Razstava je imela namen proslaviti kar dva važna jubileja, namreč 140letnico prvega pravega časnika na slovanskem jugu, Vodnikovih »Lublanskih Noviz«, in tridesetletnico pričetkov organizacije slovenskih poklicnih novinarjev. Pripravljalni odbor s predsednikom Sašo železni- kurjem so sestavili z novinarji vred tudi njih sta novski sosedje, organizirani v Društvu tiskarnarjev v Sloveniji, v Zvezni organizaciji Zveze, grafičnih de lavcev in delavk Jugoslavije ter v ljubljanski podruž nici Udmienja grafičnih faktorjev, prav tako pa glavna podjetja, ki tiskajo ali izdajajo časnike in ča sopise, ter odlični zastopniki naše znanosti in gospo darstva, predvsem seveda Ljubljanskega velesejma. Kar se zadnjega tiče, smemo podčrtati brez pretira vanja, da je g. dr. Fran Windischer kot zastopnik ve lesejma s svojo razsodnostjo odločilno spodbujal ma- lodušne, ravnatelj gosp. dr. Milan Dular je pa s svojo organizatorno in razstavnotehnično rutino v zvrhani meri izpolnil svojo dolžnost kot tehnični vodja raz stave. Dosedanjo šablono častnih odborov so novinarji takoj v začetku zavrgli in sklenili poiskati dignitarje med seboj. Samo poklicni novinarji, torej sami redni ANTE GABER člani slovenske novinarske organizacije naj reprezen- tirajo slovensko novinarstvo pred svetom! In na edini novinarski praznik v letu, 1. majnika, je razstavo v vseh listih napovedal oklic »slovenski javnosti«, ki so ga podpisali trije redni člani ljubljanske sekcije Ju- goslovenskega novinarskega združenja torej poklicni novinarji, ministri dr. Anton Korošec, dr. Albert Kra- mer in dr. Fran Kulovec. Oklic je prirediteljem povsod odprl vrata: v mini strstvih in poslanstvih, na banovini in pri županih, v škofiji in proštiji, samostanih in župniščih, v javnih in privatnih knjižnicah, muzejih in zbirkah, v tovar nah in delavnicah, skratka, vse civilne, vojaške in cerkvene oblasti, zavodi in ustanove ter podjetja in vsi sloji, ki so jih prireditelji prosili za to ali ono, so radi ustregli in pomagali. Spet je prva prihitela z naj večjim darilom Mestna občina ljubljanska. Kar se inozemstva tiče, moramo biti posebno hva ležni Nemčiji. Ko so jeseni 1. 1936. nemški novinarji obiskali Jugoslavijo in tudi svoje slovenske tovariše, je vodja nemške ekskurzije, vladni svetnik Wilfrid Rade iz Drž. ministrstva za ljudsko prosveto in propa gando, pripravljalnemu odboru obljubil svojo podporo in v kratkem smo od predsednika Nemške novinoznan- RAZSTAVA SLOVENSKEGA NOVINARSTVA 26 KRONIKA ske zveze tajnega svetnika univ. prof. dr. Walther- ja Heide-ja dobili zagotovilo, da nam nemška stro kovna znanost da na razpolago vse, kar bi želeli, zlasti pa tudi svoj veliki vpliv za posredovanje. Hkrati se je ponudil tudi znameniti univ. prof. dr. Kari d' Ester, direktor Instituta za novinoznanstvo na univerzi v Monakovem, ki je menda vodilno sodeloval pri vseh podobnih razstavah. S tako protekcijo je bilo skrom nemu slovenskemu novinarju mogoče, da je v Berlinu z uspehom obiskal dolgo vrsto raznih referentov v petih palačah treh ministrstev v enem dnevu! Odlo čilni ministerialni svetnik je celo zagotovil, da bi ne imel ničesar proti posojilu »brizinških spomenikov«, toda nismo si upali prevzeti odgovornosti ter je zato Bavarska drž. biblioteka v Monakovem našo skrom nost nagradila s posojilom vseh dragocenih unikatov in redkih tiskov 16. stol., kar smo jih ji našteli, ter nam za nameček seznam naših želja še dopolnila z najredkejšimi originali. Podobno je bilo pri višj. inž. Gotschu v Wernerwerkih svetovnega podjetja a. d. Siemens & Halske, pri filmski družbi Tobis, pri taj niku Wilkensu Drž. zveze nemških novinskih založ nikov, pri Scherlovem direktorju Zimmermannu, pri vodstvu NSDAP, v tiskarni Steiniger, v Drž. poštnem ministrstvu, posebno pa v veletiskarni J. Miiller & Sohn, ki v Monakovem in Berlinu tiska »Volkischer Beobachter« in je kar podarila 9 tako ogromnih foto grafij, da so se paviljoni velesejma izkazali mnogo prenizki in sploh premajhni za njih namestitev. Skrat ka, novinarski tovariši vladni svetnik Bade in uradni svetnik Giese v Drž. ministrstvu za ljudsko prosveto in narodno propagando, zlasti pa tajni svetnik dr. Heide so nam povsod tako pripravili pot, da je bilo za raz stavo na razpolago preveč gradiva in smo ga morali hvaležno odklanjati, ker za tako množino nismo zmogli stroškov niti za prevoz. Vseh teh uspehov bi pa seveda ne bilo brez vplivnega priporočila beograj skega nemškega poslanika, gospoda von Heerena, in brez simpatij njegovega tiskovnega atašeja dr. Hri- bovsehka, zlasti pa tudi ne brez naklonjenosti našega berlinskega poslanika, pooblaščenega ministra dr. Aleksandra Cincar-Markovica in njegovega tiskovne ga atašeja Miloša Cmjanskega. Pozabiti tudi ne sme mo, da je bila po posredovanju Ljubljanskega vele sejma med prvimi pomagači uprava velesejma v Kolnu. Kako požrtvovalen je idealizem za mednarodno znanost, je pa pokazal učenjak svetovnega slovesa, univ. prof. dr. Kari d' Ester, ki je zares vsestransko podpiral prireditelje s svojimi izkušnjami in nasveti. Poslal je stotine raznovrstnega gradiva, med drugim tudi model rotacijskega stroja, ki ga je izdelala sve tovna tovarna M. A. N. Pomagal je z več svojimi pomagači in je s svojim