastajanje evropske identitete. Čeprav se identificiramo z nacionalnimi identitetami, je potencial za povezovanje v celoto omejen. Evropska identiteta je mogoča samo, če jo sprejmemo kot eno od mnogih identitet. Maastrichtska pogodba se npr. nanaša na evropske državljane - voliti in biti kandidat na občinskih ali evropskih volitvah v gostujoči državi, pod istimi pogoji kot državljani te države (Nolan, 2000). V okviru Evropske unije so na podlagi Amsterdamske pogodbe in v kontekstu izgradnje skupnega prostora 'svobode, varnosti in zakonitosti/pravičnosti' sklepi zasedanja Evropskega sveta v Tampereju oktobra 1999 postavili elemente strategije za skupno politiko selitev in azila. Ta strategija se kaže v prizadevanjih za vzpostavitev partnerstva in sodelovanja med državami Evropske unije, državami izvora in državami, preko katerih potekajo migracijski tokovi. Ti tokovi zahtevajo razvijanje celovitejšega pristopa k selitvam na političnem področju, predvsem v večji usklajenosti notranjih in zunanjih politik držav članic in Evropske unije, zagotovitvi spoštovanja človekovih pravic in uveljavitvi potrebnega (so)razvoja držav izvora, tranzita in priseljevanja (Resolucija o migracijski politiki ..., 2002). Vse članice EU imajo posebne ustanove, ki se ukvarjajo s selitvami in integracijo priseljencev v novo okolje. V večini držav so odgovornosti razporejene vertikalno med občine, ki razporejajo finance in se ukvarjajo z integracijo priseljencev, ter centralno državno vlado, ki sprejema smernice in ukrepe za kontrolo priselitev. V državah, kjer je delitev nalog horizontalna, pride pogosto do prekrivanja odgovornosti med različnimi ravnmi in različnimi ministrstvi, ki se ukvarjajo s priseljevanjem. Državi, ki jih v zvezi z imigracijsko politiko največkrat kritizirajo, sta Avstrija in Nemčija, kjer se s politiko priseljevanja ukvarja veliko število institucij, katerih delovanje ni usklajeno in dolgoročno zavira usklajeno obravnavo vprašanj v zvezi s priseljevanjem. Poleg teh institucij imajo na oblikovanje politike priseljevanja pomemben vpliv tudi interesne skupine, kot so sindikati, organizacije, v katere se priseljenci povezujejo in lahko imajo, če so močne, tudi politično moč, solidarnostne skupine državljanov za podporo in pomoč priseljencem, organizacije za kulturno izmenjavo, cerkev, itd. Proces ekonomske in socialne integracije priseljencev v državi gostiteljici lahko ponazorimo s pridobivanjem državljanstva gostiteljice - naturalizacijo (Bevc in sod., 2000b). Vzrok za majhen selitveni tok med članicami EU je dejstvo, da so vse države članice bolj ali manj gospodarsko visoko razvite in ni velike potrebe po selitvi v drugo državo (Bevc, 2000a). Razlike v plačah med članicami EU, povezane z velikimi razlikami v stopnji brezposelnosti, ne povzročajo večjih selitvenih tokov. Geografska mobilnost v EU je relativno nizka znotraj posameznih članic EU, prav tako tudi med državami samimi (Eurostat Yearbook, 2003). Članice EU želijo predvsem omogočiti prost pretok delovne sile med seboj. Za te 'notranje' selitve veljajo mnogo milejši pogoji kot za 'zunanje' (za priseljevanje iz držav nečlanic; Bevc, 2000a). Sistem EURES (angl. European Job Mobility Portal - Evropski portal za zaposlitveno mobilnost) je bil ustanovljen z namenom spodbujanja prostega pretoka delavcev