Govor poslanca Robiča za Celje. (V drž. zboru dne 10. julija t. 1.) (Konec.) Ker skoro vsi protigovorniki trdijo, da bi v tem slučaju mogel pravo ukreniti le deželni zbor, oziroma deželni šolski svet, moram vender malo označiti postopanje štajarskega deželnega zbora in liberalne stranke na Štajarskem. V predlanski 18. seji so stavili predlog, ki pričakuje od vlade, da' ue bode — to je izreeno izraženo v predlogu — ne v Celju, ne zunaj Celja ustavila dvojezične nižje gimnazije; deželni zbor je tudi ugovarjal proti vsakemu koraku na kulturnem polju v korist Slovencem. In ta predlog, ki v narodnem oziru štajarskim Slovencem odreka vsako pravico, ki hoče Slovence ponižati do državljanov druge ali še nižje vrste, so podpisali vsi liberalni veleposesfniki, na čelu jim deželni glavar štajarski. Na tako postopanje smo mogli mi odgovoriti le z izstopom iz deželnega zbora. Priznavam, da je po našem izstopu, gotovo vsled upliva katoliško-konservativne stranke, deželni zbor pritrdil predlogu, ki je že po obliki milejši nasproti Slovencem, ki ni tako strasten in oduren, kakor prvi. Pa tudi s tem predlogom nas zavračajo na deželni šolski svet. Toda te poti ne raoremo nastopiti. V deželnem šolskem v sv6tu štajarskem ni nobenega Slovenca, dasi je na Štajarskem dobra tretjina slovenskega prebivalstva. Dalje pa imamo Slovenci s štajarskim deželnim šolskim svetom žalostne izkušnje. V premnogih slučajih, ko se je šlo včasih za malenkostne stvari v narodnem oziru, smo morali iskati svoje pravice skozi vse instance do upravnega sodišea. Torej je umevno, da te stvari ne moremo izročiti jedino le blagoholnosti deželnega šolskega sveta. Sicer pa je bil deželni šolski svčt v tem vprašanji glede Maribora in Celja vprašan 1. 1888. Izrekel se je proti dvoiezični gimnaziji, in kako •naf vprašamo isti deželni šolski svet gled^ iste stvari! Kar se tiče kraja, je naravnost smešno, ko nam ¦,"ponujale gimnazijo v Št. Jurji, ki šteje le 367 stanovalcev, ali pa v Žalcu, ki jih ima 657 in Se to le s pogojem, da se mora vpraSati deželni šolski svet, če in kje naj gimnazijo dobimo. Jasno je, da bi imel pravo deželni šolski svet, ko bi rekel: Ne, tje ne morerao dati gimnazije. In s tem vprašanjem bi bili tam, kakor pred desetimi leti. Gimnazija v takem kraju bi bila v po- četku mrtvorojeno dete; sicer pa ni najmanjšega uzroka, da bi dvojezična gimnazija ne mogla biti v Celju. Zgodovina celjske gimnazije pove, da je bila v prvi vrsti ustanovljena za vzgojo duhovnikov. Statistika dokazuje, da je od nekdaj največ slovenske mladine obiskovato to gimnazijo. Ta gimnazija torej ni nikdar bila nemška posest. In ko bi bila, ali Nemci zgube kaj svoje posesti vsled dvojezične gimnazije? Nočem preiskavali, zakaj nas tako sovraži nemškonacijonalno-liberalna stranka štajarska in zakaj ta stranka našemu Ijudstvu ne privošči najmanjšega kulturnega ali gospodarskega napredka, zakaj zasmehuje in zaničuje vse naše težnje; toda kot Avstrijanee moram reči: Gvrst slovenski narod, njegov kullurni in gospodarski razvoj, zabranitev njegove germanizacije, je eminentna avstrijska korist. Gospodje, glasujte za pravično stvar! Najgotovejša pot do sprave je pravičnost.