asistentom dr. Willijjem Klu- tentreterjem žrtvoval celo počitnice, naposled je pa ob svojem večdnevnem obisku preštudiral vse podrob nosti razstave in jo naposled dobrohotno opisal v osrednjem mednarodnem strokovnem glasilu »Zei- tnngsivissenschaft« in na drugih mestih z najlaska- vejšo pohvalo kot prireditev mednarodnega pomena in koristi, hkrati je pa prirediteljem razstave in pi scem razstavne knjige izrekel zahvalo mednarodne znanosti. Pri študiju katalogov dosedanjih podobnih razstav in po primerjanju programov sem se odločil za raz- NJ. Vel. kraljica Marija na razstavi. Na levi dvorna dama ga. Franja dr. Tavčarjeva, poleg Njenega Veličanstva predsednik Ljubljanskega velesejma g. Fr. Bonač delitev razstave na danem prostoru po novinoznan- skih vodilih. Prvi paviljon je bil določen za govorjene in pete novine ter za novine v živih slikah, v drugem paviljonu so bile prikazane novine v podobah, trije paviljoni so bili pa za prikaz in obdelavo pisanih in tiskanih novin. Toda takoj se je pokazalo, da je mno go premalo prostora in časa, zato pa tudi mnogo pre malo delovnih sil, a v glavnem je bilo mnogo, mnogo premalo sredstev. Drugje take razstave pripravljajo čete strokovnjakov po več let z milijonskimi krediti! Ljubljanska sekcija JNU je sicer šla do skrajnosti, ko je sklenila za razstavo tvegati velik del pokojnin skega sklada. Ta skoraj prevelika žrtev je pa najmoč nejši dokaz za idealizem slovenskih novinarjev in bi bila morala zato na razstavi imeti najčastnej.ši pro stor. Neprestano darovanje slovenskega novinarja za narod je bilo itak dokazano z zgodovino našega no vinarstva. Kdor koli je pri ogledovanju razstave tudi mislil, je moral videti, da napredek in uspehi našega naroda temelje na novinarskih žrtvah. Od Trubarja, onemoglega od žrtvovanja, mimo Valvasorja, barona na beraški palici, pa do vpokojenega Valentina Vod nika, Levstika, Jurčiča, Tomšiča, Lipeta Haderlapa brez groba in do dolge, nepretrgane vrste drugih, z imenom in brez njega, do dandanašnjih dni. Najstarejša in tudi prvotna oblika novin ter obe nem najmodernejši načini poročanja novic bi bili po načrtu morali biti prikazani v paviljonu »K«, ker je bil ta precej odročni paviljon namenjen govorjenim in petim ter novinam v živih slikah. Na žalost iz prej navedenih vzrokov in zaradi pomnoženih poklicnih nalog ob velesejmu in razstavi novinarji niso mogli prirediti »ustnih novin«, ko bi bili svoje prispevke sami govorili pred občinstvom. Zato je pa ljublj. ra- dijsko-oddajna postaja, ki je na razstavi v paviljonu »J« uredila svojo zares poučno podružnico in oddajo na kratke valove, redno oddajala dnevna poročila in tudi pete novine, namreč odlično predvajane epske narodne pesmi in moritate, ki so jih z razumevanjem za folkloro in stil pripravili nekateri člani Akadem skega pevskega zbora. Nameravani ali vsaj v načrtu so bili tudi koncerti in gledališke prireditve, toda vse to je bilo nemogoče, ker so do otvoritve trajale po čitnice, ko v Ljubljani ni mogoče zbrati niti kvar teta k skušnji. Navzlic temu smo se pa postavili, ka- KRONIKA 27 Po otvoritvi so si gostje ogledali razstavo Od leve proti desni: predsednik Ljublj. velesejma Fr. Bonač, častna predsednika minister dr. Fr. Kramer in minister dr. A. Korošec, zastopnik N.j. Vel. kralja ge neral Dodic<, tajnik A. Gaber in nadškof Ujčič kor se niso še na nobeni drugi taki razstavi, kar še posebno naglasa inozemska kritika. Da, »es vvar ein guter Gedanke« in Akademski pevski zbor naj ne po zabi na to spodbudo in prav hvaležno nalogo! Kaj pa, če bi kdaj poskusili s takim novinarskim koncertom s solisti, zborom in baletom? Sicer pa ne maramo po segati v delokrog našega narodnega gledališča, ki ima ves aparat za praznovanje najrazličnejših jubilejev. Slovita nemška filmska tvrdka Tobis je dala na razpolago sijajno »Zrcalo iz papirja«. Ta zvočni film je kakor nalašč ustvarjen za tako razstavo, da se je lahko vsakdo poučil, kako nastane časnik, a Cen tralni presbiro je preskrbel toliko dobrih reportažnih filmov in žurnalov, da so bile zastopane tudi domače novim v živih slikah. Najpopolnejše predvajanje mi kavnega in zanimivega sporeda je pa omogočila splo šno znana tvrdka Philips s posojilom najmodernejše dvojne zvočne filmske aparature. Paviljon »M« je pokazal raznovrstne oblike novin v podobah in z njimi v zvezi tudi reprodukcijske teh nike ter njihov zgodovinski razvoj pri nas. Ker je pa novinoznanstvo pri nas še nova veda, zavzemanje za novinoznanska načela in za znanstveno višino raz stave ni moglo imeti popolnega uspeha ter so zato n. pr. odpadla dela živopiscev in freskantstvo, da je ostala v skladišču celo fotografija v Evropi edinstve nega gregorijanskega Krista iz Crngroba s prizori iz vsakdanjega življenja tedanjih naših prednikov. Zato v skromnem kotu niso prišle do zaslužene veljave naše zgovorne končnice panjev, ki jih znanost ceni za posebno pomembno odkritje na novinoznanskem polju in za najzanimivejše ljudske novine s podo bami, kakršnih ne premore ves svet. Slavna bakrena tabla, ki je stoletjem poročala o naši zmagi pri Sisku, si je naposled priborila časten prostor v kulturno zgodovinskem oddelku, kakršnega pač zasluži ta ča stitljivi paladij naše dežele. In