med članicami EU. Zajema države, povezane v okviru Evropskega gospodarskega prostora. V sistem so povezani javni zavodi za zaposlovanje, sindikati in organizacije delodajalcev, koordinira pa ga Evropska komisija (Zaposlovanje v EU, 2010). Pri zaposlovanju v posamezni članici EU veljajo v praksi pravila prednostne hierarhije; prednost imajo lastni državljani, njim sledijo državljani drugih članic (Bevc in sod., 2000a; 2000b). Tokovi kapitala, dobrin in storitev pomagajo razpršiti vpliv večjega priliva priseljencev v eno državo na preostali del regije. Tako se predvideva (Borjas, 1999), da bo z uresničevanjem prostega pretoka oseb, dobrin, kapitala in storitev med državami Evropske unije prihajalo do izravnave stanja na trgu dela na celotnem območju EU (Bevc in sod., 2000b). Eden temeljnih načinov zagotavljanja pravic delavcev, ki so (bili) v svojem delovno aktivnem obdobju zaposleni vsaj v dveh državah, je koordinacija sistemov socialne varnosti. Ta zagotavlja, da se pridobljene pravice na področju socialne varnosti ohranijo ne glede na to, da je delavec nekaj časa delal v eni državi, to zapustil in odšel na delo v drugo državo (Ministrstvo za delo ..., 2010). Slovenski državljani imajo prost dostop do trga dela drugih članic EU. Slovenski državljani se v članicah EU in EGP, ki uveljavljajo prehodno obdobje na področju prostega gibanja delavcev, zaposlujejo v skladu z nacionalno zakonodajo posamezne članice ali pod pogoji, določenimi z morebitnimi sporazumi med navedenimi državami in Slovenijo. To pomeni, da si morajo za delo in zaposlitev v navedenih državah pridobiti delovno dovoljenje (Ministrstvo za delo ..., 2010). S članstvom v Evropski uniji je mobilnost še bolj postala del našega vsakdana, dosegljiva skoraj vsakemu, ki si takega doživetja želi - predvsem mladim. Bolonjska deklaracija je bila sprejeta z namenom oblikovanja skupnega evropskega visokošolskega prostora, kjer bi bile primerljive študijske stopnje in vzpostavljen kreditni sistem (ICTS), ter s tem pospeševanje mobilnosti. Nekateri od evropskih izobraževalnih programov so: Mladina - Youth (Comenius, Erasmus, Leonardo da Vinci, CEEPUS, Cmepius), Ad futura in Marie Curie Fellowship Association. V prihodnje lahko pričakujemo odločanje mladih za krajšo zaposlitev v drugi državi (beg možganov), zlasti tistih, ki že imajo neko izkušnjo mobilnosti med študijem v okviru študentskih izmenjav med univerzami. Vedno več mladih ima izkušnjo tujine, oziroma vsaj nekaj mesecev bivajo v tujini. 5. VPLIV GOSPODARSKE SITUACIJE NA SODOBNO IZSELJEVANJE IZ SLOVENIJE Povezava med gospodarsko razvitostjo in obsegom meddržavnih selitev je empirično dokazana v številnih študijah. Borjas (1999) je ugotovil možno povezanost stopnje izseljevanja in BDP na prebivalca. Podobne ugotovitve navajajo tudi mnoge druge študije. Če se bodo z združevanjem v Evropsko unijo ekonomske možnosti (plače, življenjski standard) med državami sčasoma izenačile, se pričakuje upad meddržavnih selitev med njimi iz ekonomskih razlogov (Borjas, 1999). Za Slovenijo po osamosvojitvi je značilno, da je registrirana brezposelnost obratno sorazmerna s številom odseljenih v tujino. Brezposelnost se je od leta 1993 naprej zmanjševala, vendar se je izseljevanje kljub temu povečevalo vse od leta 1998. Ta podatek kaže, da brezposelnost ni v