93
Odlomek iz »Romeo in Julija."
Poslovenil J. Z. Drugi čin. drugi nastop.
(Kapuletov vrtt.) (Konec.)
Jul. Ti ve«, obdaja nočna tmina me, Sicer oblila bi me rudecica Zavoljo tega, kar ti prej sem djala. O rada, rada zatajila bi, Kar rekla sem, al proč s hinavšino! Povej, me ljubiš? Trdil bos gotovo, In jaz zaupam ti.    Ce bi prisegel, Nezvest postal bi morda.    Jupiter Se ruga preljubljencem krivorotnim. O dragi Romeo, me ljubiš ti? Obstani mi, al če te misel vname, Da se prehitro vdam, se mrzit' čem, Grbati čelo in odpraviti Snubitelja, inači pa nikdar. Moj dragi Montagi, prenežna sem, In lehkodušna bi se ti dozdela; Al zvestejša ostanem ti, prijatel, Kot druge, ki se nosijo ohole. Tud' jaz bi bila se potajila, Ako ne bil bi slišal tak nenadno Govor ljubezni moje.    Ah, odpusti; Ne grajaj mi obljube te prenagle, Ker ti izdala noČ je srce moje. Rom. Prisežem, Julija, pri sveti luni, Ki sreberno obsija te dreve. —
Jul. Pri luni ne prisegaj, pri lažnjivi,
Ki vedno, večno svoj obraz spremenja, Da ne enako tvoje bo ljubljenje. Rom. Pri Čem tedaj?
Jul.                      O raji ne prisegaj!
Al če te volja je, pri sebi le, Pri temu, kterega častim kot boga. Verujem vse. Rom.               v     Pri vročem srcu svojem —
Jul. O naj! Čeravno radost ti si moja, Ne veseli me te noči zaveza. Prenagla je in nepremišljena, Podobna blisku, ki je davno proč, Ce kdo poreče „bliska." — Lahko noc! Naj te ljubezni popica cveti V poletji, dokler spet se vidiva. Prelahko noČ.    O da bi radost ta, Ki me razgre, tud' v tvojih prsih b'la! Rom. Tak brez tolažbe vse me zapustiš?
Jul. Kako bi več tolažbe poželel? Rom. Prisego da me ljubiš ti — za mojo.
Jul. Prisego čul si, preden si želel,
In vendar bi nazaj jo rada vzela. Rom. Zavrgla bi jo rada? Zakaj, ljuba?
Jul. Da bi jo samovoljna zopet dala. Al sebi to le vošim, kar imam. Ljubljenje moje morji je enako Po globosti neskončni.    Več ko dam, Tem več imam; oboje je ne'zmerno.
(Dojnica kliče znotraj.) Me kličejo.   Z Bogom, prijatel moj! Zdaj, dojnica! — Ostani zvest mi, dragi! O čakaj malo tu, se vrnem koj.
(odide.) Rom. O srečna, srečna noč!   Bojim se le,
Ker noc je zdaj, da vse bi bilo sanje, Presladko le, premilo za resnico. (Julija se spet prikaže.)
Jul. Se tri besede, ljubi Romeo! — Če dober je namen ljubezni tvoje, In zakon vzrok, oznani jutri mi Po poslu, kterega ti bom poslala, Kje in kedaj   se bova poročila. Ti k nogam srečo svojo položim, In spremljam te, ljubljen'c, po celem svetu.
Dojnica (znotraj:) Gospodična !v
Jul.                      Ce drugih misli si,
Te prosim — Dojnica.                      Gospodična!
Jul.                                           Pridem koj! —
Ne snubi dalje, pusti žalost mi. Zjutraj poslala bom — Rom.                                           Pri duši moji!
Jul. O tisučkrati lahko, lahko noč!
(odide.) Rom. Gorje tisučkrat mi, če ti si proč!
Kot fant od bukvic — ljubljeni k ljubci teče, Kot otrok dom — je zapustiti neče!
(odide počasno.) Jul. (se vrne.) Stoj, Romeo, stoj! — Z glasom sokolovim Sokola blagega nazaj bi zvala; Al sila zmolkla je, glasu sovražna, Votline sicer jek razgnala bi, In hripav jezik njen omamila Z glasom imena „Romeo" doneČim. Rom. Srce le moje ime moje kliče,
O srebrn zvon za ljubČeka ponoči, Za poslušavca muzika! Jul.                                                        Romeo!   v
Rom. O ljuba mi! Jul.                                      Povej, o kteri uri
Naj pošljem zjutraj k tebi? Rom.                                      Ob devetih.
Jul. Ah dvajset let se mi do te bo zdelo! Nevem, zakaj nazaj te zvala sem. Rom. Naj čakam tu, dokler se bos spomnila! Jul.  Pozabila bom koj, da tukaj čakaš,
V presladkih mislih, da sem tebe blizo. Rom. In jaz bom stal, da pozabila bi, Pozabila se, da sem kje donia. Jul. Zdaj jutro vstane.    Htela bi, da greš, Kot ptiček, kterega le deklica Iz rok spusti in spet kot jetnika, Oklenjen'ga na niti svilnati, Potem, če volja ji, nazaj potegne, Ker prostosti mu dovoliti neČe. Rom. O, Če bi ptiček bil! Jul.                                 Če bil bi to!
Al iz ljubezni bi te umorila. Zdravstvuj! O sladka bol, se poslovit; B* dajala slovo, dokler pride svit!
(odide.) Rom. Očesom tvojim spanje, prsom mir! Ak' bil bi jaz te radosti izvir! Poiskat' zdajci Čem pusčavnika, Da vrli mož nasvet mi dober da.
94