prav te ovire pri pri zadevanju za znanstveno višino so mi najlepši spo min na razstavo, ker so predvsem tako priborjeni eksponati dosegli največje strokovno priznanje in celo zahvalo mednarodne znanosti, dvomljivce pa spreobrnili v vnete pristaše novinoznanstva. Prav to spreobrnjenje je pa naj trajnejši uspeh razstave, ki je nje mednarodni usjieh v čast vsemu slovenskemu novinarstvu in v prid tudi Ljubljanskemu velesejmu. še mnogo obsežnejša v tem oddelku bi bila lahko razstava votivnih slik, vendar je pa že njih malo šte vilo pokazalo, da smo tudi pri nas o pomembnih do- 28 godkih poročali s podobami. Na razstavi smo poleg table z zmago pri Sisku videli Herrleinovo sliko po žara ljubljanskega trnovskega predmestja, a tudi po žare v Škofji Loki, Radovljici in drugod, požig pri Mokronogu in padec graščakinje s konja, ranjenca v šotoru na bojišču, vihar na morju, procesijo na Bregu pri Kranju, ko so se od strele ustrahovani vaščani zaobljubili, da ne bodo nikdar več plesali. Posebnost je tabla s cenami živil in korcem za Rumfordovo juho, obešena v cerkvico sv. Petra pod šmarjetno goro za sporočilo poznim potomcem o strahotah lakote 1. 181 S. Zgodovinski razvoj grafičnih oziroma reprodukcij skih tehnik v naših krajih je bil ponazorjen od lcso- reznega tiska na ploh mimo bakroreza, jekloreza, ko- vinoreza do litografije in do modernih fotokemičnib postopkov, hkrati je bil pa s temi listi prikazan tudi razvoj naše ilustracije od nemških lesorezov v sloven skih protestantskih knjigah pa do današnjih ilustra cij. Upravičeno se lahko ponašamo z izdelki Valvasor jeve delavnice na Bogenšperku in javnost je bila na razstavi prvič opozorjena, da so bili stebri tedanjega razcveta tudi domači grafični umetniki: novomeški sodnik Ivan Koch, Andrej Trošt in Matija Grajiar, ki Samuela Budine poročilo o smrti Nlkole Zrlnjskega pri Slgetu KRONIKA se je tudi signiral »Carniolicus«. V tej zbirki smo videli več doslej neznanih, predvsem Troštovih del. Posebno so zanimali primitivni lesorezi anonimnega ljudskega umetnika, ki je po letu 1800. vrezal dolgo vrsto raznih podobic in tudi nekaj karikatur ter nas s svojo preprostostjo prestavil daleč nazaj v dobo prvih samcev (Einblaltdrucke). Bolj obrtniški so na božnim in celovškim mladinskim knjižicam priloženi kovinorezi, dokler se leta 1844. v zadnjem letniku »Carnioliae« ne pojavijo ročno kolorirani bakrorezi po Kurz-Goldensteinovih originalih narodnih noš iz Korvtkove še do danes neizčrpane zbirke. Najpopu larnejše in najbolj razširjene v H), stoletju so pa ka rikature v »Brenclju«, čeprav jih visoko presegajo Kličeve naslovne strani Levstikovega »Pavlihe«, a naj višjo stopnjo sta v minulem stoletju tudi v ilustraciji dosegla Janez in Jurij šubic s prilogami dunajskemu »Zvonu«. Sicer so dela domačin grafikov kaj skrom na, n. pr. ob pompoznih »tezah« ljubljanskega jezuit skega kolegija, ki so jih rezale v baker zlasti bavarske delavnice, vendar moramo z ljubeznijo do domačega zbrati tudi najpreprostejše podobice. Čeprav nimamo Diirerjev, pa lahko s svojo ljudsko likovno umetno stjo, predvsem pa s končnicami in podobicami, doka- žemo svetu, da se je naš narod tudi na tem polju tako močno umetnostno izživljal, kakor malokateri. Za splošno povprečno višino zadostujejo že končnice, ki se drugi narodi ne morejo ponašati z njimi! S tem pa seveda še ni rečeno, da bi ne imeli »visoke umetno sti«, saj vendar poznamo stensko in sploh cerkveno slikarstvo ter bomo pač še precej odkrili pri siste matskem raziskavanju grajske in meščanske likovne umetnosti. S pomočjo g. Pavla Wintra je bila sestavljena iz brana zbirka domačih grafičnih listov, božjepotnih po dobic in sličnega, z namenom, da opozorimo na velik kulturnozgodovinski pomen te vrste tiskanih del. Poseben oddelek je bil odmerjen tudi moderni ilu straciji, nastala je pa prav obsežna razstava, ki bi bila napolnila tudi Jakopičev paviljon. Udeležili so se je naši ilustratorji skoraj brez izjeme in vsak s tako množino del, da je bil aranžer g. prof. Saša šantel vidno v skrbeh pred zamero na vseh straneh. Obisko valci so morali spoznati, da imamo dosti dobrih ilu stratorjev za vse potrebe, zlasti pa tudi več izvrstnih in duhovitih karikaturistov. Tako je posebno France Podrekar presenetil gledalce, koliko odličnih karika tur je že napravil. Ker je zaradi preobilega gradiva tega oddelka podrobnejši oris nemogoč, poudarjam samo to, da so ilustratorji morali prepričati tudi naj širšo javnost, da nam ni treba ilustracij iskati drugje in jih naročati v inozemstvu. Posebno gospodarski krogi se večkrat pritožujejo, da ne morejo dobiti za reklamne namene primernih risb, zato naj pa grafiki prirede veliko posebno razstavo svojih del, ki bo go tovo dosegla nameravani uspeh. Da še vedno nimamo trajnega šaljivega in satiričnega lista, nam ni treba in tudi ne smemo naštevati vzrokov, ker pri nas glede dovtipa in karikature še vedno vlada popolna svoboda abderitstva. Skoraj enakega pomena, kakršnega je bil Guten- bergov izum tiska s premakljivimi črkami ali novo dobni izum stavnega stroja za tisk in novinslvo, je bil za ilustracijo izum fotografije in iz nje izvirajočih reprodukcijskih postopkov. Naglo razmnoževanje je bistvo uspehov novinske