tolikšni meri razlog sodobnega izseljevanja, oziroma iskanja zaposlitve v tujini, saj število selivcev iz leta v leto narašča, brezposelnost pa pada. BDP na prebivalca raste, kot raste tudi število odseljenih. To pomeni, da višji življenjski standard omogoča preselitev, hkrati pa željo po še večjem zaslužku in višjem življenjskem standardu, ki ga imajo v večini razvitejših držav. Ob višanju življenjskega standarda v Sloveniji pa se višajo tudi življenjski stroški. Stopnja zaposlenosti je bila v Sloveniji v drugi polovici devetdesetih let relativno visoka in stabilna (Kavaš in sod., 2006). Čeprav je tranzicijska depresija že v letu 1993 prešla v fazo tranzicijskega okrevanja in pozitivne gospodarske rasti, je vse do leta 1999 zaposlenost upadala ali stagnirala. Soočeni smo bili s t.i. pojavom okrevanja gospodarstva brez rasti zaposlenosti ('jobless recovery'), ki je bil posledica intenzivnega prestrukturiranja gospodarstva in s tem zaposlenosti ter zniževanja prikrite brezposelnosti v podjetjih (zaposleni brez dela). Z upočasnitvijo gospodarske rasti v letih 2002 in 2003 je zaposlenost ponovno beležila negativne trende, v letu 2004 pa je spet zabeležila skromno rast (0,4 %) (Kavaš in sod., 2006). Danes odpuščajo predvsem delavce s poklicno izobrazbo, ki delajo na perifernih območjih Slovenije. Zaradi slabega poslovanja podjetja tudi zapirajo, kar je slabo za celotno regijo, kjer je bilo podjetje locirano. Največ brezposelnih je v starostni skupini od 50 do 60 let. Ti so v letu 2009 predstavljali kar 6 % vseh brezposelnih. Visok odstotek brezposelnih mladih je skrb zbujajoč, saj predstavljajo delovno silo, ki je pravkar končala izobraževanje in je na vrhuncu delovne in ustvarjalne moči, čeprav z manj delovnimi izkušnjami. Največ brezposelnih je bilo leta 2009 med delavci s prvo stopnjo izobrazbe. Iz podatkov je razvidno, da so najlažje zaposljivi delavci z drugo in tretjo stopnjo izobrazbe. Zaradi podaljševanja šolanja in višanja dosežene stopnje izobrazbe je vedno več kadra s četrto in peto stopnjo izobrazbe (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2010). Ob prehodu v 21. st. se je slovenska industrija približala značilnostim razvitega gospodarstva: povečal se je pomen manjših in srednje velikih podjetij, podjetniki se vse bolj lotevajo proizvodnje visoke tehnologije, industrija vse manj onesnažuje okolje (Kle-menčič, Lipovšek, 2002). Kljub relativni uspešnosti je bila Slovenija leta 2006 na novi razvojni točki, ko se je bolj ali manj izčrpal dosedanji vzorec razvoja. Nahajala se je na razvojni prelomnici, kjer je bila ogrožena nadaljnja gospodarska rast. K temu so nas pripeljala predvsem mikroekonomska gibanja: nekonkurenčno kmetijstvo, visok delež tradicionalnih panog v predelovalni industriji, ki so se soočale s številnimi težavami, poslovne težave mnogih nekdanjih šampionov, ustavil se je razvoj malih podjetij, storitve so bile v veliki meri nekonkurenčne, njihov delež se je povečeval predvsem na račun javnih storitev. Tudi slovenska država je po vseh mednarodnih klasifikacijah postala draga, neuspešna in neučinkovita (Kavaš in sod., 2006). Slovenija je bila v preteklosti sorazmerno uspešna, kar kažejo predvsem makroekonomski kazalniki. Z vstopom v EU se je na formalni ravni zaključila ekonomska in politična tranzicija, hkrati pa se