velesile. Tudi na tem polju je razstava pokazala, da smo prav tako med prvimi, saj je k razmnoževanju foto grafije silno mnogo pripomogel slovenski pesnik in komponist, risar in izumitelj Janez Puhar, ki je pre nesel negativ fotografije na steklo in pozitiv na papir ter tako pokazal pot k razmnoževanju. Predsednik Ljubljanskega fotokluba, g. Janko Brane, je zbral prav vse o tem slovenskem izumitelju epohalnega pomena in ga na razstavi z vseh strani predstavil tudi mednarodni javnosti, sam Fotoklub je pa prevzel nalogo, da pokaže razvoj fotografije v naših krajih do svojih svetovnih uspehov. To sicer zaradi počitnic in premajhnega prostora ni uspelo, zato nam pa Ljubljanski fotoklub na jesenskem ve- lesejmu priredi veliko mednarodno fotografsko raz stavo, kjer spet dokaže svoje prvenstveno mesto v umetnostni fotografiji na svetu. Kakor so bili vsi paviljoni poživljeni s stroji in apa rati v obratu, tako naj bi bili tudi v tem oddelku gra fični umetniki vsaj pokazali, kako nastaneta lesorez in bakrorez. Odškodovala nas je Jugoslovanska ti skarna, ki je postavila popolno najmodernejšo kli- šatno, kjer je njen vodja znal vsakemu pojasniti in Novice o prikaznih v LJubljani In pri Radgoni 1. 1593. KRONIKA 29 Poročilo o lakoti 1.1816. pokazati, kako nastane kliše, tako, da ga je razumel inteligent in tudi preprost človek, saj je bil pouk v tem pogledu obema enako potreben. Jedro vse razstave je bilo v velikem paviljonu »J«, ki je bil s paviljonom »N« in s paviljonom Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (»L«) odmerjen za razstavo pisanih in tiskanih novin z vsem, kar je z njimi v zvezi. Kulturnozgodovinski oddelek je predočil novinstvo in novinarstvo na naših tleh od 15. stoletja do današ njih dni. Najstarejše pisane novice na razstavi so bile iz leta 1471. in so se ohranile v benediktinskem samo stanu Tegernsee na Bavarskem, ki je dobival tudi iz naših krajev za denar naročena poročila o važnih do godkih. Za Ljubljano je posebno zanimivo poročilo o potresu 1. 1511., druga pa z večino poročajo o raz- sajanju Turkov po naših krajih. Te najstarejše no- vine iz naših krajev hrani Bavarska drž. biblioteka v Monakovem v dveh debelih »Tegernseeških fasci- klih«, ki je nanje razstava prvič opozorila naše znan stvene kroge. Da je tudi ljubljanski magistrat imel naročene pisane novine, nam je odkrila beležka v knjigi izdatkov za leto 1620., ko je graškemu poštarju Evstahiju Khanu, njegovemu pisarju in gospodu Kri štofu Khaltenhauserju za take novice — novalia plačal 40 ti. 50 kr, kranjske veljave. Mnogo novega so domov pisali tudi naši protestantski pisci in na razstavi smo videli Trubarjevo pismo z novicami, prav tako pa tudi nekaj »Fuggerjevih novin«, ki jih je zbrala svetovna trgovska hiša Fuggerjev in jih je ogromna množina ohranjenih na Dunaju in v Augs- burgu. Hrvatski zgodovinarji so deloma že črpali iz dunajskih Fuggerjevih novin, naposled pa mora tudi naša znanost pričeti z ukoriščanjem obeh omenjenih bogatih virov naše zgodovine. Če ne upoštevamo lepaka, ki ga je leta 1482. po Baslu nalepil preganjalec krivovercev in inkvizitor čarovnic Henrik Kriimer proti nekemu domnevno kranjskemu nadškofu Andreju (ker ta »Craynensis« gotovo ni bil niti škof, še manj pa nadškof kranjski ter najbrž niti Kranjec), smo pa na razstavi prvič videli tudi najstarejše tiskane novine, namreč samca iz leta 1515. s poročilom v verzih o slovenskem kmečkem uporu ter s prvimi slovenskimi tiskanimi stavki: »Stara prauda .. Leukhup, leukhup . . . vvoga gmaina . . .«. Največje skomine so pa pri poznavalcih zbujali dra goceni tiski, z večino unikati, iz Bavarske drž. knjiž nice, ljubljanske Drž. študijske knjižnice in Narod nega muzeja, ki mi je z njimi, v zvezi s pisanimi no- vinami, uspel dokaz, da se je v časih turških bojev razvila v naših krajih važna poročevalska centrala, ki je z novicami zalagala Evropo. Peter Stern iz Ljub ljane, Nikolaj Jurišič, Benedikt Kuripečič, Samuel Budina, Jurij Kisel s Studenca, Gregor Bregant i. dr. so bili zelo uspešni novičarji ter so njihova poročila ponatiskavali in posnemali v najrazličnejših oblikah in več jezikih. Primerjava črk raznih Mandeljčevih in drugih ti skov nam je pa napravila tudi malo presenečenje, čudno se mi je zdelo, da na znanem tisku »Newe Zeu- tung . . Wie der Turek ist . . fiir die Stati Medlinge gezogen . . .« poleg letnice 1578. ni natisnjeno niti tiskarjevo ime niti ime kraja, kakor imajo te po datke vsi Mandeljčevi tiski. Tudi lesoreznih ilustra cij ni Mandeljc rabil pri drugih svojih drobnih tiskih, naposled sem pa še ugotovil, da ta prvi ljubljanski tiskar sploh ni imel takih črk, s kakršnimi je tiskan ta letak, ki je doslej še pri vseh avtorjih in biblio grafiji z vso gotovostjo veljal za Mandeljčev tisk ter sem ga tudi sam že nekajkrat opisal za prvi ljub ljanski ilustrirani list. Ta po najzanesljivejših in naj večjega zaupanja vrednih prednikih podedovani greh Prve novice domačega pisca, ki so izšle v LJubljani 30 KRONIKA moram popraviti in zanimivi tisk vzeti Mandeljcu ter ga prepustiti drugemu tiskarju, najbrž VVidmanstet- terjevi tiskarni v Gradcu. Preden se ločimo od teh častitljivih redkosti, se moramo zahvaliti Bavarski drž. biblioteki, predvsem pa direktorju oddelka, znamenitemu strokovnjaku dr. Karlu Schottenloherju, avtorju velikega dela »Flugblalt und Zeitung« in drugih del, ki je prvi opisal tudi Tegernseeške iaseikle kot pisane novine ter nam z vso ljubeznivostjo zbral in izbral toliko po membnega gradiva ter s svojo dobrohotnostjo uspešno posredoval tudi posojilo unikatov. Pri poznejših predhodnikih pravih časnikov in ča sopisov je bilo na razstavi še marsikaj doslej neopa- ženega in nezabeležcnega, vendar pa dosti o tem, ker sem že za razstavno knjigo napisal nekak vodič po tem oddelku z naslovom »Skozi stoletja za našim no vinarstvom«.. Najhuje je pa zaradi premajhnega prostora trpel oddelek, ki naj bi bil po dr. šlebingerjevem, tudi v razstavni knjigi objavljenem bibliografskem pregledu pokazal vse slovenske časnike in časopise, poleg teh pa tudi njih drugojezičnc spremljevalce, rokopise urednikov in glavnih sotrudnikov, portrete, razno vrstne druge tiske in sploh gradivo, ki bi ilustriralo posamezne dobe in dogodke, če pa pomislimo, da dr. šlebinger navaja 1074 slovenskih časnikov in ča sopisov, lahko izračunamo, koliko bi samo za to zbir ko potrebovali prostora, če za vsak list računamo samo četrt kvadratnega metra. Vsaj pri glavnih listih bi morali pokazati razne spremembe velikosti in oblike, njih vabila na naročbo s programi, razne zgodovinske razglase in dogodke itd., da bi bili neka teri najstarejši časniki tudi na 5 in celo na 10 kv. metrih le skromno prikazani, kaj šele tudi nazorno novinoznansko obdelani. Edino jubilantu Valentinu Vodniku in njegovim »Lublanskim Novizam« je bilo mogoče posvetiti precej prostora in za silo je šlo tudi še z dobo do leta 1850., vse poznejše gradivo je bilo pa stisnjeno do skrajne mere, a povojno povoden j našega periodičnega tiska je sila zajezila le na naj pomembnejše in najzanimivejše pojave. V tej stiski so pa prihitele na pomoč tiskarne ter so v svojih od delkih razstavile impozantne komplete Bleivveisovih »Novic«, »Slovenskega naroda«, »Slovenca« in drugih časnikov in časopisov, ki so jih tiskale in jih še ti skajo ter nekatere tudi izdajajo. Posebni oddelki so zaokroženo pokazali in deloma tudi prav dobro obdelali mladinski, dijaški, dobro- voljski, uradni, emigrantski in izseljeniški, ženski, nabožni, tujskoprometni in sokolski periodični tisk. Naš inozemski izseljeniški periodični tisk je zgledno obdelal dr. Branko Vrčon. Razmere so krive, da večina naših starejših časni kov in časopisov skoraj nikjer več ni ohranjena. Celo posamezne številke so že redke, kompleti so pa pri nekaterih že prava rariteta, a tržaški in sploh pri morski listi so izgubljeni, če se morda niso ohranili v tržaški ali dunajski knjižnici. V Sloveniji vse knjiž nice skupaj ne bi mogle sestaviti popolne zbirke slo venskega primorskega periodičnega tiska, a za naš ameriški tisk ne moremo več dognati niti vseh po polnih in točnih naslovov. Brez odlašanja moramo organizirati iskanje in zbiranje, da rešimo vsaj še ne- Novice o obleganju Dunaja 1529., ki jih Je napisal Ijubljan- čan Peter Stern kaj, zalo je pa treba naročila komur koli, ki bi imel samo to nalogo. Da se ta za večino obiskovalcev papirnata puščava, ki je bila zaradi preobilice gradiva tudi za ljubitelje utrudljiva, vsaj nekoliko poživi, je bila dvorana okra šena z nekaterimi slikami, ki so hkrati ilustrirale po samezne dobe. Najživahnejše in najbolj veselo bi bil moral delovati odrček s prizorom sejma, kjer pevec poje moritate, novičarka prodaja novine in relacije ter sejmarji gledajo strahotne dogodke tudi v kukalcu ter kupujejo na stojnicah razne letake in podobe pri kazni na nebu ter drugih groznih dogodivščin, čas in prostor sta bila spet vzrok, da lutke niso bile dosti pripravljene. Herrleinove slike so nas peljale v Vodni kovo Ljubljano in poleg portreta Zoisa, Vodnika in drugih sta vzbujala občudovanje obiskovalcev in obi skovalk krasna portreta dr. Lovra Tomana in njegove mlade žene Josipine Turnograjske, ki sta bila zlasti v romantičnih viteških kostumih pač ideal svojega časa. Najbolj je pa ustregel prirediteljem akad. slikar prof. Matej Sternen s svojima nalašč za razstavo na slikanima, po 3 m širokima in po 2 m visokima sli kama, ki sta zamišljeni kot osnutek za dve monumen- talni freski. Na prvi sliki »leta 7575.« v svoji tiskarni tiskar Janž iMandeljc z Jurijem Dalmatinom izroča mecenu slovenske knjige Janžu Kislu, graščaku s Fu žin in ustanovitelju papirnice, prvo v Ljubljani ti skano slovensko knjigo, njemu posvečeni Dalmatinov prevod »Jezusa Siraha«. Nasproti skupine ljubljan skih, za slovenski jezik vnetih veljakov pa ob oknu prisostvujeta zgodovinski svečanosti rektor Adam Bo horič in mecenov sin Jurij Kisel z odtisom svojega letaka »Herbarta Turjaškega življenje in smrt«, ki je prvo v Ljubljani latinsko in tudi v nemškem prevodu natisnjeno novinsko delo domačega pisca. Na drugi sliki smo pa spet priča, ko Žigo barona Zoisa in nje gova prijatelja, Valentina Vodnika ter nakeljskega dekana Julija Japlja »ob novem letu 1707.«. presenetita nadzornik Blaž Kumerdej in njegov svak, tiskar Fri derik Eger s krtačnim odtisom 1. številke »Lublan- skih Noviz«. Glej, pravkar sluga postavi na mizo vino in potico, toda Vodnik se postavi: KRONIKA 31 Matej Sternen: osnutek za fresko „1575" »Sa nov let potize 1 She take ni blo!