je temeljno spremenil mednarodni okvir uresničevanja slovenskega nacionalnega razvoja. Tako je Slovenija po višini BDP na prebivalca ob priključitvi dohitevala najmanj razvite 'stare' članice EU in bila precej boljša od vseh srednjeevropskih držav (Češka, Madžarska, Slovaška, Poljska) (Ka-vaš in sod., 2006). Gospodarsko situacijo v preučevanem obdobju najbolje prikazuje BDP na prebivalca v evrih (spremenljivke na sliki 1 so prikazane z indeksi glede na izhodiščno leto 1995, ki ima vrednost 100). Slovenija je v tem obdobju po osamosvojitvi doživljala gospodarsko rast. V obdobju od leta 1995 do 2008 je BDP na prebivalca postopoma naraščal (iz 8.101,4 € leta 1995 na 18.449,6 € leta 2008), brezposelnost se je zmanjševala, medtem ko je število odseljenih v tujino skokovito naraslo (1995: 776 državljanov Republike Slovenije, 2008: 4766 državljanov). Registrirana brezposelnost je bila obratno sorazmerna s številom odseljenih v tujino (Statistični letopis 2010). Slika 1: Vpliv gospodarske situacije na sodobno izseljevanje iz Slovenije Figure 1: The influence of economic situation on recent emigration from Slovenia Vir/Source: Statistični urad ..., 2010 Preglednica 1: Vpliv gospodarske situacije na sodobno izseljevanje iz Slovenije Table 1: The influence of economic situation on recent emigration from Slovenia 1995 2008 BDP na prebivalca (EUR) 8101,4 18.449,6 Odseljeni v tujino - državljani RS 776 4766 Število registriranih brezposelnih oseb (stanje 31. 12. 2009) 126.759 68.239 Vir/Source: Statistični urad ., 2010 6. DEJANSKA ZUNANJA MOBILNOST PREBIVALSTVA SLOVENIJE V OBDOBJU 1991-2010 V obdobju od leta 1992 do leta 2008 se je po podatkih statističnega urada iz Slovenije izselilo 32.776 Slovencev. Število odseljenih je padalo do leta 1998, nato je sledil porast (slika 2). Največ selivcev je bilo iz Osrednjeslovenske statistične regije, sledile so ji Po-dravska, Savinjska in Gorenjska statistična regija (Statistični letopis 2010). Slika 2: Odseljevanje državljanov Slovenije v tujino 1992-2008 Figure 2: Emigration of Slovenia' citizens abroad 1992-2008 6000 5000 4000 3000 2000 1000 0 rsif^j^rin^Di^ooCTNO — (Nm^^vot^oo ONOSONONOSOVONONOOOOOOOOO OnON^ONONONOSONOOOOOOOOO Vir/Source: Statistični urad ..., 2010 Klinar (1993) je v začetku devetdesetih let 20. st. ugotavljal, da bo Slovenija glede na svojo razvitost relativno hitro prešla fazo klasičnega tipa nacionalne države in dosegla fazo modernejše nacionalne države. K temu razvoju jo silita njena majhnost in nujnost vključevanja v mednarodne integracijske procese. Ugotavljal je, da zaradi razvojnih razlik med Slovenijo in razvitejšimi državami, ki bodo še dalj časa očitne, obstaja nevarnost za nadaljevanje in povečevanje bega možganov iz Slovenije (Klinar, 1993). Kljub izboljševanju gospodarske razvitosti (rasti BDP) prihaja v zadnjih letih do selitev mladih izobražencev zaradi pomanjkanja priložnosti (dela in možnosti napredovanja). Selitveni prirast (razlika med številom priseljenih in odseljenih oseb) s tujino po državljanstvu Republike Slovenije, letno: • po osamosvojitvi se je nekaj državljanov izselilo iz Slovenije, npr. leta 1992 se je v tujino preselilo 3848 ljudi. Poleg osebnih vzrokov je pri nekaterih k selitvi v tujino pripomoglo tudi politično nestrinjanje z oblastjo nove države; • od leta 1993 