« ! Naj bi se baronoma Janžu Kislu in žigi Zoisu pri družil še tretji mecen ter stopil k mojstru Sternenu in mu naročil, naj podobi naslika na steno nove pa lače Univerzitetne knjižnice! Tam bo po dvoranah in na stopnišču gotovo dosti primernega prostora tudi še za fresko z Akademijo operosov ali za prizore iz Prešernove dobe, iz leta 1848. itd. Prav tako bi se pa ta ali oni za slovensko kulturo goreči veljak oveko- , večil ali bi si postavila trajen spomenik ta ali ona družba ali zavod, če bi naročila, da kipar Tone Kralj ulije v bron ali pa izkleše svoje tri odlične kipe Tru barja, Herbersteina in Valvasorja, ki je z njimi okrasil reprezentančno dvorano razstave. Tudi akad. kiparja Nikolaja Pirnata graditelji slovenskega novinstva ' Vodnik, Bleivveis, Cegnar, Einspieler, Levstik in Jur čič čakajo na izdelavo v žlahtnem materialu. Posebno bi se pa te herme podale Novinarskemu domu, kamor < naj bi postavili tudi bronastega »Desetega brata«, ki i je z njim akad. kipar Lojze Kogovšek tako duhovito j simboliziral slovenskega novinarja. Ker smo že pri ( umetnosti, pa nikakor ne smemo pozabiti akad. sli- i karja Rajka šubica, ki so bili po njegovih načrtih in i pod njegovim vodstvom izdelani vsi diagrami in gra- i fikoni tako, da so v resnici zaslužili najlaskavejšo i splošno pohvalo. Zlasti se je ta mojster izkazal s svo- s jim vsestransko imenitnim frizom, ki je z njim tako i učinkovito in smotrno opasal dvorano za poročeval- j stvo in ponazoril vso zgodovino poročevalstva tako j živo, da so se Davorinu Ravljenu starinsko šegavi j verzi kar sami ulili iz peresa. Sodelovanje imenovanih > slikarjev in kiparjev, mojstra Plečnika in arh. Jožeta < Mesarja, ki je kolikor mogoče lepo opremil vso raz- 5 stavo, ter skoraj vseh slovenskih ilustratorjev in ka- I rikaturistov, ki sta jih zbrala akad. slikar prof. Saša ! šantel in akad. slikar prof. Mirko šubic, to splošno ( sodelovanje naših umetnikov pač najlepše odkriva, 1 kako tesno je naša umetnost povezana z novinar- ; stvoin. t Edini prostor razstave, kjer je tudi pri največjem J navalu vladal svečan mir, je bila pa samo z že nešte- i timi kipi in s slikami najbolj zaslužnih novinarjev j okrašena okrogla dvorana, kjer so današnji novinarji 1 Matej Sternen: osnutek za fresko „1797" počastili svoje umrle vzornike, od živih kolegov pa samo častne predsednike, ministre dr. Korošca, dr. Joisu pri- Kramerja in dr. Kulovca. Razen kipov in velikih fo- Steraenu tografskih reprodukcij novinarskih portretov v črnih nove pa- okvirih ter zelenja ni bilo v tem svetišču hvaležnosti »ranah in nobenih drugih eksponatov, ker hi bili lahko motili tora tudi resnobo prostora, saj je na delo in zasluge teh mož izore -1Z opozarjala vsa razstava in je bila celo obsežna zbirka bi se pa njihovih rokopisov zato razstavljena v kulturno-zgo- ik oveko- dovinskem oddelku. Dolga in težavna je bila pot od ali ona Trubarja in Herbersteina mimo Valvasorja do Vod- Tiie Kralj ni^a ter nJeMovm »Lublanskih Noviz«, toda speljana iipe Tru- v Pravo smer, da je njih nasledniki kljub najtežjim ni okrasil oviram niso zgrešili nikdar. Z neprestanimi žrtvami I kiparja so gradili cesto dalje k idealom in ciljem svojega na- novinstva roda ter ga pripeljali v svobodo, svoj stan pa od »de- k in Jur- setega brata« k Novinarskemu domu! Posebno Za kipom »Desetega brata« in za modelom ter na- u, črti Novinarskega doma, ki ga nameravajo graditi irata«, nasproti Narodnemu domu v Tomanovi ulici, kjer jim duhovit je prostor poklonila mestna občina ljubljanska, je pa K) obiskovalec sprejel veliki oddelek z zgodovino in vse- jkad mi pripomočki poročevalstva do najmodernejših iz- ačrti umov. Kakor že rečeno, je bila zgodovina poročeval- ii stva od golobčka z oljkino vejico pa do radijskih po- iskavejš rodil upodobljena na pičlo 50 m dolgem frizu akad. ta\ slikarja Rajka Šubica in pojasnjena z imenitnimi verzi ji urednika Davorina Ravljena. Skoraj preveč podrobno oročeval je pa dr. Josip Birm, ki je uredil ves oddelek za po- itv ročevalstvo, obdelal poslovanje agencije Avale, ker si je s tem v svojo škodo prikrajšal prostor na drugi cnovani strani, kjer bi bilo njegovo znanje prišlo mnogo bolj h do veljave. Tega mu seveda nikdo ne bo očital, saj vs se je prav za prav žrtvoval za Avalo kot vodja njene ev i ljubljanske podružnice. Slike, fotografije, načrti, gra- rof SaŠa fikoni, modeli in drugi taki pripomočki so prikazali > splošn današnje poročevalstvo in tudi njegovo zgodovino ter odkriva njegove naloge in težko delo z vseh strani. S Hellovim novinar aparatom, ki brezžično sprejema poročila in jih hkrati tudi piše, nadalje z aparatom za telegrafsko prena- ajvečje sanje slik in rokopisov ter s čudovitim daljnopisom ž in podobnimi pridobitvami moderne tehnike, ki jih ovinarje je izdelala in dala na razpolago svetovna tvrdka Sie- novinarj mens & Halske, je razstava pridobila tudi za širše 32 KRONIKA kroge najbolj učinkovite privlačnosti. Daljnopis, ki je V Nemčiji že uveden, kakor pri nas telefon, ima pred telefonom še to prednost, da lahko isto pismo pišeš več adresatom hkrati, ko po telefonu lahko govoriš samo z enim. če n. pr. bančna centrala javlja svojim podružnicam kako okrožnico, jo tipkarica v centrali tipka na svoj stroj, stroji v podružnicah po raznih mestih jo pa pišejo. Pri Hellovem aparatu, ki jih ima Avala že več in bi ga celo potrebovala tudi ljubljanska podružnica, pa loviš razne oddajne po staje in čitaš poročila, namesto da bi jih poslušal. Zveza daljnopisa s stavnim strojem, ko bomo tako rekoč tiskali po telefonu, ni več daleč, a za cilj sma trajo izumitelji brezžični stavni stroj. Ko bodo sve tovni narodi dosegli ta cilj, si bodo pa slovenski iz umitelji morali pričeti beliti glavo z brezžičnim pre dajanjem iz vseh svetovnih jezikov v slovenščino. Največ nebeške potrpežljivosti, marljivosti, truda in težkega, skrajno natančnega dela je bilo pa v statistič nem oddelku, kjer je vse ogromno, za statistiko po trebno gradivo zbral in obdelal sam Ivo Lapa j ne. Za to delo bi bila vsaka hvala premajhna, vsak superlativ samo medla prispodoba! Samo majhen del tega je Ivo Lapajne lahko opisal in objavil v razstavni knjigi pod naslovom »Razvojne smeri slovenskega novinarstva«, kar pa lahko sedaj brez večjih težav izpopolni v težko, debelo knjigo z vsem, kar s te strani potrebuje novi- noznanstvo. Vse to je pa ponazoril z odličnimi mo deli, sijajnimi diagrami in grafikoni, da je bilo ra zumljivo, kolikor je pač pri takih prikazih mogoče. Pozabiti namreč ne smemo, da so diagrami in grafi koni tem težje razumljivi, čim manj jih je in čim več hočejo povedati. Spet smo torej pri jezovih časa, pro stora in sredstev! Splošnega priznanja sta bila po za- služenju zlasti deležna oba velika modela, ki je bila z njima prikazana razširjenost raznovrstnih naših časnikov in časopisov v dravski banovini in po vsej Sloveniji, poleg tega pa hkrati tudi višina načitanosti po raznih deželah in okrajih. Ta dva modela, kakor tudi grafikoni in diagrami, ves kulturnozgodovinski oddelek in sploh vsi oddelki razstave so bili pa naj- očitnejši dokaz, da je gnezdo, središče in glavno to rišče slovenskega novinarstva in slovenske kulture od nekdaj bilo, je dandanes in bo še nadalje — edino Ljubljana! Prav zelo so se potrudile in z velikimi stroški aran žirale svoje posebne razstave naše najbolj znane ti skarne, ki tiskajo časnike in časopise. Vse so prav krepko izpopolnile posamezne oddelke razstave ter dokazale, da so kos tudi najtežjim nalogam. Posebno pa moramo še pripomniti, da imajo naše tiskarne prav mnogo smisla za umetnostno opremo svojih izdaj. Tudi tujci so pohvalno opozarjali na opremo in izvedbo naših tiskarskih izdelkov ter pristavljali, da so slovenske tiskarne ne samo kos, temveč tudi za zgled mnogim drugim državam. Narodna tiskarna je v prvi vrsti počastila Vodnikov jubilej z dolgimi vrstami letnikov najstarejšega slo venskega dnevnika, »Slovenskega naroda«, in naj važnejšega literarnega časopisa »Ljubljanski Zvon«. Oba lista je obdala s slikami urednikov in sotrudni- kov, ki so med najbolj zaslužnimi delavci za napredek naroda na najrazličnejših poljih. Seveda je razstavila tudi letnike »Jutra«, »Domovine«, »življenja in sveta« in drugih listov, toda s svojo razstavo je hotela v prvi vrsti izkazali čast svojim slavnim urednikom in so- trudnikom ter na ta način proslaviti jubilej sloven skega novinarstva. Nasprotno je pa Delniška tiskarna šla mimo svoje slovite zgodovine in razstavila samo sedanje svoje edicije, saj je na polju družinskih in ilustriranih ča sopisov danes vodilna v Sloveniji. Prav širok delokrog je pokazala tudi tiskarna »Merkur«, ki tiska uradne časopise in tudi naša strokovna glasila. Z vso upravičenostjo je pa poudarila svojo tradicijo Univerzitetna tiskarna J. Blasnika nasl. Svoja naj pomembnejša dela je razporedila v posebno zgrajenem prostoru, ki je po zamisli arh. J. Plečnika napravil zanj načrte ing. arh. Ravnihar. Nizka kamrica z lese nim stropom je ustvarila pristno starinsko okolje, kjer so prišli do popolne veljave vsi razstavljeni dra gulji naše književnosti, kakršni so Prešernove in Lev stikove pesmi ter beletristična dela iz dobe prvega razcveta našega leposlovja. Prav tako so mikali let niki »Carnioliae«, »Slovenskega cerkvenega časopisa«, ki je iz njega izšla »Zgodnja Danica«, slavna Cigale- tova »Slovenija«, Malavašičev »Pravi Slovenec«, prvi slovenski uradni list »Ljubljanski časnik« ter naš najbolj razširjeni časopis — »Pratika«, predvsem pa seveda nadaljevanje Vodnikovih »Lublanskih Noviz«, ki so se leta 1843. prerodile v »Kmetijskih in roko delskih Novicah« ter izhajale pri Blasniku prav do 1. 