do leta 1999 je bilo priseljevanje večje kot odseljevanje. Slovenija je postala samostojna država, kar je spodbudilo nekatere Slovence, razseljene po svetu, da so se preselili v novo nastalo državo. Na vračanje Slovencev iz Argentine je vplivala tudi gospodarska kriza v Argentini; • leta 2000 je odseljevanje preseglo priseljevanje slovenskih državljanov in trend se povečuje (slika 3; Statistični urad ..., 2010). Odseljevanje so spodbudili procesi vključitve Slovenije v Evropsko unijo, s katerimi je Slovenija postala del območja prostega pretoka ljudi, kapitala, blaga in storitev. Slovenija v tem obdobju začasno, oziroma za stalno izgublja mlade izobražence. Slika 3: Meddržavne selitve iz in v Slovenijo 1992-2008 Figure 3: International migrations from and to Slovenia 1992-2008 Meddržavne selitve po državljanstvu, Slovenija, letno .1992 ■JJV T.-U . 'Ivk ¿oii ¿lili ' IŠJ'1 ¿L'u : Vir/Source: Statistični urad ..., 2010 Iz statističnih podatkov je razvidno, da so selivci v povprečju (za obdobje 1995— 2008) stari med 32 in 37 let - torej na višku ustvarjalne kariere. Zastopanost obeh spolov je približno enaka (Statistični urad ..., 2010). 7. SODOBNI TRENDI IZSELJEVANJA IZ SLOVENIJE Iz rezultatov spletne ankete, v kateri je sodelovalo 777 državljanov Republike Slovenije, ki živijo v tujini in so se tja preselili po osamosvojitvi, je razvidno, da prevladujejo izseljenci v evropske države. Španija, Nemčija, Velika Britanija, Belgija in Avstrija so države, kjer živi največ teh Slovencev (slika 5). Od neevropskih držav izstopata po številu vključenih v raziskavo sodobnih slovenskih izseljencev Avstralija in Združene države Amerike (slika 4; Lapuh, 2010). Slika 4: Država bivanja anketiranih izseljencev - svet Figure 4: Country of residence of surveyed expatriates - World Vir/Source: Anketiranje 15. 3. - 27. 4. 2010 (N=753); avtor: L. Lapuh Slika 5: Država bivanja anketiranih izseljencev - Evropa Figure 5: Country of residence of surveyed expatriates - Europe O Norveška ŠVedska • © Estonija • • Irska • Velika Brltanlj Španija "o Nema'a T 86,31)3* • o če5ka© Ul° Luksemburg w SkjvaSka Francija . . -Avstrija MoHavija O ** H Madžarska Ron,un.„ ° Italija in Vatikan # ^ Bolgarija r O • Grčija 0 Turčija Legenda: Država bivanja anketir o 1 -5 ® 6-19 O 20-35 © 36 - 49 ^ 50 - 70 Država bivanja anketirancev AT™ september 2010 Vir/Source: Anketiranje 15. 3. - 27. 4. 2010 (N=753); avtor: L. Lapuh Sodobni slovenski izseljenci prihajajo tako iz urbanih kot s podeželskih območij Slovenije. Glede na pridobljene podatke ugotavljam, da manj razvita periferna območja Slovenije niso izvorna območja sodobnih selivcev, ravno nasprotno, izseljujejo se predvsem iz regionalnih središč. Tudi v tujini jih več kot 80 % živi v mestih z več kot 100.000 prebivalci. Najvišji delež selivcev po statističnih regijah (na 1000 prebivalcev) ima Osrednjeslovenska statistična regija, sledita ji Goriška in Notranjsko-kraška statistična regija (slika 6; Lapuh, 2010). Slika 6: Delež izseljenih na 1000 prebivalcev po statističnih regijah Figure 6: Proportion of expatriates in 1000 inhabitants by statistical regions ^ O ^ (pomurska stat. reg.\ { ( gorenj@tat.reg. \ \ V , V V. \ <—___ savinjska stat. reg. ¿m,,XrC¿j j ) ^^^ ¡t \spqgnjep©avska stat. reg. v notr£njsk<^^a stat.wg stat- rea jv sl®en«ja cfiiklnoj