1902. Četudi ne omenjam vsega drugega periodič nega tiska in knjig, ki jih je tiskala ta tiskarna, ven dar nas je tudi še s pomočjo starih ilustracij, zlasti pa koloriranih in nekoloriranih bakrorezov, lesorezov, kovinorezov in litografij poučila, da se v Blasnikovi tiskarni najjasneje odraža zgodnji razmah sloven skega novinarstva in književnosti sploh, če pa pri tem še upoštevamo, da je po najnovejših izsledkih (/;•. Jan ka šlebingerja ta tiskarna tudi prava naslednica May- rove tiskarne in zato daleč najstarejša tiskarna v Ljubljani, lahko trdimo, da je njena zgodovina naj tesneje povezana z zgodovino našega duhovnega živ ljenja že nad 250 let! Zato je bila njena razstava tudi pietetno zamišljeni kabinet najdragocenejših rokopi sov in mnogovrstnih zakladov našega tiska. Kdo bi v tem malem muzejčku pričakoval knjigo v čipevskem jeziku Indijancev? Baraga jo je napisal v Ameriki in dal tiskati Blasniku v Ljubljani! V paviljonu »J« je bila nasproti Blasnikove kamrice urejena podružnica radijsko-oddajne postaje Ljublja na, kjer so obiskovalci lahko opazovali vse življenje v KRONIKA 33 Tone Kralji Primož Trubar študiju. V celoti je pa radijsko-oddajna postaja s svo jimi petimi in govorjenimi oddajami predvajala naj modernejše novine, ki že tekmujejo s tiskanim časni kom in časopisom. Njen vodja univ. prof. dr. Marij Osana je sicer daleč čez mejo sloveč strokovnjak, vendar pa menda še ne namerava novinarjem odjesti kruha, temveč bi jim rad samo pomagal z izpopol nitvijo pripomočkov za prenašanje novic. Tudi v paviljonu »N« so se še nadaljevale razstave posameznih tiskarn, saj je tu razstavila svoja lepa dela tiskarna sv. Cirila iz Maribora, ki se zlasti postavi z najstarejšim časnikom v Sloveniji, namreč s »Slo venskim gospodarjem« in njegovim nekdanjim ured nikom, častnim predsednikom vse razstave — mini strom dr. Antonom Korošcem. Seveda je fotografirala tudi njegovo uredniško sobo. Poseben oddelek je imel tu tudi sokolski tisk, ki se je porodil v Sloveniji in razširil po vsej državi v najrazličnejših oblikah. Drugače je pa ta paviljon predočil, kako nastane časnik. Na velesejmu so v tem paviljonu namreč iz hajale jubilejne »Ljubljanske Novice«, urejevane, stavljene, tiskane in razpošiljane kar pred očmi gle dalcev. Uredništvo je poslovalo ves dan, saj je nekega dne moralo pripraviti celo dve izdaji. Največje zani manje na razstavi je pa vladalo za delo in stroje v tiskarni, ki jo je po zamisli izkušenega načelnika tega oddelka g. Maksa Hrovatina opremilo ljubljansko za stopstvo zagrebške tvrdke Chromos z najmodernej šimi stroji nemškega, angleškega in ameriškega iz delka. Tiskarji, ki so imeli vse dni polno gledalcev in poslušalcev, so neprestano razlagali čudeže stavnega stroja in drugih postopkov pri tisku, da so se v tem oddelku gledalci v resnici naučili prav mnogo potreb nega. S svojimi vodstvi in razlagami so se člani zvezne organizacije Zveze grafičnih delavcev in delavk Jugo slavije s predsednikom g. Sternadom na čelu izkazali za izvrstne in najbolj pridne predavatelje na razstavi. Prav učinkovito je bil urejen tudi oddelek za oglas, ki je prepričeval gledalce o velikem pomenu oglaše vanja v listih. Tudi ta oddelek je po originalni zamisli g. Lojzeta Novaka in s sodelovanjem ljubljanske po družnice Udruženja grafičnih faktorjev opozoril našo javnost na dosti novega in upoštevanja vrednega. Ker pa tiskanih časnikov in časopisov ni brez papirja, zato so Združene papirnice Vevče-Goričane-Medvode ure dile na razstavi pravo papirnico v obratu, ki je. imela tudi ves čas polno hvaležnih gledalcev. Vsa razstava v malem je bila pa v paviljonu Zbor nice za TOI (paviljon »L«), kjer je imela svojo po sebno razstavo Jugoslovanska tiskarna. Edino to vo- Oddelek Blasnikove univerzitetne tiskarne 34 KRONIKA dilno podjetje je upoštevalo novinoznanska načela pri ureditvi svoje razstave in v resnici vzorno pokazalo svoje velike zasluge za širjenje tiska med sloven sko ljudstvo. Impozantni skladi vseh letnikov »Slo venca« ter premnogih tednikov in mesečnikov so ne pristranskemu gledalcu prepričljivo ponazorili pri znanja vredni delež tega podjetja pri načitanosti na šega naroda. Vzorno, kakor novinstvo, je bilo pona zorjeno tudi delo tiskarne, predvsem so pa presene čali njeni uspehi na polju reproduktivne tehnike, zla sti pa barvnega bakrotiska iz vdolbcnine. Da tudi pri vezavi knjig lahko tekmujemo z inozemstvom, je pa dokazal knjigoveški oddelek te razstave, ki jo je vso s posebnim znanjem pripravil in uredil ing. Jože Sod j a. Nikjer pa ni bilo Družbe sv. Mohorja. Vsak objek tiven človek mora obžalovati, da ta edini slovenski knjižni in tudi novinski zavod ni razgrnil svoje mo gočne razširjenosti in svojih veličastnih številk, ki pri tako malem in revnem narodu morajo imponirati vsemu svetu. Razstava slovenskega novinarstva je na najdosloj- nejši način proslavila jubilej »Lublanskih Noviz« ter počastila prvega slovenskega urednika Valentina Vod nika in tudi njegove prednike in naslednike, ki so s svojo požrtvovalno vztrajnostjo pomagali narodu na vseh poljih in ga pripeljali do svobode, ko enakovre den z drugimi narodi gradi kulturo človeštva. Nazorno je pojasnila novinarsko delo ter razložila vse njegove pripomočke in s tem razširila znanje tudi najširših plasti naroda, hkrati pa je opozorila na pol tisočletja staro tradicijo slovenskega novinarstva in tako dvig nila ugled našega naroda v svetu. Delu novinarjev je pomagala do veljave in 30 letnim prizadevanjem nji hove organizacije do zasluženega priznanja ter do spoštovanja novinarskega stanu. Razstava je sloven skim novinarjem prinesla tudi pohvalo in zahvalo mednarodnih strokovnih krogov, ki je v čast vsemu narodu. Dokazala je, da je v Ljubljani osredotočeno Razstava Jugoslovanske tiskarne vse novinarsko delovanje, zato pa moramo poslušati tudi klic mednarodne znanosti, da v čim najkrajšem rasti v Ljubljani ustanovimo zavod za novinoznanstvo. KRONIKA 35